športna vzgoja 5 Understanding movement coordination in physical education at school Abstract Different forms of movement coordination enable the effective acquisition of movement knowledge, with which young people enrich their free time throughout their lives. It is also true that when learning movement technique, we learn movement coordi- nation at the same time. Movement coordination also has a positive impact on some perceptual and cognitive abilities. In school physical education, more emphasis should be placed on the development and measurement of movement coordination. It makes sense to measure the dominant type of movement coordination, which is part of movement knowledge and is manifested with the help of other movement skills. At the same time, it is the most strongly represented in the content of physical education, so it is the easiest to control and measure. These facts direct us to a different approach when measuring movement coordination in school physical education, namely the level of development of movement coordination in the secondary school population can be evaluated by the level of adoption of specific movement skills. Monitoring and verification of elements of such movement knowledge would be in the domain of sports education teachers, and the objectivity of their assessments would be further veri- fied with national SLOfit measurements. Keywords: high school, students, movement coordination, school physical education, measurement, evolutionary disparity. Izvleček Različne oblike gibalne koordinacije omo- gočajo učinkovito usvajanje gibalnega zna- nja, s katerim mladi bogatijo svoj prosti čas v obdobju življenja. Prav tako velja, da pri usvajanju gibalne tehnike hkrati usvajamo gibalno koordinacijo. Gibalna koordina- cija ima pozitiven vpliv tudi na nekatere perceptivne in kognitivne sposobnosti. Pri šolski športni vzgoji bi moral biti večji poudarek na razvoju in merjenju gibalne koordinacije. Smiselno je meriti dominan- tni tip gibalne koordinacije, ki je del gibal- nega znanja in se manifestira s pomočjo drugih gibalnih sposobnosti. Hkrati je ta najmočneje zastopana pri vsebinah špor- tne vzgoje, zato jo je najlažje nadzorovati in izmeriti. Ta dejstva nas usmerjajo k dru- gačnemu pristopu pri merjenju gibalne ko- ordinacije pri šolski športni vzgoji, namreč stopnjo razvitosti gibalne koordinacije pri srednješolski populaciji lahko vrednotimo s stopnjo usvojenosti specifičnih gibalnih znanj. Spremljanje in preverjanje elemen- tov tovrstnega gibalnega znanja bi bilo v domeni učiteljev športne vzgoje, objektiv- nost njihovih ocen pa bi dodatno preverjali z nacionalnimi meritvami SLOfit. Ključne besede: srednja šola, dijaki, gibalna koordinacija, šolska športna vzgoja, merjenje, evolucijska neskladja. Lovro Beranič Razumevanje gibalne koordinacije pri športni vzgoji 6 Uvod Hipoteza o evolucijskem neskladju temelji na teoriji o prilagajanju na spreminjajoče se interakcije med geni in okoljem. Zara- di podedovanih genov je človek različno prilagojen na določene aktivnosti, hrano, podnebne razmere in druge dejavnike bivalnega okolja. Glede na geografske in kulturne značilnosti se človek bolj ali manj uspešno prilagaja spremembam v svojem okolju, predvsem na spremenjeno prehra- no, sedeči način življenja, premalo preži- vljanja prostega časa v naravi idr. Obstaja mnogo bolezni evolucijskega neskladja, ki spreminjajo delovanje človeškega telesa. Ob tem, ko kulturna evolucija spreminja prehrano ljudi in pripomore k življenjskim vzorcem z manj gibanja, se nekatere bole- zni neskladja (povišan tlak, diabetes tipa 2, infarkti idr.) pojavijo zaradi prekomernega uživanja maščob, ogljikovih hidratov, pre- malo telesne obremenitve in posledično premajhne energijske porabe glede na dnevni prehranski vnos idr. Prilagojeni smo recimo za telesno dejavnost, toda ali smo prilagojeni za prekomerno telesno dejav- nost. Znano je, da preveč teka ali drugih športnih dejavnosti lahko zniža plodnost pri ženskah. Prav tako ni povsem poja- snjeno, v kolikšni meri skrajni vzdržljivostni napori, kot so ultramaratoni, povečujejo tveganje za poškodbe in bolezni (Lieber- man, 2015). Prilagojenost človekovega telesa je lastnost, ki jo človek potrebuje, zlasti v urbanih okoljih, kjer ni potrebe po nenehnem prilagajanju okolju, ki nas je iz- oblikovalo v času evolucije (temperatura, prehrana, telesni napor idr.). Za dolgoročno ohranjanje zdravja se urbanemu človeku priporoča vsaj 45 minut telesne obremeni- tve 3-krat na teden (Ihan, 2023). „ Opredelitev človekove gibalne koordinacije Človekova gibalna koordinacija je sposob- nost usklajevanja posameznih gibov glede na čas, prostor in stopnjo naprezanja, po- meni, kako hitro lahko posameznik oblikuje določeno gibalno strukturo ter kako viso- ko popolnost njene izvedbe lahko razvije. Sposobnost koordinacije gibanja je tesno povezana z drugimi gibalnimi sposobnost- mi (hitra moč, gibljivost, hitrost, vzdržljivost v moči) in od njih odvisna. Temelji na učin- kovitosti kontrole gibanja, torej na funkci- onalni zmožnosti centralnega živčnega sistema, ki bolj ali manj učinkovito upravlja različne tipe lokomocije in optimizira ak- tivnost gibalnega aparata. Gre za to, kako stare nevronske mreže, ki predstavljajo že osvojene gibalne vzorce, uporabiti v usva- janju novih in neznanih gibalnih struktur. Človekovo gibalno koordinacijo pogojuje visoka stopnja plastičnosti živčnega siste- ma, ki omogoča adaptacijo, rekonstrukcijo in oblikovanje motoričnih programov (Gre- delj in drugi, 1975; Haag, 1995; povzeto po Kovač, 1999). V splošnem ločimo dva tipa koordinacije gibanja oziroma gibalnih teh- nik. Gre za specifično koordinacijo gibanja – tehnike gibanja, povezane z izbranim športom, in splošno koordinacijo gibanja – tehnike osnovnih gibalnih vzorcev in teh- nike raznovrstnih gibalnih struktur iz različ- nih športnih panog (Vujin, Erčulj in Remic, 2016; Škof, 2019). Haag (1995) pojmuje človekovo gibalno koordinacijo kot kompleks gibalnih spo- sobnosti, ki so po eni strani zelo tesno povezane s kondicijskimi sposobnostmi, po drugi pa z afektivnimi dimenzijami in dimenzijami inteligentnosti. Izjemno po- membni so še vizualna senzorna kapacite- ta, delovanje organa za ravnotežje in kine- stetične sposobnosti (Haag, 1995; povzeto po Kovač, 1999). Sem spadajo ravnotežje (statično/dinamično/drže), gibalno kom- binirane sposobnosti (praktična inteligen- tnost, senzomotorna inteligentnost, gibalni talent), veščine (koordinacija finih in velikih gibov, ravnotežje telesa, agilnost trupa, rit- mična adaptacija na glasbo, prilagoditev na gibanje drugih), sposobnost reakcije (ima štiri faze: sprejem informacij, razločevanje med njimi, priprava načrta akcije, motorič- ni odgovor). Faktor sposobnosti reakcije je povezan s kondicijskimi sposobnostmi, po- sebno s hitrostjo. Človekove koordinacijske sposobnosti prihajajo do izraza predvsem pri gibanjih, ki po svoji strukturi niso enostavna, kjer se pojavljajo zahteve po izvedbi gibanja z večjo hitrostjo, močjo ali natančnostjo v spremenjenih okoliščinah (Vujin, Erčulj in Remic, 2016). Ob klasifikaciji gibalne koordi- nacije, ki jo je podal Haag (1995), prevladu- jejo v sodobni literaturi naslednji tipi gibal- ne koordinacije (Jošt, Dežman in Pustovrh, 1992; Ušaj, 2003; Pavlovič, 2006; Vujin, Erčulj in Remic, 2016; Škof idr., 2019): – sposobnost hitrega opravljanja zaplete- nih in še ne naučenih gibalnih nalog, – sposobnost opravljanja ritmičnih gibal- nih nalog (primer v glasbenem ritmu), – sposobnost pravočasne izvedbe gibal- nih nalog (timing, primer je časovna usklajenost ali odziv na pričakovan dra- žljaj), – sposobnost reševanja gibalnih nalog z nedominantnimi okončinami (lateral- nost), – sposobnost usklajenega gibanja zgor- njih in spodnjih okončin, – sposobnost hitrega spreminjanja smeri gibanja (agilnost); pomembna je v vseh športnih igrah, – sposobnost natančnega zadevanja cilja in – sposobnost natančnega vodenja giba- nja. Pri razumevanju gibalne koordinacije mo- ramo opredeliti živčno-mišične povezave, ki topološko pogojujejo izražanje dolo- čenega tipa gibalne koordinacije. Avtorji sklepajo, da učinkovitost gibalne koordina- cije ni pogojena izključno z učinkovitostjo mehanizmov CŽS, ki so odgovorni za regu- lacijo gibanja, in od razvitosti gibalnih spo- sobnosti, ki omogočajo izvedbo gibanja, ampak prav tako od dejavnikov, ki negativ- športna vzgoja 7 no (zaviralno, inhibitorno) vplivajo na izva- janje gibanja. Gre za živčno-mišične pove- zave agonistov, sinergistov in antagonistov, vključenih v gibanju (Gredelj, 1975; Vujin, Erčulj in Remic, 2016 ). Vpliv sinergistov, ki gibanje podpirajo, in antagonistov, ki učin- kujejo zaviralno, je lahko pri posameznikih različno velik. V procesu gibalnega učenja dijaki osvajajo gibalno tehniko posamezne športne panoge, pri tem urijo živčno-mišič- ne povezane in pridobivajo gibalna znanja. Ker je gibalna koordinacija del gibalnega programa, so osvojena gibalna znanja, to- rej osvojena gibalna tehnika, hkrati poka- zatelj ravni osvojene gibalne koordinacije. Pri usvajanju gibalne tehnike in posredno gibalne koordinacije je treba izpostaviti kar se da optimalno izbrano metodično pot učenja gibalne tehnike, saj ta poteka v skla- du z zakonitostmi gibalnega učenja, napre- dek v gibalni koordinaciji pa zahteva hkrati tudi primeren razvoj preostalih gibalnih sposobnosti, ki pogojujejo učinkovito gi- balno koordinacijo, kot so gibljivost, moč in ravnotežje. V procesu športne vzgoje lahko športni pedagog ob spremljanju pridobi- vanja gibalnega znanja posredno vrednoti tudi dinamiko razvoja gibalne koordinacije. „ Posebnosti usvajanja gibalne koordinacije pri pouku športne vzgoje Gibalna koordinacija in gibalna tehnika športne panoge sta soodvisni. Pri usvajanju obeh veljajo zakonitosti gibalnega učenja, njuna učinkovitost izvedbe pa je odvisna od plastičnosti CŽS, od biomehanskih po- gojev izvajanja gibanja in od razvitosti dru- gih gibalnih sposobnosti, ki se vključujejo pri gibanju. Za učinkovito pridobivanje gi- balne tehnike in gibalne koordinacije je od- govorna človekova temeljna sposobnost gibalnega učenja, ki poteka v posame- znem starostnem obdobju z različno dina- miko in intenzivnostjo (Tancig, 1987; Horga, 1993). Velja, da se v zaporedju posameznih razvojnih obdobij vrstijo štiri glavna obdo- bja gibalnega razvoja, in sicer refleksno, ru- dimentarno, temeljno in športno gibalno obdobje (Gallahue, 1982; povzeto po Tan- cig, 1987). Najučinkoviteje poteka gibalno učenje in pridobivanje športnega znanja v človekovem najzgodnejšem obdobju (Tan- cig, 1987; Horga, 1993; Horvat, 1994; Pišot, 1997; Pišot in Planinšec, 2005), zato so vsa elementarna gibanja, kot so naravne obli- ke gibanja, ključna v zgodnjem starostnem obdobju. Pouk športne vzgoje ni zasnovan na načelih športnega treniranja, temveč moramo ob načelih postopne obremeni- tve in prehajanja od manj strukturiranih vsebin k bolj strukturiranim upoštevati tudi pedagoška in vzgojna načela, sem spada tudi individualizacija in diferenciacija pou- ka. Za uresničevanje gibalnih zahtev v po- sameznem starostnem obdobju mora izva- janje športne vzgoje potekati kontinuirano, z dovolj veliko gostoto in obremenitvijo vadbe. Resnici na ljubo je pri gibalno naj- šibkejših dijakih preveč pogosto izogibanje udeležbe pri šolski športni vzgoji, velikokrat tudi brez ustreznega opravičila. Pri športno usmerjeni populaciji je zaradi gostote športne vadbe v športnih klubih aktivacija pretoka živčnih impulzov v aktiv- nih kinetičnih sklopih mnogo intenzivnejša kot pri preostali populaciji otrok in mladih, starih med 6 in 19 let, kjer je šolska športna vzgoja v glavnem edina redna sistematič- na športna dejavnost (Nacionalni program športa, 2014–2023). Pri slednji je smiselno izmeriti z gibalnimi testi dominantne gi- balne vzorce, torej tiste, ki prevladujejo v vsebinah pouka športne vzgoje. Gre za prevladujoče živčno-mišične povezave, ki omogočajo razvoj gibalne koordinacije pri urah športne vzgoje. Dejstvo je, da je pri športno usmerjeni populaciji razvitost gi- balnih sposobnosti na mnogo višji ravni v primerjavi s šolsko populacijo, razlike med merjenci znotraj športne skupine pa so večinoma mnogo manjše glede na šolsko populacijo otrok in mladih. V okviru špor- tnega treninga lahko zaradi velike gostote vadbenih enot v časovni enoti razvijamo različne tipe gibalne koordinacije. Pri šolski populaciji otrok je smiselno izmeriti domi- nantni tip gibalne koordinacije, ki je del gi- balnega znanja in se manifestira s pomočjo preostalih gibalnih sposobnosti. Hkrati je ta najmočneje zastopana pri vsebinah špor- tne vzgoje, zato jo je najlažje nadzorovati in izmeriti. Ta dejstva nas usmerjajo k dru- gačnemu pristopu pri merjenju gibalne ko- ordinacije pri šolski športni vzgoji, namreč stopnjo razvitosti gibalne koordinacije pri srednješolski populaciji lahko vrednotimo s stopnjo usvojenosti specifičnih gibalnih znanj (Beranič, 2022). Šolskih športnih tekmovanj se praviloma udeležujejo dijaki in dijakinje, ki so športno aktivni v klubih, hkrati pa ni pravilnika, ki bi gibalno šibkejše dijake sistemsko spod- bujal in jim omogočil dopolnilni program športnih dejavnosti. Danes smo priča na- raščanju števila pogodb dijakov s poseb- nimi potrebami, ki omogočajo dijakom podaljšanje časa pisanja šolskih testov, učno šibkejši dijaki pa se lahko zatečejo tudi k dodatni učni pomoči bodisi v šoli ali zasebno doma. Upravičeno se sprašujemo, zakaj ni pravilnika, ki bi opredeljeval status gibalno šibkejšega dijaka. Sklepamo, da je slovenska družba žal premalo bogata, da bi lahko gibalno šibkejšim dijakom omogočila dodatne vadbene ure pri športni vzgoji v srednji šoli. V učnem načrtu športne vzgoje na gimna- zijah je zapisan cilj, da gre za harmoničen razvoj posameznika in za pridobljena špor- tna znanja, ki bodo temelj zdravemu nači- nu življenja v prihodnje. Ali se v pedagoški praksi ti cilji uresničujejo v potrebni meri? Športna vzgoja s tremi urami na teden, kar zaradi organizacijskih posebnosti pouka športne vzgoje mnogokrat pomeni le tri- krat po 30 minut učinkovite vadbe, žal ne more uresničevati zapisanih ciljev učnega načrta. V procesu gibalnega učenja, kjer gre za usvajanje in izpopolnjevanje dolo- čenih gibalnih tehnik, je potrebno veliko število ponovitev gibalnih vzorcev. Dina- mika učenja, usvajanja in izpopolnjevanja gibalnih vzorcev je različna pri vsakem posamezniku. Tudi na stopnji gibalne av- tomatizacije lahko gibalno tehniko izvaja- mo v različni hitrosti, z različno amplitudo gibanja, ob različnem impulzu sile in z raz- lično močjo. Takšno gibalno znanje lahko dosežejo le gibalno najbolj nadarjeni dijaki in dijakinje. Gibalna tehnika, ki je osvojena na visoki ravni, zahteva prav tako primerno razvito gibalno koordinacijo, hkrati pa se z usvajanjem gibalne tehnike razvija tudi gibalna koordinacija. Gibalno koordinacijo lahko razvijamo prav tako s sredstvi, kjer ne gre za neposredno usvajanje posamezne gibalne tehnike športne panoge, in sicer z naravnimi oblikami gibanja, z elementarni- mi igrami (lovljenja, štafetne igre, tekalne igre, borilne igre, igre odzivnosti), z rekvi- ziti (kolebnice, klopi, obroči, ovire, različne žoge, koordinacijska lestev), z elementi atle- tike (atletska abeceda, tehnika teka in njune modifikacije), s spretnostnimi poligoni in drugim (Pistotnik, 2003; Ušaj, 2003; Trninič, 2006; Vujin, Erčulj in Remic, 2016; Škof idr., 2019). Dijaki, ki pridejo v srednjo šolo brez primer- no usvojenega gibalnega znanja in razvitih gibalnih sposobnosti, kamor spada tudi gibalna koordinacija, bodo v sedanjih po- gojih izvajanja športne vzgoje v srednji šoli, kjer gre velikokrat žal samo za trikrat po 30 8 minut učinkovite vadbe, zelo težko nado- mestili zamujeno. Na žalost je teh dijakov vsako leto več. Gibalna nedejavnost izven rednih ur športne vzgoje, pasiven odnos in premajhna motivacija za športno dejavno- stjo so vzrok, da se v okviru razpoložljivega časa športne vzgoje v šoli ne morejo raz- vijati osnovne gibalne sposobnosti v po- trebni meri, kar velja prav tako za gibalno koordinacijo. „ Razprava Koordinacija usklajenega gibanja z rokami in nogami je zagotovo dominantna gibalna koordinacija pri šolski športni vzgoji (Bera- nič, 2022). Tovrstna gibalna koordinacija bi morala biti standard gibalnega znanja pri športni vzgoji in temeljni kriterij, s ka- terim bi preverjali gibalno koordinacijo od začetka osnovne do konca srednje šole. Sem zagotovo spadajo elementi atletike (ritmična in aritmična hopsanja in skipingi, zaporedni sonožni in enonožni poskoki), različni načini izvajana poskokov s koleb- nico, vodenje košarkarske žoge z menjavo smeri, ritma in roke vodenja, kontinuiran tek, sprint, temeljna gibalna tehnika špor- tnih iger, kot so košarka, odbojka, nogomet in rokomet, igre z loparji, različne zvrsti ple- sa. Spremljanje in preverjanje elementov takšnega gibalnega znanja bi bilo v dome- ni učiteljev športne vzgoje, objektivnost njihovih ocen pa bi dodatno preverjali z nacionalnimi meritvami, kot je SLOfit. Šol- ska športna vzgoja bi se morala vsebinsko nadgrajevati v celotnem obdobju osnovne in srednje šole. Ta nedorečenost se kaže v nezadovoljivem gibalnem znanju in gi- balnih spretnostih v srednji šoli. Oblikuje se negativna povratna zanka, kar pomeni, manj je gibalnega napora v okviru družin- ske vzgoje v najmlajšem starostnem obdo- bju, manjša je lahko tudi motivacija in manj je osvojenega gibalnega znanja v osnovni in pozneje srednji šoli. O gibalni koordinaci- ji imamo premalo vhodnih informacij, da bi lahko strokovno in znanstveno pogloblje- no sklepali o razvitosti in bodočih trendih te gibalne sposobnosti pri šoloobvezni po- pulaciji otrok in mladine v Sloveniji. Temu primerno ne moremo razumeti pomena gibalne koordinacije celostno, torej na otrokovi (mladostnikovi) biološki oziroma telesni ravni in posledično ne na njegovem duševnem in socialnem področju. Analiza podatkov meritev v okviru SLOfit ne daje prav nobene informacije o gibalni koordi- naciji. „ Sklep Obdobje po drugi svetovni vojni je zaradi dviga življenjske ravni zagotovo prelomno, hkrati pa je z vidika evolucijskega neskladja postopno pripomoglo k številnim bole- znim sodobnega časa. Človekov telesni ustroj se je oblikoval skozi zelo dolgo ča- sovno obdobje evolucije. Ob dejstvu, da je življenje danes stresno, smo prav tako pri- ča prevelikemu vnosu ogljikovih hidratov, nezdravemu prehranjevanju in premajhni telesni obremenitvi, vse to ima negativen odtis na človekovo biološko podstat. Dana- šnja družba, temelječa na kar se da hitrem pretoku informacij, internetu stvari in na- sploh informacijski podpori v vseh oblikah in procesih dela, spodbuja mlade k sedeče- mu načinu življenja. Strokovnjaki Laborato- rija za diagnostiko telesnega in gibalnega razvoja na Fakulteti za šport v Ljubljani opozarjajo, da bo v primeru neustreznega odziva institucij »covidna« generacija otrok obsojena na slabšo učno uspešnost, na ve- čjo obolevnost za kroničnimi nenalezljivimi boleznimi, na nižjo kakovost življenja in na delovno neučinkovitost, s čimer bo sloven- ska družba gospodarsko nekonkurenčna naslednja desetletja, krajša pa bo lahko tudi življenjska doba teh generacij (Jurak idr., 2021). Odgovorno lahko domnevamo, da šolska športna vzgoja v slovenski srednji šoli ne zadovoljuje potreb sodobnega časa. Po- trebne so korenite spremembe in zasuk v novo smer. Učni načrt za športno vzgojo na gimnazijah je bil celovito prenovljen leta 2008, star je torej 15 let. Smisel kakovo- stnega izobraževanja je, da se nova znanja in spoznanja sproti implementirajo v peda- goško delo. Težišče in osrednje izhodišče razprave o kakovostnem izvajanju špor- tne vzgoje mora izhajati iz strokovne ravni študija na Fakulteti za šport v Ljubljani in na znanju, pridobljenem med študijem. V predmetniku študija na FŠ so enakovredno zastopane družboslovna, naravoslovna in humanistična področja, gre za znanje raz- ličnih disciplin, pridobljenih z znanstvenimi metodami, kar podkrepi naravno potrebo športnih pedagogov za posredovanjem strokovnih informacij v neposrednem pe- dagoškem delu. Pogoji, ki ne omogočajo podajanja učne snovi na sodoben način v polni meri, vplivajo negativno na delo športnega učitelja. Sem spadajo tudi uči- teljeve strokovne ambicije. Pogoji dela mnogokrat potiskajo v ozadje omenjena dejstva. Učitelj športne vzgoje, ki ne more strokovno uresničevati svojega poslanstva s sodobnimi pedagoškimi sredstvi, prej ali slej zaide v takšno ali drugačno protislovje in pravzaprav v zanj nerešljivo situacijo. Pri vrednotenju in oblikovanju ravni učnih na- črtov in kakovosti izvajanja športne vzgoje v slovenski šoli moramo biti bolj pozorni in usmerjeni v delo športnih pedagogov in v doseganje dejanskega športnega znanja šoloobveznih otrok in mladine. Podatkovna baza SLOfit potrebuje nadgradnjo v skladu s potrebami časa, kjer smo priča spreme- njenim življenjskim navadam, spremenje- nim morfološkim značilnostim ter gibalnim in funkcionalnim sposobnostim današnjih športna vzgoja 9 in prihodnjih šoloobveznih otrok in mla- dih. Povečanje števila ur športne vzgoje ob nespremenjenih oblikah preživljanja prostega časa in vrednotenju telesne obre- menitve nasploh, kjer gre za pomanjkanje tako športno-gibalnih kot tudi prostoča- snih dejavnosti v naravi, ne bo spremenilo motivacije učencev in dijakov in njihovega odnosa do športne vzgoje v šoli. Sodobna, tržno naravnana družba spodbuja učenje in pridobivanje teoretičnega znanja v šoli, medtem ko vrednotenje športnega znanja pri mladih nima enake veljave. Menimo, da je pri učencih in dijakih pri- dobivanje gibalne koordinacije izjemno pomembno, saj posredno pripomore k učinkovitejšemu gibalnemu znanju, s tem k bogatejšemu koriščenju prostega časa v ži- vljenju nasploh. Zato je gibalni koordinaciji treba nameniti večji poudarek. V tovrstnih strokovnih razpravah je posebej zaposta- vljeno dejstvo, da z razvojem gibalne koor- dinacije vplivamo na celo vrsto kognitivnih in perceptivnih funkcij. Gre za človekove čustvene lastnosti in njegovo inteligen- tnost, izjemno pomembne so tudi vizualna senzorna sposobnost, delovanje organa za ravnotežje in kinestetične sposobnosti (Ismail, 1976; Haag, 1995). Pomembno je razumevanje morebitnih negativnih po- sledic evolucijskega neskladja (prehrana, pomanjkanje gibanja, intenzivna uporaba informacijsko-komunikacijskih tehnologij in drugo) na gibalno koordinacijo bodočih rodov otrok in mladih v Sloveniji. Mogoče bi morali predrugačiti predmet športna vzgoja podobno, kot je zasnovan predmet likovna vzgoja. Pri tem bi ločili praktičen in teoretičen del predmeta športna vzgoja. Slednji bi se medpredmetno povezoval z drugimi predmetnimi področji, kot so bio- logija, psihologija, sociologija, fizika, filozo- fija. Dijaki bi, med drugim, pridobili znanje in razumevanje pomena vsakodnevnih gibalnih obremenitev za človeka, kar je ob premajhnem preživljanju prostega časa v naravi danes še posebej pomembno. Kot primer navajamo, da je pri seminarskih na- logah na splošni maturi pri predmetih Filo- zofija in Sociologija izbrana tematika Druž- ba in šport. Praktičen del tako zasnovane športne vzgoje pa bi seveda v celoti izhajal iz pridobivanja gibalnega znanja ter razvoja gibalnih in funkcionalnih sposobnosti. Oba dela bi se ločeno ovrednotila in na kon- cu združila v skupno oceno. Menimo, da športna vzgoja v slovenski srednji šoli po- trebuje sodoben pogled, novo vizijo, ki bo ob upoštevanju vsakodnevnih življenjskih navad danes in tudi v prihodnje pripomo- gla k premoščanju evolucijskega neskladja v korist zdravega razvoja in življenja otrok in mladih. „ Literatura 1. Beranič, L. (2022). Merjenje gibalne koordina- cije pri športni vzgoji. Ljubljana, Revija Šport, Letnik LXX, 1–2, Fakulteta za šport. 2. Gallahue, D. L. (1982) Understanding motor development in children. New York: J. Wiley and Sons. 3. Gredelj, M., Metikoš, D., Hošek, A. in Momi- rovič, K., (1975). Model hierarhijske strukture motoričnih sposobnosti. Zagreb: Kineziolo- gija 5 (1–2), 7–81. 4. Haag, H. (1995). Age dependent deve- lopment of motor ability and improvement of skill. V: Physical Education and Sports of Children and Youth, Bratislava: 330–335. 5. Horga, S. (1993). Psihologija sporta. Zagreb: Fakultet za fizičku kulturo. 6. Horvat, L. (1994). Motorični in kognitivni razvoj v starostnem obdobju med 6. in 19. letom. V: Cankar, A. Kovač M. (Ur.). Cilji šolske športne vzgoje – uvodna izhodišča (str. 23–30). Ljubljana: Zavod za šolstvo in šport. 7. Ihan, A. (2023). Ekvilibristi. Dnevnik Delo, Priloga, 21. 7. 2023. Izdaja Delo Časopisno za- ložniško podjetje, d. o. o. Likozarjeva 1, 1000 Ljubljana. 8. Ismail, A. H. (1976). Povezanost izmedju ko- gnitivnih, motoričkih in konativnih karakteri- stik. Kineziologija, 6 (1–2), 47–58. 9. Jošt, B., Dežman, B. in Pustovrh, J. (1992). Vre- dnotenje modela uspešnosti v posameznih športnih panogah na podlagi ekspertnega modeliranja. Ljubljana: Univerza v Ljubljani. Fakulteta za šport v Ljubljani, Inštitut za ki- neziologijo. 10. Jurak, G., Starc, G., Strel, J., Kovač, M., Lesko- šek, B. in Sorić, M. (2021). ŠVK 2021 – Poroči- lo o telesnem in gibalnem razvoju otrok in mladine v šolskem letu 2020/21. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, Laboratorij za diagnostiko telesnega in gibalnega razvoja. Zavod FITLAB. Ljubljana, Fakulteta za šport, Inštitut za kineziologijo. 11. Kovač, M. (1999). Analiza povezav med ne- katerimi gibalnimi sposobnostmi in fluidno inteligentnostjo učenk, starih od 10 do 18 let. Doktorska disertacija, Ljubljana: Fakulteta za šport. 12. Lieberman E. D. (2015). The story of the human body, Evolution, Health, and Disease. Prevedla Špela Vodopivec,. 1. natis, Ljubljana: UMco 2015. Zbirka Preobrazba. 13. Pavlovič, M. (2006). Košarka. Teorija in meto- dika treniranja. Ljubljana: Bonus Pavlovič. 14. Pistotnik, B. (2003). Osnove gibanja: gibalne sposobnosti in osnovna sredstva za njihov razvoj v športni praksi. Ljubljana: Fakulteta za šport. 15. Pišot, R. in Planinšec, J. (2005). Struktura mo- torike v zgodnjem otroštvu: motorične sposob- nosti v zgodnjem otroštvu v interakciji z ostalimi dimenzijami psihosomatičnega statusa otroka. Koper: Založba Annales, Univerza na Primor- skem, Znanstveno-raziskovalno središče, In- štitut za kineziološke raziskave. 16. Pišot, R. (1997). Model gibalnega prostora šestinpolletnih otrok pred parcializacijo morfo- loških značilnosti in po njej. Doktorska diserta- cija, Ljubljana: Fakulteta za šport. 17. Škof, B., Ausersperger, I., Drakslar, J., Fajon, M., Kaluža, T., Kevo, V., Rotovnik Kozjek, N., Lipo- všek, S., Sobočan, G. in Šibila, M. (2019). Načr- tovanje športne forme. Univerza v Ljubljani. Fakulteta za šport. 18. Tancig, S. (1987). Izbrana poglavja iz psiholo- gije telesne vzgoje in športa. Ljubljana: Fakulte- ta za telesno kulturo. 19. Trninič, S. (2006). Selekcija, priprema i vođe- nje košarkaša i momčadi. Zagreb: Vitka – Marko. 20. Ušaj, A. (2003). Kratek pregled osnov špor- tnega treniranja. Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za šport. 21. Vujin, S., Erčulj, F. in Remic, P . (2016). Sodobni koncepti v kondicijski pripravi mladih ko- šarkarjev. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport. dr. Lovro Beranič, svetnik Grajena 66, Ptuj, Gimnazija Ptuj, lovroberanic088@gmail.com