ANNALES 3/'93 OCENE IN POROČILA / RECENSIONI E RELAZIONI monopol nad slovenskim narodnim vprašanjem ter tako "razbiti rdeči obroč slovenskih občin" okoli Trsta". Nestor revije je postal Schiffrer, ki se je v zadnji fazi svojega življenja posvetil raziskovanju in divulgaciji vpra­ šanja o genezi fašizma, "nacionalni" Trst pa se mu je zahvalil z bombnim atentatom. Kljub drugačnemu pristopu k vprašanju je revija Trie- ste "kazala veliko nerazumevanje samega bistva sloven­ skega narodnega vprašanja" (str. 140) in ni bistveno posegla v krajevne narodnostne razmere. Okoliške leve uprave so se postopoma krhale in leta 1965 je Slovenec Hreščak vstopil v tržaški občinski odbor. Vendar: "Slo­ venci se kot deklarirana nacionalna skupina nikdar niso smeli polnopravno vključiti v tržaško civilno družbo. Mesto ni postalo dvojezično, ustrezne interakcije med različnima kulturama nikdar ni bilo..." (str.141). Tej oceni gre dodati kvečjemu pripombo, da je ta komponenta tržaške Krščanske demokracije v času nje­ nega viška, od Belcija do Zanettija, vendarle naredila nekaj pozitivnih korakov, med katerimi je vredna omem­ be vsaj organizacija mednarodne konference o manj­ šinah leta 1974 v Trstu ter odprtje vrat tržaške umobol­ nice Basagli. Do pravega, bistvenega premika znotraj tržaške ita­ lijanske kulture na področju narodnostnih odnosov pride šele z nastankom in razvojem tržaške historiografske šole. E.Collotti je ovrgel teorijo "legalne rezistence" ko­ laboracionistov in ovrednotil slovenski antifašizem. G. Miccoli je osvetlil vlogo cerkve. Druge bistvene pris­ pevke so dali E.Apih, T.Sala, E.Maserati, nato G.Valdevit, R. Pupo, M. Cattaruzza in drugi. Nastop te nove šole so verjetno pospešili nekateri družbeni premiki: enciklika Magistra vitae in Janez XXIII, ustanovitev avtonomne Dežele, prestrukturacija tržaš­ kega gospodarstva in še vedno endemično protisloven- stvo, ki "je rastlo iz klasičnih oblik rasizma " (str. 149). Inštitut za odporništvo, ki ga je leta 1953 ustanovil Miani, se je leta 1968 preimenoval v Istituto regionale per la storia del movimento di liberazione nel Friuli Venezia Giulia in s to jasno fiziognomijo deluje dalje. Zadnje obdobje, po zatonu italijanskega čudeža, je potekalo v znamenju Osima, ki je omogočil nastanek Liste za Trst in ponovno oživitev stare tržaške nacionalis­ tične in avtonomistične politične tendence. Tržaško ita- lijanstvo se je spet zaprlo v imaginarno trdnjavo in z razpadom Jugoslavije je tudi mit o odprti meji začel izgubljati svoj blesk. A tu gremo že preko meje, ki si jo je zastavil avtor; meje, ki sovpada z novim genera­ cijskim premikom in globoko preobrazbo krajevne ita­ lijanske politične strukture kot odmev vsedržavnih meta­ morfoz. Zaključek Kot je bilo že naglašeno na začetku tega pregleda vsebine, je Gombačevo delo doslej najbolj temeljit prikaz geneze in razvoja avtoidentifikacijskih mitov tržaškega meščanstva ter njegovega zgodovinopisja kot enega bi­ stvenih mehanizmov transmisije dominantne ideologije. V tem smislu je knjiga nepogrešljiv pripomoček za vsakogar, ki želi poglobiti zgodovinsko identiteto Trsta, temeljna orientacija v raznoliki in težko pregledni pro­ dukciji na to temo, odlično izhodišče za vsakogar, ki se namerava podati v analizo tržaške nacionalnodruž- bene strukture, instrument za razumevanje včerajšnjih, današnjih in verjetno tudi jutrišnjih družbeno-nacional- nih pojavov in premikov v tržaški družbi. Dodatno korist bodo imeli od knjige Slovenci v Italiji, ker bodo lahko našli v njej važen prispevek k analizi vzporedne, zrcalne slike slovenskega političnega in zgo­ dovinopisnega razvoja in s tem dragoceno orodje pri graditvi lastne zavesti. Posebno stimulativna je avtorjeva ocena, da tržaško zgodovinopisje še vedno čaka na veliko revizijo (str.74). "Velika obveza historiografije. Definiranje vloge tržaš­ kega meščanstva" nastopa celo kot naslov poglavja (II. 6 .) . Avor v bistvu razvije pravi program dela za vse, ki jim je nakazani problem pri srcu. "Na vprašanje, zakaj se je nacionalizem prav v teh krajih razvil v tako ekstrem­ nih okvirih, še vedno nimamo kompleksnega odgovora, tudi zato ne, ker do današnjih dni pogrešamo kom­ pleksno zgodovino tržaškega meščanstva od iredentizma naprej, ki bi dejansko raziskala motive in opisala: a) integracijo med politično in gospodarsko elito Trsta, b) odnos med razvitimi in nerazvitimi območji, c) pristanek na municipalizem širokih slojev tržaškega prebivalstva, č) dominacijo ene kulture in enega jezika nad drugače govorečimi someščani." (str.106) K metodloški strukturi knjige bi lahko dodali še nekaj obrobnih pripomb; tako na primer, da bi konzultacija glavnih bibliografskih seznamov bila lažja, če bi bila navedena dela urejena po abecednem vrstnem redu. Neobvezna, a zanimiva bi bila tudi uporaba kakega drugega "zunanjega" gledanja na tržaški primer s strani tujih raziskovalcev, kakršna je na primer analiza J.B. Durosella. A to so malenkosti. Delo ostaja dragocen večplastni intelektualni zemljevid tržaške identitete, njenih korenin in prozivodov na področju zgodovine. Pavel Stranj Almerigo Apollonio: AUTUNNO ISTRIANO. La rivolta di Pirano del 1894 e i dilemmi delLirredentismo. Ed. Italo Svevo, Trieste, 1992, pag. 92. E' apparso nel 1992 per i tipi delle Edizioni Italo Svevo di Trieste un volumetto dal titolo "Autunno is- 3 8 0 ANNALES 3/'93 OCENE IN POROČIIA / RECENSION! E RELAZIONI triano" la rivolta di Pirano del 1894 e i dilemmi deli' irredentismo. L'autore, Almerigo Apollonio, è un cittadino origi­ nario di Pirano, che come cultore di storia patria col­ labora con l'lstituto Régionale per la cultura Istriana. Come ben evidenzia il sottotitolo, quest'opera tratta un preciso awenimento della storia della cittadina is­ triana sulla base di estese ed accurate ricerche archivis- tiche in cui l'autore ha prodigato di certo molto tempo e molto entusiasmo. Nell'ottobre 1894, nell'arco di una settimana maturo ed ebbe il suo epilogo un movimento popolare di insubordinazione all'autoritá austríaca, motivato dalla sostituzione della tabella indicatrice dell'edificio del tri­ bunale con un'altra bilingue: quindi in italiano esloveno. La presenza di insegne bilingui era prassi amministrativa frequente nell'lmpero Austro-Ungarico che compren- deva nei suoi territori díeci nazionalitá distinte, ma non sempre le "tabelle" erano ben accette, a tale proposito l'autore (pag.53) ricorda analoghe agitazioni accadute a Zagabria e a Praga, che mettono in luce da una parte l'acuta sensibilité di questi popoli, dall'altra gli effetti destabilizzanti a livello político di questi fenomeni. Dopo una breve premessa, l'Apollonio nei primi capitoli offre una descrizione sintética della struttura política dell'lmpero Austro-Ungarico e un'analisi dei criteri e dei meccanismi della rappresentatività a livello centrale (Parlamento) e a livello locale (Diete e Consiglio comu- nale). Egli cerca un legame tra il fattore étnico e quello economicoculturale per spiegare la prevalenza dell' ele­ mento italiano tra gli eletti, senza purtroppo evidenziare che il criterio censuario adottato fino ad allora premiava quei gruppi che da piú tempo si erano insediati in città ed avevano percio potuto accumulare risorse sia ma­ teriali che culturali. Viene discusso il ruolo delle elites cittadine in un momento di instabilité económica e si mette in luce l'ambiguitá del loro comportamento. II quadro della situazione politica del 1894 viene complétate con alcuni cenni alia politica di Francesco Crispí (capo del governo italiano in quegli anni), alia Tríplice Alleanza e al fenómeno irredentista considérate dadiversi punti prospettici: nellastoriografia irredentista, negli schieramenti politici italiani e imperiali, nella po­ litica del Crispí. Le azioni irrédentiste (stampe, discorsi, riunioni) sono descritte nella loro sostanza e nella per- cezione che ne avevano la Polizia e gli stessi irredentisti. L'autore poi guarda alia situazione di diritto e di fatto delle nazionalitá nell'lmpero Austro-Ungarico: vi è uno scarto tra la perfetta equivalenza delle nazionalitá prevista dalla Costituzione e la realtá dominata dalla etnia tedesca. A questo proposito non bisogna dimen- ticare il sentimente di supériorité tedesco, la diffidenza verso i popoli "senza storia", l'idea ottocentesca di "pro- gresso" e le scelte della Chiesa Cattolica che si con- cretizzano nelle iniziative del clero "slavofilo". Nei capitolo IV Apollonio ricostruisce la "rivoluzione" dei piranesi, nei suo svolgersi giorno per giorno e per- sonaggio per personaggio, sulla scorta dei verbali dei processi e dei molti carteggi che seguono. In concreto awiene un episodio di resistenza all'autoritá con danni a edifici pubblici e privati, ma senza fatti cruenti, che si conclude con una festa popolare, mangiando e beven- do a spese dei maggiorenti della citté. II capitolo che segue tenta un'analisi dei fatti, ma si ferma al dilemma: azione spontanea del popolo, o azione ispirata dagli irredentisti? I verbali dei processi mostrano l'ostinata ricerca di un complotto sulle basi di esili tracce: chi ha pagato da bere alia gioventíi di Pirano, che nor­ malmente non aveva quattrini in tasca? Chi ha dato loro l'idea di assaltare la cantina dei due religiosi con­ siderad slavofili e di far correré le botti per le strade di Pirano? Sarebbe facile imputare il tutto all'ozio do- menicale e alie relative bevute in osteria. Ma l'autore crede di individuare un ¡ntervento della media borghesia politicizzata che riuscî a spingere i ceti inferiori all'azione di massa e non volle riconoscere poi le conseguenze del suo stesso operato. Pero questo popolino riusd a imporsi all'autorité, ai maggiorenti e agí di testa propria cogliendo l'occasione per un'azione chiaramente in- timidatoria sui grossi possidenti. Forse chi aveva aizzato il popolo aveva scordato che esistevano delle forme di organizzazione elementare spontanea, le "compag­ nie" , che riunivano persone della stessa été e dello stesso mestiere , che facevano capo a determínate oste- rie. Ma le "compagnie" erano anche organizzazioni mo- bili che abbandonavano l'angolo usuale per creare un' unité spontanea di gruppi popolari che poteva diventare poderosa e trovare al momento i propri capi naturali. Alla fine la famigerata tabella fu installata manu mili­ tari, e la popolazione accolse con manifestazioni di lutto la conclusione della vicenda. Le autorité imperiali riuscirono comunque a mostrare la loro "enérgica" rea- zione comminando pene severe (fino a 2 anni di carcere duro) ad una decina di uomini che si erano distinti per la balordaggine del loro comportamento. L'autore ha poi ricostruito le ripercussioni degli av- venimenti di Pirano sulle relazioni diplomatiche entro la Tríplice Alleanza, scoprendo che al di lé delle ter- giversazioni e delle strumentalizzazioni sia da parte degli italofili che dagli slavofili, la rivolta contro le tabelle produsse un ripensamento político e la sospensione del decreto che le aveva prodotte per tutti i centri plurilingui, meno Pirano stessa dove si doveva ristabilire Ruhe und Ordnung. Anche gli ambienti irredentisti entrarono in agitazione per i fatti di Pirano, che trovarono un'eco ridondante nella stampa italiana. Ma al di lé di riunioni progettate e mai tenute e di scambi di auspici, nulla di sostanziale awenne. Anche i moderati della société Dante Alighieri, davanti alie pressioni di Francesco Crispí e al contrallo 381 ANNALES 3/'93 OCENE IN POROČILA / RECENSIONI E RELAZIONI prefettizio, smussarono il tono delle loro orazioni e tutti ben presto dimenticarono 1'atto di rivolta contro le "tabelle" . Non i piranesi pero, che al tempo dell'infanzia deli' autore, la rievocavano ancora come un grande atto rivoluzionario che aveva scosso I'orgoglio di quella cit- tadina. L'Apollonio chiude il lavoro riportando un intervento del glottologo goriziano Isaia Graziadio Ascoli sul pro­ blema dei nazionalismi in Europa. Nel 1895 egli pre- sento alcune idee fortemente innovative che furono pero trascurate e lasciate cadere. Spiace che I'autore non abbia approfondito questo tema, che resta centrale per la regione istriana. Sarebbe stato importante vedere messe a confronto la dottrina francese della nazionalita come comunita politica e la dottrina tedesca della na­ zionalita come comunita etnica. La prima accezione, nata dalla Rivoluzione Francese vede la nazione come I'insieme degli individui che quotidianamente accettano di aderire ad un patto civile; la seconda accezione vede nel la Volksnation una entita prepolitica, che pre­ vale sulle scelte individuali. Ma se quella antica de- finizione puo offrire ancora una chiave interpretativa, si puo dire che la "nazione dei cittadini" ha radici etniche e culturali che alimentano regole di convivenza solidale. Quando le istituzioni pubbliche non funzionano, la so- lidarieta civile si indebolisce e si rafforza il localismo, ossia la riduzione del vincolo di cittadinanza ad ap- partenenze ristrette, talvolta rivendicate come identita etniche esclusive e orgogliose. Angelo Ciuffardi Paolo Parovel: L'lDENTlTA CANCELLATA. Eugenio Parovel Editore, Trst 1985, str.230 Avtor v uvodu svojega dela, ki je dodobra razburkal tržaško javnost, pravi : "Edinstven primer v zgodovini Evrope velik del prebivalstva današnjih provinc Trsta, Gorice, Trbiža pa tudi Istranov v Italiji nima svojega pravega priimka, pogosto tudi ne svojega lastnega imena, ampak ima izmišljena druga imena in priimke, ki so bili vsiljeni od nacional fašizma. Med leti 1919-45, torej v obdobju vsega šestindvajse­ tih let, so bili na tem območju, kjer se srečujejo neo- latinski, slovanski in germanski elementi,izbrisana stolet­ ja in stoletja večnacionalne identitete, oblikovane s svo­ bodnim in naravnim odnosom med različnimi narodi. V svoji esencialni surovosti je bilo to politično delo tako učinkovito, da je izbrisalo lastne sledi iz osebnega, družinskega in družbenega spomina žrtev. Po nekaj de­ setletjih se novi naraščaji ne spominajo teh sledi, stari pa kažejo, da so jih že pozabili. Paolo Parovel, ki priznava, da tudi sam spada v navedeno kategorijo ljudi, je znan tržaški publicist, obe­ nem pa je tudi osnovalec in iniciator gibanja in liste "Mitteleuropa", pa je z delom šokiral tržaške nacionaliste. Ti so knjigo pričakali na nož, saj jim je neizpodbitno dokazal, da se kljub gorečemu poveličevanju italijanstva pretaka po njihovih žilah slovanska, židovska in nemška kri. Kljub temu, da je bilo soočenje s tem dejstvom za te moderne janičarje neprijetno, je resnica neizbežna. Delo je bilo tudi zaušnica Trstu, ki se je skozi zgodovino ponašal kot kozmopolitski prostor in kjer je prihajalo do sinteze različnih kultur in etnosov. Danes pa to staro mesto gradi svoj "image" na nacionalizmu in ob­ čutku ogroženosti od svojega naravnega zaledja, iz ka­ terega je vseskozi črpalo demografske potenciale. Knjiga je poleg uvoda, v katerem avtor zgodovinsko opiše razmere, ki so pripeljale do tako imenovane "et­ nične melioracije" Julijske krajine, polna kompletnih sez­ namov (prek 5000) poitalijančenih priimkov, imen in toponomastičnih imen, obenem pa je v njej precej do­ kumentov in uradnih razglasov. Parovel tudi pravi, da ni mogel najti vseh dekretov in dokumentov za obmo-čje Istre in Reke, kar niti ne preseneča, saj je marsikdo imel tehtne razloge, da jih je skril globoko v italijanske državne arhive. V uvodu je predstavljen zgodovinsko političen pregled ozemlja, ki se z italijansko aneksijo preimenuje v Julijsko krajino. Na tem ozemlju je živelo okrog milijon ljudi in avstrijsko štetje je kljub temu, da je za nacionalno opredelitev uporabilo službeni namesto materni jezik, naštelo okoli 51 % Slovanov in le 38% Italijanov. Medtem ko so bili Slovani naseljeni skoraj po celotnem ozemlju, so bili Italijani koncentrirani v večjih urbanih obalnih središčih. Italija je z okupacijo teh ozemelj po prvi svetovni vojni na deklarativni ravni sicer Slovencem obljubila vse pra-vice in polno zaščito, vendar se obljub ni držala niti pred nastopom fašizma. Začne poitalijančevanje toponimov, imen in priim­ kov, vzporedno pa poteka premeščanje slovenskih in hrvaških uslužbencev v Italijo. Prihajalo je tudi do ad­ ministrativnega omejevanja uporabe slovenskega in hr­ vaškega jezika. Po letu 1920 se mehkemu omejevanju pravic pridruži fašistično nasilje, ki se začne s požigom Narodnega doma v Trstu, nadaljuje pa z uničevanjem šol ter kulturnih in političnih središč Slovanov. Ko pa fašisti s pohodom na Rim prevzamejo oblast, se prepove slovenski jezik v javnih uradih in celo v zasebnih pogovorih. Do leta 1927 zaprejo vse slovenske in hrvaške šole, razpustijo vsa slovenska društva in prepovejo ves slo­ venski tisk. Istočasno se začne množično poitalijančevanje, ki je svoje delovanje argumentiralo z dejstvom, da gre za območje rimske Italije. V skladu s to ideologijo so izvirni toponimi seveda latinski, ki so bili kasneje podvrženi 382