Jožef Vandot:
V zagorskem miru.
Cllš?P(iE *ar* pastir Močilež je prejavkal vse tisto jutro.   Pri lesi je
\3p^^L^P      čakal Tilna in je govoril beketajočim ovcanijčudne be-
^S&mMsL      se&e-   Naposled je prišcl Tilen in je vihtel y roki dolgo
'**2^^*S'     palico.   Močilež mu je stekel naproti in mu je zaklical že
oddaleč:   »O, da si le prišel, pobič!   O, da si le prišel! V skrbeh setn že
bil — še dozdaj ni unega zlomka nazaj.   Sam Bog vedi, kje se potepa! —
Pa ponoči je bilo hudo, oh, ponoči, Tilen!   Kozarič je pel na planini, sam
kozarič. Pel pa tako čudno. In nekdo je vpil tako žalostno ondi gori v
skalovju. Rečem ti, nemara je bil sam zeleni —.« In stari pastir je odprl
leso, da so se usule ovce iz staje.   A še vedno je mrmral čudne besede.
Njegov obraz je bil bolj naguban kakor druge dni.   Hrbet se mu je bil
upognil in z rokami je delal čudna znamenja.
Tilen je stopal za ovcami po strmem rebru. Tik gor do skalovja je šel in sc je vsedel ondi na kamen. Prijetno je ogrevalo solnce, ki se je smejalo s čisto jasnega neba. Tilen je gledal po zagorskem svctu, ki jc dihal kroginkrog v mladem jutru. Vsepovsodi so drhteli solnčni žarki — po belem skalovju, po srebmem sncgu, po zelenih šumah in po tihih doli-nicah. Le iz črnih globcli ondi pod snežniki se jc dvigala para in se je vzpenjala ob strmih stenab. Toda prišla ni visoko. Že ob prvih snežiščih sc je ustavila in se že razblinila v nič . .. Tilen je poslušal prijetno zvonč-kljanje živinskih zvonccv, ki se je razlegalo po vsej planini. Ničcsar dru-gega se ni slišalo kroginkrog razen zamolklega šumenja gorskega potoka, ki je tckel nekje ondi spodaj med gladkimi skalami. Mir je dihal skozi jutro, veliki zagorski mir.. . Odnekod pa je vendar prihajalo čudno, bo-lestno stokanje, da se je Tilen en hip prestrašil. Domislil se je besedi sta-rega Močileža, ;n srce se mu je skrčilo. A tisto stokanje jc postajalo raz-ločnejše in obupnejše. 'Prihajalo je iz rušja, ki je rastlo pod navpično steno. Tilen jc prcmagal strah, ki se ga je bil polastil v prvcm trenutku. Po-gumno je skočil skozi rušje do stene, odkoder je prihajalo tisto bolestno stokanje.
Stran 182                                  VRTEC                                     Leto 48
A hipoma je obstal in je zaklical. Noge so se mu pošibile, in od strahu se je stresel po vsem životu. Tik pred njim je ležal človek v mlaki krvi in obupno stokal, stokal. . . Tilen je stopil še bliže in sc je sklonil nad revežem. Pogledal mu je v obraz in je zavpil; »Olipec!«
Nesrečnež je odprl s krvjo zalite oči in je pogledal. Spoznal je Tilna in se je stresnil. Nagloma je spet zaprl oči in je pričel hropsti. A Tilen je pokleknil k njemu in ga je začel klicati: »Olipec, oh, Olipec! Ali slišiš? Kaj se je pa zgodilo? Oh, odgovori, Olipec!« — A Olipec je imel trdo oči zaprtev in iz napol odprtih ust mu je prihajalo čudno hropenje in sto-kanje. Tilen je strmel in jokal vsled strahu in sočutja. Pozabil je na vse sovraštvo, ki ga je kuhal Olipec do njega. Pozabil je na obljubo, da ob-računa z njim. Videl je pred sabo le ubogega trpina, ki leži sredi svoje krvi in trpi muke, grozne in dolge. Saj je videl, da je Olipcu obraz ves krvav. Iz široke, zevajoče rane onkraj senc mu šc vedno curlja kri, curija počasi, neprestano.
Tilen poklekne kraj njega in glasno zaihti. »Ali slišiš, Olipec?« po-navlja, in srce se mu kar trga. »Olipec, ali slišiš? Daj, odpri še enkrat oči in izpregovori samo eno besedico! Grern po vašega očeta... pa po zdravnika grem v dolino ... Ali me slišiš, ljubi Olipec?«
Olipec je malo odprl oči in gledal potem dolgo, dolgo v dečkov obraz. Ustnice so se mu jele malo premikati, kakor bi hotel nekaj po-vedati. Po licu so mu pa pričele polzeti solze. Zganil je desnico; a za-stokal je takoj bolestno,.. »Tilen,« je dahnil komaj slišno. »Padel sem s skalovja ... Pobil sem se in nič vcč nc morcm .. . Žc snoči ... Umrem» umrem .. . Bil sem izprijen in sem te sovražil.   Tilen, odpusti vse ,..«
Tilen ga jc držal za roko. »Saj nisem več hud nate. Po vašega očeta grem, Olipec. Ponesemo tc lepo v kočo, in tam ozdraviš, Olipec, res ozdraviš. Pa bomo potem prijatelji, Olipec, bomo prijatelji!«
Olipec je zmajal z glavo. »Pri meni bodi, Tilen,« je zašepetal tru-doma. »Povej našemu očetu in naši materi, da sem se kesal, hudo kcsal... Zaslepljen sem bil zaradi tistih knjig in gosposkega človeka iz mesta. Pa ,Krvavi jezik'.. . Hotel sem k njemu. Pa sem lovil srne, da bi si pri-služil, da bi mogel v Ameriko. Ukradel sem vašemu očetu puško, da bi streljal.,. Tilen, prosi očeta, naj mi odpuste ... V skrinjici je ves denar, ves denar. Daj ga očetu, Tilen... Pa ne bodi hud name, Tilen! Naši materi reci, naj molijo zame. Vso noč sem jih klical .. . Boli mc, oh, kako boli! Po vsem životu.. . Bog me jc kaznoval, ker sem bil sovražen. 0, da bi mi-odpustil moje grehe!   Kesam se, Tilen... Glej, zagorski mir...«
Pastir je zaječal vsled divje bolečine, ki ga je zgrabila. Obraz se mu je skremžil, in napol je dvignil glavo. A hipoma je zdrknil nazaj. Od-prl je usta in je lovil sapo. A v tistem hipu mu je izbruhnila kri. Telo se mu je krčevito streslo, in desnica se mu je dvignila,-
»Mati!« je zavpil še enkrat s pojemajočim glasom. Desnica mu je zdrknila nazaj na kamenje. Pogledal je Tilna s prosečim pogledom — in ootem jc onemel in se ni ganil več .. . Ves prestrašen je zrl Tilen nanj
Leto 48___________________   VRTEC___________________Stran 183
in n\ mogel razumeti, kaj se pravzaprav godi. — »Olipec, oh, Olipec!« je zaklical in je zajokal na glas. »Ali me nič več ne slišiš, OIipec?^<
Prijel ga je za roko. A naglo jo je izpustil in je skočil na noge. Rx>ka je bila že hladna kakor led. In tedaj je spoznal, da je Olipec mrtev. Prevzela ga je čudna groza, da je obstal kakor odrevenel. Hotel je zbe-žati; a ni mogel premakniti nog. S široko odprtimi očmi je strmel na inrtvega pastirja in se je tresel po vsem životu. .. A končno je le pre-magal svojo slabost. Snel je z glave klobuk. Zdrsnil je na kolena in je pričel moliti za rajnega. Solze so mu drsele po licih in padale v kri, sredi katere je ležal ubogi Olipec.
*      *      *
Dan je sinil preko zagorskega sveta, in vsa dolina se je prebudila in se je razvesclila lepega dneva. Pogledal je dan tudi v gozdarjevo hišo v dolini. A Tilen se ga ni razveselil. Potrt je gledal skozi okno na vrt, kjer se je bliskala rosa v jutranjih žarkih. Njegov nahrbtnik je stal že pripravljen na mizi. A Tilen se ni ganil. Nepremično je strmel na vrt, in obraz mu je bil ves žalosten. Oj, danes gre zadnjikrat na planino. Še' „ teden dni ostane tam gori — potem pa raora nazaj v mesto, v tisto pusto in žalostno mesto .. . Včeraj je bila nedelja, in včeraj je bil potožil materi vse. Potožil ji je, da ga je strah mesta, ker se boji, da tam lahko spet zboli. A tu v zagorskem svetu je tako lepo! Oj, tako zdrav bi bil lukaj in bi vriskal in pel — joj, samo vriskal in pel! A ondi .— na tujem? . ,.
Vstopila sta potem oče in mati, in molče so zaužili zajtrk. Tilen je že vstal, da si oprta nahrbtnik. A tedaj se jc namuznil gozdar in je izpre-govoril, obenem pa je izvlekel iz žepa pismo. Tako je rekel gozdar: »Ali vidiš to pismo, Tilen? Ali veš, kdo ga je pisal? Nihče drugi nego ravna-telj vašega zavoda. Glej, obrnil scm se do njega zaradi tvoje bolezni. Pa mi piše zdaj in pravi, da je najbolje, če ne prideš več v mesto. Tam ni zrak zate. Lahko zboliš spet, in potem bo hudo! Tako mi pišc, pa pravi, da mu je zelo žal, da si bil zelo nadarjen dečko. A zdravje je vcč vredno ko vsc drugo ... Pa sva govorila včeraj z materjo o tem. In sklenila sva, da boš moral ostati doma do drugega leta, A drugo leto te damo v go-zdarsko šolo. Tam postaneš to, kar je tvoj oče. Malo bo sicer, a če boš zadovoljen, ti bo zadosti. Hvala Bogu, saj meni tudi ne manjka ničesar. Samo, da smo zdravi, pa je dobro. In zdrav boš v mojem stanu tudi ti, Tilen, to ti rečem« ...
Tilen ni rekel ničesar. Samo zavrisnil je. Kakor da je na planini in ne doma v izbi. Samo zavrisnil je in objel v svoji veliki radosti očeta in mater. Sam potem ni vedel več, kako in kdaj je odšel od doma. Kar naenkrat se je znašel notri gori pod belimi snežniki. Lahko in radostno je špel po strmi gori proti planini. Vriskal jc in peval, da je odmevalo in )ckalo širomokrog po zagorskem miru. Samsebi se je čudil, da je prišel tako naglo na planino. Kar naenkrat je stal ondi gori, in Pavelč je pri-tekel k njemu.
Stran 184_____________________VRTEC___________________Leto 48
»Oh, Pavelč, oh, Pavelč!« je hitel Tilen in se je smejal. »Ti ne vcš, Pavelč! Ti še ne veš, da ne pojdem več v mesto? Pavelč, oj, Pavelč! Ti še ne veš!« — In Tilen se je smejal in je pravil kar v eni sapi, kar mu je bil povedal davi oče. No, in Pavelč se je veselil z njim, Pavelč je pasel zdaj mesto Olipca na planini. Še vedno je bil žalosten zaradi bra-tove nesrečne smrti. A vendar se je veselil s Tilnom in mu je privoščil veselje. Pa sta govorila in še govorila in se veselila. Solnce je sijalo na njiju, in beli snežniki so se jima smehljali. A solnce je sijalo tudi gor na strmo skalovje visoko nad rušjem. Gor je sijalo, kjcr je izdihnil nesrečni Olipec. Tam je visela na starem mecesnu bela deščica. A nav deščici so bile črne črke, zapisane v spomin pastirčku Olipcu. In solnce je gledalo tiste črke. Beli snežniki so jih gledali, in zelena planina jih je gledala. Gorko je pa dehtelo sem od zelenih obronkov rdeče ravšje, in vseokrog je dihal molk in vonj in mir — veliki zagorski mir.. .