ČLSMiK
MIKRO - MAKRO POVEZAVE
Primer sociološkega proučevanja čustev
Povzetek. Članek obmvnara nnkn> makro /nn ezare kol enega osrednjih teoretskih problemov sodobne s(K'iolo.(ke teorije s posebnim ozimm na čustva. Čustva najprej analizira kot integralne dele vseh konstitutivnih procesov mikro nniverznma (procesi motiviranja, interakcije in strnkturi-ranjaj. za tem pa avtorica pivdstavi čustva kot odvisne in neodvisne sptvmenljivke. Čustva so izkiiinje. kijih oblikujejo makro subjektivni (kiiltuni) in makitj objektivni (družbene striiktureJ iHiJavi, obenem pa mikro emocionalni procesi in dogodki prispevajo k potrjevanju, ohranjanju in spreminjanju makro ravni družbene realnosti. Ključni pojmi; mikro-makro povezave, družbene strukune, družbene spremembe, čustva.
Mikro-makro povezava kot osrednji problem .sociološke teorije
Prizadev.inje .sociologov/inj v z;Klnjih dveh de.seileijih (glej npr. Knorr-Celin;i in Cicourel 1982, Einsensl:idt in Melle 1985. Fieiding 1988, Ilulx-r 1991) |K)nienib-no tloloča .spoznanje o niijno.sti pre.seganja tradicion;ilnih du;iliziuov in dihotoni-nega načina mišljenja, ziuičilnih za pretekle pretežno ek.skluzivne teoretske tr;idi-cije. .številni ;ivtorji .soglasno ocenjujejo, d:i .so delitve kot .so n;irava./kultur;i, |>ri-vatno/javno, mikro/makro tlelovanje, akter/struktuni itd. t)n»ejevale spozn;ivne |K)tenciale .sociolo.škega teoretiziranja in gradile delxle zidove med polemičnimi pristopi in panitligmami (glej npr. Kitzer 1996, Atlam 1995). V.se do o.semde.setih let lega stoletja je npr. ameri.škt) letirijo t)znače\'al ktjnflikt med dvema nasprotnima ialx)rama (mikroskt)pske in makro.skopske teorije), ki st;i .se oblikt)v;ila kot po.sle-tlica eno.stran.ske .selekcije iz tlel kkisičnih .sociologov (A. Comte, 11. .Spencer, H. Dürkheim, G. Simmel in .M. VCelx-r so sc namreč v n;ijbolj .splf)šncm smislu ukvarjali z mikro.makro |K)vezavo, Ritzer 1996,190). Uk.stremne mikroskopske teorije .so mikro raven tlružlx;ne realnosti (psihološke poj;ive. po.sameznike. delovanje, inter-akcijt)) enostran.skt) in n;ip;ičnf) obravn;iv;ile kot <xl institucioiuilnega reda net)tl-visno, makroskopski pristopi pa .so m;ikro-.strukturc obr;ivn;ivali kol neodvisne otI kreativnih zmožntisti akterjev ter njihovih (re)interpretacij in tlelovanj.'
' /;»: /.dvidvi ^uH. itiH.viili.>ii ii<i liikiihvit :ti tlniilH-iw vati-.
' (i. Klizcr (l'J'Xi. 'I'JOJ IUI eni sinini n-IlLv tuCnicv iiiriCii simlMitiCni inu-nibciunizvni. Uttrljn nichi-iKilnv izhirv. leiirijo (izjiiiciijtiiv. eliiitiiMiiitutnfil/ii In nti ttruiio bonßibliif leiirliv. firiikliiiiitnl fnntnin-ntillzciii in iickiilm neu- nuiiii-^ifliCne liiirt/e
Preseganje j^rincipa ekskliizivi/.nia, na kaieren» je lenieljila (tlis)kon)unikacija med različnimi teoretskimi tradicijami in pristopi, omogoča tematiziranje oihu^sov meil posameznikom, ilelovanjem in strukturo oz. meil mikro in makro rav nijo ilrn/.bene realnosti. Pojav lega "pov.sem driigačnega olxiobja teoretske razprave" pomeni možnost revitalizacije številnih stagnirajtH'^ih perspektiv- in "večjo s|K)-znavno prodornost in lxjljši intidž (sociologije - op.Z.S.) v jav no.sii" sploh (Ailam 1995, 17).
Povezava med mikro in makro ravnijo ni enosmerna, ainjxik ileliije v obeh smereh: ilružbeno .strukturalni procesi skozi posreilovalni člen situacij od "zgoraj navzilol" oblikujejo akterje, njihove izkušnje, delovanje in interakcije, vsakdanje izkušnje ljutli in mikrointerakcije pa obenem tlialektično otI "spotlaj navzgor" jirispcv-ijo k obliktivanju, ohranjanju in spreminjaju .samih .struktur in proce.sov-. Takšne nove raziskovalne mtjžnosti txlpira tutli novejše interili.sciplinarno proučevanje čustev. Povezovanje naših najbolj osebnih izku.šenj s širšimi institucionalnimi oblikami ilružbeno organizacije in tlialektično proučevanje (xlno.sov meti obema ravnema, .se uveljavlja kot etlen glavnih prispevkov novej.šega .sociološkega zanimanja za čustva k preseganju ek.skluziviznta preteklih tetirotskih perspektiv-.
Ko govorimo o čustvih in vzorcih tlelovanja in interakcij, ki iz njih običajno in značiliK) (ne pa nujno) izhajajo, govorimo o i^rocesib, ki potekajo na mikro ravni družbene ivsničnosti. Konceptualizacija mikro ravni v literatini ni enotna; nizlične ilelinicije ob.segajo različne |x)j;iv-e kot .so psihološki ptijavi, pos;miezniki in vztJi-ci interakcije meti |x)samezniki. Potlobno uvrščajo različni .stjciologi n;i m;ikro niv en različne tiružbene poj;iv-e od pozicij, |x)pulaci), ilružbe in njeno strukture tlo .svetovnih si.stemov (Ritzer 1996, 195). Pri konceptu;iliz:iciji povez;iv med čustvi in tlelov-;inji ter interakcij;imi, ki izh;ij;ijo iz čustev n;i eni .strani in nt;ikro strukturami n:i tirugi .strani, .se bomo n;i.slonili na inoilel mikromakro poveziive ;ivtorja G. Kitzerj;! (1996), ki ga bomo tlopolnili z tlelinicijo mikro sfere ;ivtorja J. H. Tumorja (1990).
Pri oblikovanju gUivnih nivni tlružlx.Miega .sveta razlikuje G. Ritzer (1996. i9i-i98) ilv-;i kontinuuma ilružbeno resnično.sti. Prvi kontiiunmi tloloč;it;i tlv;i |x)l;i: mikro in makro družbeni poj;ivi, ki se razvrščajo otI iiulivitlualnih akterjev-, njihovega mišljenja in delovanja preko interakcij, .skupin in org;iniz;icij tlo tlružlx: in .sv-etovnih si.stemov. Drugi kontinuum tloloč:it;i objektivni in subjektivni pol. kar pomeni, da je potrebno upoštev ati, tla .so vsi mikro in makro tiružbeni |x)javi lx>-tlisi objektivne ali subjektivne luinivc. .Makro-objektivna niven vključuje obsežne m:iteri;ilno resnično.sti in .strukture kot so tiružba. vlatle, biroknicija. pnivo, arhitektura, tehnologija in jezik.' M;ikro-subjektivn:i raven z;ijem;i obsežne nematerialne poj;ivo kot so kultura, norme in vretinote. .\;i mikro ravni vključuje mikrtvobjek-tivna resnično.st objektivne entitete kot .so vzorci obn;i.š;inja. tleIov;mja ir» inter:ik-cije, metltem ko mikro subjektiv n;i sfera zajem;i tlu.ševne prfxese, s katerimi Ijuilje
-- .\'/>r. .< iHiiiičcrtmJciii /mivzaiv mal mibrii h-mocitniiiUiiml) /Mi«r.v/ lii miiini sinibliiniml \c ml/il-nijo iiiitv naisLtmiliw muinnsti mi ihfiduirnili IniilniC/ili slmhiiliCiiif(ii iiilvnihloiilzmii (l'iwU-s l'JS5. 161-lftJ). l'a ilriiKl aininl »«m^-mV/ zouinuiiilv zti liiWnikdjskv liniivsv iliiscfiiiiiji- l/in/iiislti ilcjkiinrm-) cmi>lriCiw nsiiiiriimtsil siriikliinihic iiiuilnv
■' hi iilniiniiiii iiCIiikur iiinkni ninil iiii Ciistrti Imuiih ji-zik iirislill v Imlji- miikni-iiihli-kliriiitsl.
konsiiiiiiiajc) tlru/.hciio ic.sniCiiosi. Kri/aiijc- ohcli kt)iniiHimu<)v (miknvmakro, ohjcklivno-sulijckiivno) tvori Štiri ravni ilriižlx'nc analize, ki st) po Kiizcrjii pomembne same po sebi, še bt)lj pa njihov notranji in medsebojni tlialektitni otlnt>s.
Čustva kot integralni del mikrt) ravni družbene realnosti
Čeprav so nekatera čustva tesno povezana z tloločenimi t)blikami obnašanja, pa samo čustvt) ni i.stovetno z tlelovanjem oziroma imjjulzivnim olMiašanjem, ki iz njega izhaja.' Ker .st) čustva primarno subjektivni pojavi, tlu.ševni procesi, .sotlijo v Ritzerjevem mtKlelu v mikro subjektivno polje. Ventlar ču.stva niso zgolj reflek-■sivne narave, ampak - za razlikt) txl sentimentov, ki btilj kot tlelovanje sptitlbujajo psihične pr<x:csc- nagibajo .subjekt k delovanju ali tlejanjen». Drugače |X5vetlano. jasno izražen behavit)ralni impulz ču.stev (običajno, ne pa nujno, .se čustva izražajo prek tlt)k>čenega debvanja oz. obnašanja) tlefinira čustva kot subjektivne vitlike objektivnih vzorcev obnašanja, tlelovanja in interakcij, v katere v.stopajo akterji. V tem smislu je obravnavo čustev mogoče povezati z tiružbeno analizo, ki v Ritzerjevem mixielu ustreza pt>lju mikrt>-objektivno.st. Da bi pt)kazali čustva kot integralni tlel v.seh konstitutivnih prt>ce.sov mikro univerzuma, je smiselno upoštevati Turnerjevo (1990) ptxlrobnejšo razčlenitev, po kateri konstituirajt) mikro podrt>čje tlružlx'ne realnosti trije procesi: motivacij.ski, interakcij.ski in .struk-turirajtiči procesi.
Motivacijski prt)ccsi
.\It)tivacijo opretleljuje intenziviu)st ali energija, ki |X)sameznike mobilizira za delovanje in interakcijo. V splošnem smi.slu se motivacija nanaša na "proce.se vključene v vzbujanje, usmerjanje in t>jačevanje individualnega tlelinanja" (Cicen 1995, .iS) in interakcij. Čustva vplivajo na akterje kot mt)čan motivacijski ali mtebi-lizacij.ski vzgib obna.šanja oz. tlelovanja in interakcij. .Motivacij.ski potenciali čustev' izhajajo tz vrednolenj.skega vklik;i odnosa med .subjektf>m in tibjektom čustva.
■ \erjcliiii iiiijlHifiiisicjitti /iniiivni iiii/niCiifftii isliii vlciijii iVi.v/cc lii iMiirimiii i>z. i>lmiiiiiujii sui vuaCvnjv smilili z uniiLitiii till lH-)ti>m m /czc z iifinvlriiim t^miiitiiifcm. Jezu jv stinio ciiil i>tl nioinlli Ciisler r tiziiiljii iif(rvsiriw!^i ulnuiitiiijti. s{ils<- L-ut (inivslriin cltiitiSiiiiii- InliLn iznitiijo iiiili ilriiati Ciisirti It,I sil ztirisl siirrtiiiiii./riislniiilti. sinili. Ijiihiisiiiiiiinsl. I^ulnifit slnnii ni iiiijiiii. iltisvivzii ckiUriHilIzIni. ii liidl kil .»«• Mitiriiiniliio Iznizl. nI niijnn ilti.«' iiilvjimi iid niinsirni luiCni. Kciliicininji- Cii.<U-r na iilniafanie ali n.<a-nihic reakcije, je lirisnlnu r Kureiskili ilisknrzili fn/ir Iteliariurizeiii} in r ztlraiih nizniiiskeiii mliljenjii. S/iluinu /iivliriCanje. tla je Cnsnu neka rrsia tiiiuimilskena uhiia-^iiijti. Je firi--i ltiiliiinlii ie r iietlai nl lireleklnsli. iiieilieni kn r siuliilinlh Imuujili (ivrlialno In eks/n-sirmO IzniianJe Ciisler ne fiumenl reC. tla siihjeki tiinumlskii ileliije na tvinini izraienlli Ciisler. S/ir meti ztiliivkit rojno .<« Iiiliili. inlerrjnrani r sinjih leialih /treil samim Inijnim rzlelom. na lelei-iziji iitlknlu Izrtiiah sin/ .ilnili. Hikini'}:a /iitziiaiija si r tlrnai sni<H'ni i ti/ni. nI hilu muitiiCe zamislili, ktijii lo In /«mienih. tla se .■mhjeki nahiija vsianjn. ki bisliviiii iniemnjiiiča iijeRoiii iiCinkitnlu izvajanje hiijinh ufieriicij
' Ti sil fsehiittini c samem elimiihi.fkem /mmenn lal mmvrc. jiihall se ntirzivn tili k ntx'emn; C* iiH Aviv. cmiicijti: koivn l>esetle za emuajii /e (.<// km Jiri hi^setli miiliincijti.
Ocviui clra/.ljajskc Niiiiaci|c v veliki meri določi prioritete ilelovanja: po |)ravilii .se izojjihamo ti.stim (iiiterakcijskim) .situacijam, t)hjektom iii dejavuo.stim, ki povzročajo iieugodje oziroma negativna čustva (npr. gnus. strah), usmerjamo pa .se k tistim, ki zbujajo ugotlje t)ziroma pozitivna čustva (npr. veselje, simpatija). V tem smislu .so čustv a pogosto predhodniki motivacij.skih pojavov: <H:ena kot bistvena .sestavina večine člove.ško zn.ičilnih čustev ima neposreilne motivacijske implikacije. Ocena pomena dražljaja kot osebno pomembnega aktivira specifične biolo.Ske programe, ki pripravijo telo za ailaptivno delovanje. Telesne spremembe v vi.sceialnih funkcijah (avtonomni živčni sistem m eiulokrilni sistem) in v motornih funkcij.ih (.somatski živčni si.stem) "dvignejo energet.ski nivo telesa in molii-lizirajt) organizem za eventualno delovanje: priprav Ijenost za ilelovanje ima kv aliteto motivacije" (.Milivojevič 199.3, .32). Tako ocena o.sebne pomembnosti tlražljaja vodi k motivacij.skim težnjam.
U. Collins (1981. 1990) govori o eim)cionalni energiji, ki sc kaže v prijiravlje-nosti za delovanje, le ta pa .se izraža v |)revzemanju iniciative znotraj tiružlienih oilno.sov oz. v odnosu do posameznih oseb. Vi.soka .stopnja emocionalne energije je povezana z občutjem samo-zave.sti in navdušenosti za družbeno interakcijo, nizka stopnja emocionalne energije (npr. «.lejiiesija) pa povzroči umik otI aktiviKn sti in izogibanje interakcijam z ilrugimi. .Samo-zave.si, povezana z občutjem gotovosti in irtinimi pričakovanji, pretlslavlja emocionalno osnovo in pozitivno spoil-budo ilelt)vanja akterjev (Barbalet 1996,76-77). Za razliko od sramu in plašnosti. ki spodbujata ilružbeno konformnost subjekta, ustv.irja .saiiuj-zavest s|K)tlbudc, ki viKlijo k .samo-določenemu tlelovanju. Glede na motivacijski odnos do ilelovanja. .se .samo-zave.st razlikuje tuili oil aiiksiozno.sti, žalosti, potrtosti in obupa, ki voilijo k negoiovo.sti, ta pa zmanjšuje subjektovo pripravljenost za ilekivanje.
Čustva so |x)sebej |)omembna kot moiivacij.ska .stanja, ki vpliv:ijo na ////ivakci-jo, ki po Turnerju {1990, 593) pred.stavlja najosiiovnej.šo enoto sociolo.ške analize. Soilelovanje akterjev jc emocionalno osnov~ano, pri čemer jc |K).sebej pomembno zaupanje. Že klasični sCKiolog G. Simmel (196 », 318) je zaupanje oprcilelil kot ču.st-vo. ki jc zla.sti v modernih, objektiviziranih ilružbah pomemlina osnova in oblika ilružbenih interakcij. Zaupanje opredeljuje j. Badialet (1996,77) kot "občutje, ila .se lahko nekako zanesemo na ilruge; brez tega občutja soilelovanje z ilrugimi kot .samo.siojno ilelujočimi po.samezniki ne bi bilo mogoče." Osnova zaupanja nista znanje ali preračunavanje, ampak "afektivno ali emocionalno sprejemanje oilvi.s-nosti (kI drugih" (ibiilem, 78).' .\a o.snovi zaupanja ilelu|ejo |X)samezniki teilaj, ko njihova pričakovanja gleile prihoilnjih delovanj ilrugih pozitivno vplivajo na njihova lastna ilelovanja." Zaupanje je |x)membno, saj ilelovanja uilelcženccv v pro-
■• Itikii nliivileljnicM Zdii/Hiiijc liiiti TI). Kciii/kt Iii I.iihiiiiiii (lltiiiMlIfl IVJfi 7.V/ /«< Luuvrvm jf m-ii/Miiijc !• .v/.v/f«; htiiisiiiiiiiriii ikjaniiL- l-tiiiilih'L-.<iic iIiiiHh- IJiinaii	Tmli .1 (Milciis (IWI> n/av-
ildjii/c :iiii{kiiiji' km cini lul <i.sieiliiji/i Iiisiihk^U i i.tiiku iiiihIciiic iIiiIh' '/. miidjvni iihsinikliiili slsu-iuitr. kiiivrili luiMii tlcliiniiijti s<i itlilCtijiiiiii liiiilviii iiejiMiii ■ iiialleiii it< Je njiliurn r.vikdtiiiie iii ljeii/v itiliis-iii) ihI ii/iIi ■ liiisiiiiii- miiiHiiiji- r /»»'Ihm-/»«« iuiCvUi Iii iininilmiiv ilrufie nciznj-iln-ii Ikik"! ilriitlK-iiv •■iv/-sleiuc.
' hn vziifii Ztiii/Hiiiiii in .viiiin.zonvn /e r leni. iltl zimlKiilje fklliiCiiJe Irilnti. nolnrii fn iCiiktinniJii. ilii .Vf hiitlii ilehiiiinjii ilrnuili skliiiliilii z niiiimipiiCiiknninji uleile njiliuirfiii ilehti iinjii.
ccsili .socIcUnaiija |xnckajo isioOasno ali prcil ileknanji ilrugih, kar pomeni, ila akter ne more vciloti, kako bodo ilclovali ilrugi. Zaujjanjc tvori cmiKMonalno o.sno-vo ter zailo.Mcn in nujen i^ogoj soilelovanja, meiltem ko nezaupanje omejuje možno.sti .siHleU)vanja. DružlK'no življenje v veliki meri temelji na procesih .soilelovanja. ki ga i>oleg dejavnikov prisile in/ali samo-interesa, zitgotavljajo prav emocionalni mehanizmi med.sebojnega zaupanja." Zapletena mešanica zaupanja in nezaupanja označuje negotove družbene vezi. Vzajemno zaupanje in s tem varne vezi se oblikujejo teilaj, ko člani skupine razvijejo ne le kognitivni, ampak tuili emocionalni konsenz (ilelitev ču.stev). l-mocionalni konsenz lahko .signalizira \ arne vezi celo, če meti člani ni kognitivnega soglasja, metitem kt> lahko pomanjkanje emocionalnega konsenza izraža negotove vezi celo tam. kjer pievlatla kognitivno soglasje (Schelf 1990. 18.3).
Intcrakcijski proccsi
Interakcijske proce.se kot tirugo konstitutivno sestavino mikro sfere opretleli Turner (1900,597) kot "vzajenuio branje, interpretiranje in odzivanje na geste tirug tirugega". Čeprav te .subtilne prtKrese f)značuje vi.soka kompleksnost, pa interpiv-liranje znakov ilrugih in signaliziranje lastnih namer tirugim v glavnem ne povzroča težav. Relativno "glatiko" potekanje teh procesov temelji na "kognitivni o.snovi signaliziranja in interpretiranja" - po.samezniki imajo mi.selne zmogljivosti (racionalno vrsto kognicije), s pomtKjo katerih tehtajo, ocenjujejo in anticipirajo ter "prirt>čno zalogo veilenja" (A. Scluitz).
Totla gole miselne zniožnosti ne zado.stujejo. V razumevanje in interpretiranje situacij vstopajo tutli ču.stva ali ilrugače, čustva (manj rack)nalna vrsta kognicije) preilstavljajo integralni del "kognitivne tjsnove signaliziranja in interjiretiranja". Kot ugotavlja N. Denzin (1990. 181), je člove.ška emocionalno.st "osnova interpretacije in razumevanja v vsakilanjem in znanstvenent življenju (...) Družbene struktine v.sakilanjega življenja zahtevajo emocionalno intersubjektivnost, to je, sposobno.st .subjektov, da emocionalno in kognitivno raztunejo pomene in namere ilrugih (...) Emocionalnost ustvarja in .se nahaja v osnovah v.sakilanjega tlružlienega življenja." Proces interpretacije je ključno odvi.sen otl razlagalnih (interpretativnih) oziroma vreilnotenjskih zmogljivosti čustev.
lanocionalnost interakcijskih partnerjev je vključena tutli v proce.se signaliziranja. Cu.stva imajo signalno fimkcijo - drugim .sporočajo oilzive in namere, spodbude obna.šanja oz. tlelovanja (Hochschiltl 198.3),' kar pomeni, tla dobi akt izražanja ču.stev v jKiljti .socialne komunikacije pomen sporočila ali tran.sakcije: postane ilražljaj, ki ga drugi interpretirajo v .sklatili s .svojimi kulturnimi in intlivi-
•	/■: l'iU-ii\nmti rsiitjl knjigi Zaupanje iiniiltiiijii. <lii rsti ii.tln-.iii{i}{)isii(ut(irstr<i Ivnu-ljijo nti lisoki sio/h nji ztni/ifinjti. tnrej nit i mlnouili. SiiHili ml Inilinilntilninii stinut inh-rcsti. /ii ujcfinivni l>njiriCnniii inm ztnijKinje ivlikn ni (iz)iiicrljiiti ckimnmskii rtvtlinisl (/ki A Ktinjint-MiHvlii. 'Skititll knntilizinijo kti/nlal /■ /KinilMi'. Siilmlnii liriUin<i I Mil. I. .Utinv /'Ji)?.
*	Olmizni iznizi t'«.««'.«/ .iv ivijeinn razvili kol litvilfvzikiirnl. iielif.nilni iiicillj zil liiliii sl>»itK'iin)v «iliifiinlkili r iikiil/ii In n siihfi-kiiirili Iti.timli /iitm-litili in nnmcruh ifiunlini /W/ 1711)
liiialninii kodami (Milivojovič 199.H, 49-50). limocionalni izrazi razkrivajo in .sport> čajo sulijckiovo ovrcdnoienje, oceno .siuiacije, njegovo pozorno.si in \ pleieno.st v driižheno inienikcijo oz. .srečanje (npr izrazi vznennrjeno.sii in zdf>lgoča.seno.sii kažejo različen odnos, poilporo ali spošiovanje do .sogovornika, odnosa ali skupine). Čustvo igra v interakcijski mikropoliiiki - u.sivarjanju in pogajanju o hierarhiji, "družbenem me.stu" pcwameznika v tiružbenent otlnosu - pomembno stra-le.ško vlogo: utieležencem interakcije rabi kot "označevalec prostora". Čustvo ima pomen informacije o tem. "kje stojimt)" v tloločenem trenutku gletle na tiruge (n])r sram, ponos, glolxjko sptj.štovanje) in obenem izraža "zahteve po me.stu", sporočila o tem, "kak.šno mesit)" smo si izbrali ali želimo zavzeti (npr jeza, ljubezen) (Clark 1990). l-unkcija čustev je tutli razkrivanje itlentitel (npr starost, razretlni pt)ložaj). Intenziven čustveni tnlziv subjekta ima lahko |x)men strate.š-kega, retoričnega opoztirila o globoki predanosti tloločeni vretinoti ali o nekem močnem pričakovanju (Gortlt)n 1990, 170).
Ko gt>vori Turner o vrstah .signaliziranja in gestikuliranja ("ge.sturing") navaja, tla .se [iroces vzajemne signalizacije in interj^retiranja txivija tutli preko proce.sa prevzem;mja vloge tirugega. Ta proces tlu.ševnega postavljanja v vlt)go oz. položaj tlriigeg:i in usmerjanje lastnega tlelovanja tako, tla .se prilagaj.i verjetnemu poteku tlelovanja (vloge) tirugega, ptxsamezniktjm ontogoča, da .stxlehijejo tlrug z tirugim. Ventlar gt>vori Turner zgolj o kognitivnem prevzemanju vloge. V člove.ški interakciji |)a igrajo |x)membno vlogo tutli spremljajoči emocit)nalni jirocesi kognitivnega prevzemanja vlt)g ah "čustva prevzemanja vloge" ("role-taking emo tions") (,Sht)ti 1979, 132.3). Čustva kot so krivtla. sram. zatirega. ptino.s, samoljubje in empatija (kot emocion;ilna izku.šnja) .so neločljivo vključena v proce.se signaliziranja in pretlsiavljajo motivacijsko silo. ki usmerja indivitlualna tlelovanja in interakcije meti akterji. Hmpatija (v smislu delitve čustev z tlrugimi) povečuje zavest ptxsameznika o občutjih drugih in takt) omogt)ča vstopanje v tuje izku.šnje in s tem jirilagajanje tlekn-anjem tirugih; omogoča tutli, da po.sameznik "opusti .s-voje trenutne sebične želje" in ga votli k "nutlenju pt>moči drugemu in s tem k pri-lagaj;mju .samega .sebe in .svojih tlelovanj moralnim stantlartlom .skupine" (Denzin 1990. 180).
Pt)samezniki vstopajo v interakcijo, kol navaja dalje Turner (1990. 601). s često implicitno pretlposiavkt), tla jih vežejo .skupni .svetovi (A. .Schutz, I-. Goffman, M. Garfinkel). Pomemben delež tlelovanja ptisameznikov v interakciji torej pretlstavlja signaliziranje - in iskanje signaltjv pri tirugih - tla tlelijo .skuj^ne ztuianje in notranje svetove. V tej povezavi je pomembna ugottn iiev R. Collin.sa (198 i, 386), tla strukturo tlruzlx-nih .svetov natlzorujejo emocionalni in ne kognitivni mehanizmi, .saj čustva pretistavljajo - gletle na kognicijo - "bolj funtlamentalno .sestavino tlružbene interakcije in človeškega akterja" (1986, 1348) in da "interakcije in njiht)ve spremljajoče kognicije temeljijo na nekogniiivnih osnovah" (1981,262), i. j. na občutjih in čustvih.'" Večina ljutli večino ča.sa deluje na osnovi domnevne normalnosti, ki ni potlvržena zavestni prcvsoji: "Tiho ozadje, ki pre.sega očitno kognicijo in
" .M! L-ol lil Oilliits Se ili ii)iiit'f iznizr "AV^V hiniik ijv .«• iidrijtijii r tmntvlsm Ciisicr. L-i Jilt fc imimCiui iHijmi,1(111 Lili izollniiic liitliriiliuiliic miK-kiv iiulii iiliuiliw lisiliolnfiljc. tiiii/uik jih je iivImi i iiziiinell km bisHvnn (huibvuc in tlliuiimCne' t l')>i(y l.i4S).
prcclstavlja [xullago običajno ncvprašljivc tlriižbcnc rutine, jc po mojem stališču emocionalno" (Collins !W6. 13 18). Garlinklovo "munclano realnost" o/načuje dlje trajajoče, manj očitno "oličutje- poudarjam, da jc to prej olxutjc kot pa eksplicitno spoznanje - da se ne dogaja nič neobičajnega", ta "ol>čuick običajnosti" ("mun-danitv") ima skratka generične emocionalne kvalitete (Collins l'WO. 30). Znani Garlinklovi eksperimenti iz Ict.i 1967 so pokazali, da kršitve zdravorazumskega vedenja. njegovih običajno "tihih " vidik<A- in samoumevnih konvencij ter s tem zlom običajnega poteka/a^da .stvari sprožijo intenzivne negativne odzive sodelujočih -običajno čustveni izbruh, osuplost, jezo ali dejiresijo. To pomeni, da sc čustva, ki podpirajo družbeno realnost, izrazijo v intenzivnejši obliki. Ali povedano drugače, ob razkritju arbitrarne in tihe konstruiranosti družlKMiih svetov so "prizadeta" čustva, ki tvorijo osnovo raz|X)loženj. ki prežemajo družbeno življenje in podpirajo običajno realnost. .N'a podlagi Garfinklovih odkritij lahko sklenemo, da so čustva tesno vpletena v interakcijske proccsc, ki .so vključetii v družbeno konstrukcijo realnosti in da izražajo po.sebne ranljivosti človeško producirancga družbenega reda.
Pojem čustva se v v.sakdanjih in teoretskih diskurzih običajno nanaša na nenadne in dramatične, razdiralne, kr,iikotrajne emocionalne izkušnje s spremlj.i-jočimi fiziološkimi .simptomi in ekspresivnim obna.šanjem, Večina konvencional-nih diskusij in razi.skav .se tako osreclotoča na kratkoročne čustvene izbruhe, ki razbijejo "normalen" tok aktivnosti. Tej usmeritvi seveda ni mogoče cxirekati legitimnosti. vendar pa .so po drugi strani možnosti analize povezav med ču.stvi in širšimi družbenimi procesi in strukturami omejene, če spregledamo ali ne upo-štcvatm) manj dramatičnih, trajnejših čustvenih in razpoloženjskih .stanj 1er njihovo oblikovalno vpletenost v procc.se družbenega življenja.
Čustva ni.so zgolj mehanični |X>javi in "priložnostni vdori" v normalne poteke v.sakdanjih rutin, ampak neprekinjeno prežemajo proccsc družbenega življenja. Čustva torej niso ati(>ični pojavi intcrakcijskega in družbenega življenja, ampak .so v njen» nepretrgoma navzciča. zato jih jc smiselno pojniovati kt)t njegov vselej pri-■soten konstitucns. Udeležcnci interakcij se vselej nahajajo v nekem emocionalnem .stanju oz. občutju, razpoloženju ali sentimentu. ki prcdisponirajo, določajo ali prežemajo njihovo pozorno.st. zaznavanje, dojenuinje, interpretacije, inicrc.s, želje in racionalne oblike spoznavanja (kognicije). s čimer usmerjajo njihovo mi.'iljenje in delovanje.
Takšna emocionalna .stanja bi lahko v nasprotju s "faznimi" poimenovali "ton-.ska". .saj dajejo življenju ton oziroma obarvajo doživljanje sveta. Intenzivnost ton.skih čii.stcv jc relativno manj.ša. tipično jih ne spremljajo zaznani telesni odziv i (lo jc, intenzivno čutenje vzburjenja): v glavnem .sc odvijajo |>od ravnijo zavestne refleksije. Kljub tem lastno.stim, imajo lahko odločilen vpliv na .številne v.sakcianje odločitve in delovanja akterjev. .Sama intenzivnost fizioloških telesnih sprememb ob čusuencm doživ Ijanju nima kritične vloge v pnjučevanju |xivezave med emocionalnimi in družlxrnimi procesi (predv.sem) z vidik;i vplelcno.sii prvih v druge. Tipične lastnosti nedramatičnih ču.stev ni.so nezdružljive z družbeno funkcijo, ki jo opravljajo. .Manj silovita ču.stva vcxiijo mišljenje in delovanje akterja - v primerj:ivi s
tipičnim (viiinim, očitnim) učinkovanjcn» tiramatičnih čustev - na bolj siibtilne načine, ki pa .se jih vselej nc zavedamo."
Cii.stva so v mikro interakcijskih proccsih skratka kontimiirano pri.sotna kot neločljiva in osrednja .sestavina v.sake in sleherne človc.škc interakcije ali družbenega srečanja. V.sak iidcležencc vstopa v interakcijo z nekim raz|X)lt)ženjem in cmo cionalnimi pričakovanji, ki jih potem .sama interakcijska izkii.šnja potrdi, intenzivira, modilicira in spremeni. Cii.stva imajo v družbenih interakcijah jKimembno označevalno, sporazumevalno in interpretativno funkcijo: posamezniki s .svojimi čustvenimi odzivi in izrazi poročajo .svoja razumevanja situacije, odnos do objektov in družbenega sveta spk)h, .svoje namere, pričakovanja, zahteve in vrednote. .S pomočjo .svojih občutij in ču.sicv |K).samezniki spoznavajo drug drugega'-' (in .samega .sebe), .sc zbližujejo, potrjujejo, |X)vezujejo ali oddaljujejo. Udeleženci interakcij na osnovi .svojih emocionalnih razumevanj tirugih in situacij takt) oblikujejo in vodijo interakcije. Ni torej tlružbenih odnosov, ki bi .se odvijali v otl.sotnt)Sti bo-tlisi mi.šljenja ali ču.stva.
Strukturirajoči proccsi
.Mikro strukturirajoči proccsi kot zatinji od treh konstitutivnih proce.sov mikro ravni družbene stvarnosti .se nanaSajo na ohranjevanje in organizacijo interakcije v času in prostoru (Turner 1990,600). Strukturiranjc interakcije učinkovito olaj.Suje ritualizacija kot ti.sii mehanizem, ki tloloča standardizirano in stcret)tipizirant) za|x)rcdje gest za posamezne elemente interakcij - t)tlpiranje in zaključevanje interakcij, zaporctlja, ponovno vzpostavljanje pravilnega stanja ("repairs"), t)src-tlott>ča |X)Zorno.st udeležencev in ustvarja emocionalno razpoitv.enje interakcije. V strukturirajočc proce.se so torej vpletena "emocionalna interakcijska razpoloženja".
I-unkcije emocionalnih stanj in prtx:e.sov v strukiurirajt)čih prt)cesih, ki ohranjajo in t)rganizirajo interakcijo, so razvitine v Collin.sovem nuKlcIu ritualne interakcije (1975, 1981, 1990). V inicrakcijah je glavna dejavnost konverzacija, ki t)src-dotoča j)ozornt)St utielcžencev na vsebino interakcije, na isti objekt (prctimct pt> govora) ali tlcjavnost ter ustvarja vz-tjemno zavest o pozornosti drugega. Kt)n-verzacije so rituali, ki ustvarjajo skupnti resničnost in verovanje v to skupix)
" l'ii T. SdieJJii (l'JtiK .iVJ) (Minisk- ««.«■/v ilcjaiisL-n mpn-irnuma iloiirljnjo Ikiiihs <ili /m snim. 1-1 /m slu iiltICtijmi /Kirsem nmjuiziia Kljiih 'M)l vuliiosll' ivli Ciisicv. Jki Iffm sniiii MJiiCim i'liif>o r tlriiilviii bonformiiiisll siilijcluti. hMlohiia iiafiluvljii M '/.. Kostihlo ( / V» Nfi). bi /min. ilii se Ciisliti sniiiiii l»ij(wljii Jirlluiiiosliio (stiiiio) viHiselmili boiilebsllh In oiliinslli iill/hi /ireilsliirljn sliileii ileiiiniib/K^lnilhljtnijii c bisifii 'iieilniilK'iilli iliiS'.
" M. Sclieler (Oillioiiii In Solomtm IW4J /iniii, tUi sm /Kizmirinije m nmimerini/e ilrnf;lh <lnlinr /Hisleillcl nejHisreilnenii emiKUinalnesfi silbii z ilrtijiiml
rcsničnosi, ki poslane simbol skupinske solitiarnosii". Ključno vlogt) v interakcij-skih ritualih imajo čustva. S tem, ko utleleženci interakcijskega rituala osredotočijo pozornost na isto .stvar in se zaveilajo osreilotočene pozornosti «.Irug ik» ilrugega. .se "ujamejo" v ču.stva drug tlrugega ("emotional contagion"). I'o.sleilica tega je, da postaja enuxrionaino razpoloženje močnej.še (npr. uileleženci |K)greba po.stajajo v.se bolj žalostni v toku uspešnega pogrebnega rituala) in lx)lj prevladujoče (glavno skui^insko čustvo izrine drugačna oz. nasprotna občutja in emocionalna .stanja).
Uspešno.st ali neu.s|x;šnost konverz.;tcij.skega rituala jc torej odvisna od .skupnega emock)naInega raz|X)loženja, ki opredeljuje zmožnost udeležencev, da ustvarijo .skupno realno.st. Kolikor inočnej.še je skupno emocionalno razpoloženje, toliko bolj realen je za udeležence picdmet konverzacije in večja je .solklarnost v skupini, limocionainc tiagnjenosti jc v tem smislu mogoče pojmovati kot nujne okoli.ščine za u.spešno interakcijo. Najosnovnej.ša emocionalna .sestavina interakcije jc minimalen pozitiven .sentiment do drugega; .solichirnostni .sentimenti .sc tako niztezajo od minimalneg:i izraž.;mj;i ne.sovražno.sti do tople vzajemne .sin)p;itije in entuzi:i.stične .skupne dej;ivnosti. T;i ču.stv;i v.stopajo v inedsebojn«) delovanje kot po.sledica predhodnih interakcij.skih izku.šenj in omogočajo reprodukcijo (ohr;i-njanje intenikcije v piostoru in času) ;ili spreminjanje vzorcev interper.sotuilnih (xinosov.
Po.sameznik, ki se us|xršno vključuje v ritualne intenikcije in ga drugi sprejmejo, kopiči pozitivno emocionalno energijo, ki se izraža v tem, kar običajno imenujemo samo-z;ivesi, z;igreio.st ali vnenui in gorečnost. Ti emocionalni viri, pridolv Ijeni v ihini interakciji. |iretlsi;ivljajo podlago za uspešno vključevanje posamezni-k;i v priluxlnje interakcije. Z;ivrnitev ;ili pomanjkanje uspešnega vključevanj;! v konverz;icijske verige |X)vzroča znižanjeemocio!ialne energije po.sameznika (npr potrtost), ki povzroči uniik od ekspresivno,sii in aktivnosti. Bolj ko je einocionahu) vzburjenje v inier;ikcijskem ritualu intenzivno, več emocionalne energije prklobi posameznik na podlagi .svoje udeležlx;. Ker so interakcijski ritu;ili v času povezani v verige, lo ix)meni, d;! rezuluil predhodne Interakcije (v ču.stvih in simlxilih) preti-sl;!vlj;i vložek za luislechije inteiakcije; emocionalna energija .se v č;i.su kopiči (pozitivno ;ili negativno).
Sed;ij, ko smo pretlst;ivili čustva kot neločljivi del vseh kon.stitutivnih piocesov mikro univcrzum;i, lx)mo pokazali empirične zveze med ču.stvi in širšo družbo oz. s širšimi institucionalnimi oblik:mii družbene organiz:icije.
" Kiiiifcrziicipkii rsi-htiiii itrvilsiin lja ilnrbliviniofski snil tibjvkl. ki/c zti skii/iiiio ■ iienk-ilv lin ImukiI-iiiisl. iHirllkiiUiriitisl till czolvrlCnuxl ■ klJiiCiirna {miiiwiui: uznitCiiJe i'hiiinlftt r .>.kiijiiiil ;ti llsiv CItiiic. ki jn ivsitiCiiii slmSkliiJfJii. 1'mliiict kiiiiivrzncijvjesivilsirii, sjMiiiiitCjo k/ileiv}iii se je skiil>iiui s/Hisobii/i /Mieiiiill-II. Koiiivrziidjii je kiill. ki iisli iirjo le/ereiu'iio liK'kii iiioiriliie .siilliliiriinsli: 11.111. ki teijdnieji). st> ihJni: iilmiiiilxi remi iiiijti iii s tem skiililiie jeImiiiCiiii: iieiviri In iitiluiil ini siiiilxile. kontvrziicljskii r.whlnn. ki ilrii skiipinit skti/mj. je zti>.
Prcžcmaiijc med mikro in makro proccsi
Makro objektivne (npr. družbena .struktura: način ekonomske produkcije, družbene institucije, stratilikacij.ski sistem, urbanizacija, kompleksnost itd.) in makro .subjektivne strukture (kultura, norme, vrednote) in procesi prispevajo k oblikovanju člove.ške emocionalno.sti in iz nje izhajajoča delovanja ter interakcije. Toda razmerje med makro (objektivnimi in subjektivnimi) tiružbenimi in mikro (objektivnimi in subjektivnimi) emocionalnimi procesi ni enosmerno: procesi in pogoji na makro ravni |)redstavijajo (družbeni) vir emocionalnih pojavov in obenem objekt, k oblikovanju katerega prispevajo ti tiružbeno ustvarjeni pojavi. Mikrointerakcije učinkujejo "od sptnlaj navzgor ' - v.sakdanji emocionalni procesi vplivajo na makro raven v smislu ohranjevanja, utrjevanja ali .spreminjanja kolektivnih struktur. Predptistavko o družbeni naravi čustev (ču.stva kot odvisna spremenljivka) je torej trelia tiopolniti s tematizacijo njihovih tlružbenih učinkov. Zato jc smi.selno vpraSanje, kako emocionalni proccsi učinkujejo (nazaj) na makro tiružbeno realnost in prispevajo k njeni reprodukciji in spreminjanju.
Učinki makro tlružbenih |X)javov na čustva in tlelovanja ter učinki čustev in iz njih potekajočih tlelovanj in interakcij na makro raven, .so posretlovani preko posretlovalnih členov oz. intermediarnih tlružbenih struktur, ki v Ritzerjevem motlelu ustrezajo skupinam, in.stitucijam in organiz:icijan», v katerih .so akterji neposretino utleležcni oz. mikrodružbenim interpcr.son:ilnini vezem (n])r zakonska zveza, otlnosi v okviru vzgoje otrok, družl>ene mreže). Vpliv družlieno-struk-tinne in kulturne organizacije na zasebno emocionalno tlt)življanje ter emt)-cionalne vidike metl.sebojnih delovanj bomo v nadaljevanju ori.sali z vidika tlinamike tiružbeno-.strukiurnih sprememb in z vidika .širših kulturnih okvirtw, to je, normativnih pritisktn' ter lingvističnih sredstev.
Prevod makro procesov na tnikro raven emocionalnih proccsov
Vsak širši tiružbeni ptijav ima strukturalne in kulturne učinke na akterja. Pri obravnavi povezave meti konstitucijo družbe in splošno družbeiuKstrukturno tlinamiko ter emocionalnimi elementi namreč prctlposiavljamo tlelno tlružbeno-zgotlovin.sko konstituiranost in spremenljivost človekove subjektivitetc. Institucionalne spremembe vplivajo na .subjektivno izkušnjo - ki jo v naj.splošnejšem smislu razimiemo kot doživljanje, vrednotenje in tDsmišljanjc sveta, tlrugih in .samega .sebe - s tem pa tutli na emocionalno plat izkušnje ljudi.
.Sj>remembc v čustvih sprtJžuijo učinki, ki jih imajo družbeno-strukturne spremembe v odnosih in .skupinah, znotraj katerih se ču.stva tioživljajo in izražajo (npr. zakon.ska zveza, družinska struktura, družbene mreže, vzgojni vzorci in odnosi), v normah, ki pretipi.sujejo primerna čustva, in njihova izražanja, v be.setinjakih, s pomočjo katerih člani družbe opredeljujejo čustva in v o.sebnih temperamentih in emocionalnih stilih, ki jih družba botlisi p<xlpira bodisi zavrača (Gortlon 1990, 147, H9). Učinke makro ravni na čustva in emocionalne fxlno.sc ponazarja nekaj naslednjih primerov.
Na c ustvciK- odnose mcil očcli in sinovi so v zgodovini močno vplivali societal-ni vzorci dedovanja. Rimski očeije .so imeli neomejeno (jblast nad .svojimi odrasli-n)i sinovi, vključno s pr.ivico raztiedinjenja ali celo ob.soillx' na smri. V okviru tak.š-ne pr.ivne in ekonomske urejenosti oilno.sov, .so sc sinovi očetov običajno bali in jih sovražili, kar.se je kazak) tudi v vi.soki stopnji očetomorov (Gordon 1990, 117).
.Med toskan.skim plemstvom .sc je v času renesanse oblikovala družinska pri-vatnost in emocionalna intimnost (Gordon 1990, 146). .Strukturalni dogodki in okoli.ščine, ki .so ustvarili ilružbenc preilpogoje za razvoj novega čustvovanja (".soli.stikacija .senzibilnosti"), .so bili naslednji; (1) nova segregacija gospodinjstev od nečlanov, (2) ločevanje družinskih članov zaradi trgovskih in voja.ških misij, (.3) navada skrbi za bolne in lunirajoče družinske člane na domu in drugi dejavniki. Ti novi vzorci odnosov .so ustvarili emocionalne situacije, npr. hrepenenje po odsotnih tiružin.skih članih, ve.seljc oziroma radost ob ponovnem snidenju in doživljanje dolgotrajnih agonij bližnjih. Emocionalne odzive (intenzivnost, okolje izražanja, objekte čustvovanja) na nove strukturalne pogoje in situacije so določali makrtKsubjektivni dejavniki: ideje ter prepričanje o čustvih in norme emocionalnega doživljanja ter izražanja. Ker je razlikovanje med privatnim in javnim po.staja-lo v omenjenem obdobju v.se pomembnej.še, sc je npr. od žensk pričakovalo, da so spontano izražanje ču.stev omejile na slero privatnega življenja. Situacije, ki so jih člani go.spodinj.stev sprejeli z ravnodu.Snostjo v primeru, ko .so bili vključene tuje o.sebe, .so bile v gospodinjstvih doživele bolj osebno in neposredno, ču.stvcno in cclo .stra.stno.
Dolgoročno zmanjševanje velikosti družine povzroča inienzivnejSi emocionalni odnos staršev tlo otrok in ljubti.sumnosi med sorojenci, kar .so spremljala tudi spremenjen:! pravila čustvovanja (Stearns 1988). Prelu)tl otI "motirega ovrainik;i" k ' belemu tivrainiku" in nara.ščanje storitvenih |K)klicev so strukturalne .sprememlx', ki .stj ustvarile pogoje za spremembe v emocionalni izkušnji in delovanju (Iloclvschiltl 198.3; Stearns in Stearns 1986). Kol jc poka7.;il \V. J. Gtuxlc (1964, 3743). makrt) siraiilikacijski si.stem tloloča omejitve indivitlualnemu delovanju in sklepanju partnerskih zvez na |X)dl:tgi ljubezni. Zar;idi večje pregletlntJ.sli bomo prevfKi nuikrt) procc.sov n;i mikrt) niven emocionalnih procesov v n;itl;iljcvanju razčlenili ločent), gletle na makro-objektivnc in makro-subjektivne vplive.
Makro-objcktivni vplivi
Hipoteze o emocionalnih spremembah kot po.sletlic;ih tlružbent>strukturnih .sprememb v.sebujejo že nekatere klasične teorije. C. 11. Coolcv (1909/ 1962) je npr. ugotovil, da so čustvena otizivanja ljudi v inidicionalni družbi |)riložnostna in intcnziviKi, mctltem ko so čustva v motlerni tlobi poj;ivljajo pogosto, venthtr .so bolj zmerna in - zaratli nara.ščajt)čcga števila tlružlx'nih stikov - številnejša. Po F. T6nnie.su (1887/1963) so za pred-niodernc družbe zn;ičilni intimni, .sentimentalni in .stabilni t)dnosi ("Gemeinschaft"), v modernih družbah ("Gc.seliscaft") pa pre-vhtdujejo hladni, preračunljivi in brezo.sebni odnosi. Po G. Simmiu so pred-mo-derne tiružbe emocionalno sirukturiranc, moderno življenje pa je ptj.stalo manj
čustveno. V .s\oji razpravi Melivpolis in dnUerno življenje (1961. i09-12 i) ugotavlja. cia ustvarja urbanizacija (niakro-objektivni clružlx.'ni jjojav) novo vrsto fizičnega in družbenega okolja, ki prodiicira novo družbeno izku.šnjo, spremembe na ravni o.sebnosti, zadržanj in odno.sov. Urbano življenje u.stvarja psibolcwke pogoje -1.im. "ojačitev živčnega spodbujanja" - pred katero .se po.samezniki zavarujejo s pomočjo vi.šje stopnje intelektualnosti. .Metropolitanski tip človeka "reagira s .s\-ojo glavo namesto s .svojim srcem" (ibidem, i 10). Kompleksnost in obsežnost metro-politan.skega življenja v modernih družbah sta v družbeno življenje in odno.se vnesla točno.st. kalkulativno.st, natančnost, brezo.sebnost in podobne lastnosti, ki izključujejo bolj spontane oblike emocionalno.sti in njenega izražanja. V družbi, kjer prevladuje analitični in kalkulativni duh, "virtuozi čustev" niso več mogoči. Za ljudi, ki živijo v velikih mestih, je tako značilna brezčutno.st (ravnocluSnost).
Moderna družba je vpeljala naraščajočo diferenciacijo .socialnih funkcij, ki .so jo spremljale spremembe v psiholo.ški strukturi modernega človeka. Pomembno sredstvo v koordiniranju .socialnih funkcij postane ča.sovno usklajevanje, di.scijjlina ča.sa, ki jo zahteva industrijska delitev dela. Askeza rednega dela, diktatura ure in kontrola čustev postanejo "neusmiljeni naravni zakon" modernizacij.skega procesa, temeljni pogoj, ki omogoča prilagoditev na naraščajočo kompleksnost in ob.sežnost delitve dela. Participacija v tehnološki produkciji (makro-objektivni |X)jav) modernih družb zahteva nadzorovano obliko emocionalnosti (Üergcr, Berger in Kellner 1971). Po.sameznik se mora obvladovali, da bi lahko funkcioniral kot del .stroja; na delovnem me.stu ni prostoni za občutke in čustva ter čustveno izražanje. Kontrolo čustev narekuje tudi p;iriicipacija v .svetu birokracije kol tipične r;icionalne oblike organizacije in ene ocl osrednjih zn:ičilnosti modernih družb. Že .M. Weber (1968,310) jc govoril o "prevLicIi duha formalistične brezo.sebnosii, "sine ira et studio", brez .sovraštva ali stra.sii in zalo brez ču.stev ali zano.sa".
l-ncga najpomembnejših posku.sov teorelizacije |x>vezav med makro družbenimi struktununi, ali lx)lj ločno, makro-objekiivnimi (moč, obhist, država) in makro-subjekiivnimi (kulturne navade, norme in .st;indardi) strukturami in subjektiviteio ter čustvi predstavlja delo .\orberta nli;isa. V .svojem delu Proces civilizacije (Über den Pmzess der Zivlilisalion, 1939/1978) je pokaz:il, d;i si;i usmeritev in urej;inje človeškeg;t delovanja odvisni spremenljivki razvojnih procesov družbe. N;i podlagi zgodovinske analize je poskuš:il dokaz;ili oblikovanje novih oblik subjektiviteie kot posledico oblikovanj:i moderne države (ustanovitve st;ibilne monarhije) in sprememb v standardih in normah glede manir in telesne dostojnosti v z;ihodni Evropi v obdobju petih .stoletij. KoncejM civilizacije .se nanaša na nara.ščajoči družbeni n;id2or nad obn;išanjcm in čustvi, kar jc vodilo k povečanemu občutenju sramu, zadrege in gnu.sa. Afektivnc in behavioniinc omejitve .so bile lesno povezane z razvojem dvorne aristokracije in potreb dvorj:inov, da izražajo primerno stopnjo :ifektivneg:i in Ixrhavioralncga samo-obvladov;mja v stikih s svojimi n;iclre-jenimi. Naraščajoča afektivna kontrola je bila povezana z ostrimi razlikami med privatno in j:ivno sfero - intimnost emocionalnega izražanj:i je bila v glavnem omejena n;i privatno |X)dročje življenja. Postopne .spremembe v standardih in kodah čustvovanja in obnašanj;i ter spremljajoče afekiivne in beh:ivior;ilne siMcmembe torej po Eli; ;isu potekajo v zgodovinskem kontekstu spreminjajočih se družbenih
smikiur in odnosov oblasti v renesančni Hvropi: spreminjanje razreilne strukture, pojav tivornega življenja in naraščajoča monopolizacija oblasti, rast buržoazije (njena naraščajoča moč jc ogrožala predno.stni |X)ložaj dvorjanov in plemstva) in l>otreba aristokracije po distanciranju od buržoazije ter potreba buržoazije po distanciranju od še nižjih slojev v družbi (kmetje in urbani proletariat) itd.
Makro-siibjcktivni vplivi
K oblikovanju in spreminjanju čustev prispevajo, poleg makro-objektivnih pogojev in struktur, tudi kultura, norme in vrednote kot makro-subjcktivni pojavi. V tej povezavi jc treba poudariti, da posameznik nc reagira ne|x>sredno na dražljaje, ampak na pomene, ki jim jih pripi.suje. V simboličnem interakcionizmu (Blumcr 1969) postanejo "stvari" objekti za akterje in vstopijo v njihovo okolje dcjavno.sti tedaj, ko jim akterji podelijo pomene. Objekte oziroma .stvari definira akter tako, da jim podeli imena in .se nauči tega, kako jih uporabljati. Pomeni niso inherentni objektom ali situacijam, ampak izhajajo iz subjektivnih interpretativnih dejanj akterjev v interakciji. Kognitivni proces jjripi.sovanja |ximenov predstavlja v |5rimeru emocionalnega otlzivanja enega od proccsov v \erigi dogodkov-, ki jo C. ■Moi.so imenuje "emocionalna pentlja" (po .Milivojcvič 199.3, 29). Le to sestavljajo naslednji ključni segmenti: dražljajsk;i situacija - zaznavanje dražljajske situacije -pripisovanje pomena in pomembnosti dražljaja - telesne manifestacije ali tloživ-Ijeno čustvo - mentalizacija in izbira obna.šanja - samo obna.šanje oziroma ilelovanje, usmerjeno k ilražljajski situaciji. F.mocionalni odzivi .se torej odvijajo s pomočjo zaznave ali mentalne rcprczcntacije in kognitivno-evaluativnega proce-.sa, s katerimi subjekt opazi (zavestno ali nezaveilno) dražljajsko situacijo, si jo mentalno predstavi, ji pripi.še pomen in jo occni, kako jc zanj poniembna.
Pripisovanje pomenov pa ni zgolj personalen proces. Intcrpretativni prtx:csi potekajo znotraj širšega konteksta družbeno-kulturnih ilejavnikov, natančneje, znotraj pravil in kodov, ki opreileljujejo čustva kot legitimna ali nelegitinma in s tem njihovo bistveno simbolno ali normativno naravo. Simlx)lna sredstva, ki jih posamezniki uporabljajo v konstruiranju |ximcnov in pri njihovem izražanju v iliskurzih, so globoko utrjena znotraj kulture in jezik:i. Ali, kot |)ravi Blumcr (1969, 87-88), simbole ali pomene za interpretacijo situacij priskrbita ilružbcna struktura in kultura. Pomeni, ki jih individualni :iktcrji pripisujejo .svojim lastnim izkušnjam in izkušnjam drugih, izhajajo iz sklada interpretativnih možnosti, ki so ilostopni v dani družbi oz. kulturi in ki jih posredujejo različne oblike ilružl>enih di.skurzov."
,S. L. Gorilon (1989, 115) govori o "emocionalni kulturi", ki jo opredeljuje kot "vzorce pomenov utelešenih v simbolih, s katerimi ljudje komunicirajo, vzdržujejo in razvijajo svoja znanja o čustvih in stali.šča do njih" oz. kot "niz prepričanj, bcscil-njakov, urejc\'alnih pravil in drugih iilejnih virov, ki se nanašajo na čustN^a". Tako
" KinUčua tlriiibmiobiilmrim okijjii Jxim-tliijcjo nnllCiiii kiiiia-pliuilim in linufisličmi sn-ilsirti za itlviilijiciniiije. itsmliljvivnjv in urnanizadju izlmster (batenarije. motMc ali slit-me Caslev Icr uznaLc za njihoifi ii/nviMjci anJi-J. bar/it,mi-nl. tla rsdiino Ciisliti ■ bol izbiiSn/c na nn'ni jKisamvzniba in bul sbiilh ne izbiiinje znitirtij tlane^a ilriiibenejiti biinlebslti ■ iMibn/ejo biillnrnn mzlibnjoCI se slantlartli.
oprccIcljfDa cmocioiuiliia kiilmra obsega "formalne znanstvene, religiozne in druge intelektualne teorije, kot tudi nelbrmalna pričakovanja, pravila, ljud.sko modrost in mite o ču.stvih". Formalno, intelektualno emocionalno kulturo (znanstvene publikacije, pridige in drugi religiozni dokumenti, .sodni akti. knjige nasvetov in manir ter tiruga pisanja) in tratlicionalno etnopsihologijo (pregovt)ri, motlri izreki, legende i|xl.) lahko torej pojmujemo kot Ibnde znanstvenega oz. ljudskega znanja o čustvih.
Družba prek "emcKionalne kulture" po.stavlja pred .svoje člane interpretativne pomenske okvire za itlentificiranje in osmiJljevanje lastnih in tujih izku.stev in pojavtiv. Kulturne reprezentacije emocitinalnih izkušenj, ki jih v.sebujejt) različni .segmenti emocionalne kulture, opretleljujejt) naravt), lunkcijo in primernost čustev za specif ične situacije," |x)sredujejo tlružlx.'nim akterjem .skupna pričaktv vanja glede tega, kdaj, kje in kako pride tlo čustev in kaj ti dogtxlki pomenijo. To potem pretistavlja potllago za oblikovanje pričakovanj, ki jih akterji razvijejo glede .svojih la.stnih in tujih izkuSenj ter izražanj. Skupni pomeni omogočajo simbolno sporočanje lastnih, "privatnih" emfxionalnih stanj drugim. Akterji v interakciji na spltj.šnt) pretipo.stavljajo vz;ijemni interpretativni okvir, s čimer izražajti .svoja pričakovanja glede primernih razpoloženj, tibčuiij in čustev, njiluivih izražanj in omejevanj.
Prilagoditev na zahteve medsclx>jnega tlelovanja danih položajev v družbeni strukturi in učenje kognitivnih ve.ščin ter ve.ščin za tlelovanje znotraj emocionalne kulture (uvajanje v emtx-ionalno kulturo tlružbe) ptMeka v procesu emocionalne .socializacije. Cilje in tehnike emocionalne socializacije pomembno usmerjajt) etnopsihologija, stantlartli razvoja emocionalnega značaja odrasle o.selx; in j^repri-čanja o emocionalni naravi otrok (labnlae m.vrfc/vrojeni impulzi) oz. pojmovanja znanja in s|x).sobnosti, ki u.stvarjajo "emocionalno pristojnost" (ktjmpetentnost) članov tlane tlružbe. Emocionalna kultura s procesi emocionalne .socializacije pri.skrbi akterjem usmeritve pri opredeljevanju, izražanju in upravljanju čustev, re|x;rtoar emocionalnih stilov ali strategij, simbolov, veščin in navad, ki konstituirajo njegovo "emtKionalnt) pri.stojiujst" v dani (sub)kulturi. Skratka, zmtižnost doživljanja in primernega izražanja po.sameznih vrst ču.stev pretlpo.stavlja in vključuje kulturno znanje in konvencije presojanja, to jc, predhodno razumevanje družbenih pravil, stališč in tli.skurzov.
Družbene norme vplivajo na razlago, izražanje in vzbujanje čustev s tem, tla opredeljujejo situacijsko primerno.st emocionalnih razlag in to, katera čustva .so zaželena. To |x)meni, da procc.se interpretacije čuste\' in, do neke mere, .samo doživljanje (to, kaj posameznik dejansko občuti) oblikuje (čeprav ne določa) kultura in njena pravila čustvovanja. A. Hoch.schild (1975, 289) to izrazi, ko ugotavlja, tla "pravila čustvovanja" predpisujejo tloločena čustva (ali otivračajo oti njih); "pravila oblikovanja" ("iVaming rules") so pravila, s katerimi pripisujemo pomene situacijani in ki tloločajo, kakšna vrsta čustev jc primerna v danem družbenem okviru. "Pravila oblikovanja" definirajo "pravila čustvovanja" kol smernice, ki jih
" Oiliios mcil liiliniiifmi čiisirl in tlriiihemi-zniuhn-inskimi imiiieni Cnslvr nI rsvtej iiCIlcn HiiifKloniilnti knliiini nI /«»•sem iisklii/eiui z eniftcloiuihiim iihniiSiinjem in iihCnlenfem siihfetlnf ((riinlon t'JS<J. 116-117: /liH:hsi.lnltl l'JS.i: SUiirns l'JH5).
posamezniki uporabljajo za occno tega. ali so njihovi siibjekiivni olxHiiki iisklajoni z tirtižbcnimi pričakovanji.
Poil vplivom nt)rmaiivnih pritiskov ljudje pogosto izvajajo "enujcionalno delo" ("cmoiional work"), pri čemer si prizadevajo vzbutiiti lisia čustva, za kaiera menijo, da jih morajo občuliti; la koniinuirana ".socializacija" občutkov pomeni ilruž-beni natizor nail čustvi (1975, 290). Kulturna pričakovanja in norme v pomembni meri oblikujejo tudi izražanje čustev.
Pomeni, ki jih podeljujemo čustvom, so v.seiej posredovani oziroma <irga-nizirani ler vzdrževani z raznolikostjo jezikov, ki .so eilen oil osnovnih znakov povezano.sti čustev s kulturnim okoljem. Kulture razvijejo beseilne izraze za čustva, ilisiinktivne emocionalne .simbole, s kalerimi člani ube.seilujejo .svoje in tuje enuxionalne izku.šnje. V kulturnem besednjaku .se izražajo družbene repre-zentacije ču.stev v dani kulturi. Jezik namreč vključuje .svojo lastno pojmovanje čustev in drugih afektivnih pojavov. Be.sednjak vlailajočega jezika predisponira člane tlane kulture k določenim pojmovanjem ču.stev in k določenemu oilzivanju na čustva. Različni neorganizirani in nerazviti telesni/mentalni, pretljezikov ni priv cesi ali občutja postanejo .socializiranemu posamezniku, članu govorne skupnosti, ilo.stopni za izku.šnjo in ujjorabo kot "lingvistično uzakonjena čustva, ki imajo logiko in kulturo in .s\ojo zgodovino ... Da (čustva) lahko spoilbujajo .socializira-nega človeka, morajo postali kognitivno in ilružbeno smi.selna, kar pa .se ilo.sega s kodiranjem čustev v lingvistične oblike " (Perinbanavagam I9H9, 78).
Kuliur.i lahko olajšuje ali pa zavira priznavanje velike večine čustev, kar .se izraža tuili v bogastvu ali skromnosti jezika. Kolikor bogatejši je jezik za označevanje (|5repoznavanje, izražanje) nekega čustva v ilani kulturi, toliko več znanja o njem imajo na voljo listi, ki govore jezik te kulture. Različna ču.stva .so v ilanein kulturnem okolju lahko bolj ali manj vidna - antropolog R. I. Levy (1991) razlikuje v tem smislu med prekomerno in premalo znanimi čustvi ( hypercognizetl" in "hvpocognized") in skladno s stopnjo družbene pozornosti elaborirana v različnih stopnjah. Večjo .stopnjo leksikalne obiielave ilo.segajo tista ču.stva, ki .so i^redmet velikega ilružbenega zanimanja. Skrbnej.šo lormuliranosi iloločenih čustev spremlja preciznej.še izvedeno razlikovanje med raznimi oblikami leh čustev ali njihovimi poilvrstami. Po drugi strani .so lahko zopet ilruga čustva (zaradi majhne družbene pomembnosti za odno.se v tlani družbi) nepriznana in/ali nizko vreil-noiena in zalo nejasno formulirana, njihove pmlvrste pa nezado.stno določene oziroma metl.sclxjjno površno razlikovane.
Nezadostna jezikovna izoblikovanost čustev (ali ko jezik ne uzakoni določenih čustev v neko ločeno be.setlo) določa iximanjkljivo oblikovanost obrazcev, motle-lov obna.šanja in kulturnih pretipi.sov, ki soilijo k posameznim vrstam čustev (oteženo usmerjanje in obnašanje v emocionalnem območju). Velja .seveda tudi obratno, pomanjkanje |x>.sameznih be.seil in pojmov za poimenovanje in pojasnjevanje (interpretiranje) emocionalnih |x>javov (in drugih notranjih stanj) ix)meni omejitev oblik ilelov^inja oziroma omejitev v prepoznavanju subjektivnih stanj in ilruž-IxMiega življenja. Oblika povezano.sti jezika in družbenega življenja, s katero .se be.seilnjak vgrajuje v vzorce družlxniih odno.sov, .se kaže tuili v izmejevanju ilo-.stopnih be.sed v določenih družbenih kontekstih. Ce parafraziramo I.. W'iitgen-
•slcina: "meje jezika čustev pomenijo meje mojega emocionalnega s\eta". IzkuSnja nepoimenovanega oziroma nekonvencionalnega čustva jc neartikulirana. nepopolna izkuSnja. Če ni jasnih, dilerenciranih |)retlstav o čustvih, .so čustva sama nejasna. nerazlikovana. Skratka, artikulacija emocionalne izku.šnje je možna .šele z razvojem terminologije čustev.
"Prevod" tnikro emocionalnih procc.sov na raven kolektivnih struktur
Čustva je kot situacijsko in zgcjclovinsko pogojene pojave torej mogoče ustrezno razumeti Ic znotraj S|x.-cinčncga tiružbeno-kulturnega okf>lja. ki prispeva k njihovetnu oblikovanju in spreminjanju. Čustva pa .so obenem tudi dejavniki, vključeni v procc.sc ustvarjanja, ohranjanja in spreminjanja makro tlružbenih struktur. So posretlovalne spremenljivke, ki .sotlelujejo v konstrukciji in reprotlukciji družlK-nih .struktur. V natlaljevanju bomo zato osvetlili nekatere učinke emocionalnega iloživljanja na sistem kulturnih vrednot in normativno strukturo družbe (makrtv.subjcktivna sfera) ter vključenost čustev v spreminjanje tlružbenih struktur (makrt>objektivne sfere).
Utrjcranje kidinrnih vrednot in norm
Ču.stva. ki vključujejo six-xifična družbeno-kulturna zatlržanja. tloživeta v specifičnih tlružbcno-kuhurnih okoljih, izpolnjujejo tlružbeno-kuliurne funkcije. .Mi ktJt to izrazi Averill (1980): "pomen čustv;i - njegova fimkcit)naln;i pomembnost leži prvenstveno znottaj tlružbentvkulturnega sistema." Znuižnost doživljania kulturno primernih čustev namreč omejuje družbeno nazaželene vrste tlelovanja ler vztiržujc in potrjuje ob.stoječi sistem kulturnih vretlnot. "Čustva so izjave o kulturnih vrednotah in .sj^tlbutle (motivacije) za njihovo tue.sničevanje" (Lutz 1982, 111). .Skratka, člani kulture, ki tioživljajo tlružlx;no zaželena čustva, potlpirajt) in rcprotlucirajo vretlnot ni in kulturni sistem prepričanj, ki jih ta ču.stva vključujejo (Armon-jones 1986).
Čustva .so pojavi, ki so neločljivo vpleteni v procese tlo.seganja tlružl^ene kon-formnosti in družbenega natizora. T. Schelf (1988. 395) ugotavlja: "Poleg formalnega sistema mtira tibstajati komplek.sen in vi.soko učinkovit sistem nelbrmalnih .sankcij, ki spotlbuja konformno.st. Po .M Z. Ro.saltiu (1991, I i8) so v prt)ce.se natl-zoiovanja a.socialnih teženj vpletene afcktivnc .sankcije v obliki čustev sranui ("t^i tlružbenih pričakovanj") ali krivde ("glas notranjih načel in pravil"). i:mtxionalni tloživljaji srantu in krivde tako pretistavljajo varuhe tlružbenih norm oz. afekiivnt) osnovt) normativnega retla.
Kot je pokazal K. Goliman v .svoji analizi intcrakcijskega riiu;ila (1967), udeleženci interakcije s samoprezentacijami vzbujajo reakcije (nlobravanja ali zavračanja, kar običajno povzroči oljčutjc ponosa ali pa boleče občutje sramu, zadrege in ponižanja. Čustvo sranui izhaja iz nenehnega nadzorovanja lastnih delovanj, nadzora, ki ga izvaja subjekt s samoopazovanjem gletle na stali.šča (ali gletli.šča) tlrugih. Nenehni proces .samonatizorovanja s .stališča tlrugih poteka tako v tlružbenih interakcijh kot tutli v izoliranem po.samczniku, kar |X)mcni, tla pred-
siavlja sram eno najpogosicjSili in verjetno naj|x)membnejSih tlriižl>enih tiistev. I". Scliell (198H. 398) ugotavlja, tla odrasle tisebe tlejansko neprekinjeno občutijo ponos ali sram (običajno [xn'sem neopazljivo) in da "stopnja in tip s|x)štovanja ter |x)nos in sram, ki spremljala spoštovanje, vzposiavljajt) subiilen in protloren sistem tlružbenih sankcij (...) v katerem je konlormno-st z zunanjimi norntami nagrajena s spo.štf>vanjem in občutki poiuxsa, nekonformnost pa z txllegnilvijo spoštovanja in občutki sramu." Drugače kot formalne sankcije, sc "sistem moralnega .spoštovanja" ("tlefereiKe<'motion system") ptjjavlja nenuidt)ma, deluje nepretrgano (tutli pri izoliranih po.sameznikih, česio zunaj njihove zave.sti) in jc ncvitlen (sram je eno najbolj nevidnih ču.stcv v motlerni družbi).'" Prisiliuist sistema dt)živ-Ijajo družlx:ni akterji s .svojimi čustvi.
Ktignilivni aspekii .samo-natizora brez afekiivnih spremljav ne zagotavljajo družbenega nadzora. Potrjevanje in utrjevanje normativnih struktur družbe omogoča - poleg sramu, krivde, zatlrege in |x)no.sa - tutli em|)atija (kol emocionalna izkušnja); empatijo vzbudi postavljanje v položaj tlrugeg;i in občutenje tega, k;ir občuti tirugi oz. tega, kar bi občutili .sami v uikšni poziciji. Kol trtli S. .Shott (1979, 1323-13.30), predst;ivljajo vsa čustva, ki temeljijo na prevzemanju vloge (o čemer smo žc govorili), afektivno osnovo oziroma mehanizem s;uno-n;idzorovanja kot najširše oblike družbenega iKidzora. Krivd:i, sram in ziitirega olajšujejo ;ili potlpi-nijo tlriižlx?ni natizor z nadzorovanjem in negativnim .sankcionir;injem otlkltm-skcg;i obn;išanj;i.
V.sako od n;ivedcnih čustev sprožajo različne okoliščine. Krivda n;tstane letlaj, ko o.scba stori ali si zamišlja neko "nemoralno" delovanje, nato prevzuime vlogo posplo.šencgit tirugega (ali pomembneg:i drugcg;t) in sprejme njcgovti zaznano .sotibo o samem .sebi kol moniliu) neustrezni osebi. .Sram ne izhaja iz občutka moralne ncatlek\atnosii, amp;ik sc jxjjavi tedaj, ko subjekt s prev zemom vloge tirugega (:ili, manj pogo.sto, po.splošenega drugega) spozna, tla drugi nc sprejema njegove idealizirane samo-podolx-. Zadrega izhaja iz zavesti, tla (posplošeni) tirugi vidi .s:imoprczentacijo .subjekta kot neprikladno (snim p:i izhaja iz spoznanja, tla drugi ocenjujejo sebxtro subjekta kot ponuinjkljivo). Za vsa ta ču.stva velja, čepniv v različni meri, da jih lahko tloživljamo tudi v odsotnosti drugih. "Brez s|x).sobno-sti z^t doživljanje teh .sentimeniov, družba, kakršno |x)zn:imo, z:igtnovo nc bi bila mogoča" (Shott 1979, 1326).''
" OlMnjiio iMiijv Itibo iiiliikiu lU) in lu-ii/Hiznii. ihi ztinolin lja zdiiiiilcr misli, iMniknr in tlcloitnijii /nistimcznitor: mviL'vlxiJnii sjioilomnji.' in jinItiKtiJnnje /KwzriK'ti Ciisliti /Kinosii in n/V/z/Iv sinijknijf. ki rmliju k ntitliiljncmii/iriltiKtijanJii. to/ui zn/K-i kiMtzilit nim obCnlknm. Viirimcrih n-tilncn<t tili zamiiljviii--flfi ZfiiriiCiinjti (HifznK'i sistem monilnegii s/x>ilor<injir ivriinn n-tikcijo snimii in Jeze (ki iibii'tijim steili Cnslrn snimnj meit iiiletetenci inienikcije in znulnij niMeiencer sumih. /m>ce.v. ki Inuiju Itiliko .iii:fe itrnibeiie Imlilikdcije (ivriimi iviikcijii .'inimii in jeze ne dokiiti le nstute /«/.nimeznim iiilelelencem inler-tikiije. mtirivC ln<ti .iir/im itnižbenim insiiincljam. nanxlum In cliHlziiciJam: i« lem ulej 7. .sv/«;//; ■limollons (intt Itleullly. A 'theory «f t-ihnic StilinnoUsm'. i- C Oilhnnn (nr). S<iciiil l'i>Iilits aiJtl iIk-l^)lilitsof Iticniilv. Hldckiiell tVM. sir. 277-.ill4).
'' ttutiilniit ivijti Zli imntis In .'itimor.lei.'nti.'il (viinily - .ttimoljnhje). ki Ceslo ntiunijiijelii normntivnu In mumtno itlninSanJe (iihCiilja l>rlJelnosliJ lerzd emjKiliCnti čii.tlifi. ki nas niiRlbljeJu k iemn. ilii iMilinio ivselje till iiildsl ztiniih sinuuije ilrngeftii In n/is s lem Ivstif In-nninoj/mivznjeju z nJim
Krivila, sram in zailrega no kaznujejo le oilklonskega obnašanja, ampak |)ris-pevajo k tiružbenemu nailzoru tutli na bolj jioziliven način, ."številni ek.sperimenti so pokazali, tla krivila in zadrega spoilbujata altruistična ilejanja .subjektov (podobno moiivaeij.sko vlogo naj bi imelo tudi čustvo sramu) (Sbott, ibiilem, 1327). Altrui-stična dejanja, ki jih motivira krivila, preilstavljajo po.skus pojiravljanja subjektovega .samo-pojmovanja in težnjo, da bi prepričali druge o svoji moralni kom|Ktentnosti. Motivacij.sko ozadje altruističnih ilejanj na |>odlagi zadrege je poilobno: Ijuilje, ki doživljajo zadrego, želijo prepričati druge (in selx;), da .so de-jan.sko kompetentni, ilovolj .spo.sobni pomagati ilrugim in ne "neotesanci". na kar naj bi kazalo njihovo neprimerno obna.šanje. Altruistično obna.šanje spodbuja in motivira - čeprav iz različnih razlogov - tuili einjiatija. Kmpatija, s katero ilelimo sti-•ske in railo.sti drugih, nas intimno povezuje z ilrugimi bolj kot katerokoli ilrugo ču.stvo. To pomeni, ila "so ta tlomnevno privatna in notranja stanja, ki jih imenujemo na.ša ot>čutja. tesno povezana z blago.stanjem ilrugih. Tu je ilružbeni nailzor navzoč v najboj intimni in proilorni obliki" (ibiilem, 1329). Skratka, čustva, ki izhajajo iz prevzemanja vloge, podpirajo ilružbeni nadzor s .spoilbujanjem samo-nail-zora in omogočajo, da je velik del delovanja skladen z družbenimi normami celo teilaj, ko ni jiri.sotnih očitnih zunanjih nagrad ali kazni.
Vključenost čustev v procese spreminjanju kolektivnih struktur Pokazali smo, tla so emocionalne oblike posletlice družl>eiK3sirukturalnih sprememb, vendar so čustva tutli njihov .se.stavni del oz. ključne značilnosti, ki te spremembe sploh omogočijo, .Strukturalne spremembe namreč vključujejo spremembe v pomenskih strukturah, pri le-teh pa igrajo ključno vlogo emocionalne interpretacije. V tej povezavi je pomembna ugotovitev de Sause (1987,21), ki pravi: "(čustva dajejo okvire, s |x)mf)čjo katerih zaznavamo, si želimo, tlelujemo in razlagamo. Sloves iracionalno-sti .so čustva delno pridobila zaratli .svoje moči reinter-pretacije .sveta."
Povezava meil čustvenimi proce.si in ilružbenimi spremembami sociološki teoriji ni tuja. Že .M. Weber je družbene spremembe povezal s pojmom karizme, temelječe na ču.stvu. Vendar so možnosti mikrt>-makro povezave ostale nejjrepoznane, ker Weiler ni sistematično o.svetlil emocionalne ukoreninjenosti karizme oz. njenega emocionalnega interakcijskega ozadja. Čeprav je karizmo opreilelil z emocionalnimi izrazi, sc je bolj kol analizi procc.sov, ki so vključeni v nastajanje karizme, po.sveiil njeni rulinizaciji, pov.saktianjenju (to jc, transformaciji v iratlicion:ilne ali racionalno-pravnc oblike avtoritete). Pniv zalo .so emocionalne kvaliteie karizme o.siale v Webrovem delu nekako prikrile in neilorečene.
Omenjene kvalitete in vključenost emocionalnih procesov v spreminj;mje kolektivnih struktur je bolj uspešno o.svetlila P.L. Wasielev.ski (1985). S .svojo študijo karizme na |x)litičnem potiročju je pokazala, kako mikro procesi emocionalne interakcije meti karizmaiičnim vtKliieljcm in njegovimi privrženci učinkujejo "otI spodaj navzgor" kot vzvixl določenih oblik tlružbenih .sprememb.
Po Webru .sc karizmatični voditelji tipično |x)javijo v okviru tlružtx?nih gibanj. Proces razvoja karizme predpostavlja inlerakcijski kontekst, v katerem sc ztlružujejo vixlitelj in njegovi privrženci. Potencial za nastanek karizme je usivar-
jen na eni sirani s soglasjem j^rivržencev o icm, cia je govor voditelja o dani lenii legitimen in na tirugi strani z emocionalno t)btežcnostjo konteksta. Neurejenost in nestalnost emocionalnega vidika konteksta otipira mo/.no.st /a karizmatikovo t>.sei)iK).si, da jo uredi in "tisretlotoCi"; to stori karizmatik tako. tla z načinom .svojega lastnega emocionalnega izražanja tjblikuje "pravila utikvirjanja" situacije. .Npr. v .skupini, ki prote.stira zoper nek tlružbeni problem, lahkt) votliielj pouilari tlt)živ-Ijanje jeze kot primeren emocitinalni t)dziv na tiani prtiblem. \'zbujanje in t)sretlt>-točanje čustev pri privržencih je proces, ki zahteva več kot zgolj preprt>sto zagovarjanje jeze kt)t motivacijskega dejavnika prtitesta Karizmatični votlitelj mt)ra jezt> dejansko motlelirati (napraviti za vzorcc) s .svtijim gtjvorom. kretnjami in tleltnan-jem. Pri tem jc njegtivo izražanje jeze bolj zapomnljivtj, če ga pouilarja npr. z grozečim sti.skanjem pesti, ptiviSanim glasom in spačenimi obraznimi izazi. Kariz-matikova zmožno.st učinkovitega modeliranja "pravil uokvirjanja" temelji na intenzivni osebni predanosti tlani zatlevi, izix>polnjenem znanju o sredstvih za izražanje ču.stev in na izjemnih .spretnostih prevzemanja vloge. .Spo.sobnost prevzemanja (emocionalne) pcrspekti\-e drugih je nujna za |XMrjevanje in intenziv iranje oličutij tlrugih.'"S tak.šnimi spretnostmi karizntatik posrctluje "pravila uokvirjanja", ki vzbujajo in timogočajo izku.šanjc in izražanje primernih čustev pri članih skupine.
Druga fazit v razvoju karizme (razveljavitev ču.stva) vključuje tive stopnji. Prva stt)pnja .se nanaSa na karizmatikovo lastno .spra.ševanjc t) primcrno.sti čustev, ki jih jc vzbutlil, spcKlbudil in izobliktnal v skupini, druga pa pomeni uvajanje sprememb, ki so usmerjene k tibjcktivnim tiružbenim pogojem. Primarni interes kariz-matika je vzpf)siavilev emocionalnih in motivacij.skih pretlpt)gojev za tlružbene spremembe. 7. vna.šanjem zmetle v skupino in tlestabilizacijt) emocionalnega .so-gla.sja, ki ga je vz|X)stavil, ustvari karizmatik (X)trebo pt) novi interpretaciji tiružbenega in cmtxionalnega retla družlx' - po interpretaciji, ki t)smisli ptjvzročeno emocionalno zmctlo v skupini. Tak.šni pogoji spodbudijo emocionalno tlelo med privrženci in prevpra.šcvanje v zvezi Z njihovimi pogletli na svet." Definicija V(xlitelja kol karizmatika je odvisna od njegove zmožno.sii, tla pripravi privržence k temu, tla .sc lt)tijo pont)vnega ocenjevanja ol)čulij, ki jih doživljajo, in načina, na kakršnega jih izražajo. OtI te karizmatikove zmožno.sii je odvisna lutli njegtiva zmožiujst uveljavitve alternativnega pogleda na .svet, ki razre.ši emt)cionalnt) tlvoumno.st. Npr ptikaže lahko, da jeza ni ustrezen emocionalni otiziv na obstoječo tiružbeno cnakopravnt)st, če po.sku.ša .skupina doseči realne tlružbene spremembe. Zatem lahko predlaga alternativni pogleti na ob.siojcčo situacijo, .skupaj s primernim nizom alternativnih čustev, ki bolj ustrezajo do.seganju zaželenega cilja.
".SkUitliKiziiHfiUiriliamlizUlcntliitv. iliijili iiHinijokiilllmlzInihlirirriviia.suLuniznmllkljimil^^^^^ jMikitzali. ihi so sJiniriviitl rjiroitvii oMikoniiiJii -/irnril iioknijtiiija'osvliiio r/ili-leiil r liiu-mkiljo. AVr /C liik.iini inu-mkcij« v sknliiiii oh-U-iui. nionijo kiirizimiliki iilrtiiiil iiiijiin liilimnosi uiko. lUi fthlMiko ziiivilii/o {vrslvktiiv lirIrriviiaT 1'ivrzi-iiitiiip /ifrs/ifkmv IcmcIjI inl /iivillHisitirki o li/ilCiicm Chmu skii/iliic. i cmitir/HI moni ktinziiiiilik Se iifliio hm slMisuheii iui.iilenii iiskliijeriiiijii le/miljiosltirke z re/il-nosijo, kur Je zofiel oilri.mo ml .<itreino.<il /nvfzenuinjii Hojie.
" Veijeino.si .iiin-iiieiiiU- /c reCjii livliij. ko.«/ /mMeiniiilzininii Usm Ciisitii. ki Imihiiirljii/o hislivne eleiiienle .vimo-inijmoi riniii
Končno stopnjo v ra/vojii kariziiic predstavlja retlelniieija "|)ravil iiokvirjanja" in emocionalno delo, ki ga redefinicija zahteva otI privržencev. Karizmatik |X)sre-ihije privržencem nove pomenske .strukture. Najprej opredeli drugačno razlago tlane situacije, za tem pa vpelje ustrezna nova pravila čustvovanja, to je, preoblikuje njihovo interpretacijo situacije oz. .sveta in njihove emocionalne odzive. Npr. |X)kaže lahko, da je name.sto jeze (ki se lahko stopnjuje in uniči iloločeno taktiko do.seganja .sprememb) bolj u.strezno ilrugačno emocionalno odzivanje, ki bolje motivira njihovo delovanje. Reintcrpretacija "pravil uokvirjanja" ilaje torej v nekaterih primerih smernice za primerna (nova) ču.stva ali pa odpira možnost za legitimno doživljanje in izražanje ču.stev, ki so vseskozi prisotna, ventlar potlačena zaratli priti.skov obstoječe tlružbene urejenosti (npr. v pogt)jih tlružbene neenakopravnosti se otl članov zatiranih skupin pogosto pričakuje, tla potiskajo nekatere emt>cionalne txlzive, predv.sem jezt) kot čustvo s subverzivnim političnim potencialom). Pt).skus txlpravljanja neenakosti je v tak.šnih situacijah txlvi.sen txl "ponovnega t)življanja" "izgubljenih" čustev.-""
P<xl()bno smer raziskovanja povezave mikro emocionalnih proce.stiv in makro družbenih sprememb zagt>varja tutli S.L. Gordon (1991, 171). Gordon ugtitavlja. tla ptjstanejo nekateri po.samezniki na ptnllagi ptjzicij moči, karizme, tlt)sto|)a tlo nutožičnih medijev in drugih .statusnih prednosti, vitini "emocionalni mtxleli": s .svojim emocionalnim temperamentom in osebnim stilom izražanja postavljajo družbene stantlartle emocionalitega odzivanja, ki lahko - sprejeli in razJiirjeni meti Ijutlmi - pomembno prispevajo k tlružtx.'nt)-.strukturalnim spremembam. "Politični vtxlitelj, ki tlo tKovraženih nacij ponavljajoče izraža jezno, trtlo tiržo, ali ki tlaje vzor sočutja in usmiljenja tlo nesrečnih, ima lahko ključen učinek na javno emocionalno odzivanje in s lem npr. na voja.ški retl ali .socialno poliiiktV (ibitlem). Primer "emtjcionalnega mtxlela" je bila npr. txlpria in .st)čusivujt>ča ".srčna kraljica" Diana, ki naj bi bila "za.služna" za nekatere pomembne, |X) prevlatlujočih ocenah pozitivne spremembe v britan.ski kraljev.ski tiružini (rahljanje tradicionalne togosti). Po tirugi strani kon.servativni kritiki (npr 0'I lear 1998) ugotavljajo, tla je mtxlel spontane in "s čustvi ob.setlene" Diane legiiimiziral kulturo čustvovanja in izražanja ter prispeval k negativnim spremembam kot so slabljenje hierarhije, iratlicije in zgodovine, oblikovanje nove kulture .skrbstva, prijaznosti in "I.judi", skratka k sentimentalizaciji moderne družbe. Diana naj bi s svojo ptxlt)bo jiuiaki-nje iz "soap opere" in "matere lxxločega kralja, ki javno joče na pogrebu vulgarnega in .sanK>-propagirajočega italijanskega m<xlnega kreatorja" (CHear 19!.)8, 181) prispevala k ru.šitvi institucije mtinarhije in pojavu nove, tlrugačnc, ".sentimentalne" britanske tlružbe.
Sklep: družbena osnovanosi čustev in čustvena osnovanost družbe
Kultura in tlružbena organizacija oblikujeta in obenem zamejujeta ter spreminjata cmtKionalne izkuSnje, iz njih izhajajtjča delt)vanja in emocitjnalne odno.se
Orifdiil iniiM emuclinuiluv iiuiiii/tiiUKiji' iiii iiiikni liiu-mkcijski ninii iliislrlni Kiaiielcirski z IziivCki iz	M<ii''ii"i Imltni Kiiiku In Malcoliiui .\V;.
kol niikroclni/bcnc pojave. Čiisiva .so neločljiva od družbenega in kuliurnega konteksta ter od lingvističnih sredstev, s pomočjo katerih ljudje kicntificirajo in osmi.S-Ijajo .svoje in tuje izku.Snjc. V tem smislu jc treba čustva obravnavati nc samo kot vidike izku.šenj po.samičnih akterjev, ampak tudi kot lastno.sti organizacije ilružbe kot celote ter kol lasino.sti strukturalnih sprememb v času. Čustva so po drugi strani .strukturalizirajoča podlaga družbenih svetov akterjev in .širših družbenih sistemov ter pomemben vzvod stiukiuralnih sprememb. Tako kot ču.stev ne moremo lazumeti brez upoštevanja makro strukturnih procesov, tudi družbe in njenih strukturalnih sprememb ni mogoče poja.sniti neo<lvisno <hI emocionalnih procesov in odnosov na mikro ravni tiružbene realnosti.
Lirr.RATlJRA
Adam. K 1995. ".Sociologija na pragu drugega tisočletja; poti in slraniioii", v: K Adam (ur.). KomiK-iulij .st)cioloških teorij, ^iiudcniska organizacij:! Univerze v l.juhljani.
Armon-Jone.s. C. 19H6. "llie .Social I'unctions of limtrtion", v: K. Marr{ (ur.). The .Social 0)nstructit)n of i:nu>iit)ns. New York: ll:tsil »Lickvvcll. str 57-82.
Averill, J. K. 19«0. "A Con.struttivinist View of lanotions", v: R, 1'lutchik in H. Kellernian (ur). ICmotion Theory, Research and lixpericnce. New ^'ork: Academic I'ress.
Uarhak'i.J.M. 1996. ■.Stjcial l-nioiions; Confitlcncc, Trust and l.tiyalty". International Journal of .Sociology and .Social Policy, 16, 9/10, sir 75-93.
Berger P., Ik-rger H. in Kcllner H, 1973. Homclc.ss Mind, Rnguin.
IJlumer II. 1969. .Symliolic Interaciionism. lVrsix.'ciive and Method. I'rentice-Hall, ICnglewotKl Cliffs.
Clark, C. 1990. ■i:m()tit)ns and .Micro|Miliiics in I-veryday Life; .Some Patterns anti Paratloxcs of •Place", V: T.I). Kenipcr (ur), Ke.search Agendas in the .Sociology of l-tnoiions", Albany, New York; State University t)f New York Pre.s.s, str. 305-333.
0)llin.s, K 19HI. "On the .Microfoundaiions of ,Macn).sociok)gy", American Journal of Sociology «6.6, str 9«i-10M.
Collirvs. K. 19«1. "The Role of l-molion in .Social .Structure", v; K.K. Scherer in P. i:kman (ur). Approaches U) l-motion, Mill.sdale, Now Jersey: l-rlhaum.
a)llin.s, R. 19«6. "Is 19K0's .Sociology in the Ooldrunis'", Anwrican Journal of .Sociology, 91.6, .str 1336-55.
Collin.s, K. 1990. "Stratification, t:n«)lit)nal lincrgy, and the Transient l-motions", v; T.I). Kcm|x;r (ur). Research Agendas in the Sociology of i:motions. Albany, New York: State University of New ^'ork 1'res.s, sir 27-57
OK)ley, Cli. n. 1909/1962. Human Natua- antI the .Social Order, New York: .Scribners.
Denzin, N.K. 1990. "Reading Rational Cluiice Tlieory", Rationality and .Sodety 2,2, .str 172-189.
lilias, N. 1939/1978. The Civilizing Process. \'t)l. I: The Ilisior>- of .\l:mners. O.\fortl: H:tsil Mlackvvell.
Kiekling. N.G., ur 1988. Action and Structure. Ke.search Methods and Social Tlieory, London: S;ige Puielications.
Geen, KG. 1995. ".Social .Motiv.Hion", v: H. Parkin.son in A.M. Colman (ur), I-niolions and •Motivation. London in New York: Longman, .sir 38-57
Giddcns, A. 1991. Modernity and .Sclf-klentiiy Cambridge: Polity
Golfnian, li. 1967 Interactional Kitual, Gartlen City, New York: Doubleday
Gordon, S.I.. 19«1. "The Sociology ol .Scntimcnis and I jnoiion", M. Koscnhcrg In U ll. Tiirncr (ur), .S()cial I'sythology: Sociological lVrs|X'Ctivcs, New York: Basic Books, sir 551-575.
Gordon, .S.I.. 1985. ".MicrcKSociological Thctirics of i;motion". v: M.J. Hello in S.N l-i.senstadi (ur.), Micro-Sociological Tlieory: IVrsiK-ctivcs on Sociological Theory. II, .Mr 133-117
Gordon, S.I.. 1989 "Institutional and Impulsive Orientations in the Selective Appropriation of l-motions to .Scir, v; 1)1). Franks in lU). .McCarthy (ur). The .Sociology of i:moiion: Original I'ssays anil Kesearch l'a|)ers, str 115-135.
Gordon, S.I.. 1990. ".Social .Structure l-ffects on lanotions", v: T.I). Kemper (ur), Rc.search Agendas in the Sociology of l-motions, Albany, New York: State University of New ^'ork I'ress, str 115-179.
GiM>dc, \VJ. 196'4. The Family, New Jersey: Prcniice-Hall, Inc.
Hocbschild, A. 1975. "The .Sociology of l-niotion: .Selected I'o.ssibilitie.s", v: .M. Millman in K. Kanter (ur). Another Voice, Garden City. New York: Heath, str 280-307
Hochschild, A.R 19«3. The .Managed Heart: Commercialization of Human Feeling. Berkeley: University of California I'rcss.
Huber, J., ur 1991. Macro-.Micro Linkages in Sociology, Newbury I'ark, London, New Delhi: Sage Publications.
Jogan. .M. 1995. .Sodohne smeri v .sociolo.'iki teoriji, l.jubljan;t: FDV.
Knorr- Cetina S. in Cicourel, A. 1982. Advances in Social Theory :ind Methodology TowanI an Integration of .Micro-and Macro-.Sociologie.s. Boston: Routlcilge and Kcgan I'aul.
l.e\y, K I. 1991. "l-motion. Know ing, and Culture", v: R A. Shwcdcr in K.A I.eVinc (ur). Culture Theory: IXsays on .Mind, .Self anil l-motion, Cambriilge: Cambriilge University I're.ss, str 211-2.37
l.utz, C. A. 1982. "The Domain of laiiotion Woals on llaluk", American i:thnologi.st, 9, .str 113-28.
.Milivojevic', Z. 1993.1'sihoterapija i rizunicvanje emocija, Novi .Sad: l'n>nictej.
O llear, A. 1998. "Diana, Queen of Hearts. Sentimentality I'ersonilied and Canonisicd", v: D. Anderson in 1'. .Mullen (ur). The .Seniimentali/.;ition of Modern .Society, Penguin Books, str 18.-4-190.
Perinbana>agani, R.S 1989. ".Sygnifying l-motions", v: D.D. Franks in D.I-. .McCarthy (ur). The Sociok>gy of ICmotions. Original l-.ssays and Kesearch Papers, Greenwich. I.ondon: JAI Press Inc., str 73-91.
Kitzer, G. 1996. Sociological Theory New York,S: lite McGraw-Hill Companies, Inc.
Kosaldo, .M. Z. 1991. " TowanI an Anthropology of Self and l-eeling", v. K A. Slnvedcr in K A. l.eVine (ur). Culture Theory l-ssays on .Mind, Self anil I-:motion, Cambridge: Cambridge Uniwrsity Pres.s, sir. 137-157
.Scheff, J. T. 1988. "Shame and Conformity: The Deferencc-I-motion .System", American Sociological Review, 53, sir 395-106.
.Scheff, J. T. 1990. .Microsociology: Di.scourse, l-motion, anil .Social Struaure. Chicago and I.ondon: The Universioty of Chicago Pre.ss.
Simmel, G. 1961. The SiKiology of Georg Simmel, Wolff K.H. (ur), I.ondon: Tlie Fa-e Press of Glencoe Collier - Macmillan Limited.
Shoti, S. 1979. "l-motion and Social Life: A .Syml-K)lic Intcractionist Analysis", American Journal of .S()ciok>gy, 81, .str 1317-1331.
•Stearns, C.Z. in Stearns, P.N. 1986. Anger: The Struggle k>r l-motional Control in America's 1 listory, Chicago: University of Chicago Pre.ss.
Tonnies, F. 1887/1963. Community anil Society, New York: flarpcr & Kow-, I'ublishers.
Tlirner, J. H. 1990. The .structure of Sociological Theory. Belmont, A Division od Wailsworih. Inc.: Wadsworih Publishing 0)mpany
Wasic-kvski, I'.L iy«5. " Tito lunoiional Basis <1! Chariscna", SynilHilic Interaction (Spccial
Issue on the Sociology of i:niolions), 2, Mr 207-222. WelKr, .M. 196«. .Max WelK-r: The Theory of Social and l-cononiic Organization. T. I'arsons (ur). New York. London: The I ree I'ress: Collier - Mac.Millan Liniitcif
'98