Velikodušnost.
Španski zgodovinarji pripovednjejo lep izgled velikodušnosti in ljubezni do bližnjega.
Razperla sta se bila dva plemenitaša. Pervi je bil Španec, drugi Maver. V tem boji ubije španski plemenitaš protivnika in pobegne. Na begu se mu posreči, da preskoči visok zid, ki je ograjal velik vert. Ker ga nihče nij videl, izgubili so njegovi preganjalci ves sled.      4 ¦'.¦¦?,•
Vert je bil svojina nekega Mavra. Temu razodene begiin svoje hudo-delstvo ter ga prosi milosti in zavetja. Maver sprejme prijazno prišlega člo-veka in mu pravi: ,,Na, tukaj pokusi to breskev in bodi brez skerbi, dokler si v mojem varstvu". Potem ga zapre v hišo na vertu rekoč, da mu hoče preskerbeti konja za beg. Maver nato otide v svojo hišo. A jedva se vsede, zasliši zunaj pred vrati plakanje in veršenje ljudi. Tak6j stopi iz hiše, — ali kako ga v serce zaboli, ko vidi lastnega sina ubitega. Ljudstvo mu pripove- ' duje vso dogodbo sinove smerti. Zdaj spozna oče, da človek, ki je v njegovej oblasti nih.Se dragi nij, nego morilec njegovega sinu. Ali velikodušni mož tega nikomur ne pove, nego gre v mraku na vert, kakor da bi hotel tam v samoti obžalovati smert svojega sinii, ter zapove, da ne sme noben človek za njim. Prišedši k Špancu nagovori ga: nKristjan! mladenič ki si ga umoril, je moj sin; njegovo truplo leži doli v hiši. Tebe bi moral za to hudodelstvo kazno-vati, a ker si z menoj jedel in ti svoje pomoči nijsem odrekel, ostanem mož beseda." To rekši, prime beguna za roko in ga pelje do hleva, kjer mu po-nudi svojega najlepšega in popolnoma opravljenega kouja, rekoč: nbeži, daleč od tod. Noč naj ti bode pokroviteljica, in ko dan napoči, lehko si ž*e več milj daleč od tega kraja. To je res da si kriv smerti dragega mi sinii, ali Bog je dober in pravičen, hvala mu, da mi je dal priložnost tebi otčti življenje in meni izpolniti obljubo.
D. Majaron   ,