psa® pn ’ ’ ■ Sodobne karikature eo naj-vernejše zrcalo sanj, ki so se porajale v hrepenenju po letanju. Dostikrat so zanimive tudi v tehničnem pogledu. Tako je na primer neki francoski modni slikar okoli leta 1800. predstavil krinolino lcot balon, ki ga dvigne v zrak segreti' zrak (spodaj). : mmm. S ■ t ' p ( ■ M' % f §| V-v.v; L.,,/.a. .ivAAA,..,....'...... i.AAAAv'' ^ jttf Spodnja slika izvira iz srede preteklega stole-SSHbI;.- tja in predstavlja zrač-M ;m omnibus. Njegova : ™ krila poganja parni --------------------- stroj. A' A'v ' t Bfesgj PoStnJa« platana ▼ gfttovfaj ^minski {pdlli k ilustrovani list za mesto in deželo >B< alfci wt Ji ^ iiIMi iIBiiTIi Ljubljana, 12. oktobra 1933 Naročnina za četrt leta 20 Din, za pol leta 40 Din, za vse leto 80 Din. V Italiji za vse leto 40 Ur, v Franclji 50 frankov, v Ameriki in povsod drugod 2 dolarja Štev. 4t. Leto V Ko je bilo letanje še sen... Zgoraj je neki angleški risar okoli leta 1900. upodobil bodočo zračno policijo, ki se poslužuje perot-nega letala na parni pogon. Slika na d e -s n i je nastala okoli 1. 1850. in predstavlja s plinom napolnjen tog valj, gondolo in propeler, ki ga pilot poganja z nogami. V pravljicah vseh narodov srečamo dve želji, o katerih so ljudje zmerom sanjali. Prva želja: da bi bili nevidni, druga: da bi mogli letati. Prva želja je ostala človeštvu neizpolnjena, ker nasprotuje zakonom prirode. Druga se mu je pa izpolnila, ker ni v nasprotju s prirodo. Videli bomo, da je šla zgodovina te izpolnitve vštric s spoznavanjem narave. V začetku je bil ptič. Optimisti so ga postavili na tehtnico in rekli: Težji je od zraka, pa vendar leti; torej bi mogel tudi človek leteti. Pesimisti so pa odvrnili: Ze prav — težji je od zraka, toda lažji od človeka; zrak lahko nosi neznatno ptičjo težo, ne pa težkega človeka, tako je šel boj duhov izprva v tej smeri: ali človek sploh dovolj lahek, da bi mogel leteti. Živel je v Ulmu neki krojač; bil je prvi člo vek, ki je res letel. Napravil si je dve krili, popel v stolnico in odskočil — dve sekundi plaval, potem je pa padel na zemljo. Sodobna kronika pravi: Neizpodbitno je, da je nekaj časa letel, toda bil je zelo lahak. Pesimisti so godrnjali: Ne more biti vsak človek krojač... Živel je najgenialnejši človek vseh časov — Leonardo da Vinci. Delal si je letalni stroj. Samo do konca ga ni dodelal. Zmerom je kaj manjkalo — do njegove smrti. Leonardo je rekel: Ptič premaga lastno težo z močjo svojih peroti. Zato moram človeško moč tako prenesti na krila, da bo mogla premagati težo človekovo. Ni se mu posrečilo. In poslej je šel boj duhov In je se je Z g o r a j vidimo zrakoplov, kakršnega si jo predstavljat neki. italijau-' ski tehniški risar. Zračno ladjo poganjajo vesla. Fantastična slika na le* v i izvira iz petnajstega stoletja. Ce si jo nekoliko natančneje ogledate, boste na »aparatu« odkrili tudi krila in krmilo. Le kako naj bi tak nestvor letet?! v to smer. Ali more biti moč človekova večja od njegove lastne teže? Tako je šel dalje prepir med neveščaki, ki so navadno rekli »Dal«, in učenimi gospodi, ki so po navadi rekli »Ne!« In ta prepir je le začasno prestal, ko sta čisto nepričakovano vzletela v zrak dva moža, led nista bila pristaša ne te ne one strani. Ta dva moža sta bila Francoza brata Montgolfičra. Rekla sta: Ali človek lahko leti, če je težji od zraka, ali ne, se še ne ve; da lahko leti, če je lažji od zraka, je pa gotovo. Dobro, pa se napraviva lažja od zraka 1 Ze pred njima si je enako dejal star jezuitski pater: Vzamem veliko kovinsko kroglo, izsesam zrak iz nje, potem bo vzgon v njej večji od izpodrinjenega zraka, in krogla bo plavala po zraku. V tem računu je bila samo ena napaka. Če bi hoteli napraviti tako močno kovinsko kroglo, da bi vzdržala zunanji zračni pritisk, bi bila tako težka, da prav zato ne bi mogla plavati v zraku. Nu, sta si rekla brata Montgolfičra, pa napraviva to kroglo namestu iz kovine iz .papirja, in namestu da bi zrak iz nje izsesala, jo bova rajši napolnila s snovjo, ki je lažja od zraka, in potem bo letela. Napravila sta si torej takšno kroglo, zažgala pod njo ogenj, notranji zrak v krogli se je razgrel, postal lažji od zunanjega — in krogla je vzplavala v zrak. Prvič je krogla letela sama, pozneje so po* Se nadaljuje na 8. strani. 9 0 C o ® IM*. Skrivnost »Johanne Smith« igeahuca pte-d Santo iftofdca. - (novitca. - Ji^una ameriška zgad&a Združene države so »rešene«. Rečene prepovedi alkohola. Vse se je nadejalo, da bo zdaj število zločinov, bi so jih tako radi zvraoali na tihotapce alkohola in na vse, kar je bilo b njimi v zvezi, močno padlo. Pre-lUranjeno upanje, kakor se je kmalu pokazalo. Zakaj vse kaže, da je ti-etim, ki jim je bil in jim je še alkohol življenjska potreba, z ukinitvijo prohibicije le slabo ustreženo. Dovoljeno je namreč točiti samo takšne pijač«, ki vsebujejo le malo alkohola. Kateri pravi ljubitelj alkohola bo s tem zadovoljen? Tako cvete tihotapstvo danes nemara še bolj kakor poprej. In še bolj »lužijo lastniki »plavajočih igralnic«, to je Iuksusnih jaht, ki se zasidrajo fcunaj zakonite oddaljenosti treh milj od obale na morju v bližini elegantnih kopališč in ponujajo svojim (obiskovalcem tisto, kar je na kopnem prepovedano: pijače z velikim Odstotkom alkohola in hazardne igre. Dovoljenje za vstop na takšno ladjo, .v bair na njej in v igralnice stane eelo premoženje. Toda kdo ga ne bi M, če ne more živeti brez alkohola in brez kvartanja — samo če ga ima! V luki pred Santo Monico na kalifornijski obali je zasidrana »Johanna Smith«, stara vegasta jahta, ki so jo sveže prepleskali in tako »prenovili«. Okoli nje kar mrgoli policijskih motornih čolnov. Še pred nekaj dnevi je bila ta jahta obljubljena dežela malih motornih jaht iz vseh okoliških kopališč. Zdaj pa... Nekega večera, proti polnoči, se jo zbralo na »Johanni Smith« dve sto ljudd. Sami stalni gosti, pivci, kvar-tači in vmes mnogo lepih žensk. Znana, slavna imena iz bližnjega Hollywooda. Luksusne toalete šele-ste po vratolomnih železnih stopnicah, ki drže dol v bar. Brezhibni elegantni fraki se gnetejo okoli ze-lenobelih igralnih miz. Med tihim vzklikanjem croupierjev in nervozno, napeto tišino igralcev padajo vložki, ki pomenijo cela premoženja, ki pomenijo življenje ali smrt... Pridušeno udarja plesna godba iz bara. Najnovejši šlagerji preglasujejo smeh žensk, ki jemljejo liker za likerjem iz rok elegantnih natakarjev... Zdajci pa strese zrak strel. Smrtna tišina nastane, nato vrišč iz dveh sto grl. Kje je padel strel? Kdo je streljal? Ali je kdo ranjen? Kapitan zabrlizgne 'in alarmira svoje ljudi. Vso ladjo preiskati! Toda komaj tri korake v stran leži na palubi nepremična postava. Kapitan jo hoče postaviti na noge. Tedaj pa vidi, da ima pred seboj mrliča. Revolver zdrkne iz odrevenele roke, glava omahne nazaj... Samomor? Izguba pri igri? Ljubosumnost? Ne, samomor ni. Zakaj revolver je še nabit, torej ni iz njega prišel še noben strel. Tudi natrpana denarnica je nedoteknjena. Torej — dvoboj z nekim neznancem? Ali pa umor? Prihodnji trenutek so že vsi gosti zaklenjeni v baru in igralnicah. »Nihče ne sme z ladje, dokler ne pride policija!« Strašna panika nastane. Dve sto ljudi izgublja glavo, skuša vlomiti vrata in se skozi ladijske line vreči v morje. Samo policije ne, da ne pride njihovo ime v javnost, da ne bo njihovo slavno ime prišlo v zvezo s senzacijonalnim umorom... Čez pol ure je »Johanna Smith« že z vseh strani obdana z brzimi policijskimi motornimi čolni, ki so pri- Banka Baruch 15, Rne Lafayctte, PARIŠ Odpremlja denar v Jugoslavijo najhitreje in po najboljšem dnevnem kurzu. — Vrši vse bančne posle najku-lantneje. — Poštni uradi v Belgiji, Franciji, Holandiji in Luksenburgu sprejemajo plačila na naše čekovne račune: Belgija: št. 8064-64,* Bru-xelles; Holandija: št. 1458-66, Ded. Dienst; Francija: št. 1117-94, Pariš; Luksemburg: št. 5967, Lujiemburf?. — Na zahtevo pošljemo brezplačno naše čekovne nakaznice. hiteli iz Sante Monice. Policijski uradniki store svojo dolžnost. Sto devet in devetdeset gostov zaslišijo, izprašujejo jih o namenu njihovega bivanja na jahti in o alibiju. Vsi se oddahnejo: sto devet in devetdeset gostov se lahko izkaže, da v trenutku zločina niso mogli biti na kraju, kjer so našli umorjenca. Vsi so bali ali pii igri ali pa v baru ... Počasi se obrne »Johanna Smith« proti luki, policijski čolni se je drže ko klop. Zaslišanje ni razčistilo skrivnostnega umora. Umorjenec je znan ameriški igralec. Dve sto ljudi je bilo na ladji. Nobeden izmed sto devet in devetdesetih ni prišel v poštev kot morilec. Samomor je, kakor vse kaže, izključen. Kdo je torej morilec? Detektivi imajo težko nalogo. Ljudje domnevajo in ugibajo na vse strani. Gostje elegantnih kalifornijskih kopališč, kjer je bilo zadnje čase tako dolgčas, so se vendar že dokopali do senzacije. Pripovedujejo, da so videli ravno v usodni uri, kako je drvel čez morsko gladino proti San Franciscu motorni čoln z utrujenimi žarometi. Drugi spet trde, da je imel umorjenec razmerje z najlepšo ženo v Hollywoodu in da je padel v dvoboju z nekim neznancem — tretji spet vidijo krivca v kapitanu... Takšni dogodki v Ameriki niso redkost. Na obalah Amerike srečate na stotine takih plavajočih igralnic. In krvavi dogodek na »Johanni Smith« je pač samo ena izmed stoterih »prav ameriških zgodb« ... Venera Napisal J. P. Herrick O, kako sem srečen! Rajal bi in plesal in vsemu svetu oznanil: »Slaven sem in Mary me ljubi!« Pa sem tako truden in glava mi je tako težka! Ko pa nisem še vajen šampanjca, ne jazza, ne chariestona ... O, kako Čudovito je Mary plesala! In epet šampanjec... Najrajši bi spal, pokojno, brez misli. Saj sem vse dosegel, po čemer sem hrepenel. Do-ibil sem od države naročilo, da izkle-Žem kip moderne Venere. Mene so izbrali, mene, neznatnega kiparja Franka Trencha, izmed tisočev drugih so mene izbrali. In Mary War-irenova me 'ljubi, čutim to, vem... Mary me ljubi... ljubi me!... Že epim ... Venera ... Mary!... Tedaj me zgrabi neka roka za (ramo in me strese. Planem pokoncu, nolnce ml sije v obraz, poldne je moralo že zdavnaj miniti. »Govoriti moram s teboj, Frank JTrench!« »Saj veš, Patrick, da imam zate Kmerom časa!« »Vse vem, Mary Warren ljubiš, ne lajil...« »Cernu bi tajil, da, ljubim jo in jo fcom vzel za ženo, ko dodelam kip.« »Ne, ker jo bom jaz vzel za ženo, Be danes, zakaj detroitske tovarne so kupile moj izum in jaz sem bogat, Frank, neizmerno bogat!« »Častitam, fant, a v kakšni zvezi K j bo to z Mary? Ona vendar mene ibil...« »Vem. Toda to mi nič mar! Zmerom el imel večjo srečo ko jaz. Toda nemara imam danes le nekaj upanja. Evo ti dveh krogel, ena je bela, druga črna. Kdor potegne belo, dobi. Kdor potegne črno, izgubi. Izgubi Mary in življenje. Na svetu ni dovolj prostora za Patricka 0’Powellla in Franka Trencha! Na, izbiraj, ali pa ...« »Za Mary ne igram. In potem... saj bi tako spet dobil, in veš, da mi ni do tvoje smrti, Patrick!« »To pot ne boš dobil! Potegni, ali te pa ustrelim!« »Kakor želiš. Pogoji?« »Bela krogla zmaga in dobi Mary. Kdor potegne črno, izgubi in mora pri priči izginiti!« »Saj moram poprej vendar še izvršiti državno naročilo. Zato ne morem pri priči...« »AIH right, my boy. Tri mesece ti dam. To ti bo menda zadosti. Toda kdor izgubi, se ne sme več potegovati za dekle!« »Velja! Sem že potegnil, Patrick!« »Jaz tudi, Frank!« »Kaj imaš?« »Saj sem vedel, da se mora nekoč tudi meni sreča nasmejati. Da si mi zdrav, Frank, čez tri mesece ...« Crna krogla! Zakotalila se mi je iz rok na tla in se razbila. Razbila kakor moje živiljenje... Kaj naj mi bo poslej slava, kaj naj mi bo delo? Cez tri mesece bo vsega konec. Kdo se bo potem še zmenil zame? Patrick bo takrat sedel pri moji dragi, poljubljal jo bo... Ne, tega ne prenesem. Ne sme biti njegova ne nikogar drugega! Misel se mi zasveti. Strašna misel... a čudovita. Vrela kovina! Iz brona, kip v naravni velikosti, nag, čisto nag... Venera... Mary! Okna so zagrnjena, vročično hitim delati. Oder že stoji, zmes se mi je posrečila, ni ga atleta, ki bi jo mogel zdrobiti, ko se strdi na zraku. In Maryne nežne kosti? Ali bo prišla? Dvanajst je že. Vse je pripravljeno. Temna je noč, nihče je ne bo videl. Zakaj je še ni? Ura neutrudljivo tika. Kako neznosno počasi leze kazalec čez številke. Kakor dolge, mršave noge gnusnega pajka ... Pet n.inut... deset minut!... Ni je! Počakaj dekle, pote pojdem! Taka tema je, da ne vidim roke pred seboj. Spotikam se nad koreninami in deskami, do krvi si obtolčeni koleno, padam in se pobiram, spet padam. Zdajci pa, glej, lučka v temi. Prihaja! Ne. Patrick je to. Od nje prihaja! Požvižgava si in okrogli obraz mu žari. Kako bedast je! Gotovo ne sluti, da je bila nocoj posHednjič v njegovem naročju. Poslednjič, bedak! žvižga si in gre veselo svojo pot. In tam daleč v gozdu, onkraj reke, se utrne njegova luč. Zdaj gre spat, medved neokretni, in njegov glavni dobilek, njegova Mary bo moja! Glej, nova lučka! Mary. Vitka postava, lep jasen obraz. »K meni greš, Mary?« »Ali si dvomil?« »In si pripravljena?« »Ali si dvomil?« In potem v delavnici. Gola stoji njena prelestna postava za stekleno steno. Malo jo je sram. Toda Venere ne sme biti sram. Potem pa ponosno privzdigne glavo in spusti lehti in ve, da je lepa, da je božanska. In vabi, vabi k sebi... zakaj je nisem poljubil? Zdaj je steklo med nama. Vabi in vabi... Ali je tudi Patricka vabila? Patricka, ki je žvižgaje kakor zmagovalec stopal skozi gozd? Prisegel sem, da je ne sme nihče imeti, ne on ne jaz. Nihče na svetu! Pritisk na gumb. Počasi kakor blatna reka se vlije bela gmota v kalup. Pokrije noge, meča, stegna, njeno belo telo, vrat... Vse ogrne topla, kašnata gmota in se strdi v kamen. Ne, zdaj ne smem tja gledati, drugače se mi še zasmili. Ne smem postati slab, ne smem. Zdajci krik ... »Ljubim te, Frank!« Končano! Glava tone v lepljivo gmoto. Tedaj pa razbijem steno, na tisoč koscev se razleti steklo. Toda sekira mi otopi ob trdi beili gmoti. Ni ga atleta, ki bi jo mogel razbiti. In v njej ona umira. Jaz lopov, prekleti! Brž po žago za kamen. Kako cvili, ko se zobje zasekavajo v strjeno zmes. Kako hrešči in škriplje! Zdaj — kalup se prelomi na dvoje, žaga utihne. Prepozno. Mrtva je. Njen obraz je veder in lep, ni ji, kakor sem se bal, smrtni krč spačil črt na njem. Na ustnicah še plavajo njene poslednje besede: »Ljubim te!« Spomenik ti postavim, kakor egipt-ski faraoni niso lepših imeli. Tvoj kip, tvojo sliko, tebe samo bom živo ljubil na tvojem grobu! In ogrnem njeno bledo telo v škrlaten plašč, privežem marmorno ska- Avto te® Hadmmb/a London, v oktobru. Dopust brez avtomobila ni dopust, si je dejal neki angleški kolonijski častnik, ko je prišel za nekaj tednov v London na dopust. Zatorej si je kupil avto. Ne ravno najnovejšega modela; navaden avto, v katerem se za silo sedi in ki se da tudi spraviti v tek, če zna človek z njim ravnati. Avto je stal častnika 30 funtov šter-lingov (7000 Din). Da od takšnega avtomobila ne moreš pričakovati čudežev, je razumljivo. ■ Dopust se je bližal koncu. Kam zdaj z avtom? Gledati mora, da se ga na lep način odkriža. Toda kupci so danes redkejši od starih avtomobilov, in troski prevoza v Indijo bi znesli dosti več, kakor je avto stal. Prodati ga tudi ni mogel, ker ni bilo kupca. Čas odhoda se je pa neizprosno bližal. Tedaj se je častnik brez dolgega pomišljanja odločil: natovoril je na avto svojo prtljago, se odpeljal v pristanišče, stopil na ladjo in odplul proti Indiji. Voz je pa pustil na nabrežju. Še tatovom avtomobilov se ni zdelo vredno seči po njem. Čez nekaj tednov se je pa zgodil čudež. Častnik je dobil iz Anglije pismo, uradno obvestilo, da mora plačati toliko in toliko funtov globe, ker je pustil avto brez nadzorstva na prostem. Toda častnik se za to še zmenil ni. Ni trajalo dolgo, ko je dobil drugo obvestilo, to pot že strožje. Pa tudi zdaj častnik ni odgovoril. Kaj mu mar voz, ki ga je prepustil njegovi usodi! Toda v tretje gre rado. In tako je dobil novo pisanje od policije pristanišča, kjer se je vkrcal. V njem je bral siromak, da so ga obsodili na pet funtov globe, ker se ni odzval pozivu. Lepa reč, si je dejal častnik. Tedaj mu je pa nenadoma zasijal obraz. Zakaj bral je dalje: »Da poskrbimo za kritje globe petih funtov, smo morali avto prodati. Izkupiček znaša 50 funtov ter vam odštevši globo pošiljamo po priloženem čeku 45 funtov. Opozoriti vas pa moramo, da prihodnjič ne puščate več avtomobila brez nadzorstva, ker bi ga sicer spet morali prodati.« Tako je častnik na lepem zaslužil 15 funtov — in to je napravila policija s svojo globo. Hepcetnagtiivi Newyork, v septembru. »Gospodar smrti« se je imenoval letalski akrobat McWaverly. In res se je zdelo, kakor bi se ga še smrt bala. Na trapezu, visečem pod letalom, je izvajal 300 m nad zemljo umetnije, ki jih drugi še na tleh ne bi napravili. McWaverly je igral na krilu letala tenis, na trupu aero-plana je hodil s hoduljami, neštetokrat se je spustil iz enega letala v drugo, skočil iz letala v avto, se popel iz avtomobila v letalo, se vrgel iz letala v motorni čoln ali pa na drveči vlak. McMaverly je znal vse. Triumfiral je nad smrtjo. Pred nekaj dnevi je pa hitel po newyorških cestah bolniški voz. Peljal je v bolnico nekega moža, ki se je boril s smrtjo. Moža so operirali. Zlomil si je bil hrbtenico. Toda vsa prizadevanja so bila zaman. Bolnik Imenitno neguje temne lase Doslej ste zastonj vpraševali, kako je treba negovati temne lase. Zda{ pa imote poseben, čisto preprost po* moček: Redno umivanje las z novim Bruneloflor Shampoonom, Učinkuje naravno in edinstveno za» radi hequila, ki ga ima v sebi. Kostanjasto barva, temni ton sta i tem neverjetno poudarjena. Lasje dobe krasen blesk in čudovit lesk. Nenavadno lepo se kodrajo. barvt'. E I I D A S P E C I A L S H A M P O () BRUNETAFLOR je v rokah zdravnikov izdihnil. Pozneje so pogledali, kdo je: imenoval se je McWaverly... »Gospodar smrti« je spal v hotelski sobi. Ponoči se mu je nekaj hudega sanjalo. Premetaval se je sem in tja, padel s postelje — in si zlomil hrbtenico... Tako se igra usoda z ljudmi, ki se prevzamejo. Breitbart, kralj železa, ki je pregrizel železno verigo kakor žemljo in zabijal žeblje z golo pestjo v trd les, je umrl za zastrupljenjem krvi, ker je bil stopil na majhen rjast žebelj. Neki znamenit plavalec je utonil v mlaki. In mož, ki je pred 30 leti peljal samokolnico po vrvi, ki so jo razpeli nad Niagarskimi slapovi, si je zlomil tilnik, ko mu je pred meseci v Newyorku spodrsnilo na bananovi lupini. l/lacacHikl, siodU svofa dol-ŽMst, p&ccu/naite mmocmm lo za njene noge in se odpeljem na sredo gorskega jezera. Tam jo pogreznem, in rdeča, škr-liatna krsta se potopi sto deset metrov globoko. Dani se že, ko iščem prostora za spomenik. Tamle na malem otoku naj stoji, na griču visoko nad vodo... Venera... Mary. Dnevi minevajo. Pozabljam in delam. Kujem, pilim, vlivam staljeni bron v kalup, kujem in pilim. Kako dobro d6 delo podnevi! Toda noči so poilne groze in nespanja in še groznejših sanj. Tedaj zaslišim zunaj krik in vik, in potem njen glas: > Ljubim te, Frank!« Kako strašne so te noči! Gotovo jo zunaj iščejo. Iščejo jo, a k meni ni nikogar. Dobro sem se pripravil na vsa vprašanja, toda nihče me ne vpraša. Le Patrick pride nekega dne. Bled je, postaral se je, njegovi lasje so beli in oči rdeče od joka. Ali zna mar ta trdi človek jokati za žensko? Pravi, da prekličiva dogovor. Ne, tako pa ne, prijatelj, čez dva meseca bom umrli, in pika. Nič prigovarjanja! Maja je z glavo odide. Mojega kipa še pogledal ni. Če bi vedel?!... Končano! Kip je dodelan! Jutri ga bodo razstavili na trgu, ki sem si ga sam izbral in je odbor nanj pristal. Na otoku sredi gorskega jezera. Blizu tebe, ljubezen moja, bo stal tvoj spomenik, najin spomenik, zakaj tudi jaz pridem kmalu za teboj!... Potem odkritje. Počasi pade ogrinjalo. In tedaj krik. Patrick 0’ Po-well je zblaznel. S sekiro se je zagnal na bronasto soho in kriči. Štirje možje ga skušajo ukrotiti. Prepozno. Glava odleti na tla, potem lehti, prsi so razbite. Vse je razbito, grdo in brezoblično. »Ti si jo ubil, Frank Trench! Priznaj!« Njegov blazni pogled išče mojih begajočih oči. Obdan od štirih mož prihaja bliže, vse bliže. Ne maram govoriti, pa vendar govorim. Besede, stavke... priznanje. In potem je vsega konec. Potem ječa, razprava, obsodba. Na električni stol, seveda. »Jutri torej,« reče ječar. Danes hočem še spati, spati in sanjati... Venera ... Mary... Tedaj me zgrabi neka roka za ramo in me strese. Planem pokoncu, solnce mi sije v obraz, čas je prišel. Krvnik čaka ... Takrat pa zaslišim smeh, sladki srebrni, tako dobro znani mi smeh, in zaslišim Patrickov razlegajoči se medvedji glas: »Hej, fant, kako dolgo pa misliš še spati?« Mar sem zblaznel, saj to sta vendar Patrick in Ann, Maryna mlajša sestra. In Pa-trickove močne roke objemajo Ann. Toda potem vendar ne ljubi Mary, in stava, umor, obsodba, električni stol — zgolj nezmisel in sanje! In Mary. Na vedrem, lepem obrazu, na njenih rdečih ustnah so še zdaj neizgovorjene besede: »Ljubim te, Frank!« Še tisto uro sem se z njo poročil. In zdaj klešem z mrzlično naglico njen kip. Dnevi minevajo, polni dela. Kujem,' pilim, vlivam stopljeni bron v kalup, kujem in pilim. Kako lepo je delo podnevi! In kako lepe so noči!... TEDM* — Neka francoska polarna ekspedicija, ki je prebila colo leto v vzhodni Grenlandiji, je dognala, da visi nad severnim polarnim ozemljem v višini kakih 100 km pravcata streha iz ledu. Ta ledena streha sestoji iz drobcenih delcev vode, ki so še dosti manjši od deževnih kapelj, in ki v strašnem mrazu, kakršen vlada tam gori, zmrznejo in se strnejo v ledeno plast. — Lipski proces proti požigalcem nemškega državnega zbora se od torka nadaljuje v Berlinu, in sicer na kraju požiga samem. Ker je glavni obtoženec Holandec van der Lubbe požig priznal, hoče zdaj državni tožilec dokazati sokrivdo ostalim štirim soobtoženim, Nemcu Tor-glerju in Bolgarom Dimitrovu, Popovu in Tanevu. Svetovna javnost pa ne verjame, da bi bili tudi oni zapleteni v stvar. — V noži s petka na soboto je med postajama Podsusedoin in Zaprešičem na progi Zagreb—Zidani most eksplodiral na tračnicah peklenski stroj. Odtrgalo je 32 cm dolg kos tračnice, druge škode pa ni bilo. — Znani ameriški boksaž Young Strib-ling je padel z motocikla, ko se je peljal v bolnico, kjer mu je žena ravno po-rodila. Morali so mu odrezati nogo, toda življenja mu niso mogli rešiti. — N j. Vel. kralj in kraljica sta prošli teden obiskala Sofijo in Carigrad in se sestala z bolgarskim kraljem Borisom in predsednikom turške republike Kema-lom. Na povratku domov sta se ustavila na Krfu in počastila spomin tam pokopanih srbskih vojakov, ki so po albanski Golgoti podlegli na Krfu. — Prejšnji teden so priredili na gorenjski, kamniški, vrhniški in notranjski progi poskusno vožnjo z motornim vlakom, ki smo ga dobili na posodo iz Avstrije. Vozil je s hitrostjo 80—90 km, ponekod celo 100 km na liro. Najbrže bo železniška uprava nabavila nekaj takih vlakov za stalen promet na naših progah. — Blizu Hollvivooda je neki iz službe odpuščeni filmski operater zažgal gozd. Nastal je silen požar, ki je zahteval 61 človeških žrtev. Zločinca so prijeli. — Ravnatelj drž. konservatorija v Ljubljani, naš »pevski oče« Matej Hubad je upokojen. Star je 67 let in je celih 35 let deloval pri ljubljanski Glasbeni Matici. — Bivši predsednik francoske vlade Herriot je po povratku s potovanja po Balkanu, Turčiji in Rusiji obolel. Zdravi niki so ugotovili ledvične kamne. Bolnikovo stanje ni nevarno in se polagoma popravlja. — Neki nemški tovarni se je posrečilo izdelati svetilni plin v tekoči obliki, tako da se lahko shrani v jeklenih steklenicah. V Berlinu ga bodo v kratkem že začeli takšnega dobavljati gospodinjstvom. Gorilna vrednost takšne steklenice stis< njenega plina je približno tolikšna kakor jo ima 50 kubičnih metrov plina, in za« došča gospodinjstvu za 1—3 mesece kurjave in razsvetljave. Pomemben jo izum predvsem za tiste kraje, kjer nimajo plinske napeljave. — Dunajska občina je poslala občini Nitri na Slovaškem račun na 35.000 šilingov (350.000 Din) za oskrbo 9 nezakonskih otrok, ki jih je na Dunaju rodila neka Nitranka. Mestni očetje v Nitri zdaj ne morejo spati, ker ne vedo, kje naj vzamejo toliko denarja. — Po najnovejših podatkih ima Pari* 2,891.020 ljudi, z vsemi predmestji pa 4,933.855. — Cena srebra v primeri s ceno zlata je bila pred vojno 1:10, danes pa 1:66, Posebno zadnja leta srebro neprestauo pada. — V nogometnem tekmovanju za prvenstvo Jugoslavije jo v nedeljo zmagal BSK nad Primorjem 5 :0, Hajduk nad Jugoslavijo 1 :0, Cradjanski nad Haskom 1 : 0, BASK nad Vojvodino 2 : 0, sarajevska Slavija nad osiješko 3 :2. — Prvi je BSK s 24 točkami, drugi BASK z 22, tretji Hajduk z 21 točkami. Primorje je padlo na 7. mesto in ima 15 točk. Kalvarija ljubezni Roman Iz naših dni. Napisal P. R. 36. nadaljevanje To lepo žensko so naši bralci go-itovo že »poznali. Da, bila je Hana! Skoraj nič se ni postarala,’ njena lepota je postala le že zrelejša, samo neka nedopovedljiva žalost je odsevala z njenega obraza. Ljubeče je pogledala dečka, ki je govoril z njo, in ga resno zavrnila: »Ne, Franček, tako ne smeš govoriti. To bi bila laž, in človek ne sme nikoli lagati.« »Prav, mama, pa ne bom nikoli (več izgovoril tega imena. Rekel bom samo: Moj stric Matoš... Ali bo tako prav?« »Da, sin moj. In zato ga ne boš nič manj ljubil, kaj ne?« »Ne, mama. Čeprav me on ne mara...« »Kako moreš tako govoriti o nesrečnežu, ki ne ve, kaj dela in kaj govori?« »Pa se vendar časih zave, mama, o, videl sem že, in takrat me tako čudno pogleda in nagrbanči obrvi...« »Ne, Franček, ni res, motiš se...« »Ne motim se, mama. Tudi srce mi pravi. Toda zato se ne srdim nanj... zakaj potem, ko se spet nič več ne zaveda, me prime za roko in me objame in poljubi. In tedaj zaprem oči in se stisnem k njemu in mu sam pri sebi rečem: Očka... In takrat sem vselej srečen.« »Ubogi otrok!« »Veš, kaj ti povem, mama?... Mislim, da bo tudi njemu tu ugajalo... Zdaj mi pa povej, mamica, kaj ne da še nismo nikoli bili v Lucernu?« »Ne še.« »Takrat, pred štirimi leti, smo bili v Iiiterlaknu, kaj ne?« »Da.« »In potem v Engadinu, ono poletje?« »Da. In v Montreuxu, ob Ženevskem jezeru.« »Tega se nič več ne spominjam. Takrat sem moral biti prav majhen.« »Da, štiri ali pet let ti je bilo.« »Ti imaš torej rada Švico?« »Zelo rada. Toda to pot smo prišli sem zaradi tebe, zaradi tvojega zdravja. Morski zrak ti ne stori dobro, planinski je mnogo boljši. Boš (videl, kako lepo barvo boš tu dobil.« »Misliš, mama?« »Prav gotovo, in tudi močan boš postal.« Deček se je izvil iz materinega objema in stopil po terasi. Tedaj se je opazilo, da malce šepa. Zdajci se je ustavil in si del roko pred usta. 'Kašelj ga je popadel. Ilona ni mogla odtrgati oči od njega. In žalost na njenem obrazu je postala še večja. !A že se je deček spet obrnil k njej. »Saj ni nič hudega, mamica, saj bo takoj minilo.« In da bi odvrnil njene misli drugam, je pokazal z roko dol na jezero: »Ali vidiš, mamica, onole ladjico? !AIi ni lepa?« Ilona je pogledala v smer, ki ji jo Je pokazal sin, toda njej se ni zdela nič lepa. Bila je preveč zaverovana y svoje žalostne misli. Vsa prošlost je tisti trenutek stopila pred njene oči. Prošlost, ki ji je prinesla toliko grenkobe, toliko mržnje in toliko trpljenja! Mnogo let je že minilo od tistih tragičnih dogodkov, ki so »trli njeno življenje. Ko je zapustila Križe, je posvetila vso svojo skrb Cirilu... Toda nesrečnež se ni zmenil za nič okoli sebe, in tudi govoril ni skoraj nič več. Potem ga je vzela s seboj v samoten kraj ob morju, da bi tam našla miru in pozabljenja. Cirila je izdala za svojega brata... In zdaj res ni bil zanjo nič drugega kakor njen starejši in nesrečni brat... In potem je dobila otroka... Vzgojila ga je daleč od sveta v samoti, kjer je samo morje butalo v skale pod njenim stanovanjem in prevpilo glas njene vesti... Zdaj je živela samo še za dve bitji na svetu: za Cirila in svojega otroka! Horvina ni nikoli več videla. Toda vedela je, da živi zase, žalosten in ves v svojem delu in v spominu na zločin, ki ga je storil. Tudi to je vedela, da jo je iskal, toda vse njegovo iskanje je bilo zaman, saj živa duša ni vedela, kam je šla. Časih ji je tudi prišlo na um, da bi se odrekla Cirilu in ga vrnila njej, ki je vzlic onemu pismu, napisanemu v minuti užaljenosti in obupa, trpela Bog ve kje daleč... nemara prav tako zapuščena kakor ona sama... njej, zakoniti ženi, in otrokom, ki še nista mogla razumeti, kaj se je zgodilo, in sta morda objokovala smrt svojega očela. Toda kje je ta ženska? Kam je odšla? Ilona ni vedela. Venomer ji je prihajala na misel, čeprav je vedela, da je nikoli več ne bo videla. Franček je rasel in se razvijal. In potem je lani pri otroški igri padel in se pobil, in od takrat ni bil več prav zdrav. Prej je bil močan, rdečeličen otrok, zdaj je pa začel bledeti in hujšali ud dne do dne. Nekega dne je prišepal k njej in ji rekel, da ga boli v kolenu. In od časa do časa se mu je suh kašelj utrgal iz prsi. Zdravniki, ki se je nanje obrnila, so majali z glavo, ne da bi ji mogli povedati, kaj je prav za prav otroku. Nevarnega, so dejali, sicer ni nič, vendar je treba paziti nanj. Imeti mora dobro, krepko hrano in dosti razvedrila. Bivanje ob morju mu utegne dobro storiti, toda še boljše so planine z gorskim zrakom. Ilona se je spet odločila za Švico. In tako sta danes popoldne prišla v Lucern, kjer ostaneta najbrže samo začasno, potem pa odideta še više v gore. Ciril bi dobil posebno sobo s strežajem, ki bo pazil nanj, v drugi sobi bo pa Ilona z otrokom. Nacionalni hotel je eden izmed najrazkošnejših in najlepših v mestu. Madžarka je še zmerom razpolagala z velikim premoženjem in si je lahko privoščila, česar si ji je srce poželelo. Deček se je bil med tem nagledal ladje, ki je polna potnikov pristala pred hotelom, in se vrnil k materi. »Idurt « kemično čiščenje, barvanje In svet-lolikanje Tedaj so se pa odprla vrata na teraso in med palmami in evkalipti se je prikazal Ciril. Bil je gologlav. Ob prvem pogledu nanj si videl, da so leta zapustila globoke sledove na njem. Bil je nekoliko sključen, v čelo so se mu bile zarezale brazde in njegov obraz je razodeval čudno bolest. Lase so mu prepletale sive niti. Deček je stekel k njemu. »Oč... ne... striček... striček!« Toda nesrečnež se ni zmenil zanj. Zavil je proti kameniti ograji in se naslonil nanjo. Njegove še zmerom lepe črne oči so se zagledale v daljo. Toda ognja ni bilo v teh očeh. Bile so mrtve in prazne. In vendar je deček malo prej rekel, da so se časih čudno temno zabliskale... Časih je, kakor je Franček dejal, vzel fantka v naročje, ga objemal in poljubljal, toda dostikrat ga je tudi sunil od sebe in obraz se mu je spačil v čudni sovražnosti, ki je iznenada izpodrinila prejšnjo mehkobo. Mlada žena je pristopila k Cirilu in mu položila roko na ramo. Ozrl se je k njej, toda takoj je spet odvrnil pogled in se trudno zagledal v pokrajino. »Ubogi... ubogi prijatelj!« je zamrmrala Ilona. Ljubezen v njenem srcu je bila še zmerom živa, toda ta ljubezen ni bila več čutna, nikakega poltenega kopr-nenja ni bilo več v njej... bila je ljubezen iz usmiljenja, vdanosti in dobrote. Ilona je obstala kraj Cirila, zatopljena v svoje misli. Takrat je pa Franček, ki se je bil na drugem koncu terase spustil v mehak naslanjač, vzkliknil: »0, ko bi vedela, mamica, kako prijetno je tu!« Počasi in nežno je Ilona segla Cirilu pod pazduho in ga potegnila s seboj. Vsi trije so posedli v naslanjače v senci evkaliptov in palm in z naslado vsrkavali dehteči zrak. Tedaj se je pa prikazal na terasi hotelski sluga. Stopil je k Iloni in se spoštljivo priklonil: »Oprostite, gospa, formalnost... Niste še prijavljeni... Če dovolite, bo prišla gospa upraviteljica gama gor s knjigo, da se vam ne bo treba truditi dol.« »Prosim.« Sluga se je priklonil in odšel. Nekaj minut nato je res prišla upraviteljica z debelo knjigo v rokah. Bila je ženska kakih štiridesetih let in prijaznega obraza. »Oprostite, da vas nadlegujem, toda sami veste... formalnost je pač formalnost.« Postavila je knjigo na belo prebarvano železno mizico in jo odprla. »Smem prositi?« Obrnila se je k Cirilu. Dr. Milavec jo je pogledal s praznimi očmi, potem je pa nenadoma vstal, stopil k ograji in se naslonil nanjo. Upraviteljici se je raztegnil obraz. Ali ga je mar razžalila? Toda že se je obrnila Ilona k njej in ji pojasnila: HUMOR Izbera »V zajcu, ki sem ga včeraj pri vas kupila, je bilo vse polno šiber.« »Prihodnjič, milostljiva, bom gledal, da dobite kaj boljšega. Ali naj vam priskrbim zajca, ki si je sam vzel življenje, ali pa takega, ki se je do smrti nagrohotal?« Thomas Morus Veliki a nesrečni državnik Thomas Morus je odgovoril, ko so ga vprašali? kaj sodi o zakonu: »Kdor se ženi, je v podobnem položaju kakor človek, ki seže v vrečo, kjer je sto kač in samo ena jegulja, po jeguljo. Sto proti eni stavim, da bo krivo zagrabil.« Dvogovor v dunajski ježi >Za kaj si dobil tri leta?« »Vlomil sem v Centralno banko. — In ti, kaj si pa ti napravil, da si dobil šest let?« »Ustanovil sem Centralno banko!« »0, ti neumno dekle!« Zgodilo se je, da je nekoč prišlo pismo, naslovljeno na znanega filmskega zvezdnika, domišljavega igralca, ki so bila vanj vsa dekleta zaljubljena, po nesreči v roke njegovega tovariša, ki ga je nič hudega ne sluteč odprl. V njem je zagledal krojaški račun za domišljavega umetnika in poziv na takojšnje plačilo — vse prej ko obožujoč in ponižen poziv. Igralec je pismo zalepil in ga oddal na naslovnikovo mizo. Kmalu nato je vstopil zvezdnik, sluga mu je dal pismo, ki ga je krasotec počasi in v skrbno izbrani pozi prečital. Nato ga je spet korektno zgenil in vzdihnil polglasno, a tako, da so ga vsi navzočni lahko slišali: »0, ti neumno dekle!« Težko vprašanje Narednik v šoli: »Kdo tvori kaj in ga kje kako imenujejo?« Grobno tišina. Narednik: »He, spet ne veste?! Zapomnite si: stotniki tvorijo poseben razred in jih pri konjenici imenujemo konjiške stotnike! Razumeli?« Pri vedcževalki »Prečne črte na vaši desni dlani kažejo, da se boste poročili z odličnim mladim gospodom in da boste srečni z njim.« »Imenitno! Zdaj mi pa še povejte, kako naj se sedanjega moža odkri-žam!« Gounod Ko je bil Gounod na višku svoje slave, se je nekoč razgovarjal o svojih delih z mladim glasbenikom in naposled dejal: »Čim globlje prodrete v našo umetnost, tem večje spoštovanje dobite pred umrlimi mojstri. Ko mi je bilo toliko let kakor vam, sem si rekel: ,Jaz!‘ S 25 leti sem si dejal: »Jaz in Mozart!' S 40 leti: ,Mozart in jaz! In danes rečem čisto tiho: ,Mozart!'« Grof MONTE-CRISTO So man Napisal Aleksander Dumas 7. nadaljevanje. rovod' .če*C n0*ve!N. »P°* P° ,e;o0o*Po.^n!. srii -*» Za vse pisane reči nescaoit- pristen samo v vi5nj