151
Ozir po svetu
Zemljanke Malorusov.
Že stari Herodot nam pripoveduje, da v južnih stepah Čudov ljudje v zemeljskih jamah stanujejo, ki jih toraj tudi „skritea ali ^v zemlji bivajoče" imenuje.
In taka je tudi še dandanašnji. Še zdaj prebiva Mali-rus s svojo družino v kočici, ki je na pol pod zemljo, in ki jo toraj „zemljanko" imenuje. Zavolj hude vročine poleti in groznega mraza pozimi se v stepah Q>ušavah) južue Rusije ljudje s svojimi stanišči na pol v zemljo zakopavajo, kar tim lože učinjajo, ker se jim po suhih stepah mokrote ravno ni treba bati. Oni narede jamo po 2 ali 3 vatle globoko, in tako dolgo in široko, kakor dolga in široka ima koča biti. Na vsakem koncu te jame, po dolgem, kakor tudi v srediv nje, postavijo bervno (bruno), vse tri «o enako visoke. Čez te bervna polože zgoraj še eno počez, in to je strešje. Srednjemu, po koncu stoječemu bervnu pravijo 5)podporka", zgornjemu počeznjemu psvolok" ali ^poperečina". Čez to poperečino tedaj nalože od severne strani ud zemlje gori ternja in terstja in ome-čejo vso m perstjo in rušinjami. To vse se sčasoma z visokim plevelom in travo obraste, in od severja taki kočici bližaje se ne vidiš druzega, ko majhno zeleno gomilo. Taka je od severne strani; od tod je tedaj gosto ruševje varuje. Proti jugu pa se koča kake dve lakti od tal kviško dviga. Stena je z ilovioo zamazana, in v glino ste kake dve steklene čepinji za okni vstavljeni. Tako kočico viditi je zares čudno; z njenimi majhnimi okenci, zeleno streho in travo obraščeno zadnjo steno dozdeva se ti, ko da bi ravno iz zemlje rastla. Lahko je misliti, da v takih zemljankah soljudje spravljeni, kakor kertovi, in naj po stepi tudi naj hujši vihar buri in razsaja, — kaj  je  njim mar   v njihovi
gorki luknjici!
Spredaj peljejo v globino s strešico pokrite stopnice, ki imajo dvojne vrata, zgoraj ene in zdolej ene. In tako je tudi pri vratih mrazu in vročini pot zaperta.
Kakor za ljudi so narejene tudi za domačo živad sta-nišča, le nekoliko manj popolnoma.  Vsaka versta živali pa ima Hvoje vlastno stanovanje.   Goved, ki je poleti tako večidel na stepi,   ima   pozimi   štirivoglato   jamo,   ki je proti severji tudi s terstjem in ruševjem zadelana in zavarovana, proti jugu pa celo odperta.    Posebno jamico ima   konjiček, posebno  «pet   prase;   ena jamica   je  za  ovce,   druga,   s palicami in protjem opletena in ograjena, za kokoši; tretja za race itd.    Kdaj pa tudi, ako okolščine tako naneso,  to ali uno tih živalic   k sebi v hišo   vzame;   le   ubogi  psi si morajo -svoje jamice sami   kopati.    Za   race   izkopljejo kar v sredi dvorišča majhno jamico,   kaka dva čevlja  dolgo in čevelj široko.  V to jamico vlijejo zdaj pa zdaj kako vedro vode.    Krog in krog je z   glino   zamazana,   da parst tako naglo vode ne popije. In to je celo stanovanje rac — uboge revicel — Če to celo pohištvo naših ljubih jamarjev pogledaš, bode se ti zdelo,  da so si jo otroci v šali za  igračo pozidali.
Skednjev se ve da nimajo; v celi južni Ruaii ne najdeš ne enega ne. Seno in snopje leži krog zemljanke spravljeno v kopice, ki jih tukaj wskirte" imenujejo. Omlaceuo žito pa na dvojen način shranujejo. Kolikor ga za vsakdanjo peko in kuho potrebujejo, ga imajo v sila veliki košari, ki je iz debelih slamnih poresel spletena, precej v zemljanki za vedno rabo.    Žito  se  prav dobro   ohranuje v
tej košari, le miši ga nadlegovajo. Prava žitnica pa je sopet jama, v podobi keglja napravljena, z majhno odper-tino, da se do žita more. Izkopano luknjo kake dvakrat s slamo, kakor peč, opalijo, da jo popolnoma osuše, in po tem žito va-njo vsojejo.
Toda tu se z žitom včasi slaba godi; zakaj miši in susliki (Erdzeisel, citvllus vulgaris) izkopavajo luknje do njega; skozi nje mokrota priteka, in večkrat se tako cela zaloga spridi in pokvari. Vsako žito ima sopet svojo vltstno jamico.
K vsim tim luknjam in jamam se napravlja še poletno ognjišče za kuhati. Tudi to ni druzega, ko prosta, nepokrita luknja v sredi dvorišča. Čez par stopnic se prihaja do ognja, ki v globeli gori, ktere ob enem tudi kuharci za sedež služijo. Ognjišče samo, in stopnice so brez druge priprave zgolj prosto v terdo parst stepne zemlje vdelane. Pozimi kuhajo v hiši pri peči.    (^Konec sledi.)
154
Ozir po svetu.
Zemljanke Malorusov.
(Konec.)
Od zvunaj smo tedaj zemljanko pogledali in ogledali. Stopimo bliže in podajmo se v znotrajne sobe. Ravno kosijo. Okoli mize sede gospodar, gospodinja, gospodarjeva dediča in njegov sin. „Sprosim milost, kušat' z nami!a je pervi glas, ki nam prijazno nasproti doni. Serce nam mora zaigrati o Jjubeznjivi priljudnosti in prijaznosti teh dobrih ljudi. In zares, ako nam je že od zvunaj čudna go-miiica dopadala, vznotraj je gotovo se stokrat lepša in mi-leja. Kako lična sobica! Kako prijetno in hladno je, kako vse duhti, kakor hladen zrak nas obdaja, ko nasproti zvunaj naj huja vročina pritiska! Od kod pa toliko blazega duha, od kod tolika prijetnost? Tla lične sobice so z duh-tečo travo nastlane, stene in klopi z dišečim zelinjern okin-čane. In kako pripravno, kako snažno in čedno je vse! Lepi pisani pertiči so po klopeh razpoloženi in na posteljah cela množina mehkih in vabljivih blazin. In v koti jaslice s cvetlicami, mičnimi pregrinjalici in lampicami — kako pazljivo, s kako detinsko pobožaostjo je vse olepšano! Mili ljudje! vi nam pač živo dokazujete, da tudi pod zemljo Bog in postave vladajo.— Ozrimo se nekoliko krog sebe. Pervo, kar nam pred oči stopi, je peč, iz paličic z glino premazanih sostavljena, ki ob enem za kuharijo, kurjavo, sušenje zelin in še za drage namembe služi, ki je pa tako čudno narejena, da je ni moč brez podobe popisati. Gredoč dalje stopimo v drugo sobico, v kteri vsakoršno orodje nahajamo; v glinovi pomalani steni pa vidimo sopet celo rajdo majhnih votlinic, ki so vse lično izmalane in ob roben z mičnimi podobami okinčane. V slednji teh votlinic sedi putka na jajčicih. Med orodjem zagledamo naj pred tako imenovano „stopkou, ki je v nobeni zemljanki ne manjka , za proso mleti. Stopka ta pa ni druzega, ko bervno, položeno čez drugo bervno, ki ima na sprednjem koncu z železom okovano kladvo.    To kladvo tiči v neki luknji v tleh, ki jo s
155
prosom napolnijo. Kdor melje, stopa na zadnji konec bervna, drugi konec bervna s kladvom se dviga in pada v luknjo, in tako se proso oluši. To mlenje s stopko je poglavitno opravilo, ker je kaša narodna jed. Med obema sobama je prazen prostor, v kterega stopnice od zvunaj peljejo. In v sredi tega prostora vidimo veliko lepo spleteno košaro ali „soIomniku, ki smo je zgoraj opomnili, in ki je tako velika, da gotovo več od 8 mernikov derži.
Ali — mračiti se je jelo, tedaj se moramo posloviti; mili ljudje pa nas od sebe ne puste. Daleč imamo do doma, — ostanimo čez noč pri njih. O kako se vsi razvesele, kako vse sem in tje teka, da bi nam le prav dobro postregli! Gospodinja zaneti ogenj na omenjenem ognjišču. Sin jame prohd mleti, in čez malo časa stoji naj boljša večerja na mizi: kaša, „boršt" in cvertje, in k vsemu temu še mleko, da si ga boljega želeti ne moreš. Boršt, narodna jed, obstoji iz pšena in jagnjetine, kar vse plava v kisljatem „kvasu", ljubljeni narodni pijači Malorusov, Prideva se še mnogo dišeče zelenjave in neka merzla polivka poverh — zares, prav ukusna jed. Med jedjo ali po jedi nam čversti sin kako „skazko" pove, od zlate ribice, ali od ptiča z zlatim perjem itd. ali nam zapoje kako narodno pesmico, kterih imajo Malirusi na kupe, in kako lepih! Saj pravim, to je življenje, kakor v raji! — In zadremlje se najn; trudni emo, pojmo k pokoju! — Dobri ljudje! V svoje vlastne čedne postljice nas hočejo pobasati, in sami na slami spati.
Preden še rano sonce skozi okno poluka, nas že vabljivo kosilice na mizi čaka — sladko mleko. Prav dobro *e nam prilega, ker je zares mleko, da ga ni boljšega na evetu. — In zdaj pa se poslovimo od naših ljubih gostov! „Bog vam daj debroje zdorovjel Bog vam daj slavu! Bog daj vašemu telu i vašej duše štjast (srečo") i blaženstvo!" S temi in takimi vljudnimi besedami nas pozdravljajo na vse zadnje še ti dragi Kosaci, žalostni, da nas že zgube.