C
Kratek
pregled slovenskega slovstva
z malim
cirilskim in glagoliškim berilom
za Slovence.

Spisal
Anton Janežič,
. k. učitelj nemškega in slovenskega jezikoslovstva na višji realki v Celovcu.
^iiJil^
(Iz slovenske slovnice posebej natisnjen.)
V Celovcu.
Založil Eduard Liegel, k nji g ar.
1857.

PREGLED
SLOVENSKEGA SLOVSTVA.
«
U v o d.
Narod slavjanski, kteremu se tudi mi Slovenci prištevamo, je za Arabljani blizo naj veči cele zemlje: vsega skup je okoli 80 miljonov duš. Njegovi sedeži se razprostirajo čez polovico Eu-rope med baltiškim, jadranskim in čemim morjem, tretjino Asie od severja tje do Kitajskih zidin in velik kos severne Amerike. Ponosno zamore torej Slavjan s češkim pesnikom Kollarjem za-klicati: „našemu narodu solnce nikdar ne zahaja".
Kolikor se more iz podobnosti slavjanskega jezika z sanskrit-s ki m, in velike enakosti slavjanskega bogoslovja z indiškim soditi , gre pervotno domovino Slavjanov v prestarej Indii iskati, kjer so se morali že v naj stariših časih odcepiti in neizmerne prostore v Europi, ki jih imajo večidel še sedaj v oblasti, obljuditi, kakor nam naši zgodovinarji jasno spričujejo.
Bili so ajdovske vere. Spoznovali so sicer edinega Boga, stvarnika nebes in zemlje, vender so imeli zraven njega še več druzih bogov, ker so mislili, da eden sam vsim potrebom Človeškim zadostiti ne more. Razločevali so jih v dobre ■—■ bele in zle — čeme: zatorej Belibog, darovavec vsega dobrega in Cernibog, Car t, izvir vsega zlega ali hudega. Naj imenitniši so bili: Perun, bog groma in bliska; Svantovit ali Svetovit, bog luči in solnca, kakor tudi junaštva; Radegost ali Radogast, bog gostoljubja, varh popotnikov in ptujcov; Živa ali Zivena, slavjanska Venera, boginja živlenja; Lada boginja krasote, ljubezni in zakona; Mora ali Morena boginja smerti; in še veliko druzih manjih. Darovali so jim zemaljske pridelke in domače živali. Posebno v posvečenih logih v senci košatih hrastov in lip so jim svoje žertve prinašali.
Slavjani so že večidel v zgodnjih časih svojih molikovavskih zmot popustili ter se edinozveličavne kerščanske vere poprijeli. Že v sedmem in osmem stoletji so jeli laški in nemški mizionarji
posebno iz Ogleja in Solnograda našim Slovenconi kerščaiiske resnice oznanovati. Da ni kerščanstvo že tedaj tako veselih kali pognati moglo, kot ab času Cirila in Metoda, je vzrok sosebno v tem iskati, ker ti božji oznanovavci našega in naši Slovenci njih jezika prav umeli niso. Kako bi bilo torej v tacih okolšinah zaželjenega sadu pričakovati! Tode že v 9. stoletji je luč kerš-čanske vere, od slavjanskih apostelnov v slavjanskem jeziku ozna-novane, skorej pri vsih Slavjanih černe tmine molikovavstva razgnala<
Naši preddedovi so bili po spričevanji prijateljskih kot ne-prijateljskih spisateljev sploh pobožni in verni, delavni in pridni, krotki in pohlevni, pošteni in gostoljubni, ter so petje in nedolžne veselice, domače običaje in domači jezik čez vse ljubili, Pre-slavni nemški spisatelj Herder jih takole hvali in časti: „Kamor so tihi in mirni Slavjani prišli, so z veselim sercom polje obdelovali , radi hleve polne živine iv omare polne Žita imeli, oni so se z različnimi rokodelstvi pečali in s tem, kar jim je domača zemlja donasala, na svoj dobiček kupčevali. — Na Nemškem so rudo kopali, jo znali kovati in liti, so sol narejali, platno tkali, med kuhali, sadonosno drevje sadili, godce radi imeli in po domače veselo Živeli. Tudi vsmiljeni so bili, druge ljudi radi skorej preradi gostovali in ljubili, svoje predpostavljene so radi poslusali in vbo-gali, ropati in požigati pa iz vse svoje duše sovražili." Posebno so s petjem, z muziko in plesom vse druge europejske narode prestregli. Da so že od nekdaj čez vse radi peli, nam kaže brez številna množina narodnih pesem, kterih nekoliko v globoko sta-rodavnost sega. Noben narod jih nima toliko in tako lepih, česar clo naši neprijatelji tajiti ne morejo; in slavni nemški jezikoslovec Grimm pravi od slavjanskih narodnih pesem: „nad njih krasoto bi Europa ostermela, če bi jih p<tznala".
Bili so sploh v več rodov pod različnimi imeni razdeljeni; le ob času potrebe ali vojske so se združevali, ter si kacega vojvoda izbrali. Znotrajne zadeve so zgolj sami oskerbovali; vsak hišni oče — starašina — je vladal svojo rodbino. Na narodskih skupšinah so si zbirali kneze in vojvode, ki so jih poznej različno: bane, župane, bojarje, vladike, lehe i. t. d. imenovali. Vsi Slavjani so si bili enaki; sužnjih in siromakov ni bilo najti med njimi ; sploh so živeli po očakovsko aH patriarhalno.
Ni dvomiti, da so Slavjani v začetku samo eden jezik govorili, kteri se je v dalji časov in po sosedstvu raznih narodov v več narečij razcepil. Ze v silodavnih časih so se bili v južno-
izhodno in severno - zahodno vejo razkrojili, kterih sedaj vsaka dve glavni narečji razločuje. Po tem taj štejemo četiri glavna narečja: jugoslavensko, rusko, češko in poljsko.
1.	Jugoslavensko, ki ga govori čez 10 miljonov ljudi in sicer: Bulgari, Serblji, Iliri in mi Slovenci, kterih je nas blizo 1% milj on.
2.	Rusko, sem gredo Veliko - in Malorusi in Rusini ali Belorusi; vsih vkup čez 50 miljonov.
3.	Češko govori 8 miljonov ljudi in sicer Cehi in Moravani, Ogersko-Slovenci (Slovaki) in Lužičani.
4.	Poljsko, ki ga Poljci ali Polaki okoli 10 miljonov duš govore.
Ta narečja vendar niso tako različna med seboj, kakor si marsikdo misli. Kdor eno taistih popolnoma ume, bo gotovo tudi ostalih brez vsake težave razumiti mogel.
Kakor drugi narodi so iz početka tudi Slavjani svoje misli z različnimi čertami in podobami zaznamovali; oni so namreč pisali, kar je v starih časih toliko pomenjalo, kakor malati ali barvati ; zategadelj pravimo še sedaj: pisana trata, pisano oblačilo itd. Ker vendar s tacimi podobami ni bilo mogoče vsih svojih misli natanjčno zaznamovati, so si poslednjič za vsak glas posebnih znaminj — pismen — izmislili. Da so Slavjani že zgodaj pred devetim stoletjem brati in pisati znali, nam priča razun besede „pisati", ki je pri vsih različnih slavjanskih rodovih enaka, tudi Ditmar Meziborski, ki govori od nadpisov, s kterimi so poganski Obotriti svoje molike popisovali. Toliko več velja to od južnih Slavjanov, ki so z izobraženimi Gerki in Rimljani neprenehoma občevali. Berš ko ne so taisti žezgodej poskušali, gerško ali latinsko abecedo za slavjanski jezik prikrojiti ali si pa po izgledu taistih novo izmisliti.
Mende nar poprej so pisali stari Slavjani z glagoliškimi in šele potem s cirilskimi pismeni, čeravno to doslej še do jasnega spričano ni. Da so se pa posebno v južno-zahodnih deželah Slavjanov tudi že zgodaj latinska pismena rabila, nam kažejo tako imenovani Brizinski odlomki.
Namen našega spisa je samo, kratek pregled slovenskega slovstva od naj stariših do naj novejih časov podati; zatorej bomo zanaprej o vsih druzih slavjanskih narečjih molčali in se samo pri Slovencih, ki na Stajarskem, Koroškem , Krajnskem, Primorskem ter nekaj na BenaŠkem in zahodnem Ogerskem prebivajo , nekoliko mudili. Ker je vendar naša sedanja slovenščina
naravna hči etarosloVenščme, kakor jo v starih rokopisih nahajamo , hočemo tudi nar poprej staroslovensko slovstvo malo pregledati in naj imenitniše rokopise te dobe kratko popisati.
Pervo poglavje. Staroslovensko slovstvo.
Pravi početek staro- ali cerkvenoslovenskega slovstm sega v sredo devetega stoletja; vendar ni dvomiti, da so se naši predde-dovi že pred Cirilovo dobo semtertje v pisanji poskušali, kakor nam Brizinski odlomki jasno spričujejo.
Ti Brizinski rokopis, naj stariše pismeno posestvo Slovencev, je bil najden v nekej Monakovskej knižnici 1. 1807. Obsega tri od dveh različnih mizionarjev pisane odlomke, ki ima vsak svoj poseben pravopis: 1. eno očitno spoved, ki jo ima srenja za duhovnikom moliti, 2. Jiomilio o grehu in zvelicanji in 3. eno spo-vedno molitev. Imenuje se Brizinski, ker je bil naj popred v mestu Freisingen na Bavorskem hranjen in šele poznej v Mona-kovo prenesen. Sostava tih dragocenih spomenikov, ki so se nam v prepisih iz XI. in XII. stoletja, ohranili se pripisuje bri-zinskim mizionaijem, ki so med 1. 769 do 1000 kerščansko vero Karantanskim Slovencom oznanovali. Omilia je neki sostavljena po Abrahamu Karantanskem, Brizinskem škofu od 1. 957 do 994. Una dva spisa sta, po jeziku soditi, še starejša. Naš slavni rojak J. Kopitar je ti preimenitni rokopis v svojej knjigi „Glagolita Clozianus" natisniti dal ter ga učeno razložil.
Se starejši ali saj toliko star je pa slovenski napis na voj-vodskem stolu, ki na Gospesvetskem polji blizo pol drugo uro od Celovca na desnej strani ceste stoji. Kakor sploh zgodovinarji terdijo, je ti stol in napis iz dobe Ingua, poslednjega vojvoda Slovencov proti koncu osmega stoletja, Se dan današnji so sledeče besede brati:
VERI MA SVETI VERI PRAVDO BraXY VDOVE.
Da so se Gorotanski vladarji do 12. stoletja v slovenskem (windischen) jeziku ustanovljali, nam priča naj starejši Gorotanski letopisec Janez, opat v Vetrinju (Viktring) blizo Celovca,
ki je okoli leta 1280 živel. On piše takole: „Pervi dan septembra 1286 je bil Majnhard Tirolski po starodavnej navadi veličastno na vojvodski sedež povišan. Pod Kernsko goro (Karn-burg) blizo cerkve sv. Petra je neki kamen: na ti kamen se vsede prostorojen kmet, ki to pravico po rodu ima; z eno roko derži blekastega bika, z uno pa blekasto kobilo,
У sivej bornej suknji in kmečkih črevljah stoji nedaleč vojvoda z deželno bandero, obdan od svojih žlahtnikov in vitezov. Med njimi je tudi Goriški grof, kakor falski grof dežele (Pfalz-graf) z lžbanderami, zraven njega stoji grof Tirolski, kot deželni grof (Landgraf) in drugi grofi: vsi bogato in lepo oblečeni.
Kader se vojvoda, na palico naslonjen, kmetu na kamnu sedečemu približa, popraša kmet v slovenskem jeziku: „Kdo je tisti, ki se tamo približuje ?" Na to odgovorijo okoli sedeči: „Je knez deželni." Po tem kmet dalje vpraša: „Ali je pravičen sodnik , ki išče sreče domovine ? Ali je prostorojen ? Ali je prijatel in varh prave vere?" Na to vsi odgovorijo: „Je in vselej bode?" Kmet reče dalej: „Po kterej pravici me pa zamore pregnati od mojega sedeža?" Vsi odgovorijo : „Dobiš 60 beličev, blekastega bika, kobilo in obleko, ktero knez sedaj na sebi ima, in rešil bode tvojo hišo od vsega davka." Sedaj kmet kneza lahko na lice vdari, opomnivši ga, da naj bode pravičen sodnik, odstopi in pelje obedve živinčeti seboj. Potem stopi knez na borni, neo-kinčani kamen, potegne meč in mahne ž njim na vse štiri strane sveta in glasno zapriseže, vsem biti sodnik po dolžnosti in pravici.
Kakor se sliši, je pri tej slovesnosti tudi ta navada bila, da se knez iz kmetskega klobuka napije, da bi se ljudstvo iz tega učilo, ne preveč za vinom hrepeneti, temoč zadovoljno se s tem ži-viti, kar domovina rodi.
Tudi je кпЉ vsakemu, ki ga je pred cesarja tiijal, le v slovenskem jeziku odgovor dajati dolžan bil.
Iz Kernske gore je šel vojvoda v Gospe — svetsko cerkev, kjer se sveta maša opravlja.
Glagoli$ko slovstvo.
Do leta 1830, ali prav za prav do leta 1836, ko je našega slavnega Kopitarja „Glagolita Clozianus" na svitlo prišel, je bilo učenemu svetu samo tisto glagoliško slovstvo znano, kterega domovina in polje je stara Hervatska v zmislu Konstantina Por-firogeneta, to je del današnje Istrie, celo Primorje, del Hervatske
in Dalmacie do reke Neretve zobližnjimi otoki. Pa nje ni pisani spomeniki z gotovim letnim številom ne segajo dalej nazaj, kakor do trinajstega stoletja, če ravno narodne pravljice iznajdbo glagoliških pismen sv. Jeronimu pripisujejo in torej začetek gla-goliškega slovstva že v peto stoletje postavljajo.
Kedaj in od koga je bila glagoliška azbuka iznajdena je se neznano, samo toliko je doslej gotovega, da se je glagolitica v drugej polovici 9. stoletja že pisala. To nam priča neka gerška listina z glagoliškim podpisom od leta 982, ki jo je Uspenski ar-himandrit Porfiri, 1. 1845 — 1846 na Atoškej gori najdel in prepisal. Od prihodnosti gre pričakovati, da bo to skrivnost razjasnila iii Kopitarjevo mnenje poterdila, ki pravi, da je glagolitica, če ne več, saj toliko stara kakor cirilica.
V glagoliškem slovstvu gre dve dobi razločiti: perva sega do konca 12. stoletja: druga se začenja s 13. stoletjem in gre do naj novejših časov.
Glagoliških rokopisov iz perve dobe, v kterih se staroslo-venščina še v svojej popolnej čistoti nahaja, je poleg slavnega Šafarika doslej vsih vkup 10 znanih. Naj imenitniši so tile:
1.	Podpis JeriŠkega mniha Jurja pod gerško listino 1. 982 v Iverskem samostanu na Atoškej ali sveti gori.
2.	Tako imenovana bulgarska abecednicci (abecenarium bul-garictim) najdena v Pariškej knjižnici.
3.	Aseman iansko evangelje v Vatikanskej knjižnici v Rimu, kamor je bilo 1. 1736 iz Jeruzalema preneseno in obsega berilo sv. evangelj na celo leto, 159 listov. Konec manjka.
4.	Cetveroevangelje Viktora Grigoroviča v Kazanu. Rokopis na belani (pergamenu) 172 listov. Začetek in konec, kakor tudi list 167 manjka.
5.	Palimjpsest Bojanski, rokopis na belani. 109 listov.
6.	Cetveroevangelje Zografskega samostana na Atoškej gori, že zlo pomankljivo.
7.	Glagolita Klozianus. Pod tim podpisom se razumevajo redki ostanki večega glagoliškega rokopisa iz 11 stoletja, ki jih je naš slavni J. Kopitar 1. 1836 na Dunaji izdal in razjasnil. Se v 15. stoletji je bil ta rokopis cel in prekrasno vezan v rokah Janeza Frangopanskega, vlastnika Kerškega otoka. Po njegovej smerti 1. 1482 je dobil del tega rokopisa duhovnik Luka de Rey-neddis, ki ga je vitezu Breisaclierju 1. 1500 daroval. Od tega ga je potem grof Pariš Kloz v Tridentu podedoval.
Vefli tega se pa nahaja гг perve dobe tudi nekaj cirilskih rokopisov, kterim so glagoliška pismena in stavki primešani.
Pričakovati vendar gre, da se bo še več rokopisov iz te dobe, ki doslej po različnih knjižnicah v neznanosti leže, s časoma svetu odkrilo.
Druga doba se prične, kakor smo že rekli, s 13. .stoletjem, ter je v jezikoslovnem obziru mnogo nevažniša kot perva, če ravno veliko več rokopisnih in tiskanih spomenikov šteje. Stari slovenski jezik se je čedalje bolj zanemarjal in po novem obračal ; pri vsakem prepisovanji se je kaj prenarejalo. Tako se je stara moč in krepost jezika zmiraj bolj zgubljala.
Iz te dobe se še najdejo naj različniši spominki: zakoni, listine, pisma, nagrobni in cerkovni nadpisi, kakor tudi precej tiskanih del. Tiskalo se je posebno v Benetkah in Rimu in ob času reformacije tudi v Tibinku na Nemškem. V naj novejšem času je bila po prizadetji preslavnega; Šafarika tudi v Pragi prekrasna glagoliška tiskarnica napravljena, kjer so letaš njegovi prevažni „Pamatky Jilaholskeho jpisemnictvi" na svitlo prišli.
Da se v glagoliških spisih toliko ruzismov nahaja, izvira odtod, ker so glagolitje mislivši, da seje ob času preganjanja staroslovenščina v svojej nekdajnej čistoti na Rusovskem ohranila, mnogo izrazov iz rusovskih knjig povzeli.
Današnje dni se rabi glagolitica samo v cerkovnih bukvah nekoliko Dalmatinskih Slavjanov Senjske škofije. Za slavjanskega jezikoslovca ostane vendar zmiraj naj vredniši predmet preiskovanja in premišljevanja. Gre upati, da se bo v izdavanji starih glagoliških rokopisov marljivo napredovalo; temelj je s Šafarilco-vim gori imenovanim delom položen.
Cirilsfeo slovstvo.
Mnogo imenitnija in tudi dan današnji veliko dalej razširjena abeceda je cirilica ali cirilska azbuka, v 9. stoletji od svetega Cirila po izgledu gerških pismen sostavljena. Rabijo jo Rusi, Serbi in Bulgari, to je, okoli 60 miljonov Slovanov v cerkovnih in deržavnih opravilih.
V devetem stoletji so gospodovali po slavjanskih deržavah trije mogočni knezi Sastišlav, Svatopluk in Kocel, goreči za zveličavno vero in kerščansko izomiko svojih podložnih. Pošljejo torej 1. 863 v Carigrad k gerškemu caru Mihaelu П1 prošnjo rekoč : „Naša derzava se je pokristjanila, pa učeteljev nimamo, da bi nas vodili in učili, ter nam svete bukve razlagali. Mi ne umemo
ne gerškega niti latinskega in eden uči tako, drugi drugače, in po takem ne zastopimo razuma sv. pisma, ne njegove moči. Pošlji nam torej učiteljev, kteri nas bodo znali besede sv. pisma in nja pomen učiti." — Berš popraša car svoje svetovavce, koga naj bi poslal in ti mu imenujejo učena brata Konstantina (poznej Ciril imenovanega) in Metoda iz mesta Soluna. Car ju da poklicati ter jima prošnjo slavjanskih knezov razodene. Obadva privolita in se podasta slavjanskim narodom luč kerščanske vere prižigat. Razlagata jim v domačem jeziku večne resnice, sostavita sla-vjansko abecedo in poslovenita potrebne sv. bukve. Zdaj so bili Slovenci veseli, slišati velika Čuda božja v svojej besedi. Blizo tako nam pripoveduje stari časopisec Nestor, ki je v Kievu na Rusovskem med letom 1056 — 1116 živel in pisal.
Tako sta postala Ciril in Metod naj veča dobrotnika slovanskega rodii. Med tim, ke je sv. pismo družim Europejskim narodom še skoz več stoletij "celo nepristopno in samo izklenivna lastnina duhovščine bilo, so ga Slavjani po nju prizadetji že v 9. stoletji v domačej mičnej besedi slušati in brati zamogli. Po vsej pravici zaslužita žlahtno ime slavjanskih apostelnov. Mislimo torej vsim bravcom postreči, če tu kratek životopis tih mnogo-zasluženih mož podamo.
Sv. apostelna Ciril in Metod sta bila rojena v gerškem mestu Solunu (Thessalonichi). Leto nju rojstva ni natanjčno znano. Eden slavjanski životopisec Cirila piše, da je L 869 v 42. letu svoje starosti zameri. Po tem je bil namreč L 827 rojen. Rojstno leto Metoda je pa popolnoma neznano; samo toliko vemo, da je bil starši od Cirila. Bila sta ali rojena Slavjana ali sta se s slavjanskim jezikom že v očetovskem domu soznanila; zakaj tisti čas je bil v gerškem cesarstvu slavjanski jezik tako v navadi, kakor sam gerški. Od nju mladosti samo toliko vemo, da sta se že od mladih let za duhovski stan pripravljala. Sv. Metod je stopil v samostan in je za duhovnika posvečen tako krepostno in pobožno živel, da je v kratkem pozornost cesarskega dvora na se obernil; vendar on je ostal v svojem samostanu, dokler ga ni Gospod ž njegovim bratom Cirilom med Kozare, potem k Bulgarom in skorej med Slavjane za apostelna poklical.
Sv. Ciril, pred vstopom v samostan Konštantin imenovan, je že z mladega kopernel po pravej modrosti kerščanskej. Kmalo je vse součence daleč prekosil. Zavolj njegove globoke učenosti in velike zmožnosti v jezikih ga postavijo učitelja modroznanstva, ktero je s takim uspehom prednašal, da so ga učenci iz vsih
okolnih mest in krajev poslušat hodili. V prepiru o podobočastji in o veri kerščanskej je v svojem 24. letu vse protivnike premagal. Potem se je podal s svojim bratom Metodom v samostan na gori Olimp. Pa tudi tukaj nista dolgo v pokoji živela; zakaj cesar ju je odtod poslal, h Kozarom, ktere so Židi in Mohame-dani na svojo vero spreoberniti skušali. Kmalo se soznanita v Cherzonu s njihovim jezikom in jim začneta kerščansko vero razlagati, kar se je jima tako dobro vdalo, da je vojvoda Kozarov pod kaznijo smerti dalje razširjanje židovske in mohamedanske vere prepovedal. Vredita novo založeno cerkev, postavita nekoliko duhovnov v novem vinogradu Gospodovem in se po osvobo-denji nekoliko zajetih Gerkov spet nazaj verneta.
Tu sta obernila svoje oči na Slavjane, kteri so bili sicer že večidel kristjani, vendar zavolj pomanjkanja pisem in knjig v lastnem jeziku poganskih zmot še ne popolnoma očiščeni. Sklene tedaj Ciril, tej potrebi v okom priti in sostavi okoli leta 860 popoln slavjanski pravopis na podlagi gerške abecede, ktera se po njem cirilska abeceda ali cirilica imenuje. Kmalo (ali že na gerškem ali šele pozneje v slavjanske dežele poklicana) jameta tudi naj potrebniše bogoslužbne knjige prestavljati. — Jezik slavjanski, kteri se v teh spisih najde, se imenuje cerkveni ali sta-roslovenski in je bil nekdaj ali pri Bulgarih ali pa po vsej priliki pri naših slovenskih prededovih v navadi. Sedaj ga še vži-vajo, se ve da ne več v svojej izvirnej čistoti, pri božjih službah Rusi, Serbi, Bulgari, kakor tudi več z zapadno cerkvijo zedinje-nih Rusinov in Dalmatineov. Tistega časa je bil posameznim slavjanskim narečjem veliko bližji in razumljiviši.
Slavjani so bili vsi navdušeni božje službe v domačem jeziku, zatorej je slava kralju nebes in zemlje in hvala Cirilu in Metodu v kratkem po vsih slavjanskih deželah zadonela, Kmalo so vendar zbudili ti slaveči glasi kačo zavidnosti v sercu nemškili škofov in posebno Solnograškega nadškofa Vihinga. Zatožijo sveta brata papežu, kakor bi pod zagrinjalom slovenske božje službe krivoverske zmote med slovenskim ljudstvom razširjala. Na to ju papež 1. 867 v Rim pokliče, da bi se sam nju pravovernosti prepričal. V popolnej savesti svoje nedolžnosti se napravita brez odlašanja na pot. Med ti m je papež Miklavž zameri in Hadrian Ц. njegovo mesto nastopil. Komej je slišal o prihodu sv. bratov ostanke sv. Klimenta seboj nesočih, ki sta jih na nekem otoku blizo Cherzona najdla, jima gre s celo duhovšino in množino rimskega ljudstva nasproti ter ju z veliko slavnostjo v Rim do-
vede. Tu se opravičita pred papežem obdolženja tako, da on Metoda za nadškofa in Cirila za škofa Moravie in Panonie postavi. — Ciril vendar zavoljo bolehnosti te časti ni prevzel, te-moč v Rimu ostane in v nek samostan stopi, kjer je 14. februarja 1. 869 svoje z večnimi zaslugami oslavljeno življenje končal.
Metod se verne spet k svojej vernej čredi nazaj. Goreče in nevtrudljivo oznanuje zopet kakor popred besedo božjo po obeh straneh Donave blizo Save in Drave, vravna moravsko nadško-fijstvo in kersti nezadolgo tudi češkega kneza Boriboja na dvoru kralja Svatopluka.
Slavjanom toliko draga služba božja v domačem jeziku se je razširjala tudi po sosednih krajinah med Hervati, Serbi, Cehi, Polaki itd. Kakor popred so nemški in latinski duhovni tudi sedaj le z nejevoljo gledali na veseli razcvet slovenske liturgie ter so Metoda znova pri papežu Janezu VUL zatožili, da ne opravlja službe božje po obredih svete rimske cerkve. Papež ga pokliče na presojo v Rim in ga zopet nedolžnega spozna, ter v lastnem pismu kralju Svatopluku priporoči.
Papežev pohvaljni razpis vendar ni vdušil čerta zoper svetega moža. Hudo preganjanje je zopet vstalo po naših krajinah zoper slavjanske duhovnike in mnogo jih je zdihovalo vklenjenih po ječah. Od nevernikov preganjan, od krivih bratov in sosedov sovražen in obrekovan, potoži svoje težave papežu Janezu in ga prosi, da bi s svojo mogočno besedo sovražnike pokrotil. Kakor ljubezniv oče mu papež odgovori, ga potolaži in poterdi v apostolskem djanji. Verh tega ga povabi v Rim na pokoj, kjer je tako dolgo ostal, dokler ni Svatopluk poslancov za njim poslal, ter mu obljubil, ga krepko zoper napade sovražnikov braniti. — Ostali čas življenja je tako pobožno preživel, kakor je začel in po ustanovljenji Gorazda za svojega namestnika v nadškofijskem uredu je 6. aprila 885 mirno v Gospodu zaspal *); njegovo ime pa slovi od naroda do naroda, vsim Slavjanom slavno in drago.
Koliko in ktere svete knjige sta Ciril in Metod prestavila, se ne da gotovo povedati. Sploh se jima pripisuje 'prestava nekoliko sv. pisma stare in nove zaveze: kot 5 Mozesovih hukev, psalmov, -pridigarja, evangelj in nekoliko listov. Rokopisi so se že davno pozgubili, samo semtertje se je še kaka prepisatev taistih ohranila.
*) Nekteri pisatelji terdijo, da se je bil na stare dni še enkrat v Rim podal in tam Šele 1. 910 zameri.
Verh tega je bila v štireh pervih letih na Moravskem tudi dognana prestava poglavitniših takratnih obrednih spisov, kakor sv. berila iz starega zakona (paramejnik), časoslov (horologij), mo-litevnik (ritual), službenih (liturgjar) in osmospev (oktoih, to so cerkvene pesme. Ni dvomiti, da so se tega dela pervi in naj ime-nitniši učenci Cirila in Metoda: Klinient, Naiuu, Angelar, Sava in Gorazd vdeleževali. Pervi je bil Bulgar, poslednji Moravljan in od Metoda za svojega naslednika postavljen.
Kakor Ciril in Metod so bili tudi ti možje vsi vneti za razšir prave edinozveličavne vere med Slavjani. Ko so pa po Metodo vej smerti očitni sovražniki Slavjanom, nemški škofi, staro preganjanje zoper slavjanske duhovnike v naših krajih sopet pričeli, so morali vsi svojo čredo popustiti ter se v Bulgario vmakniti. Kako marljivo so pa tudi tam v Gospodovem vinogradu delali, priča njih blagi spomin še pri njih današnjih vnukih in njih dela, ki so se deloma do naših časov ohranila. Bulgarska cerkev je posvetila spomin teh slavjanskih apostelnov s posebnimi cerkvenimi šegami. Še dan današnji nosijo samostani in cerkve imena tih svetih mož, p. cerkev in samostan sv. Klimenta, sv. Nauma, sv. Go-razda i. t. d.
Njih naj imenitniši učenci in slov. spisatelji so bili: Konstantin, bulgarski Škof, Grigorij, Joan eksarh neimenovani pre-stavljavec dveh življenjepisov, Božidar Doskov, mnih Hraber in car Simeon Veliki, ki je v Bulgarii od leta 888 do 927 ca-roval. Ta preslavni mož ni samo druge pisatelje v njih znanstvenih delih na vso moč podpiral, ampak se je tudi sam z naj boljim uspehom na slovstvenem polji poskušal.
Na tak način se je v 65 letih (862 — 927) staroslovenščina z mnogimi preimenitnimi spisi obogatila. Po pravici se more reči, da je bila doba do Simeonove smerti zanjo zlati vek. S smertjo mnogo zasluženega cara vendar ni popolnoma prestala delavnost na polji slavjanskega polja: še zmiraj se je delalo in pisalo, kakor nam mnogi različni rokopisni odlomki, po različnih knjižnicah raztreseni, slavno spričujejo; pa jezik je svoje čistote in čverstote zmiraj bolj zgubljal in se po novem spreobračal.
Naj prikladniše se da zgodovina staroslovenskega ali cerkvenega slovstva v tri dobe razdeliti:
Perva doba sega od Cirila ali 9. do 13. stoletja. Tu se nahaja staroslovenščina v svojej popolnej čistoti. Ta doba je torej za slavjanskega jezikoslovca naj imenitniša.
Naj stariši rokopisi staroslovenskega jezika segajo do srede 11. stoletja. Razun že imenovanih glagoliških in Brizinskih odlomkov so naj važniši.
Ostromirsko evangelje, ki jih je dijakon Grigori v 11. stoletji spisal. Hrani se v carskej knjižnici v Petrogradu. G. Vo-stokov ga je dal v Petrogradu in Hanka v Pragi natisniti.
Supraselski rokopis, tako imenovan od nekega samostana na Rusovskem. Naš preslavni domorodec g. Dr. Miklošič ga je 1. 1851 prav krasno na 452 straneh natisnjenega v Beču na svitlo izdal.
Remsko evangelje, na ktero so francozki kralji pri kronanji Prisegali. Imenuje se tudi Sasavsko evangelje po nekem samostanu na Češkem.
Druga doba teče od 13. do 16. stoletja. Iz te dobe se najde še velika množica rokopisov, kteri so vendar že močno z ruzismi in druzimi novejšimi izrazi napolnjeni. Naj imenitniši rokopis te dobe je Lavrentinski kodex, naj stariša znana prepisatev letopisov Nestorja, ki se more oče slavjanske zgodovine imenovati.
Tretja doba se začne s šestnajstim stoletjem. Jezik je zmiraj bolj slabel in pešal; na Rusovskem so se celo mongolizmi vmes vgnezdili. Sploh se je želelo, da bi se pokvarjena starosloven-ščina spet popravila. Zatorej se je tedajšni car Bazili Ivanovič, ki je svojo deželo mongolskega trinoštva oprostil, na Carigrašlcega očaka s prošnjo obernil, mu moža poslati, ki bi bil za to delo popolnoma zmožen. Ta mu pošlje 1. 1512 mniha Maksima iz atoške gore, prav učenega in zvedenega slovenskega jezikoslovca. Devet let se je Maksim trudil in popravo obrednih knjig srečno dognal. Ali v preveliko škodo skliče car tako imenovane slovst-varje, da bi Maksimovo prestavo še enkrat pregledali. Ker niso duha prave slavjanščine umeli, so brisali in prenarejali, kakor se jim je poljubilo. Ker se je Maksim, pravega prepričan, temu vstavljal, je navstal med njim in popravljavci hud prepir, ki je delj časa terpel in poslednjič s tim končal, da je bil Maksim v ječo veržen, ker se je v tem prepiru caru zameril. Vmerl je po 33 letnem zaporu 1. 1556.
Ce so se ravno poznej še nekolikokrat tega dela lotili, je bila vendar poprava obrednih knjig šele 1. 1667 in sv. pisma 1. 1751 doveršena. Pa tudi s tim si staroslovenščina nič ni opomogla, ker so bila pravila, po kterih se je popravljalo, duhu sla-vjanskega jezika popolnoma nasproti.
Tako je staroslovenščina že v naj stariših časih prav krepke in mogočne korenine pognala. Kako veličansko drevo bi bilo s časoma zraslo, če bi ga ne bilo toliko nemilih okolšin dušilo in v rasti zaderževalo. Pa vendar si moramo svesti biti, da se tako zgodaj noben kerščanski narod s takim obilnim slovstvom ponositi ne more.
Na koncu še dostavljamo knjige, po kterih se moremo s staroslovenskim jezikom popolnoma soznaniti; in te so skorej zgolj dela našega preslavnega jezikoslovca g. prof. Miklošiča, namreč:
Eadices linguae slovenicae veteris dialecti (Lipsiae in libraria Weidmannia MDCCCXLV.)
Lautlehre der slovenischen Sprache (Wien, Braumuller 1850.)
Formenlehre der altslovenischen Sprache (ravno tam).
Lexicon linguae slovenicae veteris dialecti (ravno tam).
Vergleichende Lautlehre der slavichen Sprachen (ravno tam).
B. Kopitarja Glagolita Clozianus (Vindobonae apud Gerold MDCCCXXXVI).
Dobrovskega institutiones linguae slov. veteris dialecti.
Schleicherja Formenlehre der KirchenslaviscJien Sprache (Bonn bei Konig 1852).
Slovar cerkovno-slavjanskago i ruskag o jezika (Petersburg 1847).
Drugo poglavje. Movoslovensko slovstvo.
Po preganjanji slovenskega obreda in oziroma tudi slovstva, je bilo naše slovstveno polje noter do 16. stoletja popolnoma zapuščeno. Duhovni so se skoz in skoz latinskega bogočastja po-prijeli, in slovenski jezik je zginil iz svetišč in na mesti njega je prišel posebno latinski kakor tudi nemški v navado. Čedalje bolj se je širila nemščina po uredili in šolah v javnem in sem-tertje tudi v domačem življenji. Pa hvala Bogu! še se je ohranil naš jezik saj v priprostej koči slovenskega deželana, da si je bil ravno iz poslopij gospode že davno pregnan. Tamota je jela počasi zginjati, burja je ponehala in travniki slovenskega slovstva so v 16. stoletji na novo zazeleneli. Od sih dob se slovensko # slovstvo neprenehoma obdeluje in čedalje lepših in terdniših mladik poganjati j eni a.

Naj prikladmše se da novoslovensko slovstvo v tri razdele razdeliti.
1.)	sega od 16. stoletja blizo do 1. 1770,
2.)	od leta 1770 do leta 1843, in
3.)	od leta 1843 do današnjih dni.
PervI razdel.
Spodbada k slovenskemu pisanju je bila verska homatija na Nemškem, od kodar se je žalibog njeno seme naglo tudi po naših deželah razsejalo. Mnogo slovenske gospode in tudi nekoliko katolških duhovnov je od stare vere odpadlo, ter se nove popri-jelo. Da bi luteransko krivo vero ložej tudi slovenskemu narodu vcepiti zamogli, so jeli berž svetopisemske in druge verske bukve spisovati in jih ljudstvu v domačem jeziku v roke dajati. Kakor je bil na Nemškem Martin Luter, glavar vsih prekucij inhomatij, tako so bili na Slovenskem krivoverski pisatelji slovenski jezik v novo življenje zbudili.
Naj imenitniši prijatelji in podporniki slovenščine v tem času so bili:
Primož Trubar, rojen v Raščici na Dolenskem leta 1508. Njemu se imamo Slovenci zahvaliti, da se je zapuščena in zane-marana slovenščina v šestnajstem stoletji pervič pisati jela, in ga torej po vsej pravici našega slovstvenega Kolumba imenovati moremo. On je slovensko slovstvo spet zbudil in svetu pokazal, da naš jezik ni tako okoren, da bi se v taistem pisati ne dalo, kakor so poprej sploh mislili.
Ko se je jela luteranska krivovera tudi po slovenskih okraj-nah razširjati, ter si čedalje več prijateljev pridobivati, se je je zmed mnogo druzih tudi naš Trubar, bivši Ljubljanskikorar, poprijel. Serčno je kopernel tudi Slovence za novo vero predobiti. Ker so se mu slovenske, prostemu ljudstvu umevne bukve naj boljši pripomoček k temu zdele, je jel premišljevati, kako bi se to naj bolje osnovati in naj potrebniše verozakonske bukve v slevenski jezik prestaviti dale. Spisal je torej narpoprej abecedo in katekizem, ki jih je pod izmišljenim imenom mesta in tiskarja leta 1550 v Tibingu z nemškimi pismenkami natisniti dal. Temu je sledil 1. 1555 še veli katekizem že z latinskim čerkopisom tiskan, kterega je v vsih njegovih daljih delih upotreboval, ki jih je še mnogo izdal.
Med tim je moral zavolj nove vere domovino zapustiti in se na Nemško vmakniti, kjer je luteranska vera že sploh razširjena
bila. Vselil se je v glavnem mestu lutrovstva v Vitenbergu, pa vendar svojih Slovencov ni pozabil in še zmiraj prestavljal in v slovenskem jeziku bukve tiskati dajal. Leta 1555 je izšla njegova slovenska prestava sv. Matevža, leta 1557 pervi del novega zakona (t. j. 4 evangelji in apostolske zgodbe) in leta 1566 ccli psalter s kratkimi razlagami. Drugi natis celega novega zakona je od leta 1582. Ker se je med tim nova vera tudi po Slovenskem že bolj razširila, je bil od krajnskih stanov leta 1561 spet nazaj poklican. Pripeljal je seboj tiskarja, Mandelna po imenu, kterega so pa Ljubljančani zasmehovavno Mandelca klicali. Ker so bili njegovi pervi izdelki katoličanom neprijazni spisi, se je moral kmalo s svojo umetnostjo spet na Nemško preseliti. Čez nekaj let pride spet v Ljubljano in je tu 1. 1575 Jezusa Straha in 1. 1578 Pentateuha natisnil, ki sta bila menda perva v Ljubljani tiskana slovenska spisa.
Ako ravno se je Trubar nekaj časa na Kranjskem zaderže-val, je vendar neprenehoma za tiskanje slovenskih bukev v Ti-bingu, Witenbergu in Urahu skerbel, kjer se ni samo za Slovence, temuč tudi za druge Jugoslavene z latinskimi, cirilskimi in glagoliskimi pismeni tiskalo. Zato si je bil več pomagavcov najel, med kterimi gre posebno Ant. Dalmatina, Pet. Vergeria, bivšega Koparskega škofa, Štefana Konsvla, Matevža PopoviSa, Janeza Maleševca, Jurja Jurišica, in Lenarda Merčeriča imenovati. Vsi ti so si vzajemno pomagovali, prestavljali in v slovenskem, horvaškem in dalmatinskem jeziku bukve natiskovali.
Po njegovem pregnanji iz Krajnskega je bil Trubar po različnih krajih na Nemškem v Rotenburgu, Kempnu, Ljubnu in v Derendingenu, za pastorja kjer je tudi 78 let star 28 junija 1586 zameri.
Trubarjeva prestava je bila, kakor je v začetku povsod taka, močno pomankljiva in popačena. On ni delal razločka med ojstrim in rahlim s, z; pisal je mesto ojstrega rahlega in narobe; je rabil po izgledu nemščine členico in je sploh zlo nemškutaril. Pa vendar mu gre pri vsih tih pomanjkljivostih čast, da je bil slovenščino zbudil in slovenskemu slovstvu podlago postavil. Za njim naj imenitniši delavec na slovstvenem polji je bil:
Juri Dalmatin, rojen, kakor se iz nekega njegovega slovarja vidi, v Kerškem na Dolenskem in zameri 31. avgusta 1. 1589 v Ljubljani. Prestavil je Pentateuha, ki je bil 1. 1578 natisnjen in celo sveto pismo. Ker je bil dalji slovenski natis v Ljubljani od vlade prepovedan, so dali kranjski stanovi celo sv. pismo
9*
v Bohoričevem popravljenem pravopisu v Vitembergu 1. 1584 natisniti, od kterega se po knjižnicah še nekaj iztisov dobi. Dalmatinova prestava je že mnogo boljša in družim slavjanskim narečjem bližja, kakor Trubarjeva. On je že bolj natanjko ločil sikavce, pa vendar še ne prav. Ravno tam in ravno tistega leta je tudi izdal Duhovne pesmi in neke molitevne bukvice.
Da bi se v pisanji veča edinost ustanovila, je spisal Ari uiti oborit*, vodja stanovnih šol v Ljubljani pod naslovom Arcticae horulae (pozimske urice) pervo slovnico slovenskega jezika, ki je sicer pomanjkljiva, se pa vendar za perve čase dobra imenovati zamore. V taistej je ustanovil pravopis, ki se je pod imenom BohoriSica posebno v molitevnih bukvah do naj novejih časov ohranil. Izdal je tudi še nekaj druzih spisov, med timi bukvice svetih pesem s podpisom A. B., ki jih je mende sam skoval. Bohoriču in njegovim prijateljem se imamo zahvaliti, da se je slovenščina po njegovej slovnici že v pervih časih precej pravilno in dosledno pisala.
Boštjan Krel je poslovenil Spangenbergovo postilo (homile-tiško razlaganje), ki je bila cela 1. 1578 v Ljubljani natisnjena.
Po nesreči so bili vsi štiri pisatelji protestanti. Zatorej so bili ob času preganjanja njih spisi ojstro prepovedani, in kjer so se najdli, brez prizanašbe pokončani. Po deželi so se nalašč pobirali, na polnih vozeh v mesto dovažali in na tergu očitno soži-gali. Se ve da se je le maloktera knjižica semtertje v kakem kotu ohranila. Tudi Ljubljanskej tiskarnici ni bilo prizanešeno.
Ravno zavolj krivoverstva pisateljev je imela zbujena slovenščina le malo ali clo nobenega uspeha.
Iz tih časov je treba tudi omeniti posebnega podpornika slovenskega slovstva Janeza Unguada, barona v Žineku (Soneg). Ti slavni gospod, rojen Avstrianec, je bil naj višji vojniški zapo-vednik na Stajarskem, Krajnskem in Koroškem; poslednjič se je vendar zavolj nove vere na Nemško vmaknil, kjer se je v mestu Urahu vselil in tam z besedo in z djanjem izdavanje slovenskih bukev na vso moč podpiral. On je napravil, da so tudi nemški vladarji in mesta tiskanje slovenskih bukev v (In ar j i pod-pomagovali, clo cesarja Maksimiliana je premogel, da je v te namen „weil das christlich lobliche Werk zum zeitlichen und ewigcn Wohl der armen Unwissenden diene" 400 goldinarjev daroval. Še na smertnej postelji je svojej gospej živo naročal, za natiskovanje slovenskih bukev skerbeti rekoč: Glej to so moja deca. Vmerl je v Vintricu na Češkem leta 1564.
^
Po smerti tih mož je spet vse potihnilo kakor v grobu, samo od časa do časa se je prikazala na slovstvenem nebesu kako ber-leča lučica, ki vendar osamela ni mogla globoke tamote razsvetliti. Možje, ki so se do konca te dobe v slovenščini poskušali, so:
Tomaž Kren, Ljubljanski škof, je bil pervi, ki je slovenstvo znova v svoje lepo varstvo vzel. Izdal je 1. 1612 evangelje in listovu, ki jih je v Gradcu natisniti dal, ker je v Ljubljani tiskar-nica razdjana bila. Prestava je popolnoma po Bohoriču vravnana in clo nektere nemške besede, ki jih je Dalmatin upotreboval, so z boljšimi slovenskimi premenjene. Drugi natis je osnoval 60 let poznej t. j. 1. 1672, ljubljanski stolni dekan Šenleben. Pravopis je tudi Bohoričev vendar je „ad faciliorem populi intelligentiam" Krenove čistoslovenske besede z bolj znanimi nemškimi premenil.
Miha Mikec, korar v Ljubljani je spisal katekizem z dosti lepimi podobami, ki je bil 1. 1615 v Augsburgu natisnjen, kjer je tudi 1. 1626 perva Krajnska pratika na svitlo prišla.
Janez Candik iz Višnje gore, jezuit v Gradcu, je izdal katekizem Petra Kanizia 1. 1618. Drugič ga je dal pater Marka 1. 1768 na Dunaji natisniti.
Janez Volf, frančiškan, je spisal bukve „Schulla tuja pre-mishluvana", ki so bile leta 1633 v Inšpruku tiskane.
Adam Skalar je prestavil sv. Bonaventura ad pokore v letu 1643.
Matia Kastclec, poslednjič korar v Novomestu, je izdal 1. 1678 Bratouske Buquice S. Roshenkranza in 1. 1684 že v nekaj boljšem jeziku: Nebeschki Zyl. Sploh si je tudi na vso moč prizadeval, slovensko branje med prostim ljudstvom razširjati. S tim, da so jeli počasoma tudi kmetje slovenske bukve prebirati in kupovati, se je slovensko knjigoterštvo močno pospešilo, Zameri je 1. 1688.
V ravno tem duhu je tudi pisal kapucinar Jonnes a s. Črnce, rojen Vipavec, ki je med 1. 1690 — 1700 štiri ali šest zvezkov Krajnskih pridig na svitlo izdal.
Da se proti koncu 16. in v začetku 17. stolelja tudi na Koroškem slovenščina ni popolnoma zanemarala, nam priča slavni zgodovinar Jeronim Megiser, ki je 1. 1592 svoj „Dictionarium guatuor linguarum, videlicet Germanicae, Latinae, Illuricae (quae vulgo Sclavonica apellatur) et Italicae. Se ve da je to le slaba poskušnja; pa vendar je bil ti slovar 2 ali 3 krat izdan.
Iz te dobe je treba tudi omeniti preslavnega zgodovinarja baron Janez Vajkart Valvazorja, ki je celo svoje življenje in vse
svoje premoženje domovini posvetil. Pisal je sicer le v latinskem in nemškem jeziku, vendar se tičejo blizo vsi njegovi spisi jugo-slavenskih dežel. Naj imenitniše njegovo delo z mnogimi podobami okinčano je med mnogo druzimi Slava vojvodine Krajnske (Ehre des Herzogthums Krain), kterih obsežek ni le Krajnska domovina temuč clo občna zgodovina Slavjanov.
Rojen je bil v Ljubljani 28 maja L 1G41 in je zameri v Kerškem mesca septembra 1693, 52 let star in ubožen. Ko je bil namreč vse svoje premoženje za natiskovanje bukev in na-pravljanje bakrorezov k različnim delom izdal, je moral na zadnje svoj grad in svojo knjižnico prodati, ktero so si jezuiti v Zagrebu za majhen denar nakupili. Zares resnične so besede rajne Čbelice:
Za Krajno premožen, Za Krajno učen, Za Krajno ubožen, Za Krajno rojen.
Ponosno tega preslavnega moža svojega rojaka imenujemo.
Leta 1715 je izšla druga slovenska slovnica, ki jo je nek pater Hipolit iz Novega mesta izdal. Natisnjena je pri J. J. Majerju, ki je po prizadeli Senlebna iz Solnograda v Ljubljano poklican bil. V predgovoru dokazuje potrebnost slovenske slovnice in pravi, da mu je, ko je bil rokopis že doveršil, tiskar silno staro že natisnjeno slovnico prinesel in ni se mogel načuditi, da so Krajnci že kedaj slovnico imeli. Berš je svoj rokopis po tej popravil. To je bila namreč stara Bohoričeva slovnica. Na pervi pogled se pozna, da jo je samo prepisal; more se taj po vsej pravici drug natis Bohoričeve imenovati. Kakor Bohoričeva je tudi Hipolitova močno pomanjkljiva. Pater Hipolit je tudi oskerbel pervo prestavo Tomaža Kempeana, ki je 1. 1719 na svitlo prišla in je spisal precej obširen latinsko-nemško-krajnski slovar, ki se v rokopisu v baron Coizovej knjižnici nahaja. Zameri je 1. 1722.
Leta 1730 je izšla tretja izdava evangelj in listov pri založniku Hipolitove slovnice. Posvečena je tedajnemu ljubij škofu grofu Šratenbachu. Na koncu je nekaj slabih pesem pridjanih in kratek katekizem.
Leta 1734 je izdal P. Basar svoje Pridige na celo leto, ki so v dosti slabem jeziku pri Ljubljanskem tiskarji P. Reichhartu na svitlo prišle. Spisal jih je, kakor bi nikdar ne bil od kake slovnice slišal.
Leta 1741 so bili evangelji in listi pod ravno taistim škofom Šratenbachom Setertokrat izdani. To četerto izdanje je bil prej ko ne fajmošter Paglovec iz mesta Kamnika, Japelnov učenik, oskerbel. On je bil neki še več slovenskih bukev prestavil, čeravno svojega imena ni nikjer podpisal. Sploh se je podpisoval : „Skusi mujo miga Mashnika s gorenske Crainske Strani." Japel ga hvali kot dobrega jezikoslovca?? Vmerl je okoli L 1770 že 80 let star.
Viditi kako različno in napčno slovenski pisatelji pišejo, so se jeli posamezni možje čedaljebolj s slovensko slovnico pečati. Treba je tu pred vsimi druzimi omeniti učenega Celjana Ivana Popoviča. Izdal je v nemškem jeziku „ Untersuchungen vom Meere". Verh tega je zapustil precej dobro slovnico v rokopisu. Njegova živa želja, jugoslavenske dežele obhoditi in popisati, se žalibog zavolj pomanjkanja podpore ni mogla vresničiti. Vmerl je kot učitelj nemškega jezika na Dunajskem učilišču 1. 1774 v Perchtolsdorfu.
To dobo sklene pater Marka Pohlin, ki je leta 1765 abecedo in 1768 svojo slovnico, pod naslovom „Krajnska Gramatika" izdal, ki je, čeravno skoz in skoz slaba in napčna, vendar kmalo dva natisa doživela. Tudi on od nobene druge slovnice vediti noče in se naj boljšega jezikoslovca misli. Skerpana je slovnica, da je joj. Izdal je tudi še nekoliko druzih ravno tako slabih spisov. Ni ga še bilo pisatelja, da bi bil Pohlina v neinškutarenji prekosil. Vselej je poprej nemško mislil, predenj je kaj zapisal, pa jo je tudi zadel, da se Bogu smili. Podamo tu samo nekoliko izgledov. Ker ni vedil za nemško besedo Ursache primerne slovenske, si kmalo iz zadrege pomaga. „Sache" si misli je „reč" in „ur" zaznamuje, kar je od začetka, a pa je pervo pismo v abecedi, tako je bila po njegovih mislih primerna beseda „arec" gotova. Tako je spisal bukve: Nauk, zakaj se mora katolska vera vsim drugim pred vleči (vorziehen). Naj lepše je slišati moža, ki je hotel dokazati, da je „Buh" ne pa „Bog" prav pisano rekoč: b je pervi soglasnik, pomenja Boga očeta, v sredi je u, poinenja Boga sinu, na koncu je h in pomeni sv. Duha; in tacih neumnosti več. Izdal je tudi pisance lepih umetnosti, kjer se nekaj slabih pesmic in druzih manjših reči nahaja in en pomanjkljiv slovar.
Njegova naj veča zasluga obstoji v tem, da je društvo učenih mož osnoval, ki se je Ljubljanska dmzba modrine delavnih imenovala. Mnogo bistrih glav se je bilo združilo in vesela spom-
lad je po njih slovenščini prisjala. Poslovenili so mnogotere lepe in koristne bukve, ki se še sedaj poredkoma po Slovenskem nahajajo, p. Opravek človeka v Ljubljani 1781; Janeza Nep. čupika: Pridige na Dunaji 1785; in še več druzih.
Drugi razdel.
v
Čeravno se je po smerti protestantiških pisateljev še skorej neprenehoma kak posamezen mož za slovenščino poganjal, je ostal vendar njegov trud brez posebnega uspeha. Okoli leta 1770 se je pa bilo, hvala Bogu, na enkrat nekoliko prav vnetih mož zbudilo, ki so slovensko pisanje čedalje bolj vgladili in vravnali. Kakor perva obsega tudi druga doba naj več verozakonskih in pobožnih del. Tudi polje pesništva ni ostalo brez obdelovaveov; naj imenitniša je pa ta doba gotovo v jezikoslovnem obziru.
Imenitniši pisatelji tega razdela in marljivi podporniki slovenskega slovstva so sledeči:
Osvald Gutsniann, duhovnik iz jezuitskega reda na Koroškem. Kot slovenski pridigar v Celovcu je imel dosti priložnosti, se v slovenščini čedaljebolj izuriti. Nar poprej je izdal 1. 1770 bukvice „Kristianske resnice" v koroško - slovenskem pod-narečji, v kterih se očitno Markovim popravam ustavlja. V pisanji večo edinost vtemljiti je spisal na prošnjo svojih prijateljev kratko slovensko slovnico , ki je 1. 1777 pervikrat beli svet zagledala in v nekoliko letih več natisov doživela. Zapopada marsik-tero dobro drobtinico. Ker je bila slovnica tako dobro sprejeta, je sostavil tudi precej obširen nemško - slovenski in kratek slovensko - nemški slovar, ki je 1. 1789 v velikej četvertini na svitlo prišel. Če je ravno nekoliko z germanizmi namešan, se more vendar za tiste čase še dosti dober imenovati.
Anton Linhart, rojen v Radolci na Gorenskem 1. 1758. P.
Marko pravi:--„ad sac. Jes. susceptus, qua citius sublata
ad eam non erat admissus"; bivši c. k/ okrožni komisar, pozneji c. k. tajnik deželnega poglavarstva v Ljubljani; zameri 1. 1795.
Že v svojem 15. letu 1773 je zložil v nemškem jeziku posebej natisnjeno pesem na povzdigo grofa Herbersteina v Ljubljanskega knezoškofa. V letu 1780 je dal v nemškem jeziku na dan žaligro (Trauerspiel) natisnjeno v Augsburgu. V 1. 1781 je dal na svetlobo „Blumen aus Krain" pa tudi v ravno tem letu „Poetisches Tagebucli", ki dva prevoda iz krajnskih narodnih pesem „Lamberg in Pegam" obsega.
Njegova krajnska zgodovina „Versuch einer Geschichte von Krain und der iibrigen sudlichen Slawen Oesterreichs" je skorej vsakemu izobraženemu Slovanu znana. Kaj posebnega je, da je Linhart v svojej pervej mladosti v nemškem jeziku žaligro, v poznejih letih pa v slovenskem jeziku vesele igre pisal in te so: a) Zupanova Micka, doslej še ne- tiskana- in b) Veseli dan ali Matiček se ženi, ki jo je v prav gladkem jeziku iz francoskega prestavil.
Dalmatinovo sveto pismo je bilo, kakor druge od protestan-tiških pisateljev izdane bukve, povsod ojstro prepovedano in kjer se je našlo, neusmiljeno pokončevano, tako da ni bilo med ljudstvom skorej nobenega iztisa več najti. Zatorej so se nekteri učeni in blagomisleči možje združili, celo sveto pismo na novo posloveniti in ga Slovencom v roke podati, kar se je zares 1. 1784 zgodilo. Ti marljivi delavci so bili: Juri Japel, Blaž Kirnier-dej, Jožef Škrinjar, Modest Sraj, Anton Travn, Jožef Bi-har, Matevž Wolf in Janez Debevc.
Naj imenitniši vsih je bil Juri Japel, rojen v Kamniku na Krajnskem leta 1742. Bil je za duhovnega pastirja v Terstu in po različnih krajih na Krajnskem. Zavolj njegove učenosti je bil 1. 1799 za korarja in ogleda ljudskih šol na Koroškem postavljen, na kterem mestu si je velike zasluge za šolstvo pridobil. Po celi Slovenii je bil čislan in spoštovan. Ravno na smertnej postelji mu dojde glas, da je za Teržaškega škofa izvoljen, pa prepozno. Vmerl je 11. oktobra 1807 in njegove kosti počivajo na St. Ru-pertskem pokopališču blizo Celovca.
Razun sv. pisma je spisal: Veliki katekizem v praSanjih in odgovorih. V Ljubljani natisnjen 1779, vdrugič 1787; tretjič 1793 in četertič 1809. Kako močno je s tim katekizmom ljudem vstregel, kažejo njegovi štiri natisi. Potem zbrane molitve v Ljubljani 1788. — Pridige za vse nedele v 2 zvezkih iz druzih jezikov poslovenjene 1794 — Liste in evangelje v Ljubljani 1787, v drugič 1792 in tretjič 1806 natisnjeni. Njegovo poslednje delo je bila lepa iz latinskega poslovenjena pesem: Bibiči ljudi, ki je v Celovcu 1803 na svitlo prišla. Tudi je zapustil slovensko slovnico v rokopisu.
Tudi Japelnov sodelavec Blaž Kunierdej si je za izobra-ženje slovenskega jezika veliko prizadjal. Spisal je primerjaj očo slovensko slovnico ; pa predenj jo je doveršiti mogel, ga je smert prehitela. Japelnova in Kumerdejeva slovnica v rokopisu se hranite v licealnej knjižnici v Ljubljani. Tudi bogoslovska knjižnica je v posesti neke slovenske slovnice od Janeza Debevca, ki
je 1. 1795 bogoslovcom slovenski jezik razlagati začel. Pa žall-bog je moral ta koristni nauk L 1797 spet prenehati.
Janez vitez Wolfstein, zdravnik na Dunaji, je spisal po zavkazu visocega vladarstva kratko jpoduSenje o živinskih boleznih. Prav koristnih naukov obsegajo te bukvice in so 1. 1792 v Celovcu na svitlo prišle. Posvečene so senci rajne cesarice Marie Terezie, ktera jih je sostaviti vkazala. Iz te dobe se najde tudi več ukazov in podukov, ki jih je visoka vlada v slovenščini na svitlo izdala, kar je k izomiki slovenskega jezika veliko pripo-magalo. Obstati moramo, da so nektere reči skoz in skoz iz-verstno prestavljene; ni samo beseda slovenska, ampak tudi duh tih prestav.
Valentin Vodnik*) je sosebno, kakor pervi slovenski pesnik, da tega imena zasluži, znameniten. Svoje življenje nam sam takole popisuje:
„Rojen sim 3. svečana 1758 ob 3. uri zjutro v gorni Šiški na Jami per Sibertu iz očeta Jožefa in matere Jere Pance iz Viča. — Dva brata ino ena sestra mojiga dedca (stariga očeta) so mene dostikrat pestovali in potlej hvalili, kader sim pridno v šolo hodil.
Devet let star popustim jegre (igre), luže in dersanje na ja-menskih mlakah, grem volan v šolo, ker so mi oblubili, de znam nehati, kader očem, ako mi uk ne poj de od rok. Pisati in branje me je učil šolmašter Kolenc 1767 , za pervo šolo stric Marcel Vodnik, Franciskanar v Novim Mesti 1768 in 1769. Od 1770 do 1775 poslušam per Jezuitarjah v Ljublani šest latinskih šol. Tiga leta .... grem v klošter k Franciskanaijam, slišim visoke šole, berem novo mašo, se z oblubami zavežem; al 1784 meLublanski škof Herberstein vun (na Gorensko) pošle duše past."
„Krajnsko me je mati učila, nemško in latinsko šole; lastno veselje pa laško, francozko ino sploh slovensko." Leta 1795, se je, kakor nadalje piše, učil kamenje in pozneje tudi zeliša poznati.
Že poprej je bilo več mož vstalo, ki so se sosebno trudili, slovenski jezik omikati in povzdigniti. V Vodniku se zbudi ljubezen do maternega jezika, in tudi on si je z vso močjo prizadeval, svoj materni jezik opiliti. Baron Žiga Cojz, ki je Krajnski deželi veliko dobrega storil, je tudi Vodnika, s kterim se je bil na Gorenskem soznanil v vsih vednostih močno podpiral.
*) Po Vedežu.
Leta 1773 je Vodnik — kakor on sam pravi —perve krajnske pesmi zakrožil.
Leta 1795 je po svetu imenovanega Žigata Cojza in še enega druzega učenega Krajnca po imenu Linharta, kteri je med drugim tudi krajnske navade, šege in noše popisal, Vodnik pervo veliko pratiko v slovenskem ali krajnskem jeziku na svitlo dal. Pa le tri leta je na svitlo hodila, mende zato, ker je potlej — kakor bomo slišali — dosti druzega opraviti imel. Ker je Vodnik dobro vedil, da so krajnski Slovenci zmiraj radi dobre volje, je v svoji veliki pratiki marsiktero smešno zastavico in pesmico natisniti dal. Imenovane tri pratike in sicer let 1795, 1796 in 1797 se dobe še v Ljubljanski knjižnici v enem zvezku. Na pervem listu še najdeš popis njegovega življenja, kolikor nam je do sem znan od njega samega s svojo roko pisan.
Leta 1797 je že naš Vodnik zavoljo svoje učenosti, sosebno pa zavoljo svoje pesniške glavice tako slovel, da je bil še to leto v Ljubljano za učenika pete in šeste šole poklican. Z vso skerb-nostjo je učil tukaj slovenske mladenče, rojake svoje. Pa ne le za omikanje šolske mladosti, ampak tudi priprostih (neučenih) ljudi na kmetih, je skerbel. Torej je začel, ker je zdaj francozka vojska že peto leto terpela: „Ljubljanske novice od vsih krajev celiga sveta" prec leta 1797 po slovensko pisati in na svitlo dajati. Tri leta so na svitlo hodile in kmetom prav po domače pravile in razlagale, kako da se cesarski s francozom bijejo in druzega več? — Nezvesti vojvodi ali generali so bili krivi, da so Francozi v letih 1797, 1805 in 1809 tudi na Krajnsko priderli, in dvakrat izgnani, tretjo pot v deželi ostali. — Desiravno pa je Francoz naš sovražnik bil, je naš jezik vendar bolj spoštoval, kakor je bil pred spoštovan. Torej je bil on, kakor je zdej naš svitli cesar, tudi po vsih malih šolah na Slovenskem namesto nemškega slovenski jezik vpeljati ukazal. Po izučenji maternega jezika pa so se otroci po vsili slovenskih šolah, tedaj tudi v Ljubljani po francozko učili. Tako so bile šole v letu 1810 osnovane.
Vodnik je bil izvoljen za vodja malih, rokodelskih in višjih Ljubljanskih šol, učenika francozkega jezika in pa pesništva. Iz-verstnega pesnika se je bil namreč skazal sosebno s svojimi leta 1806 in 1809 natisnjenimi pesmimi za pokušino in pa za bram-bovce, ki so zlo dopadle. Leta 1840 so zbrane v enem zvezku na svitlo prišle.
Da bi se otroci svojega maternega jezika tudi prav pisati naučili, jim spiše Vodnik (1811) pismenost ali slovnico v slo-
venskem jeziku. Zunej teh bukev je spisal tudi eno abecedo samo v slovenskem, drugo abecedo in keršanski nauk pa v slovenskem, francozkem in nemškem jeziku, eno slovnico pa za la-tinsko-francozke šole. Kako da je on za prid svoje domovine, svojih rojakov skerbel, spričuje to, da se ni sramoval, clo kuharske bukve iz nemškega v naš jezik prestaviti, da bi jih ženske brale in se v tej umetnosti bolj doveršile. To pa še niso vse njegova dela.
Spisal je tudi velik nemško - slovenski slovnik ali besednjak. V teh bukvah so zakladi našega lepega jezika. Že leta 1813 jih je mislil na svitlo dati; med tem pa so Francozi premagani, morajo iz naše dežele in z njimi tudi naš jezik iz šol. Namesto tega se zopet nemščina vanje vrine. Vodnik je o času francozkega vladarstva lepo pesem „iliria oživljena" zložil in v nji Napolona, pa le zavolj tega hvalil, ker je bil našemu jeziku njega pravico dal. Gospoda so pa to vse drugači razlagali in djali, da je on Francozom vdan, in Vodnik, nar veči rodoljub, mora šole zapustiti. Samo laški jezik sme še v šolah učiti, in le 200 goldinaijov mu dajo na leto. Tako hudo se mu je godilo, da si je mogel v Ljubljani z učenjem francozkega jezika po hišah, življenje boljšati. Po tem takem ni mogel rečenega slovnika v natis dati. Prisiljen je bil to od dne do dne odlašati, dokler ga je 8. dan mesca prosenca 1819 v 61. letu nagla smert prehitela.
Leta 1791 je izdal Štajarc Selenko svojo slovensko slovnico; še nekaj popred Pavi Knobl v Kranji štiri pare kratkočasnih novih pesmi. Eno delo je slabše od druzega. Po vsej pravici pravi Vodnik o poslednjih: da so polne drekanja. Zares niso piškovega oreha vredne.
Eden naj imenitniših in naj bolj učenih Slavjanov je bil Jernej Kopitar, rojen 23. avgusta 1780 v Repnjah na Goren-skem. Po srečno doveršenih šolah ga vzame za našo domovino posebno vneti baron Žiga Cojz za domačega učitelja svojih otrok, kjer je priložnost imel, se z veselim Vodnikom soznaniti, ki ga je kmalo z ljubeznijo do slovenščine navdal. Leta 1808 se je šel na Dunaj pravdarstva učit in je kmalo uradnik v c. k. dvornej knjižnici postal. Leta 1814 so ga poslali v Pariz po bukve in rokopise, ki so I jih Francozi 1. 1809 iz Dunaja v Pariz odnesli, kar je vse prav srečno opravil in še bolj sloveti začel. Vmerl je kot pervi varh c'. k. dvorne knjižnice in cesarski svetovavec 11. maja 1844 v 64. letu starosti.
Spisal je prav izverstno slovensko slovnico pod naslovom; Gramatik der slavischen Sprache in Krain, ki je 1. 1808 v Ljub-
Ijani na sviti o prišla in vse prejšne slovnice daleč prekosi. Tudi predgovor in pristavek k taistej je zlo znameniv; zakaj v taistem irajdeš našo kratko slovstv. zgodovino in vse naše pisatelje, ki so pred njim živeli. Vsi Slavjani so jo radostno sprejeli; neki dr. Franul jo je clo v italiansko prestavil in 1. 1811 v Terstu natisniti dal. — Naj slavniše njegovo delo je pa Glagolita Clozianus. Obsega, kakor smo že prej omenili star glagoliški rokopis, zavolj pomanjkanja glagoliških pismen s cirilskimi natisnjen, dalej naše Brizinske odlomke razložene, kratko staroslovensko slovnico in majhen slovarček. Izdal je tudi bukve, ki se jim Hesycliius pravi. Verh tega je napisal veliko jezikoslovnih in zgodovinskih sostav-kov v različne časopise. Sploh gre njemu čast in hvala, da je v nauk staroslovenščine tako rekoč vrata odperl. Slava mu.
Matevž Ravnikar, vnet podpornik slovenskega jezika, rojen leta 1776 v Vačah na Krajnskem. Bil je učitelj dogmatike v Ljubljani, potem vodja ljubljanskega semenišča, pod Francozi L 1809 kancelar vsih šol in poznej vodja modroslovskih šol. Leta 1827 je prišel za svetovavca pri deželnem poglavarstvu v Terst, leta 1830 je pa postal škof v Terstu in je tam 70 let star 1.1845 zameri. Prestavil je petere Mozesove bukve,, ktere vendar niso natisnjene bile;, dalej je poslovenil Smidove Zgodbe sv. pisma za mlade ljudi. Veliko se je trudil za čistoslovenščino, kakor sam v predgovoru k zgodbam piše: „Ne le mi Krajnci, Šestdeset miljonov ljudi govori slavenski jezik in vsim pridejo naše bukve v roke, in gerdo je, j elite, če nam očitajo, da smo Krajnci vso besedo skazili." Njemu se imamo tudi zahvaliti, da je bila v Ljubljani stolica slovenskega jezika ustanovljena. On se je bil zategadelj pervi na učenega Žiga Gojza in g. Kopitarja v tej reči o-bernil; in ta sta tudi zares izposlovala, daje presvitli cesar Franc to potrebno stolico ustanoviti blagovolil. Kako je rajni škof tje do konca življenja za slovenščino skerbel, nam kaže njegova lepa ustanova v dnarjih, s kterimi se ima slovensko slovstvo podpirati, slovenske bukve nakupovati in se med ljudstvo razdelovati.
Verban Jarnik, rojen 11. maja 1784 v Zilskej dolini na Koroškem in zameri 11. junija 1844 kot fajmošter v Blatogradu. Bil je mož visokoučen in je svojega učitelja Gutsmana daleč prekosil. Ves vnet za slovenščino je poznal vsa slavjanska narečja. Njegovo naj imenitniše delo je Versuch eines Etimologikons der slovenischen Mundart in Innerosterreicli, ki je 1. 1832 v Celovcu na svitlo prišlo, in gotovo zaslužuje, da ga vsak Slovenec marljivo prebira. Dalej je izdal več spisov za mladost in molitvinih bvk- ,,
vic; tudi kratko sadjorejo je sostavil. Vsi ti spisi razun pervega so okoli 1. 1820 pri Janezu Leonu na svitlo prišli. Verh tega je zložil nekoliko prav mičnih pesmic, med kterimi ste Zvezde in Kres blizo povsod znane. Tudi njegovi narodopisni in zgodovinski sostavki v Karintii so dokaj imenitni.
Skoz celo svoje življenje je marljivo zbiral slovenske besede za>- obširen nemško-slovensko-latinski slovar, kterega je bil tudi popolnoma za natis doveršil. Že so bile perve štiri pole natisnjene, ko je tiskar4n založnik zavoljo prevelike obširnosti slovarja dalje natiskovanje prenehal. Nekaj njegovih rokopisnih odlomkov se hrani v Celovškem zgodovinskem društvu.
Tudi na Stajarskem so vstajali od časa do časa možje, ki so za slovenščino lepo skerbeli in si prizadevali, jo čedaljebolj omi-kati in izobraziti. Priča tega sta J. L. Smigoc in Peter Dainko. Slovnica pervega „Windisclie Sprachlehre" je izšla 1. 1812 v Gradcu in med plevo marsiktero dobro drobtinico zapo-pada. Drugi je izdal svojo slovnico ravno tam leta 1824, in ker se mu je Bohoričev cerkopis pomanjkljiv zdel, mu je nekaj novih pismen pridjal, ktera vendar Slovencom niso dopadla. Razun nekterih manjših pobožnih knižic od Dainkota nič ni bilo v tem čerkopisu tiskanega.
Posebno marljivo se je cerkveno slovstvo obdelovalo. To nam kaže razun mnogo druzih manj ali več vrednih molitvenih knjig, lepo število pridig ali bolje reči pridižnih poskušenj od P. Paškvala, Skerbina (1814), od Swaha, ki je tudi nekoliko druzih bukvic spisal, od Šerfa, Raufta, Kremplna i. t. d.
Leopold Volkmar, rojen 13. oktobra 1741 na Štajerskem in zameji 4. februarja 1816, vesel pesnik slovenskih goric. Njegove fabule in pesme je g. Murko 1. 1836 na svitlo izdal. Skoda, da so s toliko ptujim duhom navdane.
Valentin Stanič, rojen 12. februarja 1774 v Bodrežu nad Kanalom in vmerl 31. marca 1847 kot višji šolski ogleda Goriške škofije. Krepko je zmiraj podpiral slovensko slovstvo. Ker je v tistih časih le malo slovenskih bukev v Gorici dobiti bilo, si jih je iz druzih slovenskih krajev naročeval in jih posebno slovenskej mladini razdajal, kar je slovenskemu knjigoterštvu dosti koristi donašalo. Nad lepim petjem je zmirej svoje veselje imel; zatorej je tudi sam od časa do časa kako manjšo pesmico zapel. Spisal je molitve in premišljevanja v zadobljenje odpustkov, s pristavkom 41 cerkvenih in drugih pesem, v Vidmu 1826. Drugi pristavek starih in novih cerkvenih in drugih pesem je od 1. 1838
V Gorici natisnjen. Že od mladega je bilo njegovo naj ve6e veselje po visocih gorah plezati. On je bil med pervimi, ki je na verh previsoke gore Grossglockner splezal. Gori Triglav je on pervi na verh prišel in karkoli je visocih gor in hribov na Goriškem in v bližnji okolici, na vsih je bil s svojim zrakomerom.
Matia Ahacel, rojen 24. februarja 1779 v Št. Jakopskej fari Rožne doline na Koroškem in vmerl kot profesor matematike, kmetijstva in naravopisja v Celovcu 23. novembra 1845. Če ravno sam nič ni slovenskega spisal, je bil vendar zmiraj Slo-vencov naj iskreniši prijatel in podpornik. Za lepo pelje ves vnet je izdal „Koroške in Štajarske pesmi z napevi, ki so že 3. natise doživele. Naj več pesem obsega ta zbirka od g. knezo-škofa Slomšeka in nekega prostega tkavca Miha Anderiaša, Aha-celnovega rojaka, ki niso brez vsega pesniškega duha.
Toliko bolj je slovel Ahacel kot učen matematikar in umen kmetovavec. Njegove zasluge za Koroško se ne dajo prešteti.
Kmalo po Vodnikovej smerti je prisvetila krasna luč v slovenskem jezikoslovstvu, namreč slovnica pod nadpisom: Lehrge-bauie der slovenischen Sprache itd., ki jo je učeni g. Franc Metelko, profesor slovenskega j ezikoslovstva 1.1825 v Ljubljani izdal. Zmed vsih slovnic, ki so bile pred njo in za njo spisane, se nam svetli kot edino neprecenljiv biser, njena krepost ostane stanovitna. Vsi poznejši slovničarji so skozinskozi dobili luč od njenega leska, in njihove slovnice so le izsnutki iz tega v resnici mojstrovsko izdelanega poslopja, ali pa so spisane za posamezne stranke, ki so jih naši časi zbudili. Ta slovnica ima lasten čer-kopis, ki pa ni nikdar splošne veljavnosti dosegel. V njem je bilo do leta 1837 nekoliko knižic 'pobožnega zapopadka natisnjenih." " OC,-.	!\< <' ,e' i. <■'i ■	V- ' " ' . . -V /
Slovnica je skoz in skoz z globoko! premišljenostjo sestavljena; zatorej se je je pa tudi teško izučiti. Naslednjič vendar poda sladek vžitek poterpežljivemu bravcu; gotovo bo njegov-^, jezik čist, gladek in lahkorazumljiv, kar se mora od vsih spisov,.,-ki so po pravilih te* slovnice spisani bili, očitno izreči. Razun te«/ slovnice, abecednika za slovenske šole in male slovnice za učiteljske pripravnike je g. Metelko tudi izdal v preizverstnej slovenščini: Razlaganje evangelija sv. Matevža 1. 1849.
Po pravilih in tudi v čerkopisu Metelkove slovnice so pisali : Zalokar, Potočnik, Jelovšek, Burger in Pekee, ki so več

144 ^е......
iC^^trV.	Џ. * Со. * ' "У'"1	/•«.•*.. •»' 'Ал
pobožnih spisov v prav gladkej slovenščini izdali.*) Naj, imenit-
niša tih sta g. J. Zalokar, ki je ravno popoln nauk kmetijstva
v slovenskem"jeziku dokončal ter ga ljubljanski kmetiškej družbi
izročil, ki ga bo berš natisniti dala.
Že dolgo smo Slovenci ta-cega dela pogrešali, zakaj razun marljivih Novic in 1. dela v Oelji 1. 1821 ifatisnjenih bukev pod naslovom „Bukve za pomoč inu prid kmetam ukup zložene za Slovence od J. P. Ješenaka" nimamo nobene knjige tacega obsežka — in g. Blaž Potočnik, ki je 1. 1849 svojo po Metelkovej slovnici osnovano Gramatik der slovenischen Sprache izdal. Posebno vrednost jej daje svet v obrazili od Komenskiga prav izverstno poslovenjen. Verh tega je bil pervo leto vrednik vradnega „Ljubljanskega časnika". Tudi njegove po raznih časnikih natisnjene pesmice, k kterim je večidel, sam napeve zložil, so kaj mične in lepe. Posebno se čisla njegova iz laškega prestavljena Slava Marie , h kterej je slavni mojster Rihar kaj lepe napeve zložil.
Po smerti veselega pevca Vodnika (1819) se je obnebje slovenskega pesništva žalostno potamnilo. Bilo se je bati, da bo mlada komej pricvetela cvetličica naše poezije, zapuščena in za-nemarana, zopet poveniti morala. Toliko bolj je Slovence razveselila „Krajnska Čbelica", ki jo je Miha Kastelic sedanji varh ljubljanske knjižnice 1. 1830 izdajati začel. Do leta 1833 je štirikrat in 1. 1850 petokrat obrojila. Ako so se ravno pervemu zvezku marsikteri posmehovali, se je vendar pri sledečih zvezkih posmehovanje v občno veselje in čudenje spreobernilo. Dasi je ravno Čbelica pervič samo četiri roje dala, mora vendar g. izda-telju vsak Slovenec hvalo vediti, da je bil on slovensko pesništvo na novo obudil. Precej prav lepih pesmic je prišlo po Čbelici med Slovence, ki so jih kot predhodnice lepših časov z velikim veseljem sprejemali. Imena njenih dopisovateljev so: Mih. Kastelic, BI. Potočnik, Ignac Holcapfel, J. Kosmač, Jak. Zn-
*) Od g. Zalokarja: Splohni nauk od krajinskih Serk 1825, Nauki in molitve za mladost, 1825; Kratko podučenje o nar potrebniših keršamkih resnicah, 1826; Dvanajst bukev Tomaža Kempčana, 1826; — od g. Potočnika: Svete pesmi za vse velike praznike in godove, 1827; 2. natis 1. 1837; — od g. Jelovška: Keršanski nauk za slovenske šole poleg katekizma po c. k. derža-vah, 1. 1831; — od g. Burgerja: Nedolžnost preganjana in poveličana, 1832; Evstalii, povest, od Šmida, 1832; 8. Terezie premišljevanje in preserčni pogovori z Bogom, 1834; — od Pekeca: Razlaganje dopoldanje službe božje, 1834. Ta knjiga je posebno močno čislana; Kristusovo terplenje v 8 postnih pridigah, 1831.
pan, Juri Grabnav, Urh. Jarnik , Jan. Ciglar, Levičnik, Jan. Zemlja , ki je tudi večo pesem „sedim sinov" izdal , dr. Tusek, Jan. Čop, A. Žakelj, Mat. Snajder in naj imenitniši vsih Franc Prešern.
Dr. France Prešern, rojen 3. decembra 1800 v Verbi na Gorenskem, zraven Koseski-ta nas naj izverstniši pesnik, ki ga moremo po vsej pravici slovenskega klasikarja imenovati. Njegove poezije, ki so 1. 1846 zbrane na svitlo prišle, so zraven Ko-seskitovih naj žlahtniši biserji slovenskega pesništva. Milina jezika, izvirne misli, vedna premenja meril, naj čistejši stihi, čisto naroden duh in visoka umetnost v obdelovanji predmeta, vse to ga stavi med perve liriške pesnike celega slovanskega naroda. Z živimi besedami nam popisuje svoje znotrajne občutke, kakor tudi zunajne vzroke; vse kar je skusilo njegovo serce, vse bolečine, vse rane njegovega serca najdemo v njegovih neumerjočih pesmah. „Primeriti se d/i — g. Malavašič prav lepo popisuje — primeriti se d;l labudu, kteri preganjan in ranjen od nemilih viharjev po samotnem jezeru življenja plava, išče, česar pa doseči ne more, in zdaj v žalosti svojega serca milo zdihuje, zdaj spet v ncvolji nestanoyitnost in golfivost bridko toži." Kteremu Slovencu je neznana njegova prekrasna pesem „Slovo od mladosti" živo ogledalo njegovega bridkega življenja?
Njegove poezije razpadajo v pesnic, balade, romance, gazele, sonete in nadpise. Njegova naj imenitniša pesem pa je: Kerst pri Savici, v kteri nam tudi bor ljubezni z osodo in zmago ker-ščanstva nad paganstvom popisuje.
Kakor se sploh godi tudi Slovenci Prešerna od začetka niso kaj posebno obrajtali. Mislili so, da je tudi on tak pesnik zgubljene ljubezni, kakor jih je več. Šele preslavni češki pesnik Ce-lakovski in drugi slavni možje so nas Prešernove veljave popolnoma prepričali. Pozno prepozno so ga Slovenci šele prav za-popadli.
V očbno žalost celega slavjanskega sveta ga je nam nemila smert 8. februarja 1849 pokosila. Njegov grob kinča lep spomenik, ki so ga mu „V pesmih neumerlimu" njegovi častitelji postavili./J/
Mati a Čop rojen 1. 1797, eden naj bolj učenih Slovencov. Govoril je 18 jezikov. Spisal je 1. 1833 abecedno vojsko, ki je sicer majhen spisek, pa vendar velike vrednosti, ker je Slovence razcepljenosti v pisanji ovaroval. Zložil je tudi zgodovino slovenskega slovstva, ktera pa še ni natisnjena. Rokopis ima g. M. Ka-
10
stelic. 6 julja 1836 je v Savi vtonil. Bil je varh Ljubljanske knjižnice.	j- ,
Franc Veriti, rojen 1. 1771 na Laškem od terdih talianskili stavišev. Spoznavši potrebo popolnega znanja slovenskega jezika, se je 1. 1800 z vso marljivostjo tega teškega dela poprijel. V treh letih se je slovenščine popolnoma izučil, da ni samo slovensko govoriti, temučtudi kmalo prav gladko slovensko pisati znal. Njegova imenitniša dela so : Življenje svetnikov, 4 bukve pervič 1. 1828, drugič 1831 natisnjene; Razlaganje svetih evangeljev za vse nedele in praznike leta 1830; Keršansko - katolŠki nauk za odrašene ljudi (1834). Premišljevanje Kristusovega terplenja; povest: Feliks na voski in široki poti. Eno poslednjih del je bilo: Perpravljenje k smerti, ki je 1. 1841 na svitlo prišlo. Bazun tega je marljivi pisatelj še veliko druzega izdelal, kar se še v rokopisu hrani. Beseda je sploh vglajena, lahko vsim zastopna, ne preolišpana, ampak modro osnovana. Vmerl je mnogo zasluženi mož 1. 1849 kot korar v Novomestu.
Med tem ko se je slovensko slovstvo na Krajnskem tako veselo razvijalo in napredovalo, je slovenščina tudi na Koroškem in Stajarskem čedalje lepše kali poganjati jela. Zmiraj več mož seje za slovenščino zbujalo, ki so se v slovenskem pisanji poskušali.
Na čelu vsih so stali in še stoje preslavni Lavantinski kne-zoškof Anton M. Slomšek, ki so po svojih prelepih spisih slovenščino na Koroškem in Stajarskem bi rekel na novo prerodih. Ni je skorej poštene slovenske hiše, kjer bi njih „Keršansko de-vištvo, Življenja srečen pot ali Blaže in Nežica najti ne bilo. У mnogo tisuč iztisih so že te bukve po vsih slovenskih okrajnah razširjene in se še zmiraj rade kupujejo in prebirajo. Ni ga pa tudi slovenskega pisatelja, da bi jo bolj po domače v pisanji zadel, kakor ravno g. Slomšek. Njih slog je skoz iu skoz vglajen, besede in podobe domače, izmed ljudstva posnete, narodne. Torej tudi narodu v serce segajo.	"
Njihovi naj imenitniši spisi so: Hrana evangeljskili navkov za vse nedele in praznike celega leta, že dvakrat natisnjena; Apostolska hrana ; KerŠčansko devištvo , ki je že 6 natisov doživelo ; Življenja srečen pot v treh natisih: Blaže in Nežica, posebno priporočivna knjiga za mladino, ktere se ravno 3. natis pripravlja in še mnogo druzih povestic in molitvenih bukvic.
Leta 1846 so osnovali po celej Slovenii dobro znane „Drob tince", ki Slovencomže skoz osem let v podučenje in kratek čas
izhajajo. Mnogo zlata vrednih reči so nam v svojih predalih že podale. Vreduje jih sedaj g. Jož. Rozman, korar Lavantinske škofije, vendar so g. knezoškof še zmiraj Drobtinc naj veči podpornik. — Današnje dni se naj več pečajo z izdavanjem šolskih bukev za ljudske šole in obširnega dela „življenje svetnikov" s
podobami.	i, л '	, .'/, .	л .,	^ +/tf
:' A. J. Murko, rojen 1. 1809, dekan na nemškem Štajarskem^ je spisal prav dobro slovensko slovnico, in precej obširen nemško ■ slovenski in slovensko-nemški slovar, ki je že popolnoma razpro dan. Dalej je izdal 1. 1836 že omenjene pesmi in fabule od Volkmerja.
Anton Krempel, rojen blizo Rodgone 1. 1790, zameri 1. 1844. Izdal ie neke molitevne bukvice in dva zvezka pridig. Naj važniše njegovo delo je pa „Dogodivščina Štajarske zemlje" ki je očbe prav dobro osnovana. Krempelnov slog jo vendar precej tverd in okoren.
Stanko Vraz, rojen 1. 1811 na spodnjem Štajarskem, zameri 1. 1851 v Zagrebu, slaven jugoslavenski pesnik. Pisal je sploh v ilirsko-književnem jeziku; v slovenščini je samo slovenske narodne pesmi izdal, ki so jih posamezni rodoljubi po raznih krajih iz ust prostega naroda zapisali.
Naj več si je pregnani Poljak Koritko prizadjal, kej slovenskih narodnih pesem nabrati. Skorej celo Krajnsko je obhodil, po starih pesmah popraševal, jih zapisoval in jih tako večnega pogina otel. Izdal jih je pet celih zvezkov.
Če so ravno narodne
pesmi Slovencov močno ptujega duha navzete, in se sploh z dru-zimi slavjanskimi meriti ne morejo, jih je vendar še mnogo prav lepih in popolnoma izvirnih med njimi najti.
Razun ravno imenovanih pisateljev se je pa tičas še mnogo druzih mož z velikim pridom v slovenskem pisanji poskušalo. Posebno marljivo se je verozakonsko polje obdelovalo. Toliko in tako lepih molitevnih bukev imamo iz tih časov, da nas v tem obziru malokteri narod prekosi. Naj imenitniši tih pisateljev je gotovo sedanji Mičiganski škof v Ameriki Friderik Baraga. Kteri Slovenec ne pozna njegove „Dušne paše", njegovih „Zlatih jabelk", „Nebeških rož" itd. Se zmiraj je Dušna paša naj lepša slovenska molitevna knjiga.
Njemu sledi ranjki g. (Simon Klančnik, ki je tudi več lepih spisov izdal, kakor: Premišljevanje in molitve za bolnike; Bilje in cerna maša i. t. d. Razun tih bi še mogli mnogo druzih našteti, ki so posamezne molitevne bukve izdali.
Tudi za šolsko ;mladino se je jelo Žepo skerbeti, kar nam obilno število mladim ljudem v poduk in kratek čas namenjenih povestic in druzih spisov spričuje, ki so se posebno iz nemščine v slovenski jezik prestavljali. Naj marljiviši -so bili: Felician Globočnik (Martin, mladi pušavnik - Hudobni Bric in blagi Fridolin — Cujte, čujte, kaj žganje dela i. t. d.) Jožef Burgar (Evstahi — Nedolžnost preganjana in poveličana — Pomoč v sili — sv. Terezie premišljevanje itd.) J. Cigler (Sreča v nesreči — Življenje sv. Heme itd.) L. Doliuar (Izidor, brumni kmet itd.) in še več druzih.
Kmetovavcom, na ktere se doslej skorej nič ni obzira jemalo, kaj koristnih bukev v roke podati, so izdali: F. Pire svojega iz-verstnega krajnskega vertnarja, g. Jonke svojega Cbelarčka, g. B!eiweis Bukve za kmete itd. Posebno je vstregel sadjorejcom Krajnski vertnar, ki ga po vsih slovenskih okrajnah z velikim pridom prebirajo.
Tako je bilo, kakor smo kratko pregledali, od 1. 1770 do 1. 1843 slovensko slovstvo precej obogatelo, čeravno je razun več druzih opovir posebno pomanjkanje vzajemne delavnosti in pogosto premenjevanje čerkopisa književni napredek zaderževalo. Eni pisatelji so pisali po starem v Bohoričici, drugi z novo izmišljenimi Dajnkovimi, tretji z Metelkovimi in tako so prosto Ljudstvo, ki se je komej slovenskega branja poprijelo, motili in od branja odvračali, ker se ni moglo toliko različnih čerkopisov privaditi. Vendar tudi v tem obziru se je kmalo na bolje ober-nilo, ko so marljive „Novice" 1. 1843 izhajati jele, ktere so zveste prijatelje slovenščine na novo k vzajemnej delavnosti oživile in mnogo poprej mlačnih ali nemarnih Slovencov za domači jezik in za slavjansko slovstvo sploh zbudile.
Tretji razdel.
Že davno so posamezni Slovenci spoznali, da je nam, ako hočemo na slovstvenem polji kaj napredovati, pred vsim drugim lepo zedinjenje v pravopisu potreba, kteri mora vendar tudi našim ostalim slavjanskim bratom znan biti, da bodo tudi oni naše duševne izdelke brati in kupovati začeli. Vsak pristranski pravopis, naj bo še tako izversten, razcvet slovstva le zatira ne pa podpira. Hvala Bogu! da je enkrat abecedne vojske konec, da smo z našimi brati Cehi in Iliri v pravopisu zedinjeni. Brez ukaza, brez silovanja, brez šol se je vpeljal sedanji organički pravopis, ki ga že v vsih slovenskih spisih upotrebujemo. Po
J Tв~~> ■c
č . АлС^
/tu

Y o--
prizadetji g. Smoleta so bile 1. 1840 perve knjige, namreč: Vodnikove pesme in veseli igri: Matiček se ženi in Varh v tem pravopisu natisnjeni. Občno veljavo je vendar šele po Novicah dosegel, ki so ga sčasoma mesto Bohoričice vpeljale.
Ti prekoristni časopis, ki nam pod vredništvom slavnega g. Janeza Bleiweisa že enajsto leto izhaja, je najti po bajtah pripro-stega kmeta kakor tudi v poslopjih imenitne gospode, kjer se povsod z velikim veseljem in pridom prebira. Vsim brez razločka delijo Novice svoje bogate zaklade vsakoverstnega znanja. Resnično moramo spoznati, da so one naj več pripomagale k omiki našega prostega ljudstva in našega jezika, česar se more vsak sam prepričati, ki poslednje tečaje s pervimi primeri. Kte-rega Slovenca bi ne veselilo viditi, kaj se je v tem kratkem času že storilo, kako se je jezik že olikal in slovstvo pomnožilo. Čast in hvala torej g. vredniku Novic, po kterih je Slovencom svitla zarja lepše prihodnosti zasijala!
Lepo število vnetih domorodcov se je zverstilo okoli preljub-ljenih Novic, ki so se na vso moč za blagor domovine poganjali. Živ6 v sercu celega naroda. Naj imenitniši so:
Janez Bleiweis, dohtar zdravilstva, vrednik in skozinskoz, naj veči podpornik Novic. Zmiraj je bila njegova perva skerb, naše prosto popred popolnoma zanemarano ljudstvo z vsimi vednostmi navdati, ki mu jih je za srečno izverševanje njegovega opravilstva neobhodno potreba. Razun bukev za kmeta in obširnega „ŽivinozdravniStva", ki ga z g. Strupitom vred spisuje, izdaja tudi slovenskega Koledarčka s podobami slavnih slovenskih mož. Verh tega mu je tudi vis. ministerstvo uka sostavo „berila za nižjo gimnazio" izročilo, ktero nalogo bo s pripomočjo slov. pisateljev gotovo prav izverstno doveršil.
Luka Jeran, sedaj misionar v Africi, že od pervih časov marljiv podpornik Novic, 1. 1852 do julja 1853 vrednik cerkvenega lista „Zgodnja DanicaГ je izdal več molitevnih in druzih pobožnih spisov (Keršanski junak, Stezica v nebesa, Zgodbe sv. pisma, itd.) Zložil je tudi nekoliko dosti lepih pesem.
Matia Vertovcbivši fajmošter v Št. Vidu, zameri 2. septembra 1851, eden naj imenitniših slovenskih pisateljev. Spisal je Vmorejo', Kmetijsko kemijo, en zvezek duhovnih nagovorov in Občno zgodovino, ktere vendar žalibog ni mogel doveršiti, ker mu je nevsmiljena smert življenja nit prerezala. O njegovih delih je le eden glas, da so skoz in skoz izverstne, naj se gleda na njih slog ali zapopadek. Le redki so možje, ki bi znali o
predmetih, kakor so postavim: kemija, zvezdoslovje itd. tako temeljito pa vendar tako lahkorazumljivo in po domače pisati. Njegova proza bodi v izgled vsim slovenskim pisateljem. Vsi Ver-tovcovi spisi, razun duhovnih nagovorov, so bili po marljivih Novicah med Slovence razširjeni. Ravno sedaj nam donašajo njegovo poslednje blizo naj izverstniše delo, namreč občno zgodovino, ki je tako prijetno sostavljena, da bi jo človek koj prebiral.
Matia Majar, rojen v Zilskej dolini 7. februarja 1809, faj-mošter v Gorjah na Koroškem, že pred 1. 1843 ves goreč za ze-dinjenje jugoslavenskih narečij, je izdal, razun mnogih sostavkov po raznih časopisih, naj poprej povest „Pavle Hrastovski" iz nemškega poslovenjeno, 1. 1846 cerkevno pesmarico, ki mnogo slovenskih narodnih pesem z napevi vred zapopada; 1. 1848 Pravila, kako iz obrazevati ilirsko narečje v mnogem obziru pre važno, pa semtertje premalo obrajtano knjigo, kratko slovensko slovnico, spisovnik in cirilsko-slavenske predpise. Blizo vsa njegova dela merijo tje, si posamezna slavenska narečja čedalje bolj približati. Njegovo geslo je sla|ipiska sloga in uzajemnost.
Jovan Vesel - Koseski, pervak slovenskih pesnikov, ki si je po svojih poezijah pri vsih Slavjanih občno hvalo pridobil. Predmet njegovih pesem so sploh veličastne reči, zatorej ga smemo pesnika resnosti in veličastnosti imenovati. Kakor je osoda Prešernu — pravi g. Malavašič — natočila več britkosti v kupibo življenja, je Koseskovo serce bolj s serčnostjo navdala. V tem je iskati vzrok, zakaj so Prešernove poezije tako mehko-' čutne, zakaj večidel iz njih večidel žalost, bridkost in nevolja diha in zakaj so Koseskove lako čverste in krepke, da serce vsacega tako povzdignejo, kakor ga Prešernove pomilovavno orne-čijo." — Njegov jezik je čist, visok in gladkotekoč, kakor ga samo pri Prešernu enacega najdemo. Posebno doveršeni so njegovi šestomeri, kterih doslej še noben slovenski pesnik ni dosegel.
če se je ravno Koseski z naj boljim uspehom že večkrat v izvirnem pesništvu poskusil, si je vendar z njegovimi prestavami naj večo slavo pridobil. Kdor je njegove prevode p. Divico Orleansko, Nevesto mezinsko in druge Silerjeve pesme ali prestavo lliade v slovenskem jeziku bral, se je prepričal, da slovenska prestava za izvirno nemško besedo čisto nič ni zaostala, jo semtertje clo prekosila. Vse je tako olikano, doveršeno, v pravem slavjanskem duhu pa vendar zvesto prestavljeno, da se človek njegovej gibčnosti in umetnosti dosti načuditi ne more. Ravno tako izverstni so tudi njegovi prevodi iz češkega in ruskega.
Njegove naj lepše izvirne pesme so: Slovenija caru Ferdinandi pri njegovem prihodu v Ljubljano, njegova Visoka pesem kolikor je je doslej priobčil, Vojaška itd. — G. Koseski je sploh znamenit zavolj visoke povzdige in izomike slovenskega govora, kterega je zmed vsih pisateljev naj bolj obogatil.
K boljim slovenskim pesnikov se^ šteje tudi g. Franc Mala^vf-tt vavašič, kije bil do 1. 1848 Novic naj mafij iviši sodelavec in '/rt' * 1. 1849 vrednik „Pravega Slovenca". Spisal je kratko slovenslao	^ i
slovnico in izvirno povestico : Erazem iz jame. Verh tega je po-	^
slovenil in izdal več druzih povesti: Genovefa, Timotej in File- * <-y - — mon, Zlata vas, ki so jo marljive Novice izdale, grof oče Ra-t'ff> -dečki, Stric Tomova koča in še več druzih spisov manje ali ' ''' veče cene. Njegov slog, posebno v izvirnih delih, je prav čist p-,'., in lahkorazumljiv. Zatorej se njegovi spisi tudi pogosto prebirajo in se sploh močno dopadajo.
P. Kari Robida, učitelj naravoslovja v Celovcu, je razun dveh molitevnih knjižic tudi izdal prav koristno delo „Zdravje nar boljši blago, v kterem se prav po domače razlaga, kako je treba ravnati, da si zdravje ohranimo, in če smoga zgubili, spet pridobimo. Drugo njegovo imenitno delo je „Naravoslavje ali fizika po domače razložena. Tudi v tem delu je beseda prav gladka in zastopna.
Dr. Jožef Muršec, učitelj veroznanstva v Gradcu, iskren rodoljub in marljiv dopisnik v razne slovenske časopise. Izdal je kratko slovensko slovnico, ki je 1. 1847 v Gradcu na svitlo prišla in bogočastje katolške vere, za našo mladino prav primerna knjiga.
Oroslav Caf, kaplan v Frauheimu, izversten slavjanski jezikoslovec, dela že več let na obširnej primerjajočej slovenskej slovnici in na slovenskem slovarji. Verh tega je izdal v slovenščini: Svetodenski red, Robinzona mlajšega in poslednjič Romarsko palico. Njegovo polje je jezikoslovje, s kterim se neprenehoma pečd.
Naj veče zasluge za slavjansko jezikoslovje si je vendar pridobil, učeni g. prof. dr. Franc Miklošič, urednik v c. k. dvor-nej bukvamici, kterega izverstna dela smo že gori omenili. On je naj imenitniši obdelovavec staroslovenskega slovstva med vsimi slavjanskimi jezikoslovci. V novoslovenskem jeziku sostavlja slovensko - nemški slovar in po ukazu visocega ministerstva slovensko berilo za višjo gimnazio.
Eden naj marljiviših slovenskih pisateljev je tudi g. Štefan Kociaucič, učitelj bogoslovja v Gorici. Kazun nekoliko manjših
spisov je poslovenil lepe Soavetove povesti in Fleuryovo zgodovino stare in nove zaveze. Pod njegovim vodstvom so se jeli tudi nek-teri goriški bogoslovci v slovenskem pisanji poskušati, med kte-rimi posebno g. Blažiča imenujemo, ki je kratko povestnico goriške nadškofije spisal in veliko lepega za prihodnost obeta.
Razun tih ravno imenovanih, se je v tem času še mnogo druzih pisateljev za slovenščino trudilo, kterih vendar ne moremo vsih po imenu navoditi. Tako je naše slovstvo, od Novic k novemu živlenju prerojeno, skorej v vsih vejah človeškega znanja že prav veselo napredovalo.
Se veseliše, še krepkejše kali pa je pognalo slovensko slovstvo leta 1848 ob času občnega nadušenja za domorodno stvar in nepremakljive zvestobe do presvitle cesarske rodovine. Kamor si oko obernil, je bilo viditi veselo gibanje za povzdigo toliko let zanemaranega slovenskega naroda. Osnovala so se slovenska družtva v Ljubljani, Terstu, Gradcu in Celovcu, kjer so se slovenski rodoljubi shajali in se v svojem maternem jeziku vadili in izobraževali. Posebno slavno se je obnašalo Ljubljansko in Terst-jansko; pervo je izdalo en zvezek svojega letopisa, 4 zvezke „slovenske gerlice" z napevi, „popis sveta" od Hicingerja in Duhovne nagovore od Vertovca. Verh tega je izdelalo obširen nemško-slovenski slovar, ki se sedaj v Ljubljanskej knjižnici hrani. Velika škoda, da ni moglo tega prekoristnega dela na svitlo izdati. Terstjansko društvo pa je izdajalo 1. 1850 pod vredništvom učenega g. S. Rudniaša, sedanjega šolskega svetovavca na Koroškem, mesečen časopis pod naslovom: Jadranski Slavjan v slovenskem in ilirskem narečji. G. Rudmaš je tudi izdal kratko šte-viloslovje in potovanje v Krajclingo.
Zdelo se je, da je nastopila doba splošnega prerojenja našemu narodu, da so prišli zlati časi v naše pokrajne, da se je slovensko obnebje za vekoma zjasnilo. Samo v Ljubljani je izhajalo pet časopisov, v Terstu je bil eden in v Celji eden in vsi ti časniki so bili polni sladkodišečega medu. Novice, zveste prijateljice slovenskega naroda, so ga učile in varvale stranpotic, na ktere so nekteri avstrianski narodi zagazili; mogočna Slovenija, vredovana po učenem g. M. Cigale-tu, je prinašala neprecenljive sostavke političnega in nepolitičnega obsega; ljubeznivi Vedež pod vredništvom g. J. Navratila, izdatelja kratke slovenske slovnice za sodnijske uradnike, našej premilej mladini namenjen ; Zgodnja danica, ki še sedaj pod vredništvom g. Zamejca izhaja, vsa skerbeča za lepo nravnost Slovencov in Pravi
Slovenec, od Malavašiča vredovan, vsi ti časopisi so se uzajemno za izobraženje našega naroda poganjali. Tini so stale na strani Slovenske novine v Celji in Jadranski Slavjan, ki so svojo nalogo prav lep6 spolnovale. Če je ravno slovenske novine, Jadranskega Slavjana, Vedeža in Slovenijo zgodnja zima pomorila, še predenj je petdeseto leto steklo, so nam vendar dosti žlahtnega blagu v svojih predalih nagromadile. — Celjskej Slovenskej Č>belici pod vredništvom g. Drobnica, izdatelja ilirskega rečnika in dveh veselih iger (Dvoboj in Raztrešenca), je sledil lepoznanski list Slovenska Bčela v Celovcu, ki je od 1. 1850 do 7. julja 1853 izhajal in se potem v Glasnika slovenskega slovstva premenil.
Tudi za slovenske šole, v kterih je popred samo ptuja nemščina gospodarila, se je jelo lepo skerbeti. Že so po zavkazu visoke vlade v narodnem duhu osnovane in nam mnogo žlahtnega sadu za prihodnost obetajo. Vse hvale vredno je prizadetje Šolskega prijatelja, ki nam pod vredništvom nmogozasluženega g. A. Einspielerja, kateheta na nižjej realki v Celovcu in vodja St. Mohoijevega društva izhaja.,
Какб se tudi od strane visoke vlade za izobraženje vsih av-strianskih jezikov skerbi, nam pričajo deržavni zakonik in mnogi deželni vladni listi, ki v raznih jezikih vsake kronovine izhajajo. Naj veče zasluge si je tu pridobil učeni g. M. Cigale, vrednik deržavnega zakonika za slovenske dežele, ki je že vse imenitniše postave v slovenski jezik prestavil kakor deržavljanski zakonik, kazenski zakonik i. t. d.	a/*. ^ ft* i,-
Posebno marljivo se je jelo od 1. 1848 lepoznansko polje obdelovati. Razun mnogih pesem in druzih leposlovnih sostavkov od raznih pisateljev po slovenskih časopisih je izdal g. Lovre Toman svoje Domorodne glase, od pravega pesniškega duha prešini ene. Vsaka struna njegove lire diha gorečo ljubezen do domovine. Njegova domišljija je prederzna, njegove podobe nam kažejo nadušeuega rodoljuba, njegov jezik sploh čist in gladek.
Eden naj plodnejših slovenskih pesnikov jo, g. Miroslav Vllhar, ki dušno in materialno k povzdigi slovenskega slovstva pripomaguje. Razun mnogo druzih pesem, ki so po raznih časnikih raznesene, je izdal za 1. 1851 „slovenskega koledarčka," kte-rega sedaj g. Bleiweis nadaljuje. Njegove pesme, sploh v glad-kotekočej besedi in v pravem narodnem duhu spisane, močno k političkim pesmam cikajo. Izdal je tudi spevigro Jamsko Ivanko v treh djanjih in dva zvezčka pesem, h kterim je vsim sam prav lepe napeve zložil.
< -n (iT r /1 u/t	-	— " ° '
J—l
A«

ir C/> "»	- t i/лДл&Чл^-
Д54 /O/, U,	't™.
^^	2// C.čo^v gr-st^i
Tu gre tudi imenovati nevtrudljivega pisatelja in iskrenega prijatelja mladine, g. Andr. Praprotnika, od kterega mičnih povesti in pesmic so vsi slovenski časopisi polni. Osnoval je knjižnico za slovensko mladino, ki jo bo dr-uštvo sv. Mohora iz-
Zr—KS
dajalo, ktera toliko lepih pesem in povestic obsega, da se mora vsakemu Slovencu na pervi mah prikupiti. Verh tega je izdal ></, - prav dobro knjižico „Spisje za slovensko mladino".
Leta 1850 je izšlo obširno delo Razlaganje keršansko-katoliškiga nauka od g. Andr. Albrehta, ki je 1. 1848 kot prošt v Novo-•А-И1 >- * u ■ mestu zameri.
jCj ,	L i, ЛГ-/
Ko so l. 1848 v Ljubljani po prizadevi slovenskega društva slovensko gledišče pa žalibog brez uspeha napravljati jeli, se je Уу , več marljivih mož spisovanja potrebnih igrokazov lotilo, p. g. Fr.
Cegnar, v poslednjih časih vrednik Slovenije in izdatelj nekoliko Jaisovih povesti, je poslovenil Mosenthalovo Deboro; g. M. Val-javec Halmovega Sina divjine in Gothejevo Iphigenio; g. Zepič Čudodelni klobuk od Klicpera in Pozabljence od Kotzebua i. t. d. Tode razun dveh iger za slovensko glediše: Juran in Sojija ter ,4 Stepan Subic, iz ilirskega prestavljenih, nič ni bilo natisnjenega.
Leta 1852 se je osnovalo pod pokrovitelstvom svitlega La-vantinskega knezoškofa g. A. Slomšeka društvo sv. Mohora za izdavanje koristnih bukev za Slovence. Šteje že čez 800 društ-venikov in naj lepšo prihodnost našemu slovstvu in narodu obeta. V tem kratkem času svojega obstanka je že izdalo: povesti Bla-gomira puščavnika in Božidara, Gofineovo Razlaganje cerkvenega leta, Šolo veselega petja z napevi, Blažičevo Povestnico goriške nadškofije, Zgodovino sv. vere od Ciringeija, Starega Urbana in domače ogovore od Kafola. To društvo je nova zarja za naš narod.
Podali smo tu kratek pregled delavnosti slovenskih pisateljev od naj starših do naj novejih časov. Razun tih je pa še mnogo druzih krepkih podpornikov slovenščine, ki sedanje dni z vso marljivostjo naše slovstvene polje obdelujejo in našemu narodu veselišo in srečnišo prihodnost napravljajo. Imenitniši so po abecednem redu blizo tile:
Božič J. (Božidar, Blagomir puščavnik, Stric Tomaž), Bur-ger J., Cegnar Fr., Godina, Ilašnik, P. Hicinger (popis sveta, cerkvena zgodovina), Javornik Plac. (Mozesove bukve), Jerisa (.Detomil), Juri Kobe, Ledinski, Likar Andr. (Venec lepih molitev itd.), Macun (cvetje slov. pesništva), Oliban, Orožen L. Pintar (Nebeške iskrice), Podgorski (Svetec), Raič B. (slovnica ruskega jezika), Ravnikar (Poženpan), učen zgodovinar, Razlag
/s*
(Zvezdice, Zora), M. Stojali (Evangelje, Miloserčnost do živali itd.) J. Šubic, Terdina J., Terstenjak Davorin, sloveč zgodovinar, Valjavec Matia (Bog nikomur dolžen ne ostane, Divji Hunci itd.J, Verne, Virk, Vodušek, Vogrin, J. Volčič, Zamejc, Žepič
in še nekoliko druzih. Tim gre tudi prištevati našo slavno pisateljico Josipino Urbančič (Turnogradsko), ki je že nekoliko prav mičnih povestic spisala.
Na koncu tega pregleda se nam še treba zdi, omeniti g. g. knjigarjev Janez Leona in Ed. Liegelna (Signrandova bukvarnica) v Celovcu, J. Giontinita, v Ljubljani in Paternolita v Gorici, ki so doslej naj več slovenskih spisov na svoje stroške izdali in tako k hitrejemu razcvetu slovenskega slovstva mnogo pripomagali.
Delajmo vsak po svojej moči za povzdigo in razsvetljenje našega ljudstva, da ne bomo za druzimi pod milim žeslom našega presvitlega cara Franc Jožefa stoječimi narodi zaostajali. Le krepko in uzajemno naprej — in prihodnost je naša.
,*вга7< ..v.\-i , ; j« )t|»« ..■ -t' ,■ U:i	• . |	д,
nŠ .-ч-иииХ / Л «/	,/	^ /
-ав»Ч oniieie о^-флМ&одНм* Ц| циТ-	едШмЈгш OŽ Ш.
ottttfa«	ДОКфМР)' &М1*<Н,3 —'^мј јтјј! ' '
-Ч- •	. (Пл&ф 7OTq
•5» '3	-т««г «в	лдо*. uvnod «51
^ 7 вАмп^	v	v
уј-	<ф abr< мкрЈвЦ < ,
■ V • - -	-	.> ..'м., ■..
* » < ...
CIRILSKA Ш GLAGOLIŠKA AZBUKA
Z MALIM
i | ' ,
STAROSLOVENSKIM BERILOM.
K*


ipum


» *

g;.'. * • \
■



jf * jmmur> /a
ESA, * « , « ». '»■'	.	ц

I
v
ШЛЛМ X
v;

I 4



& *
4	»
«








л«




» %

* »





Cirilska in glagoliška a/bului.
Cirilica		Glagoli-tiea		Ime	Latinska	Cirilica		Glagoli-tioa		Ime	Latinska.
Л	д	+	+	Az	a	OV	ov		»	Uk	u
K E	Б B	ti V	C 4?	Biiki Y6d6	b v	Ф	!	Ф fl0	Ф	Fert	f,ph
Г	Г	%	%	Glagol	g	X		k	»>	Hžr	h
Л	Д		Л	Dobro	d	(d	(0	O		Ot	6
€	e	3	3	Esf	e	Ф	Ф			Sta	št
Ж	!K	36	as	ŽivSte	ž	4	4	•v	"V	Ci	C
S	Z	%	&	Z6lo	z	Y				Črv	6
l	?	&	00	Zemlja	z	Ш	Ш	Ш	Ш	Ša	v s
H 1	H 1	s б	op s	Iže I	i i	T»	l	£	■8	Jer	o e
K	!>i K	M >	i v ••	Džrv' Jot Kako	k	IJ b	1,1 ) 4	S 1	■8	Jeri Jerek	У e i
Д	Д	<Sb	A	Ljudi	1	Ђ	t	A	Д	Jef	6
M	M j	M	X / M	Mislite	m	H) A	10 A	V <6	V €	Ju Џ	ju
N	H	■p	■p	Naš	n	Ж	&		3€	As	
0	0	3	a	On	o	1Л	HI	3€	3€	Jes	
П	П	f	F	Pokoj	P	Im	ffii	Ф6 %e		Jas	h
p	p	b	b	R'ci	r	0		■6-		Thita	љ
C	C	8	s	Slovo	s	V			&	Ižiea	У-
T	T	Ш		Tvrdo	t			» fR		roifsi •	
Števila v cirilici.
a (1), к (2), r (3), д (4), e (5), s (6), з (7), н.(8), д(9), 'i (10), к (20), л (30), m (40), h (50), ? (60), o (70), n (80), <; alj v (90),
p (100), c (200), T (300), oy (400), ф (500), * (600), ¥ (700), ш (800), a alj ., (900), (1000).
Števila v glagolitici.
+ (1), i" (2), w (3), % (4), л (5), з (6), as (7), * (8), * (9), t (10), 8 (20), M (30), h (40), a (50), vs (60), , (70), a (80), f (90), b (100), a (200), <ro (300), s (400), * (500), fc (600), <•> (700), w (800), -v (900), « (1000).
Staroslovensko Berilo.
I. Brizinski spomeniki.
1	GLAGOLITE PONAZ REDKA ZLOUEZA.
2	Bose gozpodi milozti-uvi • otze bose • tebe iz-
3	povuede • | vuez moi greh • I zuetemu creztu- I
4	zuetei marii* I zne j temu michaelu- I uuizem cri-latcem bosiem • I zuete-
5	mu pe | tru- I uzem želom bosiem- I uzem mu-
6	senicom bosiem- | I u-
zem vuemicom bosiem-f
I uzem • devudm praud-
7	nim- I uze j praudnim- I tebe bosirabe • choku-biti • izpovueden • uzeh-
s moih | greh • I vue-ruiii - da mi • ie • nazem zuete beusi • iti se • na
ГЛЛГОЛТЛТ. П0 МЛСЋ
р^дгкл словесл.
Коже господн мнлостнвин-0TbY6 еож6 • теви нспо-КГ.ДТ, BhCb МОН ГрШСЋ • H свдтемоу KfthCTOV * н склтт.н мдрнн • н свАтемоу мнхле-лоу • H BhCUMt К(И1ЛЛТ1,1||,ШТ> божшшђ - h CBAT€MO\f П6-троу- H BbCIsMl СЂЛ0М1 во-жшшћ - н ki,ci;mt> mmy6hh-комђ кожшшђ h вћсђмђ BtpbNHBOMl вожн1шт>- h Bb-СШЂ ДТ.КЛШ. 11(КШ.ДМПЈ(1'К
н вћсимЋ правћДћнимЋ • н тевт. кожнн рлке • тсоцш км-
ТН ИСП0К1',ДМП» KhCUVb мо-• H ВЂ(>Оу«Ж ДЛ МН № HA CGMb СКТ.ТИ кшљ-
шн нтнже иа ом* скћтђ -
9	<5п | zuet • pakise uztati • nazod ni den • Imeti
10	mi ie • sivudt | pozem • Imeti mi ie • otpuztic
11	moih gre chou • Bose | miloztiuvi • primi moiv • izpo vued • moili gre-
12	chou • Ese | iezem ztuo-ril zla • pot den pon-
is gese bih nazi zvuet • | vuuraken • ibili cris-ken • Ese pomngu • ili
i4ne pomngu- Ili | vuolu• ili ne vuolu • Ili vuede • ili ne vuede • Ili u ne
is praud [ nei rote • ili lilsi • Ili tatbe • ili zavuizti •
16	ili v uzmazi * | Ili v zini-stue • ili ese mizetomu. chotelo • emuse mi
17	bi • ne doz j talo chote-ti • Ili vpoglagolani • ili zpč • ili nezpe • Ili ese |
ie iezem • ne zpazal • nedela • ni ziieta viiecera •
r
19	ni mega | pozta • I ino-ga • mnogoga • ese pro tiu bogu • i pro tiu me |
20	mu creztu • Ti edin bose • viiez • caco mi
si iega potre | ba vdehca • Bose gozpodi miloztivi •
22	tebe ze mil I tuoriv • od •
r
zih po ste nih greh • I odi
23	neh mnozeh • | I • vrten-
in ш же вгстлтн ил сждб-
HUH ДБНБ- HMT.ru МН № ЖН-
вотг ио ceuh' нмитн мн ie оггспоустЂКЂ монхћ rpt-ЈСОИЋ • Е0Ж6 мнлостпвин прнмн моек нспокидћ монхђ гриховђ • геже recmb сћтко-рНДЂ ЗМЛ ПО ГК дм1б по-нгеже ећ1хћ H« Ch свитђ оу-рожденЋ н бихћ крћфенг*
№Ж8 МОМ5.IILV. НЛН 116 ПОМк-IILil • НЛМ БОЛЕл НЛН Н6 ВО-ЛКК* нлн КЂДИ ндн не ВЂДИ-ндн вћ непрдвћдмтн (нт, ндн ni« лђжн ндн вт, тлтбвћ ндн завнстн ♦ НДН БЂ оусмлсн
ндн ЕЋ vhnhctet НЛН I€Ж мн ca tomov хотћдо • гемоу же м н gli недостддо хотђ-
ТН • НДН ВЂ ИОГДДГОДДМНН НЛН СЂПЛ НДН НеСЋПД • ндн
геже itct.ii. ме сћпдсддђ не-дг.дгд нн сс.лтд веуерд • нн
МС1Д НОСТД H ННОГД MIHO-ГОГД №же П()ОТНВЋ вогоу H npOTHBt МбМОу Kf>bCTOy ♦ TLI №ДННТ> Б0Ж6 висн кдно мн 1€гл потрт.ид велнкл • воже
ГОСПОДН МНЛОСТИВШ Т6Б« СЛ МНЛТ. ТВОрК ОТЂ СНЈСЋ П0УБТеНЂ1ХЂ rpt.XT> H OTTi ННЂХЂ МЋН03Т.ХЋ H КАфНХЋ H III,III,1Ш1ХЋ 16Ж6 №CMh СЋ-ТВ0|)НЛЂ ♦ Ttxt СД Т6БЂ МНЛЂ творкб H CKATtH Mali
sili • i minsih • Ese iezem
24 ztvoril • teli 7A • tebe I mil tuo riv • I zve tei ma-
r
rii • I • vzem z vetrni . |j
251 dabim nazem zuete • tacoga grecha poca-
26	zen vzel | & cose ti mi za-denes • ia co se tua mi-
27	lozt • itebe liubo | Bose ti pride zenebeze • vse ze da vmoku • za viiiz |
28	narod • Dabini zlo deiu otdl • ot mime vzem
29	zlo | deiem Miloztivui bose | tebe poronso
30	me telo • I | m6 du sii • I . moia • slove-za • Ime delo • I m6
« vuoliu • | I • mo vaeru . imoi sivudt • I da bim
32	uzlissal nazodni | den tu6 milozt vuelin • Z te-
33	mi iese vzovues tv6i | mi vzti • Pridete • ot za me-
34	ga • izvuolieni • pri | mete viiecsne viiezelie • I vii-ecsni si vudt Ese v |
35	iezt • ugo tou lieno • iz uueka v uuek • amen-
lEcce bi detd nas neze
2	grešil tevnekigemube
3	siti starosti neprigem
•» lidki nikoligese pet
phh h klct.mt. сваттјмђ h дд кг1МЂ na ceMh скитг. TOkom грћхл покдзнћ вђзмђ
лкоже Tu мн зддтлепљ н
дк0ж6 ТВД MHAOCTb H TCR1;
дкјео ♦ воже ти прнде сћ не-весе, оуже са дл вћ мжкж зх
BbCb илродђ • дд би n11 зђлодин) отадђ ♦ отћмн m a BbCtMl зђлодшмђ ♦ мндо-стнкЂ1и воже тект, порлЛ',г. ме тмо ♦ н иокк джшж н мок\ сдовеса ♦ н ме д®ло н
М01Ж ВОДК H II01,Y. HT,ft.Y> H MOH ЖНВОТЂ • H ДД EtIMb ОуСДИ-ШДДЂ ПД С/ЋДМШН ДБНћ тво-№ МНЛОСТћ В8ЛН1Ж 61 тшн
шке ЕЂЗовешћ тконмн oveni ♦ прндите отмр Mero нзвол1еин * нрнмете BtYb-не веселше н кт.умшн жн-вотћ ♦ геже Bil iecTb оу-готовлгсио нз кикл вћ вђкћ лмен-
t\i|ie km дидг ндшб не сљ-грЋшндЋ, те btiai гемоу би жнтн, старостн ие прнгемлвк-фоу ♦ ннкоднжде же гшадн
r, sali neimugi nislzna r, 7 telezeimoki nuuvue ki-
8	gemubesiti bone | se
9	zavuiztiubui ne | priiaz-
10	ninu uvignan ] Odszlau-n uibosige Potom j nana-i2 rodzlovnezki ( strazti is Ipetzali boi | do neimoki ulbzzre | duzemirt Ipagi is bra | tri ia pomenem
16	ze dai zino uuebosi na |
17	resemze botomu Oz- | is stanem zich mirzcih | del ia Ese sunt dela soto | nina
20	Esetrebu tuorim [ bra-
21	tra Oclevuetam Ese | ta-
22	tua Ese raszboi Ese pul-
23	ti | ugongenige Ese roti 2i Choi | se Ih ne pazem 25 nuge pre | stopam Ese ne 2e nauuizt | nizce teh del
27	mirzene | pred bosima
28	ozima mo | sete potomu
29	zinci uvi | deti Izami raso zumeti [ esebese priu-
31	uae zlou | nezi Uliza ta-
32	zie aco | se imuigezim
33	tere ne | priiaznina uz-si nenauvi | desse A bosiu
35	nzliubise 11 da botomu
36	nine Ucircu | vah icli cla-
37	nam ze Imod | lim ze im
38	Izesti ich | pigem I
39	obeti nasse im j nezem jo Ozcepasgenige | telez
ne mu7.im nh сдкзнд тмесе
H i.l<TJilf • 11% r.% BUKII №M0\'
Et жнтн • пошеже здвнстшж к%| непршзпншж K%ir%-
нлн% от% слдв%1 божнн1 • по-TOlJb НЛ нд(>0д% YAOBHYh-
С1«%1н стрдсти н петдлн ион-дж н ншоцж н кез% уридоу o%u|)hTb • н na™ Ерлтрнк помлпшт.сл дл н шиоке еожнн ндр<гуш%сд, no томоу
ОСТДНШ% СЕ1Х1) Ubp3%KLl-
нх% дил% гаже сжтћ дмл со-тонннд ♦ №же т(»т,к/у, твориу%, врдтрд окдбкетд1ш% • геже тдг!,г,л • геже рдзсои гсже пл%тн оугонгешш ♦ геже ро-т%1 хождћше нх% не пдсем%* н% м пр«стжпд1ш% ♦ геже не-НДКНСТ1|. IIHVI, 1€ т*х% дил% Mbp3bH1>ie прид% еожннмд оунмд • можете по томоу
C%IHhlfH кнд'6ти н сдмн рд-30V 1.11,1 !1 • №Ж6 EIllIU ПрБВГ.ГС УЛОШПјП К% ЛН1|А ТД1|НЖДе
дко же м m%i i€cu%, тере не-иршдзшшд к%зпекдвндт,шд
Л БОЖНМ в%зд!ОЕНША, дд no TOMOV HUHfc ВЋ l|bpi(%-вах% нх% клдмшш%са и мод-
ЛНМСЛ НМ% H YbCTH	ПН-
1Ш% H OGHTII 11ДШЛ НУ% Нв-
сем% o сгпдсеннњ тг.лес% нд-шнх% н доушБ ндшнх% ♦ тнждеже можем% н m%i ieqie
ii nasili idus naših | Ti-gesemosem imui este (
42	buiti ecce tage dela |
43	nasnem delati iaseo | 4445 ni delase Onibo las | na
46	natrovuechu seg [ na na
47	boiachu bozza | obuia-
48	chu naga ode [ achu ma-
49	lo mogoncka | uime boso sie bozzekacho | mrzna si zigreahu stran | na bod
52	crovvi zuoge ( uvedechu
53	Utim | nizali iuzelez-
54	neh | vvosich Uclepenih |
55	bozcekachu I u ime | 5657 bosie te vitessahu | temi
58	temitize deh | bogu bri-
59	plisaze taco | zinzi inam eo ze mod | liti tomuge
61	vuirch ] nemo Otzu Goz-
62	podi dos | dani tamo
63	ge vzed | li vzezarstuo
64	suoge | Ese iest ligo-65touleno iz | coni doconi
66	izvvo ] lenico™ bosiem I
67	gezm j bratria bozuuani
68	ib | bgeni Egosenemo-
69	sem 11 niki se liza ni to ucri | ti nikakose ubega- | 7П2 ti nugestati pred | sto 7slom bosigem ze | zopir-
74	nicom našim | zezlod-
75	gem starim | igestze
76	pred bosi | ma osima i7 vzaco | mu zuoimi vzti j
штн, лцЈе тджде дмл нлук-нсмђ диллтн кже оин дв-
а»vVnv/
ЛЛША • ОНН ЕО ЛЛУМЈД мдтро-eiajcs • тлдкил пдшш^г, • БО-сд окоувдд ♦ идгд одшјсж •
мдломогжцјд кђ нма е0жн1с
i K Is Ч
ПОСТ.фЛХш • МркЗНД СБГЈГШ-Х,т, СТ()Д|1М|Д ПОДЋ КрОВШ
cboia вЂведгахж, вг thmb-
IIIIIfANTj H BI ЖСЛТ.ЗМЦ-.ХЋ ВЉЖНХЂ КЋКЛћНСМВДЂ по-СЂЦЈаХт * H ВЂ ИМА Б0ЖН16 Tli ОуТИШЛЈСЖ ♦ TllMIl ♦ тшн ТН CA Д|;Л'М когоу ПрНБДН-ЖНША • ТДКО СЋИШ|Н H МДМЋ CA МОДЛНТН TOMOV 16 B|>bJCl
немоу 0Tbi|0v господн, доже дд 1ш тдможде вгседдн вћ цесдркство ско1€ геже iecrb оу-
готовл№НО HCKOIIH доконн НЗВОЛШННКОМТ. КОЖШШЋ • H 16СМЂ Б|)ДТрН1Д ПОЗЋ1ШШ H
EtieriH №гоже не можвмђ нн-
kl.ipl/kg енуд 1ш 0\'к(гшн • ннкдкож6 оубиглтн • нћ 16 стдтн придђ столош. божн-№Mh СТ, CftflbpHHKOMh HAlllHUb
сћ змодшт. стдцтјмб; h №cth се придг божннмд оун-ш Ehraisouiov свонмн оу-
ctu h ckohmh гллголомб hc-
покгддтн №же к нд ceub CBt-
Т1; КЋЖДО СЂТВОрНДЂ ЛН-ЕО Е&ДН доир ДНКО ДН СЛ
згдо • дд кћ tomov Дбмн
78 mzuoim glagolom | izbo-80 vnedati Esege | našem si zuete chisto | stuoril
82	libo bodi do | bro libo
83	lizi zlo | Dactomudini
84	zinzi | muzlite ide ne
85	ca | moze vcloniti nu 11 ee ge pred bosima osima | 87 88 stati izio prio imeti | iuse
89	gezim bovvedal | Nas
90	gozbod zueti cruz | ise
91	gest bali teleznassih | i zpasitel dusnassih ton j
92	bozzledine balouvani j
93	ge pozledge pozstavv |
94	incazalge im seze nam |
95	dozstoi odgego zavue |
96	kati igemu zeoteti |
97	preise nassi zes ztoco j
98	stradacho nebo ie te |
99	pechu metlami ipri |
100	nizse ogni pecsachv |
101	imetsi tnachu ipolezv |
102	vuesacliu iselezni cliusi |
103	ge raztrgachu atobac | ioi mui ninge nasu prau | los dnu vuerun ipraudnv j ioo izbovuediu toiemosim | io7 ztoriti eseoni to yue- | W8 lico strastiu stuorise | los dapotomu zinzi bosi | no raba prizzuause tere j ш im grechi vnaša poste | n2 te fim izpovvedni bo j ИЗ dete grechov uuasih.
ciiHhi|H мшлнте нде не кл-
мо сд оуклоннтн 117» №
прљдЂ псшшмд ОУНМЛ стд-
тн h сшж nbpffi iimhth ех/ке
i€cyh повђдддћ • идшђ гос-нодб cbatlih крнстоусг н2п6 lecTh кллнн ТЂлесЋ ндшнук h
сђпдситш, допш, ндшихђ • ТТ.ПЋ п0сдђдм11€ бдл0вднн16 послћдн постдвн ♦ оукдздд^ № нш>жб сд нлмђ достон отђ
№го завшц1атн h 1€м0у сд ота-
ТН • ПОЂЖДШе нлшн жестоко стрддлхж. не ео ш тегшхж ме-тшмн н прннћзине огнн пеудхљ н меун тбндхж н no flticov кшнлхљ н л;ед1;31>-NTJ li,moyh IS рДСТрМДХЖ • Д
to пдкђ mii in, i nu ндшеж прдвбдбнмж KI,pni,v. H прд-
ВћДБНОК 11С110К1.Д||1,У, тожде
a* I
мо/шјђ cltbophth кж6 онн Т01Ж ВбДНКОЖ СТрДСТНЕб СЂ-
творншд • дд потомоу сшњ-1|н ♦ БОЖН1Д рдвд прнзгвд-вице * тере нмт. градга вдшд ШЈУКТЂ! е н нш> нсповђдб-НН БЖДИТв гриховт. K.UUiiNV
12	Iazze zaglagolo | zlo-з deiu • I uzem iego | de-* lom • I uzem iego | lepo-5 cam ♦ Tose uue | ruiu e u bog uze mo | goki ♦ I tu iega zin; | I u zuueti s duh ♦ Data | tri imena ♦ a edin bog | gozpod zu-
10	ueti ♦ I ise zuori nebo •
11	i2 Iz | emlo ♦ Tose izco ie | ga
13	milozti • I sce | ma-
14	riae • I sce mic | hahela ♦ is I sce pe | tra • Iuseh 16 bosih zil • | Iuzeh bosih niomose j nic ♦ Iuseh t za || is connic ♦ Iuseh zu&ih ]
deuuiz • Iuzeh t moki I
i
so Da mirasite napomo-
21	ki biti ♦ Ki bogu moih
22	gre | chou ♦ Dabim cisto
23	iz | pouued ztuoril • Iod |
24	puztic otboga priel ♦ |
25	Bogu uze mogokemu [
26	izpouuede uze moie |
27	greche ♦ Isce marie • |
28	Uzeh nepraudnih del ♦ |
29	inepraudnega pomisle-
30	ija • | Ese iesem uuede
31	ztuo | ril • ili neuuede.
32	nudmi | ih lubmi zpe ili
33	bde • | Uzpitnih rotah | 34Ylisnih | resih • vtatbi-35 nah • Uznicistve • J j Ula-
1Л.чт. с,л здгллголкк змодш н вбст,ш» tero д1;ломт> н
bbckml 1€го л-ћпофлмђ • т0ж6
вт.роу1Ж вђ еогђ вбсемогжцљ
H К7> 1€ГД ст.шг H КЂ СВАТТЈН
доуу& • џ тд трн нменл <■
16ДННЂ богћ ГОСПОД1» cbatlth
нже сгтворн нево н зг.млк • тоже нскл н;гд мнлостн н
СВМЋ1Н1 МЛ(}Ш|\ • H склтлго
мнхдем ♦ н свлтаго петрл«
H BBCfcJCE ЕОЖНИЈЉ СТ.ДЂ H ШХКХЋ ЕОЖННгСЋ МЉУбННКЋ H KhCT.N1. КОЖНМ.КЂ закогњ-ННКЂ H В!.С1;ХЋ СКАТМХЂ дг,кш|1> h RhCUNt БОЖННЈСЂ
моцјнн да мн раунте нд по-
МОЦ1Б БЋ1ТН ♦ КЋ БОГО^ IJI0-НХ1> грт.хокт. • ДЛ EUMh УНСТЖ НСПОВЂДБ СЂТВОрНЛЂ H ОТЂПОуСТЋКЋ ОТЂ БОГД ПрШАЛЋ • ЕОГОу ББСбМОГ^фв-MOV НСПОВ1.ДТ. BbCA мои rpt-
• н CKftTtii шрнн, вбсвдсђ Иепр^ДМШУБ ДИДЂ н ие-ПрЛВБДМ16РД ПОМТ.ИНМОШПЛ
геже itcMh кт,дгш а>ткорнлт>
НЛН ме И1.ДТ.111 ♦ Н^ДБМН нлн Л10ЕШН ♦ СБПА НЛН ббдл, ВТ> СМШТМШХЂ рОТДХТ., ВЋ ДгЖћЈШХЂ рКУКХТ. КЋ TftTb-БНИЛЈСЂ • КЂ 3ilHYHCTBU, КТ» лд-
eomztue • Vlichogedetj -1 se Vlichopiti ♦ Vuzmaztue ♦ |
37	Iuuzemlicho diani • Ese |
38	iesem ztuoril protiuuo |
39	bogu • odtogo dine |
40	ponese xpen bih • dase |
41	dodiniz negodine ♦ To-
42	go | uzego izpouueden
43	bodo ♦ | Bogu • Isee ma-
44	rii ♦ I sco laurenzu goz-
45	podi • | Iuzem zuetim • I
46	tebe | bosi rabe • Caiuze
47	moih grechou * Iradze | 4849 chocu caiati • elicose | zi-5o mizla imam eche | me si bose postedisi • Daimi j
52	bose gozpodi ♦ tuuoiu 11
53	milozt • dabim nez | ra-
54	men ♦ i neztiden | nazu-
55	dinem dine • | predtui-
56	ina osima | ztoial • igdase
57	pri ] des zodit • Siuuim ♦ | 58159I mrtuim • comusdo | po so zuem dele • Tebe | bose
61	miloztivui | poruso uza
62	moia | zlouuez Imoia |
63	dela ♦ I moie pomis j
64	lenie ♦ I moie zridze ♦ | 651 moie telo • Imoi | siu-«6 not • I moiu dusu • } 6768Criste bosi zinu ♦ | ise
69	iezi razil • nazi 11 zu &
70	priti • greš | nike isbau-
71	uiti • ot | zlodeine ob-w lazti • | Uclirani me ot
KlMbCTKt ♦ ВЂ ЛНХОИДЂННН, ВЂ ДНЈМПНТНН ♦ ВЂ ОуСМЛС-
тви н кт. BtceiAb днходш-iihh • гсже >ecMb сћтвоцндћ протнвж когоу OTt того дше понгеже хрфенЋ г.вдг -ддже до AbHbiiibimro дbнe •
того bbcero нс[10кт,дм1ћ вж-дљ еогоу u свлтш млрнк
н CBM0M©v длуреш|оу гос-подп н Е1>сшг свдтгшч. • н ТСКК БОЖНН рдке • клекса мо-и\'1> гр-ћјсокђ h радћ са јсофж
кштн гедикоже сћмтјслд н-1.1ЛМ1. дфб Г.1Л коже поштд-дншн • ддн мн воже господн
ТВ01Ж МНЛОСТ ДД K"MMi 116 CftAMbNl н нестидмЈЋ ИЛ сж-ДМГШЕ ДМШ П(И>ДЂ ТВНМД
оунмд стогллћ гегдлже прн-
депл. СтДНТЂ ЖНЕЂШЂ H Mfth-ТВЋШТ. ♦ комоуждо HO 6B6Mb дт,ле • теви воже милостн-вгш пврљуљ Khcis могл слове-
сд • н мош Д6ДД ♦ мо№ 1ш1шш-
лгешш н iioit; с()ЕД|1|је н моге
ТИЛО • H Ivi011 ЖНВОТЋ H MOK
доушж • крнсге БОЖНН шноу
НЖ6 №СН рДУНДЂ НЛ Ch СВИТЂ П(ШТН • ГрШ1Ш1ШШ НЗЕЛ-ВНТН ОТЂ ЗЂЛОДЂШШ ОБ-ДДСТН оукрлнн МА OTL весвгд.
imuAc и цргттл m
ЦУ, L & *	' mS.
; »3»1*тЏЧ>
- •
* * "
7з uzega | zla • Izpazime j 7«5vuzem blase • | AMEN-76	amen-
ЗЋЛЛ • H С7.0ДСН MA Kb BbCGMb
еллзђ • Лмен, амен-
Cirilsko.
I. Iz §upraseMega rokopisa.
1.
M t c л i/ л м a p т a ећ ai. ж h t h ie Г p h r o p a п л n jj p o v m % c k a' r o.
Кдаженмн Грнгорнн noctaberem бтјстђ патрнаркћ свд-тин божнн ||рЂКБн рнмвстин, д прижде патрнаршгствл цргно-рНЗЧ|Ђ Et ВЋ мднлстирн СВАТЛагО апОСТОДа Аш.Дрба, НДрН1|Д1€-МДДГО Клноскдурд, ЕЛНЗЂ CBATOVH) МЖУбННКОу I(»>ЛIIл н Пауда. Etauie же нгоуменЂ того мамастар®, матн же жго Едаженага Снлвш жнвиаше бднзђ вратЂ свдтааго Плула апостода на мљст* наршргетљмЂ кела нова. тђ же Блаженин Грнгорнн гег'да сидиаше вг, ушнни своген н пнсааше, прнде кћ немоу
ШЛОМОШТЋ, 1.10ЛЛ h н ГЛЛГОЛА. помнлоун МА, рДВб богд bu-lllbimro, ШСО СТДрЂНШННЛ БИХЂ КОрЛЕННКОМЋ, H НСТОПНХОМЋ CA H ПОГОуЕНХОМЂ МНОГО 11111,IIIIIC. H CBOI€ H СТОуЖДС. ЛГОБО-ННШТНН же H ПО НСТННИ раЕЂ ХрНСТОСОВЂ ПрНЗЂВДВЂ слоугж свогего гдагола гемоу: врате, шсдђ даждЂ семоу š златш|Ђ. ЕрдтЂ же шедг сЂтворн, ккоже поведЂ гемоу рдвг вожнн Грн-горнн, н длстћ маломоштн š зддтн1|Ћ, н отнде. паки оуво мадо пр-шоуднвЋ вћ тгжде двнб прнде гвжде маломоштЋ кт. вдаженоуоумоу Грнгороу глаголл: помнлоун мд, раве вога вмшмтаго, гако много погоувнхЂ, a шло мн icch дллђ. вла-женчн же прнз'вавг сдоугж свогего гдагода гемоу ндн, врате, ддждђ гемоу дроугда š здатн1|г. сгтворн же вратЋ тако. вбземђ же ннштнн вГ здатн1|Ђ отнде. паки же мало помоу-днвђ третнге вћ тЂжде дбнб прнде кђ Еллженоуоума Грнгорнго гдлгода' помнлоун мд, раве вога кт.нпмтго. даждг мн дроу-

rore вллгосдовибншб, iako много погоувнго.. кллженин же прн-зђвлвђ сдоугж СК016Г0 гддгода l€m01f' ндн, даждђ гемоу дроу-глж š зддтн1|Ђ. отгвиштд†же гддголд- вт.р;к мн нмн, увстђнђн OThVe, IAKO нистђ остада nh 1€днна здаш|а Bt рНЗИННЦИ. гдд-голл к немоу Бллженгн- не нмлшн лн нного ннклкогоже сгсж-дд, нн дн рнзгнл, дл длсн гемоу; — оиђ же отђвђштавћ реуе. нного сђсждд, убстћним 0TbYe, ие нмлмђ рлзв^ сБреврЂ-ндлго ЕЛ10ДД, нже ie посмллл госпождд велнклк ет. коуцнк. гллголд кђ немоу рл†божнн Грнгормн- ндн, врлте, ддждг гемоу блгодћ тћ. БрлтЋ же СЋТворн, кхкоже повсдђ гемоу блл-женмн, Н длстћ ННШТ0\[0уМ0у. hhijuthh же вђзбмћ вГ зллтшјт,
н chpeBphHiiH БЛ10ДЂ отнде. гегдл же н постлвншд плтрндрхл
CBATtH IfphKBH pHMbCTHH, ПО ОБТЛУЛК) ПДТрНар'|11ЂСК0\' ПОВвДЂ
сакелдроу свогемоу вћ гсдннђ дбнб геднокк прнвестн ki мдло-моштн нл трепезж свокк, дл овидоуктг cb ннмђ. сАмшрнн же сЋтворн, гокоже поведљ гемн плтрндрхЂ, н прнзгвл bi M^b миштћ. н гегдл сидошд пдтрндрхомЂ нд трепези, ОБрИТОША сд п. прнзЂвдвг же сдксллрд глдгодл гемоу не виућ дн тн реклг bi позгвдтн, то клко вез Moiero повслишш трн нл де-сАте шсн позгкдлЂ; одкеддрБ же слишлвг н прнстрдшенЂ вшг отћвђштав-б реуе ч немоу вироун мн, убстђнђн вдлдтјко, дгвл нд десллте hjci ler.n,, третнтго нд десАте не вндпдше ннк'тоже рдзви пдтрнлрЈСЂ геднт. овидоушптемЋ же нмћ вндидше пл-трнлрућ третнгаго na десАте сиддштл нл крдн столд, н се, лнце 1€го ОЕрлзи нзм-бншне, овогдл оуво внд-ћтн h вилше сидл, овогдл же отрокл. н гегдлже в-бстлша сђ трепезг!, шш вбса отгпоустн Еддженин, д третнкхго нд десАте, внднмддго TAKO УОуДЂНЛ, KI H ЗЛ рДК& H ВЕКеДТ>1 H Bb KfltTh CBOBR ГЛА-гола 1€мо\" ЗДКЛННДВК TA O в€дн1|ђн сндђ ВБСеДрЋЖНТ6Д1А ЕОГА, повт,ждб МН, к'то T ti l€CH, H YTO 1€стђ нма тв01с; онћ ж6
реуе к немоу н №же вгпрдшдњшн нмене могего, то н то уоудгно lecu, окдуе дзг iccmi оукошн прншедин к теви,
16ГДА БЂ ВЂ МАНАСШрН СВАТДАГО Л|ЊДрвА АПОСТОДД, НА0Н1|А№-
uaaro Кдноскдрг, кпдд сђдћдшс вђ хузши; h пнсддше, кмоуже
ДА ДЂВД НА Д6САТС ЗДДТШ|Ђ H СКрвБрЂНЂШ БД10Д1, НЖС ТН Bt
посђлдлд ct K0ifi|her Блджеиш Снлвнд штн твокц H дд оувисн, гако от-t Дћне того, отг нелнже подд мн сћ длЂГОТртиннгемЂ н простом-Е срћДБГЈемЋ, ндреуе та господћ пдтрнархоу бмтн cbatuh ijpbKRH свошн, зд нжже н KphBh свок проднга, н в-мтн ТН ПрИШМШКОу H ндмистннкоу BpliJCOBbHKVrO дпостодд Петрд* глдголд же к неооу Бддженин Грнгортг кдко висн тм, гако тћгдд иареус господћ бмтн мвнв патрндрхоу; онђ же отћвђ-штдвђ реуе- не гелшд лн дггелг господд вћседргжнтедт гссмб
ДЗЋ, ТО ТОГО рддн ВЂД1Ц H ТОГДД ЕО ГОСПОДБ МА Г.И ПОС7.ЛДЛЂ
к тект. нскоуснтн оусрБДнге ткоге- аште оуво уловђколгоем^ Д Нв улокикоуђ TBOpHUlH ВНДИТН MHAOCTh СК01Ж. вдджеиЋШ же то слмшдвЋ оувога с.а, не о\г,о видше до тодђ кндпдђ. аггелДд дкм кћ уловикоу ео весидовл н везнрд на lih. реуе же дггелЂ кћ Еддженоуоумоу не еон са, се, посђлддђ.
МА 1ССТЂ ГОСПОДБ ДД БЖДЖ СЋ ТОЕОЕК ВЂ ЖНТНН СВУЂ. ЕЛДЖв-
niih же слшидв-в то отг дггедд паде нн1|Ћ нд зшн , н по-кломн са господоу глдгодд- дште маллдго тога рддн дданнд н ннуесоже сжштд тоднко множбство штедротЂ покдзд o uuir, примнлостнвгш господц гакоже дггелд свогего посђлдтн кђ
MbHH, EUTH 1Ш0у СЂ ИНОК ВЋ Н11Ж, KAKOtft 0\fBO СДДВИ СЂПО-ДОЕАТЂ СД ПрИБЂШДВКШТНИ ВЋ ЗДПОКИДеуЕ 1€ГО H ДћДДШИТе
прдвдж, вез дћжа ео iecTt peiam, ико мнлостћ јсвдднтђ са
НД СЖДИ, II МНЛОуКШ ННШТД ВЂ зсишђ ДДгеТЂ ЕОГОу. ТЋ же
сдмђ дггедБСшн господб строган удовиушЈоге сгпасеннге гддголетг кг o деснлж стошитннмн- грддите, Елдгословкгеннн отбцд могего, прннмоте оуготокдноге вдмђ цљсдрћстко отђ ндуалд мнроу длуенЋ ео вихг, н ддсте мн гасте, жадђннћ вда, н ндпонсте ма, стрднеиЋ вихг, н ндведосте мд, еодт>хћ , н прнситнсте мене, ндгћ бихђ, h оБликосте ма, вћ темћннцн, н прндосте КЂ MbHt, ШЛћМД оуко СЋТВОрнСТе гедномоу отћ GpSTHlA C6IA мо!а хоудђиа, to MbHB СЋТВОрНСТЕ- вмдн ж6 BbCiiML ндмћ по-
унтдиштннуђ же н послоушд^штннмг ОуСДЋНПДТН влдженин
ТЋ ГДДСЋ, H К-БУМШИХЋ ЕЛДГЋШЕ, ШЖС 0\'Г0Т0КД ЕОГЋ Л10ЕАШ-ТННУЋ Н, ДД 1Ш CMIpHHMIlHKlI СЋТВОрнТЂ ХрНСТОС ЕОГЂ Ilpt-
унстеиа рддн удтере гего скдттл Еогородшр, кјко тоаоу но-
ДОБДДТЂ СЛДВЛ, YeCTh II 110КЛЛШДНН1С, NIIIIKV H ПрНСНО II Kb
iiT,in,i викомг лмнн.
2.
M o j h t e it c k a t j j r o II i <л м n , н ж e ca o e p t, t e
k k h ii o п h c д ii h №.
H Bb СНХЂ КННГДХЂ YT6 CA рОуМЂСШ' ПНОЖНН СДМТ. CA НСПОВЂДД Кр1,СТМГМ1Д СЉШТД, ЖНВЋ ДД СА СЋЖбЖеТЋ И ОуГОДЂНО
euctv Бдлженин же шедЋ мл мт.сто, нждеже гљдше ortib рлж-
дђжбнћ, внд&вђ пддм61њ пддаштц молн ca ввдлштннмђ 1сго KOIIIIOMl, ослдбнтн 1€моу удсђ мддтц ДЛ молнтвт CVTBOpHTV II ПрЂКЛОННВЋ кодт.мт. H ККЗДИКЋ рЉ!|Т, 11111,117. ИОДЂДрТ.жаштшб 16го, сд1.17. ео отћ многд кнсг.мша n6 можддшс O C6EU ржкоу вездђтн, нлуа же молнтн са господоу h глдголдт1г сллвд tcet, lev Христосе, CL1IIOV еожнн нноуадш, Cb ИНМЂ СЋ1 прнсно, сдово божн№, жнвд1д сндд H жнбтј ткора BbCA, СЋКрОКИШТе ОТУОу вђд61и10, елдго№ kopeilh№ новоуоумоу сддоу, нже кђ вогоу плодопрнношеннк) идшемоу, вез лђжа нддсждд познд-вђшннмђ ТОЕОК отћџл H сбатлдго ДОуХД, BUHeiJb слдвђ OTbl|OV НЖ6 рдзднугшшхћ скђтђ нсповиддпшо ндшемоу сћпднтдкмћ
НД ЕЛДГЉ ВОН/n ОТ1.1|Оу, ТДНМЛ СЋКрЋВбНДК* ОТТ» 1Ш!Ђ H llblllti ОЕЛПУНМД1Д НЛСЂ рЛДН НСПОВЂДДЖШТННМЋ ВДДДгтСТВО TKOIC, СТрОНТСЛБ BbCCH ТВДрИ, дргжлн KpMIm НСБбСЋЊЋЖ, №Ж6 ICCTTv СВАТЋ1Н ДОуХЂ, H НЗБДВА ЕЂСД ДОуШЛ КЛДТАШТЖ СА ВЂ ГОрбСТН
днлволови, нже, диллтедБ довргт, рдзллудш доухомг свдтчнм^
ПЛЂВИ п'шсннца, ХЛИГЉ нбеесћскђш ОуТВрЋЖДДШ СрћДћ1|С1 ВЂДЖ-ШТНИУЂ ДОБрД1Д ТВ01Д ДМИШ, bhiio БДДГ01С повддго внногрддд, веседАН н св-птмотвордн дн!|д ожндгшжштннмт. приходл tboic-го, нстоупнкћ жнвотвормитоуоумоу доухоу, нердзлжунмдга де-
снн1|д от1.1|д, жнвин ОЕрДЗЂ отун ПОДОБКК), ТНХ01С от1ш1н№ ПЛДВДШ11Т1НМЂ, НДД8ЖДД БеЗНЛДеЖДЂНгШМЋ, CBATOCTb божнн БДДГОДћТН, прДВСДЂНгШ сжднн, МЋЗДОДДВЂ1|б нсповђддшнтшшђ са пргдг улокт.ктл, пжтб водан кг от'||оу, двБрн отуоу вђхо-доу, пдстоухт. Бддггш подожнвћш доуш/л зд obuja, н мене
грћшнлто нзедвивх, отћ вдбкд, весбждс сћ1, нждсжс ta кто
помоднтђ, hcthiih0i6 цђсмрћстко, hokoio БргменЂминмЂ, врд-уоу болаштннмћ доушдмн, нже божн1ж влдстн1ж остлвши грихи, вине1|ђ ижуеннкомЂ. нстшшшн еогђ, нже нлдђ вбсшјн богб сђ сђшомђ н сватђишђ h жнвотворАШТннмг н нердзллунш.ш
ОТЂ ЕОЖН1Д СДЛВИ H СВЛТДДГО ДОуХД ТВОГСГО ВЂ ТА ЖНВЋ1Н H
кћсл, « цд невесеуБ н нл земн н вг морн нспдбнша прн-
ХОДОМЂ, Н стром H ПОДДМ1 ПНШТ« BhCCH ПДБТН, ТСЕИ ПОДОБДЛТЂ
хвдлд, сддвд, веднкодипотше, сватостб отџоу н свАтоуоумоу
Доухоу Bh Б-БКЋ! ДМННЂ. H Св реКЂ СДЂ1ШАШТ6МЂ BbCtMl СЂТВОрнКЂ хрнстосово ЗНЛмеИШ ВБЛЂЗб ВЂ ОГНБ H ЗМНЖВЋ Пр-БДД ДОуШЖ H СЋКОНБУД СА СВАТЋ1Н ll,Y.YCIIHKT. ЕОЖНН КТ, ^иурБННН. ДЗЋ же ВЛДСЂ ВЋ €феси СЂ1 вђ то вримА оупрлзннвЋ СА ОТЋ Д6ЛД цисдрд ПрипНСДХЂ ПрОТДЋКОВДВЂ ОТЂ рОуМЂСКЛ шћ1кд нд гргцескЂ.
II. Iz Ostromirskoga evangelja.
1. Mat. VI. 1—33. i Реуе господб: вшшлите мндосгмшд вдшем нетворнтн придг удовгкЋ!, дд внднмн кждете нмн: дфе дн же nh5
2	мб^дђ! ненмлдте отћ отм|д вдшего, нже lecTh нд невесехЋ.
1€ГДД ОуБО ТВОрнШИ МНЛОСТЋШКК, НвВЂСТрЖБН ПрИДЋ СОБОКК,
гако днцемирн твормтћ вћ СЋворнцЈннхг н вђ стбгндхђ, дд
ПрОСДДВАТБ СА ОТЋ УЛОВЂКЂ: ДМНМ ГЛДГОЛ1Ж ВДМЂ, 1ДКО ВЂСПрН-
3	к:мд|;гл1> мб^дж свовк. тевђ же твортфоу унлостћииж, дд
4	неуо\'1€ТБ шоунцд tboki, ylto творнтБ десннцд твокл. дд
БЖДбТБ ШДОСТЂШН ТВ01Д ВЋ ТДММЂ. H OTbl|h ТВОН ВНДАН
5	ВЂ ТДННИ, ВЂ^ДДСТБ Т6ЕЂ 1ДВИ. II 1€Гр МОЛНШНСА, Н6БДДН 1ДКО Л111|еш;ри, 1ДКО AlOEATb НД СЂБОрНфНХЂ н вт. стбгнлхђ H НД рДСПЖТННХЋ СТ01ДЦЈе МОЛНТН СА, ДД 1ДВАТБ СА УЛОВЂКОМЂ.
6	ЛМНН ГЛДГОЛ1Х ВДМЂ, 1ДКО riKCilftlilCI.IAI.uTli МБЗДЖ СВ01Ж. ТЋ1Ж6 16ГДД МОЛНШП СА, ВЋМНДН ВЂ КЛТ.Т1. TKOI.V. H ^ДТВОрН ДКБрН TBOIA, H МОЛНСА OTblfOV ТВ01Ш0у ВТ» ТДНМТ.: H OThl|b ТВОН
7	ВНДАН ВЋ ТДННЂ, ВЋ^ДДСТБ T6Et 1ДВ-ћ. МОЛШЈЈвЖв СА 116 ДНХО
s гллголЂте, 1ДКОже m^tr/liiiniii: мбиатббоса, кхко вђ mtiio^t
ГДДГОДДННН СБОКМћ ОуСЛЂШШШ БЖДЖТБ. НеПОДОБНТе CA оуво
нмг: BtCTbKO OTbi|b клшц нхгже тривоугете, прижде про-
9	шбшш влшего. тлко оуко моднте ви сд. otbye nauib, нже
10	гесн na некесехг, дд скатнтб ca нма твоге, да прндетБ 1|лр-ctbhic твоге, дд бждстб водт твога, iaka нд некесн н na
п ^емлн: хд-ћвг iiAiiib ндсжцњнин длждb NAMb дbИbCb: н остдвн
12	НСШЋ ДДЋШ NAUIA, iaiso H Mil ОСТАВЛКНШЋ ДАЋЖМШКОМЂ нд-
13	шммћ: h иевБведн насб вг иапаств, нђ н^еавн јш отђ непрн-ia^nh. i\i;o ткош iectb 1|дрствше н сндд, н садва вт> bukli amhn.
u Лфе отгпоустнте удокђкомђ смришеннкх нхћ, отгпоу-
15	стнтб н вдмћ OTbi|b влињ иошхигмп. дфблн иеотгпоуфА-1«те уловикомђ сггришеннн нхћ, нн <mi|b вашб отгпоу-
16	cTHTb вамђ сћгршиеинн вдшнхг. гегддже постнтесд, иекд-дђте imio лм1|(',ш,(>11 сг.тоушре, прошрджАжтББО лн1|А cboia,
ДА СА бђ1ша 1лк11ли УДОВЂКОМЋ ПОСТАфб: amhn ГЛАГОДШ ВАМЋ,
17	IAKO ВЂСПрН1ШЛ1ЖП МЕ^Д^ СВ01Ж. ТЋ1Ж6 ПОСТА СА ПОМАЖН
18	гддвж tbobs, н днце твоге оумин: дд нешвншн са удовикомг
постаса, htk 0Thl|0\f твогсмоу, нж6 ICCTb вђ тлипт,: h OTbl|b
19	твон вндан вћ тднни, вђздаств теви iabis. несгкрчвлнте сббђ СБкровнцЈБ na ^емлн, ндеже YpbBb н tl/ш TbAHTb, ндеже тлтнге
20	подЂкопавдкт!, н крљд^тћ: сгкргжлнте же секЂ сгкровнфе нд некесн, ндеже нн YpbBb нн ткли ti.aiitii, ндеже тлтнге
21	неподгкопдвд^тв нн крлдљтћ. ндеже no iecTb сгкровнфе
22	влше, тоу №CTh н срБдм|е влше. скћтндбннкђ т-моу iecTb око: Дфе оуво вждетБ око ткот просто, Bbce тидо tboic
23	влдетБ свђтло. дфвлн око твош лжкаво вждетц Bhce то tboic tbubho еждстб. Дфв оуво свђтђ, нже вђ тебђ, тбма
24	ICCTli, TO TbMA KOAbMH \ ННКИНЖВБО рДГЉ МОЖСТБ ДЂВИМА ГОСПОДННОМА рдвотдтн: ДНБО 1СДННОГО ВТ.^НеНДВНДНТБ, д дрн-гддго bt^AioKHTb: лн геднного дји.жнтксл, д o дроу^тњ не-
25	рдднтн HAYbH6Th. неможстб вогоу рдвотдтн н шионЋ. сего рлдн гллгомл. вдш>: непБц-ћте са доушек вдшек;, ykto гсте, ндн yeto пнгете: nh tmime вдшнмв, вђ ybto оБл^уетесА:
26	не дшдлн Еолмин iecTb пнфд, н тидо одеждд; Bt^bpHTe
NA ПЋТН1|а 1Н:Г.сс1,11'КИЛ. t\KO HeCllISTb, NH TkbNlftTb, NH СЂЕН-pALiiTb K1> ЖНТБИН1|Ж, H OTblfb BAlllb NčEBChNUH ПНТД№ТЛ IA:
27	ne Bil лн пдуе доуумпн нхт> гесте; кћто же отг вдсг пеш сд
28	можетћ прнложнтн ттжсп скснегн. лдкћтч, гедннх; н o одеждн убто пвуетесљ; сшотрнте кршш седмццд, кдко рдстжтв;
as нетроужснжтБ са, нн пргаджтБ. гддгод1жже вгшг, кво нн со-
ЛОМОНЂ ВЋ BhC6H СДДВИ CBOICII ОЕЛиУеСА, 1ДКО 1€ДН1П> ОТЂ
so снхђ. Дфеже сђно седмшге дбнмљ сжфеге, д оутри вг пефБ 3i вгметдгемо, бопв, тдко одште: кодшн пдуе вдсћ шдовЂрнн; непмЈитесд оуво гддголккфе: убто hml, ндн убто пншмћ, ндн viii.ii, одеждемЋСд; ш.сглт, во снхђ i,a^i,u|ii шплуп,: 32B«CThBo 0Thi|h вдш1> невешшн, к\ко тргкоугете ввс-ћХЂ снхђ. ззнцттеже прижде 1|есдрБствнк\ вожнгд н п(кш,дђ1 гсго, н сн
BhCIS ПрНЛОЖАТћ CA ВДМЂ.
2. Luk. XIX. 1—10. i Вг врт,МА оно ВЂННД6 шсоуст. вђ гернх«. н се мш
2	HMCHGMh НДрН1|Д16МЋ1Н ^ДКХСН: H Cb БЋ СТДрИН МИТДрСМЋ,
3	H ТЋ БЂ БОГДТЂ, H НСКДДШС ВНДМН ШСОуСД, КЋТО ICCTb: H
4	НСУОЖДДШв НДрОДЂМБ, К\КО ТћДЋМБ ШДЂ БЂ. H прЂДЋТСКЂ ВЂ^ДЧ^е ПД OfliOMOpHES, ДД 11МДНТ1, шсоусд, ItVKO ТтД'1; ХОТ6-
бдше мнмонтн. н гако прнде ндмисто, нђ ^ри†шсоусг, внди н, н peYe КЂнгемоу: ^дкхеге, потЂфДвт. са стш^н:
6	ДБНБСБ бо ПОДОКД1€т1| МН вгдоиоу тв016мб I vi, ITI I. H потћ-
7	фДВЋ CA СЋЛЋ%е, H lipillATT. H рДДОуш CA. H ВНДИБЂШб H,
ргпЂтедоу, гддгодшце: ш;о кђ гршшшу мжжоу вгннде в внтдтћ. стдвгже ^дкхен peve кЂгосподоу: се подђ ш.шнпд мошго, господн, ддмб нпцшш.п,: н Дфе ic.cmi, vinu, кого з обндидђ, вг^врдф^ уетворн1|в1ж: реуеже кђ нгемоу шсоусг:
ш!0 дбнбсб спдс8ин16 домоу CCMOVf EtICTh, ^днн' H Ch сћ1иђ 10 ДврдЛМЛБ ICCTt. прндево сђ1нђ YAOKT,YI,CiaJH вт^нскдтђ II спдсетт, погтљшддго.
Ш. Iz Sišatovskega rokopisa.
1. Act. apost. П. 38—43. 38. Bh ©hm дбнн реув ПетрБ ki, дгодемБ' покднте ce, h дд крвстнте се кбждо вдсб вб нме шсоу хрнстово вб сотБпоу-
фенше rptjcokh- н прннмете дарћ светдго доухл. 39. влмб бо
№CTh (д)К1;ТОКЛ11Н1€ II УСДОМБ ВДИНШЕ H KI.CT.UI. ДДЛМПШЦ 16ЛНКО
ацЈе прнзоветБ господб еогб ндшб. 40. н ннимн же словесн Болштмн св^дЂтелБСтвовдше, и молгаше гддгодге- спдсЂте се mih родл лоукдвдго сего. 41. ©вн me оуво вб сдлстб прнге-mhiue сдово гего крвстнше се, н прнложи се вб тб дћИБ доушв мко трн шсоуфе- 42. вшхоу me Tpbneipe вђ оууенмн лпос-
ТОДћСЦИ H Bh 6)ББЦ1еииН H Bb ПрЂЛОШШПНН ХД^БОу H Bb мо-
днтвдхе. 43. BbicTb же вбслкон доушн стрдхц Mbiiora же уоу-десд н зндмешш апостоли Ebiqie Bb Нгероусдлнми.
IV. Iz ŠafariKovega dela: „РатаЉу drcvnilto pisemnictvi Jllioslovanuv.
0 пнсмене.хт, урЋиорп^л Хрлпрл.
Пргжде ОуЕ® СЛОВЂНе НСНМИХт КННГЋ, ll/u УрЋТЛМН H
рк^гшн убтихж н гдтддхж, погднн слјјјс , кргстнкше же сд,
pHMhCISAMH H rpbYbCKblMH ПНС1ШШ ПтЖДДЛХт CA ПНСДТИ СДО-
BtiMhCK7i> ()i,Yi> ce^t оустроеннд. нж кдко MomeTb сд пнсдтн доври rptYbciibiiviH пнсменм: богђ , нлн жнвсатћ , ндн ^дсо, НДН 1|рЋКОВБ, НДН УДДИИС, НЛН шнрштд, НДН 1ДДБ, ндн ждоу, НЛН lOHOCTh, НЛН а^МКЂ H II1ш ПОДОБНДД с1шћ? H ТЛКО ешнд ш10гл дт.тд.
По TOMb же YflOBtKOAIOEbl|b богб, СТрОЛН BCt, H НСИ-стдвдиа УЛОВИУЛ, рОДД Еб^Ћ ргЦОумД, НЖ BbCA KI рЛ^ОуМОу ПрНВОДЛ H СПДСВННК), ПОМНЛОВЛЕЂ рОДЂ CAOBtNbCia, послд НМЋ свдтлго кмстдитнид фнднсофд, ндрн1|демдго кнрнлл, мш прдведнд н нстиннд. н сгтворн нмђ пнсмемд трн десдте н ocMb, <ава оувм по унноу rpMhciaijcb пнсмеиЂ, шл же по СДОКТ.П1)СТ1,1| ptYH. СОГБ ПрЋКДГО Ж НДУМИ по rptYbci>oy: (0IIH ОуБО ддфд, д chh	(отћ ЈХТЈХ ндудтб СдБОв. H 1дкожс G)NH
ПОДОЕЛЕШе СА ЖНДОВБСШМЂ ПНСМбНвМЂ CbTKOpHIIIA, тлко h CbH
rp^bckbim-t. жндове бсо пргвое пнсма имл.тк длефг, еже са шцдеп, оууенне сгвргшджфе, вгводнмоу дбтнцшу, н ш-гол<^фе: оуун сд, еже сстб длефг. н грЋ1|м, подокдфе се томоу, ддфд риша. н сподобн са реуенне скд^динл жндовбска
Т
ГрЂУШЈОу A^UKO\f, ДД p6YeTb ДИТНфОу ВЂ ОуУбННЛ »It.CTO: НЦ1Н. ДЛ<ј>Л ЕО НфИ peY6Tb ca rpiYliCI!OMh a^hlKOMh. TtMl KO ПОДОКА ca CBATblH КНрМЛЋ СТВОрн ПјШ406 ПНША	Н«б
КХКО H ПрЋВОУОу СЖфОу пнсменн д^оу, H ©ТЂ БОГД ддму рОДОу СЛОВ-ћМБСКОМОу НД ОТВрЂСТНб ОуСТЂ, ВЋ рДЈгоуУЂ OyYA-фнмЋ ca БоуквшЋ, велнкомЕ раадвнженнемБ оустг вг^гглл-снте ca, д <окд пнсменд 11длом1. рд^дкнжениемБ оустг ВЋ^ГЛД-
CATb CA H НСИОКћДД/ГЛ, CA.
Се же сжте ипшсил словттскдл , снце д подовдеп пн-сатн н гдаголатн: д, б, в, r, h нроуага даже до д. н ©тћ снјст, CffiTb Y£Thipbl уеждоу дбсашјл подоемд rpiYhCKhlMl пнс-iiciiciiTi. c^Tb ase снд: д, в, г, д, е, н, i, к, д, м, н, 5, о, п, р, с, т, у, ф, jc, ti л тетмрн ил десдтћ по CAOKtllbCKOV Д^икоу, нже CmTb снд: Б, Ж, S, 1[, У, Ш, ф, h, II, b, 10, ж, A.
Дроу^нн же глаголдлг: поуто ecTh 'ЛН> пншепг створнлЂ? Д МОЖеТБ CA H MCIIblllHMl ТОГО ПНСДТН, 1ДК0Ж6 H Г(Ш|Н двимд ДбСАТгМЛ H Y6ThlpbMH пншл^тћ. H НеИИДЛТ!, KOAHI|f,Mb ПНШтП.
грч|н. ecTb бо двд десАте н уетнрн ппсмего, нж иепдпдг-IIIkViTIi CA ТШН liliIITI.! мљ прнложнлн CftTb дв0глас1њ1хћ Alfi вг унсменем же -г- шестое н девАТ^-десАТНое н девАтг-сгтное. н сгвнратТЕ нхђ трн десдте н ocMb. TtMb же томоу ПОДОЕНО H вђ ТЋЖДе (ДЕра^Ћ створн CRATbIH КНрНДЋ трн ДбСАТе пнсмеш н 0CMb.
Дроу^нн же глдгоджте: уесомоу же сжтб сдовшу>сш кннпј? нн того бо есп, боп» створнлг, нн то дггедн, iih csib нжде
hO N11II, 1ЛК0 ЖИДОВБСШ H pHUbCIibl H CAAHHbCKbl, НЖД6 (DTL KO H A CSTb, H npHATbl CfSTh EOrOMh?
Л дроут;нн MHATh, 1ако вогг сдш. ecTb створндт. ннсмена,
H НбВИДАТБ CA YTO ГЛЛГОЛЖфС (0КДДШ1НН. H IAKO TpHMH A^blKbl CCTh
gori поведмЂ кннгдмћ KbiTH, икоже вћ еудггедн nmueTb: н eh
ДЂСКД НДПНСДНД ЖНДОВВСШ H pHMbCKbl H CAAHNhCKhl, Д CAOBliHbCKbl HtCTb тоу. ТШБ же MtC&Th CAOSUlbCKUA КННГЦ 0)ТЋ БОГД.
Кђ тшђ yto глдголвмћ, нлн yto реуемђ кг тжјимћ ке^-оумнимЋ? мкдуе реуемг шћ cbatum. кннгг, гакоже ндоуун-
ХММТ, сд: mo BLCT. no рддоу КНКДЖТБ ©Ti БОГД, a не ©тђ ННОГО. HHCTb ео nori СТВОрНЛЂ ЖНДОВБСКД А^мка ПрЂЖДе, пн pHMhCKa, NH бЛЛННБСКД, (Ift CHphCKhl, НУЖ6 H ДДДШ глагола, H ©ТЂ ДДЛМЛ ДО ПОТОПД, H (ОТЋ потопа, дондеже БОГЋ раздилн д^икн прн стдгпотворенш, глкоже пншетн: ра^м-бшеномЋ же БМВШвМЂ A^hlKOML. H 1ДКОЖ6 CA A£bll|H рд^мшимл, тдко H
нравн, н ошуле, н оуставн, н ^аконн н хмтростн на л^мкм. егнпшшм^ же ^емлешренне, a перкШМЋ н хадде©УЂ н аснреммЂ ^в^доућтенне, влЂшвенне, врауевднне, уаро-
ВДННД Н КСТ. XUTpOCTh УЛОК1,7Д, ЖНДОВОМЋ же CBAThlA кннгм ВЂ ннхже 6CTb ПНСДНО, ИКО БОГЂ нево створн н рмдж H всп, гаже на мен, н уловш н всђ по рАдоу, акоже пншетћ, еддннсомЂ граматнкнж, фндософнт. Hm прежде сего едлннн
НбНМИХ^ CBOHMb A^blKOMb пнсм6№ц НЖ (JtllllHVIjCIilJUlI пнш61ш пнсдхљ СВОЖ СН ptYb. H ТЛКО ПТ.ШЛ МНОГД Д1.ТД. паНДМНДЋ же послижде прншЕДЋ науми оугћ ддфи н внти iiiocti, на десдтБ пнсиенЂ тгшо слднношђ ©Ер^те. прндожн же нмђ
кддемћ МНДНС1Н ПНС1.Ш1Д ТрН. TBMb Ж6 МНОГД литд ДСВАТНЖ НЛ fleCATb ЛНСМбНМ ПНСаДХЖ. н ПО TOMb СНМОННДЂ ©критг. прндожн дгљ пнсменн, епнхарш же сшцатедБ трн пншенд ©Брите. H СЋБрД СА НХЂ ДВД Д6САТ6 H уетирн ПО МНО^бХЂ же дитадг Дноннсђ граматнкљ шест|. дкоглдсшјхт. (окрите, no tomb же дроугин пате h дроугин трн унсменнтаа. н тако МНО^Н MNOrbIMH AtTbl 6ДВД СЂБрДША ДН« пнсмем. no TOMb же многомђ дмчомђ мнмжвшемг, вожнеиљ ловблтлжкшЕ ©врите СА *0* мжжђ, нже ПрИДОЖНША ©Ti ЖНДОВБОШ НД rptVbCKUH A^blKt. Д СДОВЋНЕСША КННГ1Ј бдннђ cbatuh ШСТЛНТННЂ. Н(\-
рн1|демин кнрнд-Б, н пнсмеиа створн н кннги придожн вћ шдихђ дида. a ©нн мно^н мпоги дитм ceдмb нхг пнс-мена оустрон, a седш, десдтЂ прможенне. Tim же сдокЂНћ-скдд пнсменд сват^ншд c^th н vhcththuia, сватђ е© мш створнд-Б kv recTb, a rpivbCKaa еддннн погднн.
Лфв дн кто peY8Tb: гдко imcrb оустрондЋ докри, понеже са пострдгдлп, н ецЈе, ©твитћ реуемљ снмђ: h rptYbCKU та кожде миогаждн c^Tb пострагадн, акндда н снммдхђ, h по томе
ннн mno^h. оудовие go ecTb послижде потворнтн, неже пргвое сткорнтн.
Лфе ео ВЂПроснтн кннгћунд rpivbcitbu, гддголд: кто ви ecTb пнсменл створшљ, нлн кннги прможнлг, нлн вг кое
КрТ.МЛ ? TO p^blflH ИТЂ ННЈСЂ ВИДАТБ. Дфе ДН ВЂПрОСНШИ CAOBUHbCKblA воукдрд, гддгодд: КТО Bbl ИНШСНЛ СТВОрНЛЋ CCTb, ндн кннгм прЂДОжнлЂ ? то BbCH вђдатц н (ОткицЈавше рекж™:
CKATbIH КОСТЛИТННЋ фнЛОСОфг, HApUifA6MUH KHpHiVb, ТЂН НДМЂ
пнсмена сткорн н кннгм прможн, н меФодне врлтЋ ero. c«Tb бо ефб жнкн, нже c,7.Tb вндилн нхћ. h дцјс вгпросншн: кђ кое i!|»i,m.i\ ? то B^iTb н рекжтч.: к\ко вђ вршенл мнхднлд ЦВСДри rptVbCK« Н ВОрнСД КНА^Л ПДЂГЛр1,СО , н рлстнцд кнл^д MopaBbcia, н коцеди кнд^л кллтип.сил. кђ дкто же «тђ сгаддннл Bbcero мнрл YST*r'
CsTb же н ннн (откт.тн, љже ниде pemii, \ јшни
MUCTb Вр1ША.
Тдкћ рл^оумљ, врлтне, Eort ecib далт. сдовчјноомђ, емоуже слава H YbCTb Н дрђжлвд H покдмгпмиб. NblNt н прнсно H гл> EeCKONbYNblA lil,lilil. ЛМШП,.
Glag oliško.
I. iz Klozovega g la golita.
Iz govora Zlatousta.
+ШШЈЗ ЗЗтЈ°8Г&а(ГО8Ш<Р 4Pb+-
ШЈЧРЗздаа, -pa ш)з«>з зат зеч>-
Лште не отгпоустшш врд-rov твоемоу, не того есн окнд-едђ, нћ слмћ секе; оио-
mov во м1ногашт1 нд C6Mb ЖНТН1 (ldKOCTb ТКОрНЛЂ 6СН,
слмгже севе есн створнлЂ ЕезотЋВЂТД ил сждгн^н денћ! штсоже нного иендвндитЂ cort, икоже того нже дрг-
ла.л-8, -р-8 8+ж-в азез, ез ^-e-psfc+ujuus -р+ азж^ asfuu^s f+i-samj-e umsbTA« за<р, а+х-8 жз азез зат аотзђтдо еза>з(га-8ЧРАШ)(-р)+ •р+ азел-в-р-вт лз^-в. гР8#з-азлз т-рз^з *з-р+чј"рл<р1го-8
жнп, шћвг; тако ео естт» икоже мд,17,11[.1Л1ЛС|\ срћдцб, н OKATptKiUITICA доушл ♦ по-
слоушлн во, yito сдга: егдд прнносншн ддрг ТВОН, H TOV nOM£N6UJH tiso БрЛТрЂ ТВОН НШТЋ HtVLTO НД ТА, ОСТДВН
tov ДЛР1 твон, ндн прЂВЂе сгмнрнтг сд сћ врдтоућ сво-нмв, н тогдл шеДЂ прннесн длрт. твон.
кт-в, д^хз стз, <рзбз
ЛБ-8а5<РШ)-8 SrPAIP-8. Ofl+hS t!3 38ШЈ-8, Ai-3363 f+A-8T®+3€ 8€ ЗБ-вЛ^З T 3£<€0DbA3€ll]mJ8 8€
<л>»ш+. гз8А®ш+т сз, мм
8€UM: „3SWl>+ ™<Р-Р38<РШ<Р
A!"3 eb+OUb-8 ШЈЧРЗЧР
-Р+ ouc, aimr+v? mm A+b-8 ТОЧРЗТ, "РЛТ F b°84?A3 S-S^TbTiroe 8€ 8-8 Cb+m®« ВЧРЗТЖ-в, "P WJ35b<fl>+ ШЗЉ'8
fb^fasT љ+b« т/чрзчр.-1'
П. Iz Asemanianskega evaiigelistarja,
Jo. IX. 1—4.
99-8 3-P3 ■JPbASS'« fb<ibfc3<ft€ 82S88. ЧРТЛА #<fb34?A!-+ BAAF+ sirote b3<a-88(TO4?+. 8 sp-erbsa^m« <p a&$3-P8w з&з, лл+лзл^ешоиз: аЗФ^тЈЗАЈР, !"8Ш 8-85bbAUI<P, 8-8 Af, 8<fl>8 bSrfbfTOSAA 38>3, <ft+ 8AAF-8 b3<iVP 8€? 3UtWAW+ 88®8°8: Ј»8 8-8 б-в^БАШТ, -P8 b3-ЛТОПЗЛА 3Sb3, -P-8 Л+ A1PC0U-8 8€ ЛАЛ+ E3&8+ -РЗЖ-8. W-8-PA РЗЛЗС+ЗШЈ« ЛАА+ШСР ЛАЛ+ Р38-8Л+ЧР"8Ш++%3
лз^-влзгаз лз^-8 заоо-в. {"БтлзшЈ-в ^рзи-в, зл-вљ* -рв^-вшабз
•РЗЖЗШЈ8 ЛАА+ШЈТ.
III. Iz četveroevangelja Grigorovica.
Marc. IV. 3—9.
бз, 8&8лз 8a36s ва+шј«. <р е-8<р8ш)-в, 3&л+ 8а+шз, 34?f+лзе -р+ f3€(to8, "p fb8a3€ fou8"v€, 8 гз&зс+ш« a. + <5kbm33 f+лз -р+ t-H^sp-epAS^-e, тлзабз ^РЗВЖА &ЗЖА« Sff-e-PSib-eT; v +е>83 Fbs&ces, fc+fs грзбдад+шз ЗиЉЗбев-р-вт еозда-в-р-в^зе. ал-в-р-в^ лз чр-вабАЧР-вшр1, ^зачрслз; <Р Л+^РЗ
^ЗВЖАШЗ S-3b3-P8A, »8-8ШЗ. <Р <!bb»%33 Р+ЛЗ ЧР-8 ШЉ-8-Р88;
<Р ЧР-80»8ЛЗ ШЉ-8Р83, 8 РЗЛ+ЧР8 3, 8 РД>ЗЛ+ Ј>ЗЛ+аШ)-8. ¥
<ftb»5b33 Р+Л-8 -Р+ е»ЗЖ8 ЛЗСБА, V Fb8f>A3<n>8 ЗЧРЗ тЊ8Л>38<етЈ8,
12*
39P3 -Х*, 3W3 8-8TO. Ч> 5bA+5b9&+UI3 : <РХДЗ€8 ®Ш8 вЛ-8?"-ШДЦРб, Л+ 8А-8<РШ8№8!
IV. Iz četveroevang-elja Tlilianovica.
Matth. VI. 1—16. *)
1?-8Ј>ЗХАДТОЗ ХбАЗаОМ^-Р« Ч?+Ш<3€ -P30U4?3b8iro8 fbA<JV8 #АЗЧ?Д!"8<ЈР, Л+ Ч?8Л>бХб £3€ЛЗ(ГОЗ ВХб. +ШШЈЗ Л8 353 -РВ, -РЗбХ+ШЈЗ ЗРМ 3W)-8V+ ЧР+ШЗ&З, 8363 38ШЈ-8 -Р+ ^З-
езазк«. (з9>л)+ а&ез m?3b8iii8 хбазато-в^фе, -рзчр-ватљзееб
fbA<SV8 азез-з« , Aha ®РЗ!>Б8ииб UU4?3b€(J0-8 ЧР-8 8-8-P-8ХбШШЈВМЈ 8 ЧР-8 8(№8Sb-P+Jo°8, Л+ fb3aA+4P€0U-8 8€ 31ГО-8 #<ft3WA!"8. +Хб-р-8 9>А+8>3<Д>Ф6 ЧР+Х"8, Л-88РБббХЗ€ШЈ-в Х-8&ЛЗ€ бЧРЗ-З«. 0U3CA 363 0D1?3b€WF ХбЉ38(ГООТ-Р9€, Л+ -РЗФЈРЗОМ mF'P<V+ UW3A, Ф-8Ш 0D4P3b80D« Л38Рб"У+ 1ГОЧРЗА, <Љ+ ЕЗбЛЗОМ ХТАЗаШЈ-вТ-Рб ШЈЧРЗА ШЈ+8-РА. 8 ЗШЈЗЧ/°8 0U4?38, ЧР8Л«8 Ч?« ШЈ+8-РА, ЧР 80,Л+8Ш) 8 ШЈЗСА +ЧРА. T ЗШ+ ХЗА8Ш8 8€, -РЗЕЗеЛб Д}-3 8 Аб^ЗХДБб, А!>3 АЈРССШЈ-в -Р+ аЗ-Р-бХбШДОбЈа-в 8 ЧР-8 ВОМЗгР+Јо-в 8 -Р+ b+8F3€-0D8fc"8 ашзешоиз ХЗАбДОб 8€, &+ (fb38A+)4P€TO-8 8€ ФАЗЧРД-
*зх<8. +хб-р-8 8>А+&з<љфе ЧР+Х-8, Af-з чр-варђбзхА^ет;«, х-ва>лае
8W33€. №8Ч> 363, 35bA+ ХЗАбШб 8€, V-8-РбЛб ЧР-8 1-МШ
»чрз^е, б &+т?ЗБб лчр-8Бб иич?ззе гзхзлб аз зтт1® иичрззх®
V-8 ШЈ+б^РД. ¥ зоиз^-в ШЈЧРЗб, ЧРбЛСб Ч?«8 ШЈ+б-РА, ЧР>8ЉЛ.|.8ЦМ DU3CA +VA. X3A«W3 363 8€ ^ЗсЉб^ЗЉЉ+ЛЗЉАОВЗ, Af-3363 T
зево^т^-вгрб^б. х8-р«тј°8 сз а<е, а!-з чрз х-врзз-д %љ+«.зљ+-р8
8w33x-8 »ал-втшн-рб ез€лз€(го-8. -РЗГЗЛЗСбШЈЗ 8€ »ез бХ-8. чрд80м га зшјз^-в чр+ш-8, 8)о°83&3 шљас»зт»3, fba36&3 Fb3UI3-•РбА v+mssbs.	а&ез хзлбт чр-в"? ас: зшј-вфз f+ш-в,
(з)бабз аб -рзезазЈо-в, ад«т)бш) ас бхз шјчрзз. fbe-лзшј<8 ч/д8+б-88ШЈЧРбЗ штозз. л+ £3€л>30м чрзаа uto3a, д!-3 ■р+ *3£38б б -р+ &зх8. јоаде-в -р+ш-8 ■р+8(л)+чр'8ш++8)3 л-8-рз л+36л-8 ј>+х«8 л-8г38-8. t зш)-8г»8(ГОб f+®8	-р+ш€,
д!>3 х-8т зои-8г»ш(п)+зх"8 ла-взб^-рб.^зх-в f+ШбХ-в. v грзчр"8-
чрзлб -р+а-8 ч?-8 -р+г+аоив, б0»е+чрб зои-8 -рзрвбдл^б.
*) Primeri str. 172, II.
A!>9 mm 38ОТ)«8 <VA8+b«80tW83 Ч> 88А+ <F 8A+V+ ЧР°8 VAf-вТ. +Х8Р-8. +W3 £3 3(№8f»W+3tTO3 m34PA!>3W-8 8-89ЖАШЗР8А 8Jo-8, 3(TO-8f»80U8(ra-8 8 4P+W>8 3TO3"V-8 ЧР+Ш-в -РЗСЗа^-вТ. +Ш(ГОЗ <Љ8 •P33UMP»W+3m>3 ФАЗЧРДМХв fi«5bbAm3-P8(8) 8)0-8, -Р8 ЗШЈЗ^« ЧР+Ш^ ЗОМРаШРиВии-в 8-8SbbAUI3-P88 ЧР+Ш8Јо-8. 3%<Љ+ 563 Р38Ш)8Ш)3 8€, -РЗСЗСЛАШЈЗ А!>3 8 ®F3!-b8mJ8. fb38Xb+aS<rt>+^eUU-8 СЗ Л8<V+ 8ЧРЗД, Л+ (а€ С-8<РШ€ +ЧР8Љ8 ФЉЗЧРАЈ-ЗЖ« Г38Џ0€Ш1Д]3).
V. Iz Romskega evangelistarja.
Jo. Арос. XXI. 2—5.
Ч?1 3-Р8 ЛР8 ЧР8ЛАМ %b+<Sbl 8ЧРЗОТЈ8 3b»8+A8MI -P3VI, 8*,ЗЛА»1 8 -РЗСЗаЗ 3(ГО £38>+, »«>ЗШ)ЗЧ?+Р1 Ah3 ■РДЧРА800+ ®!-b+-ШЗ-Р+	8ЧЈ>ЗЗМ». 8 8>Љ8Ш+Јо1 5b<fl>+8l Ч?ЗЛ>8 300 FbA8003<a>+
5bA+5b3<ft.PWI83, !>b34PI £3568 8 ФЉЗЧРАЈ-З, 8 fbACSAAODI 8 ■P8M8 ! 8 1ГО8 АЈРЛЗ 35t>3	8 C3Sbl 8 ^ВЖб е»ЛЗ(ДЈ1
sjoi. зошпљзтн essbi 4?a+h® 8Aie»» здо 3#8F sfoi: 8 8Mblff08 i- ШМ» Ј>де»лдш?1, -Р8 РА+Ф+, -Р8 4?im+, -Р8	8
!■ ШЈЗМЗЗ СЗЗЛЗОШ, Ah3 Fbl4P+ FbA8tf>». 8 b3#3 83ЛА8 f+ fbA8lTO3a>A: 83, -РЗЧР+ mJ4P3b83 V8+ !
VI. Odlomek brevirja v l jubi j. kiijižniei.
Jo. Apoc. П. 1—10.
8 +'PM3A» 3f38h83 1Vb8i,4?3 Р8Ш8 : 83 5Wb+5b3A3m)l Abl3638 МРД&Л1 ЧР bS^A 8ЧР338, *>ЗЛ>Д8 1? f38bAAA 8Ч?АШЈ8Л>-■P8H ft)A+0U8fol. V8MI ЛАА+ UTO3A 8 ШЉЗММ 8 РШРЗ-РЗЗ, Ai-3 Ј>ЗМ3363Ш8 -P388(TO8 &A8M. "P BSi-SS-PSi-l 388 Sb<fl>+%3AFW3S3 83СД +Р38ШЛ>8, 8 ^A8®ffOI. 8 3ebA003 3 Л1гб8ЧРЗ. 8 ШЉ1-FA-P83 8М+Ш8, 8 F3-P38+AI 388 8M3 M33, 8 4>ЗСТЉ»Л8 83.
■PI 8M+MI fbsmjBip® иизсд М+Љ+, Д|цз AJPKMIPI ШРЗЈР Fbi?»jF
38ШЈ+ЧР8Л1 388. F3M3-P8 ЗЗСЗ, ЗШЈ!>»Л® 88 Р+ЛЗ, 8 F3i-+8 83, 8 f>b4P+ ЛДЉ+ UU4P3b8. +W3 <Љ8 -P8, 8h3b3 Pb8<&» 0U3CA, 8 30U8M39- 8WA(TO8A-PSN ШЈЧР38 3WJ M380U+ WW335b3, +W3 -P3F3-■■+ЗШ8 83. 83 8М+Ш8, A!-3 гРЗР+Ч?8Л8Ш8 ЛДЛ1 *8}-3<Љ+88!-8М,
SJodS3 8 +а>1 *>3-Р1Ч?8а&Л». 8МАЗ »Ш8 8А8Ш+ШЈ8, Л+ 8Л8Ш8Ш)|, ASIol 5b<fb+9>3A3tTOI 'VbBS-ip+MI : ГЗ£ДЛЛ1Ш®М& Л+MI зм» А8(ГОб ЗРО ЛБДЧ?+ ЗббЧРЗШЈИЧ^З, З&З 38ШЈ1 FSSbAAS b+A сзаббд. 8 +-РМЗА® 8ДЛЗ«®М» Ч? fcM®b+-PI8<VA8 ЧЉ8!-ЧРб РбШб Г ШЛЗбсЉЗ S>A+5b3A31TOI %38ГЗЛ1 ГБЧРб 8 Г38АЗЛ-Р8, 8563 К!88б МБШЈ+Ч?1
8 аб8ч?зиш: vami лдл>+ оочрзд 8 a.^bci 8 -РбшзшЈ®: -pi 388. 8 РЗ^З&АЗ-РбЗ, 3353 3UU »,А+51зЗАЈР1«8Јо1 бЈРЛДб C80US 83£Д, 8 •РА8ШШЈ1, -pi 839(701 8E!3b8W3 ВЗШ-РбРЗ- -Рб#383а&3 ■РЗСЗб 83 АЛЗ ЈоЗ^ЗШб {°БбД(ГОб.
У založbi
Eduarda Liegelna, knjigarja
so tudi izšle sledeče slovenske bukve:
A. Janežic, Popolni ročni slovar, slovenskega in nemškega jezika, 16. 1851 — 2 dela mehko vezana veljata 3 gld. 30 kr. sr.
—	Leichtfassliclie Slovenische Sprachlehre fur Deutsche. Erster Jahrgang. Dritte umgearbeitete Auflage, 8. 1854.
—	Leichtfassliche Slovenische Sprachlehre fur Deutsche. Zweiter Jahrgang. Dritte umgearbeitete Auflage. 8. 1854.
—	Zgodovinski katekizem v resničnih izgledih iz zgodovine za cerkev, šolo in dom, 8. 1853, 3 deli veljajo 3 gld. 24 kr. sr.
Dalej je tam tudi izšlo:
Lepo darilo za pridne šolarČke, 4 lepe povesti, 12. 1852, terdo vezano za šolske darila 16 kr. sr.
Divji Kunci pred mestom Meziborom, lepa povest za mladino in odraščene ljudi, 12. 1853. Terdo za šolske darila vezane 16 kr. sr.