NEKAJ POGLEDOV NA DRUŽBENOST STARIH SLOVENCEV
France Goršič
L Uvodni in obči pogledi
Naše zaostalosti v proučevanju staroslovenske družbenosti ni toliko
krivo pomanjkanje pravnih virov, kolikor pomanjkljiva raziskovalna
metoda, ki išče v virih norm in dogem, namesto da induktivno raziskuje
obstoječe historično in etnološko gradivo in razčlenjuje družbene usta-
nove same. Zgodovinarju prava nudi pri tem delu veliko pomoč socialna
veda, ki bi jo lahko imenovali sociologijo v ožjem smislu ali občo socio-
logijo, ker se peča specialno s problemom človeškega sožitja alii človeške
družbenosti (socialnosti) in z vsemi vprašanji, ki se morejo dognati zgolj
v zvezi s tem problemom.
Človeška družba je bila od pomnjenja organizirana v združenjih in
na združenjih je osnovana tudi naša današnja družba. Po Engels-Mor-
ganovi teoriji^ so bila prvotno zgolj združenja ljudi, sorodnih po krvi,
zakaj le ljudje iste krvi so takrat imeli zavest skupnosti. Dolgo ni bilo
potem nobenih daljnjih oblik družbenosti. Vendar pa so nastale že v
ljudskem združevanju davnine zvrsti družbenosti, ki so se med seboj
pravno razlikovale. V znanstvu se je udomačilo zia ta prabitna združenja
ime prazdruženja (Urverbände). Nemcem veljata za prazdruženji rod
(Sippe, Geschlecht, gens, clan) in rodbina (Familie). Dolgo ni bilo sloge
med nemškimi znanstveniki, katero teh dveh prazdruženj je prvotna
oblika nem'ške družbenosti, a podoba je, da vprašanje prvobitnosti niti
danes še ni dokončno rešeno. V zgodovimi slovanskih prav je ta sporna
zadeva še bolj zapletena. Slovani so živeli d rodovih in rodbinskih za-
drugah? katere so oglašali nekateri nemški znanstveniki za germansko
' Friedrieh Engels, Der Ursprung der Familie, des Privateigentums und
des Staates, 1883.
^ Dr. Fran Skaberne, Hišne in rodbinske zadruge, SI. Pr. 1935, str. 33—47
in 63—86, se je odločil za opredelitev »hišna (kućna, obiteljska, porodična)
zadruga«. Toda Srbi in Hrvati govore le o zadrugi (brez determinacije) in le, če
mislijo, da jo je treba determinirati iz posebnega vzroka, jo nazivljejo porodična
(Srbi) in obiteljska zadruga (Hrvatje). Izraz hišna zadruga je neraben germa-
nizem, saj stanovalci večjih zadrug niso prebivali vsi pod enim krovom, marveč
v več zgradbah. Tudi pri Hrvatih se še včasih pojavi napačno ime kućna
zadruga (gl. n. pr. Kriškovićevo Hrvatsko pravo kućnih zadruga, Zagreb 1925).
">   Slovenski etnograf 55
France Goršic
pravno ustanovo,'' imenovano Hausgenossenschaft ali tudi Hauskommu-
nion,^ ko da je bilo bistveno znamenje tega prazdruženja prebivanje
zadrugarjev pod enim samim krovom, ne pa krvno sorodstvo.^ Razen
rodu in rodbinske zadruge so imeli Slovani še pleme, ki je bilo' pra-
združenje več rodov, ter bratstvo, ki je pač najmanj raziskani problem
v sklopu slovanskih prazdruženj.
V zgodovini slovanskih prav se je brž pojavilo mnenje, da pri
Arijcih, že ko so se naseljevali v Evropi, prvotni prazdruženji nista bili
ne enoženstvena rodlbina, niti rodbinska zadruga, marveč rod." Rodovni
prared da se je jel razkrajati, ko je v rodu nastajala živahnejša proiz-
vodnja, ki je omogočila, da so posamezniki bogateli. Cisto tako je učil
tudi Engels. Da so se neke skuipine razredno ločile in prišle v nasprotje
' Alfons D op s eh, Die altere Sozial- und Wirtschaftsgeschichte der Alpen-
slawen, Weimar 1909, 147 sl., je razvil teorijo, da je zadruga južnih Slovanov
bistveno naslonjena na hišna združenja (Hausverbände) germanskega prava, ki
so temeljila na rodbini ali sorodstvu ter se pojavljala povsod, kjer je terjala
težavna kmetijska obdelava trajno družbo ljudi. — Se prej je bil beograjski
univ. profesor Đorđe Cohn, Gemeinderschaft und Hausgenossenschaft( Zeitschr.
f. vergi. Rechtswissenschaft 1899, Bd. 12, str. 99 sl.), oglasil nemško pravno
ustanovo Gemeinderschaft za del pravne ustanove Hausgenossenschaft, kamor
da sodi tudi slovanska zadruga (die slawische Hausgenossenschaft). Dopschevo
teorijo je ovrgel Dr. Max Schuster-Bonnott, Die Spuren des Rechtsgedan-
kens der gesamten Hand, (Festschrift zur Jahrhundertfeier des a. b. G. B. 1911,
II Bd., str. 953 sl.), ki se je pridružil Gonnardovim izvajanjem o komunitetah
na Hrvatskem in v Slavoniji ter opozoril, da rodbinska zadruga ne obstoji le pri
južnih Slovanih, marveč tudi pri Rusih (mir), na Javi (desa). v Indiji in v
angleškem pravu. — Obveljalo je mnenje švicarskega pravnika Maxa Huber ja
Gemeinschaften in der Schweiz (Gierke's Untersuchungen, Berlin 1897, Heft 54,
str. 14), ki slovanske zadruge ni bil prištel h germanski Gemeinschaft zur
gesamten Hand.
* M. Marković, Die serbische Hauskommunion (Zadruga) und ihre Be-
deutung in der Vergangenheit und Gegenwart, Leipzig 1903, 24. Pisatelj nazivlje
zadrugo z več kot 10 zadrugarji Hausg'enossenschaft, a malo zadrugo Hauskom-
munion. Tele poslednje da srbska statistika sploh ni upoštevala.
^ Češki pravnik Karel Kadlec je dognal, da pri slovanski zadrugi ne gre
za slovansko posebnost, temveč za rodbinsko ureditev, ki je vobče lastna polje-
delskim ljudstvom na določni stonnji kulturnega razvoja. Kadlec je zavrgel
Peiskerjev površni pogled na zadrugo in njegova izvajanja, da je izšla zadruga
iz bizantinskih vplivov. Povezal je še ohranjene obilne podatke jugoslovanskega
in ruskega prava s pičlimi dokazi, ki jih hranijo pravni spomeniki slovanske
davnine, in konstruiral na tej osnovi zadrugo kot neprenehno enotno in skupno
ustanovo slovanskega prava. Prim. Teodor Taranovski, Uvod u istoriju
slovenskih prava, Beograd 1953, 228 sl.
^ Ruski pravnik Feodor I. Leontovič, je prvi poudaril arijsko osnovo
v slovanski prazdružbenosti (leta 1897). Rus Feodor Z i gel j je prikazoval slo-
vansko pravo kot posebno pravo Arijcev (T. Taranovski, Uvod, 208, 255). Arijski
rod je obsegal več rodbin. Oblast nad rodom je imel najstarejši rodbinski
starešina. Starešino rodu so nazivali z imenom, ki izvira iz indijske besede
ricpati. iransko vispati, litavsko vispatis, ali pa z imenom gopa, ki pomeni
pastirja govedi (krav) in ustreza kasnejšemu slovanskemu nazivu župan. Arijci
niso imeli višje vrste prazdruženja od rodu. Arijska družbenost je indijskega
porekla (Schröder, Fick in dr.).
54
Nekaj pogledov na družbenost starih Slovencev
proti drugim skupinam, to da je treba pripisati Jimovitosti posameznikov
in razlikam v premoženju, ki so nastale med ljudmi. Skratka, rodovno
vzajemnost je začela spodrivati razredna zavest.
Brž ko se rod stalno naseli, da bi ondod proizvajal svoje življenjske
potreibščine, začne pešati zavest skupnega tovarištva, ki je izvirala iz
verskih prvin in krvnega sorodstva ljudi iste usode. Bolj ko se vživlja
ljudstvo v stalno delo, ki ga terja poljedelska proizvodnja, bolj se raz-
kraja tudi prvotno vojaško tovarištvo in preobraža v tovarištvo gospo-
darečih ljudi, v tovarištvo^ gospodarjenja. Vojaške formacije postanejo
neprimerne novi kulturi. Ljudstvo jih začne opuščati, ker ni več občega
mnenja, d'a je vojaška ureditev nujno potrebna. Zdaj se že posamezniki
postavljajo večini čedalje bolj po robu. Nastopila je stopnja družbenosti,
ko se doseže samo s sredstvom moralne pravice le še bore malo varnosti
in koristi za skupnost. Organom, ki jim je zaupano izvrševanje »Masti,
postanejo potrebna sredstva, s katerimi se morejo zavezanci dejansko
prisiliti, da spolnjujejo svoje dolžnosti. Zato dobijo ti organi pooblastilo
od družbe, da vzpostavljajo red v svojem območju, če treba, s prisilnimi
sredstvi. Stalno gospodarjenje obstoji v tem, da se ustanavljajo ustrezne
naprave, po katerih naj bi se čim najbolj povečala proizvodnja življenj-
skih potrebščin vseh vrst. Podnetanje trgovine in olbrti zaradi rastočih
življenjskih potreb družbe je naravnost bit gospodarjenja predkapita-
listične družbe.
Prazdruženja stalno se naselivšega ljudstva so karakterizirana po
prehodnih oblikah družbenosti. Vojaško organiziranemu družbenemu
ustroju so zdaj potrebne poprave, ki bi usposobile rod za racionalno
gospodarsko proizvodnjo. Rodovni prared. izgrajen na temelju krvnega
sorodstva, se začne postopoma pretvarjati v ozemeljski red gospodar-
jenja. V tem smislu je treba razlagati tudi razvoj družbenosti starih
Slovencev.
Staroslovenska prazdruženja nazivljemo prazdruženja, če so izpri-
čaaia za do^bo, ki se navadno računa od šestega stoletja, ko so se Slovenci
naselili na svojem sedanjem ozemlju," pa do desetega stoletja.* Šesto
stoletje je imelo v zgodovini Slovanov odločilen pomen. To stoletje po-
meni zma^ Slovanov nad vzhodnim delom rimskega imperija in njihovo
utrditev na Balkanu: to je stoletje, ki je pripravilo ustvaritev slovanskih
držav.° Vendar pa sega poreklo slovanskih prazdruženj seveda mnogo
stoletij pred šesto stoletje, saj družbeno-politične in kulturne ustanove
Praslovanov niso nastale šele ob raizsulu rimskega imperija ali celo za-
' Bogo Grafenauer, Ustoličevanje koroških vojvod in država karan-
tanskih Slovencev, str. 428, datira prvi naselitveni val v čas pred letom 579, ko
je propadla škofija v Petoviju in so Slovenci zasedli subpanonsko ozemlje, drugi
naselitveni val pa v naslednja leta do leta 587, ko je propadla tudi še celejska
škofija.
^ Teodor Taranovski. Uvod, str. 226 si.
' Boris Grekov. predavanje O vlogi Slovanov v zgodovini svetovne kul-
ture, ki ga je imel 9. decembra 1946 na Slovanskem kongresu v Beogradu.
35
France Goršič
radi propcisti rimske države, marveč so se v miru razvile še v domačih
prastarih seliščih onstran Karpatov in neodvisno od poilitičnih dogodkov,
ki jim je sliedilo tako imenovano preseljevanje narodov.
II. Rod in zadruga
V zgodovinopisju Slovencev je zmagalo pravilno mnenje, da je bil
pri Slovanih rod prvotna oblika prazdružbenosti in tudi naselitvena
enota.^" Slovenci da so živeli od najdavnejših časov v rodovih, ki so
obsegali vsak mnogo družin in izhajali iz istega prednika. Rod da je
upravljal najstarejši mož, ki so ga imenovali na jugu stareš'ino, na se-
veru pri Cehih, pa starosto ali starca. SkupnO' imenoslovje rodovnih
glavarjev vseh slovanskih ljudstev da je nepobiten dokaz, da je bil rod
prvotno prazdruženje Slovanov.^^ Ponekod je bilo rodovnemu glavarju
ime tudi župan.^^ Slovani prvotno sploh niso imeli druge vlade ko
rodovno, čeprav so se ob vojnih pohodih že zgodaj tudi rodovi združevali
v občasne vojaškopolitične zveze. Šele pod konec praslovanske epohe se
je pojavila pri slovanskih ljudstvih vojaška vlada knezov, ki pa niso
slovanska ustanova, marveč ondanja obča ustanova skitskega, keltskega
ali germanskega porekla. Prevzeto iz germanske družbenosti, se je v
zgodovinski dobi potem pojavilo glavarjevo ime knez (knjaz, osnova
kuning), ki je, brž poobčeno, postalo iimenoslovni tekmec nazivu župan,
ki je bil zdaj še starešina rodu, zdaj že glavar plemena. V dokaj
poznejšem času sta imeni knez in župan naziva načelnika plemena, ki
je bilo vojaško in politično organizirano v župo.^^
Ob času svoje naseUtve na sedanjem ozemlju so živeli stari Slovenci
v rodbinskih zadrugah. Zadružna družbenost je bila pri njih torej razvita
.še v času, ko so prebivali v svojih prejšnjih seliščih med Donavo in Tiso
ter na ozemlju, ki se razprostira od desnega' kolena Donave do srednjih
štajerskih predgorij.Sicer pa ni naša naloga raziskovati, kdaj je pri
Praslovanih rodbinska zadruga izšla iz rodu. Za nas je izhodni čas na-
selitev Slovencev na novem ozemlju.
Rodbinske zadruge vseh južnih Slovanov so imele in imajo sledeči
skupni ustroj. Osnova zadrugi je rodbinska pripadnost; med zadrugarji
vlada načelo popolne enakopravnosti; zadružni starešina izvršuje sklepe;
vsi zadrugarji so delovna skupnost, ki mora pospeševati in varovati
'» Milko Kos, Zgodovina Slovencev od naselitve do reformacije, str. 88.
" Hermenegild J ir e ček. Slovanske pravo v Čechach a na Moravč, I—III,
Praha 1863 (gl. I, str. 156 sl.), in Konstantin Jireček, Dëjiny naroda bulgar-
ského. Praha 1876, str. 98.
Zupan in župa sta praslovanska izraza, katerima je osnova gopa, gl.
prejšnjo opombo 6. Konstantin Porfirogenet nazivlje župane ^ovnnavog, 7,upo
pa ^ovnnavia.
Fran Kos. Gradivo za zgodovino Slovencev I. str. XXV sl.
» Bogo Grafenauer, Cas XXXIIL str. 310. (povzetek glede bivališč Slo-
vencev pred naselitvijo).
36
Nekaj pogledov na družbenost starih Slovencev
skupne interese; zadružna imovina je last skupnosti, katere član postane
zadrugar ob rojstvu, preneha pa to 'hiti s smrtjo, ne da bi živ mogel
odrediti kaj poslednjevoljno, saj ni ne dedovanja niti zapuščine, temveč
o imovini zadruge odloča zgolj zbor zadrugarjev s skupnim sklepanjem.
Razvojni tokovi zadružništva so šili pri južnih Slovanih čedalje bolj
vsaksebi, ker so njihova ljudstva zabredla pod zelo različne politične,
cerkvene in kulturne vplive. Toda opisana znamenja pravne organizacije
so bila skupna vsem zadrugam južnih Slovanov in so, kolikor je zadružna
družbenost ohranjena, lastna tudi današnjemu zadrugarstvu. Moral je
torej biti čas, ko rodbinske zadruge južnih Slovanov še niso' bile pod-
vržene razkrajajočemu vplivu politike in cerkve. Ta čas je bil prav čas,
ko so se južni Slovani naseljevali na sedanjih svojih ozemljih.
' III. Kako so se stari Slovenci naseljevali
Menda zato, ker v zgodovinskih virih ni nikjer omenjeno, da bi se
bili Slovenci na novem ozemlju naseljevali pO' plemenih, kakor se bere
to o naseljevanju drugih Slovanov,^'' je nastalo pri nekaterih histörio-
grafih mnenje, da je bila rodbinska zadruga- tisto prazdruženje, ki je
tvorilo naselitveno enoto- Slovencev. Prebivalci staroslovenske vasi da so
bili praviloma članii ene rodbinske zadruge,^^ in iz rodbinske zadruge da
je s časom nastalo pleme, češ zadruga se je večala in cepila, dokler ni po
tem potu nastalo iz rodbinske zadruge celo pleme, ki so mu bili člani
potomci istega pradeda.^^
" Oswald B a 1 z e r, (Historya ustroju Austryi, Lwow 1899) in Ivan S m i r -
nov, Bolgar, ki je živel v Rusiji (Očerk kulturnoj istorii južnih Slavjan,
Kazan 1900, II str. 91) sta prva ovrgla mnenja Novakovića, Peiskerja, Levca,
Pekara idr., da je nastala rodbinska zadruga v bizantinski ali celo šele v turški
dobi. Na podlagi gradiva, ki so ga prispevali Cezar (Germania), Strabon (Dal-
macija), Horac (Geti ob Donavi), dalje Laveley, Cohn, Kadlec, Witort, Bo-
gišić idr., je obveljalo mnenje, da segajo začetki rodbinskega zadrugarstva na
slovanskih tleh in sploh v Evropi v dobo, ko so Arijci prvikrat zasedali Evropo.
Obstoj zadrug na nekdaj slovanskih tleh je izpričan po patronimičnih imenih
krajev s končnicami -ice, -iste, -itz. Prim. izvajanja poljskega pravnika Edwarda
Bogusiawskega, Einführung in die Geschichte der Slawen, Jena 1904,
Str. 100).
" Ferdo Šišić, Povijest Hrvata u vrijeme narodnih vladara, Zagreb 1925,
str. 276 si.
" Samostojna naselitev kake posamezne rodbinske zadruge je mogla priti
V poštev le kot zelo redka izjema ob prav posebnih naselitvenih pogojih.
18 Anton Melik, Zgodovina Srbov, Hrvatov in Slovencev, Ljubljana 1919,
str. 25. Pisatelj izvaja: Kmalu je postala ena hiša pretesna za naraslo družino,
treba je bilo postaviti poleg nje drugo, vedno nove, tako da je nastala slednjič
iz ene hiše cela vas. Tako se je zgodilo, da so bili prebivalci ene vasi med seboj
sorodniki, vsi člani ene zadruge.« Dalje: »koje postala takšna razširjena zadruga
prevelika, so se nekateri ločili od nje ter osnovali novo zadrugo, ki se je seveda
zopet večala in se slednjič vnovič cepila. Tako je iz ene zadruge nastalo celo
pleme, katerega člani so bdi potomci enega pradeda.«
57
P'rance Goršič
Vzrok, da se v naselitveni zgodovini Slovencev ne omenjajo plemena,
ni v tem, da pri Slovencih baje še ni bilo razvito plemensko prazdru-
ženje, marveč preprosto v tem, ker ob selitvenih premikih proti zahodu
Slovencem ni bila potrebna tista starinska vojaška organizacija več
rodov, ki je bua opuščena brž po naselitvi med Obri, gotovo ne brez
pritiska obrskih gospodarjev. Zelb verjetno je namreč, da so Obri iz
državno in vojno poUtičnih razlogov prepovedali Slovencem, družiti se
v enote, večje od rodu. Ustanavljati take vojaške formacije tudi ni bilo
treba, ker so rodovi Slovencev zlahka zasedali krajine zahodnih dežel,
ki so jih bili Obrom pogodbeno prepustili Langobardi, preden so odšli
v Italijo. Zasedanje novih krajin je potekalo brez večjih vojnih dejanj,
skoraj samo na čisto miren način. Kolikor odšedši Langobardi sami niso
diovolj poskrbeli za varnost v novih krajih, so pač Obri zastražiM glavno,
po njih imenovano cesto proti zahodu, z njo vred pa brez dvoma vsaj
nekaj važnejših prometnih točk, tako da so se rodovi Slovencev dejansko
naseljevali ob efektivni vojaški zaščiti svojih obrskih gospodarjev.^*
Takšnemu načinu naseljevanja Norika in Panonije je rodovna organi-
zacija popolnoma ustrezala. Poročila o bojih naseljujočih se Slovencev
s staroeeloi so zelo pretirana.^" Zgodovina poroča o bojih Slovencev šele
pod konec 6. stoletja, ko so Bavarci začeli pleniti po slovenskem ozemlju
iin ko so slovenski rodovi, združeni zdaj že spet v vojna krdela večjega
obsega, začeli siliti v sosednjo furlansko posest, o čemer bomo kasneje
še govorili. Po drugi strani pa velja ugotoviti, da tudi ne drži prikazo-
vanje, ko da so bile nove krajine, v katere so prodirali slovenski na-
seljenci, čisto razlpuden in opustošen vakuum.^^ Prizadeta in bolj od
" Bogo Grafenauer, Ustoličevanje str. 433, poudarja momente, ki govore
za to, da so bili Slovenci ob tem času zares vključeni v obrsko-slovensko
plemensko zvezo. V svojem poročilu v Času XXXIII, str. 326, je bil pisatelj
ugotovil, da so prišli Slovenci v Alpe z obrsko pomočjo in pod obrskim vod-
stvom, vendar pa ne v sužnosti, marveč le v podložnosti, ki se ponekod ni
mnogo razlikovala od zavezništva.
Isti, Ustoličevanje str. 428 sl. — Jože Rus, GMS 1939 (XXX), str. 152.
Tezo o vojni zasedbi je za Franom Kosom, Grad. I in II, najbolj odločno branil
Dragotin Lončar, Socialna zgodovina Slovencev (objavljena v Glonarjevem
prevodu Lubor Niederle-jevega Slovanskega sveta, Ljubljana 1911, str. 177) z
besedami; »Slovenci so si morali z mečem v roki priboriti današnje svoje
ozemlje, kjer je bivalo prej staro keltsko-rimsko prebivalstvo, ki je bilo katoliške
vere. To prebivalstvo so premagali in si tako ohranili svojo narodnost.« Toda ta
prikaz se ne da spraviti v sklad s pisateljevim izvajanjem ib. str. 178, da »so
bili Slovenci splošno le redko naseljeni in s tujerodnim življem pomešani ter da
njih skupno število ni bilo veliko, čeprav so se razprostirali od reke Drave do
Panonije in od Donave do Jadranskega morja«.
21 Simon Rut ar, LMS 1885, str. 305 sl. je trdil, da so ljudstva, ki so pred
prihodom Slovencev drla skozi Panonije in Norik, vse pred seboj pokončevala;
da so stanovavci, kolikor jih je preostalo, vsi odšli z Langobardi proti Italiji; da
so celo tudi odhajajoči Langobardi spotoma uničevali vse, kar je bilo od prej
ostalo; da je ob Savi in Dravi ostala prava tabula rasa; Slovenci da so se širili
v to čisto razljudeno puščavo vzdolž imenovanih dveh rek. — Fran Kos,
38
Nekaj pogledov na družbenost starih Slovencev
samili Obrov ko od Slovencev opustošena so bila mesta, katerih prebi-
valci so se zvečine bili pridružili odhajajočim Langobardom, toda kmečki
staroselci rimskega, keltskega in ilirskega porekla so ostali na svojih
kmetijah. Brez sodelovanja teh romaniziranih poljedelcev bi bilo pro-
padlo vinogradništvo', ki je cvetelo v Pomurju, Podravju in Poisavju.^^
Neprenehnost vinogradske kulture teh krajev govori odločno proti tezi
o nasilnem osvajanju Norika, enako pa tudi proti trditvi, da je bila
kmetijska kultura Norika ob prihodu Slovencev popolnoma zatrta.
Glede naseljevalnega načina je treba oporeči mnenje, da so se mno-
žice slovenskih nasekiikov ravnale zgolj po svojem rodovno organizacij-
skem vidiku, zametajoč vse druge naseljevalne načine in izročila. Ne
more se niti zamisliti, da Slovenci ob svojem naseljevanju ne bi bili
upoštevali vidikov, katere terja trdna ozeonieljska organizacija. Na-
sprotno, mnoga znamenja govore za to, da so Slovenci obračali vso
pažnjo tudi na potrebe in naloge dobre krajevne uprave, še ko so pre-
bivali v obrski deželi. Obri so bili nomadi, ki niso mogli živeti brez
ljudi večje gospodarske kulture, kot je bila mjihova laistna. Zaželeno
ljudstvo so jim bili Slovenci, ker so umeli obdelovati zemljo, ukvarjati
se z obrtjo in trgovino, graditi utrdbe, tesati brodove.^^ Za razliko od
Obrov in večine tedanjih ljudstev, ki so vdirala v Evropo, da bi si
naropala plena in davščin,^" so se poganjali stalno naseljeni slovenski •
poljedelci že nekaj pokolenj le za zemljišči, ki bi bila prikladna za kme-
tijsko obdelovanje. Na svojih pohodih proti zahodu so iskaK v prvi vrsti
Grad. I Uvod str. XXXIV, je pravilno poudaril, da Noričani in njihovi sosedje
niso brez pravega vzroka zapuščali svojih domov, temveč so z Langobardi v
varne kraje odhajali le tisti, ki so imeli za to poseben vzrok.
-- Bogo Grafenau er, Ustoličevanje str. 461, je dal tole sliko nepreneh-
nosti: »Z nedvomno ostro zarezo imamo opraviti v načinu obdelave zemlje,
družbeni strukturi, kulturi in verskem življenju; pri rudarstvu, obrti, prebiva-
liščih in naselitveni kulturi prevladuje močan preskok v razvoju nad momenti,
ki vežejo obe dobi med seboj; le glede na prostor, koder se prišleki predvsem
naselijo (t. j. v izrabi kultiviranega zemljišča) in v vinoreji smo našli močnejšo
kontinuiteto med obema dobama. Vse to bi torej kazalo, da moramo nedvomno
računati z romanskimi staroselci v naših krajih, da pa imamo vendarle opraviti
z obsežno zamenjavo prebivalstva, da so novodošli Slovenci v pokrajinah, ki so
jih zasedli, predstavljali veliko večino prebivalstva.«
Fran Kos, Grad. I Uvod, str. XXXIII. Pri presojanju gospodarske kul-
ture starih Slovencev devljemo preveč v nemar ostalo gospodarstvo, držeč se
zgolj krčenja njiv s požiganjem. Pravilna je bila stara doktrina, kakršno je
n. pr. branil Gregor Krek star., Einleitung in die slavische Literatur 1874
in 1887. Treba bo več pažnje posvetiti proučevanju slovanske kulture iz dobe,
preden so se južni Slovani nasebli na Balkanu.
^* Rimski pisec Strabon (umrl leta 24 po našem štetju) je dal v svojem
spisu Geographica VII, str. 450, naslednjo opredelitev nomadstva, ki je veljavna
tudi za čas obrsko-slovenske zveze: »... nomades bella gerunt propter tributa:
agros enim suos colendos iis, quibus lubet, concedunt contenti pro locatione
certo stipendio, coque non ad abundantiam, sed ad necessarios quotidianae vitae
usus temporatos: et non persolventibus bellum inferunt.«
39
France Goršič
takih dolinskih zemljišč, kakršnih so bili vajeni iz obrskega Podonavja,^'
a s strmim svetom so se zadovoljevali le pod pritiskom nanje navalju-
jočih daljnjih rodov, v poznejšem času pa seveda tudi tedaj, če se jim
je lastno ljudstvo preveč namnožilo.^"
Stvarno organizirana zemlja, kakor so jo zasnovali rodovi Slovencev,
je bila izoblikovala ozemeljski pojem strnjene krajevne enote, imeno-
vane vas ali selo, še v starih krajih Slovencev. Ime vas (selo) je izraz
za že takrat živi pojem upravnega organizma. Iz takega ozemeljskega
pojmovanja izvira trditev, da je vas (selo) ne le krajepisno irne, temveč
tudi krajevnoupravni izraz rodovne družbenosti. Prav zato, ker je vas
ozemeljska ustanova, je rod mogel postati naselitvena enota, saj zaradi
svojega mirnega načina zavzemanja zemlje doselci niso niti čutili po-
trebe, združevati se v zveze večjega obsega zaradi uspešne naselitve in
obrambe. Neki slovanski zgodovinarji prava trdijo sicer, da je na tej
stopnji družbenega razvoja odločevala zgolj priroda o tem, naj li teče
bodoče življenje v naselniških in gospodarskih združenjih, obsegajočih
en sam rod, ali pa v zvezah, obsegajočih več rodov. Toda Slovenci, za
razliko od ostalih Slovanov, niso imeli večje naselitvene enote od rodu.
Toi dejstvo je preverjeno po veličini prvotnega naselitvenega ozemlja, ki
mu je bil skupni obseg prav ogromen, tako da je bilo- brez števila osred-
kov (enklav), velikih le za en rod ali tudi le za eno samo bratstvo.^'
IV. Bratstvo
Nomadska ljudstva krvavijo neprestano ne le zaradi bojev z vna-
njimi sovražniki, temveč tudi zaradi vednili mejnih prepirov in prask
z domačimi sosedi, tako da krvavim spopadom ni ne kraja ne konca.
V takih neurejenih prilikah prirast ljudstva nikoli ni tolik, da bi mogel
vplivati na nov razvoj rodovnega reda. Tega niso krive le velike člo-
veške izgube v vojni, temveč prav posebno tudi ogromna umrljivost, ki
so ji nomadje zapisani zaradi svoje nizke življenjske ravni. Prazdruženje,
ki tvori glavni in edini temielj nomadske družbenosti, je in ostane rod vse
dotlej, dokler se ljudstvo na naseli stalno. Po stalni naselitvi nastajajo
polagoma pogoji, da se morejo razviti nove družbene ustanove.
Tudi prednikom Slovencev se je povečal prirast ljudstva šele potem,
ko so se bili stalno naselili kot poljedelci. Takrat so prišle v pozabo
prejšnje \-ecne borbe s sosedi zaradi mej in zemljišč, hkrati pa se je
Dragotin Lončar, n. d. str. 178 sl. izvaja, sklicujoč se na Dopscha, da
so bili Slovenci še iz svoje pradomovine vajeni ravnin in nizkih brd in da so se
tudi v novi domovini najraje naseljevali na takih zemljiščih, dokler je bilo to
pač mogoče. Kjer so se doline polagoma dvigale n. pr. ob Dravi in Savi, so pa
prodirali tudi daleč gor v hribe.
2« Simon Rutar, LMS 1885, str. 305.
2' Josip Zontar, Skupna podlaga zgodovine slovanskega prava, Sl. Pr. 1933,
str. 168.
40
Nekaj pogledov na družbenost starih Slovencev
poboljšala raven življenja najprej zaradi razvoja kmetijske kulture,
kmalu pa tudi zaradi vse bolj cvetoče obrti in trgovine. Doba življenja
se je ljudem podaljšala. Zadrugarstvo se je razmahnilo in zadruge so se
jele deliti in cepiti zaradi preveč naraslega števila svojih rodbinskih
članov. Zadruge so postale matice podružnih zadrug. Ker matična za-
druga in nje podružna zadruga nista popolnoma pretrgali medsebojnih
vezi, sta postali zametek novemu prazdruženju, ki je dobilo ime brat-
stvo (confraternitas) in stopilo vštric starodavnega rodovnega prazdru-
ženja.
Bratstvo je. torej tisto prazdruženje, glede katerega velja razlaga, ki
smo jo morali ovreči, ko je bil govor o trditvi, da je pleme nastalo ne-
posredno iz rodbinske zadruge. Bratstvo je prazdruženje, ki je obsegalo
matično zadrugo in njene podružne zadruge, ki so se bile od nje ločile
zaradi čezmernega prirasta zadružnega članstva, da bi zanaprej živele
v samostojnih in enakopravnih zadrugah, v tesni zvezi z matico, v novi
skupnosti višje vrste, ki bi ji bili sikupni znaki dedov priimek ter skupni
gozdovi, vode in pašniki, žrtvenik in grobišče (župišče, oziroma če so
mrliče sežigali, žarovišče).
Bratstvo je po svojem ustroju podobno rodti, le da nima tolikšnega
števila zadrug ko rod in da ni sposobno, da bi se enako rodu razvilo
navzgor v prazdruženje višje vrste, dokler bi trajal spomin, da gre le za
del rodovnega prazdruženja. Ta položaj si je moglo bratstvo priboriti
tedaj, kadar se mu je ob steku ugodnih družbenih pogojev dejansko
posrečilo, da se je s podrejenega vaškega položaja povzpelo na vodečo,
od rodu neodvisno, torej popolnoma samostojno stopnjo. Kjer je šel
razvoj to pot, je bilo po nekoliko pokolenj ih zares težko odločiti, gre li
v konkretnem primeru za bratstvo aH za rod, zlasti če genetična pre-
izkušnja ni bila več mogoča. Seveda pa se pravna pojma bratstvo in
rod nista zenačila. le pomešala sta se.
Kakor v podobnih drugih primerih, se je tudi v tem primeru izvršila
kontaminacija dveh samo podobnih si pravnih ustanov, ene prvenstvene,
druge drugotne, to pa talko, da sta se dogmatično zlili v eno pravno
ustanovo, seveda na ravni prvenstvene ustanove, ki ji je bilo ime rod.
Bratstvo je bilo povišano za rod. Nikakor pa ne drži, da se je baje kar
rod starih Slovencev pretvoril v bratstvo, saj se je bratstvo neodvisno od
rodu izcimilo iz rodbinskozadružne osnove in šele potem priličilo rodu.
Zato ni čudno, če kak zgodovinar prava, prikazujoč zgodovino starih
Slovencev obrske dobe in njihove selitve v zahodne kraje, istoveti brat-
stvo z rodom, češ bratstvo in rod sta prazdruženji starih Slovencev in
enoti staroslovenske naselitvene politike, saj si samo ljudstvo Slovencev
še ob naseljevanju prendkikrat ni bilo več svesto različnosti porekla
kakega bratstva. Tudi ne bi bilo napak, če bi kdo zapisal, da sta bili
pravni ustanovi rodu in bratstva osnovni enoti staroslovenske družbe-
nosti, ki sta praviloma tvorilii družbeno organizacijsko podlago ob času.
ko so se Slovenci naseljevali v novi domovini. Ker je krajepisna podoba
tako rodu kot bratstva vas (selo), je obveljalo mnenje, da je vas ob-
41
France Goršič
stajala iz rodu ali bratstva ter obsegala vse zadruge, ki so izšle iz istega
pradeda.^*
Naseljevanje na novem ozemlju je potekalo brez eaiotnega načrta in
v^odstva, časovno in krajevno neurejeno, razkosano in razstrojeno, v
mnogih zapovrstnih pohodih med seboj nepovezanih rodov, skratka sila
različno, kakor so v posameznih naselitvenih primierih možje po svoji
lastni previdnosti na samem mestu spoznali način, ki bi najbolje utegnil
ustrezati potrebam naseljujoče se skupnosti ter zemljepisnim in ostalim
naselitvenim prilikam. Rodovnopravni razlogi pri tem pač niso bili
puščeni znemar, marveč so tvorili slej ko prej podlago družbene in
pravne zasnove novi ureditvi. Izkušnje so neprestano potrjevale kot
pravilno, da ljudstvu ni potrebna večja družbena enota od rodu ter
večja upravna enota od vasi (sela). Slovenska imselniška vas se nam
predstavlja kot tipična gospodarsko ozemeljska enota tako tam, kjer so
se doseljenci naseljevali v popolnoma ali deloma opuščenih vaseh staro-
selcev, kakor tudi tam, kjer so po naselitvi osnovali novo osrednje se-
lišče. Nikjer pa vasi, bodi stare ali nove, niso bile med seboj povezane.
Bile so brez skupnega vodstva in brez upravnega oblastva druge stopnje.
Bratstvo namesto rodu je prišlo v poštev kot naselitvena enota tedaj,
kadar je bilo treba zasesti odlegle, zemljepisno ločene ali vsaj terensko
izrazito oddeljene krajine ne preveč razsežne površine, kjer se je moglo
nastaniti sorazmerno neveliko število naseltiiškega ljudstva, kakor so bili
n. pr. osredki (enklave) ali naselniške skupine v gorjih, predgorjih, med-
gorjih, gorah, medrečjih ipd. Zavzeta zemljišča so postala skupna last
bratstva oziroma rodu, zakaj pri starih Slovanih prvotno ni bilo ni-
kakršne individualne lastnine, tako da v slovanskih jezikih ni nobenih
izrazov za lastništvo in dedovanje v tistem smislu, kakor so nam znani
iz rimskega ali germanskega prava. Kakor na vseh slovanskih ozemljih,
tako kažejo tudi na slovenskem ozemlju patronimični nazivi na to, da so
stari Slovenci zasedli nove kraje po rodovih in bratstvih.^^
Izmed pravnih virov, ki potrjujejo obstoj bratstva, je pač najpo-
membnejša kralju Arnulfu pripisana, toda nepristna darovnica z dne
26. decembra 888, v kateri je omenjen starešina bratstva Trebibrat in je
govor o njegovi ženi ter o njega sinovih in njihovih ženah, kakor tudi
o njihovih zemljiščih in vseh njihovih posestvih. Gre torej za več osamo-
Ljudmil Hauptmann, ČJKZ 1920, str. 120, pobijajoč Melikovo mnenje,
da so bili prebivalci staroslovanske vasi vobče člani le ene rodbinske zadruge,
zastopa stališče, da so pripadali prebivalci staroslovanske vasi »skupini sorodnih
zadrug, bratstvu«.
28 M. Sokolov, Iz drevnej istorii Bolgar 1879, str. 68 sl. I. Smirnov,
Očerk istorii horvatskago gosudarstva 1880, str. 98; Grot, Moravia i Madjar je
1881. str. 105 sl.; Emil de L a vele y. De la propriété et de ses formes primitives,
Paris 1891 (V. Edit.); Edward Bogusîawski, Historya Slowan L str. 242 sL
in dr. — Iz te literature se more vsakdo poučiti, kako so se izvršili pohodi rodov
(bratstev) Slovanov tako prej, ko so se slovanski narodi ločdi drug od drugega,
kakor tudi po ločitvi, zlasti pa takrat, ko so južni Slovani zavzemali Balkanski
polotok.
42 i
Nekaj pogledov na družbenost starih Slovencev
svojenih zadrug, združenih pod istim starešino. Tu ne gre za nekakšno
»veliko zadrugo«, temveč v Zadolah blizu Poreč je ob Vrbskem jezeru
nastalo bratstvo, ki je obsegalo Trebibratovo zadrugo in zadruge vseh
njegovih sinov.^" Z daljnjim važnim primerom dokumentiranega bratstva
se seznani bravec v naslednjem odseku pričujočih izvajanj.
V. Zupa
Župni ustroj staroslovenske družbe je izpričan po besedilu darov-
nice, s katero je bavarski vojvoda Tasilo II. leta 777, torej neposredno
potem, ko je bila Karantanija pokorjena (772), daroval novemu samo-
stanu v Kremsmiinstru na kasnejšem Gorenjem Avstrijskem »dekanijo
Slovencev«, kateri je določil na samem mestu po posebni odrejeni ko-
misiji meje, ki jih je nato moral s svojo prisego potrditi župan Visov
(jopan Physso).'^ Tako imenovani de'kaniji, ki jo je Tasilo odcepil od
župe župana Visova, da bi jo podaril samostanu, sta načelovala Taljub
in Sparuna, ki jima je dal sestavljavec listine ime »actores«. Gre za
razlago latinsikih izrazov decanta in actores,^^ 'ker mora tu biti ključ, da
Kos, Grad. II, reg. 292: »Trebifrater cum uxore sua nec non filiis suis
uxoribusque filiorum suorum atque cum territoriis omnibusque possessionibus
eorum.« Bogo Grafenauer, Zgodovina slovenskega naroda I, str. 140, je izrazil
mnenje, da gre v tem primeru za veliko družino, ki je kot zadruga skupno
obdelovala in uživala zemljišče, ki ji je bilo od vaške občine začasno dodeljeno.
Pisateljevo izhodišče je bilo, da je obstajala ta po skupnem predniku karakte-
rizirana velika družina zunaj vaške občine in z njo vzporedno. Idejo velike
zadruge (Gross Zadruga) je branil tudi Metod Dolenc, češ da je sogorščina
izšla iz nje. V tekstu naših izvajanj bo še govora o tem, da je teza o tako ime-
novani veliki zadrugi v področju zgodovine prava Slovencev nevzdržna.
Polatinjeno ime prvega slovenskega župana, ki je omenjen v zgodovini,
razlagamo etimološko kot Vysol, Vysov, v naši transkripciji Visov. Poziv-
Ijemo se na dejstvo, da je pri severnih Slovanih ime Visov še dandanes živ
priimek (n. pr. vladni svetnik Dr. Georg Wissowa, ki je predelal Paulyjevo
realno enciklopedijo klasičnega starinoslovja). Tasilova darovnica iz leta 777 je
bila že predmet več razlag, ki so po našem mnenju potrebne popravkov. Naša
pričujoča izvajanja so izvleček iz prvotno v srbskem jeziku spisane razprave
»Zupan Visov i njegova župa«, ki je zdaj prevedena na nemško, »Suppan
Wyssow (Physso) und sein Gau« ter bo objavljena v inozemstvu, ker ni mogla
biti objavljena doma. Tasilova darovnica ni edina listina, ki dokumentira ustroj
staroslovanske družbe. Daljnje gradivo je zbral Bogo Grafenauer, Ustoliče-
vanje str. 438 sL, kjer so kratko povzeti dokazi o slovenski svobodni vaški občini
na podlagi Kosovih regestov. Grad. I št. 293 (Vonomyrus Sclavus), II št. 51
(družbena ureditev leta 817), št. 78 (Ziljska dolina leta 824), št. 94 (Buchenauski
placit leta 827), št. 110 (Slovenci v obrski krajini leta 832), št. 150 (Slovenci na
Gor. Avstrijskem leta 833) in št. 186 (Slovenci v Panoniji). Gl. tudi op. 48.
3- Tisti del besedila Tasilove darovnice, ki se nanaša na dekanijo Slovencev,
se glasi: »... Tradimus autem et decaniam Sclauorum cum opere fiscali seu
tributo insto, quod nobis antea persolui consueverant, hos omnes predictos
Sclauos, quod sub illos actores sunt, qui uocantur Talivp et Sparuna quod infra
terminum manet, que coniurauit ille jopan, qui uocatur Physso, et conduxit per
gyrum illos nominantes Fater abbatem et archypresbyter et Chuniprecht iussi
43
France Goršič
se razreši tajna, ki je razprostrta nad predfevdalno družbenostjo Slo-
vencev.
Beseda actor-is ni. pomeni osebo, ki kaj upravlja, upravnika, oskrb-
nika, poslovodjo. Slovenca Taljub in Sparuna nista opravljala kako
višjo službo ali celo dostojanstvo, temveč sta bila organa krajevne
uprave in podrejena organai, ki mu je bilo ime župan Visov. V tej službi
sta se nahajala tistega dne, ko je poslovala Tasilova odprava na samem
mestu. To se pravi, da sta bila v svoji službi še prej, ko je bila »deka-
nija« odcepljena.'^^ Gre potemtakem za dva domača organa, ki sta bila
od ljudstva izvoljena, da opravljata pod županom Visovom zaupane jim
posle. Koordinirano navajanje obeh imen nikator ne kaže na to, da gre
za dvoje po kakovosti različnih položajev, tudi ne na ,to, da bi bil eden
obeh upravnikov podrejen svojemu tovarišu, marveč govori zgolj za to,
da gre za isti položaj v dveh enakih območjih. Območji, v katerih sta
službovala Taljub in Sparuna, nista mogli biti nič drugega ko dela župe,
ki je bila tu, na skrajnem severozahodu slovenskega ozemlja, po kon-
kretni potrebi obrazovana kot velika župa rodov in bratstev, ki ji je
načeloval izvoljeni župan (jopan) s činom velikega župana. To slo-
vensko ljudstvo je bilo na udarcu tako Bavarcev kakor tudi Obrov, ka-
terim že zaradi geografske oddaljenosti pač nikoli ni bilo pokorno.
Razvilo se je bilo v dveh stoletjih iz stallno naseljenega rodu, ki je bil
prišel sredi 6. stoletja s slovanskega vzhoda in vzel kraje okoli sedanjega
mesta Steyra v svojo posest.^*
Taljub in Sparuna sta bila v župni krajini tega ljudstva živeča,
županu Visovu podrejena, istovrstna organa. Sodeč po celotni površini
a suniiiio principe Tassilone definire decreuerunt et terminum posuerunt. totum
et integrum ad eum tradimus locum et XXX Sclauos ad Todicha cum opere
fiscali seu tributo insto. Tradimus autem et terram, quam illi Sclaui cultam
fecerant sine consensi! nostro infra qui uocatur forst ad Todicha et ad Sir-
nicha ...« — Fran Kos, Grad. I št. 256, je k temu besedilu pojasnil, da sta
Todicha (Dietach) in Sirnicha (Sierning) dve vasi blizu gornjeavstrijskega mesta
Steyra. Toda Bogo Grafen a u er, Ustoličevanje str. 482, trdi, da je bila zemlja
med Dietachom in Sierningom »že na Bavarskem«.
Fran Kos. Grad. I .št. 275 in 279, navaja besedilo dveh kasnejših listin,
ki še bolj jasno potrjujeta, da sta tadva upravnika opravljala službo še prej,
ko je Tasilo podaril dekani jo samostanu. Prva listina, nepristna, je bila baje
sestavljena v Ahenu leta 789, druga pristna, pa dne 3. januarja 791 v Wormsu.
V obeh listinah se potrjuje Tasilovo darilo kremsmilnsterskemu samostanu iz
leta 777. Besedilo v teh dveh listinah se glasi »... nec non decanta una de illis
Sclauis super quos fuerunt actores Taliup et Sparuna.« To se pravi, da sta
prej bila v tej službi, zdaj pa nista več.
Bogo Grafenauer, Zgodovina slovenskega naroda I, str. 103 sl., je
dokazal, da so zahodni Slovani iz prostora pod Karpati in na Moravskem že
okoli leta 550, vsekakor pa pred letom 568, ko se je po odhodu Langobardov
odprla panonskim Slovanom pot v vzhodne Alpe, zavzeli nekdanje slovansko
ozemlje v Gorenji in Dolenji Avstriji. Posihdob ne more več biti dvoma, da se
je župa župana Visova razvila iz rodu naselnikov, ki so bili semkaj prodrli okoli
leta 550 z vzhoda.
44
Nekaj pogledov na družbenost starih Slovencev
samostanu podarjene »dekanije«, ki sta jo tvorila področji teh dveh
organov, ti dve področji nista mogli imeti za hasnovavce dveh rodov, pač
pa sta ustrezala posesti dveh bratstev, brzda bratstev z lastnima zasel-
koma. Gre za dvestoletni razvoj dveh že prvotno zaradi krčenja gozda
proti severu detaširanih zadrug, ki sta se v dobrih sedmih pokolenjih
zaradi preobljudenosti razvili v pravi bratstvi.
Taljub in Sparuna sta bila starešini dveh bratstev v severni krajini
župe, ki ji je vladal župan Visov.'^ Sestavljavec Tasilove darovnice je
bil v zadregi, s katerim imenom naj označi čin slovenskega starešine
bratstva. Mislil je, da bo z besedo actores še najbolj izrazil to, da sta to
dva domača, po ljudsikem običaju izbrana opravnika. Ne le da mu ni bil
noben boljši latinski izraz na voljo, tudi nobenega bavarskega izraza ni
bilo, ki bi bil količkaj nstrezal slovenskemu terminu starešina. Težko je
bilo točno opisati, da gre za dva starešina bratstev, ki sta podrejena
svojemti županu, zdaj pa pojdeta z vsem svojim ljudstvom in inven-
tarjem pod vlado in v last nemškega samostana. Vendar pa nam Tasilova
darovnica dovolj nazorno predočuje staroslovensko župo kot družbenost
višje vrste, nastalo tu, tik bavarske meje, zaradi uspešnejše vojaške
obrambe (skupni grad).
Svet, ki ga je dobil krenusmünsterski samostan od vojvode Tasila, ni
bil majhen, marveč tako prostran, da je morala Tasilova odprava^"
napraviti okoli njega o^bhod, da bi določila meje iii postavila mejnike.
'5 Dosedanje razlage so zelo različne. Jakob Kelemina, Staroslovenske
pravde, GMS 1935 (XVI), str. 37, sodi, da je pobiral eden aktorjev domačega
rodu v Phvssovi okrožni župi davke in morebiti izvrševal sodno oblast, vtem
ko je drugi upravljal župni svet kot nekakšen soseski župan. Josip Mal, Pro-
bleme aus der Frühgeschichte der Slowenen, Ljubjana 1939, str. 95, ima enega
od dveh aktorjev za načelnika desetnije. drugega za načelnika stotnije. Bogo
Grafenauer, Cas, XXXIIT, str. 323, meni, da je šel Mal s svojim naslonom na
Jugoslovanom neznano rusko organizacijo predaleč v konstruiranju staroslo-
venske upravne organizacije, ki nikakor ni v skladu z dosedanjimi dognanji
o slovenskih župah in županih najstarejše dobe. Bogo Grafenauer je izrazil
kasneje, gl. Ustoličevanje str. 489, mnenje, da je položaj obeh upraviteljev in
samega župana Visova toli nejasen, da se ne more reči, gre Ii za zadružne
starešine ali za načelnika dveh v eni srenji povezanih naselij, oziroma za župana
kake večje enote.
3^ Vojvoda Tasilo je odredil v (fdpravo krajinskega kneza, državnega sod-
nika in kot tretjega člana svojega osebnega zaupnika. Župan Visov jih je moral
peljati okrog (per gyrum) se pravi po novih mejah. Poslovanje odprave je imelo
značaj prave pravilne izvršbe. Pa ne le odvzemanje sveta, temveč tudi postopek,
ki se je nanašal na določitev bodoče meje med župo Slovencev in samostansko
posestjo, ima na sebi vsa znamenja prisilnega izvrševanja. Zupan Visov je moral
pod tem pritiskom po izvršenem obhodu v cerkvi priseči, da bo njegova župa
v bodoče spoštovala novo mejo. Če vzamemo vsa ta proti župi naperjena izvr-
šilna dejanja (odcepitev dveh bratstev, predaja njune zemlje in inventarja
samostanu, določitev nove meje in prisego, da se bo meja spoštovala) kot
celoto, se ni moči ubraniti misli, da gre za Tasilovo retorzijo proti slovenski
župi, ki se je bila Bavarcem uprla z orožjem in bojevala na strani Jtarantancev.
45
France Goršič
Šlo je za odcepitev dela župe, na 'katerem sta živeli dve bratstvi.^'
V našem zgodovinopisju se je pojavilo mnenje, da v Tasilovi darovnici
imenovana decania Sclauorum ni bila čisto ozemeljska, marveč vsaj na
pol tudi personalna enota,, češ Slovani, ki so bili ob tej priliki samostanu
darovani, niso bili zgolj posamezniki, sedeči na odmerjenili hubah,
marveč tudi predstavniki ndke skupnosti, morda vaške občine.^** Toda
v tem primeru ne gre niti za bavarske hu'be, niti za skupnost, podobno
vaški občini, temveč za staroslovensko župo in nje posest. Kakor v
večini krajin, kjer so se Slovenci naseljevali, tako se je tudi v gosto
zaraslih krajih Obdonavja kultiviranje zemlje vršilo s postopnim kolek-
tivnim krčenjem pragozdovja. Tu ni bilo vasi, marveč posamič ali
kvečjemu v zaselkih nastanjene zadruge so širile svojo pose.st, kolikor
so jim dopuščali zemljepisni in drugi pogoji in je to terjal prirast za-
družnega članstva. Njive so bile nestojne, da se zlepa ni moglo govoriti
o določnih mejah obrobnih krčevin. Taiko tudi bratstva župe župana
Visova, ki so se bila razrasla iz prvotnih zadrug, naseljenih ob robeh
župe, niso imela vidnih meja na teh rdbeh. Zato ne drži mnenje, da je
bila naloga Taisilove odprave zgolj v tem, da deklarativno označi že
obstoječo mejo,-*'-' marveč sestavljavec darovnice je bil ravno zato v
zadregi, kako naj opiše darilni predmet, kateremu naj bi darovnica šele
določila obseg in meje. Zato ne gre sklepati, da izraz decania »sicer res
ni neka slovenska dekanija, ki za južne Slovane tega obdobja ni zgo-
dovinsko realna, da pa pomenja vsekakor enoto, ki je v tem primeru
družila Slovane«, ampak sklep se mora glasiti zgolj tako, da bavarski
pisec listine ni imel na voljo, strdkovnega izraza, s katerim bi se dal
" Edward Bogusîawski, Historya Slowan, Krakow-Warszawa 1899, H,
str. 500, je navedel, da je bila predmet Tasilovega darila »wokolo klasztora
ležeča župania slowianska (decania Sclavorum)«. Toda iz besedila darovnice
je jasno razvidno, da je bil samostanu podarjen le del župe.
^ Bogo Grafenau er, Ustoličevanje str. 487 sl., je izrazil mnenje, da de-
cania Sclavorum omenjena v Tasilovi darovnici, ni bila ozemeljsko upravna, se
pravi javnopravna ali celo kar politična ustanova, marveč pisatelj jo ima za
izraz notranje upravne lokalizacije v cesarjevi posesti. Institucija, ki se skriva
pod tem imenom, da je verjetno srenja ali soseska, pred vpeljavo zemljiškega
gospostva torej svobodna vaška občina. Josip Mal, .Probleme str. 91 sl., je pri
slovenski dekaniji intuitivno zaslutil ureditev staroslovenskega prava, toda
nikjer ni nobenih dokazov, da je bila ta ustanova najnižja stopnja na lestvici
združenja župa-stotnija-desetnija. — Jakob Kelemina, GMS 1955 (XVI),
str. 57, je pod vtisom Schnellerjevih izvajanj oglasil dekanijo Slovencev za
podrazdelek okrožne župe, češ župa župana Visova je bila razdeljena v dekanije
ter da sta v dekaniji vladala tista dva »aktorja« domačega pokolenja. o katerih
je bil govor v prejšnji opombi 55.
^' Fran Kos, Grad. I. str. 286/6, je trdil, da »je bila tu omenjena dekanija
natančno urejena«. Toda obhod s krajinskim knezom na čelu je bil ravno zato
potreben, da bi se konstitutivno odredila in zajamčila nova meja na vseh štirih
straneh. Ce bi bila dekanija določna ozemeljska enota, obhod sploh potreben
ne bi bil. Menih, ki je sestavljal besedilo darovnice, ne bi bil v zadregi, kako
naj poimenuje darilni predmet. Šlo je za svet, ki mu je bilo treba določiti obseg
in meje.
46
Nekaj pogledov na družbenost starih Slovencev
pravno izraziti del slovenske župe, obsegajoč dve bratstvi. Površina tega
sveta je približno ustrezala površini bavarske enote, ki se je imenovala
technei in je prvotno tvorila ozemlje, na katerem je živelo deset rodbin.
Pisec je izbral to ime zaradi podobnosti ozemlja s podarjenim svetom.
Po latinsko se je technei imenovala decania in je etimološka izposojenka,
izpeljana iz besede decanta.*" Ker je pisec darovnice imel v mislih
domačo technei, se mu je zdela nje latinska prvotna oznaka decania
najbolj primerna, saj je ustrezala predstavi o darilnem predmetu tako
glede obsega sveta, kakor tudi glede števila zadrug, naseljenih na njem.
Na podlagi dognanj, da se je moral samostanu podarjeni svet šele novo
določiti tako glede obsega kot glede novih mejâ,*^ ter da sta bavarski
izraz technei in latinski izraz decania soznačna termina,*- se mora v nič
razbliniti vsakršna trditev, da je slonela ureditev župe župana Visova
in staroslovenske župe sploh na nekih ozemeljskih enotab, imenovanih
dekanija, A'aška občina ali kakor koli.
Nastanek župne organizacije je treba datirati še v drugo polovico
šestega stoletja. Slovenski naseljenci so se tem bolj združevali v ro-
dovne zveze, čim- bolj so bili oddaljeni in neodvisni od Obrov. V novih
krajih se je nekdanji vojaški duh zbudil z elementarno silo, brž ko so
začeli zamejski sosedje vpadati v slovensko posest. Konec 6. stoletja je
bila vojaška organizacija dovršena do te mere, da so vojskovodje mogli
misliti na širjenje meja.*^ Vojaško politične enote z značajem plemen-
skega prazdruženja so se pojavljale, kjer koli ljudstvo ni bilo nepo-
sredno odvisno od Obrov. Rodovne zveze so zdaj ustrojene v župe pod
upravo župana ali pa kneza.**
*o Jakob Kelemina, GMS 1935 (XVI), str. 37, je ugotovil, da so Bavarci
prevzeli izraz decania najkasneje okoli leta 700, ker se pri njih sicer ne bi bil
mogel izvršiti premik glasov decania>technei.
Bogo Grafenauer, Ustoličevanje str. 450, je opozoril, sklicujoč se na
Vladimirja Levca in Ljubomira Niederleja, da je bilo zamejničenje samostanu
podarjenega sveta zato potrebno, ker so slovenski naseljenci prestopali meje
nestojnih njiv.
*2 Jakob Kelemina. na n. m. Pisatelj izvaja, da decania ni bila nič spe-
cifično slovenskega, temveč da gre za ustanovo, ki se imenuje na romanskih tleh
decania. pri Bavarcih pa tegneia. tegnei. töchnei, in ki predstavlja gospodarsko
enoto, ustanovljeno od zemljiške gospode zaradi boljšega izrabljanja posesti
ter da gre za podrazdelek okrožne župe kot večje enote. — Glede etimologije
besede decania prim. tudi Fran Kos. Grad. III, št. 34 ter str. 23/3.
" Fran Kos, Grad. I. str. 112. 116. 131. 138, 148. Ko je bavarski vojvoda
Tasilo I. oplenil leta 595 slovenske krajine, so ga Slovenci leto potem popolnoma
porazili s pomočjo obrskega kakana. Leta 600 so Slovenci že napadali Istro.
Sodeč po teh dejstvih bi se moglo zaključiti, da se je vojska usposobila za na-
padno vojskovanje v 5 letih. — Glede meja langobardske Italije v 7. in 8. sto-
letju prim. Milko Kos, Postanek in razvoj Kranjske. GMS 1959 (X), str. 28.
" Josip Zon t ar. Skupna podlaga. SI. Pr. 1933. str. 167. navaja, da so bili
Slovani še v šestem stoletju večinoma razcepljeni na rodovne enote. Šele ^
sedmem stoletju so ustvarili krvne in ozemeljske vezi večje vojaške in poli-
tične organizacije (plemena), za katere so bile značilne desetnije in stotnije
47
France Goršič
Med plemenom, ki mu je načeloval župan Visov in ki je bilo ustro-
jeno v zadrugab, bratstvih in župi, ter med bavarskim suverenom je
obstajalo pristno vazalsko razmerje po fevdnem pravu. Razen vojaške
zvestobe je bila dolžnost zadrug, dajati vojvodu davek v naravi, ali pa
namesto tega »davščino v denarju, ki mora biti primerna«.*^ Vojvoda
Tasilo jemlje svojega vazala župana Visova na osebno odgovornost
zaradi neposlušnosti in nezvestobe (felonije). Po fevdnem pravu je ob-
stajala nezvestoba v tem:, ker se je bila župa pridružila karantanski
stranki poganskih velikašev, ki jih je Tasilo porazil, neposlušnost pa še
poseibej v tem, ker župa v vojnih letih ni bila »odrajtovala« dolžnih
dajatev ih davščin. Pri izvršbi, ki jo je Tasilo odredil, ni šlo le za
odškodnino zaradi neplačanih davščin, marveč tudi za akt fevdnopravne
retorzije.*"
VI. Ozemeljsko prazdruženje krčevinskih kolonij
Kremsmiinsterska darovnica vojvode Tasila II. omenja naselbino Slo-
vencev severno od sedanjega mesta Steyra ob reki Dietachi. Zadevno
mesto v besedilu listine se glasi, da izroča darovalec samostanu krajino
(locum) in XXX Slovencev z dolžnimi služnostmi ali primerno davščino.
To mesto z neposrednim dostavkom, da se izroča tudi svet, ki so ga ti
Slovenci brez vojvodovega dovoljenja izikrčili zdolaj v gozdu, ki se
imenuje forst ob Todichi in Sirnichi,^^ jaisno priča, da je bila ta kolonija,
oibsegajoča 30 slovenskih zadrug, zunaj meja v prejšnjem odseku opisane
župe in da je ni upravljal župan Visov.
Na latinski imenoslovni lestvici villa-locus-terra zavzema naziv
locus srednjo stopnjo. Terra pomeni nenaseljen svet, locuis pa je občno
ime, ki na splošno pomeni vsak kos naseljenega sveta, konkretno pa
naselje, kraj ali krajino, kakor je pač svet velik. V pomenu krajina je
izraz locus iiporabljen tukaj in še na enem drugem mestu v tej listini.*'
(H. F. Schmid, Die Burggerichtsverfassung bei den slawischen Völkern in ihrer
Bedeutung für die Geschichte ihrer Siedlung \md ihrer staatlichen Organisation,
Jahrbuch f. Kultur und Geschichte der Slawen II, str. 117 sl.).
Fran Kos, Grad. I., str. 290/5, je dal k reklu »cum opere fiscali seu tri-
buto iusto« (pri tem je pisatelj veznik seu spremenil v veznik et) komentar, da
so morali podjarmljeni Slovenci dajati davke in razne služnosti, katere so
morali izvrševati, povrh pa še davščino tributum, ki ni bila velika, kot kaže
beseda iustum. Toda veznik seu (sive) pomeni al i i ne in, in dopušča zgolj
razlago, da so se mogle dajatve v naravi (opus fiscale) spremeniti v primerno
denarno davščino (tributum iustum).
Na podlagi besedda Tasilove darovnice ni moči trditi, da je bavarski
vojvoda podjarmil pleme župana Visova in kot zmagovalec samolastuo odredil
odcepitev dveh bratstev od podjarmljene župe. Ne gre za diktat zmagovalca, ki
je Karantance porazil. Starešini Taljub in Sparuna ter njuni bratstvi so pač
postali podložniki obdarjenega samostana, toda Visov in ostala župa sta proti
vojvodi Tasilu ostala slej ko prej v fevdnopravnem vazalskem odnosu.
To mesto se glasi: »... similiter et in loco qui uocatur Eporestal.« Fran
Kos, Grad. I, str. 306, je pojasnO, da je Eporestal sedanji Eberstalzell.
48
Nekaj pogledov na družbenost starih Slovencev
Vas (selo) ni v viria označena z imenom locuis, temveč navadno le z
imenom villa. V tem smislu ločijo ta dva pojma splok vsi latinski pisci
srednjega in novega veka,*** prav tako pa ju natančno razločuje tudi
sestavljavec Tasilove darovnice.*^ Le-ta je opozoril bravca, da ne gre za
sklenjena naselbino z Todovnopravnim ustrojem, marveč za kolonijo
krčevinarjev, ki je vsekakor bila starega porekla, sodeč po tem, da so za-
drugarji samolastno krčili novine v državnem gozdu, ker jim pač domače
njive zaradi naraslih družin niso več zadostovale za preživitev.
Kakor vobče tedaj, kadar se je izvršila kaka naselitvena akcija
Slovencev na že zasedenem ozemlju, tako stopa tudi v ditaškem primeru
pred bravčeve oči kolonija razloženih zadrug kot nasprotje k rodovno-
pravnemu tipu vasi (sela). Ostra dogmatična razlika, označena z antitezo
latinskih virov locus: villa, ima svojo družboslovno opravičbo v dejstvu,
da pri krčevinarskih skupnostih zaman iščemo rodovnopravne podlage.
Ni da bi dvomili o tem, je li bila ditašika naselbina 30 slovenskih
zadrug zares zgolj ozemeljska iistanova. Na svetu, ki mu je stojnost
meja avtoritativno izpričana po sami navedbi v darovnici, da izroča
darovavec krajino celo in vso (neokrnjeno), se je v nekoliko pokolenjih
ustalilo 30 krčevinarskih zadrug, ki so zdaj že ekspandirale z nasilnim
prilaščanjem državnega sveta. Krčenje v koloniji, prav posebno pa no-
vejše 'krčenje njiv na tujem, se je neizogibno moralo odvijati s skupno
pomočjo ali celo kar v skupnosti. O tem so sklepali zadružni starešine
v veci, ki jo je vodil najstarejši med njimi. Ni moči niti zamisliti, da se
veča ne bi bila ukvarjala tudi z drugimi nalogami krajevne uprave
in s sodstvom, predvsem pa z vprašanji sosedstva in zadružnih meja
ter z oddajo davščin. V sto letih ali več je nastala tukaj staroslovenska
oibčdna po nuji dejansko potrebne vzajemne pomoči, čeprav brez rodov-
nopravne podlage. Gre pač za čisto ozemeljsko formacijo.
V latinskih virih je nič koliko omemb o krčevinarskih naselbinah.
Ditaška kolonija 30 slovenskih zadrug je med njimi le eden, gotovo pa
zelo važen primer, tako da se po pravici lahko govori o tipu ozemelj-
*8 Fran Kos, Grad. II, št. 40, 64, 74, 75, 105, 106, 110, 112, 115, 121, 170,
174, 186, 191, 241, 246, 266, 283, 291 do 294, 296, 300, 309, 311, 320, 337, 366 do
369, 392, 400, 401, 414, 415, 450 do 455, 457, 466, 467, 469, 477, 495, 497, 505, 511,
513, 535 itd. nudi obširno gradivo iz 9; in 10. stoletja glede rabe strokovnih
izrazov locus in pa villa. Posebno pažnjo zbuja gori navedeni regest št. 110,
namreč listina z dne 6. oktobra 832, s katero je kralj Ludovik podaril rezenski
cerkvi »locus, ubi antiquitus Castrum fuit qui dicitur Hartlungsburg, cum
reliquis adiacentibus in circuito« (Castrum je župni grad iz dobe gradišč 600
do 1200, kakor trdi Jan Eisner). Dalje prim. gori označeni regest št. 186: »villa,
qui vocatur Nabamidina«. Dosti je primerov, kjer se natančno razločujeta pojma
kraj pa vas. V regestu št. 237 n. pr. se omenjata locus Zlatina pa villa Kostiza.
*° V darovnici vojvode Tasila II. kremsmiinsterskemu samostanu beremo, da
je podaril vojvoda villam Allinhofa (vas Alkoven). Sestavljavec besedila je
torej razločeval pojem kraja od pojma vasi ter je naš zadevni locus, krajino, na
kateri je živelo 30 zadrug, še pobliže opisal, češ da jo izroča vojvoda totum et
integrum, s čimer je nedvomno poudarjeno, da ne gre za sklenjeno vas, marveč
za sklop razloženo naseljenih zadrug.
4  Slovenski etnograf 49
France Goršič
skega prazdruženja staroslovenskih kroevinarjev. Ta naselbinski način
razloženih zadrug brez rodovnopravne osnove še ni dobil strokovnega
imena v zgodovini prava Slovencev. Morda bi ustrezalo imé naselbinska
občina krčevinarjev ali kratko krčeviimrska oibčina.
Kakor za starešino bratstva in za svet, ki je bil lasten dvema brat-
stvoma, tako je manjkalo sestavljavcu Tasilove darilne listine tudi za
ditaško občino 50 krčevinarskih zadrug primernega bodi latinskega ali
bavarskega oznamenila, pa je on v duhu že udomačene izrazoslovne
rabe enostavno segel po imenu locus v pomenu krajina. Šlo mu je za
izraz, ki bi bravca na to opozoril, da gre v tem primeru za krčevinski
svet slovenskih, toda rodovno med seiboj nepovezanih zadrug, ki so se
bile iz svojih pretesnih bratstev že davno odselile, da bi si ob reki
Dietach izkrčile nove domove in njive.
VII. Povzemek
Prvotno prazdruženje Slovencev je bil rod. Še v predslovenski dobi
se je razvila v rodu rodbinska zadruga. Na rodbinske zadruge stari
Slovenci niso prenesli nobene pristojnosti rodovnopravne družbenosti.
Podmene o nekaki rodbinski zadrugi višje stopnje, n. pr. o veliki zadrugi
(Gross-Sadruga), se ne dajo vzdržati, čeprav se pojavljajo v zmerom
novih verzijah.^"
Navzgor je krenil razvoj rodovnega prava prav tako zgodaj v tej
obliki, da se je po dejanski potreibi združilo več rodov v zvezo vojaško
političnega značaja, imenovano pleme, da bi se z vojaško ustrojenimi
krdeli večjega obsega uspešno izvršila skupna vojna podjetja, izpeljiva
samo s silmo udarno močjo. Po sklenjeni plemenski zvezi z Obri so se
morali Slovenci odreči plemensikim zvezam in rod je bil zopet vrhovna
ustanova njihove družbenosti.
Še po prvi stalni naselitvi slovenskih rodov se je po nekaj pokolenjih
izoblikovalo na rodbinskozadružni podlagi novo prazdruženje, obsega-
joče več zadrug, izšlih iz istega prednika, ker so bile mnoge preobljudene
zadruge primorane razdeliti se v več novih zadrug pod lastnimi stare-
šinami. Novo prazdruženje, oibstoječe iz matične zadruge in vseh od nje
odcepljenih podružnih zadrug, je dobilo ime bratstvo. Bratstvo je IhIo
.sprva mnogo manjše od rodii. bilo pa je rodu zelo podobno po ustroju.
^ Bogo Grafenau er, Ustoličevanje str. 490 sl. je postavil tezo patriar-
halne velike družine, ki da je kot zadruga obdelovala skupno, od vaške občine
ji baje dodeljeno zemljišče in uživala skupno njega plodove. — Metod Dolenc,
Die Rechtsidee des Kollektivismus im slowenischen Volksrechte (Przewodnik
Historyczno-prawny II, str. 93 sl.), je nazval za veliko zadrugo (Gross Zadruga)
»celoto vinogradniških posestnikov neke gorske pravde« ne da bi svojo trditev
kakorkoli utemeljil. Toda večkrat govori pisatelj o vinski gori »kot veliki
zadrugi če ne krvnih pa vendar gospodarskih interesentov«. Velika zadruga
brez rodbinskopravne osnove je nerealen izmislek. Sicer pa sploh ni bilo ni-
kakih »velikih zadrug«, pač pa so bile velike zadruge.
50 I
Nekaj pogledov na družbenost starih Slovencev
Koder se je ob ugodnih mu pogojih bratstvo s časom zelo povečalo, so ga
tedaj že vobče imeli za rod, če je bil njega genetični postanek prišel v
pozaibo. O opisanem pogostnem »zenačeniju« pravnih položajev bratstva
pa rodti dozdaj še ni bilo govora v naši zgodovini družbenosti in prava.
Po ztuianjem videzu drug od drugega težlko razločna, postaneta
rod in bratstvo glavna naselitvena enota, ko se Slovenci po letu 568
začno pod vojaško zaščito Obrov širiti iz Panonije v Norik. Pleme kot
nasebtvena enota ni prišlo v poštev preprosto zato, ker so bile plemenske
zveze Slovencem prepovedane, odkar so bili stopili v stalno plemensko
zvezo z Obri. Rodovi in bratstva Slovencev zavzemajo zdaj postopoma
od Obrov jim ponuđeno zemljo ndbransjenega zahoda po mirnem potu,
prihajajoč v nove kraje v posameznih, često nepovezanih pohodih in
osvajajoč tu na pol opuščeno vas staroselcev, tam ledino, prikladno za
naselitev, vedno pa nadevajoč novim seliščem patronimična imena."
Rodbinska zadruga je prišla v poštev kot naselitvena enota zelo
izijemno, kadar bi bilo šlo za zavzetje ka'ke odločene male krajine, kjer
za bratstvo ne bi bilo mesta, ali pa kake dbstoječe ali napuščene staro-
selske posamezne kmetije. Seveda so tudi posamič naseljene rodbinske
zadruge ostale v sestavu svojega bratstva oziroma rodu. Zlasti pa je
pripadla rodbinski zadrugi vloga naselitvene enote, kadar so se krčile
večje površine pragozdovja zaradi množične naselitve, ker so za to delo
prišle v poštev le detaširane, iz svojih bratstev in rodov kot nadbrojne
izločene, najpogostokrat rodovnopravno med seboj sploh nepovezane
rodbinske zadruge. Tako se je že kmalu po naselitvi prvič v zgodovini
družbenosti in prava Slovencev pojavila tista ozemeljska enota, za ka-
tero smo predlagali ime krčevinarska občina, 'ker je imela le še malo
znamenj rodopravne družbenosti ali pa jih sploh ni več imela.
Zaradi usipešne vojne obrambe novega ozemlja se začno najprej na
njegovi zahodni meji, kamor dejansko ni več segala obrska oblast, potem
pa ustrezno slabljenju obrske politične moči vobče, po dolgem prestanku
znova obrazovati plemenske župe, ki prevzamejo nase poleg vojaških
nalog tudi naloge upravnega oblastva druge stopnje.
Zato nikakor ne drži ono tolikokrat ponavljano, za proučevanje
družbenosti in prava Slovencev zares važno mnenje, da je vrednotiti
zemljiško reformo nemških fevdalcev na slovenskih tleh zgolj tako, da
so bile rodovnopravne enote, na katere so novi gospodarji naleteli, pre-
ustrojene v ozemeljske ustanove krajevno upravnega značaja. Nasprotno,
predmet fevdalne preosnove so bile tudi domače (nadanje), se pravi
starosloA-enske ozemeljske enote krajevno upravnega značaja, namreč
vaških občin po eni ter krčevinarskih občin po drugi plati. Glede
sklenjenih naselij, kolikor so padle pod nož preustrojevanja fevdalcev.
Jakob Kelemina, Pravne starine v filološki luči. GMS 1935, str. 90, je
opozoril (gl. iztočnico zadruga), da je treba dobro ločiti krajevna imena, ki so
patronimična. od krajevnih imen, ki so izpeljana od osebnih imen ustanoviteljev
selišč (n. pr. Osluševci = Osluhovo selo: Radgona = Radgojina. Gesiess des Ra-
digoj ipd.).
4* 51
France Goršič
vrhu tega ni pustiti znemar, da je v dolgih stoletjih med naselitvijo in
reformo prišlo njihovo družbeno poreklo že tolikanj v pozabo, da je bil
postanek čisto neznam Skratka, fevdalna preosnova zemljiške uredbe
je bila posvečena v precejšnji meri tudi preobrazbi staroslovenskih
ozemeljskih ustanov v fevdalne ozemeljske ustanove.
Ni prav, da se povezuje razsulo rodovnopravne ureditve starih Slo-
vencev samo s tvorjenjem ozemeljskih enot nemškega fevdalstva. Proces
prevedbe rodti ali bratstva v vašiko občino je bil izvršen v veliki meri
še prej, ko so Slovenci zašli pod nemški jarem, še ob začetku njihove
lastne ljudske civilizacije. Zgodovina družbenosti in prava Slovencev
pogreša žal še zdaj znanstvenih raziskav o družbenem in pravnem so-
žitju predslovenske dobe. Kar ne moremo se znebiti usodnega uvrščanja
rodbinske zadruge kot prvotnega prazdruženja starih Slovencev. Ne-
osnovani premik je kriv, da se pri nas toliko razpravlja o neki širši
rodovni skupnosti, ki da se je začela pri Germanih zgodaj razkrajati,
vtem ko je baje pri slovanskih narodih pokazala mnogo krepkejšo od-
pornost. Rodopraviie in rodbinskozadružne enote se mečejo v en koš, ne
da bi se raziskovalo njih družboslovno poreklo. Kontaminacija čisto
različnih družbenih in pravnih ustanov jim omogoča, da govore v eni
sapi o rodovnopravnih in o rodbinskozadružnih enotah. To je krivo, da so
nekateri zgodovinopisci zabredli v zmoto, da je bila rodbinska zadruga
prvotno prazdruženje Slovencev in zato baje tudi njihova glavna na-
selitvena enota.
52
Nekaj pogledov na družbenost starih Slovencev
Zusammenfassung
EINIGE BEITRÄGE ZUR ALTSLOWENISCHEN GESELLSCHAFTSLEHRE
In den einleitenden Ausführungen (I) verficht der Verfasser den Stand-
punkt, man könnte bei dialektischer Zuhilfenahme bewährter soziologischer
Auslegungsgesetze bereits mit dem vorhandenen Quellenmaterial mehr Licht in
die noch sehr lückenhaften Ergebnisse der altslawischen Gesellschaftslehre
bringen. Zur Erhärtung dieser Voraussetzung bemüht er sich im vorliegenden
Aufsatz neue Aspekte betreffs der altslomenischen Vrverbände des VI. bis X. Jh.
zu geben. In 5 Abschnitten werden die hauptsächlichen altslowenischen Sozie-
tätsformationen, so Geschlecht — rod, sowie Hausgenossenschaft — rodbinska
zadruga (II), ferner Konfraternität — bratstvo (IV), Volksstamm — pleme und
dessen Gauverfassung (V), sowie die Neulandkolonie als territorialer Urverband
(VI) besprochen und überdies wird der bisherigen Hypothesen betreffs der
Durchführungsmeise der Landnahme im VI. Jh. Erwähnung getan (III), um
zum Schluss die Neuergebnisse zusammenfassen (VII).
Bezüglich der altslomenischen Hausgemeinschaft, genannt zadruga, die im
grossen ganzen bei der Feudalreform einging, und bezüglich der ihr ungerecht-
fertigt zugemuteten Rolle der hauptsächlichsten Ansiedlereinheit verweist der
Verfasser auf den sekundären Ursprung der altslawischen Hausgenossenschaft
aus dem Geschlecht, wie auch auf die analytisch nunmehr erwiesene Tatsache,
dass die noch jetzt auf dem Balkan bestehenden südslawischen Zadrugen die
nämlichen organisatorischen Hauptmerkmale aufweisen, nxlche die Zadruga der
Altslawen in der Zeit vor der slowenischen Landnahme besass, so dass der
Schluss gerechtfertigt erscheint, die heute bestehenden Abweichungen in der
Verfassung der einzelnen Hausgenossenschaften auf dem Balkan seien auf spä-
tere politische und kirchliche Einflüsse, die nach der Landnahme der Balkan-
slawen Platz griffen, zurückzuführen und dass zur Zeit der Landnahme durch
die Slowenen noch keine dieser Abarten bestanden.
Interesse dürften ferner die Ausführungen des Verfassers machrufen, der
aus der Zadrugenverfassung hervorgegangene Urverband, genannt Konfrater-
nität — bratstvo (wörtlich übersetzt Bruderschaft), habe dank seiner organisato-
rischen Ähnlichkeit mit dem zwar grössern Geschlecht wohl auch schon vor der
zweiten Hälfte des VI. Jh. die rechtliche Gleichstellung mit diesem erlangen
können, falls die Konfraternität durch Menschenzuwachs die Grösse eines Ge-
schlechtes erreicht hatte und ihre genetische Herkunft bereits ganz in Verges-
senheit geraten war.
In die alt slowenische Gauorganisation und zugleich in die bisher voll-
kommen hintangesetzte Neulandgemeinschaft (krčevinska občina) sucht der Ver-
fasser dem Leser durch Heranziehung wichtiger Textteile aus der kremsmün-
sterschen Schenkungsurkunde Herzog Tassilo's aus dem J. 777 einen bessern
Einblick zu verschaffen. Der Gau (župa) des Suppans Wyssom (jopan Physso)
mird dem Leser als ein regelrechter Sippenverband höherer Ordnung, dem die
untergeordneten Hausgenossenschaften und Konfraternitäten mit ihren Weilern
als Lokalverbände erster Instanz angehörten, vorgeführt. Die Termini actores und
decania finden nunmehr ihre richtige Deutung. Die Gauverfassung wird als
wieder auferstandene militärisch-politische Stammessozialität mit dem Verweis
darauf geschildert, dass die Stammesvereinigungen alten Gedenkens, genannt
pleme, seit dem Beitritt des Volkes zum amarisch-slomenisehen Stammesverband
einstweilig ruhen mussten.
Unter den Neulandrodungen grössern Stils, deren in den Quellen so man-
ches Mal Erwähnung getan wird, verdient die besondere Beachtung des Lesers
die in der Schenkungsurkunde Tassilos als Geschenksgegenstand angeführte
Neulandansiedlung, genannt >locus et XXX Sclaui ad Todicha^i. Hier handle es
53
France Goršič
sich um eine AUsassenkolonie von JO Zadrugen, die, durch grossen Volks-
zuwachs gezmungen. Neuland im benachbarten Kronwald planmässig zu usur-
pieren begannen. Hier offenbare sich dem Leser die altslowenische territoriale
Gemeinde, genannt občina, klar in ihrer anderen, der Dorfgemeinde (vaška
qbcina) entgegenmetzten Art.
Die Ausführungen des Verfassers gipfeln im Endergebnis, das dahin lautet,
dass anlässlich der deutschen Feudalreform auf slowenischen Gebiet ebenfalls
althergebrachte bodenständige Territorialinstitutionen und nicht nur — wie
bisher allgemein angenommen rourde — ausschliesslich altslowenische Sozietäts-
formationen der Umgestaltung in territoriale Feudaleinheiten unterzogen wur-
den. Diese Richtigstellung ist in der Erkenntnis begründet, dass die Überleitung
der anfänglichen Gesellschaftsverbände in rechtlich geregelte Ortsgemeinschaf-
ten (Dorfgemeinschaft — vaška občina, und anderteils Neulandgemeinschaft —
krčevinarska občina) dem Grossteil nach in der Vorfeudalzeit vor sich gegangen
sein musste.
54