ìiatione Pannonii (Daci); 2. Homines privati et magistratus natione Pannonii (Daci); 3. Loca Pannonica (Dacica) in designationibus munerum militarium commemorata; 4. Auxilia Pannonica (Dacorum) ; 5. Bella Pannonica (Dacica) ; 6. Varia. Zbirka ima skupen indeks, ki je v skladu z njeno zasnovo omejen na: 1. Nomina virorum et mu- P avle M ijović-M irko K ovačevič, Gradovi i utvrđenja u Crnoj gori, (Arheološki institut Beograd-Muzej Ulcinj), Monografije 13, Beo­ grad 1975, 189 str., 71 T. z 222 fotogr. in s 126 topografskimi načrti, skicami in risbami. Delo izčrpno podaja dosedanja raziskovanja zgodovinskih mest v SR Črni gori. Avtorja razpravljata o nastanku, razvoju, vplivih in propadu starih črnogorskih mest in krajev. Na osnovi znanih historičnih virov, urbanistič­ nih ostankov in rezultatov sodobnejših arheo­ loških raziskovanj v Ulcinju, Baru, Kotoru, Budvi, Herceg Novem, Ribnici (današnjem Tito­ gradu) in Onogoništu (današnjem Nikšiču), sklepata o njihovem gradbenem razvoju in ob­ rambni strukturi. Da bi lahko realneje in točneje opredelila ohranjene urbane celote in še deloma ohranjene arhitekturne objekte, sta jih avtorja ponovno topografsko opisala ter vzporejala in preverjala svoje ugotovitve z ugo­ tovitvami starejših opisovalcev in raziskovalcev. Znano gradivo delita v časovna obdobja: ilirsko, antično in srednjeveško. Najstarejši pred­ zgodovinski kulturno materialni viri so v jamskih najdiščih (Crvena stijena, Lista stijena in Lipci), nato pridejo ilirske lokalitete. Ilirske urbane tvorbe razdeljujeta v krožne utrdbe (Gradac, Grdova gradina, Ržiška gradina, Samobor I), gradišča-mesta (Meteon-Medun, Samobor II, Obolon-Oblun) in ilirsko-helenistična mesta v črnogorskem Primorju (Buthua, Rhison, Olci­ nium). Med antična oppida in municipia uvrščata Rhizinium, Acruvium, Buthua, Olcinium, Doclea, municipium S(plonum ?) in še druge arhitek­ turne tvorbe kot so rimske ceste, kašteli in stolpi (Salthua, Anderba-Sanderva, Alata-Ha- lata, Samobor-Birziminium, Resinium-Herceg- Novi, Vicinium-Bigovo ?, Martinička gradina, Stari Ulcinj). Ilirska gradišča kot aglomeracijske tvorbe so nastajala na krajih različnih geomorfoloških oblik; opredeljujejo se tudi po arheoloških najd­ bah orožja, orodja, posode, novcih in načinu utrjevanja. Značilno zanje je, da imajo strateško obrambno strukturo, to je z zidom ograjen večji kompleks v katerem je osrednje naselbinsko jedro. Večina teh gradišč ni bila namenjena stalnemu bivanju dela plemena, ampak so slu­ žila kot bivališča samo takrat, kadar je bilo življenje v naselju, ki je bilo ponavadi v bližini, ogroženo. Manjša arheološka raziskovanja na Herum; 2. Cognomina virorum et mulierum; 3. Imperatores, reges et domus eorum; 4. Geo­ graphica; 5. Res militaris. Četrta izdaja tega dragocenega dela nas opominja, da za največji del našega ozemlja takega ali podobnega delov­ nega pripomočka še ni. Božidar Slapšak teh gradiščih še niso dovolj za boljše poznavanje posamičnih specifičnih posebnosti načina živ­ ljenja Ilirov na ozemlju Črne gore. Po analitični razporeditvi antičnih urbanih celot je ugotov­ ljeno, da le Rizon (Risanj), središče ilirske kra­ ljice Tevte, odgovarja urbanemu vplivu grškega polisa z akropolo. V ilirsko-helenističnih mestih v Primorju je pri načinu urbanistične izgradnje zaznaven močan starogrški vpliv, v Budvi in Risnu pa deloma tudi vpliv aleksandrijske in miletske urbanizacijske zasnove. Po zasedbi so Rimljani proglasili vsa ilirska in ilirsko-hele­ nistična mesta za oppida in municipia. Največji delež ima rimska urbanizacija tam, kjer so povsem nanovo izgradili mesta (Doklea). Poleg provincialnih mest so bile še stationes, man­ siones, mutationes, castella in vici. Med seboj so bila naselja povezana s cestami in potmi. Glavna in najpomembnejša cesta v rimskem času je potekala iz Narone do Skadra. Važnejše ceste so varovala castra. Za kasnoantično obdobje je značilen pojav desurbanizacije in vznik episkopalnih mest (npr. Duklja). Vzrok temu so avaroslovanski prodori v rimsko provinco Prevališ, izseljevanje prebi­ valstva iz antičnih mest zaradi katastrofalnih potresov na tem področju Balkana. 52 naštetih srednjeveških mest se po arhi­ tekturnih ostalinah in historičnih virih oprede­ ljuje kot urbane aglomeracije z vojnimi ali civilnimi in cerkvenimi objekti. Različna so po velikosti, času nastanka, položaju, namenu, načrtni postavitvi objektov in načinu zidave. Vsem je skupno, da je material gradbeni kamen. Za nastanek, razvoj in obstoj mest je najpo­ membnejša oskrba z vodo. V notranjosti so mesta nastajala iz vojno zaščitnih potreb srednje­ veške fevdalne vlastele in postala sčasoma tudi trgovsko-ekonomske točke. Bila so grajena na težko dostopnih posamičnih hribih kot središča žup ali ob cestah na točkah, ki jih ločuje en dan hoda. Po arhitekturni zasnovi sodeč, so služila v glavnem vlastelinu za obrambo imovine even­ tualno zaščiti popotnikom in podložnikom pred zunanjimi sovražniki. Najmanjša mesta so bili samostanski kompleksi, ki niso bili izrazito utrjeni, čeprav imajo utrdbene stolpe. Nekatera so bila na manjših otokih in polotokih, kjer so bila bolje zaščitena. Arhitektura srednjeveških mest in stavb zrcali zgodovinske procese, druž­ bene odnose, gospodarstvo in politične dogodke 20 — Arheološki vestnik 305 v obdobju fevdalizma. Razvoj črnogorskih srednjeveških mest se končuje s turško vojaško okupacijo. Delo predstavlja prvi pregledni sistematični arheološki zgodovinski pregled mest in krajev Zdenko Vinski, Kasnoantički starosjedioci u salonitanskoj regiji prema arheološkoj ostav­ štini predslavenskog supstrata (Die altsässige Bevölkerung der Spätantike im salonitanischem Bereich gemäss der archäologischen Hinterlassen­ schaft des vorslawischen Substrats), Vjesnik za arheologiju i historiju dalmatinsku LXIX, 1967 (Split 1974) stran 5—86 in 50 tabel ter 3 priloge. O Saloni je bilo doslej napisanih dosti raz­ prav, zlasti o njenem pomenu in vlogi v 4. in 5. st. (prim. E. Dyggve History of Salonìtan Christianity, Oslo 1951, ter J. J. Wilkes, Dal­ matia, 1969, 220 ss.); njeno zgodnejše obdobje odkrivajo v najnovejšem času — drobnega gra­ diva zlasti iz poznoantičnega časa in obdobja preseljevanja narodov pa skorajda nismo po­ znali. V depojih arheoloških muzejev v Splitu in Zagrebu hranijo precej materiala iz tega velikega urbanega in upravnega centra Dalma­ cije. Del bogatega fundusa je uporabil Z. Vinski za predmet pričujoče študije. Vendar posamezne najdbe iz salonitanske regije ni obravnaval izo­ lirano, temveč jim je skušal najti mesto ne samo v rimski provinci Dalmaciji, temveč v širšem radiusu. Večinoma so to predmeti poznoantič­ nega in zgodnjebizantinskega porekla, katerim se pozna vpliv barbarizacije. Nekaj predmetov je bolj razkošno izdelanih. Izrazito germanske najdbe so redke in glede na zgodovinsko doga­ janje tistega časa so lahko vzhodnogotske pro- vinience. Predmeti so iz celotnega salonitan- skega agerja, t. j. iz uničenih in delno izropanih grobov iz štirih salonitanskih grobišč in pa iz bliže nepoznanih lokacij, znotraj mesta. Za nekropoli Crikvine in Manastirine vemo, da so tu pokopavali od 5. do zgodnjega 7. stoletja, t. j. do uničenja mesta leta 614. V teh grobovih ni glede na njihov krščanski karakter bogatih pridevkov, kot jih poznamo v barbarskih gro­ bovih iz časa preseljevanja ljudstev, temveč so le uporabni predmeti ter nekaj nakita. Glede na raznolikost predmetov je Z. Vinski razdelil svojo študijo na več poglavij in v prvem je ob znani t. i. Emmanuel fibuli iz Salone izčrpno obravnaval čebulaste fibule. Iz Salone jih poznamo čez 200 primerkov, iz česar je razvidna moč in demografska veličina Salone poznocesarskega časa. Kot je poznano, so bile čebulaste fibule prvotno sestavni del rimske častniške noše za spenjanje hlamide, v pozno- cesarski hiarhiji 4. stoletja pa so imele značaj civilnega uradniškega položaja in ta tradicija nošnje se je nadaljevala v 6. stoletje, kar priča v SR Črni gori in njihovo kulturno poreklo. V svoji osnovi je prvinski, celovit dokument preteklih obdobij, hkrati pa vzpodbudno izho­ dišče za nadaljnje arheološko raziskovalno delo v SR Črni gori. Andrej Valič vrsta upodobitev na predmetih drobne umet­ nosti, katere avtor tudi obširno navaja. Sama čebulasta fibula iz Salone, ki ima na nogi napis Emmanuel, je opredeljena v čas okoli leta 500 in ima malo analogij. Vendar je avtor ob njej obravnaval tipološki razvoj čebulastih fibul (slovenski izraz je pomanjkljiv in neprecizen) od 4. do 6. stoletja. Podal je tipološki in krono­ loški pregled teh fibul pri nas. V Sloveniji imata Neviodunum in Emona precejšen fundus teh fibul, ki pa niso še strokovno ovrednotene in specificirane. Zadnji tip fibule se pojavlja od sredine 5. stoletja še v začetek 6. stoletja v t. i. kneževskih grobovih v sklopu bogatih najdb kot častna odlika in modo romano (v grobu Childerika I v Tournaiu, kneževskem grobu iz Blučine-Čezavy, Apahidi pri Cluju, Reggi Emilii, Desani pri Vercelliju). Tudi sicer se te fibule sem in tja pojavljajo v grobovih staro­ selskega horizonta (Knin-Greblje, Kranj-Lajh), včasih v retardirani obliki. Drugi del študije z naslovom Varia paleo- byzantina je razdeljen v štiri poglavja, v katerih Z. Vinski obravnava zoomorfne fibule in aplike, dopolni že objavljeno razpravo o križnih okras­ nih predmetih (Krstoliki nakit epohe seobe naroda Vjesnik AM 3, Zagreb 1969) glavnino tega poglavja pa predstavlja prikaz bizantinskih spon in spon t. i. mediteranskih oblik z njiho­ vimi številnimi variantami. Od zoomorfnih fibul in aplik poznamo iz salonitanskega prostora konje, rogate živali (jelen, kozorog) in mačje zveri (levinja, leopard). Tradicija upodabljanja živali je prastara. Žival­ ske fibule so imele v srednjecesarskem obdobju funkcijo amuleta, medtem ko so fibule 6. in 7. stoletja, izdelane v poznorimski tradiciji, le še ženski modni okras. Glede na nekatere oko­ liščine in najdbe, Z. Vinski domneva, da je v 2. pol. 6. stoletja in začetkih 7. stoletja obsta­ jala v Saloni delavnica nakita v obliki mačjih zveri. Pri nadaljnjem študiju nakita v obliki križa je Z. Vinski ugotovil, da so eksistirale v 6. in 7. stoletju lokalne obrtne delavnice na balkanskem polotoku, tako da so primerki, ki jih navaja v svojem osnovnem delu ter do­ polni v tej študiji, izdelek teh delavnic in ne import iz Italije. V naslednjem obširnem poglavju je avtor obravnaval sedem vrst bizantinskih spon, ki se pojavljajo od sredine 6. do konca 7. stoletja širom Sredozemlja in se nekatere oblike upo­ rabljajo tudi v notranjosti evropskega konti­