JUBILANTKA VVIStAVA SZYMBORSKA
Jubilantka Wistawa Szymborska
Poljska pesnica Wislawa Szymborska se je rodila leta 1923 v Bninu na Poznanj-skem, od svojega osmega leta pa živi v Krakovu, kjer je po drugi svetovni vojni na Jagelonski univerzi študirala poljsko filologijo in sociologijo in bila nato več desetletij urednica za poezijo pri tedniku Žycie Literackie. Njeni prvi pesniški zbirki iz leta 1952 jih je sledilo še devet, zadnja, Konec in začetek, je izšla letos. Več zbirk je izšlo v ponatisih. Številni so tudi izbori iz njene poezije.
Szvmborska spada v prvi povojni poljski pesniški rod, ki je ob svojem nastopu zaradi tedanjega estetskega dogmatizma doživljal hudo moralno krizo in razvil izredno kritično razmerje do sveta. Tako kot njeni sodobniki, med temi še posebno Tadeusz Rožewicz, tudi Szvmborska v svoji poeziji nenehno dvomi, raziskuje, analizira, konkretne nadrobnosti pa so samo izhodišče za moralna ali filozofska razmišljanja o človekovi usodi, o smislu in namenu njegovega obstoja, o dvoreznem razvoju znanosti. Začudenju nad lastno identiteto se pridružuje iz močnega individualizma porojeni občutek odtujenosti in spoznanje, da pravo sporazumevanje z drugim človekom ni mogoče, kar se je izrazilo tudi v njeni resignativni ljubezenski liriki. Hkrati je ta individualizem odprt do ljudi, s sočutjem spremlja njihovo trpljenje in krhkost, tragično videnje sveta pa je izpovedano brez glasnih besed, diskretno ali z rahlo ironijo, včasih celo s humorjem. Prav to nasprotje ustvarja dramatično napetost, ki je kljub navideznemu miru polna moralnega protesta. V svoji lapidarni drobni liriki se rada poigrava z zvočno in pomensko stranjo besed, vendar ji taka igra ni namen, kot je to pri ludistih, temveč le sredstvo za končno refleksivno izpoved. Prav tako pogumno uporablja pogovorno dikcijo, kar je pomemben element za razpoznavanje njenega kljub raznovrstnosti posameznih pesmi enotnega stila in gotovo tudi eden od vzrokov za priljubljenost te poezije doma in v tujini.
Pri nas so pesmi Wislawe Szvmborske v nasprotju z ostalo Evropo, kjer so v nacionalnih jezikih nekako sproti izhajale v knjižni obliki, malo znane. Prvi slovenski prevodi, objavljeni v časopisju in v radiu, so resda že iz leta 1958, sledile so pesmi v Antologiji poljske lirike 20. stoletja (obakrat v prevodu Lojzeta Kra-karja) in v osemdesetih letih še nekaj posameznih prevodov, kar pa je vse premalo, da bi ustrezno spoznali to liriko, ki zaradi svoje izvirnosti spada med najboljše dosežke poljske povojne poezije. Tu objavljeni prevodi naj ob pesničini sedemdesetletnici to vrzel vsaj malo izpolnijo.
721
ROJSTNI DAN
Kopiči naenkrat se svet z vseh strani: morene, murene in morja in zore, ogoni in ogenj in orel in oreh -kako naj določim, kam vstaviti morem? Goščave, puščave, vejevje, deževje, bogomoljke in oljke - kdo vse to preštel je? Metulji in ulji, berila, gorila -no, hvala, res nekam številna števila! In v kakšen predal naj lapuh dam, lopot in lubje, preplah in prepih in kiopot? Kje vzeti kolibra in kam naj s tem srebrom, kaj resno početi pa z zobrom in zebro? Že takle dvokis kaj pomembna je stvar, a osmeronozec, stonoga - kakšen denar! Na zvezdah ni cene, gotovo je čedna, ugibam - ne, hvala, res nisem jih vredna! Ne sonca ne mraka za mene ni treba, kako naj se s tem igra živa oseba? Za hip le sem tukaj, za časa prav malo: kar dlje je, spregledani, zamešam ostalo. Ne morem ločiti vsega od praznine. Hitim in med potjo to cvetje premine: najmanjša od mačeh, a velik imetek -napor za to steblo in listek in cvetek, edinstven v vsemirju, od nekdaj, tjavdan, ponosno slaboten, natančno vzravnan.
ZAČUDENJE
Čemu - in povrhu v eni osebi?
V tej in ne v drugi? Po kakšni potrebi? Na dan, ki je torek? V hiši, ne v gnezdu?
V koži, ne v luskah? Z obrazom, ne z listom? Zakaj le enkrat kot bitje taisto?
In prav na zemlji/ Na maihni zvezdi? Po tolikih dobah, ko ni me bilo? Prav za vse čase in za vse vode? Za vse haluge, nebesne svode? In ravno sedaj? S kostmi in s krvjo? Sama pri sebi s seboj? Le zakaj ne zraven niti ne sto milj odtod, ne včeraj niti ne sto let nazaj
Rozka Štefanova
722
723
JUBILANTKA WIStAVA SZYMBORSKA
sedim in gledam v ta mračni kot - kot gleda ta hip z nenadno vnemo nekaj renčečega, pes po imenu?
NIČ SE DVAKRAT
Nič se dvakrat ne dogaja, ne zgodi se. To ne mine, vsi rodimo se brez vaje in umremo brez rutine.
Če učenci najbolj trdi bi bili v svetovni šoli, bi ne zime ne poletja ne ponavljali nikoli.
Dan noben se ne ponavlja, ni podobnih dveh noči, dveh enakih ni poljubov, isti ni pogled v oči.
Včeraj, ko nekdo je vpričo mene te imenoval, mi bilo je, kot da rožo si skoz okno mi poslal.
Danes pa obračam k steni svoj obraz, ko spet sva sama. Rožo? Kakšna pa je roža? Je to cvet? Morda je kamen?
Le čemu v to, zla ti ura, mešaš nepotrebno svoje? Si - zato miniti moraš. Mineš - in prav to lepo je.
Nasmejana in objeta k slogi iščeva prehode, pa čeprav sva si različna kot dve kaplji čiste vode.
Rozka Štefanova
724
V BABILONSKEM STOLPU
- Koliko je ura? - Da, srečna sem, manjka mi le zvonček okrog vratu, da bi zvenel nad tabo, kadar spiš.
- Torej nisi slišala viharja? Od vetra se je stresel zid, stolp zevnil je kot lev, v velikih vratih
so zaškripali tečaji. - Kaj si pozabil? Imela sem navadno sivo obleko, zapeto na ramenu. - In takoj nato je blisk preklal nebo. - Vstopiti nisem mogla, saj nisi bil tam sam. - Nenadno sem ugledal barve, kot so bile pred vidom. - Skoda, da mi ne moreš obljubiti. - Prav imaš, očitno bitje to le sen. - Zakaj mi lažeš, zakaj me ogovarjaš z njenim imenom, jo še vedno ljubiš? - Da, želim si, da bi ti ostala z mano. - Nisem huda, lahko bi mi to prej prišlo na misel.
- Še zmeraj misliš nanj? - Pa saj ne jočem.
- In to je vse? - Nikogar drugega kot tebe.
- Si vsaj odkritosrčna. - Miren bodi, odšla bom iz tega mesta. - Mirna bodi, odšel bom proč. - Imaš res lepe roke.
-  To stara stvar je, ost je šla tu skozi, ne da bi ranila kost. - Res ni za kaj, dragi moj, res ni za kaj. - Ne vem in niti nočem vedeti, koliko je ura.
RADOST PISANJA
Kam beži ta napisana srna skozi napisani gozd?
Da bi pila iz napisane vode,
ki ji odbije smrček kot posnetek?
Zakaj dviguje glavo, mar kaj sliši?
Oprta na štiri iz resnice izposojene nožice,
izpod mojih prstov striže z uhljem.
Tišina - tudi ta beseda na papirju šelesti
in razgrinja
iz besede »gozd« izrasle veje.
Nad belim listom se pripravljajo na skok črke, ki se lahko slabo razporedijo, stavki, ki jo obkolijo in pred njimi ne bo rešitve.
725
JUBILANTKA WIStA VABORSKA SZVM
V kapljici črnila je kar velika zaloga lovcev s priprtimi očmi, pripravljenih steči po strmem peresu navzdol, obkoliti srno, se pripraviti na strel.
Pozabljajo, da to ni življenje.
Drugo pravo - črno na belem - vlada tu.
Hip bo trajal tako dolgo, kot jaz hočem,
da se razdeliti na majhne večnosti,
polne krogel, zadržanih v letu.
Za zmeraj, če ukažem, se tu nič ne zgodi.
Brez moje volje niti list ne odpade
niti se steblo ne upogne pod piko kopitca.
Je torej tak svet,
o usodi katerega odločam samostojno? Čas, ki ga povezujem z verigami znakov? Nenehno bivanje - na moj ukaz?
Radost pisanja.
Možnost zagotavljanja trajnosti.
Maščevanje umrljive roke.
PSALM
O, kako prepustne so meje človeških držav!
Koliko oblakov nekaznovano plove čeznje,
koliko puščavskega peska se presipa iz dežele v deželo,
koliko gorskih kamnov se skotali na tujo posest
v izzivalnih poskokih!
Ali moram naštevati ptiča za ptičem, kako letajo ali pa pravkar sedajo na spuščeno zapornico? Čeprav je le vrabec, je repek njegov že zamejski, a kljunček še tukajšnji. In povrh tega - kako se vrti!
Od neštetih žuželk naj omenim le mravljo,
ki se - med levim in desnim škornjem obmejnega
stražarja -
na vprašanje: odkod in kam - ne čuti dolžna odgovoriti.
Oh, ko bi natančno videli ves ta nered naenkrat,
na vseh kontinentih!
Mar ni to liguster, ki z nasprotnega brega
tihotapi prek reke stotisoči listek?
In kdo, če ne sipa, predrzno dolgoroka,
krši sveto področje priobalnih voda?
Kozka Štefanova
726
Je sploh mogoče govoriti o kakšnem redu,
če se niti zvezd ne da razmakniti,
da bilo bi jasno, komu katera sveti?
In ali ni graje vredno, kako se vlačijo megle?
In kako praši se stepa po vsem prostranstvu,
kot da bi sploh ne bila razpolovljena?
In kako se razlegajo zvoki na uslužnih valovih zraka:
vabljivi žvižg ptičev in pomenljivi klokot!
Le kar je človeško, je lahko res tuje.
Vse drugo so mešani gozdi, delo krtov in veter.
NASMEHI
Svet z večjim upom gleda kot posluša. Državniki se morajo smehljati.
Nasmeh pomeni, da ni malodušja. Čeprav nasprotja so in igra zapletena in konec negotov, je tolažilno, da je zobovje vedro in pravilno.
Prijazno morajo imeti lice na letališki stezi in v klopeh dvorane, živahne gibe, radostne poglede, ko si v pozdrav podajajo desnice. Vsekakor je nasmeh zelo potreben za objektive in gledalce zbrane.
Stomatologija v diplomatski službi je jamstvo za uspeh spektakuiaren. Sekalci dobre volje v pravi družbi ne smejo manjkati, ko je zaplet nevaren Še nimamo tako brezskrbnih časov, da bi navadna žalost sevala z obrazov.
Pobrateno človeštvo, menijo sanjači,
bo zemljo v kraj smehljajev spremenilo.
Dvomim. Državnikom, ko bi se to zgodilo,
se ne bilo bi treba toliko smehljati.
Le včasih, ko se vesele pomladi,
brez naglice in živčnosti, ki pači.
Človeško bitje žalostno je po naravi.
Na takšno čakam, da me v dobro voljo spravi.
Uvod in prevod: Rozka Štefanova