Jožef Vandot:
V zagorskem miru.
6.
g|&l|Hfcežka soparica je ležala drugi dan nad zagorskim svetom. Nebo PjffOpr je bilo sivo kakor jeklo. Snežniki so bili pokriti z bledikasto *iE®^ ^copreno, in zdelo se je, da so tudi oni zadremali v vročini. Bilo ni niti diha sredi te soparice. Živina je polegla po sencah in je težko sopla. Izza gora so se prikazovale tenke, sive meglice. Kar naenkrat so se pa razgubile med sivkastim nebom. Pastirji so si brisali pot z obrazov. Leno so ležali v senci; a niso počivali, ker jim sitnc in nadležne muhe niso dalc miru. Vedeli so vsi: še danes prihrumi preko snežnikov nevihta. — Pavelč se je je pa kar veselil. »Boš videl, ti Tilen, kako lepa je ne-vihta v gorah!« je rekel tovarišu, ki je ležal z njim tisto popoldne v senci pod širokim mecesnom.
Tilen je bil radoveden in je komaj čakal, kdaj da pride nevihta. Tako sta ležala v senci in sta gledala na sive vrhove gora. A zmotilo ju je glasno, obupno beketanje, ki je prihajalo s skalovja. Trikrat je že Pa-velč pogledal tjagor in vsakokrat je pomajal z glavo. A ko je postajalo tisto beketanje le obupnejše, se je dvignil. »Pa ne, da bi se bila zasko-čila ovca tam gori?« je rekel. »Tako žalostno bekeče, kot bi klicala na pomoč.«
Tudi Tilen se je čudil, ko je slišal tisto beketanje. Pa takrat je že prišel mimo stari pastir Močilež. Zagledal je dečka in se ustavil pri njima. »Pobiča!« je rekel z jokavim glasom: »Pa mi že spet nagaja škrat zeleni, trikrat preklani! Ovco mi je izvabil v skalovje, da se je zaskočila. Ali jo slišita, kako kliče na pomoč? Pomagajta mi, pobiča! Klical scm Olipca, pa ga ni nikjer.«
Fantičev ni bilo treba dolgo prositi. Kar stekla sta preko planine. Zapodila sta se po strmini vkljub vročini, Iz rušja je izžarevala taka gor-kota, kot bi gorelo med njim. A Tilen in Pavelč se nista menila za to. Splezala sta do skalovja in se pričela plaziti po žarečih skalah. Prišla sta že visoko in sta slišala beketanje že v bližini. Ustavila sta se, da si obri-šeta pot, ki jima je tekel curkoma z obrazov. Ozrla sta se, pa sta zagle-dala visoko nad sabo ovco, ki je tekala po ozki polici. Ko je pritekla do
Leto 48____________________VRTEC___________________Stran 105
prvega konca, se je obrnila, ker ni mogla naprej. Siekla je potem do drugega konca, pa tudi tam ji je bila presekana pot. Zato je beketala tako obupno in klicala na pomoč.
»Glej, glej!« je menil Pavelč. «Čudna reč, da je mogla priti na to pdlico. A žival nima pameti. Posebno pa ovca ne. Hej, bica-be ! Ali me slišiš ? Ne deri se tako ! Kar malo še potrpi! Saj prihajamo na pomoč . . . Hej, bica-be!«
Ovca ju jc zagledala. Obstala je srcdi police in se ozrla v globočino pod sabo. Na ves glas je šc enkrat zabeketala in je utihnila potem. Tilen in Pavelč pa sta pričela plezati po gladki steni. Šlo jima je počasi, ker sta morala iskati za vsako stopinjo zaslombe. A vendar sta priplezala brez nezgode vrh skale. Ustavila sta se tam ondi in sta se ozrla v glo-bočino. Pod sabo sta zagledala ovco, ki je stala sredi police in se- je tresla po vsem životu. Bila je samo kake tri metre pod vrhom. »Prebita reč !« je dejal Pavelč in se je popraskal za ušesomi »Z vrha ne moreva dol. Počakaj malo, Tilen! Grem gledat tja na drugo stran. Mogoče pridem od tam lahko k ovci. Kar počakaj malo !«
Pavelč je odšel. Tilen se je pa vsedel na skalo in je gledal na ovco, ki je začela spet tekati po polici in beketati na ves glas. Tilnu se je smilila. Sam Bog ve, kako je zašla tja dol ? Hm, nemara je pa stala tu na vrhu, pa je zagledala doli na polici nekaj šopov sočnega zelišča. Pa se je spustila dol in je poskočila drzno na polico ? Na, pa ni mogla več nazaj, pa tudi naprej ne . . . In Tilcn je ugibal in je meril z očmi višino med polico in vrhom. — »Hm, prišel bi že doli,« je pomislil. »Tam sredi je škrba sredi skale. Lahko stopim nanjo in se spustim na polico. Kaj če bi po-izkusil ?« — In Tilen se nagne preko skale, da poizkusi, če bi šlo. A v tistem trenutku se vme Pavelč. -L- »Tudi od strani ne morem k ovci,« rečc. »Ti prebita reč, ti! Moram nazaj v kočo. Po vrv moram, ker dru-gače ne moreva do ovce. Počakaj me, Tilen ! Hitel bom na vso moč in se vrnem kmalu.«
In Pavelč se spusti kakor mačka po gladki steni. — »Čemu neki gre po vrv ?« se začudi Tilen. »Zakaj pa ne zleze na polico ? Saj je škrba sredi stene, in nanjo bi lahko stopil? Pa čcmu gre po vrv, ko je ni treba?« In Tilen zmaje z glavo. Ozrc se na planino, ki je ležala globoko pod njim. A vendar razloči natanko tam doli planšarja Klemena in starega pastirja Močileža, ki mu mahata z rokami. — »Hej, hej!« zavpije Tilen na ves glas in zamahne s klobukom. A tedaj pogleda nehote na snežnike, ker se mu zdi, da se je zasvetilo tam gori nckaj svetlega. Tilen se prestraši. Snežniki so postali kar hipoma črni, strašno črni! Nad njim se kopičijo debeli oblaki, da vrši izza rogljatih vrhov. Razgrinjajo se okrog in okrog in prično se vleči po nebu. Pod njimi pa je vse črno. In tisto črno raz-svetli za trenutek samo blisk, ki šine kakor dolga, goreča kača z oblaka na oblak. Pa zagrmi votlo, in črni oblaki vro še hitreje izza skalnatih vrhov.
»Oh!« zakliče Tilen in sc strese. »Nevihta prihaja . . . Čez nekaj trenut-kov bo žc tukaj.« — Pa tudi ovca tam na ozki polici zasluti nevihto. Prične
Stran 106___________________VRTEC____________________Leto 48
dirjati kakor obnorela semtertja in beketa na ves glas. — Tilen uvidi, da pride nevihta prej nego Pavelč, Zato nič več ne pomišlja. Spusti se po škrbi dol: oprime se z rokami ostrega roba, z nogami pa stopi na škrbo. Nato se skloni malce. Z desnico se še drži roba, a z levico išče opore, da bi se je oprijel, če stopi s škrbe. A ne najde je nikjer. Zato se kar spusti in stopi na polico, ki je komaj dve pedi široka. Oddahne se, ko se čuti na varnem, Ovca se stisne k njemu in trepeta po vsem životu. Tilen }o poizkuša dvigniti. A je pretežka za njegovo desnico, ker se mora opri-jemati z levico skale, da ne zdrkne v globočino. — »Neumnost sem na-pravil,« de naposled, »Čemu sem prišel dol, ko pa ne morem opraviti ničesar? Zakaj nisem rajši počakal Pavelča? — Kar nazaj se splazim, ker ne morem sam opraviti ničesar.« — Pa poizkuša, da spleza nazaj na vrh. A naj poizkuša, kolikor hoče, nazaj ne more, pa tudi ne vstran, a še najmanj navzdol. — »Oh, tudi jaz sem se zaskočil!« vzdahne na glas, in mraz ga strese. Pogleda na planino, kjer še vedno stoji planšar in stari pastir. Mahata z rokami in vpijeta nerazločne bcsede. Takrat priteče Pavelč na planino. Ozre se Tilen nanj in zavpije. A Pavelč ga ne more razumeti, preveč je oddaljen. Pavelč pa že dirja preko planine proti koči.
Ncvihta se bliža vedno bolj. Tilen vidi razločno, kako je tam ob snežnikih. Grmi vedno glasneje in buči zamolklo. Solnce se skrije za de-bele oblake, ki se vale preko neba. Zmrači se napol. . . Tilen vidi vse to, in navda ga čudna groza. Z obema rokama se oprime skale in se stisne tesno k nji. Ovca pa beketa na ves glas in rine vanj, da se je Tilen zboji in jo odrine s police. Z drhtečimi rokami se drži za skalo in čaka, čaka . . .
Hipoma sc pa oglasi nad njim ropot. Nekaj se spusti po steni na-vzdol, in ie preden se Tilen prav zaVe, že stoji nekdo kraj njega. Pogleda ga Tilen in ga spozna. Olipec! . . , Tilen se ga razveseli, da zakliče na glas: »O, ti, Olipec? Dobro, da si prišel . . . Zaskočil sem, pa ne morem nazaj. 0, da si prišel. Zdaj pa gotovo uidem nevihti, . .«
Olipec ne odgovori besedice. Prične ovijati okrog ovce vrv. Nato se dvigne in stopi na prste. Požene se kvišku in kar naenkrat visi med ncbom in zemljo, držeč se za škrbo. Konec vrvi drži z zobmi, in vse telo se mu trese vsled napora. A hipoma se skrivi, in še preden utegne Tilen trcniti, je žc na vrhu. Pod njegovo nogo se odlušči kamenje, in škrbe ni več. Vrv se napne. Ovca zabeketa in obvisi na vrvi. Počasi vleče Olipec za vrv. Ovca se dviga više, vedno više — naposled je pri Olipcu. Razveže vrv in požene ovco po varni poti navzdol.
»Oh, Olipec, spusti vrv še k meni!« zakliče Tilcn. »Navežem se nanjo, pa me potegneš kvišku. Ali slišiš, Olipec ?«
Tilen se zave, da ga Olipec nalašč noče rešiti. PrivoŠči mu vse, kar mora trpeti. Pa zakaj ? — A Tilen ne utegne premišljevati. Hipoma završi okrog njega, da ga skoro prekotali s police. Tilen se stisne tesneje k skali. Prekriža se in se ozrc šc cnkrat na planino. Šc vedno sta tam doli planšar in stari pastir;   vpijeta   sicer na ves  glas,   a Tilen ne razloči  besedi.  Pa
Leto 48_____________________VRTEC        ______________Stran 107
tudi Pavelča zagleda, kako leti p.:eko planine proti skalovju. Tilen vidi šc to ; a potem nič več . . . Vedno silneje buči okrog njega, Vihar razsaja nad zagorskim svetom in tuli, da pretresa ubogemu dečku kosti. Tema se nagne do skalovja, in blisk udari nedaleč od njega. — »Jezus, Marija!« krikne Tilen v divji grozi. Dosti ni manjkalo, da ni izpustil skale, ki sc je je oprijel krčevito. V tem hipu zagrmi spet, da se streseio skale širom-okrog. A še preden potihne ta grom, se zabliska vnovič in zagrmi s podvo-jeno strahoto. Vihar zabesni z vso svojo močjo, in v Tilna pljusne ploha. Odnese mu klobuk z glave in ga zgrabi od vseh strani, da ga odtrga od skale. A Tilen se iznova krčevito oprime skale. — »Pavelč, hoj, Pavelč !« vpije na ves glas, da prev^ije tulenje viharja in bučanja groma. A njegov glas zamre sredi besnenja   divje plohe, in   komaj, komaj   ga še sliši sam.
Vedno huje pljuska na Tilna. Zdi se mu, da se ie ulil ves potok nanj. V dveh hipih je premočen do kože. Kar sapo mu zapre. Prične se tresfi po vsem telesu. — »Pavelč, hoj, Pavelč !« vpije. »Ali me slišiš, Pavelč ?« — A nihče mu ne odgovori. Le neprestano grmenje buči grozno okrog njega, da se skala kar pretresa. Za trenutek se ozrc Tilen navzdol; a ne t vidi ničesar. Ves svet je zavit v temo in gosto meglo. Kažejo se samo dolgi, ognjeni bliski, ki švigajo sredi teme in goste megle . . . Tilen se ' hoče ozreti v drugo stran. A v obraz mu pljusne voda, da zakriči in za-ječi. Pa mu zapre spet sapo. Skloni glavo napol in stoji mirno in čaka. Vsled čudne groze, ni niti v stanu, da bi tnogel misliti. Samo o tem je trdno prepričan, da ga prekotali zdajpazdaj strašna nevihta v globočino, ako nc pride v pravem času rešitev.
Hipoma se mu pa res zazdi, da ga nekdo kliče. Dvigne glavo in po-sluša. Res, sredi bobnenja in tuljenja sliši pretrgan krik. Obenem pa za-čuti, da ga nekdo dregne v glavo. Ozre se, pa zagleda nad sabo konec vrvi. — »Pavelč je prišel pome !« izpreleti Tilna vesela zavest. Naglo zgrabi za vrv in si jo zaveže okrog pasu. Pač se še zaganja vihar vanj, da se Tilen kar guga nad prepadom. Vrv se pa napne, in Tilen se dviga, dviga. Srečno se pregane čez rob.
»0, Pavelč, Pavelč !« zakliče ves razveseljen. »Pa si me rcšil, Pavelč !«
Drvarček vstane. Z rokami šine preko mokrih las in se posmeje. — »I, samo da si še živ, Tilen!« zavrisne, da prevpije bobnenje divjega groma. Potem zgrabi brž za roko Tilna in ga vleče za sabo. Bežita v go-stem nalivu preko mokrega skalovja. A ne obrncta se navzdol, ampak izgineta na desno, kjer se pričenja onkraj pečevja strm, smrekov gozd. Molče hiti Tilen za Pavelčem, kolikor mu dopušča vihar, ki še vedno tuli na vso moč nad zagorskim svetom. Bliska se nepretrgoma, in straho-vito bobnenje ne utihne niti za trenutek. A Tilna ni več strah. Skače preko nizkih skal kakor Pavelč, in prav nič ga ne ovira premočena obleka, od katere kar curlja. Naposled se ustavita pred visoko, previsečo skalo. Pavelč  se skloni prav do   tal in se   splazi po vseh štirih  v ozko   luknjo.
»Za mano, Tilen, le za mano!« zakriči in kar naenkrat izginc tudi Tilen V  tisto  luknjo  ...                                                         (Nadaljevanje.)