POSAMEZNA ŠTEVILKA MN 2.-
POSTNINA P LACANA V GOTOVINI
Leto iv.	(»MLADINSKI	KULTURNO-POLITIČNI LIST št. 8-9. (54-55)
Izhaja vsak drugi četrtek	V	Ljubljani,	dne	20.	aprila	1939	Celoletna	naročnina	znaša	IB	Din
Omladina -nosilec vere in življenja
Nacionalna omladina je v današnjih resnih časih postavljena pred posebno pomembne naloge in dolžnosti. O n a j e nositelj vere v narodno bodočnost, dedič naš e narodne svobode in državne s a m o s t o j-n o n o s t i ter njen najmočnejši branitelj. Tega se mora mladi rod zavedati, ko danes gleda okrog sebe. Dogodki, ki se odigravajo v Evropi, zavojevalna politika obeh diktatorskih velesil, uničenje samostojne Češkoslovaške države, aneksija Albanije, vse to je izzvalo v širokih krogih naroda težke skrbi. Nebrzdana tuja propaganda je uspela izzvati v širokih narodnih množicah defitistično razpoloženje in ker manjka organizirane in načrtne proti-akcije, se polašča zlasti nas Slovencev nevarna apatija in črnogledost.
Tu je treba pristopiti k nagli organizaciji odpornih sil, da zatremo bacil malodušja in da se osvestimo in obnovimo samozavest in zaupanje v sebe in svojo državo.
Poglejmo naokrog. Veliki in mali narodi, ki so ogroženi mnogo bolj nego smo mi, niso izgubili svojega duševnega ravnotežja. Oni verujejo v moč svoje narodne sile in se zavedajo, da je vse odvisno od moralnega in duhovnega poguma. Nobena tehnika ne more zlomiti misli in uničiti ide je. Duh je močne jš i od tanka in letala. Naša svoboda in naše zedinjenje sta plod vere v jugoslovansko misel, ki je celo iz najtežjih porazov črpala novih moči in iz nacionalne katastrofe bojujoče se Srbije vstala k zmagi in neuničljivemu življenju. Naš narod je v zgodovini preživel že mnogo večje opasnosti in težje čase, kakor so današnji. Razbit in razdeljen med tuje gospodarje, i z p o s t vi j en stoletnim pritiskom in nasiljem je ohranil svojo eksistenco, ki je nikakor ne more uničiti nobena sila sedaj, ko je zedinjen in povezan v svojo lastno narodno državo. S a-mo eno nam je potrebno: verjeti moramo vase, v svojo moč in v svojo bodočnost.
Na našem ozemlju se križajo nemški in italijanski interesi, v čemer leži eno poroštev naše varnosti. Poleg tega ima vsa Evrojm in posebno še zapadne sile največji interes, da ostane naša država neokrnjena, ker je njen položaj na Balkanu eden osnovnih predpogojev evropskega ravnotežja. Vsak napad na Jugoslavijo bi torej nujno izzval s pop a d med napadalcem in onimi velesilami, ki danes čuvajo svetovni m ir. V tem slučaju bi bila naša bodoča usoda odvisna od rezultata novega svetovnega konflikta.
Tem jamstvom mednarodnega položaja se pridružuje kot najmočnejše in najzanesljivejše poroštvo — naša lastna moč. Vsak račun o nas, bi bil račun brez krčmarja. Nihče ne more poseči nekaznovan po najmanjšem koščku naše zemlje. V slučaju preizkušnje bo Jugoslavija razvila do skrajnosti svoje moralne in fizične sile. Naša vojaška sila uživa ugled ene izmed prvih evropskih vojsk. Nihče ni v dvomu, da bi se naša armada z uspehom uprla vsakemu poskusu spreminjati meje Jugoslavije, bodisi na severozapadu, bodisi na jugovzhodu. Zlonamerna propaganda trdi, da je Slovenija v neki posebni opasnosti. Slovenija je Jugoslavija in kdorkoli bi se hotel nje dotakniti, bo zadel na celokupni j u g o sl o v e n s ki oboroženi narod, kateremu je v sak košček slovenske zemlje prav tako dragocen, kakor katerikoli del hrv at ske ali srbske. V tem slučaju bi j u go sl o ve n s k a misel zaživela v ''v s e j svoji stvarni moči. Naš narod z lahkoto postavi mnogo čez miljon moralno in tehnično dobro opremljenih bojevnikov, kar zadošča za vse naše meje. Plačani ljudje, ki skušajo zlomiti duševno odpornost našega naroda prepričujejo nepoučene, da smo golih rok. Če bi bilo tako, bi bili mi že zdavnaj žrtev grabežljivih sil. Če nas jmstijo pri miru, je to posledica predvsem naše usposobljenosti za uspešno, moderno bojevanje.
Ju go sl o venska omladina mora biti v teh časih glasnik narodne samozavesti, ki je ut e me l jena v naši moči. Omladina se dobro zave da, da j e nosit el j ic a onega narodnega duha in tistih fizičnih vrlin, ki so ustvarile t o dr ž a v o in ki jamči jo n jen obstoj in miren razvoj. Danes lahko opažu jemo povsod, v krajih in narodnih plasteh, da je odporna moralna sila neokrnjena, kjer je močno razvita jugoslovanska zavest. Občutek življenjske povezanosti vseh delov našega naroda je danes najmočnejši.
Kdor je gledal na naš slovenski rod sam o, z ozkega samost o venskega stališča, ta preživlja danes težko moralno krizo, saj so mu dogodki okoli nas dokazali, da so bili njegovi načrti in ideje grajene v irealnem svetu. Osamljeni Slovenci bi bili danes kakor list v viharju. Kdor jm veruje v jugosloven-stvo, ta je danes miren in samozavesten, ker se zaveda, da leži moč Jugoslavije v usodni in neporušni povezanosti Slovencev s Hrvati in Srbi. Najmočnejše okrepčilo za naš narod v današnjih resnih in negotovih časih je zato vera v ju gosi o-v e n s t v o in zaupanje v narod-
no edinstv o. Iz te vere in iz tega zaupanja črpamo sile za odpor.
Nacionalna omladina je dolžna, da organizira ta odpor in se mu postavi na čelo. Ne gre za nobene nasilne akcije, za nobena razračunavanja in obračunavanja, nego gre za načrtno pobijanje vsakega malodušja v našem narodu, za dviganje njegove samozavesti in za preprečevanje razdornega delovanja plačanih ljudi. Gre za pobijanje vseh onih malih in velikih pojavov v vsakdanjem življenju, ki slabe narodni odpor. Jugo-slovenski nacionalist bo v besedi in dejanju pri vsaki priliki izpovedoval svojo trdno vero v moč našega naroda in
Vodeni z globoko ljubeznijo do usode in svobode naše države in naroda, ter iskrene želje, da se končno v svetu ostva-ri trajen in časten mir med svobodnimi in neodvisnimi narodi in njihovimi državami, se danes v teh resnih časih obračamo na mlado generacijo naše države in na rodoljubno javnost, izjavljajoč v wnenu tisočev in tieočev omladincev, katere predstavljamo:
1. Mlada generacija naše države smatra, da je popolno očuvanje naše državne ter nacionalne neodvisnosti osnovna dolžnost vseh, posebno pa mladine, ki mora očuvati svojo državo ter svobodo Jugoslavije, stvaritev ogromnih in krvavih narodnih žrtev. Ona izjavlja svojo pripravljenost, da z vsemi silami brani to neodvisnost, da brani teritorijalno integriteto in nedotakljivost mej Jugoslavije.
2. Istočasno izjavljamo, da se bomo odločno borili proti duhu defetizma, oklevanja ter kapitulacije in proti vsakemu poizkusu, da se na ta način zlomi odporna sila države.
3. Radi oslvaritve te naloge, pozivamo vse omladinske organizacije, vse zdrave nacionalne sile, da združijo svoj napor za dobrobit države in naroda. Pustimo ob strani vse, kar nas razdvaja, združimo vse svoje sile v obrambi neodvisnosti države in bodočnosti naroda in njegove mladine.
4. Odločimo se, da se s skupnimi silami vržemo na delo vzgoje mladine v narodno-obrambnem duhu, na delo ja-čanja nacionalne zavesti, pravilnega pojmovanja narodnih ter državnih potreb in resnosti časa, v katerem živimo. Potrebno je tudi pristopiti k pripravi naše mladine za čim koristnejšo službo državi v primeru potrebe.
5. Da bi se moglo sprovesti popolno edinstvo mladine, je potrebno storiti vse
naše države. Pobijal bo povsod zlobne in bedaste govorice, ki se kakor mrčes pojavi ja jo po naših krajih. Porabljal bo vsako priliko, da z nacionalno ali kulturno manifestacijo pokaže svojo ljubezen do Jugoslavije in svojo odločno voljo braniti narodno svobodo proti vsem in vedno. — Nacionalna omladina je sedaj bolj kot kdaj poklicana in dolžna, da ne pusti zapasti starejše generacije pasivnosti in apatiji. Ona naj bo nosilec mobiliziranega duha celokupnega našega naroda. S svojo aktivnostjo na vseh poljih javnega, prosvetnega, socialnega in političnega delovanja naj izžareva svojo čudežno silo življenja in optimizma. A k o bo to storila, bo izpolnila svojo dolžnost in bo vredna svojih mladih generacij — predhodnic.
za vzpo6tavlienje bratske sloge ter moralnega zaupanja srbske, hrvatske ter slovenske mladine. Apeliramo na vse faktorje državnega in javnega življenja, da se v interesu obrambne sile države vsa notranja vprašanja rešijo čim preje in na način, ki bo zagotovil popolno slogo, svobodo in enakopravnost vseh Srbov, Hrvatov in Slovencev. Zahtevamo, da se naša država — vodena po združenih silah najizrazitejših moralnih predstavnikov narodnega zaupanja — v polni meri usposobi, da bo naš narod v ljubezni in bratstvu lahko stopil na branik naše skupne države, radi obrambe njenih mej in svobode.
Omladina Sokola Kraljevine Jugoslavije, Akcioni odbor Študentskih stručnih udruženja, Savez skauta Kraljevine Jugoslavije, Zadružna omladina Jugoslavije, Omladinska sekcija Ženskog pokreta, Prosvjelni klub »Privrednikove« omla-dine, H druženje lekara stažera, V druženje nezaposlenih profesorskih kandidata, Študentska sekcija Hriščanske zajed-nice mladih ljudi, Akademski Aeroklub, Akademska sekcija Crvenog krsta, Od je-l jen je trezvene mladeži medjunarodnog Gutcmplerskog reda, Študentski mirovni odbor. Odbor Študentskih kulturnih udruženja, Omladina »Seljačkog kola*, U druženje studenata Ekonomsko • ko-mercijalne visoke šole, U družen je stu-dentkinja, Akademska sekcija Društva prijatelja Francuske, Omladinska sekcija Jugoslovensko - Čehaslovačke Lige, Redakcija »Mladosti*, Redakcija »Beo-gradskog študenta«, Redakcija »Mlade kulture*.
Poziv omladine naše prestolnice govori sam za sebe. Mi ga z navdušenjem priobčujemo.
Poziv omladine narodu
Pustimo na strani vse, kar nas razdvaja
Bolgarija in evropska kriza
V sedanji evropski nape Jošti se nam poleg drugega vsiljuje vprašanje: kaj bo storila Bolgarija v slučaju novega svetovnega požara? Ali bo to, kar je že dvakrat storila, kljub vsem zagotovilom večnega prijateljstva, bratstva in iskrenega sodelovanja, tretjič storila ter se spustila v sovražnosti z nami? To vprašanje se nam tem bolj vsiljuje, ker leti 1913 isn 1915 še nista pozabljeni in še sveži spomini iia preteklost močno delujejo na ljudsko fantazijo, ki jo spretno izrablja tuja propaganda.
Da dela danes tuja propaganda tako v Jugoslaviji, kot v Bolgariji s polno paro, je razumljivo, kajti dobri odnošaji med obema balkanskima slovanskima državama so marsikomu ovira na njegovi imperijalistični poti do Soluna, Carigrada in dalje v notranjost Azije. Vendar kažejo vsi znaki, da je ves trud, razbiti jugoslovensko - bolgarsko zvezo, šaman, kajti ta zveza ima svoje globoke korenine v najširših narodnih plasteh. Narod zna po težkih izkušnjah dobro ločiti zrno od plevela in zato ne bo dopustil, da bi še kdaj prišlo do bratomornih vojn, četudi bi kdo to skušal storiti.
Druga balkanska vojna in svetovna vojna sta bolgarskemu narodu najboljši nauk, kako Bolgarija nikdar več ne sme postopati. Dobro se zaveda, da sta obe vojni bili za narod in državo katastrofalni in da sta obe katastrofi bili povzročeni radi bolestnih ambicij prejšnjega vladarja na bolgarskem prestolu in protinarodnih čuvstev njegovih oprod.
Ti so znali spretno prikazovati narodu, da se bodo samo z borbami proti srbskemu delu našega naroda uresničili nacionalni ideali Bolgarov: ustvaritev Velike Bolgarije v okviru sanstefanskih meja. Narod jim sicer ni verjel, toda moral jim je slediti. In takrat je uvidel, da so njegovi »voditelji« v tuji službi in proti njemu. Svetovna vojna je bolgarskemu narodu jasno pokazala, da je sanstefanska Bolgarija nedosegljiva fa-ta morgana, ki služi le tujcu kot slepilo Bolgarov za njegove temne namene med balkanskimi Slovani.
V svetovni vojni je bila Bolgarija na pritisk kralja Ferdinanda zaveznica centralnih sil. Borila se je proti svojim osvoboditeljem Rusom ... Borila pa se je tudi proti krvnim bratom Srbom, ki so ji leta 1912. pomagali, da je prišla pred carigrajska vrata ... Mesto sanptefanske Bolgarije, ki naj bi imela svojo skrajno zapadno mejo ob Jadranskem morju, je prišel poraz, z njim lakota v bogato agrarno državo in Srbija se je v obliki nove Jugoslavije z združitvijo Srbov, Hrvatov in Slovencev razširila do Jadranskega morja, Julijskih Alp in Subotice. Bolgarija ne samo da ni dobila Makedonije in Južne Trakije, izgubila je svoj priTodni izhod na Belo morje, izgubila Dobrudžo in tri sreze, ki so pripadli Jugoslaviji. Ves čas svetovne vojne je bolgarski narod stradal, kajti nemške vojaške misije v Bolgariji niso postopale kot zavezniki, temveč kot
' grobi okupatorji, ki so brezobzirno izropali vse plodove trdega dela pridnih slovanskih rok. Celo hrana, namenjena na fronto za bolgarske vojake v strelskih jarkih, je bila od Nemcev rekvirirana in odpeljana v nenasitni Berlin, vojska na fronti pa je stradala in poginjala v tujo korist...
Vse to si je narod dobro zapomnil. Videč, da mu »voditelji« lažejo, se je po zlomu južne fronte, kjer Nemci Bolgarom niso hoteli pomagati, uprl. Nagnal je Ferdinanda, ki je pokazal simpatije do osvobojujočega se bolgarskega naroda leta 1878. s tem, da je na čelu nemške oficirske delegacije izročil turskemu zmagovalcu pri Plevni zlato sabljo kot odlikovanje za njegova junaštva proti barbarskim Bolgarom in Rusom... Na prestol je sedel njegov sin Boris, ki je bolje razumel utripanje bolgarskih sre in ki ga je oče radi njegovega odločnega odpora proti brezglavi očetovi politiki držal nekaj časa celo v internaciji. Na čelo razočaranega naroda, ki ge. je z njemu lastno energijo lotil obnove pre-
magane države, pa je stopil kmetski tribun Aleksander Stambolijski. In ta veliki mož, ki je poznal narodovo čuvstvo-vanje do zadnjih odtenlcov, je pričai-al narodu mesto sanjarske sanstefanske Bolgarije, realni nacionalni ideal: združitev celokupnega Jušnega Slovanstva v veliko Jugoslavijo ...
Narod se je nove misli oprijel z vsem svojim srcem. Opustil je misel na priključitev Makedonije Bolgariji. Tujcu propast sanstejanskega nacionalnega ideala ni šla v račun. S težkim denarjem je vzdrževal revolucionarno makedonsko organizacijo, ki so jo tvorili sumljivi tipi brez idealov. Tudi mnogi »voditelji« strank so podlegli sijaju tujega zlata ter se trudili obnoviti borbo za »osvobojen j e« Makedonije. Stambolijskega so kruto odstranili in z njim vred pobili nekaj stotin borcev za nove nacionalne ideale. Toda narod, se ni vdal in ostal je zvest Stambolijskemu evangeliju. In sčasoma je zmagala narodova volja, razgnane so bile makedonske tolpe, ki jih narod ni maral in z Jugoslavijo so bili vzpostavljeni prisrčni odnošaji...
Pred dvema letoma so predstavniki Jugoslavije in Bolgarije podpisali pakt o večnem prijateljstvu med obema bratskima državama. Narod je dobil javno zadoščenje in njegova vera v ustanovitev Velike Jugoslavije se je pojačala do take stopnje, da je nobena sila ne more več omajati.
Ta dejstva moramo imeti pred očmi, če hočemo odgovoriti objektivno na zgoraj postavljeni vprašanji. Ona so osnova današnjega političnega mišljenja najširših plasti bolgarskega naroda brez razlike strankarske pripadnosti. Gotovo pa je poleg opisanega še marsikaj, kar se pojavlja kot bolgarski nacionalni ideal, gospodarska potreba in narodni ponos. To »marsikaj« je povprečnemu poznavalcu bolgarskih razmer cesto uganka, ki jo napačno reši in tako kljub najboljšim namenom, koristiti naši skupni južnoslovanski stvari, naseda govoricam tuje propagande in jih sprejema kot čisto zlato.
Kot smo že omenili, Makedonija ne predstavlja več nacionalnega ideala, vsaj ne oni del, ki se nahaja v Jugoslaviji. Nepopisni teror makedonskih tolp Vanče Mihajlova nad bolgarskim narodom je vzel makedonskemu idealu zadnji blesk. Temu terorju je tudi treba pripisati ogromno navdušenje, ki je zavladalo med vsemi poštenimi Bolgari po razpustu mekedonske organizacije s strani vlade Kimona Georgijeva. Naj. hujši nasprotniki tega bolgarskega državnika dane« priznavajo, da je z raz-
pustom »makedonstvujuščih« storil nekaj, kar bo večno ostjo v bolgarski im
južnoslovanski sgc&ovini sploh.
Za svoj narodni ponos smatra bolgarski narod svojo vojsko, slično kakor tudi mi. Z mirovnimi pogodbami je bil« Bolgariji prepovedano vzdrževati redno vojsko in zato jo je v najrazličnejših oblikah vzdrževala tajno. Sredstva za vzdrževanje pa je zbirala potom raznih nedolžnih fondov, ki so se zbirali v vojnem ministrstvu. Tak vojaški fond na pr. je fond za socialno podpiranje učiteljev. Radi tajnosti vzdrževanja vojske se je morala posluževati takih fondov, ker v proračun, ki je prišel v javno razpravo narodnega sobranja, postavke za vojsko ni smelo biti, razen za oni kon-tigent, ki so ga dopuščale mirovne pogodbe. Posledica te tajnosti je bila, da je morala Bolgarija za drag denar kupovati slab vojni materija! izključno v Nemčiji, ki je sama tako delala. Da bi se Bolgarija v tem pogledu iznebila nemške odvisnosti, je sklenila solunski sijorazum z balkansko zvezo, po katerem ima lahko svojo javno vojsko z redno postavko v državnem proračunu, Posledica tega se je takoj pokazala. Bolgarija je začela kupovati svoj vojni ma-terijal v Franciji in Angliji. Iz tega pa se tudi jasno vidi, na katero stran je Bolgarija nagnjena v slučaju novega evropskega požara.
Da pa je ta naša trditev resnična, nam kaže tudi pogled na zemljevid. Na za-padu meji Bolgarija na Jugoslavijo, ha severu na Rumunijo, na vzhodu jo obliva Črno morje, preko katerega meji na Rusijo, na jugu pa sta Turčija in Grčija. Če bi se kljub narodovemu razpoloženju, ki je na naši strani in kljub zdravemu razumu ter samim bolgarskim interesom, vendarle malemu ger-manofilskemu krogu na vrhovih bolgarske družbe posrečilo spraviti ponovno Bolgarijo v nemške vode ali bolje, v okvir bloka totalitarnih držav, ostane Bolgarija osamljena in je njen poraz neizbežen. Pa tudi, če bi se to zgodilo, kar se jx> našem mnenju ne more, bo kontni efekt bolgarskega poraza vendarle ustvaritev Velike Jugoslavije, ki ima v narodu zdrave korenine.
Končno nam preostane še eno vprašanje, ki tudi rodi nezaupanje do naše b vlkanske slovanske sosede. Zakaj Bolgarija ne pristopi v Balkansko zvezo? Oviri sta Dobrudža in izhod na Belo morje. Dokler ti dve vprašanji ne bosta zadovoljivo rešeni, odklanja Bolgarija formalni vstop v Balkansko zvezo. To ni samo diplomatska kaprica, temveč tudi narodovo hotenje. V zadnjem času se čujejo glasovi, da bo oboje ugodno in kmaiu mirnim potem rešeno. In ko se bo to zgodilo, bo tudi Bolgarija v sklopu Balkanske zveze, ki bo najmočnejša zaščitnica vseh narodov konsolidiranega Balkana.
-5F Mi ne bomo zatajili
Človeštvo nezadržno drvi v novo nesrečo. Osvajaške države so z norčevanjem odklonile plemenito in iskreno mirovno pobudo voditelja Združenih ameriških držav, ker so svoje račune že sklenile. Ti računi se očividno ne dajo poravnati v mejah širokogrudnih ponudb predsednika Roosevelta. Gospodovalni narodi nočejo mirnega demokratičnega sožitja in ustvarjajočega sodelovanja z drugimi enakopravnimi narodi. Oni so za diktaturo, nadrejenost in podrejenost v mednarodnem življenju: ločijo življen-nja sposobne in življenja nesposobne narode. Brutalne osvojitve nekaterih evropskih držav pomenijo le zavzem strateško važnih točk za nadaljnje daleko-sežne osvajaške cilje.
Vse človeštvo je že dolgo v psihološki vojni, kateri naj sledi fizični spopad. Duha in voljo razkrajajoča propaganda osvajaskih sil je na intenzivnem delu. Med narodi so sejalci premišljenih govoric, ki budno zasledujejo njih učinek. Narod, ki bo podlegel v tej psihološki vojni, je že napol zlomljen za odpor kljub najboljši vojaški opremi. Ogroženi narodi morajo biti oboroženi predvsem z duhom in voljo, ki moreta Sele dali materijalnim vojaškim sredstvom
polno učinkovitost. Pred vojaško mobilizacijo morajo biti moralno mobilizirani: trdno odločeni, da vedno, proti vsakomur in z vsemi močmi branijo svoje življenje, svoje pravice in svojo čast.
Vsak poplah med nami bi bil nedostojen naše moči in naše preteklosti. Naša zgodovina je zgodovina legendarnega junaštva, brezmejnega svobodoljubja, močnega duha in nezlomljive volje. To so naše lastnosti, ki jih dedujemo iz roda v rod. One so nas usposobile za največje napore, najtežje žrtve in velike uspehe. V nas 'je tradicija Kosova, albanske Golgote in Kajmakčalana. Mi sebe ne bomo zatajili.
Pravijo, da imamo z vsemi sosedi urejene odnošaje in da oo nam prijatelji. Če kdo skriva kako temno misel, temu veljajo naše besede. Vsak napad na naše življenjske interese ali poskus okrniti naše nacionalno in človeško dostojanstvo bo odbit. V tem primeru bomo z vsemi svojimi silami na strani kulturnega človeštva, ki bo znalo zlomiti in kaznovati krivca nove vojne nesreče in si zagotoviti na uspešnejši način, kakor leta 1918., pravičnejši in trajnejši mir. Človeštvo ne bo krvavelo vsakih dvajset let.
Ali naj bomo Slovani
gnojilo?
Gnojilo, namenjeno za nemško njivo, iz katere naj bohotno klije in raste nemška oholost in predrznost, gnojilo, iz katerega naj črpa oholi German nove,sveže življenjske sokove, da bo postajal vedno jačji in zagospodoval slednjič nad vsemi Slovani? Nemci so nam namenili to vlogo, ker se zavedajo, da bi ne bili dosegli niti svoje predvojne, niti svoje današnje veličine, če bi si ne bili zasužnjili miK-jonev in milijonov Slovanov, jih z ognjem in mečem podvrgli svoji kulturi ha napravili iz njih in njihovih potomcev ono mešano nemško pleme, ki daje še danes ton velenemškemu pokretu. Kajti Prusi, ki jih še danes sovražijo pripadniki družili nemškim plemen, so mešani potomci podjarmljenih Slovanov in nobena doktrina ne more zabrisati še danes vidnih sledov, da so na teh tleh živeli svojčas svobodni Slovani, ki pa so bili v znamenju križa in meča podjarmljeni in petujčeni.
Gnojilo je še danes potrebno nemškemu narodu, ki se zaveda, da nima dovolj lastne vitalnosti in mu je vsled tega potrebna injekcija sveže krvi. Predvseim slovanske, kajti s strahom gleda Nemee na silno naraščanje slovanskega prebivalstva, ki bo v komaj 50 letih na tleh same Evrope štelo toliko, kot Romani in Germani skupaj. Nemci kot neposredni sosedi tako rodovitnega, 'mladostno svežega slovanskega kolosa, so vsled tega razumljivo nervozni in vidijo v njeni svojega najnevarnejšega nasprotnika. Zato so mu namenili vlogo gnojila, ki naj oplaja njih lastne izsušene in izčrpane njive, zato mu skušajo to vlogo tudi vsiliti na način, ki nam ga,kaže katastrofa Čehoslovaške. Razbijati slovansko skupnost na posamezne plemenske in verske drobce, pridigo v ali tem drobcem samoodločbo na etniški podlagi, pri tem pa zatirati vse, kar je slovanskega v območju nemškega naroda, to je glavni motiv nemške! politike zadnjih desetletij, oso-bito pa danes.
Ali smo voljni igrati vlogo, ki nam j» je tako milostno namenil veliki in plemeniti nemški narod? Vsak izmed na* bo z vso odločnostjo izjavil, da tega noče, pa so vendar med nami ljudje, fei nehote in nevede služijo tem nemški« ciljem in pripravljajo naš narod na ta ponižujočo vlogo. Ne mislimo tukaj na one naše propalice, ki so pljunili na svoje slovenske matere in se kot nemčurji pridružili nemškemu narodu. Take izmečke privoščimo Nemcem. Gre nam ssa druge, ki se trkajo na prsa kot Slovenci, pa se ne zavedajo svoje dolžnosti in se vsled pomanjkanja resnične samozavesti in pravega ponosa vdajajo strupu nemške propagande. Koliko jih je med nami, ki gledajo kot omamljeni v čudež tretjega rajha ter smatrajo ta rajh kot nekaj nadrtaravnesa, čemur se sploh upreti ne moreš! Koliko jih je med nami, ki služijo ciljem tega tretjega rajba s tem, da se oklepajo samoslovenstva in filovenoborstva, odklanjajo vsako skupnost z balkanskim vzhodom in se prištevajo s ponosom med predstavnike zapad-ne kulture! Koliko jih je, ki se z vsrkavanjem premišljene nemške propagande, čitanjem nemških listov in lcnjig ter poslušanjem nemškega radia odtujujej« ne le slovanstvu, v katerem vidijo neko utopijo, marveč celo jugoslovenski misli, ki si jo ravno pod vplivom te nemšk« propagande predstavljajo kot najnevarnejšo sovražnico slovenstva, pri tem pa ne vidijo nič nemogočega v ustvarjanj* življenjskega prostora nemškemu narodu, življenjskega prostora, v katerem naj poginejo na drobce razbiti Slovani. Vsi ti so, čeprav nevede in nehote gnojilo, ki ga vsebujejo velenemški »predračuni« in ga bo velenemštvo tudi dobilo, če si ne bomo napravili čimprej svojega lastnega, izključno slovanskega prorwhk-na, v ta proračun pa vstavili zadostna postavke za pobijanje germanske oholosti.
Na svoji zemlji smo gospodarji in l*o-čemo to tudi ostati! Če se nahajajo med
nami redki Nemci — večinoma nemčur-ji — pa jim ne ugaja svoboda, ki so jo nživali doslej, svobodna jim pot. Nihče jim ne bo branil, če hočejo k hitlerjevskemu eolncu in odidejo v tem hrepenenju preko naših meja. Saj potrebuje Velika Nemčija sužnjev, ki mažejo s svojo krvjo in s svojimi telesi strašni stroj ▼ojne industrije, ki ga danes predstavlja Neančija in ki ga bo predstavljala, dokler se ne bo zopet zrušila vsled odpora veega kulturnega, resnično svobodo ljubečega sveta. V tej borbi je Nemčija že enkrat podlegla, žal so bili njeni nasprotniki preveliki kavalirji. Naj izziva, da doživi svojo drugo in poslednjo strašno katastrofo.
Pomorska sila Pomorski proračuni s
USA: 35 milijard dinarjev;
Vel. Britanija: ni objavljen. Verjetno največ ji;
Francija: 10 milijard dinarjev in del usrednega zneska za pomorsko oborožitev v znesku 12 milijard dinarjev;
Rusija: ni objavljen;
Italija: 6 milijard dinarjev ter dei skupnega zneska za pomorsko oborožitev r višini 25 milijard dinarjev;
Nemčija: ni objavljen;
Japonska: 8 milijard dinarjev (brez izrednih izdatkov, predvidenih radi Kitajske) .
Stanje bredovij:
Linijske bojne ladje:
USA: 24 (2 v gradnji, 4 v načrtu);
Vel. Britanija: 22 (5 v gradnji, 2 t načrtu);
Francija: 11 (2 v gradnji, 1 ▼ načrte);
Rusija: 3 (neznano število v gradnji);
Italija: 8 (4 v gradnji);
Nemčija 8 (2 v gradnji, 1 v načrtu);
Japonska 12 (2 v gradnji, 1 v načrtu).
Križarke 10.000 ton:
USA: 18 (1 v gradnji);
Vel. Britanija: 15;
Francija: 7;
Rusija: 5 (2 v gradnji);
Italija: 7;
Nemčija: 5 (3 v gradnji);
Japonska: 12.
Križarke pod 10.000 ton:
USA: 23 (2 v gradnji, 4 v načrtu);
Vel. Britanija: 69 (12 v gradnji, 10 v. načrtu);
Francija: 15 (1 ▼ gradnji, 2 v na-šrtu);
Rusija 4 (število v gradnji ter v načrtu neznano);
Italija 26 (12 v načrtu);
Nemčija 10 (4 v načrtu);
Japonska: 28 (2 v gradnji, 5 r na-irtu).
Matične ladje za letala:
USA: 7 (1, v gradnji, 1 v aačrtiO;
Vel. Britanija:, 12 (4 v gradnji. 1 v WČrt,vi);
Francija: 3 (lv gradnji, 1 v načrtu);
Italija: nič;
Nemčija: (2 v gradnji);
Japonska: 7 (3 v gradnji).
Torpedovke:
USA: 228 (29 v gradnji, 16 v načrtu);
VeJ. Britanija: 199 (31 v gradnji);
Francija: 99 (15 v gradnji, 16 v načrtu) ;
Rusija: 55 (število v gradnji in načrtu neznano);
Italija: 133 (6 v gradnji);
Nemčija 89 (23 v gradnji, 20 v načrtu) ;
Japonska 142 (9 ▼ gradnji, 13 v na-irtu).
Minula svetovna vojna je ustvarila našo državo. Če pride po krivdi Nemčije do novega svetovnega pokol j a, potem ne more biti temu pokolju konca prej, dokler ne bo zatrto enkrat za vselej to opasno ognjišče strupenih plinov in proti slovanstvu in človeštvu naperjenih zarot. Ne hodimo gnojilo nemške njive, marveč ponosni in zavedni Slovani, ki vemo, da gre vse stremljenje tretjega rajha in celokupnega nemštva le proti nam. Če že morajo gniti naša trupla, potem naj gnijejo na slovanski njivi, da bo zrastel na njej nov, ponosnejši in samozavestnejši slovanski rod, ki bo enkrat za vselej obračunal s pangemiansko hidro.
Podmornice:
USA: 103 (12 v gradnji, 6 ▼ načrtu);
Vel, Britanija: 73 (14 v gradnji, 4 v načrtu);
Francija: 99 (15 v gradnji, 16 v načrtu) ;
Rusija: 151 (večje število v gradnji m načrtu);
Italija: 121 (7 v gradnji, 9 v načrtu);
Nemčija: 71 (22 ▼ gradnji, 6 v na-irtu);
Japonska: 66 (3 v gradnji, 6 v načrtu).
Slovani rastemo iz svoje zdrave plodnosti. Še v prejšnjem stoletju je bilo v Evropi prebivalstvo razdeljeno na tri tretjine med Slovane, Romane in Germane. Vsakih je bilo po približno 33-%. Sedaj je Romanov samo še 24 ali 121 milijonov, Germanov 30 % ali 149 milijonov, Slovanov pa že 46 % ali 226 milijonov. Ako se bomo Slovani množili s to silo se naprej, nas bo v 50 letih več kot Romanov in Germanov skupaj.
To je rast slovanstva, ki je ne morejo zatreti plini, tanki in letala. Čas govori
Primerjava ionažes
USA: 357.800 ton;
Vel. Britanija-: 574.800 ton; do konca leta 1942. bo zvišala tonažo za okoli 600.000 ton;
Francija: 294.000 ton;
Italija: 213.000 ton;
Nemčija: 279.400 ton;
Japonska: 288.200 ton.
Letalska sila
Točnih številk ni. Za primer navajamo dve domnevni statistiki (na prvem mestu statistika, ki jo je objavil Pierre Cot, bivši francoski letalski minister, na drugem ameriška statistika):
Anglija: 5000 (5000);
Francij a: 3160 ( 3400);
Rusija: 7000 (7000);
Italija: 4800 (6500);
Nemčija: 7000 ( 5000).
Po cenitvi bivšega francoskega letalskega ministra L. Eynaca bosta imeli ob koncu julija 1939. Anglija in Francija 14.400 letal, Nemčija in Italija pa samo 11.000.
Če primerjamo gornje številke o oborožitvi posameznih držav, bodisi na morju, bodisi v zraku, moremo ugotoviti, da razpolagajo države Anglija, USA, Francija in Rusija, ki bi v slučaju konflikta večjega obsega verjetno nastopile proti totalitarnim državam, v vsakem oziru z mnogo večjo vojaško pomorsko in zračno silo, kot navedene totalitarne države. Demokratičnim velesilam je treba prišteti se moč Poljske in drugih manjših držav, ki bodo skoraj vse na njihovi strani.
Poleg tega ne bodo mogle revne totalitarne države tekmovati z bogatimi
za nas. \ tutši življenjski sili leži po-rogirvo naše lepše bodočnosti, Mi imarno dovolj življenjskega prostora, zato ui-sino osvajači. Hočemo pa ohraniti zase in svoje potomce kar imamo in pridobiti nazaj, kar nam je bilo oropanega. Vsi poskusi nazadujočega germanstva, zatreti našo elementarno moč, so brezplodni. Ni strupa, ki bi mogel inficirati naše ogromno zdravo telo. Mi smo imuni.
Na naš; zemlji, ki meri samo v Evropi 5.500.000 lini2 (Nemčija rneri 650
demokratičnimi velesilami v bodoče« oboroževanju. V letu 1939./40. bodo potrošile za svojo varnost na suhem, v zraku in na morju:
USA: 900 milijonov dolarjev (okoli 50 milijard din);
Anglija: 1300 milijonov funtov (okoli 325 milijard din);
Francija: 39 milijard frankov (okoli 52 milijard din);
leto velja za produkcijsko sposobnost vojne industrije, za surovine in človeški nialerijal. To so činitelji, ki bodo odločali o izzidu vojne.
2šap©w© di siassiolsaBsisS mladim
1. Bodi nosilec vere vase, v svoj narod, v svojo državo in svojo bodočnost.
2. Zavedaj se usodne življenjske povezanosti vseh delov našega naroda in naše države.
3. Odstranjuj malodušje, ki ni dostojno naše moči in naše preteklosti.
4. Bori se proti plačanim agitatorjem, ki sejejo vsemogoče govorice, da bi zbegali duha našega ljudstva in zlomili njegovo moralno odporno silo.
5. Odločno nastopaj proti provokatorjem.
6. Bori se proti tujemu tisku, ki ga
Lujerodci skušajo razširiti med naše ljudstvo.
7. Poučuj naše ljudstvo o resnici.
8. Sodeluj v nacionalnih in posebn« narodno-obrambnih društvih.
9. Širi misel politične strpnosti in prepričuj o potrebi združitve vseh narodnih sil v obrambi skupnih dobrin. 10. Bodi vedno odločena in pripravljena, da ee boš, če bo treba, borila.
tisoč kv. km) se bomo krepili v dobrobit naše varnosti, napredka in raega človeštva.
Kot plodna veja slovanstva gremo tej bodočnosti naproti tudi Jugoslovani. Oh nastanku naše nacionalne države nas je bilo samo 11.600.000,1. 1923. 12,500.000, 1. 1928. 13,500.000, 1. 1933. 14,500.000, 1. 1938. 15,650.000 in sedaj nas je že okoli 16,000.000. In rti je v naši hiši prostora in v naši zemlji dovolj kruha, da rastemo napre j v nepremagljivo silo na Balkanu in Jadranu.
Pomorska
in Beialska moč posameznih velesil
Pohod slovanstva
^L0VANS$E DRŽAVE ^LOVANI V TIJIH DIŠAVAH
'ury»A,
X
»Resnica vojni pripravljenosti tretjega Rajha"
Sistematična nemška propaganda skuša prikazati nemško armado kot elementarno in nezadržno silo, ki bo v svojem zaletu strla vsak odpor. K temu vprašanju je napisal »Ilustrowany Kuryer Cod-zienny«, vodilni poljski list v Krakovu, članek pod gornjim naslovom. Mi ga v celoti ponatiskuje-mo, ker je tudi pri nas na delu ista propaganda. Članek se glasi:
»Nemška vojna pripravljenost se pogosto predstavlja kot neprekosljiva. — Smotrena nemška propaganda skuša poveličevati uspehe nemškega oboroževanja. Nemški propagatorji predstavljajo vojaško silo kot neizmerno in neodolji-vo. Že od nekdaj so se Nemci posluževali te metode, da bi prestrašili srca in paralizirali obrambne napore protivnikov s tem, da jim sugerirajo, da je vsak odpor brezupen. Z istim namenom se po-večavajo strahote bodoče vojne. Nemci predstavljajo bodočo vojno kot totalno, elikajo ogromna uničenja in opustošenja ter prerokujejo, da bodo bodoče vojne pomedle z zemeljskega površja cela mesta in naselja. Iz istega razloga se stalno narčujejo iz mednarodnega vojnega prava, katerega Nemci odklanjajo kot produkt gnile predvojne liberalistične dobe. Nemci predstavljajo bodočo vojno kot najbrutalnejšo in najkrutejšo, ki jo je človeštvo kdaj videlo in ki se bo vršila brez ozira na kako pravo in ob gaženju mednarodnih obveznosti. Namen je jasen. Predstavljajoč vojno silo Nemčije kot neizmerno in nepremagljivo in slikajoč ogromna pustošenja bodoče totalne vojne in njene krutosti, skušajo Nemci izpodkopati obrambno moralo nasprotnika z grožnjami, da bodo uporabili svoje vojaške sile na najbolj krut način, brez spoštovanja kakršnegakoli prava in človekoljubnosti.
Nemec kot poedinec ni okruten. Če je kljub temu zgodovina nemških križarjev in pozneje prusaštva polna primerov okrutnosti, ki so znane tudi iz dobe svetovne vojne, je treba videti v tem samo metodo za zlom poguma in volje nasprotnika. Mnogo ljudi se vprašuje, zakaj se Nemci znašajo nad neoboroženim in premaganim protivnikom, zakaj je pohod nemštva označen s pohodom nasilstev in preganjanj in zakaj rastejo kakor gobe po dežju novi koncentracijski tabori, kjer se pojavlja nemški vojak. Tudi to je metoda ustrahovanja nasprotnika, metoda hladnega terorja. Je to stara metoda podedova-nja po križarjih in poljskim zgodovinarjem že dobro znana. Citiramo besede Szymona Askenazega iz njegove študije »Gdansk in Poljska« (1918). Opisujoč zamah križarjev na Gdansk in njegovo zavojevanje leta 1308. z nenadnim krvavim napadom, pobit je prebivalstva, razrušen je mesta in njegovo spremembo v prali in pepel, pravi Askenazy:
»Poleg materialne strani nasilja sta bili pri tem napadu odločilni zlasti dve globoki politično-psihični potezi: teror in hipokrezija. Tu je nastopal hladni teror kot zavestno zavojevalno sredstvo. Križarski red je hotel, da bi odjek take krutosti zlomil srca tudi v drugih mestih do take stopnje, da bi se nikdar ne upala protiviti redu križarjev, ki bi na ta način lažje nadaljeval svoje osvajanje.*
Teror in hipokrezija sta stari sredstvi, kateri so križarji v praksi preizkusili. Ta sredstva je Machiavelli obdelal, jih kodificiral in dvignil do stopnje političnega sistema — sistema dvojne morale. Ta politika zavzema od nekdaj častno mesto v nemškem sistemu izpodkopavanja nasprotnih sil in ekspanzije.
Treba je posebno paziti na psihično «tran tega sistema ne samo na evropskem vzhodu, ki je to že sam na lastni koži preizkusil^ nego tudi na zahodu. Javno mnenje držav, ki so ogrožene od
nemške grabežljivosti, bi moralo stremeti za tem, da izloči uplive emotrene propagande od celega kompleksa vprašanj, zvezanih z nemško vojno pripravljenostjo. Nemška moč se ne sme omalovaževati, a tudi ne precenjevati. Pred-očiti jo je treba v pravi luči. To ne more biti neizmerna in vsemogočna sila, ker take ni mogoče ustvariti tekom šestih let — in Nemci se dobro oboro-žujejo šele od leta 1933. Ni mogoče v tako kratkem času ustvariti tako velikih tehničnih, materijalnih in človeških rezerv, kakor skuša to predstavljati smotrena nemška propaganda. Petnajstletna vrzel v vežbanju rekrutov in podoficirjev in skoro popolno pomanjkanje vojne službe 6e ne da tako hitro nadomestiti. Ugotoviti je treba, da imajo Nemci v svoji vojni pripravljenosti občutne vrzeli. Imajo veliko ranljivih točk, ki zmanjšujejo svobodo njih vojaškega razmaha. Te vrzeli se v prvi vrsti nanašajo na material, surovine, živila, gospodarstvo in finance, kakor tudi iva duševno razpoloženje naroda, liar se ne sme podcenjevati. Nemci se nahajajo po šestili letih gospodarske vojne v finančnem in gospodarskem pogledu tam, kjer se je Nemčija nahajala po dveh letih svetovne vojne. Nemško gospodarstvo je izčrpano, tako v pogledu delavne sile, kapitala in surovin. Vsled podaljšanja delavnega časa, omejitve prehrane in pospešenega tempa produkcije je delavec apatičen in izdatnost njegovega dela je zelo padla. Nemške finance so v takem stanju, kakor da bi Nemčija vodila vojno že najmanj dve leti. Naha-
jajo se v prikritem stadiju inflacije. — Preskrba s surovinami, zunanja trgovina in industrijska podjetja imajo izraz vojne izčrpanosti iz dobe svetovne vojne. Sicer ne obstoji gospodarska blokada Nemčije, toda njeno gospodarstvo trpi vsled ekonomskih represalij in splošnega bojkota. To vse upliva na razpoloženje naroda. Nemško ljudstvo se v duševnem pogledu nahaja kakor v času vojne. Vsi opazovalci, ki 6e vračajo iz Nemčije, potrjujejo silno željo ljudstva po miru. Na vse politične uspehe odgovarja brez navdušenja. Ljudstvo se boji nove svetovne vojne, ker se spominja na poraze, ki jih je doživelo kljub začetnim zmagovitim pohodom. Ono je živčno izčrpano vsled stalne napetosti v zadnjih letih. V psihičnem pogledu ni to narod, ki bi s svežo zalogo živcev in duhovnih sil stopil v svetovno vojno.
Poleg tega so Nemci že sedaj uspeli — na kar je bilo treba v času svetovne vojne čakati dve leti — združiti proti sebi ves svet. Vojna, ki bi se vnela na enem sektorju, bi se spremenila v svetovno vojno, v kateri bi imel nemški narod proti sebi skoro vse narode.
Tako se more brez pretiravanja trditi, da imajo Nemci v sebi že sedaj znake, kakor da bi vodili že dolgo vojno. Danes bi stopili v vojno izčrpani na surovinah, financah, prehrani in duševnosti. Poleg tega bi stopili v vojno v času, ko je proti njim že mobiliziran ves svet. To so vrzeli in pomanjkljivosti nemške vojne sile, katera morajo poznati vsi, ki se čutijo ogrožene.«
Ladje mesto not
Ponatiskujemo članek po znanem švicarskem tedniku »Die Weltwoche«.
Odgovor Velike Britanije na mačji skok na Drač so bile Italijanom ladijske sirene angleških križark, zasidranih pred Neapljem in San Remom. To je bila jasna govorica, mnogo jasnejša, kot bi bila n. pr. odpoved sredozemskega sporazuma. Odgovor Anglije na Hitlerjev pohod na Hradčane je bil odpoklic poslanika iz Berlina. To ni napravilo velikega vtisa, kajti končno se da odpravniku poslov povedati isto neresnico, kot poslaniku. Proti Rimu razpolaga Anglija z močnejšimi sredstvi, kar kaže na vso razliko med položajem Nemčije in Italije. Italija je neposredno ranljiva in poizkus, pridobiti si za Korziko ter Tunis ceneno nadomestilo, se je sicer posrečil, končal pa se je z neposredno zavrnitvijo, ki se ji je moral Rim hitro podrediti. Krf je ostal nedotaknjen in to kaže, da je strategična prednost, ki si jo je Italija pridobila, pomanjkljiva. Če stavlja Grčija sedaj Angležem kot proti-uslugo za garancijo mej na razpolago svoja pristanišča, je to daleko večja prednost na angleški strani.
Meja med Grčijo in Albanijo je kratka in se da lahko braniti. Med Albanijo in Jugoslavijo je mnogo daljša, toda take narave, da so si Italijani že na soškem Krasu, pri njeni milejši izdaji, polomili zobe. Če bi imela Italija res namen, da vzame Jugoslovane v klešče osi, bi bilo to s strani Gorice in Istre daleko lažje. Krf, kot angleška pomorska baza, odreže v resnem primeru italijanske bojne sile v Albaniji od domovine prav tako, kot Sueški kanal trupe v daljni Abesi-niji.
Neki angleški stotnik, ki se je izkazal v svetovni vojni, nam je pred kratkim dejal:	»Nisem	bolj strahopeten, kot
ostali možje, toda eno v bodoči svetovni vojni ne bi bil rad: Italijan v Abesiniji.« Angleži v britski Somaliji, v Sudanu in v Keniji imajo orožje že pripravljeno, da ga potisnejo v roke Abesincem. Toda po zadnjih izzivanjih mohamedanskih
čustvev v vojaškem spopadu prav tako ne bi bilo prijetno biti Italijan v Libiji ali v Albaniji. V Firenci skovani meč islama, ki ga je Mussolini 1. 1937. vihtel v Libiji, medtem ko je vojak držal glavo arabskega konja, je hitro zarjavel.
V času, ko je Hitler na naznanilo bri-tansko-poljske zveze odgovoril z grozilnim govorom iz Wilhelmshavena, je odgovoril Duce na pojav britansko-grške-ga nevihtnega oblaka z naglimi diplomatskimi koraki, ki naj bi omilili gnev Albiona. On da ni mislil tako hudo, naj vendar dovolijo nedolžno veselje itd., to je približno smisel njegovih izjav. Tudi on je slišal angleške ladijske sirene in ve, da njegova flota proti britansko-francoskim sredozemskim silam ne pomeni nič in da je njegove, podmornice že prerasla morska trava, katere zdravilno moč je bilo opažati po konferenci v Nyonu. Britanci so v svoji širokogrud-nosti še vedno pripravljeni, da mu malo več zaupajo, kot nemškemu državnemu kanclerju, toda ne iz osebnih razlogov, ampak zato, ker vedo, da so v Sredozemlju brezdvomno močneiši. Duce ima priložnost, da pokaže svoio dobro voljo s tem, da odpokliče svoje ljudi iz Španije. Spomnimo se še, kako je po nyon-ski konferenci hitro pristopil k sklepom in se udeležil proti lastnim podmornicam varnostnih jamstev na Sredozemlju. Ne bi ga niti odklonili, če bi postavil svoj sedaj malovredni podpis pod kolektivno pogodbo za ohranitev miru v vzhodnem Sredozemlju. Saj zadostuje, da pakt tudi takrat funkcionira, kadar ga eden izmed podpisnikov krši.
Če Anglija s pomočjo Turčije jamči varnost Grčiji, je načrt o razdelitvi Balkana med sile osi, v kolikor sploh obstaja, prav s tem prekrižan. Duceju je s tem dokazano, da bi ga Hitler ponovno prevaral, če bi sledil temu načrtu. Primerjava Berlin-Praga in Rim-Tirana je možna, toda vodi v zmoto. Pri najboljši volji se ne more Mussolinijevega »podviga« jemati tako resno, kot Hitlerjev zločin. S stališča morale in človečnosti eno ni boljše od drugega, toda Hitler se
je vračunal, če je mislil, da bo albanska pustolovščina odvrnila britansko čuječnost od njega na Duceja. Tudi glede Balkana smatra London položaj resen samo vsled nemških groženj. Majhen premislek to potrjuje: če bi imeli računati samo z Italijo, kdo bi smatral Balkan za ogrožen? Če pa Italije sploh ne bi bilo, kdo bi dvomil, da bi mogel nemški pritisk sam ogražati življenje Balkana?
Italija je samo pokazala, da obstoja poleg glavne bojne pozomice še stranska. V središču angleške diplomatske dejavnosti ostaja izgraditev nove zveze s Poljsko. Priključiti je mogoče tudi Ru-munijo in v ozadju stoji Rusija, sedaj, kakor poprej pripravljena, navezati se na Anglijo nič manj kot na Francijo. Mussolinijevo delovanje bo v tem daleko večjem dogajanju prikrojeno vpra-šanju, če se je Italija sedaj vendarle dokončno odločila, da se v svetovni vojni bori na strani Reicha. Ni se končno odločila, kajti tudi pot, ki je vodila v Albanijo, se lahko cepi. Mussolini lahko porabi ojačitev svojega položaja na Balkanu za to, da podpre Balkan proti Nemčiji, ali pa da od strani ograža sunek, ki bi ga Anglija napravila proti Reichu iz jugovzhoda. Še vedno ima možnost odločitve. Odločil se bo po tem, ali se bo posrečilo/ Angležem uresničiti njihovo nadmočno mirovno fronto. Usoda angleško-ruskega dogovora bo odločila o stališču Italije.
Čeh jugoslovenskemu prijatelju
Sprejmite moje najprisrčnejše pozdrave in zahvalo za Vaše drago velikonočno voščilo in se posebno za sliko Blaškega jezera na Koroškem, o katerem pravijo, da je iz solza.
Tudi gladina našega jezera neprestano narašča z nepretrganimi dotoki iz duš in src sedmih milijonov ...
Z Vašim toplim božičnim pismom ste ne le meni, temveč vsem, ki so ga brali — in teh je bilo mnogo — naredili veliko veselje. Potolažili ste nas vse. Dali ste hladilo na rano, o kateri so mogočniki na svetu verovali, da je poslednja. Za tem je prišel nadaljnji sunek, ki nas je zrušil na zemljo. Strašen udarec od bratov Slovakov, a to, kar mu je sledilo
15.	marca 1939., je bil le poslednji sklepni člen železnega obroča.
Zelo mi je žal, da Vam nisem odpisal že preje. Pripravljal sem se k pisanju, dokler ni bilo naenkrat prepozno. Hotel sem Vam o tem nanisati mnogo — vse: odkritosrčno Vam ^redočiti naše doživetje, ki je sedaj dovodi noznano v svetu, zlasti na pri naših prijateliih in teh, ki so nam blizu. Sedaj se ne morem več odločiti, da bi Vam o tem pisal, saj to kar občutim, je tako jasno ... Ali ne bo mogel gospod cenzor priznati za zelo diskretno to moje pismo? In vendar veljajo te vrstice edino — le Vam, od prijatelja — prijatelju.
Po zasedbi Albanije se obračajo sedaj naše oči na Sredozemsko morje in Vam veljajo naše vroče želje. Naj bi si vzeli pri Vas vsi k srcu našo usodo. Večer za večerom poslušam radio-porocila, ki se tičejo Vaših odnošajev. Držite se! V enotnosti je moč. Mi smo bili tako sramotno ogoljufani za našo edinost...
Spominjam se Vas pogosto. Spominjam se vsega: Vašega pripovedovanja o »prijateljskih« občutkih sosedov in o usodi Vaših nesrečnih rojakov in vsega ostalega. Kličem Vam: tudi v tem položaju smo z Vami — gmo v duhu pri Vas. Zdar Vašim naporom!
V pisarni smo ostali vsi razen Nemcev, ki so sli v žalostnih jesenskih dneh v sudetske kraje. Tako se nam je naenkrat očistil in osvežil zrak, četudi žali' bog ne za dolgo.
O velikonočnih praznikih sem bil r Pragi. Povsod isti obraz: jokajoči češki narod...
Bil bi zelo srečen, če bi se nekoč z Vami sestal. Kdaj bo to? To je vprašanje časa in mnogih okolnosti. Če bo mir, tedaj morda poleti. Toda zelo dvomim v to.
Zaenkrat gremo v negotovo bodočnost. Človeštvo XX. stoletja napolnjuje (Nadaljevanje na 6. strani J
BESEDE
DEJANJA...
Kaj sta Mussolini in Hitler izjavljala in kaj sta storila
Mussolini
O vojni in miru
V senatu 11. decembra 1924.:
»Ne more in ne sme se misliti na to, da bi se sprožila vojna zaradi zavojeva-nja kolonijskih ozemelj.«
V senatu 28. maja 1926.:
»Naš imperializem se ne sme tolmačiti v agresivnem, eksplozivnem smislu. Izjavljam ne le pred vami, gospodje senatorji, ki zasledujete od blizu politiko ▼lade, temveč pred vsem svetom: fašistična vlada vodi mirovno politiko. Nikdar ne bo vodila drugačne politike.«
V parlamentu 16. novembra 1922.:
»Osnovna načela naše zunanje politike so naslednja: mirovne pogodbe, pa naj bodo dobre ali "slabe, bodo izpolnjene. Država, ki se spoštuje, ne more nneti drugačne doktrine.«
V parlamentu 26. maja 1934.:
»Vojna je za moža kar materinstvo za
ženo. Ne verjamem v večni mir; ne le ne verjamem, temveč se mi mir zdi ponižujoč.«
V »Veliki enciklopediji«:
»Samo vojna, ki razvije do najvišje «nere človeške energije, daje narodom pečat plemenitosti.«
V govoru 6. julija 1935.:
»Vojna je najvišji cilj naših upov.«
O avstrijski neodvisnosti
Govor dne 18. marca 1934.:
»Ob koncu vojne smo se odločili za politiko prijateljstva z Avstrijo. Namen te politike je bil, da brani teritorialno nedotakljivost in neodvisnost te države. Avstrija ve, da lahko računa na nas v obrambi svoje neodvisnosti kot samostojna država; ona ve, da bomo storili vse, da bomo zagotovili obstoj njenemu ljudstvu.«
V parlamentu 16. marca 1938.:
»V bolj ali manj uradnih krogih onkraj Alp me vprašujejo, zakaj nismo intervenirali (v Avstriji). Odgovarjam, da nismo nikdar prevzeli niti direktnih niti indirektnih, niti pisanih, niti ustnih obvez v tem pogledu. Avstrija nas ni nikdar vprašala za oborožen poseg, da bi s silo branili njeno neodvisnost.«
O španskem vprašanju
V odboru za nevmešavanje je izjavil italijanski zastopnik 9. oktobra 1936.:
»Vse trditve, po katerih naj bi bila italijanska vlada poslala vojni material r nacionalistično Španijo, so povsem napačne in brez podlage.«
»Informatione Diplomatica« 16. februarja 1939.:
»Odgovorni krogi v Rimu poznajo smernice Francove politike ter potrebe te politike, saj zasledujejo njen razvoj od začetka državljanske vojne. Italija je že 27. julija odgovorila na prvi Francov poziv (prvi naši mrtveci spadajo v to dobo...).«
O Italiji in Franciji -
V razgovoru z amerišikm novinarjem Knickerbockerjem je Mussolini izjavil dne 15. julija 1936.:
»Osnove itlijanske politike so: varnost imperija, ohranitev in utrditev miru. Po teh načelih se bo ravnala politika Italije, medtem ko ee bo življenjska sila njenega naroda posvetila oploditvi in civilizaciji Abesinije v duhu mednarodne solidarnosti in človeškega razumevanja. Abesinija je ustregla italijanski nujni potrebi po ekspanziji. Njena osvojitev je postavila Italijo med nasičene narode.«
Polslužbena italijanska revija »Rela-*ioni Intemazionali« dne 11. februarja I. 1939.:
»Italija zahteva od Francije samo to, kar ji zgodovinsko pripada: sem spadajo afriške zahteve, kakor Tunis, Suez, Džibuti, od katerih poslednji ne more biti ključ lastnega doma v tujih rokah. Urediti bo treba tudi vprašanje Korzike... Tudi Nica je prav tako italijanska, kakor Piemont.«
O rasizmu
V marcu 1932. (v knjigi razgovorov):
»Seveda ni nobene čiste rase, niti židovska ni čista. Prav iz posrečenih mešanj ras izvirata moč in lepota naroda. Rasa: to je čustvo, ne pa dejstvo; vsaj 95 % gre za čustvo ... Antisemitizma v Italiji ni. Italijanski Židje so se vedno dobro obnašali kot državljani, kot vojaki pa so se pogumno borili.«
V govoru v Bariju dne 11. septembra 1. 1937.:
»Trideset stoletij zgodovine nam dovoljuje, da gledamo z vzvišenim usmiljenjem nekatere doktrine od onkraj Alp, ki jih zagovarjajo potomci ljudi, ki v času, ko je Rim imel Cezarja, Vir-gila in Avgusta, sploh pisati niso znali.«
Veliki fašistični svet 6. oktobra 1938.: »Veliki fašistični svet proglaša nujno perečnost rasnih problemov in potrebo rasne zavesti. Opozarja, da fašizem že 16 let razvija delavnost v smeri kvantitativnega in kvalitativnega izboljšanja italijanske rase, izboljšanja, ki bi ga mogla mešanja in križanja resno ogroziti ... Židovski problem je po svojem državnem pomenu samo del splošnega problema.«
O Albaniji
Vse do najnovejših dni je službena Italija zagotavljala neporušno prijateljstvo Albaniji. Zunanji minister Ciano je bil celo priča pri poroki kralja Zoga.
Pred dnevi se je »prijateljstvo« razvilo do vojaške zasedbe Albanije, katero je italijanski tisk označeval kot začasno. Dne 12. aprila 1938. je italijanski kralj sprejel albansko krono.
Hitler
češkoslovaška država ne bo več zanimala in da ji bom celo, pri moji veri, nudil jamstva. Mi nočemo Čehov...«
Dejanja
ČSR je v razvoju med monakoveko konferenco in 15. marcem letošnjega leta izgubila približno tretjino svojega ozemlja in tretjino svojega prebivalstva. V odstopljenih krajih je že tedaj prešlo pod nemško (in deloma madžarsko) nadoblast nad en milijon 100.000 Čehov in Slovakov ...
Okrnitvi v Monakovu je sledila še okrnitev po Poljski (v oktobru 1938.) ter končno še po Madžarski (dunajska razsodba z dne 2. novembra 1938.) ...
Dne 15. marca 1939. je bil nad Češko in Moravsko razglašen nemški protektorat; dne 23. marca 1939. je bila objavljena pogodba o protektoratu nad tako zvano »neodvisno« Slovaško; Podkar-patska Rusija pa je že 19. marca 1939. prešla pod madžarsko nadoblast...
Dne 22. marca 1939. je sledila izsiljena pogodba med Nemčijo in Litvo o priključitvi Klajpede Nemčiji... Na predvečer okupacije memeljskega ozemlja je nemški tisk z vso odločnostjo zanikal vest, da namerava Nemčija to storiti, kot grdo izmišljotino demokracije, židovstva in framazonstva.
S Kočevskega
Posledice mednarodnih prerivanj, gospodovalnega poseganja nekaterih držav v suverene pravice drugih, se kažejo tudi v naši Kočevski. Bolj kot kdaj prej je na delu tuja propaganda, da po priznanih receptih pripravlja teren za ono, kar naj bi po napovedi neke bojne knjige ter drugih neslužbenih izjav prišlo če« toliko in toliko časa. Nimamo namena in povoda, da bi s temi vrsticami begali naše ljudi, ker položaj, kakršen je nastal v Kočevski, kaže na to, da se naši nasprotniki počutijo pri nas kar dobro, ter si nikakor ne žele kam drugam. Če bomo pokazali na nekatere značilne dogodke tam doli, ima to edini namen, da spoznamo, s kom imamo računati ter tudi uvidimo, da je takšne stvari treba najenergičneje preprečiti. Bojazen ni torej nikakor na mestu! Naj v dokaz trditve navedemo samo dva primera, ki najzgovorneje pričata o preusmeritvi mišljenja Kočevarjev.
Ob času češkoslovaške krize je miin-chenski radio priredil posebno »Kočevsko oddajo«. Uvodno besedo v tej oddaji je imel domačin iz Kočevske Reke, ki je ttidi tamošnji občinski predsednik Kulturbunda. Kljub temu, da je v svojem govoru trdil, da je Kočevska nemška zemlja, ter da je vsaka nasprotna trditev lažna, je mogel vsakdo iz njegovega govora razvideti, da je bilo v njegovih izvajanjih le malo navdušenja,
prvi tovrstni slovenski tečaj na Kočevskem. Ta prvi početek kmetske univerze na Kočevskem je že v kratkem času svojega delovanja pokazal razveseljive uspehe. Predavanj, ki so seveda v slovenščini, se udeležuje lepo število ljudi, med katerimi so tudi Kočevarji, ki prihajajo tudi po par ur daleč. Treba pa je ob tej priliki omeniti čudno zadržanje občinskega oblastva, ki je kljub nalogu sreskega načelstva, da mora tečaju posvečati vso pozornost, briskiralo celo njegovo otvoritev. Tu je treba takojšnjega posredovanja odločujočih faktorjev.
Poleg kmetske nadaljevalne šole bosta v tem delu Kočevske v kratkem še dva uvaževanja vredna dogodka. CMD v Kočevski Reki pripravlja otvoritev slovenskega odra, kar bo združeno s proslavo. Oder, ki bo prenosljiv, bo postal tam doli važen prosvetno in nacio-nalno-vzgojni faktor.
Čez dober mesec se bo pričela na Kočevskem birma. Želeti bi bilo, in to je tudi resna zahteva vseh Slovencev, da bi bilo ob tej priliki slišati več slovenske besede ter petja v cerkvi, kot je bilo to pri zadnji birmi, ko se je šlo na roko v tem pogledu le našim nasprotnikom, dočim so zahteve Slovencev naletele na gluha ušesa. Prepričani smo, da bo škofijski ordinarijat v tem pogledu razumel svojo nalogo, kakor tudi, da
kar so podčrtala še končna izvajanja, v bo znal pravilno ukreniti v pogledu na-
~________________________ •_____ __________________a____________________   •
Besede
V Niirnbergu 12. septembra 1938.:
»Nemške meje so na več krajih popolnoma pomirjene. Ona je sklenila in obljubila, da bo smatrala odslej te meje kot nepreklicne in dokončne, samo zato, da da Evropi občutek varnosti in miru...«
»Nemci zahtevajo zase samo pravico do samoodločbe, ki jo imajo vsi drugi narodi. Nisem zahteval zase pravice, da bi Nemčija smela zatirati tri milijone in pol Francozov ali pa, da bi trije milijoni in pol Angležev bili izročeni Nemčiji v zatiranje, temveč zahtevam samo, da preneha zatiranje treh milijonov in pol Nemcev v Čehoslovaški.«
V govoru v Sportpalastu 26. septembra 1938.:
»Prehajam sedaj k poslednjemu problemu, ki mora še biti in ki bo rešen. Gre za poslednjo teritorijalno zahtevo, ki jo imam postaviti v Evropi, toda tu gre za zahtevo, ki se ji ne odpovem ...« (Hitler je imel v mislih svoboditev Sudetov!)
»Britanski vladi sem predložil memorandum, ki vsebuje poslednji in dokončni nemški predlog. Ta predlog ne predstavlja drugega kakor uresničenje tega, kar je bil že dr. Beneš predložil. Njegova vsebina je kaj enostavna: z Nemci naseljeno ozemlje, ki hoče po volji teh postati nemško, preide sedaj k Nemčiji... Chamberlainu sem zagotovil — in to zagotovilo tu še enkrat ponavljam —, da po rešitvi tega vprašanja ne bo več teritorijalnih vprašanj v Evropi; prav tako sem mu zagotovil, da čim bo Češkoslovaška rešila še druga vprašanja, to se pravi, ko se bodo Čehi sporazumeli z drugimi manjšinami, me
katerih je pozval svoje rojake, naj se vrnejo domov ter se oklenejo svoje zemlja Radi zanimivosti naj omenimo še, da so pri omenjeni oddaji kot nekako «vojo »narodno« kočevsko pesem zapeli tudi »Die schone Mare«, kar naj bi bil odgovor na »Kočevski zbornik«. Seveda je bilo potrebno, da so besedilo pesmi sproti prevajali v nemščino, ker bi je sicer nihče ne razumel.
Drugi moment, ki ga naj v dokaz naše gornje trditve omenimo, je zadržanje krošnjarjev, ki se ravno v sedanjem času vračajo domov. Pričakovati bi bilo, da bodo na vse mogoče načine prepevali hvalo o zemlji, v kateri so služili čez zimo. Toda ne! Ravno obratno. Krošnjarji priznavajo, da je v Jugoslaviji boljše ter pozivajo svoje rojake, naj ostanejo doma ter se oprimejo zemlje.
Kljub vsemu tuja propaganda ni popolnoma ponehala, ampak se še stopnjuje. Ali ima uspeh, ali ne, je težje odgovoriti. Prepričani pa smo, da tla, ki so bila pred časom zanjo silno plodna, niso v zadnjem času več v taki meri. Nemški študentje, ki so o velikonočnem času v ogromnem številu posetili Kočevsko ter agitirali in demonstrirali pa tudi agitatorji, ki stalno »delujejo« na Kočevskem, nimajo več tako ugodnega terena. Tujemu tisku, ki v veliki meri prihaja v našo Kočevsko, se je v zadnjem času krepko postavil nasproti naš domači, po katerem pa se na žalost se vedno čuti veliko pomanjkanje. Treba bi bilo tozadevne največje uvidevnosti ter široke akcije, da ljudem tam doli nudimo v zadostni meri dobrega domačega čtiva.
Ob času, ko tuji agitatorji na vse pre-tege skušajo loviti ljudi, širijo naši ljudje na Kočevskem prosveto ter dvigajo ljudi v kulturnem pogledu. Pred kratkim je bila otvorjena za občino Kočevska Reka kmetska nadaljevalna šola,
mestitve novega župnega upravitelja v Mozlju, ki je pretežno slovenski kraj, kjer je nedavno umrl sedanji župnik, ki ni bil Slovenec.
Nastopil je pomladni čas. Še mesec dni in Krempa, ki jo po nekem prospektu (tiskal se ni pri nas, pač pa je posnetke zanj naredil Slovenec in se tako prodal) Kočevarji smatrajo za svojo domeno, bo polna narcis. Takrat pohitite na Kočevsko — na Krempo. — Vstopnine, ki 60 jo za poset gore hoteli pobirati nekateri, ki jim ni šlo v račun posečanje Krerflpe po Slovencih, ne bo treba več plačevati, ker je oblast storila potrebne ukrepe. »Najvišja gorska nem-ška postojanka v Jugoslaviji«, kot jo imenuje že omenjeni prospekt, mora postati slovenska.
Škandal
Spričo današnjega resnega časa je tudi srednješolska obmejna mladina spoznala, da ima svoje naloge, S plakati, opremljenimi z jugoslovensko trobojko in geslom: Jugoslavija nedotakljiva sedaj in vedno! je pozvala narod k zaupanju vase. Za svoje sveto delo je prejela nezaslišan udarec: v posmeh tujcu so bili lepaki, ki jih je nalepila, po ukazu ob belem dnevu odstranjeni. Zahtevamo, da se izvajajo najstrožje konsekvence!
Duh naše armade
Neki polkovnik je vprašal svoje rojake, kaj bi storili, če bi bila Jugoslavija napadena. Vsi so odgovarjali, da jo bodo odločno branili. Eden pa je rekel: »Ravnal bom po vašem povelju!«
»Prav,« je rekel polkovnik, »toda če bi se moje povelje glasilo, da moraš orožje položiti in mirno gledati ponižanje svoje domovine, potem si dolžan, da pošlješ svojo prvo kroglo v moja prša.«
Poziv
katoliški visokošolski mladini
Pod vtisom težkih mednarodnih dogodkov, ki so zagrnili svobodno slovansko državo in v zavesti resnega položaja se je visokošolska mladina Aleksandrove univerze odločila, da izloči vsa malenkostna medsebojna trenja in pristopi k enotnemu delu za višje skupne ideale. Njen znani proglas je ves narod sprejel z največjim zadoščenjem. Korak viso-košolcev je bil izraz resničnega razpoloženja slovenskega ljudstva.
Mladina je dala vzor, ki naj bi ga posnemali vsi drugi činitelji. Prvi so razumeli poziv visokošolcev naši kulturni delavci, ki jih reprezentirajo vse naše vodilne revije: Misel in delo, Ljubljanski zvon, Sodobnost, Dejanje, Dom in svet in čas. Sporazumeli so se o sličnem proglasu, kakor visokololci in ga že podpisali. Nepričakovano pa sta naknadno preklicala zastopnika katoliških revij časa ui Doma in sveta svoj pristanek * Utemeljitvijo, da se taki izrazi naše enotnosti lahko zlorabljajo v politične s vrhe. Merila sta na govor enega gospodov senatorjev, ki je v senatu z vsein spoštovanjem govoril o sklepu visokošolcev in ga postavil za vzgled, ki bi rau morala slediti tudi naša notranja politika. To naj bi bilo zlorabljanje? Ali ni mar imelo dejanje mladine ta končni namen? — Proglas revij ni mogel biti objavljen.
Druge so sledile vzgledu visokošolcev naše žene. Zopet so bile zastopnice katoliških društev, ki »o preprečile enotno obrambno manifestacijo našega ženstva z motivacijo* da politično vodstvo katoliške stranke ne amatra razmer za tako resnih, da bi bilo treba združevati se k takim enotnim nastopom.
Medtem je tudi »Slovenec« nadaljeval «vojo strankarsko gonjo, kakor da se ni
zgodilo ničesar okoli nas. Pri tem je razkril razloge, zakaj ne gredo enotne manifestacije Slovencev v račun vodstvu klerikalne stranke. Njo je označil za izključno predstavnico našega ljudstva in vse plemenite napore za združitev naših kulturnih in političnih sil, diktirane iz zaskrbljenosti za našo bodočnost, obsodil kot politično taktiko. Na tako ozkosrčno in neresno stališče se je postavilo vodstvo klerikalne stranke kljub resnosti časa, razpoloženju ljudstva in zavesti, da trenutni formalni položaj te stranke ni v soglasja z resničnim političnim razpoloženjem Slovencev.
Nam je taka strankarska zagrizenost in zastrupljenost nerazumljiva. Najmanj jo moremo razumeti, ko gre za usodo naroda. Takrat ne samo, da se ne sme odklanjati sodelovanje, temveč se celo mora poiskati in zbuditi vse drobce narodne sile in jih povezati. Kdo je med nami eam dovolj močan, da bi smel prevzeti vso odgovornost za našo bodočnost nase? Ni ga, zato smo vsi kovači svoje skupne usode. Z vso odločnostjo odklanjamo in obsojamo gornje mega-lomanstvo v imenu tistega naprednega dela Slovencev, ki je v vseh odločilnih trenutkih naše zgodovine igral svoji kulturni, gospodarski, politični in organi* zatorični moči odgovarjajočo vlogo.
Katoliško visokošolsko mladino, o kateri ne dvomimo, da se je iskreno združila z mladino drugih nazorov, pozivamo, da v duhu .proglasa akademikov vpliva na svoje očete in jim odpre oči, da bodo sprevideli čas, v katerem živimo. Motivi, ki so bili merodajni za strnitev akademikov v duhovno in delovno skupnost, morajo biti merodajni za vse naše javno življenje.
Masaryk in Čehi
»Realno gledanje na Češko in Masajka« je naslov članka, ki ga je objavila »Straža v viharju« z dne 30. marca 1939 in v katerem postavlja kopico smelih, nedokazanih in zlobnih trditev. Dvomimo, da je čas, katerega si je izbrala »Straža v viharju«, primeren, da se napada baš — Masaryka. Vendar pa je značilno, da prihajajo napadi ravno se-4aj, ko je bilo prilike skozi 20 let do« volj- V isti številki povdarjajo »Stražar-! ji« potrebo strnitve vseh Slovanov, isto, časno pa blatijo prav one, ki so bili nstvaritelji te ideje in večinoma tudi »jeni edini izvrševalci.
Povod za te napade je dal »Straži v viharju« članek »Ob nesreči bratskega naroda«, ki je bil priobčen v zadnji storilki »Naše misli«. V tean članku je dala nacionalna mladina izraza svoji bolesti ob uničenju samostojnosti slovanskega naroda in izrazila svojo odločno voljo, da bo branila svobodo naše države, ako bo ta napadena, z vsemi moralnimi in fizičnimi sredstvi. Zelo značilno je, da
E* j mogel najti ta članek tak odmev pri stoliški mladini. Nikdar nismo mogli pričakovati, da se bo našel med nami list, najmanj pa ondadinaki, ki bi polemično reagiral na misli, iznesene v njem. Spričo tega se nam upravičeno vsiljuje-jo najbolj nezazeljene domneve. >Stra-Jo t> viharju« pozivamo, da jasno pove, kakšni motivi in kakšni nameni jo vodijo pri takem neokusnem, nerazumljivem in škodljivem delu.
Poglejmo si napade »Straže v viharju« na Masajryka:
Prvi je trditev: »Ko so se slovenski poslanci borili za slovensko vseučilišče v Ljubljani..., je Masaryk imenoval te zahteve nezrele in dal razumeti, da je naša politika balast za Čehe, ki so vedno imeli le svoje koristi pred seboj, tako, da je »Slovenec« dne 7. septembra 1910 ostro obsodil Masarykov češki egoizem.« »Straža v viharju« se torej sklicuje na »Slovenca«, ki je napisal pod naslovom »Slovenska in češka politika« sledeči stavek: »Masaryk... je še pred nekaj leti pel prav isto pesem, ki jo je sedaj zacvilila stara in obrabljena koketa »Neue Freie Presse«. Masarvk je »el
še dalje: označil je slovenske zahteve kot balast za Čehe, katerega se je treba iznebiti.« Ker ni »Slovenec« prav noben verodostojen vir o tem, kaj je Masarvk delal in kaj ni delal, pozivamo »Stražo v viharju«, naj citira Masaryka, ter pove, kje se je tako izrazil, kakor mu podtika.
Druga trditev, da so imeli Čehi pred seboj vedno le svoje koristi, iznesena v zvezi z Masarykom (Friedjungov proces!) ka?e, da je pisec skrajno slab poznavalec zgodovine našega osvobojenja, katerega smo si priborili ravno v stoletni kulturni, nacionalni in politični solidarnosti z brati Čehi. Pisarije »Straže v viharju« je razumljivo samo z vidika nepoznavanja zgodovinskih dejstev, ali pa z vidika zlobne in škodljive tendence. Dalje pravi »Straža v viharju«: ».... žal je Masaryk velik del naše mladine zastrupljal e protieerkvenim duhom verske skepse in s tem naravnost uničeval moralne moči našega naroda.« Tudi to trditev je mogoče razumeti samo z gornjih dveh vidikov. Pisanje
»Straže v viharju« je dokaz izredne brezvestnosti in drznosti, s katero se njeni satrudniki lotevajo stvari, ki jih absolutno ne poznajo. »Straža v viharju« dokazuje, da Masaryka in njegovih del ne pozna. Sicer pa naj nam imenuje samo enega praškega študenta — Slovenca, ki se priznava k Masarykovim naukom in ki je kvaril moralne moči našega naroda.
Čudimo se tako ostremu in pavšalnemu odklanjanju Masaryka s strani slovenskih klerikalcev, medtem ko so češki klerikalci — v razliko od slovaških — prav složno z njim sodelovali. To bo pač pripisati dejstvu, da so slovenski klerikalci znatno bližji slovaškim, kot češkim.
Nadalje zameri »Straža v viharju« Ma-saryku ker »... je bil v duhovnem sorodstvu s Tyrševo ideologijo sokolstva, ki se nam je vsiljevala, a je tako protislovenska, da jo moramo brezpogojno odkloniti.« Na to staro pesem o sokolstvu ni vredno odgovarjati. Taki napadi ne morejo zmanjšati moralne vrednosti in zaslug te najpomembnejše slovanske organizacije, za katero nas zavidajo vsi drugi narodi.
»Straži v viharju« pa je: »... naravnost neumljivo, kako se je mogel Masa-ryk kot predsednik bratske Češke države vezati s komunistično Rusijo in kako sta mogla dopustiti on in njegov naslednik Beneš, da je postala Češka naravnost orožarna za španski komunizem ter predstraža Rusije proti zahodni Evropi.« Vsiljuje se nam vprašanje, ali je »Straži v viharju« ljubši tisti, kateremu bodo morale Škodove tovarne sedaj dobavljati orožje.
Na zaključku očitajo ,Stražarji4 Čehom,
da je bila njih domovina: » leglo fra-
mazonstva, ki je skotilo spakedrani nestvor o edinstveni češkoslovaški narodnosti.« Kaj ima framazonstvo, ki ga klerikalizem zlorablja kot neko splošno strašilo in argument, kadar mu zmanjka drugih dokazov, skupnega z idejo čeho-slovaškega narodnega edinstva in analogno tudi z idejo jugoslovenskega narodnega edinstva, vejo in razumejo samo v uredništvih slovenskih klerikalnih listov. Framazonstvo naj bi ustvarilo misli, ki so nas in Čehe pripeljale v svobodo!?
Tako neresna je katoliška mladina zbrana okrog »Straže v viharju« V tako resnih časih. V svoji zaslepljenosti in ozkosrčnosti strasti se je spravila nad veliko slovansko avtoriteto — Masary-ka, ki je še danes eden največjih predstavnikov slovanskega genija, priznan od vst>ga kulturnega sveta. »Straža v viharju« trdi temu nasprotno, da je pri nas: ».. • moda poveličevati Masaryka in bratstvo s Čehi; to modo so uvedli svobodom iselci.«
Take številke »Straže v vihar ju« bodo ostale trajni dokazi o mišljenju in delovanju katoliške mladine v enem najtežjih in najusodnejših trenutkov evropske zgodovine. One bodo pričale, kaj je smatrala katoliška mladina v takih razmerah zd svojo najvišjo dolžnost in kako je služila naši domovini in slovanstvu.
,,Češka kaže na Boga«
Pod gornjim naslovom so »Novine Slovenske krajine«, ki jib ureja po svoje popularni župnik Klekl Jožef, prinesle članek, iz katerega veje vsa mentaliteta gotovega dela naše katoliške inteligence.
V naslednjem podajamo brez komeu-tar j a, ki bi bil tudi popolnoma odveč, nekaj najznačilnejših stavkov:.
»Boži bič jp počo, aato, je raepadnola cvetoča slovanska, država. Za Husovo krivo vero (e je že zdavna. apokorio češki narod. Da so Čehi sloboščino zahtevali v bivšoj Avstriji, so imeli prav. Nego pa meli prav, i to jih je zakopalo, da so zidali borbo za svojo sloboščino na bressverstvo. Glavni steber oslobodilne borbe je bio pri Čehih češki Sokol.
V programi si je eapisao liibav do ua-rodove slobode, broz liibavi do Boga. Pq njegovem zgledi i programi se je šče prek mej širio potom njega duh brez-verstva i sovraštva proti veri, proti Bogi — proti Cerkvi. Koliko kvara je na-
pravo v tem pogledi po sveti se sploh ne da zračiMiati. Pod njegovim vplivom so voditelje češkega naroda podrli v Pragi starodavno Marijino podobo, i. na njeno mesto .postavili podobo krivoverni k a Husa te,, gda se a droge strani e cele moči* s podporov države, trgah ka-toličansnoj Materi cerkvi s prsi XIjene vernike i jo vodili v pj?avosla,vje. Vodili so, ta nesrečen narod brezverci in slo-bodno zidarji, ki kde so le mogli, so škodili Krištusovoj veri.
Praga je bila druga Moskva. Ar je pa češki narod v jedri dober, samo voditelje je mao slabe, zato je pusto na njega dober Kog te bič, da ga očisti naj-vekših sovražnikov. Hitler je samo sredstvo v božih rokaj. Češki narod Bog bije zavolo grehov voditelov i od njih zape-latiih vnožin. Bije ga, da ga sčisti i da vči vidnim vse druge narode, da ti javno spoznajo, kama vodi kidtura, gospodarska moč, nacionalna vzgoja, če tem menka Bog.«
9Sfv*aša v vihii*ju( brani msesi*- Tiso
»Straža v viharju« z dne 30. marca I. t. piše:
»Kampanja proti Tisi, in predstavnikom. Slovakov kot »katoliškim« izdaji-cam Čehov je prav tako zlobna, kot če bi kdo zameril človeku, da je skočil skozi okno goreče hiše, da bi si vsaj rešil življenje, čeprav si pri skoku polomi ude.«
Nečuveno je tako zagovarjanje ljudi, ki so s svoje strani storili vse, da je prišlo do razrušenja bratske Čehoslcvaške republike. Ali je hiša gorela že takrat, ko se je msgr. Hlinka združil s Henlei-nom? Slab in nacionalno nemoralen je tak zagovornik sokrivcev sužnosti Čehov in tudi samih Slovakov. Tiso si pri, skoku ni samo polomil udov, ker se je ubil. Mar »Straža« veruje v svobodo Slovaške?
Tak zagovor dokazuje strahotno moralo. To je izdajalska in dezerterska miselnost. Človek, ki je sposoben nekaj takega napisati, bo sposoben storiti v sličnih okoliščinah slično dejanje, katerega zagovarja.
Za nas velja drugačna morala. Pristašem narodnega edinstva je usoda vsega naroda nerazdružna. Mi ne poznamo skokov skozi okno, nego samo skupno borbo na življenje ali smrt.
Darila narodnemu akademskemu bloku
G. Lilek ia Celja je daroval Narodnemu akademskemu bloku univerze kralja Aleksandra din 3000 v svrho delovanja v sedanjem času.
Zahteve današnjega časa razumevajo-tudi naši dobrovoljci. Narodnemu akademskemu bloku so poklonili 500 izvodov svojejmblikacije: »Vratavsvobodo«, ki jo je spisal dobrovoljec Pavlin. Posebna d epu taci j a je našim dobrovoljcem osebno izrekla zahvalo. Ob tej priliki je bilo izmenjanih mnogo iskrenih besed ter misli o delovanju v sedanjem času.
Čitatelje in prijatelje lista prosimo» da nam oproste zamudni izid sedan je številke, ki ima vzrok v velikonočnih počitnicah ter drugih zaprekah.
Prepričani smo, da bodo s sedanjo številko za zamudo dovolj poplačani.
DARUJTE V TISKOVNI SKLAD »NAŠE MISLI« ŠTEV. ČEK. RAČUNA 17.120
č@h jugoslovanskemu prijatelju
(Nadaljevanje s 4. strani)
svet s svojo kulturno zrelostjo tako, daje človeku kar tesno. AJi ni vendar T vsakem človeku tako velika težnja p® ljubezni? Narodi hodijo ob večerih na sprehode in pogled se jim upira v leske- ■ tajoče zvezde v vsemirju, čigar tajinstve* nosti vsi občudujejo in polnijo svoje duše z mnogimi upi. Naša semlja igra tako-neznatno vlogo v tem prostoru. Tega be se morali zavedati oni, ki ženejo njene prebivalce v nove nesreče.
Popolnoma zaupajoč v nesmrtnega, genija našega naroda, z vero v njegosn življenjsko silo in prožnost in v težnjo po pravičnosti največje veje prebival- ■ stva Evrope — nas Slovanov, naj končam to pismo in Vam kličem kot Čeh r. našim Karlom Havličkom Borovskini:
A treba nam odzpivali e j, vsechno ma svuj čas!
A čim jsme jindy byvali, hudem pfec ješte zas!
In navajam izvleček i» Jana Amosa. Komenskega: »Sreča narodov je opote* ca, in spremenljiva. Narodi se enkra$ dvigajo, hitro padajo, kmalu se zasvetijo in že spet zatemnijo, hitro so srečni in takoj zopet bedni, vse z ozirom na to, ali prevladuje značajnost nad slabostmi, delavnost nad lenobo, modrost nad puhlostjo, dobrota nad nasiljem.«
Bodite Vi in vsi Vaši prisrčno pozdravljeni !
Omladina i narod
Za omladinu narodna sredina prestavlja pozomicu sa koje se ona poučava životu.
Život naroda protkan je veseljem i žalošču, pobedama i porazkria, lepotom i nem oralom, ljubavlfu i svirepošcu, da-Težljivošcu i lakom ožeti, dobrim i zlim i mnogim drugim oblicirua bitisanja, čuvstvovanja i činova. Doživljajem sve-ga toga stiče se iskustvo, životna škola, čiji je učitelj ljudski kriterium i čija je »materija obrade« odnos subjekta prema životu i svetu. Ljudski kriterium je vec biološki prirod jen čoveku i razvija se neprestanim razvijanjem moždane opne, omogučava logičan pogled na svet i život i odred;uje emisao stvarima i do-gadjajima u okolici. -Pak to šta postavlja potrebnu razdali snu ljudske objektivne logike od ljudskog subjektivizma radja se samo kroz fizičko, duhovno i duševno iskustvo. Kriterium i iskustvo udruženi sa životnom voljoni i savešcu tvorci su narodnog morala i etike.
Moral i etika dakle prestavlja ju jedan egzaktni oblik višega razvoja duha i duše i bez njih bi se ljudi povratili u primitivizam, te se prema inoralu i etici -može oceniti razvojni kultnmi stupanj jednoga naroda. No ni moral ni etika ne bi imali nijedno veče opravdanje po-stojanja, ako ne bi bilo omladine. Omla-dinski duh koji nastaje, razvija se i zri može podjednako da asimiluje i najpo-aitivnije i najnegativnije Strane života, jer mu nedostaje izgradjen kriterium i iskustvo. S toga je ne samo potrebno, nego i bezuslovno nužno etičko i moralno vaspitanje omladine, ako se hoče za-sigurati budučnost naroda. Moral i eti-Jca sil jedini faktori, koji. podržavaju narod a omladina je ta, ko ja mu produ-šava život.
Raščenjem naroda, množinski i teri-lorijalno, raste narodna svest i moč, ako se obnavljanje rodava vrši stalno. No taj poznati fakat tiije nužan za tumače-nje, kao ona j koji je u vezi sa raznim mprotnim momentima narodnog života £ koji direktno Uingira omladinski duh.
Ni jedan narod nije uvek svestan na-rod, nego je u datim momentima samo masa, glupa nekulturna rulja, čija se sredina pretvara u krug zveri primitivnih strasti, pa ma da je pre prestavljao i najcivilizovaniju skupinu. Pod ntis-kom straha ili preteranog oduševljenja, izazvanog besmialenim geslima ghip i bezglav postane često narod u slučaju ra ta ili kakve panike. Moral i etika tada izgube i poslednju osnovnu crtu. Svaki 7at je psihološki opasniji, nego životno, te suština sudbine propasti ili pobede Jie zavisi od broja žrtava, nego od razu mskog i duševnog stanja ratujučih. No ne samo da stvarni razlozi za uzbu-mi, nego i sugestivni, uobraženi, mogu ostaviti negativne tragove. U tim sluča-jima nemai više reči o ljudekoj savesti; kriterium ljudi takodje izgubi vrednost i smisao uzrokom buntovničkih fikcija. Tako pozomica života iz tih i sličnih momenata za omladinu dobija jedan etrašan vid.
Psihoza uzbunjenog naroda, uzvitlane demoralizovane mase slična je onoj u pozorištu, kada nastane požar. Svaki nered u narodu prvo poruši postoječi moral i rasturi osečanje i veru u narodnu vrednost i moč. I kada se nered pretvori u bezglavi alarm tada zagrejana atmosfera vrlo intenzivno osvoji duh omladine, koji je osetljiv na sve ono šta mu pruža privlačna dinamičnost neobičnih slika i dogadja. Uvdičavanjem važnosti onoga šta je omladina videla od starijih ona je spremna čak na razbojništvo i razna zločinstva. Setimo se samo slučaja »besprizornih« u Rusiji. U Srbiji je bilo mnogo smrtnih slučaja kada su dečaci u vreme okupacije i kasnije vodili me-djusobne »ratove« u masama. Mladi duhovi su vec po prirodi nagnuti negativnim težnjama, šta se vidi n. pr. iz jedne dečje psihoze neobičnog veselja pri njihovim mučenjima i umoretvu životinja, naročito amfibija. To vrle iz urodjene ^motivacije odvratnosti, upravo manifestacije egoizma autofele, egoizma nasta-
lo" iz nekakve odmazde nad drugim ni-žim felamai
Ne samo u doba ra.ta, revolucije i prevrata, nego i u mirno doba mladi duhovi neobično lako podležu svakoj fascinaciji- a naročito onoj, koja im pobudju-je fantazija i si**erira im važnost reputacije nekog izabranog junaka. Takav omladinski uzomi junak može biti i ob ičan razbojnik, samo ako je hrabar i silovit.
Neki narodi su iskori stili man je — više te Strane omladinslce psihe, znajuči-da utisci i r.ačin života omladine ostav-Ijaju trajan trag u kasni jem životu. Cesto puta tretšraju listovi školske programe i načine vaspitanja omladine, utvr-djujuci činjenicu da su svi školski programi doduše zasnovani na principima humanizma, ali da ipak svakom vaspit-nom sistemu nešto kao glavno nedostaje. Sa četiri zida se ne mogu zatvo-riti pogledi na rdjave životne primere, da bi se lakše i uspešnije ulila razna pedagoška sretstva i nauke u glave i duše omladine. Ipak nikakvi oprobani načini nisn mt:ogo doprineli. Da iskoristi dojmljhosi omladine u vojnom vaspita-nju Italija ima organizaciju »Balila«, za fjzičko i nacionalno vaspitanje mirolju-bivi Sloveni ima ju organizaciju »Soko«, za praktično prirodno vaspitanje raši-rena je po svetu organizacija »Skaut« itd. Sve ©mladinske organizacije, koje su stvorene n korist budučnosti naroda mogu im ati uspešne rezultate, ako su pametno vodjem*.
Danas kada je svet uzburkan i kada se ljudska savest, moral i etika namerno i svesno ruše usled najperfidnijih i najejemerm jih političkili borbi ne bi smeo dopustiti ni jedan narod da njegova omladina uživa nekontroliranu slobodu. Na svaki način u naše veliko savremeno doba tehničkog napretka uzgaja se hočeš - nečeš omladinski duh bez pravog morala i etike, čim skoro kod svih naroda vlada psihoza bezglavosti, straha i nervoze.
Naša omladina ne može uživati mnogo pohvale, jer se ne može zavideti nienoj niti fizičkoj niti moralnoj moči. Ža tu krivicu ona nije odgovorna. Odgovorna je svakako naša narodna sredina, koja ili zanemaruje omiadinu, ne posvečuju-či joj dovoljno pažnje i požrtvovanja, ili pak je nepametno vaspitava i gaji.
Još od malih nogu selska omladina primorana je da radi fizički prenaporne poslove. Seljaci se više boje za svoju ma-terijalnu ekzistenciju, nego za zdravlje, te bezobzirno iskoriščavaju evoju decu u radne svrhe. Naša industriska naselja imaju procentualno najviše dece i ova žive u stalnom pomanjkanju, jer njihovi očevi — radnici ili nista ne zarade ili što zarade ne dostaje im niti za naj-preče. Sto se tiče gradova, imaju bez-brojno problema u pitanju zdravog od-gajivanja omladine.
U prvom redu siromaštvo, a zatim nezdrava sredina, čine od mnoge naše omladine pasivna biča, na kojima se vec opaža duševna depresija. U takvim du-hovima nestaje otpome snage, pojavlju-je se strah pred društvom i težnja za usamljenošču. Danas se živi u eri organizacija i društvenog povezivanja, te je uzgajivanje toga čuvstva kod omladine vrlo važno. Ali i ono malo omladinskili organizacija što postoji, životari naj-bednije. Da li ko vidi šta govori kate-goričnost takvog stanja?
Ovde takodje moram apelirati na one javne faktore, koji ne samo da su zanemarili život nase omladine, nego ga svojim zanemarivanjem kvare. Naročito treba paziti, da partisko politička strast ne ovlada omladine.
Pak mislim, da je postalo neodloživo potrebno poklanjati više pažnje omla-dini, njenom moralnom i etičkom pro-svečivanju, koji problemi su isto toliko važni kao i politički. Jer šta če nam politika i država, ako ne budemo uzgojili najzdraviju omladinu, koja če nam odr-žati život?	Ž.	Cvetkovič.
Lirika iz nemških logov
Ko se je narodni socializem v Nemčiji še boril za oblast, je vodja zelo rad ponavljal in poudarjal, da je treba nemško literaturo očistiti raznih kulturnih boljševistov: Klabunda, Hasencleverja, Hagnusa, Hirschfelda, Zuckmayerja, Tollerja, Georga Grossa, Kuttnerja, Tu-cholskega itd. Res, da je pisanje judov, poljudov in komunistov često prekoračilo vse meje dostojnosti.
V dobi socialistične weimarske ustave so se dogajali neverjetni nrimeri zaničevanja lepega in dobrega, rušenja vseh človečanskih vrednot. Ernest Toller je mogel v »Berliner Tageblattu« označiti »junaški ideal« kot največjo neumno3t, kar si jih je človek kdaj izmislil in gospod Alfred Kerr ie menil, da bi morali starofrizijski pregovor:	»Raje mrtev,
kot suženj« obrniti in reči: »Raje trikrat suženj kot enkrat mrtev.« Glavna tarča zasramovanja in zaničevanja pa jo bila religija. V ilustracijo te socialistične svobode zasramovanja naj služi pesem gospoda Kuttnerja o »Sv. Treh Kraljih«.
Der Erste tragt eine ledeme Hog’
Der Zweite ist am A .... blos,
Der Dritte liat einen snitzen Hut
Auf dem cin Steni sicli drelien tut... Kyrieelei9.
Der Erete, der bat den Kopf voli Grind.
Der Zweite ist ein unelielich Kind.
Der Dritte nicht Vater, nicht Mutter preist
Ihn zeugte hochst selbst der heilige Geist... Kyrieeleie.
Der Erete hat einen Pfennig gespart,
Der Zvreite der hat Lause im Bart,
Der Dritte hat noch weniger als nichts,
Er steht im Strahi de« gottlichen
Licht«... Kyrieeleia.
Wir geben euch unseren Segen drein,
Gemischt aus Knhdreck und Ros-murein.
Wir danken fiir Schnapg, wir danken fiir Bier,
Anders Jahr urn die Zeit sind wir wieder hier ... Kvrieeleis.
Tako je izgledal kulturni boljševizem, ki ga je čisti! narodni socializem. Ne bom se spuščal v razglabljanje, v koliko nui je to uspelo, naj govore »očiščeni verzi:
»Somitag ist’s —
loh seh viele Deutsche h in zum Kreuze krieehen
Um die dumpften Hallen
Der Kichen fullen.
Wir freien Deutschen hassen dieae Seelenkerker!
Mehr noch liassen wir die Prieeter-lmnde,
Die das Bibelgift ins Herz der Volke« giessen.
Sclilagt sie tot! Die scliwarze Hunde,
Die die Seele unseres Volkes schanden —
Schlagt sie tot! Die Seelenmorder,
Die das Erbbild unseres Volkes toten.€
»Pristerhunde henlen durch Oecter-
reiehs Straesen,
Sie zerren, waa deutsch ist, in ihre schmutziegen Gassen,
Sie jagen, was deutsch ist, hinein in die Arme des viilkischen Todes,
Sie toten was deut6ch ist, zur Ehre des jiidischen Gottes!«
Kadoveden sem, kakšno razliko občuti fini posluh g. Jožeta Goebbelsa? AK pa je narodni socializem tako prežet s »pozitivnim krščanstvom«, da spričo tega pozitivizma misli, da dela dobro in uslužno krščanstvu, če dovoljuje take verze:
»Wem das Hackenkreuz ins H er« gebrannt,
Der hasst alle anderen Kreuze!
Wer sich in seinem Volke erkennt,
Der lacliet. der Erloserkiinze.«
Tako torej izgleda »pozitivno krščanstvo« tistih, ki so se v njegovem imenu borili proti kulturnemu boljševizma. Prav pravi francoski pregovor: »Les ex-tremes se touchent.«
k n.
Zaplemba!
Sresko načelstvo v Kamniku,
dne 26. marca 1939.
No/ 3339/3.
ODLOČBA!
Na podstavi čl. 19. točke 2. in 7. aa-kona o tisku odrejam zabrano razširjanja in prodajanja perijodičnega lista: »Naša misel« z dne 23. 3. 1939., štev. 7, (53) radi člankov pod naslovom: »Ob nesreči bratskega naroda — Politiki govore —c in ostalih.
Ta odredba ne izključuje kazenskega postopanja tudi še iz drugih kakor ago-raj naznanjenih razlogov.
Zainteresirani osebi v tiskarni je izdati potrdilo o zaplenjenih stvareh.
Proti zabrani ni pravnega leka.
Sreaki načelnik: Dr. Maraž, 8. r.
Občni zbor J. H. Dl. D. Jugoslavije
24. marca t. 1. se je vršil semestralni občni zbor JNAD »Jugoslavije«. Občni zbor je otvoril predsednik g. Breznik Igor, ki je v izčrpnih besedah podal obširno predsedniško poročilo o delovanju in uspehih društva na univerzi ter v javnosti, kjer so bili nacionalni akademiki vedno pivi.
O zunanjem društvenem življenju je poročal podpredsednik I., g. Jerovec Franc, ki je v svojem poročilu podrobno prikazal vse uspehe in akcije nacionalnih akademikov v akademskem življenju. Posebno je podčrtal volitve in zmage v Akademski Akciji in v DSJF ter končno osnovanje Akademskega narodnega bloka, za katrega je izšla pobuda ravno s strani JNAD »Jugoslavije«.
Poročilo o notranjem društvenem delovanju je podal podpredsednik II., g. Gaberščik Milan, ki je podal pregled notranjega društvenega izživljanja: predavanj, debat, sestankov in prireditev.
Sledila so še poročila ostalih odbornikov ter načelnikov sekcij. Posebno j«
treba omeniti še poročilo o narodnoobrambnem delovnem taboru, ki ga je JNAD »Jugoslavija« v letošnjih seme-stralnih počitnicah priredila na Kočevskem (o taboru je »Naša misel« poročala v eni izmed prejšnjih številk — op. uredn.).
Po objektivnem revizorskem poročila so sledile volitve novega odbora. Soglasno je bil izvoljen za novega predsednika društva g. Vekoslav Iskra. V njegovem odboru so sledeči člani: Savnik, Zidarič, Zupan, Hančič, Janševa, Flaj-nik, Jeretin, Črnigojeva, Kajin, MaruSič, Grohar in Hrašovec. Pri slučajnostih je društvo soglasno sprejelo predlog o osnovanju narodno-obrambne sekcije, ki bo brez dvoma postala ena glavnih žarišč narodno-obrambnega akademskega udejstvovanja, ki je v teh časih prepotrebno.
Novemu odboru k izvolitvi čestitamo z željo, da bi g svojim delom povzdignil JNAD »Jugoslavijo« do najvišjega ugleda.
EDE
Dijeta
Ko se je vodja rajha vrnil s svojega pohoda po Avstriji in Češki v Berlin, se je potožil svojemu zdravniku, da ima želodčne težave.
Zdravnik ga je povprašal, kaj je jedel na poti.
Vodja mu je odgovoril, da je samo ob sebi umevno jedel na Dunaju dunajske zrezke in v Pragi češke knedle.
»Sedaj se seveda ne čudim, da imate želodčne napade«, mu je odvrnil zdravnik in nadaljeval: »To je mnogo prehudo in težko prebavljiva hrana za vas. V bodoče vam predpisujem najstrožjo dijeto. Predvsem vam v interesu vašega zdravja zabranjujem tudi samo pokušati kranjske klobase in čevapčiče!«
Spomenik na Dunaju
Na Dunaju baje postavljajo velik spomenik »dem unbekannten Zufriedenen« — neznanemu zadovoljnemu Avstrijcu.
Ce kruha ni...
Na meji stoji vojak. Ob sedmi uri dvigne desnico: Hcil!
Ko ga nekdo z druge strani meje pobara, kakšen pomen ima ta novi predpis, mu lačna uniforma odvrne: »To ni ni-kak predpis, to je zajtrk!«
Blagostanje narodnega socializma
Po zasedbi Češke je zbolelo ogromno število zasedujočih vojakov, ker so jedli mast kar z žlico.
V Ptuju je radi izleta grupe zamejcev za Veliko noč popolnoma zmanjkalo mesa.
Naši letoviški kraji so bili za Veliko noč polni tujcev s severa. Večino časa, ki so ga prebili pri nas, so presedeli ob polnih mizah.
Sodobno tolmačenje
Kaj pomeni pozdravljanje z dvignjeno desnico?
Aufgehobene Rechte!
V
Internacije na Ce&kem
Pravijo, da so nemške oblasti internirale že toliko Čehov, da je tiste Čehe, ki še niso prišli na vrsto, že sram. Bojijo se, da bi to utegnilo biti znamenje, da jih Nemci nimajo za dovolj dobre Čehe.
Propaganda
Pravijo, da plačuje Nemčija naše sezonske delavce, zaposlene tik ob meji bolje kakor tiste, kij so zaposleni v notranjosti Nemčije. To pa samo zato, da bi ti delavci, ki prihajajo često domov, s svojim zadovoljstvom, nevede in nehote, povzročali razpoloženje med našim obmejnim prebivalstvom, kakršnega želijo Nemci.
Edino umesten odgovor
Z mariborskega mostu eta nedavno pripadnika »superiornega naroda« opazovala splave, ki so nlovili po Dravi. »To je jugoslovenska flota«, se je posmehljivo oglasil eden izmed niiiu. Pasant, ki je slišal ta pomenek, je pristopil ter gospodoma dal dve gorki okoli ušes in dejal: »To pa je naša artiljerija.«
,,Mislim na družino, ki doma strada'1
V nekem kraju ob Soči sedi mobilizirani italijanski vojak iz notranjosti države, zamišljen za gostilniško mizo.
Vstopi višji oficir.
Vojak se niti ne gane.
Oficir ga surovo nahruli.
Vojak mu pojasni, da ga ni opazil, ker je mislil na družino, ki doma strada.
Oficir se je zbegan brez besede umaknil.
Prepozna obsodba
V nasprotju s »Stražo v viharju«, ki še sedaj zagovarja msgr. Tiso, je napisal »Slovenec« v svojem uvodniku z dne
16.	aprila 1939. sledeče besede:
»Tudi Hrvatje so za skupno državo. Oni nikakor ne mislijo voditi brezglave slovaške politike.«
»Slovenec«, prepozno prihajaš s to obsodbo. Ali nisi vse do katastrofe bratske republike stal na strani hlinkovskih
gardistov in »slovaške brezglave politike?« Ali nisi z veseljem priobčil celo željo g. Sidorja, da bi tudi Slovenci kmalu dosegli iste uspehe, kakor so jih Slovaki, ki so nam celo po imenu tako sorodni?
Beograd ali Belgrad
V radijski uri »slovenščina za Slovence«, ki jo ne vodi kak navdušen jugo-slovenski unitarist, smo slišali, da je edino pravilno slovensko govoriti in pisati Beograd in ne Belgrad in da nekateri kljub temu trmasto vztrajajo pri Bel-gradu.
»Slovenec« je pred dnevi izdal »bel-grajsko številko svojega lista.
Ob okup
Alba
aciji mje
Predno je Maselj-Podlimbarski začel pisati svojega »Gospodina Franja«, je napravil sestavek: »Kako se narod podjarmi«. — V izvlečku se glasi:
»Nekateri narod se poda iz potrebe, mimo pod tuji jarem, večino norodov pa je treba z orožjem prisiliti v jarem. Kako se vrši nasilno podjarmljenje?
Sovražne čete pridero v deželo. Mesto za mestom se poda, zasede se ravnina za ravnino. Po mestih, po vaseh, ki leže na strategično važnih krajih, se ustanove posadke. — Prelije se mnogo krvi...
V pridobljeni deželi se postavi vlada. Na čelu vlade stoje priznano strogi, neupogljivi možje iz vrst zmagovalcev. Na njihovi strani so zaupljivi in veljavni možje iz potlačenega ljudstva, taki možje, ki so imeli kdaj kak vpliv na narod in ki novi vladi na ljubo za denar, odlikovanje in dostojanstvo zataje prepričanje, vero in narodnost. Prično vladati Vojska in orožništvo zatira poslednje sledove upora ...
Vojaštvo ... trobi v svet o grozovitostih in sirovostih podjarmljenega naroda in po potrebi, da se vlada priredi po strogo vojaškem načelu. Civilna vlada deluje pod zaščito vojaštva; vohunstvo in ovaduštvo cvete po deželi. Posamezni domačini, ki se ne morejo sprijazniti z novimi naredbami, se sele iz dežele, nekateri se pomaknejo v gore, v gozdove in čakajo ... Te proglase za roparje. Ropar je vsak, ki izgovori žaljivo besedo o tujcih, njihovih napravah, zakonih, veri, ki mu je domovina in svoboda naroda pri srcu. Zoper take roparje postopajo z naglim sodiščem, vešali in svincem. Ve« narod se trese, vse molči.
Na tisoče uradnikov prihrumi v deželo. Tem se povišajo plače in odmerijo lepe doklade. Ti začno narod izžemati v svoj prid in v prid državnega zaklada... Vse deluje, vse piše in pripravlja pot kulturi_____
Prisele se kolonisti. Vlada hoče med nezaupljive elemente pomešati zaupljive, take, ki jim je treba podpirati novo vlado ... Izseljenim in tudi nezaupljivim domačinom odvzamejo zemljo in
jo podele kolonistom ... Kolonist vidi, kako pisarji, trgovci in vojaki bogati, in tudi njega objame slast, da bi hitro obogatel. A ne gre mu izpod rok: neznana tuja zemlja ne rodi, kakor si je obetal... Taki postanejo nadzorniki in pazniki pri ljudeh, ki delajo tlako...
Z vojsko so v deželo pridrli... lile-ranti, advokati, marketendarji in branjevci ...
Vojska, uradniki, kolonisti..., vai smatrajo podjarmljeno ljudstvo za he-lota, parijo, rajo. Vse, kar je narodu drago, zasmehujejo, ponižujejo, sani-čujejo; narodovega jezika se noče nihče naučiti, vsak se mu roga, narodne običaje se prezira, vsak skuša zatreti lepe navade, vkoreninjene iz davnine. Gospodarji nočejo z zasužnjenimi nikake skupnosti. Ti čutijo kruto nesvobodo. Globok prepad je med gospodarji in sužnji, prepad, ki ga čas ne zasuje.
Kulturno delo napreduje. Gradijo ae ceste, posebno po neprestopnih krajih, kjer je bila vojna sila največja, da se domačinom odvzame vsak un na uspešno vstajo. Te gradbe se vrše z rokami domačinov; nalože se doklade, dolžnost tlake je zapovedana ...
Če je potreba in ugodna prilika, pogleda vlada tudi na versko polje, kako bi bilo mogoče obrniti vero, da postane steber vlade. Ako še ni v deželi jezuitov, se "okličejo in nune se prisele. Cerkvam in samostanom se prideli zemlja in s tem potolaži duhovščina, ki ima v rokah odgojo in deloma tudi mišljenje narodov.«
Nova uredba o pravnih fakultetah
Ob izidu uredbe smo prejeli sledeče poročilo, ki ga pa iz tehničnih vzrokov nismo mogli objaviti. Ker članek ni izgubil na aktualnosti, ga prinašamo danes. — Op. ur.
Na Silvestrovo lanskega leta je bila objavljena v Službenih novinah uredba o pravnih fakultetah univerz v Beogradu, Zagrebu in Ljubljani. Bistvena razlika v ureditvi pravnih fakultet v naši državi je že od osvobojenja sem kričala po enotni ureditvi študija, saj je bil zagrebški jurist glede študija na slabšem od beograjskega ali subotiškega, ljubljanski pa še znatno na slabšem od zagrebškega. Pri redakciji uredbe so sodelovali zastopniki1 profesorskih kolegijev posameznih fakultet, kar je gotova razveseljivo pri dosedanji praksi presenečenj, vendar moramo obžalovati, da ni bilo možno izreči svojega mnenja o tej uredbi onemu, ki je z njo neposredno prizadet — t. j. slušatelju.
Uredba enumerativno navaja vse stolice in vse predmete, ki jih te stolice ob-
Koncert akademskega pevskega zbora
Med kulturnimi dogodki zadnjega časa se nam jasno odražajo trije: Koncert E. I. A. R. iz Turina, koncert Akademskega pevskega zbora in proslava dramskega umetnika Emila Kralja v Tolstega »Živem mrtvecu«. Ljubljansko občinstvo je te tri prireditve sprejelo z velikim razumevanjem in zanimanjem. Morda je k temu pripomogla tudi učinkovita in pametna reklama. Dejstvo je, da so bile vse tri prireditve razprodane, kar nam vsiljuje misel, da prihaja govo-renje o visoki kulturni izobrazbi ljubljanskega občinstva počasi do veljave.
Letošnji koncert APZ se je vršil pod visokim pokroviteljstvom Nj. Vel. kraljice Marije, katero je na prireditvi zastopal divizijski general g. Lukič.
Nad šestdeset pevcev broječ zbor je pod odličnim in skrbnim vodstvom dirigenta g. Marolta z velikim občutjem in požrtvovalnostjo podal silno pestro izbran spored, ki je v glavnem vseboval pesmi, nastale v dobi slovenskega preporoda, t. j. po 1. 1848. Barvitost spore-
da so V drugem delu povečale še nekatere hrvatske in srbske pesmi.
Že prve pesmi so ustvarile tesen stik med zborom in občinstvom. Vsaki točki je sledil buren aplavz, ki je dosegel svoj višek ob Cegnarjevi »Hercegovki«, ki je tudi zaključila prvi del sporeda. Razpoloženje pa se je še bolj dvignilo tedaj, ko so dirigenta obdarovali s košaro, polno velikonočnega »žegna« in s pisano butaro.
O umetniški strani koncerta ne bomo govorili, ker so za to poklicani drugi, zabeležili pa bomo splošen dojeni, ki so ga vsi poslušalci doživeli. Zbor je dobro izšolan, v celoti homogen ter blagozvočen. APZ je lahko ponos vseh akademikov, imenujemo ga lahko najboljšega v Jugoslaviji. Zato zasluži, da mu merodajni krogi omogočijo, da ponese našo pesem ter obenem kulturo tudi preko mej.
Ker mnogo občinstva radi razprodanega koncerta ni moglo poslušati naših akademikov, smo prepričani, da bo APZ svoj koncert ponovil.
Begajo. Nadalje navaja vse one predmete, ki se morajo obvezno predavati. V členu 11. razdeljuje med posamezne fakultete seminarje in institute. Za ljubljansko fakulteto je predvidenih 16 se-minarjev, 1 institut in 1 knjižnica. Pri institutih pogrešamo institut za manjšinsko pravo, še bolj kot tega pa institut za delovno pravo. Sicer je to panoga, na katero gledajo»znanstveniki« nekam »viška, vendar pa ji mi »povprečneži« priznavamo v sedanjih časih socialnih borb tolikšen pomen, da vpričo dejstva, da naša fakulteta razpolaga z odličnim strokovnjakom v delovnem pravu, obžalujemo, da ta predmet ni vzbudil one pokornosti pri predlagateljih, ki bi si jo zaslužil.
Študijska pot se je najbolj približala eedanji ureditvi beograjske in subotiške fakultete. Ves študij je razdeljen na štiri študijska leta, izpiti na osem skupin, ki se polagajo po dve vsako leto. Ko kandidat opravi vse te delne izpite, se mu izstavi diploma o dovršeni pravni fakulteti.
Za one diplomirane pravnike, ki žele doseči doktorsko čast, se uvedejo posebni enoletni doktorski tečaji, ki so razdeljeni v pet skupin. V njih mora slušatelj izdelovati seminarske naloge in ob mk ključku položiti o predmetih svoje skupine rigoroz. Po uspešno opravljenem rigorozu mora doktorand spisati disertacijo in jo, potem ko jo je odobrila komisija profesorjev, braniti pred vsemi člani fakultetnega sveta. Ko je kandidat vse to uspešno opravil, mora svojo disertacijo natisniti in izročiti dekanatu 100 izvodov.
Za naše ljubljanske razmere je to to* rej popolna novost. Eno je gotovo: — tak način doktorata pomeni velik udar rec za manj situirane študente, kajti dve leti časa za doktorski naslov je precej velik luksuz v današnjih časih.
Ali je nova ureditev pravnih fakultet dobra ali ne, o tem dane« ne moremo soditi, to nam bo pokazal čas, ko bo nekaj generacij takih juristov že v praksi. Danes lahko navedemo v dobro uredbi, da je končno prinesla enotnost v ureditvi pravnega študija; v slabo pa to, kar pravijo praktiki s sodnega in upravnega področja, namreč, da pomeni naslonitev na beograjski sistem duhovno proletari-zacijo pravniškega naraščaja.
abc
Lastnik in izdajatelj: Konzorcij »Naše misli« — Uredništvo in uprava: Ljubljana, Cesta 29. oktobra 7; ček. račun štev. 17.120 — Za konzorcij in uredništvo odgovarja: Drnovšek Bogdan, abs. iur., Ljubljana, Cesta 29. oktobra 7 — Tiska Tiskarna Slatnar, d. z o. z. (Vodnik in Knez), Kamnik