502
Slovstveni zapiski.
Prešernove slavnosti na Vrbi dne 15. septembra 1872. 1. so se spomnile „Novice" s sedmimi vrsticami. Pri tem pa so skrčile število udeležencev slavnosti od 6000 ali 7000 na 4000. ..Slovenski Narod" se je torej obregnil ob nje (21. sept. 1872.), češ „dozdaj so le nemškutarski listi požirali na tisoče Slovencev, ki so se udeležili pri narodnih shoJih. Zdaj ta posel že tudi „Novice" opravljajo; presneto lakoten je moral biti njih poročevalec, da je na en požirek 2000 Preširnovih čestiteljev skozi nenasiteno žrelo požrl. Dober tek!"
Bleiweis ni odgovoril na to v „Novicah", pač pa si sp~avil dotično številko „Naroda" ter si obrobil s svinčnikom „Narodov" zbodljaj. Imenovana številka je bila zanimiva za Bleiweisa tudi zaradi volitev odbornikov „ Matice Slovenske".
Dr. Lokar.
Pred petdesetimi leti. Zgodovina slovenskega slovstva omenja skromnega in vztrajnega pisatelja, ki je pol stoletja deloval v vezani in nevezani besedi na književnem polju — Janeza Bil ca. On je jel pesnikovati še dijak leta 1856. in je odložil pero malo pred smrtjo leta 1906.
Njegovo avtobiografijo je objavil Viktor Steska v „Dom in svetu" leta 1907. V dopolnilo jej stoji tu košček Bilčevega dnevnika iz leta 1861. Pisal ga je Bile na liste, privezane posameznim mesecem Hitzingerjevega »Domačega koledarja slovenskega za navadno leto 1861." O novem letu 1861 je bil Bile bogoslovec drugoletnik v Ljubljani. Tedanje semeniško vodstvo je opisal sam v svojem gori omenjenem življenjepisu. Izmed njegovih sošolcev navajam Josipa Belarja, brata skladateljevega, poznejšega župnika v Hotedražici; Henrika Dejaka, veščega slikarja in mehanika, sedaj vpokojenega župnika vrhpoljskega; Frana Dolinarja, sedanjega ribniškega dekana; Jakoba Grossa, poznejšega zagorskega župnika; brata Klinarja, izvrstna pevca; Friderika Križnarja, slovečega govornika, ki je umrl kanonik v Ljubljani; Janeza Kulavica, poznejšega doktorja bogoslovja, ces. dvornega kapelana in vodja dunajskemu Avgustinišču, naposled prosta ljubljanskega; Jerneja Zupančiča, ki je zelo priljubljen pred nekaterimi leti preminil kot kurat v Litiji, in Vilibalda Zupančiča, ki se je odtegnil duhovskemu poklicu in se posvetil vzgoji mladine — postal je profesor in naposled okrajni šolski nadzornik. Znamenit letnik! To niso bile puhle glave, ki so se ubijale tedaj z dogmatiko (predaval jo je dr. Andrej Gebašek, ki so mu hudomušniki zdeli priimek „revera", ker je to mašilo večkrat rabil) in z eksegezo sv. pisma nove zaveze (predavatelj dr. Lenart Klofutar).
Oglejmo si Bilčev dnevnik! Iz njega sem povzel le to, kar utegne kakorkoli zanimati. Kar je v oklepajih, ni prišlo izpod Bilčevega peresa.
Januar. 1. Pisal sim g. Jožefu Gallandu, celovškimu bogoslovcu. —8. Pisal mi je o, Ljudevit (Bile, reški kapucin, sorodnik pisateljev). — Pisal sim g. Janežiču (profesorju in uredniku „Slov. Glasnika" v Celovcu, tedaj mu je najbrže poslal potopis „Ozir na Notranjsko", ki ga je prinesel „Slov. Glasnik" pol v 3. štev. dne 25. januarja in pol v 4. štev. dne 5. februarja). — 18. Silen mraz. Strašne revere — horribile auditu — pa jest revež od zunaj! (Vprašan je bil dogmatiko. Na drugi strani januarskega lista stoji brez datuma beležka:) Na bulgarske pesme (Konst. Miladinova) so se naročili: Bile, Zupančič W., Zupan (Tomo, tedaj bogoslovec tretjeletnik), Ferenčič (Mihael, Hrvat z Virja, tudi tretjeletnik), Sterbenc Juri (dr. juris, prvoletnik, naposled dekan v Leskovcu), knjižnica slov. (prečrtani so: Zupan, Sterbenc in knjižnica slov.). Naročil sim se 15. Junija na Vijanskov (!) zabavnik velja 90 kr. — Perve dni Julija se je sila lepa in velika  repata zvezda vidila. —
Slovstveni zapiski.
503
—  9. Julija mi je g. Macun bulgarske pesmi prinesel. — 18. Julija sim mu te pesmi plačal. —
Februar. 13. Pust jo je pobasal — post je tukaj. Dobro smo se v sobi N. 8 imeli. — 15. konec 1. tečaja. Amen. — 20. Dogmatiško izpraševanje. Silno piflanje. Skoraj ne vem, ki mi je glava; pa hvala Bogu, — prestano je tudi to klanje. — 26. Exeges izpraševanje. Bravo! Prestano je vse piflarsko terplenje. — Velik misijon pri Dejaku. — 28. Delili so bukve g. Uršiča (Jerneja, župnika v Kamni gorici, umrlega dne 30. avgusta 1860; o njegovem slovstvenem delovanju gl. Marnov Jezičnik XXV. 19) in g. Metelkota (znanega slovničarja, umrlega dne dne 27. decembra 1860). Mesto razsvitljeno. Ustava!! —
Marc. V noči med 7. in 8. je izginila iz 8. šole podoba Strosmajerjeva, katero so bili osmošolci kupili in na zid obesili. Profesorji so jim jo uzeli, — češ, da je to »slovanska demonstracija". -- 11. Obiskal sim hudo bolniga bogoslovca 1. leta Jožeta Smrekarja (poznejšega bogoslovskega profesorja in naposled prelata).
—  23. Podpisovali smo peticijo za slovenski jezik na ministra Šmerlinga.
April. 7. Praznikov (velikonočnih) konec; podaj se (s počitnic) v Ljubljano. Na potu je v Zagorju (Bile se je peljal iz Ilirske Bistrice, kjer je bil doma, skozi Zagorje na postajo v Št. Peter) postiljonu šranga na glavo padla. Čudna pot! — 9. Počil pred Ljubljano silen kotel na železnici. — 11. Pisal g. A. Janežiču (menda mu je poslal takrat Bile svojo najlepšo pesem „Slovenija oživljena", zapeto o 50-letnici „Ilirije oživljene". V listnici „Slov. Glasnika" dne 1. maja 1861 stoji opo-mnja: „G. J. B. Hvala, prihodnjič. V kratkem pismeno." In res — prihodnjič v 12. štev. dne 15. maja je prišla na svetlo „Slovenija oživljena". Kratica „G. J. B." se nahaja v „Slov. Glasniku" štev. 14. leta 1861. pod črto. Tudi za njo se skriva J. Bile, pošiljatelj „starih pesmi", ki jih je pridobil od Lovra Urbanije za omenjeni list. Z Urbanijo, ki je bil tedaj mašnik četrtoletnik, sta si bila dobra in si dopisovala pozneje, kakor svedoči dnevnik.) — 20. Pisal sim A. Praprotniku iskrice (za „Darek pridni mladosti" I. zv. 1861). — Deželni zbor — začet 6. t. m. se je končal.
—   24. Baklada deželnimu poglavarju Ulepiču — mačkina godba Isleibu, redakterju Laibacherce. — 29. Na Dunaju se je deržavni zbor začel; Tornan izročil Šmerlingu peticijo zastran slovenskiga jezika.
Maj. 4. Bolan sim bil. — 6. silen sneg, kakor o božiču. — 8. Slovenska družba se je ustanovila v seminišču za povzdigo slovenščine. Vodja je gospod Juri Sterbenc. — Po telegrafu je prišla novica, de je peticija Slovencev dobro sprejeta bila. — 15. Pisal mi je g. Ant. Janežič. — 16. Škof je iz Dunaja prišel. — 21. Vsi bogoslovci smo bili na Šmarni gori in v Goricanih. Pri Martanu med Vodah smo kosili in prav veseli bili. Lep dan! Nepozabljiv za vsakega bogoslovca! — 26. Ambrož poterjen za župana; baklada, živioklici.
Ju ni. 7. Grof Cavour je umrl. — 22. Toman je krasno govoril v deržavnim zboru. — 25. Sultan Abd. Med. je umeri, naslednik mu je Abd. Aziz. — Umeri je 26. slavni Paul Šafafik. — 27. Nekaj bolan. — 30. Pretekel teden je za slovenščino lepo govoril g. Černe, goriški poslanec: zavernil ga je Dežman ter rekel, da za nas je „deutsche Kultur" osrečevavna. Odpadnik! izdajavec!!! —
Juli. 3. Pisal mi je g. Andrej Praprotnik. — 6. Zadnji dan šole. — 8. Z lepim nagovoram je Čebašek svoje dogmatiške razlaganja končal. — 10. Izpraševanje više nExegese". — 17. Dogmatiško izpr. dobro končano. — 22. Izpraševanje niže „Exegese". Prestano je. Amen. — 31. Bil sim v Harijah in na velki bukvci (Bukovci), 30. pa na Premu.
504                                            Slovstveni zapiski.
Avgust. 11. Pridigoval sim v Tominjah, kjer so g. dekan (trnovski Anton Grašic) novo podružnico blagoslovili, prav zidane volje smo tam bili. — 12 V. gojzdu medveda ubili. Tiskarja krivih denarju je Morin zasačil. Ž njim sim pri eni mizi na Jelovšekovim vertu pivo pil; to je falot!! — 14. Izdelaval sem Tomanu zahvalnico. — 17. in 18. Klican sim bil za pričo zavoljo tistiga sleparja — priseč sem moral — in pa zavoljo šrangarja, ki nam je o veliki noči šrango na voz vrgel. — Pisal sem g. dor. Bleiweisu (poslal mu je dopis, ki so ga objavile »Novice" dne 21. avg. 1861 št. 34. pod šifro xyz „Iz Notranjske Bistrice"; vsebina dopisu je: za-hvalnica drju. Tomanu, sviloreja, suša in boj dveh pastirjev z medvedom). — 18. Sel sem v Reko, dobro se mi je tu godilo. — 22. Vernil sim se iz Reke. — 27. Bil sim pri izpraševanju na Premu. — 29. Bil sim v Harijah, potem pa na izpraševanju v Zagorju in pa v Knežaku. — 31. Bil sim pri izpraševanju v Ternovem. Izverstna šola.                             (Konec prihodnjič.)
/. Poboljšar.
Iz zgodovine celjskega slovenskega gledišča. Orožen nam pripoveduje v svoji „Celski kroniki" (str. 215), da so o priliki otvoritve južne železnice od Celja do Ljubljane, dne 16. sept. 1849., ..slovenski vlastenci velko veselje vživali v tu-kajšnem kazališu, kjer so ovdešni diletanti pod vodstvom tiskarja Joaneza Jeretina igrali slovensko igro: »Županova Micka«. To igro so, kakor se pravi, tudi že pred nekimi 50 letami tu v knezii igrali". To je najstarejša novica o slovenski igri v Celju. V naslednjih letih so diletanti pridno igrali slovenske in nemške igre v mestnem gledišču, posebno v dobrodelne namene. Duša vsemu je bil tiskar Jeretin, nekaj časa tudi kapelan J. Drobnič, ki je bil od 1. nov. 1849 do 7. marca 1851 v Celju nam. gimn. učitelj, potem pa je moral vsled bolezni oditi. Prva doba slov. gledišča v Celju je trajala od 1849 do 1852, druga pa se začenja z letom 1864. — Iz zasebnega zapisnika Franca Kapusa, ki se nahaja v posesti rodbine gospoda dr. A. Božiča v Celju, bi rad rešil pozabnosti sledeče podatke. Glavne zasluge za to dobo imata nedvomno imenovani Franc Kapus, ki je v tedanjem narodnem življenju igral odlično vlogo, in njegova soproga Albina Kapus. V letu 1864. so uprizorili tele igre: Domači prepir (18. dec), Raztresenci (31. dec); 1. 1865.: Županova Micka (2. febr.), Strup (19. marca), Filozof (2. aprila), Župan (28. maja), Dvoboj (3. sept.), Goljufan starec (19. nov.), Pravi Slovenec 26. dec); 1. 1866.: Kateri bo? (4. marca), Domači prepir (19. marca), Bob iz Kranja (15. aprila), Vdovec in vdova (3. junija), Dobro jutro (23. sept.), Le naravnost! (28. okt.), Črni Peter (2. dec), Bob iz Kranja; Le naravnost! (16. dec); 1. 1867.: Tat v mlinu (5. maja), Ultra (29. dec); 1. 1868.: Zakonska sol (2. febr.), Pravda (19. marca), Strup (20. dec) in 1. 1870.: To sem bil jaz (29. maja). — Vse igre so se priredile v celjski Čitalnici, razen onih dveh dne 16. dec. 1866, ki so jih uprizorili v mestnem gledišču. Igrali so: Franc Kapus, Edvard Jeretin, trg. pom. Mol, prof. Fr. Hafner, učitelj, Jakob Škoflek, trg. pom. Sotelšek, dijak Simonič, Andrej Petini, učitelj Jakše, Štefan Kočevar mL, farmacevt Kellner, dijak Fric Kreuzberger, trg. pom. Oblak, Warmund Miheljak, dijak Gašper Gorišek in farm. Ed. Taborski. Kot igralke so nastopale: Matilda Hrovatin, Baldi in Toni Miheljak, Vigi Martini, Fani, Julija in Tereza Kočevar in Albina Kapus.                                                                               Dr. A. Dolar.
Slovstveni zapiski.                                            615

o   o   o
Slovstveni zapiski
o   o   o
"^S^~^Q)
<L-,
t Dr. Josip Vošnjak.    Dne 21. oktobra ob deveti uri zvečer je na Visolah pri Slovenski Bistrici v starosti 77. let umrl dr. Jos. Vošnjak.   „Ob grobu velikega idealista, ki je veroval v svoj narod, v njega bodočnost z vso silo svoje plemenite duše", nam prihajajo v spomin oni časi  pred pol stoletjem, ko  je Vošnjak z mla-deniškim ognjem na taborih zahteval   enakopravnost, budil narodno zavest, navduševal za zjedinjeno Slovenijo.    Dolgo vrsto let je deloval za svoj narod neumorno in nesebično kot agitator,  organizator,   kot državni in deželni poslanec;   za gospodarsko osamosvojitev narodovo  je skrbel s snovanjem  prvih  slovenskih  posojilnic, bil   je   med   ustanovniki   »Slovenskega   Naroda",   »Narodne  tiskarne",   »Slovenske Matice",   »Pisateljskega društva",   »Družbe sv. Cirila  in Metoda" in  raznih  drugih narodnih   korporacij.   —    Deloval   je vsestransko   tudi  kot   pisatelj   na političnem, narodno-gospodarskem,   poljudno-znanstvenem   in leposlovnem   polju.    Nebroj političnih   in   gospodarskih   člankov  je   napisal   za   »Slov.   Narod",   posebno   za   časa uredništva Jos. Jurčiča,   s katerim  so ga družile tesne   prijateljske  vezi;  bil pa je zvest sotrudnik tudi raznim drugim slovenskim časnikom. V dobi slovenskih taborov je izdal dve zanimivi brošuri:   »Slovenci, kaj čemo?"   (1869) in »Slovenski  tabori" (1870). Za Mohorjevo družbo je pisal   gospodarske  članke  in  pripovesti  za  prosto ljudstvo.   Iz   bogatih   lastnih   izkušenj   je   sestavil   slovenskim   vinorejcem   »Umno kletarstvo" (1873). V Letopisih Matice Slovenske je poročal „0 agrarnem vprašanju" (1884), očrtal »Socijalni problem in kmetski stan" (1885) ter objavil poljudno-znan-stveno razpravo »Kaj človeštvo prideluje in uživa" (1887, 1888). — Dr. Jos. Vošnjak je bil tudi »Ljubljanskemu Zvonu" marljiv sotrudnik, posebno, ko je bil primarij v Ljubljani. V njem je priobčil sledeče   važnejše članke:   »O  prikaznih  in  duhovih" (1882), „Na Silvestrov večer 1883. leta" (1884), „Odlomki iz človeške tragikomedije" (1885), „0 vinu" (1887), „Dolgost človeškega življenja" (1889), „Spomini o Jožefu JuLČiču"   (1888 — 1890),   „K   zgodovini   Wolfovega   slovensko - nemškega  slovarja (L893). —  V romanu  „Pobratimi" (1889)  je opisal svoje  politično  delovanje,  in z uspehom se je poskušal tudi na dramatskem polju: „Lepa Vida", „Doktor Dragan", ,,Svoji k svojim" i. dr. —  Ko se mu je približala jesen življenja,  nam je pokazal v obširnih  »Spominih" še enkrat svoje delovanje, in ta knjiga ostane dragocen vir za poznavanje njegove dobe in najljepša priča plemenitega rodoljubja. — Lahka mu žemljica domača!                                                                                            Š.
Pred petdesetimi leti. (Konec.)
September. 2. Bil sem na Pregarjah. To je vas na sila visokem hribu. Daleč okrog — do Ljubljane skoraj se vidi. — 4. Šel sim s prijatlam Gerbcam v Cerknico. (Skladatelj Fran Gerbič je bil tedaj višji učitelj in orgljavec v Trnovem poleg Ilirske Bistrice.) Ogledal jezero. Soznanil sem se z g. Likarjem, vrlim Slo-vencom (prim. Bilčev spis v »Slov. Glasniku" 1862: »Tri dni v Cerknici". Andrej Likar, rodom Idrijčan, je bil tedaj za kapelana v Cerknici; o njegovem slovstvovanju gl. Marnov Jezičnik XVII, 62—66). — 7. Šel sem v Ljubljanp assistirat. %- 10. Poslal sem zahvalnico  g. doktor Tomanu;  pisal  sem  mu  tudi. — 13. Pisal  sem  g.
616                                            Slovstveni zapiski.
dor. Bleiweisu (dopis „Iz notranjske Bistrice xyz; vsebina: zahvalnica poslana dne 10. sept. od prebivavcev Notranjsko-bistriškega okraja drju. Tomanu. „Novice" 18. sept. 1861 št. 38.) — 15. Pridigoval sim v Harijah. — 20. Šel sim z g. Marnam na Prem.  — 22. Pridigoval sim na Premu. — 28. Bil sem z P. Ljudevitam v Jablanci.
Oktober. 1. Prišel sim v Ljubljano. — 7. Šoda,iri klavzura se je začela. — 9. Šmerling odgovoril na Tomanovo vprašanje, da je/skof nasvetoval in tudi pravice, da naš jezik je neolikan! !J („Novice" dne 9, okt. 1861- št. 41. pišoče o žalostnem in za nas Slovence bridkem odgovoru ministra Šmerlinga diskretno omenjajo: „On (Š.) nam je namreč odkritosrčno povedal, da ne govori iz sebe,^ampak tako, kakor je o naših zadevah poučen.") — 12. Pisal sem g. Gerbcu. — 15. Knezo-škof govoril vseminišču zoper slovenščino! — 18. Slabo mi je prišlo v soli pri g. Vončinatu (tedanjem profesorju cerkvene zgodovine v 3. letniku). — 26. Dobil sem Tomanov odgovor. — 27. Pisal sem g. dor. Bleiveisu in mu Tomanovo pismo poslal (objavile so ga „Novice" dne 6. nov. 1861 št. 45. v dopisu „lz Notranjske Bistrice" z dopisnikovima začetnicama J. B. Tomanovo pismo je bilo napisano v Radovljici dne 19. okt. 1861).  — 31. Bil sem pri g. dor. Bleiveisu.
November. Dobil sem pismo od gg. Veisa in Ferenčiča, zagrebških bogo-slovcev (poslednji je prestopil v zagrebško višjo biskupijo; ljubljanski Catalogus cleri za 1862 ga ne navaja). — 12. Dobil pismo in pesmi od g. Gerbca. — 14. Pisal sem g. Janežiču in mu poslal 2 pesmici „Na grobu in pa domovju" („Na grobu je prinesel „Slov. Glasnik" v svoji zadnji številki leta 1861., „Dornovju" — dve pesmi — pa v 2. štev. leta 1862., poslednji s psevdonimom: Bistričan). — G. Prof. Macun je iz Ljubljane v Zagreb prestavljen. — 18. Dobil sem list od g. Janežiča. — 21. Pisal sem g. Gerbcu, Oblaku in pa staremu Ličanu (851etnega Matija Ličana, ki ni nikoli v šolo hodil, pa slovensko slovstvo bolj pozna ko marsikak osmošolec, je Bile lepo opisal v članku „Tri dni v Cerknici"); poslal sem pesme g. Gerbcu.'— 24. Z „besedo" se je tukajšnja čitalnica odprla. —- 30. G. Prof. Macun je bil pri meni.
December. 13. Pisal sem g. Ant. Janežiču in poslal sem mu spis „tri dni vCerk.". — 16. Dobil sem pismo od g. Janežiča. — 20. Pisal sem g. Janežiču. — 21. Pisal mi je g. Fr. Gerbec. — 24. Šel sem domu. Pisal mi je g. Janežič. Dobro se mi je godilo. — (Na poslednji strani Bilčevih beležek je pod zaglavjem »December" pripomnil:) V nekoliko dneh so se v Ljubljani čudne nesreče in hudodelstva dogodila. 3 Ljudje so se vtopili, 2 po nesreči, 1 prostovoljno; enega človeka so na do-lenski cesti brez glave umorjenega dobili, enga pa na mahu razbitega, 1 žensko je v drevoredu železnica povozila. 12. Dec. so pa dva laška morivca obesili. — 15. Dobil sem zabavnika (!) „Nanos". — 15. Patrijarh Rajačič je umeri. — 19. torili 'so gim. učenci g. prof. Macunu baklado. — Pisal sem 52, dobil pa 62 pisem. Iz navedenih dnevnih črtic odseva vztrajno stremljenje mladega bogoslovca iskreno želečega koristiti svojemu narodu. Iz_ njih se hkratu čuti odmev, ki ga je našlo izza državnega preporoda prebujajoče se slovenstvo v ljubljanskem semeniškem zatišju, kjer je kipelo ob mnogih odličnih zvezah najčistejše rodoljubje, dasi je prihajal z najvišjega pastirskega mesta dih, ki rrf-b44-^«4az:ejL_slpvenščini.
'                         «s.     f^Pvboljsar.