-*?    132    ¦*-
Na nove maše dan.
(Sličica. — Napisal josip Bekš.)
^flsl^ 'mSS ° so ™e^ Martinov gospod zapeti novo mašo, so postavili vaški >||Sp===iSl^ fantje tam za župniščem celo vrsto malih in velikih topičev. ==|p ~X7 f Šerjakova Barba, tista, ki je imela skoraj vsako vaško gospo-|&|fe j\^ 2 dinjo na svoji strani, je postavila prav pred pokopališkim zidom *~~~~j            =¦ šotor, pod katerim je razstavila vsakovrstno drago  in nič-
U|fi§fi|lf|i^ vredno robo; postavila se je na sredo šotora, uprla roki v ' ' ^^ bok ter zrla škodoželjno na nasprotno stran, kjer so se zbirali ljudje okrog ravno takega šotora ter mešetarili s starim Primožkom, ki je imel na razpolago dokaj več blaga in drobiža, kakor ona.
,,Človek bi ne verjel, kakšni so ti ljudje. Prav v tej-le vasi, kjer bodo danes prvič maševali Škofljančev gospod, sem bila rojena, krščena pred oltarjem svetega Lenarta — pa se mi postavi  tisti Primož,  ki je  prišel —
Bog ve odkod — prav pred nos------------Nežka, Lenica — oh, saj pravim,
ali sta res tudi vedve tako neumni; saj imam jaz ravno take robce, če ne boljših, saj se pri meni dobč ravno taki prstani, še bolj na debelo pozla-čeni, kakor pri Primožu, ki samo slepari. Jemnasta, kako ste čudni, sosede smo si, pa dajeta zaslužka drugim."
Tako je jadikovala Barba in se jezila nad svojima prijateljicama in Primožkom, ki ji bo snedel ves zaslužek.
V zvoniku so pa zapeli zvonovi tako milo in v srce segajoče, da s& je stari berao Urh, ki je bil slep na desno oko in je imel pohabljeno levo nogo, nemudoma odkril in pričel z veselim delom rožnega venca. Z levim očesom pa je škilil prav lokavo na Barbo, h kateri se je slednjič vendar-le zateklo nekaj ženic, in na navidezno postrežljivega in prijaznega Primožka, katera oba sta obračala pozornost največ nase.
Ta-le Urh je bil sicer star, pohabljen, usmiljenja vreden, pa po vasi nič kaj priljubljen; imel je baje malce predolge prste. Ljudje mu niso nič prav zaupali, le logarjev dijak in gospod kapelan sta ga imela rada. Ljudem se je sicer nekam čudno zdelo, kako se morejo pečati tako učeni gospodje s takim človekom, ki ne zna brati ne pisati, ki je na eno oko slep, pa ki je poleg svoje nadložnosti cel6 nepošten, a gospod kapelan in logarjev, ki je študiral menda cel6 na Dunaju, sta ga imela rada. Urh je bil zgovoren človek, mož starega prepričanja — ljudska sodba mu je bila deveta briga in zato se je mogel prikupiti samo takim ljudem, ki so videli nekaj več kakor prvo novo mašo v vasi.
Mlaji pred cerkvijo so se na lahno zibali, raz zvonik pa je plapolalo dvoje mogočnih zastav v pozdrav srečnemu novomašniku. Za župniščera pa so se veselili fantje, mladi in čili, ter pridno nabijali pripravljene topiče.
Nad vasico in njenimi prebivalci, dobrimi in slabimi, pa se je godilo tisti trenutek nekaj velikega, nekaj slovesnega. Zdelo se je, da je vstal med njimi drugi Jozue, ki je bil zaukazal solncu,  naj obstane,  naj se i ono od-
-*2    133    m-
počije od trudnega hoda, naj se i ono naslaja nad srečo in zadovoljnostjo novomašnika in njegovih starišev.
Tajinstven mir je zavladal v prirodi, ti dobri ljudje so skoro pozabili, da živ6 na zemlji, proti nebu je vzkipevala vroča molitev. V molitvi so bili vsi vaščani edini, v molitvi niso poznali nevoščljivosti, nad njimi je plavala takrat ljubezen in spremljala jo je udanost.
In solnce se je zazdelo nepremično, ljudje so postali bratje.
Mali raznoglasni čvetero-zvonček je zazvenel na rahlo iz cerkvice, z zvonika je zabrnel parkrat veliki zvon, za župniščem je počilo — ljudje pa so si trkali na prsi z novomašnikom: Gospod nisem vreden . . . Oh, še posebej njegov srečni oče, njegova radosti omatnljena mati!
To je bil velik trenutek, važen trenutek, pomenljiv trenutek . . .
Sveto opravilo je bilo končano. Ljudje so se usuli iz cerkve, kakor čebele \z panja. Bili so veselih src, ene duše in istih misli.
Berač Urh je imel solzne oči . . . čutil je v sebi mnogo, mnogo . . . in molil je goreče iz srca. V obrabljeni klobuk so mu padali vinarji nje-govih sovaščanov — prijateljev.
Barba in Primožek pa sta vzklikala med množico kupovalcev in kupovalk: BKaj hočemo, vsi raoramo živeti — vsi smo ljudje." — — Solnce je nada-ljevalo svoj tir čez vesoljni nebesni svod. Martinov gospod pa so bili tisti dan najsrečnejši človek v vasi.