Naša delegacijska zborovanja Samo še štirje tedni nas ločijo od šeste banovinske skupščine naše sekcije. Opazujem že celo vrsto let delo naših delegatov ter moram odkrito priznati da odhajam od naših banovinskih skupščin vsako leto bolj razočaran. Kljub boljšemu spoznanju posameznikov se človek ne more ubraniti \trsu, da gre tu za neko specifično slovensko lastnost, čeprav scm sicer daleč od takega statičnega gledanja na osebe in stvari. Kaj je prav za prav vzrok, da zapuščajo naša delegacijska zborovanja v duši tako težak občutek malodušja in pesimizna? Težak odgovor, a neobhodno potreben. Kratka analiza naših skupščin nam bo najbrže še najprej odgrnila zaveso, ki zastira kritičen pogled na našo organizačno delavnico. Predvsem preseneča opazo\alca na delegaciji dejstvo, dasek načelnim debatam o moralnih in finančnih poročilih sekcijskega vodstva na\adno nihče ne oglaša. »Želi kdo besede k tajniškemu poročilu? — Nihče. — »Ce ne, preidemo k posameznim točkam poročila«. Ta stereotipna ugotovitev se ponavlja od leta v leto. Zatvornica se nato odpre in v zborovalnico se \lije šumeča reka osebnih razočaranj, predlogov, želja, pritožb, mnenj nasvetov, protestov itd. Kar se je predebatiralo lani in predlanskim ter še kdaj prej, nastopa zopet in zopet in to z zanosom originalne invencije. O stanarini v A. in kurivu v cbčini B. se vodi dolga »debata«. o absurdnosti dekretiranega izvenšolskega dela se z istim ogorčenjem ponavljajo isti plamteči argumenti kakor lani in predlanskim. Na\ajajo se zopet in zopet »novi« domisleki in mečejo v areno nasveti, ki so se že lani in še kdaj prej zavrgli kot neizvedljivi, reakcionarni ali kakorkoli nesmotrni. Vsa ta povodenj konča vsako leto — brez izjeme — z navdušenim sprejetjem kakih osemdeset do sto sklepov. ki tvorijo v svoji celoti posodo srčnih vzdihljajev porojenih ob najrazličnejših peripetijah očiteljskega življenja v preteklem »poslovnem« letu. Od teh sto vzdihov je gotovo 50% takih, ki so se prenesli kot neizrabljena »aktiva« iz prejšnjih poslo\nih dob na nov račun. Kaj kaže ta kratka analiza, ki bi se dala izpopolniti v nedogled in za katero je bolje, da ostane po svojem »boljšem« delu neizpeljana? Naša delegacija se duši v goščavi detajlov ter se vsled tega ne more po\zpeti na distančno višavo, od koder bi ji šele bilo mogoče pregledati teren po njegovih bistvenih značilnostih. Taki detajli spadajo v vseh organizacijah med navadne tekoče posle ter sestavljajo »program« pisarn, ne pa delegacij. Naša upravna pisarna opravlja to delo leto in dan, poroča o svojih uspehih — pozitivnih in negativnih — bodisi posameznim članom. bodisi društvenim upravam ter navaja razloge glede njihove rešit\e. Ali naj vodstvo ponavlja vsa taka pojasnila in poročila, ki jih je čez leto razpošiljalo vsej masi Sanstva, še kakim šestdesetim delegatom koncem leta? Zamislimo se samo — če je to sploh mogoče — v parlament, ki bi se sestajal zato, da bi poslušal poročila resomih ministrov o tekočih poslih pretekle upravne dobe! Taka praksa pomenja predvsem trošenje sil za sto in sto malenkosti, pomenja nevarno atomizacijo organizačnega ži\ljenja ter preprečuje neobhodno potrebno sintezo miselne koncentracije in borbenega hotenja. Načelo postaja taktika, bistvene smeri se koordinirajo postranskim, izgubljajo na svoji plastični udarnosti in hrome udarno silo organizacije. Najtežja posledica takega delegacijskega razpravljanja pa je obžalovanja vredna resnica, da pušča vodstvo brez glavnih in najbistvenejših smernic za bodoče delo ter spreminja tako delegacijo in vodstvo \ navaden urad za tekoče posle. Kakor finančnega, prav tako in še bolj potrebuje vodstvo vsake resne organizacije moralnega proračuna, o katerem naj daje vsako leto članstvu na delegacijskem zborovanju točen obračun. Potrebno nam je torej predvsem točno utemeljeno načelno stališče, ki s širjih gledišč presoja naš položaj in odri\a od delegačnega foruma vso filistrsko malenkostnost. Edino načelna debata more strniti v bistvenih tezah vsakoletno težnjo organiziranega članstva. Te teze tvorijo delovni program prihodnjega poslovnega leta, a to ne samo vodstva, temveč vseh organizačnih zajednic in vseh posameznih članov. Na realizačnih možnostih tako opredeljenega delovnega programa — in samo na teh — se lahko brez samoprevar ocenjuje udarna sila vsakršne organizacije. Uspehi kakor neuspehi postajajo tako ob retrospektivnem ocenjevanju najboljša vzgoja članstva in njihovega vodstva, ker pokažejo najnazorneje, kaj more organizacija vreči na tehtnico kot protiutež »višjim si- lam«. Ob takih načelnih debatah, kjer ne poroča samo \odstvo, marveč tudi deleg a c i j a, se doprinašajo po vsakoletnih izkušnjah realni prispevki k vestni analizi lastne moči ali nemoči ter se vrše brez vseh resentimentov pregrupacije sil na osnovi resničnega stanja. Naša delegacija ne debatira več. Zato se tudi ne osredotočuje, niti idejno, niti aktivistično. Ona samo še posluša pojasnila, predlaga pritožbe, utemeljuje svojih što želja in glasuje za to, da se te želje ovekovečijo v spomenicah, ki se nato arhhirajo na raznih odločilnih mestih poleg lanskih in predlanskih isto tolikih želja. In ker se zavleče »debata« o zamrznjenih stanarinah in drugih »načelnih« zadevah v nedogled, odglasuje po navadi tako reasumirajočo spomenico na vratih zborovalnice le še zadnja tretjina delegatov, ker sta morali prvi dve tretjini radi brezobzirnega železniškega urnika odhiteti še pred koncem zborovanja na kolodvor. —¦ Rezultat zborovanja? Vodstvo sekcije jc dobilo zopet »no\« program za svojo pisar- no. Po ogromni večini obstaja ta program iz sprejetih predlogov raznih sreskih društev, delegacija ga je samo potrdila, kaj malega dodala in kolidirajoče elemente izločila. O idejnih smernicah in borbeni taktiki — odhajajoča delegacija ni pustila za seboj skoraj nikakih sledov niti za vodstvo niti za članstvo. Doma bodo delegatje poročali, kar jhn je v Ljubljani poročalo vodstvo. Resnično — zelo ekonomska ustanova! Razmerje med delegacijo in vodstvom je posta\ljeno potemtakem na glavo. Delegacija se odreka svoji funkciji in prepušča idejno vodstvo organizacije upravnemu odboru. Zato sme po vseh zakonih logike vodstvo klicati delegacijo nft odgovor in ne nasprotno. Ali se more tu še govoriti o organizac i j i, o občestvenem delu in o solidarnem hotenju? Naš stanovski ponos, naša misija v narodu in po nas samih reklamirano kulturno pionirstvo zahte\ajo tu temeljitega preusmerjenja. L. G.