V torek, Mrtfk imaloto „„»■a in » b,.ru brfi pobijanja ni dom ta n« Mo — «■ i« pol l*ta ..«„ — .. ,a ,ctrt IMa . * .. *<* .
I*o i mi-h Za ne Irto 10 gt. ,» pol lata . 4 .,  — i
M fftrt lata » .. u«
Vr«dniiil»o iuoprarDiitr • f aa »tolnem Irgu (DM plati) »'»«» '**
O/.n.iiiiln:
It., I
»• w. >.|»• pitaj«
nati.na I kr it.
Mata Ikrat,
4 kr. |t M ti.k* 3krat ve,'o |iMnifiikf *o ttaffl jfjn p" prostoru.
/•a »«ak jo flltall
kolrk (*tiMi!|.Hj| ?a M k
BtfeMbl «,. m- »racajo, il..pi,i ni! ... Mag,>vol|n , t'rankujojo.
Št. 54.
V Mariboru H. avgusta 1868.
Tečaj I.
Rešitev zastavico. i
vi. !
Is Dolenje Kranjske. P.
Zdavnaj so jo že pokazalo, da žalibože niso krivo sodili, ampak res- 1 nico govorili vsi tisti slovenski rodoljubi, ki so precej po glasovanji za dua- 1 listično adresso s tužnim srcem izrekli besede: „Izdani smo, prodani smo"! Vse hudo, za ktero smo vedeli, da mora vsled dualizma nastopiti in zavoljo i kterega smo se nekdaj pod vodstvom „Novic" in dr. Tomana („kje so časi, i kje .so dnovi?") zoper dualizem tako hrabro bojevali, vse tisto hudo, zarad kterega sta dr. Toman in Svetec še zadnjo minuto pred glasovanjem v reichs-rathu prav dobro po dualizmu mahala, vse to hudo se je že v preobilni meri uresničilo in ranilo državo, cerkev, narodnost; iu mošnjico našo, mislijo zdaj s tem ozdraviti, da od nje „v podporo — nemško-magjarskega dualizma" še veliko več ko poprej zahtevajo, dasiravno je znano, da revica še poprejšnjih davščin zmagati ni mogla, ker je že zdavnaj osiromašila zarad krive politiko privilegiranih nemških državnikov. In ker nezvesti slovenski poslanci vsemu temu vkljub še zmiraj dualizem podpirajo, kratkomalo ni čudno, da je gori hvala, nego čudno čudo bi bilo, ako bi je ne bilo. — Toda Slovenci niso še pozabili, zakaj si so poslance volili; oni nosijo za vzdržanje Avstrije ne samo toliko, ampak v primeri še veče breme ko Nemci in Magjari, toraj hočejo tudi samostojnosti in narodne svobode toliko imeti, kolikor jo gre Nemcem in Magjarom ne po kacem historičnem privilegiji iz srednjega veka, ampak po naravnem načelu pravične ravnopravnosti; oni to postavno neodvisnost zahtevajo, in od nje nikdar odstopiti ne morejo, ker vedo, da jim gre kot lojalnim Avstrijanom če tudi ne po kacih plesnjevih pergamentih, pa po še veliko sta-rejih božjih in naturnih postavah; oni od te postavne narodno neodvisnosti nikdar odstopiti ne morejo, ker so živo prepričani, da so je še bolj potrebni ko Nemci in Magjari, kajti prav dobro in žalibog še predobro jim je iz lastne skušnje znano, da se velike ribe pitajo z malimi, da torej male ribe (mali narodi) varstva in hrambe (postavne neodvisnosti v domačih zadevah) še veliko bolj potrebujejo, ko veliki. Slovencem ravnopravnost narodna ni kakova otročarija, kakor misli morda marsikteri mogočni gospod na Dunaji in najbrže tudi kteri slovenski poslanec, ampak brez narodne svobode in ravnopravnosti je Slovccem vsa druga svoboda — gola sužnost; ravnopravnost narodna je Slovencem „conditio sine qua non", kakor so posebno v poslednjem času tu pa tam očitno in včasi še celo preočitno pokazali. Da bi jim tako ravnopravnost pribojevali, zato so si volili Slovenci s tolikim veseljem le rodoljubne poslance, ker so prepričani bili, da bodo še le potem blagi časi nastopili, ko bodo ne samo oni dajali bogu, kar je božjega in cesarju, kar je cesarjevega, ampak ko se bo tudi njim dajalo, kar je njihovega. Ali zdaj v „blaženein" dualizmu, kterega dunajčani in uradna dekla „Laibache-rica" s svojimi nemškimi privrženci prehvaliti ne morejo, ni se ubogim Slovencem na Koroškem, štajerskim, Kranjskem in Primorskem ravnopravnost narodna v šolah in uradu dejanska niti zabliskala.   Sploh je sadje dualizma
Ušteli.
Črta ii življenja političnega agitatorja.
Leto 1848, čudno leto. Eni se ga spominjajo s strahom in so v duhu prekrižajo pred pošastjo revolucijo, ki je kakor iz spanja zbujena grozila čez pol Evropo svojo palečo baklo povzdigniti, eni pa ga blagoslavljajo ter so veselo odseva, ki ga je to leto pustilo in pravijo, da je vcepilo kali bodočne svobode, da nas je vzbudilo, da nam je oči odprlo iu smo spregledali sobe in svojo nesrečo in pot, po kterem nam je hoditi.
Ta odsev se je razprostrl tudi čez našo drago Slovenijo. Marsikdo se je na enkrat čutil mladega po srcu, marsikdo je na enkrat zavel se, da je Slovenec — žalibog! samo da bi kmalu zopet pozabil. Zlasti Ljubljana je bila na enkrat narodna postala, Namškutarjem zabavljala, ustanovila slovensko društvo, v kterem je ljubi naš rojak iz ljubljanskega muzeja Dav. Dož-man, imajoč še pravo, ljubezni do slovenske domovine vneto srce, navdušeno govoril za „slavo Slavjanov". Imenovati bi se dali profesorji, ki so kokarde s slovenskimi barvami nosili in bili korifeji med Slovenci, denašnji dan pa slovenstvo zaničljivo gledajo; za pesnika vem, ki je med prvimi tačas lezel na slov. Parnas, njegov sin pa denes še slovenskega jezika ne zna; ljudi bi lehko naštel, ki so tačas kot mladenci v narodni straži navdušeno za Slovenijo kričali, denes pa so ostroohrazni in osornovladni birokrati, ki so pripravni ''■ devet in devetdesetimi ministri, devet in devetdesetkrat svoje »prepričanje" meniti. Pa omnia sunt vana — govori sv. Augustin.
Iz Dunaja, kjer je posebno vrelo, kjer je še pošteni demokrat dr. Eisch-hof mogel pred množico na dvorišči cesarske palače govoriti za svobodo, ne samo nemško, ampak vseh avstrijskih narodov, in mu je rokoples-kalo občinstvo, še ne tako zelo po kupljivem časopisji spridono ko denes — iz Dunaja so bili v Ljubljano in marsikam na Slovensko prišli domoljubni vneti študentje, kakor bud|telji narodnega zavestja. — Kakor jo bil ves čas tobad, tako jo bila tudi politika teh blagovcstnikov precej mlada. Prav dobro 8o sicer spoznali, da z Nemci in nemškutarji se ne morejo vezati, da ti iz
po celi Avstriji takovo, da ne more ž njim noben pravi Slovan zadovoljen biti, najmanj pa pošteni volilci slovenski, ki dobre vodo, zakaj so poslance svojo prvič in drugič s toliko navdušenostjo volili, da so sijajno premagali vso silo silnih nasprotnikov. Kakor noben pravi rodoljub slovenski tako tudi ti volilci niso z nezvestimi dualističnimi poslanci plašča po vetru obrnili. Oni kratkomalo niso z ravnopravnostjo na papirji zadovoljni, marveč zahtevajo v dejanji vso svoje pravico zlasti pa uresničenje ravnopravnosti narodno šo dandenes tako ko ob času volitev v deželne zbore. Oni ne odstopijo od svojo svete pravice po nobeni ceni, torej tudi zavoljo karlovško-trobižke železnico ne, čo bi jo tudi še bolj pretrebovali, ko lačni fig a V Jakobovo leče. Vso to je vladnim organom prav dobro znano, in zato pisano glednjo in prezirajo dane rečemo kaj večne samo tiste tri fajmoštre, zarad ktorih so „Novicc" zastavico napravile, ampak sploh vsa-cega narodnjaka, ki ni z nezvestimi slovenskimi poslanci vred z ravnopravnostjo na papirji zadovoljen in se drži glede dualizma šo zmiraj tistega prepričanja, kterega je pri volitvah imel, ker mu pozneje skušnje prepričanja tega niso oslabile; ampak ga še le potrdile. Vsled tega je „pokora zdolaj", ubogi Slovenec se v „svobodni" Avsriji, kteri ni še nikdar nikoli zvestobe prelomil in za ktere življenje iu ohranjenje toliko žrtvuje, prezira, dasiravno zahteva le to, kar mu gre pred Bogom in pred ljudmi. Da se tako godi vselej lojalnim Slovencem, krivi so edino le tisti naši slovenski poslanci, kte-rini so jo junaška kri hitro v zajčjo spremenila, ko bi imeli pokazati, da so reR možaki železnega značaja in vredni zaupanja našega; ki so z drugimi volitvami velikansko demonstracijo napravili, vsled ktere se je očevidno pokazalo, da so res vsi razumniki slovenski antidualisti, in vendar so so po sijajnih volitvenih zmagali vsemu temu vkljub, ko da bi ves narod svoj za nos vodili, v „neustavni" reichsrath podali, iu tam najprej prav lepo zoper dualizem govorili, precej potem pa prav grdo z neslovanskimi Poljaki za dua-lizcm glasovali pustivši na cedilu vrle brate Cehe, vzajemnost slovansko in ž njo vred vso našo pravo srečo in slavo. Ni toroj čuda, da so skovali tako državne, cerkvene iu narodne postave, ktere niso nikomur po volji in želji, ki je pravi Avstrijan, in pravi Slovan; da so nam privojskovali ravnopravnost narodno v šoli in uradu, ktera je okolo kraja votla, v sredi pa jo nič ni, in da se po stari navadi pisano gleda vsak poštenjak slovenski, kteri se s čudno ravnopravnostjo ne more sprijazniti in zadovoljiti, kakor dualistični poslanci slovenski. Res je sicer, da oni niso bili očetje dualizmu, pa te „visoke časti" jim dozdaj tudi še nikdo skazoval ni; „Novice" so še vse premalo „tehtale" bosede. ko so to trdile; da so pa dualizmu botri, podporniki, zidarji, pomagači bili, tega menda vendar tajiti ne morejo, in to zadostuje! S tem namreč so krivi postali, da so se srčno želje nasprotnikov naših »polnile, kteri zdaj že vesolja poskakujejo, češ, da bo vse karkoli ljubeznjivi njih bratci — nemški „libcralci'; na Dunaji sklenejo, hočeš nočeš tudi na Slovenskem povsod ustavno veljavo zadobilo, in da se bo vsak Slovenec ali pa tudi ves narod slovenski preganjal „als gosetzveracbterischer Aufvfieglcr umi Emporer", če ne bo vsega tega za srečo spoznaval, s čemur ga bodo du-
nekega instinkta zavirajo vsak razvoj slovanstva; ali prišla jim je bila v glavo ' misel kakor denes spoznamo popolno napačna, tla bi bili Slovanom in zlasti nam Slovencem Italijani dobri zavezniki, kajti haljam so imeli isto načelo zapisano na zastavi, načelo narodnosti. Enega teh za zvezo z Lahi vnetega apostola najdemo v ljubljanskem predmestji v Krakovem, kjer prostim, na pol kmečkim in neizobraženim, pa trdim Slovencem Kiakovčanom priporoča i svojo idejo. Kako so naši prosti ljudje napačnost to namišljene z voze z Italijani že tačas spoznali in to spoznanji! mulo predrastičuo pokazali, naj pove naslednji prizor.
Okolo veliko mize v krakovski krčmi sodi kacih dvanajst meščanov krakovskega predmestja.   Možje so oblečeni po večini kakor kranjski kmetje, v naviksanih čevljih do kolen, polosanih irhastib hlačah s kučmo na glavi. Le nekaj jih je med njimi ki imajo suknje, o kterib je dvomljivo, ali so bile novo pri krojači narejene, ali pa so kupljene tam „za vodo" med starino. Tam vidiš čevljarja z debelo smolovo roko, širocimi plečami in štirioglatim obratom, suhega krojača, ki so mu prsi proti hrbtišču nazaj zlezle, odurno in osorno gledajočega ribiča, ki po Ljubljanici karte lovi, zabuhlega in ode-• belelega hišnega posestnika, ki živi od skromne najemnine svoje hiše in od solate in špinate, ktero mu na obširnem vrtu gospodinja sadi, in potem pred '• škofovo hišo čepe to zelenjad prodaje.   Vsi ti vino pijo in resno in tiho poslušajo mladega človeka, ki na oglu sedi in jim pripoveduje <i Slovanih in 1 njihovem ogromnem številu, o starih svetili pravicah, ki jih imamo Slovenci, o spoštovanji, ki ga ima vsak narod za svoj jezik iu ga mora tudi Slovenec imeti i. t. d.
Ta mladenič, imenujemo ga Jerebica, študent dunajske univerze, je i visok tenek človek, po obradku mu poganjajo začetki črne brade na majhnem okrožljatem nosu čepe očala in zakrivajo malo žive oči, ki kakor dvo iskri gledajo iz globoko ležečih lukenj pod nizkim čelom, nad kterim so črni i dolgi lasje strmo po konci razčesani.
i „Tako tedaj zapisano stoji, kakor ta gospod pravi, in od cesarja po«
i       ), da smo Slovenci" — pravi robat znrujavel Krakovčan. — „1 nu, saj 3 prav, če smo, pa bodimo.   Saj res ni, da bi na rotovži sami Nemci
najski deutschliberalci „osrcčcvali", kar se deloma že spolnuje, dasiravno je od kraja do konca popolnoma nasprotno pravi svobodi, popolnoma nasprotno željam in pravicam slovenskega ljudstva in popolnoma nasprotno tudi programu, vsled kterega so slovenski poslanci prvič in drugič za poslance izvoljeni bili. Da je torej .,gori hvala, doli pokora — iz istega vzroka", kriva je le nezvestoba slovenskih poslancev, kterih glasovanje in delovanje na Dunaji se ne vjerna z željami in pravicami slovenskega ljudstva, in nasprotuje tudi njih lastnemu poprcjšnemu prepričanju, kteremu se imajo za čast poslanstva zahvaliti. S tem sem dano zastavico rešil in mislim tudi slepcem dokazal — quod demonstrandum erat.
Namestila vlada v Srbiji.
m.
Jovan RistiČ, H. član srbskega namestniStva, se je rodil v Kragujevcu leta 1830.   Žo v prvi mladosti je kazal zelo bistro glavo in blago srce.   Zatorej ga jo poslala vlada v tuje zemlje, da bi se izpopolnil v viših znanostih.   Politične nauke je pohvalno slušal v Ileidelbergu, potem v lierolinu in Parizu; v prvem mestu si je pridobil doktorsko čast.
Ko se jo bil vrnil v Srbijo, hitro je prekoračil niže službe iu že 1. 1850 , ko je bil Karažorževič pregnan, vidimo ga kot načelnika posebnemu oddelku v ministerstvu notrajnib del. Takrat se je v družbi Blaznavčevi trudil, da se je obvaroval red in postavnost v deželi in krepko se upirajo strastuežem, ki so imeli v skupščini veliko upljiva, obdržal so je v svoji časti. Ko je 18G0 knjez Miloš poslal poslanstvo v Carigrad, ktero je imelo vrediti tadanje nesporazumljenje s porto, pridal se je Itistič temu poslanstvu kot tajnik. Leto kasneje, ko je bil stari knjez že mrtev, postal je Histič politični agent srbske knježevine pri porti. Na to mesto ga je bil postavil knjez sam, ki je potem večkrat izrekal vpričo ministrov svojo zadovoljnost s tem izborom.
V tej službi je Itistič mnogokrat potolažil razdraženost med knje-ževo vlado in porto in odstranil nevarne nasledke beligradskega bombardo-vauja. Ta čas je knjez za trdno sklenil, da se mora Srbija očistiti in oprostiti turške vojaščine, ki je do tedaj v Srbiji stala. Ko je spoznal,. da je prišel temu početju godni čas, predložil je svojo misli zbranemu ministerstvu. Tu se je odločilo, da se imajo trdnjave pridobiti z grdo ali z lepo, z vojsko ali na poti diplomatičui. K posvetovanji o tej za Srbijo toliko važni stvari jo bil poklican tudi Itistič iz Carigrada, ki je svojo odgovornost zastavil, da se bo reč v Carigradu rešila po želji srbski. In res jo mogel že v nekterih mesecih iz Carigrada sporočati, da se turška vlada srbskim tirjatvam ne bo vstavljala, in da je v tem tudi vse diplomatično telo ene misli z turškimi ministri in knježevo željo. Na to je potoval knjez v Carigrad zahvalit se sultanu in v kratkem jo zapustil slednji turški vojak srbska tla.
Narodu srbskemu, ki ni vedel, kaj in kako se je godilo v diploma-tičnih krogih in le konečno videl vesele nasledke, niso bile znane Itističeve zasluge v tem toliko važnem poslu , pri kterem je bil Itistič prava desna roka knježeva; še le kasneje se mu je knjez v pismu, ktero se je obnarodilo, zahvalil za njegovo delovanje.
Ne dolgo kasneje je bil Itistič imenovan za ministra zunajuih zadev, ali žalibože se ni mogel sporazumeti o izboru drugih ministrov, za česar voljo je začasno iz vse javne službe stopil. Gotovo je ta korak vsak izobražen Srb iu tudi knjez sam obžaloval, ki mu je tudi v teh okoliščinah pri vsaki priliki skazal zasluženo čast in javil spoštovanje do njega. Tako ga jo poslal kot svojega namestnika k krstu novorojene knjeginje črnogorske in nekoliko kasneje ga je poslal k garantnim vlastim zarad konsularne jurisdik-
cije v Srbiji. Pri tem poslu mu je došel žalostni glas o tragični smrti knje-ževi in je dobil od začasne vlade nalogo, naj spremi mladega knjeza Milana iz Pariza v Beligrad, kjer postane namestnik.
Bistra sodba, pomirljivi duh in ona lojalnost, ki v javnih poslih ne izključuje svobodnega tiska, zmerna svobodomiselnost, a doslednost in res-noba, to so najglavnije črte političnega značaja Rističevega.
Državna opravila so mu puščalo še vedno časa in volje pečati se ■/. domačim slovstvom. Večkrat se je srečno kot pisatelj poskusil. Iz njegovega spretnega peresa imamo veljaven nemški spis o srbski literaturi: Die neueste Litteratur der Serben, Berlin 1852, več zgodovinskih člankov, razglašenih v Glasniku učenega društva v Belemgradu; 1858 1. je mnogo pisal zavolje neke neslogo med tem društvom (ktero ga ponosno imenuje svojega člana) in pa med ministrom prosvete; 1. 18G0 je izdajal politične brošure. V rokopisu ima še nekoliko zgodovinskih in političnih spisov. Njegova volitev tedaj nikakor ni nevrednega in nezasluženega zadela.
Dopisi.
sedeli, ki ne stegnejo gobca za nas. Moj stari oče je plačal eno groše štivre, pa je bil mir in pokoj. Pa poglejte moje bukvice doma, koliko je počečka-nega, kar sem že plačal".
„Samo za davek pobirati so ti hudiči" — kolne čokat čevljar. — Pet let sem šival gospodom in hlapcem, jaz iu moja dva fanta, daje bilo vendar kaj zaslužka in sem brez skrbi vsedel se k maselcu ali pa poliču, kedar som škarpe pod klop zmetal. Kar ti tisti mali brič iz kancelije prinese en blek, ki pravijo, da je potcut in pravica. Piši me taka pravica kamor češ, če moreš človek deset goldinarjev na leto plačati, puntaj se ali ne puntaj. Kamor bi jih del, če podplatov kupim ali pa če jih zapijem, bi kaj odlegli.   Zdaj so mi pa zdi, da jih v vodo mečem".
„Le počakajte — šepeta majhen možiček —• saj pravijo, da pridejo Ižanci s sekirami davke odpravljat.   Ti bodo vse Nemce potolkli".
„Jaz bi jim koj pomagal, samo potlej zaprt biti je sitno", pravi drugi.
„Pa otroke nam na vojsko jcinljo, da jih postrele kakor črno živino" jezno momlja debel mož in hiti iz pipe vleči.
Gospod Jerebica, zapazivši da ti prosti možje vsled njegovih govorov ne ločijo Nemcev iu uemškutarjev od državnih in vladnih mož in da tako veleizdajno govore, malo plašno po izbi pogleda. Razen teh mož ni bilo nikogar v hiši. Tudi je bilo osem in štirdesotno svobodno leto, lehko se je kaj čez ojnice govorilo. Da štirje stareji Krakovčanje nekaj le molče in ga od strani ogledujejo, tega ne vidi temuč še z večim pogumom začne razkladali, da prav za prav Nemcev na Kranjskem ni, da so le odpadniki, kterih je sram, da so Slovenci in zato z Nemci vlečejo, in da tisti Nemci, kar jih je v deželo prišlo nimajo pravice gospodariti.
Krakovčanje zo se počasi navlekli pijače in gospod Jerebica je imel če dalje bolj verne poslušalce. Samo to mu ni bilo po volji, da se niso vsi govorjenja vdeleževali in da so vedno na „davek" nazaj govorico nanašali in njegove lepe nauke o narodnih pravicah in svobodi sem ter tje napak razu meli. Ker so je bil že tudi sam malo napil, rastlo je od trenotka do trenotka njegovo domoljubje in hotel je lepo priliko porabiti, da bi malo propagando delal za svojo in nekterih tovarišev idejo: zvezo Slovencev z Italijani. (K.d.)
Iz Ljubljane 7. avg. <ji [Izv. dop.J Nemškutarska stranka (t. j Dežmanova) je izdala vabilo na naročbo, in program novega nemškega časopisa „Laibacher Tngblatt". Veliko govori ta program o ljudstvu in ljudstvu in ustanovniki celo pričakujejo, da bo ta njih list „pravi ljudski list" postal. Kako si neki mislijo ljudstvo po Kranjskem, kaj jim je ljudstvo? Saj vendar niso slepi, vsaj Dežman se iz prejšnih časov, ko ga ni še slepilo to in to, česar nočemo razkladati, da ljudstvo „Tagblattovega" jezika ne zna, da je toraj vse delovanje za ljudstvo po tej poti gola sleparija, s ktero možje sleparijo svet in najbolj še sami sebe. Kolikokrat smo že od Dežmanovcev slišali besede kakor so tudi v tem programu: „Mi pripoznamo veliko dušno in moralno vrednost narodnega razvitka, ktero se opira na duh svobode in napredka". Ali samo priznavanje na papirji nam ne pomaga nič, z deli pripoznajte ceno narodnega razvoja! Po tem je šo le mogoče da boste mogli: „delati zoper neporazumljenje in razprtje med našimi rojaki in to poravnavati". Za povzdigo šol v materijalnera in dušnem obziru, zato smo tudi mi. Grozovito se pa motite, kdor je med vami res pošteno navdušen za šole, da se da ta cilj doseči po poti nemškovanja. Skušnja vam kaže nazaj, skušnja vas uči iz našega narodnega delovanja v zdanjem času, kje in kako je kaj upati. Za Prusa bi delali pač s širenjem nemštva bolj, kakor za „ljudstvo". Lepo je pač, vredno najblažega človeka iz nemar pustiti osebno korist, egoistične namere in delati za izdejo, za splošnost, za ljudstvo. Ali vi „Tagblattovci" niste in ne bosto delali po teh potih; čemu si jemljete to masko na obličje? Saj se poznamo! Če boste veliko vspeha imeli, dosegli boste to najviče, da morda „Triglavu" kakega naročnika odkoledovate, za kar se pa mi Slovenci, ki hočemo svoj narod v njegovem jeziku pripeljati do omiko in po omiki do slobode, ne bomo solzili. — Da boste „izdelke domače literature iu umetnosti prost o-miselno sodili", — to nas prav veseli. Kar so literarnega in umetnostnega tiče, bodemo se učili povsod; če nas boste vi kaj podučili, dobro, hvaležni vam bomo. — Cena tega lista, ki bo vsak dan izhajal, bode po pošti 9 (reci devet) gld. za celo leto. Tu pa strmimo in žalost nas obhaja. Da more dnevnik, ki nima nikacega upanja, mnogo naročnikov dobiti, tako ceno izdajati se, morali so ljubljanski nemškutarji mošnjo odpreti, morali so za svojo reč kaj žrtvovati. In kako ljubljanski narodnjaki, ki imajo tudi denar? Ali so se kedaj zmenili, ko tirjamo že toliko časa ustanovitev dnevnika? Namestu da bi štajerskim Slovencem djansko pomogli, da bi se političen dnevnik ustanovil — saj veste kaj delajo! Čemu? si mislijo. „Novice" so dovolj, saj imajo za miljon Slovencev vsak teden cele pol strani Novičarja. Kaj hočete več! Cemu tudi velik političen list za Slovenc, saj zadnje „No-vice" pravijo v velikem samozaupanji, da dve ali tri vrste od njih na levo in na desno več uspeha imajo, kakor cele strani družili „debelih" spiskov. Ta uspeli se je menda pokazal pri zadnjih volitvah v Ljubljani. — Grossthun thut's nicht allein, sonst holt die kuh den basen ein — pravi Goethe, in žalostna nam majka, to utegnemo šo doživeti, če se naši prvaki ne ganejo.
Iz okolice Metliške, 1. avgusta. [Izv. dop.J Znano je, da je g. dr. Toman, naš državni poslanec, zavoljo trasiranja železnice minole dni obhodil Dolenjsko stran, ter o tej priliki prišel tudi v Metliko. Metlicam bi se ve da radi videli, da bi železnica tekla v obližji njihovega mesta. Med drugimi razlogi podpirajo svojo željo tudi s tem, da jo ljudstvo njihovega kraja revno in ubožno, in bi mu železnica v obližji veliko pomogla k blagostanju, kajti bi svoj poglavitni pridelek, vino, ktero zdaj zavoljo neugodnih potov težko predavajo tem lagleje spravili v denar. Gospod doktor govornikom besedo spodbijajo jame naštevati vzroke, zarad kterih je tukajšno ljudstvo revno iu ubožno, in naveda med drugimi tudi grajščine in duhoščino, ter nanje meće krivdo siroščine in uboštva. Kar zadeva grajščin, nas ni volja, jih v zavetje jemati in braniti; pot jim je odprta, da se otepajo in branijo same. Z ozirom na duhovščino pa moramo gospod doktorja zavrniti z vso resnobo, ter zahtevati, da očitno dokaže, kar je očitno izustil. Ako nam dokaž.e, da je krivda naša, s skesanim srcem porečemo: mea culpa! Ako pa nam krivice ne dokaže in se nasprotno še celo pokaže, da tukajšna duhovščina ni bila skrbna le samo za večni, ampak tudi za časni blagor svojih občanov, jo rešeno našo poštenje. Mi dobro znamo, kako nas naši nasprotniki vsi svoji zunanji priljudnosti vkljub grdo črnijo pri vladi in pri našem vladiki, ker smo pn zadnjih volitvah stali na narodni strani, in nam je narod bolj pri srcu bil, nego tlačitelji našega naroda; a da tudi v domačem taboru svoje nasprotnike imamo, tega nismo znali. Spoštovali smo gospod dohtorja dosihmalo ne le kot poštenega narodnjaka, ampak tudi iz drugih obzirov. Zatoraj bi nikdar ne bili vrjeli, da bo kedaj s krivim natolcevanjem udrihal po domači narodni duhoHČini. Minulo jo že nekoliko let, pa šo so z veseljem spominjamo radostnih občutljejev, igrajočih nam v srcu bralši pismo, v kterim vrl rodoljub
opisuje spodbudno obnašanje gospoda doktorja pri neki novi maši na Gorenjskem, ter sklene svojo hvalilno pismo s temi le jedernatimi besedami: „To je naš mož" I Prav ginljivo drugo črtico iz življenja g. dr. Tomana bi vedel tu navesti, pa naj jo zamolčim, ker sega preveč v domače življenje, do smrtne postelje njegove ranjske matere. — Dozdaj je gospod doktor živel v srcu ne le nam, ampak vsemu slovenskemu narodu, iu tudi še o zadnjem nam tolikanj nepovoljnom času si ga nismo mogli iztrgati iz srca. Vsakdo nam tedaj lahko verjame, kako britko nas je dirnila heseda, s ktero kar brez vsega prepričanja toliko krivico meče na nas, ne svojo nasprotnike, nego svoje pri-jatle; in kako močno nas je zabolelo, da so je tudi on, kakor se kaže, obrnil na tisto stran, od ktere uam po vsem neugoden veter piha. Nehote nam je na misel prišla britka osoda slavnega Rimljana in njogovc poslednje mile besede: „Et tu —, mi fili, Hrute!"
V Ložu dno 5. avgusta —■ č. Če pogledamo na zemljevid, vidimo, da je Lož kot mesto zaznamovano. In zares jo to starodavno mesto pod okroglim homcem, nad kterem še dandenešnji vidimo še sedaj terdne razvaline, nekdanjega mogočnega in slavitega grada Obrlina. Če si po kaki na-hljučbi v naš kraj prišel, nikar ne prašaj, ktero zver imamo še sedaj tukaj zavarovano, če nečeš, da bi ti pet ne nabrusili. Razen te živali, ktera je menda prav velika in silo stara, no najdeš pri nas nič drugega znamenitega, kako>r to, da je pri nas mislim edino mesto v celem cesarstvu, ktero nima svoje fare in svoje šole, in da se v narodnih rečeh še prav nič ne zavemo, in se še tudi najmanj 50 let nič zavedali ne bomo, če nam kaka milejša zvezdica zasvetila ne bo. Vem, da se temu čudiš, čestiti čitatelj, in radovedno po vzrokih poprašuješ, ker tukaj prebiva ni z nemščino, ni z italjan-ščino namešani čisti slovenski narod, in da po odstranjeni peščici uradnikov komaj kakih pet ljudi najdeš, kteri za silo trdo nemščino tolčejo. Ne rad, pa vendar v svojo lastno sramoto ti ta čudež razodenem, poglej ga: naše županstvo, kterega predstojnik nemščine ne ume, rabi v svojem poslovanji le samo nemščino; če greš v bližnji Stari trg, tudi tam se ti bo izključljivo le nemščina pisala, če zaradi kake reči farnega spričala potrebuješ; slovenski časniki so pri nas le bele vrane, uradniki pa so ve da — se starega kopita drže. Prebivalci našega malega mesta so revni in gledajo le na to, kako bi si z gozdom kaj iz nadlog pripomogli, na to nobeden ne misli, da bi si s tem naj popred pomagal, ko bi si um izvedril in sicer po naravni poti z izobraženjem narodnega jezika, pa izbujenjem narodnega duha. Žal mi je, da tudi v poslovanji županstva bližnjega Starega trga le malo bolj narodnega poslovanja zapazimo; edino, kar mi še upanje dajo, da enkrat drugači hode, je to, da so naši daljni sosedje vsi drugači, oni zahtevajo pri V6ih uradih domačo besedo. Iz zanesljivega vira sem zvedel, da so občinski odborniki begunjskega županstva pred nedolgo časom sklenili, da naj županstvo pri vseh uradih, v njihovem imenu zahteva, da naj se vsem ljudem v njihovi županiji v domači besedi pisari. Pravo Miniševci! le naprej tako, hvala vam, da ste svetu pokazali, da ste narodnjaci, vi ste nam pravo pot pokazali, prizadevali se bomo tudi pri nas, da vas bomo posnemali. Naj veči zaslugo za dobro reč ima tisti, kteri prvi misel obudi. Če se bo pri nas takemu nasvetu kdo branil, ga bomo pa v Obrlin zaprli.
Iz Trsta, 4. avgusta. A. M. [Izv. dop.] (Pomenica mestnega starešinstva o Tržaški borbi II. list.) Konec prvega lista sem omenil prečudno logiko ali prav za prav naskrižnost, ki se v zadnjih odstavkih naše pomenice nahaja. Preden jo danes na razsodno rešeto denem, jo poslovenim od besede do besede.
Občno menjenje, pravi pomenica, zaznamuje za začetnike predrzne starokopitneže brez razločka njih narodnosti, potem pa posebno duhovnike in njihove privržence in panslaviste, ki so kakor znano fanatično navdušeni ad majorem Dei gloriam in za sanjarske pravice avstrijskih slovanskih narodov. Ti se ne nahajajo samo med osebniki, ampak tudi med uradniki, ki bolj ali manj visoke službe — politične ali sodnijske opravljajo. Občno mnenje je prepričano, da so se za grozovite dogodbe (od 18. julija) pripravljali in jih dognali, čeravno ne s premislikom, vendar iz nagona same sebe ohraniti, kajti hoteli so ostrašiti ono veliko večino Tržaških prebivalcev, ki spadajo k svobodoljubni in protiduhovski stranki. Ta (svobodoljubna in proti-duhovska) stranka ne trpi, da bi v Avstriji kak narod črez druge gospodoval, ampak želi in zahteva, da so pred postavo in pravico vsi narodi popolnoma enakopravni.
Občno mnenje je prepričano, da so pretekle dogodbe izprva in neposredno tisti napeljali, ki se le preživo ustavljajo sedanjemu ministerstvu, ki posebno svobodoljubne državne in verske postave po Vaši vzvišenosti (namreč po ministru dr. Giskri) oklicane odbijajo. Ta starokopitna stranka je bila tudi prisiljena, podkopani svoj tabor braniti z nepričakovanim iu brezupnim udarcem, kajti gre jej za življenje in smrt, če v prihodnjem deželnem zboru in pri občnih volitvah novih mestnih starašin ne zmaga. Da ljudstvo straši in ministerstvo nagiba k veči izvanredni ostrosti, je upala starokopitna stranka zmagati pri prihodnjih volitvah; da bi ta svrh dosegla, jej niso nikakoršni pripomočki preslabi.
Kaj je občno mnenje, na ktero se starešinska pomenica neprene borna sklicuje?  To občno mnenje je skovano iz tistih glasov, ktere so pre kanjeni Lahonv po svetu trosili in zlasti v njihovem listu „Cittadiniu" raz širili, da bi tem lože sebe in svoje nepostavno, izdajalno ravnanje oprali. To je res žalostno, da se mestno starešinstvo uklanja lahonski kliki, da se pred svetom oklicuje za nepristranskega preiskovalca in sodnika, potem pa z lahonsko stranko potegno, njene laži posluša, jih za resnične dogodbe na papir napiše, ter se drzne jih ministerstvu in občinstvu ponuditi za neoskru "jeno resnico!  Cela pomenica, zlasti pa poslovenjeni odstavki so v avtto tistem zmislu, in deloma colo s tistimi besedami pisani, kakor je „Cittl 0 Tržaških mostnih in okoličnih Slovencih lagal.   Iu to pristransko 1; sko občino mnenje zovo pomenica nadosebno, neskaljeno. Temu umetno napravljenemu mnonju so nasprotna neovržljiva fakta, je nasprotno drugo do.-J.i "olj obično mnenje, po kterem so dobro plačani podpihači lahkoverno Tr-
žaško drhal preslepili in jo za svoje črno namere rabiti skušali. Zakaj se mestno starešinstvo ni oziralo na to drugo občno mnenje? Kdo bi pri takem ravnanji mestnega starešinstva ne veroval onim glasovom, po kterih italijanska klika celo samostojne mestne odbornike strahuje. Saj po mestu očitno govore in po raznih listih tudi očitni) pišejo, da strah in žuganje od lahonske klike vlada po Tržaških ulicah in bivali. In tako iz labonskih laži izkovano občno menjenje mestno starešinstvo v slovesni pomenici okliče za resnično sveto vo.v populi vox Dei!
Tu ne bom preiskoval grdih psovavek, ki jih pomenica siplje na tako zvane starokopitneže alt reakcionarje. Očitno pa je treba zavrniti njene besede, ki jih o duhovščini rabi. Da so duhovniki za svojo reč, za cerkvene pravice potegujejo, tega vendar njim ne bo nobeden v zelo štel. 1/. kacih dogodeb pa pomenica sklepa, da so Tržaški duhovni ad majorem Dei gloriam fanatično naudušeni, da se brez ozira na posvetne nespodkopljive razmere črez vso mero, črez postavno, pregrešno poganjajo za božjo čast in slavo, da z besedo in djanjem strastno zavračajo in črnijo novo zakone, v kratkem da ljudstvo mod seboj dražijo?? Kje ima pomenica dotična dokazila? Slednji ve, da Tržaška duhovščina jo sile zmerna, da ona le besedico ni zinila zoper nove postave, niti v pastirskih listih, niti na prižnicah. To so celo duhovščini neprijazni časniki priznali; sedaj se pa mestnega starešinstva pomenica drzne kamenje na njo bičati! Jasno mi je sedaj, kako da sme lahonski list o njej tako pisati; da mestni podžupan dr. Raseggio ni popravil tistega lista laži o Rojanskem župniku, ki v nedeljo (12/7) ni niti pridigoval, niti v čitalnici govoril. Italijenisimi so mislili, da vsaj enega grešnika imajo, pa še ta je njihove prekanjene laži in namere s pričami očitno osramotil. Zato dobi 19/7. brezimno pismo, v kterem mu Italijani z najostudnišimi besedami žugajo, da ga bodo napadli in umorili, češ, on je zakrivil smrt italijanskega mučenika It. Parisia. Ta list bi po besedah priobčil, da bi naši Slovenci videli, s kako omiko in uljudnostjo se italijanska drhal in njeni list razupiti „Cittadin" bahata; pa preostudni so njegovi izrazi. Da je podšun-tana italijanska drhal zmožna tudi najhujše zločinstvo storiti, se ne da tajiti; saj je vender kadeta Sušo od zadaj zavratno usmrtila. Prekanjene so pa namere omenjenega lista. Lahoni so mislili našega g. župnika razkačiti in ostrašiti, da bi svoje slovenske farune na pomoč vabil, jih proti Tržaškim Lahonom dražil, itd. Pa oguljifali so se. Gospod župnik ostane miren in zvest svojemu poklicu kakor je bil popred. Zato lahonska srditost, ker le enega duhovnika nimajo pokazati, na kterega bi vso težko odgovornost svoje rovarijo navalili.
Od tod izvirajo tudi zavite besede mestne pomenice o panslavistih. V dotičnih vrsticah, kakor sem že v prvem listu omenil, se nahaja tudi nepričakovana navskrižnost, če pomislimo, da v mestnem zboru sede prebrisani pravniki in vsi glasoviti govorniki in voditelji tukajšno italijanske stranke! Tukaj se je res pokazalo, da vsa šo toliko premetana probrisanost nič ne velja, če nima dejanske nespodkopljive podlage. Ti širokoustni pisatelji starešinske pomenice pravijo, da svobodoljubna (!) italijanska stranka privošči vsem avstrijskim narodom enake pravice. Ta italijanska stranka, ki ima brez števila zastopnikov v mestnem zboru, pa ni svobodoljubna, ampak le samoljubna! Naj pisatelji mestne pomenice in vsi drugi govorniki italijanske stranke povejo, kje so se proti Tržaškim Slovencem in slovenskim okoličanom le količkaj pravične skazali. Kje so zanje kak zavod ustanovili, kje kako šolo napravili, še v tako zvanih „contradib suburbauih" so vse učilnice laške; v drugi mestni gimnaziji, za ktero tudi Slovani davek plačujejo, ni o slovenščini ne duha ne sluha; po mestnih uradih so vse opravlja le v italijanskem jeziku, celo pisma do okoličnih sosesk dosedaj le italijanska pišejo; kako slabo skrbi mestna blagajnica za učitelje okoličnih sosesk, ko se mestni učitelji po hrezizjemno italijanskih šolah z obilo plačo maste. In koliko drugih stvari bi še lehko naštel, ktere bi vse očitno pričale, da italijansko mestno starašinstvo in tista stranka, ktero zastopa, nista svobodoljubni in vsem narodom enako pravični, ampak le samoljubni in sebi č n i.
Prazne so tudi besede pomenice, ki pravi, da nas vlada in uradniki podpirajo. O tej vladni podpori Slovenci nismo še naj manjše trohice zasledili. Uradi so po večeni laški (ali pa nemški), šole iu zavodi, ktere vlada z občnimi dnarji zdržuje, tudi laški in nemški, za slovenščino se v njih nikdo no zmeni. Kje nam vlada pod roke sega, kakor bi res bila njena dolžnost in Avstriji v največo korist? Vse poprejšnje jasno kaže, da je starešinstvo svojo pomenico v smislu sedanjega časa skovalo. Cerkvene prave in prenapete pravice se zatirajo, Slovani pa „k zidu pritiskajo", zato mostno starešinstvo v svoji pomenici trobi v tisti rog, da bi ministerstvo laže preslepilo in na svojo stran dobilo. Ce je še resnica in pravica na svetu, mora se pokazati grdo obrekovanje, vse sramotno ravnanje italijanske klike. Ali skladalci starešinske pomenice niso mislili na izid sodnijske preiskave? Kaj bodo potem storili, ko ho razsodba spričala italijanski stranki njene krvoločne namere, njene izdajalno namene, njene nepostavno klice na Garibal-dija, Viktor Emanuela, na Italijo itd. V Osramoteni bodo stali pred celim svetom. Potem še milosti ne bodo smeli prositi za zločince, ker jih sedaj tako strastno in pristransko zagovarjajo, nedolžne prebivalec Tržaške pa črnijo in hudih prestopkov krivičijo. Mi čakamo mirnega srca končno razsodbo.
V Belemgradu I. avg. (Izv. dop.) Zarad lažnjivih telegramov in dopisov o sodbi proti morilcem knježevim, kakoršnih je brati po nemških in magjarskih listih, razglasile so službeno „Srb. Nov." sledeči članek: Neki tuji listi donašajo telegrame in dopise iz Rolegagrada, v kterih pripovedujejo, da je bilo ubijalcem knjeza Mihajla pripozmmjc njihovega in njihovih tovarišev krvoločnega dela s krivimi sredstvi vsiljeno. Razen tega je še drugih laži proti uradom in srbskemu narodu. Vse to se mora pripisovati samo hudobiji in pa nevednosti raznih tclegraiičnih in časnikarskih dopisnikov, ktero v njiho-liovih sporočilih no vodi zmerom resnica in pravičnost, ampak dostikrat so-i raštvo proti narodu srbskemu. (
In na kaki podlagi so osnovana vsa ta poročila tujih časnikov: Od
vseh 15 obtožencev, ki so m pripeljali k drugomu preiskavanju, poskušala sta sam., dva, 1'aja Radmanmič iu BvelOCOr Nonadovič, da bi vsaj pral sod-nijo oslabila nasledke svojega pripoznanja, in da bi izbudila sočutje občinstva kazaje , da sta le prisiljena pripoznala. Vsi drugi obtoženi ne le da niso o ničemur tožili. ampak mi tudi prepričevali ta dva obdolženca pred sodnijo in mnogobrojnim svetom o skupnem hudodelstvu. „Ko je treba umreti, rekel je Maric Svetozaru Ncnadoviču. ni mi potreba društva, ali ko grem k Bogu na pravico, moram izreči, da bi se brez tebe to hudodelstvo ne bilo moglo izvršiti.
Poglejmo kako stoji stvar. Paja K. je pri drugem obravnavanji izrekel, da ne govori o prisiljenji zato, da bi svojo krivico preklical, ampak zato, da bi varoval nektere druge hudodelce. In zakaj? Ker se je nadejal, da s tem pridobi svoji rodbini nekoliko materijalne koristi. Stvar je jasna in dokazana. On je že zadnje dni iz joče pisal pismo Tritkoviču, tajniku knjezu Aleksandru (a to pismo je prišlo uradom v roke in Paja je priznal, da je njegovo), v kterem zahteva, da se izplača 30000 gl. njegovemu očetu in da on potem vse prekliče, s čemur je Karažorževiča krivil. — Kar se obtoženega Svetoz. Nenadoviča tiče, kažo ga celo njegovo obnašanje med izpraševanjem in obravnavanjem človeka povs« pokvarjenega. On, ki je mož zrele starosti, oče, zaprisežen uradnik, k teretnu je bila posebna dolžnost, da bi skrbel za varnost Topčidersko, on je mogel toliko v hudobijo zagaziti, da je pustil zarotnike pred svojim očesom in s svojo pomočjo njihove grozno namere izvrševati, in ko se vdeležniki ugrabijo, on zopet nima srca, da bi pokazal svoje delo, ampak se na vse strani in z vsemi sredstvi zvija, da bi si rešil življenje: ali je čudo, da se tak človek ne srame se Boga in ljudi, pred občinstvom hlini in zdihujc, kakor da bi bil moral prisiljen pripoznavati. Bil je dovolj smel, da se je zarotil proti življenju svojega vladarja, svojega osebnega dobrotnika in botra, a ni imel srca, da bi kot človek, če tudi hodode-lec pogumno umrl. Ali so sme ljudem verovati, proti kterim lastna njihova dela govore? In dunajski „Correspondenzbureau" je prejemal telegrame, kteri zlobne namere teh hudodelcev poveličujejo iz grdega namena, da bi laže proti Srbiji demonstrovali; poslane mu pa popravke in resna sporočila je zametaval.
Akoravno kar se nas tiče, gotovo nobene važnosti ne dajemo omo-njenim hudobnim sporočilom tujih listov, vendar ne moremo, da ne bi resnice razkrili in odločno izrekli, da vlada v rokah njegove svetlosti knjeza Milana M. Obronoviča no bi nikakor dopuščala, da bi so kje proti redu postopalo in tako čast iu poštenje postav če tudi le za en trenutek žalilo. Kakor hitro je vlada sprejela upravo deželno, tekoj je postavila komisiji odločeni za preiskavo topčiderskega ubijstva, prvosednika člana kasacijske sod-nije g. dr. Stojana Veljkoviča, poznanega zavoljo svoje poštenosti in svojih liberalnih načel. Vrh tega je znano, da sta pri vsaki kazenski preiskavi na-zoča dva meščana, da ne bi se kaj napačnega godilo. Ali bi nam po vsem tem se treba bilo, da dokazujemo, kako zaničljiva so sporočila zunajnib organov o tej stvari?
Politični razgled.
V poslednji seji odbora kranjske kmetijske družbe pod predsedstvom mestnega župana dr. Gosteje med drugim poročal dr. Jan. Blei-weis o odpisu c. k. ministerstva za kmetijstvo, po kterem družbina prošnja za prodajo živinske soli ni bila uslišana; — o vprašanji c. k. deželne vlade; ali je kmetijska družba za to, da se v Ribnici ustanovi štacija za cesarske žebce, je poročal, naj odbor nasvetuje to napravo; odbor je enoglasno pritrdil. — Odbornik Schollmajer je kazal some indige, ki ga je prejel od tajnika zagrebške trgovske zbornice g. Devidč-a; odbor sklene, naj se zahvala izreče gospodu darovalcu in o pridelovanji indige poroča v prihodnjem občnem zboru družbe kmetijske. Ker se po časnikih bere, da ima kranjska dežela za povzdigo sviloreje od c. kr. ministerstva prejeti le 300 gold., zato je po predlogu Schollmajerjevem odbor sklenil, ministerstvo prositi, naj kranjski deželi, kjer se celo kmetici začeli se tako marljivo vkvarjati z rejo murb in svilnih črvičev, se dovoli veča podpora. ■— V tej seji je bil g. Anton Muha mlajši, posestnik v Lokvi, za družbenika izvoljen.
C. kr. deželna vlada je z odpisom 28. dne t. m. štev. 4740, ukazala mestnemu magistratu, naj naznani predstojništvu društva „Sokola" vsled njegove vloge naslednje priopombe: „Po načelih ravnopravnosti jezikov so c. kr. gosposke te dežele vedno pripravljene na vse vloge, po strankah v slovenskem jeziku podane, izdajati odloke, ki so njih dotičejo, v istem jeziku, pa tudi zadostovati željam po kaki drugi poti izraženim, da bi se uradni odpravek izdal v deželnem jeziku, čeravno hi meje prave potrebe presegale. Zatoraj tudi v nazočem primerljeji ni nobenega zadržka, da bi se tukajšnjemu odpisu od 26. dne u. m., štev. 3578, in njogovim prilogam ne pridala slo venska prestava".
Zarad posameznih poskušenj kaliti v nekterih pokrajinah javni mitje dalo državno vojno ministerstvo vojnim poveljnikom ukaz, da imajo civilno urade z vsemi močmi podpirati, kedar bi jih te prosile pomoči, da bi ohra nile javni mir in pokoj. To je gotovo dobra naredba, ko hi le ne bilo dan danes tako nedoločeno, kdo kali javni mir in kdo ga ne kali, ko je n. pr senca od tega, kar sc na Dunaji godi, v Pragi že kalenje javnega miru, na Dunaji pa največe rodoljublje itd.
Ministerstvo je imenovalo g. V. Globočnika za okrajnega glavarja v Slov. Gradcu , g. Joz. Vračiča za Celje, g. K. Mavra za Lipnico, g. Ad. Rotondi pl. Arailca za Radgono, g. J. Jozeka za Brežice, g. F. Haasa za Lju totner, g. Strohbacha za Ptuj in g. J. Seedera za Maribor.
Ministerijalska komisija je šla preiskavat zadnje nerednosti v Trstu. Vodstvo te komisije je izročeno min. svetniku Hell-u, kteremu jo v imenu notraj nega ministerstva pridan namnst. svetnik Alesani.   Ali imajo Slovenci v tej komisiji moža, ki bi njihov ježih tunel, ni razvidno iz dosedanjih sporočil. _4. t. m. zvečer jo prišel gen. Mbring v Trst in razglasil oklic, v kt
rim pravi: Vsem enake pravice v postavni svobodi ne glede na stan, na vero ali narodnost, to je moje vodilo.
„Gaz. N." pravi, da se bodo mogli vladini organi v gališkem deželnem zboru prepričati, da jo nezadovoljnost in opozicija v Galiciji splošna iu da so najbolj zmerni vsled najnovejših ministerskih del nezadovoljni postali.
„Mori. Orl." pišejo, da se bo pri prihodnji sodni organizaciji na Moravskom povsod vstrezalo nemškim željam. V nemških okrajih bodo samo nemški uradniki poslovali, v slovanskih okrajih nima narodnost nobene vrednosti. — Kdo je prisegel na temeljne zakone?
Veliko dalmatinskih srenj, kmečkih in mestnih prosi pri cesarji, naj bi se še zanaprej pustil na sedanjem mestu dosedanji c. kr. namestnik general Filipovič.
Brambovske postave se je nespremenjene sprejelo v državnem zboru ogerskem 11 paragrafov. Za postavo je govoril tudi Deak in rekel, da žuga deželi veliko nevarnostih , ko bi se vojaštvo po najnovejših načelih ne vre-dilo.   O proračunu bodo besedovali še le jeseni.
Posebne konsuiate v Pešti si hoče napraviti severno-amerikanska in argentinska republika.
Kar se je pri streljski svečanosti na Dunaji govorilo, je zelo razdra-žilo na Pruskem. Kralj sam pravi, da je bila cela svečanost proti njemu obrnjena in komaj so mu neki odgovorili, da ni on nasprotne demonstracije napravil.
Nove volitve na Francoskem se vrše veči del dobro za vlado; ker se je kaj nasprotnega bati, pomaga si z novimi puškami in bajoneti.
Iz Španjske se sliši, da so uporne čete v Aragoniji dale vojakom opraviti, tudi v provinciji Kadiks se kaže resno uporstvo, kterega je moralo tudi vojaštvo „tolažiti".
Iz Ruštuka se brzojavlja o krvavem boji med bulgarskimi uporniki in turško vojsko.
Slovenskim dijakom visocihšol.) Bratje! V imenu svete ljubavi, ki jo gojimo do tužne našo matere, v imenu sreče, ki jo vsi želimo našemu narodu in v imenu dolžnosti, ki jih imamo do domovine, vabimo iu pozivamo Vas, bratje, da račite iz vseh krajev mile Slovenije vsi priti 14. avgusta v Ljubljano k občnemu dijaškemu shodu. Vabijo se zlasti tudi gimnazijski abiturienti. Program naš je brati v dotičnih dopisih po vseh slovenskih in Slovencem prijaznih nemških časnikih. Zbor bode 14. avgusta ob 10. uri dopoldne v ljubljanski čitalnici. Zberemo pa se isti dan od 7. do 8. ure pri Žibertu (Vodniku) v gornji Šiški. Osnovalni odbor.
(Pozi v.) Kdor izmed slovenskih dijakov so želi udeležiti dijaškega shoda v Ljubljani, naj blagovoli naznaniti najdalje do 13. avgusta svojo ime pod naslovom „F. O. poste restante v Ljubljani". Osnovalni odbor.
Naj prejme
gospod Janez Zupanec, bivši c. kr. okrajni načelnik, zdaj pa c. kr. pristav okrajnega sodstva
v Ipavi.
Moj gospod!
Ko sem bil 13. julija v Ipavi, prišel sem bil z gosp. Francem Kavčičem po naključji v tisti vabljivi kraj, kterega ipavska gospoda imenuje „pod Skalo", in kjer ste bili, kakor sem še le zdaj zvedel, tudi Vi gospod! kterega colo po osobi poznati sreče nimam. Pogovarjal sem se dalje časa z g. Goršičem, in to največ, vendar ne zmerom (kar pa vas prav nič ne skrbi!) v slovenskem jeziku, zaradi česar je bilo Vas, kakor slišim, popadlo usmiljenja vredno klanje in obup; toda meni vsega tega niste nič pokazali. Gospodje Deperis, Kulnik ter njegov sin Oton, Viktor Dolenec in Goršič so bili priče, ko ste po mojem odhodu divjemu curku poprej zapirane srditosti zatvornice odprli s temi duhovitimi besedami: „ta človek ne zrni nemški!" Gospod! zakaj niste na odgovor poklicali mene samega, dokler sem bil še tam, če ste bili dovolj srčni? Za hrbtom opravljati ni težava, pa tudi no slava! Ali ne vidite, da tudi jaz nekemu druzemu človeku, kterega Vi po svetu nosite, kader ni pričujoč, ravno tako v dober kup lehko odrekam znanje vsacega, ne samo nemškega jezika? — Ko vas je potem g. Goršič spodobno zavrnil, zagazili ste še v bolj oglajene, o visokoj kulturnej izbrušenosti in dostojnosti bivšega c. kr. okrajnega načelnika gotovo ne najlepšo svedočbo dajočo psovke: Jaz trdim, da ta človek nemški ne zrni! Človek, kateri govori samo en jezik, zdi se meni kakor pes, kateri samo laja!" Gospod! Vam se utegne še mnogo druzega zdeti, kar je ravno tako brezumno, kakor to Vaše pasje primerjanje. Vprašam Vas, ako bi jaz bil samo nemški govoril, ali bi v Vaših neusmiljenih očoh bil tudi takrat samo lajal? — Ko so Vam je g. Goršič zopet ustavil, ste ga pozneje celo tožili, iu sicer zaradi „nespoštovanja uradniškega stanu"! !1
Kdo se temu smeje? Kaj ima ves časti vredni uradniški stan opraviti z Vašim zabavljivim rogovilstvom? Morda mislite, da svet pred vsacim, v krčmi brez potrebe smešno namrdanim obrazom kacega starokopitnega birokrata še zdaj tako trepeče, kakor je morda nekdaj ? Će v Avstriji še koga najdete, kteri so da s tako rečjo v kozji rog vgnati, gotovo najdete tacega, ki je politični korak sveta zaspal. Gospod! kako morete pred vsem izobraženim svetom sami sebe tako neusmiljeno na smeh staviti Vi, ki ste bili nekdaj c. kr. okrajni načelnik in sto še zdaj c. kr. okrajni pristav? Ali mislite Vi, ki menda sami nimate kapljice germanske krvi v svojih Župančevih žilah, da nemštvo stoji na tako slabih berlah, da so mora do mozga stresniti že zato, ako so v slovenskej zemlji pri pivu nemški ne govori ? Za Vašo tako visolepno misel o nemštvu naj se Vam Germanija zahvali.
Nikdar mi ne bodo v mislih, Vas, gospod! sveta vprašati, v kterem jeziku mi je v družbi govoriti, kakor Vas malo skrbi, koliko jezikov jaz govorim; toda odbiti moram Vaše nesramno očitanje, da sem lajal kakor pes, ker sem se v svojem materinem jeziku pogovarjal. Će je Vaša beseda resnična, da je tisti, kateri v družbi govori samo on jezik, lajoč pes, kaže da niste zapazili, da dosledno tudi Vi, kader se samo nemški pogovarjate, v enacega psa zlezeto, pa če še tako preljubeznjivo lajate!
V Ljubljani 30. julija 1868. France Dre ni k.
Dunajska borza od 7. avgusta.
t% metalike  &8 tt. 40 kr. % metalike z obresti t maji iunov. f.% narod, posojilo  02 fl. 60 kr. 1800 drž. posojilo  84 fl. — kr, Akcije narod, banke  72» fl, — kr.
Kreditne akcije 211 fl. lulu -.8 fl. 50 London  118 fl. 60 kr.
Srebro   lil fl. 80 kr. . Cekiui  li fl, 89«/,, kr.
ladntelj in odgovorni vrednik Anton TouiHič
Lastniki: Dr. Jot« V oh njo k in drugI.
Tinkar Kduard Janiil.