ZALOŽNIŠKE IN TISKARSKE DRUŽBE z o. j. TISKARNA DRAVA 9170 BOROVLJE Dollichgasse 4 Telefon (0 42 27) 22 50, 22 32 Vam tiska in dobavi: vse vrste poslovnih in osebnih tiskovin v najkrajšem dobavnem roku NAŠA KNJIGA CELOVEC, Pauiitschgasse 5-7 — Telefon 86 1 06 Ljubitelje slovenske knjige vabimo, sodobno urejenih prostorih Na izbiro so: ■ slovenske leposlovne knjige ■ strokovna literatura E knjige slovenskih pisateljev in pesnikov E izbrana dela klasikov E mladinske slikanice in pripovedke E najboljša dela iz svetovne književnosti da nas obiščejo v novih, E gramofonske plošče in kasete klasične, narodne in zabavne glasbe Po naročilu priskrbimo: E vsako drugo knjigo v nemškem in drugih jezikih E vse domače in inozemske časopise in revije Individualna in hitra postrežba — ugodne cene! 053 (hU,G~£t?l) Koroški koledar 1979 Koroški koledar 1979 Izdala in založila: Slovenska prosvetna zveza v Celovcu Tisk: Založniška in tiskarska družba z o. j. Drava Celovec - Borovlje Leto 1979 je navadno leto in ima 365 dni oziroma 52 tednov in 1 dan. Letni vladar je Saturn. Začetki letnih časov Pomlad se začne 21. marca ob 6:22 uri Poletje se začne 21. junija ob 0.56 uri Jesen se začne 23. septembra ob 16.17 uri Zima se začne 22. decembra ob 12.10 uri Mrki v letu 1979 V letu 1979 bo sonce mrknilo dvakrat in luna dvakrat. Od teh bomo pri nas videli le prvi delen lunin mrk 13. marca ob 19.11 uri. Spominski dnevi Vseslovenski kulturni praznik 8. februarja, koroških Slovencev Obletnica nasilne izselitve slovenskih koroških družin 14. in 15. aprila Obletnica obglavljenja 13 selskih žrtev na Dunaju 29. aprila Cerkveni in državni prazniki Novo leto 1. januarja Sveti trije kralji 6. januarja Velikonočni ponedeljek 16. aprila Praznik dela 1. maja Vnebohod 24. maja Binkoštni ponedeljek 4. junija Rešnje telo 14. junija Velika gospojnica 15. avgusta Državni praznik 26. oktobra Vsi sveti 1. novembra Brezmadežno spočetje 8. decembra Božič 25. in 26. decembra Vv Kakšno bo vreme Še danes niso dokazali, ali luna vpliva na vreme ali ne. Ponovna opazovanja pa le kažejo, da je na tem nekaj resnice. Herschlov vremenski ključ, ki napoveduje vreme iz luninih sprememb, je torej še precej dober vremenski prerok, posebno, če ga uporabljamo z drugimi vremenskimi napovedmi. Herschlov ključ pravi: Če se luna spremeni: ob uri bo poleti (15. 4. —- 15. 10.) bo pozimi (16. 10. — 14. 4.) od 24. do 2. od 2. do 4. od 4. do 6. od 6. do 10. od 10. do 12. lepo mrzlo, če je jugozapadnik mrzlo in dež sneg in vihar dež spremenljivo veliko dežja sneg in vihar dež ob severozapadniku sneg ob vzhodniku mrzlo in mrzel veter sneg in dež od 12. do 14. veliko dežja od 14. do 16. spremenljivo lepo in prijetno od 16. do 18. lepo lepo od 18. do 22. lepo ob severu ali za-padniku, dež ob jugu ali jugozapadniku dež in sneg ob jugu ali jugozapadniku od 22. do 24. lepo lepo Kratko si zapomnimo lahko ta ključ takole: 1. Vreme bo tem bolj zanesljivo lepo, čim bliže polnoči se luna spremeni. 2. Vreme bo tem bolj gotovo grdo, čim bliže poldneva se luna spremeni. Lepo bo torej, če se spremeni luna od 22. zvečer do 2. zjutraj, grdo pa če se spremeni luna od 10. dopoldne do 14. popoldne. Vmesne ure (med 2. in 10. ter med 14. in 22.) malo pomenijo; takrat vplivajo na vreme drugi vzroki bolj kakor luna. Če Herschlov ključ napoveduje, recimo, lepo vreme za določen dan, moramo to razumeti tako, da bo okrog tega dneva, približno v teh dneh lepo. JANUAR 1. PONEDELJEK NOVO LETO & 2. TOREK MAKARIJ 3. SREDA GENOVEVA 4. ČETRTEK ANGELA F? 5. PETEK EMIL 6. SOBOTA SVETI TRIJE KRALJI ** 7. NEDELJA VALENTIN & 8. PONEDELJEK SEVERIN 9. TOREK JULIJANA M 10. SREDA PAVEL 11. Četrtek HIGIN KE 12. PETEK ERNEST 13. SOBOTA HILARIJ 14. NEDELJA VERONIKA rcf 15. PONEDELJEK PAVEL 16. TOREK MARCEL 17. SREDA ANTON 18. ČETRTEK PRISKA 19. PETEK MARIJ IN TOV. 20. SOBOTA FABIJAN IN SEBASTIJAN rs 21. NEDELJA NEŽA <«6 22. PONEDELJEK VINCENCIJ 23. TOREK ZAROKA MAR. DEV. ■CS 24. SREDA FRANČIŠEK ŠALEŠKI 25. ČETRTEK SPREOBRNJENJE PAVLA M 26. PETEK TIMOTEJ Z? 27. SOBOTA JANEZ, ANGELA s? 28. NEDELJA PETER 29. PONEDELJEK VALERIJ 30. TOREK MARTINA 31. SREDA PETER «§č 5. ČETRTEK VINCENCIJ HE 6. PETEK SIKST P. $39 7. SOBOTA JANEZ B. $39 8. NEDELJA CVETNA NEDELJA it 9. PONEDELJEK HUGO gj 10. TOREK METILDA S 11. SREDA STANISLAV r$ 12. ČETRTEK VELIKI ČETRTEK r$ 13. PETEK VELIKI PETEK 14. SOBOTA VELIKA SOBOTA C€ 13. NEDELJA SERVACIJ 14. PONEDELJEK BONIFACIJ 15. TOREK ZOFIJA 16. SREDA JANEZ NEPOMUK s? 17. ČETRTEK BRUNO 18. PETEK ERIK riti 19. SOBOTA PETER CEL. 20. NEDELJA BERNARDIN 21. PONEDELJEK TEOBALD 22. TOREK EMIL 23. SREDA JANEZ ROS. 24. ČETRTEK VNEBOHOD 25. PETEK URBAN g 26. SOBOTA FILIP NERI 27. NEDELJA BEDA M 28. PONEDELJEK AVGUŠTIN 29. TOREK MARIJA MAGDALENA -E 30. SREDA IVAN s 31. ČETRTEK ANGELA @ 4. ob 5.25 uri ® 12. ob 3.01 uri S 19. ob 0.57 uri © 26. ob 1.00 uri PREGOVORI Če je majnika lepo, je dobro za kruh in meso. — Če sušeč suši, april deži in majnik hladi, ka-šte, omare in sode polni. — Velikega travna če pogostoma grmi, krnel se dobre letine veseli. SPOMINSKI DNEVI 1. 5. mednarodni praznik dela 1. 5. 1827 umrl v Celovcu pesnik Franc Grundtner 2. 5. 1852 rojen v Mestinju pisatelj povesti „Miklova Zala" dr. Jakob Šket 8. 5. 1945 kapitulacija Hitlerjeve Nemčije 10. 5. 1876 rojen na Vrhniki pisatelj Ivan Cankar 11. 5. 1784 rojen na Potoče v Ziljski dolini pesnik in jezikoslovec Urban Jarnik 15. 5. 1955 podpisana na Dunaju avstrijska državna pogodba 27. 5. 1821 umrl na Bistrici pri St. Jakobu v Rožu ljudski pesnik in tkalec Miha Andreaš ZAPISKI JUNIJ 1. PETEK FELIKS 2. SOBOTA PETER & 3. NEDELJA BINKOŠTI 4. PONEDELJEK BINKOŠTNI PONEDELJEK 5. TOREK BONIFACIJ r$ 6. SREDA NORBERT 7. ČETRTEK ROBERT 'Cč 8. PETEK MEDARD 9. SOBOTA PRIMUS IN FEL. 10. NEDELJA SVETA TROJICA 11. PONEDELJEK BARNABA 12. TOREK JANEZ st 13. SREDA ANTON 14. ČETRTEK REŠNJE TELO 15. PETEK VID 16. SOBOTA FRANČIŠEK R. 17. NEDELJA GREGOR 18. PONEDELJEK MARKO 19. TOREK JULIJANA 20. SREDA SILVERIJ £5? 21. ČETRTEK ALOJZIJ P? 22. PETEK AHACU 23. SOBOTA AGRIPIN M- 24. NEDELJA JANEZ KRSTNIK «■6 25. PONEDELJEK VILJEM »E 26. TOREK JANEZ IN PAVEL •C 27. SREDA HEMA 28. ČETRTEK IRENIJ 29. PETEK PETER ;E>7 30. SOBOTA EMILIJAN C 2. ob 23.38 uri ® 10. ob 12.55 uri D 17. ob 6.01 uri @ 24. ob 12.58 uri PREGOVORI Če na sv. Medarda dan (8.) dežuje, štirideset dni dež še nale-tuje. — Če sta Peter in Pavel jasna, bo letina krasna. — Urbanovo sonce in Vidov dež, prav dobrega leta upati smeš. SPOMINSKI DNEVI 8. 6. 1503 rojen Primož Trubar 11. 6. 1844 umrl v Blatogradu pesnik in jezikoslovec Urban Jarnik fl n V/1/ vJjf Primož Trubar France Marolt 11. 6. 1926 rojena v Lobniku Oraže Amalija - Tatjana 19. 6. 1949 umrl v Ljubljani pesnik Oton Zupančič 21. 6. 1891 rojen v Ljubljani glasbenik in harmonizator koroških narodnih pesmi France Marolt 23. 6. 1859 rojen v Šmihelu na Dolenjskem organizator planinstva na Koroškem Alojzij Knafelc 28. 6. 1919 sklenjen Versajski mir 30. 6. 1858 umrl v Celovcu šolski pedagoški pisatelj Simon Rudmaš ZAPISKI JULIJ 1. NEDELJA TEOBALD & 2. PONEDELJEK OBISK DEVICE MARIJE x$ 3. TOREK TOMAŽ 4. SREDA URH •CS 5. ČETRTEK ANTON 'cs 6. PETEK IZAIJA 7. SOBOTA CIRIL IN METOD 8. NEDELJA ELIZABETA 9. PONEDELJEK VERONIKA 10. TOREK AMALIJA 11. SREDA OLGA 12. ČETRTEK FELIKS 13. PETEK ANAKLET 14. SOBOTA BONAVENTURA <5^ 15. NEDELJA VLADIMIR 16. PONEDELJEK DEV. MAR. K. F? 17. TOREK ALEŠ 18. SREDA MIROSLAV 19. ČETRTEK VINCENCIJ M- 20. PETEK MARJETA M 21. SOBOTA PRAKSEDA M 22. NEDELJA MARIJA MAGDALENA »€ 23. PONEDELJEK APOLINARIJ 24. TOREK KRISTINA, BORIS 25. SREDA JAKOB 26. Četrtek ANA, MATI MAR. DEV. 27. PETEK RUDOLF 28. SOBOTA VIKTOR 29. NEDELJA MARTA 30. PONEDELJEK ABDON IN SENEN 31. TOREK IGNACIJ 4=3» 10. PETEK LAVRENCIJ >4=3- način rešujejo odprta vprašanja in da' se ustvarjajo področja' dobrega stabilnega sodelovanja, v katerem imamo svoje nenadomestljivo- mesto tudi mi. Odnosi med Avstrijo in Jugoslavijo pa se bodo lahko v tej smeri razvijali le tedaj, če bodo temeljili na stalnem reševanju konkretnih problemov, med drugim tudi z izpolnjevanjem pravic slovenske narodne skupnosti. ZAKLJUČEK V zadnjih letih smo koroški Slovenci stopili no bolj konkretno raven boja za naše pravice. V tem obdobju smo začeli voditi borbo na vseh družbenopolitičnih področjih našega življenja, od političnih izjav smo prešli k stalnim konkretnim akcijam: • kulturna dejavnost — nove folklorne in tamburaške skupine, uprizoritev Samorastnikov, izgradnja kulturnih domov, otroške skupine itd. • mladinska dejavnost — nova terenska mreža mladinskih organizacij, nove oblike vključevanja mladih, razširjena športna dejavnost, mladinska delovna akcija itd. • gospodarska dejavnost — vsestransko povezovanje in odpiranje prostora, v katerem živimo, ustvarjanje novih delovnih mest, načrtno turistič-no-agencijsko dejavnost, povezovanje in vključevanje obrtnikov itd. • informativna dejavnost — stalno obveščanje avstrijskih in jugoslovanskih redakcij, izhajanje biltena za nemško-govoreče itd. • predšolska vzgoja — dviganje zavesti o potrebi dvojezične predšolske in šolske vzgoje, izgradnja otroških vrtcev itd. Do tega gibanja je prišlo v globokem spoznanju in zavesti, da nam avstrijska in koroška vladai sami od sebe ne bosta nič podarili in da nam nihče ne more pomagati, če sami ne bomo aktivni. Mislim, dai je ta nova pot že prinesla nekatere konkretne rezultate. Zato moramo s tako politično orientacijo nadaljevati, kajti le z vsestransko aktivnostjo- se bomo- ohranili kot del slovenskega naroda in kot aktivni državljani demokratičnega dela avstrijske družbe. Feliks Wieser sekretar Zveze slovenskih organizacij na Koroškem Neuvrščeno gibanje in sodobni svet Kdor bi se lotil pregleda in ocene mednarodnih dogajanj v letu 1978, vsekakor ne bo mogel mimo enega največjih mednarodnih zborov predstavnikov številnih držav, raznih mednarodnih organizacij in osvobodilnih gibanj, ki je bil sredi poletja v jugoslovanskem glavnem mestu Beogradu. V mislih imam konferenco zunanjih ministrov neuvrščenih držav. Kar 114 delegacij se je zbralo v Beogradu, med njimi 86 predstavnikov mednarodnega gibanja, ki je vstopilo na mednarodno prizorišče kot samostojna, organizirana sila v začetku šestdesetih let na prvi, ustanovni konferenci, ki je bila prav tako v Beogradu leta 1961. Pred ministrsko konferenco in med njo je bilo po svetu obilo sodb, mnenj, prerokovanj in ugibanj o prihodnosti neuvrščenega gibanja in o njegovi mednarodni vlogi. Posamična trenja, ki so se pojavila znotraj gibanja, še posebej hudi, celo oboroženi spori med posameznimi državami, ki pripadajo neuvrščenemu gibanju — vojna med Somalijo in Etiopijo, oboroženi spori med Vietnamom in Kampučijo, pa spori med arabskimi državami glede zahodne Sahare, in še drugi primeri takih in podobnih težav — so bili kaj dobrodošel povod za trditve nasprotnikov neuvrščenih, da se to gibanje malodane približuje svojemu neizogibnemu razpadu. K temu so prispevali svoje tudi izredno hudi pritiski od zunaj, da bi neuvrščeno gibanje razbili in ga razcepili na temelju ideoloških razlik, ki obstajajo med posameznimi neuvrščenimi državami. Pa vendar je beograjska konferenca zunanjih ministrov, podobno kot vsi poprejšnji mednarodni zbori teh držav na vrhu, med njimi še posebej peta konferenca v Colombu leta 1976, vnovič potrdila odločenost in težnjo neuvrščenih držav, da kljub razlikam, ki jih ločijo, celo kljub medsebojnim sporom, ohranijo celoto gibanja in utrdijo njegovo enotnost, da bi tako povečali mednarodno vlogo in učinkovitost akcije neuvrščenih držav. Potemtakem bo svet še naprej priča delovanju in krepitvi tega povsem novega, samostojnega in samobitnega mednarodnega dejavnika, ki ga pomenijo neuvrščene države. ENOTNOST V RAZLIKAH Površinsko gledano je neuvrščeno gibanje zares izredno mešana in pisana družba držav. Med njimi obstojajo takorekoč vse razlike, kar jih pozna sodobna mednarodna stvarnost. Neuvrščene države segajo na vse celine sveta, so med njimi dežele, ki so še na zelo nizki stopnji gospodarskega razvoja, so pa tudi že dokaj razvite države. Narodi neuvrščenih držav imajo kaj različne tradicije, različne kulture, ločijo se po rasi, po veri, po družbeni ureditvi in politični usmerjenosti. So nekatere neuvrščene države, ki se komaj trgajo iz okvirov plemenske ureditve, so take, ki po svoji družbeni ureditvi sodijo med kapitalistične dežele, so pa med njimi prav tako države s socialistično družbeno ureditvijo. Kljub taki raznolikosti pa te države le marsikaj povezuje v celoto, da nastopajo v mednarodnih odnosih kot enotno gibanje, z enotnimi pogledi na mnogotera temeljna mednarodna vprašanja in — kar je zlasti pomembno — sposobne so lotevati se enotno skupnih mednarodnih akcij. Vsi njihovi sklepi in odločitve so popolnoma sad samostojne presoje vsake dežele, ker ni med njimi ne nad njimi sile, ki bi mogla z vojaško ali gospodarsko nadmočjo določati in odrejati politiko in smer delovanja neuvrščenih držav. Demokratičnost je torej ena izmed bistvenih značilnosti odnosov v celotnem neuvrščenem gibanju, saj vse sklepe sprejemajo soglasno, brez glasovanja in preglasovanja, na temelju medsebojnega sporazumevanja in dogovarjanja. KORENINE NEUVRŠČENOSTI Pravo bistvo neuvrščenega gibanja in s tem tudi jamstvo za njegov obstoj in razvoj ter vlogo v mednarodnem življenju nam odkrije šele spoznanje zgodovinskih korenin neuvrščenega gibanja, se pravi vzrokov, ki so to gibanje priklicali k življenju. Četudi je leto 1961 rojstno leto in Beograd rojstni kraj neuvrščenega gibanja kot organizirane politične mednarodne sile, pa nastanek tega gibanja sega precej nazaj v obdobje ene izmed zgodovinsko najbolj pomembnih prelomnic svetovne zgodovine, v obdobje druge svetovne vojne in v leta po njej. Kolikor je bila prva svetovna vojna po svojem bistvu, ciljih in rezultatih svetovni spopad posameznih imperialističnih sil za razdelitev vplivnih območij po vsem svetu, je bila druga svetovna vojna, ki so jo sprožile najbolj temne reakcionarne fašistične sile za nadvlado nad celotnim svetom in proti njemu, povsem druge narave. Potek in izid te vojne sta nosila povsem drugačno obeležje, kot so ji ga začrtale fašistične sile. Udeležba Sovjetske zveze kot socialistične države v tej vojni in pa dejstvo, da so v tem svetovnem spopadu proti silam fašizma, ki so težile zasužnjiti ves svet, sodelovali številni narodi, ki so šli v boj na življenje in smrt za svojo svobodo in neodvisno življenje, vse to je povsem spremenilo značaj druge svetovne vojne. Postala je mogočna osvobodilna vojno in prav la njen Med beograjsko konferenco o varnosti in sodelovanju v Evropi so koroški Slovenci tudi svetovni tisk opozorili na nerešeno manjšinsko vprašanje napredni, osvobodilni značaj se je kazal tudi v ciljih, ki so si ga glede povojne ureditve sveta postavile protihitlerjevske sile. Ti cilji so dobili svoj izraz v ustanovitvi Združenih narodov in v sprejetju ustanovne listine te nove svetovne organizacije. Vendar, druga svetovna vojna je pomenila zgolj začetek velikega, zgodovinsko pomembnega procesa osvobajanja narodov po širnem svetu. Številni tlačeni narodi v Aziji, Afriki in drugod po svetu niso šli v boj proti fašizmu, da bi se po vojni vrnili v staro stanje kolonialistične podrejenosti. Odtod veliko in zmagovito narodnoosvobodilno gibanje po raznih celinah, ki je v nekaj desetletjih zlomilo do tedaj obstoječi kolonialni sistem vladavine nad svetom. Bila je to v zgodovini največja profiimperialisfična revolucija, ki je dodobra spremenila podobo sveta, odnose na njem in pa tudi močno predrugačila do tedaj obstoječe razmerje sil v korist naprednih, demokratičnih, svobodoljubnih sil in teženj. SPREMENJENA PODOBA SVETA Po zaslugi osvobodilnih protikolonialističnih gibanj, ki so tja do konca šestdesetih let zajela vso Azijo in pretežni del Afrike in segla na območje Latinske Amerike, se je povsem spremenila dotedanja podoba sveta. Potrebno je bilo na novo risati zemljevide vseh celin, saj je na njih nastalo na desetine novih politično neodvisnih držav, ko so vstopili v mednarodno življenje številni narodi, zdaj ne več kot objekti tuje politike, marveč kot subjekti lastnih interesov, teženj in pravic. Razvoj sveta pa ni segel samo na področje osvobajanja narodov, zajel je še mnoga druga področja, kar vse je prispevalo k povsem spremenjenim gospodarskim, političnim in družbenim, s tem pa tudi k povsem spremenjenim mednarodnim razmeram in odnosom. Ena izmed bistvenih značilnosti povojnega razvoja je ta, da socializem kot nov, naprednejši družbeni red ni ostal več omejen zgolj na eno državo, razširil se je na vse celine in postal svetovni pojav, s tem pa vse bolj pomembna mednarodna gospodarska, politična, družbena in idejna sila. Obstoj hkrati dveh poglavitnih sistemov, kapitalističnega in socialističnega, je tisto, kar je značilnega prinesel družbeni razvoj v sodobno mednarodno življenje. Ti procesi so bili izraz skokovitega razvoja proizvajalnih sil kot sad neslute-nega razvoja znanosti in tehnike in odkritja novih virov energije, še posebej atomske energije. Znanstveno-tehnična revolucija in z njo silovit razvoj proizvajalnih sil sta vplivala na spremembo stanja na svetu, ko je svet postal v gospodarskem pogledu vse tesnejša celota, kar je spodbujalo vse hitrejše gospodarsko združevanje sveta in držav na njem. To pa je z druge strani terjalo tudi spremembe celotnega sistema mednarodnih gospodarskih odnosov. Ko ocenjujemo sodobno stanje na svetu in razvoj mednarodnih odnosov, nikakor ne moremo prezreti usodne vloge in pomena nove oblike oborožitve, ki temelji na uporabi atomske energije. Prav pojav atomskega orožja z vso spremljajočo raketno tehniko je z usodno močjo posegel v stanje mednarodnih odnosov. Tisto, kar je bistveno novega prinesla uporaba jedrskega orožja, je spremenjeno bistvo morebitne nove vojne. Ta vojna je spričo nezaslišano silovitega učinka jedrskega orožja postavila vprašanje miru v povsem novo luč. V morebitni prihodnji vojni, v kateri bi uporabili jedrsko orožje, se ne postavlja več vprašanje zmage ali poraza le ali one strani, pač pa gre za neizogibno vprašanje miru ali uničenja sveta. Potemtakem gre za bistveno novost, ko je vojna v sedanjem času, spričo vseuničujoče moči jedrskega orožja, izgubila svoje poglavitno bistvo. ko njen izid ne more biti več zmago ali poraz ene ali druge izmed vojskujočih se sil, pač pa je edini stvarni izid vsake take vojne popolno uničenje napadenca in napadalca in z njima vred večine sveta in življenja na njem. Torej gre v sodobnem svetu za resnično prelomne, zgodovinsko usodne spremembe. Ni več svetovnega sistema kolonializma, na njegovih pogoriščih so nastale nove neodvisne države. Ni več prevladujočega kapitalističnega sistema, pač pa ob njem deluje kot svetovni proces, v svetovnih razsežnostih, novi socialistični sistem ali vsaj klice, zametki takega sistema. Svet ni več gospodarsko razdeljen na nekaj med seboj nepovezanih otokov, ki ne bi imeli nobenih medsebojnih vezi in bi se vsak del lahko razvijal vsak zase, pač pa je svet postal v gospodarskem pogledu celota, kar nujno, takorekoč zakonito sili države in narode k združevanju in gospodarskemu povezovanju. Končno, ni več moč sveta vladali po starem in se pri uresničevanju lastnih ciljev in teženj ter koristi posameznih držav opirati na stara sredstva iz časov kolonializma, se pravi na politiko s postojank sile. Vsaka taka politika, ki skuša vladati s silo, najsi bo to politična prisila, ali .gospodarski pritisk, ali pa oborožen spopad, pelje v svoji skrajni posledici in po notranji logiki k splošni vojni. Svet je tako povezan, da ognja na enem koncu ni moč več tako lahko omejiti; splošna vojna bi se utegnila preleviti v atomsko vojno, ta pa pomeni uničenje sveta. Vsaka politika, ki se opira na silo, trči nujno na odpor tistega, proti komur je uperjena, se pravi proti interesom in pravicam drugih narodov. Ves vojnij In povojni čas je zgodovinsko dokazal, kako narodi niso več pripravljeni prenašati tuje vladavine, tuje volje, tujega vmešavanja v njihove notranje zadeve, tujega poseganja po njihovih pravicah, da sami sebe vladajo, poseganja po njihovih naravnih bogastvih. POLITIKA MIRU IN SOŽITJA Pomeni, da se je dogodilo nekaj prelomnega po vseh teh velikih spremembah, ki smo jim priče v povojnem času. Ena najbolj zaznavnih značilnosti je ta, da je milijonske množice številnih narodov po svetu prežela zavest o pravicah do samoodločbe vseh narodov, majhnih in velikih, razvitih in nerazvitih, bogatih in revnih, zavest o nujnosti njihove neodvisnosti, zavest o pravici, da si sami krojijo svoje notranje življenje, zavest o pravici do soodločanja o vseh mednarodnih zadevah, ki se tičejo vseh narodov in vseh držav sveta. To pa pomeni, da je treba postaviti mednarodne odnose na nove temelje, da je treba zavreči kot preživelo in neustrezno tisto politiko, ki je bila značilna za prejšnja obdobja; oprijeti se je Tudi v Avstraliji se zanimajo za usodo koroških Slovencev: senator avstralskega parlamenta Anthony J. Mulvihill je obiskal sedež ZSO v Celovcu treba nove politike, novih načinov urejanja odnosov med narodi, vpeljati je treba nova načela za uravnavanje mednarodnih odnosov. In kakšna so ta načela, kakšna je ta nova politika, ki edina ustreza novim, spremenjenim razmeram na svetu, če človeštvo hoče, da ne bodo nasprotja med družbenimi sistemi, nasprotja med močnimi, ki bi še naprej hoteli vladati šibkejšim in ko šibki, ki jih je večina, niso več voljni upogibati ne glave ne kolena pred silaki, pač pa hočejo enakost in enakopravnosti Kakšna naj bo nova politika, drugačna od politike sile, taka, ki sveta ne bo več nenehno spravljala v nevarnost vojne, ki se nujno sprevrže v atomsko, se pravi vseuničujočo vojno! Končno, kje in katere so tiste sile, ki so znanilke in naravne, objektivne nosilke take nove politike, ustrezne novim pogojem in razmeram, prilagojene vsem bistvenim spremembam na svetu, predvsem pa take, da sebi in vsemu človeštvu namesto perspektive nenehnega strahu pred morebitno novo vojno odpirajo perspektivo miru in enakopravnega sodelovanja! Ta nova politika je zajeta v načelih aktivnega miroljubnega sožitja in naravni nosilci te nove politike, oznanjevalci novih načel so neuvrščene države. Katera so bistvena načela politike koeksistence! Ta načela izhajajo iz pravice vsakega naroda do svobode in neodvisnega ter enakopravnega življenja z vsemi drugimi narodi. Da pa je to možno, je treba zavreči politiko sile, se pravi metodo pritiskov, vmešavanja v notranje zadeve, reševanja mednarodnih vprašanj s silo, grožnjami in v skrajnem primeru z vojno, tudi z atomsko vojno. Rekli smo, da je svet v gospodarskem pogledu celota in zato se morajo države nujno gospodarsko povezovati, razvijati vse višje oblike gospodarskega sodelovanja. Toda, ali je to mogoče v stanju, ko se narodi delijo na nadrejene in podrejene! Ni mogoče. Odtod nujnost, da narodi sodelujejo kot enakopravni člani mednarodne skupnosti, sicer začne celotna gospodarska zgradba sveta škripati, zapadati v vse težje krize. Ali je mogoče še vedno držati večino narodov proč od reševanja vseh mednarodnih zadev, ki se tičejo vseh narodov sveta, in vlogo urejevalca mednarodnih zadev prepustiti samo majhnemu številu najmočnejših držav! Odkar so se narodi zavedli svojih pravic, tega ni več mogoče, sicer pride celotna zgradba mednarodnih odnosov v težave, zastoje, krize, v slepo ulico. Zgodovinsko nalogo spremeniti svet in odnose na njem so prevzeli narodi sveta, ki so izšli kot subjekti iz velike protiimperialistične revolucije. Da bi ures- Sodelavci Radiotelevizije Sarajevo so se zanimali za razmere na Koroškem ničili svojo vlogo nosilca nove politike, so se združili v gibanje neuvrščenih držav, in to ne glede na razlike med njimi, ne glede na različne stopnje razvitosti, razlike v ideološki in politični naravnanosti, kajti mir, enakopravnost, svoboda, pravica do lastnega nemotenega razvoja in pravica do soudeležbe pri urejanju svetovnih zadev, so življenjski interes vsakega naroda, ne glede na družbeni sistem ali politično usmeritev njihovih držav. PROTI BLOKOM Neuvrščene države so vstopile v mednarodno življenje, ko se je medvojna protihitlerjevska zveza velikih sil zaradi nasprotij, ki izhajajo iz razlik v družbenem sistemu in zaradi nasprotujočih si interesov vodilnih sil v obeh družbenih taborih, kapitalističnem in socialističnem, razbila in so rastoča nasprotja pripeljala do oblikovanja vojaško političnih zvez. Iz tega se je rodila nezadržna tekma v oboroževanju in tekma, kdo izmed obeh blokov bo spravil pod svoj vpliv čim večje dele sveta. Novi narodi, komaj osvobojeni tuje nadvlade, niso bili voljni priti iz dežja pod kap, zato so se uprli težnjam, da jih spravijo pod ta ali oni blokovski dežnik. Iz boja za neodvisnost med vojno in po njej se je rodil boj proti uvrščenosti v obstoječe bloke, kar pomeni v resnici nadaljevanje istega boja, samo v novih razmerah — prej je šlo za pridobitev neodvisnosti, zdaj gre za ohranitev in okrepitev neodvisnosti narodov. Neuvrščene države so zato od vsega začetka neodvisen, samostojen mednarodni dejavnik. Že bistvo njihove politike in vsebina načel, ki so temelj te politike, pa tudi cilji, ki so si jih neuvrščeni postavili, dajejo neuvrščenemu gibanju svojstven pečat: neuvrščeni so edino vsesplošno svetovno politično gibanje, ki že po svoji naravi in po ciljih ne more biti omejeno ali skrčeno na posamezne dele sveta. Neuvrščeno gibanje je univerzalno, ves svet obsegajoče tako po svojih hotenjih kot po ciljih. Edino neuvrščeno gibanje je zato sposobno vse probleme ocenjevati in razreševati v svetovni razsežnosti. Neuvrščeni niso proti velikim silam zato, ker so velike sile, nasprotno, neuvrščeni so proti politiki sile, vmešavanja, ogrožanja neodvisnosti malih narodov, ki je kaj značilna lastnost velikih sil. Neuvrščeni nikoli niso in ne postavljajo zahteve po takojšnji razpustitvi blokov, četudi je Predstavniki Slovencev v Avstriji in Italiji udeležili kongresa ZKJ v kongresnem centru ..Sava" v Beogradu 4 Koroški koledar 49 poglavitno bistvo njihove politike protiblokovsko, ker je blokovska politika zgrajena na sili in deluje s postojank sile; pač pa so za odpravo vzrokov, ki pogojujejo obstoj blokov. Zato neuvrščeni nikdar niso obsojali ali zavračali politike neke velike sile v celoti, pač pa vedno le tiste vidike te politike, ki je bila izraz sile in je šla v škodo neodvisnosti malih narodov. Prav zato so neuvrščeni pozdravili pojave popuščanja med velikimi silami in težili, da se popuščanje ne zaustavi samo na odnosih med velikimi, pač pa naj zajame celoto mednarodnih odnosov. Zato neuvrščene države ne zavračajo sodelovanja z velikimi in z vsemi blokovskimi silami, pač pa teže k razvoju vsestranskega sodelovanja z njimi, toda na temeljih enakopravnosti, nevmešavanja in podobno. Čeprav se neuvrščeni niti po gospodarski razvitosti, niti po vojaški moči še daleč ne morejo kosati z mogočnimi blokovskimi silami, so vendar njihov vpliv, vloga in udeležba v mednarodnih odnosih izredno važni in občutni. Neuvrščene države so že ob svojem nastanku zagradile poti za širitev blokov in preprečile, da ves svet ni posta! plen blokovske tekme za vplivna območja. S tem so neuvrščene države vidno odkrhnile ostrino blokovskih nasprotij in tako koristile miru in razvoju sodelovanja med narodi. Zgodovinska zasluga neuvrščenih držav je predvsem ta, da so razbile kolonialni sistem in odprle na široko vrata obdobju uveljavljanja neodvisnih, svobodnih narodov. Neuvrščeni so danes poglavitna svetovna protiimperialistična sila, kajti boj za svobodo in neodvisnost narodov je bistvo neuvrščene politike. Prav tako je boj za pravice vseh, tudi najmanjših delov narodov zunaj njihove matične domovine, vsebinsko neločljiv, sestavni del boja neuvrščenih za narodne pravice in enakopravno življenje narodnih manjšin. Neuvrščeni so na vsej svoji razvojni poti od beograjske, kairske, iusaške, alžirske konference in še posebej od pete konference v Colombu dalje, obravnavali vsa poglavitna svetovna vprašanja, od boja proti kolonializmu in vsakršnemu zatiranju, do boja proti oboroževalni tekmi in za odpravo obstoječih kriznih žarišč na svetu, in vsem narodom sveta tudi nakazali pota k razreševanju teh vprašanj. V vsem tem obdobju jih je vodilo spoznanje, da si narodi sveta ne bodo mogli zagotoviti jamstev za ohranitev njihove neodvisnosti, niti ne bodo mogli uresničiti dejansko enakopravnost, če ne bodo s svojim bojem dosegli spremembe obstoječega mednarodnega gospodarskega reda, ki pogojuje koristi in prednosti razvitih držav, zapira pa perspektive napredka in gospodarske samostojnosti vseh dežel v razvoju, ki predstavljajo večino v sklopu neuvrščenega gibanja. Neuvrščeni so to vprašanje postavili že na prvi, beograjski konferenci, ga dokončno izoblikovali na alžirski in še posebej na konferenci v Colombu. Pri tem so neuvrščeni izhajali iz spoznanja, da je svet celota in je zato treba rešitve gospodarskih vprašanj sveta postaviti v svetovni okvir, ki ne bo odprl perspektiv za napredek samo deželam v razvoju, marveč prav tako tudi razvitim državam. To misel je izpovedal jugoslovanski predsednik že na konferenci v Lusaki, ko je o ciljih neuvrščenih držav dejal: Ne bojujemo se samo za naše boljše mesto na svetu, bojujemo se za boljši svet v celoti! JUGOSLAVIJA MED NEUVRŠČENIMI Vsaka konferenca neuvrščenih doslej je izpričala vidno mesto in vlogo Jugoslavije in njenega voditelja pri ustanavljanju in razvoju neuvrščenega gibanja. Ministrska konferenca v Beogradu, vrhunska konferenca leta 1976 v Colombu in vse prejšnje konference so izrekle predsedniku Titu najvišje priznanje za njegove zasluge kot tvorca in najpomembnejšega državnika v neuvrščenem gibanju. Mnogi menijo, do je Jugoslavija našla pot med neuvrščene lakorekoč po nuji, ko ni imela druge izbire, potem, ko se je sprla s Stalinom. Tako mnenje je seveda povsem zgrešeno. V resnici se je Jugoslavija odločila za neuvrščeno politiko, se pravi za samostojno pot že v začetku druge svetovne vojne, ko je šla v boj proti okupatorju za neodvisnost in svobodo svojih narodov in za pravico, da si sama kroji svojo usodo in da enakopravno sodeluje z vsemi drugimi državami pri urejanju mednarodnih zadev. Če je boj za narodno neodvisnost in enakopravnost bistvo neuvrščene politike, potem so prvine take politike kaj očitne že od prvega koraka nove Jugoslavije po razsulu stare kraljevine in po okupaciji celotnega jugoslovanskega ozemlja. Vodstvo nove Jugoslavije je tako politiko izvajalo tudi od prvega dne svobode. Enakopravno sodelovanje z vsemi narodi, ki si takega sodelovanja žele, je bilo temeljno izhodišče mednarodne usmeritve nove Jugoslavije. Kot socialistična država se je naravno nagibala zlasti k tesnemu sodelovanju s Sovjetsko zvezo in z drugimi novonastalimi socialističnimi deželami, vendar niti za hip si tega sodelovanja ni zamišljala na temeljih, ki bi bili nasprotje bistvenim načelom neuvrščenosti, se pravi spoštovanju neodvisnosti, samostojnosti notranjega razvoja, brez vmešavanja od zunaj in pa enakopravnosti. Prav zalo, ker je Jugoslavija tudi v odnosih s socialističnimi državami terjala spoštovanje takih načel, je izzvala srd Stalina z vsem, kar je prineslo leto 1948. Jugoslavija si je z velikimi napori in težavami, pogosto tudi s težkimi žrtvami morala vzdrževati neodvisen položaj, stisnjena med obe močni blokovski sili. Kako nov in nerazumljiv je bil neuvrščen položaj Jugoslavije zlasti v prvih letih, priča dejstvo, da so jo eni prikazovali kot privesek kapitalističnega tabora in drugi kot pripadnico nasprotnega tabora. Jugoslavija pa je bila in ostala, kar je bila od prvega dne: neodvisna, samostojna protiblokovska, skratka — neuvrščena. Potrebno je bilo mnogo let, da si je Jugoslavija izbojevala ne le priznanje pač pa tudi ravnanje in upoštevanje kot take, kakršna v resnici je in bo tudi ostala —na znotraj samoupravno socialistična, navzven neuvrščena. Zgodovinski pomen Titovih zadnjih obiskov pri vseh treh velesilah v Sovjetski zvezi, na Kitajskem in v ZDA, je poleg vsega drugega zlasti v tem, da so vse tri velike sile ravnale z Jugoslavijo kot z neodvisno, enakopravno državo in upoštevale njeno neuvrščeno 4* Koroški koledar 51 usmeritev. Tito je bil tako edini državnik neke male države, ki je takorekoč hkrati lahko nastopil kot enakopraven sogovornik z najvišjimi voditelji vseh treh najbolj mogočnih sil sodobnega sveta. Bil je sogovornik kot najvišji predstavnik neuvrščene Jugoslavije in hkrati kot najbolj cenjen, spoštovan in upoštevan voditelj neuvrščenega gibanja, ki obsega dve tretjini vsega človeštva. Razvoj neuvrščenega gibanja, katerega prve kali so se pokazale na azijsko-afriški konferenci v Bandungu leta 1955, je tesno povezan z delovanjem Jugoslavije in še posebej predsednika Tita v sklopu neuvrščenih držav. Zgodovinsko vlogo so opravila njegova državniška potovanja v številne nove države Azije, Afrike in Latinske Amerike. Tito je na teh potovanjih sklepal prijateljstva, snoval enakopravne zveze in postavljal temelje novemu gibanju, ki se je dokončno izoblikovalo na beograjski konferenci leta 1961. Jugoslovanski predsednik ima zgodovinske zasluge pri oblikovanju načel aktivnega miroljubnega sožitja, ki je nepogrešljiva in trdna osnova vsemu delovanju neuvrščenih držav. Tito je s svojo državniško avtoriteto vidno vplival na mnogotere sklepe neuvrščenih sil, s svojimi nastopi in govori na konferencah je razčlenjeval mednarodni položaj in vedno nakazoval perspektive razvoja in delovanja neuvrščenih sil. Jugoslavija pa se ni z vso vnemo lotevala le graditve neuvrščenega gibanja, pač pa je sama najbolj dosledno in uspešno v lastni politični praksi izvajala načela neuvrščenosti. Ta načela so vzidana v vse dogovore in sporazume, ki jih je Jugoslavija po vojni sklenila z mnogoterimi deželami sveta. Za primer naj zadostuje omeniti osimske sporazume z Italijo, podpisane leta 1975. Z njimi sta sosedni deželi, ki sta imeli za seboj kaj težavno obdobje zaostrenih odnosov, uredili vsa vprašanja, od mejnega do trajnega sodelovanja na vseh področjih. Tisto, kar je najbolj dragoceno in kar pomeni zgodovinski nauk za vse narode, pa je politika odprte meje in široko zasnovanega sodelovanja med Italijo in Jugoslavijo, se pravi med državama, ki ju ne ločijo le razlike v družbenih sistemih, pač pa tudi razlike v mednarodni usmeritvi: Jugoslavija je neuvrščena, Italija je članica Atlantskega pakta, pa vendar teče med njima enakopravno sodelovanje bolj odprto kot med mnogimi deželami iste ideološke pripadnosti in članstva v isti gospodarski in vojaško politični zvezi. To je zgovoren stvaren dokaz, kako razlike med državami nikakor ne morajo biti vzrok za blokovsko zaprtost in za-grajenost. Vrhu tega je jugoslovansko-italijanska meja dejansko vse bolj administrativna ločnica, čez katero se neovirano preliva gospodarsko, kulturno in vsakršno drugo sodelovanje. Kdo ima največ koristi od tega: človek ob meji, na tej in oni strani, in pa — mir. Jugoslavija je torej neuvrščena v vsem svojem mednarodnem sodelovanju, ne samo nasproti drugim neuvrščenim državam, pač pa do vseh dežel sveta, bližnjih in daljnih, blokovskih in nevtralnih, velikih in malih, razvitih in nerazvitih. To pa zato, ker je politika Jugoslavije enotna in enaka, vselej in povsod — neuvrščena. Še to posebnost kaže taka opredelitev Jugoslavije za načela neuvrščene politike, da je namreč neuvrščenost sestavni del istega sistema — samoupravnega socializma. Med obema vidikoma jugoslovanske politike, notranjim in zunanjim, ni razmejitve, oba sta celota in zato tudi nespremenljiva trajna usmeritev celotne jugoslovanske družbe. Oboje, samoupravni socializem in neuvrščena zunanja politika, pa je najtrdnejše jamstvo tistega, za kar so šli narodi in narodnosti Jugoslavije leta 1941 v boj proti fašizmu — svobode in neodvisnega življenja. Drago Košmrlj LJUDJE TOSTRAN IN ONSTRAN KARAVANK Slovenska javnost o rojakih za mejami Na svojih popotovanjih po Koroškem sem potrkal na prenekatere duri slovenskih domov. Odpirali so jih brez oklevanja, sproščeno so odpirali tudi svoja srca in razgrinjali svoje misli. V pogovorih o življenju in delu skozi nabrušeno prizmo današnje stvarnosti na avstrijskem Koroškem so izpovedovali najrazličnejše odtenke trenutnih razmer, v njih pa se je prepletal izliv bolečine, ki jo koroško ljudstvo doživlja že stoletja, zlasti boleče pa v agoniji zadnjih desetletij, ko mu velikonemški asimilacijski škorenj namenja smrtne udarce. In ko sem javnosti v matični domovini predstavljal te klene rojake, ki kljubujejo tisočletnemu potujčevanju in ki so previharili viharje nenaklonjene zgodovine, sem med drugim zapisal: — Kdo so ljudje, ki kljubujejo tudi lastni socialni in drugim varnostim navkljub ter ostajajo in hočejo ostati Slovenci! To niso ljudje, ki bi si za ceno bojazni in žrtvovanja hoteli kovati gmotne ali kakršnekoli drugačne koristi. So preprosti, pošteni in lojalni državljani demokratične republike Avstrije, ki pač nočejo prodajati svojih duš za Judežev drobiž; so ljudje, ki jim zavoljo prirojene vere v pravico do materinega jezika kopljejo grobove ostanki najbolj temačne zgodovine človeštva. Vse to v imenu in pod zastavo demokracije, vsemu svobodoljubnemu človeštvu v posmeh. Morda bo nekoč resnično demokratičen veter v tej deželi pometel rakaste celice sramotne ideologije, toda zgodovina tega ne bo mogla zamolčati. Na popotovanjih po koroški deželi pa sem izmenjal prenekatero misel tudi z Nemci. Če si skušam priklicati v spomin srečanja s Korošci, ki se prištevajo med Nemce, ne bi mogel zatrjevati, da so kazali kakšno izrazito nenaklonjenost, kaj šele sovraštvo do slovenskih sodeželanov, kakršnega hočejo prikazati in netiti nekateri na avstrijskem Koroškem. Sploh pa ne v manjših krajih, kjer si sosedje ta-korekoč vidijo v sklede in se med seboj poznajo, zato se ti ne ločujejo po narodnostni pripadnosti, ampak po lastnostih, ki jih običajno pripisujemo ljudem. Prenekateri Nemci, težko bi dejal večina, sočustvujejo z nenaklonjeno usodo Slovencev. To niso zgolj člani solidarnostnih komitejev, ki se javno zavzemajo za pravičnejše mesto slovenske narodnostne skupnosti v mejah avstrijske republike, ampak ljudje iz vsakdanjosti; ljudje, ki jim je politika načrtne asimilacije tuja. Večkrat se spomnim na moža iz Roža, ki mi je na vprašanja v slovenščini ljubeznivo odgovarjal v nemškem jeziku. Bil je mož z nemškim imenom in priimkom in domačin v kraju, kjer so še pred desetletji živeli samo Slovenci in govorili samo slovensko. — Tudi jaz sem Slovenec, je odvrnil brez oklevanja. — Toda slovensko slabo »marnjam", pa me je sram, ker sem tako pozabil na jezik, ki smo ga v domu mojih Staršev vselej govorili. Saj boste razumeli, če vam povem, da smo vselej in povsod morali govoriti nemško: v šoli, v uradih, v trgovini, v gostilni. Slovenskega jezika sem se odvadil in se zato zatekam k nemščini. Kar sram me je, verjemite mi. Toda življenje ima svoja kruta pravila. In ko je možak ob popisu izpolnjeval listič, na katerem so ga spraševali po materinem jeziku, je prav tako brez zadrege zapisal: nemški! Če bi prenekaterim Nemcem, vindišar-jem ali Osterreicherjem z nemškimi imeni pogledali pod kožo, bi kaj hitro spoznali, da se pod njo pretaka slovenska kri. Bodisi zaradi krvi ali osebnega poštenja pa vsi tisti, ki jih statistika uvršča med nemško narodnost, Slovencem niso nenaklonjeni. Nenaklonjena je le peščica strankarskih politikov, prežeta s šovinistično ideologijo velikonemštva, katere korenine segajo še v čase mogočne nacistične strahovlade. Ničkolikokrat sem se že vprašal: kaj je vzrok zatiranju koroških Slovencev! Prastrah, o katerem toliko govorijo! Prastrah pred Slovenci! Ne, to je prastrah pred lastno zgodovino. In strupene klice te zgodovine so v današnji Avstriji, zlasti na Koroškem, še zelo žive. Misel, češ da koroško ljudstvo v svoji skriti notranjosti, neoziraje se na jezikovno pripadnost ali narodnostno opredelitev, ne „zatira“ Slovencev, bi lahko podkrepil s primerom odnosa italijanske družbe do Slovencev v Italiji. Namreč v časih hladne vojne in napetih odnosov med Italijo in Jugoslavijo je bilo tudi »italijansko ljudstvo" nadvse nenaklonjeno, da ne rečem naravnost sovražno razpoloženo do pripadnikov slovenske narodnosti. Z našimi ljudmi, ki so odhajali prek meje, nihče „ni znal" govoriti slovensko. Celo trgovci in trgovčiči, ki so pretežno živeli na račun jugoslovanskih kupcev, so bili nadvse zagrizeno »zavedni Italijani". Ko pa so se začeli odnosi med državama umirjati, predvsem na račun krepitve demokratičnih sil znotraj Italije, in ki jih je zgledno utrdil osimski sporazum, se je na moč spremenilo tudi javno mnenje. Kar takorekoč čez noč so znali povsod govoriti slovensko (v Trstu celo »jugoslovansko"), znanje slovenskega jezika je postala velika prednost in niso redki primeri, ko so se »čisti Italijani" začeli učiti slovenskega jezika. Izkušnje iz Italije pa bi si bilo moč izposoditi tudi za razmere v Avstriji, oziroma za odnose med Avstrijo in Jugoslavijo. Če bi demokratična miselnost močneje posegla v avstrijsko družbo, bi se tudi odnosi hitreje talili in tolikanj povzdigovano »javno mnenje" bi odsevalo drugačno razpoloženje do sožitja med na-rodnostima znotraj in deželama navzven državnih meja. Koroški Slovenci javno mnenje izpred svojega praga prav dobro poznajo in temu ustrezno tudi občutijo. Zato bi bilo bržčas zanimivo poznati, kakšno je javno mnenje v matični domovini o problemih rojakov izven njenih meja. Če se opremo na raziskave Centra za raziskavo javnega mnenja in množičnih komunikacij, ki je leta 1976 opravil anketo o Slovencih v zamejstvu in narodnostih v Sloveniji, potlej lahko najprej zapišemo, da so Slovenci kar zadovoljivo informirani o problemih zamejskih rojakov in da zanimanje za življenje Slovencev v tujini celo narašča. Temu zanimanju botrujejo kajpak v dobršni meri dogodki na avstrijskem Koroškem (preštevanje, policijske akcije, protestne manifestacije), ki so še posebej vznemirili in aktivirali slovensko javnost. Nenazadnje so tudi odprte meje pripomogle k temu, da Slovenci pogostoma obiskujejo sosednji državi in neposredno opazujejo okolje, v katerem živijo zamejski Slovenci. Omembe vredni so tudi stiki med manjšinami in matično domovino, ki prav tako prispevajo k spoznavanju problemov slovenskih manjšin. Zlasti pa so za slovensko javno mnenje prevladujoči dogodki v Avstriji iz zadnjih let, saj po podatkih raziskave kar 45 odstotkov Slovencev meni, da Slovenci v Avstriji nimajo dovolj možnosti za svoj narodnostni obstoj, medtem ko jih nadaljnjih 38,4 odstotka meni, da imajo Slovenci v Avstriji le nekaj, oziroma malo možnosti za svoj obstoj. Slovenska javnost trezno in zavzeto presoja družbeni položaj Slovencev v Avstriji. V zavesti Slovencev v matični deželi so prav gotovo močno prisotne oblike asimilacije — germanizacije, ki prizadevajo Slovence v Avstriji in ogrožajo njihov narodnostni obstoj. Hkrati se zavedajo težavnega in dolgotrajnega boja, ki ga vodijo Slovenci v Avstriji proti potujčevanju, in jim tudi na tem področju izražajo svojo solidarnostno podporo. Slovenci menijo, da moramo rojake v Avstriji uvrščati med tiste narodnostne manjšine, ki so diskriminirane ter podvržene asimilacijskim in drugim pritiskom ter neenakopravne z večinskim narodom. Če bi Slovence v matični domovini spraševali o vzrokih, ki ogrožajo obstoj Slovencev v zamejstvu, bi jih kar prek 60 odstotkov odgovorilo, da je med osnovne vzroke treba uvrščati zatiranje slovenskega jezika in majhne možnosti zamejskih Slovencev za šolanje v materinem jeziku, pa nenazadnje tudi zavoljo omejevanja slovenske kulturne dejavnosti. Velik je tudi odstotek Slovencev (45,5), ki omenjajo drugi vzrok, ki otežuje obstoj zamejskih Slovencev. Ta je: politično in gospodarsko zapostavljanje s strani države kot predstavnice večinskega naroda. Več kot tretjina Slovencev (37,7 odstotka) postavlja v odvisnost narodnostnega obstoja Slovencev tudi od pritiskov nestrpnih in skrajnih nacionalistov. V drugo skupino, z neznatnimi odstotki, pa uvršča raziskava odgovore iz javnega mnenja, kot so: narodnostni obstoj Slovencev v zamejstvu je otežkočen, ker so med seboj preveč politično razcepljeni, dalje da se premalo povezujejo z matično domovino, da so gospodarsko šibki (te šibkosti pa ne pripisujejo ravnanju manjšine) in naposled, da Jugoslavija in Slo- venija premalo podpirata zamejske Slovence. Kajpak gre tu le za številčno vrednotenje javnega mnenja, ker ni nujno, da posamezni odgovori poznajo tudi podrobnejše okoliščine razmer. Ker se pod naslovom javnega mnenja tu in tam v matični domovini, pa tudi v zamejstvu, pojavi sodba, češ da matična država premalo ukrepa v prid svojih manjšin v svetu, naj tokrat ne bo odveč, če se malce pomudimo še pri obveznostih matične domovine, kjer gre pri Slovencih za majhno specifiko. Namreč slovenski narod sodi med številčno najmanjše narode v Evropi, ki pa ima hkrati precejšen del svojih pripadnikov raztresenih po svetu. Kadar govorimo in razmišljamo o enotnem kulturnem prostoru, potem ne vključujemo vanj le matičnega slovenskega naroda, ampak tudi Slovence, ki živijo v treh sosednjih državah (Italija, Avstrija, Madžarska), pa tudi Slovence, ki živijo kot trajni izseljenci v številnih državah na vseh celinah sveta. Brez dvoma ima matični narod posebne obveznosti do svojih rojakov v tujini. Ob tem pa ni moč prezreti naših notranje in zunanjepolitičnih načel, ki so zapisana v ustavi in drugih političnih dokumentih. Jugoslovanska politika do narodnostnih manjšin je znana. Jugoslavija se zavzema za to, da narodnostne manjšine dobijo vse posebne pravice, ki jim zagotavljajo njihov narodnostni obstoj ter socialno ekonomski razvoj. Pri tem matična družba sodeluje z manjšinami in družbami, v ka- Tudi mladina Jugoslavije prizadeto spremlja usodo slovenske in hrvaške manjšine v Avstriji (delegacija ZSMJ na obisku pri ZSM na Koroškem) tere so vključene manjšine. Jugoslavija se zavzema za dobre sosedske odnose z državami, v katere so vključene njene manjšine in sodi, da so lahko narodnostne manjšine pomemben dejavnik sodelovanja in zbliževanja med sosednjimi državami. Takšen razvoj je mogoče doseči, če si v sosednjih državah napredne sile prizadevajo, da narodnostne manjšine dobijo svoje stvarno zagotovljene pravice in če narodnostne manjšine sodelujejo v dejavnostih, ki jih vodijo napredne sile v njihovih družbah. Pri tem je treba še poudariti, da se matični narod ne vmešava v zadeve, o katerih odloča njegova manjšina sama in da se država matičnega naroda ne vme-žava v zadeve, ki sodijo v notranjo pristojnost države, v katero je vključena narodnostna manjšina. Eden od pomembnih razlogov za odprtje meja s sosednjimi državami, zlasti Italijo in Avstrijo, je bil tudi ta, da državne meje ne bi ovirale razvoja narodnostne skupnosti, ki temelji na enotnem kulturnem — družbenem prostoru. Naj v tej zvezi ne bo odveč še citat Titovih misli: „Vselej smo izhajali s stališča, da so narodne manjšine mostovi, ki naj zbližujejo narode, prispevajo k prijateljstvu in sodelovanju med državami njihove narodnostne pripadnosti in tistimi, ki so zdaj njihova domovina. Vselej smo izhajali iz priznavanja pravice slehernemu narodu do njegove narodne identitete in do uveljavljanja njegove biti. S tem, ko smo zagotavljali popolno enakopravnost in svoboden vsestranski razvoj slehernega našega naroda in narodnosti..., smo s tem prispevali tudi k našemu sodelovanju s sosednjimi državami. Zato ne gre drugače, kakor da se zanimamo za življenje in položaj tudi delov jugoslovanskih narodov, ki kot narodne manjšine živijo v sosednjih državah, da si prizadevamo, da jim bodo pripadle vse tiste pravice, ki jim gredo na podlagi ustavne listine Združenih narodov in meddržavnih pogodb." Pa še citat iz resolucije X. kongresa ZKJ: „Ob naporih za utrditev varnosti v svetu je potrebno še omeniti, da igrajo narodnostne manjšine pomembno vlogo. Omenili smo že, da sodelovanje matičnega naroda z njegovo narodnostno manjšino v zamejstvu in družbo, v katero je manjšina vključena, utrjuje mednarodno kohezivnost. Hkrati je še treba reči ob upoštevanju načel varnosti in sodelovanja, da probleme manjšin ni mogoče reševati z ozemeljskimi zahtevami, kar vodi do usodnih konfliktov ali celo spopadov, marveč le z uveljavljanjem njihovih pravic do narodne individualnosti in svobodnega ter vsestranskega razvoja. Takšna pot utrjuje mednarodno varnost in razvija mednarodno sodelovanje." Pa se za konec povrnimo še malce na koroško stran Karavank in se vprašajmo: Kakšna bi bila Evropa, če bi povsod, kjer živi več narodnosti v eni državi, ubirali tako pot, kot v sosednji Avstriji? Denimo, če bi bila sestavljena samo iz večinskih narodov, če bi imeli pravico živeti samo „veliki“ narodi? Bržčas bi postala že zdavnaj Južna Afrika ali Bližnji vzhod. Vojna bi bila neizogibna! „Evropo ne sestavljajo samo države, ampak tudi narodnosti. Osnova države so narodnosti. Tem pa ne gredo samo pravice, marveč tudi pomoč in so most, a ne prepad med državami. Pestrost Evrope z narodi in narodnostmi je njeno bogastvo. To so načela naše organizacije", je dejal generalni sekretar organizacije narodnostnih skupnosti Evrope (FUENS) Olav Meinhardt, ko se je mudil v Celovcu. V Franciji žive Bretonci, v ZR Nemčiji Danci, na Danskem Nemci, Švedi na Finskem, Nemci v Belgiji itn. Renesansa manjšin v Evropi je splošen pojav in ne zgolj „kaprica“ koroških Slovencev v Avstriji, kot hočejo prikazati boj koroških Slovencev za svoje pravice. Manjšine so vedno trpele zastran nad-moči in nadvlade velikih narodov. Časi pa se spreminjajo. Zahodni Nemci so na moč strpni z Danci; Nemci se na Danskem počutijo svobodne in enakopravne; Švedi na Finskem imajo vse pravice, vse je dvojezično, celo državni jezik. V Avstriji so uzakonili merilo 25 odstotkov, po katerem naj bi dodeljevali pravice. Tudi v Belgiji so njega dni poznali odstotke in pravijo, da so odstotki vselej rojevali težave. Celih 130 let so imeli med manjšino in večino probleme, popisi so povzročali zdrahe, dokler se niso odločili za ozemeljsko načelo. 7.0. vse izkušnje evropskih držav in narodov pa so v Avstriji gluhi. Smelo so se odločili, da ne bodo spoštovali mednarodnih obveznosti, prevzetih s podpisom državne pogodbe, kar v juridičnem jeziku ni nič drugega kot šolski primer mednarodnega delikta! Kakšna bo prihodnost tega kontinenta, če zamiži pred dogajanji v Avstriji (tudi podpisnico helsinškega dokumenta!), po katerih mednarodnih obveznosti ni treba izpolnjevati? In prav na primeru koroških Slovencev se utegnejo Evropi odpreti oči, ko se bo morala vprašati, ali se lahko sprejme in uveljavi praksa neizpolnjevanja ter ignoriranja mednarodnih obveznosti? Marjan Remic T) „ Resnica Resnica le mrtva i= Ubili so jo jeziki, močnejši od kačjega strupa. Zdaj hodim s črno zastavo skozi puščavo mrkih obrazov in param grozo tišine, osvojene v zagovor brezvestnih dejanj. Razstavil sem našo misel, naše rože in našo besedo. Razstavil sem Vse v najlepšem soncu! Pa ni bilo nobene čebele, nobene čebele Andrej Kokot Avstrijsko-jugoslovanski odnosi po drugi svetovni vojni - s posebnim ozirom na manjšinsko vprašanje Odnose med sosedama po vojni delimo v dvoje obdobij: prvo od konca druge svetovne vojne do podpisa pogodbe o vzpostavitvi neodvisne in demokratične Avstrije dne 15. 5. 1955, drugo pa od tedaj naprej. V prvem obdobju so bili to odnosi med suvereno Jugoslavijo in Avstrijo z omejeno suverenostjo zaradi prisotnosti zavezniških zasedbenih oblasti. Odnosi med državama so se oblikovali predvsem na zasedanjih različnih zavezniških teles, ki so deset let po vojni pripravljala pogodbo o Avstriji, s katero je šele dobila popolno suverenost. V tem času sta bili v bilateralnih odnosih v ospredju vprašanje meja in s tem tesno povezano vprašanje pravic in zaščite slovenske in hrvaške narodne manjšine, ki ostane na avstrijskem državnem ozemlju. Leta 1949 je bila dokončno odločena usoda Koroške (meja je ostala nespremenjena) in odnosi med obema državama so se potem začeli normalizirati. V drugem obdobju odnosov med dvema suverenima državama je bilo v političnem ospredju vprašanje pravic in zaščite slovenske in hrvaške manjšine. Leta 1970 so se zaradi nemško-nacionalističnih izpadov meddržavni odnosi zelo ohladili. Ob koncu druge svetovne vojne so ozemlje prve avstrijske republike zasedle zavezniške sovjetske in anglo-ameriške vojaške enote. Predstavniki teh sil in Francija so imeli okupacijsko oblast v Avstriji. V zaključnih osvobodilnih bojih te vojne pa so na Koroškem sodelovale tudi enote jugoslovanske armade, v katerih sestavi so bile koroške partizanske enote, ki so osvobodile izpod fašizma slovensko etnično ozemlje. S tem pa se ni končalo eno najbolj spornih vprašanj že iz predvojnega časa, vse od nastanka Jugoslavije in prve avstrijske republike — manjšinsko vprašanje, temveč je ostalo odprto in »conditio sine qua non“ v povojnih avstrijsko-jugoslovanskih odnosih. Vzrok za to je podpis ..moskovske deklaracije" 1. 11. 1943, s katero so Velika Britanija, ZDA in SZ med drugim določile, da je B nemška zasedba Avstrije nična in neveljavna, ® želja vseh zaveznikov obnovitev svobodne in neodvisne Avstrije, gj Avstrija odgovorna za sodelovanje v vojni na strani Nemčije in tej odgovornosti ne more ubežati, Bi upoštevan pa bo delež, ki ga bo doprinesla za svojo osvoboditev. Rešitev spornih vprašanj med Avstrijo in Jugoslavijo je bila odvisna od pogajanj o avstrijski državni pogodbi. Po skoraj dveletnih pripravah so se pogajanja začela januarja 1947 v Londonu s konferenco namestnikov zunanjih ministrov štirih velesil; s prekinitvami je trajala vse do podpisa pogodbe o vzpostavitvi neodvisne in demokratične Avstrije 15. 5. 1955. Avstrijska stran je imela za svoja stališča že od začetka podporo štirih velesil zaradi moskovske deklaracije in tudi zagotovilo Stalina predsedniku avstrijske vlade Rennerju, da ostanejo avstrijske meje v celoti nespremenjene. Avstrijska vlada je že v začetku leta 1947 predala francoski vladi spomenico, naj bi sklenili državno in ne mirovno pogodbo, posebej pa je odločno zavrnila jugoslovanske zahteve po slovenskem etničnem ozemlju v spomenici iz leta 1946. Jugoslovanska stališča je 16. 1. 1947 na konferenci namestnikov zunanjih ministrov v Londonu razložil namestnik zunanjega ministra dr. Joža Vilfan. Jugoslovanska spomenica iz leta 1946 je v uvodu poudarila, da je treba zaradi mirnega in dobrega sosedstva odpraviti vse vzroke agresivne politike v Avstriji; vsak poskus vključitve slovenske Ko- roške in slovenskega ozemlja na Štajerskem v Avstrijo in nepriznavanje pravic gradiščanskim Hrvatom je lahko le nadaljevanje avstrijskih in nacističnih ponemčevalnih stremljenj, pa tudi ovira za razvoj sodelovanja med Jugoslavijo in Avstrijo. Ko je te navedbe znanstveno utemeljila, je jugoslovanska vlada zahtevala: priključitev slovenske Koroške (Celovec/Klagenfurt, Beljak/Villach, Spodnja Ziljska dolina/Gailtal — 2470 km2 in 180.000 prebivalcev) in slovenskega ozemlja na Štajerskem (Sobota/Soboth, Lučane/Leutschach, Radgona/Radkersburg — 130 km2 in 10.000 prebivalcev) k Jugoslaviji, prenehanje vsake nadaljnje germanizacije gradiščanskih Hrvatov in zavarovanje njihovih pravic s posebnim statutom, pa tudi povračilo dela vojne škode (reparacije) v višini 150 milijonov dolarjev. Dne 22. 1. 1947 je stališča iz jugoslovanske spomenice pojasnjeval dr. Vilfan. Dne 24. januarja pa je spregovoril avstrijski zunanji minister dr. Karl Gruber, ki je zavrnil vse jugoslovanske zahteve ter zatrjeval, da je bila Avstrija prva žrtev Hitlerja in je zato ne vežejo reparacije. Zagotavljal je, da se je Koroška pri volitvah zadnjih nekaj let z veliko večino odločala za Avstrijo in da se je pri zadnjem ljudskem štetju (1933) le 26.000 oseb odločilo za slovenski jezik in kulturno skupnost. Poudaril je, da Jugoslovani nimajo na noben način pravice gledati na Avstrijo kot sovražno deželo, jo kot tako obravnavati, a pri tem ne prevzeti nobene odgovornosti. Jugoslavija naj bi po njegovem mnenju vse do vojne zelo podpirala tretji rajh in dala po letu 1934 azil 5000 avstrijskim nacistom, med katerimi naj bi bili tudi trije vojni zločinci, katerih izročitev zahteva Jugoslavija. Gruber v svojih izvajanjih ni omenil navdušenja znatnega dela Avstrijcev ob prihodu Hitlerja in pomembne vloge avstrijskih nacistov pri zločinih nad jugoslovanskim prebivalstvom, in tudi nad Slovenci v Avstriji in tretjem rajhu; ni povedal, da se nem-skogovoreči Avstrijci razen redkih izjem niso udeležili protifašističnega boja, ki je bil zlasti boj Slovencev na Koroškem; ni govoril o netočnosti in neuporabnosti tistih Statističnih podatkov, na katere se je skliceval, pa tudi ne upošteval, da je NOB z enako močjo obračunala s predvojnim vodstvom Jugoslavije, ki je dala azil avstrijskim nacistom, kakor z nemškim in avstrijskim okupatorjem. Avstrijska vlada v odgovoru in tolmačenju odnosov ni upoštevala jugoslovanskih razmerij, osvobodilnih teženj ljudstva in ni pokazala pripravljenosti popraviti, kar je bilo prej storjenih krivic na škodo Slovencev v Avstriji. Prva faza pogajanj o ponovni vzpostavitvi neodvisne in demokratične Avstrije se je končala decembra 1947 in še ni prinesla odločitve glede avstrijsko-jugoslovanskih spornih vprašanj. Novo zasedanje namestnikov zunanjih ministrov v Londonu se je začelo 20. 2. in je trajalo do 28. 5. 1948. Sredi aprila 1948 so predstavniki velesil Gospodarska zbornica Jugoslavije je odprla v Celovcu svoje predstavništvo dovolili Jugoslaviji, da lahko ponovno predloži svoje zahteve, vendar le v primeru, da bo predlagala kaj novega, predvsem glede teritorialnih zahtev. Jugoslavija je nov predlog izročila konferenci 26. 4. 1948; zahteve so bile teritorialno omejene na bivše plebiscitne cone iz leta 1920, kar je pomenilo zmanjšanje zahtev za približno 680 km2 in 40.000 prebivalcev ter odpoved Spodnji Ziljski dolini/Gailtal, delu mesta Beljak/ Villach in nekaterih občin političnega okraja Volšperk/Wolfsberg. Na Štajerskem je nova spomenica predvidevala le manjši popravek pri Radgoni in Lučanah, za ostale predele Koroške in Gradiščanske pa zahtevala posebno varstvo narodnostnih pravic. Spomenica ni zmanjšala zahtevane reparacijske vsote. Kaže, da so bili predlogi, ki jih je jugoslovanska vlada predložila konferenci namestnikov zunanjih ministrov leta 1948 glede posebnega varstva narodnostnih pravic Slovencev in Hrvatov, podlaga za poznejši 7. člen avstrijske državne pogodbe. V prvi točki tega predloga jugoslovanska stran predvideva za jugoslovanske manjšine »uživanje enakih pravic, kot jih imajo ostali avstrijski državljani, vključujoč tudi pravice do lastnih organizacij, zborovanj in tiska v svojem jeziku". Druga točka je terjala, da »imajo pravico do osnovnošolskega pouka v hrvaškem oziroma slovenskem knjižnem jeziku in na odgovarjajoče število lastnih srednjih šol; v tem smislu naj se spremenijo učni programi na učiteljiščih na Gradiščanskem in Koroškem, ustanovijo naj se prosvetni inšpektorati za hrvaške šole na Gradiščanskem in za slovenske na Koroškem". Točka 3: »Zunanji in notranji uradni jezik v administrativnih in sodnih enotah s hrvaškim ali slovenskim oziroma narodnostno mešanim prebivalstvom je hrvaški oziroma slovenski jezik ob dodatnem nemškem; topografska terminologija in napisi bodo dvojezični in bodo v soglasju s tem preurejene administrativne in sodne enote". Točka 4: »Pripadniki jugoslovanske manjšine v Avstriji bodo, sorazmerno z njihovim številom, zastopani v vzgojnem, upravnem in sodnem aparatu". Točka 5: »Pripadnikom jugoslovanske manjšine se prizna pravica do vzdrževanja kulturnih vezi s Hrvati oziroma Slovenci v Federativni Ljudski Republiki Jugoslaviji ob priznavanju doseženih diplom". Točka 6: »Delovanje organizacij, ki imajo za cilj raznarodovanje jugoslovanske manjšine, mora biti prepovedano". Točka 7: »Ob preštevanju prebivalstva se ugotavlja materinščina v sodelovanju z gradiščanskimi Hrvati in s koroškimi Slovenci". Spomenico je predložil in zagovarjal dr. Aleš Bebler, avstrijsko stran pa je zastopal dr. Karl Gruber, ki je v odgovoru na spomenico med drugim poudarjal, da Jugoslavija utemeljuje svoje zahteve predvsem s soodgovornostjo Avstrije zaradi sodelovanja v nemški vojski, za kar pa ni Avstrija nič bolj odgovorna kot vsi tisti narodi, ki so morali biti prisilno v tej vojski. Zavračal je potrebo po posebni zaščiti avstrijskih državljanov slovenskega in hrvaškega jezika, za kar naj bi dajala senžermenska državna pogodba dovolj garancij. Odklonil je tudi plačilo reparacij in ostal pri ponudbi iz leta 1947, da naj Jugoslaviji ostane avstrijsko imetje na njenem ozemlju, ki da je vredno 100 milijonov dolarjev. Dr. Bebler je dokazoval potrebo po posebni zaščiti obeh manjšin tudi s prikazom vseh vrst germanizacije po prvi svetovni vojni. Gruber pa je odgovarjal, da slovenska manjšina na Koroškem ni kompaktno naseljena, kar naj bi dokazovale tudi dvojezične šole. Ugotavljal je, da Avstrija ni kriva, če posamezni Slovenci zaradi svobode tiska in besede, ki vlada v Avstriji, govorijo nemško. Na trditve dr. Beblerja, da v Avstriji ni bilo resnega odporniškega gibanja, še zlasti ne v primerjavi z jugoslovanskim, je Gruber odgovarjal, da se je tudi on boril proti nacizmu na Tirolskem in CH ie y Avstriji mnogo najboljših ljudi padlo. Po njegovem mnenju je Avstrija dala težke žrtve, da bi se sama osvobodila, mednje pa je prišteval tudi avstrijske vojne ujetnike. Tudi novih jugoslovanskih zahtev na konferenci niso upoštevali. Predstavniki zahodnih treh velesil so bili zoper jugoslovanske teritorialne in reparacijske zahteve, le sovjetski delegat je podpiral Jugoslavijo, vendar je informbirojevski spor kasneje vplival tudi na dogajanja pri reševanju avstrijsko-jugoslovanskih spornih vprašanj. Maja 1948 prekinjena konferenca namestnikov zunanjih ministrov v Londonu je ponovno začela z delom 9. 2. 1949. Sovjetski delegat je ob razpravi o mejnem vpra- šanju (člen 5 načrta avstrijske državne pogodbe) zahteval ponovno zaslišanje jugoslovanske delegacije, vendar sta ameriški in britanski delegat vztrajala na avstrijski meji pred anšlusom in sta bila pripravljena razpravljati le o manjšinskem vprašanju in morebiti o dravskih elektrarnah Žvabek in Labot. Končno je obveljal kompromisni dogovor med velesilami, da bodo jugoslovanskega delegata zaslišali, če bo koristno. Sklep o ponovnem zaslišanju jugoslovanskega delegata so sprejeli 14. 2. 1949, ker se velesile niso mogle sporazumeti o plačilu reparacij Jugoslaviji, saj je tudi Sovjetska zveza zahtevala plačilo reparacij, ker je bila Avstrija soodgovorna za vojno in so to zapisali tudi v uvodu v državno pogodbo. Dr. Aleš Bebler je nov jugoslovanski predlog predložil 24. 2. 1949. V bistvenih točkah je ta predlog, ki je pokazal pripravljenost jugoslovanske vlade na mednarodno sodelovanje, zahteval: 1. Kompromisno ureditev meje v korist Jugoslavije, kar bo jugoslovanska vlada predlagala kasneje; 2. Politično, gospodarsko in kulturno avtonomijo za slovensko Koroško, ki še naprej ostane sestavni del Avstrije; 3. Plačilo reparacij; 4. Zagotovitev manjšinskih pravic Hrvatov in Slovencev, ki ostanejo izven zgoraj omenjenega avtonomnega ozemlja; 5. Avtonomno ozemlje naj dobi lastno upravo, vključno z lastno varnostno službo, pokrajinsko vlado in skupščino z zakonodajnimi pravicami ter samostojno sodstvo. Ustava avtonomnega ozemlja bo vključena v avstrijsko zvezno ustavo pod garancijo varnostnega sveta OZN. Glede na prejšnje jugoslovanske zahteve lahko ta predlog imenujemo tudi minimalni. Toda tudi takemu predlogu je Avstrija odločno nasprotovala. Štiri dni po govoru Beblerja (28. februarja) je pred namestniki zunanjih ministrov spregovoril tudi dr. Gruber. Jugoslovanski predlog je razdelil v tri dele in vsakega posebej zavrnil. Prvi del naj bi vseboval zahteve po odcepitvi avstrijskega ozemlja, toda meja med Jugoslavijo in Avstrijo je bila določena že leta 1920, nespremenljivost le-te pa slovesno zagotovljena z moskovsko deklaracijo 1943. Drugi del naj bi bile zahteve po zaščiti slovensko in hrvaško govorečega prebivalstva. Zatrjeval je, da posebno varstvo ni potrebno, ker ne verjame, da bi še kje v Evropi uživala manjšina take svoboščine kot ..Avstrijci slovenskega jezika". Strnjenega slovenskega ozemlja po njegovem na Koroškem ni, zato ni utemeljitev za zahtevo po teritorialni avtonomiji, pač pa je mogoče zagotoviti varstvo vsakemu slovensko govorečemu prebivalcu, če to varstvo hoče. Varstvene določbe naj ne bi prišle v ustavo, ker ima avstrijska ustava mnogo določb o varstvu manjšin in niso potrebna nobena dopolnila. Tretji del naj Obisk slovenske koroške mladine pri rojakih v Italiji bi bile gospodarske zahteve, pri katerih je Gruber zopet odločno zavrnil plačilo reparacij. Razprava na londonskih pogajanjih o jugoslovanskem minimalnem predlogu je trajala nekaj mesecev in je bila končana šele s sklepom tajne seje konference veleposlanikov štirih velesil v Parizu 20. 6. 1949. Sporazum je določal, da Avstrija ostane v mejah od 1. 1. 1939; da mora državna pogodba predvideti varstvo pravic slovenske in hrvaške manjšine; da Jugoslavija ne dobi reparacij, dobi pa pravico do avstrijske imovine v Jugoslaviji. Zaradi neugodne mednarodne situacije torej ni bila uresničena nobena od glavnih in niti minimalne zahteve Jugoslavije. Avstrijska stran je bila s sklepom štirih zunanjih ministrov zadovoljna. Gruber je že 21. 1. 1949 izjavil, da je Avstrija pripravljena zagotoviti pravice slovenski in hrvaški narodni manjšini in se zavzel za normalizacijo jugoslovansko-avstrijskih odnosov. Tudi kancler Figi je pozdravil sklep, v katerem je videl potrditev avstrijske odločitve, da Avstrija od svojega ozemlja ne bo odstopila niti za korak. Jugoslovanska stran pa je 23. 6. v komunikeju zunanjega ministrstva ostro protestirala in sklep označila kot diktat ene od zavezniških držav. Dne 28. 7. 1949 je namestnik jugoslovanskega zunanjega ministra Leo Mates poslal spomenico namestnikom zunanjih ministrov v Londonu, v kateri je zahteval revizijo sklepa o meji, ureditev reparacij in določitev pravic za koroške Slovence in gradiščanske Hrvate. Velesile sklepa niso spremenile, vendar so v juliju in avgustu 1949 dokončno oblikovale člen 7 pogodbe o vzpostavitvi neodvisne in demokratične Avstrije, ki zagotavlja osnovne pravice Slovencem na Koroškem in Štajerskem ter Hrvatom na Gradiščanskem. Zaradi tega in v prepričanju, da bo Avstrija določila tega člena dosledno spoštovala in uresničevala, se je Jugoslavija odpovedala teritorialnim zahtevam. Potem so se odnosi med Avstrijo in Jugoslavijo začeli normalizirati. Leta 1952 (od 19. do 25. junija) je bil na uradnem obisku v Jugoslaviji avstrijski zunanji minister dr. Karl Gruber. V razgovorih, ki jih je imel z najvišjimi jugoslovanskimi predstavniki, so poudarili željo, naj se jugoslovansko-avstrijski odnosi odvijajo v duhu vzajemnega spoštovanja in razumevanja. Dotaknili pa so se predvsem vprašanj čimprejšnje obnove Avstrije in njenega vstopa v OZN, gospodarskega sodelovanja in položaja slovenske in hrvaške manjšine v Avstriji. Jugoslovanska stran je dala polno podporo naporom Avstrije za uveljavitev suverenosti. Sklenili so načelni sporazum o maloobmejnem prometu in se zavezali za čim širšo blagovno menjavo. Jugoslavija pa je posebej podčrtala potrebo po zadovoljivi ureditvi položaja slovenske in hrvaške manjšine v Avstriji. Prelomnico v avstrijsko-jugoslovanskih odnosih pomeni podpis Državne pogodbe o vzpostavitvi demokratične in neodvisne Avstrije 15. 5. 1955 na Dunaju. Pogodbo, s katero so velesile obnovile Avstrijo v starih mejah in ji zagotovile popolno suverenost, je sprejela tudi Jugoslavija in jo ratificirala novembra 1955. To je na eni strani pomenilo priznanje obstoječega stanja, na drugi strani pa je Jugoslavija s tem dobila legitimno pravico skrbeti za dosledno spoštovanje in uresničevanje za Slovence in Hrvate enega najpomembnejših členov, člena 7 državne pogodbe. Že ob podpisu avstrijske državne pogodbe je jugoslovanski državni sekretar za zunanje zadeve Koča Popovič izrazil prepričanje, da bo ..jugoslovanska manjšina od trenutka veljavnosti državne pogodbe in v novih pogojih postajala vse trdnejša vez med dvema sosednjima državama". V razpravi ob ratifikaciji v ljudski skupščini FLRJ pa je poslanec Slovenije, dr. Maks Šnuderl, med drugim dejal: »Pogodba daje mednarodnopravno osnovo za nadaljnje razvijanje naših medsebojnih odnosov. Kako pa se bodo na tej pravni osnovi ti odnosi razvijali, ni več stvar pogodbe, temveč ljudi samih . . . Kot državljani Jugoslavije se ne želimo vpletati v notranje odnose v Avstriji in v državljanske dolžnosti Slovencev in Hrvatov v tej državi, vendar nismo nezainteresirani za to, kako se spoštuje manjšinske pravice naših sonarodnjakov izven naše države . . . Ratifikacija z naše strani, prostovoljna ratifikacija te pogodbe, služi ideji miru in dejanski okrepitvi miru, mednarodnega sodelovanja in sodelovanja med narodi v tem delu Evrope." Položaj obeh manjšin v Avstriji pa se je začel poslabševati že takoj po podpisu državne pogodbe. Samo štiri dni po podpisu pogodbe so začeli ustanavljati nemško-nacionalistična društva, ki so se leta 1957 združila v „Koroško domovinsko službo" — Karntner Heimatdienst. Prav ta organizacija je glavna povzročiteljica prvega večjega poslabšanja odnosov med Avstrijo in Jugoslavijo v letih 1958/59. Nemški nacionalisti so začeli pod vodstvom Heimatdiensta odločno akcijo zoper uredbo o obvezni dvojezični šoli na Koroškem iz leta 1945 in so dosegli, da je koroški deželni glavar in predsednik koroškega deželnega šolskega sveta Ferdinand Wedenig 22. 9. 1958 izdal odlok, s katerim so starši dobili pravico, da svoje otroke izpišejo iz dvojezičnih šol. Zaradi vseh mogočih vrst pritiskov na starše slovenske narodnosti je bilo od dvojezičnega pouka odjavljenih 57 odstotkov slovenskih otrok. Čeprav so tudi sami avstrijski politični in upravni krogi ugotovili, da je bila odločitev deželnega glavarja Wedeniga protizakonita in protiustavna, je zvezna vlada sankcionirala takšno stanje v manjšinskem šolstvu na Koroškem. Dne 19. 3. 1959 je namreč parlament sprejel zakon o manjšinskem šolstvu, s katerim je bilo odpravljeno obvezno dvojezično osnovno šolstvo, edina uredba avstrijskega manjšinskega varstva, s katero so bili koroški Slovenci zadovoljni in je bila sprejeta z njihovim soglasjem. Istočasno pa je bil sprejet tudi zakon o uporabi slovenščine pred sodnimi oblastmi na Koroškem, s katerim je bila slovenščina degradirana v pomožni jezik, njena uporaba pa skrčena od prejšnjih devetih sodnih okrajev na tri. Jugoslovanska vlada je protestirala zoper dogodke na Koroškem že 4. 10. 1958 z noto, v kateri je opozorila avstrijsko vlado, da „odlok predsednika pokrajinske vlade Koroške popolnoma spreminja dosedanji sistem šolstva na Koroškem, občutno in bistveno zmanjšuje dosedanje pravice slovenske manjšine na področju šolstva, da se slovenski jezik obravnava kot tuj jezik na Koroškem, kar je v evidentnem nasprotju s členom 7 državne pogodbe . . .“ Nadalje jugoslovanska vlada ugotavlja, da »predstavlja sprejetje odloka pokrajinske vlade Koroške prav v času, ko so na nivoju vladnih delegacij potekala jugoslovansko-avstrijska pogajanja o vrsti odprtih bilateralnih vprašanj, vključno z vprašanjem izvajanja člena 7 državne pogodbe, in ko so se glede nadaljnjih ugodnih odnosov in sodelovanja med obema sosednjima državama že kazali določeni rezultati, toliko bolj nepričakovan udarec doslej vloženim naporom". Avstrijska vlada je z noto 11. 10. 1958 zavrnila protest vlade FLRJ kot »neutemeljen" in trdila, da »odlok v vsakem pogledu varuje pravice slovenske manjšine na Koroškem". Vlada FLRJ je avstrijski 3. 11. 1958 sporočila, da »odgovor vlade Republike Avstrije ne smatra za zadovoljivega". Opozorila je na obstoj in aktivnost nacionalističnih organizacij na Koroškem, ki po oceni vlade FLRJ izvajajo aktiven pritisk na slovensko manjšino, še zlasti v zvezi z izvajanjem odloka predsednika pokrajinske vlade Koroške. Nota izraža zaskrbljenost vlade FLRJ in apelira na avstrijsko vlado, naj sprejme ustrezne ukrepe za preprečitev takega razvoja dogodkov na Koroškem. Slovenski gospodarstveniki iz Trsta na obisku na Koroškem Ker Avstrija ni nič storila za preprečitev nastalega stanja, temveč je celo pripravljala sankcioniranje ukinitve obveznega dvojezičnega pouka, je vlada FLRJ 26. 1. 1959 izročila vladi Avstrije „Memorandum o vprašanju slovenske manjšine na Koroškem". V njem je med drugim zapisano: „Pri izvajanju odloka je prišel do polnega izraza pritisk nacionalističnih organizacij, ob udeležbi nekaterih šolskih organov, organov državne administracije in vplivnih gospodarskih faktorjev in torej ni možno pričakovati, da bo zagotovljeno svobodno odločanje v zvezi z uporabo odloka. Pritisk je bil tako močan, da je to odkrito ugotovil tudi del avstrijskega tiska". V nadaljevanju pa so navedeni tudi konkretni primeri pritiskov in zastraševanja slovenskega življa. Neposredno preid sprejetjem zakona o izvajanju določb avstrijske državne pogodbe o manjšinskem šolstvu na Koroškem in zakona o izvajanju člena 7 odst. 3 državne pogodbe, je Jugoslavija še enkrat protestirala pri avstrijski vladi. V noti 17. 3. 1959 je ugotovila, da zakonska predloga ne upoštevata osnovnih teženj slovenske manjšine, ki jih zagotavlja člen 7 državne pogodbe in da bosta nova zakona slovensko etnično skupino na Koroškem izpostavila diskriminaciji. V svoji noti je vlada FLRJ rodi poudarila, da avstrijska vlada pri sprejemanju novih zakonov za slovensko manjšino na Koroškem ni smatrala za potrebno, da Se posvetuje z najbolj zainteresirano slovensko narodno manjšino. Po sprejetju obeh zakonov je 13. 4. 1959 v zvezni ljudski skupščini FLRJ spregovoril državni sekretar za zunanje zadeve Koča Popovič. Posebej je poudaril: „Ne da bi se na tem mestu spuščali v analizo zakonov, je očitno, da zakona predstavljata zoževanje pravic, ki jih je manjšina do sedaj uživala in ki jih zagotavlja člen 7 avstrijske državne pogodbe. Zaradi tega naša vlada smatra to vprašanje še naprej za odprtega. Razumljivo je, da so se morale take enostranske rešitve, ki ne upoštevajo pravic in interesov obeh držav, negativno odraziti na naše odnose". Nekaj kasneje, 21. 4. 1959, je jugoslovanska vlada tudi z noto protestirala pri avstrijski vladi. Jugoslovanski protesti niso spremenili stanja in je ostalo manjšinsko vprašanje odprto v avstrijsko-jugoslovanskih odnosih, česar so se dotaknili na vseh uradnih srečanjih avstrijskih in jugoslovanskih predstavnikov. V dneh od 16. do 19. 3. 1960 je na povabilo jugoslovanske vlade bival na uradnem obisku v Jugoslaviji avstrijski minister dr. Bruno Kreisky. V pogovorih z najvišjimi jugoslovanskimi predstavniki so podčrtali potrebo po čim prejšnjem dogovoru o dolgoročnem trgovinskem sodelovanju, o povečanju blagovnega prometa, o sodelovanju med avstrijskimi in jugoslovanskimi industrijskimi podjetji ter o čim širšem kulturnem sodelovanju. Jugoslovanska stran je tudi ob tej priložnosti poudarila poseben pomen pravičnega reševanja problema slovenske in hrvaške manjšine v Avstriji; avstrijska stran pa je izjavila, da si njena vlada prizadeva v duhu načel avstrijske ustave in v smislu člena 7 državne pogodbe konsolidirati položaj omenjenih manjšin. Jugoslovanski državni sekretar za zunanje zadeve Koča Popovič je vrnil obisk avstrijskemu kolegu v dneh od 24. do 27. 11. 1960. Na pogovorih na Dunaju so potrdili dogovore iz Beograda in ugotovili, da je Avstrija izpolnila obveznosti z 25. člena državne pogodbe, ko je sprostila lastnino jugoslovanskih nosilcev pravic, ki je bila v času druge svetovne vojne na osnovi raznih transakcij prenešena v Avstrijo. Soglašali so, da bo avstrijska stran pripravljena izpolniti določbe člena 7 državne pogodbe o pravicah manjšine in za kontakte med predstavniki manjšin in avstrijskimi oblastmi, da bi manjšine lahko postale element napredovanja dobrososedskih odnosov. Od 23. do 26. 3. 1965 je prišlo do obiska na vrhu. Predsednik Tito in vlada SFRJ sta povabila na uradni obisk vršilca dolžnosti predsednika republike Avstrije in zveznega kanclerja dr. Josefa Klausa. Na pogovorih sta obe strani poudarili pozitiven razvoj medsebojnih odnosov zlasti na gospodarskem področju, turističnega in maloobmejnega prometa in kulturnega sodelovanja. Spregovorili so tudi o manjšinskem vprašanju in v skupnem komunikeju zapisali, da „sta obe strani izrazili zadovoljstvo zaradi napredka, doseženega pri realizaciji pravic slovenske in hrvaške manjšine v Avstriji. Avstrijska delegacija je zagotovila, da bo v sporazumu z manjšinama še naprej zagotavljala njune pravice, pri čemer je avstrijska stran izjavila, da bo neprestano skrbela za napredovanje kulturnih in gospodarskih interesov manjšin". Dve leti kasneje, od 13. do 17. 2. 1967, je prišel na uradni obisk v Avstrijo predsednik SFRJ Josip Broz Tito. Med pogovori sta obe strani poudarili napredek medsebojnih odnosov, ki so se še posebej dobro razvijali zaradi ukinitve viz v letu 1964, podčrtano pa je bilo tudi dobro sodelovanje v okviru Donavske komisije. Ko so govorili o položaju manjšin, je avstrijska stran ponovno poudarila, da bo stalno pospeševala kulturne in ekonomske interese manjšin v soglasju z manjšinama samima. Avstrijski predsednik republike Franz Jonas je vrnil obisk v času od 30. 9. do 5. 10. 1968. Tudi to pot so veliko pozornost posvetili odprti meji in obmejnemu sodelovanju, k razvoju katerega naj bi veliko prispevali slovenska in hrvaška manjšina, ki imata vlogo povezovalnega faktorja. Jugoslovansko-avstrijsko sporočilo o pogovorih pozdravlja pripravljenost avstrijske vlade, da v dogovoru s predstavniki manjšin še naprej rešuje aktualna vprašanja, ki zadevajo življenje manjšin. Avstrijska stran je spet poudarila, da bo stalno pospeševala kulturne in ekonomske interese manjšin ob njunem soglasju. Z letom 1970 so se odnosi med Avstrijo in Jugoslavijo močno poslabšali. Ob petdeseti obletnici koroškega plebiscita so namreč nemški nacionalisti na Koroškem odkrito pozvali na likvidacijo slovenske manjšine. V svojem glasilu „Ruf ider Heimat" so zapisali, da zgodovina na Koroškem še ni potegnila končne črte in da bo mir na Koroškem šele takrat, ko enega izmed obeh narodov ne bo več. Kriza se je poglobila v jeseni 1972, ko sta koroški deželni glavar Ffans Sima in z njim socialistična stranka poskusila z delno rešitvijo problematike dvojezičnih topografskih napisov. Parlament je namreč 6. 6. 1972, samo z glasovi socialistov, sprejel zakon o postavitvi dvojezičnih topografskih napisov v 205 krajih Koroške. Kljub temu, da je zakon odstopal od določil državne pogodbe, je izzval nemško nacionalistično evforijo. V nekaj dneh so nacionalistične in od njih nahujskane skupine zrušile vse do takrat postavljene napise, policija pa je, namesto da bi ščitila državno premoženje, dogajanje samo opazovala. Še pred sprejetjem zakona o dvojezičnih topografskih napisih je prišlo do dveh obiskov vidnih državnikov z obeh strani. Dne 2. 2. 1972 je bil na neuradnem obisku v Zagrebu avstrijski zunanji minister dr. Rudolf Kirchschlager. Jugoslovanska stran, vodil jo je jugoslovanski zvezni sekretar za zunanje zadeve Mirko Tepavac, je izjavo avstrijskega ministra, „da bo z avstrijske strani kmalu prišlo do spodbude, ki bo pomagala pri reševanju še odprtih manjšinskih vprašanj" (mišljen je bil zakon o dvojezičnih topografskih napisih — op. p.), sprejela z zadovoljstvom, vendar z opombo, „da bi manjšine morale biti subjekt in ne objekt v rokah te ali one strani". Na povabilo zveznega kanclerja Republike Avstrije je v dneh od 12. do 15. 4. 1972 uradno obiskal Avstrijo predsednik zveznega izvršnega sveta SFRJ Djemal Bijedič. V času obiska so podpisali sporazum o gospodarskem, industrijskem in tehničnem sodelovanju, ki določa ustanovitev komisije na vladni ravni, in sporazum o sodelovanju v kulturi, znanosti in izobraževanju, dosežen pa je bil tudi dogovor o začetku pogajanj o sklenitvi sporazuma, po katerem bi bila maturitetna spričevala obojestransko priznana. Avstrijska stran je ob manjšinskem vprašanju poudarila, da bo vedno pospeševala in podpirala interese in razvoj manjšin. Jugoslovanska vlada je že 6. 11. 1972 z noto protestirala pri avstrijski vladi zaradi napada na dvojezične napise na Koroškem, s katerim so nemški nacionalisti preprečili izvedbo zakona o dvojezičnih topografskih napisih. Tri mesece zatem, 13. 2. 1973, je jugoslovanska vlada avstrijski izročila noto v zvezi z obveznostmi, ki se nanašajo na pravice in zaščito slovenske in hrvaške manjšine v Avstriji. Da bi omogočila stvaren dialog o vprašanjih, ki so oteževala avstrijsko-jugoslo-vanske odnose, je jugoslovanska vlada 17. 5. 1973 predala avstrijski vladi platformo za bilateralno delo na odprtih vprašanjih in konstruktivno pokazala poti za rešitev manjšinskega vprašanja, za izvedbo arhivskega /dogovora iz leta 1923 in za vračanje kulturnih dobrin, ki so jih okupatorji med drugo svetovno vojno odnesli iz Jugoslavije. Skoraj leto dni je trajalo, da je avstrijska vlada 2. 4. 1974 odgovorila na jugoslovansko platformo. Zavrnila je vse predloge in zahteve. Iz odgovora med drugim iz- 5 Koroški koledar 65 haja, da je večina vprašanj že rešenih, preostala pa so v fazi reševanja (na primer restitucija kulturnih dobrin, vprašanje arhivov in 3. odstavek 7. člena). V noti z dne 29. 10. 1974 je jugoslovanska vlada avstrijsko podrobno argumentirano opozorila na neizpolnjevanje njenih obveznosti iz državne pogodbe. Poleg neizvajanja določil 7. člena je jugoslovanska stran še posebej opozorila na delovanje neonacističnih organizacij in na pojave neonacizma v Avstriji nasploh, pa tudi to, da se vedno ni rešeno vprašanje arhivov in restitucije kulturnih dobrin. Avstrijska vlada je 2. 12. 1974 odgovorila na jugoslovansko noto. Zavrnila je vse očitke in trdila, da se položaj manjšin v Avstriji m poslabšal, v noti pa najdemo tudi napoved enostranskega tolmačenja državne pogodbe, saj je avstrijska vlada pogojila varstvo slovenske in hrvaške manjšine z njihovim številom. Jugoslovanska nota z dne 27. 12. 1974 označuje avstrijsko noto kot nesprejemljiv odgovor in ugotavlja, da jugoslovanska vlada v celoti ostaja pri svojih trditvah. Tudi po sestanku med avstrijskim zveznim kanclerjem Kreiskym in predsednikom SFRJ Titom ter Edvardom Kardeljem, ki je bil 29. 12. 1975 na Brdu pri Kranju na iniciativo avstrijskega kanclerja in po katerem je Kreisky izjavil: „Jasno je, da je Jugoslavija zaskrbljena za svoji manjšini, vendar mi vemo, da je določbe državne pogodbe treba izpolniti", se odnos avstrijske politike do manjšinskega vprašanja ni bistveno Spremenil. Na podlagi sporazuma treh v parlamentu zastopanih strank je parlament 7. 7. 1976 sprejel dva nova zakona o manjšinski problematiki. Z novelo zakona o* popisu prebivalstva iz leta 1950 so sankcionirali preštevanje manjšin, z drugim, zakonom o narodnostnih skupinah v Avstriji, pa uvedli preštevanje kot osnovo za reševanje manjšinske problematike. Jugoslovanska vlada je zaradi takega izigravanja določb državne pogodbe ^protestirala. Dne 1. 7. 1976 je avstrijski vladi izročila aide memoire v zvezi z reševanjem njenih obveznosti po državni pogodbi, s posebnim ozirom na novelo zakona o popisu prebivalstva in zakona o narodnostnih skupinah. Med drugim je bilo v aide memoiru zapisano, „da . . . predloga zakonov že tako okrnjene manjšinske pravice in zaščito pogojujeta s predhodnim preštevanjem oz. ,ugotavljanjem1 slovenske in hrvaške manjšine, kar predstavlja bistveno odstopanje od črke in duha državne pogodbe." Avstrijska vlada je 14. 7. 1976 v odgovoru na jugoslovanski aide memoire zavrnila vse jugoslovanske kritike in zapisala, da Jugoslavija „. . . očitno ni dovolj informirana o vsebini zakona o narodnostnih skupinah, zaradi česar je prišlo do nesporazuma. Iz tega razloga se daje na razpolago po en primerek zakona o narodnostnih skupinah, kot tudi tekst izjave zveznega kanclerja ob sprejetju tega zakona v parlamentu". Ko je avstrijski parlament sprejel prej omenjena zakona, je vlada SFRJ 23. 7. 1976 še enkrat z noto protestirala pri avstrijski vladi. S sklepom avstrijske politike, da bo ..preštevanje manjšin" ali, kot so to uradno imenovali, „tajno ugotavljanje materinega jezika", izvedeno 14. 11. 1976, so se avstrij-sko-jugoslovanski odnosi nadalje poslabšali. Čeprav je do julija 1978 prjšlo do nekaterih delovnih sestankov med avstrijskimi in jugoslovanskimi predstavniki (obisk avstrijskega ministra za kulturo dr. Sinowatza, podpredsednika ZIS Dobroslava Čula-fiča, avstrijskega notranjega ministra E. Lanca) in so se nekatera sporna vprašanja začela reševati (npr. delna vrnitev arhivalij in kulturnih dobrin, varovanje obeležij jugoslovanskih protifašistov), pa tudi avstrijska politika z nekaterimi gestami dobre volje skuša zadovoljiti slovensko manjšino na Koroškem (npr. ukinitev sodnega postopka zoper slovenske aktiviste iz Sel, ki so učinkovito preprečili preštevanje manjšine) in ne glede na to, da obe državi na mednarodnem področju bolje sodelujeta kot na bilateralnem, se odnosi še vedno niso bistveno izboljšali. Jugoslavija je namreč prepričana, „da je odnos do naših narodnih manjšin tudi merilo odnosa do vseh jugoslovanskih narodov", kot je bilo rečeno na 11. kongresu ZKJ junija 1978. Avstrijski odnos do slovenske in hrvaške manjšine pa je še vedno nezadovoljiv. Dr. Dušan Nečak 5* Koroški koledar 67 Narodnosti v Jugoslaviji* Znano dejstvo je, da Socialistična federativna republika Jugoslavija ni narodnostno enorodna (homogena), marveč da je to mnogonarodna država. V skupnosti enakopravnih žive v Jugoslaviji Črnogorci, Hrvatje, Makedonci, Muslimani, Slovenci in Srbi. To so narodi, nacije Jugoslavije. Skupno z njimi žive tukaj tudi deli drugih narodov, ki so jih nekoč imenovali narodne manjšine; že 15 let je tega, kar jih v ustavah imenujejo z besedo „narodnosfi". Jugoslavija je torej federacija narodov in narodnosti. Poimenovanje narodnih manjšin z besedo narodnosti je izraz političnega dogovora znotraj Jugoslavije; s takim poimenovanjem so hoteli izločiti iz tega pojma vsakršno velikostno razmerje in tudi izrazoslovno (terminološko) poudariti enakopravnost narodnosti z narodi, pa tudi med narodnostmi samimi. Če pogledamo tipične narodne manjšine, tj. narodnosti, ki so v ta položaj prišle zaradi državne meje, potem je treba omeniti Albance (1,309.000), Bolgare (58.000), Italijane (22.000), Madžare (477.000) in Romune (58.000). Druge narodnosti so deli narodov, katerih matične države so bolj oddaljene: Čehi (25.000), Rusini ali Ukrajinci (38.000) Slovaki (84.000) in Turki (128.00). Gre za prebivalstva, ki so se tukaj naselila že v starejših časih in ki torej žive na svojih podedovanih naselitvenih območjih. Jezikovne skupine, ki nastajajo zaradi selitev v današnjem času, zlasti v naglo rastočih mestih in industrijskih središčih, ne tvorijo kakih novih narodnostnih * Besedilo predavanja, ki ga je avtor imel 9. maja 1978 v Celovcu na vabilo Avstrijsko-jugoslovanskega društva. ozemelj, uživajo pa osebno pravico do uporabe svojega jezika in do kulturnega razvoja. Vse nerodnosti skupaj pomenijo v prebivalstvu Jugoslavije dobrih 11 odstotkov. Zaradi tega dejstva samega bi Jugoslavija še ne bila nobena izjema, saj so narodno enorodne države prava redkost. Jugoslavija pa seveda tudi ni kak običajni primer in tudi sama nima namena, da bi se kazala kot nekakšen vzor (model). Odnošaji med narodi in nerodnostmi Jugoslavije se oblikujejo na temelju zgodovinskih pogojev in pa iz potreb življenja v njihovi socialistični skupnosti, kakršno razvijajo in v kakršni se tudi oni sami razvijajo. V tem smislu živi SFR Jugoslavija kot posamična (individualna) tvorba, ki utegne biti že sama po sebi zanimiva, katere izkušnje pa se vključujejo v zbrane izkušnje človeških skupnosti v splošnem. Izmed posamičnih značajskih potez jugoslovanske državne skupnosti bi poudarili samo dve, ker sta pomembni za preučevanje naše snovi. Prva poteza je zgodovinsko pogojena. Zgodovinsko gledano je jugoslovanski primer nekaj posebnega med primeri nerodnih gibanj v Evropi. Izbo-jevanje pravice do narodne samoodločbe je bilo v tem primeru izrabljeno za združitev več narodov, ki so prihajali iz različnih držav in iz samostojnega državnega obstoja v novo državno skupnost. Bistvena vsebina samoodločbe tukaj ni bila odcepitev, marveč združitev. V drugih primerih je narodna samoodločba vodila praviloma ali k odcepljeni narodni državi, ali pa k ohranitvi starega, le notranje preobraženega državnega okvira. Seveda te jugoslovanske posebnosti ne moremo izvajati ali raz- lagati $ kakimi samovoljnimi domislicami. Nasprotno, v njej odsevajo globoke zgodovinske razvojne težnje in dolgoročne potrebe narodov Jugoslavije. Družbena revolucija v Jugoslaviji, ki se je razvila med narodnoosvobodilno vojno in v povojnem času, je slonela na teh razvojnih težnjah in potrebah. Ta revolucija je bila vodena v pravilnem spoznanju, da takšne razvojne težnje in potrebe dejansko obstajajo in da se v njih skrivajo velikanske družbene moči. Zgodovinsko zlitje gibanj za narodno samoodločbo in za socialno osvoboditev, ki je na ta način bilo uresničeno, je vodilo k enotnosti v različnosti in omogočilo je tudi narodnostim Jugoslavije, da pri tej skupni stvari sodelujejo in se poistovetijo (identificirajo) z jugoslovansko skupnostjo. Ta vloga in takšna volja narodnosti je tudi ugotovljena v enem izmed uvodnih stavkov jugoslovanske ustave. Stavek pravi, da se je združenje narodov in narodnosti v jugoslovansko federacijo izvršilo na temelju njihove volje, svobodno izražene v skupni narodnoosvobodilni vojni in socialistični revoluciji. S takšnim skupnim delovanjem vseh njih so nastali dejanski pogoji, da lahko ustava definira jugoslovansko državo kot ..federativno republiko svobodnih in enakopravnih narodov in narodnosti" in obenem kot „socialistično federativno skupnost delovnih ljudi". Iz tega nastaja tudi ustavno priznanje dejstva, da so narodnosti Jugoslavije nosilci in izvrševalci svojih lastnih „suverenih pravic". Stari rek „E pluribus unum" (Iz mnogih enota) bi lahko tukaj imel različico „E pluribus unum in pluralitate" (Iz mnogih enota v različnosti). Drugo posamično značajsko potezo jugoslovanske državne skupnosti moremo le kratko omeniti. Pogojena je po sedanjosti. Jugoslovanska družba se giblje k neposredni osvoboditvi dela. V samoupravnem socializmu dobivajo narodne skupnosti še nov pomen, saj so to delujoče skupnosti, ki odločajo o sadovih svojega dela. Osvoboditve dela in človeka ni mogoče ločiti od polne potrditve narodov in narodnosti. Njihova suverenost dobiva še novo vsebino: izraža suverenost dela. „V mnogona-cionalni skupnosti, kot je Jugoslavija," piše znani sociolog in politolog, univerzitetni profesor v Beogradu dr. Najden Pašič, „se samoupravljanje ne more razviti v trden (koherenten) sistem vseobsegajoče organizacije družbe, če niso postavljeni na načelno enako samoupravno podlago tudi odnošaji med narodi." To pomeni, da enakopravnost narodnosti v Jugoslaviji ne sloni zgolj na spoštovanju splošnih načel humano- Ljubljana — harmonična povezava preteklosti s sedanjostjo sti, demokracije in pravičnosti. Prizadevanj za kar najbolj popolno narodno enakopravnost in dejansko enakost ni mogoče ločiti od prizadevanj za osvoboditev dela od vsakega odtujevanja. V začetku omenjeni mnogonarodni značaj Jugoslavije ne smemo predaleč posplošiti. Posamezne republike so namreč v glavnem enonarodne države (izjema je SR Bosna in Hercegovina), pa tudi njihova etnična sestava ni povsod enakomerna. Medtem ko je v SR Makedoniji delež narodnosti 26,7 % in v SR Srbiji 19,5 % celotnega prebivalstva teh republik, imajo druge republike dosti manjše odstotke prebivalstva, ki pripada narodnostim: SR Črna gora 7,1 %, SR Hrvatska 2,2 °/o, SR Slovenija 0,9 0/o in SR Bosna in Hercegovina 0,2 %>. Obstajajo torej zelo prostrana področja, kjer so narodnosti številčno majhne in kjer se ne morejo uveljaviti kar s svojo veliko gmoto. Na teh ozemljih je potrebno zagotoviti njihovo enakopravnost in dejansko enakost še bolj kot drugje s posebnimi ukrepi in z naporom celotne družbe. Zato je npr. razumljivo, da se v Sloveniji zagotavlja enakost italijanskega oz. madžarskega jezika na ozemljih prebivanja italijanske oz. madžarske narodnosti tudi s tem, da sta oba jezika obvezna učna predmeta za vse slovenske učence teh ozemelj, medtem ko se v avtonomnih pokrajinah Kosovo in Vojvodina otroci s srbohrvatsko materinščino uče jezikov narodnosti po želji (fakultativno). Enakopravnost in dejanska enakost narodnosti, to je skupna naloga in namen cele federacije, vseh njenih delov, med katere štejejo tudi narodnosti same. V tem smislu — in ne v kakršnem koli mednarodnem smislu — določa zvezna ustava občeveljavna pravila (norme), ki vsebujejo tisti obseg jamstev, ki je dogovorjen v dogovoru vseh delov federacije. Ta določila zvezne ustave se izvajajo neposredno, zakoni, ustavna določila republik, statuti občin in organizacij združenega dela pa jih nadrobneje obdelujejo in dopolnjujejo. Tako je nastal celovit sistem narodnostnega prava, družbene vede pa so ga raziskale šele bolj za prvo potrebo. Politično izhodišče tega sistema je enako obravnavanje in enakost družbenega položaja delovnih ljudi ne glede na njihovo narodno pripadnost, ne glede na to, ali prihajajo iz vrst večjih ali manjših narodov oz. narodnosti. Politično izhodišče je stremljenje odstraniti tudi zadnji odtenek diskriminacije in vsem pripadnikom narodnosti njihove narodne pravice ne le zajamčiti, marveč jim zagotoviti tudi stvarne možnosti z razvijanjem samoupravnega sistema, da te pravice uresničujejo same in v sodelovanju z drugimi. Temeljni elementi zagotovitve položaja in pravic narodnosti so v zvezni ustavi naslednji: Narodnosti so konstitutivni elementi jugoslovanskega federalizma (čl. 1 in 244). Enakopravne so z narodi (čl. 245). Njihovi jeziki so enakopravni z jeziki narodov (čl. 246). Vsaki narodnosti je zagotovljena pravica izražati svojo narodno pripadnost in kulturo s svobodno rabo svojega jezika, z razvijanjem svoje kulture in z ustanavljanjem organizacij, ki imajo takšen namen (čl. 247). Vsakemu posamezniku je zajamčena svoboda izražanja svoje narodne pripadnosti, nihče ni dolžan izjavljati, katera je njegova narodna pripadnost (čl. 170). Propagiranje in izvajanje narodne neenakopravnosti, vsakršno razpihovanje narodnega sovraštva in nestrpnosti je nasprotno ustavi in kaznivo (čl. 170). Zajamčena je pravica pripadnikov narodnosti do rabe svojega jezika v postopku pred državnimi organi in organizacijami, ki imajo javna pooblastila; pripadniki narodnosti imajo pravico do pouka v svojem jeziku v smislu zakona (čl. 171). Poleg pravic, ki so jim po ustavi zajamčene v družbenopolitičnih skupnostih (republikah, pokrajinah), uresničujejo narodnosti svoje suverene pravice tudi v občini (čl. 248). Enakopravnost jezikov narodnosti se zagotavlja z zakoni republik, z akti organizacij združenega dela in s statuti občin (čl. 246). Zvezna ustava ne našteje imenoma niti narodov niti narodnosti Jugoslavije. Imenoma so narodnosti ugotovljene v ustavah posameznih republik. S tem načinom in pa s prenosom na občine tistih ureditev jezikovne rabe, ki imajo veljavo na nekem ozemlju, je poudarjeno ozemeljsko (teritorialno) načelo jamčenja pravic narodnosti. To načelo je bistveno povezano s sociološkim pojmovanjem naroda in narodnosti, s pojmovanjem, da narod oz. narodnosti obsegajo celoto družbenega življenja in ne le njegove kulturne vidike. Omemba »suverenih pravic" narodnosti seveda ne pomeni lastne državnosti, marveč priznanje dejstva, da so te pravice v njej sami (imanentne) in njej lastne, da jih torej narodnosti nihče ne podeljuje niti ne more odvzeti. Zvezna ustava in pa ustava SR Srbije določata obstoj socialističnih avtonomnih pokrajin Kosovo in Vojvodina v okviru republike Srbije. Znano je, da takšne razčlenitve niso določili samo iz zgodovinskih ali drugih splošnih raz- logov, marveč da je to predvsem izraz posebne narodnostne sestave prebivalstva pokrajin. Obe avtonomni pokrajini sta najvidnejša oblika zagotavljanja enakopravnosti narodnosti in izraz njihovega položaja kot faktorjev federacije. Ustavne pravice obeh avtonomnih pokrajin so domala izenačene s pravicami republik, zato teh pravic ne bomo podrobneje pregledali. Zanimivo je, kako ustave posameznih republik izražajo narodne temelje svoje državnosti in kakšno je pri tem mesto narodnosti. Po besedah svoje ustave je Makedonija narodna država makedonskega naroda in država albanske ter turške narodnosti; Slovenija je država, ki temelji na suverenosti slovenskega naroda, istočasno pa je demokratična skupnost slovenskega naroda in italijanske in madžarske narodnosti; Hrvat-ska je istočasno, poleg tega, da je nacionalna država hrvafskega naroda in država srbskega naroda na Hrvatskem, tudi država tamkaj živeče madžarske, češke, italijanske, slovaške in rusinske-ukrajinske narodnosti; na podoben način je tudi Črna gora obenem tudi država tamkajšnje albanske narodnosti. Kosovo je družbeno-politična skupnost enakopravnih Albancev, Muslimanov, Srbov, Turkov in Črnogorcev; podobno tudi Vojvodina, pri čemer pa pokrajinska ustava našteje samo jezike, ki so tam domači (avtohtoni); srbsko-hrvatski ali hrvatsko-srbski, madžarski, slovaški, romunski in rusinski. SR Srbija je splošno označena obenem tudi kot država narodnosti, ki tukaj žive in tukaj uresničujejo svoje suverene pravice. Po tem kratkem splošnem pregledu se dotaknimo štirih posebnih vprašanj. Ta vprašanja so v zvezi s predstavlje-nostjo narodnosti, z jezikovno enakopravnostjo, s poukom v materinščini, z upoštevanjem v statistiki in pa s povezavo z matičnim narodom. Ustrezna predstavljenost narodnosti v različnih voljenih telesih vseh stopenj je že vedno bila posebna skrb političnih organizacij. Z razvojem samoupravljanja postaja še bolj pomembno, da imajo predstavniki narodnosti povsod možnost skupno določati, tako v splošnih kot v svojih posebnih vprašanjih. Takšna telesa so zvezna skupščina, republiške in obe pokrajinski skupščini, občine in krajevne skupnosti, organizacije združenega dela. Velikega pomena za važna življenjska področja so samoupravne interesne skupnosti na ravni republik in občin, predvsem za kulturo, vzgojo in izobraževanje, za znanost, za socialno in zdravstveno varstvo, pa celo za takšna področja, kot so gradnja cest, zunanja trgovina itn. Takšne skupnosti sestavljajo delegacije interesentov (porabnikov) in delegacije delavcev, ki na teh področjih združujejo svoje delo. Samoupravne interesne skupnosti odločajo o delovnih programih in njihovem financiranju. S tem odvzemajo državi vsaka svoj del funkcij. Obstaja nadroben način volitve delegatov, ki predvideva tudi javno imenovanje (evidentiranje) kandidatov. In prav v tem postopku skrbe Socialistična zveza in Zveza sindikatov, pa še druge organizacije, za primerno predstavljenost narodnosti. Po veljavnem zakonu o volitvah dele- gatov v zvezno skupščino morajo delegacije republik biti ustrezno sestavljene tudi po narodnosti delegatov. V smislu v začetku navedenih določil zvezne ustave, ki so potrjena tudi v republiških ustavah, ustanavljajo narodnosti posebne organizacije, katerih namen je uresničevanje njihovih pravic in posebnih interesov. Razen tega obstajajo tudi razna društva, ki jih ustanavljajo narodnosti, npr. za gojitev svojega jezika, za kulturno dejavnost, gledališča, založbe itn. Vse republiške ustanove določajo ustanavljanje paritetično sestavljenih komisij kot delovnih teles skupščin republike in zadevnih občin in sicer za vsa vprašanja, ki zadevajo narodnosti in jih obravnavajo omenjene skupščine. V Sloveniji sta italijanska in madžarska narodnost uresničili svojo ustavno pravico in ustanovili posebni samoupravni interesni skupnosti za izobraževanje in kulturo, ki sta vgrajeni tudi v statute zadevnih petih občin. V območju svojih pristojnosti odločata ti dve interesni skupnosti enakopravno in skupno z občino in z drugimi interesnimi skupnostmi. Območje njune pristojnosti je razvijanje nacionalne kulture, vzgoja in izobraževanje v lastnem jeziku, tisk in druga javna občila, založništvo in pa pospeševanje stikov z matičnim narodom. To seveda ne pomeni, da bi s tem bile omejene samoupravne pravice narodnosti v drugih vprašanjih, samo se te pravice glede drugih vprašanj izvajajo v splošnih samoupravnih telesih. Utegne biti zanimivo povedati, kako poteka volitev delegatov narodnosti v obe interesni skupnosti, glede na to, da z volilnim postopkom ne sme biti kršena ustavna pravica neizjavljanja o narodni pripadnosti. Delegate volijo na dvojezičnem ozemlju pripadniki narodnosti neposredno in sicer brez posebnih volilnih imenikov. Volitev se opravi na javnih zborih volilcev, na katere nihče ni imenoma vabljen, in to z jav- nim glasovanjem za kandidate, ki se določijo na samem zboru. Javno glasovanje je določeno zato, ker bi oddajanje volilnih listkov moglo pomeniti tudi itefje pripadnikov narodnosti. Takšen postopek je resda v nasprotju s sicer veljavnim volilnim načinom, a so ga vseeno vzeli v kup. Lahko bi rekli, da gre za kršitev običajnih demokratičnih pravil o tajnosti, a v korist dejansko večje demokratičnosti. Takšen postopek, seveda, more koristiti narodnosti samo v takšnih sredinah, kjer odnošaji med narodi niso več stvar boja, temveč pozitivnega oblikovanja. V vprašanjih jezikovne enakopravnosti kaže posebej omeniti, da razlikuje jugoslovanski ustavni sistem med pravico pripadnikov narodnosti do uporabe svojega jezika npr. pred sodiščem itn., In pa med enakopravnostjo jezika narodnosti. Prvo je osebna pravica, ki ni ozemeljsko vezana, medtem ko je drugo vezano na naselitveno ozemlje narodnosti (čl. 171, 246). Na tem ozemlju je jezik narodnosti sam po sebi enakopraven v uradni rabi. Kako pa se ta ozemlja pravno določijo! Zvezna ustava za to ne postavlja nobenih pogojev, razen tega, da na nekem takšnem ozemlju narodnost prebiva. Torej nobenih sorazmernih (procentualnih) ali številčnih pogojev. Celo to vprašanje, torej tudi nadrobnosti glede jezikovne rabe, prepušča zvezna ustava zakonu republik, statutom občin in aktom organizacij združenega dela. Dvo ali večjezičnost ozemlja neke občine je ugotovljena v statutu občine. Če narodnost ne prebiva na celotnem ozemlju neke občine — te so zelo velike — potem statut ugotavlja ozemlje tistih krajevnih skupnosti znotraj občine, kjer narodnost prebiva. Takšen statutarni sklep je sprejet na temelju splošno poznanega dejanskega položaja, brez poprejšnjih poizvedovanj. Saj gre za stare poznane kraje prebivanja narodnosti, ne pa za naselbine, ki bi nastale kot posledica najnovejših selitev ali drugačnih sprememb. Statuti teh občin tudi nadrobneje določajo način, kako se izvaja enakopravnost jezika; v vsakem primeru pa jih ustava obvezuje, da so dolžne takšno enakopravnost uresničevati in ji pripomoči k uveljavitvi. Značilen primer so istovetna določila treh obalnih občin v Sloveniji in podob- na določila občin Murska Sobota in Lendava. Ta določila zagotavljajo prosto rabo italijanskega oz. madžarskega jezika v celotnem javnem in družbenem življenju; nalagajo javnim organom, skupnostim in organizacijam, da morajo na italijanske oz. madžarske vloge izdajati dvojezične rešitve; nalagajo jim, da morajo občevati z organizacijami narodnosti v jeziku teh narodnosti; določajo, da se mora voditi kazenski postopek in administrativno-kazenski postopek v jeziku obtoženca, v vseh drugih postopkih pa v jeziku stranke oz. v jezikih strank; določajo, da morajo upravni organi, sodišča in drugi organi izročati pripadnikom narodnosti dvojezične uradne akte, pri čemer veljata obe besedili kot izvirnik. V teh statutih so še druga nadrobna jezikovna določila: glede sklepanja zakonske zveze, prirejanja javnih prireditev, delavskih zborov, formularjev, žigov, javnih napisov in razglasov. Pred kratkim smo brali, da so že vse občine Vojvodine sprejele zadevna določila v svoje statute. Podobno je tudi v drugih republikah in na Kosovem. Razmere pa niso povsod enake. Ni si težko zamisliti, da so stvari drugačne na Kosovem, kjer je skoraj tričetrt prebivalstva albanskega, kot pa tam, kjer se narodnosti nahajajo v manjših aglomeracijah. Potem spet Vojvodina, kjer so prišli do pojma o takoimenovanem jeziku sredine (miljeja). To pomeni, da je v tistih občinah, kjer prevladuje jezik neke narodnosti, ta jezik v obči rabi in da tam za prebivalce srbsko-hrvatskega ali drugih jezikov veljajo smiselno enaka določila kot sicer za jezik narodnosti. Obstajajo tudi skupščinski sklepi in administrativne naredbe glede rabe jezikov narodnosti v organih zveze in republik. Kot že rečeno, vso to materijo bi bilo treba šele znanstveno obdelati. Morda najbolj bistveni element enakopravnosti narodnosti je pouk v materinskem jeziku. Lahko rečemo, da je rav- no ta pravica na vseh ozemljih narodnosti v največji meri uresničena. Razumljivo, sistem ni povsod enak. Splošna težnja pri ustvarjanju možnosti za pouk v materinščini pa je, odmakniti se od klasičnega tipa ločene manjšinske šole. Povsod žele organizirati šolsko vzgojo in izobraževanje mlade generacije vseh jezikov v enotnih šolah. Takšne šole imajo jezikovno različne oddelke, pač po krajevnih razmerah; kjer narodnosti prebivajo strnjeno, tam so šole s poukom samo v jeziku narodnosti. Učni načrti in programi določajo, da je učni smoter posredovati učencem nacionalno kulturo. Vedno bolj samoumevno stvar je, da vstopajo učenci v tiste šole oz. oddelke, ki ustrezajo njihovi materinščini. V takšnih razmerah izgublja pravica staršev svoj sporni pomen v narodnostnem pogledu. V Vojvodini npr. obiskuje 98 % otrok madžarskega materinskega jezika pouk v tem jeziku. V Makedoniji so praktično vsi učenci iz vrst narodnosti vključeni v pouk na temelju materinščine. Obstajata popolna vzgojno-izobraže-valna sistema, od otroških vrtcev do univerze, v albanskem in madžarskem jeziku. Obstajajo mnoge srednje in strokovne šole v jezikih drugih narodnosti. Omenili smo že, da je obiskovanje učnih ur iz jezikov narodnosti v Srbiji in Makedoniji za srbske oz. makedonske učence fakultativno. Vendar družbeni dejavniki takšno priglašanje spodbujajo in priporočajo in to z vidnim uspehom. V vseh šolah Vojvodine, ki jih obiskujejo hkrati učenci madžarske in srbsko-hrvatske materinščine, je nad 50 % srb-sko-hrvatskih učencev prijavljenih k pouku madžarščine. V polovici vseh 30 srednjih šol v Vojvodini, na katerih delujejo madžarske paralelke, se vsi srb-sko-hrvatski dijaki uče tudi madžarščine, v drugi polovici pa zelo veliko število. Na Koroškem gotovo ni neznano, kako je šolanje urejeno v Sloveniji. V obalnih občinah obstajajo, predvsem pod vplivom meddržavnega dogovora Iz leta 1954, italijanske osnovne in srednje šole, ki dejansko zajemajo celotno italijansko mladino. V slovenskih šolah tega področja pa je pouk italijanščine obvezen. V delu Prekmurja, kjer prebivajo Madžari, obstaja od leta 1962 enoten sistem splošnih obveznih dvojezičnih osnovnih šol. V teh šolah sta slovenski in madžarski jezik hkrati učna jezika za slovenske in madžarske učence. Enakovredno obvladanje obeh jezikov in spoznanje obeh kultur je po zakonu določen učni smoter. V teh šolah se je v šolskem letu 1974-75 šolalo 592 slovenskih in 879 madžarskih otrok. Ob uzakonitvi tega sistema dvojezičnih šol v letu 1962 je zakonodajalec v Sloveniji upošteval tudi dobre izkušnje z dvojezično šolo na Koroškem po ureditvi iz leta 1945. Žal pa je bil ta sistem na Koroškem v letu 1962 le še stvar preteklosti. Če je na Slovenskem pouk v materinskem jeziku za Italijane in Madžare predvsem pomemben za njihovo narodno življenje, je takšen pouk na nekaterih drugih ozemljih tudi velika socialna pridobitev. Omogoča namreč uveljavitev splošne šolske obveznosti in šele zares odpira vrata zmagi nad nepismenostjo, odpira pot k višji izobrazbi in k socialnemu vzponu na nekaterih dozdaj premalo razvitih ozemljih, ki so obenem tudi bivališče narodnosti. V času 1953—1971 je odstotek nepismenih najhitreje kopnel ravno pri tistih narodnostih, pri katerih je v letu 1953 bil še največji. To je seveda tudi posledica splošnega hitrejšega gospodarskega napredka, katerega pospešuje cela federacija s skupnimi močmi ravno na tistih ozemljih, kjer žive največje narodnosti. Za statistično obdelavo narodov in narodnosti sprašujejo ljudska štetja po narodni pripadnosti. V smislu ustavnega določila je izjava o narodni pripadnosti prosta in neobvezna. Na ta način ugotavlja ljudsko štetje stanje narodne zavesti. Seveda ni mogoče pričakovati, da bi se objektivna in subjektivna narodna pripadnost vselej ujemali. Po svetu Sarajevo: ena izmed številnih džamij se običajno dogaja, da se to neskladje izraža na škodo manjšin. V Jugoslaviji pa asimilacija ni sprejeta kot način reševanja narodnih odnošajev in je sistem usmerjen proti njej. Zato mora statistika dati tudi kontrolne podatke o dejanski (objektivni) narodni pripadnosti. Takšni podatki se dobe s štetjem materinskega jezika. Izjava o materinskem jeziku je obvezna in mora ustrezati dejanskemu stanju in ne sme biti odvisna od osebnega stališča štetega občana. Kontrolni značaj spraševanja po materinskem jeziku se vidi tudi po tem, da statistična služba zbrane podatke o materinščini obdeluje v glavnem le interno in objavlja le skupne, seštete podatke za celoto narodov in narodnosti. Primerjava podatkov o narodni pripadnosti in o materinskem jeziku kaže, da se oboji v celem skoraj ujemajo, da je torej asimilacija zavrta. Le okrog 2 % celotnega prebivalstva navaja materinski jezik, ki ne ustreza izjavi o narodni pripadnosti. Izjemen primer med narodnostmi so Turki: več kot polovica Turkov ni turškega materinskega jezika; med ljudmi, ki so izjavili pripadnost turški narodnosti, je veliko takih, ki so albanskega, srbskega in makedonskega materinskega jezika. Deloma to izvira še iz zgodovinskih razmer, deloma pa je tudi posledica meddržavne pogodbe, po kateri je osebam turške narodnosti omogočena izselitev v Turčijo. Kot pozitivno dejstvo pa se ugotavlja, da je v zadnjih petih letih takšno izseljevanje skoraj docela prenehalo, kar je znamenje, da je celotna politika dejansko usmerjena k ohranjevanju narodnosti. Statistika torej ne ugotavlja dvojezičnosti, čeprav je le-ta precej razširjena in čeprav je vzgojno-izobraževalni sistem na področjih narodnosti usmerjen k obvladanju dveh ali več jezikov za vse prebivalstvo, seveda tudi pri pripadnikih narodnosti. Takšna dvojezičnost pa ima namen krepiti enakopravnost, ne pa biti nekakšen uvod k asimilaciji. Statistika beleži in obdeluje tudi druge značilnosti v povezavi z narodno pripadnostjo; demografske, gospodarske, socialne, kulturne, migracijske, selitve iz države itn. S tem je omogočen vpogled v življenje narodnosti kot socialnih skupnosti. V Jugoslaviji veljajo stiki narodnosti s svojimi matičnimi narodi kot bistvena sestavina njihovega enakopravnega obstoja. Že v letu 1959 je bilo sprejeto politično načelo, da narodnosti ohranjajo značilnosti matičnega naroda in da goje kulturne posebnosti svojega naroda. Svoboda stikov ni odvisna od recipročnosti in tudi ne od družbenega sistema v državi matičnega naroda. Takšna svoboda je pač popolnoma v skladu s splošnim prizadevanjem Jugoslavije, gojiti dobre odnošaje do vseh sosednjih držav in se ujema z jugoslovansko politiko kolikor mogoče odprtih mej. Tudi v obratni smeri je priznana pravica inozemskih matičnih narodov, biti v stiku z ustreznimi narodnostmi v Jugoslaviji. Če npr. Italija porablja pomembne vsote za pospeševanje kulturnega življenja italijanske narodnosti v Jugoslaviji, potem tega tukaj ne sumničijo kot kako subverzivno dejavnost. Tudi to je v skladu s politiko neasimila-cije. Čisto razumljivo pa so takšni stiki tudi odvisni od politike zadevne sosednje države. Toda tudi tam, kjer je to težko, se skuša zadostiti tej svobodnosti in odprtosti. Kljub vsemu npr. uvažajo iz Albanije šolske knjige, gojijo enotnost knjižnega jezika in razvijajo pomembne elemente nacionalne kulture v sodelovanju z znanostjo v Albaniji. Na koncu bi izrazili neko misel. Enakopravnost in dejanska enakost narodnosti, to je težavna naloga v vseh družbenih sistemih. Vsaka dobra stvar terja smotrno delovanje in nič se ne zgodi brez muje. Je pa to naloga, ki v vseh sistemih pripomore predvsem njihovim boljšim platem, da se vidno izrazijo in razvijejo. Že zaradi tega samega bi bila takšna naloga vredna svojega truda. Dr. Janko Pleterski Nekaj spoznanj o dvojezičnosti Dvojezičnost je danes pojav, ki ni omejen samo na posameznike, temveč se pojavlja kot značilnost celih skupin. Z nar nje dveh jezikov in sposobnost sporazumer vanjo v vsakem od njih se izkazuje kot stalna potreba predvsem v življenju tistih družbenih skupin, ki živijo ločeno od matičnega naroda v drugi deželi, ali skozi zgodovinski razvoj niso uspele doseči lastne državnosti, kot so narodne, etnične, jezikovne in rasne manjšine, narodnosti in narodnostne skupine. Vse hitrejši razvoj komunikacijskih sredstev, vse širše sodelovanje in povezovanje ter s tem povezano gibanje delovne sile pa pogojuje razvoj dvojezičnosti tudi med prebivalstvom s tistih območij, ki niso narodnostno mešane. Če bežno preletimo bogato literaturo o dvojezičnosti, opazimo, da se večina avtorjev ustavlja ob vprašanju, ali je dvojezičnost prednost ali ovira, ali povzroča psihološke motnje v razvoju otrokove osebnosti, kako vpliva na osvajanje in stabilnost materinega jezika, kako vpliva na intelektualni razvoj otroka, ali ga obremenjuje in povzroča zmedo v njegovem miselnem svetu, ali pa pospešuje razvoj njegovih intelektualnih sposobnosti, ali se dvojezični posameznik znajde v stanju, ko ni doma niti v enem niti v drugem jeziku in je zato zmanjšana tudi njegova sposobnost identifikacije z določeno etnično skupnostjo ter postane neprilagodljiva osebnost. Vsa ta vprašanja kažejo, da so razmišljanja o dvojezičnosti velikokrat izhajala iz podmene, da je treba: pojav podpirati in razvijati, ali se boriti proti njemu. Zanimivo je, da se pred letom 1930 v deželah, kjer so zaradi sožitja različnih narodnostnih skupin dani pogoji za razvoj dvojezičnosti med širšimi sloji prebivalstva, pojavljajo številno dela, v katerih skušajo avtorji pogosto brez prepričljivih znanstvenih dokazov ali celo z vidno izkrivljenimi rezultati dokazati in prepričati bralca o škodljivih posledicah dvojezičnosti. Med letom 1930 in 1940 se pojavijo predvsem v delih nemških avtorjev argumenti proti dvojezičnosti, ki jasno odražajo politične potrebe. Dvojezičnost postane sovražnik vseh pripadnikov nemškega naroda, ki živijo v tujini (Volksdeutscherjev) in jo označujejo kot „rezultat neodgovorne rasne promiskuitete" (Beziers, Van Overbeke 1968). O dvojezičnosti so torej desetletja obstajala nasprotujoča si stališča in mnenja, ki so po eni strani izhajala iz neznanstvenega pristopa k problemu znotraj posameznih ved, po drugi strani pa zaradi nezadostnega upoštevanja interdisciplinarnega značaja tega vprašanja. V zadnjih petnajstih do dvajsetih letih se o problemu dvojezičnosti razpravlja bolj stvarno — brez romantično vzhičenih poudarkov o vlogi materinega^ jezika, čeprav je ohranitev in razvoj le-tega v ospredju, ali povzdigovanja pomena drugega jezika kot nosilca višje kulture s prizvokom impreriolističnih teženj. Raziskave so znanstveno in metodološko dognane in pripravljene s pomočjo instrumentov, s katerimi razpolaga sodobna znanost. Vendar so mnoga vprašanja povezana z dvojezičnostjo še ostala odprta. Eno od vprašanj, ki je v ospredju ob proučevanju dvojezičnosti, je, v kateri starosti naj se otrok začne seznanjati z drugim jezikom. Kanadski nevrolog VVilder Penfild meni, da imajo glede osvajanja jezika možgani svoj biološki koledar. Govorni mehanizmi se razvijajo od ranega otroštva do pubertete. Mlad organizem je sposoben osvojiti nove jezikovne mehanizme, ki jih odrasel človek ne more več pridobiti, ali vsaj ne v tolikšni meri kot otrok. Zato Penfild priporoča, da je treba izkoristiti plastičnost možganov, ker za otroka osvajanje dveh ali treh jezikov ne pomeni večje obremenitve kot učenje enega jezika. Tudi drugi nevrologi (Glees) so prišli do enakih zaključkov ter priporočajo učenje še enega jezika v zgodnjem otroštvu (H. H. Štern, 1963). Nevrofiziologija torej ne postavlja argumentov proti zgodnji dvojezičnosti. Nasprotno. Opozarja na prednosti zgodnjega učenja. To seveda ne pomeni, da nekaterih aspektov jezika ni mogoče osvojiti tudi pozneje, temveč, da je optimalni rezultat, torej osvojitev celotnega jezikovnega sistema, mogoče doseči le, če z učenjem začnemo zgodaj. Nekateri raziskovalci menijo, da je z učenjem drugega ali tujega jezika najbolje začeti že od rojstva, medtem ko postavljajo drugi kol najbolj primerno obdobje starost štirih do osmih let, ker je takrat otrok najbolj pripravljen za učenje. Tako na primer ugotavlja italijanski raziskovalec Tito-ne, da otroke med četrtim in osmim letom veseli igranje z besedami, izrazi, rimami. V starosti petih let radi dajejo imena predmetom, v starosti šestih let postaja jezik setavni del igre v skupini. Osemletni otroci izrazito težijo k socializaciji (Titone, 1972). Vsekakor drži, da velja pri otrocih v starosti od štirih do osmih let izkoristiti motivacijo za učenje drugega jezika, saj v tem obdobju na učenje ugodno vpliva verbalna radovednost, ko otrok z veseljem odkrival svet besed, ter težnja po' so^ cializaciji, ki poraja potrebo po instrumentih komunikacije (Mikeš, 1974). Posamezni raziskovalci, ki so opazovali razvoj svojih otrok v dveh jezikih, opozarjajo na določene prednosti zgodnjegai učenja dveh jezikov. Gruzijska raziskovalka Imedadze ugotavlja, da začne dvojezični otrok prej razločevati besedo od predmeta kot enojezičen. „2e na prvi stopnji razvoja govora dvojezičnega otroka, ko se prvikrat sreča z možnostjo dvojnega poimenovanja predmeta, se začne ločevanje od imena. Beseda, ki je odtujena od predmeta, zlahka postane predmet posebne pozornosti. Pojav lahko povzročijo težave, s katerimi se otrok srečuje na poti obvladanja govora v dveh jezikih. Dvojezičnost je tako mogoče oceniti kot dejavnik, ki pospešuje pojav in razvoj sposobnosti za objektivizacijo besede in govora (nominalni realizem)". Hipotezo gruzijske raziskovalke so preverili in dokazali na manjšem vzorcu dvojezičnih (madžarsko-srbohrvaških) otrok v Vojvodini (Gone, 1973). Drugi raziskovalci, ki so sistematično spremljali jezikovni razvoj, intelektualni in psihološki razvoj svojih dvojezičnih otrok, ocenjujejo dvojezičnost ali celo večjezičnost kot pozitivno s psihološkega in jezikovnega vidika. Naj opozorimo samo na raziskavo iz Vojvodine, ki razčlenjuje razvoj glasovnega sistema madžarskega in srbohrvaškega jezika v pogovoru dveh deklic, s katerima so starši od rojstva govorili v teh dveh jezikih. Avtorica ugotavljal, do razvoj glasovnega sistema obeh jezikov pri njenih otrocih ni zaostajal glede na trajanje istega procesa v govornem razvoju enojezičnih otrok. Ob obrobnih opazovanjih pogovornega in psihofizičnega razvoja obeh deklic (kar ni bil primaren namen raziskave) je raziskovalka ugotovila, do mnogi podatki govore v prid dvojezičnosti (Mikeš, 1974). Vendar je treba ob sprejemanju njihovih izsledkov previdno ugotoviti, da njihova dela dokazujejo, kako ob ugodnih pogojih dvojezičnost sama po sebi ni škodljiva za govorni in intelektualni razvoj otroka. Večina otrok, ki jih opisujejo ta dela, je živela v družinah z visokim kulturnim in življenjskim standardom ter v ogodnem vzgojnem okolju. S tem smo izpostavili kot enega pomembnih dejavnikov pri razvoju dvojezičnega otroka vpliv okolja, v katerem se razvija. Simultano pridobljena dvojezičnost, ki so jo opisovali zgoraj omenjeni raziskovalci, je nastajala v okviru dvojezične družine, kjer je otrok rastel v dveh jezikih hkrati, ob čemer je bila izključena možnost povezovanja negativnih izkušenj v otrokovem ozvoju z enim ali drugim jezikom. Ugotovitve omenjenih raziskav torej nakazujejo, da eventualni negativni vplivi, ki so jih mnogi raziskovalci pripisali dvojezičnosti, niso nastali zaradi dvojezičnosti, temveč zaradi drugih izvenjezikovnih dejavnikov. V večini primerov se otrok znajde v drugačnem dvojezičnem okolju: v družini sliši in uporablja en jezik, v širšem okolju pai se pojavlja tudi drugi jezik. V tem primeru otrok postopoma obvladuje dva jezika. Ob tem sta navadno oba jezika, s katerima se otrok srečuje, v različnem obsegu prisotna v vzgojno izobraževalnih ustanovah. Vzgoja in izobraževanje lahko poteka v materinem jeziku, drugi jezik pa se poučuje kot učni predmet. Drugi jezik je učni jezik, materin jezik pa se poučuje kot učni predmet. Večji del pouka poteka v drugem jeziku, nekateri predmeti, predvsem tisti, ki obravnavajo zgodovino, kulturo in folkloro narodne manjšine (takoimenovani nacionalni program), podaja učitelj v materinem jeziku učencev. Materin jezik in drugi jezik sta učna jezika pri vseh predmetih. Psihološke raziskave so bile pogostokrat opravljene prav na otrocih, ki so v okviru družine uporabljali materin jezik, šolali pa so se v drugem jeziku. V teh začetnih delih so enojezični otroci pokazali neprimerno boljše rezultate kot dvo* jezični, predvsem pri verbalnih testih inteligence. Ob tem so raziskovalci zanemarjali stopnjo poznavanja jezika, v katerem so otroci reševali teste, in tudi stop- Na upravičene zahteve po dvojezičnih napisih je oblast odgovorila s policijskim nasiljem njo razvitosti njihovega socialnega okolja. Skoraj po pravilu so bili testirani otroci emigrantov, predvsem v ZDA, ki so prišli iz nerazvitih območij in katerih starši so bili nekvalificirani delavci. Te raziskave v resnici ne odkrivajo vpliva dvojezičnosti, temveč predvsem neugoden vpliv okolja na razvoj otrokovih sposobnosti. Poznejša dela, kjer je bila kontrola eksperimentalnih dejavnikov strožja1, so dokazala, da ni pomembnih razlik med enojezičnimi in dvojezičnimi otroci v dosežkih pri testih inteligence. Najnovejše raziskave iz Kanade opozarjajo celo na določeno prednost, ki so jo> pokazali dvojezični otroci v primerjavi z enojezičnimi. Ta se kaže v lažjem oblikovanju pojmov, večji psihični gibčnosti in hitrejšem jezikovnem razvoju (Gone, 1975). Kanadski raziskovalci so spremljali razvoj otrok, ki so obiskovali francosko eksperimentalno šolo za angleške otroke v Montrealu, ter primerjali njihove dosežke z dosežki enojezičnih angleško oziroma' francosko govorečih otrok. Otroci so bili vključeni v eksperiment od predšolske ustanove do konca tretjega razreda osnovne šole. Ugotovili so, da v testih poznavanja angleških besed, razlikovanja besed in njihove rabe ter sposobnosti branja angleških tekstov ni bilo razlik med angleško kontrolno in eksperimentalno skupino. Pri obnavljanju zgodb in izmišljanju zgodb v angleškem jeziku so otroci iz eksperimentalne skupine dosegli enake rezultate kot njihovi vrstniki, ki so obiskovali pouk v materinem jeziku. Tudi besednjak obeh skupin je bil enako razvit. Ob tem pa so bili otroci iz eksperimentalne skupine hitrejši pri testih asociacije besed. Na osnovi teh rezultatov je mogoče sklepati, da pouk v drugem jeziku, t. j. v francoščini ni negativno vplival na razvoj materinega jezika. Vendar na osnovi te ugotovitve ne moremo sklepati, da je takšna praksa a priori primerna za vsa dvojezična okolja. Poudariti je treba, da so imeli otroci iz eksperimentalne skupine posebno ugodne pogoje za delo, s tem, da je bila posebna skrb posvečena strokovnosti učiteljev. Predvsem pa ob tem ne gre zanemariti dejstvo, da so bili otroci iz eksperimentalne skupine pripadniki etnije, katere jezik nikakor ni ogrožen, nasprotno, gre za jezik, ki ima priznan družbeni, politični in pravni status ter celo določeno prednost pred drugim jezikom, francoščino, v kateri je potekal pouk. Iz prakse pa vemo, da so materini jeziki manjšinskih skupin v večini primerov pod družbenim pritiskom in da postane jezik v razmerah, ko je izločen iz vzgojnoizobraževalnih ustanov, oziroma, ko je v le-teh le nekaj ur na teden prisoten kot učni predmet, kaj kmalu le sredstvo sporazumevanja med pripadniki manjšine ter znotraj družine, sčasoma pa še to ne več, saj mu je z odrekanjem širše družbene funkcije spodrezana tudi glavna korenina rasti in razvoja. Raziskave, ki ugotavljajo, da dvojezičnost ni škodljiva, temveč ima celo določene prednosti, bi torej morale v prvi vrsti služiti temu, da družba zagotovi jezikom narodnih manjšin takšne politične, pravne in družbene možnosti ter takšne izobraževalne možnosti pripadnikom teh skupnosti, da jim bo zagotovljen vsestranski etnični in socialni razvoj in da bodo čim manj prisotni faktorji, ki povzročajo psihološke pritiske. Mnogi avtorji so raziskovali tudi korelacijo med dvojezičnostjo in govornimi napakami, ki izvirajo iz neprilagodljivosti. Predvidevali so- namreč, da bi mogla dvojezičnost povzročiti škodljivo interferenco v zavesti dvojezičnega posameznika. Z učenjem drugega jezika se namreč oblikujejo po mnenju teh avtorjev tudi nove oblike mišljenja ter navade vezane za jezik, ki bodo nujno v neskladju z navadami in oblikami mišljenja vezanimi za materin jezik. Na to način naj bi dvojezičnost postalo ovira v mišljenju. Danes se raziskovalci strinjajo, da problemi individualnega prilagojevanja, ki naj bi bili pogostejši pri dvojezičnih kot pri enojezičnih posameznikih, izvirajo iz neugodnih vplivov okolja in ne nastajajo zaradi jezikovne interference (Gone, 1975). Problem, s katerim se strokovnjaki in pedagogi ob dvojezičnosti najpogosteje soočajo, je interferenca. Rezultati raziskovanja razvoja govora pri otrocih, ki so hkrati spoznavali dva jezika, opozarjajo na dve fazi: 1. faza mešanega govora, ko otrok oba jezika meša; ta faza naj bi po ugotovitvah strokovnjakov trajala do približno enega leta in osem mesecev, in 2. faza razdvajanja obeh jezikovnih sistemov. Psihologi menijo, do je od načina učenja obeh jezikov odvisno, koliko bo dvojezična oseba prenašala elemente enega jezika' v drugi jezik. Tako se je razvila teorija o koordiniranih in sestavljenih jezikovnih sistemih. Od načina učenja obeh jezikov in jezikovnega okolja je odvisno, ali bo dvojezičnost posameznika koordinirana, f. j. ali bosta v zavesti dvojezičnega posameznika oba jezikovna sistema ločena in ne bo prihajalo do mešanja — interference, ali se bo razvila sestavljena dvojezičnost, pri kateri prihaja1 v večji ali manjši meri do mešanjai. Za razvoj koordinirane dvojezičnosti priporočajo strokovnjaki ustvariti takšne okoliščine, da otrok povezuje določeno osebo, predmete, ustanovo, okolje z enim in druge osebe, predmete, itd. z drugim jezikom. Tako ne prihaja do prevajanja iz enega jezika v drugega, oba jezikovna sistema ostajata v otrokovi zavesti ločena in ne prihaja do interference. Sestavljena dvojezičnost se bo razvila takrat, ko ista oseba govori o istih stvareh enkrat v enem drugič v drugem jeziku, ali pri učenju tujega jezika po nekdanjih metodah s pomočjo prevajanja. 6 Koroški koledar 81 Pri učenju iz drugega jezika je torej treba stremeti za tem, da bo dosežena čim večja ločenost obeh jezikovnih sistemov že od najzgodnejšega otroštva. To je najlaže uresničiti v jezikovno mešanih družinah, kjer je priporočljivo, dai vsak od staršev stalno govori z otrokom v svojem materinem jeziku, da starši skrbno pazijo na pravilen govor, do svojega govora ne prilagajajo otrokovemu govoru, da ne menjavajo jezika, četudi jih otrok ogovori v drugem jeziku kot ga z njim uporabljajo-, da ne govore z otrokom zdaj v enem zdaj v drugem jeziku. Ob tem ni važno, v katerem jeziku se starši pogovarjajo med seboj. Faza mešanega govora naj jih ne skrbi, ker bo, če bodo vztrajno upoštevali pravilo „ena oseba — en jezik", okrog drugega leta izginila (Mikeš, 1974). Pri otrocih iz enojezičnih družin v narodnostno mešanem okolju bo za sistematično učenje drugega jezika poskrbela vzgojna ustanova in pozneje šola. Tudi predšolska vzgoja bi morala stremeti k naslanjanju določenega jezika na določeno situacijo. To je lahko, kakor v družini, določena vzgojiteljica za določen jezik, ali v kolikor vzgaja ista oseba otroke v obeh jezikih, povezovanje enega jezikovnega sistema z določenimi dejavnostmi, igračami in podobnim. Vsekakor pa je treba otroka vzpodbujati k rabi obeh jezikov, ga motivirati, preverjati njegovo znanje ter mu pomagati k pridobivanju novega. Zaradi morebitnih napak in mešanja obeh jezikov otroka ni treba strogo opominjati, ker mu s tem lahko zmanjšamo notranjo motivacijo-, temveč pustiti, da se napak sam zave in jih skuša kasneje zavestno odpraviti. Kakor pri razvoju govora v enem jeziku, je tudi pri razvoju govora v dveh jezikih predvsem od aktivnosti in odnosa odraslih odvisno, kako se bodo oblikovale govorne navade. Ni trebai posebej poudarjati, da so ob tem predvsem v zgodnjem otroštvu vplivi mikro in makro okolja, to je družine, vrtca, šole, odločilni. Vsekakor bodo ti vplivi pozitivni, če bodo izhajali iz spoznanja, da je znanje dveh jezikov, še posebej na narodnostno mešanih območjih, vrednota, ki posamezniku ne glede na njegovo narodnostno pripadnost odpira vrata v svet mišljenja, kulture, znanosti in drugih dobrin dveh narodov. Albina Liik Literatura: 1. Beziera, M. van Overbeke M., Le bilinguisme. Essai de definition et guide bibliographigue, Louvain 1968 2. Gone L., Dvojezičnost kao faktor u objektivizaciji nekih aspekata mišljenja kod dece. Zbornik 6 Instituta za pedagoška istraživanja, Beograd 1973. 3. Gone L., Psihološki aspekti učenja jezika na predšolskem uzrastu. Pedagoška stvarnost, 6/1975, str. 341-350. 4. Gone L., Dvojezičnost i govorno ponašanje. Magistrsko delo, Beograd 1975, tipkopis. 5. Lambert, W. E., Macnamara, 3., Some Cognitive conseguences of follov/ing a first-grade curri-culum in a second language. 3. of. Ed. Psychologie, 1969, Vol. 60, No. 2, p. 86—96. 6. Mikeš M., Glasovni razvoj pogovora dvojezične dece. Novi Sad 1974. 7. Štern, H. H., Foreign languages in primary education. UNESCO institute for education, Hamburg 1963. 8. Titone Renze, Bilinguismo precoce e educazione bilingue. Roma 1972. Iz politične zgodovine koroških Slovencev 1905-1914 Katoliško politično in gospodarsko društvo za Slovence na Koroškem se je zavedalo pomena naraščajočega delavskega gibanja. Vendar je vse premalo upoštevalo socialne interese delavstva, da bi postalo privlačno za večje število delavcev. Omeniti pa moramo uvodoma seveda tudi to, da odnos slovenske slogaško-klerikal-ne stranke na Koroškem do delavskega gibanja ni bil izoblikovan. Razlikoval se je med posameznimi okraji in ne nazadnje tudi ni bil usklajen med političnim vrhom in zaupniki stranke. Zadnja ugotovitev velja v posebni meri za odnos do socialdemokratskega gibanja na Koroškem; tretja sila, ki je skušala poleg že itak formiranega nemško-nacionalnega tabora poseči v slovenski del dežele, je bila nemška krščansko socialna stranka. Po obnovi oziroma reorganizaciji slovenskega političnega življenja na Koroškem, ki ga datiramo z letom 1903, prihodom dr. Brejca v Celovec, izgubi krščansko socialna stranka zaradi zavzemanja nemško nacionalnih pozicij v narodnem vprašanju na vplivu pri vodilnem kadru slo-gaško-klerikalne stranke. Poleg tega glasujejo krščanski socialci v deželnem zboru proti zahtevi po enakopravnosti koroških Slovencev oziroma slovenščine pri uradih in pred sodišči, dva vodilna funkcionarja stranke nasprotujeta leta 1905 slovenski slogaško-kle-rikalni stranki v vprašanju slovenskega vpisa v celovške matrike. Ko strankino glasilo ,Kdrnlner Zeitung' piše o Koroški kot o „nem-ški planinski deželi”, ga zavrača ,Mir': „To je torej ono, kar je odpihnilo ,pravičnost' iz nemško krščan-sko-sociolnih vrst — šovinistični, nestrpni nemški nacionalizem najhujše vrste, ki je zbesnel tako daleč, da naravnost zanika obstoj slo-tisoč koroškim Slovencem, hoteč, da je Koroška nemška!"! Krščansko socialna stranka je 1904 zastavila vse svoje moči, da bi se onemogočila ustanovitev „Slo-venskega krščansko socialnega delavskega društva za Celovec in okolico" in je obmolknila šele, „ko je ,naj-avtoritativnejša' stran izrekla svoje zadovoljstvo na ustanovitvi tega društva.”2 Še bolj je slovenska stran zamerila krščansko-socialni stranki, da je zahrbtno razširila svoje politične mreže „po našem in samo našem ozemlju".5 Tako tudi ne preseneča, da „Mir" imenuje voditelje stranke „črno zakrinkane nemške nacio-nalce",4 ki pogosto finančno izžemajo svoje pristaše. Vsa ta verbalna radikalnost slovenskega časopisa nasproti nemškemu krščan-sko-socialnemu taboru seveda ne more ovreči dejstva, da so slovenski in nemški konservativci še naprej sklepali volilne dogovore in šele pri ožjih volitvah za državni zbor 20. junija 1911 za vodstvo slovenske klerikalne stranke izpadejo krščanski socialci kot možna alternativa. Na to odločitev je brez dvoma vplival polom, ki ga je doživela nemška katoliška stran s Centralno blagajno koroških zadrug v Celovcu. „Mir” je tedaj v skrbi za slovenske hranilnice naglo zatrjeval, da Slovence polom med nemškimi krščanskimi socialci" „prav nič ne briga” in pisal: „Kar so skuhali nemški -krščanski socialci, naj sami pojedo . . .”5 Na shodu zaupnikov 14. junija 1911 je stavilo vodstvo slovenske stranke navzočim vprašanje, ali se naj Slovenci ožjih volitev udeležujejo ali ne in komu naj zaupajo svoje glasove, ali nemškemu nacionalcu ali socialnemu demokratu. Ze vprašanje samo dosti zgovorno kaže na razmerje politične moči v slovenskem delu dežele, kjer nemški krščanski socialci niso predstavljati nobenega političnega faktorja. Odgovor zaupnikov na stavljeno vprašanje je bil jasen: „... takoj (so) soglasno in vsi obenem, kakor bi strela udarila, zavpili: Vsi k valitvi, vsi proti nemškim nacional-cem!"6 „Mir” je to odločitev relativiral, ko je pisal, da so koroški Slovenci „prisi-Ijeni izbirati med slabim in slabšimi”.7 Pisal je, da so socialni demokratje na verskem področju enaki nasprotniki kot nemški nacio-nalci, vendar jim je priznaval v narodnem oziru več pravičnosti. Naglašal je, da 6* Koroški koledar 83 se slovenskim kmetom ne bo godilo nič slabše, če pride v parlament nekaj socialnih demokratov namesto nemških nacionalcev, ki jih je obdolžil kupovanja glasov in podpore „Herren-baurov", velikih kmetov in zaključil: „Zafo razumen slovenski kmet, če je prisiljen izbirati v sedanjem položaju med nemškim nacio-nalcem in socialnim demokratom, nikdar ne more in ne sme oddati svojega glasu nemškemu nacionalcu, ampak se mora poslužiti socialnih demokratov kot meča, s katerim odseka nemškonacionalni kači glavo, kot voz, s katerim spravi iz svojih prostorov smrdeč gnoj!"8 Brez dvoma je na razmerje med socialno demokracijo in koroškimi Slovenci močno vplival kader slovenske slogaško-kleri kalne stranke, ki je pripadal v znatni meri duhovniškemu poklicu. Te kadre program socialne demokracije ni model navdušiti. Posebno se je glasilo slovenske stranke zaganjalo proti zakonski razvezi, proti osvoboditvi šole izpod verskega vpliva ter proti brezrazredni družbi. Prednjačenje ideoloških razlogov pri odklanjanju programa socialne demokracije je značilno. Čeprav „Mir" piše o potrebi večjega obdavčenja višjih slojev in je v tem svojem početju po potrebi tudi dema-goški,9 mu ostaja osebna last nedotakljiva. Duhovniki igrajo pri ustanavljanju krščansko-social-nih delavskih društev pomembno vlogo in so navadno njihovi svetovalci. Tako za konzulenta podlju-beljskega slovenskega delavskega društva Arnuša ne obstaja internacionalizem v tem, „da bi demokratje svoj materni jezik zatajevali in tujcu izdajali, ampak le v tem, da se demokratje bojujejo brez razlike narodnosti združeno proti tistim, ki jih odirajo in izkoriščajo.”10 Med bistvene naloge slovenskih delavskih društev šteje „Mir” nalogo, „rešifi delavca duševnega propada”.11 To hoče doseči potom knjižnic, petja, gledaliških predstav, narodnega dela ter verske vzgoje. In prav o tej vrsti prosvetne dejavnosti največ beremo glede podljubeljskega slovenskega delavskega društva, čeprav je društvo podpiralo tudi obolele svoje člane in jih zastopalo nasproti krivicam s strani delodajalcev. Vendar poročila o socialni dejavnosti le poredko zaidejo v „Mir”, ki seveda ni bil zagovornik razrednega boja delavcev: »Treba jih je prebuditi, zanesti med delavske vrste pravi ,stanovski ponos', ne sovraštva do višjih stanov, temveč plemenito stanovsko zavest. Vzajemni duh mora postati krepek in silen. Telesno delo nikakor ni kaj sramotnega, ni nič poniževalnega. Ono je v človeški družbi ravno tako potrebno, kakor duševno delo. Zuljeva roka je častna in vsega spoštovanja vredna. Ta zavest mora prepojiti vaše delavstvo.”12 Pisal je tudi o dobrih straneh socializma, a je takoj pristavil, da »vse kar ima socializem dobrega in pametnega v svojem sestavu, vse to ima tudi krščanska demokracija.”13 „Mir” je iskal skupne poteze med izobraževalnimi in delavskimi društvi ter menil: „A nekaj imajo naša delavska društva z izobraževalnimi skupnega, in to je narodno delo. Delavski stan stvarjo s kmetskim stanom skupaj jedro našega naroda, in zato je veliko odvisno od tega, da se delavski sloji ohranijo narodu!"14 Kakšne konsekvence je Katoliško politično in gospodarsko društvo za Slovence na Koroškem izvajalo iz ugotovitve, da je »ve- liko odvisno od tega, da se delavski sloji ohranijo narodu?" Delavstvo je bilo v slovenskem delu dežele koncentrirano predvsem v Borovljah, Bistrici v Rožu, v Rablju, v neposredni okolici Beljaka, v Mežiški dolini ter seveda v Celovcu. V Črni na Koroškem je bilo leta 1896 ustanovljeno »Slovensko katoliško delavsko društvo", 1904 so Slovenci kljub nasprotovanju krščan-sko-socialne stranke ustanovili »Slovensko krščanskosocialno delavsko društvo za Celovec in okolico” z namenom, da zajame slovenske delavce v Celovcu in v predmestjih. Število teh delavcev je hitro naraščalo. Društvena dejavnost je obsegala v prvi vrsti kultur-no-prosvefno dejavnost, na razpolago so bili primerni prostori v hotelu Trabesin-ger na Velikovški cesti. Pod-Ijubeljsko slovensko delavsko društvo je bilo ustanovljeno 19. marca 1905.15 Bilo je namenjeno širši okolici in je razvilo v naslednjih letih bogato dejavnost. V Borovljah in okolici je bilo zaposlenih okoli 2000 delavcev, ki so večinoma bili organizirani socialni demokratje. Slovensko delavsko društvo je postavilo v Podljubelju svoj delavski dom, socialni demokratje so društvu deloma nasprotovali, deloma pa z njim sodelovali. V Podljubelju so bili aktivni predvsem kovinarji, ki so imeli tam podružnico kr-ščansko-socialnega društva kovinarjev. Podružnica je bila razdeljena v moški in ženski odsek.13 Ob času ustanovitve društva pa se je že pričelo s premeščanjem podjetij iz Podljubelja v Borovlje, pravtako iz Baj-tiš v Borovlje. Leto za tem (18. marca) se je ustanovilo v Podsinji vasi »Krščanskosocialno pevsko in delavsko društvo”, ki mu je takoj pristopilo „68 trdnih, krepkih, slovenskih Rožanov".17 V ozadju sla bila provizor Janko Arnuš in dr. Lambert Ehrlich. Na ustanovnem občnem zboru je prvi govoril proli socialnim demokratom oz. razvezi zakona, drugi pa o volilni reformi. O potrebi samostojne slovenske krščanske delavske organizacije v Št. Janžu v Rožu naj bi razpravljal shod, ki je bil sklican za 30. junij 1907.18 Vendar je prišlo do ustanovitve „Slo-venskega in izobraževalnega društva za Št. Janž v Rožu in okolico" šele deset mesecev pozneje, 15. marca 1908; isti dan pa se je razdružilo »Slovensko krščansko socialno pevsko in delavsko društvo za Podsi-njo vas in okolico."19 V začetku leta 1908 (5. 1.) je prišlo do ustanovitve strokovnega delavskega društva tud! na Bistrici v Rožu.20 Ko je prišlo na Bi- strici zaradi odpusta 3 delavcev in zaradi plač do šfrajka,21 je posredoval državni poslanec Grafenauer pri tovarnarju Faustu in dosegel poravnavo, ki pa jo je tovarnar takoj zavrgel, čim so prišli delavci spet na delo.22 Bistriška strokovna organizacija je bila v najtesnejši povezavi z jeseniškim delavstvom,23 štela je precej članov in pridno delovala. V okolici Beljaka koroški Slovenci niso skušali ustanavljati svojih delavskih strokovnih organizacij. V beljaškem volilnem okraju Slovenci pri volitvah izdatno podpro socialne demokrate. Pač pa na potrebo po ustanovitvi posebne slovenske krščansko-socialne strokovne organizacije v Rablju in v Beli peči opozarja dopisnik v »Miru” z dne 18. 1. 1908. Dopisnik to- ži, da je na Koroškem še veliko krajev, kjer je delavstvo popolnoma prepuščeno ali samemu sebi ali pa socialdemokratom, ki jim očita izkoriščanje delavslva in hujskanje proti kmetom. Odnosi med socialnimi demokrati in slovenskimi delavskimi organizacijami oz. slovensko slogaško-kle-rikalno stranko na Koroškem se dajo najbolj opazovati na primeru Podljubelja. Nasprotovanja se omejujejo na ideološke razlike, pri stvarnih zadevah pa moremo govoriti o previdnem otipavanju in občasnem sodelovanju. V letu državnozborskih volitev 1907 piše „Mir” o ciljih in izvoru socialne demokracije.24 Cilje stranke označi za utopične, predvsem pa svari pred gibanjem kmeta, torej tisti sloj, ki je v prvi vrsti volil na Leto 1979 — mednarodno leto otroka: zahtevamo enake pravice vsem otrokom Koroškem slovensko slogo-ško-klerikolno stranko. Pravi, da je bila liberalna gospoda tista, ki je v teku petdesetih let vzgojila po svojih brezverskih časnikih, po slabih šolah in zlasti po slabem gospodarstvu v državi novo revolucionarno stranko: stranko brezvernega, brezobzirnega in deloma naravnost revolucionarnega delavstva. Stranka seje nezadovoljnost med delavstvom, v parlament hoče vnesti razredni boj, hoče, da pridejo produkcijska sredstva v skupno last, da-lekosežne so njene predstave na prosvetnem področju in na področju zdravstvene oskrbe. Stranki očita, da zastopa povsod interese velike industrije in da je proti obrtništvu, kmetom da hoče vzeti zemljo, govori o nasilni agitaciji stranke pri pridobivanju novih članov ter zabeleži za Koroško 43 strokovnih društev „rdečkarjev". Posebno se „Mir" zgraža nad moralo socialnih demokratov ter v sklepu pravi, da ima svoje brezverstvo, svojo nenravnost socialna demokracija od liberalcev. Proti prodiranju socialdemokratskega gibanja propagira člankar ustanovitev katoliške univerze, ustanavljanje krščansko-socialnih društev ter priznava, da ima socialna demokracija tudi upravičene terjatve, ki jih je pa pobrala iz krščansko socialnega programa. V zvezi s šolo pa sprašuje, „ali se more mladina iz-ročevati v vzgojo in pouk učiteljem — rdečkarjem". Na ustanovni občni zbor podljubeljskega slovenskega delavskega društva so prišli tudi socialni demo-kratje iz Borovelj in pritrjevali dr. Lambertu Ehrlichu, ki je govoril o delavskem zavarovanju. „Mir" je priznal na zborovanju navzočim socialnim demokratom, „da so se ponašali popolnoma dostojno in da ni prav nič kalilo zborovanja.”25 „Mir” se je ponovno obregnil ob voditelja boroveljskih socialnih demokratov Neufzlerja (Vajclar - namig v „Miru”, da Neulzler prihaja iz čeških dežel), ki ni znal slovensko. Zavračal je pisanje „Arbeiterwil-le”, ki je poročal o zborovanju v Glinjah, kjer sta nastopala Grafenauer in Brejc in govorila proti volilni reformi, ki je koroškim Slovencem prinesla le en siguren mandat.26 Dopisnik v „Miru” kritizira voditelja socialnih demokratov v Borovljah zaradi abstinence občinskih volitev in pravi: „Vsak, kdor naše razmere pozna, ve, da bi kan-didatje socialnih demokratov smeli upati v zmago v tretjem razredu, posebno, ker bi tudi bili dobili glasove narodnih Slovencev.”27 Pri občinskih volitvah v Podljubelju so Slovenci „ podlegli proti združenim rdečkarjem, nemškutarjem in Nemcem .. ,”27b Proti podružnici kovinarjev pa so v Borovljah ustanovili svoj „Metallarbeiferverband”.28 „Mir" poroča tudi o šika-nah proti neorganiziranim delavcem s strani socialnih demokratov.29 Velika pridobitev za delavstvo v Podljubelju je bil Delavski dom. V povabilu na otvoritev doma je „Mir” zapisal: „Dva sloja imamo, ki po svoji številnosti pravzaprav tvorita slovenski narod na Koroškem, kmečki in delavski stan, dva stanova, sorodna si po žuljevih rokah. Do najnovejšega časa so bili na Koroškem slovenski delavci še popolnoma neorganizirani; kar jih je bilo organiziranih, so stali v vrstah kmetu in delavcu škodljive socialne demokracije, ki med delavci neti le nezadovoljnost in jih oskubi še za zadnje prislužene vinarje, jim jemlje vero v boga in seje v srce sovraštvo do cerkve, da jih vzdrži nezadovoljne.”50 Očital je „bogati” socialdemokratski stranki, da ne skrbi za delavce, .ampak masti le svoje, po večini judovske voditelje.”51 Poroča, da so si dom, ki ga je v prvem letu svojega obstoja postavila Slovenska krščansko socialna zveza, ogledovali tudi „rdečkarji”.52 Slovesno otvoritev delavskega doma pa so preprečili Nemci-nacionalci, ki so za isti dan sklicali v Podljubelj pet shodov.54 Sklicatelji teh shodov so bili Do-bernig, Metnitz, Lemisch, Kirschner in Angerer, ki je svoje pristaše opozarjal, da se pride v Podljubelj s turističnimi palicami. Konec leta 1908 je voditelj boroveljskih socialnih demokratov Neutzler iskal kontakt s podljubeljskim slovenskim 'društvom.55 Njegovemu pismenemu vabilu na shod se Slovenci niso odzvali, sicer pa tudi niso imeli možnosti vpliva na program shoda. Neutzler-ja je kmalu za tem zamenjal domačin Sorgo. Nejasno je, ali je z njegovim sodelovanjem prišel boroveljski konzum leta 1910 pod vpliv Slovencev.55 Promet konzuma se je močno dvignil. Odslej so v Borovljah govorili o „črnordečem konzumu”, ki je leta 1913 štel 839 članov.56 Spomniti je treba še na pomoč boroveljske hranilnice in posojilnice konzumu v času med obema vojnama ter na podporo, ki jo je dajal konzum v obliki hrane za časa druge svetovne vojne partizanskim borcem na Koroškem. Pri svoji volilni agitaciji so segli socialni demokrati tudi po agitatorjih, ki so bili zmožni slovenščine in po slovenskih socialistih. Da bi vzgojili svoj kader za slovenski del dežele, na to deželno vodstvo ni mislilo. Slovenska slogaško-kleri-kalna stranka in njeno glasilo »Mir" sta pri nastopanju socialne demokracije posebej pazila na narodni aspekt. Že pred volitvami v državni zbor leta 1907 se je pojavil na shodu v Svečah Etbin Kristan, ki je potem tudi kandidiral v slovenskem volilnem okraju. Shod so sklicali socialni demokrati, »dvorana je bila napolnjena s slovenskim delavstvom in s slovenskimi kmeti". Kristan je govoril o potrebi volilne reforme na podlagi splošne in enake volilne pravice. »Mir”37 poroča, da je Kristan govoril zelo »previdno” in da se z nobeno besedico »ni upal razžaliti slovenskega prebivalstva. Govoril je popolnoma stvarno, da smo mu večkrat odkritosrčno pritrjevali.” Kristanu je odgovarjal urednik »Mira” Ekar, ki je naglasil, da »sliši prvikrat na Koroškem socialnega demokrata govoriti slovensko”, kritiziral je, da na Koroškem socialni demokrati stalno glasujejo pri volitvah z nemškimi nacional-ci proti Slovencem in rekel, da se strinja s Kristanom glede splošnega pomena volilne reforme. Vendar so Slovenci na Koroškem proti reformi, ki jim ni prinesla ničesar. Glede slovenskega volilnega okraja pa je menil, da bo tudi tu pomagala socialdemokratska stranka nemškim nacionalcem do zmage. Ekar je skušal od Kristana dobiti izjavo, »ali bo tudi v prihodnje socialdemokratska stranka podpirala nemške nacionalce, ali morda Slovence, katerim bi morala pomagati, ako se hoče držati svojega programa". Kristan za tako izjavo ni imel pooblastila, povedal je, da bodo socialni demokratje postavili slovenskega kandidata in da naj za tega glasujejo Slovenci. Shod je potekal zelo stvarno. »Mir” pristavlja: »Za bistriško nemškutarijo je bil ta shod prave vice, kajti oba govornika sta brez usmiljenja razkrivala krivice, ki se gode našemu slovenskemu delavstvu v našem kraju ravno po onih ljudeh, ki bi morali Boga hvaliti, da smejo v miru pojesti svoj ljubi kruhek”. Potem zopet govori o možnosti, da bi se bil Kristan lahko poskusil dodakniti »našega narodnega in verskega čuta", nakar bi mu bila trda predla. Drug je odnos »Mira" do Etbina Kristana po državnozborskih volitvah 1907, ko je v slovenskem volilnem okraju dobil 1436 glasov. »Mir” zaničljivo govori o Antikrislanu, ki »v Ljubljani prav pridno pisari slovensko, če pa pride na Koroško, pa je na mestu laj lajč”.38 Etbin Kristan je zastopal jugoslovansko socialno demokracijo tudi na pogrebu državnega poslanca Arnolda Rieseja, kjer je spregovoril v nemščini, kar »Mir" takoj zabeleži in doda: »Govoril je samo nemško, kljub temu, da je bila navzoča veliko množica slovenskih socialnih demokratov!”3? Socialni demokrati so se pojavljali na shodih Katoliškega političnega in gospodarskega društva za Slovence na Koroškem in agitirali na svojih shodih v slovenskem jeziku. Na volilnem shodu v Grabšlanju je Riese leta 1907 poudarjal patriotičnost socialnih demokratov, pač pa ne v tisti obliki, ki jo je stranka kazala pet let kasneje pri nadomestnih državnozborskih volitvah v beljaškem volilnem okraju. Riese je menil, da »Slovenec naj ostane vedno Slovenec . . .",40 po volitvah pa je na strankinem shodu na Brnci nastopil proti zahtevi po enotnem državnem jeziku.41 Ob njegovi smrti je »Mir" priznal, da je Riese vodil stranko »zelo spretno" in da je bil odkrit a pošten nasprotnik. Poročal je še; da »se je (Riese) večkrat pritoževal nad surovostjo slovenskih socialnih demokratov na Spodnjem Ko- roškem, ki se tudi niso vedno pokorili njegovim poveljem ..,"42 Boj med strankami se je ob državnozborskih volitvah leta 1911 še zaostril. V slovenskem volilnem okraju je zopet kandidiral Grafenauer, nemški nacionalci so postavili Schumyja, socialnodemokratska stranka pa je kandidirala iz Trbovelj pregnanega socialdemokrata Sitferja. Na volilnem shodu socialnih demokratov v Prevaljah je Sit-terju ugovarjal dr. Rožič, ki je označil socialdemokratsko stranko kot stranko razdiranja.43 Tudi Grafenauer je na volilnem shodu na Le-šah, navzočih je bilo po poročilu iz „Mira” okoli 300 socialdemokratov, govoril o socialdemokratski stranki in pozival svoje volivce, „naj se ne boje rdečih nasprotnikov, ker ti niso stranka reda, ampak stranka razdiranja in velike nezadovoljnosti!"44 Na volilnem shodu socialdemokratske stranke v Do-brli vasi leta 1911 je nastopil dr. Lambert Ehrlich, ki je posebno naglašal, da se vse stranke v slovenskem volilnem okraju pri svoji agitaciji poslužujejo slovenščine, socialnim demokratom pa je očital, da kandidirajo le zaradi tega, da bi v slučaju ožjih volitev lahko podprli nemškonacio-nalnega kandidata in tako vrgli Grafenauerja.45 Slovenska slogaško klerikalna stranka na Koroškem ni našla tiste osnove, ki bi omogočila učinkovito nastopanje skupno s socialdemokratskim gibanjem v deželi. S pretiranim poudarjanjem svojih katoliških načel in pozicij takega zavezništva ni mogla najti. Delno sodelovanje pri volitvah za državni in deželni zbor in na ravni občin se ni izgrajevalo in je stalno nihanje in omahovanje v tem vprašanju značilna poteza v politiki slovenske slogaško klerikalne stranke, ki je sicer vestno zabeležila vsako pozitivno izjavo socialdemokratske stranke glede narodnostnega vprašanja. Slovensko vodstvo je omejevalo delovanje svojih delavskih društev vse preveč na prosvetno-kulturno dejavnost in pri tem zanemarjalo osnovna vprašanja delavstva na Koroškem, ki je bilo po njenih lastnih izjavah eden izmed stanov, ki so ga koroški Slovenci imeli. Medtem ko je kmetom slovenska stranka organizirala samopomoč v obliki hranilnic in posojilnic in nazadnje še zadrug, se je za materialno stanje delavstva vse premalo pobrigala. Nemška krščanskosocialna stranka pa v slovenskem delu dežele sploh ni predstavljala nobenega resnega političnega faktorja. Sodelovanje med slovensko slogaško klerikalno stranko in socialdemokratsko pa je ovirala tudi taktika poslednje. Socialdemokratska stranka se sicer ni branila slovenskih glasov, prehajanje glasov pri ožjih volitvah od slovensko-kon-servativne strani k socialdemokratom je za Koroško značilno, sama pa je vselej podprla nemškonacionalne kandidate, v enem slučaju tudi proti volilnemu dogovoru med obema strankama (leta 1907 pri ožjih volitvah v državni zbor — Nagele, Ellersdorfer, Eich). Socialdemokratska stranka je prevzela v nasprotju s svojimi programi v narodnostnem vprašanju na Koroškem pozicije nemških na-cionalcev, za organizatorje, ki bi obvladali slovenščino, ni poskrbela, v klerikalcih je videla sovražnika delavskih zahtev. Koroško delavstvo je skušala izolirati od nacionalnega vprašanja. Pri nadomestnih volitvah za državni zbor leta 1912 pa je licitirala z nemškimi nacionalci, kdo je bolj nem- ški. Prisvojila je frazeologijo in terminologijo nemških nacionalcev, kadar je govorila o Slovencih na Koroškem.43 Nenazadnje je prevzela še zahtevo po nemščini kot državnem jeziku ter podpirala ohranitev starega sianja. Prve volitve, ki so potekale po reorganizaciji Katoliškega političnega in gospodarskega društva za Slovence na Koroškem, so bile nadomestne volitve za državni zbor 10. 10. 1905 v okrajih Celovec, Velikovec, Dobrla vas, Pliberk in Železna Kapla. Nemški nacionalci so imenovali za kandidata Friedricha Seifrifza, veleposestnika, pivovarnar-ja in poštarja47 iz Miklavčevega. „Mir” je označil Seif-ritza za vladnega kandidata, posebno podčrtal njegov socialni položaj in povedal, da kandidat „še na Avstrijskem rojen ni, temveč je doma iz blaženega raj-ha . . .”48 Katoliško politično in gospodarsko društvo je takoj po smrti poslanca Tscharreja, ki je do tedaj zastopal volilni okraj v državnem zboru, sklicala 9. julija 1905 v Dobrlo vas shod zaupnikov, ki so sklepali o kandidatu. Soglasno je bil izvoljen za kandidata deželni poslanec Franc Grafenauer.49 Slovenska stran se je pri volilni agitaciji zlasti potegovala za kmeta, predstavljala Grafenauerja kot posestnika,50 ki razume fudi skrbi delavstva, in opisovala delovanje kandidata v Koroškem deželnem zboru.S1 V volilnem proglasu je poudarila na prvem mestu katoliško usmerjenost slovenskih volilcev in kandidata, na drugem mestu je govorila o gospodarstvu, ki ga minira nemškonacional-na večina v deželi, in se pritoževala zlasti nad usodo večjih kmetov. Šele na tretjem mestu je bilo govora o narodni enakopravnosti Slovencev na Koro- škem, nazadnje pa o sfa-roslavni Avstriji.52 Slovenska klerikalna stranka je vodila izredno aktiven volilni boj, ki je bil po poročilu „Mira" — strahovit.55 Grafenauer je dobil 2169 glasov, njegov nasprotnik pa za 84 več. Glasilo koroških Slovencev je bodrilo slovenske volivce ter zapisalo, „da je bil Seifritz izvoljen prvikrat, pa tudi zadnji-krat."54 Rod popolnoma drugimi okoliščinami so potekale volitve za državni zbor leta 1907. Predvsem je treba navesti seveda novo razdelitev volilnih okrajev, ki je koroške Slovence močno prizadejala ter povzročila spor med Celovcem in Ljubljano. Leta 1905 je dr. Brejc na političnem shodu povedal, kaj koroški Slovenci pričakujejo od splošne in enake volilne pravice. Navedel je, da pričakujejo strmoglavljenje vladajočih nemških strank, preosnovo Avstrije iz birokratične nemške države v demokratično slovansko državo, propad liberalizma in nenazadnje „okrepljenje ka- toliškega elementa v javnem življenju, četudi šele po hudem boju s socialno demokracijo”.55 Kot pogoj za sprejem volilne reforme pa je predsednik Katoliškega političnega in gospodarskega društva za Slovence na Koroškem navedel „pravično in pametno razdelitev volilnih okrajev po narodnostih”.55 Zahteval je še volilno obveznost ter poseben zakon, ki bi vladnim organom prepovedal vmešavanje v potek volitev. Zadnji dve zahtevi sta seveda prilagojeni koroškim razmeram. Znano je, da so na Koroškem slovenski volivci zelo zanemarjali svoje dolžnosti, na drugi strani pa so se v volilno agitacijo in v potek volitev vedno spet vmešavali uradniki in tako pripomogli k navedenemu zadržanju slovenskih volivcev. Proti Brejčevim zahtevam je takoj nastopil nemško-nacionalni poslanec Dobernig, ki je nastopil proti enaki volilni pravici in proti slovenskim volilnim okrajem na Koroškem.57 Brejc je na šmihelskem shodu govoril tudi o potrebi združitve Slovencev in Hrvatov in žel pri tem splošno odobravanje. „Slo-vani vkup, to mora biti naše geslo, državnopravno združenje Slovencev in Hrvatov pod žezlom staro-slavne habsburške dinastije mora biti naš daljni politični cilj, fo stremljenje mora postati točka našega političnega programa."55 Kandidate za državnozborske volitve leta 1907 so koroški Slovenci postavili na XVII. letnem občnem zboru Katoliškega političnega in gospodarskega društva za Slovence na Koroškem. V slovenskem volilnem okraju (Pliberk, Železna Kapla, Dobrla vas in Borovlje) je kandidiral France Grafenauer, v ve-likovškem grebinjski župan Florijan Ellersdorfer, v celovški okolici Valentin Pod-gorc, v Celovcu so postavili Slovenci delavca in kiparja Teodorja Osana kot števnega kandidata, v drugih okrajih so se izrekli za kandidate krščansko-socialne stranke, čeprav so potem pri volitvah v beljaškem Spominska svečanost ob 55-letnici smrti narodnega heroja Franca Tavčmana -Lenarta okraju podprli socialnega demokrafa Rieseja proti vsenemcu dr. Angererju. Riese je dobil v tem okraju okoli 800 slovenskih glasov in bil tudi izvoljen v državni zbor.59 Volilni proglas leta 1907 se v bistvu ne razlikuje od onega za nadomestne volitve leta 1905: »Troje je zlasti, za kar bijemo neizprosen boj: da zavarujemo in ohranimo veri naših očetov ono mesto v javnosti in srcih našega naroda, katero je zavzemala dose-daj; da priborimo našemu narodu in jeziku one pravice, katere jima zagotavljajo državne osnovne postave; da zagotovimo našemu ljudstvu gospodarski na-predek!,,5CI Volilna agitacija je potekala v znamenju skrajnega napora slovenske slogaško klerikalne stranke, ki je v slovenskem volilnem okraju tudi prodrla. Grafenauer je bil izvoljen s 4622 glasovi, nemško-nadionalni kandidat Seifritz je dobil 2077, medtem ko je Etbin Kristan združil nase 1436 glasov, kar izpričuje naraščajočo moč socialno demokratskega gibanja na Koroškem. V velikovškem okraju je prišel slovenski kandidat Ellersdorfer v ožjo volitev proti nemškemu nacionalcu pivovarnarju Nagelju iz Velikovca. Socialni demokrat Eich je dobil 1509 glasov in s tem 38 manj kot Ellersdorfer in izpadel. Slovenski kandidat se je po prvotnih volitvah posebej obrnil na delavstvo, da bi volilo njega,vendar je socialdemokratska stranka izdala navodilo, da naj njeni pristaši volijo Nageleja, ki je bil izvoljen z 2791 glasovi, dočim je za Ellersdor-ferja glasovalo 1897 volivcev. Iz tega lahko sklepamo, da je del socialdemokratskih volivcev oddal svoj glas iz narodnostnih razlogov Ellersdorferju, drugi del pa je volitve abstiniral. V volilnem okraju Celovec okolica je Valentin Podgorc dobil 1297 glasov. V ožjo volitev sta prišla nemški nacionalec Kirsch-ner in socialni demokrat Lukas. V tem volilnem okraju sodelovanje med slovensko konservativno stranko in socialnimi demokrati ni funkcioniralo. Nemški nacional-ci so pod pretvezo, da njihov kandidat ne mara biti voljen s slovenskimi glasovi, abstinirali ožjo volitev in prepustili zmago socialnim demokratom. Nadaljnje zadržanje slovenske slogaško klerikalne stranke pa je popolnoma protislovno. Šla je v boj za nemškega nacio-nalca Kirschnerja, ki je tako prišel do 1521 glasov, socialni demokrat Lukas je dobil le 715 glasov več in bil s tem seveda izvoljen. To odločitev slovenske stranke lahko tolmačimo le z njeno ozko idejno omejenostjo ali pa ji moramo pripisovati veliko naivnost, če je mislila, da bo njena podpora pripeljala Kirschnerja na slovenske oziroma krščansko socialne pozicije. Slovenska stranka je nekvalificirano napadala v tej zvezi kandidata socialne demokracije in stranko samo: »Nemški nacionalci so naravnost prodali kmeta Kirschnerja socialnodemokratskemu, za poslanstvo popolnoma nezmožnemu .šlosarskemu kselu', sedaj — .šribarju', tisti stranki, ki po svojih lastnih besedah hoče pogin kmeta! Svojim lastnim pristašem je nem-ško-nacionalno vodstvo zapovedalo, da naj se ne udeležuje volitev, samo da bi bil izvoljen socialni demokrat."59 »Mir™ piše, „da je po sramotnem mešetarjenju celovških nemško-nacio-nalnih magnatov izdano in prodano kmetsko prebivalstvo celega volilnega okraja svojemu najzagrizenej-šemu sovražniku — socialnemu demokratu!”55 Pri tem moramo upoštevati tu- di odločitev socialdemokratskega strankinega vodstva, ki je izdalo navodilo, da se pri ožjih volitvah podpre povsod nemški liberalec in nobena klerikalna stranka. Slovenci so pa upali na pomoč socialnih demokratov za Ellersdor-ferja. Glede volitev 1907 poudarja Pleterski,55 da so vse stranke morale v volilni agitaciji in taktiki priznavati slovenski značaj volil-cev po vsem slovenskem etničnem ozemlju Koroške. Samostojen nastop je bil možen le v slovenskem volilnem okraju, povsod drugod je morala slovenska slogaško klerikalna stranka sklepali volilne dogovore, kar je šlo tako daleč, da so leta 1907 Slovenci zavestno volili vse štiri stranke. »Takšno absurdno taktiziranje, načelno in ideološko popolnoma protislovno usmerjanje slovenskih volivcev na različnih sektorjih razkosanega slovenskega ozemlja je moralo pogubno vplivati na slovensko politično zavest volivcev,”54 poudarja Pleterski. Volitve so nadalje izkazale močan vpliv slovenske politične organizacije po vsem slovenskem področju. Socialna demokracija je imela na slovenskem etničnem ozemlju močan vpliv. Ob primernem upoštevanju nacionalnega momenta bi že pri državnozborskih volitvah 1907 mogla prodreti brez večjih težav v treh volilnih okrajih; v slovenskem volilnem okraju je s postavitvijo slovenskega kandidata upoštevala kompromis, ki je bil dosežen pri volilni reformi. Nemški nacionalci so veljavnost nacionalnega kompromisa osporavali s postavitvijo svojega kandidata v slovenskem volilnem okraju in skušali doseči nemški politični značaj cele dežele. Politične uspehe je nemško-nacionalna stranka na po- deželju dosegla med premožnejšimi kmeti, gostilničarji in trgovci. Za krepitev svojih pozicij je izrabljala tudi sredstva, ki jih je dežela ali država namenjala vsem prebivalcem, a so jih nemški nacionalci dodeljevali le svojim pristašem in somišljenikom. Nenazadnje pa je izid volitev dokumentiral velik diskriminacijski učinek volilne reforme. Za en mandat je bilo povprečno potrebnih 3142 glasov. Po navodilih slovenske stranke je bilo oddanih 9441 glasov, vendar so Slovenci s temi glasovi dosegli en sam državnozborski mandat. Pri deželnozborskih volitvah 1909 je šla slovenska stranka v volilni boj s „sa-mozavestjo in navdušenjem" in upala, da njeno delo „ne ostane brez sadov"/5 Slovenski kandidati so bili postavljeni v kmečki kuriji in v splošni kuriji. Krščansko socialna stranka je v tem času že popolnoma prešla na nemško-na-cionalne pozicije, socialni demokratje so navzven govorili o internacionalnem karakterju svoje stranke, pri volitvah pa so podpirali nemške nacionalce. V splošni kuriji sta si stala nasproti v volilnem okraju mesto Celovec in sodni okraji Celovec, Velikovec, Dobrla vas, Pliberk in Železna Kapla Franc Grafenauer in Gustav Metnitz. Slovenska stranka je zahtevala med drugim „splošno in enako volilno pravico tudi za deželni zbor"65 ter razdelitev volilnih okrajev po narodnosti. Prj prvotnih volitvah je dobil Grafenauer v tej splošni skupini 5099 glasov, Metnitz 4919 glasov in Lukas 2576 glasov. Izid pri ožjih volitvah je bil jasen, ker so socialni demokrati podpirali nemške nacionalce. Kljub temu je naraslo število Grafenauerje-vih glasov na 6042, Metnitz pa je dobil 7732. „Mir" je takoj pokazal na zavezništvo nemških nacionalcev in socialnih demokratov: .. porazila nas pa ni nemškonacionalna srranka. ampak le združena moč nemških nacionalcev in socialnih demokratov. Gnili, ošabni nacionalizem je moral stopiti doli s hvalisane-ga prestola in beračiti pri socialnih demokratih za glasove proti kapitalistu. Socialni demokratje so na povelje na celi črti volili kapitalista, advokata, plemenitaša, nasprotnika delavstva. Iz tega spoznamo, da je vse, kar govorijo socialni demokrati proti kapitalistom, tovarnarjem in plemenitašem itd., samo sleparstvo. Tako je izvoljen namestnik koroškega deželnega glavarja, vitez pl. Metnitz, le s pomočjo socialno demokratskih glasov.”76 V kmečki kuriji sta prodrla v volilnih okrajih Velikovec — Dobrla vas in Pliberk — Železna Kapla kandidata slovenske stranke Ellersdorfer in Grafenauer. „Mir" je ocenil (udi uspehe oziroma neuspehe socialdemokratske in krščanskosocialne stranke pri deželnozborskih volitvah: »Socialni demokrati z uspehi ne morejo biti zadovoljni. Sicer so dobili enega poslanca, pa le po zaslugi nemških nacionalcev, ki so jim iz hvaležnosti za pomoč milostno prepustili v splošni skupini Beljak-Rožek Eicha, čeravno je dobil nemški nacionalec pri glavni valitvi več glasov. Splošno smo opazovali, da rdeč-karjem, tem delavskim in narodnim izdajalcem, na Koroškem ne gre žito v Na celovškem pokopališču sc e 750 poklonila žrtvam, padlim za svobodo v boju proti fašizmu klasje, ker so po zadnjih državnozborskih volitvah celo nazadovali. Tudi nemški krščanski socialci niso dosegli pričakovanih uspehov. Celo nazadovali so, ker so izgubili poslanca VVeissa in ohranili le mandata v Labudski dolini. Mi se temu ne čudimo. Stranka, ki sloni bolj na taktiki, nego na načelih, ne more prodirati. Krščanski socialci se ne upajo na dan s krščanskim načelom, v narodnem vprašanju bi radi sedeli na dveh stolih, a zidajo s tem le most, po katerem njihovi lastni pristaši stopajo v nasprotni tabor.”^ Tudi pri teh volitvah se je uveljavila volilna geometrija. Slovenska stranka je dobila v kmečki skupini v petih volilnih okrajih 3737 glasov in dva mandata, nemški nacionalci pa so dobili na vsem Koroškem 6790 glasov in 11 mandatov. Povprečno so potrebovali za en mandat 616 glasov, slovenska stranka pa za en mandat 1668 glasov. Nemško organizirana socialna demokracija v boju slovenske stranke ni videla aspekta boja Slovencev za enakopravnost v deželi na političnem področju. Državnozborske volitve 1911 označuje velika napadalnost nemških nacional-cev, ki je usmerjena proti slovenski in socialdemokratski stranki. Primerno protislovensko vzdušje za volitve ustvarijo silen pritisk na slovensko prebivalstvo ob priložnosti ljudskega štetja konec leta 1910, prepoved Katoliškega političnega in gospodarskega društva za Slovence na Koroškem 9. 1. 1911 in posredno tudi polom Centralne blagajne koroških zadrug v Celovcu. V slovenskem volilnem okraju kandidira zopet Grafenauer, nemški nacionalci postavijo Vinzenza Schu-my-ja, socialni demokrati pa Ignaca Sitterja. V volilnem okraju Celovec okolica kandidira slovenska stranka Valentina Podgorca, v beljaškem Matijo Vospernika, v velikovškem Jurija Rutarja, v Celovcu pa Alojzija Terčeka. Značilnost teh volitev je še v tem, da se nemška kr-ščansko-socialna stranka popolnoma loči od slovenske stranke, ki v tem volilnem okraju (Rožek-Trg-Mill-statt) že od vsega začetka podpre socialdemokratskega kandidata. Celotno volilno kampanjo vodi osrednji volilni odbor za Koroško, ker se Katoliško politično in gospodarsko društvo obnovi šele septembra 1911. V volilnem pozivu se tokrat slovenska stranka obrača tudi na slovenske delavce in na slovenske liberalce, ki sklenejo podpreti Grafenauerja. Nem-škonacionalno stranko imenuje slovenska stranka smrtnega verskega, narodnega in gospodarskega sovražnika koroških Slovencev, ki ga je treba premagati. Nemškonacionalni kandidat v slovenskem volilnem okraju je agitiral v slovenskem jeziku in menil, da je slovenski stranki le za jezikovno in šolsko hujskanje, ne zavzema pa se za gospodarsko blaginjo ljudstva. V volilnem okraju Celovec okolica ga v tem posnema žihpoljski župan Lutschou-nig, zastopnik „Nemcem prijaznih Slovencev" in kandidat iste stranke. V slovenskem volilnem okraju ponovno prodre Grafenauer s 4117 glasovi, Schumy dobi 2430, socialni demokrat Sitter pa 1546 glasov. „Mir" se loti načina volilne agitacije nemškona-cionalne stranke: „Schumy torej s pomočjo revolverjev, nožev in s krvoprelitjem ni dobil več kakor 353 glasov več nego Seifritz I. 1907. Nacionalci so spravili na volišča zadnjega moža."^9 Obenem posvari list sloven- ske volivce: „Pač pa je ostala doma cela slovenska rezerva! Slovenski zaupniki so se torej igrali z ognjem!”69 Pri ožjih volitvah so slovenski volivci povsod podprli socialdemokratske kandidate po soglasnem sklepu shoda zaupnikov v Celovcu 20. junija 1911. Vendar so imeli odločilen vpliv slovenski glasovi samo v beljaškem okraju, kjer je prodrl socialdemokratski kandidat. Padanje števila volivcev slovenske stranke je povzročala predvsem de-agrarizacija, s to pa je bilo povezano odseljevanje kmečkega prebivalstva. Na drugi strani je volilni sistem drobil slovensko politično akcijo in iz „ene manjšine v deželi ustvarjal vrsto manjšin v volilnih enotah.”70 Katoliško politično in gospodarsko društvo za Slovence na Koroškem je pričakovalo ob priložnosti ljudskega štetja 1910, da bo prišlo s strani vladnih števnih komisarjev do potvorbe štetja. Zato je sklenilo na društveni seji 19. oktobra 1910, „da da izpeljati zasebno ljudsko štetje glede občevalnega jezika in narodnosti . . ,“71 Proglas „Mira"72 za ljudsko štetje 1910 je pravo nasprotje tega, kar so o ljudskem štetju, tu mislim v prvi vrsti na definicijo „ob-čevalnega jezika", menile koroške oblasti in z njimi povezan nemškonacionalni Volksrat. „Mir" razume pod „občevalnim jezikom" materin jezik in meni, da je dolžnost vsakega Slovenca, „da prizna slovenščino kot svoj občevalni jezik, naj prebiva doma ali med tujci; svojega materinega jezika se ne sme nikdo sramovati”. Nikdo naj ne napiše poleg slovenščine še drug jezik, tudi če ga obvlada. ,.Občevalni jezik ostane za vsakega, četudi drug jezik razume, le oni, v katerem Zločinsko razstreljeni partizanski spomenik na Komlju je Zveza koroških partizanov obnovila od nekdaj najlaže in najrajši govori, v katerem se sporazume s svojimi sorodniki in rojaki." Časopis opozarja odvisne sloje, da noben delodajalec nima pravice vpisati v vprašalne pole drugega občevalnega jezika kot navedenega. Poziva, naj se nekorektnosti takoj javijo Katoliškemu političnemu in gospodarskemu društvu. Dejansko je na Koroškem izvedel ljudsko štetje nemški „Volksrat”, ki si je nadejal vladni plašč. Katoliško politično in gospodarsko društvo je istočasno organiziralo svoje privatno štetje, kar je bilo „Volksra-tu” silno nerodno. Dosegel je prepoved slovenske organizacije zaradi prekoračenja delokroga. Prepoved je izrekel deželni predsednik baron Hein. Oblast je hotela zaseči tudi arhiv društva, vendar so bili Slovenci pripravljeni tudi na to potezo koroških oblasti. Knjige in zapiske društva je pravočasno odnesel podpredsednik društva, državni in deželni poslanec Grafenauer, pri katerem so naredili hišno preiskavo. Poslanec pa je izjavil, „da bo že povedal, kje da ima knjige političnega društva — v državnem zboru".73 Medtem so v vodstvo koroških Slovencev dohajala »strašna poročila"74 o postopanju števnih komisarjev, ki niso povpraševali po občevalnem jeziku, ampak so, če je kdo znal le nekaj besed nemški, takega takoj vpisali za Nemca. Deloma pa sploh niso spraševali po občevalnem jeziku in prebivalstvo enostavno prištevali med Nemce. V mestih so vlogo števnih komisarjev prevzeli delodajalci oziroma hišni posestniki, ki so delavce oz. stanovalce zapisovali za Nemce. Posebno temeljito so to delo opravili v Celovcu, kjer so osebe, ki so navedle slovenščino kot občevalni je- zik, klicali na magistrat. Tam so »popravljali" prvotne podatke. Prav pri ljudskem štetju se je najbolj pokazala izredna moč in veljava nemškega življa, ki je branil svoje pozicije s pomočjo vlade. Odločilnega pomena je bila gospodarska odvisnost ogromnega dela slovenskega prebivalstva po mestih in trgih. Tako je prišlo pri ljudskem štetju 1910 do velikega padca števila ljudi s slovenskim občevalnim jezikom. Padec je seveda obstajal le na papirju; cilj avstrijskih štetij je bil, povečati število nemškogovore-čega prebivalstva v državi in tako večati nemško veljavo. Primerno sredstvo za to je bil občevalni jezik, za katerega je veljal jezik, v katerem je posameznik večji del občeval v javnosti, razlaga, ki je podpirala predvsem nemški element v državi. Posebno prizadeti so bili pri tej razlagi občevalnega jezika v našem primeru slovenski priseljenci v koroških mestih. Kjer se posamezniki niso uklonili, so se Nemci posluže- vali socialnega pritiska. Število Nemcev je nesorazmerno hitro naraščalo, medtem ko je število Slovencev, kljub deloma večji nataliteti v slovenskem delu dežele, padalo in to v takih skokih, da podatki sami dokazujejo neverodostojnost štetja. »Številke centralnega statističnega urada glede ljudskega štetja na Koroškem so velika laži”, meni »Mir” za ljudsko štetje 1910, ko so uradno našteli le še 82.212 Slovencev (21,2% koroškega prebivalstva). Pri privatnem štetju pa so Slovenci našteli 135.415 oseb s slovenskim (maternim) jezikom. Nezanesljivost uradnih podatkov se vidi tudi v nihanju jezikovne pripadnosti v eni in isti občini tekom več ljudskih štetij. Največ je bilo na podeželju odvisno od števnih komisarjev. Pri štetju 1910 so v občinah, ki so bile v slovenskih rokah in ki so postavile števne komisarje, postavili ob stran neke vrste nemškonacionalne kontrolorje. Število Slovencev je v primerjavi z letom 1900 padlo za 9,1 %. Nemci so na papirju že odrezali ob črti Beljak—Podklošter—Trbiž Ziljo od ostalega slovenskega ozemlja na Koroškem. Močan je bil pritisk tudi na črti Beljak—Celovec in od tu proti Ljubelju. Pravtako je bil močan pritisk na Slovence na relaciji Celovec—Velikovec—Dobr-la vas—Železna Kapla. Posledica tega pritiska je bila, da je število Slovencev padlo v posameznih občinah med 30 do 50 odstotkov. Na papirju so Nemci močno oslabili zvezo med zahodno in vzhodno slovensko Koroško, njen zahodni del pa so še posebej razbili v tri samostojna jedra. Po drugih podatkih (slovenski narodni kataster in jezikovna označba župnij) je bilo slovensko ozemlje na Koroškem v tem času še vedno popolnoma sklenjen blok. Vendar leta 1910 razlikujemo že dve narodni meji: mejo ozemlja, ki je bilo še trdno v slovenskih rokah, in severnejšo mejo mešanega ozemlja, ki je bilo od 1846 dalje že vsaj deloma ponemčeno.76 Po reorganizaciji in preusmeritvi političnega delovanja pride na Koroškem tudi do poživitve slovenskega prosvetnega dela. Na Koroškem so igrale v prosvetnem življenju pomembno vlogo podružnice „Ciril-Mefodove družbe" na Koroškem. Aktivnost teh podružnic narod no-obrambne organizacije je v začetku 20. stoletja močno nazadovala, deloma celo popolnoma zamrla.77 Iz podružnic „Ciril-Metodove družbe" so se polagoma izoblikovala izobraževalna društva. Dne 3. julija 1907 je celovški stolni kaplan dr. Lamberf Ehrlich, ki ga poznamo kot govornika pri shodih krščansko-socialnih delavskih društev, naznanil c. k. deželni vladi, da namerava ustanoviti društvo z imenom »Slovenska kr-ščansko-socialna zveza za Koroško” s sedežem v Celovcu. Zveza, ki se je pojmovala kot zveza koroških slovenskih nepolitičnih društev, se je ustanovila dne 20. oktobra 1907.78 Zvezi je takoj pristopilo 12 izobraževalnih društev. Za predsednika je bil izvoljen Matej Ražun, dr. Lambert Ehrlich je postal podpredsednik, Valentin Jug tajnik, P. Vunček blagajnik, odborniki pa so postali Janko Arnuš, Anton Gril in Leopold Abraham. Zveza je nameravala še isto leto organizirati skupen javen shod spodnjekoroških društev, podoben onemu na Velikem Strmcu, ki je pomenil nov začetek dela Katoliškega političnega in gospodarskega društva za Slovence na Koroškem. Začetek januarja 1908 je imela Zveza svoj prvi občni zbor, na katerem je bil potrjen stari odbor. Zbora se je udeležil zastopnik osrednje ljubljanske zveze Terseglav. Zveza je hotela včlanjenim društvom posredovati govornike, pripraviti z ljubljansko centralo načrt za predavanja ter urediti osrednjo knjižnico. Sklenila je izvedbo socialnih kursov v Celovcu in Velikovcu. Te socialne kurse je organizacija prirejala v naslednjih letih na vsem slovenskem delu dežele. Ljubljanski zastopnik je poudarjal važnost tedenskih sestankov. Do širše diskusije je prišlo pri vprašanjih: ali naj zveza ustanavlja neodvisna kmečka društva in ali naj bodo le-fa politična oziroma nepolitična. Končno je občni zbor sklenil: »Organizacije kmečkih društev, dasi bi ne bile zadruge, ampak večinoma le izobraževalnega značaja, se izločijo iz delokroga zveze ter se prepuste političnemu društvu.”79 Druga pomembnejša or- ganizacija, ki se ustanovi v tem času na Koroškem, je »Slovensko šolsko društvo v Celovcu". »Mir” toži, da koroški Slovenci nimajo organa, ki bi se izključno ba-vil z vprašanjem koroškega šolstva in koordiniral vse napore posameznih narodnjakov na tem področju. Narahlo je kritiziral Ciril-Metodovo družbo in pristavil, da »šolsko vprašanje pri nas ne obstoji samo v oskrbi šentrupertske in šent-jakobške šole".80 Obenem pa je »Mir” zabeležil, »da naše šolsko društvo ne bo v kakem nasprotju s Ciril in Metodovo družbo, temveč bo izpolnjevalo tisto vrzel, katere Ciril in Metodova družba že po bistvu svojega sestava in vsled nepo-znanja krajevnih razmer nikoli ne bi mogla docela izpolniti”.81 Na ustanovnem zboru »Slovenskega šolskega društva” je sklicatelj shoda, dr. Brejc, govoril o bojih za šole v Šentjakobu, Globasnici, Strojni in Št. Danijelu ter ponovil »Mirovo” pisanje, da novo društvo nima namena konkurirati z družbo sv. Cirila in Metoda, ampak se bo v svojem delovanju na družbo naslanjalo, in če bo dobra volja na obeh straneh, bo moglo eno društvo poleg drugega dobro uspevati".82 Vse to govorjenje seveda ni moglo prikriti dejstva, da je prišlo z družbo do nesoglasij, ki so se kmalu navrh le še poglobila.83 Prvi predsednik Slovenskega šolskega društva je postal Matej Ražun, odborniki so bili prof. Apih, vladni svetnik Scheinigg, dr. Brejc, dr. Arnejc, Treiber, Franc Grafenauer, Andrej Wieser, Vekoslav Legat, Vospernik, Gregor Einspieler, dr. Šket in Fr. Maier.8* Društvo je v naslednjih letih vodilo celotno šolsko borbo koroških Slovencev, v ospredju delovanja pa je stal nedvomno dr. Brejc kot pravni zastopnik društva. Skoraj iste osebe, ki so bile aktivne za Slovensko šolsko društvo, so delovale tudi za Slovensko društvo »Učiteljski dom" in Slovensko društvo »Dijaški dom". Na Koroškem pa se je pojavila še tretja slovenska narodna obrambna organizacija »Slovenska straža", ki je sklicevala svoj prvi občni zbor 1. oktobra 1911 v Celovec, kar je bilo na zboru primerno podčrtano.85 Na občnem zboru Katoliškega političnega in gospodarskega društva za Slovence na Koroškem leta 1905 je društveni tajnik Dobrovc poročal o aktivite-tah društva. Navedel je štiri zborovanja društva samega. Izmed 18 podružnic družbe sv. Cirila in Metoda jih je priredilo 11 zborovanja, dve sta se zopet poživili. Slovensko delavsko društvo za Celovec in okolico, ki je štelo okrog 100 članov, je imelo 8 zborovanj, prevaljsko 12, podlju-beljsko pa se je ustanovilo. Izobraževalnih društev je bilo v tem letu 6 po številu, tamburaških in pevskih 5, dvoje društev se je snova- lo. V Celovcu in Glinjah je delovala čitalnica. Dobrovc je omenil še mladeniški shod na Velikem Strmcu, ustanovitev dijaškega društva »Gorotan" ter plodo-nosno delovanje »Ziljske podružnice slovenskega planinskega društva".85 Organizirano društveno življenje se je v obravnavanem obdobju, torej od leta 1905 naprej, silno razvilo. Konec leta 1914 zabeležimo v slovenskem delu dežele nič manj kot 238 kulturno prosvetnih društev (prosvetno-izobraževalna društva, čitalnice, telovadna društva — Orle in Sokole, abstinentska društva — Jugoslovanske strokovne zveze, knjižnice). Poleg teh kulfurno-prosvetnih društev obstoja in deluje mre- ža gospodarskih društev (kreditne zadruge — hranilnice in posojilnice, gospodarske in konzumne zadruge, živinorejske zadruge in mlekarske zadruge). Njihovo skupno število znaša 61.87 Ob sklepanju za volilno reformo se je zaostrilo razmerje med vodstvom koroških Slovencev in Slovensko ljudsko stranko z dr. Šušteršičem na čelu. Na Koroškem stojijo v ospredju dr. Brejc, deželni poslanec Franc Grafenauer in Valentin Podgorc. Poravnava, ki pa ni bila iskrena in kot taka le navidezna, po vsej verjetnosti privede do poskusa formiranja samostojnega slovenskega liberalnega tabora na Koroškem. Koroški nemški nacional-ci niso bili nikoli pripravljeni prepustiti Slovencem dva državnozborska mandata. Zavzemali so pri vprašanju enake volilne pravice skrajno reakcionarne pozicije, obenem pa so skušali zadobiti nemštvu na Kranjskem, Primorskem in v Trstu ugodnejša izhodišča.88 Koroški Slovenci so na osnovi njihovega števila zahtevali vsaj dva mandata. »Mir”89 je pisal, da obmejni Slovenci, to so Slovenci na Koroškem, Štajerskem, Primorskem, ne smejo odnehati od splošne, enake in tajne volilne pravice in da ne smejo prepustiti, da se združijo v volilne okraje mesta s kmetskimi občinami. Vladni predlog volilne reforme je »Mir” označil kot »atentat na naš narodni obstoj”.90 Slovencem je preostal en sam volilni okraj: kot vladni cilj je »Mir” navedel politično dezorgani-zacijo Slovencev, »da nam vzame možnost napredovanja, možnost uspehov, možnost življenja in vsled tega smoter in veselje do narodnega in političnega delovanja".9! Svaril je Slovence na Kranjskem pred razkosanjem slovenskega ozem- lja na Koroškem: »Da verjemite, prav od tega, če se nas koroške Slovence razbije in razkosa, je odvisna tudi usoda Gorenjske in z Gorenjsko pač tudi usoda slovenstva sploh. Preko Roža, Jesenic in Bohinja se zida nemški most do Adrije, ko si nemštvo zasigura pozicije tostran Karavank, navalilo se bo z vso silo in z uspehom na Gorenjsko.”92 V sodelovanju s štajerskimi Slovenci so pritiskali koroški Slovenci tudi na »Slovensko zvezo".95 Katoliško politično in gospodarsko društvo za Slovence na Koroškem je pred sklepanjem o volilni reformi sklenilo posebno izjavo: »Koroški Slovenci prej kakor slej z neupogljivo odločnostjo zahtevamo, da nam volilna reforma zagotovi vsaj dva sigurna mandata: vse slovenske državnozborske poslance, zlasti pa .Slovensko zvezo', poživljamo, da odkrito in jasno nastopijo za to našo zahtevo in brezobzirno branijo pravice in obstanek obmejnih Slovencev, in da glasujejo proti volilni reformi, ako se naši docela pravični in skromni zahtevi ne ugodi. Referentu za Koroško, gosp. dv. sv. dr. Ploju, se izreka za njegov možat nastop o priliki njegovega razgovora z novim ministrskim predsednikom princem Hohenlohe odkrita zahvala in se ga nujno in iskreno prosi, da hodi po tej poti neustrašeno naprej, in da za nobeno ceno ne odneha od zahteve vsaj dveh mandatov za koroške Slovence.”94 Katoliško politično in gospodarsko društvo je izdelalo točen protipredlog k uradni volilni reformi.95 Ko je bil vladni predlog v parlamentarnem odseku sprejet, je »Mir” zabeležil, da so bili grobokopi koroških Slovencev »zastopniki takoime-novanih krščanskih strank, nemški krščanski socialci in nemški klerikalci!"96 Po odločitvi je društvo sklicalo v Celovec shod zaupnikov, ker odbor sam v tako važni zadevi ni maral prevzeti odgovornosti za nadaljnje postopanje. Shod naj bi sklepal o „daljnem postopanju v zadevi volilne reforme in zaradi udeleži-tve na tretjem slovenskem katoliškem shodu v Ljubljani".97 Na shod je došlo 120 zaupnikov, med katerimi je bilo 27 duhovnikov. Soglasno se je izrekla nezaupnica slovenski državnozborski delegaciji ter spre- jel sklep, „da koroškim Slovencem v sedanjih razmerah ne kaže udeležiti se III. slovenskega katoliškega shoda v Ljubljani . . ."98 „Mir" je posebej podčrtal, da so sklepi „obvezni za vse koroško slovenstvo brez izjeme".99 Nezaupnica in odpoved udeležbe na katoliškem shodu sta najbolj prizadela dr. Šušteršiča oziroma »Slovenca", ki sta očitala vodstvu koroških Slovencev sodelovanje z ljubljanskimi liberalci. Konec leta 1907 je poseben konzorcij začel izdaja- ti »Korošca", ki so ga tiskali v Kranju. Krog, ki se je zbiral okoli njega in poskušal ustanovitev liberalne struje med Slovenci na Koroškem, lahko omejimo na del slovenskega razumništva na Koroškem, ki so se mu pridružili tudi nekateri kmečki veljaki kot n. pr. Posekar iz Kotmare vasi in Kobentar, župan v Šentjakobu v Rožu. Pri volitvah liberalni tabor ni nastopal samostojno, temveč podpiral kandidata slovenske klerikalne stranke. Dr. Avguštin Malle 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 14 15 16 17 18 19 20 21 22 23 24 Mir, štev. Mir, štev. Mir, n. o. Mir, štev. Mir, štev. Mir, štev. Mir, štev. Mir, štev. Mir, štev. 3, 12, m. 21, 36, 31. 19. 1. 1905, str. 15 23. 3. 1905, str. 68—69 25. 5. 1905, str. 124 3. 9. 1910, str. 213 17. 6. 1911, str. 203/204 21, 25. 5. 1905, str. 125 24, 15. 6. 1905, str. 144 25, 22. 6. 1905, str. 150 Mir, štev. 11 ..., o*«.. 16. 3. 1905, str. 63 Mir, štev. 23, 6. 6. 1908, str. 143 Mir, štev. 12, 22. 3. 1905, str. 66 Mir, štev. 28, Mir, štev. 15, Mir, štev. 3, Mir, štev 23, Mir, štev. 25, Mir, štev. 23, Mir, štev. 1, Mir, štev. 2, Mir, štev. 3, Mir, štev. 4, 29. 6. 1907, str. 199 11. 4. 1908, str. 93/94 18. 1. 1908, str. 19 6. 6. 1908, str. 144 20. 6. 1908, str. 156 6. 6. 1908, str. 144 5. 1. 1907, str. 1 12. 1. 1907, str. 7/8 19. 1. 1907, str. 14 26. 1. 1907, str. 20 25 Mir, štev. 11, 16. 3. 1905, str. 63 26 Mir, štev. 15, 12. 4. 1906, str. 80 27a Mir, štev. 18, 4. 5. 1907, str. 130 27b Mir, štev. 45, 7. 11. 1908, str. 276/277 00 Mir, štev. 25, 8. 6. 1907, str. 176 Mir, štev. 24, 13. 6. 1908, str. 150 Mir, štev. 39, 26. 9. 1908, str. 237 n. o. m. Mir, štev. 41, 10. 10. 1908, str. 250 Mir, štev. 49, 5. 12. 1908, str. 302/303 Mir, štev. 42, 17. 10. 1908, str. 255 Mir, štev. 50, 14.12. 1912, str. 346 Mir, štev. 14, 5. 5. 1913, str. 97 Mir, štev. 47, 24. 11. 1906, str. 276 Mir, štev. 29, 18. 7. 1908, str. 180 Mir, štev. 4, 24. 1. 1912, str. 23 Mir, štev. 21, 15. 5. 1907, str. 152 Mir, štev. 36, 24. 8. 1907, str. 243 Mir, štev. 4, 24. 1. 1912, str. 23 Mir, štev. 22, 17. 5. 1911, str. 150/151 Mir, štev. 19, 5. 5. 1911, str. 130/131 Mir, štev. 28, 31. 5. 1911, str. 150/151 Janko Pleterski: Narodna in politična zavest na Koroškem. Narodna zavest in politična orientacija prebivalstva slovenske Koroške v letih 1848—1914. Razprave in eseji 7, Slov. matica, Ljubljana 1965, str. 427 Mir, štev. 40, 5. 10. 1905 n. o. m. Mir, štev. 36, 7. 9. 1905, str. 214 Mir, štev. 38, 21. 9. 1905, str. 225 Mir, štev. 39, 28 9. 1905, str. 233/234 52 Mir, štev. 37, 14. 9. 1905, str. 219 53 Mir, štev. 41, 12. 10. 1905, str. 345 54 n. o. m. 55 Mir, štev. 47, 23. 11. 1905, str. 281/282 56 n. o. m. 57 Mir, štev. 51, 21. 12. 1905, str. 306 58 Mir, štev. 47, 23. 11. 1905, str. 281/282 59 Mir, štev. 24, 1. 6. 1907, str. 167/168 60 Mir, štev. 18, 4. 5. 1907, str. 125/126 61 Mir, štev. 22, 18. 5. 1907, str. 156 62 Mir, štev. 23, 24. 5. 1907, str. 161/162 63 Pleterski, Narodna in politična zavest, str. 372/373 64 n. o. m. 65 Mir, štev. 7, 13. 2. 1909, str. 36 66 Mir, štev. 10, 6. 3. 1909, str. 57 67 Mir, štev. 16, 31. 3. 1909, str. 85 68 n. o. m. 69 Mir, štev. 30, 14. 5. 1911, str. 197 70 Janko Pleterski: Narodna in politična zavest, str. 389 71 Mir, štev. 46, 16. 9. 1911, str. 285 72 Mir, štev. 53, 31. 12. 1910, str. 327 73 Mir, štev. 3, 21. 1. 1911, str. 13/14 74 n. o. m. 75 Mir, štev. 31, 3. 8. 1912, str. 207/208 76 Bogo Grafenauer, Narodnostni razvoj na Koroškem od srede 19. stoletja do danes. Koroški zbornik, Lj. 1946, str. 195 77 Andrej Vovko: Podružnice »Družbe sv. Cirila in Metoda" na Koroškem 1885—1918, Koroški koledar 1978, Celovec, str. 151—161 78 Mir, štev. 47, 9. 11. 1907, str. 309 79 Mir, štev. 4, 25. 1. 1908, str. 22 80 Mir, štev. 46, 14. 11. 1908, str. 282 81 n. o. m. 82 Mir, štev. 48, 28. 11. 1908, str. 293 83 Tone Zorn: Iz delovanja Družbe sv. Cirila in Metoda na Koroškem pred prvo svetovno vojno, Zč 31/1977, štev. 3, str. 361—374 84 Mir, štev. 48, 28. 11. 19u8, str. 293 85 Mir, štev. 49, 7. 10. 1911, str. 302 86 Mir, štev. 13, 30. 3. 1905, str. 76 87 Moravski Slovenski Korotan, Celovec 1919, str. 34/35 88 Mir, štev. 4, 25. 1. 1906, str. 21/22 89 n. o. m. 90 Mir, štev. 9, 1. 3. 1906, str. 47 91 n. o. m. 92 n. o. m. 93 Mir, štev. 20, 17. 6. 1906, str. 109 94 Mir, štev. 19, 30. 5. 1906, str. 101 95 Janko Pleterski: Slovenska Koroška pred I. svetovno vojno. Koroški plebiscit, Lj. 1970 str. 59—61 96 Mir, štev. 27, 7. 7. 1906, str. 151 97 Mir, štev. 29, 21. 7. 1906, str. 163 98 Mir, štev. 30, 28. 7. 1906, str. 169 99 n. o. m. Pregled samostojnega nastopanja Slovencev na koroških volitvah 1861-1976 Samostojni nastopi koroških Slovencev na državnozborskih in deželnozbor-skih volitvah so v slovenskem zgodovinopisju razmeroma dobro obdelani. Podatke za čas pred prvo svetovno vojno sta zbrala1 in analizirala predvsem Vasilij Melik in Janko Pleterski.1 Obdobje med obema vojnama je po tej plati prvi kritično ovrednotil Fran Zvvitter.2 Koroške rezultate na predsedniških, državnozborskih in deželnozborskih volitvah v prvih tridesetih letih po drugi svetovni vojni je zbral in obdelal v svoji disertaciji Dušan Nečak,5 ki je hkrati tudi avtor pregleda uspešnosti samostojnega kandidiranja koroških Slovencev na volitvah v koroško kmetijsko zbornico.4 Čeprav se je s koroškimi volilnimi rezultati ukvarjala še vrsta drugih avtorjev, se tu omejimo le na naštete obširnejše preglede. Čeprav so tudi rezultati občinskih volitev na Koroškem vedno pritegovali pozornost raziskovalcev, podobnih objavljenih obširnejših pregledov še nimamo1. Pač pa je pred nedavnim Franc V/edenig — že v pripravah na bližajoče se občinske volitve — izdelal tabelo z rezultati vseh povojnih slovenskih nastopov na deželnih in občinskih volitvah ter opozoril na poglavitne razvojne črte.5 Za uvod v nadaljnja razpravljanja toke lahko izdelamo tabelo, slonečo predvsem na podatkih omenjenih avtorjev, v posameznih primerih še na nekaterih drugih SLOVENSKA PROSVETNA ZVEZA CELOVEC Umetniški lepak, ki ga je izdala SPZ ob svoji sedemdesetletnici 7 Koroški koledar 97 virih. Za primerjavo navajamo še jezikovne podatke uradnih ljudskih štetij6, ne da bi se tu spuščali v njihovo' kritiko-. Prav tako se ne bomo ne tu ne pozneje ukvarjali z že obrabljenimi špekulacijami o tem, da- bodisi uradna ljudska štetja bodisi samostojni volilni nastopi dela koroških Slovencev odražajo objektivno sliko številčne moči slovenske narodnostne skupnosti na Koroškem. Priložena tabela seveda ni popolna. Njena izpopolnitev bi zahtevala za naš pregled prevelik trud in bi bila tudi dovolj zamudno. Ob tem obstoji še vrsta težav in zapletov z različnimi objavami številk in različnimi interpretacijami tega, ali je posamezno listo res moč šteti za slovensko- ali ne. Predvsem pa je treba pripomniti, da so pomanjkljivi podatki zai čas med leti 1918 in 1945. V tabelo nismo vnesli podatka, da je v predplebiscitnem času Franc Grafenauer ponovno opravljal posle poslanca v parlamentu, vendar ne v avstrijskem, temveč v začasnem narodnem predstavništvu Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev. Manjkajo nam med drugim podatki za nastope slovenskih list v prvi polovici dvajsetih let. Nismo prikazali zastopstva koroških Slovencev v stanovski državi tridesetih let, prav tako ne tega, da je bil neki „vindišar" Mikula po „anšlusu" poslan v nacistični državni zbor. Prav tako nismo posebej preiskovali tega, ali so- bili koroški Slovenci od kočevskega zbora dalje zastopani v revolucionarnih predstavniških telesih nove Jugoslavije. Če ne bi bilo splošno znano-, da so bili koroški Slovenci v deželni vladi zastopani le enkrat (dr. Joško Tischler v provizorični koroški vladi poleti 1945), bi veljalo posebno kolono posvetiti tudi temu — tako pa ne. Čeprav se nam večkrat rado zapiše, da: je bil edini deželni poslanec - Slovenec po drugi svetovni vojni Hanzi Ogris (izvoljen na listi socialistične stranke 1970), je vprašanje Slovencev, vključenih v večinske avstrijske politične stranke, veliko bolj zapleteno in bi zahtevalo posebno raziskavo- in predstavitev. Za razumevanje tabele je potrebno seveda- vsaj v glavnih okvirih poznati zgodovinski razvoj Koroške od srede preteklega stoletja. Poleg osnovnih značilnosti volilnih sistemov je treba poznati teritorialne spremembe o-b koncu prve svetovne vojne in upoštevati spreminjanje mej koroških administrativnih in volilnih enot. Prav tako je neobhodno določeno predznanje iz politične zgodovine samih koroških Slovencev. Tabelo izgleda takole:7 Čas vrsta volitev oziroma štetja rezultati samostojnega slovenskega nastopa leta 1846 Czoernigova anketa 107.000 Slovencev (35,6 %) 21.3. 1861 deželnozborske (1.) 36 poslancev + 1 virilist Slovenci ne nastopajo samostojno 24.11.1862 nadomestne v kmečki kuriji deželnega zbora — za 2 poslanca 1 mandat (2,7 %) — Andrej Einspieler, odstopi junija 1863 29.1.1867 deželnozborske (2.) 36 + 1 poslanec Slovenci ne prodro z nobenim kandidatom 27. 6. 1870 deželnozborske (3.) 36 + 1 poslanec Slovenci ne prodro z nobenim kandidatom 1.9.1871 deželnozborske (4.) 36 + 1 poslanec 1 mandat (2,7 %) — Andrej Einspieler 13. 10. 1873 državnozborske (1. direktne) 9 poslancev Slovenci ne prodro 2.9.1878 deželnozborske (5.) 36 + 1 poslanec Slovenci ne prodro 5. 7.1879 državnozborske (2.) 9 poslancev Slovenci ne prodro Čas vrsta volitev oziroma štetja rezultati samostojnega slovenskega nastopa 10. 6. 1880 nadomestne v kmečki kuriji de- 1 mandat (2,7 %) — Andrej Einspieler želnega zbora — za 1 poslanca 31.12. 1880 ljudsko štetje 85.051 Slovencev (26,6 %) 8.8. 1884 deželnozborske (6.) 36 + 1 poslanec 2 mandata (5,41 %) — Franc Muri in Andrej Einspieler, ki umre 16. 1. 1888 (tretji slovenski poslanec Matija Abuja takoj po izvolitvi prestopi k Nemcem) 2. 6.1885 državnozborske (3.) 9 poslancev 1 mandat (11,11 %) — Felix Pino-Frieden-thal, kot minister demisionira 1886-87 14. 8. 1888 nadomestne v kmečki kuriji de- ostajata 2 mandata (5,41 %) — Gregor želnega zbora — za 1 poslanca Einspieler (namesto umrlega A. Einspielerja) 20. 8. 1890 deželnozborske (7.) 36 + 1 poslanec 2 mandata (5,41 %) — Franc Muri in Gregor Einspieler 31. 12. 1890 ljudsko štetje 84.667 Slovencev (25,5 %) 5.3. 1891 državnozborske (4.) 9 poslancev Slovenci ne prodro 21.9.1896 deželnozborske (8.) 36 + 1 poslanec 3 mandati (8,11 %) — Franc Muri, Gregor Einspieler in Franc Grafenauer 15. 3.1897 državnozborske (5.) 10 poslancev 1 mandat (10,0%) — Lambert Einspieler 31.12. 1900 ljudsko štetje 75.136 Slovencev (22,3 %) 10. 1.1901 državnozborske (6.) 10 poslancev Slovenci ne prodro 5.11.1902 deželnozborske (9.) splošna 1.292 glasov (v enem okraju) in 42 + 1 poslanec 10. 11. 1902 kurija: Slovenci ne prodro kmečka 2.619 glasov kurija: 1 mandat (2,33 %) — Franc Grafenauer 10. 10. 1905 nadomestne državnozborske za 2.169 glasov kmečko kurijo — za 1 poslanca Slovenci ne prodro 14. 5. 1907 državnozborske (7.) 10 poslancev 7.588 glasov (7.963 glasov v ožjih volitvah in ob upoštevanju 25 razveljavljenih slovenskih glasovnic v Celovcu) 1 mandat (10,0%) — Franc Grafenauer 24. 3.1909 deželnozborske (10.) splošna 7.237 glasov in 42 + 1 poslanec 29.3. 1909 kurija: (7.290 glasov v ožjih volitvah) Slovenci ne prodro kmečka 3.337 glasov kurija: 2 mandata (4,65 %) — Florian Ellersdorfer in Franc Grafenauer, ki leta 1916 izgubi mandat zaradi „veleizdajnišfva” 31.12.1910 ljudsko štetje 66.463 Slovencev (18,3%) 13.6.1911 državnozborske (8.) 10 poslancev 5.716 glasov 1 mandat (10,0%) — Franc Grafenauer, leta 1916 izgubi mandat 10.10.1920 plebiscit 15.279 glasov za Jugoslavijo (v plebiscitni coni A, 40,96 %) 1921 (za 1920) državnozborske 8.548 glasov Slovenci ne prodro 19. 6.1921 deželnozborske 45 poslancev 9.863 glasov 2 mandata (4,44 %) — Ferdinand Kraiger in Vinko Poljanec 17.3. 1923 1923 ljudsko štetje državnozborske 37.292 Slovencev (10,1 %) 7* Koroški koledar 99 Čas vrsta volitev oziroma štetja rezultati samostojnega slovenskega nastopa 1923 deželnozborske 45 poslancev 9.868 glasov 2 mandata (4,44 %) — dr. Franc Petek in Vinko Poljanec 1927 državnozborske 9.334 glasov Slovenci ne prodro 1927 deželnozborske 42 poslancev 9.578 glasov 2 mandata (4,76 %) — dr. Franc Petek in Ivan Starc 1928 občinske 9.260 glasov 1930 državnozborske Slovenci glasujejo za krščansko-socialno stranko 1930 deželnozborske 42 poslancev 9.205 glasov (5,3 %) 2 mandata (4,76 %) — dr. Franc Petek in Ivan Starc, ki leta 1932 odstopi; nasledi ga Janko Ogris 1932 občinske 7.140 glasov 20. 11. 1932 v kmetijsko zbornico (1.) 24 zastopnikov + 1 virilist 2.572 glasov (13,53 %) 3 mandati (12,0%) 22.3. 1934 ljudsko štetje 26.796 Slovencev (6,6 %) 1939 ljudsko štetje 44.708 Slovencev (po jeziku, 10,7%) (8.553 Slovencev po narodnosti, 2,05 %) 23. 11. 1945 imenovanje 24 zastopnikov 3 dodeljeni mandati (12,0%) v kmetijsko zbornico + 1 virilist 25.11. 1945 državnozborske Slovenci umaknejo svojo listo 25. 11. 1945 deželnozborske 36 poslancev državnozborske Slovenci umaknejo svojo listo 9. 10. 1949 2.088 glasov (0,84 %) (Demokratična fronta 0 mandatov delovnega ljudstva) 9. 10. 1949 deželnozborske 36 poslancev 6.739 glasov (2,72%, na dveh listah: 2.095 — 0 mandatov Demokratična fronta delov- nega ljudstva z dr. Mirtom Zvvittrom; 4.644 — Krščanska ljudska stranka z dr. Joškom Tischlerjem) 1950 6. 5. 1951 in 27. 5. 1951 občinske predsedniške 4.756 glasov (2,8 %) za 32 slovenskih list Slovenci ne nastopajo samostojno 1.6.1951 ljudsko štetje 42.095 Slovencev (8,9 %) 25. 11. 1951 v kmetijsko zbornico 24 zastopnikov + 1 virilist 1.931 glasov (7,73 %) 2 mandata (8,00 %) 22. 2. 1953 državnozborske 3.668 glasov (1,45%) Slovenci ne prodro 22. 2. 1953 deželnozborske 36 poslancev 3.892 glasov (1,53%) (Krščansko demokratska stranka z dr. Joškom Tischlerjem) Slovenci ne prodro 1954 občinske 4.067 glasov za 28 slovenskih list 13. 5.1956 državnozborske Slovenci ne nastopajo samostojno 13. 5. 1956 deželnozborske 36 poslancev Slovenci ne nastopajo samostojno 11.11.1956 v kmetijsko zbornico 24 zastopnikov + 1 virilist 1.581 glasov (6,18%) 1 mandat (4,00 %) 5. 5.1957 predsedniške Slovenci ne nastopajo samostojno 2.3. 1958 občinske 2.549 odbornikov 3.685 glasov (1,84%) za 24 slovenskih list 41 odbornikov (1,61 %) Čas vrsta volitev oziroma štetja 10. 5.1959 državnozborske 6.3.1960 deželnozborske 36 poslancev 31.3. 1961 ljudsko štetje 19.11.1961 v kmetijsko zbornico 24 zastopnikov 18. 11. 1962 državnozborske 28. 4.1963 predsedniške 1.3.1964 občinske 2.384 odbornikov 14.3. 1965 deželnozborske 36 poslancev 23.5. 1965 predsedniške 6.3.1966 državnozborske 13.11.1966 v kmetijsko zbornico 24 zastopnikov 22. 2. 1970 deželnozborske 36 poslancev 1.3. 1970 državnozborske 26.4. 1970 občinske 2.417 odbornikov 25. 4. 1971 predsedniške 12. 5. 1971 ljudsko štetje 10. 10. 1971 državnozborske 12.11.1971 v kmetijsko zbornico 24 zastopnikov + 1 virilist 25.3. 1973 občinske 2.371 odbornikov 23. 6. 1974 predsedniške 2. 3. 1975 deželnozborske 36 poslancev 5. 10. 1975 državnozborske 14.11. 1976 ugotavljanje manjšine 522.172 upravičencev 444.858 veljavnih listkov 21. 11.1976 v kmetijsko zbornico 36 zastopnikov rezultati samostojnega slovenskega nastopa Slovenci ne nastopajo samostojno Slovenci ne nastopajo samostojno 25.472 Slovencev (5,14%) 1.821 glasov (6,26%) 1 mandat (4,00 %) Slovenci ne nastopajo samostojno Slovenci ne nastopajo samostojno 3.361 glasov (1,61 %) za 21 slovenskih list 37 odbornikov (1,55%) 4.272 glasov (1,57%) (Koroška volilna skupnost z Mirkom Kumrom) 0 mandatov Slovenci ne nastopajo samostojno Slovenci ne nastopajo samostojno 1.289 glasov (4,42%) 1 mandat (4,00 %) Slovenci ne nastopajo samostojno Slovenci ne nastopajo samostojno 2.514 glasov (1,05%) za 17 slovenskih list (203 občine) 25 mandatov (1,02%) Slovenci ne nastopajo samostojno 21.906 Slovencev (4,17%) Slovenci ne nastopajo samostojno 1.335 glasov (4,33 %) 1 mandat (4,00 %) 3.908 glasov (1,33%) za 19 slovenskih list (121 občin) 40 mandatov (1,69%) Slovenci ne nastopajo samostojno 6.130 glasov (2,03 %) (Koroška enotna lista z dr. Pavlom Apovnikom) 0 mandatov Slovenci ne nastopajo samostojno 3.941 Slovencev (0,75 % od števila upravičencev in 0,89 % od vseh veljavnih volilnih listkov) 1.413 glasov (3,86 %) 1 mandat (2,78 %) — Ignac Domej Ob upoštevanju vseh zgoraj omenjenih zadržkov je iz predložene tabele moč jasno razbrati nekaj osnovnih značilnosti in smeri razvoja, na katere naj posebej opozorimo. Številke in odstotki potrjujejo znano dejstvo, da koroški Slovenci v zgodovini niso niti približno dosegli zadovoljivega zastopstva v predstavniških telesih, niti takrat ne, ko so razmeroma enotno volili lastne kandidate. V različnih zgodovinskih obdobjih so prevladovali različni razlogi za to, največkrat pa1 kar kombinacijai med njimi: omenimo' nedemokratičen oziromai posebej zoper Slovence prikrojen volilni sistem, organizirane protislovenske kampanje ob posameznih volitvah in stalne mnogovrstne pritiske nai možne volilce samostojne slovenske stranke. Posebej pomembna in odločilna pa je bila vedno diferenciacija znofraj same slovenske narodne skupnosti na Koroškem. Kljub svoji protislovenski nastrojenosti je nemška liberalnai stranka do prve svetovne vojne privlačila g kisove tistih Slovencev, ki jim je na idejnem področju pomenila nasprotje slovenski konservativni stranki in jim hkrati omogočata hitrejši gospodarski razvoj. Kolikšno podporo ima od začetka dvajsetega stoletja v slovenskem delu Koroške avstrijska socialna demokracija, nam ne kažejo le podatki o volilnih rezultatih pred prvo svetovno' vojno in izid plebiscita, ampak tudi ves strankarsko-politični razvoj na Koroškem po drugi svetovni vojni. Vse do najnovejšega časa so našle pot do slovenskega vo-lilca na ta ali drugi način tudi različne agrarne in krščansko-sociafno pobarvane strankarske formacije. Zlasti neposredno po drugi svetovni vojni je bil znaten del koroških Slovencev aktivno vključen tudi v avstrijsko komunistično partijo. Če je v obdobju po drugi svetovni vojni dovolj običajen pojav, da obe osrednji organizaciji koroških Slovencev podpreta različne politične stranke in da nimata enotnega stališča do samostojnega nastopanja slovenskih list, so redkejši pojavi, da se oblikujeta pri istih volitvah na določenem volilnem področju dve samostojni slovenski listi; na deželni ravni si dve taki listi stojita nasproti le oktobra 1949. Le pri volitvah v kmetijsko zbornico sta tudi po letu 1945 obe osrednji organizaciji koroških Slovencev vseskozi ohranjati predvojno tradicijo' enotnega volilnega nastopanja. Nekajkrat se je pred prvo svetovno vojno dogodilo tudi, da je zaradi različnih strankarskih volilnih kombinacij slovenske kandidate volil tudi del nemških so-deželainov. Ponovno je skušala' pritegniti glasove nemških demokratov Koroška enotna lista na deželnih volitvah leta 1975, vendar brez večjega uspeha. Pregled tabele pokaže, da koroški Slovenci nai predsedniških volitvah nikoli niso niti poskušali samostojno nastopati, na državnozborskih volitvah so do leta 1929 stalno samostojno nastopali in pred prvo- svetovno vojno tudi nekajkrat uspeli, po drugi vojni pa nastopili brez uspeha že razcepljeni leta 1949. Na dežel-nozborskih volitvah so* stalno postavili samostojne liste med leti 1862 in 1953 (1945 so iz protesta umaknili svojo listo), od tedaj le še dvakrat. Redni so nastopi na občinskih volitvah in volitvah v koroško kmetijsko zbornico, seveda so rezultati različni. Več kot 500 maturantov je že zapustilo Zvezno gimnazijo za Slovence v Celovcu. — Na slikah oba 102 Dne 25. m or ca 1979 bodo no Koroškem spet volitve v občinske odbore. V vseh političnih sredinah tečejo že živahne priprave, saj se bo nato v dveh letih In pol potrebno podati na volišče še štirikrat. V letu 1979 so na vrsti še državnozborske volitve, do leta 1980 deželnozborske in predsedniške, predvidomo jeseni 1981 še volitve v kmetijsko zbornico. Dodatno' je spomladi 1981 na vrsti redno ljudsko' štetje. Vsi ti dogodki zahtevajo od koroških Slovencev takšnih ali drugačnih političnih odločitev. Čeprav pri njih ne gre za usodne zadeve, so v boju zai obstoj in nadaljnji razvoj narodne skupnosti pomembni tudi taktični in ne le strateški koraki. In pri volitvah v občinske odbore gre prav gotovo zai eno' izmed pomembnejših volilnih odločitev, saj pri njih koroški Slovenci dosegajo relativno največje uspehe. Ta naš pregled ne daje dokončnih sodb, še manj receptov bodoče politične odločitve. Pač pa omogoča večjo jasnost in preglednost pri primerjanju izkušenj preteklosti z možnostmi, ki jih nudi današnji položaj. Opombe 1 Vasilij Melik, Volitve na Slovenskem. 1861—1918. Ljubljana 1965; Danko Pleterski, Narodna in politična zavest na Koroškem. Narodna zavest in politična orientacija prebivalstva slovenske Koroške v letih 1848—1914. Ljubljana 1965. 2 Koroško vprašanje, Sodobnost, Ljubljana, V/1937, str. 145—153, 218—223 in 320—330; istega leta tudi kot samostojna publikacija. 3 Volitve na Koroškem po drugi svetovni vojni. Doktorska disertacija. Ljubljana 1978. 4 Volitve v kmetijske zbornice na Koroškem po drugi svetovni vojni, Zgodovinski časopis, Ljubljana, XXVIII/1974, zv. 1—2, str. 95—116. Za volitve v koroško kmetijsko zbornico 21., 11. 1976 je Nečak pripravil poseben pregled, ki bo objavljen v Zgodovinskem časopisu 1978. 5 Samostojni nastopi pri volitvah, Naš tednik, Celovec, XXX/1978, (7. sept.) št. 36, str. 13 in 44. 6 Za štetja 1846—1951 jih povzemamo iz razprave Boga Grafenauerja, Teorija in praksa ljudskih štetij na Koroškem od srede 19. stoletja do konca 1970, Historijski zbornik, Zagreb, XXIX-XXX/1977, str. 549—565. Za štetje 1961 po Theodorju Veitru, kot ga citira Drago Druškovič, Carinthian Slove-nes: Some Aspects of Their Situation, Ljubljana 1973, str. 9. Podatki štetja 1971 so iz uradne objave Volkszdhlung 1971. Hduser- und Wohnungszdhlung 1971 — nach dem Gebietsstand vom 1. 1. 1973 — fur Kdrnten. Klagenfurt 1974, str. 37. Za številke »ljudskega štetja posebne vrste" leta 1976 primerjaj Slovenski vestnik, Celovec, 15. 4. 1977, str. 5. 7 Podatke, ki jih navajajo zgoraj omenjena dela, sem dopolnjeval predvsem s podatki iz koroškega dnevnega časopisja, stenografskih zapisnikov koroškega deželnega zbora in iz nekaterih splošnih priročnikov. Del zbranega gradiva sem uporabil že v dveh svojih člankih in sicer: Številna ugibanja. Pred deželnimi volitvami na Koroškem. Kakšno bo novo razmerje sil v deželnem zboru? — Delo, Ljubljana, XVII/1975, (1. mar.) št. 50, str. 25. Volitve v koroški deželni zbor — Vestnik koroških partizanov, Ljubljana, IX/1975, (maj) št. 1—2, str. 65—70, ponatis: Slovenija paralele, Ljubljana 1975, (jun.) št. 39, str. 105—107. Koroški Slovenci in list „Der Auslanddeutsche" Med periodičnim tiskom, ki se je v času med obemai svetovnima vojnama dotikal koroškega vprašanja, je tudi glasilo sfuttgartskega „Instituta za nemštvo v tujini" (Deutsches Auslandinstitut). Gre za institucijo1, ustanovljeno 10. januarja 1917, katere glavna naloga je bila povezovati nemške izseljence z matično domovino. Značilno je, da je bil institut ustanovljen v letih prve svetovne vojne. Med njegovimi nalogami po letu 1918 je bilo širjenje vednosti o tujini, posvetovalna pomoč nemškim izseljencem, nudenje pravne pomoči in podobno. Med nalogami instituta pa je še posebej izstopalo poudarjanje ter vzgoja nemške narodne zavesti (o tem v pravilih instituta beremo: „vzdrževanje odnosa med nemštvom v tujini ter njegovo tesnejše povezovanje"). Posebej noj omenimo, da je sodelavec instituta javno pozdravil sklep estonske vlade za uveljavitev kulturne avtonomije za tamkajšnje manjšine. Izrazil je upanje, da bo ta ureditev pomenila „vzar in zgled" za urejanje manjšinskega vprašanja1 tudi drugod. Dalje je poudaril važnost take avtonomije za zamejsko nemštvo, pri čemer je imel še zlasti v mislih Alzacijo in Loreno, kjer da je „v zadnjih mesecih" prišlo do novega gibanja za „domovinska pravico" (Der Auslanddeutsche. Hatbmo-natsschritt tur Auslanddeutschfum und Auslandkunde, Stuttgart, IX/1926, zv. 2). Razumljivoi je, da v dvajsetih letih list ni mogel mimo znanega koroškega predloga o kulturni avtonomiji za tamkajšnjo slovensko skupnost. List je tudi poudarjeno po Cillier Zeitung poročal o spomenici Političnega in gospodarskega društva za Nemce v Sloveniji, poslani koroški deželni vladi, s katero je nemška manjšina pozivalo pristojne na Koroškem, da naj položaj slovenske skupnosti rešijo s pomočjo omenjene avtonomije. Ob tem „Der Auslanddeutsche" ocenjuje spomenico za „prvo praktično posledico", izhajajočo iz zadevnih resolucij takratne mednarodne manjšinske organizacije, imenovane „Kongresi evropskih manjšin" s sedežem v Ženevi. Med drugim tudi izvemo1, da je predsednik kluba nemških poslancev v beograjski skupščini dr. S. Kraft z brzojavko, poslano Mariborčanu Karlu Nasku, predsedniku Političnega in gospodarskega društva za Nemce v Sloveniji, dal soglasje k spomenici. Poleg tega je izrekel tudi pripravljenost kluba, nuditi pri tem ustrezno pomoč (prav tam, 1926, št. 4). Ostalo ni le pri tem, saj je dr. Kraft sprožil vprašanje koroške kulturne avtonomije tudi v parlamentarni debati ob sprejemanju jugoslovansko-avstrijskega trgovskega sporazuma. Ko je govoril o predlogu Političnega in gospodarskega društva za Nemce v Sloveniji, je opozoril, da je koroška deželna vlada ob zadevnem predlogu Nemcev v Sloveniji odgovorila, da hoče dati slovenski manjšini popolno samoupravo na kulturnem področju. Sporočil je tudi, da je v pripravi zakonski osnutek, ki naj zadovolji želje koroških Slovencev. Vzporedno s tem pa je Kraft zahteval enako kulturno avtonomijo za Nemce v Jugoslaviji, kot so jo uživali Srbi na nekdanjem Ogrskem. Na medklic Svetozarja Pribičeviča:, da Nemci ne bodo dobili take avtonomije, je Kraft odgovoril, da Pribičevič z odklanjanjem kulturne samouprave škoduje svojim so- rojakom v Italiji in Avstriji, saj so se le-ti strinjali s to zahtevo (prav tam, 1926, št. 12). Po mnenju stuttgartskega lista je našla spomenica' Političnega in gospodarskega društva za Nemce v Sloveniji „ne-navadno" majhen odmev med koroškimi Slovenci, pa tudi v tisku v matični domovini. V dokaz temu naj bi služilo dejstvo, da je eden (od dveh) slovenskih poslancev v koroškem deželnem zboru, dr. Franc Petek, šele pol leta po izročitvi nemške spomenice, 22. maja 1926, spregovoril o njej na občnem zboru osrednje slovenske organizacije (Političnega in gospodarskega društva za Slovence na Koroškem). Temu „Der Auslanddeutsche" dodaja kritično Petkovo opozorilo, da je v ozadju predlagane kulturne avtonomije na prvem mestu poskus delitve slovenskega1 koroškega življa' na; ..nacionalne" ter na fakoimenovane „Nemcem prijazne Slovence", neposredno povezan s predlaganim narodnostnim katastrom za tiste Slovence, za katere naj bi veljala; kulturna avtonomija. Istočasno pa je Petek poudaril, da je manjšina za kulturno avtonomijo, toda ne za tako, ki bi bila uveljavljena na hitro roko. Prav tako bi bilo treba šele ustvariti predpogoje za tako ureditev slovenskega vprašanja (v prvi vrsti) z ustrezno preureditvijo šolstva, ki bi omogočila vzgojo- slovenskih otrok v narodnem duhu. ..Potrebujemo prehodno obdobje — je nadaljeval — ki bo popravilo napake, ter rabimo čas, da se pojem Slovenec razjasni. Sele potem bo avtonomija kaj pomagala; do tedaj pa1 se poslužujmo pravic, ki so zagotovljene narodnim manjšinam" (prav tam, 1926, št. 14). Za razumevanje značaja koroške inačice kulturne avtonomije je primerno pritegniti poročilo o tretjem manjšinskem kongresu v Ženevi med 22. in 24. avgustom 1927, objavljeno v listu „Der Auslanddeutsche" leta 1927, št. 18. V njem beremo o poskusu, uperjenem na kongresu „proti zakonskemu predlo- V avstrijskem zgodovinopisju najdemo Slovenci le redkokdaj objektivno odmerjeno mesto — eden takih primerov je knjiga ..Avstrija in njeni Slovenci" gu (kulturne avtonomije), ki ga je predložilo 39 koroških deželnozbotskih poslancev", vzrok temu pa naj bi bilo sklicevanje motivnega poročila predloženega zakona' na' zadevne sklepe predhodnih manjšinskih kongresov. Prav tako je bil protest usmerjen proti raznim določilom zakonskega osnutka; ki niso bila v skladu z ženevskimi sklepi. Vsekakor gre za dragoceno- opozorilo o intervenciji obeh slovenskih koroških udeležencev kongresa; dr, Franca Petka in Ivana Starca (čeprav ju poročilo ne omenja), pred mednarodno javnostjo o sočasnem dogajanju na avstrijskem Koroškem. Poznavalcu koroških razmer opozorilo tudi pojasnjuje kritično stališče slovenske manjšine do predloga v koroškem deželnem zboru zastopanih strank večinskega naroda, pa tudi to, da njihov predlog ni bil uskladen s priporočili mednarodne manjšinske organizacije, čeprav se je nanje celo skliceval. Stuitgartski list tudi omenja, da je bil „spor končno urejen s sklepom, ki (sicer) pozdravlja opozorilo" na ženevske predloge ter ob tem opozarjal na njihovo vsebino. Še zlasti pa je podčrtati sklep, po' katerem ni mogoče uveljaviti kulturne avtonomije proti volji manjšine — dejstvo, ki kaže, da so' udeleženci ženevskega kongresa pravilno presodili namero koroških političnih strank. Čez dva meseca' je izšel v listu obsežen zapis, namenjen koroški kulturni avtonomiji. V tem, za Auslandinstitut vsekakor oficioznem zapisu, beremo, da zahteva po kulturni avtonomiji raste iz notranjih potreb (manjšinskega varstva v Evropi) in to kot težnja po „razmejitvi in samoohranitvi". Tu da sta važni dve dejstvi. Tako so se manjšine, zbrane na drugem ženevskem kongresu, izrekle za idejo o kulturni avtonomiji. Po drugem dejstvu pa je najbolj vnet zagovornik take ureditve manjšinskega vprašanja ,.nemška' kulturna skupnost", ali drugače povedano, nemške evropske manjšine. Ko list govori o koroški kulturni avtonomiji, meni, da' so koroške razmere ustvarile „nov pomenek o kulturni avtonomiji". Ob tem opozarja, da je slovenska manjšina „malo srečna" z ..dobrohotnim" zakonskim osnutkom koroških nemških strank. Pri tem pa slovenski dvom ni edini. Tako na primer Poljska zaenkrat svojim državljanom nemškega porekla ne namerava doti kulturno samoupravo', in to tako, kot jo lahko dobijo manjšine v Nemčiji (se pravi predvsem tamkajšnji Danci). V nadaljevanju „Der Ausland-deutsche" poudarja, da je uvedba' kulturne avtonomije osnovna zahteva večine nemških, pa tudi mnogih drugih evropskih manjšin. Tam, kjer je ta zahteva praktično uresničena — nadaljuje list — kot na Estonskem, so bili Nemci tisti, ki so uspeli s to zahtevo. Nemci pa so tudi na Koroškem tisti, ki so najavili „ od ločno pripravljenost izvesti kulturno avtonomijo". Kot zadržek nasprotnikov kulturne avtonomije list navaja misel o njenem političnem ozadju, za katerim naj bi se skrivale težnje matičnega naroda (se pravi Nemčije). Zanimivo' je priznanje, da zahteva po avtonomiji nedvomno odgovarja „pretežno nemški ideologiji"; list skušai to dejstvo tudi nadrobneje opredeliti. Med drugim beremo, da je še vedno živo nemško prepričanje, da je kulturni razvoj možen neodvisno od gospodarske problematike. Pri tem po* sega list daleč nazaj ter pravi, da je pri Nemcih obstajala zavest o čisti narodni skupnosti že dolgo pred poskusom politične združitve nemškega naroda, ob tem pa najdemo poudarek, da je prav v časih političnega propada nemška kultura našla: bleščeče vrhove. Iz vsega tega je tudi nastala ideja o kulturni avtonomiji, ki naj „omogoča neoviran razvoj kulture' vsega naroda ter (njegovo) svobodo, s tem pa tudi svobodo medsebojnega oplajanja ter pospeševanja brez politike ali pa' združevanja držav. Pač pa po' trditvi stutt-gartskega lista najde ta. nemška' ideologija le težko vstop pri takih narodih, pri katerih se je izvršila duhovna prebuja in kulturni dvig le v ozki povezanosti z njihovim osvobodilnim bojem ter v službi političnih idealov (posebej so tu omenjeni Čehi, Poljaki in Ukrajinci). Pri teh narodih po tem opozorilu nemško ideologija lahko naleti na1 dvom in nezaupanje. V nadaljevanju „Der Auslanddeut-sche" poudarja, da najdemo, najhujši odpor proti kulturni avtonomiji tam, kjer se „večinske vlade" (= vlade večinskega naroda) bojijo, da ne bi z dopustitvijo- kulturne samouprave prišlo do „zrahljanja" države. Ta zadržek je toliko močnejši — nadaljuje list — kolikor bližje matičnemu narodu je manjšina naseljena1. Pri tem se postavlja očitek, po katerem je menda- zahteva po kulturni avtonomiji le etapa na poti k dosegi pravice do- samoodločbe ter s tem izraz politične moči posamezne manjšine, ki se s tem postavlja izven veljavnega manjšinskega pra- va. Značilna je dalje trditev, da prav kulturna avtonomija ustvarja merilo za novo usmeritev meddržavnih odnosov, pa tudi zagotovilo, da1 je s tem izključena vsaka težnja po' iredenti. Po* tem delnem povzetku širšega razpravljanja o kulturni avtonomiji poglejmo še, kaj ima glasilo stuttgartskega instituta povedati o koroški inačici kulturne avtonomije. Opozarja, da koroški Slovenci iz različnih vzrokov nasprotujejo tej avtonomiji („neglede na upravičene očitke radi nekaterih pomanjkljivosti zakonskega osnutka"). Ob tem poročilo pravi, da se del Slovencev — tako imenovani „domovini zvesti", ki po svojem priznanju k Avstriji nočejo biti manjšina (!) — z uvedbo kulturne avtonomije boji krepitve slovenskega narodnega gibanja. Potem, ko avtor tako oriše v tem času že močno poudarjeno koroško nemškonacionalno nasprotovanje kulturni avtonomiji, pravi, da drugi del Slovencev, namreč »zastopniki narodnega gibanja" odklanjajo predlagano ureditev, ker jim ne zagotavlja dovolj take krepitve, h kateri zavestno stremijo. S tem pa po trditvi lista govorijo' isti jezik kot manjšine, ki se v svoji narodni zavesti in gospodarski »nosilnosti" ne čutijo dovolj zrele za' kulturno avtonomijo. Tudi nimajo le pomanjkljivega samozaupanja, ampak so v »tehtnem spoznanju svoje gospodarske nezadostnosti zaskrbljene glede dokončne ohranitve svojega posestnega; stanja;". Značilno je, da list nastopa; proti določevanju pripadnikov manjšine z objektivnimi znaki; o tem piše, da bi mogel tak postopek pripeljati k »nevid-Ijivim" posledicam, ki popolnoma na^ sprotujejo' tako vsakršni dejanski manjšinski politiki kot tudi ideji o kulturni avtonomiji. S tem se nasprofstva; lahko le poglobijo-. Pri tem »Der Ausland-deutsche" nasprotuje umetni ali celo prisilni »gojitvi" večanja manjšine. Bistvo kulturne avtonomije je po' tem pogledu bolj v tem, da nastopi tam, kjer so narodnostni interesi v nasprotju z »otrpnostjo" narodno enotnih držav, kjer ni mogoča naravna ureditev manjšinskega; vprašanja', pa tudi tam, kjer vlada1 nezadostno »ideologija" glede manjšinskih pravic (prav tam, 1927, št. 2). O Leta 1932 najdemo' v listu „Der Aus-landdeutsche" (št. 23) zanimivo vest, da je bilo med 20. in 23. oktobrom tega leta v bližini Jene osmo letno zasedanje tako imenovane Mitfelstelle deut-scher Jugend in Europa, ki se go je udeležilo nad sto- voditeljev mladinskih in študentskih organizacij iz cele' Nemčije, Gdanska, Jugovzhodne Evrope in Avstrije. V celoti so' zastopali 170 nemških ter »nemškoobmejnih" mladinskih zvez. Za koroško problematiko velja še posebej omeniti razmišljanje lista o vprašanju izseljevanja nenemškega življa iz Nemčije. Čeprav se razmišljanje posebej dotika izseljevanja iz nemškega prostora v čezmorske dežele, veljajo njegova opozorilo tudi za Koroško, za deželo, kamor se je prav v preteklih letih naselilo več desetin nemških (raj-hovskih) družin. Kot pozitivni faktorji takega izseljevanja so v zapisu navedeni: — razbremenitev delovne sile v domovini, — dohodki nemških prevoznikov, — okrepitev povpraševanja po nemških izdelkih, — krepitev že naseljenega nemštva ter oživljanje odnosov med nemštvom v domovini in tujini, — pritok nove nemške krvi, ki naj zavaruje izseljence pred asimilacijo in degradacijo. Predvsem pa; ob tem kot najboljšo rešitev pozdravlja »naseljevanje Nemcem v nemškem prostoru" (prav tam, 1933, št. 3/4), torej tudi na Koroškem. Prav tako' za; koroško' problematiko tudi ni nepomembno dejstvo, da je petnajsti zlet nemških telovadcev (15. Deut-sches Turnfest) v Stuttgartu pozdravil takratni »zveznT vodja" VDA (Volks- bund fiir das Deutschtum im Ausland) dr. Hans Steinacher. Šlo je za prireditev, v katere središču so bili pripadniki „obmejnega" in zamejskega nemštva. Ob tej priložnosti je bil še posebej podčrtan velikonemški pogled zleta in to tudi s stališča dejavnosti avstrijske Nemške telovadne zveze. — V govoru je Steinacher označil zlet kot „veliko slavje vseh Nemcev". Med drugim je tudi omenjal obstoječe „prisilne meje”, ustvarjene po prvi svetovni vojni. Za Steinacherjeve poglede pa še zlasti omenjamo njegovo opozorilo, dai (Nemci) kljub obstoječim mejam „priznava-mo le eno nemško narodnostno državo" (Avstrije torej ne!). Razumljivo je, da je tudi tokrat nastopil proti versajskim mirovnim pogodbam. Predvsem pa je podčrtal, da1 so Hitlerjeve misli, podane v njegovem znanem zunanjepolitičnem govoru v rajhsfagu, „za nas odločilne", to pa zato, „ker ne služijo le našemu narodu, ampak odpirajo1 pot v novo in boljšo Evropo". V skladu z dogajanjem v Nemčiji je tudi pozval zamejske Nemce, da se ne le materialno, ampak tudi duhovno pridružijo temu dogajanju (prav tam, 1933, št. 16/17). Istočasno je opaziti, da se je s prodorom nacizma na območju rajha okrepil tudi pogled nemškega nacionalizma na Slovence, živeče v osrednji Sloveniji. V ta sklop moremo prišteti tudi dopis o odmevih koroškega plebiscita v delu takratnega slovenskega tiskai (prav tam, 1933, št. 32). Tako- kot je Steinacher leta 1943 označil plebiscit kot „zmago v nemški noči", ga tudi „Der Auslanddeutsche" označuje za vsenem-ško zmagoi. Dalje izvemo, da je ob znanem pasarskem plebiscitu gorelo v pozdrav temu dogodku „na različnih hribih (Koroške) nad sto kresov", in to kljub (.odklonilnemu in sovražnemu odnosu vladajočih (avstrijskih) uradov" (prav tam, 1935, št. 2) — podatek torej, ki opozarja na zadevno koroško' nacistično demonstracijo. Dalje je v glasilu stuttgartskega' instituta več zanimivih opozoril o dejavnosti Hansat Steinacherjai ter njegovega VDA, povzetih iz sočasnega avstrijskega tiska, pa tudi lista „Sturm uber Osterreich", ki ga je izdajal krog nemških emigrantov, ki se je umaknil v Avstrijo pred rjavo nevarnostjo. Videti je, da je bila njihova ost med drugim obrnjena tudi proti znanemu društvu „Deutscher Schulverein Sudmark” kot sestavnemu delu VDA. List „Der Aus-landdeutsche" tudi povzema- opozorilo emigrantskegai lista, po katerem naj bi bil VDA propagandna centralo nacistične stranke. Nadalje je povzet očitek, po katerem so- dr. Steinacher in njegovi ožji sodelavci „v celoti odgovorni za sovražne ukrepe NSDAR do Avstrije". Steinacher je bil v tej zvezi tudi označen za „nacističnega razkrojevalca v Avstriji", za kar so mu na voljo ..neomejena sredstva". Zanimiva je dalje podrobnost, da je zaradi ponatisa podobne trditve celovško sodišče obsodilo neki list („Der Auslanddeutsche" ga imensko- ne navaja). Vidi se tudi, da je avstrijski tisk tudi sicer v tem času pripisoval Steinacherju in VDA protiavstrijsko dejavnost, v samem VDA pa videl ..nacistično- zvezo", ki ji pripada posebna vloga pri obnavljanju prepovedane nacistične stranke (prav tam, 1935, št. 3). Tone Zorn Odborniki podružnic ,,Družbe sv. Cirila in Metoda" na Koroškem v letih 1885-1918 Podružnice so igrale veliko vlogo v življenju slovenske narodnoobrambne organizacije „Družbe sv. Cirila in Metoda'. Bile so pravi barometer zanimanja za to družbo v posameznih slovenskih krajih in pokrajinah, pa tudi zunaj njih, saj so bile podružnice tudi na Dunaju in celo v Ameriki. Zbirale so člane družbe, pobirale članarino in jo pošiljale centrali v Ljubljano, prirejale veselice, predavanja. Spričevala njihove aktivnosti ali neaktivnosti so bile poslane vsote prispevkov in članarin, pogostnost občnih zborov in drugih prireditev. Vodstvo družbe je izrecno zahtevalo, naj podružnice poleg imen odbornikov navajajo tudi njihove poklice, kar so le v večji ali manjši meri tudi upoštevale.1 Tako moremo priti do koristnih podatkov o socialni strukturi članov družbe, v kolikor jo moremo razbrati iz podružničnih odborov. Skratka, v poročilih vodstva »Družbe sv. Cirila in Metoda" so podružnice primerjali z vejami drevesa, ki iz njih črpa svojo življenjsko moč.2 Vodstvo je preko tiska redno opominjalo podružnice, naj še do konca vsakega leta oddajo svoje obračune in prispevke, ki jih je potem vključilo v svojo bilanco.3 V prejšnji številki Koroškega koledarja sem s prikazom prispevkov podružnic na Koroškem skušal ilustrirati zakoreninjenost »Družbe sv. Cirila in Metoda" v tej pokrajini.4 Ponovno se je pokazalo že znano dejstvo, da je po začetnem zagonu navdušenje koroških Slovencev nad Družbo splahnelo, na kar so še zlasti vplivali strankarski boji. V začetku je sicer kazalo na najboljše, šlo naj bi kar za »zlato dobo"3 podružnic Ciril-Mefodove družbe. Ustanovni zbori podružnic so bili pravi ljudski tabori, na njih so sodelovali poleg domačinov tudi govorniki in pevci iz Kranjske in Štajerske: kamniška »Lira”, ljubljanski »Slavec", mariborski in ptujski čitalniški pevci, od govornikov pa prof. Josip Lendovšek, dr. Josip Vošnjak, župnik dr. Lutman, Vekoslav Legat, župnik A. Gabron, Ivan in Dragotin Hribar, ki so imeli veliko zaslug za ustanavljanje podružnic. Poleg narodnega osveščanja so imeli podružnični shodi tudi svoj gospodarski pomen, saj so na njih česfo predavali o teh vprašanjih, kar je imelo posebno vlogo še zlasti za kmete, ki so sestavljali večino članov CMD na Koroškem. Taki predavatelji so bili dr. Al. Kraut, Dular, Rohrman, Vojteh Ribnikar.5 S pomočjo Družbinega vodstva so posamezne podružnice ustanavljale tudi svoje knjižnice.7 Bila je to doba, ko so v poročilih vodstva Družbe »s cela pohvalno" omenjali koroške podružnice, »ki se odlikujejo po svojih zborovanjih in prirejenih shodih. Relativno štejejo one tudi po največ družbenikov ... in kar je najbolj važno — veliko večino priprostih oratarjev, ki so se vzdramili ter se začeli zavedati svojih pravic".8 Ta dejavnost je šla »kmalu v nos" koroškim oblastem, saj je beljaški okrajni glavar dr. Klebl iz sporeda shodov beljaške podružnice CMD 11. oktobra 1891 v Bistrici na Zilji in 15. oktobra istega leta v Ledenicah črtal vse deklamacije, predavanja, igre in pustil le točke, ki so bile strogo upravnega značaja. Vodstvo CMD se je priložilo pri deželni vladi v Celovcu in notranjem ministrstvu na Dunaju, vendar brez uspeha. Na sodišču pa so potrdili, da so CMD kratili pravice, ki so ji z njenimi pravili zagotovljene.^ Vodstvo CMD je potem naglasilo, da ima Družba »po svojih pravilih neoporekljivo pravico — kakor je vsled priziva vrle beljaške podružnice razsodilo državno sodišče — pri svojih shodih poleg tvarine upravnega značaja obravnavati i drugih poučnih predmetov, ki bistrijo um, blažijo srce ter splošno koristijo udom, ali pa jim nudijo primernega vedrila ter nedolžnega veselja."10 Zanimivo je tudi poročanje o ovaduhih, ki so prišli k zborovanju podružnic v Kot-mari vasi in Št. Janžu ter govornike ovadili pri deželnih in cerkvenih oblasteh, te pa so zavrnile „te nasprolniške nepoštene spletke".11 Ni napisano, za katere nasprotnike gre, vendar so to v tem času mogli biti le nemški nacionalistični elementi. Napadi na Družbo so se okrepili s I. slovenskim katoliškim shodom leta 1892. V tem duhu je bil tudi značilen predlog z Gorenjske, objavljen v koroškem časniku ,Mir”, naj se Družba »postavi popolnoma na cerkvena tla in se v vsaki župniji osnuje podružnica." Načelniki teh podružnic naj bi bili kar župniki.12 Naslednja tri leta so imele koroške podružnice še veliko shodov, ki so bili zelo obiskani,13 vendar pa je zelo padla vsota njihovih prispevkov. Po letu 1895 so le redke podružnice imele občne zbore in shode. V glavnem so le s kresovi praznovale god sv. Cirila in Metoda. Kriza je nastopila že pred skupščino v Bohinjski Bistrici, kjer je v Družbi prevladala radikalna liberalna struja, katere predstavnik je bil dr. Gregor Žerjav. Pomagal ni niti koreniti poseg Družbine- ga potovalnega učitelja Anteja Bega leta 1909. Ugotovil je, da so od 19 koroških podružnic le tri imele odbore, „pri nekaterih podružnicah sploh nihče ni vedel za odbornike, ker so nekateri pomrli, nekateri pa so se tako izneverili, da so zašli celo v odbore Schulvereina in Sudmarke.”14 Vodstvo CMD je črtalo polovico koroških podružnic ter ustanovilo tri nove, vendar to ni prineslo prave poživitve. Podružnice CMD so še naprej razen redkih izjem »spale", kar je bil mil izraz vodstva CMD za nedelavne »ude” Družbe. S temi dejstvi pred očmi si oglejmo tudi sestave odborov posameznih koroških podružnic in njihovo spreminjanje. Kjer se dolga leta pojavljajo isti odborniki, celo z istimi funkcijami, ali pa si jih menjujejo in je to še povezano z majhnimi ali nikakršnimi prispevki, je to jasen znak, da ta podružnica ni delovala. S tem natančnim pregledom spreminjanja sestave odborov dopolnjujem že omenjeni pregled koroških podružnic.13 APAČE Predsednik Tajnik Blagajnik Odborniki 1888 Anton Božič posestnik — — — 1890 Andrej Butej posestnik Josip Stenčnik trgovec J. Lužnik, posestnik Peter Pirčer, rokodelec Š. Zakotnik, rentnik 1891 " " Lenart Lakonik rentnik Jernej Jagovec, Peter Pirčer, Luka Bolte 1892 " " " Jernej Jagovec, Peter Pirčer, Matija Bedenik 1897 Luka Bolte Mihael Spek Josip Lučovnik Anton Božič, Andrej Butej, Lenart Lakonik 1900 " Tomo Olip " Anton Božič, Luka Jagovec, Jernej Zablačan 1904 1, „ „ „ V popisu podružnic za leto 1905 odbor- seznamu podružnic. Kot vidimo, so poklice niki niso več navedeni, leta 1909 je bila odbornikov navajali v zelo majhni meri. podružnica črtana, leta 1910 pa je ni več v BELJAK IN OKOLICA Predsednik Tajnik Blagajnik 1886 Matija Wufti (tudi Vufi) posestnik na Vočilu (tudi Ločilu) 1890 Ivan Wucherer Ivan Gajler, posestnik v Ločah posestnik v Podfurju 1893 Josip Svafou " kaplan v 5f. Lenartu m 1895 Frančišek Bergman župnik v Št. Lenartu 1900 “ Ivan Grabar slikar 1906 “ Jurij Trunk Ivan Hochmiiller, železniški uradnik 1907 .. župnik Ivan Hochmiiller, posestnik in uradnik 1908 Odbor ni naveden 1909 Znak oživele podružnice Matija VVutti Jurij Trunk Fr. Lamprecht, asistent drž. želez. 1910 " Fran Lamprecht Rado Borko 1911 Ivan Šervicelj P. Romavh F. Lamprecht, Beljak Podravlje Beljak 1912 Ivan Šervicelj 11 " 1913 Valentin Fale " Lipa 1914 “ 1915- -1918 Odbor ni naveden Odborniki Gregor Einspieler, župnik, 1890—1906, 1907 Simon Stoeckl, župnik, 1890—1893 Ignacij Mikula, kmet, 1890 Matija Markovič, kmet, 1890 Valentin Kraut, župnik, 1890, 1900—1906 Janez Lipuš, kmet, 1890—1900 Josip Vintar, kaplan, 1892—1895 Janez Vilčnik, posestnik, 1892—1895, 1897 Janez Vilč, 1892—1895 Anton Gabron, župnik, 1893 Matej Kofler, poseslnik, 1895—1906 Pavel Oprijesnik, posestnik, 1895—1900 Ivan Grabar, slikar, posestnik, 1895—1900, 1906 Frančišek Bergman, župnik, 1900—1906 Josip Wang, profesor, 1900—1905 Ivan Gajler, posestnik, 1906 Mihael Vilč, posestnik, 1906 Ivan Šervicelj, posestnik, 1907 ..OŽIVELA" BELJAŠKA PODRUŽNICA Odborniki Gašpar Trupe, posestnik (Beljak), 1909—1914 Ivan Miklavčič, trgovec (Brnca), 1909, 1913—1914 Ivan Hochmiiller, železniški uradnik (Beljak), 1909, 1913—1914 Ksaver Meško, župnik, 1909 Ivan Šervišek, posestnik, 1909 Fr. Kotnik, župnik, 1909 Mat. Vilč, posestnik, 1909 Franc Miklavčič (Brnca), 1910, 1913 Bili so še nekateri drugi odborniki, vendar niso označeni z imenom in priimkom, zato jih nisem navedel. Veliko število oseb, ki so delovale v odboru beljaške podružnice CMD, priča o aktivnosti le-fe. Še zlasti je bil številen odbor nove podružnice, odborniki so se precej zamenjavali, torej so bili občni zbori redni. Da je bila ta podružnica najbolj delavna na Koroškem, pričajo tudi njeni denarni prispevki. Z letom 1915 v „Koledarjih CMD" niso več na- Mila Vilč, 1910 Ivan Šervicelj, 1910 Janko Tavčar, 1910 Zdravko Falle, 1910 Mica Mašnikova, 1910 Karol Miki, 1910 Matija VVutti (Ločilo), 1911—1912 Ferdinand Vošpernik (Vernberk), 1911—1913 Zdravko Kovač (Strmec), 1911—1914 Franc Reichmann (Lipa), 1913—1914 Matija Vošpernik (Vernberk), 1913—1914 Urban Heber (Podravlje), 1913—1914 Janez Vilč (Brnca), 1913—1914 vedeni odbori, čeprav so verjetno v sestavi iz leta 1914 obstajali ves čas prve svetovne vojne, vsaj pri delavnih podružnicah. Med vojno pač niso sklicevali občnih zborov, tako Družbinih, kot podružničnih. Ob beljaški podružnici velja še omeniti, da od leta 1911 dalje ne navajajo več poklicev odbornikov, ampak kraje, iz katerih so le-ti. Zanimivo je zasledovati, kako so se posamezni odborniki „sprehajali” od ene funkcije v odboru do druge, kof fudi, kako so se vrstili člani posameznih rodbin. To bo še bolj vidno v nekaterih drugih koroških podružnicah. Omeniti velja, da so večino odbornikov sestavljali kmetje in du- hovniki, prav tako pa tudi, da je delež teh slednjih v novi podružnici manjši, kot se da to pač sklepati na podlagi nepopolnih podatkov o poklicih odbornikov. BAČE-LOČE IN OKOLICA Predsednik tajnik blagajnik odborniki 1909 Vinko Zimčič 1910 1912 Anton Gastl Fr. Lah Ivan Sgiaravello, Anton Ulbing, Ivan Wiegele, Ivan Ožgan, Ivan Kandut I. Sgiaravello, Marija Uršič, Alojzija Aichholzer, I. Ožgan, I. Kandut I. Sgiaravello, A. Ulbing, Josip Feichter, I. Kandut, Peter Koder 1914 Pri odbornikih niso navedeni njihovi poklici, spremembe v odboru so bile minimalne. BOROVLJE Predsednik tajnik blagajnik odborniki 1908 Anton Stangl Ludovik Borovnik Miha Turk 1909 1910 puškar puškar puškar 1911 Anton Stangl Miha Turk Ludvik Borovnik Flor. Goričnik, Ivan Fric, Pavel Čemer, Janko Mišic, Janez Ravnik 1912 Pavel Čemer, Josip Urek, Janko Mišič, Peter Koder 1913 Josip Urek Janko Ravnik Anton Borovnik Ludvik Borovnik, Zdravko vodja konsuma zas. uradnik zas. uradnik Verlič, Anton Stangl, Janko Mišič, Hubert Ibovnik 1914 CEL O V E C Predsednik tajnik blagajnik 1886 Andrej Einspieler — — 1888 duhovnik, prof. v pok. Janez Wieser, župnik 1890 Franc Treiber B. Robascher, trgovec 1891 " kaplan Filip Haderlap urednik „Mira" 1895 " Franc Treiber; Andrej Ražun, stolni 1897 Ivan Ure, posestnik v Anton Pelnaž kaplan; Matija Ražun, kaplan 1905 Smartnu pri Celovcu Tomo Schrey, prof. in mestni kaplan Anton Ekar Vekoslav Legat, vodja tiskarne šol. ravnatelj v p. urednik „Mira” Družbe sv. Mohorja 1907 Vekoslav Legat Fr. Errat, zasebni uradnik 1908 — 1909 CEL podružnica razpuščena O V E C IN O K O L 1 C A Predsednik tajnik blagajnik 1910 Z. Bernof dr. M. S ta n j ko Ladislav Bavdek 1911 dr. Anton Gosak Ivan Weber, uradnik Ivan pl. Kapus, uradnik 1913 Stefan Podboj, profesor “ “ 1914 " 11 8 Koroški koledar 113 Odborniki Janez Ure, posestnik, 1891—1897 Tomo Schrey, prof. v p., 1897—1905 dr. Janko Brejc, odvetnik, 1905—1909 dr. Ivan Arnejc, gimnazijski profesor, 1905—1907 dr. Lampert Erlich, stolni kaplan, 1905—1909 Valentin Podgorc, vikar v Marijanišču, 1905—1909 Fran Skorkovsky, ravnatelj podružnice Ljubljanske kreditne banke, 1905—1907 Josip Apih, profesor, 1905—1907 I. Krofta, ravnatelj podružnice Ljubljanske kreditne banke, 1907—1909 dr. Valentin Janežič, profesor, 1907—1909 Odborniki nove celovške podružnice CMD dr. Anton Gosak, 1910—1911 Jož. Čad, 1913—1914 dr. Stefan Rajh, 1910 JosiP Wieser, 1913—1914 Josip Štuhec, 1910-1914 Prelom v delovaniu CMD na Koroškem je dr. Marko Stanjko, 1911 Tilčka Štuhec, 1913—1914 borniki. v celovški podružnici še zlasti viden, saj so v novi podružnici tudi povsem novi od- Č R N A Predsednik tajnik blagajnik odborniki 1889 J. Petek, posestnik 1890 Janez Muller, posestnik Primož V/alterAlojzij Božič Tomaž Šepulj, Janez Konič 1892 " " " Tomaž Šepulj 1905 — — — — 1905 črtana KOT MARA V A S Predsednik tajnik blagajnik odborniki 1888 Mafija Prosekar posestnik - 1890 Valentin Štangl Janez Štih Tomo Koban, Miha Pak, Miha Ro- posestnik posestnik bas, posest., Boštjan Gradičnik, žup. 1892 Matija Prosekar župan, posestnik 1897 T. Koban, M. Pak, M. Robas, Rupert Krušič, pos. 1900 Andrej Koban, pos., Dioniz Strugar, pos., R. Krušič, M. Robas, Jakob Hedenik, pos. 1904 Rupert Rotfer kaplan 1905 " Ivan Ebner A. Koban, D. Strugar, R. Krušič, župnik Jakob Hedenik, Jernej Modrič, cerkovnik in organist za Hodiše 1907 Tomo Ulbing provizor 1908 — — — — 1909 oživela Matija Prosekar Rupert Rotfer župnik Ivan Štih J. Hedenik, Rupert Krušič 1910 Mafija Prosekar " " J. Hedenik, R. Krušič, A. Koban, posestnik in lesni trgovec D. Strugar, J. Modrič 1911 Rupert Rotfer A. Koban, D. Strugar, R. Krušič, Pavel Križaj 1912 " — 1913 " Ivan Stih Jakob Arnuš “ 1914 " " " “ HABER V MEDGORJAH 1888 Matija Drobivnik posestnik 1890 1894 1900 1904 Martin Dominkuš posestnik 1905 1906 1908 - 1909 črtana LIBELIČE Predsednik tajnik blagajnik odborniki 1891 Vinko Glinik posestnik Lovro Pungratnik Ulrik Krušnik Fran Trampuš, Tomc Novak, Andrej Stimnikar 1893 Karol Kirchmayer provizor Anton Mesner posestnik F. Uroživnik pos., mlinar Vinko Glinik, J. Hlevnik, Ulrik Kušnik, A. Stimnikar 1894 — “ " “ 1895 Ivan Držanič župnik Ivan Staudegger Frančišek Trampuš Anton Messner, J. Hlevnik, U. Kušnik, A. Stimnikar 1904 Martin Krejči župnik Peter Ring trgovec Anton Mežnar posestnik Ivan Sfavdekar, Cvetko Pičko, Ivan Stana 1906 " " “ 1907 1909 črtana l/V H Š T E B E H ( ŠTEFAN] IN O K O L 1 C A NA ZILJI Predsednik tajnik blagajnik odborniki 1890 Jernej Lekš poštar, pos. Gašper Lekš Peter Urbanec Janez Verlič, Florjan Urbanec, Vinko Jank 1891 " “ " J. Verlič, V. Jank, Tone Millonig 1897 Vinko Jank posestnik Ivan. Mihorl Jernej Lekš, Jakob Urbanec, Martin Lekš 1900 " Ivan Ferlič J. Lekš, J. Urbanec, Jurij Bluml 1904 " " Ivan Morič " 1906 " 11 " " 1907 — — — — 1909 Vinko Jank — Ivan Moritsch — 1910 1911 ni več v spisku podružnic — — Janez Ogriz župnik Štefan Bayer župnik Ivan Ebner župnik posestnik Jurij Drobivnik posestnik Josip Kordež župan Zdravko Lužnik, Jože Drobivnik, Anton Ogriz Josip Kordež, Simon Sušnik, Urh Tolmaier Zdravko Lužnik, Martin Dominkuš, posestnik Jurij Drobivnik Martin Kodraš Valentin Sušnik Matej Riepel, župnik; Jurij Drobivnik, gostilničar; Anton Drobivnik, posestnik J. Drobivnik, A. Drobivnik, Val, Lužnik, pos., M. Kordaš J. Drobivnik A. Drobivnik, Matija Ripan, pos., Val. Lužnik, M. Kordaš, Cvetko Sucher Anton Kaplan župnik Anton Kaplan Ivan Drobivnik kmečki sin 8* Koroški koledar 115 LIBUČE IN OKOLIC : a Predsednik tajnik blagajnik odborniki 1902 1905 1906 1907 1909 P L 1 ustanovljena Pavel Riedel Anton Teul Ivan Hornbock Matej 2ik, pos., Fran Reš, trg., Ivan posestnik kaplan Kolenik, pos., Fran Kralj, pos., Matej Breznik, pos. črtana BERK IN OKOLICA (sedež v Šmihelu) Predsednik tajnik blagajnik odborniki 1888 Josip Kraut posestnik 1889 11 1890 “ Andrej Kuhar Janez Jernej, pos. v Cergovicah, posestnik v Hiha Hanin, Cergovicah Janez Kraigher, pos. v Sterpnovesi 1900 Jurij Rudolf Simon Mikeln Andrej Kuhar, Ferd. Kraigher, posestnik kaplan Frančišek Mlinar 1904 Simon Mikeln Josip Mlinar Ferd. Kraigher, A. Kuhar, Ignacij Manšek 1906 •• " “ 1907 — — 1912 ni več v spisku podružnic P O K R Č E IN OKOLI C A Predsednik tajnik blagajnik odborniki 1900 Mihael Kulterer Štefan Fr. Bavr Josip Božič Tomo Bobak, pos., Josip Lavre, pos., posestnik župnik posestnik Josip Frank, pos. 1905 " 11 Josip Frank T. Bobak, J. Lavre, Josip Dobrnik 1906 " " 11 1907 — — 1909 črtana Š K O C 1 J A N Predsednik tajnik blagajnik odborniki 1888 Janez Silan posestnik v Srejah 1890 Karol Silan Lovrenc Milar Simon Temelj, kmet, Goreča vas kmečki sin posestnik Boštjan Ražun, posestnik v Goreči vasi Martin Ročičjak, pos., Mala vas 1895 Josip Povoden " posestnik 1900 Josip Povoden Peter Povoden Lovrenc Milar S. Temelj, M. Ročičjak, B. Ražun, krojač na Sedlu 1906 " " 1907 Ivan Picelj Lovro Milar Peter Povoden S. Temelj, Lovro Silan, posest., pos., župan Josip Povoden, posestnik 1908 — — 1909 črtana PREVALJE IN OKOLICA Predsednik tajnik blagajnik odborniki 1910 Andrej Hrast Val. V/esiak Angela Hrast Štefan Kralj, Jožef Riffel, Ferdo posestnik posestnik Godec, J. Čebulj 1912 " Luka Potočnik F. Stopar, Ferdo Godec, R. Čebulj, Val. Wesiak 1913 " " " F. Stopar, F. Godec, V. V/esiak 1914 " P R 1 1 B L A V A S 1 N O K O L 1 C A Predsednik tajnik blagajnik odborniki 1890 Josip Lipuš posestnik v Pribli vasi 1891 Josip Valej Gregor Jamar Janez David, Simon Tratnik, Josip Pižovnik 1893 " Fran Lene " J. David, Štefan Bayer, kaplan, provizor J. Pižovnik 1894 " Frančišek Kumer J. Pižovnik, Josip Fugger, kaplan, posestnik Janez Glinik 1904 “ " " 1905 — — — — 1909 ukinjena ROŽ EK IN OKOLI C A Predsednik tajnik blagajnik odborniki 1893 1905 1907 1908 1909 Jožef Paul veleposestnik v Dolinčičah Jožef Pavl Pefer Markovič Gregor Arnejc Janez Miklavčič, slikar posestnik Matej Slikar, Fran Janah Dragotin Huttner Matej Ražun Mat. Antonič, Gregor župnik župnik v Sv. Jakobu Arnejc, Ivan Mikula, Simon v Rožu Lepušič, Anton Miklavčič M. Antonič, G. Arnejc, S. Lepušič, A. Miklavčič ukinjena VELIKOVEC IN OKOLICA Predsednik tajnik blagajnik odborniki 1893 1907 Josip Pušl posestnik Zgornje Trušnje Valentin Gross Matej Škofič Matej Škofič osestnik t. Jurij Anton Kassl pos., Striholče Frančišek Reš, Jurij Rutar, Janez Mavkler Fr. Treiber, župnik 1908 1909 1910 1911 1912 1913 J. 1914 1915—1918 1910 Anton Kasl Matej Škofič " M. Škofič A. Kasl F. Treiber A. Kasl M. Škofič Pušl M. Škofič A. Kasl podružnica je navedena v spisku brez omembe članov odbora so pripravljali ustanovitev ženske podružnice, vendar neuspešno ST. J A N Ž V ROŽNI DOLINI 1888 Martin Stih — — — posestnik 1890 " Janez Simončič Matija Ambrož France Colarič, J. Kuraš, župnik dekan Jurij Fajnik 1904 1905 — — — — 1909 črtana G L I N J E IN OKOLICA moJka podružnica Predsednik tajnik blagajnik odborniki 1909 Jak. Jug posestnik Loka Jos. Goričnik puškar Janko Ravnik puškar, Trata Boštjan Zablačan, posestnik; Florijan Goričnik, pos.; Val. Fric; Simon Fric; Val.Paher, hiš. upravitelj; Josip Esteri; Val. Goričnik 1910 B. Zablačan, F. Goričnik, V. Paher, S. Fric, Valentin VVieser, zidar, Glinje 1912 Janko Ravnik zaseb. uradnik Trata B. Zablačan, F. Goričnik, V. V/ieser 1914 Josip Esteri, Fric Sime TOLSTI VRH Predsednik tajnik blagajnik odborniki 1889 Dominik Kotnik posestnik 1890 Jožef Pogačnik Franjo Kogelnik Fran Ločnik, Lovrenc Osojnik, Janez Herman 1905 " " " 1906 Andrej Oražem Vaclav Valeš — Fran Kogelnik, posest, v Pod- mlinar župnik klancu, Lavoslav Kogelnik, v Gušfajnu v Gušfajnu pos. na Prevalju, Ferdinand Godec, kmečki sin v Gušfajnu, Luka Kotnik, posestnik na Dobrijah 1907 — — — — 1908 A. Oražem A. Križej Lavoslav Abraham L. Kotnik, F. Kogelnik, župnik Simon Vertnik 1909 — — — — 1911 " Andrej Oset Josip Dolinšek Fr. Celestina, Domin Kotnik, 1912 Vid Čari Fran Celestina F. Kogelnik, Anton Konečnik, L. Kotnik, Avgust Križaj D. Kotnik, Fr. Cvetkovič, 1913 Andrej Oset — — L. Kotnik, A. Križaj, F. Kogelnik 1914 — — — — 1915 ni več v spisku podružnic CMD SPODNJI DRAVOGRAD IN OKOLICA Navedena je v seznamu podružnic za le- so jo oblasti že odobrile. Poskus njene usta- to 1909 z oznako podružnice, ki še ni imela novitve ni uspel, saj je drugo leto ni več ustanovnega občnega zbora, se snuje, ali na seznamu. Š M A R J E T A V ROŽU Predsednik tajnik blagajnik odborniki 1908 ustanovljena 1909 Šimen Černe Valentin Černe Ciril Zablačan Josip Lučovnik, Luka Bolte, Rafael posestnik posesfn. sin posesfn. sin VVernig, Luka Jagovec, vsi posest., Ivan llovnik, Ivan Ogriz, Jakob Jaklič 1910 — — — — 1912 — — — — 1913 ni več v spisku podružnic ZILJ S K A D O L I N A 1 N Ž U P N 1 J A VRATA (ustanovljena kot podružnica v Bistrici na Zilji) Predsednik tajnik blagajnik odborniki 1888 Josip Kotnik, posestnik v Bistrici na Zilji 1890 " Luka Bavtižar Filip Milonik Janez Šnabl, Marko Kaiser, župnik, Vrata posestnik Janez Hebein 1894 " Fran. Kotnik Valentin Snabel J. Hebein, Josip Svatou, provizor, župnik, Gorje (Žnabel) pos. Janez Milonik 1895 " Josip Svatou " J. Hebein, J. Milonik, Anton kaplan Svener, Val. Brandstafter, Luka Piss, Tomo VVigele 1897 Martin Krejči župnik, Vrata 1905 — — — — 1909 črtana Opozorimo na nekatere prvine popisa odbornikov. Tako moremo opaziti, da se pri nekaterih odbornikih spreminjajo priimki. Spreminjajo se tudi poklici, čeprav le v nekaj primerih. Tako postane poštar posestnik, posestnik lesni trgovec, puškar zasebni uradnik. Posebno pri duhovnikih je vidno, kako se ob prestavitvi na novo službeno mesto vključijo v podružnico v tem kraju. Tako je z Martinom Krejčijem, Matejem Ražunom, Štefanom Bayrom in Josipom Svatouom. Popolne poklicne strukture odbornikov podružnic na podlagi letnih poročil vodstva CMD ni mogoče dati, ker skoraj pri polovici teh navedb ni. Prav tako ni mogoče natančno izraziti padca deleža duhovnikov v odborih po prelomu znotraj CMD. Značilno pa je, da sta v vsem obravnavanem obdobju 1885—1918 le dve podružnici imeli za predsednike duhovnike (Celovec in Libeliče). Naj še enkrat omenimo, da z letom 1915 prenehajo objavljati odbore podružnic in so bili vsaj formalno še naprej odbori iz leta 1914, seveda v tistih podružnicah, ki so jih takrat imele. Od „sfarih” podružnic, to je tistih, ki so jih ustanovili pred letom 1909, so leto 1918 dočakale tri: podružnice v Beljaku (ustanovljena 1886), v Kotmari vasi (ust. 1888) in v Velikovcu (ust. 1894). Leta 1909 so ukinili podružnice v Apačah (ust. 1888), staro v Celovcu (ust. 1886), v Črni (ust. 1889), Habru (ust. 1889), Libeličah (ust. 1891), Libučah (ust. 1902), Pokrčah (ust. 1897), Pribli vasi (ust. 1890), Rožeku (ust. 1893), Št. Janžu (ust. 1888), Škocijanu (ust. 1888) ter v Ziljski dolini (ust. 1887). Pliberška podružnica, ustanovljena 1888, je prenehala delati leta 1912, podružnica v Šfeb-nu (ust. 1890) leta 1911, na Tolstem vrhu (ust. 1888) pa 1915. Od „novih” podružnic, ustanovljenih leta 1908 in 1909, so dočakale leto 1918 one v Bačah-Ločah, Borovljah, Celovcu, Glinjah, Prevaljah, omagala je le podružnica v Šmarjefi v Rožu (1913). Ustanovitvi podružnic v Spodnjem Dravogradu in ženske v Velikovcu nista bili uspešni. Ob analizi članov vodstev podružnic (predsednik, tajnik, blagajnik) ugotovimo, da se pojavlja 159 imen, od teh jih je 108 z navedbo poklica. Kmetov (ali posestnikov) je 46, od tega 1 veleposestnik, duhovnikov 32 (4 se pojavljajo v odboru več podružnic) 5 je puškarjev, 4 kmečki sinovi, 3 zasebni uradniki in trgovci, 2 slikarja, profesorja, urednika „Mira” ter po 1 rentnik, mlinar, krojač, poštar-posestnik, mlinar-po- sestnik, železniški uradnik, železniški urad-nik-posestnik, vodja konsuma, vodja tiskarne „Sv. Mohorja". Ženska je odbornica samo v prevaljski podružnici. Zaključimo pregled koroških podružnic „Družbe sv. Cirila in Metoda” s tabelo števila članov po posameznih kategorijah (čast. čl. = častni člani, pok. = pokrovitelji, ust. = ustanovniki, let. = letniki, podp. = podporniki, ločili so se po višini članarine ter glasovalnih pravicah) v primerjavi s številom vsega članstva CMD in višino denarnih prispevkov.16 Koroška Vsa CMD št. čast čl. pok. ust. let. podp. skup. gl člani gl podružnic 1887 2 1* 0 27 91 244 1888 7 1 0 39 362 686 1889 11 1 0 43 493 1259 1890 13 1 0 50 604 1335 1891 14 1 1 52 553 1384 1892 14 1 1 52 537 1471 1893 15 1 2 60 566 1468 1894 16 1 4 58 528 1414 1895 1896 16 1 4 60 563 1516 1897 16 1 4 58 535 1521 1900 17 1 4 59 287 945 1903 17 1 5 60 174 83 1904 17 1 6 60 180 377 1905 17 1 6 54 168 310 1906 18 1 7 55 183 491 1907 18 1 7 42 153 437 1908 19 1 8 42 32 80 1909 12 1 8 116 143 253 1910 10 1 12 38 151 322 1911 11 1 13 41 191 252 1912 10 1 14 34 199 197 1913 9 1 15 36 199 181 1914 9 1 16 36 149 162 1915 1916 1917 1918 362 420,40 4180 11.334,30 1087 — 5896 — 1795 443,72 6860 3.808,03 1979 334,90 7742 3.322,80 1990 401,23 8217 3.949,10 2061 227,15 9007 6.114,96 2096 233,70 11068 7.915,50 2004 427,6? 11459 6.335,86 2142 328,88 11176 — 324,90 7.991,70 2118 188,01 11215 — kron kron 1295 439,30 9220 16.683,— 327 248,59 7807 15.373,05 623 484,95 8323 25.508,79 538 712,84 7927 24.239,91 736 817,96 8182 22.458,— 639 308,39 6786 36.126,55 162 369,85 7495 49.026,80 420 609,17 11539 57.121,— 524 671,31 15707 61.163,44 498 235,00 17678 72.289,18 444 621,24 17006 71.157,08 431 216,48 18224 78.358,18 364 111,81 18653 57.061,23 99,00 27.651,71 62,18 34.584,89 182,53 46.149,42 229,00 115.127,96 * Andrej Einspieler, izvoljen na II. skupščini CMD v Trstu 1887 kot prvi častni član ..Družbe". Tabela nam potrjuje neka že ugotovljena dejstva. Do leta 1897 je vidno stalno naraščanje števila članov, ki pomenijo znaten delež glede na vse članstvo CMD. Ob tem pa je opazen manjši delež finančnih prispevkov podružnic na Koroškem. Padec se začne že ob prelomu stoletja, doseže nizko raven leta 1903, se dvigne in leta 1908 zdrkne najnižje. Denarni prispevki sicer nekoliko nihajo, vendar pomenijo do skupne vsote prispevkov vseh podružnic le majhen delež. Koroški Slovenci so se torej po začetem navdušenju za „Družbo sv. Cirila in Metoda", ki se je kazalo bolj v velikem številu članov kot v vsotah prispevkov zanjo, ohladili in so ji ostali zvesti le nekateri. Ostali so se, kolikor niso sploh zapustili slovenske vrste, zbirali okrog koroškega „Krščansko socialnega slovenskega šolskega društva" in „Slovenske straže". Da se „Družba" ni zakoreninila, je poleg strankarskih prepirov nedvomno kriv nemški nacionalistični pritisk, katerega eni glavnih nosilcev so bili prav koroški učitelji. Značilno je že naglašeno dejstvo, da v odborih koroških podružnic ni niti enega učitelja.17 Andrej Vovko Opombe: 1 Koledar (Vestnik) Družbe sv. Cirila in Metoda, 1905, str. 120 2 Koledar (Vestnik) Družbe sv. Cirila in Metoda, 1904, str. 81 3 Učiteljski tovariš, 1907, str. 568 4 Andrej Vovko: Podružnice „Družbe sv. Cirila in Metoda" na Koroškem 1885—1918, Koroški koledar 1978, str. 151—161 5 Tone Zorn: Iz delovanja Družbe sv. Cirila in Metoda na Koroškem pred prvo svetovno vojno. Zgodovinski časopis, Ljubljana, XXXI/1977, št. 3, str. 361—374 6 Ante Beg: Zgodovina Družbe sv. Cirila in Metoda na Koroškem, Koledar (Vestnik) Družbe sv. Cirila in Metoda, 1913, str. 38 7 Isto, str. 38, 39 8 Vestnik šolske družbe sv. Cirila in Metoda, V, 1891, str. 14 9 Vestnik šolske družbe sv. Cirila in Metoda, VI, 1892, str. 25, 26 10 Vestnik šolske družbe sv. Cirila in Metoda, VII, 1893, str. 27 11 Vestnik šolske družbe sv. Cirila in Metoda, VII, 1893, str. 27 12 Ante Beg: Zgodovina Družbe sv. Cirila in Metoda na Koroškem, str. 41 13 Vestnik šolske družbe sv. Cirila in Metoda, X, XI, 1896, str. 25 14 Ante Beg: Zgodovina Družbe sv. Cirila in Metoda na Koroškem, str. 43 15 Podatki iz Vestnikov in Koledarjev 1887—1920 16 Podatki iz Vestnikov in Koledarjev 1887—1920 17 O koroslcih podružnicah CMD in nemški gonji proti njim glej še (Ivan Vrhovnik) Pogled na prvo četrtletje Družbe sv. Cirila in Metoda v Ljubljani, Lj. 1910, str. 44—48, 64—66 Solidarnostno gibanje za pravice manjšin v Avstriji Poleg široke akcijske enotnosti slovenske narodne manjšine na Koroškem, ki je prišla najbolj do izraza v skupnem, enotnem nastopanju obeh osrednjih organizacij za časa priprav za bojkot, pri bojkotu samem, ob političnih procesih ter pri vztrajanju pri doslednem odklanjanju zakona o narodnih skupinah, poleg te široke in borbene akcijske enotnosti slovenskega narodnega gibanja je ena' izmed naših velikih pridobitev sedemdesetih let zgraditev solidarnostnega gibanja za pravice manjšin v Avstriji. In kakor borbena akcijska enotnost Slovencev ob vsaki spremembi politične situacije, ob vsakem novem političnem vprašanju stoji pred veliko preizkušnjo in si je treba to akcijsko enotnost takorekoč vsak dan na novo izboriti oziroma jo utrjevati, prav tako tudi solidarnostno gibanje ni bilo in ni imuno proti spremembam politične situacije in razmerja1 sil, tako da se je bilo treba tudi za obstoj in razvoj sotidarnosfnegai gibanja boriti vsak dan in utrjevati njegovo borbeno ost, vsak dan združevati ljudi različnih političnih prepričanj na enotni platformi. Prva faza: Nastanek solidarnostnega gibanja in njegov razvoj do preštevanja Leto 1970 prinese v slovensko politiko' na Koroškem velike spremembe. Napisne akcije so signal, da je merai polna. Po dolgih letih zavlačevanjai pravičnih zahtev se morajo koroški Slovenci drugače postaviti proti vladi in strankam. To je politična vsebina napisnih akcij. Pri tem je nai začetku iniciativna predvsem študirajoča mladina. Že nekaj let prej se je v zahodni Evropi, v ZDA in tudi v Avstriji raizvilo radi-kalnodemokratično gibanje, ki nam je znano> pod imenom „študentske revolte". Mlada inteligenca je čutila mnoga' protislovja; med uradno ideologijo in demokratično krinko, ki si jo nadevajo vladajoči krogi v teh državah ter dejanskimi nedemokratičnimi razmerami v teh državah. Videla je nasprotje med bogatimi drža^ vami na eni in deželami v razvoju na drugi strani; videla je, da ena najbogatejših držav vodi barbarsko vojno proti Vietnamu, pozneje tudi proti Laosu in Kambodži. Proti vsem takim pojavom znotraj in med državami se je obračal protest mlade inteligence. Vsa ta' gibanja so vplivala' tudi na mlado slovensko inteligenco, ki je potem s svojimi akcijami malo zmotila nedemokratični „mir' na Koroškem. Fur die Rechte der Minderheiten Demonstration Zeit Fr.. 5.Nov„ IZOOh Ort: Schwarzenbergplatz Die Muttersprache der VViener Demokraten am 14. November ist Slovvenisch X Med slovenskim ljudstvom je to padlo no rodovitna tla, kajti po večletnih izkušnjah ni več verjelo, da bi vlado prostovoljno izpolnilo člen 7. Odgovor vlade na to gibanje je bil zakon o dvojezičnih napisih, sicer v bistvu nedemokratičen, ki pa je nemškonacionolisfične kroge na Koroškem kljub temu tako zbodel v oči, da so poslali svoje pajdaše trgat tistih nekaj žalostnih znamenj dvojezičnosti. Socialdemokracija je prekrižanih rok opazovalo destrukcijo zakona, ki ga je bila sklenila v parlamentu, saj so nekateri njenih vodilnih funkcionarjev bili celo krajevni voditelji tafelšturma. Šovinisti so vehementno zahtevali ugotavljanje manjšine, ki so ga bile vse tri stranke že leta 1959 zakoreninile v manjšinskem šolskem in sodnem zakonu. Na Dunaju so se pozimi 1972/ 1973 spopadli napredni študentje s šovinisti. Ni bilo1 jasno, kako se bo razvilo razmerje sil. Vsekakor je tedaj del socialdemokracije bil proti takemu ugotavljanju, bila je to zaenkrat tudi še uradna linija1. Kljub temu je mnogo1 kazalo, da je tako ugotavljanje aktualna pretnjo. V tej situacij! so se na pobudo treh slovenskih mladinskih organizacij znašli zastopniki nemškogovorečih in mednarodnih političnih, kulturnih in drugih organizacij ter razni posamezniki in so 1. septembra 1973 v Celovcu ustanovili Solidarnostni komite. Politično jedro platforme je bilo konkretno nasprotovanje ugotavljanju manjšine in splošna zahteva po izpolnitvi člena 7. Kor je dejansko držalo Solidarnostni komite skupaj v akciji, to je bila volja, preprečiti ugotavljanje manjšine. Prva velika akcija komiteja je bila mogočna1 demonstracija na predvečer državnega praznika leta 1973 v Celovcu. Akcijska enotnost je bila zelo široko zasnovana. Vodstvoi SPO je tedaj še razmeroma širokogrudno toleriralo sodelovanje svojih mladinskih organizacij in posameznikov iz svojih vrst pri tej demonstraciji in v Solkomu. Podobno je bilo s konfesionalnimi grupacijami in posamezniki. Sicer so tudi že prej bili razni nemškogovoreči posamezniki za nas. Toda globoki pomen te skupne demonstracije nemškogovorečih z nami je v tem, da smo spoznali, da „nismo sami, demokrati so z nemi"; da so mnogi videli, da na Koroškem ne gre za nasprotje med „Slo'Venci" in „Nemci"; da se Heimatdienst ne more več postavljati kot zastopnik vseh „Nemcev" ipd. Solidarnostni komite je organiziral tudi razstavo „Gegenwartige Probleme der Karntner Slovvenen" (Sodobni problemi koroških Slovencev), ki so jo pripravili nekateri člani dunajskega kluba. Leta 1974 je Avstrijsko odporniško gibanje (,,’O’sterreichische V/iderstands-bevvegung") izdalo brošuro „Karnten — ein Alarmzeichen”. V njej so med drugim opozorili tudi na nevarnosti ugotavljanja manjšine. Istočasno so' bile na Dunaju diskusije in razni kontakti za zgraditev gibanja tudi v glavnem mestu Avstrije. Klub slovenskih študentov je vzpostavil kontakt do Odporniškega gibanja in leta 1975 z njim skupaj praznoval 30-letnico zmage nad fašizmom in 20-lefnico državne pogodbe. Potem do leto 1976 ni prišlo več do kakih pomembnejših akcij Solidarnostnega komiteja. Deloma je prišlo do politične diferenciacije sil, koroška SPO je šla v odprt šovinizem, kar je imelo posledice za posameznike iz vrst te stranke, ki jih leta 1976 ne najdemo več v solidarnostnem gibanju. Na Dunaju je medtem Klub pripravil teren zai solidarnostni komite. Istočasno pa je nastala iniciativa okoli Hara-lda Irnbergerja in drugih, ki so konec 1975 in v začetku 1976 oblikovali Akcijski komite proti Ugotavljanju manjšine in za pravice koroških Slovencev („Aktionskomitee gegen die Minderheitenfeststellung und fur die Rechte der Karntner Slowenen") in zbirali podpise prominentnih osebnosti proti ugotavljanju. Ti podpisi so bili podlaga za poznejši znani plakat „Osterreicher gegen Minderheitenfeshlellung”. Na žailost so tedaj nekateri posamezniki v klubu, ki se sami radi imenujejo „napredna slovenska mladina", kazali napačen odnos do pobud drugih ljudi: namesto da bi pozdravili delovanje Akcijskega^ komiteja kot pozitiven prispevek k gibanju in se z njim povezali, so videli v njem v prvi vrsti konkurenco „svojemu" komiteju, ki so ga pripravljali. Te diference pa' niso bile tako težke in je prišlo na Dunaju še pred formalno ustanovitvijo Solidarnostnega komiteja do precej pozitivnih akcij, tudi po sili razmer. Mnoge akcije so bile namreč tudi v zvezi z nastopanjem neonacistov na univerzitetnih tleh. Pri teh akcijah je sodelovalo široka demokratična fronta!, predvsem pri demonstraciji proti Scrinziju 18. maja ter pri demonstraciji proti preštevanju 31. maja 1976. Vse do- leta 19/6 ni bilo čisto jasnoi, kako se bo' obrnilo razmerje sil, aili bo prišlo' do štetja ali ne, kdaj bo prišlo, v kakšni obliki ipd. Ko pa to postane jasno, se reaktivira Solidarnostni komite v Celovcu. Dne 2. februarja priredi komite diskusijo v delavski zbornici, kjer Mirko Messner, tedaj še kot zastopnik dunajskega Kluba, referira o zgodovini zahteve po ugotavljanju manjšine, nato pa zastopniki raznih organizacij in političnih nazorov iz svojega stališča razlagajo', zakaj so njihove organizacije proti štetju posebne vrste. Dne 9. aprila organizira komite demonstracijo v Celovcu, ki se je udeleži okoli 3500 ljudi. Vse do sklepal zakonov v parlamentu pride v raznih mestih, kot v Salzburgu, Gradcu, Innsbrucku in na Dunaju, do protestov v raznih oblikah. V tem času se konstituirata tudi Salzburški in Dunajski solidarnostni komite. Po sklenitvi zakonov začenjajo reakcionarne sile no Koroškem pripravljati pravo „klimo" za preštevanje, vrstijo se razna ..blagoslavljanja" praporov in odkrivanja spomenikov v Kotmari vasi, Šentjakobu in v Škccijanu. Celovški Solkom nekoliko „mcti" šovinistično hujskanje, v Škocijanu občutijo šovinisti že letake; v plastik-vrečkah kot hudo „motnjo”, tako da tam 8. 8. pride do znanih izgredov policije. Namesto da bi klonilo, se solidarnostno gibanje ob teh izgredih le ojači in utrdi in še več ljudem se odpira vsa nedemokratičnost manjšinske politike vlade in strank. Povsod, v vseh mestih komiteji delajo proti preštevanju in napnejo pred 14. novembrom še zadnje sile. Bojkot je zelo uspešen tudi izven dvojezičnega ozemlja. Posebno v večjih mestih veliko število ljudi sledi pozivom Solidarnostnih komitejev in se napiše za „Slovence" ali pa voli neveljavno. Druga faza: Razvoj solidarnostnega gibanja po preštevanju Pred preštevanjem se je bila pokazala izredna širina odklanjanja protimanj-šinske politike. Segala je daleč v liberalne kroge. To se npr. kaže tudi v velikem številu člankov v raznih časopisih, ki so odklanjali preštevanje, tako v dijaškem listu neke dunajske srednje šole, v raznih študentskih listih, da o Kurierju ipd. sploh ne govorimo. Centralni odbor OH, reprezentant vseh avstrijskih študentov, je odklonil preštevanje. Kljub širini in globini gibanja v to smer, v smer srednjih slojev, predvsem slojev inteligence, pa je bilo čutiti velike pomanjkljivosti gibanja v drugo smer. Sindikati so v tem vprašanju stali popolnoma zai vlado oziroma so bili nevtralizirani, dai ni bilo v njih nikakršnega organiziranega odporai proti šovinističnim ukrepom, če izvzamemo poziv „Gewerkschaiftliche Arbeitsgemein-schatt Kritische Universitdt" proti preštevanju. Koroški sindikat se je celo direktno postavil za vladne ukrepe. To je bila in je ena naijvečjih slabc-sti gibanja'. Govornik celovškega Solkoma, dr. Stockhammer, in tudi drugi pravijo, da Slovenci sami, organizacije in posamezniki, posvečamo temu vprašanju vse premalo pozornosti. Isto velja seveda tudi za nemškogovoreče demokrate. Fazi široke mobilizacije je po preštevanju sledila nova' diferenciacija In prer-grupacija sil. Mnogi so računali s tem, da bo vlada' po uspelem bojkotu ubrala drugo pot in so mislili, dai je boj končan. Aktivnost komitejev je močno nazado1-vailo; član graškega Solkoma se spominja, da' je število aktivistov kar kmalu padlo na tretjino. Začno se tudi močne represalije proti pripadnikom gibanja, kot Eddi Konrad v Celovcu in Beermannu ter Gobhardu v Gradcu. Komiteji pa se zdramijo povečini šele po dveh mesecih, ko postane jasno, da bodo stranke brutalno ukrepale preko glav prizadetih in ko policija' na dan „tristrankarskega sporazuma" aretira tajnika Narodnega sveta. Toda delo Solkcmov postaja zdaj bolj komplicirano kakor je bilo prej. Medtem ko je prej združevalo aktiviste odklanjanje preštevanja, je bilo za nadaljnje delo potrebno več jasnosti v platformi. Celovški komite je prilagodil svojo- platformo novi situaciji s tem, dai je napovedal dolgoročni boj zakonom in da je zakoreninil v platformi konkretne formulacije pravic. V bistvu so vsi akceptirali platformo, samo da so potem nekateri aktivisti zapustili komite, ker so bili proti prestruktuircnju komiteja organizacijskih predstavnikov v komite oseb. Po mojem mnenju bi bilo bolj pravilno1, če bi bili ostali v komiteju, sami iskali sodelovanje ali ohranili vsaj nekak kolegialni odnos do komiteja. Vsekakor je zelo razveseljivo-, da so- se vsi komiteji moja 1977 vsedli za eno mizo in podpisali skupno- izjavo-, v kateri so' ponovno odklonili zakone, podprli bojkot sosvetov ter pozivali na protestne manifestacije proti procesom. Po 1. juliju 1977 je izšel plakat z izjavo- celovškega Solkoma1, ZSO, NSKS, VSStO/BKS ter KB, iz katerega je razvidna krivica, storjena koroškim Slovencem z odredbami in zakonom o narodnih skupinah. Prav v nastopanju proti procesom — najpomembnejši in največ jih je do sedaj bilo v Salzburgu — so komiteji pokazali, da so zmožni boriti se tudi v težjih pogojih. Danes obstojajo tudi druge skupine, ki igrajo pozitivno vlogo, npr. se Akcija koroških kristjanov po svojih močeh trudi za razstrupitev ozračja nai Koroškem. Razveseljivo je tudi, da je sodelovanje med komiteji postalo vedno' tesnejše, prišlo je do ponovnega srečanja februarja 1978, potem po do konference 20. in 21. maja 1978 v Salzburgu, kjer so sklenili izdajati skupni časopis „Einheit — Enotnost". Danes, ko niso na dnevnem redu kakšne večje akcije, je enai najvažnejših dejavnosti solidarnostnega gibanja stalna informacija javnosti in s tem priprava akcij v prihodnosti. Kot mi je povedal član Iniciativne skupine z Dunaja, je še vedno dosti neinformiranosti, tja do mnenj, dai smo' se Slovenci nekdaj kot „tujski delavci" priselili na Koroško1. Vsekakor po je na Dunaju več demokrotičnega potenciala, vzdušje je boljše za mirno argumentacijo. Drugače je v Gradcu, posebno na univerzi, kjer je dosti „buršenšoftlerjev" iz Koroške in precej predsodkov glede Spodnje Štajerske. Danes je naloga komitejev, da počasi in znova gradijo solidarnost in gibanje za pravice manjšin. Pri tem jim bo časopis, če ga bodo znali dobro- uporabljati in izboljševati, zelo koristil. Treba- bo tudi, da se bodo oprijeli še več „postojank" koroškega nemškega nacionalizma, kot so to npr. napravili z iniciativo „Oktobr-skega tabora", ali bistvenih točk našega življenja, kot npr, z akcijo „Zweisprachig ist besser"; in da bodo delovali bolj koncentrirano in se naučili vključevati v delo nove ljudi. manifestacija govorečih sodeželanov Kronologija solidarnostnega gibanja 1972/1973 Decembra 1972 in ponovno januarja 1973 skuša Scrinzi prenesti ideologijo „Ortsfafel-sturma" na dunajsko univerzo. Široka fronta študentov to prepreči in spremeni načrtovano protislovensko prireditev v solidarnostno manifestacijo za Slovence. 2e novembra 1972 je izdal BKS številko svojega lista »Kdrntner Studenten-lnformation", posvečeno manjšinski problematiki. 1. 9. 1973: Ustanovitev Solidarnostnega komiteja za pravice koroških Slovencev v Celovcu. Iniciatorji so KSŠ Dunaj, Kladivo in Mladje. Navzoči zastopniki: KAJ, Am- nesty internafional, KRA, KJU, BdF, Kinder-land-Junge Garde, KZ-Verband, Osfer-reichisch-Jugoslavvische Gesellschaft, RSB, Osterreichische Liga tur Menschenrechte, AIDLCM, Katoliška mladina in Assistenfen-verband celovške univerze (stanje leta 1976: KAJ, KJG, KJS, KSV, KGK, BKS, KR'0, KZ-Verband, VSStO, KSO, AIDLCM, Galerie Hildebrand, Amnesty internafional, BdF, KSŠ Dunaj, KDZ, Kladivo, Mladje, Kafol, mladina, KKZ, SPZ, ZSO, NSKS). 25. 10. 1973: Mogočna demonstracija Sol-koma proti ugotavljanju manjšine v Celovcu, nad 3000 ljudi. „Karnten — ein Alarmzeichen” izide, av-iorji so deloma sodelavci Solkoma. RSB deli pred celovškimi šolami letake proti KHD. 3. 5.: V Salzburgu je v marmorni dvorani hotela Ritter prireditev organizacije „Ar-beitsgemeinschaft tur das Kdrntner Volks-begehren". Soprireditelja sta NDP-funkcio-narja Hauser in Rebhandl. Ko se javijo kritični glasovi, se začnejo pristaši KHD pretepati. Antifašista Reinharda Kannonier-ja, mandatarja GRM v Centralnem odboru DH, ranijo; pozneje ga obtožijo upora proti državnim oblastem. 1975 30. 1.: Pred dunajsko univerzo široka protifašistična manifestacija, ki jo organizira akcijska skupnost Avstrijskega odporniškega gibanja skupno z naprednimi študentskimi organizacijami. Marec: Klub poroča, da sta 'OH in VDS (Verband deutscher Studentenschaften) pri zadnjem srečanju v Bonnu sklenili komunike, v katerem med drugim zagotavljata podporo boju koroških Slovencev. April: Za obveščanje nemškogovorečih izdal klub brošuro „Zur Lage der Karnfner Slovvenen". 26. 4.: Zastopnik BKS, Hans Moser, se izjavi na deželnem kongresu SPO' proti ugotavljanju manjšine. 10. $.: Na pobudo KSŠ podpišejo zastopniki raznih demokratičnih organizacij izjavo proti preštevanju posebne vrste. 14. 5.: Na zborovanju ob 30-letnici osvoboditve in 20-lefnici avstrijske državne pogodbe, ki ga priredi na Dunaju Avstrijsko odporniško gibanje, govori tudi predsednik KSŠ, Mirko Boročnik. Maj: Zastopniki kluba referirajo pri okrajni skupini JG v 16. dunajskem okraju in v Linzu pred komunistično in socialistično mladino o koroških Slovencih . 7. 6.: KHJ, Evang. Akademie in Aktion kritisches Christentum priredijo simpozij, kamor povabijo tudi zastopnike ZSO in NSKS in se izpovejo proti ugotavljanju manjšine. Junij: V televiziji film „Fremde in der Hei-mat", avtorja sta dr. Brandsfaller in dr. Gafterer. 28. 10.: Prizivna razprava proti Reinhardu Kannonierju v Linzu; nekaj dni prej, 23. 10., je v Linzu podijska diskusija z ministrom za pravosodje, Brodo, 26. 1. 76 morajo Kanno-nierja oprostiti. November: KSŠ organizira solidarnostno branje; berejo Lipuš, Messner, Turrini in Pevny; obisk 120 ljudi. 1$. 12.: KSŠ, DSU, KSV in VSStO' priredijo na univerzi informacijski večer, kjer govori Ulrich Trinks v imenu proponenfov za Sol-kom; obisk 300 ljudi. 1976 Januar: Centralni komite 'OH se izreče proti preštevanju, ravnotako tudi glavni odbor OH na celovški univerzi. 2. 2.: Solkom priredi v Celovcu v Delavski zbornici informativni večer, kjer tolmači odklonilno stališče do ugotavljanja manjšine. Vidni zastopniki KHD nastopajo z „običajnimi argumenti". Marec: Že precej prominentnih osebnosti je podpisalo akcijo „'Osterreicher gegen die Minderheitenfeststellung”, med njimi tudi koroški deželni poslanec Josef Guttenbrun-ner. Iniciafor te akcije je „Aktionskomitee gegen die Minderheitenfeststellung und fur die Rechte der Kdrntner Slowenen''. Marec: Predhodnice Komunistične zveze Avstrije izdajo brošuro „Fur die volle Gleichberechtigung der Minderheiten in Osterreich! Gegen die Minderheitenfeststellung!" V njej razkrinkajo tradicionalne „ar-gumente” za preštevanje. Brošuro prodaja tudi „Naša knjiga", skupno je bilo prodanih 7000 izvodov. 7. 3.: Avstrijska Katoliška delavska mladina (KAJ) se izreče proti štetju. 7. 4.: V Salzburgu ustanovijo Solidarnostni komite. Iniciatorji so že prej organizirali Gegen die Kriminalisierung der Karntner Slowenen! Wir rulen aut z »v* mešanice poučnega z zabavnim. Mladina se je v prvi vrsti zanimala za odrske prireditve, starejše članstvo pa predvsem za lepe knjige, ki jih je društvo' posredovalo' poleg Mohorjeve družbe. Prve prostore je imelo društvo v župnišču, kjer je bila tudi čitalnica, odrske prireditve in igre pa so prirejali na župnijskem skednju. Ena izmed prvih od društvenih igralcev uprizorjenih iger je bila Nemški ne znajo. Z namenom, da bi pridobilo ugled in mnogo članov iz okolice, je društvo s prireditvami gostovalo1 v sosednih vaseh: no Reberci, v Klančah, v Rikarji vasi in na Lancovi. Uspeh teh prireditev je bil velik. Ker so bile take prireditve zmeraj bolj številno obiskane, primernih prostorov pa' je manjkalo, se je kmalu porodila misel na gradnjo primernega društvenega doma. Društvo, ki se je že leta 1908 imenovalo' Katoliško' slovensko' izobraževalno društvo Trta, je imelo v prvih letih redna mesečna zborovanja z govori in strokovnimi referati, ki so obravnavali navadno tematiko okoli kmetovanja. Iz leta 1908 vemo, da so se predstavila dekleta z igro Pri gospodi, fantje pa z igro Dr. Vseznal in njegov sluga Stipko Tinček. Mir je zapisal tedaj: „Dekleta in fantje, le po tej poti naprej! Nič se ne zmenite, če vas oblajajo gotovi ljudje. Mi vstajamo in njih je strah!" Prvo prireditev leta 1910 je imelo društvo „Trta" 2. januarja pri Mohoriču v Rikarji vasi z mesečnim zborovanjem, z govori, pevskimi in tamburaškimi točkami ter igrami Na betlehemskih poljanah, Zdaj gre sem, zdaj pa tja ter Ženin Miha. Leto 1910 je eno najvažnejših za! društvo. Gostilničar Martin Glinik je ponudil svojo gostilno naprodaj.' Slovenska krščansko socialna zveza in društvo „Trta" sta jo kupila zaradi koncesije, ki jo je Glinik imel na gostilni. Bajto so podrli in postavili na kraju nekdanje Kajšlnove gostilne „Drušfveni dom", ki so ga prožneje preimenovali v „Narodni dom". Slovenska krščansko socialna zveza in „Trta" sta se obrnila na1 javnost, naj pomaga poravnati 7000 K, kolikor bo hiša stala s potrebnimi popravami vred. Slovesna otvoritev je bila 28. avgusta 1910. Prvi najemnik obnovljenega društvenega doma je bil tedanji predsednik društva; Janez Ožmolc, za njim pa Jože Rutar, ki je bil že med gradnjo merodajna oseba. Otvoritev obnovljene hiše je bila1 velika slovesnost. V Celovcu je obstojalo tedaj telovadno društvo „Orel", ki je otvoritev doma počastilo s svojim obiskom in na župnijskem travniku pokazalo, kaj zna; Udeležba no omenjeni dan je bila ogromna. Društvo je imela sedaj svoj dom in je moglo misliti no kakšno bolj obširno igro, dočim so bile prej predstave v manjšem obsegu. Društvena dvorana; je bila za tedanje razmere precej velika in novo nabavljeni oder je ustrezal marsikateri prireditvi. Zato so se Ži-trajčani odločili za uprizoritev naše najlepše zgodovinske igre Miklova; Zala. Na pomoč so jim priskočili fantje iz Šentvida in Šentlipša. Pri predstavi je bila udeležba tako številna, da polovica udeležencev ni dobila prostora, vsled česar so igro ponovili še dvakrat. Mnogo ljudi je bilo, ki so' prišli trikrat zaporedoma; na prireditev. „Trta" je v svojem domu priredila vsako leto- po dve ali celo tri igre in pred; vsako predstavo; je bil navadno tudi kak poučen govor. Med govorniki so nastopali dr. Ehrlich, Ulbing, urednik „Mirai" Smodej ter župnik Weiss. P ros vet n o k u It u rn O' delo se je najlepše razvijalo in želo uspehe, ko je leta; 1914 izbruhnila prva svetovna vojna in prekinilo društveno delovanje. Društvo je v tem času le še izposojalo knjige. Vsako; nedeljo; po< maši in popoldne po žegnu so se shajali fantje in dekleta v knjižnici. Izposojali so- knjige, imeli sestanke in tudi vloge so v knjižnici pisali. Žitrajska1 čitalnica; oz. knjižnica je imela menda nad 500 knjig. Ljudje so se teh radi posluževali. Skoraj ves denar, ki ga je društvo nabralo' pri igrah, je šel v knjige. V njih je imelo društvo veliko kulturno bogastvo. Tako prvi kot tudi poznejši drušfve-niki niso imeli lahkega življenja-. Starejši ljudje vedo povedati, da so bili po sestankih in vajah večkrat napadeni. Proslava 70-letnice — največja prireditev SPD „Trta" v letu 1978 Že pred letom 1910 poroča „Mir" o različnih bojih ob raznih prilikah v Ži-tari vasi in okolici. Dobesedno piše; „ln kakšni so bili ti boji? Na eni strani preprosti kmet in delavec, na drugi mogočni grajščak Sajtric s svojimi hlapci, dninarji itd." Ob ustanovitvi društva je menda padalo za zborovalci kamenje. V letih po prvi svetovni vojni je divjala posebno v žifrajski okolici ta ko imena va n ai „Volksvvehr". Ta se je znesla nad zavednimi Slovenci, a največ je trpel zopet „Narodni dom" in njegov najemnik Jože Rutar. Društveni inventar, odrske kulise in obleko so- bili izropani in raztrgani, knjig se je še en del rešilo. Najemnik je moral bežati z družino vred. Medtem so izropali dom. Da se je društvo po letu 1920 spet močnoi poživilo, je predvsem zasluga tedanjega predsednika Jožefa Rutarja. Menda so tedaj največ igrali. Naj omenim samo nekaj iger: Trije tički, Tihotapci, Krivoprisežnik, Stari in mladi itd. Časopis »Koroški Slovenec" piše 20. junija 1923, da je priredila »Trta" do binkošti že tri igre. Tudi v tej dobi je bil pred vsako prireditvijo običajno poučen govor. Med pogostimi govorniki so bili župnik Ivan Sekol ter deželna poslanca Ivan Starc in Vinko Poljanec. Zadnji je npr. govoril 11. aprila 1926 o velikem pomenu izobrazbe v današnji dobi. Nato so igrali Škocijanarji Divjega lovca. Isto leto so pripravili Žifrajčani igri Svojeglava Minka in Županova Micka. V »Koroškem Slovencu" piše: »Nobenega poročila nismo' priobčili, nobenih plakatov nabili, samo naših 14 godcev s pihali smo vabili, da so prvič nastopili in pri igrah sodelovali, pa smo imeli polno dvorano občinstva. Le žal, da obljubljenega govornika ni bilo. Manjkalo je pouka, bilo pa je tem več zabave." Spet so z velikim uspehom igrali Miklovo Zalo. Preko žitrajskega odra so šle med 20. in 30. letom vse na Koroškem znane igre: razen že omenjenih še Rokov- njači, Deseti brat, Mati, Zakleta graščina, Najdenje sv. križa, Dva para se ženita, Čevljar in baron, Zlata krona in še nekaj drugih. V tem času je postal zmeraj močnejši tudi zbor, ki ga je vodila tedanja organistka v Žitari vasi Gabrijela Smolnik, roj. Tavčar. Tudi leta 1931 ve »Koroški Slovenec" poročati, da se je društvo razmeram primerno dovolj gibalo, zakaj uprizorilo je tri igre: Bogatinovo smrt, Legionarje in Rokovnjače. »Udeležba je bila vsakokrat sijajna, četudi je nagajalo slabo vreme, kar pač znači, da slovensko ljudstvo ne opusti kmalu tega, kar mu je vkoreninjeno v srce," pravi časopis. Iz leta 1932 vemo, da so bile igrane igre Danes bomo tiči, Mala pevka, Mi-klova Zala, Prisega opolnoči, Genovefa fer Miklavžev večer z igro' Slehernik. Leta 1933 so igrali Zitrajčani Dva gluha in za Miklavžev večer so pripravili igro Veriga. Gospodična Milka Hartman je imela leta 1934 v Narodnem domu gospodinjski tečaj, ki je bil dobro obiskan. Zat-ključna prireditev je vsebovala razstavo kuharskih izdelkov, petje, prizore, deklamacije ter igro Mati in gruda1. Isto leto so Zitrajčani še igrali igro' Pri kapelici. Zmeraj je pel tudi domači pevski zbor pod vodstvom Gabrijele Smolnik. Za božič pa so igrali Finžgarjevo dramo Naša kri. Med odmori so peli pevci šentviškega moškega zbora pod vodstvom pevovodje Andreja Mičeja. Konec februarja 1935 je pripravila »Trta" veseloigro Ubogi samci, junija pa so igrali Črno' ženo, igro, ki jo je po povesti tirolskega pisatelja Reimmichla priredil g. Albert Breznik. Dvorana je bila dvakrat zasedena. Šmihelski oz. gali-ški tamburaši so s svojim dovršenim svi-ranjem doprinesli k dobremu razpoloženju. S to igro se je Albert Breznik, ki je služil pri Drobežu in bil v tem času duša društva, poslovil od Žitare vasi. »Pet let je bil v Žitari vasi in je žrtvoval vse svoje proste ure, da je dvignil Trto do njenega nekdanjega ugleda," piše „Ko-roški Slovenec". Iz leta 1936 vemo, da je „Trfa" pripravila igro Krivoprisežnik. Nastopili so tudi pevci iz Šentvida in Šentlipša ter tamburaši iz Galicije. Društvo je delovalo vse do leta 1938, ko je nacistična oblast zahtevalai ključe od Narodnega doma. Tedanji učitelj je odpeljal knjige v šolsko drvarnico'. Kulturno delo je zaspalo. Jožef Rutar si je radi aktivnosti na društvenem polju nakopal skrivne in fanatične nasprotnike. Ko je prišel čas okupacije, je bil prva žrtev terorja1. Ni se več vrnil. Prosvetni dom pa je med vojno postal žrtev plamenov. Kar je še bilo društvenega imetja v domu, je pogorelo. Po drugi svetovni vojni je bilo društvo pod imenom Slovensko prosvetno društvo „Trtai" v Žifari vasi znova! obnovljeno. Ker je bil Narodni dom porušen, so igrali nekajkrat na Habnerje-vem skednju v Malčapah. Tedaj so igrali Lumpacija vagabunda, Desetega brata ter Našo- kri. Tudi zbor so začeli obujati. Prvi začetki so bili doni. Slovenska prosvetna zvezo je s pomočjo dobrotnikov iz Podjune in Roža ter domače mladine Narodni dom zopet pozidala. S tem so1 bili sicer ustvarjeni novi pogoji za kulturno delovanje, vendar sta vojna: in vsa kampanja proti Slovencem zadala društvu tako močan udarec, da' se to ni več moglo' dvigniti do nekdanjih višin. Leta 1952 je priredila „Trfa" kuharski tečaj, ki ga' je vodila Milka' Hartman iz Libuč. Z zaključno prireditvijo tega tečaja; je bil Narodni dom znova otvorjen. Leta 1954 so’ uprizorili tam igro V Ljubljano jo' dajmo. V naslednjih letih je društveno delovanje skoraj popolnoma' ponehalo. Bilo je nekaj gostovanj. Društvo- je bilo samo še organizator, dokler ni prirasla nova' generacija, ki je kot tarna! mladina deloma prevzela društveno' tradicijo. Zadnja igra v Narodnem domu je bila leta 1959, ko so igrali igro Trije tički. Hiša je ostala prozna in začelai počasi razpadati. Čas je šel naprej in marsikaj ne odgovarja več današnjim predpisom. Ko je postailo društvo popolnoma pasivno, je poskusil župnik Matevž Nagele s farno mladino nadomestiti nekdanjo kulturno tradicijo'. Farna mladina' je priredilo zlasti v Goričah pri Rlantevu in v šentlipški farni dvorani celo vrsto uspelih iger. Ti mladi ljudje okoli župnikai ter sfa^ rejši že od nekdaj izkušeni prosvetaši iz bližnje in daljne okolice so potem leta 1972 obnovili društvo „Trtai". Moški zbor pod vodstvom Jozeja Starca je začel z vajami. Jeseni 1972 je nastopila „Trta" že pri 60-letnici „Danice" v Šentprimožu. Sledila' sta koncert v farni dvorani v Šentlipšu fer spevoigra Kovačev študent, s katero so potem gostovali Žifrajčani pri sosednih društvih. Sedaj si je zastavilo društvo program, ki je vseboval redne prireditve. Vsako leto je sodelovala „Trta" pri občinskem dnevu starih fer poskusila s slovensko pesmijo ob tej priliki olepšati prireditev ljudem, ki so v mladosti skoraj vsi rasli s slovensko pesmijo. Med redne prireditve pa spadajo' od tedaj koncerti oz. kulturni večeri v poletnih mesecih, ki so namenjeni tako domačinom kot turistom. S tem se je vključila „Trta" med tista slovenska društva, ki hočejo s svojimi nastopi posredovati turistom naše kulturne dobrine: pesmi, glasbo' in folkloro. Žifrajski pevci so fudi redno gostovali pri podobnih prireditvah za turiste v okolici St. Vida in Dobrle vasi. Razen teh nastopov v bližnji okolici in po ostali južni Koroški je „Trta" gostovala v skoraj vseh večjih krajih Slovenije. Sodelovala je pri srečanjih moških zborov. Tako srečanje je v zadnjih dveh letih dvakrat priredila pri Rutarju v Žitari vasi in spada s tem med glavne organizatorje takih množičnih prireditev. Razen že omenjenih prireditev so nastopali žifrajski pevci pri mnogih obletnicah, proslavah, svečanostih in spominskih prireditvah ter pri pogrebih in porokah. Sedemdeset let je dolga doba, to je čas s fazami plodovitega delovanja in fazami trpljenja in molčanja. Po zagonu ustanoviteljev ter prvem močnejšem udarcu v prvi svetovni vojni, je prišla nova vigred, ki je pustila „Trto" znava zacveteti. Prišla je druga' zima — kruta druga svetovna vojna — uničila je skoraj vse. Le težko je „Trta" spet oživela. Hirata je, a iz skoraj nevidnih korenin so pognale nove mladike, polne življenja. Zato lahko rečemo s Cankarjem: Svetlejši iz noči zasije dan, življenje mlado vre iz starih ran in iz trohnobe se rodi vstajenje. Stanko Wakounig Letno poročilo SPD „Zarja“ v Železni Kapli V koledarju Slovenske prosvetne zveze zet leto 1977 smo prej kratko kot obširno predstavili Slovensko prosvetno društvo „Zarja" v Železni Kapli. Poročali smo nekaj iz zgodovine kulturno-prosvetnegai delovanja v našem kraju ter predstavili posamezne sekcije, ki v ta namen delujejo danes v „Zorji". Oktobra 1977 je „Zarjo" z več prireditvami proslavila svoj 70-letni jubilej. Na slavnostnem koncertu, ki se ga je udeležilo tudi veliko število častnih gostov, se je društvo ponovno predstavilo s svojo zgodovino in s svojim današnjim delom. Nastopale so vse društvene skupine in jubilej je bil vsaj za nas mnogo bolj dostojen in pomemben, kot ga prikazujejo sličice, ki so nato izšle o njem v Koroškem koledarju 1978. Ker je bil takrat, oktobra, uredniški rok že zaključen, hočemo objaviti letos neke vrste „Letno poročilo'", ki bo zajelo obdobje po- društvenem jubileju. „Letno poročilo" zajema vse prireditve SPD „Zarja” od oktobra 1977 pa- do oktobra 1978. Od oktobra do oktobra zato, ker je ostali čas do konca leta potreben za nastajanje koledarja v tiskarni. Vseeno pa je v poročilu podan primeren pregled enoletnega dela, medtem ko so na koncu dodane še prireditve, ki jih je „Zarjo" načrtovala v novembru in decembru 1978 oz. jih vsaj deloma- tudi že izvedla do izida koledarja. V okviru SPD ..Zarja" delujejo tri folklorne skupine „Letno poročilo" noj pokaže, da smo v Železni Kapli po našem jubileju šli na delo s starim in enakim zanosom tudi v osmo- desetletje našega društva. Rredoči naj širokemu krogu bralcev, koliko požrtvovalnosti je potrebne s strani vseh tistih, ki kakorkoli prispevajo k delu v „Zarji". Vse one, ki bi slovensko kulturo1 na Koroškem najraje zamolčali, in predvsem tiste, ki ob raznih priložnostih govorijo- o zakonih in o podporah v prid manjšim (vključno finančne podpore), pa naj stalno opominja na nevzdržnost njihovih besed. Povedati jim je treba, da je naštete uspehe doseglo društvo- izključno- z lastnim požrtvovalnim delom in idealizmom, mnogokrat z nesebičnim odrekanjem osebnim potrebam ter s pomočjo redkih resničnih prijateljev iz tistih vrst, ki so tu nagovorjene. Pomagalo nam ni preštevanje, pomagal nam ni noben julijski ali kakršenkoli drugi zakon, zato je tukaj mesto za- našo nedvoumno izjavo: „Te zakone, sprejete brez našega sodelovanja in v našo- škodo, odločno in dosledno odklanjamo!" Kadar pa bo spet govora- o zakonih in o pospeševanju manjšine, merodajne vljudno- vabimo tudi v Železno Kaplo — da bomo sami mogli povedati, kakšne in kolikšne pomoči smo Slovenci v našem kraju resnično deležni. „Letno poročilo-" bo bral marsikdo. Gotovo ga bodo brali tudi tisti, ki so- v njem tolikokrat omenjeni. Vsem pevcem, plesalcem, igralcem, tamburašem in številnim drugim prosvetnim delavcem naj bo v zahvalo za njihov trud. Ko bodo- prebirali beležke iz minulega leta; bo ta; in oni našel vmes tudi marsikatero prireditev, ki jo je medtem že bolj ali manj pozabil. Želim mu, da bi se ob tej ali oni omenjeni prireditvi spomnil enega ali drugega osebnega doživetja — lepega in vzpodbudnega. Obenem pa naj vsakemu posebej da poguma, volje in moči, da bo tudi v bodoče pripravljen sodelovati, pa naj bo- tu pa tam še tako težko — v zavesti, da je njegov doprinos nujno potreben. „Letno poročilo" naj bo bilanca, ob kateri bo možno opravljeno delo vsaj nekoliko- vrednotiti, hkrati pa tudi začrtati smernice in poti za prihodnjo- dobo. Ob prebiranju bo mogoče zaslediti, da nekaterih prav tako pomembnih kulturnih zvrsti manjka. Poleg drugih pride človeku v prvi vrsti na misel udejstvovanje na literarnem in delo na knjižničarskem področju. Slovensko branje se mi zdi v vsakem pogledu bistvenega pomena, saj brez učenja- in branja materinega jezika ni možno dolgoročno- ohranjevati lastno kulturo — še posebej, ker ne more zadostovati vloga in delo šole v tej smeri. Spet bo treba postaviti na noge društveno dramsko sekcijo-. Pa tudi družabnosti naj bo nekoliko več, sicer postane prostovoljno kulturno delo zelo umorno in naporno ter je poleg tega- za- vsakega posameznika povezano celo z materialno- zgubo-. Vendar to nikakor ne pomeni zahteve po plačevanju z denarjem — zahteva- je: z veseljem. „Letno poročilo" naj bo pobuda in prošnja- tudi vsem tistim, ki bi v našem društvu radi sodelovali. Zdi se mi, da je to mogoče vsakemu brez razlike — in je zato tudi vsak dobrodošel. Toliko je dela, do prav povsod (pri pevcih, plesalcih, tamburaših, igralcih, v športni sekciji, v odboru in še kje) potrebujemo pomoč in podporo. Že samo s tem, da postanete član društva; nam je veliko pomagano-. Žalostno bi bilo; če bi toliko dela prepuščali le enim, sami pa stali ob strani ali samo kritizirali. Torej je danes in zmeraj vsak vabljen, da, se vključi — kajti z združenimi močmi bo možno še več doseči. „Letno poročilo" naj bo v ponos tudi naši centralni organizaciji Slovenski prosvetni zvezi. Bo pa naj tudi izraz naše želje, da nam nudi še več pomoči (v obliki vsakovrstnih tečajev, seminarjev, predavanj, strokovne pomoči in drugih podpor) kot doslej. Tudi s tem bi bilo mogoče še več ustvariti. Ob „Letnem poročilu" pa je treba spomniti še na- to, da v njem ni zabeleženih nobenih vaj, čeprav brez feh nikdar ne gre. Lahko rečemo, da1 ima povprečno' vsak teden vajo eden od pevskih zborov. Vseeno- je, ali vadimo- za moški zbor, za mešani zbor ali zai pelje v cerkvi — pevci morajo v letu na vaje več kot 50-krat, saj delo na tem področju nikdar ne prekinemo. Tudi folklorne skupine imajo bolj ali manj redne vaje. Prva skupina jih ima največ, saj obnovi svoje znanje vsaj enkrat pred vsakim nastopom; ker je teh zelo veliko-, se nabere tudi lepo število vaj. Zelo pridno je vadila druga skupina, ki se je v minulem letu pripravljali a- za prvi nastop, kateremu jih je potem sledilo- še več. Kadar so nastopali pionirčki, je bila vsaka vaja še toliko bolj potrebna. Tamburaši vadijo že od vsega- začetka- redno vsako soboto. Vse to pomeni ob pregledu prireditev dodatno še nešteto ur vaj in ogromno truda. Zato vsem vodjem skupin, učiteljem, voditeljem, zborovodjem, dirigentom, organizatorjem in pomočnikom, šoferjem in drugim, ne nazadnje pa- tudi staršem otrok — torej vsem, ki jih tu ni mogoče imensko navajati, najlepša zahva-lai, povezana s prošnjo-, da bi tako bilo- tudi v bodoče! 1977 8. okt.: Dopoldan zapojo cerkveni pevci pri poroki v Železni Kapli. Zvečer nastopajo moški zbor, mešani zbor in folklorna skupina prvič v Slovenskih Konjicah. Skupine izvajajo celovečerni program, prireditelj — občinska skupnost Slovenske Konjice — pa našemu društvu podari zlate in bronaste značke z emblemom našega društva, ki so namenjene aktivnim članom oz. za prodajo. 12. okt.: V okviru praznovanj 70-letni-ce SPD „Zarja“ pripravimo tu-di prireditev za otroke in šolarje. Ta dan gostuje Prešernovo gledališče iz Kranja z lutkovno predstavo. 15. okt.: V okolici Železne Kaple prižgemo kresove v pozdrav našemu jubileju. 16. okt.: SLAVNOSTNI KONCERT SPD „Zarja“ ob 70-letnici. Na jubilejni prireditvi se predstavijo vse skupine, ki trenutno delujejo v društvu, udeleži pa se praznika mnogo častnih gostov. Dvorana v Železni Kapli je nabito polna in proslava izzveni kot mogočna kulturna in narodnopolitična manifestacija. Zaslužni društveniki in pevci prejmejo Drabosnja-kova priznanja Slovenske prosvetne zveze v Celovcu in Galusova priznanja Zveze kulturnih organizacij Slovenije, mnogih čestitk pa je deležno tudi jubilejno društvo. Po slavnostnem koncertu ples in zabava v hotelu Obir. 17. okt.: Cerkveni pevci se poslovijo na pogrebu v Železni Kapli od gospe Pečnik p. d. Plaznice v Beli. 22. okt.: „Zarja" priredi pravtako v okviru 70-letnice literarni večer DSPA v hotelu Obir. Istočasno se otvori enotedenska knjižna razstava, ki jo je pripravila Centralna knjižnica SPZ v Celovcu. Literarnega večera se udeleži lepo število literatov, obisk branja in razstave s strani prebivalstva pa ni preveč zadovoljiv. Ta dan opravi tudi prva folklorna skupina svoj nastop. Z nekaj plesi nastopi na 20-letnici delovanja klubov OZN Slovenije v Celju. 22. /23. okt.: Prof. Rajšter vadi pevce v Železni Kapli. 23. okt.: Posojilnica v Dobrli vasi povabi našo pionirsko folklorno skupino, ki se tamkajšnji mladini predstavi ob dnevu varčevanja. 25. okt.: Tradicionalni KONCERT OB DRŽAVNEM PRAZNIKU. Na njem sodelujejo Obirski ženski oktet, mešani zbor SPD „Danica“, moški zbor „Trta“ ter mešani zbor, moški zbor in tamburaši »Zarje". Ob tej priložnosti nedvoumno odklonimo tristrankarske ukrepe kot krivične. 1. nov.: Cerkveno petje. 4. in 5. nov.: Srečanje amaterskih zborov v Valjevu. Udeleži se ga tudi mešani zbor „Zarje“ in prejme za svoj nastop posebno odlikovanje. Pevci se še danes spominjajo prve vožnje z letalom, pravtako pa tudi dolgotrajne rajže z vlakom nazaj, saj leži Valjevo južno od Beograda v Srbiji in je na eno stran okoli 600 km daleč. 6. nov.: Na SREČANJU FOLKLORNIH SKUPIN pod geslom »Čez tri gore, čez tri dole" v Trstu sodeluje tudi prva folklorna skupina SPD »Zarja", druge skupine so iz Trsta, Cente, Rezije, Benečije, Gorice, Rovinja in Ptuja. 12. nov.: Republiški konferenci ZSM Slovenije in navzoči komisiji, ki pregleduje partizanska grobišča na Koroškem, ter ostalemu spremstvu zapojeta v hotelu Obir mešani in moški zbor »Zarje". 20. nov.: Cerkveno petje. 25. nov.: Vse krajevne slovenske organizacije, ki so podpisale peticijo, naslovljeno meseca septembra na občino Železna Kapla-Bela, se odzovejo dvojezičnemu vabilu na razgovor o zahtevah. Edini rezultat: obljuba, da okoliške doline v občini dobijo dvojezične napise, trg sam pa le reklamno tujskoprometno tablo z napisi v več jezikih, radi slovenskem. — Folklorna skupina nastopa skupno s SPD »Danica" na Koroškem večeru v Kranju. 27. nov.: Cerkveno petje. 1. dec.: Sestanek folklorne skupine, kjer se pogovorijo o organizatoričnih stvareh. 4. in 8. dec.: Cerkveno petje. 10. dec.: SPD »Zarja" posodi ime, da na vabilo krajevnega odbora ZSM lahko nastopa v farni dvorani mladina iz ljubljanske občine Moste Polje. Na instrumentalnem in pevskem koncertu še posebej ugaja harmonikarski orkester. 18., 24., 25. in 26. dec.: V božičnem času velikokrat pojemo v cerkvi. 31. dec.: SPD »Zarja" in hotel Obir priredita skupno SILVESTROVANJE. Celo noč vlada veselo razpoloženje. Prijateljem, sorodnikom, poznanim društvom širom Koroške, Slovenije in drugod smo že poslali voščila, med seboj pa si zaželimo vse najboljše opolnoči. 1978 1. jan.: Vsako leto začnemo s cerkvenim petjem. 6. jan.: Prosvetaši SPD »Zarja" pojejo v cerkvi; mešani zbor počasti tudi 80-let-nico domače POSOJILNICE z nekaj pesmimi (ob slavnostni seji v hotelu Obir); mnogo ljudi iz našega kraja pa se udeleži SLOVENSKEGA PLESA v Celovcu. 8. jan.: Spet cerkveno petje. 16. jan.: Prva društvena seja v letu —• začrta se delo in pripravi terminski koledar (tudi za potrebe občine). 25. jan.: Druga društvena seja. 5. feb.: Športna sekcija izvede jubilejne X. SANKARSKE TEKME, ki jih zaradi dežja nismo mogli izvesti prejšnjo nedeljo. 17. in 18. feb.: XI. pevskega srečanja OD PLIBERKA DO TRABERKA se prvič udeleži radi mešani zbor „Zarje“. V organizaciji ZKPO Ravne na Koroškem sodeluje na srečanju okoli 30 zborov in približno 800 pevcev, nastopi pa se odvijajo na šestih odrih. Mešani zbor zapoje prvi dan v Mežici in v Pliberku, drugi dan pa na zaključni akademiji v Ravnah. 19. feb.: Na sporedu so IX. SMUČARSKE TEKME. Za prijatelje zimskega športa pripravimo prvič tekmovanje v smuku. Proga je pri Možganu v Koprivni. — Pevci pojo v cerkvi. 25. feb.: Prva folklorna skupina zapleše izletnikom Kompasa v hotelu Obir. 5. marec: Cerkveno petje. 12. marec: Za DAN ŽENA zapoje zbranim ženam v hotelu Obir moški zbor SPD „Zarja“. Ta dan petje tudi v cerkvi. 19., 23., 25. in 26. marec: Pojejo cerkveni pevci. 8. april: „Zarja“ priredi v hotelu. Obir VESELI VEČER. Na družabni prireditvi sodelujejo Ženski pevski zbor iz Črne, ansambel „Zvonkota Ortana" in Obirski ženski oktet. 9. april: Petje v cerkvi. — Zbor se na pokopališču v Železni Kapli pokloni tudi narodnemu heroju F. Pasterk - Lenartu in vsem ostalim žrtvam. Spominjamo se 35-letnice njegove smrti. Lenart je bil nekoč predsednik „Zarje“. 16. april: Na mogočni proslavi 70 LET SLOVENSKE PROSVETNE ZVEZE v Mestnem gledališču v Celovcu nastopijo vse društvene skupine: tamburaški zbor, pionirska folklorna skupina, prva folklorna skupina, moški in mešani zbor. Iz Železne Kaple pa še Lovski pevski zbor in ansambel Spiders. 23. april: Tretja društvena seja. 26. april: Razgovor zastopnikov društva z gospodom župnikom. Od 28. aprila do 1. maja: Prva folklorna skupina „Zarje“ in Obirski ženski oktet z Valentinom Polanškom na gostovanju v Švici, kjer Delovna skupnost za cerkveno izobrazbo odraslih Langnau omogoči omenjenima skupinama pod geslom „Begegnung-Srečanje“ več nastopov. Skupini, ki imata tako častno in odgovorno nalogo, da informirata švicarsko javnost o prisotnosti koroških Slovencev v Avstriji in opozorita na nerešeno manjšinsko vprašanje, opravita več nastopov v Langnauu in Bernu (glavnem mestu). Mladinska folklorna skupina je sodelovala tudi na srečanju folklornih skupin v Prekmurju 30. april: Igralska skupina SPD „Danica" gostuje na povabilo „Zarje“ v Železni Kapli in prikaže igro VOLKODLAKI. 3. maj: Kot vsako leto, sodelujejo pevci „Zarje“ pri opravljanju starega običaja FLORJANOVEGA PETJA. V Lepeni in Lobniku posnamejo to lepo šego tudi na film, ki naj bi prikazal društveno življenje. 4. maj: Cerkveno petje. 7. maj: Železnokapelški otroci vabijo na materinsko proslavo. Staršem in materam pripravijo igro, petje in recitacije, s svojimi vižami pa zabava tudi tambu-raški zbor „Zarje“. 8. maj: Zveza slovenskih organizacij na Koroškem skupno S krajevnimi zaupniki vabi na javno diskusijo O GOSPODARSKIH VPRAŠANJIH OBČINE. Poleg številnih zasebnikov in zastopnikov ustanov občine se posveta udeležijo tudi zastopniki „Zarje“. 13. maj: Aktivna članica prve folklorne skupine Sporn Travdi stopi v poročni stan. V cerkvi ji praznik olepšajo cerkveni pevci, v hotelu, kjer je svaeovanje, pa njej in ženinu zapleše še folklorna skupina. 13. maj: V kopališču obhajajo Materinski dan SPO-žene, katerim zapleše pionirska folklorna skupina SPD „Zarja“. 14., 25. in 28. maj: Petje v cerkvi. 20. /21. maj: SPD „Zarja“ z moškim zborom, mešanim zborom in folklorno skupino ter ansamblom „Drava“ iz Borovelj izvede celovečerno kulturno prireditev v OSIJEKU na Hrvatskem. Blizu Osijeka se izteka naša Drava v Donavo, po cesti pa je do tja okoli 500 km. Gostovanje, nastop na mestnem trgu (na prostem) kakor celotna organizacija (prevoz, prenočevanje v najlepšem hotelu mesta „Osijek“ in drugo) zelo dobro uspe. Zato Turističnemu društvu Osijek, ki je prireditelj TURISTIČNEGA TEDNA in s tem tudi našega gostovanja, še enkrat prav lepa hvala! 21. maj: Doma v Železni Kapli nas — deloma nepričakovano — obiščejo otroci Društva prijateljev mladine Dravlje. Škoda, da njihovega bogatega kulturnega Sporeda v hotelu Obir ne more obiskati več ljudi. Kljub neljubi pomoti in kratko odmerjenemu času pa je vzdušje kar se da prijetno. 22. maj: Za delegacijo novinarjev iz Nemčije in Avstrije, ki se mudi v naši občini, pripravi Turistično društvo oz. hotel Obir v svoji dvorani pester KOROŠKI VEČER — KARNTNER ABEND. V polni dvorani nastopajo MGV Gemischter Chor Eisenkappel, Volkstanz-gruppe Eisenkappel-Vellachtal, mešani zbor „Zarje“ in prva folklorna skupina „Zarje“. Lepa dvojezična kulturna prireditev. Za več razpoloženja pa poskrbijo „Fantje izpod Obirja". 24. maj: SPD »Zarja" čestita ob priliki slavnostnega koncerta ob 95-letnici MGV Gemischter Chor Eisenkappel. 25. maj: Na vsakoletnem SREČANJU MOŠKIH ZBOROV pri SPD „Trta“ v Žitari vasi zapoje poleg zborov „Trta“, „Edinost“ iz Pliberka, „Vinko Poljanec" iz Škocijana, „Edinost“ iz Štebna in ansambla „Drava“ iz Borovelj tudi moški zbor „Zarje“. 31. maj: Četrta društvena seja. 10. jun.: Železno Kaplo obišče 180 članov društva finančnih delavcev Slovenije. Njihov izlet olepšajo člani prve folklorne skupine, ki jim pripravijo kratek nastop v hotelu Obir. 11. jun.: K prvemu obhajilu spada seveda tudi cerkveno petje. 15. /16. jun.: Člani filmske ekipe, ki v poletnih mesecih snema v našem kraju film VAS OB MEJI, se zaradi sodelovanja oz. komparserije pogovarjajo tudi z „Zarjo“. V dvojezičnem filmu DORF AN DER GRENZE — VAS OB MEJI sodelujejo igralci iz Avstrije, Italije in Jugoslavije ter številno domače prebivalstvo. Po naročilu ZDF in ORF snema filmska družba, režijo pa vodi F. Lehner. 16. jun.: Že več let prihajajo v Železno Kaplo turnusi starejših ljudi na oddih. Gostom iz okraja Beljak, nastanjenim pri Brunnerju, tudi letos zapojeta moški in mešani zbor SPD „Zarja“ nekaj slovenskih in nemških pesmi. 17. jun.: Po več letih nastopita moški in mešani zbor „ Zarje" spet pri sosedih. PD na Jezerskem nas povabi za njihov praznik na SPOMINSKO PROSLAVO, kjer izvedemo pevski koncert. 18. jun.: Pojemo spet v cerkvi. 20. jun.: Brez pripravljalnega sestanka ne bi bilo mogoče izvesti bližajoče se Poletne noči. 22. jun.: Prva folklorna skupina nastopi v hotelu Obir za zadovoljne goste iz Nemčije. 1. jul.: Veselemu slavju — poročita se člana društva Janko Kelih in Urh Emi — se pridružijo tudi cerkveni pevci. 2. juh: V Železni Kapli pojo cerkveni pevci, v Selah na žegnanju pa na vabilo gasilskega društva nastopi pionirska folklorna skupina „Zarje“ s kratkim sporedom, v katerem sodelujejo še druge skupine. (Doppelquintett des Madrigalchores in Obirski ženski oktet). 7. jul.: Prireditelj KOROŠKEGA VEČERA za tuje goste pri Uranku v yese-lah je SPD „Danica“. K sodelovanju je povabljena tudi prva folklorna skupina „Zarje“, ki se rada udeleži in zna tudi navdušiti. 8. juh: Prosvetaši „Zarje“ in prijatelji društva ves dan pripravljajo tradicionalno in jubilejno 5. POLETNO NOČ, M se prične zvečer pred občinskim kopališčem v Železni Kapli. Z velikim trudom je za vse obiskovalce najbolje poskrbljeno, posebno pa privlačijo še domači krapi, dobra jedila, ansambel Korali in dejstvo, da je POLETNA NOČ na prostem. Čeprav je letos malo mraz, je obisk množičen; navzočih je tudi več častnih gostov. — Zaradi terminskega sovpadanja mora folklorna skupina odpovedati sodelovanje na „Trachtenfest“ v Vrbi ob Vrbskem jezeru. 14. jul.: Nastop prve folklorne skupine na KOROŠKEM VEČERU na Breznikovem kampu odpade zaradi slabega vremena. 16. juh: Tudi SPD „Trta“ prireja „Ve-čere slovenske pesmi in folklore" za tuje goste. Pri sosednjem društvu v Žitari vasi (dvorana pri Rutarju) in pred številno publiko nastopijo, zapojejo in zaplešejo tudi letos moški zbor, mešani zbor in prva folklorna skupina „Zarje“. 22. jul.: Kolo SREČANJ ŠTIRIH PEVSKIH ZBOROV se vrti že drugič. K lepi in tudi mogočni pevski manifestaciji se zbero Moški pevski zbor iz Stražišča pri Kranju, Moški pevski zbor DPD Svoboda Bratov Milavcev iz Brežic, Pevski zbor Vasilij Mirk iz Proseka v Italiji in pevski zbor SPD „Zarja“ iz Železne Kaple na gradu v BREŽICAH. 1979 bo to srečanje v Proseku, 1980 pa zopet v Železni Kapli. 23. jul.: Čeprav še utrujeni od dolge vožnje iz Brežic, se prosvetaši in^prijatelji „Zarje“ v lepem številu udeležijo POHODA NA OBIR, ki ga prireja sosednje SPD „Obir“. Ob lepem vremenu se zbere na vrhu preko 100 „planincev“, ki se po pozdravnih besedah prireditelja spomnijo umrlega Hermana Velika. 24. jul.: Društvo „Zarja“ se na pripravljalnem sestanku pogovori o bližajočem se Folklornem srečanju in razdeli organizacijsko delo. 30. jul. 2. FOLKLORNO SREČANJE V ŽELEZNI KAPLI. Prireditelj SPD „Zarja“ je seveda že dan poprej opravilo vsa potrebna dela. Na srečanju samem pa je dosti opravka s sprejemanjem nastopajočih skupin, s pogostitvijo in drugim. Za Železno Kaplo je FOLKLORNO SREČANJE ena najlepših, najbolj privlačnih, pa tudi po obisku najštevilnejših prireditev. Edinstvena je tudi povorka skozi trg, medtem ko srečanje zaključijo nastopi pred hotelom Obir. Sodeluje 9 ansamblov oz. 180 nastopajočih: Godba iz Slovenskih Konjic, Folklorna skupina Preddvor, Folklorna skupina LIP iz Slovenskih Konjic, Folklorna skupina SKD iz Globasnice, Folklorna skupina Eisenkappel-Vel-lachtal, tamburaški zbor in tri folklorne skupine SPD „Zarja“. V tej družbi odlično opravi svoj prvi nastop druga folklorna skupina domačega društva. Za zaključek zabava s Spidersi. 4. avg.: Po uspešni krstni predstavi že spet nastopa druga folklorna skupina, tokrat skupaj z Obirskim ženskim oktetom na Večeru slovenske pesmi in folklore v hotelu Korotan ob Vrbskem jezeru. Poslušalci in gledalci so spet enkrat tuji gostje. 6. avg.: Zmeraj se pri nas posebej lepo opravlja žegnanje v Smarjeti v Remšeni-ku. K temu doprinesejo seveda tudi cerkveni pevci. 11. avg.: Še je glavna sezona in v Ločah ob Baškem jezeru priredi SPD „Je-pa-Baško jezero" FOLKLORNI VEČER. Poleg domačih pevcev in tamburašev pojeta še sestri Velik in plešejo člani prve folklorne skupine SPD ,.Zarja" iz Železne Kaple. Tudi ta prireditev je namenjena v prvi vrsti gostom, katerim predstavi posamezne točke sporeda ravnatelj dr. Vospernik. 12. avg.: V Slovenji Plajberk pridemo Kapelčani le malokrat. Druga folklorna skupina pa je tu že na svojem tretjem nastopu. Spored oblikujejo še moški zbor „Trte“ iz Žitare vasi in sestri Čertov. Vabi pa SPD „Vrtača“. 13. avg.: Vsako leto pojejo cerkveni pevci na žegnanju v Šentlenartu. Tako tudi letos. Slučajno pa isti dan prireja občina Železna Kapla-Bela vsakoletni DAN STARIH. Tudi praznik naših starejših občanov je povezan s kulturnim programom. Ker pa istočasno ni mogoče biti povsod, v šotoru pred občino tokrat ne moremo nastopati. 15. avg.: Velika Gospojnica — žegnanje v Železni Kapli. K Mariji v Trnju pridejo romarji iz vseh krajev. Cerkveni pevci se še posebej potrudijo. — Zvečer MGV Vellachtal vabi na KOROŠKI VEČER — KARNTNER ABEND. Za naše društvo se odzove druga folklorna skupina. V dvorani gostilne Schmautz je bilo menda slišati nekaj o „Windische Kultur ...“ 19. avg.: Zveza slovenskih organizacij in krajevno združenje Zveze slovenske mladine priredita v hotelu Obir tiskovno konferenco, posvečeno aktualnim gospodarskim in drugim problemom v občini. Na njej sodeluje poleg drugih tudi SPD ..Zarja". — Zvečer pa nastopi v šotoru, ki ga je bilo treba postaviti z združenimi močmi, znani ansambel iz Slovenije »Pepel in kri". Seveda se tudi te prireditve udeležimo v lepem številu. 20. avg.: Že pred leti sta se pionirski folklorni skupini TVD Partizan Markovci pri Ptuju in SPD »Zarja" iz Železne Kaple pobratili. Sodelovanje skupin je res bratsko in vzorno. Zasluge za to pa gredo predvsem predsedniku Jožetu Štrafeli in predsedniku Petru Kuharju oz. Heleni Kuhar. — Na današnji dan praznujejo v Markovcih 40-letnico folklornega udejstvovanja. Jubilejne prireditve v obliki srečanja folklornih skupin se iz našega kraja udeležita kar dve folklorni skupini, in sicer pionirska in druga. Med potjo v Ptuj je še toliko časa, da se naši folklo-raši ustavijo v Mozirju, kjer v okviru razstave »Hortikultura 78“ izvedejo kratek nastop. 26./27. avg.: Druga folklorna skupina s spremstvom se poda na dolgo rajžo. Preko matičnih in domačih kulturnih organizacij smo dobili vabilo, da se udeležimo LIPOVE JANŠKEGA SREČANJA. Kljub dežju se je na prireditvi zbralo daleč preko 3000 ljudi in je bil nastop naše skupine nagrajen z burnim aplavzom. Kot edina zamejska skupina smo se najbolj čudili temu, da v tem kraju na Hrvaškem v medsebojnem razumevanju in spoštovanju živi kar sedemnajst narodnosti. Ko smo pri tem pomislili na našo Koroško, nam je bilo kar tesno pri srcu. Enako pa tudi, ko smo na tem potovanju obiskali Jasenovac z monumentalnim spomenikom žrtvam fašističnega terorja in videli dokumentarni film o teh grozodejstvih. 27. avg.: Doma v Železni Kapli so ta dan cerkveni pevci peli veselemu dogodku. Hvala Marica, nekdanja članica folklorne skupine, je prišla z Dunaja, da se poroči v domačem kraju. 1. sept.: Peta društvena seja — pred začetkom šolskega leta posvetijo posebno pozornost prijavam k dvojezičnemu pouku. 6. sept.: Ta dan pokopljemo v Železni Kapli Miho Sadovnika in Katico Petrič. Na obeh pogrebih pojejo cerkveni pevci. 10. sept.: Cerkveno petje; prva folklorna skupina pa nastopi popoldne v Globasnici, kjer praznujejo 30-letnico nt. 17. avg.: Cerkveni pevci pojejo ob pogrebu Matije Woschanka. 22. sept.: Izletnikom IMP iz Ljubljane zapleše v hotelu Obir prva folklorna skupina našega društva. 23. sept.: Na obisku med koroškimi Slovenci se mudi Kmečka zveza iz Trsta. 150 gostov prenoči v hotelu Obir v Železni Kapli, kjer jim domače društvo pripravi kratek kulturni večer, pri katerem sodelujeta mešani pevski zbor in prva folklorna skupina SPD „Zarja“. — Istega dne pozdravi v Železni Kapli s slovensko pesmijo socialnega ministra Weissenberga moški zbor „Zarje“. Pevci zapojo skupaj z MGV Rechberg tudi ob zaključku zborovanja. 24. sept.: SPD „Trta“ v Žitari vasi praznuje svojo 70-letnico s slavnostnim koncertom. Poleg drugih zborov sosednih društev iz Podjune ter godbe iz Mežice čestita s pesmijo tudi mešani zbor SPD „Zarja“. 30. sept. in 1. okt.: Prva folklorna skupina SPD „Zarja“ skupno s SPD „Dani-ca“ gostuje na Zgornjem Avstrijskem, kjer sodeluje v okviru Pettenbacher Kultur-woche v kraju Pettenbach (blizu Krems-miinstra). Prireditve se udeleži tudi zgor-njeavstrijski deželni glavar. Za zaključek pa' še prireditve, ki so po zaključku koledarske redakcije predvidene do konca leta 1978. 1. okt.: Petje v cerkvi. 3. okt.: Seja SPD „Zarja“. 6. okt.: Obisku iz Bosne zapleše v hotelu Obir prva folklorna skupina. 8. okt.: Vsem aktivnim članom in prijateljem društva pripravi „Zarja“ DRUŽABEN NEDELJSKI POPOLDAN pri Mikeju v Lobniku. 15. okt.: Gostujejo v Železni Kapli igralci iz Šentjanža v Rožu z »Grozdno jagodo v soncu". 22. okt.: Slovenska prosvetna zveza priredi v Kongresni hiši v Beljaku koncert v okviru svoje 70-letnice in v počastitev avstrijskega državnega praznika. Nastopajo v glavnem rožanska društva, Podjuno pa zastopa prva folklorna skupina SPD „Zarja“ iz Železne Kaple. 25. okt.: Že četrto leto priredi »Zarja" koncert ob državnem prazniku. Tokrat se še posebej spomnimo 40-letnice nacistične zasedbe Avstrije in 60-letnice obstoja republike. 1. nov.: Cerkveno petje. 12. nov.: Na povabilo SPZ in v organizaciji »Zarje" gostuje v Železni Kapli ZKO Radovljica z igro »Veseli dan ali Matiček se ženi". 25. nov.: Pri oddaji RTV Ljubljana »Spoznavaj svet in domovino" v hotelu Obir sodeluje tudi »Zarja". 26. nov.: Cerkveno petje. 29. nov.: Kvarner ekspres priredi izlet v neznano. Izletniki se nastanijo v hotelu Obir, kjer se jim predstavi prva folklorna skupina. 3., 10., 24. in 26. dec.: Za božični čas spet precej cerkvenega petja. 8. dec.: Občni zbor SPD »Zarja". Miha Travnik MLADI ROD šolski in mladinski list za koroško mladino Branje je enai najstarejših kulturnih tehnik. Iz branja izvira prenašanje izročil, pridobivanje in razširjanje človekovega- znanja, ki nudi možnost sprejemanja kulturnih dobrin. Branje in pisanje tudi ni samo- podlaga za sprejemanje ponudbe množičnih občil, temveč dopolnitev in poglobitev njihovega učinka. Čifanje je kratkomalo pomoč za umski in duhovni razvoj posameznega človeka. Branje je zelo- obsežen in zamotan postopek, ki ima- več razvojnih stopenj. Najprej je čita-nje akt dojemanja-, v katerem mladi bralec spoznava- simbole za jezik. Nato sledi prenos na duhovne predstave. S povezovanjem pojmov v vedno' večje smiselne celote razvija branje proces razmišljanja, ki ne obsega samo- razumevanje sprejetih idej, temveč njihovo interpretacijo in vrednotenje. Ko je človek odrasel šolskemu branju, bere ,v vrstah' (dobesedno sprejemanje informacij a-li navodil), ,med vrsticami' (kritično- branje in spoznavanje avtorjevih namenov) in ,nad vrsticami' (ustvarjalno branje, recitiranje, posnemanje). Od mladega človeka- smemo pričakovati, da bo le tedaj rad bral, če bo to storil iz zanimanja- in z veseljem. Ni pa rečeno, da je tisto, kar otroka zanima, zanj tudi primerno- in dobro. Treba je torej, da mu primerno čtivo ponudimo, nikakor pa ne vsilimo. Mnogi izmed nas se bodo spominjali še situacij v šoli, ko so morali vsi učenci nekega razreda brati vedno iste, mogoče že davno znane moralizirajoče tekste z enakim obvezno- narejenim zanimanjem. Medtem, ko je en učenec jecljaje ali tekoče bral, so morali drugi s prstom kazati vrstice in besede, da je učitelj videl, ali so res ,zraven'. To je bila tista praksa, ki je krepila dvome o vzgojni vrednosti pouka branja. Morda to takrat ni bilo tako hudo. Danes pa, ko se tudi odrasel človek raje vsede pred ekran svojega televizorja v stanovanjski sobi, namesto da bi vzel v roke časnik ali knjigo, bomo s siljenjem dosegli pri mladem človeku le pičle uspehe. Dati mu moramo' čtivo, ki ga. zvabi ali zapelje k branju. Četudi so' tisti, ki so pripravljali pot šolskemu in mladinskemu listu za koroško mladino, to delali iz nuje, ker pač čitanke za slovenski del pouka' v takratnem dvojezičnem šolstvu ni bilo, smo lahko prepričani, da niso imeli pred očmi le nek nadomestek za čitanko, temveč dejansko list za mladino. MLADI ROD je začel Izhajati januarja leta 1952. Pokojni ravnatelj Franc Aichholzer je skupno' s takrat mladimi učitelji, kot so bili Rudolf Vouk, Bernard Straul), Mirko- Srienc, Herman Velik in drugi, začel izdajati to list. Sam je v svojih „Spominih" zapisal o tem sledeče: „Čeprav sem bil že upokojen, moje delo še ni bilo končano. Na dvojezičnih šolah je manjkalo slovenskih učnih knjig. Večkrat smo se posvetovali, kaj bi bilo treba storiti. Končno smo se odločili za šolski list, ki bi bil obenem tudi mladinski list." V začetku izhajanja tega lista je bil ravnatelj Franc Aichholzer tudi njegov lastnik in založnik, od septembra 1953 naprej po je bil to „Konzorcij koroških učiteljev". Odgovorni urednik je bil takrat strokovni učitelj Bernard Strauf). Od leta 1955 naprej je opravljal funkcijo glavnega urednika tedanji šolski ravnatelj in sedanji nadzornik ter vodja manjšinskega šolskega oddelka pri Deželnem šolskem svetu Rudolf Vouk, medtem ko je odgovorni urednik ostal Bernard Straufp pozneje pa ga je nasledil Herman Velik. Vso skrb, odgovornost in težo dela je inšpektor Rudolf Vouk nosil potem več kot šestnajst let. Iz vzrokov, ki jih je obrazložil kot stric Tonej v pismu otrokom iz Globasnice in vsem bralcem MLADEGA RODA v številki 3—4 XXI. letnika, je koncem leta 1971 to funkcijo odložil. Od takrat naprej je vodil in oblikoval MLADI ROD šolski ravnatelj Herman Velik. Po nenadni in prerani smrti vsem znanega in povsod priljubljenega Hermana Velika avgusta 1976 je bil Tomaž Ogris določen, do skuša nadaljevati njegovo delo'. Svoje poslanstvo kot šolski in mla^ dinski list je MLADI ROD zvesto In v splošno zadovoljstvo vršil od svoje prve izdaje do danes. MLADI ROD tudi niso1 ukinili, ko je izšla šolska čitanka „Naš dom". Pozneje, ko je posta! „Naš dom" zastarel in skoroda neuporaben, je bil MLADI ROD nekaj let zopet edino slovensko čtivo na' dvojezičnih šolah na Koroškem. Leta 1977 je nadzornik R. Vouk izdal novo čitanko „Naš novi dom”. Ob tem pa so učitelji skoraj za vse učence naročili tudi MLADI ROD, kar kaže, da se čitanka in šolski list v dvojezičnem pouku čudovito dopolnjujeta. Vsaka številka MLADEGA RODA vsebuje slikopis, več preprostih pesmic, od časa do časa kako balado ali upesnjeno basen, kratke sestavke iz otrokovega vsakdanjega življenja, iz življenja v naravi, o praznikih in posebnih dogodkih v letu, o veselih dogodkih, pravljice, pripovedke (zlasti koroške), basni, pa tudi opise domačih krajev, prikaze življenja v preteklosti in poročila iz sveta tehnike in športa,- seveda se vedno spet skuša priobčiti tudi izvlečke iz priznane slovenske literature, dramske prizore, reportaže, zgodbe v slikah, smešne zgodbice in drugo. Občasno pa so objavljene tudi pesmi z notami. Stalni rubriki v MLADEM RODU sta bili v zadnjih letih ..Domoznanski sestavki", ki jih piše Milena Pipp, in „Novice iz narave", katere prireja Marta Velik. Vidno mesto v MLADEM RODU zavzemajo' uganke ter dopisi mladih bralcev v rubriki „Bralci pišejo in rišejo", katera se v zadnjem času razveseljuje vedno večjega zanimanja. Tu namreč ima mla- dino možnost pri svojem listu soustvarjati in ga sooblikovati. Izdajateljem MLADEGA RODA pa so naložene tudi zahteve, ki jih ob danih razmerah pri najboljši volji ni mogoče popolno in zadovoljivo rešiti: MLADI ROD naj bi bil prikupen in privlačen za mladino. Pri tem je seveda izpostavljen ogromnemu pritisku s strani drugih šolskih listov in mladinskih revij. Kljub vsemu pa naj bi bil tudi naš list takšen, da bi mladina ne segala po njem le tedaj, kadar je k temu bolj ali manj prisiljena, temveč posebno še v svojem prostem času. Z ljubkimi ilustracijami Maričke Koren in Jelke Reichmann ter z živimi in pisanimi otroškimi risbami na ovitkih se je MLADI ROD sodobnim zahtevam in pričakovanju mladine vsaj nekoliko približal. MLADI ROD je v določenem smislu še vedno tudi učbenik in bo to tudi ostal. Kot tak moro biti prilagojen zahtevam učnega načrta in razporeditvi učne snovi. Odgovarjal naj bi naj novejšim spoznanjem pedagogike o mladinski literaturi in se naj kljub svoji samobitnosti z ozirom na poseben položaj v manjšinskem šolstvu ne bi preveč oddaljil od sodobnih stvaritev mladinske literature in drugih publikacij te zvrsti. MLADI ROD naj bi bil posebno še koroški mladinski list. Kljub tej fež- Nihče ne zasluti Nihče ne zasluti groze tišine, sreče razjokanih lic, nihče ne pozna vsakdanje sivine in zamolklega petja ptic. Nihče ne ve za vrvenje razgrete krvi, napetost zenic, nihče za vrtenje laži in poteptanih resnic. Iz skrinje skritih upov se črni dim vali, poln žgočih strupov in ni in ni poguma, da igro besov ukroti. Andrej Kokot nji pa seveda zlepa ni mogoče izhajati brez naslonitve na kulturno in literarno ustvarjanje onstran Karavank. Uredniški odbor, čigar člani so trenutno učitelji Mirko Srienc, Herman Germ, Florjan Lipuš, Marica Pinter, Irena Žele ter Tomaž Ogris, pa tudi drugi stalni sodelavci MLADEGA RODA, kot so Anton Sticker, Valentin Vaufi, Stana Millo-nig, Neži Povše in drugi, se vneto trudijo, da' bi bil MLADI ROD čim bolj sodoben in domač. Prikazi vsakdanjega življenja naj bi zajeli bralca in spodbujali mladega' človeka k razmišljanju in sklepanju. Oblikovalci lista se trudijo tudi za vsebinsko širino, pri čemer nimajo pred očmi toliko posamezno številko kot letnik v celoti in skušajo priobčiti sestavke iz čim več področij človekove dejavnosti. Glede vsebinske izbire je MLADI ROD dostikrat v precepu. Ker je to edini mladinski list, je namenjen otrokom in mladini od 8. pa tja do 15. leta' starosti. Razumljivo je, da imai 14-letnik potrebo po' drugačnem branju kot kak osemletnik. Tako pač ne more drugače biti, kakor da ta list lahko vsakemu nudi nekaj, a nobenemu dosti. Idealno bi seveda bilo, če bi imeli tudi pri nas dva lista, enega za nižješolce, drugega pa za1 višješolce, ki bi oba mesečno izhajala. Ob razmišljanju o mladinski literaturi na Koroškem v zvezi z MLADIM RODOM pa žal tudi ne moremo mimo ugotovitve, da se naši domači pesniki in pisatelji vse premalo spomnijo- mladih ljudi. Razen Valentina Polanška, po novem tudi Florjana Lipušai in občasno Milke Hartmanove ni nobenega, ki bi za mladino kdajkoli kaj napisal ali objavil. In vendar bi bila tudi njihova naloga, da bi bodoče bralce svojih del tudi sami vzgajali. Število otrok, ki sami najdejo pot do dobrih knjig, je čedalje manjše. Naravne vabe in vplive prekričijo mnogo močnejše vabe množičnih občil. Otroku je treba dati v roke čtivo, ki ga samo vabi in pritegne k branju, tako da ga k temu ni treba vzpodbujati ali celo siliti, čtivo torej, ki ga z zanimanjem in veseljem bere. Tako bo za otroka postala tudi pot do knjige lepša in lažja. Smisel in potrebo po MLADEM RODU je torej treba videti predvsem v tem, da ob čitanki dopolnjuje, rahlja in po-pestruje šolski pouk branja; da kot periodično izhajajoči šolski list lahko prinaša v šolsko branje tudi nekaj aktualnosti, ki dviga zanimanje in veselje do branja; dai je kot mladinski list v stanu premostiti prepad med šolskim čtivom in zasebno knjižnico mladih ljudi. S tem posebno na Koroškem izpolnjuje veliko vrzel, saj druge tovrstne ponudbe ni. MLADI ROD torej slej ko prej vrši pomembno poslanstvo v prosvetnem in kulturnem življenju koroških Slovencev. Škoda je le, da sta bila branje in uporaba tega lista doslej omejena skoraj izključno na šolski pouk. Treba bo stre- meti za tem, da bo MLADI ROD našel pot tudi v družine in do vseh mladih ljudi po naših naseljih. Ljudje bodo segali po slovenskih časnikih, časopisih in knjigah le, če so se že kot otroci in mladinci navadili slovenskega branja. V času, ko so tržišča prepolna ponudbe raznih časopisov, časnikov, revij, ilustriranih listov in tudi mladinskih listov, ki po vsebini niso vedno bogati, pač pai razkošni po opremi in zunanjosti, je za- publikacijo, ki je namenjena manjšemu krogu ljudi, zaradi nizke naklade ter majhnega števila sodelavcev dvakrat težko obstojati in uspevati. Kljub mnogim starim in številnim novim težavam pai je MLADI ROD, ki je edini šolski in mladinski list na Koroškem (tudi naši nemški sodeželani namreč nimajo svojega lista za koroško mladino), skozi celih osemindvajset let obstal in se razvijal, tako da tudi danes lahko z zaupanjem zre v bodočnost. Tomaž Ogris Kostanjevica na Krki izročilo zgodovine in poslanstvo sedanjosti Majhna in neznana je bila Kostanjevica do pred dobrimi dvajsetimi leti. Arhitekti in umetnostni zgodovinarji so sicer poznali njena bogastva iz preteklosti, zunaj njihovih krogov pa njen sloves ni prodrl. Toda s svojimi kulturnimi akcijami in z njimi povezanimi pridobitvami v zadnjih dveh desetletjih se je uveljavila v slovenskem in jugoslovanskem kulturnem prostoru. Forma viva pa je njen glas ponesla po vsem svetu. Če malo pobrskamo po zgodovini, lahko ugotovimo, da vsi ti dosežki koreni-nijo globoko v domači tradiciji, v stoletnem izročilu domače zemlje. Začetki zgodovine Kostanjevice so kaj malo otipljivi, pač zaradi pomanjkanja arhivskih virov. Niti tega ni mogoče natančno ugotoviti, kdaj so reki Krki s prekopom skrajšali tok in s tem umetno ustvarili otok, v trinajstem stoletju tako pomembno utrdbo in danes edinstveni ambient naselja z ohranjeno srednjeveško urbano zasnovo. Mesto se je razvilo ob dveh vzporednih ulicah, ki se snideta na severnem in južnem koncu otoka, kjer vodita čez Krko mostova. Reka je nadomeščala obzidje, le mostova sta bila utrjena s stolpi, od katerih je boren ostanek južnega še mogoče videti. Kot mesto je Kostanjevica v listinah prvič omenjena leta 1252, vendar je že na novcu iz leta 1215 imenovana „civitas Landestrost*. Bila je središče posesti koroške družine Spanheimov na Spodnjem Kranjskem, na sami meji z Ogrsko. Span-heimi so svoje posesti razširili južno od Krke in mejo prestavili na grebene Gorjancev. Ob tem je naselje dobilo mestne pravice in smelo kovati tudi svoje novce, ki so bili zaradi trgovskih zvez cenjeni po Panonski nižini vse do Banata. Da bi na novopridobljenih posestih utrdili svojo oblast tudi v političnem pogledu, so leta 1234 v dolini „Taplitz“, dober kilometer od Kostanjevice, ustanovili cistercijan- ski samostan, v njem pa so se naselili menihi iz koroškega Vetrinja. Tu je zrasla edinstvena arhitektura na Slovenskem. Iz-zvenevajočo romaniko je rojevajoča se gotika oplodila z novimi formalnimi elementi, anonimni mojstri pa so ju združili v harmonično celoto. Tudi župnijsko cerkev sv. Jakoba so obogatili z dvema portaloma in slavolokom, kjer so še uporabili polkrožne loke. Toda kamnoseški okras kapitelov v obeh cerkvah že razodeva z bogato rastlinsko motiviko novo približevanje naravi. Samostan je z naselitvijo cisterce v Zagrebu in s pridobitvijo posesti v Bosni v petdesetih letih 13. stoletja kmalu posegel tudi prek državnih meja! Medtem ko je Kostanjevica vzdrževala živahne stike s precejšnjim delom ogrske države, je samostan bil dolga leta središče duhovnega življenja na širšem področju in mogoče je reči, da ni prav nič zaostajal za drugimi tovrstnimi ustanovami v Srednji Evropi. Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani hrani na primer izvlečke iz popularne zbirke „Legenda aurea“ Jakoba de Voragine, ki so v samostanu nastali v začetku 14. stol., tj. kmalu po avtorjevi smrti, ter spis o Antikristu iz 14. ali 15. stoletja. V kostanjeviškem samostanu je bil med opati tudi Lenart Pachenecker, avtor prve protireformacijske knjige, ki pa jo žal poznamo le iz Trubarjevih polemik. Pachenecker je bil Korošec in je prav tako prišel iz Vetrinja. Nekako v tem času začne mestece na Krki zamirati. Svojo zadnjo pomembnejšo vlogo je odigralo v času turških vpadov, ko je skoraj postalo središče južnega dela vojne krajine, vendar so zaradi ugodnejšega strateškega položaja kasneje izbrali zanj Karlovac. Turki so Kostanjevico kar štirikrat požgali, leta 1563 pa sta turško vojsko tu premagala Herbert Turjaški in Ivan Lenkovič. V tem času je bil v Kostanjevici sedež poveljstva uskoške vojske, tako da je v slovensko-hrvaskem kmečkem uporu imela kaj nesimpatično vlogo, in sicer kot zbirališče uskoške konjenice, ki je pod vodstvom Jošta Thur-na 6. februarja 1573 pri Krškem potolkla kmečko vojsko. Tudi njeno ime se je kar simbolično spremenilo. Iz nekdanje „Lan-destrost" (tolažba dežele) je postala „Landstrass“ (deželna cesta). Razlaga etimološko sicer ne ustreza, dobro pa označi položaj mesteca in njegovih „purgarjev“, ki so živeli bolj od ponosa na svoj svobodnjaški status in slavno preteklost, kot pa od obrti in trgovine. Samostan je svoj zadnji vzpon doživel pod opatom baronom Taufererjem. Tedaj so samostanski kompleks razširili, cerkev barokizirali in jo opremili „po novi modi*. Tudi kostanjeviško gospostvo, ki je od 16. stoletja dalje pogosto menjavalo lastnike, je nazadnje kupil samostan. Svoje oblastno vedenje pa so Opatje drago plačali. Deželni stanovi so namreč zahtevali, naj v samostanu organizirajo trivial-ko, vendar so menihi to zahtevo z raznimi neprepričljivimi izgovori zavrnili. Tožili so celo nad pomanjkanjem prostora, dasi drugo nadstropje vzhodnega krila ni bilo nikoli obljudeno. Leta 1786 je cesar Jožef II., ker samostan ni gojil nobene družbeno koristne dejavnosti, samostan razpustil. Česar se me- nihom ni posrečilo vzeti s seboj v Stift Rein pri Gradcu, so razprodali. Samostanska knjižnica je bila najprej na voljo Avstrijski nacionalni biblioteki, ki je izbrala najdragocenejše knjige, preostale pa je dobila Licejska knjižnica v Ljubljani ter so sedaj v posesti Narodne in univerzitetne knjižnice. Še danes ni mogoče oceniti, kakšna kulturna in umetnostna izguba je to bila ne samo za kraj, temveč tudi za ves slovenski narod. Tu je nekaj časa živel Josef Ressel, ki je na Krki preizkušal ladijski vijak. Za verski sklad, ki je bil ustanovljen po razpustu samostana, je meril in kartiral posesti, predvsem gozdne površine. To je „kloštr-ski Žolnir", junak Jurčičeve romantične povesti. Jurčičev ded je bil namreč doma iz okolice Kostanjevice in je v stiškem samostanu služil kot kočijaž. Po njegovem pripovedovanju je pisatelj povzel žolnirjevo in tihotapčevo zgodbo. Med pomembnimi domačini je treba omeniti vsaj štiri. Ivan Belle (1867—1924) je bil znan kmetijski strokovnjak in pisatelj. Dr. Ivan Oražen (1869—1921) je bil prvi starosta jugoslovanskega sokolstva in ustanovitelj Oražnovega dijaškega doma v Ljubljani. Na Prekopi pri Kostanjevici je bil rojen pesnik Jože Cvelbar (1897—1916), ki je komaj enaindvajsetleten padel na soški fronti. Njegov dnev- Ansambel »Pepel in kri" iz Ljubljane je znan in priljubljen tudi na Koroškem nik ter pesmi in risbe so pretresljiva obsodba militarizma in vojnih strahot. Jožeta Gorjupa (1907—1932) pozna slovenska javnost predvsem kot slikarja, grafika in kiparja, toda za Kostanjevico je pomemben tudi kot organizator amaterskega odra, ki je obudil dramsko dejavnost in tradicijo "se izza čitalniskih časov in jo dvignil na višjo raven. Takšna tradicija je tudi po vojni bila trdna osnova za obuditev kulturnih dejavnosti v Kostanjevici. Kostanjevičani so leta 1953 s prostovoljnim delom zgradili nov dom kulture, v katerem je amaterska dramska skupina pripravila šestindvajset predstav. Največji uspeh sta gotovo bili ljudski igri „Miklova Zala“ in „Divji lovec“, pri katerih je vsakič sodelovalo blizu sto ljudi, z obema pa so se predstavili ne samo na Dolenjskem, ampak tudi v Zagrebu, Karlovcu, Trstu, Gorici in Ločah na Koroškem. Nastopali so na 33 odrih. Vsaka od naštetih iger je doživela več kot trideset ponovitev. Današnja kulturna dejavnost se je začela leta 1956, ko sta bila ustanovljena Gorjupova galerija in Dolenjski kulturni festival. Gorjupova galerija sprva ni imela kakih večjih ambicij. Prvotni namen je bil predvsem opremiti prazne stene v šoli, toda sčasoma se je izkazalo, da je zbirka dragocen pripomoček pri estetski vzgoji otrok. Darovi domačih in tujih umetnikov so kmalu prerasli tudi okvir vzgojnega pomagala, tako da šteje galerija danes več kot tisoč del, ki jih v časovnih presledkih treh ali štirih let menjava. Vodilo pri ustanovitvi festivala je bila zavest prosvetnih delavcev, da njihove dolžnosti niso izpolnjene samo s šolskim poukom in vzgojo mladine, temveč da je potrebno izobraževati vse ljudi in dvigati njihovo kulturno raven. Možnosti so bile tedaj sorazmerno skromne. Podeželje je bilo takorekoč odrezano od večjih središč z gledališči in koncertnimi dvoranami. Tudi prvi Dolenjski kulturni festival je zato potekal v obliki kulturnega tedna, ki so ga izvedli domačini. Domača dramska skupina je pripravila pet ponovitev raznih odrskih tekstov, prireditve pa je končala s premiero šestega. Nekdanja prosvetna dvorana je bila leta 1958 preurejena v razstavni prostor, ki od leta 1964 nosi ime po dolenjskem rojaku in velikem prijatelju Kostanjevice slikarju Vladu Lamutu. V Lamutovem likovnem salonu se je doslej zvrstilo več kot 160 umetnostnih prireditev. Vsakoletno osrednjo razstavo spremlja tehten katalog, ki naj bi razstavljajočega umetnika predstavil kar najbolj kritično ter oskrbel čim izčrpnejše podatke o njem in njegovem delu. Koncerti, recitali, literarni večeri in gostovanja profesionalnih gledališč pa niso omejeni samo na otvoritve razstav, ampak so v okviru festivala zastopani tudi kot samostojne prireditve. V prireditve 20. dolenjskega kulturnega festivala so bile vključene vse slovenske gledališke hiše s tržaško vred. Že leta 1958 je v Kostanjevici gostovala zagrebška Opera z „Erom z onega sveta" jakova Gotovca, ki je sam vodil orkester, predstava pa je bila med ruševinami samostana na prostem. Ljubljanska Opera se je prav tu predstavila s Smetanovo „Prodano nevesto", za njo pa tudi slovenska filharmonija s Haydnovimi „Letni-mi časi". Tako je prireditelju uspelo vzbuditi večje zanimanje slovenske in jugoslovanske javnosti za porušeni samostan. Danes namreč mineva že drugo desetletje, odkar so stekla obnovitvena dela med vojno požganega objekta. Pri rekonstrukciji samostanske cerkve je sodeloval celo Zvezni zavod za spomeniško varstvo iz Beograda. Uničene kapitele so nadomestile kopije, ki so jih tri poletja klesali študentje likovnih akademij iz vse Jugoslavije. Cerkev je danes ohranjena le kot arhitekturni spomenik, nudi pa idealen prostor za večje kulturne prireditve. V okrilju samostana je našla prostor tudi Forma viva. Ideja o tovrstnem mednarodnem simpoziju kiparjev je bila spočeta prav v Kostanjevici. Pokojni kipar Jakob Savinšek je po vrnitvi s prvega simpozija na svetu sploh (St. Margarethen 1963) skušal zasnovati nekaj podobnega tudi v Sloveniji. In ni bilo naključje, da je na to misel prišel prav v Kostanjevici. Že leto dni zatem so se tu prvič zbrali kiparji iz desetih dežel. Po sedemnajstih letih neprekinjenega delovanja simpozija, kar je prav gotovo tovrstna akcija z najdaljšo tradicijo, je 75 kiparjev iz devetindvajsetih držav samo v Kostanjevici izklesalo več kot sto skulptur v lesu. Akcija ima danes v svetu velik ugled, saj je lanskoletni udeleženec iz Japonske Fuimaki Hidemasa čakal kar šest let, da ga je strokovna žirija sprejela v kostanje-viški atelje na prostem. Dvajsetletna prizadevanja Dolenjskega kulturnega festivala so z letošnjim letom okronana z novo pridobitvijo. Že četrto leto potekajo obnovitvena dela v samostanskih krilih, ki niso služila sakralnim namenom. To dejanje pa je pravzaprav sprožila odločitev akademika Božidarja Jakca, da rojstnemu kraju svoje matere pokloni popoln pregled svojih grafičnih stvaritev. Pozneje jim je dodal še sedem-insedemdeset pastelov in pet olj. Tone Kralj je tedaj že peto leto delal večinoma v Kostanjevici in je prav tako z veseljem poklonil galeriji retrospektivni izbor iz svojega slikarskega, grafičnega in kiparskega opusa. Delo domačina Jožeta Gorjupa je bilo v večji meri zbrano tudi že v galeriji v šoli, njegovi sorodniki pa so zbrano gradivo velikodušno izpopolnili. Tem trem oddelkom se je v letošnjem juniju pridružila še Pleterska slikarska zbirka starih mojstrov iz bližnjega kartuzijanskega samostana, ki je za zdaj edina galerija v Sloveniji, v kateri so zastopani tuji slikarji 17. in 18. stoletja. Tako je umetnostno bogastvo, zbrano v Kostanjevici, preseglo zmogljivosti festivala v njegovih dosedanjih organizacijskih okvirih. Z letom 1977 je bila galerija »Božidar Jakac" institucionalizirana. Kot samostojna ustanova ima nalogo zbirati in znanstveno preučevati predvsem gradivo s področja slovenskega ekspresionizma ter varovati ves doslej zbrani umetnostni fond. Vendar pa ta nova pridobitev ne odpravlja festivala. Ta je namreč potreben in tudi dejaven morda še bolj kot kdajkoli prej. Zavest, da je za popularizacijo kulture mogoče storiti še več, kot je bilo storjenega doslej, je vodila k iskanju novih oblik delovanja. Tako je v preteklem letu Dolenjski kulturni festival organiziral več kot sto gostovanj v raznih delovnih organizacijah in njihovih skupnostih ter v mnogih dvoranah in celo gasilskih domovih v Spodnjem Posavju. V njegovem okviru deluje Klub kulturnih delavcev, ki združuje, oziroma hoče združiti vse ustvarjajoče duhove Dolenjske. S svojimi literarnimi večeri je festival posegel že čez republiške in državne meje. Pesnikom in pisateljem, zbranim v tem klubu, izdaja tudi njihove literarne pr- Miha Maleš je razstavljal v „Auli Slovenki" vence. Prva publikacija je bila pesniška zbirka Ivana Zorana in Ivana Marklja, Dediščina, druga je Etnografska podoba Kostanjevice in okolice dr. Marije Makarovičeve, s tretjo (Moji kraji) pa je festival počastil obletnico smrti Jožeta Cvelbarja. Napak bi bilo misliti, da je vse to zraslo samo iz ljubiteljskega zanosa in vdanosti delu. Organizatorji festivalskih prireditev so se ves čas zavedali, da je potrebno povsod tudi strokovno vodstvo, saj je le tako mogoče vzdrževati primerno raven oziroma dvigati kvaliteto letnih programov. V ta namen so organizatorji že od vsega začetka znali pritegniti širši krog strokovnjakov, ki so s svojimi nasveti bistveno pripomogli k naglemu vzponu kulturnih akcij. Tako je imel festival ves čas svoj umetniški svet, ki je reševal vprašanja s področja likovne umetnosti. Močna opora mu je dolga leta bil prof. dr. France Stele. Člani tega sveta pa so tudi zagrebški strokovnjaki. Naj omenim samo Vlada Malekoviča, ki že skoraj petnajst let obvešča hrvatsko kulturno javnost o likovnem življenju v Kostanjevici. Iz povedanega je razvidno, da prizadevanja Dolenjskega kulturnega festivala niso bila nikoli usmerjena ozko, temveč 12 Koroški koledar 177 so se njegovi organizatorji ves čas trudili, da bi povezali obe kulturni sredini — hrvaško in slovensko. Prav to pa je poglabljanje in plemenitenje poslanstva, ki ga je Kostanjevica opravljala že v preteklosti. Še več! S svojimi akcijami je festival posegel tudi zunaj meja na Primorsko in še posebej na Koroško, iz česar se je razvilo plodno in prisrčno sodelovanje. Obe kulturni sredini si danes izmenjavata svoje prireditve kot enakovredna dejavnika v kulturno tako pisanem srednjeevropskem prostoru. Kdo bi mogel obe pokrajini bolje zbližati, kot ljudska igra o koroški junakinji Miklovi Zali? Kostanjevičani so jo postavili na oder že pred petnajstimi leti, in to z osemdesetčlanskim ansamblom. Doživela je več kot trideset ponovitev po vsej Sloveniji, v Karlovcu, v Zagrebu, Gorici, Prstu, vendar ni bila nikjer tako toplo in s toliko navdušenja sprejeta kot ob obeh ponovitvah v Ločah na Koroškem. Ne le nabito polna dvorana, ampak tudi prisrčen sprejem domačinov, ko so se po predstavi mednje pomešali igralci, ki niso utegnili niti odložiti igralskih kostumov, se je prenekateremu globoko vtisnil v spomin. Pa Zalin dom v Svatnah s staro lipo, kjer so odplesali svatbeno polko in visoki rej! 2e naslednje leto so se ti, prvi stiki razširili tudi na likovno področje. V Lamutovem likovnem salonu v Kostanjevici je svoje lesene skulpture razstavil Othmar Jaindl, ki je leta 1964 sodeloval v Formi vivi in smo ga Kostanjevičani že dobro poznali; svoje lesoreze pa je razstavil Wer-ner Berg. Prvi je koroški rojak, drugi pa slikar, ki se je umaknil trušču sveta in se v novem okolju razpel ob neposrednem stiku s koroško zemljo ter njenimi ljudmi; čeprav vsak z drugačno stilno usmeritvijo, sta oba vsak po svoje izpovedala svoje intimno spoznanje o svetu. Leta 1972 smo pobliže spoznali tudi sodobno slovensko poezijo in prozo dežele onstran Karavank. Milka Hartmanova, Valentin Polanšek, Gustav Januš, Florijan Lipuš, Andrej Kokot in Janko Messner so se našemu občinstvu predstavili z nekaj izbranimi deli, ki so jih interpretirali slovenski igralci Štefka Drolčeva, Miha Baloh in Marjan Kralj. Poslušali smo o soncu, ki greje brez kategorij, o mostu med bregovi, o žegnanjih, o poljski tlaki, o odtujenosti sveta itd., bridka Messnerjeva Parabola o Jobu pa je na koncu izzvenela tudi kot grenak očitek naši vesti. Dve leti zatem so se pri nas predstavili tudi nemško pišoči pesniki s Koroškega (Hans Gigacher, Walter Nowotny, Hans Renger in z njimi tudi Andrej Kokot). Izbor iz njihove lirike so brali v slovenskem in nemškem jeziku. Tedaj je v Lamutovem salonu razstavil svoje grafike, gvaše, oljne krede in risbe Karl Brand-stdtter. Z otvoritvijo Aule slovenice v Celovcu so se možnosti za sodelovanje še okrepile. Dolenjski kulturni festival je v njej omogočil najprej razstavo akvarelov Franceta Slane, ob letošnjem kulturnem prazniku in ob razstavi lirika naše pokrajine Božidarja Jakca pa literarni večer besednih ustvarjalcev Dolenjske. Slikarja, ki sta si po značaju sicer tako različna, zanimivo ilustrirata dva protipola v načinu podoživljanja sorodnih motivov. Jakčevo delo, niz zadržanih trenutkov ob zadnjih pomnikih naše ljudske materialne kulture v trepetavem ozračju vročega poletnega dne, s cvetočo ajdo ali v kristalni prozornosti pod snegom počivajoče narave, je slavospev umetnikovi rodni pokrajini. Razbiti čolni na samotnih obrežjih in podrti kozolci Franceta Slane pa elegijam jesenskega vetra pritegujejo kot veličastni orjaki, ki jim ni več usojeno dočakati nove pomladi. Tudi z ljudmi je tako. Zato poskušajmo gledati na svet tudi z Jakčevimi očmi in pri tem ne pozabimo Slanovih kozolcev, da ne bi naši bližnji in z njimi mi sami doživeli enake usode. Ne sme nam biti vseeno! „Naj bom most. . .!“ je v pesmi zaklical Andrej Kokot. Most med narodi, most, ki ga gradita kultura in zdrav razum. Kdo lahko uspešneje uresniči to poslanstvo kot prav narodna manjšina? Nekdaj so bili trdni mostovi, kdo jih lahko zanika? Mar danes zanje ni več prostora? Naj bo naše sodelovanje potemtakem vzpodbuda. Volja je, in kjer je ta, ni ovir... Kostanjevica, 1977. Andrej Smrekar Živi spomeniki Na Koroškem imamo mnoge spomenike iz trdega kamna, ki spominjajo na oboroženo narodnoosvobodilno borbo proti Hitlerjevi Nemčiji. Imamo spomenike, spominske plošče in na štiridesetih pokopališčih nagrobne spomenike v počastitev in spomin 500 padlim partizanom. Še mnogo več pa imamo živih spomenikov, ljudi, ki so se med drugo svetovno vojno borili proti fašizmu: zvestih mater in očetov ter sinov in hčera, ki so podpirali partizanske borce s prehrano, z ob-veščevanjem o premiku sovražnika, in takih, ki so skrbeli za ranjene borce ter zbirali zdravila in sanitetni material za partizanske bolnišnice. Na Koroškem je mnogo hiš, iz katerih so izšli borci za svobodo. Na ozemlju, kjer že 1400 let živimo koroški Slovenci, so prave partizanske hiše-domovi, ki so dali kar po sedem partizanov; družine, ki so v boju zgubile po dva ali tri sinove. Naj jih tukaj omenim le nekaj: Štegar-jevih sedem Pečnikov in trije padli Rojakovi sinovi. V spomin pa naj zajamem tudi enajst Peršmanovih (Sadovnikovih), ki so jih nacistični vojaki pobili štirinajst dni pred koncem vojne, in Hojnikove tri — očeta, mater in devetdesetletnega starega očeta. Trupla pobitih članov obeh družin so zmetali v goreča poslopja in jih sežgali; od njih je ostal samo pepel. V tem sestavku želim bralcem Koroškega koledarja predstaviti tak živ spomenik NOB iz okolice Železne Kaple, iz kraja, kjer se je na koroških tleh, v mejah samega rajha, zakvasila oborožena borba proti nacizmu. O Remšenik številka 5, po domače „Pri Tonu“. Med vojno je v tej hišici živela desetčlanska družina Šporn — oče, mati in 12* Koroški koledar 179 osem otrok. Preživljali so se od osem hektarjev strme „rode“ zemlje in od dr-varjenja pri grofu Thurnu. Oče Rok je že iz prve svetovne vojne prinesel napredno miselnost, ki ga je privedla do spoznanja, da je gozd ničvredna surovina, dokler je ne predela delavčeva roka v hlode, deske, celulozo itd. Mnogo let je pre-drvaril v grajskih gozdovih ter pestoval in božal svoje otroke z rokami, trdimi od žuljev. Vključen v komunistično partijo, je že v dobi avstrofašizma spoznal nemški rjavi fašizem, ki se je začel porajati tudi v njegovi neposredni okolici, in to med grajskimi nemškimi gozdarji, ki jih je imel Rok za priganjače slovenskih drvarjev. Tonova posest je kot otok v jezeru grajskih gozdov. V starih časih je bila ta posest večja. Toda velik del posestva so že predniki današnjih Špornov prodali grofu Thurnu, tako kot mnogo drugih kmečkih posestev v Remšeniku, Beli, Lepeni, Obirski in Kortah. Samo v Lobniku grofa Thurna še ni. Oče Rok je vzgajal in vzgojil svoje otroke v naprednem duhu in jim vlival samorastniško zavest, da so roke in zdrava pamet njiva, iz katere bodo črpali kruh za Svoje življenje in si ustvarili pošteno eksistenco. Trpljenje in pomanjkanje pa drami v človeku samozavest, zvestobo do naroda in spoštovanje do sočloveka „ni-maniča", kot se je v eni svojih pesmi izrazil naš pisatelj Valentin Polanšek. Pomanjkanje vzbudi v človeku voljo do boja za boljše življenje. Rodi se odpor proti krivici, ki jo tak človek občuti od zibelke do groba. Pričela se je druga svetovna vojna in je s svojo krutostjo zajela tudi Špornovo družino. Najstarejši sin Miha, star dvajset let, je bil vpoklican v Hitlerjevo vojsko. Bil pa je samo tri dni v marškompa-niji, namenjeni na rusko fronto, ko je pobegnil iz Celovca in se priključil partizanom. Bilo je 8. maja 1943, ko je izkoristil ugodno priložnost in se rešil neljube hitlerjeve uniforme. V partizanih je dobil ime Lovrenc. Bil je kurir, potem borec mitraljezec in se je s težkim orožjem boril na Koroškem in Štajerskem. Z mitraljezom na rami je prehodil Svinjo planino, Korico in Pohorje. Ko sem Lovrenca vprašal, ali je imel od mitraljeza ožuljene rame in če so ga kaj bolela, je odgovoril: „Ne, komaj sem ga čutil. Saj sem bil mlad in močan. Tudi strah me ni bilo nikoli...“ Tolkel se je na domačih tleh za svoje pravice, za svoj mali košček zemlje, za svoje zasužnjene rojake. Miha-Lovrenc je bil prvi partizan iz Špornove družine. Dne 14. aprila 1944, za obletnico izseljevanja koroških Slovencev, sta mu sledila še mlajša dva — sestra Anica in brat Janko. Že prvi dan sta doživela ognjeni krst, ko smo se partizani pri Žitari vasi spopadli z nacistično edi-nico. In že prvega dne sta bila Anica in Janko priča smrti partizana, Osenikovega Lipija iz Lobnika, ki je padel v oboroženem spopadu. Četrti iz Tonove družine je šel v partizane še oče Rok. Bil je takrat star že oseminpetdeset let. Dodeljen je bil za borca v edinico, ki je ščitila partizanske zemljanke v gozdovih Srednje Bele. Januarja 1945 je bil ubit od SS-policije pri Štoparjevem mlinu. Nemci so čutili, da se v belskih gozdovih severno od Popesniko-vih peči nahajajo partizanske zemljanke. Prehajkali so vse gozdove tega predela in našli zavetišče ranjenih in ozeblih borcev. Januarja 1945 je bilo zelo veliko snega. Ko so se partizani umikali pred Nemci, so gazili sneg do pasu. Mlajši borci so se umaknili z ranjenci iz nemškega obroča, Rok Šporn pa je omagal in bil ubit od sovražnika. Tisti čas je bil njegov sin Miha-Lovrenc že v Korici in Svinji planini, daleč severno od Drave. Anica, ki smo jo v partizanih „krstili“ za Vido, je delala v mladinski organizaciji in je pozneje postala predsednica Zveze slovenske mladine. Zaradi težkih partizanskih preizkušenj in naporov je zbolela na pljučih in postala invalid. Janko, najmlajši Špornov partizan, star komaj 16 let, pa je dočakal konec vojne kot borec zaščitne čete okrajnega odbora OF za Velikovec. Ko je nacistična policija vedno bolj pritiskala na Špornovo mater Marijo, ki je ostala pri hiši s štirimi šoloobveznimi otroki (hčerka Micka je bila medtem aretirana in je leto dni preživela v taborišču Ravenshriick), se je tudi mati podala v ilegalo. Še prej pa je spravila na varno svoje štiri otroke: Vencija in Katrco so vzeli Krištanovi v Beli, medtem ko sta Roki in Malka našla svoje krušne starše pri Žležiču v Lobniku. Mati Marija je bila do konca vojne v Solčavskih hribih, kjer je na raznih kmetijah pomagala partizanski vojski. Medvojna bilanca desetčlanske družine Šporn, po domače pri Tonu v Remšeniku, je naslednja: štirje člani so se z orožjem v roki borili proti Hitlerjevi Nemčiji, en član je v boju zgubil življenje, en član je bil v nacističnem koncentracijskem taborišču, en član je v ilegali podpiral partizane, štirje majhni otroci pa so bili pregnani iz rodne hiše. Tako je ostala hiša prazna in bila izropana do zadnjega kosa Spornovega premičnega premoženja. Po končani vojni je hišico in posest prevzel najstarejši sin, partizan Miha-Lovrenc. Že pred vojno je z očetom dr-varil. Po vojni je spet drvaril in mi pri zadnjem mojem obisku povedal, da je vsega skupaj pri grofu predrvaril petintrideset let. Mati in sestra Micka sta po vojni umrli. Miha se je poročil z dekletom iz Lobnika. Leseno pritlično kajžico je prezidal v lično enonadstropno hišo. Danes pri Tonu gospodinji Breznikova Mimi, katere oče Johan Kogoj je padel v partizanih. Pridna Tonova gospodinja je rodila pet otrok. Trije so že samostojni; dve hčerki sta poročeni, sin se uči za puškarja v Borovljah, najmlajši, star 12 let, pa obiskuje glavno šolo v Železni Kapli. Pri Tonu je danes, štiriintrideset let po vojni, složno življenje. Živijo od skromne pokojnine, ki jo prejema oče Miha-Lov-renc. Otroci aktivno sodelujejo v prosvetnem društvu „Zarja“ v Železni Kapli. Gospodar Miha Šporn je ponosen na svoja partizanska leta. Za svoj delež v boju proti fašizmu je prejel visoka odlikovanja: orden zasluge za narod 3. stopnje, orden bratstva in edinstva s srebrnim vencem in orden za hrabrost. Trpljenja v partizanih, pomanjkanja hrane, stalnega premikanja s težko opremo, gazenja snega, bojev s sovražnikom, mraza in vročine, ki sta spremljala borce — vsega, kar je Lovrenc prestal in pretrpel v petindvajsetih mesecih kot partizan, pa moja roka ni sposobna opisati. Njegovo življenje med vojno in zgodbo njegove družine bi moral napisati tisti, ki zna pisati napete romane. Zgodovina, ki jo hrani Tonova hiša in vsi Špornovi, je eden izmed velikih in svetlečih se mozaikov v ..zgodovinskem spomeniku" koroških Slovencev, ki so ga med drugo svetovno vojno postavili s krvjo v nesebičnem boju proti nacifašizmu na svoji podedovani zemlji. Zato čuvajmo spomine, tradicijo in pridobitve protifašističnega narodnoosvobodilnega boja! To ni in nikoli ne bo postalo fraza. To je najčistejša zgodovina. Tisti, ki danes govori, da je treba gledati naprej in ne nazaj, se verjetno sramuje svoje preteklosti in zgodovine, ali pa je še nima. Tudi bivši nacisti in belogardisti govorijo, da je treba »gledati naprej" — ker se sramujejo svoje lastne preteklosti. Koroški Slovenci pa smo na našo zgodovino upravičeno ponosni; brez nje tudi ne bi bilo 7. člena avstrijske državne pogodbe, ki je podlaga našega boja za obstanek na domači zemlji. Karel Prušnik-Gašper MILKA HARTMAN Spomini - drage svetinje Rojaki! Kdo bi mogel pozabiti časov v pregnanstvu! Mnoge rane, zadane od zlobe in krivice v letih nacistične strahovlade, so že zaceljene, ker nas čas prehiteva in iz mladih korenin raste nova moč, iz nje pa se bude mladi upi. Toda časov, ki so nam odprli nešteto grobov, pozabiti ne moremo in ne smemo — čeprav iščemo prijateljske stike s sosedi. Prekopani so mnogi grobovi naših izseljencev v daljni zemlji; rodno zrno v njej pa živi in nam zbuja blage spomine. Te spomine moramo kot drago svetinjo položiti na srce naši mladini, ki naj bi jo opominjala na dolžnosti, ki so jih zvesto, junaško opravljali zatirani, strahovani, poniževani in zasramovani dedje in babice. Da, pradedje in pramamice! Koga, kaj so rodile! — Slovence! Položimo te svetinje na srce bratom in sestram, ki jih grabijo mreže tuje miselnosti, mreže modernega suženjstva. Slovenec pa ostane Slovenec, četudi se — zastrupljen od dotika hinavskih, tujih cekinov in poljubov — sramuje bogastva prastare materinščine. Grobovi ne bodo utihnili. Grobovi kličejo bodoče rodove in naš mladi rod — k življenju, delu in borbi, da bi Slovenci junaško stopili v zvestobi do naroda na trdno skalo. Marijan de Reggi: POGREB V TABORIŠČU Krivični lov Morda časa zob? Rod naš mladi — Tuji lovec veže ti lopato kdaj zasadi nam Slovencem v zemljo rodno zle jeklene mreže. in zakoplji da poturic nalovi. suženjstva copato. V tuje mreže Ti nasadi so ujeti v gredi rodni mnogi bratje; „zel rasti" v robstvo so ukleti. in zalivaj jo s krvjo, ki nam živo Kdo te mreže moč zbudi, zdaj prereže, da nam zaceli da prekletstva zlo žgoče rane razveže, zla — odpadništva, ki nam koplje ki ga kuje v zemlji dedov nam ostrina črni grob . .. mreže tuje. Obisk v taborišču Oče je žalostno gledal zaton. Blizu prepeval je tuji zvon, a midva sva v mrak zajokala. Zrla očetu v očeh sem obup in sem zaznala, da strup sovražnih vseh zlob Moj oče izseljeni pisal je s srčno krvjo mi, ga tira v prerani grob. naj ga obiščem. O, bila je v srcu mi bol prevelika, In stal je z menoj ko vzela slovo sem ob zidu visokem za taboriščem. od — mučenika. Ptiček nad nama Tuja zemlja prevzela je zrno očeta; prepeval je pesem večerno; a duh njegov in zarja zatona še seje iz tujine se tja je podala, nam v grudo domačo kjer hiša očetova vse tople spomine ... — tujcu — Iz njih raste nam mehko je postlala. — nova mladika. Milka Hartman imimimimmimimiiiiimmiimiiimmiiiiimi VALENTIN POLANŠEK kakor pravljica66 Po srčni sredobežnici (Cikel) i. Izdavim se, izdavim vse, kar mi spominsko razjeda dušo. Izruvam se, izruvam vse, kar mi varljivo in skrivnostno uspava zavest. Ven iz popustljivega samoljubja in vratolomnih pričakovanj! Hočem živeti jutri, zato se danes otepam včerajšnjosti! Pavlin Okolšnik se pelje s spečo sopotnico v smeri proti Velikovcu. Previdno vozi. Skuša' obdržati enakomerno brzino. Dohitevajoča vozila spušča naprej. Šele takrat, ko je čez kakih dvajset minut prispel na Hribovje, se ga poloti skrb: Kaj, če je z njo kaj narobe? Izgleda sicer, da spokojno spi. A vsekakor.. . Obzirno se je dotakne. Rahlo. Nič. Kar ne more se nagledati spečega dekleta. Košate veke počivajo blaženo na očeh. Kakšne oči pa je že imela? Prej, ko je moj avto ustavila . . . Bilo je videti kot rjava barva posebnega leska, ki je sinje odsevala, čim je smehljaj vzfrfofal krog njenih ust. Pavlin se spet dotakne speče. Zdaj malo močneje. Dekle se mehkobno zgane in se stransko shuli v sedež kot obdarjen, utrujen otrok. Zdrava barva sije iz njenih lic. Obraz je negovan. Samo pod očmi je slutiti nekaj rosnega. Ustne so sočne in polne. Nos podčrtava plemenite poteze .. . Vseeno, tako ne more spati v mojem avtu! se Pavlin priganja do kakšnega ukrepanja, saj ne vem, kdo je in kaj je z njo, tako ne more biti. Zato jo odločneje potipa po rokah, ki sproščeno počivajo v krilu. „Kaj je z vami, lepo prosim, povejte, kaj je z vami?” šepeče goreče in vedno bolj glasno. „Prosim vas, povejte, prosim lepo!" ponavlja in potiša glasbo v avtoradiu. Zdaj se je zrušilo lepotica iz globokega sna: „Saj ni ničesar. Samo oprostite mi, da je tako prišlo, tako prišlo. . . vse je v redu, vse... le malo me pustite, da si opomorem, le malo ...” In spet je je zmanjkalo. Pavlin je brez skrbi. Nejasno pa mu je vseeno, kako more zdravo, mlade dekle biti sredi deževnega dne tako zaspano', pa še v tujem avtu povrhu. Kmalu bi prilezel sum vanj, da je morda kaka prefinjena cipa? Groza! se je zavrnil, kam zagazijo moje misli. Vidi se na njej, da je izčr- pano in do je v redu človek. Le koko pride taka ptička sredi ceste v gozdu pred avto? Lepotica je spokojno dihala. Tako spijo samo srečni in zdravi ljudje! je ugotovil čez čas, okrer-pil spet radijsko glasbo In se zagledal v spečo sopotnico. Na Hribovju je gostilna s prelepim razgledom čez Podjuno in Dravo in vzhodni del celovške kotline. Pavlin sedi v avtu poleg speče tujke, zalega dekleta, ki mu je vsekakor uganka. Kadar pa se ozre v spečo popotnico, avtostoparico, se nasmehne. Zares spi! ugotavlja, sam ne ve kolikokrat že. Pavlin vzame iz aktovke blok za skiciranje. Glasba v avtoradiu ugodno izpopolnjuje vrzeli molčanja med dvema človekoma, ki sta prvič skupaj, prvič in pod tako nenavadnimi pogoji: Čudovito dekle spi — on, sanjač svoje vrste, malce umetniško navdahnjen, si dela skrbi, kaj bo s to nenavadno sopotnico — in skuša v naglici ta dogodek ovekovečiti v sliki. Zato vzame blok in svinčnik, ki ju nosi vedno pri sebi. Ne vidi rad, da bi ga kdo opazoval pri risanju. Zato spočetka le boječe poteguje črte: Začne risati spečo lepotico — Nad čelsko vzboklino, večjidel pokrito s kosmi svileno mehkih las, začenja z obrisnimi potezami. Ko se bolj udobno usede v avtu, tako, da ima prosto levico, ki drži risarski blok na kolenih, se zamisli: Kaj bo rekla, če jo slikam brez njenega dovotjenjai? To je nekako vdiranje v njeno privatno sfero! Kako pa jo naj vprašam? Če pa je tako zdelana? Da mora spati? Ali se morda ona ne vriva v mojo privatno sfero? Ko me kar tako na vsem lepem ustavi na odprti cesti, se vsede v moj avto in zaspi? Naj reče, kar hoče, če ji bom prožneje sliko pokazal! Ali jo strga: ali shrani, kakor ji je ljubo. Kaj naj bi pa jaz tačas počenjal, da se moli ljubi smrček naspi v mojem avtu ob klasični simfonični glasbi? Zaenkrat nimam ničesar drugega početi ... Kako se naj pogovarjam s spečim človekom? Toliko sem po jaz tudi uvideven človek, da pustim spročega spoti. Se bo že še razgovorila in oprostila in vse bo v redu. Samo jaz sem zdaj trenutno vezan no njeno spanje. Kam jo naj denem? Domov v svoje stanovanje je ne morem vzeti? Ko bi imel na takem kraju opravke, da jo pustim spati na parkirnem prostoru. Malce odprte šipe bi pustil. Vse štiri. Tako bi imela dosti zraka. Nihče se ne bi mogel pritožiti, če bi tako napravil. — Potem riše dalje. Vedno iimiiimiiiimiiiiimiiiiiiimiMmiiiiniiiimiimi II. Iščem melodije srca, da se omeči okorela beseda, da bo moja govorica žlahtna zlitina, da se izluščim iz prostaških mejišč. Prekvasil bom srčno lavo v prihodnje trajanje. Uravnovesil bom sončno voljo k svobodni izpovedi. Zagotovil bom rastoči obstanek sredi svetlih pričakovanj! iiimiiiimiiiiiiimiimimiiMiiiiiiiiiiimmiiimii fiiiiiimiimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimmiimiiiiiiiiii III. Vzvalovi nova ideja sredi množičnih pogovorov o starih beležnostih in obrabljenih obnavljanjih, starih že kot prva sled homo sapiensa. Še in $e prisluškujem in pritrjujem, prenašam težave, ne da bi tarnal, se grem glumača zaradi neke tuje usode, zraven pa sem z mislimi daleč stran pri svojih skritih rečeh: Kaj je smisel diha, kaj je izvor utripa, kaj je povod glasu, kaj je cilj besede! Sam sebi postajam grezilo v mikavne zmotljivosti, ki nepremagljivo šfrle iz ponavljajoče se samote. Nerad priznavam sebi boli, ki so temeljilo razodetje sebe samemu sebi, da sem obstoječa kreatura iz temine kamene dobe z nerazvitimi slutnjami, ki se skrivnostno spajajo v simbole vsega živega in večnega... imiiimiiimiiiimmiimiimmimiiiiimiiimiii spet in spet pride do točke pri kosmih lasi nad čelom. Ustne napenja, kot bi glasbenik vadil na svojem trobilu. Oči zožuje kot bi hotel prodreti skozi rožno obrazno polt neznane lepotice. Tri skicne variacije slik ima gotovih, ko se tujka prebudi. „Kje pa sem, prosim?" V njenih živahnih, izrazitih očeh se odpira svetla duša človeka, katero najhitreje slutijo samo ljudje, ki so zapisani usodi umetnikov in svojevrstnih značajev. „Tik pred Velikovcem, to je malo okrajno mesto. Ste vi tja namenjeni?" On čuti, kako mu postajajo členki telesa težki, kot bi pil peneče se vino na kristalni obali. „0, kako lepa okolica je tukaj. To je vendar Drava! Je? Tukaj ob Dravi živijo Slovenci, o katerih zadnje čase toliko pišejo tudi v Sailzbur-gu .. ." S plahimi pogledi se upre njenim očem, ki so močne in očarljive in samostojne. „Po narečju, oziroma prizvoku vaših besed bi vas prišteval k Štajerski.” „Jaz sem Štajerka. Sedaj sem v SaJzburgu. Nekaj let že." „Pa je vas službeno zaneslo v to deželo? So marsikateri, ki pridejo gledat, kje so tisti Slovenci, ki hočejo državo in svet podreti .. ." Njen pogled se zresni. Toplina izgine. Previdno otipava človeka, za katerega bi na prvi pogled stavilo, da je nekaj posebnega. Zdaj pa take besede? si plaši duša. Saj je že v Celovcu doživela, da ni dobro javno zavzemati praslovensko staw lišče. Zdaj se zgrozi, ko' hoče najti v vozačevih besedah nekaj odklonilnega napram Slovencem. „Prišla sem samo tako. Jaz ne razumem. Marsikaj ne razumem, kar tako čujemo po radiu in gledamo po televiziji in beremo. Ne razumem . . .” „Kaj ne razumete? Boste laže razumeli, če vam povem, da sem jaz na primer Slovenec, če hočete čisto uradno: Koroški Slovenec! Boste sedaj kaj laže razumeli?" Močno jo prizadene vsakai njegova beseda1. On to vidi. Vso se razneži. Gre ji na jok. On ne ve, zakaj. Dela si očitke, čemu je bilo treba takega njegovega izliva? Saj nisem zato tukaj, dai bi neki tujki izpovedoval svojo bolečo stran življenja v tej deželi? Kaj bo tujko imela od tega? Poleg vsega je omotično zala, da ni na mestu govoriti o takih vsakdanjih zapletenostih z njo. . . Lepi ljudje naj govorijo o lepih, srečnih rečeh! — Elviro še sliši Pavlinove besede: „Jutri ob devetih se dobiva zunaj pred spomenikom padlim obeh svetovnih vojn!" Potem se vrata zaprejo. Tujska soba v Dobrli vasi je preprosta. Prav to se ji dopade. Zlekne se no pogrnjeno postelj. Dolgo strmi v strop. Dolgo se predaja neminljivim občutkom. Divjim in presladkim občutkom. Vsa telesnost se ji spreminja v nekaj, kar ji je bilo do sedaj neznano. Nekaj, o čemer je morda imela že zdavnaj le plahe sladke slutnje? To ji postaja jasno. To bivanje na svetu je skrivnostno, si priznava. Tako polna še ni bila same sebe. Kipeče samozavesti, da ji srce neugnano tolče v prsih. Vroče ji polje kri po vratu . . . Stemnilo se je že v dobroljski tujski sobi, ko se Elvira dvigne s postelje. Potipava po steni in prižge luč. Pozno mora že biti. Zunaj so vedno redkejši ponočni glasovi. V gostilni je samo oddaljeno poredko nekaj slišati spodaj v pritličju. Elvira sede in začne pisati: „Nocojšnjo noč hočem doživeti do jutro. Da bo jutrišnji dan izmil raz moj obraz vse tisto, kar me je v lastni zrcalni sliki leta sem begalo, kar je bilo v meni nekaj praznega na svetu. Hočem se umiti jutri zarana s prvo zarjo in jokala bom, jokala iz hvaležnosti, da sem bila doslej tako nesrečna. Ne bom se nocoj umivala z vodo, ničesar ne zbrisala z rok in usten, kjer gorijo tvoji poljubi. Jezik naj mi bo plamen, ki si ga ti prižgal v meni. Naj gori v meni velik ogenj, da bo sežgal vso kri, ki doslej ni vedela, da prihaja od srca- in polje nazaj v srce, v moje srce. Roke naj dehtijo po tebi, tvojih laseh in tvoji resničnosti. Tvoja telesna gorkoto diha iz mojega diha, ogreva mi dlani ko-t tvoj šepet. Nisem vedela, da je nekaj tako lepega zame na svetu. Da je predajanje samega sebe taka čudovita rast v neznanskost? Zakaj tega nisem vedela? Ko sem delala, ubogala, mislila in govorila, izpolnjevala in se ravnala tako, kakor so me drugi učili? Iz malega me vzgajali? Odrasli vendar vse vedo, ko so izkušeni za življenje? Za življenje slehernega? Tudi zal ljubezen? Za ljubezen slehernega? — Pravkar se mi zdi, da moram govoriti z bogom. A ga ne znam nagovoriti. Drugače so mi starši in prijatelji in dobri odrasli ljudje nekoč zagotavljali, da je on vedno pri ljudeh, vedno, četudi ga ne kličemo. Saj ga ne bi klicala. Niti ne na pomoč! Nisem v stiski. Samo to se mi zdi, da bi prav njemu lahko zaupala nekaj čisto svojega. Povedala bi mu miimiimmiimiiimiimmiimmiiiimimMiiiii IV. V porodnišnici poezije poveličevaino zaživim v vseobsegajoči trenutek, vznesenost je mesena prisotnost, prehajam v brezčasna stanja in postajam novost novih novosti. Skozi dosluteno neugodje in dosanjano ugodje se spajam v strastno bolest in zavestno sladkost: Sem! Sva! Smo! Dopolnjujoči zavesti se razodeva veličastje: BITI — ! IIIIIIIIIIIIIIMIIIIIIIIIIIIIMIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIl iiiiimiiimiiiiimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiiimu V. Umiritev me potaplja. Brezobličnost pojema v možganih in osrčju. Prebolel sem krizo preporoda. Nedolžno ugotavljam: Nisem taval zadensko proti izhodu, katerega sem slutil, ko sem se usmerjal po kažipotih presladkih iluzij. Naj ostane nepojasnjeno, kako sem se kretal v nepoznanem, slepečem okolju. Okrepljeno izvira iz mojega nemira upanja vera! imiiiimmiimiiiiimiiiimiiiimiimiiiiiimiim roda, da sem srečna, da še nisem nikdar bila srečna. To, kar je bilo doslej v mojem življenju, še senca ni bilo od tega, kar je sedaj v meni, kar sem sedaj vsa z dušo in telesom. Torej nisem bila srečna. Le zadovoljna? Pokoravala sem se, ker je bila pač taka volja drugih. Drugim napraviti veselje, je velika krepost. To so me učili. In sem tako zapoved tudi skušala izpolnjevati. Zdaj se sprašujem, kaj bi bog dejal, če bi se njemu čisto vsa zaupala? On je vse od spočetka vedel, kako bo prišlo? Da bi se ravno z mojo življenjsko usodo poigraval, je neverjetno, kajti vsak posameznik mu je vse ljubezni vreden. — Vprašala bi ga', zakaj neki je tako uredil z ljubeznijo, mislim z vso telesno ljubeznijo. Morda je bil kdaj tako srečen kot sem jaz nocoj? Takrat bi si gotovo želel biti človek! Človek z vso telesnostjo! Morda je bil sprva človek, ki je vso srečo svoje telesnosti doživel v taki neizrekljivi sili, da se mu je duša dvignila v božansko visokost? Sramežljivost, skrivanje drug pred drugim, zatajevanje, to je privzgojena nenaravnost. Ker si po naravi niso vsi enaki, so vsi skrivali. Vse nenormalne nerazvitosti in vse perverznosti. Škoda, če je tako bilo! Tedaj je bog nekaj svojstvenega prepustil nekomu, ki je to zlorabljal proti smislu narave. Zakaj omejujejo ljudje z zapovedmi in navadami prosto ljubezen? Nekdo pa je svetopisemskim cipam odpuščal, ker je vedel za prostost zemske kreature. Daši sem za prosto ljubezen v vsaki naravni obliki, odklanjam, da bi si slehernik jemat vse ali celo s silo. Ljubezen je sila duše, ki išče sebi čim bolj enakega. Ker vsaka ljubezen ne najde svojo ljubezen, je usoda ljudi. Da se ljudje spuščajo v telesno ljubezensko zvezo, ko niso drug drugemu enakovredni, je najusodnejša zabloda. Tako se ponižuje človek na zgolj živalsko raven in išče v spolni izpolnitvi odgovor, na katerega duša zaman čaka vse do smrti. Smrt je smisel sama sebi le ljubečim. Škoda, to so kosci vsega tega velikega, kar sem ti hotela povedati. V obraz ti ne bi znala tako povedati: Vsa sem tvoja. Sama se vso izpovem, ker v sebi izbrisujem svoj doslej ni jaz. Sam boš te vrste bral. Sam si jih razlagal in razumel. Moje spoštovanje pred tem velikim, kar je nocoj v meni — in bo ostalo do smrti — me vso duševno in telesno prežge. Naj se vicam v tem ognju nedorečenega. Morda so pesniki in besedni umetniki opisali ljubezen gl obje ali jasneje. Morda? Če so jo tudi doživeli z lastnim srcem in z vso lastno prežgano telesnostjo? Nimam pravice trditi, v koliko kdo to veličino zna dojeti ... Nisem hitro pisalo. Več sem premišljevala kot na papir prenesla. Vedno manj po je v meni zmešnjave in nejasnosti, čim bolj se bližam svitu, ki bo odprl dan, ko boš prišel ti od bogvedi kod, prišel k meni." • Elvira in Pavlin sfai se peljala z avtom proti Celovcu. Živahen je bil poletni cestni promet. Ona je nosila danes lahko obleko oranžne barve brez rokavov. On je bil brez suknjiča, ki je bingljal za njegovim sedežem. Bila stai že mimo mesta v Dolini, kjer ga je včeraj štopala. Ali je namenoma spregledala' kraj ali je bila tako poglobljena v svet okoli sebe in v pogovor, ki se je v presledkih neprisiljeno zgoščal in se spet unašal kot dopoldanski radijski koncert z Dunaja. „Zadržala bi dih in uživala; kako srce bije naprej in bije naprej .. .” „. . . in ga končno prisilila, da obstoji. To' pa od naju nihče ne želi, da bi tvoje srce obstalo!" Ves očaran jo pogleduje. Potipa metuljčasto rahlo na njegovo, na volanu ležečo desnico in pove zadihano: „Ne bi obstalo moje srce. Utripal in utripa in bi utripalo dalje; ker je srečno. Zato bo utripalo dolgo in vedno. Sreča nima časa kot druge reči na svetu!” „To si čudovito povedala'! Potemtakem ..." Stisne ga za desnico: „.. . ne bo konca ne sreči ne nama!" Elvira odmakne levico' z njegove desnice in si pogladi negovane lase, četudi ne piha v avtu. Potem roke prekriža na prsih in predano posluša na udarce svojega srca. Še nikdar nisem bila zmožna tako zbrano zaznavati lastni srčni utrip! si misli. Ker se je glasba zgoščala; poletijo' Elvi-rine misli v vriskajoče vsemirje duha: Kako bo še lep današnji dan. Na včeraj nikdar ne bom več mislila, na' tisto .. . Ne, konec. Hočem misliti, kar mi je ljubo, kar je moje, kar je najino. Doslej nisem še nikdar mislila v dvoje. Zdaj pa kar na vsem lepem gre. Seveda, Pavlin! Kje bi našla dobrega človeka; da bi stopila k njemu in mu zavriskala na vse grlo: Glej, prijateljica; to je moj Pavlin! To je moj človek! To je moja duša! To je moje vse! — Bova videla; kako bo z opravki v Celovcu. Če se bo dalo, se immmmmiimiimimmimiiiimiiiiMiimiiiii VI. Ne oddajam mesta, ko se prestopam iz ene negotovosti v drugo, se presedam iz ene neprijetnosti v drugo, se premikam iz ene neokretnosti v drugo, se obotavljam iz ene neodločnosti v drugo, se dvigam iz ene pogube v drugo... Kaj bi drugi z mojim polovičarstvom, z mojo neugnanostjo, z mojo strastjo, z mojo naivnostjo, z mojo predanostjo, z mojo vero, z mojim bojem in z menoj! imiimiiimiiimmmmmmimmiiiiimiimimi iiimMiiiiiiiiimmmmimmiimiiimiiiMiiimi VII. Objeli pojemo, ker smo se no vsem lepem kar tako dobili na prijetnem kraju. Nekdo vzdigne pesem. Pa vse zapoje! Najprej nas objame melodija srca, potlej se objamemo vsi prepevajoči. Iz pojočih oči vstajajo nove zvezde, ki svetijo vsenaokrog; iz pojočih grl vstaja novo življenje, ki se raduje vsenaokrog. Odkrivamo skupno govorico, ki ji je svet premajhen! iiimiimiiniiiiiimiiimiimiiiiiiimiimimmiiii popeljeva direktno v Salzburg. Še- danes. Peljala bi se previdna in počasi. Če bi bilo treba, bi med potjo kje prenočevala. Ali kar v avtu. Nevsakdanje je vse zdaj na svetu zame. Zakaj ne bi nevsakdanje prenočevala! Če bi pa hotel spati v tujski sobi, bi pa spala tam. Bova skupaj spala? Morda bi rad prenočeval sam? Ima svoje slikanje in risau nje in umetniške ideje, takrat potrebuje seveda mir, ustvarjalni mir. Poznam prijateljico, ki ima glasbenika za moža. Izvrsten človek. Kadar pa je v delovni fazi, tedaj se z a bub a v svojo sobo in nikogar ne spusti k sebi. — Izgleda, da bova vsak čas v Celovcu. Čakala bom, do Pavlin določi program današnjega dne. Samo, če me bo vprašal, bi rekla . .. Tega pa' ne bo veliko, ker bom dejala: ,Kakor boš ti odločil, tako bol' Samo, samo... Pa tega mu ne morem sedaj reči. Končno sem samostojna ženska, ki sem na svetu za svojo srečo — še več: za najino srečo! Pavlin mora nenadoma avto zavreti. Zdaj se Elvira predrami iz svojih razmišljanj. „Si utrujena in bi zadremala?" jo mehko vpraša. Sladko se zasmeje in zanika. Pred njima je strnjena kolona avtomobilov in na desni strani se pomikajo vozila samo za centimetre. „Kod se jemlje toliko vozil?" reče on bolj zase. „Mar misliš, da sedi v kakšnem avtu nama' podoben par?" izusti ona goreče. „Ko bi vsak človek vse ljudi na svetu videl, potem bi moral vsak svojega najti. Tako pa toliko usod zakrivajo' tisoči in milijoni. Ni to’ nekaj čudnega?” „Čudno, v enem dnevu se je zame svet in življenje in vse spremenilo!" dahne ona. Na cesti Volkermarkter Ring sta dobila v kostar njevi senci še prostor za parkiranje. V dopoldanskih urah je tak kraj kaj dragocen. »Pavlin, preden greš po svojih opravkih, povej mi kaj v slovenščini!" ga ona na vsem lepem prosi. Ustne so žgoče rdeče in hlepijo po poljubu. Preden pritisne na vratni odpirač, se nagne k njemu: »Poljubiti mene!" In že se je vsesala v njegova usta. Z zaprtimi vekami je molila s kosom v kostanju, ki je današnji dan že toliko ptičje sreče nagostolel svoji družici. Slovensko ji je zadihano in počasi šepetal skozi lase v uho z dragocenim uhanom: »Ali bom dočakal sam toliko časa, preden se spet dobiva?” — Udano je pokimala', četudi je samo megleno dojemala, kaj ji pravi slovensko. »Čakal, čakati,, čakamo bom ..." in se nedolžno otročje zasmeje, kot otrok, ki je nabiral rože, da jih splete v venec, o se mu le-tai razsuje. „Čakala bom!" jo popravi in omotično je sladkost zavrtela! po njegovih možganih. „Ti boš čakala — jaz bom čakal — oba1 bova čakala!" „Ne znam vsi — Naj ti kar tako povem: Zdaj je ura osem. Dolge bodo tri ure brez tebe. Saj smem skozi mesto potepali se, kar tako na slepo. In ob enajstih, kje se dobivai?" Zdaj ga šele dokončno spusti iz objema. Pavlin sloni ves blažen na naslonjalu sedeža in jo pije z očmi in je z vsemi čutili. „Pesti bom držala, da bo tvoja zadeva uspela! Prav tako? A tukaj v tej stavbi bova zvečer poslušala slovenski koncert! Sem si dobro zapomnila?" Pavlin ji je zasanjano pritrjeval. Nikamor se mu naenkrat ni mudilo. Vse skupaj bi pustil, to srečanje umetnikov in izvedencev, vsi ti kontakti takih ali takih umetnikov in poznanstva s temi političnimi funkcionarji in menežerji! mu gloda v drobovju. Spravil bi jo najraje kam naskrivaje, da je nihče več ne bi videl. Da mi je nihče ne vzame. Take lepotice ne bi dolgo polefavale kar tako po svetu. „Pavlin!", prisede tesneje k njemu, „mordai imaš še časa, pa ostaniva še skupaj tačas? Jaz bi najraje vedno bila poleg tebe. Ali se osmešim s takim govorjenjem, povej? Nikomur še nisem tako govorila! Nikomur!” Elvira križari po Celovcu. Tjavdan in to ji prija! Rada bi se vsakemu lepemu človeku nasmehnila v obraz in mu povedala: Oprosti, človek, naj ti povem, kako sem srečna! Dogajalo pa se je obratno. Dekle se je sprehajalo zamišljeno po ulicah in mimoidoči so ovijali zalo tujko s pogledi. Pred izložbo blizu Novegai trga postaji. Nenadno ji šine v glavoi; To bo presenečenje! Vstopim in kupim kasetni rekorder, pa še nekaj kaset. Tudi kako s slovensko besedo in pesmijo. Rečeno — storjeno! Rekorder je prve vrste aparat, kombiniran z radiom. Ko Elviro poizveduje za slovenskimi kasetami, jo prodajalec čudno pogleda. Ne, kaj takega pa nimajo. Na vprašanje, če je v mestu kakšna trgovina, ki bi imela tudi slovenske plošče, je začudenje na prodajalčevi strani še večje. Ni še nihče kaj takega' želel, ji odgovori drugače imenitni gospod. Ko Elvira dalje me- iiimiimiimiiimiiiiiimmiiiiMiiiMiiiimiiimiii Vlil. Naslajam se z življenjem, ko sproti vzniknejo presenetljive ponudbe, da se ljudje ljubijo. Iz navideznega zaslonka, prihranjene želje, oživljenega upanja pride na vsem lepem vsak do svojega. Nasmeh in poljub sta rodovitna! Koliko življenjske sile v ljudeh, koliko radoživosti v očeh, da bi objel pozabljence, se poigral z otroki, se pošalil $ starci, se poklonil vsakomur. Kaj če tako rečejo katero o smrti kot znani uspešnici... iimmiiiiiiiiimiiimiimiimmiiimiimiiiiiiiiiii iiHmiiiiiiiimmiimmimimmiiimiiimiiiimii IX. Človek rad govori o dobrem človeku. Jaz pa se izvrstno počutim, ko zasačim samega sebe pri tem, da ne bi nikomur toliko prizanašal kot samemu sebi. Človekoljubje je lahko potegavščina, če vse preizkusim na drugih, ker pač nisem ne prerok ne heroj. Zato občasno nadaljujem s samogovori. Saj teh mi ni treba deliti z ljudmi... miiiiimiimmiiiiimmiimmiimiiiiiimmmi ni, češ saj so' iudi slovenske radijske oddaje v celovškem radiu, ji že nejevoljno odvrne, dai bo morala pač tam poizvedeti, kjer je to. Ljudje v trgovini so poslušali z napetostjo. Nekateri so zmajevali z glavo, kakor da dela lepa tujka s pristnim štajerskim naglasom nekaj nezaželjenega. Vzame rekorder, plača in gre. Začudene oči jo spremljajo do vrat. Tako je to, si je dejala! Elvira. Šla bom skozi mesto in spraševala, kje je slovenska knjigarna ali trgovina, da bi dobila zaželjeno. Treba bo< pre-motriti človeka, kogar naj vprašam. In poslušala bom pogovor mimoidočih. Nekdo mora govoriti slovensko'. Naleti na starejšega moškega in ga vpraša. Našemi obraz in sikne: Bindiš nix! V naslednji ulici pristopi k ženski srednjih let. Na vprašanje samo zaviha nos: A že kaj takega tudi imajo Čuši? Elvira je čutila, da- se dotika! neke nevidne zavese, ki je razprežena po mestu, ki je surovo naperjena proti slovenščini. Zdaj vem, zakaj so gotovi ljudje raje tiho in zagrenjeni. V žalostnih očeh je vse tisto zapisano, na kar je sedaj tukaj nehote naletela. Nazadnje vpraša policaja. Dvigne obrvi, kot da se hoče prepričati zaradi neke potegavščine. Ko pove, da je iz Salzburga in hoče seči po dokumentu, se oko postave sprijazni in pove ulico. Dolgo je gledal policaj za lepotico, ko je odsfo-picala po cesti Desetega oktobra. Dobila je več kaset. Pa ji pride na misel: Tukaj v tej ulici moram najti prenočišče, do bom poslušala kasete. Do Novega trga tudi ni daleč, kjer bom po enajsti uri čakala na Pavlina. Imela je srečo pri Blumenstocklu. Podala se je v sobo in v recepciji naročila, dai jo pet minut pred enajsto obvestijo. Zdaj je samo v lični sobi s pogledom na cesto Desetega oktobra. Vklopila je najprej kasetni rekorder in vložila kaseto Slovenskega okteta. Spočetka je stala sredi sobe, potem je počepnila, nato pokleknila, kot bi dogorevala veličastna voščenica koprnenja v zveličavno zamaknjenost. Prsti so goreli na obrazu. Srce je tolklo do ponorelosti, sladke ponorelosti! Elvira je kleče poslušala celo kaseto do kraja'. Četudi ni vsega besedila razumela, se je zlivala v njeno osrčje žerjavico naslade, ki nevarno ovinkuje okoli zmogljivosti človeških čutil in odmevnosti duše. Omotična je segla po dnevniku in pisala: „Ne vem, koliko začetkov se mi trenutno vsiljuje v glavo. Srce prekipeva in bojim se, da bi umrla od radosti, da bi umrla brez tebe, drogi Pavlin. Kje naj začnem? Pri velikem spoznanju, da sem na svetu doslej bila tujka. Tujka, ker govorim drug jezik kot moj oče, drug jezik, kot gai je za mlade dni govorila mati, preden je prišla v tiste kraje, kjer je mene postavila v tuj! svet. Začnem pri materinščini, ki je ne znam. Začnem pri svojem prazačetku in boleče sladko občutim, kako se napolnjuje v meni celota, da bom šele s temi leti cel človek. Zdaj mi je jasno, da sem večkrat slutila, da me je kot v polsnu trpinčilo veliko pričakovanje na to odrešenje. Podzavestno vem, do se bom naučila slovenščine', ker šele takrat bom znala sebe izpovedati. Ne bom šla prej odtod, da bom znala tvoj jezik, dragi, svojo materinščino, najino materinščino. Noč in dan bom rastlo v novo bodočnost. — Zdaj se mi svita, zakaj me je doslej vznemirjalo, kadar sem druge slišala besede, kot so domovina — rod — kri — jezik — kultura — človečanska zavest — ljubezen! Kaj sem vedela v resnici doslej, kaj je Mozart, kaj je Shakespeare, kaj drugi velikani umetnosti, ki je posest vseh kulturnih ljudi na svetu? Zdaj bom rostla v najino bodočnost in govorila bova kmalu skupno materinščino, skupni jezik, pa naj bo potem kjerkoli kulturni jezik sveta. Zmagoslavno bom plesala med slovenskimi rožami in jim zaupalo, da' nočem umreti s svojim Romeom, kajti hočem ostati živa Julija bodočim dnem. Dober dan! bom rekla slovenskim goram in lesovom in jim zatrdila, da pridem k njim, če bo treba, umret, kadar bo naša skupno slovenska pravica v nevarnosti.” Namizni telefon je klical. Elvira je zatopljena v svoje pisanje, da ne sliši. Vrti se ji pred notranjim vidom in ona samo beleži, skicira1, prečrtava začete stavke, opušča' nedokončane navdihe in prede nove misli: „Škoda, da me ne slišiš, dragi Pavlin, prav v tem hipu! Pojem! Pojem s temi očarljivimi pevci na' traku! Pojem in pojem! Melodije gredo tako neposredno k srcu, kot si s svežo vodo opomore onesvešče-nec. Zlate besede najine materinščine! Ti gotovo znaš več teh pesmi? Vse me boš naučil! Vse in skupaj bova pela! Skupaj skupno pesem v najini materinščini!” iimiiiimiiimiiiimiiiimiMmiiimimmiiiiiiiii X. Znajti se, ker je škoda slehernega odlašanja, deviških oblakov, zardelih lic, zaletavih podoknic in vročekrvnega koprnenja. Morda sem ud nekega členka, delček nekega drobca, bolest nekega prebolevanja, vednost neke nevednosti, čakanje nekega pričakovanja, tolažilo neke tolažbe, minulost nekega minevanja — vsekakor pa želja po nenehni odmevnosti ljubezni, lepote, življenja! VALENTIN ROLANŠEK iiiimmiiiiiiiiMiiiiimimiiiimmiiiiiMmiiiiiii 13 Koroški koledar 193 iiiimiiiimimiiiimiiiiiiiiiimiiimiiimmimii Tista sila ki marsikoga izvablja od doma v svei kot radovednost, čudo, pustolovščina, hrepenenje... in marsikoga prižene spet domov iz tujine kot razočaranost, kes, bridko spoznanje, togo domotožje ... lista sila se mora sprostiti, nekje tiči v nas večji ali manjši nomad. Valentin Polanšek Telefon ponovno opozarja, da je uro fik pred enajsto. Zvoni in zvoni — a zanesenjaško pišoče lepotice ne dokliče. Potem trka odločno na sobna vrata. Zdaj je Elviro vrglo v sedanjost. V prelepo resnično sedanjost! „Da. Naprej!" zavrisne in hkrati skoči pokonci: „Joj, kam sem zašla, Pavlin me bo čakal!" Vrata se odprejo in gospodična iz recepcije pove, da je ura že čez enajst. Elvira ne ve, kako je pridirjala skozi cesto Desetega oktobra. Opleta z ročno torbo in se ne utegne vsakemu pešcu oprostiti. Med tolikimi ljudmi takoj spozna Pavlinai. Za ped manjka, da ne trešči pred avto'. Policaj no križišču jo ošvrkne s piščalko. Menda je tujka od prej prepoznal. Samo z glavo zmaje. Ni mu do tega, da bi nastopat kot oko postave. „Elvira, kaj je, da si tako zbegana?" čuje končno Pavlina poleg sebe. „Bala sem se, da te zamudim. Oh, ti si ne moreš predstavljati, kaj vse sem v tem času doživela!" je vrelo iz dekletovih ust. „Pa ni kaj narobe?" „Ničesar ni narobe, vse je tako čudovito lepo na tem svetu, tako lepo!" stopnjuje svoj glas navdušenja. e Drago Druškovič ml.: Kompozicija I Elvira se je prva zbudila v prijetnem zatišju Kačje doline. Pavlin je še spal. Potipala je z roko po njem. Ni ga dosegla. Naj se spočije, se je obrzdala, spečega še nisem opazovala. Kaj neki se mu sanja? Kako je sinoči doli v gostišču pozorno ogledoval starca domačina, ki je pripovedoval kaj čudne zgodbe iz svojega življenja. Imam občutek, da naju, kamorkoli prideva, ljudje radi ogovarjajo. Prijazni so in ustrežljivi, da le kaj. Pavlin je starca opazoval gotovo zaradi tega, ker je mož nekaj izrednega. Kak obraz! Kot iz tukajšnjih planinskih dreves izrezljan. Ob vsaki besedi se mu je fiziognomija' spreminjala. Se razume, da je za slikarja tak obraz odkritje svoje vrste. Jaz bi ga raje posnela no kaseto. Način pripovedovanja se mi je dopadel. S preprostimi besedami se je izražal vseeno izbrano ... Pavlin se je zrušil iz dobrega spanca. Zakrilil je z lehfmi, kot bi ujel čarobnega metulja. „Elvira, o sonce moje!" Segel je po njeni roki in jo stisnil, kot bi se dobil z dekletom po desetletjih. »Nemirno si spol. Nekoj si govoril, pa v slovenščini in nisem vsega razumela, samo ime Lenka, Lenka sem ujelai.” Nagnila se je na njegovo stran. Slapovi sproščenih bujnih los so zasipali njene blažene poteze. »Lenka! Lenka? Toko je bilo moji rediteljici ime. Je že davno zamrla-. Saj nisva kaj o njej govorila sinoči?" »Sinoči sva do zadnjega poslušalo, kar sva na kaseto posnela, ko sva z obema, aparatoma kombinirala glasbo in najine besede..." Globoko je dahnil in ji vdano gledal v oči. Zdaj je že imel toliko poguma, da je vzdržal njen žarki pogled. Vselej ga je pretresala misel: Kaj je prišlo v njo, da se v mene zaljubi, taka lepotica? »Ti si prej zaspal sinoči. Cel venec poljubov sem ti še ovila okrog čela, ko si že spal . .." »Kod jemlješ toliko dobrote in ljubezni in lepote in ... ne znam povedati. ..?" Zdaj je že čisto pri njemu: »To je vse tvoje, najino, ti mi zbujaš ljubezen, pravo, nepoznano ljubezen, slovensko ljubezen ... še več, ti me ustvarjaš." Potem je hušknila na svojo stran postelje. Obraz ji je še žarel od zdravega spanja. Srečni ljudje se čez noč pomladijo. iiiiiiiiimimiiiiimmimiimimiimimiiiiiiiiiii Tihožitje Zamrl je veter na žolli poljani. Ob zaceljeno srčno rano je kanila solzo davne ljubezni. Svet je tih in gol in razplet mojega brezbrižnega osredotočenja. Legel bi na mrzlo grudo in razpustil bolestne vroče misli v slani... Valentin Polanšek iiim:iiiiiimiiiiiimmiiimiiimiiiiiiimmmiin 13* Koroški koledar 195 iimiimmimmmmmmmmmmmimimiimi Spominjam se slike Okvir razmaknjen. Črvojeden. Steklo kot zrklo strto. Nekaj neznatnih lis orumenelega papirja. Nekaj potez kot opuščen poizkus velikega navdiha. Pretresljiva ostalina preti s slutnjo o mrtvaški lobanji. Poznal sem zalega človeka, čigar poteze je tukaj skozi leta izbrisala svetloba. Valentin Polanšek iiiiiiiiMiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiiiiiiiiiiii Drago Druškovič m!.: Kompozicija II „Povlin, naj ti povem ..." „Nič ti ni treba povedati. Je kakor je. Za naju je samo sedanjost." „ln prihodnost, najina prihodnost!" „Zato je za naju, za vsakega posebej izbrisana preteklost. Midva si nisva vprašanje. Ti si zame prelepa resničnost, ki izključuje vsako vprašanje. Človek, ki je umetnik po svoji pameti, ve, da so dejstva, ki jih z vprašanji ne razrešimo. Umetnost sama na sebi je danost. Umetniško ustvarjanje je tista čudovito vez med sedanjostjo in bodočnostjo ..." Poslušala ga je zavzeto. Velika hvaležnost jo je gnala, da je planila k njemu: „Tako lepo ne bi znala povedati. Umetnik je res človek vzvišene bitnosti." Shulila se je k njemu in je pregorevala med besedami, da ga ima rada, ne, da ga obožuje, še več, da ga ljubi bolj kot kaj na svetu, še vedno ne, da ga povišuje, ker samo z njim raste v življenje, ki presega vse tisto, kar drugod pravijo in pišejo in pridigajo in molijo. Izpopolnjeva1! se je tudi on ob njej. Spoštovan nje do nje kot del njegovega bistva ga je držalo v mejah, ki jih strast ni mogla preplaviti. Razumsko jo je dojemat kot umetnijo stvarstva in v srcu jo je molil kot učlovečeni živi ideal. „Elvira." „Pavlin." Blagozvočje lastnega glasu mu je očiščevalo misli in nagnjenja, ko je izgovarjal njeno ime. Drugim so svetinje bolj obrabljena navada vzdihov. „ Tvoj e besede in misli so slike, ki jih boš vse dokončal, ker imava bodočnost pred nama!" se je razvnemala kot pravljični ogenj klasične boginje. Odrešena se je držala ljubljenega človeka, ker ji je pomagal z razumevanjem v taki vzvišeni obliki, da ni bilo treba začeti tisto njeno zadevo preteklosti. Uvidevala je, da je življenje samo velika umetnija, zamotana in redka. Septembrski vtisi Zbudili so me prijetni sončni žarki. Toplota se je razlivala po celi postelji v poznopoletnem jutru. Skočila sem iz postelje, dobre volje. Torej me je prevaral moj pesimizem, ki je zadnje dni vedno znova zbujal v meni strah, da bo šestnajstega septembra deževalo, da bo dan, ko se nameravam odpeljati na dopust, vreme slabo. Zgodaj je še, notranji nemir pred rajžo pa mi ne da več spati. Veselim se že dnevov, ki jih bom preživela v tujini in nestrpno čakam na kolegico, s katero se nameravava podati na kratek dopust — sredi septembra. Končno zagledam njen rdeči VW. Po krajšem razgovoru se odpeljeva po glavni cesti proti Celovcu. Kolegica lise je doma na Nižjem Avstrijskem, v bližini Dunaja. Skupaj študirava in večkrat sem ji pripovedovala o Koroški, da sem Slovenka, pripadnica slovenske manjšine v Avstriji. Pripovedovala sem ji tudi o naših problemih, o sovraštvu nekaterih krogov napram slovenski narodni skupnosti. Ni mi verjela vsega. Saj ni mogoče, da bi bili ljudje tako nestrpni! Sicer pa o dvojezičnosti na Koroškem tudi ni kaj videti. Na poti je srečala samo eno dvojezično tablo. En sam namig, da se ta delček Avstrije razlikuje od ostalega. Skoraj bi ga bila sploh prezrla. Lovski pevski zbor iz železno Kaple Drava naju je spremljala skozi celo Koroško in naprej v Lienz. Na Vzhodnem Tirolskem sva zapustili domovino Avstrijo. Najin cilj je Italija — Logo di Garda. Peljali se bova skozi Južno Tirolsko — do jezera, ki leži prav na koncu predela, kjer živi nemška manjšina v Italiji, lise bo torej na poti spoznala kar dve manjšini in rešitev manjšinskega problema v Avstriji in v sosednji Italiji. Gre proti večeru. Pot naju je vodila že skozi več majhnih vasic na Južnem Tirolskem. Napisi so bili vsi — ne samo topografski — dvojezični. Peljeva se proti večjemu mestecu Brunico/Bruneck. Ustaviva se na glavnem trgu. Dolga vožnja in sonce, ki je ves dan pripekalo, vzbujata željo po dobri kavici. Privoščiva si pristni italijanski Capuccino, kavo s smetano in kakavom. Ni nama treba dolgo čakati. Postrežba je prijazna. Pogovarjamo se v nemščini. Servirka, pripadnica nemške manjšine v Italiji, samozavestno uporablja nemški jezik — zavedajoč se prednosti znanja dveh jezikov. Ko si vzamem sladkor, se začudim. Napis na majhni vrečki sladkorja, ki ga ponujajo h kavi, je dvojezičen. Z lise se spogledava. Njen pogled je vprašujoč: Kaj takega pa na Koroškem nisem videla! Ko vidi najino začudenje, se servirka nasmehne in nama prinese nekaj zavojčkov va-felnov, čokolade in keksov. Njen prst pa obstane na napisu. Ne verjamem svojim očem. Italijani so res dosledni, kar se tiče dvojezičnosti. ..Dvojezična" čokolada mi kar bolje tekne — saj je izraz enakopravnosti in pravičnosti. Ko zapuščava kavarno, pa postajam vse bolj melanholična. Spoznavam, kako dolga je še pot slovenske manjšine na Koroškem in se sprašujem, kako dolgo se bom še borili, da bomo dosegli enakopravnost v istem obsegu, kot je zagotovljena nemški manjšini v Italiji! Pa če bi si priborili samo majhen delček teh pravic ... Nekaj časa se še sprehajava po ozkih ulicah mesteca, ki v svoji pristnosti spominjajo na italijanske filme, lise me skuša tolažiti, češ, da si je tudi nemška manjšina v Italiji morala šele priboriti svoje pravice. Kar hitro pa doda, da ne razume dvojnega merila avstrijske vlade, ki si je na eni strani tako prizadevala za nemško manjšino v Italiji, na drugi strani pa skuša vsebolj slabiti življenjsko voljo manjšin na svojem lastnem ozemlju. Napisi ulic so dvojezični, dvojezični napisi na javnih in tudi privatnih stavbah. Dvojezičnost povsod, kjer je nekaj zapisanega. Pri privatnikih sva končno našli prenočišče za eno noč. Ker sva obe bili precej utrujeni in naju je drugi dan čakala še dolga pot, sva kmalu legli spat. Zadremala sem in spremljali so me v deželo sanj dvojezični napisi, italijansko-nemški in naprej naprej... nemško-slovenski. Ko sem si naročila kavo v znani kavarni v Celovcu, se niti nisem več začudila, da je napis na vrečki sladkorja bil dvojezičen — Zucker/sladkor. Preden pa sem naredila prvi požirek, sem se zbudila ... Pravijo, da se sanje, ki jih sanjaš prvo noč v tuji postelji, uresničijo. Štefka Vavti JOŽE BLAJS Krivica je dolg, ki ga po smrti krivično obsojenega ne moreš poravnati. . . ZCriv/ccz „Nazaj v preteklost!" mi je nekdo' za^ klicat iz mrakai nct dan mrtvih, ko sem stal ob nagrobnem kamnu, vsem obdanem s cvetjem in na katerem je v mrki svetlobi sveč blestela slika mladega1, zalega fanta1. Tisti dozoreli, odrasli pogled njegovih rjavih oči me je vedno z n ovai zbada!. Ni mi dal mirovati. Porivat me je skozi mračno zaveso vsakdanjosti z vedno močnejšimi sunki. Počasi sem z drhtečo roko odrinil sivo solzeno zaveso, ki mi je visela! pred očmi in se na tihem vdal njegovemu pogledu: „Pojdem, ker moram! Pojdem, ker ne morem drugače". Z menjajočo brzino sem tekel, se plazil, hodil, se sprehajat v spominu mimo njegovega pogreba, mimo vesti o njegovi smrti, ki me je dohitela daleč zdoma, mimo drugih dogodivščin, mimo srečnih dni, mimoi žene, ki mi je dala občutek varstva in sreče, mimo rojstva sinu, mimo domačih, tjai nekam v pozni jesenski popoldan, pred ne vem kolikimi leti ... O Sonce nam je naznanjalo, da se zemlja bliža skrajni točki svoje eliptične poti. Dnevi so postajali vse bolj mrzli in mrač-nejši, ljudje so reševati zadnje ostanke poljedelskih pridelkov pred snegom, ki je visel nad njihovimi kmetijami in si osvojil že precejšen del višjeležečih krajev. Otroci so razuzdano uživati zadnje jesenske dneve, hkrati pa- prerokovali čas prihoda prvih belih snežink,1 ki so se jih kmetje bali in so zato na>-peli zadnje sile, ki so jim še preostale od mučnega poletnega dela1. Po' večerih so v družinskem krogu prosili boga, z .očenaši', da1 jim še nekaj dni da lepega vremena in marsikateremu porednemu fantalinu se je tisti odgovarjajoči „daj nam danes..." ob misli na sneg zataknil v grlu, ker se je pač videl že na smučeh drveti po belih, strmih travnikih. Otroci nikdar niso razumeli skrbi starejših in zato tudi niso! razumeli, zakaj boga ne prosijo za denar, za hrano, za obleko in vse bi bilo lažje, brez večjega truda. Ali pa so si s pomočjo snega obet avali izogniti se delu no polju. Zadnje jesenske rože so v jutranji slani žalostno pripogibate glave in tudi v mlačnih sončnih žarkih, ki so šele v poznem dopoldnevu premagali mraz in osvobodili travnike, polja in gozdove iz mrzlega objema slane, se nikakor niso mogle ogreti. Drhtele so v naj rahlejših sunkih severnega vetra in marsikatera od njih je zai vedno obležala pod tež O' jesenske more. Rjavi dozoreli listi so se lovili po zraku, dokler jih zemlja ni vzela v svoje rosno naročje in „Aula slovenica" je predstavila tudi Toneta Kralja jih kmetice s predpasnikom niso znosile no steljnik. Takšen je bil tisti jesenski dan, pred ne vem kolikimi leti, takšen kot je toliko drugih in vendar ima danes zame popolnoma drugačen pomen. Opoldne je zvonilo, ko sem izstopil iz avtobusa in ker nisem imel nadaljne zveze, sem se kar peš napotil domov. Veselo sem pozdravljal ljudi, ki so bili z zadnjo vnemo pri delu. Prijazni so bili, kot je bil prijazen ves svet. Pogumno sem stopal naprej, skoraj nisem občutil teže umazanih cunj in knjig, ki sem jih nosil v kovčku. Sploh nisem pomislil nanje, pa kaj bi, saj sem po mesecu dni zopet meril korak po domači, beli cesti. Nič se ni spremenilo na tej cesti. Vse je bilo kot prej in to me je veselilo'. Nestrpno in vendar s srečnimi občutki sem strmel v daljino pred se, dokler nisem zagledal pred seboj domačo, novo hišo, ki sta' jo' oče in mati s tolikšnim trudom zgradilo, mi otroci pa smo jima z veseljem pomagali. In danes prvič prihajam v to hišo. No avtobusni postaji so mi rekli, da bo danes pot nekoliko daljša, ker so se doma' selili. Sedaj vidim hišo pred seboj in iz dimnika se vali bel dim, naravnost proti nebu . . . Zavil sem s ceste in s trepetajočo roko pritisnil na kljuko. Mati me je z bolehnim glasom pozdravila in me poljubila na lice. Oče je stopil k meni, se mrmraje opravičeval zaradi umazanih rok, ker je pač pripravljal kislo zelje in si ni utegnil umiti rok. Njegov upadli in izmučeni obraz se je ob očetovskem pozdravnem nasmehu razvedril in pustil pozabiti bolezen, ki je rovarila v njegovem delovnem telesu. Pozdravil sem sestre in brate, ki so mi pravfako veselo odzdravljali. Nazadnje sem stopil k njemu. Sedel je v kotu. Pogledal mi je v oči, se mi nasmehnil in moško mirno dejal: „Vesel sem, da si prišel, res sem vesel!'' Ponudil mi je roko. Počasi sem iztegnil desnico-, ga- prijel za ponujeno roko, odložil kovček, ki sem ga v evforičnem pozdravu po- zabil odložiti, in mu z levico potegnil preko zagorelih lic. Ostali so strmeli kot bi naju ne razumeli, pa kako naju naj bi, tudi sam nisem razumel .. . O Vrnil sem se k nagrobnemu kamnu. Sveče so- druga- za drugo začele uga^-šati, le ena sama- še nikakor ni mislila na to in njen vihravi plamen se je zrcalil v bleščečem marmorju. O Pozni jesenski dan se je nagibal h koncu. Sonce se je pomaknilo v vrhove In mraz je pritisnil v dolino. Mnogi so se že stisnili v tople hiše. Tudi mi smo že skoraj polnoštevilno zbrani sedeli okoli mize in čakali na večerjo. „Kje je Andrej?" je vprašala- mati. „Zajce krmi!" je domneva! oče. „Drva bo treba še nanositi," je dostavila mati. Na hodniku je zaropotalo. Andrej s! je sezuval škornje. Počasi je stopil v kuhinjo, roke si je držal pred oči in le počasi se je privadil močni električni svetlobi. „Drvo boš mora-l še nanositi," sem bil najhitrejši v poveljevanju. Pogledal me je kot bi me ne razumel: „Nanosi jih ti, jaz sem si že škornje sezul in zebe me!" je mirno- odgovoril. „Mama je rekla, da- jih moraš ti nanositi," sem se čutil v svojem ponosu ranjen. „Mene zebe!" je skoraj proseče dejal. „Ne izgovarjaj se!" sem zarevskal. Andrej je z žalostnimi povešenimi očmi odšel skozi kuhinjska vrata v svojo sobo. Vstal sem in šel za njim. Ležal je že na postelji in zrl v strop. „AM pojdeš po drva?" „Mene zebe!" Vedel sem, kaj misli. Občutil sem njegov očitajoči pogled na meni. Njegove temne oči so mi govorile — cel popoldan sl visel in se plazil okrog, pa ničesar nisi storil, pojdi sedaj ti po drva! Prijel sem go za roki, od katerih eno sem še pred par urami držal v toplem pozdravnem stisku, go potegnil iz postelje ter ga nahrulil. „Ne vpij tako razkačeno!" me je miril. Spoznal sem, da je močnejši od mene. Nisem se več obvladal. Iztegnil sem roko in ga mahnil po licu. Nerazumljivo me je pogledal. Solze so se počasi prerivale po- njegovih rde-čerjavih licih. Hotel sem se opravičiti, pa mi besede niso prišle preko ustnic. Odšel je v temno noč po drva. ..Kako lahko bi sam stopil po drva', brez prepira . . ." sem si mislil in žal mi je bilo. Toda moj ponos mi ni dopustil, do bi naglas priznal krivico. O Še enkrat je zaplapolal plamen, potem pa ugasnil. Razgret vosek se je razlezel v pločevinasti ponvi. Potegnil sem iz žepa) majhno' svečo, jo vtaknil v mehak vosek in jo prižgal. Toda še preden sem odšel, jo je upihnil rahel sunek jesenskega vetra, v ponvi pa sem zagledal onemoglo krizantemo tistega jesenskega dneva. Odšel sem. Po- stopnicah, med vrstami grobov, je v soglasju z mojimi koraki donel neopravičljivi o-pro-sti — mi, o*-pro-sti — mi. Nekje v ozadju se je ob nagrobnih kamnih odbijalo vprašanje „Kdaj bom imel priložnost popravit! to krivico? Le kdaj?" Ob izhodu je stal mož s palico' v roki In zrl v morje tisočerih sveč, ki so jih prižgali sorodniki sorodnikom, zadolženi dobrotnikom, otroci staršem, starši otrokom, in venomer mrmrat: „Kako lepo1, kako čudovito je tukaj in tako mirno.. ." Pogledal sem mu v obraz in videl sem, da sem to jaz, no katerem leži že zemeljski prah. Mlada folklorna skupina SPD „Srce" ii Dobrle vasi je zaplesala v počitniškem domu ..Kinderland" v Goselni vasi ROK ARIH Trije krokiji KOLAJNE Moj otroški prijatelj Nanta iz bosonogih dni — v Starem Gradcu, pa njegove malce čez kolenske hlačnice, kakor je shranjena v meni njegova zunanja takratna podoba in spomin na skupnih zgodnjih pet ali šest let tamle čez četrtletje našega stoletja — je bil vsekakor bolj živ od mene in njegove „public relations" (stiki z javnostjo), kakor bi temu rekli danes, so bili bolj razvejani od mojih, pa čeprav sva imela tistikrat komaj pet ali šest let; pa čeprav je bila med nama razredna razlika: on je bil sin sodnijskega sluge, medtem ko sem bil sam postržek premožnega trgovca. Najbrž je kdo ob meni pomislil, da sem mevža, Nanto pa ozmerjal brez pravega vzroka s pobalinom. Midva pa sva bila nerazdružljiv par in na srečo se oboji starši ob to prijateljstvo niso spotikali. In ker je bil moj otroški prijatelj bolj živahen, bo razumljivo, da je prav on, Nanta, pozdravil nekega dne gosposko a športno oblečenega neznanega suhljatega gospoda, ki se je bojda vsak dan sprehajal vse do vasi Starega trga, pa se vzpel po navadi še navzgor na grad ali na gradišče na drugi strani mestne kotline in tako naprej. Res je bil tujec skrbno napravljen, a je le bodel v oči, ker so bile njegove hlačnice ozke, suknjič je učinkoval tako, kakor da gre za vojaški kroj, ker je bil ovratnik ozek in tesen, skoraj uniformi podoben in si ga je mož zapenjal na štiri gumbe, pa še sivozelenkaste barve je bil, pa še gamaše (ki jih pri nas tistikrat nihče ni nosil) so zbujale pozornost. Od daleč je zaradi svoje skoraj odsekane nenavadne hoje in sivine (še ostrižen je bil na krtač-ko) spominjal na svinčenega vojačka, kakršne sva imela oba z Nantem in se že nisva več igrala z njimi. Kakor da bi ga sneli iz prejšnjih časov, ko naju še ni bilo na svetu, tak je bil videti. Tako sva sklepala, ko sva ponovno prelistala ilustrirane zvezke v nemščini tiskanega z mnogimi slikami izpolnjenega časopisa z ime- nom Fliegende Blatter; našla sva cele kupe tega papirja na domačem podstrešju, kjer sva to berilo v nama nerazumljivem jeziku, saj sva komaj mogla prebirati v materinščini, kar naprej prelistavala in si ogledovala, toliko dni, da sva se že navadila prav posebnega ozračja in duha; za-vdarjalo je po prahu in mišjih odpadkih in kdo bi vedel še čem; prav s tem sva kasneje povezovala podobo moža in spomin na nekdanje prejšnje dni, na podobo vojaka v civilu. O „Zakaj si ga pozdravil," sem vprašal. „Kdo pa sploh je, ta tujec," sem govoril nezaupljivo. „Tujec je." Z druge strani ulice sva tako pogledovala za možem, ki je od časa do časa kar spretno zavihtel in obrnil sprehajalno palico (kaj podobnega pri nas še nisva videla). „Kakor da ima kol v hrbtu," je rekel prijatelj. „Je pa pravi gospod, ti rečem, major, višji vojak, a ni več v službi, pen-zioniran, je rekel oče. Stanuje v hotelu." Strmel sem. „Kakšen višji vojak le," sem ugovarjal. »Pomagal sem mu odnesti torbo. Ko je prišel s postaje, me je vprašal: ,Ti fant, mogoče bi povedala, kje hotel?1 Slovenski ne zna. Rekel je, kakor da sem ženska. Hotel mi je dati petdeset para, pa nisem vzel. Rekel je, naj ga obiščem. Tudi ti lahko greš z mano." »Zakaj naj bi ga obiskala?" »Pokazal nama bo nekaj, kar ima v majhnem kovčku-torbi, ki sem mu jo nesel. Meni je že pokazal, tako na hitro." Pa sva le obiskala tistega staroavstrijskega majorja, višjega vojaka. Bosa sva previdno stopala po škripajočih lesenih stopnicah in dolgem hodniku, saj je bila majorjeva soba čisto zadnja, majhna izbica na njegovem koncu. Bala sva se, da naju ne bi videl hotelski hlapec, pa obenem vratar Anton, ki smo ga klicali z vzidevkom „kravja-muza“, on pa seveda ni bil zadovoljen z vzdevkom, mi »mestna" trška mularija pa sami nismo vedeli, zakaj se tako huduje, če ga takole pokličemo. Res pa je bilo, da je Anton tudi skrbel za molžo in je bil pri hotelu pravzaprav glavna delovna sila in avtoriteta, pa lastnikov polbrat (nezakonski). Naposled sva le dosegla vrata; rahlo potrkala. „Ja,“ je rekel odločno major. Mislim, da je sedel pri oknu in naju je vprašujoče pogledal. »Prišla sva,“ je rekel Nanta. »Rekli ste, da boste še pokazali . . . kolajne . . Prijazno se nama je nasmehnil, stopil k omari in iz spodnjega predala izvlekel majhen usnjen kovček, ga položil na tla pred naju, se sklonil, počepnil in ga odprl. Sedla sva in jemala drugo za drugo, mnoge kolajne, križce (najbrž vojni križec za zasluge), pa druge razne svetinjicam podobne obeske, iz bolj ali manj bleščečih pa tudi zelo svetlikajočih se kovin. Mož je govoril s tujim naglasom in zamenjaval sklone, pa „v“ ni znal izgovoriti, ker je vedno rekel, da je bil on pač „fojak“, kakor je treba biti, »taka fojak . .Toliko da se nisva zasmejala, ker je tako čudno govoril. Povedal je razna imena, tuja in različna, kjer se je bojeval(a) in dobil(a) tak in drugačen »Kreuz aus Gold“ ... »Iz zlata", je zatrjeval Nanta in se jezil name. »Gold je zlato?" sva vprašala. »Je to veliko vredno?" sva hotela vedeti. »Selbstverstandlich," je rekel major. »In jih lahko prodate, kolajne?" je za-mežikal vanj Nanta. Major naju je tuje pogledal in njegov obraz se nama je zazdel bolj oglat in sivkast. Kakor da sva vprašala nekaj, česar ne bi smela vprašati — narobe. Das kann man doch nicht verkau-fen ... Es ist eine Ehrensache: Tega vendar človek ne more prodajati... Je to zadeva časti. Mislim, da je rekel nekaj podobnega, hudo užaljeno pač, nekaj o »verkaufen" (prodajati) je rekel in o „die Ehre" (čast) ali »Ehrensache" (častni zadevi). Nekaj pač pomnim, ker so mi našli že tisto prvo predšolsko leto učitelja, ki naj bi me naučil jezika severnih sosedov. Kakoržekoli. »To so vojaška odlikovanja," je trdo rekel major. Stal je med nama razkoračen. »Ta niso na prodaj." Vem, da se mu je malo zatresel glas, pa se je umiril in se sklonil k nama, ko sva zlagala v kovček kolajne. »Še pridita", je rekel umirjeno in prijazno in midva sva spet previdno od-bosala po škripajočem hodniku. »Kaj rečeš?" je rekel Nanta. »Zakaj hrani tiste svetinjice in križce, tistega zlatega? Zakaj je ne proda, tiste svetleče kolajne? in vojna! Kakšna je le bila, saj je toliko pripovedoval, imen in pa drugo." Potem sva zagledala na dvorišču, kako je stopil iz hleva Anton, mu na hitro pokazala osle in jo ucvrla na ulico . .. V tistih časih še nisva nič vedela, da je major izgubil vojno in da je hkrati z njo razpadla velika cesarskokraljevska monarhija. ' Majorja sva še kdaj srečala na njegovih sprehodih, ga pozdravila, a na obisk nisva več šla. ŠPARTA Vodič Pavle je nekaj pogrkoval najprej v mikrofon, ko smo se vozili po grškem mestecu z belimi kvadratastimi hiškami in zastavljenimi in naravnanimi kvadrati; kakor da bi jih z ravnilom začrtali — ulice. Pa saj so jih menda res; pojasnilo lahko najdete v turističnem vodiču. Mesto narejeno s smislom otroka, ki bi si igraje sestavljal mesto iz kock, svetlo zelenih, modrih, oker, rožastih. „Šparta,“ je povedal vodič. „Nova Špana". A kje je stara, nekdanja, tista iz antične zgodovine, iz pete gimnazije ali še prej iz druge, kjer smo zvedeli za nasilno vojaško ljudstvece, grško mestno državico, z redkobesednim jedrnatim izrazoslovjem, a hkrati z robato vzgojo, z izbiro naslednikov, ki so jih odložili v goro zverem, kadar niso kazali dobrih znamenj življenja in zdravja; ponavljam, zbiram, iščem tisto, kar so me naučili pred tolikimi leti. Vodič je obmolknil pred mikrofonom in kakor da ga ne zanima Šparta. Voznik avtobusa je obrnil in ustavil v bližini kipa Leonide, branilca Termopil, vojščaka v vojni, hoplitski opravi, s čelado in perjanico, z velikim okroglim ščitom, nadpovprečne velikosti, posebej za današnje prebivalstvo. Naposled gre za branilca, si rečem popustljivo, ko si ogledamo to novejšo varianto ... „Za muzej in njegov ogled tukaj ne bo časa," je rekel vodič in nas razpustil za borih 10 minut k pivnicam in zajtrkovalnicam. Potem smo se zapeljali naprej, ven iz mesta in na vsem lepem krenili v kar precej zaraščen oljčni gaj. Kaj pa je spet Pavle pogruntal, z nezaupanjem sem pomislil na priložnostnega, honorarnega vodiča, študenta arheologije, ki pa ga je bolj zanimala filozofija in to moderna ... Tedaj je zahreščal spet prehlajeni mikrofon in Pavle je rekel: „Pozor, tole tukaj, in je kazal z roko med oljke, je stara, nekdanja huda Šparta, ostra vojaška, ki je nekaj časa pokorila vse druge grške državice, tudi Atene ...“ „A tole, tukaj?" je rekla zajedljivo najbolj vedoželjna in najbolj vseznali član naše potujoče skupine. „Je to sploh kaj. Ni nič videti. Kaj se to pravi, tovariš, tale vaš tole tukaj!" Prav strogo ga je opozorila. „Bi mi kar nadaljevali?" Vodič Pavle se je oziral po avtobusu. »Kdor želi, bi lahko napravil posnetek, tako, da bi izstopil — ali pa kar z vozila? Seveda bomo za hip ustavili in počakali. A ni kaj posebnega videti." Razen porušenih zidov v skoraj zaraslem gaju ni za starim naseljem drugega preostalo; za njimi, za najbolj bojevitimi . . . Tudi sam sem napravil posnetek oljčnega gaja, pač posnetek tistih nekaj ostankov nekdaj najbolj mogočnega grškega polisa — Šparte. Je menda imel prav, sem medlo pomnil, stari Tukidites (zgodovinar), da se nam bo zdela nekdanja moč te državice nerazumljiva. Kakor nekoč LILI M A R L E E N Tega sploh ne bi zapisal, če mi ne bi prišel v teh jesenskih dneh v roke nemški dnevnik Die Zeit (Čas), ki se je tako literarno zgodovinsko razpisal o pesniku in pesmici in vseh pač, ki so nam za mračne okupacijske dni, prav nam, tukaj na Balkanu večer za večerom pošiljali pozdrav okupacijskega beograjskega oddajnika: „Vor der Kaserne / vor dem grofien Tor / stand eine Laterne / und steht sie noch davor, / so wolln wir uns da wie-dersehn, / bel der Laterne tvolln wir stehn / wie einst, Lili Marleen .. Wie einst, Lili Marleen: kakor nekoč Lili... Ta zapisek je tedaj pobudil članek, ki me prepričuje, kako idilično, skoraj ljudsko je izzvenela, kako svetovljansko se je razširila pesmica, ki jo je zapela med vojno popevkarica Lale s hripavim glasom (pesem je skoval danes 85 let stari pesnik H. Leib iz Hamburga in ji oskrbel melodijo glasbenik 3. rajha N. Schultze, * * Pred to kasarno / pred durmi veTkimi / stala je svetilka / in še zdaj stoji / in tam se bova srečala / pri svetilki bova stala / kot nekdaj Marleen Lili. tako imenovani „bombni — Schultze — glasbenik", ki je uglasbil tudi pesem „Bomben auf Engeland" (Bombe na Anglijo). Pesnik pa je pesem — kot lirično izpoved osebnega doživetja — menda napisal že v prvi svetovni vojni (1915); da pa je v drugi postala svetovni hit — tudi za Ruse, Angleže, Amerikance, čeprav je bila namenjena le za blažev žegen Rommelovih vojakov v Afriki. Že v preteklem letu sem nameraval nekaj napisati, pač nekaj o tem, s čimer sem se srečal nekega mlačnega večera na otoku Hvaru, na otoku, ki lepo diši po sivki. Menda je bilo pri vinogradniku in ribiču, katerega družina pa se je začela ukvarjati tudi s turizmom (od najmlajše generacije pa nazaj do starejših): oddajajo sobe, celo z zajtrkom in večerjo, z ribami, pečenimi na gradeli in tako naprej. Bilo nas je več — gostov seveda in počutili smo se prijetno in z nami je bila tudi naša stara mama, ki se je iz cesarskokralje-vih časov, ko so jo naučili nemški v šoli, tega domislila — in se zato ob večerih pogovarjala s so-gosti iz severa. Seveda pri svojih petdesetih letih kot izseljena Slovenka med zadnjo vojno ni ravno skušala utišati osvajalčevega radijskega glasu, na primer v Beogradu. Pravzaprav smo bili vsi vljudni drug do drugega, strpni in se včasih kaj pogovarjali o obali, o toplini morja, otočju in izletih, o gledališču in kulturi na otoku in pač vsem takšnem, kar bi utegnilo biti zanimivo . . . Včasih smo skupaj popili celo kakšen kozarček ... In potem sem nekega večera doživel spomin na Soldatensender Belgrad (1941 —1945, Wie einst Lili. . .). Eden, menda avstrijskih ali pa nemških gostov, je učil našo staro mamo prej navedeno pesem. Potem sta jo zapela skupaj, ker je bila naša petinosemdesetletna stara mama v svojih mlajših letih pač dobra zborovska pevka in je sploh rada pela in je nadarjena za tovrstno prepevanje v zboru. Ko sem tako zaslišal znane stihe, sem razmišljal, na kako hude čase me vse to spominja in hkrati sem pomislil, kako naivna je naša stara mama in da ji morava z ženo dopovedati, da naj te pesmi ne poje; lepo obzirno, da se ne bo preveč vznemirila... In tako sva tudi storila. Pri tem sem še pomislil, kako vsiljiv ali neobčutljiv je tisti naš turistični gost, ki je — nekoč najbrž kot okupacijski vojak — zdajle obnavljal svojo dvomljivo, pravzaprav pravo sentimentalnost. Seveda sem pomislil, ali naj človeku kaj bolj trdega povem: p tem, kako si res ne moremo ob vsej gostoljubnosti tako preprosto dopuščati vsiljivosti, saj smo mi nekdaj okupirani menda lahko tudi občutljivi do tega tretjerajhovskega hita, pa čeprav pač tudi še petintrideset let kasneje. Weg in die Freiheit V teh letih — ko tudi pri nas češče prebiramo stvari, ki so zato napisane, da bi prikazale abotnost slehernega človekovega početja in gnusobo človekovega životarjenja — se vselej spomnim na zasneženi dan v mouthausenskem taborišču. Zima je bila neusmiljena, sodra je šla do kože, da smo do kosti občutili hladnočo; enkrat ob petih zjutraj smo začeli s prestopicanjem po snegu, da smo potem prestopi coli do večera; ali kosti se niso ogrele in neznansko nas je zeblo; celo siva jasnina, ki se je prikazala nad Donavo in nad bavarsko ravnico, se je prikazala zato, da je hladnoča še huje stisnila. Kriminalec in kapro Luc je postal pasji; s svojo dolginasto postavo se je ko stekla prikazen zaganjal po' lagerbauju in preklal po ljudeh; mahal je po jetnikih z vsem, kar mu je prišlo pod roke: z deskami, z lopato, z rjasto' žico; ali pa' se je zagnal v jetnike s škornji, da je progaste postave kacetarjev odnašalo po sklizasti ilovki. Bil je dan, ko je padalo pravično po vseh: po Poljakih, po zagorjanskih knapih in p>o češki inteligenci. Potem, šlo je na poldne, so' začeli ljudje odpovedovati. In ta dan sem videl, bilo je prvič, kako ubijejo človeka. Nekaj pod nami, na robu lagerbaua1, kjer so prekopavali ilovico Čehi, se je izluščila izmed kacetarjev siva progasta' postava in se napotilo po snegu po ravnici. Jetnik je stopal počasi; zagazil je v sneg, ko da bi zabrodil v vodo in se napotil s svojo počasno hojo proti stražarju, proti vojaku. Roke so* mu visele ko zapuščene s telesa', ko da bi jih ne potreboval več. Zastrmeli smo se v to premikajočo se postavo in vse nas je stisnilo; hodila je počasi in preudarjeno in ko da se je enkrat in za vselej odločila. Nekaj metrov pred stražarjem, kakor smo lahko presodili, je postava postala, a samo* za trenutek in ko da bi hotela stražarja spomniti na tisto, kar mu je storiti, zatem pa zavila v stran, na pravo, da bi prestopila prepovedano črto. Teh nekaj metrov od stražarja proč, to smo vedeli vsi, je bilo prehojenih v takšni razdalji — zaradi streljanja. Vojak se je prestopil, snel je puško* z rame, jo spustil v roke, ko* da bi jo potežkal, in se obrnil na pravo, da bi pričakat jetnika. Ta se je počasi bližali nevidni črti, da bi jo za vselej prestopil in da bi napravil konec trpljenju. Znenada*, videli smo in slišali smo, je vojak repetirol, puška je bila še vedno obrnjeno v zemljo*. Progasta prostava, ta je pot nadaljevala1, ko da ni ničesar videla in ničesar slišala. Reber, po kateri so gomazele progaste kacetarske postave, je obstala*, prenehalo je kopanje, prenehalo je pocviljevanje huntov, zaslišal sem kacetarja, kako je zadržal dih za mano. »Kaj zijate?" so začeli vpiti kapoti in začeli priganjati. Ali cela reber je videla prizor, ki se je odigral pred njo kot na dlani. Vojak je dvignil puško, počakal, da je prišel jetnik vštric — videli smo, kako je pomerjal — in ustrelil. Jetnikova postava nekaj metrov pred vojakom je prestala s hojo, ali samo za trenutek, ko da bi ji zastal korak, zatem je pot nadaljevala, znova je brodilo. Vnovič je repretiralo, vnovič je merilo, vojak si je dva ali trikrat predjal puško po ramenih, zatem je vnovič počilo. Jetnik je prav tako vnovič obstal, zazibal se je naprej, ko dai se bo vsak čas opotekel, a se je na kraju obdržat ter je samo pokleknil. Tako je nekaj časa klečal; znenoda pa so se roke, ki so se dotaknile snega, oprle in zagledati smo, kako se je začelo telo dvigati. Zravnalo se je, se sklonilo naprej, in začelo znova s hojo. Ali koraki poslej so se že opotekati. Toko je bilo toliko časa, dokler ni tretjič počilo. Zdaj se je postaval takoj nagnila naprej, kamor jo je ves čas vleklo, in padla; najprej na kolenai, zatem na roke. Nekaj časa je mirovala, slišali smo repetiranje, zatem po se je zganilo. Premaknile so se roke; najprej ena, zatem druga, zatem noge. Telo se je začelo vnovič premikati. Še je počilo in še je počilo in še je počiloi. Vojak je repetirol in repeitinal, moralo je iti do zadnje patrane. Postava se je tačas povsem zrušila' na zemljo. Ležala je tam v snegu, stegnjena, in mislili smo, da je končano. Ali znenada se je pričelo dvigati od' tat, čeprav se ni mogla nikamor več dvigniti, dokler ni vnovič obležala na snegu. Pač pa se je začela vleči naprej. Ves čas je streljalo in zatem je za vselej obležala. Prišel je esesovec, potegnil pištolo in potem je v tisto gmoto na snegu še on streljat. Ne vem, kako smo začeti vnovič s premetavanjem ilovke, ne vem, kaj smo si povedali, ostalo pa je za vselej v meni, da nam je bilo strašno hudo za človeka1. Vsi na lagerbau, vsi tam smo bili na vrsti, vsak dan in vsako uro, vendar strašno nam je bilo tesno za nekoga' med nami. Lahko smo si dopovedovali, zakaj je lahko obupal, ali do konca se nikoli nismo mogli spoprijazniti z mislijo, da bi kdaj do kraja obupali. Življenje med tistimi počasnimi pokolji je še vedno bito' življenje, še vedno se ga je splačalo živeti, do samega' konca, do zadnjega trenutka. Tisti dan, enkrat popoldne, je obupal Joža, zagorjanski knap, ki je z nami prekopaval. Enkrat smo go zadržali, obljubljali smo mu svoje čorbe za večer, ati Joža je zamahnil z roko in se napotil. Obležal je pri prvem strelu. So trenutki v človekovem življenju, ko moreš do kraja obupati, vendar ljudje morejo črni dan tudi prebroditi; sila po življenju je bila vselej močnejša od pogina. Ivan Potrč PAVLA ROVAN Kje so tiste stezice ... 3. del Ob čudoviti tišini narave se približuje čoln zelenemu bregu Vrbskega jezera. Obkroža ga valovanje vodne gladine, svetlikajoče se v večernem svitu zahajai-jočega sonca. Nič drugače kot v davnih časih, ko je tod žuborel studenec slovenske govorice, ki so vanj vdirale tuje besede prebivalcev iz severnih pokrajin in gora. Zrli so v čiste jezerske vode, drug drugega s človeško radovednostjo opazovali, dokler se ni srečanje potrdilo z rahlim pozdravom. Tako so pred stoletji na svoji rodni zemlji segli s čisto mislijo, s toplo roko v ponujeno hladno roko priseljenca s severai. Ta se je domačinove le bežno dotaknila in njegove oči so osvajajoče zrle v to lepoto stvarstva. Ostal je ob jezeru, se doselil in domorodci so ga sprejeli medse kot sosed soseda. Če je kdo od domorodcev kdaj zrl vanj z nezaupljivimi očmi, je bil to' le trenutek dvoma, prevladovalo je slovensko srce, bilo je kot čista pesem narave, posejana z dobroto. Nič temnega, nič levjega in ukazujočega ni bilo' v domorodcu, jasnost in dobrota stai napolnjevali njegovo bit. Priseljenec pai je vdiral v naselja, prikrite daljne soteske, se dvignil na skalnate griče in trdo ukazujoče je začela odmevati njegova beseda, njegov korak v tišino pokrajine. In tako' so prvobitne slovenske naselbine spreminjale svojo podobo. Nejevolja in srd, besede nezadovoljstva so se odbijale od jezerske gladine in skalnatih sten v čas, ki je vsrkaval vase vsa obdobja, le človek čuti krivico od preteklosti v sedanjost. Tako je pripovedovalo nekoč Gretki njena mati Mojco Juračeva. Globoko so se ji materine besede vtisnile v srce, vsrkalo je ob njih ljubezen do rodnega jezika in domače grude. Po materini smrti je to pripoved nadaljevalo dobra teta Zalo. „Slovesno je bilo tedaj no naši slovenski zemlji, dokler nas tuja govorica ni prevladala, skorja se je trdilo, da' se hleb kruha ni dal več prelomiti . .." Tako sto pokojna mati in teta Zalo vedno znova pripovedovali pravljico, ki ni bila pravljica, da bi globoko odjeknila resnica v srcu otrok in je ne bi nikoli pozabili. Le zakaj se ravno danes, zdaj tu ob jezeru njene misli srečajo spet s preteklostjo, kot bi v koreninah dreves v bližnjem gozdu hotela zaživeti vsa vlakna in bi na izsušenem polju pravičnosti ne videli več razpok, ne kamnov, do bi teta Zala in tisoči z njo že vendar dočakali izpolnjeno jutro brez dimnih laži in neizpolnjenih obljub z mislijo: Ali je to še moja rodno dežela? Te misli so se nenadoma vrinile kot odmev na besede iz včerajšnjih pogovorov s teto, ki je na kraju dokazovanja še vprašala: „A1i gre tudi Andreas na jezero?" Ob takih vprašanjih je pogrnila mizo ali premaknila stol, kot bi vprašanju zmanjšala s tem pomembnost. To se je ponovilo večkrat in čutila je, do teto v Andreasu vidi človeka usmerjenega v sožitje vseh. Včasih je stoječ na' pragu dodala: pozdravi Andreasa! Takrat je pramen svojih že osivelih las naravnala in se molče ozrla na sliko že pokojnih Juračevih. Ob tem je njen obraz spreletel trzljaj, kot bi se srečala s preteklostjo in odgovarjala za sedanjost, ki jo obdaja, in nenadoma je vsa umirjena in smehljajoča se dodala: „Dobro se imej." Tedaj je čutila z njo tesno povezanost, ki se je širila iz dnevai v dan in vesela je bila tete, Andreasa in sebe. Potem je vedno lahkotno odhitela, da ne bi zamudila šole. Zdaj tu na jezeru drsijo čolni veselo v vetrovnost dneva' in časa. In ta čas postavlja Greti nešteto vprašanj, povezanih v čustvenost in resničnost dneva. Zmeraj se je v sebi bala, da bi ozkosrčnost Andreasovih staršev ovirala njuno mladostno hrepenenje, čustva ljubezni, ki so med njimai vzklila. Ali jo bodo sprejeli medse? S plašnim a vendar prijaznim pogledom je pred časom prvič prestopila prag njihove premožne trgovske hiše. „A so" je dejala tedaj mati, ko ji je sin, pogreznjen v tesnobo, predstavil dekle: „Das ist mein Mtidel!" Dekle je potrebovalo nekaj časa, da se je zbralo. Čutilo je na sebi pronicljivi pogled bodoče tašče, uokvirjen kot grafikon vseh vremenskih napovedi v koledarju. Grom, blisk, nevihta, vihar, dež si sledijo v časovnih razdaljah ... Kratke, vljudnostne, hladne besede ji je naklonila; oče, stasit mož z naočniki, ki se mu je vidno mudilo; je tudi dodal svoj: „A so." Le malo soncai je bilo naklonjeno tisti pomladi. Mlada izletnika Greta in Andreas sta s čolna stopila na breg. Podal ji je roko, njen lahkoten korak je rahlo zazibal čoln. Objeta preko ramen sta občutila telesno toploto navzlic hladnemu dnevu. Prve pomladne cvetke so zvedavo1 dvignile glavice, v njunem srcu je kot tiha vijolica vzplamtela mlada ljubezen, ob njej čustva velika kot svet in sonce sije izza belih oblakov, ki se umikajo za obzorja. Ob pogledu na Andreasa, privezoval je čoln na deblo, štrleče iznad obrežja, ji je srce bilo tako močno, da se je bala te ljubezni, tega hrepenenja. V obrazu ji je vzvalovila rahla rdečica, vsa prebujajoča, njeno telo; vitko in drobno, se je oprlo ob njegovi roki in še vedno objeta sta se oddaljevala od brega. Skušala je biti mirna, drhtenje je zažai-relo v njunih očeh in sedla sta na travo. „Rad te imam,” je dejal in spet zatrjeval svoja čustva do nje. Ustnice je približal njenim in čutil njen topli dih. Sam v sebi je bil prevzet. Nepremagljiva sila ga je vlekla k njej, po žilah se mu je prelival divji ogenj. Nista se mogla ustavljati sili dveh ljubečih se bitij, po' žilah se je prelivala toplota, porojena iz njunih teles, željna združitve. To žgoče hrepenenje je vzbudilo strast, nebrzdano sta bruhnila v viharen objem. Oklenila se ga je v sladostrastju čustev, enkratnih, in ute- 14 Koroški koledar 209 šila sta žgoče hrepenenje. Kasneje sta objeta obležala, vsa mirna, kot osamljen čoln po viharju v zatišju zaliva. Tedaj je v bližini zazvončkljal zvonec. Ovčka je zgubljeno iskala čredo. Tam daleč nekje je pastirček piskal na piščal, ovčka pa je buljila v mladca, ki jima, polnim sreče in živega blestečega tihožitja po telesni združitvi, ni bilo do vprašujočih oči izgubljene drobnice. Z roko, ki je drsela po mehki nabreklini dekletovih prsi, je odtrgal bližnji list praproti in ji pokril oči. Morda je v njih zablestela solza ali pa so odsevale neizgovorjene besede, ovite v molk. Le počasi sta' se vrnila iz sveta ljubezni, iz vala opojnosti v stvarnost, ki vdira zdaj v njuno okolje in vsak minuli trenutek pokriva s sedanjostjo. Dvignila sta se brez besed, da ne bi motila lepoto minulega. Sonce se je skrilo za gorami. Tiho sto se izvila iz objema in se prav počasi napotila proti čolnu. „Nisem si mogel več pomagati, prišlo' je iz mene, neizmerno rad te imam," je rekel in jo spet poljubil. Zvenelo je kot krivda, pa se je dekle srčno nasmehnilo, kot bi se prebudilo iz sanj. »Zgodilo se je. Danes ali jutri. Saj bi se lahko branila. Tudi jaz te imam zelo rada." Uredila si je lase. Spet sta se objela. In tako sta spoznala ljubezen, stopila v gozd čudežnega sveta, ki poraja vedno znova: nova doživetja, oživljena v neizmernosti čustev. Zaživela sta ob združitvi brez začrtanih hotenj, naravnana iz pradavnine v večnost. »Moraš razumeti," ji je ljubeče dejal. Ničesar zdaj ni odgovorila, prevzeta od minulega, doživetega. Spoznala sta večno hrepenenje človeka. Njegove besede so padale v pozni mrak. Dospela sta objeta do čolna in tedaj se je tiho priplazila v njo trezna misel, ki se je obotavljala kot sramežljivo sopotnica minulega in ostala neizgovorjena. — Kako bo zdaj? Misel pa se ni odvrnila v besede, zaplavala je po jezerski gladini in se z njo objela. Karkoli že bi rekla, vsaka beseda bi lepoto spremenila v vsakdanjost, studenec najslajšega napoja bi se skalil. In potem sto še naprej molčala, ujeta v barve najlepše mavrice, sanje in resničnost, nikoli enako doživeto, za slehernika enkratno, prvič doživeto v življenju. Odvezal je čoln, naravnal vesla in gladina vode je umirjala misli obema. Na pomolu je mrgolelo ljudi. Kdo le bi zaznal njihove skrite misli, nagnjenja, dobroto ali zavist, sovraštvo ali čiste želje. Vsak izmed njih v mirnem ali razburkanem volu življenja podoživlja v preteklosti sedanjost, v sedanjosti želje preteklosti, v jutrišnji dan. Ob pogledu na to množico se je Andreas nasmehnil dekletu, nemi dih vetra mu je vrnil njen smehljaj. Vrnila sta čoln. Redkobesedni čolnar ju je hitro odpravil, gneča je bila še vedno velika in vsak zase sta se prerinila do ograde. Vabeči glasovi mesta so ju spet ovili, nobene stiske ni bilo več v srcu. Polagoma sta dospela do dijaškega doma. »Nasvidenje!" se je lahkotno odbil pozdrav s starega zidovja hiše in poljubil jo je v slovo. »Neizmerno rad te imam," je spet dejal, kot bi v teh štirih besedah objel vse štiri strani neba in jih povezal z njuno srečo. O Naslednje dni sta vsak zase hrepenela po svidenju, on v merkurjevem trušču očetove blagovnice, ona v šoli. Tam se je svoboda misli mnogokrat lepila' od dejanj, ki so včasih daleč zaostajala za žgočimi resnicami vsakdana. Spoznata sta vsak zase ob svojem delu tudi težo življenja v obmejni pokrajini: razsežnosti natolcevanj, o nevarnosti južnih vetrov, o nevarnosti naprednih hotenj. Le malokdaj sto mogla stvari razčistiti s tistimi ljudmi, ozkimi v svojih nedokazanih trditvah, temnih v natolcevanju do soljudi prvobitne narodnosti na tem koščku zemlje, nekoč odtrganem od materinskega telesa. Te stvari se marsikdaj in marsikje niso dale razčistiti, povezovati in uravnavati tako, kot bi sedanji čas moral povsod In ob vsakem času utrjevati misel — vsi smo ljudje in povezani drug ob drugem. Mladi obeh narodnosti so odklanjali nestrpnost. Bili so prijatelji. Nekdanje dvojezične šole so ustvarjale sožitje, učenci so se spoznavali v obeh deželnih jezikih. Stari zaslepljeni veterani so zastrupljali svoje okolje, rasla so nasprotja. Obljube, zavite v meglo, so leta polnile občasne stolpce časnikov, ob istem času zasramovani in ponižani slovenski jezik pa je kljub vsemu ob mladem po-ko-lenju znova vzbrstel in se ovijal ob stebru človeške strpnosti in pravičnosti. „Ne mržnja in nasilje," je mnogokrat dejal Andreas ob kopici razpravljanj in pogovorov ob prodajalnem pultu v očetovi trgovini, ko je ogorčenje ob ukinitvi dvojezičnosti krajevnih tabel segla do vrhunca. „Sei gescheit, Andreas. Schluf) mit dem slovvenischen Mtidel!" Tedaj je sin strmel v očeta, hladno in kljubujoče. Vrgel je zavitke kave od pulta do police in branil dekle. „Kein Wort mehr, oder ich gehe, ” je zagrozil očetu. Potem so prihajali očetovi vrstniki. „Ne bomo več kupovali pri tebi, sin Andreas je odpadnik, ni član Heimat-bunda, hodi s slovenskim dekletom, ko bi bila vsaj windisch," je zacmokol oholi Postmann, ki je vsak dan zvrnil svoj šilček „Sliwowitz" in z njim poplaknil od šovinističnih besed omrtvičeni jezik. „Slowenisch je bila njena mati in ded. Oče pa je bil naš, vsi Fahnentrd-gerji so bili na pogrebu. Le mladi so- se izrodili," je še dejal in zaripel zakašljal. Besede in nestrpnost so mu jemale sapo. Andreas je včasih molčal, še večkrat po ostro ugovarjal. Močan je bil vpliv „echter Sliwowitz" v njihovem natolcevanju. Pa se je sosed Kurt Richter spomnil na preteklost, na vojno in nevidne partizanske puške, katerih krogle so tako iznenada zadele v sovražnika1, in jezno je porinil prazno Šilce od sebe. Andreas je ugovarjal. Oče je na tehtnico vrgel utež, da se je zamajal podstavek, sina pa ošinil z jeznim pogledom. „Da, da," je umiril Andreas tehtnico in segel v besedo- sosedu. „Pozabili ste, do so se na tem koščku zemlje Slovenci 14* Koroški koledar edini uprli nacizmu in da so se samo partizanski odredi borili proti Hitlerju." Ja, ja, die Linken, die Linken ..." je zahropel od astme betežni Posfmann in se prijel za gornji žep rjavega' suknjiča. Tam je nosil železni križec nacistične vojske, ob heimatbundovski slavnosti ga je imel takoj pri roki in si ga s ponosom pripel. „Vojna je opravičljiva le, kadar je kak narod napaden," mu je kar ostro zabrusil Andreas. Med tem je oče zapahnil vhodno vrata trgovine, četudi še ni bil čas zapiranja. „Und die Fluchtlinge von unten?" je zvijačno pristavil svojo besedo Herr Kurt Richter. Pri tem je dvignil svoj šči-palnik in se prav od blizu zapičil z očmi v Andreasa. Ta je zamahnil z roko, odložil delovni plašč, se obrnil k prepirljivcu: „Dreck ist Dreck," ga je zavrnil in zapustil podžigalce narodnostne mržnje. Ob tem se je domislil, da mu je nekoč stari poštar na široko pripovedoval o dnevih, ko so ob porazu vojne segali v roko partizanom tudi Sepp Semmering, Franz Ton-tschitsch, Kurt Richter in blagrovali mir. V kuhinji je mati pripravljalo čaj. Vsedel se je pod vrtno lopo in v sebi razmišljal. Vojne se rodijo iz pohlepnosti in pcdžiganja narodnostnega sovraštva, upori iz bede, krivic in zatiranja. In globoko je želel, da bi ne bilo' nikoli več vojne, četudi jo spoznajva le ob pripovedovanju tistih, ki so se iz krvavega klanja rešili. Ob tem ga je bolelo, da tu, na tej zemlji zalivajo trnje in osat, sončnice pa se lomijo ob neizpolnjenih pravicah do druge narodnosti. Mati je postavila skodelico čaja na vrtno mizico, ne da bi karkoli rekla. Čaj se mu je po besedni bitki, ravnokar izbojevani v očetovi trgovini, prav prilegel. V sebi pa se ni mogel pomiriti, saj mu je prijatelj Gašper včeraj pripovedoval, da niso našli krivcev, ki so pred dnevi porušili partizanski spomenik. Kamen je ležal ob kamnu, razbit, z blatom oškropljen, izsekane črke kot iz srca izruvane, oskrunjena najglobja čustva zai vrednoto človeškegai življenja. Gašperjev oče je bil partizan. Kako ne bi pretreslo sina. Zločinska roka je odtisnila pečat sovraštva, oskrunila' idejo bratstva med vsemi narodi in se skrila za zidom, ki se gradi s kamni nazad-njaštva, pohlepa, nestrpnosti in laži. Da, zdelo se mu je, da je prijatelj Gašper, sin partizana, včeraj ob stisnjeni pesti imel solzo v očeh ... Zato se je napotil k njemu. Na cesti je srečeval znance, nikogar ni ustavil, oni niso zaustavili njega. Gašperja ni bilo doma. Tudi očeta ne. Odšla sta v hribe, je dejala mati. Prižgala bosta svečke spomina tam v gozdu, kjer SO' padli borci za lepši jutri. V sebi prazen, vkljub bolečini ob tem dogodku, je taval po cestah, saj doma ni našel odmeva. O Greta je ob povratku z jezera premišljevala v svoji sobici vse komaj do-življeno tistega dne, in dalje so posegale njene misli v preteklost, vse do komaj zaznavnih spominov, v današnji dan povezanih. Spomini so vstajali. Nekoč je... Gretka je doma pri teti Zali ponavljala' slovensko slovnico, po očetovi smrti je vstopila v slovensko šolo. Mnogo je bilo treba nadoknaditi. Rada je imela očeta, četudi jo je pred bratom podcenjeval. Čutila je, da zasmehuje njeno od matere vcepljeno rodoljubje do Juračeve slovenske domačije in rodnega jezika. Po pogrebu očeta Seppa je ostala' pri teti Zali. Po opravljenem delu sta zvečer sedli na klop pred domačijo. Vzela je v roke slovensko knjigo in tedaj ji je nekoč teta Zala dejala: „Tvoja mama, moja sestra Mojca, se tudi preko Drave ni sramovala svojega materinskega jezika1. Skrivaj te je učila, Hans je bil očetov ljubljenček in trd. Vidim, da je v tebi ostalo zrno, ki lahko požene klas." Kot bi fenke zavese plamenele v vetru, je pri 'teti Zali žarela knjižna polica poleg okno, ko je izbiralo drugo' za drugo knjige slovenske zgodovine, knjige partizanskih bojev na koroški zemlji za svobodo, no posebni polici so se vrstili slovenski koledarji in tudi nemške knjige, ki so potrdile vojna zverinstva nacizma. Vse napihnjene zlobne besede, ki jih je kdajkoli slišala o materinskem, morda za očetove prijatelje manjvrednem slovenskem jeziku in s tem seveda tudi rodu, so rojile mimo nje. Spoi-minjala se je dogodka iz ranih otroških let. Nekoč je sedela na pragu domače hiše, čakajoč očeta, da bi se z njim peljala do kraja vasi s kolesljem. Oče bo vzel v mesto s seboj kakor vedno le Hansa. Oba sta se v diru po dvorišču peljalo mimo nje in brat Hans se je krohotal in ji kazal jezik. Oče se je smejal, ne da bi se ustavil. Mama jo je potem pred hišnim pragom objela in jokajočo peljalo v hišo. „Oče gre nai svojo .Versammlung', tam je veljavna le nemška beseda, kaj, če bi se tebi zarekla beseda po slovensko ..." Nato ji je mati odrezala velik kos orehove potice in ji začela pripovedovati najlepšo pravljico izpod Obirja in Pece. Ob pravljici so se solze posušile. Koliko drobnih spominov, ki ji odkrivajo zaničevanje jezika njene matere in kot bi se ob tem razpočil oklep v njeni notranjosti, je tisti čas v sebi sklenila, da se v jeseni vpiše v slovensko šolo. In tako je tudi storila. „Tefa Zala, vpisala sem se v slovensko šolo," je tedaj dejala. Teta je ostalo brez besed. Ves prostor je trepetal v svetlobi. Šele čez čas jo je presenečena rahlo objelai. „Tvoja mama bi ti tako svetovala-, sama si se odločila." In tako je zrelostni izpit naredila na slovenski šoli. Še nekaj dni urejevanja in vrnila se bo k teti Zali na materinsko domačijo. Spomini se vrstijo. Nihče je ne moti v tem premišljevanju, kolegica je že odpotovalo domov. Lahko bi bilo pova- bila Andreasa, sama je. Ta bežna misel jo je zatresla, saj bi prijateljski razgovor moralisti ožigosali kot moralno pokvarjenost. Ne, tega res ne bi smela storiti. Spomini pa so se spreletavali v mislih, kot bi čebelice izletavale iz panja. V nekem poletju, pred zaključkom šolskega leta, ji je teta Zala poslala priporočeno- pismo. Le kaj je tako važnega. Nestrpno ga- je odprla in se oprijela za stol od presenečenja. Brat Hans ji sporoča, da je prodal očetovo kmetijo, postal je Rostbeamte v večjem mestu nai Gornjem Avstrijskem. Kupil je večjo hišo, domače posestvo pa prodal nekomu iz Reicha. Gretkin delež je nakazal no banko. Tako je v petih vrsticah opravil z rojstno hišo. Stisnilo jo je v srcu. Naslednjo nedeljo je obiskala teto Zalo. Teta je molčala, vsa leta ni stopila v drugi dom pokojne sestre Mojce. Po mamini smrti pa je le ona varovala stezico do tete Zale. Tedaj je vsa oživela v sicer tihem domovanju, po nesreči strica Primoža, ki je izgubil življenje pri veliki železniški nesreči. To je bil grozovit udarec. Teta Zala- je ob tej strašni vesti osivela. Tedaj je prišla Gretka s celim naročjem knjig, vrgla jih je na mizo in vsa v solzah objela teto Zalo-. „Pri tebi bom čez počitnice, jutri pridejo še drugi, pride tudi Andreas." Od tedaj se vedno shajajo pri teti Zali, včasih jih je toliko, da- bi skoraj ne bilo dovolj stotov, četudi je prostorna klop ob krušni peči že vsa zasedena. Teta Zala je spe-t zaživela in zatrla v sebi žalost. Tako je Gretka na- novo vzljubila slovenski dom svoje matere in tete Zale. Vse stene pa je napolnjevala njena mladostna ljubezen. Njo in Andreasa so ure, preživete v tem domu, obvarovale strupenega žela vsakdanjosti. „Vse dobro na svetu prihaja od ljubezni," je trdila teta- Zala, ko je pripravljala potico za mlade goste, vračajoče se s pevskih vaj ob sobotah. Med tednom razkropljeni ob delu na vse strani, so gostoljubnost zavedne tete Zale cenili in jo nadvse spoštovali. Rahlo so s tem pokrili njeno življenjsko bolečino, ki se je začelo z vojno. Oropano zo sončno mladost je njena vsakdanja ljubeznivost kot svetlobo, luč, ki ji je nenehno treba prilivati, da ne ugasne plamen slovenske govorice na tej hudo preizkušeni zemlji. Med njimi je ostalo mladostna. In ko spregovori, ostali utihnejo. Teta Zola je ob knjigah stopilo v širok svet življenjskih resnic in naše pogovore je zaključila takole: „Besede uresničevati v dejanja — je v neki knjigi dejal mladi slovenski rodoljub — na tej zemlji svojih pradedov! Prijazno beseda brez dejanj je le v svilen papir ovit pogrinjek, ni take žlice, ki bi lahko zajemala iz sklede obljub. — To čutimo vsi," je rekla in obmolknila'. „Glej, teta Zala, še enkrat bomo razložili njim in svetu dokazali, da so nas prelisičili z obljubami. Morali bi oni biti drugačni, ki odrejajo', iskreni in čutiti stisko drugih, manjšinske pravice niso le za Brennerjevim prelazom," je vzkipel sicer zelo miren in redkobeseden fant. „Jozej, si dobil službo na pošti?" ga je vprašal sosed na klopi. „Kje pa? Tam odloča tudi tisti, ki nam pravi, da imamo že vse pravice. ,Ha-ben ja alles, alles .. .' je nekoč dejal, ko smo' nekje ugovarjali." „Prav gotovo boš sprejet zdaj v jeseni," ga je bodrila teta Zala. In fant se je spet umiril. Stiska’ in krivica človeku spreminjata obraz. Pravico do svojega kruhai moramo potrditi vsak dan, če gre za deželno službo. Fant je bil upravičeno ogorčen, zato ga je umirila. To je zakrito potujčevanje, je lebdela' misel, ki je ni izgovorila' in izpila kozarec čiste studenčnice, kot bi se njena beseda vračala v naravni vir svobode in jim dala moči, da vztrajajo tudi zdaj, v tem motnem času, ki obdaja svet. „Jutri bomo’ na glas spet izpovedali svojo misel, prideš tudi ti na zborovanje, Andreas?" je zaklical sobesednik, ko se je poslavljal. „Seveda pridem," je krepko odgovoril. „Da‘, mi mladi moramo naravnati skrivljena pota, skrivljena pojmovanja od človeka do človeka, ko gre za naš obstoj in naš jezik, je dejala moja stara moti," se je vmešal v pogovor spet Jo-zej. Andreas je obema krepko segel v roko. Poslovil se je od gospodinje, tete Zale, ki je tudi njemu postalo nepogrešljivo, ob novem življenju, ki ga je povezovalo z njeno nečakinjo. Zola je zrla v te mlade obraze, polne zanosa in jasnih besed. No zborovanju bodo podprli starejše, da ne bi otopeli v tem večnem dokazovanju. Ob njih bodo vsi, ki dobro mislijo in niso zaprti v deblu sumničenja in krivih vejah. Človek ima pravico živeti z materinskim jezikom, je vedno trdil Andreas in njegovi avstrijski prijatelji. V večeru toplih željo so se razšli in gojili upanje na jutrišnji dan, kot drevo, ki kvišku stezo veje, da spet ozeleni, ko ga je oplazil mraz. Bil je čudovit večer pri teti Zali. Z vlakom Ko sem se bližala železniški postaji, mi je srce razbijalo, ko da odhajam za zmerom iz mesta. Da bi si ne uničila trenutka, sem se le malo ozirala po ljudeh, ki so mi prihajali naproti. Pač pa je marsikdo pogledal za mano in si rekel, morebiti ji bo vlak celo odpeljal pred nosom in bo potem stala na peronu kot pozabljeno dekle iz kakšnega socialnega filma. Nenadoma pa sem se znova nasmehnila, ko sem se spomnila, da pred kakšno dobro uro še sploh nisem mislila na potovanje, bilo mi je celo, da bom dan predremala v sobi in se bom sploh obnašala kot mačka, ki se še najbolje počuti za toplo pečjo. Najbrž bi se za potovanje ne odločila tako znenada, če bi tisto uro mislila na prihodnost ali če bi si govorila, da so ljudje nesrečni, kadar sedijo sami v sobi in jočejo. In že sem se znova nasmehnila, ko sem pomislila na Jelovškovo, ki bo dopoldne potrkala na moja vrata, nato pa razburjeno hodila po lesenem ganku in si pulila lase, ko me ne bo našla doma, a se ne bo zmenila za Bačevko, ki jo bo čakala za okensko zaveso. Imelo me je že, da bi bruhnila v smeh, če bi se v meni še dolgo motala misel na ljudi, ki sem jim zmerom bila le „ena sama velika življenjska uganka". Pravzaprav je obžalovanja vredno, koliko moških in žensk srednjih let nikoli ne odide na potovanje. Bila sem zelo zgodnja, čeprav so prvi jutranji vlaki že odpeljali s postaje. Tako je na peronu prvi val potnikov že ponehal, zbirali smo se potniki za zgodnje dopoldanske vlake. Morala sem se spet nasmehniti, ko sva se z žensko na okencu blagajne nekaj trenutkov brez besed gledali, seveda je čakala, da ji bom povedala naslov zaželene postaje. Meni pa je bilo, .da naslova sploh ne bom spravila iz sebe, ženska s sveže nakodranimi lasmi se mi ni zdela vredna zaupanja. Tako sem se tega trenutka zavedala šele, ko sem že odhajala od okenca in sem odkrila, da držim v roki vozovnico. Torej mi danes lahko vsakdo prebere naslov iz oči, sem pomislila in se kot otrok razveselila postaje, ki je bila natisnjena na vozovnici. Morebiti sem tudi bila kot otrok v tistem kraju in pozneje nikoli več. Zdaj pa je ime kraja znova stopilo v moje življenje. Sprehajala sem se po jutranjem peronu in nisem čutila v koraku nobene teže. Od sveže umitega tlaka se je dvigala komaj vidna mokrota. Kdaj pa kdaj sem obstala in se zagledala v svetlobe, ki so utripale v daljavah železniških tirov. Kadar se mi Prosvetaši v Šentjanžu so naštudirali igro ..Grozdna jagoda v soncu" in z njo uspesno gostovali že v številnih krajih je katera bolj razkrila, sem se obnašala, ko da pravkar spočenjam v sebi kakšno novo željo. Počasi sem korakala po dolgem peronu, mimo pomikov s težkimi kovčki in culami, in se tako še bolj približala vlakom. Z vsakim korakom sem se na novo oddahnila, da zdaj že nihče več ne opazi moje vznemirjenosti, ki pa si je ne bi mogla poimenovati ..potovalna mrzlica". Tudi če je kdo blizu mene še tako glasno spregovoril, me njegov življenjepis ni zanimal. Začutila sem, kako sem se spet odtrgala od vsega, kar pušča za sabo moje prstne odtise. Vlaki so se počasi premikali po tirih, da mi je bilo, da bi se brez izdihljaja žrtvovala za njihovo neslišnost. Zaprla bi oči in bi bila znova pripravljena na presenečenja, ki pridejo, ko se najbolj boleče oprijemljemo zemlje. Nad vlaki in tiri se je razpredla jutranja meglica, da sem sprva mislila, kako brezupno dolg je potem šele dan, kadar čakaš, da mine. Čez čas sem opazila, kako je iz meglice pripeljal vlak, bil je bolj črn in daljši kot drugi, drsel je tako tiho, da je bil že pred mano, ko sem se ga v resnici zavedela. Čakala sem, kdaj se bodo odprla vrata in bodo potniki iz vagonov stopili na peron, a je poteklo le nekaj dolgih trenutkov in je bil vlak še zmerom podoben ogromni mrtvi živali. Zadrževala sem dih in v meni se je prvič oglasil občutek, da sem odšla od doma prepozno, morala bi ujeti prvi jutranji vlak. V tem so se odprla vrata službenega vagona, ki so ga pripeli takoj za lokomotivo, in v odprtini sem zagledala visoko, suho postavo v temni železničarski uniformi. Železničar se je v naslednjem trenutku dvakrat sklonil in spet vzravnal, si popravil trdo kapo, nato pa porinil skozi vrata na peron velika zavoja, in videti je bilo, da sta se zavoja še nekajkrat sama premaknila, preden sta negibno obležala na betonu. Potem je železničar neslišno skočil na tla in mi prihajal naproti, ne da bi se še enkrat ozrl na zavoja. Čeprav je šel tik mimo mene, si nisem mogla zapomniti njegovega bledega obraza, v spominu pa so mi ostali košati sivi lasje, ki so mu silili izpod službene kape. Sama ne vem, kdaj sem se prestopila k zavojema, ki sta ležala pred službenim vagonom. Šele ko sem se jima čisto približala, sem prepoznala, da so bili v prvem povezani zaj- ci, v drugem pa srna in srnjak, in sem prebrala list, ki je visel z zavoja: POŠILJA LOVSKA DRUŽINA... Bil je trenutek, ko se mi je zazdelo, da sploh ne bom odpotovala. Tudi ko sem že sedela v vagonu in sem skozi okno pogledovala na peron, se tega občutka še nisem znebila. Bilo bi dovolj, če bi kje na peronu zagledala komaj znan obraz, pa bi izstopila, ga glasno pozdravila in se vrnila na stanovanje. Zagotovo pa bi se zmedla, če bi na peronu uzrla njegov obraz, čeprav bi se obnašal, da ni prišel s trga, temveč je tu na postaji po čisto drugih opravkih. Odločala bi se do zadnje sekunde, ki so mi še ostale do odhoda vlaka, prestrašila bi se prometnika, ki bi počasi prišel mimo okna. Prvič bi se pred njim javno preizkušala, če še imam dovolj poguma in moči, da lahko čisto znenada odpotujem z vlakom in niti sebi ne povem, ob kateri uri in kateri dan se bom vračala. Začela sem natančno pregledovati obraze potnikov, ki so stali ali se sprehajali po peronu, zaželela sem si, da bi vendarle kje ugledala Pavla in nisem pri tem prav nič podcenjevala teh svojih norih misli. Zdaj šele vstaja in odhaja na dopoldansko delo, sem pomislila. V prepolnem avtobusu misli le na to, kako se bo do izstopne postaje prebil do vrat. A ko se je vlak premaknil, me je vseeno obšel blaženi občutek, da sem ga videla daleč med ljudmi, ki so se prišli poslovit, v zadnjem trenutku je pridirjal na postajo in mi mahal in me ustavljal, jaz pa sem se mu le smehljala in se je po mojem obrazu razlezlo zadovoljstvo, da se še zmerom lahko odločam po svoje, a sem zavzdihnila ob misli, da bi se lahko prehladil, če se je v naglici prelahko oblekel. Da se v resnici premikamo, sem pravzaprav spoznala šele, ko so mi telefonski drogovi tako rekoč že „leteli v naročje" in sem se že šla z njimi igrico, kdo je v resnici hitrejši — vlak ali moje pričakovanje. Že dolgo nisem čutila takega zadovoljstva v kakšni namišljeni igrici kot v tistih prvih trenutkih vožnje, tvegala sem celo, da bi me popadel dekliški jok. Ko da se je nenadoma v meni nadaljevalo nekaj, kar se mi je zgodilo pred dolgim spancem. Tako me ni vznemirilo sonce, ki nam je posijalo v kupeje kmalu potem, ko smo se odpeljali iz mesta. Sama ne vem, kdaj sem se prvič ozrla po potnikih, ki so v dolgem vagonu sedeli z mano. Prvo, kar sem ugotovila, je bilo, da se jih pelje z mano le malo, a sem pazila, da si ne bi zavoljo tega ničesar po neumnem zapravila, vendar še malo nisem več varčevala s svojimi pogledi. Sedela sem vzravnano in s skrčenimi nogami, čeprav bi se lahko namestila kar najbolj udobno. V moji največji bližini sta sedela starec in dosti mlajša ženska, ki je venomer nekaj popravljala na svojem sopotniku, mu nameščala kravato ali robček v žepku suknjiča. Starec se ji je smehljal in jo kdaj narahlo pobožal po licu ali roki. Videla sem, da ji je pri vsaki taki kretnji tudi kaj rekel, a nisem razumela niti besedice. Nekoliko dlje je pri desnem oknu slonel fant s široko odprto srajco in zamišljeno zrl predse. Na drugi strani se je v kot stiskalo dekle, ki si je z roko venomer urejalo dolge lase. Šele čez čas sem opazila, kako je kdaj pa kdaj naskrivaj okrenila glavo k fantu, ki je sedel pri oknu na drugi strani širokega kupeja. Nasmehnila sem se in si rekla, hvala bogu, navsezadnje se le vozim z ljudmi. Pa tudi divjad bo še maščevana. Nekaj časa sem si potem ponavljala dekletov in fantov obraz. Nisem marala, da bi bila med njima videti kot plemenita dama, ki se zasebno ukvarja z razsodbami. Prevozili smo že nekaj postaj, ko sem daleč na zadnji klopi odkrila mornarja v beli obleki in sem se potem dolgo ukvarjala z mislijo, če se je že od vsega začetka peljal z nami. Zavedala sem se, dokler mi bo to tako pomembno, bo spomin neusmiljen z mano. Vse sem si že lahko razložila, da se vrača z dopusta v Svojo enoto na morju, da je prav gotovo odslužil že dobro polovico vojaškega roka, da ima doma dekle, s katero je preživel tri tedne dopusta, da je njegova mati že dolgo oblečena le v črno in še druge podrobnosti, preganjala me je le nerazrešena misel, kako dolgo je že z mano v vagonu. Potem me je prešinilo, da je moja napaka v tem, da se „še zmerom vračam na začetek". Takrat sva se z Vojkom odpeljala zvečer in sva se vozila do Miincbna vso noč. Prvi del poti sva premolčala, Vojko se je obnašal kot poštni uradnik, ki odpiše še samega sebe, ko sede za okence. Še danes se spominjam, da so bile potem prve be- Centralni zborovodja SPZ Hanzi Kežar je obhajal 50-letnico sede, ki jih je izgovoril, „brez plašča te bo zeblo." Teh besed sem bila neskončno vesela, slišim jih še po toliko letih, tudi zato, ker mi ni znova dejal, „ne vem, če bova tudi zate našla kakšno delo." Naslonila sem se na sedež in ga gledala, kako je skoro vso pot zrl skozi okno, ko da ga na potovanju čez vse na svetu, zanima le pokrajina, po kateri se vozi. Zdaj se mi že dolgo ni nasmehnil, sem razmišljala, tak je kot star mornar, ki so se mu poteze na obrazu že strdile v nasoljeno trdoto, a mu tu in tam le uide izpod kože kot kakšna mehkoba iz otroških dni. Čeprav mi je vse od trenutka, ko sem se odločila, da pojdem z njim, vztrajno ugovarjal, me vendarle ni dokončno zavračal. Zato sem kratko malo pospravila svoje reči in odšla, za domov pa mimogrede načečkala nekaj stavkov. Priznati si moram, da sem sedela z njim v kupeju in uživala v vožnji, ne da bi se zavedela, kam in kako se mi bo odslej obračalo življenje. To se mi je zgodilo šele kakšne pol leta pozneje, ko sem za nekaj tednov zabredla v dolga razmišljanja, nisem se oblačila in ne kaj dosti jedla, bila sem kot kokoš, ki za enaindvajset dni sede na oplojena jajca in pozabi na svet. Stopila sem v devetnajsto leto in lahko sem si prigovarjala, da se bom še opomogla in se mi ni treba bati, da bi nekega dne postala „spodobna ženska". Takrat pa sem prisluškovala vlaku in ljudem, ki so se pogovarjali okrog naju, a so se vsi pretvarjali, ko da zanje še malo nisva zanimiva. Krajšali so si potovanje z jedmi, ki so jih pred vsemi razgrnili po kupeju. Vlak naju je odnašal v noč, v kateri nama bodo na voljo še vse lahkomiselnosti. Ko se bo ustavil, bo dan in lahko si bova ogledovala njegove strahove. Kdaj pa kdaj sem pomislila, ali počenjam vse to zaradi Vojka, ali pa ga uporabljam le kot vodnika, ki me pelje na nova razgledišča. Morebiti me je že začenjala preganjati misel, da sem že predolgo hodila po istih razdaljah in sem že srečavala ljudi z vsakdanjimi merami. Želje so mi že postajale na moč podobne in v jutrih se že nisem več prebujala iz sanj. Toda Vojko mi je tisti čas še pomenil največjo možnost za življenje; imela sem ga rada, lahko celo rečem — zelo rada, a kako čudno je to, da tega danes ne morem več natanko odčitati na svoji tehtnici. Moram se premagovati, da ne postanem popolnoma negibna, kadar pomislim nanj. Človek pač več ve o samem sebi, če se opazuje iz daljave. Postala sem pozorna, kako je mornar, ki mi je sedel nasproti daleč na zadnjem sedežu, le malokdaj premaknil glavo in sploh svoje telo, da sem že pomislila, nekdo se je prav pošteno ponorčeval iz nas in nam posadil na sedež dobro izdelano lutko. Odmaknila sem oči in se ozrla še k fantu in nato k dekletu, začutila sem, kako si med sabo že razpostavljata stvari, ki jim drugi potniki do konca vožnje ne bomo spoznali imena. Starec pa se je sklanjal nad sopotnico in ji brez besed božal roko. Vojko si je že dosti pred odhodom zagotovil delo, znanec, šofer težkega tovornjaka, mu je prihranil mesto sovozača. Medtem ko sta bila po več dni na vožnji, sem ostajala v njegovi sobi v Miinchnu in so mi dnevi hitro minevali, čeprav si jih nisem napolnjevala z nikakršnim načrtnim delom. Odmikala sem se vsemu, kar bi me lahko oplazilo in bi znova začela „razglabljati o svojem koraku'. Posrečilo se mi je, da sem kljubovala dolgočasju, čeprav danes ne bi znala opisati, kaj sem v resnici počela. Le to vem, da sem ga nekega dne pričakala s prti in prtički, ki sem jih naredila iz večjega kosa blaga, pa jih razstavila po vsej sobi. Nekaj trenutkov jih je gledal, ko je rekel, „zdaj bo pa že res čas, da začneš delati kaj pametnega." Užaljena sem ga pahnila od sebe in sem vse noči, ki jih je prespal doma, preležala z njim v postelji kot mrtva. Med njegovo naslednjo odsotnostjo sem se seznanila z žensko, ki me je spravila v tovarno otroških oblačil. Komaj mesec dni sem delala kot navadna delavka, ko so me vzeli v prikrojevalni oddelek. Vojko ni mogel verjeti, da „sem se tako znašla", postal je blag in prizanesljiv in me je po dolgem času spet peljal zvečer ven. Nikoli ne bom pozabila, kako me je na enem od teh večerov pred ljudmi močno objel in dejal: „Pa sem res mislil, da si kot edinka v družini razvajeno dekle." To pa so bili tudi najini zadnji skupni večeri. Videla sem, da se fant vse bolj pogosto nasmiha dekletu, tako da sem se za trenutek že zbala, da se bo presedel k njej. Začela se bosta tako glasno pogovarjati, da ju bomo vsi razumeli. Ne vem, kaj mi je bilo, a tega mu ne bi odpustila, kaj je res treba vse spremeniti v dejanja, kar se v nas premakne v samoti. Tako zelo se trudimo, da bi ne zamudili, ker se še ni navzelo prave žalosti ali hrepenenja. Sami si uničujemo tudi tiste delčke, ki še niso zreli za smrt. Tudi mornar se mi je zazdel vse manj odsoten, obleko ima bolj pomečkano kot na začetku vožnje, sem pomislila, če bo šlo tako naprej, bo nazadnje tudi on vstal in prisedel k meni. Zanikal bo vse, kar sem si izmislila o njem. Skušala sem ugotoviti, kako daleč smo se že pripeljali, a nisem ob poti zagledala nobene znane podobe. Minilo je že pol leta, ko sva pripotovala v Miinchen, ko je Vojko nekega jutra stlačil v svoj kovček več stvari kot običajno. Bilo je še zgodaj in sem še ležala ter ga gledala, ko je hodil sem in tja po sobi, čeprav je bil že čisto napravljen za odhod. Nenadoma se je ustavil, kazal mi je hrbet, ko je rekel „2daj sem si našel drugo delo in me nekaj časa ne bo." Podložila sem si roke pod glavo in ga gledala kot kdaj prej, ko je odhajal. Nič se ni zganilo na meni, ko da so me že zagrebli in se sploh ne morem več raznežiti. Še danes ga vidim, kako je prijel za kovček, se na pol obrnil k meni, znova postal za dolg trenutek, nato pa se sklonil in me poljubil. Še zmerom nisem izmaknila rok izpod glave. Dolgo sem prisluškovala, ko je naglo odhajal po hodniku in nato po stopnicah. In potem sem ležala nepremično še dolgo, ko me je po- padel glasen jok, da se mi je stresalo telo. Tisti dan nisem sla na delo in sem prele-žala v postelji še vso soboto in nedeljo. Ko sem v ponedeljek vstala, sem opletala po sobi kot senca. Ozrla sem se k starcu in ženski z mehkimi, svetlimi lasmi, lovila sta se za prste in si nepremično gledala drug drugemu v oči. Tako sem se znenada spomnila na Poljaka, ki je v Dolini stanoval le nekaj hiš proč od nas in me je trinajstletnega dekleta večkrat prijazno nagovoril. Govorili so, da mu je že osemdeset let, meni pa se je zdelo, da je dosti mlajši, lica je imel še mehka kot kakšen princ in oči so me gledale živahno, da sem jih videla tudi v dekliških sanjah. Ko sva nekoč po naključju prehodila daljšo pot, seru lahko na lastna ušesa poslušala njegov „žametni glas", kot so o njem pripovedovale ženske. Nisem več pozabila, kako me je v pogovoru imel za zrelo in odraslo žensko. Potem pa se je pri osemdesetih četrtič poročil z enkrat mlajšo žensko in so se čez noč začeli spraševati, „le kaj vidi ta ženska na tem starcu," pozabili so na svoje prejšnje maše. Le jaz sem še zmerom naskrivaj molila k njemu in si obnavljala najin pogovor, ko sem nekega dne po dekliško otroško rekla, „če se bom kdaj poročila, se bom s Poljakom." Glasno so se zasmejali, nato pa se spet zapletli v svoje vsakdanje pogovore. Vse bolj sem se počutila, ko da se vlak poigrava z mojimi razpoloženji, mi razkriva tudi že pozabljena, četudi se s tem potovanjem nikamor ne vračam. Če bo vlak pripeljal na končno postajo z zamudo, ne bom nič bolj podobna ženski, ki se boji svojo srečo razdeliti na kose. Le kdaj pa kdaj sem se zbala, da bi po nepotrebnem nagovorila katerega od sopotnikov. Nekaj časa se mi je Vojko oglašal s kakšno dopisnico ali razglednico. Ko sem jih tehtala v roki, mi je bilo, ko da je vsako besedo desetkrat premislil, preden jo je zapisal. Rekla sem si, prav gotovo se po vsaki dopisnici utaplja v vinu, a le zato, da bi se odredil naslednje dopisnice. Delal je v pristanišču, delo je bilo težko in utrudljivo, a je nadvse dobro zaslužil. Šele čez čas sem se zavedela, da mi nikoli ne pripise svojega naslova. Prav nič si nisem lastila pravice, da bi morala zvedeti za njegov naslov. Nikoli si nisem prisvajala tistega, kar ni moglo ali želelo biti moje. Kadar nisem bila na delu, sem pohajkovala po mestu in sem se veselila, da me nihče ne pozna, ali pa sem se zaprla v sobo in si prizadevala, da ne bi delala spomenika svoji samoti. Pride naj, ko da je bila tu že od nekdaj. Nič na njej naj ne bo takega, da bi si jo lahko oštevilčila. Po dveh mesecih mi je na razglednici sporočil, „zdaj delam na ladji in me nekaj časa ne bo, potovali bomo zelo dolgo." Minilo je leto, ko se je oglasil iz Netv Londona in nato še zadnjič iz Santa Cruza. Ko se je vlak ustavil in se mi je telo v sunku močneje premaknilo, mi je bilo, ko da sem šele sedla v vlak in se bo moje potovanje šele začelo. Ozrla sem se po vagonu in za hip me je obšlo, ko da potniki sploh niso pripotovali z mano, čeprav me morebiti že jemljejo kot sopotnika, s katerim se zbližaš na eni sami vožnji. Potem pa sem spoznala, da sta fant in dekle že vstala in Se odpravljala, odprla sem okno in se zazrla na peron. Postaja se mi je zazdela znana, posebej še visoki, stari topoli, ki so rastli na obeh straneh dolgega perona. Potipala sem v žep in našla karto, res se je ime postaje na njej ujemalo z naslovom, ki se je z velikimi črkami širil nad vrati postajnega poslopja. Čakala sem, kdaj se bosta fant in dekle prikazala na vratih vagona. Ker ju še za dolg trenutek ni bilo, sem se znova ozrla po klopeh, medtem sta zginila tudi starec in ženska s svetlimi lasmi. Le mornar je še sedel na svojem mestu in ni odprl okna, ko se je vlak ustavil. Naglo sem si oblekla plašč in izstopila. Počasi sem šla po peronu in s pogledom iskala potnike, ki so se pripeljali z mano. Na peronu pa je stalo le nekaj neznanih ljudi, vedli so se, ko da jih vlaki sploh ne zanimajo. Nasproti mi je prišel železničar, ki se je zazrl vame, ko da me je prepoznal. Ko je že bil mimo, sem pogle- dala za njim in tedaj se je ozrl tudi on. Morebiti sem pripotovala v kraj, kjer me kdo pozna, sem pomislila in začutila nekaj toplo davnega, ali pa me le ima za prikazen, ki jo je nekoč sam preganjal z železničarsko lučjo. Še sem stala na peronu, ko je vlak že peljal dalje, za trenutek sem še ujela v šipi mornarja. Bila sem pomirjena, ko se tudi tedaj ni premaknil. Tudi ko sem potem zavila s postaje in se napotila po cesti, ki je vodila v središče kraja, sem se večkrat ustavila, da bi se vprašala, „kje sem pravzaprav?" Bolj se mi je kakšna hiša ali ulica zazdevala znana, manj prepričljiv je postajal moj korak. Nazadnje sem si celo govorila, po tej cesti sem vendar že nekoč hodila, a se vseeno obnašam kot tujka, ki ne more skriti svoje radovednosti. Kmalu nisem več verjela v ime kraja, ki je bilo natisnjeno na moji vozovnici, rekla sem si, sama sebe varam z lažjo, ki me je že nekajkrat skušala pogubiti. Kmalu mi ne bo več pomoči, sem vzdihnila, kraj me bo prevzel in mi začel vračati stvari, na katere sem že pozabila, in se sploh ne bom mogla več vrniti. Podvizala sem korak, da bi tako ušla nečemu, kar me je spravilo na pot. Nenadoma se mi je zazdelo, da sem daleč pred sabo spet zagledala starca in žensko, ki sta pripotovala z mano, držala sta se za roko. Pohitela sem za njima. Zbala sem se, da ju ne bi znova zgrešila in bi jima še pripisala, da me ne marata. A sta se mi vseeno kmalu izgubila izpred oči in tedaj sem se znašla že zunaj kraja in so bile hiše že na redko posejane. Ugotovila sem, da sem pravzaprav ves čas hodila skozi novo naselje in da sem zdaj zašla v prvotni, stari del kraja. Obstala sem. Nedaleč pred sabo sem uzrla nizko hišo in se nekaj trenutkov nisem mogla ganiti, čeprav se je v meni vlak še premikal. Semkaj sem kot dekletce prihajala na počitnice in so mi še drugi česali lase. Babica me je navadno pozdravila na pragu, zmerom oblečena v črno, in nad vrati nad njeno glavo je visel angel. Ko sem vstopila, me je na mizi že čakala malica in vrček domačega malinovca. Potem si je babica zavezala novo črno ruto in sva odšli na pokopališče. Obstali sva pred grobom, na preprostem železnem križu je bilo izpisano ime. Bilo je nekaj dni pred koncem vojne, ded je šel kot navadno po mleko k sosedu, ko so ga grede srečali črnosrajčniki in so kot za šalo ustrelili vanj. Takrat mi še ni bilo sedem let. Zdaj tudi babice že dolgo ni več, sem pomislila, v hiši stanujejo tuji ljudje in najstarejši med njimi hodi na lov. Naredila sem še nekaj korakov proti hiši in sem se znova ustavila; v hiši je bilo tiho, ko da ni nikogar doma, zavese so bile zagrnjene le na pol. Ali pa so vendarle bili doma in so me naskrivaj opazovali skozi okno, skušali so se spomniti, od kod me poznajo in koliko gostoljubja bi si lahko zaslužila. Že sem se spet vsega natanko spomnila in sem brez težave našla pokopališče, čeprav so ga medtem že večkrat razširili. Grobovi so lezli že visoko v breg in so neusmiljeno odjedali travnik. Stala sem pred zarjavelim železnim križem in si najbolj zapomnila travo, ki je pre-rastla že skoro polovico grobov. Ko sem se potem z naslednjim vlakom vračala, je bilo v vagonu polno potnikov. Nikogar si nisem posebej zapomnila, ko da premišljeno skrivajo pred mano svoje obraze ali pa so že vsi ležali na pokopališču, zdaj pa so se le še za to vožnjo odpravili z mano. Tudi če je med njimi kak hudodelec, so njegove kosti že kot vse druge. Vesela pa sem bila, da med njimi ni bilo deda in ne babice, pravkar sta si nekje na skrivnem nekaj šepetala. Bila sem jima hvaležna, da sta se me tudi tako spominjala. Ded je spet prižigal petrolejko, babica pa je zagrinjala majhna okna. Z otroškim navdušenjem sem čakala, kdaj bo ded spregovoril in bo pripovedoval o konju, ki ga je spremljal skozi prvo vojno, „ni ga zadela nobena krogla, poginil je po vojni, ko si je zlomil nogo." Vedela sem, njegov glas bo tišji in mehkejši od noža, s katerim bo babica zarezala v kruh. Želela sem si, da bi bil že večer, ko bo vlak pripeljal nazaj v mesto. Leopold Suhodolčan Ob 200-letnici prvega vzpona na Triglav je bil v Bohinju odkrit lep spomenik Tudi na področju športa dokazujemo svoje sposobnosti Leto 1978 je bilo za slovenske športnike izredno pomembno, soj smo praznovali 30-letnico organiziranega slovenskega športa na Koroškem in 85-letnico organiziranega planinstva na slovenskem ozemlju. Jubilej organiziranega športa smo obhajali zelo' veličastno, Slovenska športna zveza v Celovcu je v počastitev tega dogodka organizirala štafeto po južnem Koroškem. Jubilejni štafetni tek, ki je bil 1. julija', se je začel na Brdu pri Šmohorju v Ziljski dolini, zaključil pa na Blatu pri Pliberku. Na vključno stranskih trakov 235 kilometrov dolgi progi se je zvrstilo okoli 250 tekačev. Ni bilo naključje, da je Slovenska športna zveza pripravila štafetni tek prav za 1. julij. Na ta dan leta 1977 je namreč avstrijski zakonodajalec sklenil zakon o narodnih skupinah, s katerim se koroški Slovenci nikakor ne moremo strinjati; zato je bila jubilejna štafeta hkrati tudi izraz protesta proti temu zakonu. To je med drugim poudaril tudi predsednik SŠZ Danilo Prušnik ob prihodu štafete na zgodovinska tla koroškega slovenskega športa na Blatu, kjer se je že pred tridesetimi leti odvijal podoben športni praznik. Z izvedbo štafete smo hoteli pokazati, da Slovenci ne živimo samo tam, kjer je Avstrija blagovolila dati nekaj dvojezičnih napisov, marveč obsega naša avtohtona naselitev celotno- ozemlje, ki ga je zajela štafeta,. Glavna proga je vodila od Brda pri Šmohoru vse do Blata pri Pliberku, pridružile pa so se ji še stranske štafete, tako v Bistrici v Rožu štafeta iz Kostanj in Gur, v Ko-žentavri štafeta iz Gospe svete (ki jo' je v podporo našemu boju organiziral Solidarnostni komite za pravice manjšin), v vasi Podjuna pa še štafeta, ki je pritekla iz Sel preko Obirske in Železne Kaple. Štafeta je bila na' poti 9 ur. Na Blatu so tekači štafetne palice slovesno predali tov. Franciju Zwittnigu, ki je bil prvi predsednik naše osrednje športne organizacije, takratne Slovenske fizkulfur-ne zveze. Kot nekdanji pionir organiziranega športa med koroškimi Slovenci je navzoči mladini zaželel, da bi štafetno palico in z njo ideale, ki nas družijo, v pravem slovenskem duhu predajala iz roda v rod. Pred prihodom štafete so se na Blatu vrstila razno tekmovanja mladine in najmlajših. Ta nadvse privlačni in tudi zabavni spored so pripravili profesorji slovenske gimnazije Maja in Milan Kupper ter Anton Molle. Po prihodu štafete in pozdravnih besedah predsednika SŠZ Danila Prušnika pa se je začel odvijati bogat kulturni program, ki je obsegal nastop godbe na pihala iz Postojne, nastope deklet z jazz-gimna-stiko in fantov s telovadnimi vajami, za prijetno zabavo pa so skrbeli znani slovenski popevkar Oto Pestner z New Swing kvartetom in zabavni ansambel „Šo'k" iz Ljubljane. Tako se je z lepo kulturno-zabavno prireditvijo končal za slovenski šport na Koroškem pomembni dan, ki je izzvenel tudi kot uspela narodnoobrambno manifestacija. Poleg 30-letnice organiziranega slovenskega športa na Koroškem je bila pomembna tudi 85-lefnica organiziranega planinstva; ki so jo planinci proslavili z raznimi srečanji in pohodi. Po tudi drugih športnih dogodkov in prireditev v letu 1978 ni manjkalo — o tem naj spregovori naslednji pregled: 1. januarja je bil v Selah 3. novoletni in 2. mednarodni namiznoteniški turnir, ki se ga je udeležilo 42 tekmovalcev in tekmovalk iz Koroške in Slovenije. Turnir sta skupaj priredila Slovenska športna zveza v Celovcu in Športno društvo Sele. Dominirali so gostje iz Raven, ki so v skupinah A (igralci, ki nastopajo v prvenstvu) in C (dekleta) zasedli prva štiri mesta; v skupini B kjer so nastopili tako imenovani amaterji iz Sel, Žvabeka; Obirske in Šent- janža, pa je zmago po zaslugi Marjana Velika, ostala v Selah. 7. januarja' je imel Slovenski atletski klub (SAK) svoj občni zbor v Globasnici. Izvoljen je bil nov odbor, ki si je zastavil kot težišče svojega bodočega delovanja iskanje lastnega športnega igrišča ter poleg nogometa' športno udejstvovanje tudi v drugih panogah. 8. januarja so na novoletnem šahovskem turnirju na Ravnah sodelovali tudi naši šahisti. Pod imenom Slovenska športna zveza so nastopili z dvema ekipama; prva se je uvrstila na 4. mesto, druga' pa na 7. in zadnje mesto. 15. januarja so mladi „zahomški orli" tekmovali v Trbižu in med 52 skakalci iz Italije, Slovenije in Koroške zasedli prva mesta. — Na smučarskem prvenstvu v Selah, ki je bilo izvedeno v obliki veleslaloma, sta Pepi Čertov in Krista Ogris osvojila naslov društvenega prvaka-. 22. januarja so bile na Obirskem 3. sankarske tekme, pri katerih je sodelovalo 80 tekmovalcev in tekmovalk. — Istega dne je Šporfno- društvo Šentjanž priredilo 7. smučarsko prvenstvo Roža. Na šentjanških Rutah je v veleslalomu startalo 188 smučarjev. — Pri Slaven- S štafeto po vsem dvojezičnem ozemlju smo proslavili 30-letnico osrednje športne organizacije Slovenske športne zveze skem atletskem klubu so se nogometaši pod vodstvom trenerja Dragana Rogiča začeli pripravljati na novo sezono. 29. januarja1 so se skakalci iz Za-homca zelo dobro uveljavili na koroških nordijskih prvenstvih v Beljaku, kjer so osvojili dve prvi, dve drugi in dve tretji mesti. 5. februarja je Andrej Millonig (Za-homec) zasedel 1. mesto na jubilejni 25. prireditvi smučarskih skokov za' Ziljski pokal. 12. februarja se je Slovenski atletski klub odpravil na priprave v Koper. 19. februarja je Slovensko prosvetno društvo' „Zarja" v Železni Kapli organiziralo 9. smučarsko tekmovanje v obliki veleslaloma. 25. februarja' je bilo- na šenfjanških Rutah mednarodno- srečanje smučarjev kmefijcev „Agroski 78". Skupno je tekmovalo 532 smučarjev, med njimi 73 koroških zadružnikov, ki so nastopili v okviru Zveze slovenskih zadrug. — V Zahomcu so se zadnjič pomerili koroški skakalci; blesteli so- domačini, ki so zasedli prva' mesta. 18. marca je Slovenski atletski klub v prijateljski tekmi premagal Selane z rezultatom 6:3. 19. marca so se igralci namiznoteniškega društva Sele udeležili 6. Kajuhovega memoriala v Ljubljani. Udeležba je bila izredno- visoka, saj je nastopilo 772 aktivnih in 172 neaktivnih igralcev. 23. marca se je v Izoli začel 3. seminar za športne delavce, ki je trajal do 25. marca. Udeležili so se ga slovenski športni funkcionarji, in sicer iz vrst Slovenskega atletskega kluba, Slovenskega prosvetnega društva ,.Edinost" iz Pliberka, Slovenskega planinskega društva v Celovcu ter športnega krožka v Dijaškem domu Slovenskega šolskega društva v Celovcu. V ospredju predavanj in diskusij je bil narodnoobrambni pomen organiziranega športa pri zamejcih. 27. marca je športni odsek KPD „Dra-va" v Žvabeku priredil 1. namiznote- Ob 50-letnici: prvi in sedanji predsednik Slovenske športne zveze Franci Zvvittnig in Danilo Prušnik niški turnir, ki so se ga poleg domačinov udeležili tudi igralci iz Sef, Globasnice in Pliberka. Udeleženci so se pomerili v dveh skupinah (A fantje in B dekleta). 23. aprila je bilo v Selah izvedeno prvo in drugo kolo 1. moštvenega- prvenstva- slovenskih športnih društev v namiznem tenisu skupine A. Sodelovali so Slovenska gimnazija, ŠD Bilčovs in dve ekipi iz Sel, ki sla zasedi! prvi dve mesti. 30. aprila- je bilo- v Žvabeku prvo in drugo kolo v skupini B, kjer so sodelovale ekipe iz Obirske, Dijaškega doma SŠD in dve moštvi iz Žvabeko. Najbolj uspešni so- bili Obirčani. 7. maja je ekipa Dijaškega doma v dvorani slovenske gimnazije v Celovcu izvedla tretje in četrto kolo namiznoteniškega prvenstva v skupini B. Kakor že prej v Žvabeku, tako je tudi tokrat zmagala ekipa iz Obirske. 13. in 14. maja se je slovenska nogometna reprezentanco udeležila turnirja prijateljstva v Doberdobu in zasedlo četrto in s tem zadnje mesto. Zaradi slabega vremena so tekme prvega dne izpadle, žreb pa je odločil, da so naši igrali v tekmi za 3. in 4. mesto, kjer so- proti Obali izgubili s pičlim rezultatom 1 :2. Zmagovalec turnirja je bila ekipa ZSŠDI (Zveza slovenskih športnih društev v Italiji). 21. maja se je v Bilčovsu končalo tretje in četrto- kolo namiznoteniškega prvenstva- v skupini A. Zmagalo je moštvo iz Sel pred ekipo Sele II in Slovensko gimnazijo. Brez dvoma je bila dobra zamisel Slovenske športne zveze, da skupaj z namiznoteniškimi društvi pripravi in izvede to prvenstvo. Sicer so' se še pojavile razne organizaforične težave, ki pa jih v bodoče upajmo ne bo več. 25. maja se je športni odsek Dijaškega doma SŠD ob priliki obiska v Tolminu pomeril s tamkajšnjimi gojenci v nogometu in namiznem tenisu. V nogometu je starejša skupina zmagala z rezultatom 6:4 in mlajša 2:0, prav tako pa je Dijaški dom zmagal tudi v namiznem tenisu, in sicer 5:0. 12. junija je bilo v Ravnah na Koroškem tradicionalno srečanje med slovensko! gimnazijo iz Celovca in ravensko gimnazijo. Kakor žei v prejšnjih letih, tako je ravenška gimnazija zmagala tudi tokrat; končni rezultat v skupnem seštevku se je glasil 60:40 za Ravne. Edino' zmago za naše gimnazijce so dosegli nogometaši, ki so ravenške sovrstnike premagali visoko 6:2. 25. junija je ŠD Sele priredilo nogometni turnir, katerega so’ se poleg domačinov udeležile še ekipe iz Škofje Loke, Ljubljane in Slovenskega atletskega kluba. Zmagovalec je bil SAK. 29. in 30. junija je SAK v celovškem mestnem stadionu izvedel svoj tretji mednarodni nogometni turnir v spomin Hermanu Veliku. Poleg moštev Austria Celovec in SV Št. Vid ob Glini sta' se turnirja udeležili še ekipi Maribor in Olimpija Ljubljana. Na' podlagi doseženih rezultatov sc se na »zmagovalski lestvici" zvrstile ekipe iz Celovca, Št. Vida, Maribora in Ljubljane. 1. julija je Slovenska' športna zveza priredila štafeto v počastitev 30-letnice organiziranega slovenskega športa na Koroškem. V dneh od' 1. do- 6. 8. je bilo moštvo' Slovenskega atletskega' kluba na pripre vah v Celju, kjer je SAK odigral štiri prijateljske tekme, od katerih je tri dobil in samo enkrat izgubil. Strelci golov so bili Hobel (6), Velik (3) ter Goleč, Pclanšek in Fera po enega. 19. 8. se je tudi za slovenske nogometne ekipe (SAK in ŠD Sele) začelo' prvenstvo v 1. oziroma 2. razredu. Jesenski del tekmovanja je bil končan v začetku novembra. Kako so se odrezala slovenska moštva? Prvo moštvo' iz Sel je 15 Koroški koledar 225 Od leta 1828 dalje je Grazer VVechsel-seitige" petim generacijam nudila zanesljivo zavarovalno varstvo. Pravila iz leta ustanovitve veljajo še danes: »Ustanova temelji na načelu vzajemnosti. Skupnosti naj nudi zanesljivo zavarovalno varstvo in s tem povezane naloge izpolnjuje v splošno blaginjo." Gut aufgehoben GRAZER VVECHSELSEITIGE VERSICHERUNG v 2. razredu s 6 teč komi zaostanka na 6. mestu, moštvo „pod 21” pa se nahaja nekje v zadnjem delu les Ivice. Zelo dobro so v jesenskem delu tekmovanja igrale ekipe SAK. Mladinci so dosegli 5. mesto in moštvo „pcd 21" 3. mesto, medtem ko je prvo moštvo proti pričakovanju osvojilo naslov jesenskega prvaka. Po slabšem š ta rtu (v prvih 4 tekmah kar 2 poraza') se je moštvo dobro znašlo fer je v naslednjih sedmih tekmah oddalo le še eno' točko. Sedaj vodi z eno točko pred Kamnom in Podkrno-som, tudi razlika v golih je daleč najboljša v skupini (32:11), prav tako pa tudi najboljši strelec 1. D skupine izhaja iz Slovenskega atletskega kluba — to je Martin Hobel, ki je kar 14-kraf potresel nasprotnikovo mrežo. Razen nogometnega prvenstva v mesecih avgust, september in oktober ni bilo večjih prireditev. V Selah so imeli društveno namiznoteniško prvenstvo-, na katerem je v splošni skupini zmagal Mirko O raže, pri šolarjih pa Stanko Ha-derlap. Dne 5. 11. sta Selana Marti Oraže in Stanko Haderlap zabeležila lepe uspehe na deželnem mladinskem namiznoteniškem prvenstvu. Oba sta osvojila naslov koroškega prvaka pri mladinkah oz. pri šolarjih, poleg tega je Haderlap zasedel 5. mesto tudi pri mladincih. V tem pregledu so zajeti le najvažnejši in najbolj značilni športni dogodki v preteklem letu do začetka novembra. Pomembne športne dejavnosti pa so gojili tudi v Dijaškem domu Slovenskega šolskega društva v Celovcu; med drugim je šahiste treniral večkratni koroški deželni prvak Jurij Deisinger. Tudi dijaki slovenske gimnazije so bili precej aktivni; nogometno moštvo je le „za las” izpadlo iz šolskega prvenstva, profesorja Molle in Kupper pa šla z najbolj zainteresiranimi trenirala v posebni skupini, ki ima težišče na lahki alletiki. Kakor vidimo, je bila športna dejavnost med koroškimi Slovenci tudi v letu 1978 zelo bogata. Ob takšnem razvoju se za naraščaj ni treba bati — tudi na športnem področju hočemo koroški Slovenci dokazali, da smo enako sposobni in zmožni dosegati dobre rezultate. Če bomo tekmovali v pravem športnem duhu in pri tem dosegali primerne uspehe, nas tudi širša javnost ne bo mogla prezreti. Marjan Velik 15* Koroški koledar 227 70-letnica SPZ ZDRAVILIŠČE ROGAŠKA SLATINA ROGAŠKA SLATINA ponudi dnevno tržišču tisoče steklenic dveh bistveno različnih vod: ® DONAT Mg zdravilna, po bogastvu magnezija (1237 miligramov na liter) brez primere v Evropi. (Ni primerna za mešanje z vini, kajti zaradi velike količine mineralnih snovi vino potemni.) ^ TEMPEL namizna, prijetnega okusa, odlična za mešanje z vini in drugimi pijačami; vsebuje nadpovprečne količine magnezija (127 mg/l), kalcija rn drugih koristnih mineralov. Obe mineralni vodi iz Rogaške Slatine sta bakteriološko popolnoma čisti! Dokazano je delo- DONAT Mg krepi sposobnost jeter, da nevtrali-vanje magnezijeve zirajo strupene snovi v organizmu. Pospešuje ob-naravne mineralne navijanje toksično poškodovanih jeter. vode DONAT Mg: DONAT Mg pospešuje zdravljenje posledic kroničnega alkoholizma. DONAT Mg uspešno zdravi bolezni žolčnika, kronično vnetje, atonijo in diskinezijo. DONAT Mg zaradi bogastva magnezija pomirjujoče deluje na živčni sistem. Preventivno deluje proti krčem, ki jih povzroča pomanjkanje magnezija (spozmofilija)! Pitje Donata Mg ne koristi samo bolnikom, temveč tudi zdravim ljudem. !| ELEKTROKOVINA 2^ TOVARNA ELEKTROKOVINSKIH IZDELKOV MARIBOR, TRŽAŠKA CESTA 23 Na sliki: svetilka za zunanjo razsvetljavo proizvod tovarne ELEKTROKOVINA MARIBOR Podjetje za električne instalacije vseh vrst in izdelavo modernih stikalnih naprav STROKOVNA ELEKTROTRGOVINA Ing. T. Schlapper ŠT. JAKOB V ROŽU tel. (0 42 53) 216 Projektiranje in izvedba vseh električnih kurjav Posojilnica Pliberk telefon (0 42 35) 25 83 se priporoča za vse denarne posle menjavo valut MIZARSTVO Hribernik Ž I H P O L J E VSEM CENJENIM ODJEMALCEM IN ZNANCEM OB PRESTOPU V NOVO LETO ŽELI OBILO SREČE Idrija po risbi Hacqueta iz leta 1781 RUDARJI RUDNIKA ŽIVEGA SREBRA IDRIJA ŽELIJO VSEM BRALCEM KOROŠKEGA KOLEDARJA IN ČLANOM SLOVENSKE PROSVETNE ZVEZE MNOGO DELOVNIH USPEHOV TER SREČE V LETU 1979! s/o ^ ",z* /o; ljubl,. > - S 'O"0'"* '°Woo„ '>de ' ,&sn?(?!'0nsk, J on 'Sn' in n'*Ko 3/ $S’^° - vo * Ir' NEDRČKI STEZNIKI KOPALNE OBLEKE KRAVATE IZDELKI V STILU NOVEGA ČASA @ za vsako postavo @ za vsak okus © v vseh modnih barvah i$ca SEVNICA KOMPAS ★★★★★ vaš partner v Jugoslaviji... ?IS® in zunaj nje ! Vsaka agencija zagotavlja, da želi vas in vaše kliente. Mi, KOMPAS JUGOSLAVIJA, smo pripravljeni, da vam to dokažemo z zanesljivostjo, prilagoditvijo, elastičnostjo. KOMPAS, gostinska in turistična organizacija z več kot 50 poslovalnicami po vsej Jugoslaviji, od severa do juga, pa vzdolž jadranske obale, z loviščem, kampingom in svojo žičnico, vam ponuja: 9 najbolj uspešne avtobusne ture s spremljevalcem • 60.000 zakupljenih postelj 9 svoje hotele vseh kategorij • avtobusno in Rent-a-Car službo najvišje kakovosti • izvežbane vodnike Za vas lahko načrtujemo, organiziramo, rezerviramo, zakupujemo alotmaje, zastopamo. Izrazite svoje želje, izpolnili jih bomo. Če se ogledujete po agenciji, ki bo povsem zadovoljila vse vaše potrebe, tedaj je najbolj preprosto, da se oglasite pri nas. Največji smo in najbolj izkušeni. KOMPAS JUGOSLAVIJA PRAŽAKOVA4 61000 LJUBLJANA Tel.: 327-661, 327-761 Telex: 31-209 Ko opazite to znak, vedite, da ste si v Jugoslaviji našli najboljšega partnerja. KOMPAS JUGOSLAVIJA ORODJE S TRILETNO GARANCIJO! 0 «SE EXTR\ * ,UNIOR‘KOVAŠKA INDUSTRIJA ZREČE Prisrčno Vas vabi HOTEL— RESTAVRACIJA BREZNIK A - 9 1 5 0 PLIBERK/BLEIBURG tel. (0 42 35) 20 26 Obiščite tudi naš lepi AVTO-CAMP BREZNIK (STRANDCAMPING „TURNERSEE") v Spodnjih Vinarah ob Zablatniškem jezeru Unternarrach am Turnersee 0 Avtobusne turiste postrežemo v najkrajšem času po zmernih cenah. 0 Zmogljivost kuhinje do 100 oseb! DOMAČI KREDITNI ZAVOD SE PRIPOROČA ZA IZVEDBO VSEH VAŠIH DENARNIH POSLOV Posojilnica Kotmaravas Kmečko gospodarska zadruga xz Šentjakob v Rožu TELEFON (0 42 53) 341 KRIJE VSE POTREBE V GOSPODARSTVU IN GOSPODINJSTVU TER SE VAM PRIPOROČA KDOR BERE >ELO GA ŽIVLJENJE NE PREHITEVA! TOVARNA ELEKTROKOVINSKIH IZDELKOV — MARIBOR ELEKTROKOVINA SVETILKE Proizvajamo svetilke za fluorescenčne, živosre-brne, natrijeve in navadne žarnice za vse vrste zunanje in notranje razsvetljave. Veliko izbira svetilk za industrijo, kmetijstvo, gostinstvo, gospodinjstvo, šole, trgovine, urade, ambulante, razstave, vrtove, parke, avtomobilske ceste, športne objekte in podobno. ELEKTROMOTORJI — trifazni, asinhronski motorji s kletko, za moči od 0,09 do 7,5 kV/ — enofazni asinhronski motorji s kletko, zaprte izvedbe za moči od 0,12 do 2,2 kW — elektromotorji z zunanjim rotorjem ROTODINAMIČNE ČRPALKE — horizontalne — vertikalne — podvodne — hladilne BRUSNI STROJI — za: suho čelno brušenje RINEŽI — elektrchidravlični mehanizmi ELEKTROKOVINA - 62000 Maribor, Tržaško c. 23 - telefon: (062) 32-251 - p. p. 170 telex: YU 33-131 Iskra KAJ JE ISKRA Iskra je največje jugoslovansko elektroindusfrijsko združenje, ki ustvarja četrtino vrednosti proizvodnje jugoslovanske elektroindustrije. 29 000 SAMOUPRAVLJAVCEV Povprečno število vseh sodelavcev Iskre v letu 1976 je znašalo 28 232, cd tega 1835 z visoko- in višjo izobrazbo, 3755 s srednjo in 6650 kvalificiranih delavcev. Hkrati je Iskro lani štipendirala ali šolala 3708 oseb. 66 TOZD — 47 TOVARN Iskra združuje 66 temeljnih organizacij združenega dela, ki tvorijo 7 delovnih organizacij proizvodnega tipa in 4 delovne organizacije skupnega pomena. Slednje so: komercialna organizacija Iskra Commerce, Institut za produktivnost in metrologijo, Center za avto^-matsko obdelavo podatkov in Iskra-invest servis. PROIZVODNJA Iskrine proizvodne kapacitete so grupirane v 7 specializiranih delovnih organizacijah: industriji telekomunikacij, industriji za avtomatiko, industriji elementov, industriji za avtoelektriko, industriji izdelkov široke potrošnje, kovinsko-predelovalni industriji ter industriji kondenzatorjev. Fizični doseg proizvodnje se je lani povečal za 16,8 %. TRŽENJE Iskra ima lastno domačo in zunanjo tržno organiza^ cijc. Zunanjo organizacijo tvori 7 trgovskih podjetij in 8 predstavništev ter dve proizvodni organizaciji, katerih realizacija je v lanskem letu presegla' 130 milijonov dolarjev, od česar izvoz 67 milijonov dolarjev. Domača1 tržna o-rgonizacijo razpolaga s 14 filialami, 27 trgovinami, 34 servisnimi centri in več kot 300 po^ godbenimi servisnimi delavnicami, ter z inženiring biroji in številnimi montažnimi enotami no deloviščih. RAZISKAVE IN RAZVOJ No raziskavah in razvoju dela v Iskrinih proizvodnih orgonizocijah 1600 strokovnjakov, od česar več kot 500 z visoko izobrazbo. Razen tega razpolaga Iskra z lastnim institutom za kakovost, ki opravlja testne meritve, preskuša' funkcionalnost, trajnost in zanesljivost izdelkov. Iskrini industrijski in grafični oblikovalci so prejeli že preko 230 domačih in mednarodnih nagrad in priznanj. Iskra Rašica tovarna pletenin Ljubljana KRKA m -■ FARMACEVTIKA, KEMIJA, ■ ' ; : ;'v KOZMETIKA, ZDRAVILIŠČA IN GOSTINSTVO ■L d 1 d NOVO MESTO TOZD ZDRAVILIŠČA Zdravilišče Dolenjske Toplice: Indikacije: — primarni kronični revmatizem — degenerativna obolenja sklepov, hrbtenice in ostalega veznega tkiva — stanja po poškodbah in operacijah na lokomotornem sistemu Vse sobe imajo v kopalnicah termalno vodo. ® Športni bazeni ® trim steza £ sprehodi • izleti Zdravilišče Šmarješke Toplice: Indikacije: — kronične bolezni na srcu in ožilju — stanje po srčnem infarktu — menagerske bolezni Kozmetični salon, pedikura, zdravljenje z akupunkturo. © Kopanje v športnih bazenih © trim stezo ® sprehodi © izleti ^ sozd emona ljubljana PROIZVODNJA TRGOVINA TURIZEM IN HOTELIRSTVO INŽENIRING S kmetijska, živilsko-predelovalna, Mesna industrija Zalog, Tovarna močnih krmil, Ribarstvo, Pekarna Center S 85 marketov, 31 1 klasičnih in specializiranih prodajaln, 6 blagovnic Maximarket, Supermarketi Ljubljana, Maribor, Osijek, Centromerkur S uvoz-izvoz, zastopstva inozemskih firm, oskrba ladij, jaht in letal S turistična agencija Globtour S Emona hoteli: Bernardin in Riviera Portorož, Hotel Slon in GH Union Ljubljana, Hotel Evropa Celje, Hotel Slavija Maribor, Hotel Turist Ilirska Bistrica, Zdravilišče Čateške Toplice, Grad Mokrice • projektiranje in izvajanje kompleksnih inženiringov za kmetijstvo, trgovino, skladišča —7 MEBLO Program Meblo obsega pohištvo za opremo vseh stanovanjskih prostorov razen kuhinje. Za informacije kličite MEBLO Nova Gorica, Jugoslavija telefon 065 22-61 1 telex 343-16 YU Meblo Vsem somišljenikom, znancem, prijateljem, gostom in odjemalcem želim, da se Vam v novem letu 1979 izpolnijo vse Vaše želje, posebno pa naša skupna želja, da bi nas naši sodeželani končno priznali kot enakopravne sodeželane. TRGOVINA IN GOSTILNA JANKO OGRIS 9072 BILČOVS - TEL. ŠT. (042 28) 2249 Prešernova družba Ljubljana bo v letu 1979 za svoje naročnike in druge bralce izdala naslednje knjige in revijo: • REDNA LETNA KNJIŽNA ZBIRKA naročnina za broširane knjige 150 din za knjige, vezane v platno, 210 din Šesto knjigo bodo prejeli vsi, ki bodo poravnali celotno naročnino do 50. junija 1979. 1. Prešernov koledar 1980 2. Juro Kislinger: DEBELE ZGODBE PETRA FULEŽA, satira 5. Jurčič-Kersnik: ROKOVNJAČI, povest 4. Mihailo Lalič: PRVI SNEG, novele 5. Ciril Jeglič: VRTNARJEVI SPOMINI, memoarsko strokovna pripoved 6. Romain Rolland: MIKLAVŽ BREUGNON, roman • ZBIRKA ROMANOV IZ SVETOVNE KNJIŽEVNOSTI »LJUDSKA KNJIGA" naročnina za celotno, v platno vezano zbirko, je 350 dinarjev (plačljivo tudi v treh obrokih) 1. Frank Yerby: SARACENSKO BODALO, zgodovinski viteški roman 2. John Steinbeck: SLADKI ČETRTEK, prikupno hudomušna pripoved 3. Maksim Gorki: DETINSTVO, povest 4. Pascal Laine: ČIPKARICA, ljubezenski roman 5. Derviš Sušič: ZALEZOVALCI, psihološko in zgodovinsko poglobljen vohunski roman 6. Vicente Blasco Ibanez: MRTVI UKAZUJEJO, roman • MESEČNA REVIJA PREŠERNOVE DRUŽBE »OBZORNIK" letna naročnina za 12 številk znaša 160 dinarjev V tej naši reviji objavljamo članke in druge prispevke z vsestransko pestro vsebino. Poleg črtic, novel in pesmi znanih in manj znanih pa dobrih domačih in tujih pisateljev, izhajajo v njej poljudno in zanimivo pisani članki z vseh področij znanosti. Potopisi, narodopisje, problemi bližnjih in daljnih dežel in ljudstev, razvoj človeškega znanja in tehnike, ozadja in poteki revolucij in vojn, manj znane zanimivosti iz preteklosti in dileme prihodnosti človeškega rodu, pa še pisane podobe iz narave in živalskega sveta, o vsem tem mesec za mesecem, vsakokrat na 80 bogato ilustriranih straneh poroča naš OBZORNIK. Prepričani smo, da bo zaradi svoje zanimivosti in resnične kakovosti kmalu postal tudi Vaša mesečna revija. PREŠERNOVA DRUŽBA Opekarsko-Borsetova 27, 61000 Ljubljana telefon (061) 21 440 KARNTNER ELEKTRIZITATS- ^ AKTIENGESELLSCHAFT a d Ein Nachbar *' guf den immer VerlaB ist! ^eineder 4000 Umspannstationen im Lande y Za vse denarne in bančne posle se priporoča TRGOVINA V BILČOVSU Posojilnica Velikovec Gašper s poslovalnico na Djekšah Ogris-Martič tel. (0 42 28) 22 51 Obiščite nas v prenovljenih in povečanih prostorih. V blagovnem prometu vam nudimo razne pijače po izredno nizkih cenah. SE VAM PRIPOROČA ZALOŽNIŠKO GRAFIČNO PODJETJE Primorski tisk TOZD TISKARNA JADRAN SE VAM PRIPOROČA S SVOJIMI GRAFIČNIMI USLUGAMI KNJIGOTISKA IN BARVNEGA OFSETA n. sol. o. — K O P E R TOZD ZALOŽBA LIPA s poslovalnicami v Kopru, Izoli, Portorožu, Piranu, Sežani, Postojni, Ilirski Bistrici, Pivki, Desklah in na Vrhniki VAM PRIPOROČA SVOJE NAJNOVEJŠE KNJIGE PRIMORSKIH AVTORJEV: @ Milica Kacin: Narodnoobrambno gibanje primorskih Slovencev @ Joža Vilfan: Delo, spomini, srečanja @ Ana Praček-Krasna: Med dvema domovinama KO OBIŠČETE SLOVENIJO obiščite tudi naše trgovine, gostišča in Turist hotel trgovsko-gostinskega podjetja na veliko in malo EMONA POSAVJE Brežice TRGOVSKO PODJETJE NA VELIKO IN MALO JESENICE ZASTOPSTVA IZVOZ-UVOZ SERVISI KONSIGNACIJE 61000 LJUBLJANA, TITOVA CESTA 81 Zastopamo tuje proizvajalce s-področij: GRADBENE MEHANIZACIJE — BIROTEHNIČNE OPREME — KEMIKALIJ — TEKSTILA — GUM — PLASTIČNIH MAS ter AGROKEMIKALIJ Das g ute Zeichen tur Ihren Einkauf! Iz našega bogatega knjižnega kataloga: MALA SPLOŠNA ENCIKLOPEDIJA v 3 knjigah Izjemno enciklopedijsko delo, prirejeno za slovenske razmere. Nad 32 000 gesel, 3500 črnobelih in barvnih fotografij, risb, portretov, umetniških prilog, zemljevidov in tabel. Vsega skupaj 2200 strani velikega formata. Komplet vseh 3 knjig, vezanih v platno, velja 1600 din SLOVAR SLOVENSKEGA KNJIŽNEGA JEZIKA Doslej največje leksikalno delo slovenskega knjižnega jezika. I. knjiga (A—H), 844 strani, polusnje 300 din II. knjiga (I—Na), 1030 strani, polusnje 550 din Dobavimo vam vse slovenske in jugoslovanske knjige, če nam pišete na naslov: France Tomšič: NEMŠKO-SLOVENSKI SLOVAR 992 strani, platno France Tomšič: SLOVENSKO-NEMŠKI SLOVAR 180 din 768 strani, platno 200 din DRŽAVNA ZALOŽBA SLOVENIJE inozemski oddelek Titova 25, 61000 Ljubljana V Induplati smo ponosni na razvoj vedno novih in zahtevnih izdelkov. Prizadevamo si slediti okusu potrošnikov na področju zaves, prtov in garnitur. Stalno izpopolnjujemo svoj program turističnih šotorov. Naše zračne hale, koridorji in drugi tehnični izdelki so plod nenehnega strokovnega dela. Naša prednost so naše polstoletne izkušnje — in naša prilagodljivost vašim zahtevam. induplati induplati Industrija platnenih izdelkov JARŠE, p. Domžale Elektrotehniško podjetje KRANJ, Koroška c. 53 c projektira proizvaja instalira prodaja servisira Projektira in instalira vso elektromontažna dela jakega in šibkega toka Izdeluje električne razdelilce serijsko in po naročilu, opremlja obdelor-valne in druge naprave Prodaja elektrotehnični material na debelo in drobno Servisira izdelke priznanih firm: Iskra, Tiki, Ei, Riz, Candy, Elind, Čajavec, Grunding, Fein in Ransburg VELEBLAGOVNICE Ravne na Koroškem Slovenj Gradec Škofja Loka Ljubljana Kočevje Velenje n nim n czit n n mri nama ZA GOSPODINJSTVO IN DOM — VSE BLAGO V ENI HIŠI! KRANJ emba ŽIVILSKA INDUSTRIJA MERCATOR-EMBA SLOVENČEVA 21 LJUBLJANA p. o. Q najsodobnejša pražarna in mlevnica kave 9 mlevnice začimb in sladkorja 0 pakiranje vseh vrst čajev £ predelava in pakiranje živilskih izdelkov telefon 346-266, 346-273, 346-261, 346-288 lelex 31-403 YU EMBA KEMIČNA INDUSTRIJA MEDVODE DCNIT TELEFON: 71106 TELEX:31 365 ® filtri za gorivo, zrak in olje za motorje z notranjim izgorevanjem in industrijski filtri ® tesnilni materiali £ kovinoplastična tesnila za motorno in drugo industrijo ^ sintetične smole ® mase za tiskanje ® tekoča plastika ® odpreski iz plastičnih mas in frikcijskih materialov Q tehnični laminati @ žične in plastične tkanine, pletiva in mreže ^ sintetična lepila © polirne in brusne paste Q elektroizolacijski materiali iz porcelana © elektroizolacijski vozli in razdelilne omarice © okrasna keramika © poliesterski laminati in drugi izdelki @ elektroimpregnacijski materiali © antene © gumbi © čistilna sredstva INEX ADRIA AVIOPROMET LJUBLJANA Ob Novem letu 1979 želi lnex Adria aviopromet vsem koroškim Slovencem obilo zadovoljstva in zdravja z željo, da se poslužujejo letalskih uslug, ki jih nudi to podjetje tako v domačem kot tudi inozemskem prometu. LETALA DC-9 SO GARANT UDOBNOSTI, HITROSTI IN VARNOSTI lnex Adria aviopromet, Ljubljana, Titova 48 tel. 061 /313-366 le belinka tovarna kemičnih izdelkov 61001 Ljubljana poštni predal 5-1 telefon h. c. 061/314 177 telex 31 260 yu bel PROIZVODNI PROGRAM: 0 natrijev perborat, tehnični 0 vodikov peroksid: tehnični, medicinski, pro analysi 0 demineralizirana voda 0 BELI, belilo za strojno in ročno pranje 0 SADOLIN PX-65, sredstvo za zaščito in oplemenitenje lesa 0 BELINKA BLESK, čistilo in loščilo za keramiko, marmor in umetni kamen 0 BELINKA EPAL, oddelilno sredstvo za kovinske opaže in opaže iz trdega lesa 0 BELINKA BOMAL, oddelilno sredstvo za opaže iz mehkega lesa 0 PERKARBAMID 0 KALIUM PERSULFAT, puris 0 AMONIUM PERSULFAT, puris © emona hoteli 61001 Ljubljana,Miklošičeva 4, Jugoslavija S temeljnimi organizacijami združenega dela: 1. HOTELI ..BERNARDIN" PORTOROŽ — Grand hotel EMONA — Hotel BERNARDIN — Hotel PARK VILLAS 2. HOTELI ..RIVIERA" PORTOROŽ — Hotel RIVIERA — Hotel SLOVENIJA — Hotel JADRANKA (kartegorija A, (kategorija B, (kategorija B, (kategorija B, (kategorija A, (kategorija B, 3. HOTEL „SLON" LJUBLJANA (kategorija B, 4. GRAND HOTEL ..UNION" LJUBLJANA (kategorija B, — Hotel HOLIDAV INN (v izgradnji, kat. Iux., 5. HOTEL ..EVROPA" CELJE (kategorija C, 6. HOTEL ..SLAVIJA" MARIBOR (kategorija B, 7. ZDRAVILIŠČE ČATEŠKE TOPLICE — Hotel TOPLICE — Hotel ZDRAVILIŠKI DOM — BUNGALOWS — Hotel GRAD MOKRICE — Hotel TERME (v izgradnji, (kategorija B, (kategorija B, (kategorija B, (kategorija B, kategorija B, 8. IGRALNICA ..CASINO" LJUBLJANA 420 ležišč) 465 ležišč) 478 ležišč) 358 ležišč) 272 ležišč) 175 ležišč) 247 ležišč) 411 ležišč) 200 ležišč) 60 ležišč) 192 ležišč) 36 ležišč) 90 ležišč) 120 ležišč) 56 ležišč) 300 ležišč) Priporočamo se za vaš cenjeni obisk! lesna industrija 64260 bled ljubljanska c. 32 telefon:064-77384 telegram:lip bled telex:34 525 yu lipex Proizvodni program: • VRATA ® OBLOGE S ISO-SPAN ® OPAŽNE PLOŠČE S POHIŠTVO lahko gradiš, če imaš vse pri roki Kdor kupuje izdelke LIP Bled, ta varčuje, gradi hitreje in ceneje. »Kovinotehna11 Celje TOZD zunanja trgovina uvoz IZVOZ ZASTOPSTVO TUJIH FIRM ZAGOTAVLJA POPOLN IN KVALITETEN ZUNANJETRGOVINSKI SERVIS HOTELI »GORENJKA" KRANJSKA GORA IN JESENICE TER ŽIČNICE V KRANJSKI GORI PRIPOROČAJO SVOJE USLUGE industrijski kombinat 64000 KRANJ, SAVSKA LOKA 21 TELEFON 25 861, TELEX 34 548 YU proizvaja kvalitetno žensko, moško in otroško obutev ter športno obutev po licenci ADIDAS ELEKTROINDUSTRIJSKA MONTAŽA HRUŠICA-JESENICE, TEL. 82-181 Izvajamo vsa elektromontažna dela na visoko-nizkonape-tostnih napravah, elektroinstalacije v gradbeništvu, instalacije za centralno ogrevanje, proizvodni program kovinskih omar razdelilno-stikalne tehnike. sestavljena proizvodno trgovska organizacija združenega dela 63001 Celje, Tifov trg 3 - Jugoslavija N. SUB. O. export-import KOVINOTEHNA 63001 CELJE, Mariborska 7 Tel.: (063) 23-971, 21-120, Telex: 33530, 33552 LIBELA industrijo tehtnic in finomehanike 63000 CELJE, Opekarniška 2 Tel.: (063) 22-140, 22-141, 26-311, Telex: 33530 FERRALIT 63310 ŽALEC Tel.: (063) 710-700, Telex: 33636 YU FELIT KLIMA industrija aerotermičnih naprav 63000 CELJE, Delavska cesta 5 Tel.: (063) 25-350, Te!ex: 33531 KLIMA YU KIG KOVINSKA INDUSTRIJA IG pri Ljubljani Tel.: (061) 76-060, Telex: 31180 ELEKTROTEHNIŠKO PODJETJE elektrosignal 63000 CELJE, Vodnikova ul. 9 Tel.: (063) 22-078, 24-545 POSLOVNA SKUPNOST za TOPLOTNO TEHNIKO • za HLADILNO TEHNIKO • za VARSTVO OKOLJA • za TEHTALNO-DOZIRNO TEHNIKO za KMETIJSKI INŽENIRING s za OPREMO TRGOVIN, INDUSTRIJSKIH IN POSLOVNIH PROSTOROV RTV-Ljubljana PRODUKCIJA KASET IN PLOŠČ LJUBLJANA, Tavčarjeva 17 - tel. 313-030 ® simfonična glasba ® zborovska glasba % mladinska in otroška glasba 0 radijske igre za otroke % zabavna glasba 0 domača zabavna glasba 0 rock • jazz na kasetah in gramofonskih ploščah STEKLARNA M HRASTNIK Steklarna Hrastnik v Hrastniku je proizvajalec stekla za razsvetljavo, gospodinjstvo in farmacevtsko industrijo, kakor tudi za embalažo v prehrambeni in kozmetični industriji. Svoje izdelke izvaža v vse evropske države, kakor tudi v ZDA, Afriko, Azijo in Avstralijo. Z NAJBOLJŠIMI ŽELJAMI OB NOVEM LETU Vas vljudno vabimo v naše gostišče, da ohranimo naše stare, dobre odnose. Nasledniki Jožefa Malleja ŠT. LENART V BRODEH/ST. LEONHARD IM LOIBLTAL 9163 UNTERBERGEN/PODGORA TRGOVINA ® GOSTILNA ® BENCINSKA ČRPALKA ® LASTNI PARKIRNI PROSTOR ® POSTREŽBA V SLOVENŠČINI • PRODAJAMO TUDI ZA DINARJE SUPERMARKET Blažej A 9150- PLIBERK tei:(0^235) 2194 velika izbira nizke cene postrežba v domačem jeziku IZDELUJEMO VSE VRSTE MOŠKE IN ŽENSKE OBUTVE TER ZAŠČITNO OBUTEV šport ^3 oprema ima v svojem proizvodnem programu: Tacenska cesta 29 61210 Ljubljana-Šentvid • kvalitetno telovadno orodje in Jugoslavija opremo garderob, 9 opremo za letna športna in otroška igrišča, St opremo za otroške telovadnice, ® rekvizite za lahko iti težko atletiko, S> razne artikle za rekreacijo, vodne tobogane in plavalne bazene 9 opremo za TRIM kabinete ® „Meloplast“ in „Alliance“ šolske table s priborom S opremo avtomatskih kegljišč. Podjetje strokovno montira vse vrste telovadnega orodja v športnih dvoranah, izvrši montažo šolskih tabel in avtomatskih kegljišč. Za cene in vsa ostala obvestila se obračajte direktno na upravo podjetja telefon 51-455 Kmečko gospodarska zadruga Št. Janž v Rožu Posojilnica Št. Janž v Rožu vas oskrbuje z vsemi gospodarskimi in gospodinjskimi potrebščinami sprejema hranilne vloge daje posojila izvaja razne denarne posle ROJAKI IZ KOROŠKE IN SLOVENIJE! Ko pridete v Globasnico, obiščite našo A&O-TRGOVINO IN GOSTILNO z dvorano za vsakovrstne prireditve Smrečnik-Soštar GLOBASNICA TEL. (0 42 36) 20 05 01 Poslužite se Posojilnice in menjalnice Celovec r. z. z n. j. BahnhofstraBe I v Celovcu (Priesterhaus) ki 0 izvaja za Vas vse bančne posle, £ sprejema hranilne vloge in Vam pomaga s posojili ter 0 Vam svetuje v vseh denarnih zadevah Mihael Antonič • TRGOV I NA • GOST I L N A • STISKALNICA ZA SADJE REKA PRI ŠT. JAKOBU V ROŽU t9- Telefon: 061/86-511; 86-507; 86-555 Gen. direktor: 86-297 Kom. direktor: 86-526 Telex: 31 147 YU JTAS" Telegram: „ITAS" PREDSTAVNIŠTVA: 11000 BEOGRAD, Zmaj Jovinai 7, telefon: 011/636-821; 637-946 41000 ZAGREB, Mrazovičeva 5, telefon: 041/441-727 61000 LJUBLJANA, Trg komandanta Staneta 4, telefon: 061/557-512 78000 BANJA LUKA, Branka Radičeviča 20, telefon: 078/32-745 PROIZVODNI PROGRAM 0 prikolice in polprikolice 0 kiper prikolice in polprikolice 0 polprikolice za prevoz kontejnerjev 0 avtomešalce za beton 3, 4 in 6 kubikov 0 cisterne za prevoz materialov v raztresenem stanju 0 oprema za prevoz in vskladiščenje živinske krme 0 betonarne 0 stabilne silose za žitarice in druge materiale v raztresenem stanju 0 pretovorne postaje za materiale v raztresenem stanju 0 kompletna oprema za pnevmatski transport materialov v raztresenem stanju INDUSTRIJA TRANSPORTNIH SREDSTEV IN OPREME KOČEVJE n. sol. o. - Slovenija, Jugoslavija 6 13 3 0 REŠKA KOČEVJE CESTA 13 F u r besseren S i 1 o s c h u t z Silolack PL weil3 der geruchlose, losungsmiftelfreie Schutzansfrich in Grun-futfersilos. Sfreichlertig, ungiffig, nicht feuergefdhrlich, daher leicht zu verarbeiten. AVENARIUS-AGRO Chemische Fabriken 1015 Wien, Burgring 1 4600 Wels, lndustriesfrai)e 51 HELIOS kemična industrija DOMŽALE, n. sol. o. Ljubljanska cesta 114 tel. h. c. (061) 72-711, telex YU 31275 TOZD Tovarna barv, lakov in umetnih smol KOLIČEVO Količevo 11, tel. (061) 72-722 TOZD Kemična lovarna Domžale, Ljubljanska cesta 114 tel. (061) 72-711 TOZD Tovarna jedilnih in tehničnih olj nOLJARNA" Domžale, Sončna št. 2, tel. (061) 72-380 TOZD TKK, Tovarna kemičnih izdelkov in proizvodnja krede 65224 SRPENICA, tel. (065) 85-050, teex YU TEKAKA 34-366 DS Skupne strokovne službe Domžale, Ljubljanska cesta 114 tel. (061) 72-71 1 BARVE - LAKI - EMAJLI - KITI - ŠKROBI - DEKSTRINI - LEPILA -UMETNE SMOLE - KREDA - DODATKI ZA BETON IN MALTE - TESNILNE MASE - JEDILNA IN TEHNIČNA OLJA Fur schoneres Flolz Resistan Lasur die vvetterfeste Holzimprdgnierung, besonders farb-bestandig, geruchlos, losungsmittelfrei, enthalt kein Pentachlorphenol. In 6 Holzfarbibnen lieferbar. AVENARIUS-AGRO Chemische Fabriken 1015 Wien, Burgring 1 4600 Wels, lndustriestraf)e 51 Mariborski tisk TOZD TISKARNA MARIBOR, TRŽAŠKA CESTA 14 0 Tiskamo knjige, revije, časopise, prospekte, etikete, za-klopnice, ovojne papirje, kopirne obrazce in druge tiskovine v knjižnem, ofsetnem in anilinskem tisku. ^ Izdelujemo šolske zvezke, trgovske knjige ter vse vrste potiskane, prevlečene, papirne in kartonske embalaže, albume in druge galanterijske izdelke. AERODROM LJURLJANA 64210 BRNIK telefon 064 - 25 7 61 Aerodrom Ljubljana predstavlja s svojo lego, ki je na prehodu iz srednje v južno Evropo in iz zahodne v vzhodno Evropo, široko okno v svet za slovensko, kot tudi za ostalo jugoslovansko področje, pritegne pa tudi gospodarske in turistične tokove iz sosednje Avstrije in Italije. Letališče razpolaga z moderno pristaniško stavbo, ki lahko sprejme letno do 1,000.000 potnikov, kot tudi z modernim blagovnim terminalom, ki je opremljen za paletno-kontejnerski prevoz blaga. S 1. septembrom 1978 je bila rekonstruirana steza, ki ima sedaj dolžino 3.300 m ter 2. kategorijo. Na njej lahko pristajajo in vzletajo največja letala vključno Boeing 747. Mednarodne linije: New York, London, Amsterdam, Pariz, Ziirich, Frankfurt, Berlin Domače linije: Beograd, Sarajevo, Skopje, Titograd, Dubrovnik, Split Hotel OBIR Kam ob koncu tedna? Kje preživeti zaslužen počitek? Kje pogostiti vade goste in poslovne partnerje? Vabimo vas v Železno Kaplo. Sprejeli vas bomo v HOTELU OBIR. Postregli vam bomo z domačimi in tujimi specialitetami v sodobno opremljeni restavraciji ob dobrem vinu iz dobro založene kleti. Hotel razpolaga s 100 ležišči v komfortno opremljenih sobah (tuš, wc, telefon). Na voljo so vam primerni prostori za najrazličnejše kulturne prireditve, poslovne sestanke, seminarje, praznovanje jubilejev ter za svatbe in veselice. Zvečer se lahko sprostite v DISCO BARU ob zvokih zabavne glasbe. Pridite! Hotel Obir vas pričakuje. Informacije: HOTEL OBIR A-9135 Eisenkappel/Železna Kapla telefon (0 42 38) 381 ali 382 Vaš partner pri blagovni izmenjavi s svetom intrade zunanjetrgovinska organizacija ZA LES SUROVINE IN KOVINE 9020 KLAGENFURT/CELOVEC VIKTRINGER RING 5 TELEFON (0 42 22) 33 1 84 TELEX 42304 E01 je bogata v okusu in osvežitvi ZA IZVEDBO VSAKOVRSTNIH BANČNIH POSLOV se priporoča Posojilnica ■ | ■ 'tT IN MENJALNICA Hnni<;p telefon I I (042 73) 23 70 Kmečko gospodarska Z^l^lrUC^a. krije vse potrebe T\ v gospodarstvu IlCa, in gospodinjstvu _ ter Vam je s svojimi uslugami vedno na razpolago GOSTIŠČE ROS LUŽITE SE JUENA ALOJZ IN LENKA GREGORIČ DOMAČEGA DENARNEGA ZAVODA ČEPIČE - GLOBASNICA TELEFON (0 42 36) 23 1 05 Sodobno opremljeno gostišče v osrčju Podjune @ Dobra jedila @ izbrane pijače ® avtomatsko kegljišče Posojilnica Glinje Založba Obzorja Maribor =. sub. o. TOZD ZALOŽBA OBZORJA MATICA MARIBOR o. sub. o. MARIBOR, Partizanska 5 Izdaja izvirno slovensko literaturo, znanstvene in strokovne knjige, prevode uspešnic iz svetovne literature, revije itd. V tovarni gramofonskih plošč Helidon, Ljubljana, izdaja in proizvaja gramofonske plošče s sodobno in klasično glasbo. Ljubiteljem dobre knjige in plošče! ZALOŽBA OBZORJA MARIBOR lahko s svojimi knjigami in ploščami ugodi slehernemu ljubitelju lepe in dobre knjige. V našem programu boste našli sodobna in klasična dela slovenskega leposlovja in znanstvene misli, med prevedenimi deli pa skrben izbor knjig iz literatur drugih narodov od antike do danes. Zamejske rojake na Koroškem bi še posebej radi opozorili na knjige in plošči: Andrej Kokot: NEKJE PA PESMI POJO KOROŠKA POTA (Vodnik po južni Koroški) Marjan Remic: KOROŠKA PRIČEVANJA (pogovori s 55 koroškimi Slovenci) DEČVA Z OB1 RJA (LP plošča — Obirski ženski oktet) MOŠKI ZBOR VRES (Prevalje) SLOVENSKI KRAS VAS VABI! Gostom nudimo prenočišče in prehrano v gostinskih in hotelskih objektih: HOTEL MAESTOSO, Lipica, tel. 067/73-009/541 HOTEL TABOR, Sežana, tel. 067/73-381 HOTEL TRIGLAV, Sežana, tel. 067/73-361 MOTEL-AVTOCAMP, Kozina, tel. 066/81-151 Priporočamo: Ogled Škocijanskih jam pri Divači, ogled 400 let stare kobilarne, program dresurnega jahanja v Lipici ter kraški specialiteti teran in pršut. Športne in rekreativne možnosti: jahanje, jahanje ponijev za otroke, šola jahanja za začetnike in nadaljevalni tečaji, vožnje s kočijo plavanje v pokritem plavalnem bazenu kegljanje sprehodi glasba za ples in program v nočnem baru Informacije in rezervacije: TIMAV SEŽANA, DO HOTELI IN GOSTINSTVO, komerciala, tel. 067/73-361. Zahtevajte brezplačne prospekte in pismene informacije. V VSEH DENARNIH POSLIH IN PRI MENJAVI VALUT VAM JE VEDNO NA RAZPOLAGO Posojilnica Šmihel pri Pliberku tel. (0 42 35) 25 17 IN SE VAM PRIPOROČA VODNIK PO PARTIZANSKIH POTEH V okviru Muzeja ljudske revolucije Slovenije je več avtorjev dalj časa pripravljalo to publikacijo, v kateri so prikazani kraji in spomeniki, ki so povezani z narodnoosvobodilnim bojem. Vodnik služi vsem, ki radi obiskujejo partizanske kraje, posebej pa je dobrodošel priročnik učiteljem, ki pripravljajo šolske izlete. Cena knjige 450 N din založba borec ljubljana miklošičeva 28 Posojilnica 'V' Železna Kapla se priporoča za vse denarne in bančne posle, kot so £ tekoči bančni računi 6 prenakazila 0 hitri in ugodni krediti 0 izplačila pokojnin, penzij in plač 0 trajni nalogi za plačila stanarin in drugih rednih gospodinjskih plačil naloge izvedemo Vse zaupno PENZION IN GOSTIŠČE Janez Wutte-Luc VESELE OB ZABLATNIŠKEM JEZERU se priporoča za vse gostinske usluge Hidroelektrarne Črpalne naprave Industrijska dvigala in vozila Procesne naprave Zobniški prenosniki Dieselski stroji Preoblikovalne naprave Tipizirani sklopi Neobdelani in obdelani ulitki TITOVI Z AVOOI LITOSTROJ L JUBLJAMA VUGOSLAVIA G odžeja "O N C O W to z'o$ prodaja ^7 01 Temeljne organizacije gozdarstva Škofja Loka, Tržič in Preddvor Temeljna organizacija gozdno gradbeništvo, transport in mehanizacija Temeljne organizacije kooperantov Škofja Loka, Tržič in Preddvor Delovna skupnost skupnih služb Gozdnega gospodarstva Kranj gospodarijo z družbenimi in zasebnimi gozdovi na kranjskem gozdnogospodarskem območju ter nudijo potrošnikom svoje usluge in gozdne proizvode. OVNM*!- MODNI SALON Brigita Župane 0 Izdeluje po meri vso žensko modno konfekcijo 0 Ugodne cene in individualna postrežba ŽELEZNA KAPLA — SPODNJI KRAJ telefon (0 42 38) 341 CARIMPEX UVOZ IN VELETRGOVINA S POHIŠTVOM CELOVEC - KLAGENFURT GABELSBERGERSTRASSE 2 4 - TEL. (042 22) 82498 VSE BANČNE POSLE OPRAVLJA ZA VAS Posojilnica Loc 11 or z z n > Zglasite se pri nas, ko se peljete čez Koren ali v Italijo! TEKSTILINDUS KRANJ proizvaja bogat asortiman tiskanih, pestrotiskanih in enobarvnih tkanin O ŽENSKE OBLEKE O MOŠKE SRAJCE O LETNO IN ZIMSKO PERILO O POSTELJNINA IN DEKORACIJA O JERSEV Obiščite naš INFORMATIVNO PRODAJNI CENTER v hotelu CREINA v Kranju, Koroška cesta 6 Prepričajte se o bogati izbiri tkanin iz našega proizvodnega programa Odlična postrežba in tovarniške cene tkanin bodo še povečale vaše presenečenje 1796 DIETE1CH (EDIlET^iCHi Internationale Speditions- u. Lagerhaus-Ges.m.b.H. IHRE SPEDITEURE IN KARNTEN A-9021 KLAGENFURT, Sudring 244 Postfach 35 / ^ (0 42 22) 31 613 F S 04-2482 A-9500 VILLACH, R.-Wagner-Straf;e 9a @ (0 42 42) 26 2 75 / FS 04-5507 A-9800 SRITTAL/Drau, Frachtenbahnhof @ (0 47 62) 31 41 / FS 04-8196 Internationale Spedition In- und auslandische Import- und Export-Sammel-verkehre per Bahn und Lkw Verzollungen Grenzabfertigungen Lkw-Komplettladungs-transporte innerhalb Europas, Naher Osten und Afrika Containerdienste Mobel transporte Lagerhauser mit Offentlichkeitsrecht ; r ' Posojilnica Dobrla vas PLIBERŠKA CESTA 6 TELEFON (0 42 36) 20 76 SE PRIPOROČA ZA OPRAVILO VSEH DENARNIH IN BANČNIH POSLOV KDOR POTUJE Z OMNIBUSOM, SE ZAUPA SIENČNIKU Nudimo Vam: 0 vodstvo v domačem jeziku £ mednarodne izkušnje % ugodne cene ® moderne avtobuse £ prijetno domačnost Zato se bomo vsepovsod vozili samo z Sienčnik 9141 DOBRLA VAS in se udeležili potovanj s tem podjetjem z dolgoletno tradicijo Slikoplast Obrtno sobo-črkoslikarstvo in pleskarsko podjetje 66000 KOPER, INDUSTRIJSKA CONA Nudi: polaganje parketa, plastičnih tlakov, podelita in linoleja, gume, vinil azbesta in tapet; soboslikarske in pleskarske usluge, izdelavo plastičnih svetlobnih napisov in črkosli-karske usluge Ervvin Munch KLAGENFURT, KANALTALERSTRASSE 19 Telefon (0 42 22) 21 7 23 HOLZ KOHLE KOKS BRIKETTS HEIZOL c Cankarjeva založba KOPITARJEVA 2 61000 LJUBLJANA Izjemni knjigi za vsakega Slovenca S ZGODOVINA SLOVENCEV knjiga, ki jo je Cankarjeva založba pripravila s skupino najvidnejših slovenskih zgodovinarjev, je po mnogih desetletjih spet reprezentativen prikaz naše zgodovine v eni knjigi, po načinu in celovitosti pisanja ter z bogastvom slikovnega in ponazorilnega gradiva pa izrazita novost sodobnega založništva. S ZAKLADI SLOVENIJE je knjiga, ki ZGODOVINO SLOVENCEV dopolnjuje, a prav tako živi sama zase. Govori o vsem vrednem, izrednem in lepem, kar je, kar je bilo in kar je ostalo na zemlji, kjer živimo Slovenci. Vse naravne dragotine in umetnije slovenskega duha, zbrane v sliki in besedi, to so ZAKLADI SLOVENIJE: Vredno jih je videti, imeti, spoznati! ZGODOVINA SLOVENCEV knjiga, ki zajema slovensko zgodovino od pradavnine do današnjega časa! ZAKLADI SLOVENIJE temeljno delo o naravnih lepotah ter umetnostnih in drugih vrednotah Slovenije! ZGODOVINA SLOVENCEV Format 16X24,5 cm ca. 1000 strani 550 barvnih in črnobelih slik 60 barvnih zemljevidov 60 grafikonov, preglednic in diagramov ZAKLADI SLOVENIJE Format: 21,3X28,5 cm 320 strani 411 barvnih in 147 črnobelih slik Če boste naročili obe knjigi hkrati, nas bo veselilo, a razveselili bomo tudi mi vas: poslali vam bomo posebno in redko darilo — faksimile Zemljevida slovenske dežele in pokrajin" Petra Kozlerja iz leta 1853, prvega zemljevida slovenskega ozemlja. zaščita proti kraji in požaru % Zaupni dokumenti in vrednostni papirji bodo zavarovani proti odtujitvi ali uničenju. @ Blagajna BA-2 in BA-4 je zaščitena proti vlomu in požaru. Proizvajamo sodobno pisarniško pohištvo kovinske izvedbe TOVARNA KOVINSKE OPREME PRIMAT 62000 MARIBOR Industrijska c. 22, telefon: (062) 28 641, telex: YU 33 178 SGP TEHNIK ŠKOFJA LOKA SPLOŠNO GRADBENO PODJETJE TEHNIK 64220 ŠKOFJA LOKA GRADI PROJEKTIRA OPRAVLJA OBJEKTE VISOKIH, NIZKIH IN VODNIH GRADENJ OBJEKTE VISOKIH GRADENJ IN VSE VRSTE KOMUNALNIH DEJAVNOSTI GORENJSKA OBLAČILA KRANJ KRANJ, PODJETJE ZA PROIZVODNJO CESTA JLA 24a ŽENSKE KONFEKCIJE n. sol. o. proizvaja v svojih temeljnih organizacijah združenega dela v Kranju in na Jesenicah žensko modno konfekcijo Domačim in tujim gostom se priporočajo • AVTOBUSNO PODJETJE LindeReisen V PEČAH • GOSTIŠČE S TUJSKIMI SOBAMI IN RESTAVRACIJO V PEČAH • GOSTIŠČE NA TROMEJI Z IZVRSTNIMI SMUČIŠČI Peče-Pockau pri Podkloštru-Arnoldstein telefon (0 42 55) 373 in 374 KAZALO s t ram Koledarski del 1—29 Franci Zvvitter ml.: Pred 130 leti je umrl pesnik France Prešeren 30 Dr. Franci Zvvitter: In kako naprej! 33 Feliks VVieser: Koroški Slovenci v obdobju borbe in dela 37 Drago Košmrlj: Neuvrščeno gibanje in sodobni svet 44 Marjan Remic: Slovenska javnost o rojakih za mejami 53 Dr. Dušan Nečak: Avstrijsko-jugoslovanski odnosi po drugi svetovni vojni — s posebnim ozirom na manjšinsko vprašanje 58 Dr. Janko Pleterski: Narodnosti v Jugoslaviji 68 Albina Luk: Nekaj spoznanj o dvojezičnosti 77 Dr. Avguštin Malle: Iz politične zgodovine koroških Slovencev 83 Janez Stergar: Pregled samostojnega nastopanja Slovencev na koroških volitvah 1861—1976 97 Tone Zorn: Koroški Slovenci in list „Der Auslanddeutsche" 104 Andrej Vovko-: Odborniki podružnic „Družbe sv. Cirila in Metoda" na Koroškem v letih 1885—1918 110 Folti Sima: Solidarnostno gibanje za pravice manjšin v Avstriji 123 Ž. F.: O delu in življenju naših študentov na Dunaju 133 Andrej Kokot: Z združenimi močmi v novo desetletje 138 Joško Wrolich: Delo z mladino 141 Stanko V/akounig: Kulturni dom Danica 142 T. Ogris: Kulturni in zadružni dom na Radišah 146 Joško Hudi: Prosvetni jubilej v Pliberku 151 Stanko VVakounig: Uspehi in udarci v zgodovini SPD „Trta" v Žitari vasi 154 Miha Travnik: Letno poročilo SPD ..Zarja" v Železni Kapli 159 Tomaž Ogris: Mladi rod — šolski in mladinski list za koroško mladino 169 Andrej Smrekar: Kostanjevica na Krki Karel Prušnik-Gašper: Živi spomeniki Milka Hartman: Spomini — drage svetinje Valentin Rolanšek: .. kakor pravljica" Štefka Varvti: Septembrski vtisi Jože Blajs: Krivica Rok Arih: Trije krokiji Ivan Potrč: Weg in die Freiheif Pavla Rovan: Kje so tiste stezice__ Leopold Suhodolčan: Z vlakom Marjan Velik: Tudi na področju športa dokazujemo svoje sposobnosti 179 182 184 197 199 202 206 208 215 222 Pesmi Andrej Kokot: Resnica je mrtva — Razstavil sem 57 Nihče ne zasluti 172 Milka Hartman: Krivični lov — Obisk v taborišču 183 Valentin Polanšek: Po srčni sredobežnici 184 Tista sila 194 Tlhoil,ie 195 Spominjam se slike A-? '\ 5 n KOROŠKEM ./ 196 Koroški koledar 1979 Izdala in založila: Slovenska prosvetna zveza v Celovcu Slika na ovitku: Lubo Urbajs - Pomlad v Karavankah Uredil: Rado Janežič Za vsebino odgovoren: Andrej Kokot Celovec, Gasometergasse 10 Tisk: Založniška in tiskarska družba z o. j. Drava Celovec - Borovlje Sedaj v svoji novi hiši vam nudi IZVEDBO VSEH DENARNIH POSLOV ZVEZA SLOVENSKIH ZADRUG V CELOVCU A-9020 CELOVEC, PAVLIČEVA 5-7 Telefon (0 42 22) 70 565, 70 566, 70 567 — Telex 04/2162 Hranilne vloge • Žiro računi • Mezdni konti e Premijsko varčevanje • Stanovanjsko varčevanje e Krediti • Ekspresno prenakazovanje in plačevanje v tuzemstvu in v inozemstvu MENJALNICA po najugodnejših tečajih Safeji Depot knjižic in vrednot Poštni predali Nočni trezor Povezava z bankami v državi in preko nje tudijska knjižnica DZ 05 KOROŠKI 1979 1088442 !