1994-
vÌ»Ì KRONIKA èM^
-2/42
Časopis za slovensko krajevno zgodovino
Darja Mihelič, Hazard, Koper/Capodistria,
Zgodovinsko društvo za južno Primorsko/
Sociata storica del Litorale, Knjižnica Anna-
les 3,1993, 250 strani.
Najrazličnejše igre že stoletja in tisočletja
zabavajo ljudi. Zagotovo se je zelo zgodaj igri
pridružila še nagrada za doseženo zmago. Po-
sebna oblika igre so igre, kjer človek namesto
svojih sposobnosti skuša svojo srečo. To so igre,
kjer je zmaga oz. uspeh odvisen od naključja oz.,
bolje rečeno, od sreče.
Značilnost iger na srečo je, da zahtevajo
materialni prispevek igralca. Igra je seveda
mikavnejša ob večjih dobitkih. Pri vsem skupaj
ima pomembno vlogo še tveganje, ki ga tu
imenujemo hazard. Kratko zgodovino iger na
srečo v naših krajih nam je v besedi in sliki
pripravila dr. Darja Mihelič s knjigo Hazard, ki
jo je v Knjižnici Annales izdalo Zgodovinsko
društvo za južno Primorsko.
Trojezična izdaja (slovenska, italijanska in
nemška) prikazuje razvoj iger na srečo od prvih
obdobij prek antike do najnovejšega časa.
Materialne dokaze o pripomočkih za igre imamo
že za stare kulture na Bližnjem in Srednjem
Vzhodu. Znane so najdbe kamnitih in koščenih
ploščic in kock iz Sumerije, Indije in Egipta.
Seveda je različnih dokazov o igrah na srečo
in njenih povezavah veliko tudi iz antike. V tem
času so znane različne igre, o katerih govorijo
različna literarna dela. Veliko pa je tudi pred-
pisov o raznih igrah s kockami, uvaja se tudi
loterija, ki je že podobna današnji. Tudi srednji
vek je bil bogat z različnimi igrami na srečo. V
Evropo pa je z Orienta prišlo kartanje.
Miheličeva nadaljuje s prikazom iger na sre-
čo v slovenskem prostoru. Posebej je prikazan
položaj v Primorju in notranjosti. Različni mestni
statuti (Trst, Koper, Izola, Piran) govorijo tudi o
hazardiranju. V večini primerov so statuti ome-
jevali čas, prostor in načine iger na srečo. Ena
pomembnejših določb je bila, da zadolžnice,
izdane na račun v igri izgubljenega denarja,
nimajo nobene veljave. Zanimiv je tudi piranski
primer pravdanja zaradi neveljavne zadolžnice.
V notranjosti se je igranje na srečo razširilo
po kavarnah. Pravice do prirejanja iger na srečo
so imeli posamezniki. Različni policijski redi, ki
so jih izdajali cesarji, so omejevali in prepo-
vedovali nekatere igre, vendar je šla praksa po-
gosto svojo pot. Posebne določbe so veljale tudi
za kartanje in tiskanje kart. Za tiskanje kart je
bilo potrebno posebno dovoljenje in izdajatelji so
morali karte ustrezno označiti.
Zanimiv je tudi razvoj loterije, ki se je iz
starega Rima ohranila tudi v srednji vek. Šte-
vilčna loterija izhaja iz Genove. Od druge polo-
vice 17. stoletja so države loterije prevzemale v
svoje roke. Cesar Jožefu, je leta 1787 odločil, da
bo poslej loterija državna in ne več privatna.
Izvajanje loterije je prevzela komorna direkcija
na Dunaju in dobički od loterije so poslej pri-
padali državi. Tudi v Ljubljani se loterija omenja
že leta 1772.
V prvi jugoslovanski državi je bilo poklicno
igranje na srečo kaznivo. Profesionalno igranje
so enačili z delomrzništvom in potepanjem. Lo-
terije pa je bilo mogoče prirejati le z dovo-
ljenjem države. Po drugi svetovni vojni je bilo
mogoče prirejati loterije le v hxamanitame na-
mene.
Počasnejši je bil razvoj igralništva, kljub temu
da je bil v Portorožu zametek igralnice že pred
prvo svetovno vojno. Sredi šestdesetih let je bil
spremenjen zakon o igrah na srečo in turističnim
organizacijam je bilo dovoljeno prirejati nekatere
igre v za to določenih prostorih. Igre so bile
dovoljene le tujcem. V Sloveniji sta merilom za
odprtje igrahiic zadostila le Portorož in Bled. V
sedemdesetih letih in kasneje je bilo v Sloveniji
odprtih še nekaj igralnic, tako da jih je bilo v
začetku leta 1993 deset. V njih lahko srečo
skušajo tudi slovenski državljani.
Na koncu so predstavljene slovenske igral-
nice in njihova ponudba. Knjigo lahko upora-
bimo tudi kot pripomoček za uvajanje v skriv-
nost nekaterih iger na srečo. Vas zanima, kakšne
možnosti vam ponuja carré, couleur ali kaj so
tesserae?
Bojan Balkovec
82