Katoll&k cerkven list.
Danica ixhajt» 1., 10 in 20. dne vsaciga mesca na celi poli, in velja po pošti za celo leto :» eld.. za pol leta 1 eld. 60 kr.. v tiskarniei sprejemana na leto 2 cl<l. 60 kr. in na pol leta 1 pld 30 kr., ako uni dnevi zadenejo v nedeljo ali praznik, izide Danica dan poprej
Te^O XVIII.
V Ljubljani 20.
s
rožnika 1865.
i Ani IS.
Spomini h potovanja v Him.
Spieuje Ur. Janez Zlatoust Pogačar. 17. Cerkve na aveiitiiiskem griču
Nekega tlite po kosilu me je prijazni votlja č. g. Gass-ner povabil, tla naj se z njim peljem na grič aventinski, kjer se znajdejo mnogi spominki dragi keršanskemu sercu. Te družbe sem bil vselej vesel, ker je težko dobiti bolj zvedenega izlagavca (Cicerone) znamenitih keršanskih starin. Ustavili smo se najpred pred cerkvijo sv. Sabine, ki je tu v hiši lastnih staršev žlahtno kri za Kristusa prelita. Starši so jo bili izročili v oskerb in izrejo keršanski služabnici Serafii, ktera je bogato obdarovano devico Kristusa spoznati in ljubiti naučila. V obeh je bila ljubezen do njega, ki ji je na križu odrešil, tako močna, da je ne meč ne ogenj ni mogel udušiti. V petem stoletju je ua mestu njunega maiterstva pobožen mašnik, Peter po imenu. Ilirec po rodu, zidal cerkev. Pri tej cerkvi sem tudi zdaj našel mladega strežeja, ki me je po ilirski nagovoril je rojen Slavonec. Cerkev sv. Sabine je velika bazilika; in obokana, vidi se golo vse tiamovje visokega nastrešja.
V velikem altarju (Confessio) so hranjene trupla sv. Sabine in njene služabnice sv. Serafije, sv. papeža Aleksandra I in njegovih levitov Kvencija in Teodula , ki so bile najdene v katakombi sv. Neže. Široki kamen, ki je njih grob pokrival, je vzidan v cerkveno steno; nanj naslonjen in razpet je večkrat sv. Dominik cele ure premolil. Sred cerkve se vidi tri čevlje visok kamniten steber, verh kterega je uterjen svetlovglajen čern kamen z vdolbenima dvema luknjama, kakor se vidijo nu kamnih, ki so jih mar-ternikom privezovali na vrat, da bi jih usmertili z vtop-Ijenjem. Pravijo, da je bil ta kamen nekdo vergel v sv. Uominika, ko jc bil tu zbran v pobožni molitvi.
Cerkvi sv. Sabine je prizidano prostorno samostansko poslopje dominikanov, ki tukaj božjo službo opravljajo. Ta samostan slovi zastran neskaljenega pobožnega duha in ojstrega zatajevavnega življenja, ki se v njem od časov velikega ustanovnika zvesto hranuje; je bil od nekdaj rodovitno semeniše pridgarskega reda, je tudi zdaj še biva-liše irskih mladenčev tega reda, ki prihajajo za nekaj let v Rim, tla se v slavnih bogoslovskih šolah pri sv. Marii nad Minervo izobražujejo in ondi in doma z duhom sv. Dominika napajajo. Tii zamorejo ta duh dih&ti v se s polnimi duški; kamorkoli stopijo, jih zbada v serce kak spomin iz njegovega življenja in iz življenja njegovih tovaršev, ki je bilo toliko drago pred božjim obličjem in toliko zveličavno za zahoduji rod keršanski, raztergan z motivnimi strastmi. Tihotno zidovje tega samostana je razsvetljeval sv. Dominik s svojimi čednostmi, s svojimi zamaknjenimi molitvami iu z ojstrimi deli vedue pokore. Ko bi stene nizke celice, v kteri jc stanoval, mogle govoriti, koliko
bi zamogle pričevati! Zdaj je ta celica premenjena v lično kapelo; razmere so še ravuo tiste, leseni temni strop tudi ravno tisti, ki je pokrival glavo ognjenega Dominika. V tem nizkem in ozkem prostoru so bile mnogokrat zbraue v svetih pogovorili tri velike duše, sv. Dominik, sv. Frančišk in karmelit Angel, tu so kovali zarote zoper vojvoda tega sveta, tu so hrabri poveljniki Kristusovih voj-knih trum se posvetovali, kako da bi napadali in uničevali sovražnike božjega kraljestva. V samostanu sv. Sabine je kapitelska šolana, v kteri sta sv. Iliaciut, slava poljskega naroda, in njegov brat Cezlaj, prejela belo redovniško obleko iz rok očeta Dominika. Tega samostana čast je bil v petnajstem stoletju O. Gizleri, ki je pozneje kakor papež Pij V s svojo svetostjo in z viteškimi zmagami cerkev božjo povikševal. Slanica, ki mu je v prebivališe služila, je tudi preuarejeiia v kapelo; jc bolj prostorna ko Dominikova in zdaj obokana. Razun drugih svetinj se tu kaže v počastovanje podoba Kr.žancga, pred ktero je imenovani redovnik blaženega spomina svoje serčne zdihljeje pošiljal k nebu in jih ogreval z vročimi solzami. Ta bridka marlra je bila poprej hranjena v Vatikanu: Pij IX pa jo je izročil v varstvo Dominikanom sv. Sabine. V cerkvi sv. Sabine je ostaja (statio) pepeluično sredo, in skoz veliko let so ta dau papeži semkaj hodili se pepelit.
V samostanskem vertu popotniku kažejo pomorančno drevo, ki ga je sv. Dominik posadil z lastno roko; akoravno ne vselej lepega rumenega sadu. si tujec rad kak zelen listik za spomin v svojo listnici* vtakne.
Pridši iz samostana sem si zapisal v listnico naslednji napis, kteri vsekan v kamen nad cerkvenimi vratmi že davno oznanuje pobožnim obiskovavcem Ijubezujivo skerb previdnosti božje, ki jc čula nad sv. Dominikom, da so mu eu-krat gredočemu domu v temni viharni noči nebeški strežeji pot razsvetljevali. Takti se glasi napis v latinskem jeziku:
Ihtm claustrum tetra Gurmanu* norte rediret. Et e ia prae tenebrit non Lene tuta foret.
Protinus e coelo reniunt. qui lamina gettant Et nitet in tenehris noj- ifuasi facta dies.
Scilicet haee superis cura est imposita justis, It doreant tuta s *emper imire vias.
Blizo svete Sabine je cerkev sv. Aleša, ki jo keršanski popotnik tudi z veliko pazuostjo pregleduje. Na levi strani velikih vrat so v stekleni s pozlačenimi okviri ozaljšani skrinji podolgoma obešene stopnice, pod kterimi jc blagorodui Rimljan Aleš, sin Kvfemijaua in Aglae, skoz sedemnajst let v hiši očetovi živel od nikogar ne spoznan. Pod stopnicami z desetimi stapnjami je ležeča podoba sv. Aleša, zdolbena umetno iz čislega belega inarmoria, v desni roki derži bridko martro. v levi zavitek papirja. Tako je bil Aleš najden po svoji smerti. Pripoveduje se tiamteč. da je Bog svojega služabnika, ki je bil le njeoiu znan. ljudem pa neznan v življenju, po smerti hotel pred svetom pove-
iičati. Ko je bil izdihnil svojo blago dušo, se je slišal v raznih rimskih cerkvah skrivnostni glas: ,,lšite moža božjega , da moli za Rim." Vse mest* je po konca; ljudje se poprasujejo. melijo. Ravno tisti glae se zopet sliši, pa pristavi: „V hiši Evfemijanovi išite." Ljudstvo hitro tje dere in najde pad stopnicami merliča • križem in papirnatim zavitkom v rokah. Zastonj poskažaje mu papir izter-gati iz roke; menijo v njem brati zapieane zgodbo njegovega življenja. Nato pride tje papež sam, cesar, vse sta-rašiustvo in med starašini tudi Evfemijan. Papež mu zapove v imenu božjem, naj spusti papir. Roka merličeva se odpre in pismo pade v papeževe roke. Vpričo vsega zbranega ljudstva ga preberejo; z začudenjem in stermenjem ga zaslišijo oče, mati, žena. Papež in cesar sama neseta merliča v cerkev sv. inarternika Bonifacija, ki je bila zidana tik Evfemijanove palače in pozneje svetemu Alešu posvečena.
V cerkvi sv. Aleša je posebno znamenit dragoceni prezbiterij; tla so iz porfida, serpentina in raznih marmor-uih plošic; neizrekljivo lep je tabernakelj, p.ečudno krasni so njegovi stehriči iz nar čistejšega alabastra. Ves altar (Confessionem) pokriva lično zdelan marmorni baldahiu; pod altarjem je grob sv. Aleša, svete Aglae in sv. Bonifacija. V stranskem altarju je podoba Matere božje iz Edese v Sirii, kjer je Aleš nepoznan sedemnajst let večidel v cerkvi preživel. Ta podoba, pravijo, je enkrat v Edesi cerkvenemu služabniku govorila iu Aleša izdala. Ze-leč uiti vsemu počastovanju je pobegnil na barko, ktera ga je zanesla v Italijo, kjer mu je Bog še sedemnajst let v očetovi hiši pod stopnicami odločil. — V cerkvi se vidi tudi vodnjak, kteri je bil kdaj sred dvora Kvfeinijanove palače. V poprejšnjih časih se je voda iz tega vodnjaka široko okrog razpošiljala, ker so se ji pripisovale zdravilne moči.
Cerkev sv. Aleša oskerbujejo redovniki sv. Hieronima Emilijaua. ki se jim sicer tudi pravi S o m as ki. Od nekdaj so bde njih zasluge velike za izrejo mladosti; naj tudi zanaprej njih delo llog blagoslovi z višave!
Le kake stopinje ločena od ccrkve sv. Aleša je velika priorija vitezov meliških. Ko pridemo k velikim vratam. nas opominja g. vodja, naj pogledamo skoz ključno luknjo ključavnično. Zares premičen pogled! Ugleda se skoz prostorno dvorišč naravnost skorej pol milje oddaljeno veličausko spredje šempeterske cerkve. Ko se pa skoz dvoriše pride na vert iu konec verta v zali belveder. se odpre čaroven razgled. V znožju sterme skale, verh ktere se razprostira priorija, svoje rumenkaste valove vali počasna Tihera. Spodaj na levem bregu so navaljene marmorne skale vsakoršne velikosti, ki se tu izkladajo za po-dobarske umetnike. V reki so znati nekteri ostanki glaso-vitega ledenega mosta (pnns sublirius). Ob nasprotnem desnem bregu se steguje na dolgo preobširna bolnišnica sv. Mihaela, čeztiberski mestni del (Trnslvrere), janikul-ki grič in veliki Kim na desno roko; na levo roko kaže iz-verstni Cirrrone mesto imenitne luke (\amlia) in velikega terga (Hmpnrium), kjer so nekdanji Rimljani i/.praz-novali i/, bark bogate zaklade, uplenjene premaganim daljnim ljudstvom; še dalje čepinji griček (mnns testnevns), ki se tako imenuje, ker je izrastel iz čepin ubitih verčev in loncev, ki so jih tu zmetovali in nakupičevali. Iz tega se lahko posname velikost starega Kima in njegovega pre-bivav.-tva. Ce pa o tej priložnosti opomnimo, da je cesar lleliogabal svojim sužnjim ukazal, naj vse pajke po vsem mestu poberejo in da so jih nabrali deset tisuč liber utecem millin pomlo). i/, tega tudi razvidimo, da je to središnje mesto sveta silo veliko, pa da je redilo pod svojo streho tudi veliko ne-uage.
Zapustivši mesto krasnega razgleda smo se derdrali hitro k samotni ccrkvi svetega Suha, s ktero je sklenjeno v lepem slogu zidano poslopje. Bilo je kdaj posestvo svete Si I v ije, matere papeža Cregorija I. Odtod je skerbna Iju-
bijoča mati svojemu velikemu sinu v samostan, kjer je pod sladkim jarmom benediktovih postav služil svojemu Bogu, aočivje ia mleko pošiljala, kakor popotniku iiaznauja napis, postavljen nad vhodom. Zdaj je sv. Saba lastnina germanskega kolegija (Villa Collsgii Germanici); 4. deceo.bra eem ti videl rudeče-oblečene germanske klerike v povišanje praznika sv. Saba obhajati v okusno okinčaai cerkvi slovesne večernice.
Nazaj grede sino obiskali še neki kraj predrazega spomina, namreč cerkev svete Pri s k e, perve marternice zahodne cerkve. S prerodivuo močjo je kri plemenite device iz starašinskega rodu stari Rim močila. Cerkev je zidana na inestu, kjer je poprej stalo hišno poslopje Priskinib staršev, kteri so vživali neprecenljivo srečo večkrat gostoljubno sprejamati apostoljskega pervaka svetega Petra. Bli-šečo v nar lepšem cvetju deviške mladosti je apostelj Peter Prisko naproti pripeljal nebeškemu ženinu in trinajstletno devico posvetil v kopli prerojenja. V podzemljini (»otterra-neo) se še hranuje kainuitni kotel, v kterem je sv. Peter žlahtno devico kerševal; njegovo stalo je. kakor kaže oblika, ostauak nekdanjega paganskega altarja. V altarju podzemeljske cerkve počivajo košice mladeuške spričevavke, nad kterimi sc enkrat v letu, 18. januarja, ko cerkev njen praznik obhaja, presveta daritev opravlja. Ker je cerkev na bolj samotnem kraju, je nekako zapušena; za tujega romarja je pa vir neskončno sladkih čutil, ker mu misel užiga serce, da se sprehaja po zemlji s stopinjami sv. Petra za vse veke posvečeni.
Pogovor otl posta.
(Dalje.)
V rad ni k. Zdi se mi, da ste se nekoliko preveč vneli, in da nekdanje čase bolj slavite kakor jim gre. Pomislite le, da so bili pred tisuč leti vse drugačni časi. kakor so zdaj. Ljudje so bili takrat nevedni, neooiikani in sužnjega duha, papež in škofje so pa veliko veči oblast do vernih imeli, kakor jo imajo dandanašnji.
Kupec. Toraj, hvala Bogu, da so minuli ti žalostni iu temni časi cerkvenega go-postva! Gotovo je, saj po mojih mislih, da postna zapoved, naj si bo žc polajšatia ali ne. sedanjim omikanim časom ni več primerna. Ako se tedaj hoče kdo postiti, naj sc posti, jest mu za to kratko-časnvanjc gotovo ne bodem zavideu. Bog nas jc za nebesa vstvaril iu tje upam tudi brez posta priii!
Nekteri n e k a to I i čan j e. Piav imate; v ti zadevi smo enih misel. Tudi mi se ue postimo, vender pa upamo, da nas zavoljo tega veliki ključar sv. Peter nc bode za-vcrnil, kadar bo treba se pri lijem zastran vhoda v nebesa oglasiti.
Katoliški duhoven. I)a so časi zdaj drugačni kakor so nekdaj bili, vam gosp. uradnik rad poierdim, ravno zavoljo tega pa je tudi postna zapoved vsa drugačna, kakor je bila v pervih stoletjih, in ako bi tudi temu tako bilo, kakor pravile, da so bili ljudje takrat nevedni, nc-omikani iu sužnjega duha, čemur pa zgodovina obilno nasprotuje. v eni iu naj imenitniši vedno-ti iu učenosti: v keršauskeui. pobožnem, bogoljiibnem in spokornem življenju so vender stotero prekosili premnoge sedanje katoličane, pri kterih omika, učenost in pa nevera iu duhovna mlačnist skoraj enaki pomen imajo.
Iu neprimerna, pravite, bi bila sedanjim časom postna zapoved, zato ker se omikani imenu|c|o! Kako v resnici ne-premišijeuo iu nespametno je to govorjenje, ki nam jasno kaže in spričuje. kam so mnogi že prišli po ravuo ti go-Ijufui omiki ua potu duhovne mlačuo»ti, inerzlote iu nezavednosti. Kakor da bi ti, ki so omikani, res bili žc sami svetniki iu bi čisto nobene pokore ne potrebovali! Tudi brez po«ta upate v nebesa priti? Prav; želim vam srečno pot, toda. to vam odkritoserčno zaterdim, da ako pri tem
D enakem mnenju ostanete, bi vam ne želel biti tovarš pri vašem in ne pri vnebohoilu vseh, ki so z vami enih misel!
Tudi prebiva vci mesta Nini ve bo se najberže o svojem času omikane imenovali in govorili kakor vi, iu ni jim biio tudi toliko zameriti, kajti bili so neverniki in niso jim bile »e znane Kristusove besede, da „nebeško kraljestvo silo terpi iu da gu le silni bodo posedli." (Mat. 11, 12.) Pa prerok Jona jim je tako krepko in jasno povedal iu zater-dil, koliko njih omika velja pred Bogom, da so se kar urno p n p r i j e I i resne pokore in ostrega posta, da bi napovedanemu poginu odšli, in s tem so si v resnici tudi Božjo ruilost naklonili.
Ne morem in ne upam si sicer razsoditi. koliko so mnogi sedanji prebivavci nekterih mest v zadevi vere in keršanskega življenja bulji mimo nekdanjeh Ninivljanov; vender to si terditi prederznem, da bi premnogim gotovo ne bilo na škodi, ako bi tudi med njimi kak Jona vstal in tudi nje podučil in prepričal o veljavi in ceni njih toliko hvaljene omike, napredovanja in olike pred Bogom.
Stolni korar. Res, dobra in hvalevredna je ta misel in želja; in kdo bi bil verjel, da se bo prej ko bi kdo menil, spolnila! Ni sicer prerok Jona iz groba vstal, vender pa je neki drugi, v tekočem veku čez vse druge veljaven in pooblasten mož sprejel in prevzel preiineuituo nalogo tega zaželenega in res jako potrebnega podučeuja, naš slavni vikši pastir, namreč prcblagi Pij IX s svojo občudovanja vredno, preiineuituo encikliko od 8. grudna lausk. I. Vsaktera učenost, mnenje in omika, ki ne stoji na podlagi vere in resnice, temuč je nji in cerkvi nasprotna in sovražna, najde tu v 80 stavkih za vse pravoverne veljavno obsodbo podpisano. Naj bi pač preimeuitna in mogočna beseda Kristusovega namestnika sedanjemu v tolikih zmotah zapletenemu svetu toliko zalegla in toliko veljavo imela, kakoršno je imela pri Ninivljauih beseda preroka Jona!
Drugi kupec. Dobro nas podajata, gospoda, in še celo toliko hvaljena pa tudi grajana enciklika, kakor v časnikih berem, vama mora pomagati. Pa le dajta! Mene saj to toliko ne obteži. Cerkve in njenih postav ue zaničujem, učen tudi nisem toliko, da bi bil neveren, za omiko, ki vama tako malo dopada, se dosti ne menim, in tudi posta, to je, pritergovanja pri jedi. se ravno ne branim, ker sam moram spoznati, da se res bolje počutim, ako zlasti zvečer matiji mero jedi zavživam. Le ena reč je, kteri se vdati ne morem. Te presnete postne in močnate jedi namreč, te se mi v resnici nikakor ne prilegajo, in ne morem kaj za to, ves dan me teži in mi slabo prihaja, kadar postno jem. Zakaj pač cerkev rs v,a a meso in mesne jedi vživati prepoveduje, ali bi nc bila mogla kakšne druge i**di prepovedati?
Stolni korar. Meso je naj bolj tečna in kusu uaj prijetniši jed, ona toraj tudi poželjivost naj bolj vnema. — Poglavitni namen postne zapovedi, kakor veste, pa je, samega sebe premagovati in poželjivost krotiti; toraj morajo tudi pomočki in sredki taki biti, da se ta namen naj lagljeje doseže. Vender pa cerkev ni brezserčen trinog, temuč skerbna in dobra mati, ki človeku želi le pomagati, ne pa škodovati. Naj jo tedaj tudi vsak postiti se dolžan, ki je v nevarnosti grešiti, in v taki soio vsi, vender la zapoved teh ne veže. ki so u. pr. nevarno bolni, iu kteri iz dolge in hude bolezni šc le okrevajo, kterim bi postne jedi škodovale. Ni dolžuost slabim 111 bolehnim ljudem si živeža ravno tako ostro lergati, kakor ljudem pri terdili moči. Tudi kdor pretežko delo iina, ali je reven in uhožen. nai si toliko priterga, kolikor mu delo in okolišine pripuste. Toda vsi tisti, ki se posiliti uc morejo, ne smejo bili tega vedeli, teinuč naj po besedah sv. Avguština jokaje jedo in namesto posta težave svojega stanu Bogu darujejo in tem bolj se vadijo v drugih čednostih iu delih milosti in ker-
šanske ljubezni. Zatega del je ludi v škofovem pastirskem listu vsem tem, ki se polajšanja postne zapovedi poprije-majo, razločno naročeno vselej moliti tri „0čenaše*4 in tri „Ceštna si Marija," ali pa po svojem premoženju alinožno deliti. Zakaj lii veljajo besede aposteljuove: „čerka umori, duh pa oživlja." (II Kor. 3, 6.) ..Obreza serca po duhu je prava, ne pa po čerki." Naj si je tedaj zavoljo pokor-šinc iu dobrega izgleda dolžnost tudi čerki postave pokornim biti, je vender poglavituiši reč namen iu duh, ki postavo oživlja in brez kterega sc ni nadjati pravega sadti iu duhovnega dobička, kakor ga zahteva cerkev s postno zapovedjo. ,,Ako je sam goltanec grešil," pravi sv. Bernard, ,.uaj se sam posti, ako so pa tudi drugi udje grešili, zakaj bi se ne postili? Naj sc posti oko nesramnih pogledov, jezik iu uho škodljivih besedi, pa tudi serce vsake pregrehe. Posti se tudi skopuh iu še celo lakoto terpi, vender pa pri vsem tem skopuh ostane zato, ker strada iu je lačen le zavoljo svoje skoposti in grešne strasti. ..Glejte," so resne Gospodove besede, ki bi znale tudi mar-sikterega kristjana zadevati. „v dau svojega posta delate po svoji volji in zatirate svoje dolžnike. V prepiru in zdražbi se postite in bijete brezbožno s pestjo. Ne postite se tako kakor do zdaj, da bode vaš klic uslišan v višavi. Je Ii to post, kakor ga želim, da se človek med dnevom tare. kakor obroč svojo glavo pripoguje in v spokorni obleki in pepelu leži ? Boš li to post imenoval, in Bogu prijetni dan? Ali ni velikoveč to post, kakor ga želim: Razvozlaj vezi hudobije, raztergaj verige zatiranja, oprosti za-terte in odpravi vsako težavo. Lomi lačnemu svoj ki uli. sprejmi uboge, obleci nage iu ne zaničuj svojega mesa. Potem bo tvoja luč zasvetila kakor jutro in tvoje ozdravljenje bo hitreje prišlo. Tvoja pravičnost bo pred tabo hodila in veličastvo Gospodovo te bo sprejelo." (Iz. 58, 3 — s.)
„Spremljevati mora tedaj, opominja v tem pomenu sv. Avguštin (Tract. 17 in Joan.), naš telesni post. da bo Bogii dopadljiv in nam koristen, veliki in splošnji duhovni post, ki je v zderžanju od greha iu prepovedanih posvetnih sladnost;" ,,zakaj nc v samem priterganju pri jedi," pravi tudi sv. pa p. Leon t Brcv. Serm 41. iu Uuadr. J. obstoji krepost našega posta, iu zastonj bi telesu živež tergali, ako bi tudi od duše krivičnost nc odvernili." ..Spreohcroite se k meni,*4 govori gospod po preroku Joelu (2, 12. 13) ,,iz celega svojega serca v postu, v solzah iu zdihoianju. Raztergajte svoje serca, in ne svojega oblačila."
„Ako se tedaj hočemo Bogu všeč postili, govorijo lepo v ti zadevi ranjki Slomšek* J, moramo svojemu postu za tovarša poboljšanje, molitev in rnilošnjo za tovaršice izvolili. Posvetnež naj zapusti svoje navadne dobre volje, iu naj moli namesto, da bi v tajiste hodil. Požrešneš in pijanec naj se kerčem, pojedin iu pijančevanja zvesto ogiba, iu kar si prihraui, naj vbogajme da. Lakomnik naj neha od svojih dobičkarij, iu uaj od svojega blaga daruje ubogim. Prcvzetuik iu štimanec naj se poniža in zaklene svojo gizdaslo nošo, naj gre in zapušenim bolnikom postreže. Nečistnik naj razterga grešne zaveze, naj zapusti vse zapeljive in pohujštjivc tovaršije in pota, namesto njih pa naj teui bolj pridno božjo službo obiskuje. Tudi zakonski uaj opustijo postni čas svoje zakoustvo (Joel 2, 16.): naj živi mož, kakor bi žene ne imel, in žena kakor bi omožena ne bila." * *)
Tako, lejte. se pravi v duhu in resnici, Bogu dopad-Ijivo iu duši v pravo korist se postiti. (Dalje nasl.)
*) Ev. Hrana I D. — His* Rom. Hiesa pro ppons. Hnbr. lir..

JMaxnik pri oltarju.
Dvojno darilce, pastirjem1*) in kristjanskim o v č i c a m ob enem.
IX.
Mašnik šive priporoča;
Jezu* vleče križ na rano'.
Pert Veronika mu zroča.
Da obraz svoj v dar ji sam.
Mašnik moli še brez glasa.
Soje Jezusa derhal.
De prišli bi še do časa
Na goro mertvaških glav.
Potem, de so se Bogu priporočili duhovski udje in deržavni vladar, pride versta na vernike, in masnik stori spomin po imenu tistega ali tistih najpred, ki želijo, de bi se sveta inaša brala v njih namen, postavimo: za bolnega, popotnega, zaročene, za umirajoče, za tiste, ki se v kaki nadlogi znajdejo itd. Potem pa se druzih, ki jih v namenu ima in za vse pričujoče vernike. Od nar perve dobe krist-janstva se je tako pri sveti maši molilo. Glasi se pa ta mašna molitev sedaj tako-le: Spomni se, Gospod, svojih služabnikov in služabnic in vsih pričujočih, kterih vero poznaš in vidiš pobožnost. za ktere ti darujemo, ali kteri ti darujejo ta hvaležni dar za-se in za rse svoje, r odrešenje srojih duš. pa doseči zveličanje in ramost, in ti pošiljajo sroje želje, tebi rečnemu, živemu in pravemu Hogu. Potem de odmoli mašnik za vojskovavno Kristusovo cerkev, moli uatihoma dalje, rekoč: Sklenjeni z vso občino izrotjenih njih spomin obhajamo, sosebno častite vselej Device Marije, Matere našega Boga in Gospoda Jezusa Kristusa, pa tudi trojih svetih aposteljnov in marternikor, Petra in Parla, Andreja. Ja-kopa, Janeza. Tomaža, J a kopa. P Hipa. Jerneja, M a -terza, .s imna in Tadeja, Lina. Kleta, Klemena, Ksista. Kornelija , Ciprijana, Lorenc a , Krizogona . Janeza in Pavla, Kozma in llamijana in vsih tvojih svetnikov:
*) Capot \. De Canone Missae usque ad Consecratienem.
I. Saeerdos dieto: Hanrttu, deposita manu devtra super Al-tare. sinistra «{uaerit 1'anonem. Tuni stans. manibus junetis, easdem mox extendit. elevat, conjungitque. extollens simul ad Crvcrn oculos ac sine n»ora illos demittens. Tuo> manus jun-etas super Altare illico reponit ct profunde inclinatus incipit. tunc et n»n prius, Canonem submissa voce dicens: Te igitur. Dieto autem petimus. manus hinc super Altare extra Corporalc evtendit. illudque in medio osculatur. Deinde erigens se. ac stans manibus junetis antc pectus. subraissa voce prosequitur uti arrepta habeas et benediras, ijuo prolato sinistram manum super Altare e\tra Corporale deponit et dcxtera ter super t ali-cem et llostiam simul signat. submissa voce interim proferens llaer -J- doni. haer y manera, haec f soneta sacrificia illibuta. Kvinde manibus extensis antc pectus, prout ad orationes. pro-seijuitur ex Misali legens: In pri mit. quae tibi offerimus voce semper submissa.
2 l'bi dicit I na rum fumiilo tuo Papa nostro X. caput in-clinat versus libruiii in revercntiae signum. Proferens autem ista: Et Antistit? nostro V. sive sit aut Patriarcha. aut Ar-chiepiscopns aut Kpiscopus in propria Dioecesi caput non ineli-nat. Ad titeram N. post verba An ti.tti te nostro N. debet ex-primi solus Kpiscopus. qui <,ua tališ est Ordinarius illius loci, in <pio celebratur. In imperio Austriaco additur adhuc : Et Im-peratore nostro V Nemo tandem in fanonc. praeter recen-sitos. erit appellandus.
3. Cum pronuntiat voce omnino submissa: llomento Domine fumulorum manus cvtensas jungendo elevat usejue ad mentum circiter. Ouibus sic junetis stat panli.-per in quiete, ptr spa-tiuni unius Puternoster. eapite aliijuaniuluni inelinato, oeulis in hostiam intensis, applieationem renovans ae pio cordis alTectu remmemorationem faeiens vivorum Christi fldelium ju\ia suam voluntatem. <juorum nomina submissa voce vel mente tantum ex pri mit. Potrst etiam Cclcbrans, si pro pluribus orare inten-dit. ne. i|uod non rarn flt. circumstantihus sit morosus. antc Missam in animo proponere sibi omaes illos. pro fjuibiis in Missa orare intendit. et hoe loco gencralitcr unico conteitu ipsorum vivorum commemorationem agerc. pro <,uibus ante ML-sam orare proposuit in >li»»a.
daj nam po njih za služenj i in prošnjah, de bomo v zavetji troje pomoči obvarovani pri vsih rečeh. Po Jezusu Kristusu Gospodu našem. Amen. Naj perva se imenuje častita vselej Devica Marija, in to se tudi tolikoveč spodobi, ker je ona Kraljica vsih svetnikov, vselej Devica, Mati Božja, Mati našega Gospoda Jezusa Kristusa, Sinu Božjega, zakaj večje časti ji mati katoliška cerkev ni mogla skazati, kakor prav s temi besedami. Za njo se imenujejo razun svetega Matija dvanajsteri aposteljni, o kterih pa ne bomo govorili, ker je njih življenje, kolikor mislimo, večidel znano. Za aposteljni so sledeči sveti mučeniki: Sveti Lin, ki je bil pervi naslednik svetega Petra in umorjen pod cesarjem Vespazijanotn; sveti Klet papež, mučen pod cesarjem Domicijanom; sveti Klemeu, papež, v morji utopljen pod cesarjem Trajanom; sveti papež Ksist, mučen najberž pod cesarjem Hadrijanom; sveti papež Korneli, ob glavo djan pod cesarjem Filipom Arabčanom; sveti Ciprijan kartagiški škof, ob glavo djan pod cesarjem Valerijanom; sveti Lovrenc, mučen pod cesarjem Valerijanom; sveti Krizogon, ob glavo djan v Ogleju pod cesarjem Dioklecijanom: sveta brata Janez in Pavel, ob glavo djana pod odpadnikom Julijanom, in sveta brata Kozma iu Damijan, ob glavo djana pod omenjenim Dioklecijanom. Pristavi se še, iu vsih svojih svetnikov, de bi Bog zavolj njih za-služenja iu prošenj nas vselej varoval iu nam pomagal. — Mašnik derži roke nad darnim kruhom in darnim vinom v kelihu in moli: Prosimo toraj Gospod, de potolažen sprejmi dar svojih služabnikov in rse svoje družine, in de nam daj v tvojem miru preživeti svoje dni, de nas od rečnega pogubljenja otmiš in nas čedi svojih izvoljenih prišteješ. Po Kristusu Gospodu našem. Amen. V tej molitvi se mašniki hlapce imenujejo, kakor se tudi naj viši duhoven vsega kristjaustva katoliškega ali sveti Oče papež ,,hlapec hlapcev Božjih" imenujejo, de tako svojo globoko ponižnost proti Bogu pokažejo, družina pa pomeni verne kristjauske duše.
cfmiiiiL
Hlarii o suši *)
(spisal Fr. Zakrajšek.)
kraljica nebeška ,
Pomoč ti človeška.
Oh, milo oberni na zemljo oči!
Nadloga nas sili.
Se enkrat se v>mili
Človeškega roda. ki sušo terpi!
Glej. roža tam peša. Glavico pobe.ša,
Zc gola in suha tam revca medli. Nje listki zveneli Nc bodo več cveli . herdežek preblagi na njo ne rosi.
Na polji cvet mine;
Y naročji doline
Razpoki ko grobi odpirajo 6e.
Prej cvetne planjave
So mertve puščave,
In človek zdaj na-nje toči solze.
In žitice malo.
Še ni dostebljalo.
Že nosi prezgodaj usušeni klas:
Izpita je gleba
In z jasnega neba
Nemila smert gleda na nas.
Na pašah , v gaji, Na vsakemu kraji Tihota kraljuje, tud potok molči. Skoz listje vse velo , Terdii. okorelo
Nobeden vctricek več ne šumi.
Nebeška ah Deva.
Glej, človek jc reva.
Ne daj. da p»grezne v obupa se noč
K Oeetu priteci,
Besedo le reci.
Izprosi človeku hitro pomoo!
Gorje, kaj na sveti Nam bode početi.
Če k nam ne ozre se tvoj mili obraz?
Saj tvoji smo sini
Mi revni terpini.
Nikar ne pozabi, vsmili se na6!
*) Se je solnce močno pripekalo in ni bilo še upati toliko zaželenega dežja , kar na binkoštni pondeljek. ko sem to pesmico sa tisk prepisoval, začne pohlevno rosljati. Da bi se pač neba studenci odperli!	Pia.
Hrepenenje po Jezusu.
Prijatelji. Povejte mi,
Kod nek moj Ženin hodi ? Gori serce. In vse želje (ia išejo povsodi.
Oglasi se, Kje najdem te, O Jezus ljubeznjivi! Moj duh medli, Za Te gori
V ljubezni nevgasljivi!
Moj zlat' Pastir, Vse sreče vir Si ti ia dušo mojo ; O vsmili se. Zadeni me
Na rame ovco svojo!
Zveličar moj! Le koj, le koj Me vsliši, pridi k meni! Brez tebe mi Živeti ni,
Zato z menoj ee skleni!
Glej, serce ti S cvetlicami Prav lepo čem oplesti; Ti bodeš tam Prebival 6am O Jezus, ženin zvesti!
J. Virk.
Mariji.
Solnce milo se nagnilo Za visoke je gore, In z višine mi skoz line >brani glasi zadone.
Že pomika se velika Truoia ljudstva v sveti kraj; Tam častiti, tam slaviti Hočejo Marijo zdaj!
Tudi mene serce žene V hišo Božjo, k Mariji; Tu častiti, tu moliti Duša vedno hrepeni.
Pred obličjem, lepotičjem Tvojim omahuje vse; Tu zdihuje, tu zročuje tše Bogu serce.
Tudi bolno, tuge polno Moje serce tu je vmes; Moji stoki ino joki Milosti žele z nebes.
Pomočnica, tolažnica Revnim si, Marija Ti i Prošnje moje usliši. Svoje Milosti nad mene zlij !
Kdor v težavah in skušnjavah Te je prosil za pomoč. Pomagala, in pregnala Si mu križev černo noč.
Zapušenim in zgubljenim Si pokore svitla luč; Hirajočiiu. vmirajocim Pravi si nebeški ključ.
Moja bodi Mati. vodi Skoz viharjev me lomast, De v borenji in terpljenji Duh ne zajde mi v propast!
Ko	pa hoče večni Oče, I)a se s svetom poslovim.
Ko	v bojezni in bolezni
Ze	mertvaški znoj potim:
Takrat Dvica. o Kraljica
Mi v pomoč na strani stoj; Dušo vzemi ino spremi Jo v nebeški raj seboj!
* • t-
10gied po Slovenskem in dopisi.
Iz Ljubljane. — a — Lepe pesmi glas seže v deveto vas. lega pregovora se spomnim, kadarkoli berem kako res lepo pesem; nasprot me pa serce boli, kadar dobim kako gcido pred oči, nuj si bo njena vnanja oblika še tako umetna. — Kdor ima s šolami opraviti, vč in čuti, kako suhe in prazne so večidel slovenske berila, zlasti kako malo imajo v svojih predaiih dobrega, šolski mladini primernega pesniškega bla £ a. — Pa so tudi mnogi pesniki taki, da se njih pesmi z dobro vestjo ne morejo v roke dati mladim učencem. Tolikanj bolj mora veseliti človeka pesnik, o čigar pesmih se mladosti lahko reče, kar piše sv. Jeronim: ,,llilarii lihros iiioffeuso decurrat pede." In ta pesnik je znani A. Ume k Okiški. Zgodaj že je jel skladati pesmice, pel je zmiraj lepše iu uuineje tako, da je doveršivši gimnazijo Sloveniji podal krasni slavospev A b u n a So I i man. Kako je napredovala po tern njegova Vila, bo pokazala bližnja prihodnost. Skorej da na prošnjo je dal svoje sem ter tje razglašene pesmi zdaj po J a n e ž i če ve m Cvctji skupej na svetlobo, ter je prntjal še nekoliko prej, nekoliko poznej narejenih, da bi jih tem raji prebirala slovenska mladost.
V treh razdelkih so v pervern pesmi (p. Jutranja molitev, Milim strunam — pevkam slovenskim, Mladeueč in Vila, Bog in narava, Vodniku, Slotnšeku v spomin, Člo-
veštvu v čveterem stanu, Zdravica Slovencem itd.), v drugem gazele in sonetje (Pozdrav zvezdi na morji. Domovini, Nada itd.), in v tretjem pripovedne poezije ^Zvezda v čelu, zlata Praga in bela Ljubljana, Telemak na spodnjem svetu itd.). Okiški sam poje o njih takole:
Po nizkih potih solne se vozilo,
Raztresala je pomlad pervi cvet.
Ko pesnikovo serce nas rodilo.
In derzno smo prijadrale na svet.
Slovenci dragi! slave ne želimo.
Saj je ljubezen radostna razlog.
Da dneva belega se veselimo,
Velja nam geslo: ..Domovina — Bog!"
Sestrice lepše pridejo za nami.
V gorkih dnevih bolj prijeten glas,
Če najdemo prijatclstvo med vami.
Ce pride srečniši in lepši čas.
Po tem takem mislimo, da bode pisatelj kritikar v „Slavische Blatter" < Litcraturberichte aus Krain. II.) popravil, kar je povedal o pervetn delu omenjene zbirke, preden je bil še drugi del natisnjen, kar je presiljenega ali pa neresničnega p. v stavkih: ,.Ks bediiukt uns, dass der Dichter in seitieu ncuesten Krzeugnissen. die \vir ken-nen, nicht reeht vor\varts \vill. Umeks Poesicu sind meist didaktiseheu, betrachtenden Inhaltes, seine Bilder und Vcrgleiche bieteu vvetiig Neues, und vvas ihiten atn mcisten fehlt — sie haben nicht s Nat i o na les! Dic Grosse und Macht Gottes, die Vergiinglichkcit des Irdischen, der Glaube, der Tod (^o jej! prim. Memeuto mori — Prcš'rn) sind die vornehmsten Stoffe, die Okiški uns besingt." Tudi pisatelju staro basnoslovstvo ni všeč v slovenskih pesmah; čc že mora kaj biti, „so soli dieses aus uuserer c i gen en Mythologie genommeu \verdcnin vendar pravi dalje: ,,die leider noch sehr \vcnig erforseht, noch ueuigcr bekannt ist.*4 Kavno tisti pa, ki piše: ..vvir brauchen nicht Bilder etc. aus dem klassischen Zeitaltcr zu holen. und utisere Kenntuisse itn Griechischcn uud Lateiuischen zu Mark te zu tragen," pritisne na koncu svoji presoji staro klasično zaplato — Also: ,,in nouum prem a tur." Res je (Trnek napravil sonetni venec ..Zvezdi ua morji,'4 ali — ne plašite sc, (udi narodnosti ui pozabil: napravil je ,,D o m o vi n i44 celo dva sonetna venca in sicer v enem Glede na poslednjo kerpo bi bilo pač želeti, da bi take reči, take knjige, ktere mlademu človeku um begajo, slrasti budijo iu serce kazijo, šle pod klop ali kar v černo morje. Sedanji mladini sc tako rado v glavi veiti, kakor uni pisatelj sam omeni o Vili slovenski, da je v nji dokaj .,ro-mantiseh -seiitimentales Fautasiren, Herz, Schtnerz, uu-gliicklichc Liebe44 itd.! Takih strupenih gob jc treba mladino varovati, ki so toliko nevaruiši v prijetni, lični iti celo materni besedi. Kar pa um vedri, duha bistri iu serce pošteno zveseluje, s tem i>i rekli, ni treba ravno toliko čakati in počakovati sedanji hitri čas, ki jc močno drugačen memo nekdanjega, iu takim spisom iu knjigam kličemo radi tudi mi: ,.Mit Ungcduld crvvarten vvir das zvveitc llcfi
Iz Ljubljane. Mora se priterditi. da malokje jc v primeri toliko pridnih delavcev za slovensko slovstvo, kakor v Gorici. Ravno te dni nam jc zopet od ondot poslal g. F. K. prav mičen in rodoviten spis: ,.ZIati lešniki ali srečka nje za celo leto.44 V kratke iu jedernate verstice v podobi pregovorov so vpleteni lepi in mični nauki za življenje v raznih okoiišinah. iu ravno v taki obleki naj bolj do živega segajo in se naj globokeje vkoreninijo. Vsa-kikrat jih bode ,,Danica*4 naznanila nar manj 10 za prihodnjih 10 dni, če ne morebiti rajši precej v začetku za celi mesec, da jih potem morejo nedeljske in druge šole. deržine in posamezni ljudje rabiti, jih v drušinah srečka je vzdigovali itd. V poskušnjo naj pokažemo Ic nektere. n. pr :
1.	Božji strah je v zgubi, kjer se kvanta ljubi.
2.	Ue tat ljudem vbeži, pa miška ga vlovi.
3.	V hiši tema, v glavi slama — je doma nerodnost sama.
4.	Voda vse opere, samo sramote ne. itd.
Iz Ljubljane. V praznik presv. Rešnjega Telesa jc poznejši procesije nekoliko dež motil; šenklavška, ki so jo mil. škof vodili, se je bila pretergala po pcrvem blagoslovu; zjutranje so bile srečne. Pri šcnklavški so povzdignile to častitljivo slovesnost mnoge gospe, tudi iz višjih stanov, ki so šle s prižganimi svečami z obhodom. Želeti je tudi, da bi se hiše in okna po mestu o taki priliki nekoliko bolj lepšale, predmestja se v tej reči skazujejo posebno goreče. sej namen tega dneva je. da se naj častitljivši in naj lepši skrivnosti naše svete vere očitno spričevanje daje. — Preč. g. fajm. A. t'erne je svoj dodavek k duhovski matici, nam. 50 gl. nazaj vzel. ker nima upanja, da bi se ta reč napravila; obresti, ki jih je denar tačas prinesel, (okoli 2 gl. 34 kr.), je prepustil kakemu dobrotnemu namenu. (Tedaj za misijon g. Pirca. Vr.)
Z (jorenskega. -- Tista nesreča, ki se po milem Kranjskem letos zmiraj bolj razširja, je zadela tudi štiri kmete Nove vasi v leski fari. O pol desetih zvečer 9. t. m. se je na Oparnikovem hlevu ogenj vnel, ne ve se kako, in razširjal se je (ako hitro, da so bile Kmalo vse njegove, Kraljeve. Gromove in Kajževe poslopja popolnoma vpepe-peljene. Skoda se je toliko veči zgodila, ker so bili že skoraj vsi pospali, in v taki zmotnjavi skoraj nič oteli niso mogli; sreča, da še kak človek ui v ognju smerti naletel. Pervemu je zgorelo zraven poslopij tudi pet goved iu dva konja, Kralju pa. ki je imel ravno nov krov na hlevu zgo-tovljen in tudi že postavljen, kakor se pripoveduje, sedem pujsev in ena krava.
Pri tej priliki se je tudi očitno pokazalo, koliko da more ravno sadno drevje pri pogoriših ljudem koristiti. Ravno drevje iu pa zraven tudi mirni zrak je naj več pripomoglo. da se ogenj še dalje razširjal ni. Ljudstva je bilo vsih bližnjih vasi prav obilno skupaj gasit privrelo; tudi dve gjfsilnici so bili pripeljali. —	Podsivoskalski.
V	Seiitaudreju so se dogodile nektere reči, ki so /.možne vero in češenje do sv. Rešnjega Telesa močno poživljali. Dunajsko letno naznanilo bratovšine za vedno češenje sv. Rešnjega Telesa 1865 to-le pripoveduje.
Naj starši kmet neke srenje v ti okrajini je bil goreč diužuik v bralovšini vednega češenja, in zvesto in vestno je molil svojo uro vsak petek ob dvanajstih opoldne. Ne-utegoma zboli neki četertek zvečer in zgubi zavednost in besedo. l"rno mu gredo po gospoda. Ko duhoven pride z Najsvetejšim, se bolniku poverite zavednost in beseda, in prejme ss. zakramente prav pobožno in mirno. Kmali potem se poverile v poprejšnji stan in tako ostane celo noč. V petek dopoldne je razodel trikrat znamnje življenja, pra-šaje: ..Ali ne bo še kmali dvanajst?" — Poslednjič je ura dvanajst. Tedaj razločno izreče imena božjih oseb presvete Trojice, in — umerje. Umeri je v dan in uro svoje bratovske molitve. — Tudi neka druga ostarela in bolthua oseba, ki je z veliko poterpežljivostjo iz ljubezni do Jezusa v naj svetejši Svetosti zvesto svojo uro opravljala in cerkev snežila, je pred več leti umerla tisti dan iu tisto uro, ko je svojo molitev imela. — Ali tako predraga smert ni znamnje. kako prijetno je Jezusu Kristusu vedno češenje naj svetejši Svetosti in kako milostno obdaruje zvestobo v ti tdužbi ? — Diugod enake dogodbe zapisujejo, da -e v veči spodbudo ohranijo; tudi pri nas bi ne kazilo, ako bi se taki zgledi posnemali. Sicer je pomenljivo, da šent-andrejska družba vednega češenja ima 300 udov; ljubljanska jih ima čez 9.347. Dunajska jih ima 2.842 iu 494 deležnikov, med kterimi je tudi cesarska hčerka nadvojvodinja Gizela.
V	ilružbinem naznanilu iz Pešta se berejo premislika vrtilne besede: „V tem presvetem zakramentu izvira pravi studenec blagra in zveličanja, ki je slehernemu odpert, ki
ga žeja po blaženosti za dušo iu za telo. Le samo zato je toliko revšine, toliko nepokoja, toliko nezadovoljnosti in obupljivosti na svetu, ker jih je tako malo, kteri bi k temu studencu vsega blagra pribeževali, ter bi Gospoda z nebes v naj svetejši Svetosti prosili njegovih milost." Ta glavna bratovšina ima 12.066 družnikov in 234 deležnikov, ki so „zedinjeni za vedno češenje naj svetejšega Zakramenta in olepšanje ubožnih cerkev ter ohranijo nekako častno stražo svojemu ljubemu Gospodu in Odrcšeniku ,44 kakor pravi naznanilo.
Bratovšina v Sibinju na Sedmograškem, ki med dru-goverci ne more biti obilna (235 udov), se tolikanj bolj skazuje s svojo darežljivostjo, delavnostjo in gorečnostjo. Pri tako malem številu je vender od I. 1861 1863 (naznanila sežejo le do tod) imela 6253 gld. dohodkov, I. 1862 obdarovala 44 cerkev, zraven lega pa še radovoljno veliko dobrega storila, kar ni v postavah. Gospe tudi iz visokih stanov, se v molitvi verste, kolikorkrat je sv. Reš. Telo v kteri izmed 3 kat. cerkev izpostavljeno; v dan sv. Reš. Telesa altarje oskerbujejo in gredo združene za procesijo; tudi pri božtem grobu, kterega je bratovšina napravila, veliki leden se verste v počeševanji; Sveti večer pa imajo božičnico, pri kteri vsako leto več ubožnih otrok obdarujejo.
Bernska družba je konec I. 1864 imela čez 6,600 udov. Obdarovala je tisto leto 86 cerkev iz dohodkov 5.957 gl.
Otl Primorja. (Nekaj o ..Drobtinicah," ki se pričakujejo tekoče leto.) Prijazna roka naui piše, de bodo prinesle v pervem razdelu nekoliko misijonskih nagovorov svojega nepozabljivega starašinata, pokojnega labudskega knezo-škofa Antona Martina. Pač bodo v serca segale, kakor vselej, njegove zlatoustne besede! V drugem razdelu bota sledila življenjopisa v Gospodu spijočih gorečih domoljubov, goriškega nadškofa J ož e fa B a 1 a n t - a (VVallaud-a) iu pa braslovškega dekana Mihaela Stojau-a. Nadjamo se, de sta omenjena dva moža le v preblagem spominu slovenskemu narodu, de ne bi s hrepenenjem segal po knjigi, ki uiu njuno blagovito pozemeljsko djanje nekoliko bolj natanko pojasnuje. če prav za prav tudi v nekoliko različnem obsežji. Kranjskim in primorskim Slovencem je ,,po-nižni iu priljudni ljubljanski profesor,44 pozneje ..goriški nadškof iu ilirski metropolit Bal a nt v svojem obširnem področji prav lako časten steber, kakor štajerskim njih „pobožni in priprosti duhovnik in dekan Stojau" v svojem tesnejšem djanji. Zraven tega nam pa bodo „Drob-tiniee" tudi podelile krajši izpisek starega letopisa duhov-nije Matere Božje v Rušah, ki je neki mičen kosec zastran zgodovinske vrednosti in jedra. In na zadnje bo nam (udi „Gerlica44 gotovo kaj ser enega zacibala in zapela. Bog daj srečo!
Iz Amerike.
Iz št. Viiieeneija. 3. sušca 1865. — Ene dni je, kar smo imeli prav vroče spomladanske ali bi djal poletne dneve; močno jc pripekalo solnce iu po travnikih iu ver-teh je jelo zeleneti. Pa kak spremen! Danes že zopet peč objemamo; včeraj je snežilo, potem deževalo z grozovitim viharjem in sino bili posebno po noči v strahu, da bi se celo poslopje ne poderlo. tak ropot je bil. — Pratika je že naznanila spomlad; kaj pa kaj ainerikauska politiška pratka kaze, ne vem dobro, le toliko je gotovo, da šc ne bo kmali spomladi nazuanila. Sveti kat. cerkvi pa, akoravno ima toliko sovražnikov, vender kaj milo sije. posebuo zdaj spomladansko solnce Božjih gnad. Tu se že v mnogoterih soseskah sv. lelo opravlja in kakor se sliši z velikim vspehoiH. Cč. misijonarji imajo grozno veliko opraviti, to lahko previdite iz tega, kar mi je pisal č. g. Plut (iu je pridjano v poprejšnji Zg. Dan.) Razun neutrudljive delavnosti domačih misijonarjev po njih soseskah jih je tudi veliko samostanskih duhovnov, ki okrog hodijo in misijone imajo, kjerkoli je bolj potrebno. To je neki poseben pri-
pomoček, jih veliko sv. cerkvi pridobiti. Tudi v. c. g. mis. Skopec so mi pisali, da iinajo tudi tje v kratkem misijonarji priti, in zdi se mi, da so ravno zdaj v njih soseski. Skoraj v vsaki soseski na deželi je postavljen ua prostem kraji zraven cerkve in v mestih v cerkvi velik misijonski križ, znamnje takih misijonov. Posebno veliko so jih že postavili slavni g. Veninger; tudi na našem homcu tu oznanuje velikansk križ (kamor ljudje vedno hodijo molit, ker zadobijo nekaj odpustkov) gorečnost tega pridnega delavca v vinogradu Gospodovem. G. mis. Veninger, ko misijon pričnejo, postavijo kerstni kamen na prost zvišan kraj, ga lepo ovenčajo in ozaljšajo; skerbijo posebuo, da se altar lepo opravi iu razsvetli; kolikor je le mogoče, mora lučic goreti. Pomagajo večidel sami z lastnimi rokami cerkev zaljšati in pripravljati potrebnih reči. Imajo poseben dar od Boga terde serca omečiti; težko se ustavlja še tako terdovratni moči njih zgovornosti zedinjeni z ljubeznjivostjo. Neki brat iz reda sv. Benedikta ini je v tej zadevi kaj mične reči od njih pripovedoval; uaj Vam le nektere čer-tice tu naznanim: Enkrat, pravi, me srečajo blizo nekega terga, me kakor znanca prijazno pozdravijo ter povabijo, naj grem ž njimi v Mižnjo gostivnico. Jaz v samostanski obleki začudeno rečem: kaj v tej obleki k takemu ,.fraj-mavrarju," ki vse, kar je Božjega, z nogami tapta? Ve-ninger pa pravijo: „Nič se ne boj, le z manoj pojdi!" Plaho sem stopal za njim v gostivnico. Veninger noter stopivši, glasno pozdravijo: „Hvaljen bodi Jezus iu Marija, prečista Devica, — jaz sem Veninger, žeja me je sem prignala.'* Potem govorijo nekaj z gostivničarjem, kar pa nisem razumel, vidil sem pa, da se je začel gostivničar jokati; ... v malo dneh je postal katoličan in je prav pobožno živel. — Pridige začnejo včasi tako, da se vse stneja, končajo pa, da se vse na glas joka. Enkrat, pravi, začnejo pridigovati o smerti uekako takole: „Ti berhka. nežna gospodična, pojdi, pojdi sem, ti hočem nekaj pokazati: Glej tega, tu ravno umira; glej kako se mu oči premikajo, kako steklene postajajo, kako žnablje giblje, kako se koža kerči itd. ,„.0 nehajte, ljubi Veninger, nehajte; če ne. mi ue bo domu pridši kava dišala.'*" ,,Nič; vse zastonj, le pojdi sem, tudi tvoje rudeče, morebiti po-rudečene lica se bodo spremenile; tudi tvoje svitle bistre oči bodo otemnele: tudi tvoji la^je, ki jih tako skerbno varuješ, bodo zgnjili; tudi tvoje drage cunje sc bodo raz-tcigale. tudi ti boš mogla vse zapustiti" itd. Vse se jc zučelo na glas jokati. — Nekega dne so pridigovali od pokore; na enkrat nekoliko prestanejo, stopijo z lecc. pokleknejo v samoten kot cerkve, ter na glas jamejo moliti ..confileor." ljudstvo je ravno tako na kolena padlo in grehe obžalovalo; to je bila priprava, da je „seuie na dobro zemljo padalo." Pripovedoval mi jc še več druzih reči. vseh zapisati nimam časa dovolj. Mislim, da so Veninger v severni Ameriki za l.iukolnom naj bolj znani: vsak ve kaj o njih pripovedovati: povsod ga ljubijo; — se ve da se mu tudi sovražnikov ne manjka, in kadar umerje. bodo gotovo tukajšnji brezštevilni mavlarji naj veči veseli praznik oznanili, ker zdaj jim je grozno na poti ta nepoboljšljivi jezuit!" Zdaj je gotovo, da mesca julija pojdem od tod v št. Pavel; že koj po Veliki noči bi me radi imeli mil. škof, pa sem željo naznanil, saj do konca šolskega leta tu ostati, da se bolje pripravim, kar so mi tudi radi dovolili.	Jak. Trobec.
Ha J Je kej norega po širokem sretu?
Iz amerikaimkih listov. Žc na tisoče se jih je odmeuilo iz zveznih deržav v Mehiko — sub rosa —, da bi vlada ua pot ne stopila. — Kovarska generala Kirbv in Gruder s 3000 do 4000 vojaki, ki se dosihmal zveznikom še nista vdala, sc ponujata zdaj Maksu, zdaj Juarezu v službo. Andrejko uieui, da Maks bo med dvema stolema
obsedel, razun ko bi se spreobernil in dal Cerkvi, kar jc Cerkvinega in monarhii, kar je monarhijnega. Kakošne čudne misli se v Ameriki zdaj križajo, naj pokaže majhen kosec pogovora iz novojorškega cerkvenega lista.
Andrejko. Zmiraj sem mislil, da zmerna monarhija z določenimi dobrimi načeli bi zamogla Mehiko na noge spraviti, zdi se pa, da je Maks vse skazil. In tako bo pač naj bolje, da v Mehiki dobimo republiko po našem kopitu. Vender pa bi mogel predsednik biti bistrega duha in čverste dlani. Izpustijo naj JefTersou-a Davis-a in uaj ga narrde predsednika v Mehiki.
Kristelj. Kam (o misliš? Ako bi se bil I.iukolnove moritve vdeležil. kar ga dolže. bi bil pri vsili velicih zmožnostih le vender smerti dolžen. Nc sineš imeti tacih pata-glavih misel.
Andrejko. Kdo ve. morebiti mu naša vlada na skrivni svet Napoleonov veuder še pusti izmuzniti se. . . . f.e Davis-a v Mehiko in imeli si ga bomo za zatiraj prijatla itd.
Jetniki z Davisom so: Njegova žena s 4 otroci, njen brat in njena sestra, bivši podpredsednik Slefeiis, Klemen Clov z žene, gen. \Vheelor iu spremstvo iu drugi imenit-laiki. — Po več okrajinah v Ameriki so bili 12. majnika stiašni potresi, ki so delali razdjanje. da je strah. V eni sami ridi v Filadelfii je podertih ali pa hudo poškodvauih 23 hiš. V drugem oddelku je š tristropnih hiš čisto z mesta odpihanih itd. Naj lepši drevesa je rovala fertuua in vse križem je ferteljala veje in češulje. V Daubusi-u je bil vihar s točo in treskanjem sklenjen. V Bcteiu sc ie nevihta v stolp vperla. ga odlomila iu prekucnila. Veuder pa ni veliko ljudi pokončanih.
V	Zagrebu jc v praznik presv. Trojice obhajal petdesetletnico svojega mašuištva posvečeni skof likopoljski iu veliki prošt gosp. Ivan Kralj, in pa na ravno tistem aitarju v stolni cerkvi, kjer je imel pred 50 leti novo mašo.
Angleška kraljica jc poslala sv. Očetu v dar 300 prelepo vezanih bukev o mednarodnem iu kaznov avucm pravu. — 23. vel. trav. so sv. Oče v liimu med velikim veseljem prebivavstva obhajali svoj T.'t. rojstni dan. Iti. t. m. pa ie preteklo U) let . kar so zasedli papežev prestol, ua kterem je izmed 25!) samo njih osem sedelo nad l!l let. V god sv. Atanazija. 2. vel. trav., so bili sv. Oče prišli v gerško narodno cerkev. Ko jc bilo prehrano določilo o posvečenji ruskega vikšega škofa in spričevavca .lo«afata iu o pohla-ževauji jezusovca Berhman-a, so s svojo odlično govoruostjo cclo uro razlagali , kako ob našem času veliko sveta živi v potuhi, ter gleda po vsih potih, kako bi prekanil svojega bližnjega. Ila/.odcli so milovanje, da gerki razkolniki niso nikoli odkritoserčno delali s katoliško cerkvijo, in presto-pivši na Atanazija so pokazali, kako iiaposledujc do zmage pride, kdor se vojskuje za resnico. — in tukaj so prav spretno zakeruili na duiiasiijc okoljuosti. (Zagr. kat. list. |
V	Londonu jc bil 8. t. m. novi ve*imiiHlcrski vik^i škof dr. Manniug med velikimi slovesnostmi posvečen. — C. o. Pater Kordič. frančiškan, je postal namestnik generalov za Hercegovino in ko je svoje brate obiskoval, ga niso le katoličani, ampak tudi uezcdinjcni greki častitljivo sprt jemali. V Zupanjacu je Teodozij Veselica. ..pravoslavni" /upnik . dal zvoniti o Kordiccveni prihodu. Sami turcini sc čudijo kako-n» bratovsko ljubezen so si jeli skazovati ..pravoslavni" <ii katoličani. (Narodni I..) —Trojcdina kraljevina se veseli kr. razpisov 24. iu 27. majnika. ker pervi odvrača oktioiraiio volilno postavo za prihodnji zbor v Zagrebu. z drugim pa sklieujc zborna 17. mal. serp. za civilno iu vojaško llerva-ko.
Praški tehnikarji sc po narodnosti tako-lc lotijo: "»72 Cehoslovenov, ls7 Nemcev, 0 Poljccv. ."> Serbov, 1 Madjar. 1 Slovenec, 1 Kus. (Budivoj.) V Pilzuu so s. t. m. zvečer ob 10 vidili posebno prikazen na mescu. Okoli mesca jc bil namreč velik krog z mavričnimi barvami. od
inesca pa ho bili štirje ravni žarki ua štiri nasprotne strani v podobo križa. Ta prikaz je terpel do pol ure in je zginil. (Pil/.. X.) Očitna reč je, da je ljudstvo iz tega prerokovalo kugo. vojsko, lakoto, kakor tudi ne manj očitno, da se časnikarji tacega prerokovanja bolj boje, kakor kuge. vojske in lakote. — Karkoli se piše in naznanuje o pogajanji sv. Očeta z italijanskim kraljestvom, vse so prazne čenče, .,so reci, da bi mogla človeku glava »kopneti,*' pravi ,.l*nila." Z rovarstvoui Kim ne obravnava; reč zastran škofijskih sedežev pa je vse kaj druzega, iu uikakoršna politiska zadeva. Vediti pa jc tudi tukaj, da škofije oro-panih okrajin nikoli ne morejo Viktor - Kmanvelu priseči.
JMeti in petin•
Olika brez vere in pa spaka brez mere. — Kdvard II. plemenituik v londonskem predmestji ..Peckham." je snubil — ni dolgo tega — mlado gospodičino, ki je imela 600 šlerlinov | blizo kaeih 5000 gl.) letnih dohodkov. Njena deržina ni ženinu blezo nič prav zaupala, torej tirja. naj si nevesta s pismom zagotovi prosto rubo svojega premoženja. Ženin se brani z nežno nejevoljo v tako neiiežno naredbo! Kozika pa jc vanj zatelebaua in se da poročiti zoper voljo sorodovine. s tem djanjem se pa tudi čisto tujo slori z vso svojo žlalito. Siba ji jc bila hitro za petami. Zaiočnik. prešesten človek, jc kmali pokazal mladi ženi. da ni iskal neveste, ampak njenega premoženja. S pomočjo dveh nesramnih žensk je delal z ubogo soprogo tako, tla se Bogu usmili. Du bi ga pa ne tožila ter bi ne zgubil z ločitvo od nje letnih dohodkov, jo je tuko za-pcrl in v ječi od sveta odmaknil, da od I. 1802 skoz dve leti noben njen zdihljej ni prišel ne do enega ušesa vsih treh milijonov londonskih prebivavcev. Uni dve ženski sta jo terpinčili z neko hudobijo, kakoršuekoli je ženska zmožna, kadar je do čistega spačeua. Skoz okna, ki so bile z železom omrežene, jc velikrat vidila, kako se je ena teh ne-sramnic v njeno lastno obleko napravljala in z njenim možem na veselice se vozila; ona sama pa je bila v umazanih cunjah in skoz dolgi dve leti ni nič opranega dobila. Skoz ravno t i -1 e železne čepiče je včasi vidila svojega otročiča. ki se je ua vertu igral, kteri je bil pa pozabil, da je kdej mamo imel. Kne dvojnih z železnimi pahi zataknjenih vrat so imele lapotnik. kakor jetniške vrata , in skoz-nj je reva
dobivala pičli živež, kleri je bil tako umerjen, da bi se bila sčasoma izstradala. Zdravniki so pričali, da dolgo več bi ne bila mogla živeti, ko bi ne bila po nekem primerljeju še do časa rešena. Zgodilo se je bilo tako-le! Perica Re-beka Hali je nekaj časa dan za dnevom slišula zatuhlo ječanje iu jokanje iz nekega okna ulic ,,Laurel-Lodge." Približa sc neki dan k oknu prisluševat, kaj bi (o bilo, in ugleda ženo H. za omrežjem z užaljenim obličjem. Z malo besedami dopove perici svojo nesrečo, iu ona ubogi jetniči na dolgi palici skoz okno pomoli svinčnik in kos papirja. Hitro zapiše nektere verstice do svojega svaka g. Morgau-a, spoštovanega tergovea. To je bilo njeno rešenje. I.e-ta pride z zapornim poveljem iu policijo, reši jetuico. njenega moža iu obe ncsramnici pa v ječo spravi! Ne da sc popisati, v kolikem revnem stanu so našli ubogo ženo, meršavo kakor smert, umazano iu bolno. Ker je mogla precej pred policijsko sodnijo, je bilo treba plajša zanjo izposoditi. Vsa soduija je groze ostermcla, ko je vidila toliko rcvšiuo. Toliko ,,Aurora" v Uufuli 19. majnika. — Deklice pa naj se iz lega učijo, da naj sc varujejo tacih ženinov, ki vere nimajo, ki išejo le denara, ki hočejo pred zakonom nesramno znanje delati, ki so že z drugimi v takem znanji živeli, ki velikonočnega obhajila ne opravljajo, k Božji služ'ii ne hodijo, ali nedelje s hlapčevskim delom skrunijo. S takimi zakon ne more stanovitno srečen bili.
„S I o ve nec" s št. 45 nam je ravnokar došcl skoraj za polovico veči. kakor dosihdob. „Prava omika v političnih, narodnih iti cerkvenih zadevali in resnična ravuopravnost ludi slovenskega naroda iu jezika" je njegovo glasilo. Velja do konca sept. 2 gl., do konca dcc.pa 3 gl. 80 kr.
MPuhoeshe spremembe,
V ljubljanski škofii. Fara Naklo jc podeljena g. A ii t. Z a r n i k - u . fajm. v Luluiu, iu fara L u b ii o je od 10. t. m. razpisana. — 0. g. Mat. Pfeifer, fajm. na Kaki, je 14. t. m. umeri (R. I.I'.!), iu fara Kaka je od 17. t. iii. razpisana.
MMobrotni fiarori.
Za misijon g. Pirca. Iz Zaliloga dobrotuica 1 gl — G. Ant. Černe 2 gl. 34 kr.
Za afrik. misijon: S Studenca 5 gl.
Vabilo k iiaroccvaiiju
n a

t -V
z a
tritj
drugo
P

leta
1 §65.
polovico
Ker se že tez 10 dni, to je, s prihodnjim listom začne tlruga polovica tekočega leta, torej priljudno prosimo, naj berž berž blagovolijo naročnino poslati, kteri so se bili le na pol leta naročili, in ravno tako tisti, ki bodo na novo pristopili. Naročniki se že več let zmiraj narašajo, in gotovo se bolj se bodo, ako povemo, da meni družili prav mičnili in koristnih spisov in novic precej prihodnji list prinese vrečico „zlatih lešnikov," ki je en sam težji od naročnine za dvajset let, ako bi se tudi z zlatimi orehi plačevala (ci o?ie«i v dan. liMu). Preserčna hvala in povračilo od Gospoda vsim pre-blagim naročnikom, pisavcem in prijatloni mile Danice, do ktere naj blagovolijo tudi v prihodnje enake čutila ohraniti.
Navori!ne pisma naj s*j oprosfrne pošiljajo.
Velja pa »Zgodnja Danica":
pol leta po pošti............. 1 gld. 60 kr. n. d.
pol leta v tiskarnici............ 1 ,, 30
pošiljanje na dom v Ljubljani se plača......— ,,20
Za Za Za

Ako je treba napis med letom prenarediti
— .. 15
r>