29- oktober, I l..........................................................= V petek, 29 oktobra smo vdrugič proslavili oni znameniti dan, ko se je razsula prejšnja Avstrija ter 80 na njenih tleh vzrast-le nove države. Slovesno so proslavili dan osloboditve Čehi doma v svoji samostojni državi, pa tudi drugod, koder prebivajo zavedni Cehi in zastopniki njihove države. Tudi po Sloveniji smo se spominjali tega dne. Šole, državni uradi in vojaštvo, pa tudi cerkev z ljudstvom se je morala spomniti tega zgodovinskega dne. Sila navdušenja je privrela pred dvema letoma iz prsi narodnega prebivalstva. Začutili smo nekako nezavestno, da je nastopila za nas nova doba. Po težkih dneh, ki smo jih preživljali od začetka vojske dalje, smo se takrat pnič krepko oddahnili. Prevzelo nas je pričakovanje, da prihajajo boljši časi, da se bliža boljša bodočnost. Naglo so minevali časi prvega navdušenja. Treba je bilo začeti delati. Ž resnim delom je bilo treba preskrbeti, da postavimo našo državo na trdna tla. V notranjosti jo je bilo treba urediti, proti zunanjim sovražnikom jo je bilo treba zavarovati. Lotili so se naši delavci dela, a čim dalje so delali, tem bolj so spoznavali težave, ktere je bilo treba premagati, da se ustvari močna država. Cim bolj se je delalo, tem bolj so se kopičile težave. Te težave niti do danes po dveh letih niso premagane. Narobe, kdor bi sodil po občnem ljudskem mnenju, bi moral celo trditi, da so nače razmere danes mnogo na slabšem, nego so bile pred dvema letoma. Pred dvema letoma smo bili polni navdušenja, polni pričakovanja. Sedaj pa so ljudje že izgubili svoje navdušenje, njihova pričakovanja so se izpremenila več ali manj v strah, da pride kaj hudega. Umljiv in na- raven je ta preobrat v mišljenju brzosodne-ga ljudstva. Zakaj vsi tisti veliki upi, ki so nas navdajali prve hipe, se niso uresničili, ker se niso mogli uresničiti tako naglo. Svetovna vojska je rodila po vsej Evropi razmere, ki se ne dado hitro uravnati. Le počasi se morejo zaceliti rane, ki nam jih je vsekala svetovna vojska. A rane, če so tudi hude, niso nezaceljive. Treba je le pri tem potrpežljivosti, vztrajnosti in zaupanja do onih, ki nam rane lečijo. Kdor pa hoče na svojo pest kar čez noč, ne brigajoč se za zdravnika, ozdraviti rane, bo kmalu uvidel, da je njegovo zdravljenje napačno, rane mesto da bi se boljšale bodo le še hujše in hujše. To razdrapanost, samovoljno zdravljenje, brezsmotrno poskušanje vidimo dobro pri naših razmerah. Vse se giblje in vre, vsak gleda le za se, za druge se veliko ne briga, nektere politične stranke hočejo javne razmere urediti Je po svojih strankarskih koristih, ki pa so večkrat take, da, očito škodijo veliki večini prebivalstva. Kaj naj torej storimo v sedanjih zmedenih razmerah ? Resnici poglejmo v oči! Ne dajmo se varati praznemu pričakovanju, ne udajajmo se lepim sanjam, a istotako ne izgubljajmo poguma, ne obupavajmo nad bo- • dočnostjo, ne udajajmo se lahkomišljenemu malodušju! Storimo vsak svojo dolžnost v ožjem krogu, delajmo za se, a delajmo tako, da s tem ne škodimo drugim! Pred očmi nam bodi naša nova kraljevina, njene koristi! Če bomo tako ravnali, bo vsak 29. ok- j tober vedno veselejši praznik, dokler ne postane le veselo spominjanje na dan, ko se nam je začelo novo življenje.