UPOR PROTI RAZUMU
B. BORKO
I
nana je stara pravljica o pomorščakih, ki so si po dolgem boju z
-^—'viharnim morjem zaželeli kopnega. Nenadno so odkrili sredi valov majhen, miren otok. Komaj so si bili na tem koščku suhega sveta napravili ležišče, se otok zgane in jame plavati. Izginila je varljiva iluzija: ni bilo kopnega, bilo je telo ogromnega kita.
Podobno prevaro doživlja del evropskega človeštva prav v naših dneh. Zbogom, lepa iluzija: tudi nam se kopno izpreminja v plavajoč nestvor. Kje naj se odpočijemo, če se nismo mogli na otoku, ki je sredi nemirnih valov tolikanj mikavno kazal svoje pokojno zavetje in svojo trdnost, kakor da ne bi sodil v svet, kjer „vse teče"? Temu otoku smo dali žc nekam obrabljeno ime Demokracija: pojem je nekako zajel vse, kar si je o svoji bodočnosti predstavljal povprečen povojni Evropec. Na otoku smo najprej postavili oltar na čast samoodločbi narodov, ideji, ki so dosihmal imeli zanjo vladarji in drugi mogočniki sveta samo zanič-ljiv posmeh, če nc ognja in vislic. Narodi, ki so se poklonili novemu maliku, pa niso mogli zatajiti svoje preteklosti: oskrunili so njegovo svetinjo z nedoslednostjo, ki so jo nekatere manjšine občutile kot kruto krivico. Zaman se je vil dim iz kadilnic pred novim oltarjem. Potem smo zgradili na našem otoku stilno nekoliko zmedeno in marsikje votlo palačo, ki smo jo posvetili duhu sprave in mednarodnega sodelovanja. Imenovali smo jo Društvo narodov. Njegova miselna osnova, ki jo je sestavil Američan Wilson, je polutan dveh neenakih staršev: humanizma in krščanstva, ki sta spočela filozofijo nove humanitete. Razum, po-vzdignjen z barikad velike meščanske revolucije v duhovnega vladarja prosvetljenega človeštva, razum, ki sta mu Descartes in Spinoza pripravila pot vse do naših dni, razum enciklopedistov in Immanuela Kanta, jc postal eden najvažnejših elementov miselne osnove Društva narodov. Pridružile so se mu v ljubkem eklckticizmu, s katerim bi bil imel po-
scbno veselje Michel de Montaigne, nekatere druge univerzalne miselne sestavine: n. pr. ideja trajnega miru, ideja obvezne arbitraže, ideja splošne razorožitve, ideja enotne ureditve dela po zahtevah zmernega socializma — ideje, ki jih je povojno meščanstvo sprejelo kar brez ugovora.
Skratka: Sredi negotovih valov zgodovine je zapadno človeštvo nenadno odkrilo otok blaženega miru in brezbolestnega razvoja k socialnemu optimu, ki se v nekem delu Evrope ni nikdar videl tako dosegljiv in toli svetel v svoji vabljivi lepoti kakor v letih povojnega prevrednotenja. Ne inflacija in ne druge pogubne posledice vojnega gospodarstva ga niso mogle zatemniti. Fantom Nove Evrope, ki je našel v T. G. Masaryku enega najiskrcnejših miselnih oblikovalcev, je imel funkcionalno velik pomen: celi narodi, med njimi predvsem tisti, ki so dosihmal stali v senci zgodovinske usode, so se z velikim stvarjalniin vzgonom lotili dela v korist nacionalne in mednarodne obnovitve.
Zbogom, iluzija! Fantom je razkril svoje pravo obličje, otok se je zganil in je jel plavati. Nismo stali na trdnih tleh, marveč na koži stare, nedoumljive zverine, čije prirodopis nekoliko poznamo iz zgodovine in ki se imenuje: človeštvo. Ta pojem človeštva pa je živo nasprotje enako imenovanemu pojmu, ki so ga iznašli misleci, literatje in umetniki in ki je dobil v humanistični filozofiji in v krščanskem univerzalizmu dve sorodni formulaciji.
Namesto sanj o Novi Evropi je stopila brutalna resničnost gospodarskega, političnega in socialnega preloma. Začela se je duševna epidemija, ki jo imenujemo kriza. Nihče ne dvomi, da ima ta bolezen svojega povzročitelja v nekem strukturno razkrajajočem procesu, ki — prav kakor rak v človeškem telesu — tem bolj zastruplja organizem, čim bohotneje se je razpascl. Vse današnje krize pa so starejši pojavi, ki koreninijo v razmerah pred veliko vojno in še daleč zadaj. Ko je gospodarska kriza načela funkcionalno najvažnejše staničevje današnjega sistema, so moenö zabolele tudi vse druge rane in položaj zapadnega človeštva se je od sile zapletel. Zaman si lomijo glavo nad njim najsposobnejši specialisti. Kaj je gospodarska kriza z gospodarskega vidika? Kaj je s socialnega vidika? Kaj je kriza demokracije politiku in kaj je filozofu kulture? Kaj je kulturna kriza socialnemu ideologu in kaj je samotnemu mislecu? Nikdar se še ni človeštvu tolikanj maščevala specializacija kakor v tem primeru. Zbegan stoji svet pred valovi svoje usode in zaman se trudijo številni specialisti, da bi s svojimi specialnimi merili izmerili silo in usodnost teh valov. Nekaj se dogaja — brez znanosti in proti znanosti, brez zakonov in proti njim, in včerajšnji trdni otoki plavajo danes kakor lupine nad vodo.
V tej nestalnosti in nedoumljivosti naše splošne usode žive še vedno stari miti, ki so jih naši predniki izražali s kaj preprostimi besedami in oblikovali v like bogov po človeški podobi. Danes nimamo več tako preproste fantazije in govorimo o svetovno-zgodovinskih procesih, potekajočih po neki zakonitosti. Le-ta pa je prav tako negotova kakor bitje in - žitje bogov.
II
Če hočemo vsaj nekoliko doumeti nove pojave, ki jih čutimo kot reakcijo na vse, kar je povprečen Evropec smatral po veliki vojni za najprimernejše svojemu civilizacijskemu idealu, se moramo zaustaviti pred enim izmed najvažnejših vrelcev te reakcije. Italijanski fašizem in nemški narodni socializem, ki sta s socialnega vidika izraz obubožanega, deklasiranega meščanstva, skušata dati svetu nov svetovni nazor, ki bodi negacija vzorov in načel 19. stoletja. Ta svetovni nazor naj se po svoji idealistični osnovi razločuje od materialistične filozofije marksizma in tudi od individualističnega racionalizma, ki je nanj prisegalo evropsko meščanstvo 19. stoletja. Fašistična filozofija, ki je nastala iz akcije in ne narobe, zametuje razum kot merilo družbenih vrednot in kot voditelja v množestvenem življenju. Življenje občestev je irracionalno, v njem se izživljajo goni in instinkti, pod njegovo zavestno plastjo teko podtalne struje podzavestnega življenja, ki ga je sodobni človek, zaverovan v intuicijo in v psihoanalitično metodo, smelo povzdignil na najvišje mesto. Nasproti racionalizmu in intelektualizmu stavi torej nov „bojujoči se idealizem" irracionalnost, ki pozna poleg slabotnega razuma dva uspešnejša načina za spoznavanje in obvladanje življenja: instinkt in izkustvo. Iz instinkta potekajo neposredna, stvariteljska dejanja, ki zajemajo predvsem funkcionalno stran življenja in sprožajo nemire, valovanja, razmah, kažejo svet v njegovi sproščenosti in nedovršenosti. Izkustvo pa vodi k empirizaciji, ki naj nadomesti racionalizacijo; ž njo naj človeštvo obvladuje življenje in bolj izrablja njegove motorične sile, kakor jih more izrabljati pusti racionalizem s svojimi šablonskimi metodami. Tako pojmovano življenje ima dionizijski element v Nietzschcjevem smislu; njegovo vodilno geslo je — kakor ga je ob neki priliki ponovil B. Mussolini — Nietzschejeva krilatica: „Lebe gefährlich!"
Tak nazor, ki pa se šele izgrajuje in h kateremu utegne zlasti nemški duh prispevati plodove svoje čezmerne naslade z duhovno špekulacijo, ima v kulturni, socialni in politični praksi vse polno posledkov. Anti-racionalistična miselnost se v praksi vrača k rabi nezakonitega nasilja; v nji zmaguje, da posnamem Masarykovo primero, Cezarjev duh nad Kristusovim ali sila nad pravico. Iz nje prihajajo novi tokovi imperials*	T9>
lizma, ki je vedno spojen z romantičnimi predstavami sveta. Socialna stremljenja tega, za sedaj miselno še dokaj kaotičnega gibanja so prilično nejasna, vendar kažejo v smer državnega socializma in sistema korporative družbe. Vzpostavlja se hierarhično družbeno načelo z vodji kot najvišjimi, v bistvu neodgovornimi nositelji državne moči. „Contrat social" ostaja še nadalje v veljavi, a se ne tolmači več v liberalnem duhu 19. stoletja. Individuum, prej izhodišče vsake akcije, je zdaj včlenjen v kolektiv stranke in korporacije ter uživa samo toliko varstva, kolikor koristi skupnosti. Kapital in tehnika prehajata pod nadzorstvo in vodstvo države, ki jo zopet smatrajo docela v Heglovem smislu za najvišjo stvaritev objektivnega duha.
Kakor vsak romantični nazor, ki črpa iz svojstvenosti človeške narave, iz njene nedovršenosti in obdajajočega jo okolja, je tudi fašizem obeležen z izrazitimi nacionalnimi barvami. Njegov nacionalizem leži na vzmeti instinkta, ki je neobčutljiv za vsako kritiko in podvržen v svoji ekspanziji samo zakonu odpora: to je rimski „sacro egoismoki prehaja tudi v »das Volk ohne Raum" in ki naj Evropi nadomesti trdne traverze zdravega, v svobodnih narodih zakoreninjenega internacio-nalizma. Fašistični nacionalizem poprijema zlasti na svoji prvi stopnji odurno podobo šovinizma (n. pr. rasizem v Nemčiji, zanikavanje jugoslovanske manjšine v Italiji). S komunizmom sta mu skupna kult mladosti in energije in antitragičnost. Dalje nekak vitalistični pragmatizem, če bi tak6 lahko označili stremljenje po uveljavljanju dogmatično postavljenih resnic, ki naj služijo življenju v njegovem polnem razmahu in ki naj izločijo vsa dozdevno nepotrebna iskanja in špekulacije v smislu kritičnega razuma.
Ta bežni in površni pregled ideoloških osnov nastopajoče evropske kulturne in politične reakcije bi bil hudo nepopoln, če ne bi omenili izrazitega proti mirovnega zadržanja fašizma. Le-to je sicer naravni posledek prej omenjenih miselnih osnov, predvsem instinktivizma, ki ima le korak do „brutalizma" in ki se, če ga postavimo na vzmet narodne sebičnosti, nujno izteka v državni imperializem. Ideolog nemškega fašizma Möller van den Bruck proglaša sovraštvo za pozitivno življenjsko načelo in vojno za naravno obliko nacionalnega izživljanja, zato vidi poslanstvo svojega naroda v tem, „da vznemirja svet". Umljivo je, da novemu gibanju, ki vsaj trenotno obvladuje dve veliki evropski državi, ni prikladna ne stara, že Dantejeva ideja o arbitraži med sprtimi državami, ne ideja trajnega miru, ki jo je najlepše formuliral Kant, in ne ideja sodelovanja v duhu Društva narodov. Če upoštevamo še Rusijo, tedaj spoznamo, da že dovolj pomembni del Evrope ne priznava več brezpogojno in iskreno Društva narodov kot edinega nad-
državnega činitclja za ureditev zapletenih odnosov v Evropi. Tako se Wilsonov sen neizprosno trga; Briandova Panevropa — idealizirana domovina svobodnih narodov in prosvetljenih duhov — se izpreminja v ironično parodijo.
Zakaj „duša" in „duh" sta prišla v nasprotje; „der Geist als Widersacher der Seele" (Ludwig Klages) postaja v očeh krvavo obrobljene Evrope njen zli duh. Včerajšnji bog se pretvarja v satana.
V tem padcu je tragični mitos sodobnega evropskega človeštva.
III
Nov, oster spor med „duhom" in „dušo", intelektom in čuvstvi, med racionalizmom in romantizmom je najznačilnejši pojav sodobne problematike. Paradoksno odmeva v nas misel, da se je v času, ko je materia-lizacija življenjskih vrednot dospela na višek, ko je v ospredju boj za etos v prvotnem smislu, t. j. za osnovne življenjske pogoje in ko je tehnika zavladala nad vsem omikanim človeštvom, dvignil velik val romantizma. Ta dozdevni paradoks pa se takoj zmanjša, če pomislimo, da je v dosedanji zgodovini človeštva vsaka enostranska usmerjenost prej ali slej izzvala drugo skrajnost. Vsa leta po svetovni vojni se je zapadno človeštvo duhovno pripravljalo na izpreobrnitev v romantizem kot negacijo puste življenjske resničnosti.
Boj zoper racionalistiČno miselnost devetnajstega stoletja, zoper njegov materializem in pozitivizem, zoper samovšečnost nasičenega meščana in zoper okoreli historizem se je začel že tedaj, ko je bilo prejšnje stoletje v polnem razmahu. Nietzsche je pričel filozofirati s kladivom in razbijati malike svojega časa; oznanjeval je nadčloveka in napovedoval osvežitev kulture z rebarbarizacijo, ki ji bo prinesla novih življenjskih sokov. Bergson je zadal racionalizmu najusodnejši filozofski udarec s svojim intuitivizmom, v katerem je mladi rod spoznal nov kulturni princip, ki stavi na mesto pojmovno-vzročne razčlenjenosti in statičnosti znanosti intuitivno doživljanje in življenjsko dinamičnost. V nemškem modroslovju je Georg Simmel podiral ograje puste siste-matike in formalne zaključenosti, proglašujoč formo za sovražnika življenja in fluid za njegovo simbolno podobo. Tako so se polagoma omajali še preostali vzori 19. stoletja: filozofija, znanost, umetnost — vse je lezlo v relativizem in odtod v vedno večjo anarhijo, ki je posebno značilna za evropsko duhovno razpoloženost po svetovni vojni. (Razširjenost freudizma, napačno umevana Einsteinova relativiteta, Spenglerjeva filozofija kulture, futurizem in nadrealizem v umetnosti, relativizem J. Ortege y Gasseta, val pragmatizma itd.)
Racionalizmu očitajo, da polaga na mesto življenjskih dejstev pojme, in kategorije, v katerih vidi višjo realnost; da izpreminja življenje v pusti logični proces in ne more razumeti njegove, od narave mu dane; različnosti in pluralitete. Dalje, da s svojo analizo zožuje in suši struge življenjskega toka in uganja z življenjskimi dejstvi nekako to, kar profesor s prepariranimi hrošči, namesto da jih opazuje v njihovem življenju: neposredno in konkretno. Racionalizem so proglasili za pozni, jesenski cvet favstovske kulture. Titanizem, ki ga je 19. stoletje napravilo za surogat božanstva, so jeli na vso moč karikirati in parodirati, opozarjajoč na človekovo onemoglost v primeri z elementarnimi silami.
Novi romantizem, ki ga označuje čuvstvena sproščenost in formalna nedovršenost, je dal evropski literaturi dolgo vrsto novih pojavov in izpodbud, katerim ne bo težko najti nalik v likovni umetnosti in glasbi. Iz sodobnega nemira, groze in tesnobe so začele vznikati nove navidezne gotovosti, ki najbolj karakterizirajo dobo prehoda med izčrpanim 19. stoletjem in idejno še neizoblikovanim 20. stoletjem. Umetnost se je skoraj doccla pomaknila z vidne ploskve realnega življenja v podzavest je; raz^-širilc so se razne mistične vere in praznoverja, od popularne antropo-: sofije tja do literatske vere v azijatizem (val Tagorcjevc poezije, prodiranje okultizma in azijatskih verstev, zanimanje za rusko antiracio-nalistično miselnost, kot pozni odmev tudi čaščenje Gandhija). Novi romantizem je oplodil Prousta, Giraudoux-ja, Cocteauja, Jamesa Yoycea, O'Neilla, Pirandella in mnoge druge, dokler ni v nemški duševnosti zadel ob odpor, ki se jc izoblikoval v zavestno bariero. zoper vso romantično destrukcijo/Ta jez je dobil ime „die neue Sachlichkeit" \ za njim so stali levičarsko usmerjeni pisatelji in ideologi, ki so pripravljali tla za prole-tarskö kulturo.
V zadnjih petnajstih letih opažamo po vsej, zlasti še po osrednji Evropi, čudno prepletanje racionalizma in romantizna. V času, ko so politiki izgradili racionalistični sistem Društva narodov in ko se je na tleh nekdanjih militarističnih monarhij razbohotila največja demokratska kampanja, se je v duhovnem življenju meščanskih slojev najbolj razmahnila antiracionalistiČna miselnost z individualistično-anarhičnim romantizmom, tem oboževatcljem intuicije in instinktov.
Od novih romantičnih struj, ki so pač zanimive v svoji čisti umetnostni obliki kot pesniške tvorbe ali kot literarni traktati in kritike časa, so' dobivali svoje miselno navdihnjenje voditelji in ideologi današnje anti-demokratske in antiracionalistične reakcije. Medtem ko so se v duhovnem življenju menjavale struje in ko so najrazličnejši „-izmi" s svojim varljivim bleskom skrivali stvarnost, zlasti še neizprosno napredujoče znake družbenega razkroja, so se v gospodarstvu, v socialnih strukturah
narodov, v politiki in diplomaciji nadaljevali pogubni, „rakasti" procesi. Povečali so brezposelnost do višine, kakor je svet še ni poznal. Eksistenca za eksistenco, plast za plastjo se je nemočno vdajala rastočemu valu obubožanja. Sloji, ki so bili nekoč nositelji racionalističnih ideologij, so v veliki meri postali žrtev tega brezumnega, elementarno pretresljivega gospodarskega in družbenega razkroja. Nemški narod, največji narod srednje Evrope, se je lomil v sredini in prehajal v dvoje zaostrenih skrajnosti, ki sta obe sprejemali nezadovoljne pribežnike iz demokracije. Prva skrajnost je bila Tretja internacionala, druga Tretje carstvo.
Thomasa Manna „Ein Appel an die Vernunft" je bil zaman. Vera v razum je tu dosegla svojo minimalno točko. Odločevala je akcija na levico ali na desnico. Danes stoji Nemčija v znaku svastike. Liktorski sveženj, srp s kladivom in svastika so simboli današnje Nove Evrope.
IV
Upor proti razumu še izdaleč ni končan; ni mogoče dogledati končnega posledka tega velikega preloma s tradicijo 18. in 19. stoletja. Ali ne bo „duša" — ona sproščena čuvstvenost, volja in vitalna sposobnost, ki od slovanske in germanske nedovršenosti buta tudi že ob trdnjave francoskega racionalizma in angleškega, razumsko obvladanega empi-rizma — nekega dne zopet občutila potrebe „duha" in njegovega sodelovanja?
Razlike med „dušo" in „duhom" se zde praktičnemu človeku nebistvene in malo važne, na vrhuncih duhovnega življenja, kjer se nenehno vrše boji za vsebino zgodovine in za napredek človeške misli, pa (iobivajo včasih vprav usoden pomen. Ni vseeno, na katero načelo postaviš svoj življenjski smisel in s kakšnega vidika skušaš dogledati mesto in „poslanstvo" svojega naroda, razreda ali človeštva v zgodovinskem procesu. Odvadili smo se, da gledamo na ta proces kot na neko mehanično dogajanje, pri katerem sodelujejo in odločujejo slepe prvin-ske sile.
Nihče ne zanikuje, da je intelekt samo eden izmed človekovih organov. Ni mogoče podcenjevati pomena instinktov in podzavestja za življenje človeka in njegovih občestev. Prav tako napačno pa bi bilo, če bi instinkte in podzavestne sile precenjevali in jim določali mistično vlogo v vidnem in nevidnem poteku sodobnosti. Razum je res samo eden izmed instrumentov, ki igrajo v orkestru človekovega življenja — in občestva so do neke mere povečana podoba posameznika. Dobro vemo, da ta, sicer važni instrument ni vedno dovolj močan in ne dovolj po-
poln. Umljivo je tedaj, da ima tudi racionalizem kot oblika intelektualnega gledanja na svet razne slabosti in nepopolnosti. Že med Descartes-Spinozovim pojmovanjem ratia in n. pr. poznejšim Kantovim obstoje razlike; različnost pojmovanja in metod se tem bolj veča, čim večje postaja področje, kamor se razteza racionalizem. Ni še dolgo, kar so mu bila zaprta taka področja, kot je religiozno, pa področje državnega prava itd. Racionalizem je zadela podobna usoda kakor demokracijo v liberalno pojmovanem gospodarstvu: za napačno tolmačenje in napačno prakso odgovarja ideja, ne pa tisti, ki so jo zlorabili. Toda vse kaj drugega je racionalizem v idejnem svetu, pri reševanju socialnih, političnih in kulturnih vprašanj, kakor racionalizem v gospodarstvu in tehniki, zlasti še v pusti obliki racionalizacije, ki je samo zadnja in končna zmaga strojstva nad svobodnim človekom.
Racionalizem je treba predvsem sprejeti kot metodo, neprestano in povsod uporabno metodo obvladovanja in prilagoditve življenjskih čini-teljev nekemu določenemu, preudarnemu smotru. Nemara je ta metoda res manj gibčna in počasnejša od gonske akcije, vendar je mnogo zanesljivejša in cel6 v duhovnem smislu gospodarnejša. Umljiv je odpor zoper umstvenost v umetnosti, kjer je razum samo formalni pomočnik stvarjajoče duševnosti in je sam kaj preprost duhovni stvarjalec. Ne more pa ga pogrešati človeško življenje na svojem širokem terišču, nc osebno in ne družbeno. Razum je sostvaritelj največjih in najkoristnejših vrednot, ki si jih je pridobil človek v svoji življenjski borbi; samo v njegovi luči je postal človekov korak po zemlji zanesljiv in odločen, samo ž njim je človek prodrl v tajne stvarstva in v neskončne daljave vesoljstva. Razum je v človekovem notranjem pluralizmu centralno načelo, os, ki se okoli nje vrti njegovo življenje; najvišje utilitarno sredstvo, ki si ž njim življenje podaljšuje, olepšuje in dviga. Civilizacija, ki ni razumu prisodila vodilnega mesta, mora prej ali slej žrtvovati temine svojega irracionalizma, gonska brezna svojih globin, topli in povzdigujoči svetlobi razuma, ki izenačuje nasprotja in blaži nrave, približujoč jih zrelim, ustaljenim oblikam. Brez prevladujoče razumnosti potekajo samo prva leta otroškega življenja in otroška leta v življenju narodov. Velike amplitude časa med racionalizmom in njemu nasprotnim tečajem so vedno samo znaki nenormalnih razmer, kulturnih in socialnih potresov, ki ne morejo nikdar postati normala. Čeprav nekateri dušeslovci (n. pr. Gustave Le Bon) izključujejo ratio iz zavesti kolektivov, množic, je vendar neovrgljivo dejstvo, da se množica sužnjev, ki so gradili piramide, tudi po svoji duševni strukturi razlikuje od množice, ki v vzgonu petletnega načrta gradi nove tovarne v ruskih stepah ali ki na ulicah zapadnih velemest demonstrira za svoje človeške pravice.
Dejstvo, da se danes dviga nasproti racionalistični zgradbi Društva narodov „idealistični" val fašizma, ki zanikuje ideale prosvetljenega človeštva in krije pohlep po tujem ozemlju s krilaticami iz Nietzscheja in z Bergsonovo vitalistično filozofijo, je žalostna postavka v bilanci našega časa. Wikingski duh ograža mirne narode in preti zlasti slabim, ki se ne morejo naslanjati na antiracionalistično miselnost, ker utemeljujejo svoj obstoj z naravnim pravom, z razumom in s kulturo. Wikingi so bili premagani z napredkom omike. Kako naj se premaga wikingštvo v sodobni imperialistični obliki?!
Francija, „dežela sredine", je danes največje žarišče racionalistične miselnosti v Evropi. Občudovati je treba narod, ki je sicer dal človeštvu mnogo radikalnih idej, s kolikšnim mirom premaguje skušnjave destruktivnega političnega romantizma in varuje svoja vodilna načela: ubranost, zmernost in dovršenost. Država, ki v času proti demokratske kampanje razširja demokratičnost svojih uredeb, daje prepričevalen primer razumne, a zato nič manj čuvstvcnc in človeško tople politične miselnosti. Tako stanje jc mogoče samo tam, kjer vroči utripi srca nikdar nc pre-vpijejo glasov zdravega, kritičnega razuma in kjer je svet instinktov v vseh skupnostnih zadevah podrejen previdni cenzuri razuma kot najzanesljivejšega zgoščevalca kaotičnih čuvstvenih in čutnih meglin.
CERKOVNIK MARTIN
CIRIL KOSMAČ
Vse popoldne je cerkovnik Martin strmel skozi zamreženo okno v sivo nebo. Bil je kakor okamenel in mrzel mir je bil razlit na njem.
Molčal je.
Molčal je dolgo.
Molčal je vse do večera.
Ko pa se je zmračilo in je pri Svetem Petru tostran Tibere zapel zvon, ga je spreletelo. Ob prvem zvoku, ki je padel v celico skozi jeklene križe, se je prevalila nanj težka bolečina. Odtrgal se je od vlažne stene, se zamajal, da so težki delovni čevlji zaškripali na cementu, in obstal sredi celice. Za hip je pogledal v okovana hrastova vrata. Bila so zaprta. Glava mu je padla na prsi, kakor bi pričakovala težkega udarca. Zvonovi so zvonili. Čisti zvoki so se prelivali skozi železje, padali na trda tla, se odbijali od sivih sten, oživeli za kratke sekunde, da so potem žalostno usihali pod težkim, mračnim obokom.
Zvonovi so zvonili. Martin je nemel sredi celice in sprejemal udarce. Ko so se v dalji oglasili Še drugi zvonovi, sc je okrenil in dvignil glavo. Razkuštrani, dolgi, sivi lasje so zavalovili, kakor vrhove mladike ob reki. Težki, napol sivi napol črni brki so se mu poveznili na široke, obledele ustnice. Velike oči so osteklenele. Luč v črnih zenicah so razsekali križi. Med križe pa so legli koščki sivega, razsekanega neba. Ustnice so zatrepetale. Roke so padle ob telo, mirne, olesenele, prestreljene; samo prsti so kdajpakdaj zaživeli.
Zvonovi so zvonili. Skozi Martinovo srce so zapeljali vlaki, dolgi, neskončni vlaki slik in spominov. Za okni so sedeli znanci. Žena mu je mahala z robcem, otroci so kričali. Raz strehe je viselo brinje, cvetoče in sadu polno hkratu. Zadaj je romala gmajna z bori. Za njo je hitela cerkev. Zvonik se je majal in zvon je pel.
Zvon.
Dolge, koščene roke so zaživele. Rasle so proti sivemu oboku. Prsti so grabili. V prsih mu je zahropelo, kakor bi se nekje v podzemlju po-kladalc skala na skalo:
„Joj, kdo zvoni. Kdo zvoni nocoj na Krasu? Joj, kdo zvoni..."
*
Tisto jutro se je kraški cerkovnik Martin zbudil še pred zoro. Kar vrglo ga je iz postelje. Popil jc kozarec terana, vrgel na rame nov, svetal kramp in se potiho splazil iz bajte. Na pragu jc malo postal in pomislil. Pogledal je predse. Stal je na mrzlem kamnu.
„Bos pojdem, bos!" si je pritrdil na glas. „Res je rosa velika. Pa se bo že posušila. Pa tudi... saj grem oznanjat pomlad, pomlad in sonce."
S hitrim korakom je skočil na klanec in hitel po gmajni na grič. Vrh griča jc bila cerkev. Tam se je ustavil, se okrenil in se ozrl v polmrak.
„Prav za prav še ni čas. Ni še zora. Pa kaj bi čakal", je zamrmral. stopil v lujpo, snel s kljuke vrv in potegnil. Zvon se je zamajal in zapel. Pel jc bolj dolgo, kakor po navadi. Svojo pesem je končal s tremi odsekanimi udarci.
Zvonjenje je umiralo v polmrak, ko je Martin stopil na cerkveno obzidje, da počaka dne.
„Dolgo sem zvonil", je dejal. „Saj sem zvonil Kraševcem prvo pomladansko jutro. Mislim, da so slišali vsi."
Pred njim so valovila brda in gmajne. Po brdih so samevali mali vinogradi. Na gmajnah so rasli bori, podobni jatam črnih žalostnih ptic. Ko je prva pomladanska sapa drsela skozi nje, so hrepeneče iztezali kri-venčaste veje in čakali na prve roje ptic. Tu pa tam so ležale male vasi.
Strnjene so bile na kupu, kakor gruča preplašenih otrpk. V dolinah in kotanjah je šumela voda. Tam ob strani je vztrepetavalo doberdobsko jezero. Na gladini so plavale vodene rože. Ob bregu je rasel lokvanj. Vse je gnalo še iz kosti, ki so trohnele na dnu pod blatom in korenikami. Ob strani so v krivih vrstah rasle murve.
Martin se je zamislil. Zaslišal je grmenje topov in krik ranjencev.. Ležal jc v jarku in umiral. Krašcvec je ležal v jarku na Krasu in umiral. Razkopaval je svojo lastno zemljo, se bil za druge in umiral. Umiral je, in umirali so vsi krog njega. Umirali so in molili. Vsaj v njegovem jarku za Temnikarjevim lazom so molili vsi.
„Vsi?" se je vprašal na glas. „Ne. Tcmnikarjev Andreje je klel. Zmerom je klel. ,V svojem lazu bom crknil, hudič. Ne s krampom na rami, ne pod vozom in ne pod suhim zidom, ki bi se spomladi name sesul. S puško, uprto v prsa me bo hudič vzel/" Čisto zraven Martina je slonel in klel. Še ko mu je šrapnel razmesaril rebra in odtrgal roko, je zaklel. „Hudič!" je zagolčalo iz njega. Potem se je stresel in umrl.
Martin se jc prestrašil svojega glasu. Zamahnil je z roko in dejal:
„Čemu spomini. Umirali smo, toda umrli nismo. Ubijali so nas, ubili nas niso. Še zmerom umiramo, a izumrli ne bomo. Za nami rasejo otroci. Mi ne umremo. Kaj bi o smrti. Nobene žalosti več. Upanje in delo. Odzvonil sem že. Čas jc da vstanemo."
Pogledal je na vas, ki je ležala pred njim. Na mah se mu jc zazdela vsa lepa in dobra, vsa življenja polna. Okna so bila kakor žive oči. Raz-glcdal se je po slamnatih strehah. Iz bajt se je dvignil prvi dim. Martina je oblila radost.
„Vendar so vstali!"
Z doberdobskega jezera se je dvignila bela megla. Bori so zašumelL Kakor živi so bili. Šli so čez brda. Krivenčaste veje so skrčene roke, ki se bodo zdaj zdaj stegnile in udarile, odrešile. Veter jc priplavil čez gmajne vonj po cvetočem brinju. Sonce je vstalo. Žarki so prihiteli čez goličave. Nekaj jih je obviselo na svetlem Martinovem krampu.
„Vstali so!" je vzkliknil Martin in skočil z zidu. Spustil se je nizdol po gmajni proti svojemu lazu. Spotoma se je ustavil v brajdi in popravil kos suhega zidu, ki se je bil zrušil čez zimo. Položil je kamen na kamen in očetovsko dejal:
„Ti stoj tako, ti tako. Varujte to brajdo. Že tisočkrat je bila zrahljana ta kotanja. Ta brajda je najbolj sončna in ta trta rodi najboljši teran. Tako, tako, moj kamen!"
Spustil se je niže. Pri lazu je malo postal ob vrzeli. Z velikimi, črnimi očmi je premeril delo, ki ga je čakalo.
„Za dober teden bo", je razsodil, dvignil kramp in ga zasadil za korenine bodičastega grmovja.
Sonce je bežalo od gora. V gostih curkih je lila luč na Kras. Martin je kopal. Visoko je dvigal težak kramp in ga globoko zasajal v zemljo. Zemlja je hreščala. Ob vsakem zamahu so se Martinu napele mišice. Dolgi, napol sivi lasje so se mu mršili v vetru. S trdimi žuljavimi rokami je grabil za bodeče grmičevje in ga ruval. Vmes pa je govoril umirajoči vrzeli:
„Veš, moje brinje in moj česmin, težko mi je. Bridko dehtiš. Pri nas vse bridko dehti. Sladek vonj ni še nikoli šel čez te gmajne. Ni šel, pa pojde nekoč. — Brinje, umakniti se moraš. Vem, pečat naše zemlje si. Brez tebe ni Krasa. Glej, povsod si raslo nekoč. Ti brinje, borovci, česmin pa divja trta ste si delili to gmajno. In ne samo to gmajno. Tamle Strmarjeva, Logarjeva, pa na oni strani Vogričeva in Kočarjeva, vse je bilo vaše. Pa je prišel človek. Pri Hlistovih se je rodil in bil je drugi sin. Zdoma je moral. Pa ni šel daleč. Niti uro hoda ne. O Ameriki ni sanjal. Samo do semkaj je prišel. Vrgel je svoj pogled na desno in levo, pritrdil z glavo samemu sebi in dejal: ,Tu bi se dalo. Lepa kotlina je, gmajna položna. Tu bo laz, tam za skalo bajta. Pod vrhom, kjer je sonca največ, brajda za teran/ Tako je razsodil. Bil jc moj ded. Najprej je otrebil krog skale in si postavil bajto. Samo tri prostore ima. Zanj je bilo dovolj, za nas je tudi. Potem je začel trebiti. Sam Bog ve, koliko brinja in čes-mina je izruval, da je napravil ta laz. Vse krvave in žuljave roke je imel. ,To bo Vrtačna!' je dejal, ,ker sem toliko vrtal v to kamenje/ Ko je ded umrl, je prišel moj oče. Zgrabil je za kramp, ki je padel dedu iz rok in je kopal dalje. Na smrtni postelji mi je dejal: ,Martin, kramp zgrabi pa kopiji. Nikar ne misli na Ameriko. Amerike ni. Tu smo. Milijon Kraševccv jc že umrlo na Krasu in še milijone jih bo umrlo. Rodilo se jih bo tudi še milijon. Zemlja je njihova. Krstili so jo in z žulji so podpisali pravico do nje. Amerike pa ne hodi nikamor iskat/ In zdaj nadaljujem z delom, ki je bilo započeto že pred tisočletjem. Moram iztrebiti to vrzel, da razširim Vrtačno, da zasadim ob robu še nekaj terana. Amerika —? Sami jo bomo priklicali. Če ne jaz, moji otroci! Deset jih imam. Devet jih skače doma pred bajto. Vsi so bosi in razkuštrani, v samih srajčkah. Desetega drži Tona na prsih."
Martin je kopal in govoril. Z razoranega štiridesetletnega obraza je padal znoj v kamenito kraško zemljo.
„Moram! Preveč nas je Bog dal... in bajtarija je majhna. Cerkov-nistvo pa mi malo da. A kljub temu rad zvonim. Ta navada gre pri nas že od rodu do rodu. Še živeli ne bi brez tega. Kaj pa je lepšega, kakor
biti prvi na nogah. V vseh časih smo radi zvonili. Danes pa še posebno rad zvonim, da vabim k vstajenju. Vstajamo k delu in trpljenju in legamo mrki po gmajnah. Pa bom že nekoč zazvonil dan, ko bomo vsak veČer s pesmijo legali k počitku."
'k
Kmalu bo poldne. Martin bo zadel kramp na rame, šel k cerkvi in bo zvonil. Zvonil bo in Krasevci se bodo odkrili in molili. S prekriža-nimi rokami, s krampom na rami bo šel vsak proti svoji bajti.
Martin bo šel in bo zvonil.
Čez brdo gre pet ljudi. Bližajo se Martinu. Ne vidi jih. Dviga kramp in ga zasaja za korenike. 2uljave roke pulijo grmovje.
„Stoj!"
Martin se strese.
Samo za hip. Potem zrase iz tal z visoko dvignjenim krampom, z vprašujočimi očmi.
Vsi so okamcneli.
Tišina.
Orožniki se vržejo na Martina.
„Čemu ste prišli? Ne, ne, ne grem! Kopati moram! Otroke imam. Zvoniti moram!"
Mišičastc roke držijo krčevito kramp, kakor bi bile nanj priraščene.
„Zvoniti? Mi vam bomo dali zvoniti! Mi vam bomo vsem dali z odsekanimi udarci zvona dajati posebna znamenja, klicati na upor!"
„Upor?" je zastrmel Martin.
Roke so mu omahnile ob telesu. Kramp je padel na kamen in za-zvenel.	vV
Peljali so ga mimo bajte. Na ramah orožnikov so se bliskali bajoneti. Na rami širokoplečega, razgaljenega in bosega Martina se je med uko-vanimi rokami svetlikal nov, težak kramp.
Otroci so jokali. Tona je tekla za njim, z najmlajšim v naročju, ki se je je krčevito držal za prsi, in vpila:
„Martin, Maartiiin!"
Krik je usihal med bori in brinjem.
Martin se je vil v železju in prosil:
„Pustite me! Kdo jim bo dal kruha? Pustite me!"
„Tiho, pes!"
Martina je zadel na usta težak udarec. Kaplja krvi je padla na belo cesto in se zgubila v prahu.
Martin se je sunkoma okrenil, da so zarožljale verige, in zaklical:
„Tona, pojdi in zvoni — poldan!"
Tona je okamenela sredi prašne ceste. Zazrla se je v svoje bose noge; palec ji je krvavel, nekam se je bila zadela. Stisnila je k sebi otroka, mu pokazala v prahu kapljo krvi in zamrmrala:
„Pojdi in zvoni poldan ..."
Martin in orožniki so izginjali za obronek. Na bajonetih in na svetlem krampu se je svetilo sonce. Na belo cesto je kdaj pa kdaj kanila od
razbitih Martinovih ustnic kaplja krvi in se posvaljkala v prahu.
*
Martina so gnali po cesti, ki je bila podobna široki, neskončni beli rjuhi. Prepletala se je čez brda in gmajne, se vila skozi borove gozdove, se vijugala skozi brajde in skozi vasi mimo sivih bajt in belih cerkva. Glava mu je ležala na prsih. Gledal je v cesto. Bila je neskončno bela, samo tu pa tam je ležala na njej borova senca.
Hodili so dolgo. Cesta ni nikjer usahnila. Vlekla se je v neskončnost in prah na njej je bil svetel in pekoč. Zašla jc med kamnolome; bližali so se Nabrežini. Martin je začul ostro pesem dlet. Dvignil je glavo. Med sivimi kamni so se na zagorelih obrazih v soncu bleščale bele papirnate kape. Brez števila rok se je dvigalo in brez števila kladiv je enakomerno padalo na dleta.
Peljali so ga v orožniško kasarno in pahnili v klet. Sesedel se je na mrzla tla. Z rokami se je prijel za vroča in skeleča stopala.
„Zdaj sem tu. Kaj sem zagrešil?" je rekel. Pogledal je v zamreženo lino, se stresel in umolknil.
Pod večer so prišli ponj. V veži je zagledal pet fantov iz sosednje vasi.
„O, kaj pa ti, Martin?" ga jc ogovoril eden izmed njih.
„Zvonil sem!" je odgovoril.
„Tiho!" so vzrojili orožniki.
Ukovali so jih v okove in jih priklenili na dolgo verigo.
Ko so prišli čez trg in se je cesta nagnila, se je pred njimi zalesketalo morje. Dvignilo se je do sonca# in ga vsrkavalo vase. Po valovih je do sonca peljala široka srebrna cesta.
Hodili so hitro. Med rožljanje verige so enakomerno padali odsekani
udarci dlet iz nabrežinskih kamnolomov.
*
Ob morju je ležal Trst. Silil je na morje, potopljeno v noč. Po ulicah so valovili ljudje in med njimi so s težkimi, upognjenimi koraki stopali jetniki. Iz širokih obločnic je na njihove zagorele obraze lila luč. Izza steklenih kavarniških vrat je nanje pljuskala razigrana godba.
S sklonjenimi glavami so prestopili visok kamenit prag tržaškega zapora. V široki veži so jih slekli do nagega, jih preiskali in jih ločili. Videli se niso nikoli več.
Še tisto noč so Martina peljali k sodniku.
„Vi ste zvonili k uporu. Dali ste znamenje tem požigalcem", je za-rohnel sodnik.
Martin je mirno gledal v sodnika in dejal:
„Zvonil sem, ker je pomlad prišla. Delati je treba. Zvonil sem zgodaj, da bi ljudje slišali in vstali."
„Kakšni ljudje?"
„Kraševci!"
„Kraševci? Da, Kraševci! Požigalci, barbari!" je vpil sodnik.
„Priznajte!"
„Nič ne vem, ničesar nisem zakrivil!" je ječal Martin.
Sodnik je pogledal ječarje. Jermeni so zažvižgali po zraku.
„Podpišite!" je velel sodnik.
„Podpišem. Nič ne vem!" je dejal Martin in žuljava roka se mu je tresla, ko je zvil na zapisnik svoje ime.
V stolpu svetega Justa je bila enajsta ura, ko so ga drugo noč zbudili. Vstal je in preplašeno strmel v ječarja, ki mu je ukazal:
„Oblecite se!"
Ko se je oblekel, so ga gnali v pisarno. Tam so mu dali vse njegove stvari. Pogledal je ječarja in vprašal:
„Kaj grem domov?"
Ječar je molčal.
Peljali so ga na vlak.
„Kam?" je strahoma vprašal. Nič mu niso odgovorili. Ukovali so mu roke in ga z verigo priklenili za klop. Preden se je vlak premaknil, je k Martinu še enkrat stopil orožniški častnik, ga prijel za okove in jih stresel. Obrnil se je k orožnikom in ukazal:
„Stisniti, še stisniti!"
Vlak je zažvižgal in se pognal v noč. Enakomerno so ropotala kolesa, ko je zdrvel mimo Miramara, ki je čepel na čereh med borovci z mesečino oblit, kakor bel labud, se pognal čez Sočo, ki se je penila pod dolgim mostom in je plavila okroglo prodno kamenje, se vrgel na Furlansko nižino in hitel med vrtovi in vinogradi, med dolgimi njivami koruze in pšenice čez Piavo do Benetk, se ustavil tam par dolgih ur in nato zavozil na Padsko nižino, mimo ržišč in pšeničnih polj, posejanih
s širokokrajnimi slamniki kmetov in kmetic, ki so se kopale v dopoldanskem soncu, se ustavil v Bologni in se čez uro zaril v Apennine, kjer ga je zajela noč. Bilo je jutro, ko se je za uro spet ustavil v Firencah in potem dan in sonce na nebu, ko je puščal za sabo Arezzo in stare rimske gradove in je že sonce umiralo na gotski katedrali v Orvietu, ko je zbežal mimo in je bil večer, ko je obstal na rimski postaji. Nepretrgoma se je vozil Martin dva dni in eno noč. Nepretrgoma so bile roke ukovane in priklenjene za klop. Orožniki so se pogovarjali, on pa je molčal. Samo dvakrat jc poprosil kruha in trikrat vode. Še zmenili se niso.
Iz vlaka so ga pripeljali v avto in potem v Trastibero v Regina coeli. Peljali so ga k sodniku. Nobene besede ni več razumel. Zameglilo se mu jc pred očmi in je padel. Pobrali so ga in ga peljali v celico. Ko so mu odvili okove in jih sneli, je iz gnojnega zapestja padla na sivi tlak kaplja krvi. V roke so mu potisnili hlebec starega kruha. Roke pa so bile mrtve, prsti modrikasti, zapestje gnojno. Hlebec mu je zdrknil iz rok in se za-kotalil po tleh.
Bil je v Rimu. Ko je bil otrok, so ga v cerkvi učili, da je Rim sveto mesto in da je tam papež, Kristusov namestnik.
V celici je bil polmrak. Naslonil se je ob steno in se zamaknil v ozko lino, ki je visela pod obokom. Nobene luči! Le svetla lisa. Medla in šibka,
kakor že zdavnaj pozabljen spomin.
*
Sam jc bil v celici. Čez dan jc gledal skozi lino, kako so minevali dnevi, ponoči pa se je njegov pogled razsekal ob jeklenih križih, kakor je bilo tam zunaj razsekano sivo nebo.
Tako je Martinu minila pomlad. Videl je, kako se je na platanini veji pred oknom razrastlo brstje v široko listje. Drugega zunaj ni videl. V celici so stene zagorele in od oboka je padalo gosto soparno vzdušje. Tako je potekalo poletje. Platanini listi so orumeneli. Sedaj jih je bilo samo še pet. Spomladi jih je bilo sedem. Dva je objedla gosenica. Martin je takrat mnogo premišljal. Ni vedel, ali bi se odločil za gosenico ali za listje. Oboje je imel rad. Ni mogel doumeti, kako eno življenje uničuje drugo. No, neke poletne noči je nevihta odnesla gosenico. Martin je pre-štel liste in rekel: „Zdaj jih je še pet. Ti so varni. Ampak gosenice ni.. Minilo je poletje. Vsako noč je en list odpadel. Veter jih je trgal. Stene so postajale hladne. Prešla je jesen. Vsi listi so odpadli. Platanina veja je štrlela mimo okna kakor pohabljena roka brez prstov.
Tako je umiralo leto in umiral je on. Njegove močne mišice so splahnele. Obraz je shujšal in pobledel. Čelo so preorale globoke brazde. Obrvi so bile namršene. Lasje so mu segli čez tilnik. Široke prsi so se zožile.
Včasih je hropelo v njih in pognalo Martina v kašelj. Pljunil je, a ni pogledal. Nečesa se je strašno bal. Da bi on, Martin, bruhnil kri. Ne, tega ne. Saj je še močan. Večkrat se je dvignil in se z rokami uprl ob sivi, vlažni zid. Uprl se je kar tako, da je preskušal svojo moč.
Ob večerih pa je bil žalosten. Ko so zunaj zazvonili zvonovi, se je stresel. Včasih je obstal sredi celice, strmel skozi mrežo v košček neba in pil glasno zvonjenje. Včasih pa so se mu napele mišice, dvigal je dolgi koščeni roki kvišku, da so mu rokavi padli čez lakti, in vlačil kakor bi zvonil. Tudi govoril je takrat; polglasno, sam s sabo:
„Kdo zvoni, kdo zvoni pri nas? Kdo zvoni, ko mene ni? In naš zvon
je pel. Čez vsa brda je šel njegov glas. In vsi so vedeli: Martin zvoni/
*
Zima.
Med zidovi je mraz.
Martin sameva.
Tih je. Že dolgo ni spregovoril besedice. Oči so mu postale motne, čelo mračno. Vse dni sloni ob steni in strmi predse.
Tisti dan so se po kosilu odprla vrata. V celico je stopil ječar. Dal je Martinu majoliko terana, hleb kruha ter rekel:
„To vam pošilja žena!"
„Žena!" je zamrmral Martin in strmel.
„Primi!" je velel ječar.
Martin je počasi stegnil roki in prijel v levico majoliko, v desnico pismo, hleb pa je stisnil na prsa.
Tona mu je vse to poslala in mu napisala pismo:
„Moj Martin!
Liter terana ti pošiljam za nocoj, da boš vedel, da je božič. Rada bi ti ga več, pa ne morem. Pri nas doma je sneg in burja. Ker ni tebe, zvonim sama, zjutraj, opoldan in zvečer. Takrat se skoro zmerom zjočem. Še nekaj, Martin. Enajst nas je zdaj doma. Vsi smo zdravi. Zadnji, ki ga še videl nisi, je Martin, kakor si ti, moj Martin. Vsi te težko pričakujemo in vsi te pozdravljamo..."
V desnici je držal Martin pismo, v levici majoliko terana. Bil je miren, samo prsti so vztrepetavali. V glavi mu je šumelo. Vse je plesalo pred njim. Vrata so se nekam odmikala. Vse štiri stene so hitele v daljavo. Obok se je dvigal. Tla so se potapljala.
Martin se je stresel. Dvignil je majoliko in jo približal razboljenim ustnicam. Nagnil je. Pil je. Izpil je do dna. Zdelo se mu je, da pije kri svoje kraške zemlje. Zaduhal je vonj po brinovih jagodah, po borovi smoli, po kamenitem kraškem vinogradu.
Ko je odtrgal posodo od ust, so bile ustnice rdeče in na bradi se je lesketala majhna rdeča kaplja.
Široko je odprl oči. Vrata so prihajala vedno bliže. Bila so ogromna, tako ogromna, da bi lahko pobegnil skozi ključavnico. V ključavnici pa je tičal ogromen ključ. Umikal se je vratom. Zadel je ob posteljo in se sesedel. Črne oči so se ujedle v pismo.
„Najmlajši, ki ga še videl nisi, je Martin, Martin kakor ti, in cerkovnik bo. Zvonil bo, zvonil. Najmlajši---in Frence---in
Tone---in Janez---Vsi bodo zvonili dan. Da, dan---
dan---!"
Martin je govoril pridušeno. Ustnice so mu trepetale. Lasje so se mu usipali čez obraz, čez izsušena lica. Skozi nje je sijalo dvoje vročih oči. Žgala so v vrata, ki so se mu zopet bližala.
„Ne, ne!"
Skočil je s postelje in zdrvel po celici. Majal je z glavo in krilil z majoliko in s pismom po zraku.
„Kdo bo zvonil? Kdo bo zvonil? Enajst jih je. Kruha ni!"
Z majoliko se je trkal po prsih in hropel:
„Za nocoj mi pošiljaš, Tona, za božičnico. Kje si? Tam zunaj pred vrati? V tem predmestju? Tu, v Rimu? V Trastiberi? Strmiš v to zidov je? Enajsti je s tabo? Enajsti---enajsti---!"
Obmolknil je in se naslonil ob steno. Zastrmcl jc znova v pismo in mirno govoril:
„Za nocoj, za sveto noč, ko je tam pri nas sneg. Sneg. Rad bi bil v snegu. Vse je belo, vse. Ves Kras, vsa dežela. Kdo ve, ali se bo tudi to zimo zrušil zid pri brajdi. Če ne bo žametov in hude burje —? Božič je. Naši sedijo doma krog ognjišča. Nič nimajo prižgane luči. Samo žerjavica jim žari v obraze. Teran pijejo. Saj ga nimajo veliko, ampak nocoj, ko je božič, je buča na ognjišču in roma iz roke v roko. Kmalu bo polnoč. K polnočnici pojdejo. Vsi. Kmalu se bo zamajal zvon. 2e zvoni---zvoni, zvoni."
Martin je spet vpil in begal po celici:
„Nobenega zidu ni več. Vse stene so se razrušile. Obok se je dvignil nad nebo, tla so padla pod zemljo. Zdaj lahko grem na gmajno! Zvoni, zvoni!"
Zakrilil je z rokami in se zagnal proti vratom.
Z vso težo svojega telesa je zadel ob hrastovino. Prstena majolika se je zdrobila. Črepinje so zdrknile ob vratih na kamenit prag.
Martin se je stresel in okamenel. Roke so mu padle mrtve ob telo. Stegnil jc prste. Najprej je padel na tla ročaj majolike in zarožljal. Potem je padlo pismo. Po belih črepinjah so polzele kaplje terana.
Martin je onemel.
Vrata so se odprla. V celico je stopila truma ječarjev. Martin se je zdrznil in planil proti oknu. Tam se je ustavil, dvigal roke kvišku in vlačil, kakor bi zvonil. Gledal je ječarje, se nasmehnil in dejal: „Zvoni!"
Močne roke so ga pograbile in ga priklenile na posteljo.
Še dolgo v noč je Martin vpil. Proti jutru pa se je pomiril in zaspal. Zjutraj so mu odvzeli železni oklep. Zdravnik ga je preiskal in ukazal: „Peljite ga na zrak!" Odprli so mu vrata.
Martin je stopil na mračen in tih hodnik. Čez ograjo je uprl pogled na spodnji hodnik, ki je bil dvajset metrov pod njim. Dvignil je glavo in pogledal ječarja. Ječar je plašno odskočil.
Martinove koščene roke so se ujcdle v železno ograjo. Zavihtel se je.
In — od sten jc odjeknil samo še poslednji krik.
PORTUGIŠKI SONETI
ELIZABETA BARRETT-BROWNING Iz angleščine prevedel Alojz Gradnik.
31
Ti prideš! Vse je povedano brez ene same besede. Tako stojim pred tvojimi očmi, kakor stoji v opoldanskem solncu deca, ki ji srca trepetajo skoz razžarjena veka od neslutenc, a prekipevajoče notranje radosti. Glej, grešila sem v svojem poslednjem dvomu, ali vendar se ne kesam za svojo krivdo; prej za izgubljeno priliko, da sta mogla stati tako, samo za hip, drug poleg drugega, brez vzajemne utehe. Ah, ostani tu pri meni, v moji bližini in kakor golob me obstri s svojimi krili! In če bi moje bridkosti zopet vzkipele, kljubuj jim z vedrino svojega velikega srca:

zasloni s svojimi božanskimi odlikami te moje misli, ki trepečejo brez njih liki ptičke brez perja, prepuščene dobroti milega neba.
32
Ko je po tvoji prisegi ljubezni solncc prvikrat vstalo, sem zahrepenela s pogledi k mesecu, da razveže tc vezi, ki so se zdele prezgodaj in prenaglo spete za trajno zvestobo. Srca, ki na prve oči vzljubijo, sem mislila, se skoro nasitijo. In ko sem se tako presojala, se mi je zdelo, da nisem ustvarjena za takšnega moža ljubezen! Bolj sem bila podobna razglašenim in obrabljenim goslim, ki bi dober pevec z njimi ne maral pokvariti svojega speva; v naglici jih zagrabiš, a jih odložiš ob prvem neubranem glasu. Nisem bila krivična proti sebi, ali sem storila krivico tebi. Ker pod mojstrovo roko vzvalovč popolna sozvočja tudi iz pokvarjenih glasbil in velike duše morejo v istem vzgonu snovati in ljubiti.
33
Le, zovi me z mojim otročjim imenom! S tistim imenom, na katerega sem kot dete pridirjala od nedolžnih iger, pustivši v nemar nabrane jegliče, da sem mogla gledati v obraz, ki mi je že s pogledi svojih oči dokazoval, da sem mu draga in mila. Zdaj pogrešam tiste jasne, nežne glasove, ki prestreženi in spojeni z neoskrunjeno godbo nebeško, me več ne kličejo. Samo molk je na grobu, ko kličem in kličem Boga. Zato daj, da bodo tvoja usta naslednik tistih, ki so zdaj brez življenja. Z rožami, nabranimi na severu, dopolni venec na jugu in spoji s to ljubeznijo iz mojega
detinstva to mojo sedanjo do tebe! O, le zovi me s tem imenom, jaz pa, to ti prisegam, predragi, ti odgovorim z istim srcem in nc bom odlašala.
34
Z istim srcem sem rekla, ti bom odgovorila, s katerim sem odgovorila njim, ko me boš klical s tistim imenom. — Ah, praznega obeta! Mar je to isto, isto srce zmedeno in razrvano od razporov življenja? Prej, ko so me klicali, sem ti rekla, da sem urno zavrgla svoje cvetke ali pretrgala igro in stekla in odgovorila s smehljajem, vzcvctenim na mojih licih v zadnjem hipu, ki me, pokoren, ni več zapustil. Ali zdaj, ko tebi odgovarjam, puščam pasti težke misli v to pretrgano samoto. In vendar, moje srce se vrača k tebi — preudari kako — ne morda k delni, marveč k vsej moji sreči. Položi svojo roko nanje, o predragi, in priznala bom, da nobena dečja noga ni tako urna kot moje krvi toki.
35
Ce se zavoljo tebe, predragi, vsemu odrečem, ali boš
za povračilo ves moj? Ali zares ne bom nikoli
pogrešala kramljanja in blagoslova domače hiše
in običajnega poljuba, ki se daja in sprejema,
in ne bom presenečena, ko bom dvignila svoje oči
in bom videla nove stene, nov pod in novo domačijo?
In ali boš hotel izpolniti to mesto poleg mene,
ki ga zdaj zavzemata dve ugasli očesi, prenežni,
da bi se izmenjali? O, kako težka izkušnja! Če je muka
zmagati ljubezen, še večja je muka bolest.
Vse to izpričuje. Ker bolest je v resnici ljubezen, združena
z bolestjo. Ah, toliko sem trpela, da meni ljubiti
ni lahko. Ali ljubi me — hočeš? Odpri na široko svoje srce
in sprejmi v to zavetje vlažna krila svoje golobice.
36
Ko sva se prvikrat srečala in se vzljubila, nisem si domišljala, da gradim svojo usodo z mramorjem. Ali sem mogla verjeti, da bo trajna ta ljubezen, nihajoča med bolestjo in bolestjo? Ne, zgrozila sem se, nezaupna za sleherno svetlobo, ki se je zdela, da mi zlati pot pred menoj in sem se bala Še ob prst se opreti. In če sem tudi bila posihmal vsa vedra in poguma, mislim, da je Bog hotel, da bi se moj strah ponovil. — O ljubezen, o zvestoba — in bi se bala, da se te sklenjene roke razvežejo, da najin vzajemni poljub pade med naju liki neznana stvar, čim bodo moja usta zledenela. In naj ljubezen laže, če bi zavoljo dane prisege izgubila en sam žarek radosti, ki ga jc obljubila zvezda življenja.
Odpusti, ah odpusti, predragi, da si je moja duša od vse te božanske sile, ki je v tebi, in ki te v nji spoznavam, izobrazila samo podobo iz peska, spremenljivo in drobljivo. Daljna leta, ki niso čutila tvoje oblasti, iznenada so se umaknila in prisilila moj valujoči razum, da se je uklonil njih dvomom in njih bojaznim, da je slepo pozabil na čistost tvojega lika in izpačil plemenito tvojo ljubezen z nevredno potvorbo: prav tako sem ravnala, liki brodolomni pagan, ki se je rešil v pristan
in da počasti svojega zaščitnika, morskega boga, postavi kip delfina s puhajočimi škrgami in Štrlečim repom na velikih vratih templja.
38
Ko me je prvič poljubil, je poljubil samo prste na tej roki, s katero pišem in od tistihdob je ta moja roka bolj čista in bolj bela — kesna za pozdrave sveta, ali voljna na poziv: „O čujmo!" ko govore angeli. Prstana od ametista ne bi nosila očitnejše za moje oči, nego ta prvi poljub. Drugi je presegel v višini prvega, iskal je čelo in je napol zgrešil pot in polovica se je izgubila v mojih laseh. O predragoccno darilo! To je bil krst ljubezni, ki sem ga prejela s posvečujočo sladkostjo še pred moje ljubezni kronanjem. Tretji, na mojih ustih, je bil ovit v sovršeno veličastvo škrlata in odtlej sem zares se vznesla in sem rekla: „Moja ljubezen, moja duša!"
39
Ker imaš vso oblast in ti je dana milost, da vidiš skozi to mojo krinko in še preko nje (vso obledelo od dežja, ki so z njim leta jo udarjala) in spoznavaš pravo podobo moje duše, te tužne in trudne priče mojega življenja teka — ker tvoja ljubezen in tvoja vera vidi skozi prividno mrtvičnost strpljivega angela, čakajočega na svoje mesto v novih nebesih — ker ne greh, ne bol, ne kazen božja ne smrti soseščina, ne vse moje napake, ne tisto, kar me navdaja z gnusom do vsega, če samo sebe
motrim — ker te vse to ne odvrača od mene — predragi, o pokaži mi, kako naj te obsujem s svojo hvaležnostjo, kakor me ti obsipaš s svojo dobroto.
40
Ah, res, ljubezen je, ki prešinja ta svet od konca do kraja. Ne, nočem tajiti ljubezni, ki to ime zasluži. Čula sem o nji govoriti že v svoji rani mladosti in odtlej ni minulo toliko časa, da bi rože, takrat utrgane, več ne duhtele. Muslimani in djauri mečejo robce na nasmeh in za solze nimajo sočutja. Polifema beli zob zdrkne od orehu, če je po dežju njegova lupina pregladka. In še mnogo laže spremeniš to stvar, ki ji je ime ljubezen, v srd ali pozabljenje. Ali tvoja ljubezen ni takšna, o moj predragi. Vem dobro, ti moreš čakati tudi ob bolesti in bolezni, da se duša strne z dušo in misliš, da je še vedno prerano, ko drugi kriče: „Prepozno!"
41
Zahvalna sem vsem, ki so me ljubili v svojih srcih, s hvaležnostjo in ljubeznijo, ki klije iz mojega. Globoko se zahvaljujem vsem, ki le za hip so postali ob zidovju moje ječe, da bi čuli mojo glušečo godbo, preden so šli dalje, sleherni po svojem poslu, na trg ali v tempelj, kamor moj glas ne seže. Ali ti, ki si svoje božanske umetnosti glasbilo spustil k svojim nogam, ko je moj glas medlel in padal in me je stok davil, da bi cul, kar sem jecljala skoz svoje solze — o povej mi, kako naj se ti zahvalim! Ah, če bi mogla svojega srca
prekipevajoče misli vsejati v bodoča leta, da bi izzorele v jasne besede, in poslati ljubezni, ki ostaja, pozdrav ljubezni, ki odhaja;
42
»Moja bodočnost ne bo moja posneta preteklost",
tako sem napisala nekoč, in misleč, da mi stoji
ob strani angel varuh mojega življenja,
ki bo potrdil te moje besede s pogledom prosečim,
uprtim v beli božji tron, sem se okrenila,
in glej mesto njega sem uzrla tebe, ki nisi nesoroden
angelom v svoji duši! Tedaj sem izmučena od dolgega
trpljenja sprejela tvojo tolažbo, ko so iznenada,
pod tvojim pogledom iz moje romarske palice
pognali zeleni listi, okrašeni z jutrnjo roso.
Zdaj ne iščem več posnetka svojega življenja
prve polovice. Zapuščam tu te liste, ki jih je dolgo
razmišljanje zvilo. Napiši nov epigraf moji
bodočnosti, moj angel novi, nepričakovan tu na zemlji.
43
Kako te ljubim? Daj, da ti razodenem kolikerno. Ljubim te z vso globino, širino in višino, ki jo duša moja more doseči, ko čuti, da je izpred oči izgubila zemljo, med mejami Bitja in idealne Milosti. Ljubim te ob slehernega dneva najskromnejšem opravilu, ob svitu solnca in brlenju sveče. Ljubim te svobodno, kakor tisti, ki se bore za Pravdo, ljubim te čisto, kakor tisti, ki beže od Slave, ljubim te s strastjo, s katero sem prenašala svoje prejšnje tuge in z vso vero svojega detinstva. Ljubim te z ljubeznijo, ki sem mislila da mi je
umrla s svetniki, ki sem jih izgubila. — Ljubim te z vzdihom, s smehom, s solzami, z vsem svojim življenjem! In če Bog tako hoče, še bolj te bom ljubila po smrti.
44
Predragi, mnoge rože si mi prinesel, utrgane
v vrtovih, skozi vse poletje in vso zimo,
in zdelo se je, kakor da so zrasle v tej zaprti
sobi in da niso pogrešale ne solnca, ne dežja.
Tudi ti, v imenu te najine ljubezni, prejmi v povračilo
te misli, ki so tudi vzcvetele tu notri
in ki sem jih v toplih in hladnih dneh izrula
iz mojega srca cvetnjaka. Zares, te gredice in hladnice
so vse preraščene z grenkim plevelom in rutico
in čakajo tvoje pletve; ali glej, tu je šipek,
tu bršljan, vzemi jih, kakor sem jaz tvoje rože
prejemala in shrani jih, da ne ovenejo. Naj si tvoje
oči verno zapomnijo njih barve in sporoči
svojemu srcu, da so ostale v moji duši njih korenine.
FRANCOSKI VOJNI ROMANI
d vsega začetka se je zdelo verjetno, da bodo taki dogodki, kot jih
je sprožila vojna, morali spraviti na dan celo kopo talentov. Pisatelji so bili mobilizirani, prvič se je kaj takega zgodilo. Naloga „pismar-jev" iz ozadja je bila, vzbujati patriotizem in dvigati duha. Ker pa je bila ta naloga v vseh vojujočih se deželah lahka, častna in dobička-nosna, se ji tudi francoski pisatelji niso odrekli. — Bolj zanimivo pa je dejstvo, da so vsi mladi pisatelji, ki so bili dovolj stari za orožje, tičali v raznih armadah in neredko cel6 v prvih vrstah. Čeprav je bilo mnogo takih, ki so znali iztakniti ne kdo ve kaj nevarna mesta, na kakršna so včasi oblastva postavljala intelektualce, je bilo vendar tudi dokaj takih, ki so živeli življenje navadnega vojaka in so, kakor je pel Pellerin,
JEAN L A C R O I X
nosili puško
in v taborišču spali.
Iz dotika z vojno, to najstrašnejšo in nad vse pristno stvarnostjo, je kajpada vzniknilo nešteto romanov. Zelo težko je izbrati najboljše. Kljub temu si je koj spočetka nekaj del pridobilo sloves, bodisi s svojimi odličnimi lastnostmi, bodisi s hibami, ki so bile prav različnega značaja.
Prvi vojni roman, ki se je blesteče uveljavil in si pridobil nagrado Goncourt, je bil Benjaminov „Gaspard". Patriotizem, humor in kon-vencionalno slikanje fronte — edino to je bilo leta 1915. potrebno, da je roman ugajal občinstvu iz ozadja. Bojevniki pa gotovo ne bi bili nikdar spoznali svoje podobe v katerem izmed vojakov romana, ki so bili vsi prav tako neresnični kakor vojaki, opisani v dnevnem časopisju — sicer jih pa za mnenje tudi nihče ni vpraševal.
Vendar pa so prav bojevniki pripomogli, da je zaslovela druga Gon-courtova nagrada iz vojnega časa: bil je to Barbusseov „Le Feu", ki je za dolgo časa ostal francoski vojni roman v najčistejšem smislu besede. Zgodilo se je prvikrat, da je pisatelj s slovesom bojevnika in ugotovljenim pisateljskim darom realističnega in obenem nekoliko romantičnega kova zoperstavil konvencionalnim idejam o vojaku, ki se veselo bori v udobnem jarku in od srca lahko umira, vojsko polno blata in dežja, poživinjenja pod udarci granat, obupa in jeze, ki velja bolj ljudem iz ozadja kakor pa vojakom na nasprotni strani. V tem romanu so vojaki izrekali v pogosto izumetničeno sirovem jeziku misli, ki niso vsebovale kar niČ tistega patriotizma in nacionalističnega idealizma, s katerimi so jih tako radi kitili junaki ozadja. Ko je fronta videla, da sta dobila njena neizmerna jeza in njen stud nad pobojem poseben izraz, je mahoma začutila, da ji jc odleglo.
Toda večina vojnih romanov, ki so izšli še za časa sovražnosti, nima istega značaja kot „Le Feu", kajti preveva jih do neke mere duh epopeje in zategadelj je neiskrenost v teh delih o sodobnih dogodkih neizbežna^ Sicer jc pa tudi cenzura dovoljevala objavljanje le takih del, ki bi mogla „služiti" v takem smislu, kakor ga tej besedi dajeta kak podnarednik ali Babbit Sinclairja Lewisa.
Kar se tiče najmočnejših in najbolj iskrenih del, jih je publika le malo brala. Genevoixovi knjigi: „Sous Verdun" in „Les Eparges" nista imeli odmeva. Uspeh pa so imela dela, kot: Malherbov „La Flamme au poing" ali Bertrandov „L'Appel du Sol", romani, omadeževani z najstrašnejšo literarno pregreho, ki jo more označiti samo beseda „kič".
Prišel je mir in z njim tudi svoboda priobčevanja. Leto 1919. je doživelo zmagoslavni uspeh romana „Croix de bois" Rolanda Dorgelesa. Bil je docela dobrega kova. Frontniki so bili mnenja, da je pisan v tonu, ki ustreza resnici. Ni ga bilo v njem vojaka, ki bi umiral s krikom „Vive la France!". Vojaški argot je zvenel docela pristno; to je pričalo, da
ga je pisatelj nekoč tudi sam govoril v prednjih jarkih. Mimogrede povedano, je nacionalistični in nekoč za vojno navdušeni del publike požiral takele rečenice: „Beži no, vojne bodo zmerom na svetu..." in pol genljive pol humoristične slike tistih nizkotnih trenotkov, ki jih „navzlic temu" človek doživlja na bojišču.
Dorgelcsov roman je imel še večji uspeh kot „Le Feu".
Skoro na isti mah je pesnik in zdravnik Duhamel objavil svoji „Vie des Martyrs" in „Civilisation", v katerih je pokazal obratno plat vojne: ambulance, bolnišnice, kjer šivajo konje, da jih pošiljajo spet nazaj v areno. Izmed listov teh knjig veje močan dih usmiljenja in genotja. Vojaški zdravnik se joče: nikoli še kaj takega; res da je bil pesnik in književnik. Dejansko je v njegovih slikah zelo določna in spretna umetnost; včasi čuvstveni nemir, ki je lasten Duhamelu, napolnjuje vso pozornico.
Toda tista doba ni bila ugodna za vojne romane. Založniki so se soglasno izgovarjali: „Publika ne mara ničesar slišati o vojski..." (cf.: Jolinon: Valet de gloire etc.). In zares, sedem ali osem let romani, ki kaj pomenijo, niso vojni romani. Ko je „A' 1 ombre des jeunes filles en fleur" izpodbil nagrado Goncourt Dorgelesovim „Croix de bois", je de Montesquiou pikro pripomnil, da Proustov roman zatemnjuje sence junakov. Seveda ni nobenega dvoma o tem, da v vojni literaturi ni bilo nič takega, kar bi bilo moglo odtehtati Prousta.
Leta 1928. pa je prevod Nemca Remarquea doživel silen uspeh. Široke mase občinstva so ga požirale, lotili so se ga kritiki. Posledica je bila, da so založniki zavohali izpremembo v literarni modi in znova začeli izdajati in ponatiskovati vojne romane. Genevoix in Pezard sta doživela novo izdajo. Nadelova knjiga „Sous le pressoir" je bila prevedena v angleščino. Beli dan so zagledale knjige, kot: Stephaneova „Ma derniere releve au Bois des Carmcs" ali Chevaillierova „La peur", za katere bi bila pisatelja leta 1918. prišla na vislice. Navedimo se „La fleur au fusil" Galtiera Boissierea, pristno pričevanje o prvem mesecu vojne.
V teh rokopisih, ki se objavljajo, je mnogo šare in navlake. Toda v isti mah je neki Francoz, profesor v Ameriki, J. N. Cru po imenu, objavil o francoskem vojnem romanu monumentalno študijo, ki je nad vse pomembna. Naslovil jo je „Temoins". S čudovito natančnostjo in vestnostjo proučuje francoske vojne romane in spomine ter si pri tem zadaja dvoje vprašanj: ali avtor pripoveduje, kar je videl — ali je videl, kar pripoveduje, in ali se more ponašati s strašnim naslovom pričevalca. Njegova knjiga je nekakšna morilna igra. Podkovan z izkušnjo treh vojnih let v pehoti, kjer je kot narednik poveljeval vodu, je izsledil J. N. Cru sleherno napako in puhlo besedičenje. Še več, zamahnil je celo
po tistih delih, ki so imela najtrdnejši sloves, po „Le Feu" na primer, v katerem je opazil, da avtor ni bil tak vojak, kakor bi človek mislil; zamahnil je tudi po „Croix de bois", katerih avtor je vse bolj pisatelj kot pravi pravcati frontnik, ki robota in juriša.
Njegova metoda je zelo preprosta. Kadar J. N. Cru hoče ugotoviti, je-li pričevalec verodostojen, analizira s skrajno gorečnostjo najmanjše, pa kljub temu najsnovnejše podrobnosti: tako se ljudje na fronti niso oblačili, tako niso govorili, jedli, umirali... Malo je knjig, ki bi bile usle njegovi kritiki (n. pr. Genevoixove in Pezardove). Skoro vsem je dokazal laž, in sicer tisto, ki je najbolj diabolična: laž iz ničemurnosti.
Zdi se, da je Cru naletel na malo razumevanja. Pisatelji bojevniki so mu vsi skupaj vrgli v obraz svoje pohvale in odlikovanja, kakor da bi to bil kakšen dokaz. Toda le malokateri se mu je postavil v bran s svojo vojaško knjižico.
Pomen njegove knjige je torej v tem, da je pokazal, kako se literarna vrednost knjige ne krije z njeno pričevalno vrednostjo in da se tudi resnični zanos ne krije z resnico.
Najvišja literatura pa nikdar ni izven resnice in stvarnosti. Tolstoj, ki je napisal „Vojno in mir", je v lastni osebi doživel vojno.
Knjige o vojni, vojni romani, se morajo torej deloma šele napisati, če sploh more roman kedaj podati sintezo tega, kar je bila duša — če se sme tako reči — vojaka, ki je več ko leto dni preživel na fronti.
(Iz rokopisa prevedel }. Prežel}.)
PISMO, KI GA JE PISALA ŽENSKA
FRANCE BEVK
Ne zamerite mi — tako berem v pismu, ki leži pred menoj — teh vrstic. Pismo, ki ga je pisala ženska, porečete. Dky morda je v njem preveč solzavosti in naivne radosti. Morda. Toda — kako naj pišem drugače, kot sem čutila? Bodi že kakorkoli. Ko ga boste prebrali, ga raztrgajte in vrzite v ogenj. Če ga ne boste brali, boste tako storili isto. Vseeno mi bo, saj tega ne bom vedela. Nocoj, to noč vem in čutim le, da moram povedati vam vsem, četudi tega morda nikoli ne boste izvedeli, kako sem po dolgih dneh samote in otožja nekaj posebnega doživela. Zame nekaj posebnega, a vam se bo morda zdelo smešno. Pa na to Še misliti ne maram. Žalost je rada sama, a radost kriči in poje. In ne vprašuje, če se ji ljudje smejejo.
Se danes ta dan sem bila strašno žalostna. Za to nisem imela nika-kega vnanjega povoda. Toda notranji povodi so stokrat bridkejši. Leže
na duši kakor venec trnja in se ne dajo odstraniti. Zjutraj, opoldne in zvečer. In šc v noči.
Ko sem se popoldne vrnila iz šole, sem žalost prinesla že s seboj. Sedla sem k oknu svoje sobe, položila roke v naročje in strmela na travnik, ki se vleče za hišo. Nekaj dreves, ki tvorijo gaj, pa potočič, ki ga deli, me — ne vem, zakaj — spominja na slovensko zemljo. In morda še reka tam zadaj, ki šumi med skalami. Prav zato, ker šumi in se peni kakor naše reke. Vse drugo mi jc tuje.
Pogosto se mi ranjeni pogled odvrne od pokrajine in se razgleda po stenah, ki sem jih bila našla gole, ko sem prišla. Sama sem jih okrasila. Poleg pokrajinskih fotografij sem razobesila portrete slovenskih pesnikov, ki sem jih bila v teku let izrezovala iz časnikov in jih hranila. Na najvidnejše mesto sem obesila sliko svoje rojstne hiše. Med cvetočim drevjem na zelenem griču slamnata streha in rdeča okna. Akvarel, ki sem ga bila sama napravila kot dijakinja. Ponosna sem nanj, dasi vem, da za druge nima nikake vrednosti. In še slovenske knjige, ki stoje na komodi. Ni jih mnogo, nekatere sem že petkrat prebrala. Večino pesmi znam na pamet. In jih vedno znova prebiram. Nimam časnikov ne revij — kje naj bi jih dobila? — popolnoma sem odtrgana od slovenskega kulturnega življenja. Včasi mi pride čudna misel: ali se še tiskajo knjige v naši besedi? Moj Bog! Te knjige, ki jih imam, se mi zde kdaj pa kdaj spomeniki izumrlega jezika, ki ga edina še znam, a nimam nikogar, da bi z njim govorila.
Pogled na travnik s potokom, na stene s cenenimi slikami, na zaklade naše besede me je večkrat razvedril. Proč, žalost! Tega dne me ni mogel razvedriti. Prebujal mi je nasprotno vse bolestne občutke, ki so me obhajali v tem kraju od prvega do tega dne. In še daleč nazaj. Sede na stolici, sključena v dve gubi sem podoživljala še trenotek mladostnih sanj, ko sem sveto verjela, da so nekatere stvari v človeku in zunaj človeka nedotakljive. Da, potem je prišlo drugače. Življenje mi je dan za dnem trše dokazovalo, da je hudič močnejši od Boga. Človek ima eno samo čelo, ki jc prešibko, da bi se moglo upreti vsemu svetu. In eno samo srce; še najslabše jc prečisto, da bi samo sebe zatajilo.
Tako sem nekega dne stala v vlaku na goriški postaji in čakala, da me popelje na jug. Hlinila sem hladnost, posmehljivost, da bi ne izdala svoje notranjosti. Nekih občutkov, ki sem jih le podmolklo čutila, sem se jasno zavedala šele, ko je vlak vozil čez Sočo in nisem več videla ljudi na postaji. Še dobro se spominjam, bil je jesenski večer, solnce je pravkar zahajalo in mavrično gorelo na oblakih, nad Vipavsko dolino, nad robovi Trnovskega gozda. Še sem gledala skozi okno. In tedaj mi je bilo nenadoma, kakor da se mi je srce nekam zapletlo, zavozlalo in
se s slednjim sunkom vlaka trga od te zemlje, od Krasa, od Vipavske doline, od Gora, od Brd, od Furlanske ravnine in od hribovja nad Čedadom. Ne, moja bolečina ni bila namišljena, tudi ni bila zgolj duševna, tudi fizična, čutila sem jo po vsem telesu. Ne vem, s kakšnimi čuvstvi so drugi zapuščali domovino. Le to vem, da teh najčistejših, a hkrati naj-bolcstnejših občutkov nikoli ne bom pozabila.
Stala sem ob oknu, stala. Na mojo dušo je legalo vedno težje, me dušilo v grlu in me stiskalo za srce. Branila sem se solz. Nastala je noč. Domovina je ostala daleč nekje v jutrnji zarji. Mimo vlaka so vršele ognjene iskre. Bile so ko napete žice, ki so mi kazale nazaj, nazaj... Vlak me je vozil neznano kam.
Bila sem vsa izmučena, ko sem prišla na mesto. Bolj duševno ko telesno. Šele, ko sem s kovčegom v roki stala na postaji, sem se zdramila iz neke omotice in se razgledala. To je moje novo življenje? Kakor da mi leži na dlani ko pikapolonica in si ga ogledujem. Vas je bila v solncu, v solncu polja, vinogradi, rjava pobočja. Saj morda ne bo tako hudo, sem si mislila. Toda bolj ko sem se bližala vasi, bolj se mi je dozdevalo vse tuje. Poznam Čuvstvo človeka, ki pride kot potnik v kak tuj kraj, občuduje romantiko, a že naslednjega dne odide po nove vtise. Jaz pa moram živeti tu, če hočem sploh živeti. 2e sem čutila, da se mi duša nikoli ne bo mogla privaditi. Tako sem bila zmedena, tako polna čudnih občutkov, da bi zajokala in se zasmejala.
Zaprla sem se v sobo, hotela sem biti sama, sama. Ne, ne jočem se rada in za vsak nič. Z malimi izjemami je bil vsak jok važen mejnik mojega življenja. Tako tudi ta. Ko sem se izplakala, sem se čutila olajšano, a ne docela potolaženo.
Okrasila sem si sobo, med njene stene sem poskusila pričarati vsaj košček domovine. Nato sem se razgledala. Ne da bi se ne bila hotela vživeti v novo življenje, se hotela zamamiti z vtisi sebi v dobro. Saj mi je bilo vse novo in zanimivo, kot bi bila odprla živo ilustrirano knjigo o tujih krajih in jo brala. Otroci, ki me gledajo z bistrimi očmi, me kličejo za „maestrino"; rada jim imam, dasi se skoraj ne razumemo, ker ne znam narečja. Če le pobožam njihove glavice, mi je laže. In ljudje s svojimi posebnimi navadami, ki jih spoštujem; naivni, prenaivni, „dobri ko kruh", kakor se glasi njihov izrek. In pesmi in plesi, zemlja v solncu in mehke noči... Toda vse to mi ni moglo ubiti spomina na slovenske vasi.
Sčasoma, ko so mi prvi vtisi in zanimanja obledela, ko sem se privadila kraju, ljudem in otrokom in je postalo življenje iz dneva v dan enako, sem s sladko bolečino v srcu vedno bolj mislila na dom. Hhrati pa sem občutila strašno samoto. In jo občutim še danes. Sama, sama,
grozno sama, ko da visim v praznem prostoru. In nato tista strašna žeja po slovenski besedi. Ne vem, če jo je že kdo občutil tako, kakor jo občutim jaz. Kdaj pa kdaj me spravlja v tako žalost, da se zapiram v sobo in se mi še solnce zdi bridko. V takih trenotkih postajam strašno otročja. Sama s sabo govorim. Sama se vprašujem, sama si odgovarjam. Stene me poslušajo. Stene se mi ne smejejo. Morda me razumejo globlje, kakor bi me mogli razumeti ljudje. Le sama sebi se smejem, kadar se zavem svojega početja. Ali sem znorela? Da, še danes, še danes. Še sede na stolici, strmeča na travnik, na potoček, na drevje, sem glasno ponavljala svoje misli. Pomagati pa si ne morem. In prav zaradi žeje po slovenski besedi pišem tudi dnevnik. Nikoli ga nisem pisala, a zdaj mu vsak večer zaupam svoja doživetja in občutke. Tako se pogovarjam. Da, to imenujem pogovor. Nad nekaterimi stvarmi se danes zgražam, ko jih berem, tako sem bila odkrita. Ne bi jih mogla, ne smela ponoviti. Dnevnik bom sežgala, da ne pride komu v roke. In vendar mi bo žal zanj. Ne zaradi vsebine.
To je v glavnih obrisih vse, kar sem ta čas doživela in občutila. Vse, kar sem danes popoldne podoživljala v mislih, kakor da polagam račun o svojem življenju. Ko sem prišla do konca, mi je bilo, kakor da stojim med prepadom. Tako me je stisnilo za srce, da bi bila zavpila. Bilo jc prvič, da sem začrtila življenje. Čemu živim? Le za hip. Že sem se prestrašila.
Ven moram, sem pomislila. Na zrak. Vzela sem Cankarjevega Kurenta — godba njegovega jezika mi je strašno všeč — odšla sem od doma. Da bi bila sama, popolnoma sama, sem krenila po travniku, ob potočiču, čez nizko pobočje, na katerem so rasle breze. „Med borovjem temnim mlada breza rase", sem se spomnila Jenkove pesmi, ki sem jo nekoč s solzami v očeh deklamirala v šoli. Krenila sem čez železniški nasip. Na drugi strani so ležala polja, za poljem se je vlekel ob reki dolg, ozek pašnik. Na njem so se pasle ovce. Bosonog pastirček je na skali sed£ igral na svirel. Pesem je bila zategla, otožna. Postala sem in posluhnila — četudi me ni spominjala naših gora, mi je dobro dela.
Krenila sem po stezi, ki jc tekla ob nasipu. Nič več nisem videla vasi. Imela sem občutek, da hodim po daljnem, tujem kraju, odrezana od sveta. Odprla sem knjigo in brala. Brala sem glasno, bolje: pela sem. Nato sem zaprla knjigo in oči. Pred menoj so ležale domaČe vasi, logi in polja, bele ceste so tekle na vse strani. Bilo mi je sladko, a hkrati grenko do solz in ironičnega smeha.
Odprla sem oči. Siva, jesenska pokrajina, nebo na rahlo prepreženo z oblaki. Šla sem dalje. Bila sem sama, nikjer ni bilo videti človeka.
Grabila mc je želja, da bi šla daleč, strašno daleč, nekam na konec sveta. Bila sem lahka, brez misli, kakor da vsa plavam v neki namišljeni sladkosti.
Ne vem, koliko časa sem hodila. Na eni strani se je vlekel železniški nasip, a na drugi strani je šumela reka. Za reko se je prožilo položno, pusto, neobljudeno pobočje. Kraj je bil vedno bolj samoten. Dolina se je ožila, kakor da nekje tam v dalji zapira reki pot.
Nenadoma sem obstala. Pred menoj je stala čuvajnica. Na pustem pobočju je bil prekopan in ograjen laz, v njem je rasla zelenjad in nekaj mladih dreves. To ni bilo niČ posebnega, a me je vendar čudno prevzelo. Takih lazov sem videla doma premnogo, a tu še nobenega. Zdel se mi je tako slovenski, tako topel in domač, da sem nehote pobožala ograjo.
Steza je peljala tik za čuvajnico. Že sem se hotela vrniti, a me je zamikalo, da bi videla še ostali del doline, ki jo je zakrival kucelj s hišico. Pred čuvajnico sta skakala deček in deklica in sc igrala s psičkom. Deklica je bila svetlolasa in sivih oči, a deček, ki je bil manjši, črnikast, le obraza sta si bila podobna. Ko sta me zagledala, sta pustila igro in strme obstala. Ščene pa je zabevskalo in se mi zagnalo pod nege.
„Tiho, cucek", sem mu rekla slovenski. „Ta, ta! Glej ga! Tako majhen, pa tako hud!"
Otroka sta za trenotek razširila oči in se spogledala. Nato se je dcklica okrcnila na peti in planila v vežo.
„Mati! Mati, tu je gospodična, ki govori slovenski."
Bila sem tako presenečena, da sem obstala ko ukopana. Na prag je stopila ženska in me gledala. Bila je še mlada, a zajetna, ruto je imela zavezano po briško, roke si je brisala v predpasnik. Zdelo se je, da se me ne upa ogovoriti.
„Vi ste Slovenci?" sem vprašala negotovo.
„O, Bog pomagaj," se je ženska na vsa usta začudila, „odkod ste se pa vzeli? To bo moj mož vesel."
Tak je bil pozdrav. Tako prisrčnega, iz dna duše prihajajočega še nisem doživela. Ne vem, kaj je bilo zame večje, presenečenje ali radost.
Kajpak, morala sem vstopiti in sesti. Otroka sta me zijajc, z zanimanjem opazovala. Zanju bom za vedno „gospodična, ki govori slovenski". Pes me je obvohaval. Gospodinja je bila vsa zmedena, ko da je stopil Bog v hišo. Ni vedela, s čim bi mi postregla.
„Nič, nič," sem ji rekla, „samo govorimo, dajmo, govorimo!"
V eni sapi sva vpraševali in odgovarjali. Kako, da smo tu? Kdaj smo prišli? Kako živimo? V nekaj minutah smo vedeli vse. Vsaj v glavnem. Tudi njen mož je bil prestavljen. Doma govorijo slovenski, a sicer
15	22*
do tega dne še niso srečali človeka, da bi se z njim pomenili po domače. To tako dobro dene. Le mož pozna nekega sodnega uradnika v bližnjem mestu. Obljubil je, da jih obišče, a do danes ga še ni bilo. Dolgčas jim je. Pa mož je že star, že dolgo čaka upokojitve. Upa, da jo bo dobil, nato se vrnejo v Gorico, kjer imajo hišo in nekaj zemlje.
Bili smo si ko stari prijatelji, ki so se po dolgem času zopet sešli.
„Čudno smo raztreseni", sem se ozrla po zahajajočem solncu.
„Počakajte mojega moža", mi jc prigovarjala Brika. „Saj se vam ne mudi. Ne bo dolgo, da pride. Kričal bo, če izve, da sem vas pustila oditi."
Da, čakala sem. Ni me bilo strah trde noči. Saj je res kmalu prišel. Črnikasti možiček je že imel nekaj sivih las, lica so mu bila upadla. Z majhnimi očmi je prodiral veselo, nekam globoko v človeka. Usta, v katerih mu je manjkal zob, so se mu sama po sebi smejala. Ko je izvedel kdo sem, se mu je smejal ves obraz, še ramena. Ne, saj skoraj ni mogel verjeti. Iztegnil je roke, kot bi me hotel objeti. Punčka pa mu je v eni sapi pripovedovala, da me je ona odkrila.
Ostala sem pri večerji. Točneje: pri pogovorih, večerja je bila postranska reč. Saj se komaj spominjam, da sem tudi jedla. Čutila sem se vso prerojeno.
„Tako je z nami", se je železničar z muko otepal narečja, kakor bi se bal osmešiti pred menoj. „Ko sem bil prestavljen, mi je bilo, kakor bi mi bil kdo porezal vse kite. Nisem cigan, da bi se klatil po svetu. Moj oče je bil kmet, že iz mlada sem mislil samo na to, kako bi si pridobil nekaj zemlje in hišo. Štedil sem, še oženil se dolgo nisem, da se mi jc želja izpolnila ... No, da! Saj ste opazili, da še tu obdelujem zemljo. Ne iz potrebe, iz veselja. In da bi bilo bolj po domače. Morda ne bo dolgo, ko bom zopet videl naše kraje in živel v svoji hiši... Kake dobro je, da smo se našli", si je mel roke. „Tako blizu smo si..."
Bilo je že pozno, ko sem se poslovila. Najrajši bi bila ostala. Kajpak, še se bomo videli. Železničar me je spremil do doma. Vso pot mi je živahno pripovedoval o tem in onem, a jaz sem ga poslušala le napol. Bila sem navrhana nečesa sladkega, za nekaj dni neskončno bogata.
Sedela sem v sobi in podoživljala vsako izgovorjeno besedo. Napisala sem dnevnik, a še mi ni bilo do spanja. Zahotelo se mi je, da bi napisala še to pismo. Napisala sem ga. Vam vsem, da boste vedeli za mojo radost, četudi je morda ne boste razumeli in se mi boste smejali. Da bi jo bolje doumeli, tudi samote in bridkosti nisem zamolčala, dasi rada skrivam solze.
Pismo sežgite, da ne pride komu v roke. Bolje je tako.
ANDREJEVA IZPOVED
RUDOLF KRESAL
Zdaj že dolgo vem, da sem izgubil vse sanje in da si čaram v svoji
bedi nedosegljive svetove. Dnevi se izgubljajo v nemirne noči, da pridejo jutra, polna grenkobe in Še večjega obupa, brez nasmeha, brez sonca. Nikogar ni, ki bi mu stisnil roko, nikogar, ki bi me pozdravil. Še nekaj let, potem zapadem tem zidovom in dan pozdravi mrtvo telo. Križ tam gori v sivem polju mi izpije kri. Vse misli dajem njemu, njegovemu sivemu polju, ki je dan, moj dan.
*
Moja duša dolgočasja ne pozna. Srce se je že davno umirilo. Zakopano v teh zidovih ne pozna več ne sovraštva ne ljubezni. Zato je le še misel gospodar mojega telesa. Le tedaj, kadar se spomnim sonca1 in sebe v njem, mi zavre kri, klečim na vlažnih kamenitih tleh — in kol-nem, kolnem, kolnem.
Potem se spomnim Silve, zadnjega živega človeka, ki jc šel od mene nekaj trenotkov prej, preden mi je zavel hlad teh mračnih zidov.
Tudi ta zadnji človek je mrtev. Silva. Umrla je isti dan kakor jaz. Le njen grob se ne odpre nikoli več. Jaz pa umrem še enkrat — takrat se razmaknejo zidove moje ječe.
*
Dan pred jutrom moje in njene smrti sem jo nepričakovano srečal. Prismejala se mi je naproti in me glasno pozdravila. Sprva je nisem mogel spoznati. Sijalo je sonce, da je cesta bila kakor posrebrena in mi je jemala vid. Silva se je neprenehoma smehljala in me izpraševala to in ono. Potem je dejala, da sem se hudo izpremenil.
To me je spravilo k zavesti. Spoznala me je takoj, kljub temu, da sva v teku dobrih dveh let govorila le trikrat. In vselej sem bil hudo izpremenjen. Tedaj le še senca. Razmršeni lasje so mi padali na čelo in senci. Globoko vdrte oči in upala lica so govorila o prečutih nočeh in o gladu. Moja koščena postava je kakor štrlela iz tal. Zaradi svoje slabe zunanjosti sem bil zelo v zadregi. Ona pa kakor da ni bila ničesar opazila. Smejala se je in govorila in mi venomer stiskala roko. Za spoznanje se mi je zdela postarana, bila pa je lepša kakor kdajkoli poprej. Strmel sem vanjo in se skušal nasmehniti. S prsti leve roke sem nestrpno vil košček papirja, tramvajski listek. Morda je opazila mojo zadrego. Izpustila je roko, mi vzela listek, se prestopila in dejala:
«s*	227
„Dajte, da se še jaz poigram. Ali se pogosto vozite?"
„Ne", sem ji odgovoril. „Danes se mi je hudo mudilo. Izvedel sem za neko službo in stopil na tramvaj. Šlo je za tovariša."
„Za tovariša? — Ne za vas?"
„Tudi zame! — Če ste že tako radovedni!" — sem ji trdo odgovoril. In da bi zabrisal mučen učinek svoje neotesanosti, sem naglo dostavil:
„Prišel sem prepozno!"
Silva se je nehala smejati. Nekaj časa sva stala molče. Potem je ona spet izpregovorila:
„Ali me lahko malo spremite?"
Ne da bi bila čakala mojega odgovora, je krenila na drugo stran ceste in mirno nadaljevala:
„Oprostite, vendar zdi se mi, da je za vas tako boljše — da niste priklenjeni na stol in na uro. Vas si drugačnega, kakršni ste, res ne bi mogla misliti. Pred dvema letoma ni bilo z vami prav nič drugače, kakor je danes. Ali se spominjate, da sem vam prvič dejala, kakor tja v en dan, med smehom, da se ustrelite. Mislila pa sem resno. Namreč ne, da sc ustrelite, ampak da se boste ubili, ker sc neprenehoma ubijate."
„Ali ni to najdostojnejši način, spraviti sebe s sveta v blagoslovljeno zemljo?"
Silva se je bolestno nasmehnila in sklonila glavo.
„Najdostojnejši način? — Potem sem jaz zelo dostojna!" „Vi?"
„In še marsikdo!"
„No, potem morda svoj način še kdaj izpremenim, če jc toliko dostojnih ljudi!" sem ji z glasnim smehom dejal. „Vi ne veste, da imajo ljudje o meni zelo nedostojno mnenje!"
„Se mi zdi!"
„Mislim, da sem prav slišal: zdi se vam."
„Da. — Zakaj mi nič ne pišete? Hotela sem vas obiskati."
„Bi me ne našli. Moja soba sprejme samo na smrt utrujenega. Zato vam nič ne pišem. Nikomur ne pišem. Pisma so izdajalska. — Pa saj vam — Silva — ne more biti veliko do mene!"
„Mudi se mi", je dejala in obstala. „Ne, vam res ni veliko do mene!" — Ustnice ji je obkrožal žalosten nasmeh. „Zvečer sem prosta. Ali mi hočete delati družbo?"
„Zakaj ne. Tudi jaz sem prost! — Dobite me v moji stari kavarni!" sem dejal hladno.
„Še zmerom hodite tja?" je vprašala začudeno in mehko, kakor da je bila povsem preslišala moj hladni glas.
„Da, še zmerom hodim tja. — Pridite! Pričakoval vas bom!" sem ji dejal in se nehote doteknil njene roke. „Jaz pridem tja že ob pol devetih. Navadno sem ob tej zgodnji uri edini gost!"
„Tem bolje. Toliko vam moram povedati. — Na svidenje!"
Gledal sem za njo, dokler jo ni zagrnila gruča ljudi. Ves čas sem mislil na njene nekdanje besede, naj se ustrelim. In zdaj mi je bilo, da bi se razblinil, ker nisem mogel biti dober niti ž njo, s to angelsko dušo, ki jc bila v telesu, vrednem milojske Venere. Kaj jo je vodilo k meni, k mojim praznim dnem, k mojemu življenju, ki me je v črnem obupu gnal o mraku na zakotne ccste beračit? — Kaj?
Obljubljala se mi je huda noč. Huda zaradi tega, ker nisem ničesar bolj sovražil kakor pogovore z ljudmi, ki sem jim kdaj razkril del svoje duše in so se vpili vanjo. In Silve sem se bal, zelo bal. Vsa njena nešteta pisma so bila pisana le srcem. Jaz pa že davno nisem več imel srca, v sebi nikake ljubezni. Povsem iznenada me je zaradi tega sestanka obšla nerazumljiva zloba, ki mi jc zagrenila ves večer in me pribila na križ mojih ur. Sicer pa je morda vsak človek toliko zloben, kolikor more biti, in moje stanje v tistih dneh, obup nad samim seboj, je nemara le prav malo dodalo k moji zanikrnosti in zakrknjenosti. Pravim: morda, ker vem, da če bi bilo v meni le malo sonca, le malo mirnega življenja, bi bil Silvo objel, se ji srečno nasmehnil in šel ž njo v hribe, odrešit svojo in njeno dušo. — V meni pa je bila tema. Nasičenost vsega, le sovraštvo, ki je zmagovito šlo svojo pot v spoznanju, da česar nedostaja meni, ne-dostaja — vsem, le da se tega manj zavedajo.
In prav v tistem času sem o sebi slišal sodbo, da moram biti po vsej priliki nemalo zloben — da sem v tej zlobi strahotno preračunljiv duh, ki mu je vse na dlani in se z ljudmi rad poigra, le zato, da uživa njihovo leno miselnost, vprav blazno potrpežljivost, strahopetnost in lagodnost — da sem nevaren sanjač in svojeglavec, ki mu je treba iti s poti.
Bilo mi je vse na dlani. Kakor prebujena zver sredi noči je človek, ki nima ničesar.
Tako sem pričakal Silvo.
Zakaj mi njene besede niso dale v roke samokresa? Dvoje duš bi bilo rešeno groze, ki me je razodela, razgalila, meni in vsemu dala izraz zločina.
*
Prišla je z istim srečnim nasmehom, s katerim sem jo bil srečal popoldne. Na sebi je imela črno žametasto obleko, ki se je tesno prilegala k telesu. Ovalni, otožni obraz je izdajal, kljub smehljajočim se ustnicam, madonsko resnobo. Ob pogledu na njeno telo, ki jc bilo videti kakor iz
črnega kamna izklesano, in na izraz njenih velikih, temnih oči, ki so ji temni lasje dajali čudovit čar, sem za nekaj trenotkov pozabil nase in na vso sedanjost razen Silve. Ali natakarjev hripavi glas je pregnal tudi te edine odrešujoče trenotke in me spravil v okolico, v kateri sem prebil pol svojega življenja. Umazane stene, mastni divani, polomljeni stoli, razbito zrcalo in bilard so se mi zakrohotali v obraz, da sem se kakor zločinec odmaknil od Silve in plašno pogledal predse. Silva me je skrbno vprašala, kaj mi je. Ali mi je slabo? Pobledel da sem. — Sledila mi je, kakor mati bolnemu otroku.
„Ne, ne", sem ji kolikor mogoče veselo odgovoril. — „Le za vas mi je težko v tem prostoru. Bojim se, kaj porečete..
Ona pa ni videla ničesar. Iz oči ji je sijala tiha sreča.
„Vesela sem, da sem z vami!" je dejala. — „Ali ste hudi?"
„Ne!" sem iskreno odgovoril in ji hvaležno stisnil roko. Rad bi ji bil dejal, da ne morem biti vesel, ker je ona sledila moji želji, da ne morem biti, a da bi bil rad vesel, ker sem ž njo. Toda v prsih sem čutit kamen, ki je rasel od minute do minute, počasi izpodrival človeka, ga vsega okamenel, mu pustil le razum, le spomin, da je nekoč bilo drugače, da bi zdaj moralo biti tako, kakor je bilo takrat, ko je srce krvavelo ob prvi razočarani ljubezni. V tej zavesti sem se z nasmehom zastrmel v natakarja in dejal, da bi se rešil te sentimentalnosti:
„Stavim, da bo prevrnil stol!"
Natakar stola sicer ni prevrnil, pač pa ga je z vso silo sunil k mizi, da mi je vztrepetal vsak živec posebej. — Silva se je veselo zasmejala in pripomnila, da bi bil kak razglašen klavir boljša zabava.
„Potem bi pa prav gotovo ne bila zdaj tukaj. — A zadnji čas je res vse narobe. Nov gospodar je. On in tale natakar sta znešena menda iz vseh vetrov. Moral se bom preseliti. Človek naroči kavo in dnevnike — a namesto kave in dnevnikov vam sede na mizo črnolaso dekle kakor duh in se zahihita, da porcelan zazveni. — V lep kraj ste zašli, Silva!"
„To bi mi morali prej povedati!" je odvrnila rahlo očitajoče in je zardela kakor mak. „Kajne, ko pridejo ljudje, potem odideva!" je proseče nadaljevala in me že vnaprej hvaležno pogledala.
„Da, kmalu. Če vam je prav, pojdeva na izprehod. Noč je lepa."
„Rada! — Ali vam smem nekaj reči?" me je vprašala in sklonila glavo nad skodelico, da je skrila nasmešek.
„Kdo ve?" sem ji odvrnil.
„Prav taki ste kakor v svojih pismih."
„Silva, kakšen, povejte!" sem planil z besedami v njo. — „Kakšen, povejte!"
„Tako — čudni — ne morem vas razumeti. Zdi se mi, da nenehoma samo o eni stvari premišljujete. Vse drugo vam je — skoro odveč. Mučite se, da bi se nečesa osvobodili, tistega premišljanja o — svetu. In potem — ničesar ne znate skriti, mislim, da se ne znate pretvarjati — pa vas kljub temu ne razumem!"
„Jaz se nikoli ne pretvarjam."
„Bo res!" je pritrdila in smeje se dostavila: „Ko bi se vi vsaj malo znali pretvarjati, vsaj malo, prav malo," je šepetala, „bi bilo bolje..."
Zadnje besede je izrekla komaj slišno. In čeprav jo je dušila bolečina zaradi mojega miru, nepremičnosti, hladu, se je vendar smehljala. Tedaj sem pomislil, da jo bo ta njen vse preveč angelski nasmeh konec koncev ubil. Tako čist je bil, vsa njena duša je bila v njem. Spočet pred leti ob srečni uri zanjo in zame, gojen v tisti obupni podeželski samoti, kjer ji je otrokova duša ves svet, mora ugasniti v mestu. V tem je smrt. Mesto in jaz, ki sem meščan, ki se sučem dan za dnem med neštetimi, za dušo in srcc opeharjenimi in z dejstvi nuje, kakršnekoli, obitimi ljudmi, jo varava, jo varava tisočkrat bolj, kakor vara ona samo sebe s svojim zapravljenim svetom. Zakaj midva ubijava vse, ker nama ni do tega trenotnega življenja, ona pa ne ubija ničesar razen samo sebe, in vendar, morda je njena duša večja od duše tega mesta in moje...
Z dotikom svoje roke in besedami:
„Tako zamišljeni ste!" me je vzdramila.
„Saj nisem. Mislil sem na vas. In nase tudi..."
»Kaj?"
„Ko bi bili tu, v mestu, bi bilo meni morda bolje. Ne bi bil tako vase zaprt, bi kdaj s kom govoril, se mu razkril, se rešil, se na kak način zavaroval pred samim seboj. Ali zdaj je prepozno, vse zamujeno. Tam sem, kjer moram biti. Prišel sem tja, kamor sem priti moral. — Pustiva to. Kako je vam, tam med vašimi hribi?"
Vzdihnila je in sklonila glavo, da so ji gosti kodri padli na čelo in scnci. Telo se ji je streslo. Skrila je obraz v dlani in se premagala. Z bli-ščečimi se očmi je pogledala kvišku. Nehote sem se nasmehnil. Vsa njena lepota in vsi spomini, ki mi jih je ona obujala, me niso mogli spraviti iz mojega sveta, me niso mogli več premagati. Bil sem grob, sebi bolj kakor njej, ki sem se ji pokopaval, a je še upala, nad menoj pa je že jokalo življenje.
Grobovi ne žive za sebe.
Nekoč sva šla vsaksebi, prvo uro, ko sva se srečala: ona v hribe, jaz v votle skale. Kako bi mogla pozabiti tam v samoti le en sam še tako bežen poljub, le en sam še tako bežen pogled. In zdaj prihaja v mesto, na gladke, spolzke, ravne ceste, med votle skale, iz svoje samote v trušč
in vrvenje množic, in ne more razumeti, da so ljudje tu ubiti, v kamen ukleti, le z eno mislijo v sebi, ki je kletev. Jaz sem tu pred njo le kolikor toliko pravilno delujoč mehanizem, katerega delo je ostro določeno, le njemu umljivo. Ko bi se znal vsaj malo, prav malo pretvarjati — bi bilo — bolje. Da, da! — A potem ne bi bil igralec na svoji ploskvi, bil bi kakor bramanski svečenik v rimski cerkvi, ne bi bilo vse tiste sile, ki da tragediji — konec.
Le majhno, neznatno laž naj bi bil storil. Ona bi jo bila sprejela v tisti uri kot živo resnico, se žejna sklonila k studencu in pila, pila — strup, ki bi jo čez nekaj časa pričel ubijati, ji izsušil srce.
Takrat sem si očital zlobo, ker sem v svoji praznoti hotel biti vsaj na en način človeški, hotel sem vztrajati pri njej vsaj nekaj ur, da je nisem pognal kakor ponujajočo se žensko od sebe in ji ubil duše. Očital sem si zlobo, pa je bila le muka iskanja, kako rešiti njo in sebe slepih nad. In vendar, še zdaj se mi zdi, da sem bil zloben. Ali sem bil ali nisem bil?	*
Čas je bil že blizu polnoči, ko sva stopila na ulico. Nebo jc bilo oblačno in sopara je bila neznosna. Zdaj pa zdaj je izza temnih, podečih se oblakov posijal mesec in mrliško pobarval cesto. Za Silvo pa je bila noč mrtva. Govorila je o sebi, s trpkim nasmehom o svojih hribih.
„Ali tam med mojimi hribi pa jc navsezadnje le lepše!" je trmasto končala in se uporno zastrmela v temo.
„Jaz tam ne bi mogel živeti!" sem dejal.
„Vem! Za vas je mesto. Te vaše votle skale. Iz oči vam gledajo, iz vsake vaše besede odmevajo. V vsaki vaši kretnji je čutiti njihov hlad, njihovo grozo. Mesto se je vpilo v vas, vas razdrlo in zgradilo novega človeka, ki je daleč od vse prirodnosti. Sicer pa va5 razumem. Med množico je človek bolj sam kakor med hribi. Tiste tihe samote tam gori vi ne bi mogli prenesti. Okrog vas bi vpil v svojem večnem miru vsak kamen. Tu pa je le nemo strmenje. Hiše strme. Ceste strme. Ljudje strme. V tem strmenju se mora človek obsoditi v samoto, da ne pade, da se ne razblini v nič. Tu so le besede, votle, prazne besede. Za vsako misel je treba neskončnih ovinkov, da enega izmed stotisočev ne zadene preostro, ne poruši te skupnosti, v kateri drug drugega niČ ne poznate, se nočete poznati, se ubijate zaradi enega samega koraka. Tu so vse misli tako same kakor so sami ljudje. Človek tu nikoli ničesar ne osvoji. Vse je kupčija. — Hribi pa postanejo kar čez noč vaši. A tudi jaz ne ostanem dolgo med njimi. Tudi mene je zajelo strmenje, da prisluškujem pridušenemu kriku, da se že izgubljam kot neznatno kolesce v tem stroju, iz katerega raste vsebina časa. In vsemu ste krivi vi, ki ste mi vsadili kal babilonske misli. Morda vas prav zaradi tega nisem — pozabila ..."
Nekoč sem moral zelo veliko govoriti. Bilo je v tisti silni mladosti, ko se človek ne bije z vetrnimi mlini, ampak sam s seboj in z vsem svetom. Nekoč sem moral biti ves drugačen, nisem bil ne drugim ne sebi grob. Vse to, o čemer je Silva govorila, je bilo moje, tako moje, da se mi je vsa nekdanja živa mladost povrnila. Hotel sem govoriti tako kakor ona, kakor sem govoril nekoč, ali kdo ve kje so ostale vse besede, vse misli. Nekdanja čuvstva so me davila.
Bil sem že drugačen človek. Pa saj je bil le trenotek povrnitve v neko mladost, ki je drvela od spoznanja do spoznanja in ki je Silvi bila le tuj svet — meni pa smešen, iznenada, joj, kako smešen.
Le babilonska misel me ni zapustila. Moj greh, ki mi je dal čas, da morem o njem nemoteno premišljati...
V vsem njenem početju je bilo nekaj brezumnega.
Ustavila se je šele pred vrati sobe, se krčevito oprijela moje roke in zašepetala:
„Tako se nečesa bojim ... Še nikoli..."
Od nekod se je začul glas avtomobilskega signala.
„Mesto! — To je mesto! — kjer ponoči ne smejo tuliti psi, kjer tulijo signali! — Včasi je tudi mene strah!"
Odprl sem vrata in vzdihnil.
ju
Sobo je preplavila zelenkasto modrikasta, skoro bela mrzla svetloba. Človek je bil v njej kakor v ledenici.
Od stropa je visela na tenki žici velika, prosojno žareča krogla kakor kepa ledu.
Silva je odložila plašč in se plašno ozrla okrog sebe.
„Led, povsod led!" je zašepetala. — „Kakšno luč imate?"
„Električno!"
„Zakaj pa se smejete?" je vprašala, ne da bi pogled odvrnila od luči.
„Saj se ne smejem!" — In se res nisem bil smejal.
„Ne? Zdelo se mi je!" je mrzlo dejala. „Povejte, koliko porabite toka?"
Tedaj se smeha res nisem mogel ubraniti. Saj ni bilo v njenem glasu prav nič smešnega. Morda pa v njenem strmenju, strahu, v tistem praznem občutku, ki ga ima človek v tuji sobi. Zasmejal sem se, da bi ji pregnal tesnobo. V tistem trenotku pa mi je šinila v glavo misel, da me po toku vprašuje zaradi cene. Dejal sem ji kolikor mogoče zaničljivo, naj ne skrbi, da je tok zastonj! Gospodinja da je z menoj dobra, zelo dobra!
„Sedite vendar! Divana vam ne morem ponuditi. Pri meni je kakor v vagonu tretjega razreda!"
„Da. Zakaj imate tako prazno? — Tega nisem pričakovala!" je govorila in sedla k mizi.
„O meni se marsikdo zmoti. Nič se ne pretvarjam. To razočara."
„Mislila sem ..
„... da boste našli več romantike!"
„Ne razumem vas!" je mračno dejala.
„Ni treba! Čemu?" — Venomer mi je bilo na smeh zaradi njenega razočaranja, da sem le s težavo izgovarjal. Bog si vedi česa je bila pričakovala v moji sobi, kako se me je v njej predstavljala, med naslanjači, preprogami, divani, s toplo in mrzlo vodo, s prednjo sobo in služkinjo in s kopalnico — so se mi podile misli druga za drugo. Gledala me je, kakor da me vidi prvič. Čez nekaj časa je mirno dejala:
„Vedeli ste že vnaprej, da mi zaigrate burko!"
Nato je sunkovito vstala in se hotela obleči. Stopil sem k njej in ji odvzel plašč. V meni jc splahneval zadnji človeški občutek do nje. Samemu sebi sem se zazdel mrtev predmet, mehanizem, ki si sam ne more pomagati. Obviscl sem v svoji praznoti kakor jetnik, ki se v težkem okovju nc more geniti. In tedaj sem si zaželel divana, mehkega naslanjača, lagotnosti. Moja soba pa je bila utelešen izraz vsega mojega življenja. V njej ni bilo ničesar. Vse si je bilo treba pričarati s silo premagovanja, odpovedi. Tedaj sem se v luči Silvincga pogleda prvič ugledal v svetu, ki prav za prav ni bil moj, ki mi je bil vsiljen, v katerega sem se vživel iz sovraštva do njega, iz upora, da bi iz njega zrasel tisti otrok, ki je ob rojstvu imel ves svet, a so mu bile vzete, brž ko je izpre-govoril prvo človeško besedo, roke. — Sedel bi bil k Silvi in ji pravil, pravil o tistem nedosanjanem otroškem svetu, o visoki lepoti človekove rasti. Ali jaz sem bil otrok brez rok, ki mu ni bilo dano ljubiti, ki ljubezni nisem bil poznal ne do nje ne do sebe ne do nikogar, kakor razbojnik, ki se ogne roži ob stezi in gre dalje s svojo bolečino, stisnjenih ustnic in trdih korakov za svojo usodnostjo.
Gledal sem Silvo, ki je mračno gledala predse in užival v njenem tihem, prosečem glasu: ali nimam druge luči. In šele potem, ko je ponovila:
„Andrej! Ali nimate druge luči?" sem mrtvo vprašal:
„Zakaj?"
„Ta vaša luč tako močno sveti. Slepi. Vse je v njej tako prazno, tako mrzlo. Kakšen mir je pri vas. Tako kamenito je vse. — Pri vas ne more biti tako prazno — Andrej! — kaj ste storili — s seboj?"
Iz njenega glasu je bila vame tožeča groza. Poslušal sem in se opajal ob besedah kakor že leta in leta ne. A njena tožba se je v mojem prostoru sproti izgubljala. V praznem, gluhem prostoru, ki je bil le meni namen. Čez nekaj časa me je njeno gledanje stvari pričelo zabavati. Gledal sem jo, kakor da je nisem mogel razumeti — in zdaj pa zdaj mi je ušel nasmeh, ki ni bil dober.
„Zakaj me tako ostro gledate! Slišite!" je vzkliknila.
Čutil sem, da mora v mojem pogledu biti nekaj zlohotnega. Veselilo me je, da se je tako povsem izgubila. Kakor da me je vprašala nekaj povsem drugega, sem ji smehljaje se odgovoril, da je že dolgo nisem videl, zato jo gledam. — „Razumete?" sem dostavil in jo spet pogledal.
„Ne glejte me! — V tej luči ste podobni človeku, ki nima prav ničesar na sebi. Goli, povsem goli — pa vendar, to niste vi, tudi vas glas ni vaš. — In — in, kakšna sem jaz. — Ah, prižgite svečo. Dajte zrcalo. Svečo, Andrej! — Ničesar ne vidim."
„Saj ni treba gledati!" sem mirno odgovoril. „Stvari se morajo očem same prikazati. — Kaj se vtapljatc v misel, da pri meni nekaj ni v redu..da je prazno, povsem prazno — in jaz duh!"
„Da, da, tako prazno — in vi zdaj niste vi."
„V svoji sobi sem! Silva! — Ne pozabite, da je ta soba moj dom. Tak sem, kakršen je on. Morda zelo prazen — ali pa..."
„Molčite!" je zaječala. „Ugasnite to luč, ki reže, reže do srca, da ledeni. Svečo!"
„Svečo? — Ali bo potem, če bo gorela sveča, soba kaj manj prazna? Ali je tam, kjer je veliko mraka, kaj bolj polno? Ali bo ob utripajočem plamenu prostor lepši, jaz ob njem manj gol, manj strašen, bolj usmiljen, vi mirnejši, bolj predani vas obdajajoči skrivnosti, času, ljudem — tej noči, ki je tiha kakor grob? — Umirite se in dajte meni, da si ustvarjam svet po svoji volji, dajte, da sem vsaj v svojem svetu gospodar. Kmalu se boste razgledali. Saj luč tako mirno sveti. — Doma, tam v hribih, imate gotovo še petrolejko. In tudi belih, golih — slečenih sten nimate! — Doma imate nedvomno vse polno starih slik, fotografij po stenah in po kotih polno skrinj in obešalnikov raznih vrst!"
„Jaz se tam med to ropotijo dobro počutim. Ničesar ne pogrešam v sobi. Topla je. Pri vas pa je hlad, smrt, ki muči. — Sicer pa, dajte meni, da sem v svojem svetu gospodar!" je vzkliknila. — Čujcte, vaša luč me slepi — a vi, vi — me ne morete — oslepariti!"
„O ne, tega res ne zmorem. Zakaj če bi to hotel, bi se moral po-tvarjati. Vi ste prav tako gospodar svojega sveta kakor jaz. Ali moj je močnejši, jc jasnejši — slači duše tako, kakor se spodobi našemu času. —
Da vas ta moja luč slepi, je verjetno. Morda so temu krivi vaši očesni živci — ali pa vaš svet... A da vas nočem preslepiti, je dokaz moja luč. Sto sveč gori. Vam zadostuje samo ena. Glejte, kako je vaša sodba odvisna od prostora, luči in trenotka! Meni se hoče svetlobnega razkošja. Lahko si mislite, da sem bolan, celo blazen. Ali v svojem svetu se res ne motim. Vi ste prav tam, kjer sta bili vaša mati in stara mati. Meni pa se hoče zmage nad njima. Vam se zdi, da imate vse. Da, ljubezen imate, ljubiti morete. Jaz pa spadam med tiste lutke, ki hodijo z uporom po svetu, nikoli mirne, nenehoma iščoče. — Hoče se mi BOGA. Kdo naj mi ga da, če ne človek, sila njegovega duha. Zato pa sem tak strahotnež, da ljudi od sile rad mučim. — A kdaj pa kdaj — priznam — me zaradi tega objame čudna bolečina, ki mi jemlje vsako razsodnost, ki me sili v samomor. Pa to je le skrajna misel. Tudi v njej moram vztrajati. V svojem času vidim nujnost smrti, ki mi kot znanka v enačbi pomaga iskati neznanko bodočnosti. Bijem se, da tisti veliki del nas, ki živi od danes do jutri, ne pogine le v telesnem oplojevanju. Dejal sem: Hoče se mi BOGA. V tem hotenju posameznika morajo hoteti vsi. Vendar, dokler bo vsaka hiša muzej, dokler bo črv simbol jutrišnjega dne, nc more biti v svetu živega hotenja po najvišjem. Da je v moji sobi le ena stara skrinja — katere podoba bi vas mogla povesti v lepoto minulih časov, bi ne občutili najmanjšega hlada. En sam neznaten rekvizit bi vas pahnil iz sedanjosti v preteklost. Moja soba je le nekoliko neroden podaljšek ceste. Vendar zame ni neroden.
Silva si je z obema rokama podpirala glavo. Njeno mlado, vitko telo je bilo kakor okamencl vprašaj. Kljub vsemu — njena ženskost, plahost in otožna mladost so me zdaj pa zdaj zanašali v drugačen svet. Tam je bilo toplo, tam je bil smehljaj, mir, čudovit, velik mir, sveta tišina. Toda kladiva, ki so se v meni bila nekoč sprožila, niso nehala biti.
V sobi je dihalo dvoje mladih teles pod nevidnim batom. Molk noči je kakor tišina vročega dne žgal duši in ju vodil v labirint misli. Silva, stara žena minulih stoletij v pomladanskem oblačilu svojega dvaindvajsetega leta, se je v njem izgubljala.
Babilon jc zmagovit.
Pred njo pa je sedel mrlič minulih stoletij, živ mrtvec, ki je vstajal v novi čas in mu je edina luč — kos ledu — trgala zadnji ostanek krinke. Pred njo je sedel človek v tisočerih odsevih preteklosti in ves stremeč v sedanjost, z blodnim pogledom, bolnim od gladu in prečutih noči. Bil je kakor skrivnosten stroj, od davnin neizpremenljiv v svojem delu in hotenju, smrti in življenju enako dober sin. (Konec prihodnjič.)
OBZORNIK
NIETZSCHE KOT FILOZOF NEMŠTVA
Življenjska funkcija filozofije je v tem, da skuša človeško življenje v vseh njegovih vršitvah in oblikah spraviti do čim večje pojmovne jasnosti in s tem do čim večje trdnosti. In ker je ena izmed mnogih življenjskih oblik tudi narodnost, zato se filozofi trudijo, določiti ne le bistvo narodnosti vobče, ampak tudi „duha" poedinih narodov. Taka razmišljanja najdemo o najrazličnejših narodih, spričo najnovejših dogodkov na Nemškem pa nas posebno zanima bistvo nemštva. O njem so razpravljali mnogi misleci; najuspešnejši v analizi, a tudi v kritiki nemškega duha pa je bil najslavnejši in najvplivnejši novejši nemški filozof Friderik Nietzsche.
Nietzsche se je mnogo bavil z zagonetko nemškega bistva in po pravici se smatra za utelešeno nemštvo, saj vidimo na njem samem vse one poteze, ki jih je odkril kot značilne za nemštvo. Povedal je Nemcem najbridkcjŠe resnice; silno ostre sodbe o njih so zlasti v njegovi rokopisni ostalini.1 Nietzschejeva kritika nikakor ne izvira iz sovraštva do Nemcev, temveč iz njegove globoke ljubezni do lastnega naroda. Vojne proti Francozom 1870./1871. se je udeležil kot prostovoljni bolničar. Kmalu po končani vojni pa je doživel veliko razočaranje. Pričakoval je, da bo zmagovita in združena Nemčija posvetila vse svoje moči kulturnim nalogam, doživeti pa je moral, kako je bila v Bis-marekovi dobi, ki jo imenuje dobo poneumnjevanja, vsa pozornost Ncmccv posvečena vprašanjem moči, bogastva in udobja. Zato je nejevoljno vzkliknil: „,Deutschland, Deutschland über alles' je morda najbolj bedasta parola, kar jih je kdaj bilo. Čemu sploh Nemčija — vprašam — če noče, 7ie zastopa, ne prikazuje nečesa, kar ima več vrednosti kakor to, kar je zastopala katerasibodi druga dosedanja sila! Sama na sebi je Nemčija sam6 ena velika država več, ena abotnost več na svetu." To prvo razočaranje je izhodišče Nictzschejeve analize in kritike nemštva. Točne so naslednje njegove besede: „Kakor ljubi vsaka stvar svojo prispodobo, tako ljubi Nemec oblake in vse, kar je nejasno, nastajajoče, somračno, vlažno in zastrto. Vse negotovo, neizoblikovano, premikajoče se in rastoče čuti kot ,globoko'."
Najbolj zgoščena formula za nemštvo, ki jo je podal Nietzsche, se glasi: „Nemca ni, on sele nastaja." V tem vidi Nietzsche vzrok, da so Nemci ne-doumljivejši, obširnejši, protislovnejši, neznanejši, nepreračunljivejši, prcsenetlji-vejši, kot so drugi narodi samim sebi. V nemštvu je odkril veliko protislovnost. Znane Goethejeve besede: „Dve duši, oh, sta v mojih prsih!" Nictzscheja ne zadovoljujejo, ker vidi v Nemcu mnogo več kot dvoje duš. Na ta način pojasnjuje dejstvo, da so Nemci edini v javnosti evropskega kulturnega kroga že tisoč let živeči narod, ki vzbuja pri svojih sosedih globoko in trajno vznemirjenost.
Čim bolj se je Nietzsche poglabljal v bistvo nemštva, tem ostreje in brez-obzirneje so postajale njegove sodbe o Nemcih. V nemški neizvretosti je videl najprej nekaj mladega, krepkega in častnega v primeri s „starimi" zapadno-cvropskimi narodi in je upal, da bo nemštvo dalo človeštvu kaj nezaslišano velikega; pri poznejšem Nietzscheju pa je vedno bolj prevladovala bojazen za
1 Prim. Fr. Nietzsche, Die Unschuld des Werdens, der Nachlass 1, II, 193 j, in E.Bertram, Nietzsche, 19213.
evropsko kulturo zaradi nevarnosti, ki ji preti od nemške dionizičnosti. Imenoval je Nemce celö zaviralce kulture in zločince nad kulturo.
Če vemo, s kakšnim ponosom je Nietzsche gojil rodbinsko tradicijo, da so Nietzscheji potomci poljskih grofov Nickih, in da je svoj komplicirani in protislovni značaj razlagal z mešanico germanstva in slovanstva v svoji krvi, se ne bomo čudili, da je pojasnjeval tudi neustaljenost nemškega duha z mešanjem različnih narodov in ras. Pri tem pa ni mislil samo na Slovane, temveč tudi na druge, celo na predarijske sestavine v današnjem nemštvu. Po tej teoriji bi torej bili Nemci mešanica različnih sestavin, ki se še vedno niso mogle spojiti in zliti, kakor n. pr. pri Francozih.
V	odkrivanju nevarnih globin in vrtincev v nemški duševnosti Nietzsche ni bil prvi, temveč samo najuspešnejši in najbrezobzirnejši. Zato tudi čuvstva neugodja in trpljenja nemštva nad samim seboj ne najdemo prvič Šele pri Nietzscheju, temveč n. pr. že pri Goetheju, samo da ju je Nietzsche v tem oziru najjasneje in najstrastneje izrazil, rekoč: „Dober Nemec biti, se pravi raznem-Čiti se." Iz hrepenjenja po skladnosti in izoblikovanosti je Nietzsche v svoji zadnji dobi zametaval vse, kar je značilno nemškega. Protestantizcm, iz katerega je sam izšel, je tedaj označeval za kulturen zločin, pred nemško glasbo, za katero se je nekdaj silno navduševal in v kateri je videl najvernejši izraz nemškega bistva, je sedaj svaril. Bil jc ponosen na to, da je pisal nazadnje več v francoščini in latinščini kakor v nemščini.
Kakor Goetheju, je tudi Nietzscheju in vsemu nemštvu vrojeno mogočno hrepenenje po odrešitvi, ustaljenosti in harmoničnosti, ki jih vidijo Nemci že od nekdaj v južnih deželah, pri Grkih in Romanih, v njihovem načinu življenja in v njihovi ustaljeni kulturi. Tja vleče Nemce neka neodoljiva sila.
Po tej prodirni in genialni Nietzschejevi analizi nemštva se ne bomo več tako močno Čudili protislovnosti in kaotičnosti hitlcrjanstva v katerem se samo na Nemcem možen način „druži" pogansko germanstvo s krščanstvom, nasil-stvo in socialna gesla, reakcija in progres. Vsaj nekoliko razumljivcjše nam je sedaj tudi dejstvo, da jc dobil krmilo velike nemške države v roke vprav tak mož, kakršen je Adolf Hitler.
Presuniti pa nas mora globoka tragika nemšega duha, ki je v tem, da nemštvo — povsem v nasprotju z Gocthejcvim „Faustom" — hoče dobro vsem, a rodi toliko zla sebi in drugim. Zavedati se tudi moramo stalne nevarnosti, ki preti nemški in vsej evropski kulturi zaradi nemške demonijc. M. Robič.
KNJIŽEVNA POROČILA
Tone Scliškar: Nasedli brod. Roman v treh delih. Tiskovna zadruga v Ljubljani. 1932. 434 str.
V	romanu „Nasedli brod" se nam je Scliškar prvič predstavil v Široki koncepciji, v velikem tekstu deloma iz naših razmer pred vojno, med vojno in po vojni, deloma pa iz vojne kot take, z doživetji iz nje v fronti in za fronto. Do zdaj smo ga poznali predvsem kot socialnega pesnika, katerega zbirka „Trbovlje" ostane za vselej viden in važen mejnik v naši literaturi. Tako nam je tedaj Seliškar s tem romanom pokazal, da njegova pot nikakor ni zaključena, ampak da gre v šir in da je premaknil težišče svojega umetniškega opazovanja iz neposredno proletarsko-socialnega miljeja v malomeščanski
ambijent — tja tedaj, kjer se pri nas z neštetimi prehodi in prelivi vezeta in razhajata ta dva družabna razreda. In kdor pozna bolje in globlje ta prehodni pas med njima, bo lahko z zadovoljstvom ugotovil, da se je pisatelju posrečilo dojeti in prikazati nekaj prav značilnih potez iz tega sveta, ki nima niti svoje odrejene morale, niti kakega trdnega pogleda na življenje, temveč s konjunkturo razmer in časa tesno vezano asimilacijsko sposobnost pod enim samim zornim kotom: osebne, individualne koristi na prvem mestu. Vendar ta svet, ta družabni, na vse strani s prehodi povezani razred, ki reprezentira v Slovencih Še danes kot politični in socialno-družabni rezervoar slovenskega meščanstva tega navzven in navznoter, po vojni polagoma doživlja tudi v sebi samem proces razkrajanja in, če hočete, razdvoja: da se v njem polagoma utrjujeta in sesedata kot meščanski vodilni element bankokracija in industrijski element, ki razvijata svojo, že čisto določeno politično moralo. Pisatelj se je tako zelo utopil v svet slovenskega malomeščanstva, da je njegovega glavnega predstavnika v svojem romanu, Justina Zeleznika, že kar opremil z neko določeno literarno filozofijo, ki jo je potem posplošil in raztegnil na povprečne, male ljudi sploh — poskus, ki vendar ne more zmerom in prav osvetliti kolektivno važnih gibanj širokih ljudskih množic. V drugem poglavju prvega dela romana nam namreč predstavi v romanu najbolj izdelano in najvažnejšo njegovo osebo, Justina Zeleznika, trgovca, vojaka, računskega podčastnika in povojnega špekulanta, z naslednjimi besedami: „Življenje, ki bi teklo preko teh listov, je tako življenjsko, da je Justin Žcleznik človek, kakršni smo vsi ljudje na svetuy zakaj v vsakem človeku, v vsakem poštenjaku, v vsakem zločincu, v vsaki mevži je nekaj dobrih in nekaj slabih živih lastnosti, ki dajo sliko in lice posameznikovemu življenju. Te navade ne tvorijo značaja ali karakterja, kajti povprečni vsakdanji ljudje značaja niti nimajo..Zdi se mi, da misli tukaj Seliškar na elementarno dane človeške lastnosti. Ali pa ni morda družba, njena sestava, tisti činitelj, ki odreja takim lastnostim, kolikor se ne javljajo anarhično in elementarno, pravcc, da iz njih končno oblikuje le navade? In družabni milje ni enostaven, ni nekaj stalnega: v njem jc toliko dinamike in nasprotij, da dovolj pestro izpolnjuje tragike, poraze, zmage, radosti in bolečine ljudi. Vendar pa jc nad vse dragocena nadaljnja Seliškarjeva ugotovitev, seveda če ne pozabljamo, da stojimo tudi še z obema nogama v malomeščanstvu: „da je zelo malo ljudi z izrazitimi, samoniklimi značaji, s kakršnimi se pečajo literati, in pa to, da že koj v začetku povem, da Justin Zeleznik ni junak, ki bi se žrtvoval za svoj narod ali svojo ljubico, ni mož, ki bi se na smrt dvobojeval zaradi klofute, niti ni krepostnik, ki bi se dal sežgati zaradi svojega prepričanja. Navaden človek je, povsem tak, kakršne vse po vrsti srečavamo na cesti, v gostilni, v vlaku, na veselici, na planinah, na tekmah ..Od te ugotovitve do umetniškega oblikovanja je potem le še en korak: najti v tej malomeščanski družbi vendarle vso pestrost in bogatost človeškega osebnega življenja. In baš tukaj se pokaže umetnik, kaj zmore. Seliškarju je to uspelo v tako veliki meri, da je njegov roman življenjsko poln in utemeljen. Dosegel je to s sredstvi, zaradi katerih ga po pravici uvrščamo med slovenske socialne pisatelje: s sredstvi stvarnega ugotavljanja dejstev, kakor so si sledila, bodisi na zunaj, bodisi v duševnosti ljudi, ki živijo v njegovem romanu, vedno pa vključujoč jih v sestav družbe in njenih nazorov. Samo tuintam stopi pisatelj v ospredje pred dogodke in kolotek življenja ljudi v romanu in izpove svoj nazor. In tedaj izpove svoje misli z vso resnobo zdravnika, ki je ugotovil bolezen družbe in ji
vendar ne ve temeljitega leka; kakor da je pregloboko pogledal v individualno razrvanost v romanu živečih ljudi, ki jim ne da preko sebičnih, le zajedavskih oblik življenja. „Vsako bitje pa živi samo zase, samo sebi: poedinec zase, družina zase — nikjer se ne polni vrzel, ki se globi od življenja do življenja. Vse oblike so strnjene v to pogoltno miselnost... Vse je zgrajeno na zavisti, sebičnosti in požrešnosti, iz katerih izvira vse drugo: nasilje, prevara, hinavstvo, laž, sovraštvo, zgolj nečedne stvari, v katerih je človeštvo vkovano." Globoko pesimistična osnova sije iz pisatelja samega — doživel je pač vojno in to družbo sam. In mislim, da se ne motim, če izrečem slutnjo, da se je le iz take pesimistične osnove rodilo njegovo stališče do vseh teh ljudi, ki so „dobri in slabi obenem, brez značajev in vendarle po svoje junaki" — ljudje, ki jih strašni, loveči mehanizem življenja meče po široki strugi naprej, da naposled izginejo, komaj opaženi, iz življenja.
Roman „Nasedli brod" je prav za prav roman malomeščanske družine, odnosno malomeščanskega zakona. Zato stojita v njegovem ospredju dve osebi, Justin Zeleznik in njegova žena Ana. Okrog njiju je potem bolj ali manj narahlo, kot v nekak zaslon, nanizal še troje družin, ki v različnih časovnih dobah posezajo v življenje Justinovega zakona: Železnikove, Dolinarjeve — Justi-nova žena Ana je Dolinarjeva — in pa kot nekako antitezo nesrečnemu zakonu Justina in Ane nekoliko preveč premočrtno idealizirani zakon Josta, Justinovega prijatelja iz celjskih vojaških let, z Marto, sestro Justinove žene. Ali za tem ožjim, dovolj rahlim okvirom, ki izstopi ostreje in neposredno odločujoče za Justina in Ano le v prvem delu romana ob polomu Dolinarjeve hiše, sc krepko in močno začrtano dviga čas, razmere, predvojni podeželski purgarski milje, vojna in njena strahotna realistika in povojna kaotična doba. Skozi te tri časovne dobe nas povede pisatelj z Justinom in ženo Ano, vedno vestno registrirajoč — da, on registrira v dobrem, izrazitem pomenu besede — življenje tega zakona in njunih nosilcev. In ker je baš Justina Zelcznika najvest-neje in najpopolneje zagozdil v časovna dogajanja, je njegovo življenje naj-bujneje očrtal in analiziral. Zato stoji Justin pred nami tako dovršen, da zapusti vtis popolne, žive slike človeka. Bistveno osnovo značaja Justina Zclcznika nam pisatelj predstavi še posebej takoj spočetka — čisto na kratko: „naglica, s katero se je vedno pobotal z novimi razmerami, mu je ostala vse do konca". In vendar na tej ozki osnovi — kako bogat koncept Justinovega življenja! Vsa njegova praktičnost, hrepeneneje po ugledu in po ženi, ki v bistvu nikoli ni bilo globoko čuvstveno, temveč računarsko, trgovska strast njegova — vse to je pisatelj posrečeno zajel na taki osnovi. In potem se je zgodilo, kar se zgodi tolikokrat: slučaj jc tega ambicioznega, praktično usmerjenega človeka, ki se vedno uspešno prilagodi danim razmeram, zvezal z Ano, s hčerko na videz bogatega lesnega trgovca Dolinarja. Značaja sta različna, ona je romantična, v življenju išče vzorov za svoje sanjarstvo, vedno so se ji zdeli ljudje iz trgovin strašno plehki in zabiti, treba bi ji bilo moža, ki bi ga lahko občudovala, potem mu bo dobra žena. Osnova za razkol je podana, kolotek življenja, ki zakonca loči med vojno za leta, napravi' še svoje. Megleni pajčolan, ki ga je spletla ona sama okrog Justina, ta pajčolan o vzor-možu, ki. ga je stkala v duši in v prvem hrepenenju po Justinu njena samota, njegova umetno skonstruirana pisma in naposled romantični sestanek v zimski domači krajini — ta se zdaj trga in začne razpadati. Niti novo čuvstvo materinstva, ki nastane v njej ob otroku Bogdanu, na tem procesu razpadanja ne izpremeni mnogo. Ko odrine
Justin na fronto, ni niti hipnih trenotkov omame več, med muko se rodi iztrez-njenje, oproščeno neposredne moževe bližine. Privzgojeni moralni nazori o zakonu edini napravijo duševni preobrat mučen in moreč. A to je vse. Treba je zdaj, ob ugodnem trenotku, le še tistega odločilnega, ki bo njeno zadušeno borbo s tiho, prežečo, težko zavestjo odtujevanja na mah presekal — in to je v romanu češki oficir Vydra. Odslej je v duši Anini borba odločena: Justinu je tuja za zmerom.
Vse kar sledi odslej — po večini v tretjem delu romana — je samo še nasilno povračanje v obliko, ki ji je zgorela vsebina. Na tem dejstvu nc izpremeni nihče ničesar. Vsi zunanji dogodki, ki silijo Ano k povratku v zakonsko življenje z Justinom, izzovejo v njej le neko onemoglo resignacijo. Naposled bo obstala ob njem kakor mrtvi miselni stroj. Tisočletna oblika zakona, po kateri je moška nadoblast vkovala ženo, jc zmagala: „v njej je mož le varni pristan pred zarjavelo devico in pred negotovostjo bodočnosti". O kakem resničnem povratku, o kaki resnični restavraciji Justinovega in Aninega zakona po vojni tedaj ni niti govora. Da ni bilo nesrečnih zunanjih okolnosti, bi se bil najbrž ta lažizakon nekje tako uravnovesil, da bi ob zavestnem medsebojnem varanju zakoncev ostala navzven ohranjena zunanja oblika, kakor je to slučaj pri mnogih zakoncih današnje družbe: ekonomski interesi nc pripuščajo zunanjega raz1 pada. Konec, ki takoj sledi, je tedaj le posledica nekega nesrečnega zunanjega slučaja, ki povzroči tudi formalni razpad zakona, in ta slučaj jc Justinova neozdravljiva bolezen. Pisatelj je izbral le enega izmed možnih slučajev, ki najbolj resničnemu stanju takih zakonov niti ne ustreza, vendar pa je možen in fabulistično efektnejši. Mogoče je hotel na ta način tragiko v tak meščanski zakon vkovane žene pokazati izraziteje, saj jc Anino zadnje ljubavno razmerje z akademikom Gorupom, ko njen mož že propada, le izraz onstran vsakdanje morale stoječe tragike žene, ki hoče izživeti še zadnjo svojo razočarano mla-^ dost in jo doživi v odurnem ponižanju. Meni jc žal, da ni pisatelj tega zaključnega poglavja izdelal skrbneje. Takih življenjskih cinikov, kakršen je Gorup, je najbrž precej na zemlji in mislim, da ne bi smel pisatelj tako na hitrico preiti dejstva, kako je izrabil ta človek ono tiho, obupno borbo varane in razočarane žene z nepremagljivo resnico njenega staranja.
Kakor sem že dejal, napravi pisatelj name vtis registratorja — registratorja v najboljšem pomenu besede. On ugotavlja, on razčlenjuje prav za prav zunanji in notranji mehanizem življenjskih dogodkov. Objekt jc zakon — nasedli brod. Subjektivnemu mišljenju jc dal zelo malo mesta, kvečjemu subjektivno pobarvanemu razčlenjevanju ljudi in njihovih položajev. Zato pisatelj le malokdaj izstopa s svojimi nazori iz okvira romana. Kjer pa se to zgodi, napravi to z miselnim razglabljanjem, potem pa spet izgine in povest teče dalje, registracija deluje sama po sebi. Stil, ki si ga je ustvaril za tako registracijo, je zato neokrašen, kratek, stvaren. Včasi je naravnost suh, toda nikoli neučinkovit. Realistična stvarnost, predmetnost ljudi in dogodkov bi rekel, je podstava, na kateri je zgradil delo. Zato je močan zlasti v prizorih, ki delujejo s svojo silovitostjo, z dramatičnostjo, dinamiko ali strastjo. Vendar se mu je posrečilo, da je s takimi sredstvi dovolj razgibano zajel nežnejši ustroj Anine ženske duše. Dasi nekoliko manj jasna kot Justin in njegova duševnost — saj jo veže manj na življenje krog nje — je Ana črtana živo, njena ženska duševnost je polnejša od njegove in pisatelj jo slika z žarom (n. pr. v II. delu, poglavje 6.). — V roman je vpletel pisatelj tudi zgodbo o Kristini, prostitutki iz
16
241
celjske javne hiše. Meni se zdi ta zgodba povsem mogoča in Justinov doživljaj s to prostitutko v Celju in pozneje v vojaškem zaledju v Galiciji povsem verjeten. Je pretresljivo poglavje o družabno ponižani in izrabljeni ženski, ki vendar še ni popolnoma zatrla svoje prave ženskosti. Jaz verujem v možnost takih primerov.
Kot nekak nasprotni tečaj „nasedlemu brodu", zakonu Justina Železnika z Ano Dolinarjevo, jc pisatelj iz svoje pesimistične osnove, ko gleda in motri družbo, vendarle izkristaliziral dvoje ljudi, ki se vzdigneta iz zadušnega miljeja romana v novo življenje: zakonca Jošta, Justinovega prijatelja iz vojaških let, in Anino sestro Marto. Marta je izraz toplega, jasnega, plemenitega življenja žene. Mogoče je prav zaradi tega, ker jo očrta — in Jošta še bolj — tako premočrtno dobro in plemenito, polno vonja močne ljubezni in domače zemlje, manj resnična v svoji celoti. Čutim jo bolj kot izraz pisateljevega hotenja, da poveliča na neki način ljubezen, ki je čista in močna v svoji vdanosti. Gledam na Marto kot na kredo, dasi simpatično izpovedan in utelešen, ki ga izpove pisatelj sam o ženi. Manj je to mogoče reči o Joštu. Vtis imam, da Jošt ni živa oseba, ni živ človek, čeprav je socialni reformist, vraščen v domačo zemljo. Zakonu Ane in Justina nedostaja po mojem občutju za to življenjsko močno nasprotje, ki bi človeka zagrabilo iz osnov ljudi samih.
Kljub nekaterim hibam pa je roman „Nasedli brod" močno delo. V povojnem času subjektivističnih ekstaz in mrzličnih poskusov najti vendarle neko ceno in merilo ljudem in času, ki že sega v sedanjost iz vojne in njenih posledic, se dviga to Seliškarjevo delo nad čas in razmere, ki so bile. Mislim, da preko tega Seliškarjevega dela, ki je tako polno iskrenih izpovedi o ljudeh in družbi, ne bo mogel resno nihče. Ostalo bo živ dokument polpretekle generacije. In mislim tudi, da nič ne pretiravam, če trdim, da je Seliškarjevo delo ob Kreftovih „Celjskih grofih" in za Kozakovo „Celico" med najjačjimi na-poni slovenskega literarno-tvornega duha zadnjih let.
Oprema knjige, ki jo je založila in izdala Tiskovna zadruga v zbirki „Slovenski pisatelji-sodobniki" je lična. Po svoji preprostosti popolnoma ustreza vsebini in pisateljevemu stilu. Tisk je čist, zdi se mi pa malce predroben.
Onič Franc.
France Bevk: Žerjavi. Izdala in založila Vodnikova družba v Ljubljani. 1932. 104 str.
Slovenska Vipava in afriški Nil se družita v tej Bevkovi knjigi. Lepa Vida v okolju skeleče trde, boleče sočne sodobnosti, na egiptovskem ozadju dva tisoč naših lepih Vid, slovstveno lepih, življenjsko često tudi grdih. Dva tisoč slovenskih žend in deklet, ki jim viri življenja usihajo v pesku obnilske borbe za kruh, neredko v dušeči senci ponižanja in sramote, poosebljenih v peščici spretno izklesanih Aleksandrink. V prvi polovici je povest trdno zasidrana v svojem središču ob Vipavi pod Fajtim hribom, v drugi polovici se razcepi na dve središči, na vipavsko in egiptovsko.
Vojni invalid Florjan Beltram se poroči z Mozetičevo Francko, ki jo je vojna duševno huje pohabila nego njega telesno. Ta nevesta pribeži v zakon, da speča skromnemu Florjanu plod svojih zablod. Po drugem otroku njeno materinsko čuvstvo docela zakrkne. Zli duh vipavski, utelešen v teti Filomeni in v žižmondu, jo spelje čez morje v Egipct. Mož se doma križa z bolehnim dojenčkom, z deklo Milko in s taščo, upa in obupuje, greši in pije, dokler se
po otrokovi smrti ne vrže pod vlak. Francka doživlja medtem svoj romanČck z Jeanom črnih las in žgočega pogleda in se po več nevšečnostih odpelje z inženirjem Rubinstcinom v Sudan. „Pesek, pesek ... In njeno golo življenje ... Pesek, pesek ..."
Vipavsko aleksandrinstvo je zajeto in prikazano kot rana, hujša, gnojnejša od nekdanjega amerikanstva, dasi ne tako obsežna. Vse inačice aleksandrinskih usod, ki se okrog glavne osebe polagoma razodenejo (Kraljičeva Klara, vesela Mara, teta Filomena, Julka s Krasa, Marija iz Brd, Mclnikova in Boštja-nova žena, gospa Nina), so kakor glavna ubrane na struno bleščave tujinske gnilobnosti in zastrtega hrepenenja po izgubljenem, nedosežnem domu. Po Goethejevem nasvetu: „Le polno sezi v burni tok' življenja!" je Bevk nasnoval svoje pripovedno tkivo iz Šarih nasprotij med tiho domačnostjo in svetnim hrupom. Kakor v „Gospodični Irmi" klijejo značaji tudi v tej povesti naravnost iz vojne. Florjanov in Franckin zakon je podoben pokrajini ob spodnji Vipavi: veČ let po vojni prežijo skrite nevarnosti iz zasede, včasih se razlete in uničijo vse, kar dosežejo. Bevk se je še enkrat izkazal neizčrpnega oblikovalca naših povojnih usod. Včasih, n. pr. v vlaku odhajajočih Aleksandrink ali v kairski nedelji na Esterinem domu plešočih deklet, se povest razgiblje, kakor bi se nameravala razmahniti v obsežnejše slikanje celotnega pojava teh slovenskih ženskih žerjavov, a se nato vselej trezno vrača v ožjo strugo glavnega dejanja. Mozaiški značaj Bevkove pripovedne umetnosti je vseskozi zelo viden in izrazit: nizanje drobnih kamenčkov, ki kljub svoji neznatnosti kot prvine naposled le dado vtis zaokrožene umetnine.
Citat v začetku, dcklamiranjc iz „Lepe Vide" na sredi in razne, po vsej knjigi raztresene podrobnosti dajejo knjigi zdrav ljudski, naroden značaj. Bevk je z „Žerjavi" dokazal, da jedro naše morda najlepše pripovedne narodne pesmi tudi po Jurčiču in Cankarju še vedno oplaja in bogati naše slovstvo in našo duše vn ost.	Andre] Du dal.
Rado Bcdnarik: Goriška in tržaška pokrajina v besedi in podobi. 216 str. Izdala književna založba „Sigma" v Gorici. 1932. Natisnila Tipografia Fratelli Mosetti Trieste v Trstu.
Zelo koristno knjižico o slovenskih pokrajinah v kraljevini Italiji je sestavil znani profesor in publicist R. Bednarik. 2e dolgo smo pogrešali poljudne zemljepisne, moderne študije o teh krajih, ki se zanje skoraj nihče prav ne zanima. V šolah tega pouka nimamo. Obenem jc treba povedati, da stari pisci domoznanskih učbenikov vobče niso upoštevali socialne statistike in gospodarskih razmer; in šc to, da jc pokrajina kot celota šele zdaj umetno nastala in že zaradi tega ni bilo treba o njej sami posebne knjige. Saj vemo, da niti zemljepisno niti narodnostno in gospodarsko ni samostojna enota. Poskušati pa smo morali prej ali slej naše poljudne knjižnice izpopolniti, in posebno še Primorci so sprejeli Bednarikovo knjigo z velikim veseljem.
Razdelil je knjigo zaporedno v tri dele: splosni zemljepisni, gospodarski in upravni pregled: lega, obseg, površinske oblike, Kras, vodovje, podnebje, kmetijstvo, lov, rudarstvo itd., selišča, socialni sestav, cerkvena in posvetna razdelitev. To je nekakšen znanstveni del. Pisatelj je zbral potrebno snov iz obširnega slovstva, italijanskega, nemškega in slovenskega. Priloženi seznam vzbuja spoštovanje za njegov trud in moram priznati, da v tem oziru moje
6*
243
poročilo nikakor nc more biti strokovno. Vtisk je ta, da smo Bednariku lahko hvaležni za knjigo.
Poljudncjši in napol beletrističen je drugi del: opis krajev. Avtor je sestavil poučen potopis. Obšel je kraje, da jih približa optično, v slikah in je povrhu še okrasil knjigo z resničnimi fotografičnimi slikicami tipičnih vasi, talnih pojavov in pokrajinskih delov. Giblje se po isti črti kot v študiji, pri posameznih krajih in vaseh pa našteva še zanimivosti vsakega kraja. To opisuje v nekoliko poetičnem ali patetičnem govoru, pa tudi sicer kaže precejšnjo ljubezen za svojo nalogo. Škoda, da ni ta potopis še dosegel zrele oblike. Zlasti moti nedoslednost opazk o rojstnih krajih, grobovih in delovnih okrajih naših ljudi, ki so tod živeli v preteklosti. V tem oziru bi se knjižica dala izpopolniti, za kar se marljivemu pisatelju, zemljepiscu in zgodovinarju še priporočamo.
Bednarikova knjiga opisuje tudi reško pokrajino, ki je naslov ne omenja. Za širši svet jc informativno dobra. V tretjem delu vidimo seznam sedanjih uradnih imen za slovenske kraje. Ne bom o tem razpravljal, kako je tudi ta seznam že davno potreben. Za našega domačega človeka, n. pr. zame, pa je doslej vobče veljalo, da o imenih naših gričev in gor nismo imeli dosti pojma. Kdor pa je vendarle sam že popotoval tod, tistemu še posebej sporočam, naj si to delo ogleda.
Broširana knjiga je iz čednega papirja, za dragega menda ni bilo dovolj v blagajni „Sigme", a goste slike so vendarle dobre. Tisk je pa za Trst pravopisno vzoren.	/. Grabor.
Martin Andersen Ncxö: Prokletstvo. Roman. Prevedel Mirko Javornik. 1932. Izdala Delavska založba, r. z. z o. z. v Ljubljani. 165 str.
To jc ena tistih knjig, ki ne opisujejo nikakega izrednega življenja in zato tudi zaman iščeš v nji velikih, izrednih, Čudovitih dogodkov, ampak tu je golo življenje, brez vsakršnega olepšavanja in brez zlagane sentimentalnosti. Tu je naslikano predvsem življenje, kakršno jc: grobo, vsakdanje, resnično. Nasičeno je in polno trdega, krutega, prav za prav do kraja, do poslednje možnosti pri-tiranega življenja z vsemi njegovimi lastnostmi: zlobo in neprisiljeno odkritosrčnostjo, hinavščino, zvijačnostjo in z vso svojo naivno prismojenostjo.
Naslov pričujočega romana se v izvirniku glasi: „Družina Frank". Roman nam podaja nekak izrez iz življenja družine krojača Franka, ki sc je ves izgubil v alkoholu. Slabič, brez vsakršne volje, ki bi za kapljo žganja vragu prodal svojo dušo. Nazadnje pogine žalostne smrti, da zabrede v vodo in utone. Poleg očeta, pijanca — žena, gospa Frankova, močna, robustna ženska, z močnimi živalskimi instinkti: pere in šiva ljudem, da se more družina preživljati. Njen nezakonski sin Thorwald in obenem sin pivovarja in posestnika Dama, malopridnež, ki se jc že zgodaj izneveril vsem uzakonjenim družabnim načelom in vse kaže, da bo nekoč iz njega uspešen lopov in potepuh. Zgodba te družine tvori osnovno črto v romanu, to je hrbtenica in jedro, okrog katerega se vse suče. To je širok okvir in na sredi se pretaka življenje, ki lagodno teče dalje — življenje proletarccv, kakršno je v pristaniškem predmestju, sicer malomeščansko in filistrsko.
Nexö je spoznal življenje v vsej njegovi resničnosti: bil je raznasalec časnikov, pestunja, pomagal je očetu v kamnolomu, bil je pastir, hlapec na kmetih, nekaj let čevljar, potem zidarski podajač, domači učitelj, popotnik in
nazadnje je postal pesnik proletarcev. Pesnik trdega, krutega, brezobzirnega življenja. Pri nas je že bolj ali manj poznan po „Proletarskih novelah", ki smo jih dobili v objavi Delavske založbe, in po odlomkih iz potopisa „Po solnčni Španiji" v izdanju Cankarjeve družbe.
Nexöja označuje nekak simbolično realistični stil, kar daje njegovi prozi poseben, svojstven, svež značaj. To ni samo pripovedovanje zgodbe v navadnem smislu, ampak se čuti, kako za tem pripovedovanjem diha življenje in utripa nešteto žilic, drobnih in komaj otipljivih, ki vse služijo enemu organizmu.
Mnogo psiholoških zanimivosti je v prizoru, ko postane krojač Frank žrtev pijanske družbe. Nexö je do odurnosti ponižal svojega junaka in je z vsem zasmehom pokazal na omejeno meščansko gospodo (str. 130—157). Tako resničen in do najmanjše podrobnosti izdelan opis tega prizora je mogel podati le človek, ki je Šel že skozi vse muke življenja — pred tako sirovo in življenjsko robatostjo se vsa večna lepota in še takšna estetika razblini v prazen nič. Prav tako je Nexö v tem romanu, kakor pri nas morda samo Cankar, čudovito in z nedosežno ironijo običal vso slovesnost narodne veselice, ki jo prirede na kraljev rojstni dan (str. 105—m). To je eden najsijajnejših prizorov v knjigi.
Karakteristika ljudi je močna in življenjsko resnična, ker poteka prav iz govora, iz vsega dejanja in nehanja. Z izredno umetniško močjo je upodobljen lik krčmarja, debeluha Madsa Sivertsena in Thorwaldovega pajdaša Larsa Paulsena ter liki meščanov: župana in njegove gospode; z nekaj črtami jim je plastično naslikal njihov duševni obraz in osmešil vso njihovo ozko miselnost. V tem romanu res čutiš, da pisatelj do dna pozna proletarčevo življenje in njegovo dušo.
V svojem življenjepisu pravi Nexö nekje: „Zadnja leta so prinesla nekaj izpremembe; mali človek opremi in odpošlje sinove v svet, da ga osvoje, ne da bi ga pustili na cedilu. Njegova duševna predstraža je že zasedla važne višine in se pripravlja, da uresniči njegov stoletni sen o prevrednotenju.
S temi sinovi proletariata in z njihovim delovanjem se stara pravila nič prav ne ujemajo. In dobri, stari cstcticni življenjski nazor se z njimi ne more tudi nič prav sprijazniti — prenevarni so mu."
Delo je bilo vredno, da smo ga dobili v prevodu.
Javornikov prevod sicer ni brez jezikovnih posebnosti in svojevoljnih tvorb, ki označujejo prevajalca kot suverenega prikrojevalca jezika, v celoti pa je prevod znak prevajalčevega znanja, s katerim dosti dobro obvlada živ jezik, zavoljo česar je prevod gladek, čeprav ne brezhiben.
Dvey tri besede za uvod dobro spremljajo knjigo in bodo za prvo silo, dokler ne dobimo o Nexöju poštene študije, čitatelju primerno služile v pojasnilo.
Naslov „Prokletstvo" le slabo, malce patetično, pridigarsko — čisto brez zveze s težnjami dela — izraža Frankovo usodo. Zavoljo tega bi bilo edino pravilno, da bi bil prevajalec ohranil prvotno ime „Družina Frank".
Stanko Janez. .
B. Traven: Blago Sierre Madre (originalni naslov „Der Schatz der Sierra Madre"), izdanje Nolit, Beograd. Iz nemščine prevedel Jovan Popovič.

B. Traven je novo ime v svetovni literaturi. Baje se za psevdonimom skriva bivši nemški častnik, ki se je izselil nekam v Mehiko. Nolit je izdal tudi njegov „Mrtvački brod", popis mornarskega življenja na ladji, ki je tako stara in nerabna, da bi se že kdaj morala izločiti, a se uporablja še vedno iz spckula-tivnih namenov, in „Belo ružo".
Pisatelja bi mogli šteti med avtorje pustolovskih romanov, če ne bi njegova dela vzlic navideznim opisovanjem avantur risala resničnega življenja. „Zaklad Sierre Madre" je zgodba treh ljudi, ki gredo kopat zlato v gorovje. Že Jack London je priča, da taka snov ni samo plod pisateljske domišljije, in Travnovo delo je toliko realistično, da ga bralec vzlic nekaterim nenavadnim prizorom ne odloži kot nemogoče. Kar pa daje romanu posebno vrednost, je nravna ideja, ki jo je pisatelj položil v delo. Ko so španski osvajači našli Mehiko, so poblazneli v divjem pohlepu po zlatu. Indijanci tega niso razumeli. „Zemlja prinaša blagoslov, bogat blagoslov, naše črede prinašajo blagoslov, bogat blagoslov. Zlato ne prinaša blagoslova, ni srebro ne prinaša blagoslova. Prinaša li vam, Špancem, blagoslov? Vi se ubijate za zlato. Vi se sovražite za zlato. Vi kvarite lepoto svojega življenja za zlato. Mi nismo nikdar napravili zlata za svojega gospodarja, mi nismo nikdar bili njegovi sužnji." Tako so dejali Indijanci, ki so zasuli zlate rudnike, da bodo varni pred človeškim pohlepom in da bodo živeli v miru na svojih poljih.
Te modrosti omikani človek noče priznati. Trije možje, Howard, Dobbs in Curtin, ki se morajo trdo boriti za obstanek, vedo, da si bodo izboljšali in olepšali življenje, kadar najdejo tak, že davno zasut rudnik. Gredo v gore in se mučijo kakor živina. Njih življenje je strašno, neprestan napor, odpoved in poleg vsega še večna skrb, da jih ne zasačijo in jim ne odvzamejo, kar so z muko pridobili. Ko bi bilo le zlato v nevarnosti! V nevarnosti je tudi njih golo življenje samo, ki postane sčasoma tako neznosno, da morajo nazaj, med ljudi, sicer bi se med seboj pobili.
Vrnitev je težavna. Najstarejšega zadrže Indijanci kot zdravnika, ker jim je rešil utopljenega dečka z umetnim dihanjem. Dva potujeta dalje. Dobbs si hoče prisvojiti delež najstarejšega, Howarda, Curtin se upre. Podpisal jc staremu potrdilo, da bo njegov del zlatega peska vnovčil in vložil v banko. A ni zaradi tega podpisa in te obljube. Človek toliko obljublja in podpisuje v življenju, da mu ne bi ostalo časa za vse drugo, če bi hotel izpolniti vse, kar jc obljubil. Ne, v tem ni stvar. V nečem drugem je. Stari ni tega zlata ukradel, ni ga nekje pokupil, ni ga dobil v loteriji ali na borzi ali v banki. Dobil ga je s poštenim, težkim in častnim delom. Pred ničemer nima Curtin rešpekta. Ali nekaj le rešpektira. To jc tisto, kar kdo težko in pošteno zasluži s svojimi rokami. „Mladič!" zagrozi Curtin Dobbsu. „Dokler sem tu, se ne boš dotaknil niti zrnca onega, kar pripada staremu. Njegovega zlata ne boš dobil, dokler stojim jaz na dveh nogah. Zdaj veš."
Tako postane potovanje borba na žive in mrtve. Dobbs hoče Curtinu iztrgati revolver, a Curtin razoroži nasprotnika. Pet dni imata še hoda skozi samotno divjino. Curtin ve, da ne bo vzdržal brez spanja. Bedi, a ga naposled spanec premaga. Dobbs je spet gospodar orožja in naposled tudi zlata.
To potovanje nima primere v kakem drugem opisu. Če naj išče pisatelj — kakor pravi Taine — bestijo v človeku, potem ni treba Travna tega učiti. V „Zakladu Sierre Madre" so nagi ljudje, z vsemi strastmi in živalskimi nagoni.
Zato jc delo močno in pomembno, vzlic vsem pustolovskim prehodom. Tudi popis, kako vest muči Dobbsa, ko je pobil Curtina, je nenavaden in silen. Traven se pri takih popisih ne lovi za psihoanalizo, marveč prime stvar po Zolajevem načinu, z dejstvi: „Kjer ni pričakovati tožilca, tam vest molči kakor prazna steklenica za žganja, ki leži v kakem prašnem kotu. Vest oživi le, kadar je podpirana. Zato so tu ječe, krvniki, peklenske muke."
Traven sklene svoje delo z zmago nravnega. Dva človeka se rešita, podlegel je najslabši, najpohlepnejši od trojice, Dobbs sam. Šele ko je zlato za vselej izgubljeno, najdeta prva dva svoj mir. V Sieri Madri je ostal samo še „večni iskalec" zlata, blaznik, ki mu ni več pomoči, ker ne vidi več pravega življenja.
Popovičev prevod je lep, svež in plastičen. Motijo le vulgarne nemške besede in vrsta turških in arabskih (dželet = krvnik, hadžiluk = božja pot) ter druge, ki bi se prav lahko nadomestile z domačimi. Nekaj je takih, da jih tudi v besednjaku ni najti. Na srečo jih vendar ni toliko kot v prevajalčevi izvirni knjigi „Red mora da bude", kjer se človek včasih ne more več preriti skoznje.
Tudi Travnova knjiga „Blago Sicrre Madrc" je dokaz, da je iskati vzrokov gonje proti založbi Nolita predvsem v poslovnih, knjigotržnih momentih. Ideja dela je tako občečloveška, da je ne more nihče odkloniti, kdor ima le iskrico nravnega poštenja. To idejo so skušali oblikovati na ta ali na oni način v vseh časih (Nibelungenlied, Dante) in je danes bolj aktualna kakor kadarkoli. Nc umetnost sama nc nravne vrednote ne morejo slediti kaki skupini poslovnih ljudi in njih zasebnim koristim. Če bi se to zgodilo, bi pomenilo smrc civilizacije, nekaj, česar človeška družba še nikdar ni hotela. Travnova umetnost je nravna, zato jc prevod „Blaga Sicrre Madrc" kulturno delo, vredno vsakega naroda, ki hoče vštric z velikim svetom.	/. P.
GLEDALIŠKI PREGLED
Drama. Narodna gledališča ali državna gledališča gotovo niso nastala samo slučajno. Njihova zgodovinska stran je dokaz, da so bila in bodo zmerom potrebna. Obstojno pravo teh ustanov jc namreč tudi z občnega kulturnega vidika to, da so redna, stalna, da se jc njihovo delovanje otreslo dnevnih vplivov vsaj toliko, da jih milost široke in ožje javnosti ne more uničiti in da je zaradi tega z njimi res ustanovljeno ognjišče umetnosti. Med mnogimi dobrimi lastnostmi rednega gledališča, ki jih ljudski instinkt ni mogel zgrešiti, vidimo tudi (ali morda predvsem) to, da se redno gledališče popolnoma naravno mora, čimprej spojiti z vsem življenjem svoje ljudske enote in okolice. Čeprav so tako rekoč avtonomna in čeprav se v njih zlasti vodstva pogostokrat zamenjajo, se vendar kot celota utrdijo, pridobe tradicijo. Pokažejo se posebnosti, izmed teh mnoge ostanejo in pravimo, da se v njih kaže narodni značaj gledališča. Gledališče jc zrcalo naroda.
Osrednjo razvojno črto vsakega gledališča označujeta pač repertoar in igravec. Med tema se gibljeta režija in dramaturgija, ki sta tudi v rednih gledališčih najbolj izprcmenljiva. V režiji se močno izraža in ceni invencija. Tudi dramaturg jc svobodnejši nego igravec. Dramaturgija izbira, se ne podreja danemu, marveč stremi k idealnemu; ustvarja nad literaturo in igravcem njuno sintezo, goji resnično gledališko umetnost, ki mora biti umetnost najprej v
solem pomenu te besede. Tako sta režija in dramaturgija dejansko vodstvo» a literatura in igravec snov. Vendar se tudi v tem oziru redna gledališča precej razlikujejo od nestanovitnih družb in od potujočih gledališč. Razlika, ki se je občutno naznačila v razvoju ljubljanske drame, je vprav ta, ki sem jo navedel poslednjo; pokazalo se je, da stalno gledališče ne more živeti brez ali mimo domačega repertoarja in literature. Moja ugotovitev ni nova. Z isto ugotovitvijo so nastopili pri nas mnogi zaslužni gledališki strokovnjaki. Res je pa tudi. da stvarno vendarle to vprašanje ni šlo nikdar daleč. Oprijelo se je repertoarja. V tem smislu smo splošno sprejeli za dokazano trditev, da je pot slovenskega gledališča združena z imenom dramatika Ivana Cankarja — morali bi reči: z osebnostjo Ivana Cankarja. Končna misel te delne in pravilne ugotovitve bi bila ta, da igravec, ki ni kos domačemu repertoarju, v resnici ne more veljati za igravca in da isto velja za gledališče, ki hoče biti kulturna, ker umetnostna, ustanova. O tem ni danes nikakih sporov. Težje pa je z vprašanjem literature. Tudi ta je vezana socialno na svoje ljudske prvine, vire in plasti — pa tudi na ljudsko celoto, in socialne razmere lahko povzroče, da nove dramske literature ni. Gledališče je v tem oziru obsojeno na to, da sprejme dejstva, ker samo volja in odrsko strokovno znanje še ne zadoščata za literarno odrsko ustvarjanje. Čeprav se gledališče razmahne s svetovno literaturo — klasično in najnovejšo —, čeprav doseže višino domače klasične drame, vendar ne more naprej brez vzporednega napredka domače književnosti. Pri tem mislim tudi možnost, da stalno osebje državnega gledališča doseže umetniško zrelost, kar se je v celoti dovršilo pri našem gledališču. Mislim, da ni potreba podrobne razlage, kako cenim napredek naše drame v zadnjem desetletju. Po mnogih uspehih smo spoznali, da se naše gledališče lahko samostojno giblje med sodobnim evropskim gledališčem in našim občinstvom — brez ozira na bedo domače literature in dramaturgije. Prav tako pa si nismo domišljali, da je to stanje normalno in oči vseh ljubiteljev gledališča so bile uprte v novo slovensko književnost, pričakujoč od nje svežega dramatičnega dela. To pričakovanje se je tem bolj izpreminjalo v nestrpnost, čim več neuspehov smo doživeli s poskusi drame, da uprizori dela moderne slovenske literature. Lahko si te neuspehe naštejemo. Bili so hkratu neuspehi naših najboljših pisateljev, kar je moralo vsakomur pomeniti zelo slab znak za bodočnost slovenskega gledališča.
Za gledališče samo pa tu ni druge pomoči kakor eksperimentiranje. In res se je vodstvo ljubljanske drame tudi letos odločilo za uprizoritve iz nove slovenske literature.
Celjski grof je. Že otvoritev nove sezone nas je seznanila z novim slovenskim odrskim delom. Pisatelj in režiser Bratko Kreft je dal ljubljanskemu gledališču svojo zgodovinsko dramo „Celjski grofje", ki je dosegla splošen uspeh. Režiral jo je prof. O. Šest.
Delo je med tem časom izšlo v knjigi pri Tiskovni zadrugi in mi ni treba seznanjati naših naročnikov s podrobno vsebino. Pisatelj je to „dramo iz življenja srednjeveških fevdalcev, katerim so tlačanili naši predniki", zasnoval naturalistično, kar se kaže — kot običajno pri naturalizmu — v tem, da se snov ne podredi vsebinskemu cilju, osebe ne idealizirajo, ali — v modernem smislu — v tem, da sloni zgodovinska drama na trdnem socialnem temelju, da je tako sociološko kakor psihološko verjetna in pristna. Celjska snov je v naši novejši literaturi že povzročila precej zanimanja in je postala vsemu občinstvu na ta
način znana. Posebno znana našemu mestnemu občinstvu. To jc Kreftu njegovo delo precej olajšalo, potrudil pa se je kljub temu in temeljito obdelal problem teh jugoslovanskih grofov, ki vemo, da o Slovanih še niso imeli jasnega pojma. Krefta zanimajo Celjani v zvezi s socialnimi boji. Zamislil si je njihovo življenje iz okvira tedanje družbe in temu primerno po svoje orisal značaje: Barbaro, Friderika, Ulrika, Piccolominija, pravdača Nikolaja, Veroniko in tržane. Tudi grofa Hermana riše v podrobnostih na nov način, v splošnem pa ga precej spaja s Hermanom, kakršnega poznamo iz Novačanove drame; zato tudi še ne moremo soditi natančno, koliko je utemeljena pri Kreftu Hermanova tragika, ki je pri obeh enako formalno važna, a različno izvedena. Nas zanima predvsem to, kakšne so bile ljubljanske uprizoritve.
Sestovi režiji smo lahko hvaležni, da smo dobili iz slovenske literature že letos močno odrsko delo. Njegova uprizoritev je po slogu in skladnosti z vsebino drame skrbno izdelana in naštudirana. Očitna skupna volja igravcev je omogočila, da jc živahnost besedila dosegla popolno pozornost občinstva in z dobro igro posameznikov zakrila skromnost pisateljevih sredstev. Predvsem mislim domačnost dialoga, ki je sicer zelo sodobna, a zato ustvarja nevarne prepade med psihološkimi označbami oseb, posebno pa še med liričnimi in epskimi elementi. Kakor je Kreft v začetku precej slikovit in potezen, tako v drugem delu drame čedalje bolj prepušča igravca nakazanemu liku in mu ne izpolni praznine, ki ji je dal samo ozadje. Režiji se je tudi tu posrečilo vzdržati celotcn okvir, izdelati socialna razmerja, poglobiti kontraste in ustvariti vzdušje tragičnega zapletka, iz katerega grof Herman zasluti v bodočnosti celjski padec. Kolikor pa je ta slutnja mogoča le vizionarno, a je pisatelj ni kot take izdelal, se tudi režija ni dvignila do tiste nujnosti, ki je dramatično formalni konec.
V dejanju drame se osebe Kreftovega dela in ljubljanske uprizoritve lahko označijo kot izredno žive in žilave. Zdi se mi posebna odlika naših igravcev, da so to vrednoto dela opazili. Kreftova Veronika jc na primer popolnoma konkretna oseba, razumljiva in krepka ženska, čeprav jo poslušamo samo med proccsom in nam je vse njeno prejšnje doživljanje znano samo približno. Danilova se ni pri tem prav nič oddaljila od opisa. Igrala je preprosto, z občutjem in popolno verjetnostjo, glasovno in gibno neprisiljeno. Enako je s tržani, ki so jih igrali Plut (sodnik), Daneš, Potokar, Lipah in Gregorin (trgovec). Poznalo se jim je, da podajajo vsako stvar iz celote, da so jo s pisateljem doumeli kot celoto. Mednje spadata tudi oba patra, Cesar in Sancin, tako zelo različna in vendar vdeta v vsebino kot bistveni del gradu in mesta in sveta. Ti igralci so s svojo enakomerno vztrajno igro razpeli vse mreže. Cesar nas navdušuje s svojo nckarikirano komiko. Nič manj kakor glasovno, deluje z vidnim izrazom. Kot nasprotna osebnost se mu je uspešno postavil ob bok resni Sancinov Gregor. Ta si je vlogo zasnoval po vzorcih cerkvenih organizatorjev, ki so združevali v sebi politika in fanatika in asketa. Ognjevitost je prepustil prav-daču. Ta oseba, ki ni nič bolj važna kakor skrivnostno problematična, je dobila v Jermanovi igri kolikor toliko enotno obliko. Jerman je bil v celoti in podrobnostih dober. Režija bi mu menda lahko črtala ali olajšala prvo pre-skočno melanholično opazko ob oknu. Težka je njegova vloga glasovno. Vendar jo je tudi v tem zadovoljivo rešil. Podajal je posebno svoj politično-pravniški govor zelo občuteno, prepričevalno in razumljivo. Zdi se mi, da je
njega zadela tu najtežja naloga: ustvariti novo osebnost; in če upoštevamo, da mu avtor kot junaku dvakrat potlači pcrotnice, da mora simpatični Nikolaj oditi s scene kot stranska oseba, potem lahko priznamo, da jc Jerman igral pravilno od konca do kraja.
Dejanje, ki se polagoma vzpenja do proccsa in še v četrto dejanje, dviga grof Herman. S svojo premišljeno igro je Levar tukaj dosegel krasen uspeh. Vajeni smo ga že v tej vlogi. Vendar jc igral mirneje, brez patetikc in razsipnih izbruhov, ki so tu — le rahlo nakazani — tembolj vplivali, dovolj razumljivo in vidno na posameznike, dovolj dostojanstveno zase in za občinstvo. Zemljo in načrte, med katerimi se giblje njegovo življenje, je nakazal konkretno, občutno. Bil je krut in krivičen, a znal tudi povečevati svojo osebnostno vrednost, kakor mu avtor pripisuje zdrav čut. Levarjeva naloga je bila največja v zadnjem dejanju, potem ko mu avtor zapre poslednji izhod samo nerazločno s tem, da mu vzame lastno voljo in se Herman bolj trenotno skruši kakor obupa ali da bi še doumel svoj trenotni poraz. Levar je dobro izdelal razmerje s Friderikom, ki ga dobro igra Kralj, enako s pravdačem, največje scene z njima $o bile vzorno izpiljene; tudi z Ulrikom je ustvarjal presenetljivo intenzivne skupne prizore, ni pa mogel z njimi ustvariti vtisa, da je nad vnukom popolnoma obupal, kakor ne vtisa, da govori z Gregorjem nujno. Tako je ob koncu vplival prav malo na gledalce in se spet izgubil v vrvežu zunanjih pojavov, kakor se je v začetku iz njih pojavil. Ako je ta črta pisateljeva, potem bi bila tudi režija lahko nekoliko drugačna, n. pr. počasnejša v sredini ali krajša v scenah po veselici, in bi nam ostala drama kot slika enotna. Mislim, da se ta možnost čuti posebno ob sccnah kraljice Barbare, ki jih je zanimivo izpolnila s svojim naravnim humorjem Nablocka, ki pa so bile precej dolge v razmerju s centralnim dejanjem. Saj italijanski knez Piccolomini sam ni izrazit pojav niti kot tožilec niti drugače. Igral ga je Drenovec in ga nakazal kot nedozorelega moža, po katerem dobe in plemstva ne moremo dobro presojati. Dre-novčeva zasluga je največja verjetnost, ki jo daje svoji igri, čeprav ne uporablja pokrajinskih potez in sredstev, ampak se naslanja zgolj na svoje naravne lastnosti. Posrečilo se mu je doseči učinke z uglajenostjo kretenj, torej primerno svoji nalogi. Kot JoŠt se je Skrbinšek tembolj robato obnesel. Dal je tudi tu svoji vlogi neprimerno več kakor bi bravec iz nje iztisnil, dokler njega ne vidi. Mnoge stvari v tej vlogi so zelo nasilne. Njega zadenejo tudi nekatere usluge, ki jih pisatelj zahteva od padarjevega psa. Toda Skrbinšek je vse to premagal in združil, tudi to, da jc Jošt edina konkretna nit z zunanjo okolico, kjer bi sicer divjajoči kmet ostal popolnoma brez prostora. Podobnih težav ima polno vloga mladega grofa Ulrika. Dvajset let mu jc avtor zapisal, duševnost pa mu jc dal bolj otroško. Jan je ta problem rešil po svoje precej živo. V redkem številu grofov se res usoda kupiči nanj in pač tudi vsa naša pozornost. Niti za hip ni Jan tega dejstva zanemaril, napačni se mi zde samo njegovi preveč urni prihodi in odhodi. Podčrtaval je iskanje in dovzetnost. Z naivnostjo mladega grofa si je pisatelj pomagal čez mnoge vrzeli. Jan ga uspešno podpira. Obrate opraviči z brbljavostjo, kar mu omogoča njegov čisti govor, ki prenese veliko izpremembe. Izdelati je moral dvoje težkih sorodnosti: z očetom in dedom. Malo nas zanima, da je Joštov ljubljenec. Važnejše je, kako se je od očeta duševno izgubil in kako visi na dedu. S tem spaja rodovino in v drami dejanje. V gradu pomeni življenje nasproti starčevski okorelosti in ni za napake od-
govoren, ker je še mlad. Tako jc v bistvu vplival tudi Janov Ulrik, čim močneje tem bolj negativno za Hermanovo objektivno tragiko. Hermanu — mogoče naravno, življenjsko navadno — zmanjka tal. Pri tem se pokaže, da pisatelj ni uporabljal vseh sredstev, ker je vsaj hotel zakorcniniti Hermana tudi osebnostno kot politika in pri njem na nas ne more dovolj močno delovati samo obilica subjektivnega, šibkejši konec v primeri s tokom drame se mi zdi zaradi tega že v besedilu določen. Na odru se je samo pokazala posledica, da drama kot celota ostane medla.
K ljubljanski uprizoritvi „Celjskih grofov" moram omeniti še to: Po enotnosti kraja, ki je v drami dosežena s koncentracijo dejanja v vežno dvorano, se je režija tudi za naše oči morala vdati skromnosti. Ali je to dobro ali ne, naj bo drugo vprašanje. Kljub skromnosti je predstava prostora trdna. Ostane pa mi Še ena misel v zvezi z dejstvom, da gre za Celjane, ki so občinstvu in igrav-cem že znani z istega odra. To doslej za nas še preveč združuje tudi celotno doživetje Kreftove drame z dosedanjo dramo Celjanov. Upam pa, da preizkušnja vrednosti drame ne bo ovrgla, in gledališče naj se potrudi, da se bo tedaj — po sporazumu z avtorjem — pridružila predstavam še ena odlika, namreč boljša slovenščina.	I. Grahor.
ZAPISKI
Preganjanje E. A.Poea. Razprave, ki so izšle ob koncu lanskega leta o priliki osemdesetletnice ameriškega „pesnika groze" Edgara Allana Poea, so zanimivi kot šolski očitni zgled težavnega literarno-zgodovinskega boja zoper vkoreninjene predsodke.
Poe, ki je s tremi leti izgubil starše (zapitega očeta, malega obrtnika v Baltimo-reu, in mater, skromno igralko, ki je podlegla jetiki s 24 leti), se navadno slika kot žrtev dednega alkoholizma, dipsoman (občasni pijanec). Štiridesetletno nemirno tavanje „kralja boheme" (kakor ga je imenoval Baudelaire) je dostojno zaključila nenadna nepojasnjena smrt. Bogata vdova Whitmanova sc jc zaljubila v pesnika, Čeprav so jo svarili vsi sorodniki pred brezumnim korakom. Poe se je odpeljal v New York po ljubljeno teto, „pravo mater", ki je morala priti na svatbo. „Pričel bom novo življenje", jc rekel prijateljem za slovo. Prvič v življenju je imel v žepu dosti denarja. A v Baltimoreu, kjer je stal vlak samo eno uro, je stopil v gostilno in zašel v družbo volilnih agitatorjev. Vso noč so ga vlačili s seboj po voliščih, kjer
je moral glasovati z drugimi plačanci vred. Ko ga je spoznal ob svitu neki stavec in obvestil znanega zdravnika, jc bil Poc umazan, raztrgan, popolnoma omamljen in brez besede. Dva dni pozneje je umrl v bolnišnici, in oglednik jc zapisal: vzrok smrti — pijanska blaznost (Delirium tremens). Sodobniki so imenovali pisatelja „pijanega potepuha", „razgrajača" in v najboljšem primeru „genialnega prašiča". Evropa je mnogo prej kakor Amerika odkrila v Pocu velikega pesnika. Oboževalci so razglasili njegovo brezumje za protest proti ameriški hinavski javni morali. Mednarodnim psihologom jc postal Poc hvaležno gradivo za razprave o genialnosti in umobolnosti. Freudovi pristaši so vneto iskali v njegovem življenju dokaze za svoje „komplekse". Ta slika jc ostala ne-izpremenjena, dokler niso zavladali tudi v Novem svetu drugačni nazori. Američani so se naposled naveličali vloge topih filistcjccv, ki so imeli svojega največjega književnika samo za prismojenega zločinskega postopača. Zastavili so si vprašanje o verodostojnosti njegove življenjske povesti. Poiskali so v knjižnicah pokopano
stare letnike časopisov s posmrtnimi članki, kjer so protestirali Pocovi znanci proti njegovemu „potvorjenemu življenjepisu". Novi raziskovalci so kmalu ugotovili nad vse žalostna sliko zlobne nestrpnosti, ki ni obmolknila niti pred grobom svoje žrtve.
Veliko delo gospe Mary Phillipsovc „Edgar Allan Poe kot človek", ki jc izšlo leta 1925. in postalo izhodišče temeljitega pretresa dosedanjih nazorov, morebiti nekoliko preveč poudarja Pocovo dedno obremenjenost, da bi zmanjšalo njegovo osebno vračunljivost. Kljub temu so morali upoštevati njene dokaze tudi zdravniki za duševne bolezni. Tako je objavil francoski kritik in zdravnik Emile Lau-vričre, avtor treh velikih razprav o Pocu, še četrto knjigo (La vie et les amours d'Edgar A.Poe), kjer je pregledal v luči novih podatkov svoje dosedanje zaključke. Kniiga gospe Phillipsovc, sad večletnega arhivnega delovanja, prinaša razsežno izvirno gradivo in je malo primerno za Široko javnost. Korak naprej pomeni jako zanimiv življenjepis angleškega pisatelja G. A. T. Lloyda „Poeov umor" (The murder of Edgar A. Poe), ki upošteva objavljene listine, a razen tega zastavi vprašanje o krivdi Ruphusa Greenswolda, izvršitelja Pocove oporoke. Zatrjuje, da jc Greenswold povzročitelj obrekovanja, ki je prezgodaj pokončalo Poeovo življenje. Tudi v tem primeru mora avtor pretiravati, kakor je to navada pri začetku vsakega razkrinkanja. Ne moremo smatrati Poea samo za žrtev osebne maščevalnosti enega podleža, ki je hlinil njegovega najboljšega prijatelja. Obrekovanje se je pričelo dosti prej, kakor je posegel Greenswold v pesnikovo življenje. Zato pa ni nobenega dvoma, da pomeni Poeov poprej edino odločilni življenjepis, Grccnswol-dovo delo, samo gnusno sirovo podtikanje. Greenswold, urednik „Panthcona ameriške književnosti", je zlorabil svoj vpliv v javnosti. Popisal je Pocovo zgodbo kot dobrohoten prijatelj, ki bi rad, a vendar ne more zamolčati gnusne napake. Zdaj
je dokazano, da so njegovi podatki zlobna potvorba, ki ni niti najmanj resnična, dasi je dolga desetletja oblikovala Pocovo osebnost v mednarodni književni zgodovini. Poleg laži je uničila Poea še revščina. Vedno jc bil izkoriščan po onih, ki so mu očitali „pijanost in razuzdanost". V resnici se je odlikoval samo po plemenitem značaju in ncomadeževanem poštenju. Samo zato jc doživel žalostno usodo bele vrane med črno jato.
Pocova nesreča in tudi podtikanje, ki izrablja to nesrečo, se pričenja z mladimi leti. „Zaradi kvartanja in pijančevanja je moral na vse zgodaj zapustiti univerzo", je stalo pri Grecnswoldu in v vseh ostalih življenjepisih. Toda gospa Phillipsova je poiskala v arhivu Virginijske univerze izvirne podatke. Ugotovila jc, da je kazal Poe sijajne uspehe in jc bil vedno na dobrem glasu. Nekdanji šolski tovariši so trdili isto v svojih spominih, a „nepristranski" biografi se niso zmenili za njifi izjave. Poe nikoli ni bil izključen, temveč jc moral zapustiti univerzo, ker je ostal brez sredstev. Allan, bogataš brez otrok, ki ga je posinovil in vzdrževal, je uničil njegovo bodočnost, ker mu je odrekel v?ako podporo. Zopet smo vedno čitali, da je bil vzrok „kvartanjc in pijančevanje", ker je izkazal Poe „premalo plemenitosti" v sporu 7. drugim očetom. A v icsnici je bilo vsega krivo samo sovraštvo, ki je nastalo med Allanom in njegovo soprogo. Posinovljcncc je bil kaznovan, ker je vedno branil svojo „dobro mater".
Potem je izginil Poc za več let iz domovine. Potoval je v Evropo. V zvezi s tem jc nastala pravljica o njegovem obisku Rusije. Greenswold pripoveduje, da jc pijan razgrajal v Pctrogradu, kjer jc moral posredovati ameriški poslanik, da bi ga rešil iz ječe. Drugi avtorji so poročali, da jc bil Poc v petrograjski bolnišnici ali norišnici. Ruski „raziskovalci" so pričeli ugibati, da je moral Poea videti ali vsaj o njem slišati Puškin. Tako je nastala domneva, da je bil beraški brczumec Poc
prvotna podoba nesrečnega Evgcna v Puškinovem ^Bronastem jezdecu" ... Vse to je morebiti vabljivo, a v resnici nikoli ni videl Poe Pctrograda. Greenswold ga je pomotoma ali nalašč zamenjal s starejšim bratom Williamom, ki je zgodaj umrl za jetiko in v svojem nestalnem življenju res zablodil na Rusko, a tam ni srečal ničesar posebno zanimivega. Sedemnajstletni Edgar Poc je odpotoval samo na Angleško, ker se je tam počutil bolj domačega kakor v Ameriki in upal prej dobiti zaslužek. Allana sta poprej bivala v Angliji, kjer je tudi odlično dovršil njun posinovljcncc drago gimnazijo. Potoval je kot navaden mornar, ker je bil brez denarja. Odtod izvira njegovo mornarsko znanje, ki jc oblikovalo že prvo fantastično povest: „V steklenici najden rokopis". Zaslužil je z njo sto dolarjev nagrade pri natečaju nekega ameriškega dnevnika v Baltimoreu. Ostal jc namreč na Angleškem brez zaslužka, izdal zadnje prihranke za povratek v Ameriko in moral postati navaden vojak, da se resi stradanja. Vsi uradni dokazi iz teh let zopet govorijo o vzornem vedenju mladeniča, ki je bil kmalu povišan v podčastnika. Seveda je zelo trpel pri vojakih in mislil samo na zvezek svojih pesmi, ki ga je venomer nosil v žepu. Njegov predstojnik je bil dober človek, in se mu je posrečilo omehčati Johna Allana toliko, da je ta oprostil Poea vojaščine ter ga poslal v častniško šolo v Westpointu. A ca bodočnost ni mikala pesnika. Rajši je zapustil šolo in pričel trkati na uredniška vrata. Stanoval jc pri revni teti in se leta 1835. s 27 leti oženil s svojo 14ICU10 sc-serično Virginijo. Nikoli „ni pobegnil od hiše", kakor so trdili njegovi biografi, temveč nasprotno, vroče ljubil „sestrico-ženko" in njeno razumno blago mater. Vedno jc opeval samo idealno čisto ljubezen in mislil na Virginijo, ko je ustvaril angelske postave svojih junakinj Lcnorc, Anabeli i. dr. To družinsko življenje bi bilo raj na zemlji, če ne bi omajalo stalno stra-
danje Virginijino rahlo zdravje. Dolga leta jc hirala in umirala za jetiko. Poe večkrat ni imel denarja za kosilo, kaj šele za zdravljenje. Takrat jc živel v New Yorku. „Grahams Magazine" jc napredoval od 8000 do 50.000 izvodov, ko jc prinesel njegove povesti: „V globinah Mal-stroema" i. dr. A Poe je do smrti zaman sanjal o lastnem časopisu z udeležbo najboljših anglo-ameriških pisateljev ... Zopet je slikala samo opravljivost Poea v podobi Marmeladova-očeta iz „Zločina in kazni" Dostojevskega, ki je zavoljo žganja izgubil službo in si kupoval žganje namesto zdravil za bolno ženo. Ljudje, ki so širili te govorice, so z njimi hoteli zakrinkati nesramno izrabljanje Poea. Založnik Graham je plačal J. F. Coopcrju, avtorju priljubljenih indijaneric, po tisoč dolarjev za črtico. In Poe je moral pri istem Grahamu urejevati časopis, prispevati za vsako številko povesti ali pesmi, sestavljati kritične preglede — vse skupaj za osem sto dolarjev na leto. Pozneje se je spominjal svoje tlake kot „bogate dobe". Po upnikih preganjan, sestradan, z neprestano kašljajočo ženo na skrbi je moral pristati Poe na vse pogoje in vsako še tako beraško plačilo.
Ni res tudi, da ni bilo „starokopitno nazadnjaško" ameriško občinstvo zmožno ceniti Poeovo umetnost. V tem oziru niso prizanesli avtorji potvorjenega življenjepisa poleg nesrečnega pisatelja še povprečnemu čitatelju. Nasprotno je bil Poc izredno priljubljen avtor. Njegovo sotrud-ništvo jc neprestano pomnoževalo število naročnikov. A časopisi so bili maloštevilni v teh letih, in uspeh jc redno kmalu privabil bogate vplivne sodobnike, ki so se hoteli udeležiti dobičkanosnega podjetja. Ti ljudje so se venomer hudovali nad Poeom kot kritikom. Poc ni maral tega posla, a ga je moral opravljati, ker so cenili založniki njegovo „duhovito pero". S svojimi vestnimi pregledi jc razžalil marsikaterega veljaka, ki je potem pritiskal na založnika. Iz sličnega vzroka ga
je pričel sovražiti tudi Grcenswold, ki ga jc spretno izpodrinil pri „Grahams Ma-gazine-u" in sam prevzel uredništvo. „Ali mi ne bi vi hoteli poslati pet dolarjev? Bolan sem in Virginija umira", ga je potem ponižno prosil Poe leta 1843. Grcenswold „kot pravi kristjan" mu jc odpustil, poslal cclo deset dolarjev za zdravila za ženo in jc bil jako ponosen na lastno usmiljenost. Zato ni pisal pozneje Poc ničesar rezkega o njegovem literarnem delovanju. A ko mu jc nekdo govoril o visokem poslanstvu kritika, jc besno odvrnil: „Ne govorite o poslanstvu, čc mi umira pred očmi moja ljubezen. Jaz sem podkupljen pisun in moram pristati na vse zaradi bolne žene..." Naslednje leto je v skrajnem obupu spisat svojega „Vrana", ki ga imamo v G. Koritnikovem prevodu. Malokatera pesem je tako kmalu doživela mednarodno priznanje. V Ameriki so takoj proglasili „Vrana" za „nacionalno ptico". A pesnik je dobil za rokopis deset dolarjev. Isti izvirnik jc bil pred kratkim prodan na dražbi za pet tisoč dolarjev, in newyorski poročevalci so izračunali, da bi zadostoval Poeu ta denar za več mesecev življenja in ženinega zdravljenja. A takrat jc zbrala neka dobrotni ca za umirajočo samo 60 dolarjev in morala takoj dati v promet novo nabiralno polo. Virginija jc umrla v začetku leta 1847. Poc jc bdel na grobu „žcnicc-punčkc" vsako noč, dokler ni obolel sam. Ko ga jc zapustila dolgotrajna mrzlica, jc res zapadel blaznosti. Krčevito je razmišljal o postanku sveta in kri-vičnosti kot temelju svetovnega reda. Njegova kosmogonija „Heureka", ki jc bila natisnjena v 500 izvodih, ni našla nobenega kupca... To zadnje leto jc bil Poc res brczumcc. Njegovi obrekovalci so postali posebno brezobzirni, ker jih ni mogel zavrniti v nobenem časopisu. „Neznani prijatelji" so podtaknili njegovi ženi zadnji dan pred smrtjo listič s popisom njegovih „razuzdanih ponočnih izletov". Poc jc tožil nepodpisanega junaka,
čim je ugotovil njegovo osebnost. Sodišče jc strogo kaznovalo klevetnika. Kljub temu je užival sloves razuzdanca do naših let. V resnici ni pil, da bi „podžigal ugaslo domišljijo", temveč, da bi našel pozabljcnje. Namesto v krčmi je ždcl na ženinem grobu. Morebiti so pospešile te noči možgansko vnetje, za katerim je umrl.
Res jc bil njegov starejši brat William pijancc in potepuh, in sestra Rozalija nesrečna plašna blaznica s krasno pisavo, ki je neprestano čečkala po papirju. A lahko mislimo, da bi utegnile Poeovc nadpovprečne zmožnosti odtehtati neblago dediščino, kateri je tako dolgo kljuboval v groznih razmerah. Postal je žrtev svojih preganjalcev in umrl, ker ni mogel živeti dalje. Ko jc vprašal znani zdravnik umirajočega, ali noče videti koga izmed prijateljev, je Poc pobesnel: „Prijatelj bi me moral ustreliti. To jc najboljše, kar lahko stori. Rajši umreti, kakor videti sebe v tem stanju." Razločno in tiho je rekel usmiljenki ob petih zjutraj dne 7. novembra 1849. v zadnjem trenotku pred smrtjo: „Gospod bo prišel na pomoč moji duši!"	N. P.
„Nova ruska proza." Beograjska založba „Nolit" jc izdala v okusno opremljeni knjigi na 326 straneh izbor iz sodobne ruske novele in črtice. Zastopanih je 21 pisateljev od Gorkcga preko Fcdina do mladih, kakor je Panferov. Med njimi so pretežno imena, ki so že znana na zahodu: razen žc omenjenih dveh še Pil-njak, Alckscj Tolstoj, Zamjatin, Neverov, Nikitin, Zoščcnko i. dr. O izboru samem je težko soditi pri nas, kjer jc neposredno spoznanje sodobne ruske književnosti silno otežkočeno. Če primerjam „Nolitovo" antologijo n. pr. z znano nemško zbirko „Drcissig neue Erzähler des neuen Russland" (glej LZ, 1. XLIX., str. 190.), nc opažam samo vrzeli, ki so umljive spričo obsega beograjske antologije in raznih ozi-rov pri izbiri, marveč tudi večjo umetniško višino posameznih novel. Tako bi pri
marsikaterem pisatelju lahko našli kaj boljšega: naj za primer omenim Fedina, čigar povest „Burad" se mi ne zdi značilna ne za Fcdina in ne za sodobno rusko književnost. Sicer pa se je nepopolnosti in nezaokroženosti tega izbora zavedala založba sama in se je v uvodni besedi opravičila. Vzlic vsem ugovorom pa bo „Nova ruska proza" pri veliki večini čita-teljev uspešno posredovala stik z drobno rusko prozo, v kateri so imeli Rusi že prej dokaj zglednih umetnikov in ki tudi danes lepo procvita. V marsikateri izmed tu priobčenih miniaturnih podob ruske sodobnosti bo čitatclj našel več zgoščenega življenja kakor v celih poglavjih včasih kar že moreče inozemske literature o sovjetski Rusiji. Prevodi Mire čechovc so prikovno sočni. Prav zanimive so biografije novih ruskih pisateljev, ki jih je prevajalka dostavila ob koncu in ki s svojo stvarno vsebino še povečujejo vrednost „Nolitove" antologije.	B. B.
Dinko Šimunovič: „Alkar". V vzorno opremljeni knjigi je bila ponatisnjena ena najboljših novel epika dalmatinskega Zagorja, Dinka Šimunoviča. Vladimir Nazor je spisal predgovor, Ivan Meštrovič je izklesal šimunovičevo soho, Vilko Gccan, Joža Kljakovič, Fran Krši-nič, Omer Mujadžič, V. Radauš in Marijan Trepše so knjigo ilustrirali, VI. Kirin jo je opremil. Tiskarna, klišarna, knjigoveznica, založba, knjigarne — vsi so delali, prav kakor prej omenjeni sodelavci, popolnoma zastonj, samo da bolni Dinko šimunovič, ki na zagrebški periferiji samotno sanjari o svoji zagorski Dalmaciji, dobi za bližajočo se šcstdcsetletnico večji narodni dar. V teh hudih časih, ko je gospodarska kriza tolikim imovitim ljudem samo dobrodošla pretveza, da se otresejo neprostovoljnih „žrtev" za kulturo in ko si množice pravih in resničnih prijateljev knjige z večjo in plemenitejšo požrtvovalnostjo kakor kdaj prej odtrgujejo od ust denar za svojo duševno hrano, je to značilen primer. Kaže nam, kako narod
najlaže pomaga pisatelju v nadlogi,obenem pa zgovorno priča, da je tudi v razrvanih vrstah obubožanih pisateljev in likovnih umetnikov mogoča solidarnost v svetlem znamenju spoštovanja in ljubezni do trpečega tovariša.	B. B.
O ruski ženi. KnjigaFanninc Hal-lcjcvc, Die Frau in Soivjetrussland, jc do-sedaj najbolj obsežen in temeljit poskus, podati objektivno sliko življenja sodobne ruske žene v njenem odnosu do vsega dogajanja v zunanjem življenju, kakor tudi celoten proces v preoblikovanju njenega zasebnega, intimnega žitja. To je tembolj zanimivo, kajti v Rusiji „se je dogodilo (prvikrat na vsem svetu), da se je žensko vprašanje v praksi zajelo kot del socialnega vprašanja in se kot tako skuša rešiti po zavestni volji skupnosti; zato je problem ruske žene obenem ruski problem, kolikor ne spada v zgodovino človeštva v splošnem."
Ker je pisateljica preživela veliko časa pred in po revoluciji v Rusiji, pozna tudi tamkajšnje prejšnje razmere, s katerimi seznanja čitatclja takoj v začetku knjige za boljše razumevanje nove ureditve. Kar daje knjigi posebno vrednost, je dejstvo, da pisateljica kot pripadnica neruske narodnosti motri vse dogajanje objektivno iz razdalje, dasi pozna do dna ne samo zgodovino ruskega človeka, temveč tudi njegovo notranje bistvo.
V prvem delu razmotriva pisateljica ženin položaj v stari Rusiji od odmevov materinskega prava v predkrščanski dobi do njenega popolnega podjarmljenja po cerkvi in državi. Dalje govori o izpre-membi ženinega položaja pod Petrom Velikim in Katarino II. ter o osvoboditvi kmetov in početkih ženske emancipacije. Zanimivo kaže na vlogo žene v revolucionarnem gibanju in na Leninovo stališče nasproti ženskemu vprašanju. Najpomembnejša pa so poglavja o novi seksualni etiki in ideologiji, kjer pisateljica zavrača napačno tolmačenje „svobodne ljubezni" z Leninovimi argumenti in kaže na novo
moralo, na kateri sc snuje novi odnos med možem in ženo. Posebno pozornost vzbuja prikaz o zaščiti matere in otroka, o novi obliki zakona in družine in o zatiranju prostitucije. Celotno razpravo izpopolnjuje zanimiv pogled v ženino javno delo v državni upravi, v politiki, v intelektualnih poklicih. Iz knjige je tudi razvidno, kako narašča število žen£ v produkciji in kako velikega pomena je bilo njeno sodelovanje pri petletki. Nova „bit" zajema tudi ženo s čudovito naglico.
Knjiga je zlasti zanimiva zaradi tega, ker je prepletena z mnogimi osebnimi razgovori in so posamezna osebna spoznanja podprta z odlomki iz romanov in skic sodobnih sovjetskih pisateljev — kar jemlje sicer objektivnemu delu značaj znanstvene suhoparnosti.	A. V.
D. Chrobak, Rukovät de j in slovenskej litcratury. (Priročnik zgodovine slovaške književnosti.) Praha (L. Mazdč). 1932. 262 str. 25 Kč.
Chrobak je svoj Priročnik zgodovine slovaške književnosti poklonil predvsem Slovakom, a še bolj bo dobrodošel tujcem, ki se zanimajo za kulturni razvoj tega trimilijonskega slovanskega naroda, ki je pod tisočletnim madžarskim jarmom trpel še huje od Slovencev. V prvem delu podaja Chrobak na petdesetih straneh pregled slovaškega slovstva od cirilomctodij-ske dobe preko husitsiva, reformacije, humanizma, protircformacije, prosvetljene dobe, romantike in realizma do današnjih dni. Natančneje se bavi z uvajanjem živega narodnega jezika v književnost in z vodilno osebo slovaške romantike, z Uu-devitom Šturom. Večjo pozornost posveča tudi značilnim predstavnikom realizma, tako zvanimHlasistom (po časopis^Hlas')» ki so se vzgojili v Masarykovi šoli in so se brezpogojno izrekli za češkoslovaško narodno edinstvo. Pregled se končuje s kratkim orisom književne tvorbe po prevratu.
Jedro knjige tvori leksikalni del, ki v kratkih preglednih člankih navaja v abe-
cednem redu življenjepisne in bibliografske podatke slovaških književnikov. Strokovnjaku nudi malo novega, ker je pisec vzel podatke večinoma iz že objavljenih del. Kljub temu je bilo delo potrebno, ker ima le malokdo na razpolago vse podatke in jih je treba včasih zelo dolgo iskati.
Knjigi manjka sistematičnosti in enakega merila. Nekaterim manj važnim osebnostim, kakor n. pr. J. Chalupki, je posvetil celo stran, dočim je priznanega, zelo plo-dovitega dramatika in pisatelja Ferka Ur-banka odpravil s šestimi vrsticami. Manjka več pisateljev, ki jih ne bi smel prezreti, n. pr. Kornel Stodola, inž. Stodola, Ambro Pictor, Pavel Blaho, J. Buday i. dr. Pri časopisih in almanahih pogosto zastonj iščemo imena ustanoviteljev, urednikov, odnosno vodilnih osebnosti, pri nekaterih ccl6 ne izvemo, kje so izhajali, oziroma še izhajajo. Kljub tem nedostatkom pa bo delo zlasti tujcu na stežaj odprlo vrata v slovaško kulturo.	J. Šedhy.
Moralni nihilizem v angleški k n j i ž c v n o s t i. Po Karlu Fcdernu („Die Literatur", 1933, 13) se začenja v angleški književnosti pojavljati reakcija zoper puritanizem, ki jc v 17. stoletju za dolgo časa zatrl pisateljsko svobodo renesančne dobe. Že z Georgeom Meredithom, G. Mooreom, A. Benettom, Galsworthyjem je nastopil svobodnejši ton zlasti v erotičnih zadevah. V zadnjih letih pa začenja — za čudo baš v angleški književnosti — nastopati struja, ki bi jo lahko označili moralni nihilizem. Joyccov „Ulysses", D. H. Lavrencea „Lady Chatterleys Lover" in nov roman Normana Douglasa „South-wind" so presenetljivi literarni pojavi v deželi, ki je iz kljubujoče puritanske moralnosti obsodila in stria Oscara Wildca — ne, ker je zagrešil nekaj, kar so počenjali tudi drugi, marveč ker je z „nemoralno" književnostjo sramotil angleški narod.
B.