Angelj varuh
Glejte, jaa bodr:m poslal svojega angelja, kateri pojde pred teboj, in te bode varoval na poti.       (II. Moi. SH. 20.
raznoval se je tisočletni god slovanskih blagovestaikov ss. Girila in Metoda ¦*¦ leta 1885. Slovensko ljudstvo je radostno proslavljalo svoja velika svetnika
in se izročevalo njunej priprošnjL Ta praznik je bil tako lep poleten dan, kakeršnih ima malo vse leto. Solnce je tako lepo sijalo, kakor bi se hotelo rado-
vati s Slovenci.....
Korenčeva Ivanka je šla popoludne s sosedovo Barbko in njenim bratcem Tončkom v gozd borovnic nabirat. Napolnili so vže vsi trije pletenice skoraj do vrha, ko so se začeli črni, gromonosni oblaki kopiciti na jasnem nebu. Živahna družbiea v velikem veselji niti opazila ni preteeih podnebnih veslarjev. Še le, ko se je solnce skrilo in je mrzel veter potegnil skozi lesovje, pogledali so vsi trije plaho proti nebu. Napolnili so srečno posode in se hitro vrnili domov. Vse je bilo skrivnostno tiho. Ptiei so se poskrili po duplinah, sluteč bližajoč se vihar, noben vetrič ni majal ovenelega perja po drevesih, le suho listje je šumelo pod nogami mladih treh begunov, ki so hiteli domov, kakor na perotih, da bi jih nevihta uq zajela.
t"*^  i(i4   *^*
Dospeli so srečno do velikega kozolca, kakih trideset korakov oddaljenega od prve vaške hiše. H krati potegne močau veter, da vse tri nekoliko v stran porine, ob enem pa se dež ulije tako, kakor bi se vse zatvornice neba odprle. Barbka steče pod kozolec, Ivanka in Tonček kreneta za njo.
nBežirno naprej!" svetuje Ivanka, nekoliko oddahnivši se. ,,V kozolec rado trešči."
,,Jaz ne grem odtod, ker se mi bi robec zmočil. Saj se nevihta krnalu po-leže; ne bliska se še ne in tudi groma še ni slišati. Nas bode vže Bog varoval in angelj varuh, kateremu sem se danes zjutraj pri svetej maši priporoeila" od-govori Barbka.
,,Jaz tudi počakam," pristavi Tonček. HAko grem izpod strehe, zmoči se rni slaranik in mati bi bila zelo huda, ker nii ga je še le pred tednom kupila in rekla, naj se ga le dobro pazim."
,,Kakor hočeta," reče zopet Ivanka; ,,jaz bežim. Nekaj mi pravi, uaj iie čakam." To rekši skoči izpod strehe.
,,Tonček, hitiva za njo!"   zakliee Barbka vsa  prestrašena ter zdivja za njo.
,,Jaz pa ne grem," reče bratec sarn v sebi. nBog je povsod; raoj augelj varuh me bode tudi tukaj varoval hudega."
Deklici dospeta komaj do hiše, ko se h krati grozno zabliska in zagrmi, da se zemlja strese pod nogami. Strela je udarila v kozolec. Nista še preskočili hiš-nega praga, ko se pokaže plarnen vrhu kozolea. Obo planeti v vežo in obupno vzklikneti: ,,Kde je Tonfek ? Kde je Tonček?"
Ljudje prihite preplašeni iz sobe. Ouvši, da je Tonček ostal pnd kozolcem, na prvi mah ne vedo, kaj storiti. A kar nenadoma plane hišni gospodar iz veže v razsajajočo nevihto ter odhiti proti kozolcti. Tu najde dečka na tleh v nezavesti ležečega. Hitro ga pograbi iu uese doinov ne vedoč ali ,je živ ali rartev. Z glasniin krikom ga vzprejmo v hišo stopivžega. Vsak je mislil, da je Toneka strela ubila. Gospodar ga položi na posteljo. Deček je mrtvaško bled, nobenega znamenja živ-ljenja uima na sebi. Sestra od žalosti pade v omedlevico. Splošna zmešnjava na-stane v hiši. Jedni drže dečka, drugi njegovo sestro; vsi se jokajo, nobeden se ne zmeni za požar.
Vihar je ponehal, a ogenj je še vedno dalje okrog sebe lizal in užigal. Plameueči jeziki so se odtrgavali in odletavali v zrak. Grozen je bil pogled. Ljudje so hiteli od vseh strani skupaj gasit, a vse ni nič pomagalo. Kmalu se je pogo-rišče sesedlo na kup, in pri tem polomu je sto in sto iskric odletelo na vse strani. K sreči ni nobena zanetila novega ognja. le kozolec je pogorel do tal.
V tem se je po vsej vasi raznesla vest, da jo bil Kratnarjev Tonček pod kozoleem, ko je treščilo. Vedno več Ijudi se je zbiralo pred hišo; tudi Tončkovi stariši so prišli in se britko jokali. Barbka se je sieer zopet zavedla, a Tonček je ležal še vedno v nezavesti. Samo to so opazili, da je še živ, ker mu je žila še bila. Oj koliko veselja, ko se je pokazalo prvo znamenje življenja v njem. Kmalu je začel težko sopsti in za uro po tem, ko so Ijudje večinorna odšli iz hiše, pogledal vže okolo sebe. Bolj in bolj so se mu moči povraiSevale, in ko je nirak legel na zeraljo, hotel je vže vstati iz postelje ter iti domov spat. Ali stariši ga niso pustili,  boječ se za njegovo zdravje, ker se je vsled prestanega strahu še
¦    •¦** 125 **~*
vedno tresel kakor šiba na vodi.   Drugo jutro pa je vže toliko okreval. da se je mogel doraov preseliti.
Malo dni  potem je  sel Kratnarjev Tonček  zopet v šolo.   Učitelj iu ueenci
so ga veselo vzprejeli.   Mnogo jih je vže mislilo,  da ga v šolo nikoli več ne bo.
Ivanka, Bai-bka in Tonček pa so se prihodnjo nedeljo prisičuo zahvalili Bogu
in angelju vanihn,  ker jili je  očuval nagle smvti.   Povsod so  ladi pripovedovali
čudno dogodbo ter vselej ponavljali hvalo angelju varuhu.
Tudi muni je Korenčeva Ivanka na dolgo in široko pripovedovala to in hvalila svojega rcšitclju.   A jaz sem pohvalil veliko zaupanje, katero so vsi trije imeli v božjo pomoč tcr sem to napisal, da bi tudi vi čitatelji mladi spoznali, kolikn pre-more goreča molitev in trdno zanpanje v angelja varuha. Kdor angelja vtimha zvesto poslnša, Do sinrti ostane čista mn dtiša. V življenji je srečen in varen povsod,
Ker zvesti pri.jateJj ga brani nezgod.
J.B