285
Politične stvari.
Šaljiva stran verskih postav,
Pražka „Politik" je prinesla članek šaljivega za« držaja, kateri se nam tako všeč zdi, da ga tu posnamemo.
,,Ali jih je on, al so oni njega? Kdo, koga? Ali je verska skselenea Stremajer eminence, ali pa sa eminence ekscelenco ,,vjele" — to je dandanes veliko vprašanje, čegar razvozljanja ultraliberalci in uitramon-tanci željno pričakujejo, ali žalibog se nihče ne najde, ki bi to tehtno besedo pogumno izrekel, da bi zadovoljil čakajoče stranke. Stvar pa tudi ni tako lahka, kakor bi kdo mislil na prvi pogled. Kar je Avstrija, oziroma Čislajtanija, dobila najnovejšo dobo in so prišli nemški liberalci na krmilo,  je  bilo za te le eno geslo,
L. 1844. „Novice": Grof Habsburški. Orjaška igrača. Pesem od vrliga moža. Divji lovec. Slovenija čaru Ferdinandu.
L. 1845. „Novice": Zima. Legenda. V jamo pade, kdor jo drugemu koplje. Hoja na plavž. Raj zgubljen. Vojaška. Vodotop. Bravcam „Novic" h koncu 1. 1845 v spomin.
L. 1846. ,,Novice": Pesem o zvonu. Boj z drakonam. Rokavica. Vrednost žen. Kdo je mar? Pohlep oslepi. Oda Bog.
L. 1847. „Novice": „Novice" bravcam ob novim letu. Ne sodil    Začarana puška.    Ibikovi žerjavi.
L. 1848. „Novice": Naprej, slavenski jug. Divica Orleanska (kot priloga).
L. 1848. „Slovenija": Nemškutar (pozneje leta 1869 tudi v „Novicahu).
L. 1849. „Novice": Odlomek „Mesinske neveste". Mesinske neveste prva tretjina (kot doklada).
L. 1850. „Novice": Posvečeno bodi tvoje ime. Vvod (visoke pesmi).    Oče naŠ, ki si v nebesih.
L, 1850. „Jadranski Slavjan": Viribus uaitis (ta pesem je malo pozneje tudi v ,,Novicah" istega leta tiskana).
L. 1851. „Novice": Odlomek iz zadnjega deU „Mesinske neveste."
L. 1852.    „Novice": Devetnajsti spev Ilijada.
L. 1868.   „Novice": Mazepa (kot doklada).
L. 1869. „Novice": Rusko-Puskinovih petero. Visoka peseia (cela).
286
namreč: na Pruskem ravnokar pričeti „boj za omiko (kulturo)" zoper katoliško cerkev presaditi tudi na Avstrijsko zemljo; želja se je spolnila , vlada je podajala državni zbornici predloge čez predloge , govorna ploha redke obširnosti je zalila kraljestvo in ko se je odtekla povodenj, imeli smo pa tudi že svoje verske postave, da je lahko vsakemu liberalcu srce skakljalo, vsakemu škofu pa se lahko lasje jezili.
Da se je Avstrija zedinjenju in spravi bolj ko kd ij odmaknila, to je bilo Dunajskim borsijancem in njihovi časnikarski druhali po vseh kraljevinah in de že!ah pač popolnoma „vse eno"; saj je imela ustava takraj Litave zdaj tudi svoje verske postave, konkordat je bil razsekan na kose in poslopje vendar enkrat pod kopičem , res da zdaj še pod kopičem iz papirja, pa vendar pod kopičem. Odslej v Avstriji ni moglo biti nič več narobe, politični mir, nepričakovan napredek in take in enake lepe reči so se lahko mirno imele razvijati, saj smo korakali v pruskih čevljih in nekega dne bi bila morala za „haut-gout" naših liberalcev kaka prevzvišena eminenca ali kak „visoki" škof priti pod ključ, — srček, liberalen srček, česa si še želiš!
Tedaj imeli smo svoje verske postave, ali z drugimi besedami: hierarhiji in katoliški cerkvi je po pruskem izgledu bila „in optima forma" napovedana vojska, ministra nauka gosp. Stremajerja, kateremu je liberalna" stranka doslej preveliko mlaČno3t očitala, so prosili za zamero   in   ga vvrstili med narodne svetnike,
—  kratko; liberalci so se kopali popolnoma v radosti in zamaknjenosti — vsak dan se je utegnil začeti ples.
Pa se ni pričel. Naši liberalci so se namreč nadejali, da se bodo Škofje ustavljali vladi, da bo minister zopet spustil strelo verskih postav rned-nje, kratko, da se bo pričela prav živahna praska, pri kateri bodo škofovske kape in palice kar po tleh ležale in jih^bodo zmagovalci kot zmagovalne spominke domu nosili. Škofje pa se niso ustavljali, bili so mirni, tu pa tam se je pač pokazalo kako pastirsko pismo bolj ostrega zadržaja, izgovorila se na leči kaka opozicijonalna beseda, — v splošnem pa je bilo vse tiho, vse seje vršilo brez hrupa kakor nekdaj.
Tudi prav — so si mislili liberalci — škofje so se podali, stezajo se po novih razmerah, Stremajer , jih je dal", jih ima! Al ta gotova misel se je po dogodbah nekoliko omajala. Na Tirolskem je škof odstavil duhovna, ker je kot državni poslanec glasoval za verske postave, in ga silil preklicati in odložiti svoj mandat; zarad tega velik krik po Izraelu, ki pa je brez kakega vspeha odletel od mirne kože ministra bogočastja. V Krakovem se je ta izgled posnemal, vse „liberalno" časnikarstvo je zahtevalo od ministra, da se potegne za strahovanega duhovnika Chelmeckega, — vse zastonj, ^kscelenca je pustila škofu delati, kakor se mu je zdelo. Se cel6 v najbližji bližnji strankarskih mogočnjakov, v St. Polten-u, se je „predrznil" škof Binder župnika Leutgeba odstaviti od službe, ne da bi bila vlada — vkljub prav  ajdovskega  hrupa liberalnega časnikarstva
—   se vteknila vmes in „ošabnemu" škofu skočila za vrat. Ravno nasprotno — „W. Abendp." je pisala pomirljiv Članek, v katerem se daje škofom prav in po-vdarja, da se vlada nikakor ne more vtikati v njihove cerkvene pravice. Ali tako početje „liberalnih" duhov ne bo žalilo?
Vendar eno veselje jim je bilo pripravljeno. Boja-željni Lioški Škof Rudigier je boje potreben ozir do vlade v nemar pustil, in vriskaje so prinesli listi novico, da se je pričela preiskava zoper njega. No, vsaj enkrat solnce, zdaj vlada ne bo mogla drugače, ko prijeti  ga,  morala  bo  pokazati roge  in   posebno  Linški
škof je prav nalašč za to, zmaga „liberalcev" nad njim bo posebno močno in daleč žareča. Al, o joj! že par dni po tem vriskanji je bila vesela novica preklicana, preiskava — se je reklo — je vstavljena in ^predrzni" škof ne bo zaprt.
Ali se po tem takem gotovost zmage ni morala omajati in ni bilo razumljivo, da so se misli nekoliko spremenile? Ze so se oglašali skrivni glasovi govoreči, da ni on njih, ampak da so oni njega. Kdo ima prav, kak je odgovor? Da, liberalci so zmagali, potolkli hierarhijo in ž njo vred katoliško cerkev, verske predloge postale so vkljub vsi opoziciji postava; pa kaj hasne plašč, če pa ni skup zvit, čemu so liberalcem verske postave, če se ne izvršujejo po njihovi volji t Izvrševati se pa ne morejo , ker vlada ve , da se boj, kakoršnega. je Bismark na protestantiškem Pruskem pričel, v Avstriji pričeti ne more, kajti utegnil bi vlade* stati življenje, ker bi prvi škof mučenik pomenil odpoved ministerstvu. Mi razumimo bolečine, pridržano raz-kačenost ,,liberalcev", mi jo spoštujemo , ker vidimo, da je toliko truda in dela bilo prav zastonj, ker vidimo, da bi tako na vso moč radi veselja poskakovali, pa ne morejo; toda nas vsa ta leč nič ne briga, mi smo skonca razvoj teh stvari mirno gledali in ostanemo zdaj v tem priiežnem stanju še dalje, prepričani, da ni on njih, ampak da so oni njega. Da človek pri vsem tem malo boljše volje postane, to se mu v tem slučaji ne bo zamerilo."