Slomšek kot pedagog. (Dalje.) Slomšek je bil vzgledni pisatelj posebno pri spisovanji životopisov. Kako živo, veselo in ob enem poučljivo je Slomšek naslikal življenje slavnih domoljubov! Vsak životopis njegov obsega vse polno pedagogičnih naukov. Pred seboj imamo ,,Drob(inice" 1. 1862., v katerih najdemo vse polno spisov iz njegovega peresa. To so morebiti njegovi najboljši članki, kar jih je kdaj priobčll po svojem neprecenljivein letniku. Dozdeva se nam, kakor bi bila blaga duša njegova čutila, da so njegovi dnevi šteti. Zato je priobčil v tem letniku toliko temeljitih spisov, da obsegajo 132 strani; toliko njegovita spisov ne obsegajo nobene nDrobtinice". Posebno znaraeniti so ti njegovi spisi: ,,Vaje cerkvene zgovornosti". »Poduk za berače". nOgovor Slovencev". aGraja nemškutarjev". ^Milo zdihovanje po miru". ,,Slava rajnim domoljubom in utemeljiteljem našega slovstva". nOtokar V., štajerski mejni grof, ustanovnik žečkega samostana kartuzijanskega na Slovenskem". ,,Franc Čepe, dekan Jareninski". Kdor je te članke prebral, prepričal se je zadosta, kako toplo je Slomšek svoje Slovence ljubil in kako jih je botel vsestransko izobraževati. Tu vidimo, kako veliko važnost je polagal na govorništvo, kako je botel v članku ,,ogovor Slovencev" njih ponos vzbuditi, kako jih pa obvarovati pred domačimi odpadniki, ki žele le njih pogiu, kako jim pa nazadnje kot dobri kristijan vender le ljubi mir priporočuje. S spisom, ki pripoveduje o poglavitnih točkah naše slovstvene zgodovine, pa hoče z znanstvenega stališča utemeljiti svojim rojakom narodno prepričanje. V životopisu MFranc čepe, dekan Jareninski", je zopet vse polno lepih naukov za razne primere v življenji in za različne stanove. Tudi v tem spisu Slomšek ni zaraudil priporočiti starišem domače šole, in sicer s temi le besedami: ,,Domača šola bila je očesce njihove (Cepe-tove) skrbi in previdnosti, ter so si vse prizadevali, naj bi dobro slovela, ne le po nauku, timveč po lepi krščanski obnoši. Gostokrat so v šolo pogledali, poprašali, kako se deca učijo, pozvedovali, kako se vedejo na potu, kako doma; so pohvalili pridne, pa tudi malopridne pokregali; so pa tudi posvarili stariše, če niso otrok pridno v šolo pošiljali, in jih slabo redili; dobvo so namreč vedeli, da iz dobre šole prirastejo boljši — iz slabe šole pa slabši časi, kajti so časi ravno taki, kakoršni so ljudje. Šolcem kako nedolžno veselje narediti, bila je njihova radost, bodi pri prvem svetem obhajilu, ali na sv. Alojzija dan. Radi so imeli, ako so stariši in srenjski župani se radovali s svojimi otroci; ljubo jim je bilo čedno popevanje mladih ljudi, inrzelo pa na vsako potuhnjeno spako. Stokrat bolje nobena, kakor pa slaba šola, v kateri se otrok še prav sedeti ne nauči; iz slabih šol imamo toliko postopačev in večidel slabih ljudi." Da pa Slomšek ni same šole pripoznal za edini faktor, ki more zboljšati mnogovrstne napake, nahajajoče se med našim narodom, dokaz nam je sicer vse njegovo delovanje, zlasti pa marsikateri njegovi spisi, ki govore o vzgoji. Kako dobro je poznal pomanjkljivosti v izreji naše mladine, pokazal je Slomšek posebno v kaj jedrnatem spisu 8Zlata svatovščina", ali kako otroke rediti". (Drobtinice 16. letnik.) Tudi tu, kakor marsikje drugod, rabil je Slomšek povestne oblike, da je celo kopo jedrnatih naukov napisal, in vse to v tako mični, domači besedi, da je kar veselje brati te gladko tekoče, zlate besede. Clovek, prebravši jih, ne želi nič druzega, nego to, da bi slovenske knjige in časopisi, ki dohajajo ljudstvu v roke, tudi dandaaes prinašali take neprecenljive pedagogične spise. Le poglejmo, kako Slomšek začenja to svojo didaktično povest, kako si zna čitatelja pridobiti, da bi rajše prebiral naslcdnje nauke*): nStari oče Podgoršek so s svojo ženko Katarino zlato gostijo obhajali. Pet sinov in pa tri hčere, tri in dvajset vnukov in vnučic bilo je na gostiji prav židane volje, kateri so očetu in dedeku srečo vošili, da so toliko srečno učakali s svojo ljubo ženo svojih petdeset zakonskih let. Tudi sosedov se je na večer nabralo, kteri so se v gostivnici prav veselo pogovarjali od mnogoterih rečf, ter Podgoršeka hvalili, da ima tako vrle, poštene otroke. Res, da so Podgoršekovi krog mize sedeli, kakti mladike okoli svoje oljke; in bilo je vnukov lepo gledati, kakor žlahno grozdje na brajdi, ki srečno bišo prijazno objema in venča. BPovej nara vendar sosed, kako si ravnal, da si tolike starosti učakal?" popraša županov Tomaž. nNi mi potreba dolgo razlagati, kako se življenje podaljša in pa zdravje ohrani:" odgovorijo stari ženin s častitljivo belo glavo. ^Moli in delaj po svojem stanu, kar je prav, in se ne preženi. Pij in jej za potrebo in varuj se nezraernosti. Vzemi *) Slomšekovega sloga tudi tukaj nismo prenarejali. Pis. za dobro, kar ti Bog da, ter se veselja ne prevzemi, pa tudi preveliki žalosti ne vdaj in bodi zadovoljnega srca, ker Bog za vse skrbi, in kar stori, vse prav naredi." V krajšib in daljših dvogovorih kmetskih ljudi podaja Slomšek veliko najpotrebnejših naukov iz vzgoje. Najprvo priporočuje starisem šibo rekoč: nStariši brez šibe in pa kralj brez meča hitro zgubijo čast in oblast." Nadalje priporoča starišem, naj se veliko otrok ne bojijo, toda prvo dete naj prav skrbno in dobro odgojijo, češ potem bode prvo dobri vzgled vsem drugim. S takimi in enakimi besedarai je stari zlatoženin Podgoršek pohvalil svojega pridnega sina Janeza. Modri sin Janez pa odgovori: BKakoršni stariši, takšni otroci. Radi smo gledali ljubega očeta in blago mater; in kar smo čuli in vidili, smo veliko rajše in lehkejše storili, kakor bi nas bili še tako skrbno učili. Tudi pri otrocih je resnična beseda: Besede mičejo, vzgledi pa vlečejo. Nismo čuli kdaj kleti, ne legati, ne opravljati; tako smo se lehko slabih razvad in grešnih napak varvali. Je ktero kaj nespodobnega počelo, hitro so mati zakričali: Fej! nikar tako; to je grdo! In dosti je bilo. Še dobro vem, kako ste me bili oče nažgali, ko sim bil pisan loverček (nožic) pri sosedu vzel in ga nevedoma domu prinesel. Za roko ste me gnali, da sim lovrek ravno na tisto mesto položil, iz kterega sim ga bil izmeknil. To zdravilo je za vse žive dni pomagalo ne le meni, temveč tudi mojim mlajšim bratom in sestram." S tako in enako ljubko besedo se nadaljujejo dvogovori o svojeglavnih, o jezičnih^ togotnih, izbrljivih, sladkosnednih, ošabnih, zapravljivih, skopih otrocih, o vzrokih, zakaj otroci taki postanejo, pa tudi o sredstvih, s katerimi se takim slabim lastnostim v okom pride. Govor je tudi o pijancih, igralcih in prešeštvalcih; zelo potreben nauk je vpleten tudi o tem, kako naj starši pazijo, da svojim otrokom to dolgo ohranijo, kar mladino naj bolj kinča, to je: čista nedolžnost in prava sramožljivost. V tej zadevi pravi blagi naš pedagog tako le: BSo dečki in dekleta svojih sedem let dorasli, ne dajte jim v eni postelji skupej ležati, ne golim letati, ne kopati se eden z drugim spolora; posebno pa skrbno gledajte, kaj v samoti, na paši, ali v kakem kotu počenjajo. Taka pazka naj bo sosebno materna skrb. Sramožljivost otrok je sveti čistosti varuška. Otroke v krčrao jemati, v kteri se nesramno klafa in se nespodobno cukajo, je za mladino smrtna nevaršina, za starše smrten greh. Ko sem v šolo hodil, nam niso dali pod mizo rok držati, ne dečkom v hlače rok vtikati; celo križem noge sede devati so nam prepovedali in so prav storili. Otrok prepczno spozna, kaj strašnega zna." Še se nahaja nekaj lepih in koristnih naukov v tem dobrem spisu, katerega kinčajo zlasti dobri pregovori in izreki. V rabi teh je bil Slomšek vzgleden skozi in skozi. V svoji pisateljski torbi je imel vse polno narodnih prislovic; kar jih je pa posnel iz drugib jezikov, dal jim je mično in primerno slovensko obliko; vse je pa znal kaj spretno rabiti. (Dalje prih.)