S.E.D. 38/1,2 1998. stran 89 0CČ/7Č A^/7g OBZORJA STROKE
Reiiia: Pesmi in glasba rezijanske doline, Rez.jjani in Rezijanke praviloma pojejo dvoglasno aii triglasno, petje pa označuje kratka melodija največkrat skromnejšega tonskega obsega z burdonom na spodnjem giasu. Vodilno melodijo ponavljajo in s tem pri pripovednih pesmih dosegajo dodaten dramatičen učinek. Pri nekaterih pesmih se pozna slovensko ali furlansko večglasje. vendar tudi v leh primerih Rezijanke in Rczijani zavijejo po svoje. Vtis arhaičnosti je očiten. Na posnetkih večinoma pojejo ženske in moški posebej, vendar se način več glasnega petja moških in žensk ne razlikuje.
lulijan Strajnar je v spremni besedi k plošči Rezija: pesmi in glasba i: Rezijanske doline zapisal tudi. da so v nekaterih pripovednih pesmi ohranjene nekatere arhaične prvine, ki so danes prava redkost. Tako si na primer verzi sledijo v brezkončnem ponavljanju ene same kratke melodije z ozkim obsegom. Tipičen printerje rezijanska inačica motiva o Orfeju, ki s pomočjo glasbe rešuje duše iz podzemlja, pesem Sveti Sintilawdec. Ta značilni vzorec ponavljanja \ odi I ne melodije se pojavlja tudi v novejših in lahkotaejših pesmih, interval med glasovi pa se tu in lam zoži vse do male sekunde.
Plošča Rezija. Pesmi in glasba rezijanske doline prinaša posnetke, ki so jih naredili sodelavci Glasbenonarodopisnega inštituta med letoma 1962 in 1996. Živa glasbena dediščina Rezije se je v tem času spreminjala, nastajale so nove viže in nove pesmi ter izginjale nekatere starejše. Prehivalci doline so v tem obdobju, ki ga je zaznamoval še potres leta 1976, opustili že večino visokogorskih pašnikov in se v še večjem številu razselili po svetu. Toda ko se ob avgustovski šmarni maši vrnejo domov, zaplešejo po starem. Oh plesu pa največkrat tudi zapojejo, saj ima marsikatera viža tudi besedilo, ki govori o življenju v dolini.
Plošča Rezija: Pesmi in glasba rezijanske doline je v marsičem prelomna. Glasbenonarodopisni inštitut je končno pripravil ploščo s terenskimi Posnetki, ki poslušalcu pričarajo tudi veseljaško vzdušje na rezijanskih Veselicah. Tega godci in pesalei ter plesalke ne morejo naredili niti na koncertnih, še manj pa na studijskih posnetkih. Prav ta dokumentarnost Pa prinaša še druge pozitivne stranske učinke, saj se prešernost rezijanske godbe dovolj učinkovito prenaša prek nosilca zvoka, da navduši tudi najbolj razvajeno poslušalstvo t.i. glasbe sveta (world music). Poleg arhaičnih najdemo na plošči tudi sodobnejše pesmi, med njimi pa prav na koncu kantaviorsko pesem ob kitari, kar pomeni, da se rezijansko narečje emancipira tudi v okviru sodobne popularne glasbe. Rino Chinese i/ Osojan ¡e leta 1981 zapel odo Reziji in Rezijanom. /a Pogumno geslo, s katero so na ploščo uvrstili tudi to pesem, lahko izdajateljem samo čestitam in dodam, da je prav ta pesem še bolj Poudarila živost glasbe, ki jo prinaša pričujoča plošča. In še sklepna Pripomba, Plošča je izšla pri italijanski založbi Nota. pri pripravi gradiva pa je ob Glasbenonarodopisnem inštitutu sodelovala tudi Katedra za elnomuzikologijo Univerze v Bologni pod vodstvom Roberta Leydija in Pictra Sassuja, Le upamo lahko, da bo distribucija plošče dovolj dobra, da jo bo lahko spoznalo ne le domače in italijansko, ampak tudi svetovno občinstvo, ki se navdušuje nad glasbenimi eksotizmi.
SLOVENSKE LJUDSKE PESMI.
Iz arhiva Glasbeno narodopisnega inštituta. ' ■ Junaške, zgodovinske, bajeslovne in pravljične pripovedne pesmi.
Legendarne pripovedne pesmi L "L: Pripovedne pesmi - legendarne II in socialne. 'V: Ljubezenske pripovedne pesmi. ^RC SAZU, Radio Slovenija. Ljubljana 1997, 1998.
^amo ena izdaja je še, ki je prav tako temeljnega pomena za naš kulturni Prostor kot izdaja celotne načrtovane znanstvene zbirke Slovenske ludske pesmi: izdaja zvočnega gradiva, arhiviranega temelja celovite
SLOVENSKE LJUDSKE PESMI
Pripovedne pesmi-legendarne II in socialne
obdelave pevske in pesemske dediščine slovenskega etničnega ozemlja, na sodobnih nosilcih zvoka. Razlogi za relativno počasno izhajanje načrtovanih zvezkov iz zbirke SLP so najrazličnejši, med njimi pa ni najmanj pomemben dejavnik neustrezna oziroma nezadostna kadrovska zasedenost (¡lashenonarodopisnega inštituta. Šele sedaj, ko smo po skoraj dveh desetletjih dobili komentirano in z ustreznim aparatom opremljeno izdajo prvih štirih plošč z gradivom za zbirko Slovenske ljudske pesmi, se zavemo, da je bil eden od razlogov za končno odpravljanje nedopustnega zaostajanja pri izdajah temeljnega zvočnega gradiva iz slovenskega kulturnega prostora na nosilcih zvoka - poleg pregovorno mačehovskega odnosa Ministrstva za kulturo oziroma pred njim Komiteja za kulturo, ki je ves čas dajalo in še daje izrazito prednost visoki kulturi oziroma umetnosti - skrajno banalen: zaposlitev tonskega tehnika oziroma inženirja. Brez urejenega in ustrezno arhiviranega zvočnega gradiva, ki je bilo že malodanc obsojeno na propad, pač ni mogoče pripraviti izdaj tega gradiva na nosilcih zvoka. Nenazadnje pa so svoje vendarle prispevati tudi novi vetrovi v, kot smo temu rekli včasih, spremenjeni družbeni stvarnosti.
Izdajanje plošč Slovenske ljudske pesmi lahko pozdravimo z neprikritim navdušenjem. To pa še ne pomeni, da se ne bi ob poslušanju gradiva kazale tako prednosti kot tudi pomanjkljivosti in slabosti pri dosedanjem zbiranju tovrstnega gradiva. Večina folklori stičnih raziskav ljudske pesmi še danes temelji na hierarhiji vrednot, ki izhajajo iz mešanice romantične in pozitivistične dediščine prejšnjega stoletja. To pomeni, da je predmet raziskovalnega in zbiratcljskcga zanimanja končni produkt (nekoč so mu rekli narodovo blago), družbeni kontekst in performanca v praksi pa ostajata (pre)daleč v ozadju zanimanja raziskovalcev, ki jih praviloma zanimajo le najosnovnejši podatki o pevcih oziroma pevkah in kraju ter času nastanka posnetka, tu in lam pa še kaj podrobnosti v zvezi s samo pesmijo in njenim morebitnim izvorom, če ga izvajalci poznajo. Na prvem mestu zanimanja je besedilo pesmi, sledi mu vodilna melodija, redkeje naletimo na zapis večglasja, na koncu pa je na kratko opisan funkcijski kontekst pesmi - praviloma takrat, ko gre za izrazito obredne pesmi. Takšen princip zbiranja gradiva je utemeljil že Karel Štrekclj in za temeljno znanstveno ohdelavo pravzaprav zadostuje še danes. Onkraj zanimanja pa ostaja širši družbeni kontekst samega dejanja izvedbe oziroma umestitev glasbenih in drugih sorodnih dejavnosti v vsakdanje in praznično življenje. S favoriziranjem besede in iz njih stkanih "zgodb" se oddaljujemo od odgovorov na vprašanja o oblikovanju določenih habitusov skozi neposredno participativno izkušnjo posameznikov in posameznic ter si s tem zastiramo tudi možnosti prodiranja v najgloblje in najbolj prvinske skrivnosti kulture. Toda to je že povsem druga zgodba. Vse bi bilo lepo in prav, če me ob poslušanju gradiva na ploščah Slovenske ljudske pesmi I-IV ne bi tu in tam molile solistične izvedbe določenih pesmi. Seveda lahko razumem motive zapisovalcev in skupaj z njimi rečem: "Hvala hogu, da je bila pesem posneta, še preden hi
OBZORJA STROKE ocene knjig sauxwuiws.»««»
povsem potonila v pozabo." Toda ne morem se sprenevedati in zatrjevali, da me oh poslušanju pesmi to ne moti. Nasprotno: prepad med solističnimi posnetki in posnetki v značilnem ljudskem večglasju je prevelik, da bi ga bilo mogoče spregledali. Nikakor nisem privrženec idealističnih sanjarij o "pristnosti" (oziroma s tujko "avtentičnosti"} ■ ta fant a zmats ka predstava že desetletja ne hromi več mojega doživljanja glasbe ■ toda ugotoviti je mogoče, da se redki primeri na pričujočih ploščah, ki so bili posneti v funkcijskem okolju (praviloma med spontanim domačim petjem; nimam pa občutka, da bi kateri od posnetkov nastal v obrednem kontekstu}, razlikujejo od posnetkov, ki so nastali na izrecno željo zapisovalcev oziroma snemalcev, ko so le-ti želeli slišati in zabeležiti predvsem najstarejše in najmanj znane, zanje "nove" pesmi, a so s lem ohromili spontanost, ki je bistveni elemeni naravnega življenja ljudske pesmi.
Da ne bo pomote: zapisovanje besedil, vodilnih melodij in "tipičnih" primerov večglasja je neizogibna in nujna uvodna faza analize ljudske pesmi. Enako pomembne so tudi klasifikacije in primerjalne analize določenih pesmi (oziroma besedil). Toda, ali je s tem poslanstva znanosti konec? Časi se spreminjajo, svet se vrti naprej in tudi kroj metodoloških izhodišč raziskav ljudske pesmi iz prejšnjega stoletja je že lep čas pretesen za poglede, ki nas zanimajo ob koncu tega stoletja. Ne gre le za funkcijski kontekst in izvedbo, temveč za tkanje subiihiih modelov skupnega življenja, za stik med preteklostjo in prihodnostjo v performanci nekega trenutka. Družbeni vidik petja ostane zastrt pri izključnem zanimanju za predmet in ne za nosilca, za produkt in ne za proizvajalca. S lem pa se izgubi tudi bistveni čar izvedb pesmi: odprta možnost vključevanja v prepevanje za vse, tudi za tiste s slabšimi vokalnimi zmožnostmi.
Čeprav obstaja nekaj posnetkov slovenske pesmi s konca prejšnjega in z začetka lega stoletja, se je začelo načrtno terensko snemanje gradiva leta 1955. ko so v Glasbcnonarodopisnem inštitutu dobili prvi terenski magnetofon. Skozi leta je nastal ogromen zvočni arhiv, ki je - razen redkih izjem, izdanih na štirih LP ploščah ob koncu šestdesetih, v sedemdesetih in zgodnjih osemdesetih letih - ostal nedostopen širši javnosti. Posnetki iz tega obdobja so včasih presenetljivo kakovostni, drugič prav amatersko distorzni. Nekatere posnetke spremljajo šumi iz ozadja, kar pretirano ne moti ■ kvečjemu nasprotno: tako vsaj vemo, da gre za prave terenske posnetke. Toda tudi snemanje ob domači mizi ne more prikriti dejstva, da mikrofon praviloma deluje na pevce in pevke inhibitorno.
Če])rav zbirka plošč spremlja knjižno zbirko Slovenske ljudske pesmi, tako da ju je še najbolje poslušati in brali skupaj, so plošče lahko tudi povsem samostojne enote, saj jih spremljajo izčrpni komentarji in opisi sodelavcev Glasbenonarodopisnega inštituta, ki so prevedeni tudi v angleški jezik. Plošče odlikuje tudi lična oblikovna rešitev, ki pokriva celotno zbirko, pogrešamo pa navedbo letnice izdaje in karakterističnih številk posameznih plošč.
Na prvi plošči najdemo 22 primerov pripovednih pesmi (balad) iz različnih slovenskih pokrajin, med njimi so tri zgodovinske in junaške pesmi ter 19 bajeslovnih in pravljičnih pesmi. Melodično in vokalno izstopajo rezijanske pesmi (pri njih je lahko laični poslušalec nekoliko zbegan, saj ne zve, če je v Reziji v navadi solistično petje ali prevladuje veeglasje. tako kot drugod na slovenskem etničnem območju), zaradi arhaičnega in navidez robatega načina večglasnega petja "na tretko" pa tudi zvočni primer iz Velike Varniee v Halozah (Ko zjutraj gor stanem). Dobra polovica zvočnih primerov je enoglasnih, pa tudi med večglasnimi je nekaj dvoglasnih. Ob zelo izčrpnih komentarjih pesmi s te plošče pogrešamo najosnovnejše podatke o pevcih in pevkah ter času nastanka posnetka.
Na drugi plošči so izdajatelji to pomanjkljivost odpravili, saj najdemo tako podatke o pevcih in pevkah kot o času nastanka posnetkov. Ta plošča prinaša 25 posnetkov legendarnih pesmi, ki so večinoma nastali v šestdesetih letih, in spremlja drugi zvezek Slovenskih ljudskih pesmi. Te pesmi so še najmanj vezane na določeni funkcijski kontekst, saj so jih peli ob različnih priložnostih in v različnih večglasnih kombinacijah.
Motivno večinoma izhajajo iz krščanske snovi in prilik, pojejo pa jih predvsem ženske. Melodija pogosto teče v značilnem izmenjujočem se 3/4 + 2/4 taktovskem načinu. Te legendarne pesmi so očitno bolj žive od starejših balad, saj večino posnetkov pojejo v živem večglasju. Tretja plošča prinaša nadaljevanje legendarnih pripovednih pesmi in socialne pesmi ter dopolnjuje tretji zvezek Slovenskih ljudskih pesmi. Pri socialnih pesmih gre za motive, ki poudarjajo nagrado za krepostno življenje in kazen za njegovo nasprotje. Tudi teh 17 primerov se ne razlikuje od drugih zvrsti petja na Slovenskem: niti glasbeno, niti oblikovno, niti po načinu petja. Nastali posnetki so bolj plod naključij kot pravil, saj lahko pesmi poje vsak, ki jih zna, moški ali ženske, skupno, stari in mladi, in ob najrazličnejših priložnostih, najmanj dvoglasno. Morda je zanimivo, da pesmi z moralnim podukom radi pojejo tudi moški. Med izstopajočimi primeri je recitativna pesem Sinji, sloji nu stezica, ki jo je leta 1962 zapel Franc Kenda iz Sužida v Kobaridu (morda se ml je ta pesem zdela posebej zanimiva tudi zato, ker sem naletel na neko uspavanko s skoraj povsem enako uvodno melodično linijo, vendar s povsem drugega konca sveta: pri ljudstvu Oroč ob reki Amur).
Na četrti plošči najdemo 21 ljubezenskih pripovednih pesmi, ki spremljajo četrti zvezek Slovenskih ljudskih pesmi Ljubezenske pesmi so nekoč večinoma peli vaški fantje, lahko pa tudi mešane skupine in tudi pevke. Zaradi pogosto tragične snovi so nekatere tovrstne pesmi peli ob mrliču. Zanimivo pa je, da se je kljub opuščanju bedenja ob mrliču marsikatera taksna pesem ohranila vse do danes. Pii pripovednih ljubezenskih pesmih je - za razliko od (irskih ljubezenskih pesmi -ljubezensko čustvo le povod za pripovedovanje neke, praviloma tragične zgodbe. Posebej zanimiva je balada o Fekonji (Oj, mladimi, kam zahajai), slovenskogoriška pesem, zložena pred stoletjem ob tragični smrti zaradi ljubosumja, ki so jo leta 1960 zapeli v Špitaliču na fiorenjskem. Zvočno je zanimiv tudi posnetek pesmi Stoji, stoji Ijubljanca, ki je nastal leta 1996 pozno zvečer na odprtem vaškem prostoru Velikega Trna na Dolenjskem, saj ga spremlja "petje" čričkov. Sklepni nauk gotovo ni potreben: samo po sebi je umevno, da imamo na policah poleg doslej izdanih zvezkov zbirke Slovenske ljudske pesmi tudi posnetke na ploščah, ki natisnjene izdaje pesmi spremljajo in dopolnjujejo. Tudi o pomenu zbirke za poznavanje in ohranjanje kulturne dediščine slovenskega etničnega ozemlja nima smisla pleteničiti. In ludi lega ni treba ponavljali, da se lahko končno tudi radovedni tujci seznanijo vsaj z delom naše Ijudskoglasbene dediščine na sodobnih nosilcih zvoka. Poleg iskrenega navdušenja nad to izdajo lahko dodam le še pobožno željo, da bi čimprej dobili ludi podobno strokovno izdajo arhiviranega gradiva z instrumentalno ljudskoglasbeno dediščino. Arhivirano gradivo, ki ni dostopno javnosti, je sicer že samo po sebi neprecenljiva vrednota, toda vnoveiti jo je mogoče samo v javnosti.