SLOVENSKI GLASNIK Izhaja 5., 15. in , 25. v mescu. Lepoznansko-podučen list. Velja za celo leto 3 gold. Vreduje in na svitlo daje: Anton Janežič. St. 6. V Celovcu 25. februarja 1861. VII. ZV. Življenje. (Zložil J. M.) Sukal sem veslo s pocito roko, j^fjjjj Metal za sabo penečo vodo; V mirnih se valih je ladja zibala, Kam in kak daleč? ni roka prašala. Sine pa veter visoko z neba, Ladjo potrese, vali razberzd/i; Šibko se veslo prekerhne brodarjuj ,,, Ladja postane igrača viharju. ^ V brezno sem vesla pometal konce, Križem pa mlade položil roke ; Valov ječanje, skakanje sem gledal, , Mirne pa duše se tako spovedal: Dalje, le dalje, vihar, le naprej Ženi do morja neznanih me mej : V skale in smert, al do resnega proda! Tebi se 'zročam nebeška osoda ! Čertice iz bankovčevega življenja. (Konec.) Pridni in delavni narodi,so veliko bolj prebrisani, kakor leni, ki so zadovoljni s tem, kar jim plodna narava deli po majhnem trudu. — Prebrisane glave pa više omike ne žele edino zavoljo oituke, ampak z omiko hočejo doseči tudi viso veljavo med ljudmi'. Mogočnemu uplivu je pa potrebno tudi dostojno premoženje, klero podpira tisto veljavo, ki si jo je človek z omiko pridobil. Ako tedaj bistre glave iz nižih stanov dosežejo z omikcr tudi veće posestvo, je to prav dobro, ker tako razširja se omika, berašlvo in revšina se manjša in zgublja, prevelike posestva se delé, manje se množijo, in v deželo prihaja enakomernost .premožnosti in blagostanja ; ljudje spoznavajo, da so enaki med sebo, in zvonec Tiosi med njimi, kdor si ga je zaslužil po dušnih prednostih. Da pa eden zvonec nosi, vkoreninjeno je v na-tori človeški: kdor se zave svoje moči, zbudi se v njem tudi želja, zvonec nositi med slabšimi in podvra-čati jih svoji volji. Srečni ljudje, kterim zapoveduje nar pametniši ! Bolje je tedaj, da omiko in ž njo veljavo doseči morejo tudi nebogati, kakor pa je bila tista dolga doba zgodovine, v kteri je revnim pot bila» zaperta do viših stopinj, ko je bila vsa omika in mogočnost pri premožnih , ki so se imenovati začeli više stanove. V dolgem prevzetnem gospodarjenju so se plemenitažili, kot bi bili svetejše kervi: zatirali so enake pravice sorodnih ljudi, silili so jih v sužnost in robote, vladali so jih s terdo roko, sodili med njimi po svojenn pravu in v svoj prid; terdili so celo, da premoženje, kterega je niži podedoval po starih očakih, in ktero je tako staro in tako pravično pridobljeno, kakor grad plemenitaški, je reveževo samo po milosti tiste peščice plemenitaških gospodov. Tako je včasi bilo v dolgi dobi srednjega veka. Pa popihala je mileja sapa po zemlji, ki je nesla omiko po široki deželi iz terdnih gradov v rasteče mesta in nizke koče sužnih kmetov: odperla je oči njih bistrim sinom, da so spregledali, da so spoznali resnice, kakor svet stare, zdaj na novo zbujene. Medtem ko so plemeniti gospodje v prirojeni prevzetnosti mirno dremali, lerdno zaupovaje v moč svojega imena in s silo prisvojenih, pa kot postava za-staranih pravic, so njihovi podložniki prebrisane glave ušli iz kletke. Dospevši k spoznanju pravic obče človeških in enakosti vseh ljudi, stopili so možko pred gospodo, izderli so palico in meč iz njih rok, in nekdanjemu sužnemu ni več zaperta pot moči in veljave, ko je dosegel potrebno omiko. Močno se je razširila omika, postali so mnogi gospodje, manj terdo je postalo gospodstvo ; spoznana enakopravnost vseh ljudi je naredila, da se veljavni možje ne trudijo več samo za lastni prid, temuč z lepimi in dobrimi napravami za blagostanje vsih, za razširjanje omike in zlajševanje ubožnosti. V srečneji dobi živimo, ktero nam je pripeljala razširjena omika. Enakost imena in pravic se bo vedno bolj uterdila , kakor bolj se bo vidilo, da je omika v lasti vseh ljudi. Nič več se ne bode vernila doba srednjega veka, ampak nastale bodo drugače pravila, ki se zdaj začenjajo, in drugače prenaredbe, kakor smo jih kdaj imeli. Srečna tedaj bistra glava iz priprostih stanov, ki jo more omika povzdigniti čez navadne ljudi med nar više može, da z blago voljo in dobrimi vedami koristiti more stanovom, ki so ga rodili, in vsemu narodu. Vendar tudi zdaj ne more doseči vsaka bistra glava take sreče in moči. Mož, ki bi bil umel izverslno vladati celo deželo, je vodil vse dni plug na njivi očetovski; imel je v sebi glavo in pogum verlega vojskovorija ,• pa čedo je gonil po planini, in moril le divje kozle. Uni je mazal sirove znamenja ob cestah, in postal bi bil morebiti imeniten slikar, ako bi bil imel potrebnih darov Plutovih, ako bi piu bil v mladosti prijatel pokazal pravo pot. Pravijo^ — 22 — sicer nekteri, da si izverstna glava sama predere pot do više vede in umetnosti. Mnogo tacih izgledov je v zgodovini, pa morebiti je tudi veliko mož, ki so nepoznani in neslavni umerli v kmečkih rovtah: in postali bi bili sville zve/.de na nebu naroda, ako bi bili vidili mogli šolo in bukve. Dospeli so drugi precej daleč na poti do časti, pa obsijala bi jih bila viša slava , ako bi bili znanstvu darovali tudi tiste ure, v kterih so se morali truditi za nizke vsakdanje skerbi. Veliko jih je omagalo po pervein srečnem naskoku; veliko jih je pa sreča iz pomanjkanja bankovcov vergla v drugi stan, za kterega niso imeli poklica in veselja. Pervo besedo pri omiki si je denar še vedno ohranil. Ako bi bil bolj enakomerno razdeljen, in bi blagostanje obsegalo vse stanove, bi poduka nikjer ne bilo pomanjkanja, vsacemu bi bile odperte niže in više šole na izbero ; in tudi omika bi se enakomerno širila pri bistrih glavah. Ljudstvo bi postalo drugači umno in prebrisano, in močno bi se spremenilo življenje narodov in posameznih ljudi. Kakor bi denar, drugači razdeljen, svet spreobernil, tako zdaj varuje sedajnost, da se le počasi ločimo od starih naprav, in zmerno stopamo do boljšega , da se ogibljemo prenagljenja in prekucij: denar čuje, da omika ne rodi preveč in morebiti tudi strupenih sadov, ki bi okužili mirno življenje. V dobi živimo, v kteri imata pervstvo omika in denar, pa denar ima piednost; strah preaiožnih^ da bi v naglih prenaredbah ne zgubili premoženja in veljave, veže in podpira naše naprave. Ako pa pride čas, v kterem bi omika prednost dosegla pred denarjem , dušna moč pred materialno: takrat bi se hitro živelo, naglo se zidalo in zopet podiralo, dobro bi se vedno z boljšim pobijalo, prekucije bi se verslile in popolnoma zginilo bi počasno napredovanje. Kakor so vlade od začetka bile oblast telesno močnejega čez slabše, tako bi vlada omike bila oblast nar pametnejega čez dušno slabše. Da bi pa to bilo mogoče, bi se premoženje ali materialna moč toliko morala razdeliti, da bi postalo povsod enakomerno — tega pa ne bomo dočakali ne mi, ne naših vnukov sinovi. — Te in enake misU so spremljale dijaka in ban-kovškega tovarša po hitri poti skozi štajersko zemljo. Lepa dežela je zgornja in spodnja Štajerska. Gornja ima gosto obraščene tamno - zelene gore, rodovitne doline, obsojane z belimi vasmi; na spodnji se pa verste široke polja z okroglimi goricami, ki rodijo sloveče vinsko kapljico. Lepa dežela ! In vsa je nekdaj bila slovenska! JPa tiščali so zmagajoči Nemci mirne Slovence proti jugu, in pustili so jim le maiysi, vendar nar lepši del bogate dežele. Ko se je dijak peljal med slovenskimi goricami , je bila ravno tergatev. Milo petje, radostno vriskanje in streljanje se je odmevalo od griča do griča; zgolj veselje se je bralo na rudečih cvetočih obrazih. Samo naš dijak je bil pobit, v serce ga je klalo veselje okolice, še hitreje bi rad bil bežal iz veselega kraja, pa množila se mu je žalost, bolj ko se je bližal domovini. V temni noči je* prišel v mesto, v kterem se mu je rodila želja po Dunaju. Na ljubljanskem kolodvoru so ga sprejeli nekteri tovarši iz gimnazijalnih klopi. Veseli prijatlove vernitve so ga v kerčmo peljali. Kozarec je potekel za kozarcom v veselih pogovorih. Govorjenje je postalo goreče in hrupno, vse žalosti in prestane težave so bile pozabljene, dijak iz Dunaja potegne zadnji bankovec iz listnice, na novo so prišli bokali na mizo. Dijak je prepeval in vriskal,'