GLEDALIŠKI JJST OPERA ♦ 1 ■Mm n-- | E 3^ 1945-46 X. GIUSEPPE VERDI: Migoletto gggg GLEDALIŠKI LIST SLOVENSKEGA NARODNEGA GLEDALIŠČA 1945/46 OPERA, 31. MARCA 1946 Štev 10 Giuseppe Verdi Giuseppe Verdi je vzor in prototip opernega komponista: nikdar ni niti hotel niti mogel komponirati drugega kakor opero. Vsa njegova glasba stremi izključno k temu cilju. Od »Oberta« do »Falstaffa« najdemo povsod ves dramatični potek d'ejanja zajet v glasbi. To gre tako daleč, da nas v zgodnjih delih marsikje prepriča kljub naivnim verzom in da nas privlači tudi pri tako zamotanih in nerazumljivih libretih, kakor sta »Moč usode« in »Trubadur«. Tudi njegov Requiem j'e dramatska kompozicija, dasi na koncertnem odru in brez scene. Verdi ni nikoli komponiral zato, da bi poslušalec le poslušal; vedno je hotel, da bi vsebino glasbv v duhu tudi videl. Pripisujejo mu izrek: Gorje glasbi, ki dovoli poslušalcu, da opazi slabo slikane kulise in izposojene kostume. In res nam pri Verdiju kulise niso važne. Vse to naslika s svojo glasbo. Vsa navodila za inscenacijo in režijo najdemo v njegovih partiturah. Ali je mogoč« bolje upodobiti Egipt, kakor je to storil v Aidi? Ali pa bolj živo predstaviti razkošen salon, šampanjec in galantno družbo, kakor v prvem prizoru Traviate? Ali pa režija: kateri režiser bi mogel napraviti neposredno pretreslji-vejši prizor kakor je Miserere v tretjem dejanju Trubadurja, ko se začuje Manricov glas s stolpa? Potem razsvetljava: kateri razsvet-ljač bi mogel bolje pokazati nevihto, kot nam jo pričara Verdi v zadnj-em dejanju Rigoletta? Ali pa kostumi: pomislite na zbor ciganov iz Trubadurja, pa boste vedeli, kako morajo biti oblečeni; poslušajte Rigoletta in ga boste videli pred sabo v njegovi pisani norčevski obleki. In še igra: zadostuje naj majhen primer iz prvega dejanja Rigoletta: kako gre zbadljivi dvorni norec proti Monte- 109 ronu m sc začne norčevati iz njega. Orkester sam vam v par taktih nedosegljivo jasno naslika grbavo postavo, skrivljene kretnje in ostri jezik Rigolettov. Človeški glas, povzdignjen v petje, podprt in razširjen z orkestrom, je pri Verdiju namenjen množici. Polasti se srca in duha najpreprostejšega poslušalca. Značilna Verdijeva lastnost je, da vsak prizor in razpoloženje karakterizira preprosto in vsakemu razumljivo. Znano je, da se je Wagner norčeval iz očetove arije v Iz naših letošnjih uprizoritev: Smetana »Prodana nevesta« Traviati, češ, da je banalna. Zares, njena melodika iz glasbeno estetskega zrelišča ni najplemenitejša, vendar je občutena. Ravno v njeni preprostosti pa tiči tudi vrlina te melodike: ne postavlja sc na visoke piedestale, temveč je dostopna vsakomur. Še nekaj jv, nad čemer pri Verdiju po pravici lahko strmimo: njegov neverjetni umetniški vzpon od mladostnih oper do zadnjih del. Noben drugi komponist ni dosegel tolikšnega razvoja. Začel ; dvorjane z obupnii 1 ponosom človeka, ki je pripravljen na vse: »In če pride knez, mu povejte, da jaz sem tukaj«. V dueta z Gildo obljubi knezu maščevanje. Divje bojevita melodija zaključi dejanje v junaškem tonu. Kvartet v četrti sliki je eden izmed viškov Verdijevega ustvarjanja. Štiri osebe s popolnoma različnimi razpoloženji pojejo navidezno ločeno, toda celota je zgrajena tako, da pride jasno do izraza splošno razpoloženje vsega prizora. Na eni strani imamo veseli in lahkomišljeni par vojvode in Magdalene, na drugi pa je mrki Rigo-letto s notrto in razočarano Gildo. Vojvoda je ves predan svoji trenutni zaljubljenosti in poje božajočo kantileno, Magdalena mu koketno odgovarja in mu ne verjame. Gilda vzdihuje od bolečine in še vedno ljubi kneza, Rigoletto na mrko kaže hčeri vojvodovo nezvestobo in se nripravlja na maščevanje. Mračni in tesnobni so naslednji prizori: nevihta in priprave za umor. Nevihto spremlja za odrom mrmrajoči zbor v dvigajočih se in padajočih tercah. Gildin predsmrtni spev je poln nežne in otožne miline, kakor jo je Verdi v takih prizorih nezmotljivo našel. Prva izvedba Rigoletta je bila n. marca 1851 v Benetkah. Libreto je zadel na hudo nasprotovanje cenzure, ki ni hotela dovoliti prvotnega naslova Prekletstvo ter je napravila iz Franca I. mantovskega vojvodo, iz Tribouleta pa Rigoletta. Vse te spremembe je Verdi sprejel, ker v bistvu niso spremenile dramatskega dogajanja. V Franciji je opera zadela na hudo nasprotovanje Victorja Hugoja, avtorja prvotne drame »Kralj se zabava«, ki je v Rigolettu našel svoj tekst okraišan, razbit in močno spremenjen. To je zavleklo pariško premiero za nekaj let (do 1857), ko je delo zmagalo v Parizu in se je zanj navdušil tudi sam Hugo. Drugače pa je bilo v Rimu in Neaplju, kjer je bil za cenzuro libreto s orokletstvom, ugrabitvijo, lahkomišljenim vojvodo itd sploh nezaslišan. Prenesli so dejanje v Boston (ker je Amerika daleč in so se operni vojvode lahko tam bolj prostodušno obnašali), Rigoletto je postal Viscan-dello itd. Zelo preprosto so si pomagali pri nemoralni ugrabitvi: enostavno so jo izpustili, nakar se v tretji sliki Gilda »slučajno« (!) znajde v vojvodovi palači. Še boljša je bila predelava v Palermu. Dejanje se godi v An-versu, vojvoda je iz Nancyja. Na koncu opere Sparafucile ne ubije Gilde, temveč mu ona sama iztrga iz roke bodalo in se zabode. Za Palermom ni smel zaostati Napoli, kjer je bil Rigoletto pne- 116 krščen v Lionella in ni bil niti dvorni norcc, niti grbast. Spara-fucile je postal Lamafedel. Najbolj čudno pa je, da v prvem dejanju zahteva Rigoletto od Monterona, naj drži dano besedo, da bo vzel Gildo za ženo (!). Da ne bi bila opera preveč razburljiva, je Monteronova kletev izpuščena. Take Prokrustove metode je imela cenzura za Verdijeve opere zmeraj v zalogi. Najbolj komično pa je, da so često cenzorji, ki so črtali posamezne verze, sami poslušali svojo pesniško žilico in jih nadomeščali s svojimi. Lahko si je predstavljati neokusnosti, ki so pretile opernim tekstom in radi katerih je imel Verdi vrsto let hude boje s cenzuro. Kako malo spoštovanja do avtorjev so imeli tudi gledališki strokovnjaki, kaže predelava Traviate v — balet. Koreograf Ter-manini si je pri tem dovolil »happv end«: V zadnjem dejanju poroka Violete in Alfreda in vseobčne odpuščanje očeta. D. P. Rigoletto (vsebina) Prvo dejanje. Mladi vojvoda Mantovski živi zelo lahkomiselno, razvratno življenje. Nobena lepa ženska ni varna pred njegovim zalezovanjem. V tej strasti ga še podpihuje njegov grbasti dvorni burkež Rigoletto. Na plesni slavnosti v svoji palači pripoveduje vojvoda svojemu dvorjanu Borsi o novi pustolovščini z mladim dekletom, ki jo že dalje časa tajno obiskuje. A zvestoba ni njegova čednost, zato se že razgleduje po novi žrtvi, lepi grofici Ceprano. Grofa, njenega moža, seveda kuha ljubosumje, ki ga še bolj razvnema dvorni norec s svojim roganjem. Vojvodi je grofičin mož napoti, in Rigoletto mu brž nasvetuje, naj ga zapre, izžene ali obglavi. Grof Ceprano priseže maščevanje. — Ta čas vdre v dvorano še grof Monterone, ki zahteva zadoščenja za svojo oneča-ščeno hčer lin hoče sam govoriti z vojvodo. Toda Rigoletto tudi njega posmehljivo odpravi. Razjarjeni Monterone prekolne norca in njegovega gospoda, ki sta kriva njegove očetovske bolesti. Stražniki zgrabijo grofa in ga zapro, prestrašeni Rigoletto pa se spomni, da ima tudi sam hčer, ki mu je nad vse pri srcu. Drugo dejanje. Rigolettova hiša z vrtom v samotnejšem mestnem okraju. Besede prokletstva zvene še vedno grbcu v ušesih kot usoden opomin. Z nemirom v duši se vrača domov. Iz nočne teme stopi k njemu razbojnik Soaraf učile in se mu ponudi v službo. Ker m ve, kaj bi z njim, ga Rigoletto odkloni, zapomni pa si njegovo ime. Doma ga sprejme ljubeča hči Gilda, ki jo je tu ljubosumno skril pred svetom. Pri tem pa niti ne sluti, da je vojvoda že bil dekle iztaknil in ga zapredel v svoj’e mreže. Pač pa hči očetu nika- Iz naših letošnjih uprizoritev: Rimski Korsakov: »Sneguročka« kor ne more utajiti svojega srčnega nemira, zato Rigoletto naroči Gildini družabnici Giovanni, naj nanjo še bolj budno pazi. Pred hišo se tedaj oglasi neznan šum, spričo katerega Rigoletto brž pohiti gledat, kaj je. Medtem se premuzne vojvoda skozi odprta vrata v hišo. Grbec ne najde na vrtu ničesar sumljivega, zakk;ne od zunaj hišo in gre svojo pot. Takoj nato stopi vojvoda iz svojega skrivališča, se izda Gildi za študenta, ji izpove svojo ljubezen in jo 118 kmalu premami. Ko sc s ceste oglas! nov ropot, zapusti vojvoda jadrno hišo pri zadnjih vratih. Medtem se priplazijo zakrinkani dvorniki z grofom Cepranom, ki bi radi grbcu dekle ugrabili, misleč, da je njegova ljubica. Prav tedaj se tudi Rigoletto ves neza-upen vrne, a zarotniki ga prepričajo, da nameravajo ugrabiti Ce-pranovo ženo v sosednji hiši. Dvorni norec jim je pri tem še sam pripravljen pomagati, zato »zakrinkajo« še njega, a tako, da skoraj nič ne vidi. Nato vdro v njegovo lastno hišo, medtem ko Rigoletto pomaga držati lestev, ugrabijo Gildo in se izgube z njo v noč. Ko sname grbec prevezo z oči, spozna z grozo, da je lopovom pomagal ugrabiti svojo lastno hčer: starčevo prekletstvo se že uresničuje! Tretje dejanje. V vojvodski palači. Vojvoda divja, ker so mu ponoči odpeljali ljubico. Iz besed dvorjanov pa kmalu izve, da tiči domnevna Rigolettova ljubica, Gilda, v njegovi palači, in ves blažen odhiti k njej. Kmalu zatem se kot ranjen lev privleče Rigo-1‘jtto. Dvorjani se mu posmehujejo in s tem prilivajo njegovi rani razbeljenega železa. Skrušen in zlomljen jim prizna, da je Gilda njegova hči, in jih kleče prosi, naj prizaneso njeni nedolžnosti. Dvorjani pa hočejo s’edaj norcu vrniti, karkoli je kdaj zagrešil nad njimi, in porogljivo molče. Iz njihovega vedenja Rigoletto spozna, da je njegova hči resnično v palači. In res, čez čas stopi Gilda sama pred očeta in mu vsa v solzah prizna sramoto, ki ji je bila prizadejana. Vtem peljejo Monterpna v ječo mimo vojvodove slike, pred katero ničvrednežu ponovno zagrozi, kličoč mu pekel nad glavo. Tedaj tudi Rigoletto prekolne svojega gospoda. Četrto dejanje. Pred iazbino razbojnika Sparafucila ob reki Mincio. Trda noč je. Maščevalni Rigoletto je za dvajset škudov najel razbojnika, da bi spravil vojvodo s sveta. Ker pa ga Gilda v svojem srcu kljub vsemu še ljubi, bi ji oče sedaj rad prej še prožil dokaz vojvodovega brezsramnega značaja in nezvestobe. Zato pregovori razbojnikovo sestro Magdaleno, naj zvabi zapeljivca v hišo. V častnika preoblečeni vojvoda stopi res v Sparafucilovo krtino in naroči sobo in vino. Magdalena se prične lepemu neznancu prilizovati, in Gilda se skozi špranjo brž prepriča o vojvodovi nezvestobi. Vsa nesrečna objame očeta, ta pa jo odpravi domov. Tam naj se preobleče in nemudoma na konju napoti v Verono, kamor 119 bo on že drugo jutro prišel za njo. Rigolctto izroči nato razbojniku denar za umor, zapeljivčevo truplo pa hoče na vsak način sam vreči v reko, da se bo tako s svojimi očmi prepričal o izvršenem maščevanju. Ker se bliža neurje, bi vojvoda rad kar tu prenočil, in Sparafucile ga spremi v gornjo sobo. Magdalena bi bila morala skrivaj odvzeti gostu meč, ker ji je na tujec vš'eč, prosi brata, naj ga ne umori. Sparafucile, ki mora Rigolettu izročiti truplo, je prisiljen držati besedo, sklene pa umoriti namesto njega koga drugega, če bi ga čez noč privedla pot pod njegovo streho. Gilda, ki se je, sluteč zločin, skrivoma vrnila v moški obleki, s,e hoče žrtvovati za vojvodovo rešitev. Med nevihto potrka na vrata in prosi, naj jo vzamejo pod streho. Sparafucile jo spusti v hišo in ,jo za vrati zabode ter stlači v vrečo. Opolnoči pride Rigoletto po svoj plen in zadovoljen prevzame truplo. Tedaj se oglasi iz soseščine pesem, ob kateri spozna grbec — vojvodov glas! Rigoletto se zave, da nosi na ramah neko drugo žrtev, odveže vrečo in z grozo najde v nji lastno umirajočo hčer. Strahotno Monteronovo prekletstvo se je nad nesrečnim dvornim norcem do konca izpolnilo. • IZ GLEDALIŠKE PISARNE Opera pripravlja v svojem nadaljnjem repertoarju Mlakar - Lhotkov balet ‘Vrag na vasic, pri katerem bo razen Pie in Pina Mlakarja sodeloval ves naš baletni zbor, pomnožen z nekaterimi plesalci iz Beograda in Zagreba. Uprizoritev bo veljala tudi za abonma. V študiju so še naslednja dela: Puccini »Butterfly« (v glavnih vlogah bosta prvič nastopila Ksenija Vidali in Drago Čuden, dirigent Demetrij Zebre, režiser Hinko Leskovšek). j Marijan Kozina »Ekvinokcij« .(dirigent Samo Hubad, režiser Hinko Leskovšek). [ Rossini »Seviljski brivec (dirigent Rado Simoniti, režiser ing. Peter Go-lovin). Izdajatelj: Uprava Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani. — Urednik Smiljan Samec. — Tiskarna Makso Hrovatin. — Vsi v Ljubljani. 120