145
Cesar so na Dunaj nazaj prišli!
Ker gospod nadvajvoda Joan, predstojnik nemških dežela izvoljen,   se je mogel v Frankobrod podati, je bilo potreba ,   de  je ministerstvo presvitliga Cesarja povabilo , de naj pridejo na Dunaj nazaj.  Cesar so odgovorili , de tako dolgo ne pridejo , dokler ne bo prava varnost za mirno posvetovanje deržavniga zbora ugotovljena. Dvorna okolica je namreč Cesarja plašila in krivi svetovavci so Jim pripovedovali,   de ljudstvo na Dunaji ne da pokoja, — kar pa vse res ni bilo. Mi smo se vsi prepričali, de je malo tacih verlih ljudi,  kakor so Du-najčanje,   in zato smo v zboru sklenili,  Cesarja nazaj terjati.    30.   dan  maliga serpana je  bilo pismo na Cesarja  storjeno  in  dvanajst  poslancov  ga je  neslo  v Inšpruk.    Cesar  so ročno  obljubili,  se na Dunaj nazaj verniti in  ta  vesela obljuba se je —  12.  tega mesca spolnila. Napovedano je bilo, de se bojo presvitli Cesar ob treh  popoldan  po  Donavi   v   barki   do Oreh k a —¦ eno uro nad  Dunajem — pripeljali.    To je  bila vesela novica — in  celo mesto se je pripravljalo, svojiga lju-biga Cesarja spodobno sprejeti. — Zjutraj ob 5. uri so se odborniki Dunajskih sosesk,  narodne straže, akade-mijskiga  kardela  in tukajšnjiga   vojništva   Cesarju   do Kamnika ^Stein} v barki po Donavi na proti peljali. Ob treh so se Njih Veličanstvo vOrehek v barki pripeljali, ž Njimi   pa   tudi   Cesarica,   gospod   brat   Nadvajvoda, FrancKorl s svojo gospo Zofijo in s svojimi sinovi. Tukaj   so   vsi   ministri  čakali  in   so   Cesarja spodobno sprejeli. Od Orehka so se Cesar v mesto podali. Nar pervi  so jezdarili grivarji narodne straže ,   za njimi so se v štirih vozeh peljali odborniki mestnjanskiga zbora, za temi so jahali mestnjanski oklepniki ^dragonarji) in za njimi so se peljali ministri,   za  ministri  še le se je perzibala Cesarje va krasno okinčena kočija, pred ktero je bilo šestero belih konj   vpreženih.    Vsi poslanci smo Njih Veličanstvo v velki cerkvi sv. Štefana na Dunaji čakali, kamor so se Cesar nar pervo podali. Tukaj smo zahvalno   pesem   peli   za   srečni   dohod   Cesarja.    Iz cerkve   smo  se   vsi   poslanci   naprej   v   Cesarski   grad Šonbrun peljali,   ki pičlo uro  zvunaj   mesta leži; — bilo je okoli 200 voz. Tukaj smo Cesarja pričakovali v poslopji ,   kjer bojo   po  stari   navadi   do  jeseni   v  tem gradu prebivali. Od Orehka do gradu Sonbruna — to je daljava okoli treh dobrih ur — je bila narodna straža v dveh  verstah nastavljena, de je v sredi stezo za spodobno popotovanje   Cesarju  ohranila.    To je  bila prava živa meja verlih možakov izmed ljudstva in mla-denčov iz učiliš,   kteri  sicer orožje nosijo za varstvo pravic  ljudstva,   kterih serca   pa zraven  tudi jako bijejo  za  blagor  našiga   Cesarja  in njegove rodovine! Pa ne le samo   orožlani  stražniki  so to  živo mejo postavili ,   ampak   obdala jih  je   povsod  nebrojna  truma ljudstva vsaciga stanu,   obojniga spola,   vsake  starosti. Vsi   so   upili   Slava!   Živijo!  in   z belimi   rutami  so v znamnje serčne vdanosti nasproti vihljali.
Prepričali so se gotovo ljubeznjivi Cesar, de ni bilo praviga vzroka, prestol cesarski popustiti in previdili bojo, de so mogočniki (Aristokrateh) strune tako dolgo napenjali, de so vse popokale. Vtihnile so strune pri-lizvavcov in krivih svetovavcov, — dosegal bo glas ljudstva ušesa Cesarja,  in obudil bo v Njih sercu pri-
rojeno milost za poterjenje postav, ktere deržavni zbor za prid vsih tistih stanov ustavlja, kteri so do zdaj zaterti bili. *)                                                  Ambrož.
*) Za obširni  popis posebnih pomenkov kmetijskih   in rokodelskih reči prosijo kmetijske in rokodelske Novice.
Vredništvo.