Narara io človek v svoji pravi složnosti. Spisal Živkov. (Konec.) Po glasu, ki ga imajo živali, jih tudi imenujemo, n. pr.: kukovico od wkuk-kuk", pišče od ,,pi-pi", vrano od nvra-vra", kokljo od kok-kok" i. t. d. Tudi svoje občutke pove žival, in sicer tako, da neke svoje ude vlastito giblje in stavi, p., konj ušesa, mačka herbet, slon rivec, druge rep. Pes ga miga v radosti in zaupanji, mačka in njene sorodnice v jezi. Joče se tudi žival; psi, goved, konji se očivestno solzijo. Za smeh pa ne vejo; edina opica se nekaj smeja. Kjer konja serbi', pa se sam ne more čohati, grize drugega v tisti kraj. Sosed razumi to znamenje, in ga grize in čoha na tistem mestu. Opice imajo med sebo tako razumljiv jezik, kakor je nam naš. Bčele se tipavnic dotikajo, in tako dopovedujo, da je kak sovražnik v ulu; berž zašumi ves roj. Ce se bčeli tipavnice odrežejo, zapusti'roj, kersi brez njih ne more več pogovarjati in bi bila mutasta med drugimi. Bčelar Dujardin skrije daleč od ulnjaka v neko podertino skledico sladkorja. Ena bčela zaoha to sladčico, odleti in prižene koj dosto bčel sabo. To svedoči, da je bčela najdeni zaklad ovadila. Mravlje si govore po znamenji. Ako kdo vnajne nadleguje, zbežijo neke hitro za drugimi in jih z glavico v vrat butnejo; te storijo ravno to bližnjim, in berž pridervijo vse nad mravljišče silno serdite. Tudi s tipavnicami si dopovedujejo. Včasih vejo živali skoro po našem kaj povedati; konj herže veselja, če mu polagat prideš, ali se mu samcu tovarši vračajo. Lencev šterk je imel gospoda tako rad, daje vselej od daleč pridirjal, pred njitn pokleknil in veselja nekako zakokodakal. Sajfertičev je pobesil glavo, ali pod peroti skril, če so ga kregali. Po takem je dovolj jasno pokazal, da se kesa žalosti, ali ga je sram. Konj se plaho ogleduje, če ga nemilo priganjaš. Po pridnein starem hlapcu, kteri je s konji lepo ravnal, posebno pa s šantavim slabejšim, dobijo na neki pošti pravega siroveža. Pri pervi vožnji priganja šantavca tako silno, da podkov stare. Ko ga podkovat žene mimo hišo, kjer prejšnji hlapec ravno merlič leži, se oberne konj proti tej hiši in nemilo cvili, da se vse začudi. S tem glasno pove, kako žal mu je po hlapcu, kteri mu je Ijubeznjivo stregel in prizanašal. Delfini, kteri so priljudno plavali za barko, so glasno zamemrali, ker so brodnarji enega prebodli. — Tako govori žival dovolj jasno, če ravno ne na tanko po našem. 21. v Zival razumi tudi človeški jezik, in je rada našemu nagovoru in pogovoru. Pri psih, posebno pri kodru, nam je to naj bolj očitno. Pes se skoro nauči', kaj naše besede ponienijo, zlasti tiste, s kterimi mu navadno velevamo, ga hvalimo itd. To pa bi bilo nemogoče, ako bi žival ne imela lastnega jezika in bi po svojem ne govorila, kakor je nemogoče različnost barv dopovedati rojenemu slepcu, kteri jih še nikoli ni vidil. Skušnja še več kaže, namrec, da se rade uče tudi tisle živali, kterim je to mogoče. Tiči, psi poslušajo poduk prav skerbno, in si včasih vidno domišlujejo pomen že večkrat zaslišanih besedi. Kakor pri ljudeh so tudi pri njih nektere bolj obdarjene, nektere vec razumijo, več hočejo, več poskušajo in doženejo od drugih. So tedaj izvrstne in preizvrstne. PJinij pravi od psa, kteri je človeške besede posnemal; Seitlinov jih je do štirideset zlajal. Celo morski pes ali tulenj zmore besedo wbaba". Pri starih pisateljih je dokaj zadevnih zgledov. Po Herodotu je v dolini černa golobica s človeškim glasom govorila. (po Pliniji Galerijev kokot, po Valeriji Maksimu bik itd.) Starodavniki so žival zeld obrajtali, ker so verovali, daje slednja kakemu Bogii posvečena in predraga. Se bogovom prikupiti, so z zivalicami lepo ravnali. Lepše pa človek z živaljo ravna, bolj se ooa po človeškem razvija. Pri dobrem gospo- darju je krotka in pametna, pri sirovem pa divja in butasta. Že planinska goved je bistrejša in poguinnejša od domače. Bike in vulo so nekdaj učili različne umetnosti. Plinij piše : ,,Sam sem vidil vole, kteri so se na povelje vojskovali, v kolo zasukali, na roge upičili, zopet vstali, se mertve potajili in dali odnesti, in so celd ko vozniki najadernem vozu stali". Taka je z oslnm. jVekdaj je bil osel skoro naj žlahnejša in prebistra žival, Ijubljenec kraljev in bogatinov. Po Pliniji je nek rimsk starašina enega za 38.189 11. kupil. To je morala biti izvrstna stvar! Da je sedanji osel uboga pokveka , tega je krivo nečloveško ravnanje s tem živinčetom. *) Plinij pripoveduje sledeče reči od nekega prepamelnega in zgovornega vrana, od njegovega umora in pokopa : ,,Za cesarja Tiberija zleti mlad vran iz svojega gnjezda na Kastorovem tempeljnu naravnost v nasprotno čevljarnico, in čevljar ga spoštIjivo sprejme. Sam si tedaj rad izvoli človeško družbo. Tii se koj nauči govoriti, izleti slednjo jutro na govorišče, se obrne proti tergu, pozdravlja cesarja Tiberija, Germanika in Uru/.a in sledcče rimsko Ijudstvo. Na to se verne v delavnico. Tako se sebi v čast in hvalo več let obnaša, dokler ga sosed čevljar ne zakolje, kar pa ljudstvo, tako razserdi, da čevljarja nagloma prežene, pozneje pa celo umori. Merliču vranu napravijo prelep sprevod. Neseta ga dva zamorca; naprej piska žveglar, in vencev mu nesd različnib na germado. To je bilo 28. sušca za odvetnikov M. Servilija i E. Eestija*. Tako na tanko so starodavniki take prigodbe zapisovali in cenili. Omenjeni tiči se tudi radi prav prebrisano šalijo. \ek kerčmar si nauči vrana, da kureta h kermi sklicujc, kar mn gre prav po misli. Enkrat se napove, več gostov, kterim lepo pokrijo žlice, nože, vilice itd., potem pa zapro sobo. Ko se gosti pripeljejo, odprejo urno, in menijo koj jedi prinašati — ali sila se prestrašijo, kam so tečas žlice, noži, vilice itd. iz zaperte sobe prejšle. Ko pa skoz odperto okno v dvor pogledajo, se začudenja in smeha skoro razpočijo; kajti vse te pogrešane reči vidijo na dvorisču okoli smetnega kupa lepo razpoložene, na kterem vran stoji sred k južini sklicanih kuret. Svojo učenost si vejo tudi v pomoč obračati. Nek gospod je odhajočega brivca odzdravljal: nZ Bogom Marko!" *) 1838 sem sam vidil osla prebistrega jutrovskega, do 15 pedi visokega, kteri je veljal 400 zlatov. Pi, Skoro si papiga to pomni, in se mu tudi tako poslavlja. Neko jutro ga vlovi mačka, in zbeži ž njim ko ravno Marko prihaja. Papiga ga zagleda, in zakriči, kar more: WZ Bogom, Marko!" in brivec jo še srečno reši smerti. Tako si pomaga nek podučen vran. Hud pes ga preganja; na enkrat se vran proti njemu obrne, in mu niočno zakriči: nTi tat, ti tat!" Pes se človeške besede iz ptičjega kjuna tako ustraši, — da ga osupjen izpusti. Vsi omenjeni prigodki so resnično zgodovinski, naravoslovni in dovolj spričani, in niso gole pravljice in basni. Zatega voljo pa so tudi pravi dokazi in poroki, da mora biti v živali neka iskra prave človeske pameti. Očitno sta tedaj v živali dva življa, nižji telesni s slepim mesenim nagonom in vi.šji duševni z iskro iz pameti in serca. Ta dva življa sta sicer tesno združena v en život — v eno bitje, pa nista neločljiva, ni eden vzrok, nasledek ali del drugega, temuč sta bistveno različna, in višji v tej meri sam svoj, da oboje lahko razdere telesno življenje , in je tedaj tudi v živali gospodar telesno življenje. Od šterkinje smo čuli, da se. je iz ljubezni do mladičev v požaru pokončala. Skušnja poterjuje premnogokrat, da se konji, psi, tiči sami radi na smert sostradajo ali se svojevoljno drugače pokončajo. Že Aelian 12, 22. spominja bolezni kreških psov, po kteri so se sami s kake višine v morje stermoglavili. Leta 1843. so angleške in ncmške novine popisovale psa samomorca, lepega černega Nevfundlanca. Že več dni turoben in klavern se prekopicne v vodo in utone. Ko ga vun dobijo, zopet skoči v vodo. Še ga izvlečejo in pripnejo ; ko ga počasi odvežejo, odbeži na ravnost v reko po zaželeno smert. Od senic piše Lenc: ,,Zdi se, da na silo suiert iščejo. Pogreznejo se v svojvojakec; če pa mu je luknjapreozka, vtaknejo glavico noter, in se tako vtopijo". Nektere živali nočejo vjete ne trohice jesti. Snežni čuk raji glada pogine, ko bi vjet kaj jel; ravno tako pisani modros, lahko dolgo strada, kakor p. Lencev, kteri je 9 mescev brez vse jedi sterpel, in se tudi naj boljših sladčič ni hotel dotakniti, kterih je prost požrešen. Preniilo pa nam serce pregrtva, če žival iz ljubezni gladu umira. Takih zgledov je dovolj, posebno pri psili. Da vse znane zamolčim, omenini samo kodra mojega prijatelja podpolkovnika J. (^llešica). Ker mora 1. 1848. v vojsko ga ptisti pri dobri rodbini v Gradcu, ktera je psa že prej prav rada imela. Ali po odhodu gospodovem se pes, naj mu kakor koli prigovarjajo, ne dotakne več dni nobene jedi in pijače, temuč leži v kotu ves pobit. Ko pismonosec list prinese in gospa reče: wJe od J.", prikoraka mahom pes, ovoha vesel pismo, in povžije neko trohico, se nadjajaje svojega preljubega gospoda. Ker pa ga le ni, umerje glada. — Obče znani je samomor vojaškega konja v Slavkovem (Austerlitz.) Ustreljen pade jezdec z konja. S pervega je konj ves miren pri merliču, pa nikakor ne terpi, da bi se mu kdo gospoda dotaknil. Ravno prišli Napoleon 1. vpraša, kaj to pomeni, in zapove, naj ga pri rniru pustijo, pa opazujejo in mu potem izid povejo; dobil je glas: nCelo noč je konj stoje svojega gospoda stražil, o solnčnem vzhodu ga od glave do peta skerbno ovohuje, sila otožno pobegne k Donavi, in se v vodo vtopi". Aelian iu Plinij sta zapisala, kako so psi v gromado poskakali, orli stermoglavili se v njo, ktera jini je predrage osebe požigala. ,,Mesto Sertos," piše zadnji, ,,časti orla. Devica je mladega lepo odgojila, za ktero dobroto ji je tako zahvalen, da ji pozneji tiče pa tudi zverino donaša. Ko je umerla, se zažene v njeno germado in se ž njo vred sožge. Mestnjani so inu na germadišči spominik postavili". Po takih dokazih prisiljena že je tedaj od nekdaj bistra pamet priznavala v živali neko samsvoje duševno bitje, višje in žlahneje od njenega perstenega telesa \n telesnega življenja. Priznavša pa to, si lože tolmači naštete skoro čudovitne prikazni, in rada spoznava, da je tudižival pogrešna, dostojna in vredna večega čislanja in lepšega ravnanja po blagem zgledu dohrih Ijudi in rečenih svetnikov in svetnic božjih. Zakaj to se vjema s besedo : nStvar željno čaka razodenja božjih o t r o k*. Rim. 8, 18. in z drugo: wPravični spoznava, kar čuti njegova živina". Prisl. 12, 10., in ž njo lepo ravna. *J *) Tu je dokončan premični spis učenega pisatelja, preč. gospoda Ž i vkota, za kterega se nTov.u še enkrat priserčno zahvaljuje, in prosi. da bi ga naši bistri pisatelji tudi vprihodnje podpirali s takimi primernimi, lepirai spisi, kteri v rokah pametnega učitelja veliko, veliko koristijo. Da bi pa tudi učenci ta lepi spis lahko brali in se vnemali v dobrih miloserčnih čutilih do živali, smo tega spisa dali tudi nekoliko iztieov posebej natisniti. Dobe se pri g. Milicu. Vredn.