121
Jesen v gošči
Igor   Torkar
List krvavi,
praprot zlata.
Rese cvet
čebelo zapoznelo vabi.
Preletela pajčevine tenke,
v soncu je srebrne.
Pod srebrno mrežo sva ležala —
in  kot  pajek,  ki  je  sredi  svojega srebra
ob visel negiben v sinjem molku,
je takrat beseda najina zastala.
Danes pa sem legel v praprot sam,
danes skozi solze v svet strmim:
lepa kot takrat je ta jesen,
spet nad mano list iz bakrenih pen,
sinjina, tišina spečih goščav
in tiho šumenje mrtvih trav.
Le pajek, najin bogatinek, napravi pred menoj ovinek, na hrbtu ziblje križ — križ črni, ko beži v svoj dvor srebrni...
122