Spanec, spanec
Aleš Debeljak
1.    in gremo: od jeseni razrahljane morske njive se strjujejo v sledovih ptičjega perja, rjuhe poletnih dni so po sončnih sapah razprostrte, skozi belino platna se ne vidi več ničesar.
zdrobljena sol je v opeklinah, za zmeraj in z nebom izravnana zemlja, ob belo ureznino, ob izginjajočo brezbrižnost plivkajo bregovi, skalne žile so sive. dolgi veter: in gremo.
173                                                                                                 Pesmi
2.     daljno poletje se kruši od plimovanja večera in prhutanje letnih časov je zarisano v svit.
s koralno stopinjo zabrsti morski breg: po sebi tipa in polt tišine, preteklih vonjev tetovira.
slana zemlja se razpokana v hlad prebuja in se ne čudi več. v oči potopljene podobe in cipresa: ledena sveča! pomodreli zrak krha črto noči in grenka sapa v kožo kamna polzi, premaknjene meje.
3.     v tem času sen poganja iz vse sinjerahle pene!
s sončnimi lisami zabrisana sled prebira prazne liste spanja! svetloba, svetloba radira vedno znova črke smeha! iz nevidnih pogledov sešita
topla greda: samo zaprte oči otipajo sanjo v njeni sredici, budni obiralci toplote nič ne slutijo, smehljaj pa vedno znova pred stekleno samoto beži, a se v njej skriva, in je sen v vsem.
4.     previdnost prisluškovanja — daljava z žametnim žarkom žigosana, in zveni? med prsti prvega, ki jutranje srajce oblači, meje spanca preizkuša. in zemlja je na vse valobrane pripeta in stičišče
jezika se razprši, tu se v izmišljenem začnejo reči. negibno ostajanje in starost črk v gluho uho drsi. ljubosumje zemeljskega časa se zadržuje pred rojstvom sna. čez ne seže in žig se ne stopi!
5.     na razprto dlan preslikana lesketajoča vlaga mirnih dni. pinija, popek vročine v laseh in šumeče telo, do ust napolnjeno s pričakovanjem, oljčno lubje, ki gori v zgodnji dan. pečati iz mivke v plitvih zavetmih
zalivih, grozdje iz porcelana in vetrnica šepetanja: socvetje kože! neskončen seznam poljubov, ki vsi pišejo zgodbo gibanja: iz noči v noč, iz vode v vodo. kje pa je, ki ti bo prevajal slano govorico v tvoj čas?
174                                                                                                                        Aleš Debeljak
175                                                                                                                     Spanec, spanec
6.     s selitvami napolnjen dan: bleščanje praznega prostora v črki in ti, ki se poslušaš v nemirnem spanju, tvoji robci in njihovo mahanje, mladi sadovnjaki in zorenje, medene rjuhe prve postelje in imena za vse, kar ni dotaknjeno z besedo, in pivniki solz.
odtisi prvih odhodov in slovo tišine, zbiralnik v spominu, ki ni več tvoj. kar se je usulo v drugi čas, in minilo, le pozabljeno drhti na dnu dihanja, in zdaj? stezosledci so in potovanja, kjer se naseljuješ, a v tvojih sledeh: v rjuhe zavita beseda in molk sadja.
7.     zibelka trudnosti, zagovor zvenečega zraka: prebujanje se iz ljubezni izmotava, dremave sinice, kot da so prvič presenečene nad izginjanjem mehkobe, gnezdenje v trebušnih pregibih se končuje, bosi in prazni vstajajo zbiralci sna iz svojih deklic.
nikogaršnji spanec ponikne v slepo pego, se morda vidi njegova golota v ohlajenih naročjih? ko prvič slečeš dihanje, še imena ne najdeš, kar je na tej strani stvari, uhaja dn se ne pusti izgovoriti, v brezvetrju prazna sidrišča: je to skrivnost sna?