V mrežah greha33 »Dobro jutro, Nina!« Nina je globoko vzdihnila in leno odprla oči. »O, vi ste prišli?« Župnik je stol primaknil k postelji in se vsedel. »Uboga Nina, smilite se mi, ker spet morate tu ležati.« »Ah, res sem reva. Ponoči sem že raislila, da bom morala umreti. Zdelo se mi je, da se dušim in da se stene rušijo na me. Ah, grozno je bilo.« »Hvala Bogu, da vam je odleglo! No, kje ste bili in kaj ste počeli, odkar se nisva videla?« »Niti ne vprašajte, gospod župnik! Malo je manjkalo, da nisva obe z materjo od gladu umrli. Ljudje so strašno trdosrčni.« »Uboga revica! A ne obupajte! Bog često zato pošilja trpljenje, ker nas ljubi in nas hoče bolj pritegniti k sebi. »Ne govorite mi o Bogu,« je dejala Nina. »Bog mi še nikdar ni pomagal.« »Ali vam še nikdar ni šlo dobro? Nikdar niste bili srečni?« »No, ne rečem. Včasih se mi je za trenutek nasmehnila sreča. Nekaj časa mi je šlo precej dobro. Toda nenadoma je bilo vsega konec. Bog me je udaril z boleznijo, pozneje pa z drugimi nadlogami. Bolj grdo, neusmiljeno ni mogel ravnati kakor je ravnal.« Župnik je s težavo dušil jezo zaradi takih besed. »Zakaj ste me potem klicali?« je vprašal prislljeno mirno. »Ker potrebujem dobrega prijatelja.« »In zakaj hočete imeti ravno mene za prijatelja ?« »Zato, ker ste vi edini, ki ste brez sebičnosti lepo ravnali z menoj. Ljudje so strašno sebični. Vi niste. Kadar z vami govorim, se mi zdi, da bi mogla verovati v Boga. In jaz bi rada verovala.« »Zakaj pa?« »Ker se mi zdi, da bom kmalu umrla. Sicer se ne bojim smrti. Toda ko sama ležim tu in mislim na to, kaj bo z menoj po smrti, me domišljija vedno zanese v neke tuje kraje med neznane ljudi, ki se mi o njih zdi, da so srečni. Tudi jaz bi rada bila srečna, zato bi si rada zagotovila prostor v tistem kraju. Ali to ni pameten namen?« »O, pač,« je zašepetal duhovnik. »Prostor si zagotoviti med srečnimi.« »Glejte,« je nadaljevala bolnica, »nočem, da bi Bog imel kako tožbo zoper mene. Rada bi kar pred njega stopila in rekla: ,Glej tu sem, kar je bilo mogoče, sem storila.' Kaj rečete k temu?« »Še na drugem svetu bi rada komedije igrala,« je mislil župnik, a glasno je dejal: »Ali bi hoteli biti z Bogom v dobrem razmerju? Če to želite, morate storiti, kar on zapoveduje. On pa to zahteva, da iz srca obžalujete svoje grehe in se jih spoveste.« Nina je vzdrhtela in preplašeno gledala duhovnika. Nato je zaprla oči in se zamislila. Čez čas je tiho dejala: »Naj bo! Spovedala se bom. Prvič po desetih letih. Ali so vrata dobro zaprta?« Župnik je zaklehil vrata. Nato se je vrnil in ljubeznivo dejal: »Sedajpa začnite. Zavedajte pa se, da se Bogu spovedujete, jaz sem samo njegovo orodje.« Nina je začela. Najprej se je obtožila raznih manjših in večjih vsakdanjih pregreh. Potem je za trenutek prenehala. Prebledela je, se stresla, nato pa začela govoriti o nmoru. Natančno je opisala vse podrobnosti. Župnik, ki je « slišal raznovrstne grozne stvari, se je tresel ob poslušanju. Le s težavo se je premagoval. Ko je Nina utihnila, je tiho vprašal: »Ste vse povedali?« »Vse.« »Ali veste, da ste z umorom in lažjo storili velik greh?« »Zdi se mi, ko da ne bi bila jaz storila tega. Nekaj me je sililo k dejanju.« »Hudi duh nas skuša, toda od naše svobcdne volje je odvisno, ali privolimo v skušnjavo ali ne. Ce bi se bili v prejšnjem življenju posluževali sredstev, ki jih daje C.erkev vernikom, bi to skušnjavo gotovo bili premagali. Toda pustiva preteklost! Kazimira ni mogoče obuditi. A ^ar se da popraviti, to ste dclžni popraviti.« Nir.a ga je vprašaje pogledala. »Zlo, ki ste ga storili nad Štefanom, morate popraviti. Vrniti mu morate prostost in dobro ime. Pomislite, samo zaradi vas trpi!« »Morda niti ne verjamete,« je zajokala Nina, »da je on edini, ki sem ga resnično ljubila... To je vzrok, da sem se hotela rešiti Kazimira. On mi je samo zaradi tega bil v napotju, ker sem Štefana ljubila.« »Vaša ljubezen do Štefana ni bila grešna. Le to je bil greh, da Ijubezni nista iskala po pravi poti... Recite, Ijubi otrok, ali resnično obžalujete vse svoje grehe!: »Oh, da, gospod župnik!« »Ali ste pripravljeni tudi pred Bogom izpričati, da se resnično kesate in ste pripravljeni popraviti, kar se popraviti da?« Nina ga je preplašeno pogledala. »Kaj mislitt s tem?« »Pred pristojnimi oblastmi morate izjaviti, da ste vi umorili Kazimira in da je Štefan nedolžen.« Nina se je dvignila v postelji. »Tega ne morem storiti.« »O pač! Mirno lahko storite, kcr vas zaradi istega zločina ne morejo dvakrat obsoditi.« »Vem, toda mati... Ne, ne! Tega ne morem storiti! Do sedaj sem ji dopovedovala, da sem nedolžna in ona je to vsakemu povedala. Kako bi jo mogla seda.i na laž postaviti... Ne. Tega ne bom storila.« (Dalje alcdi)