Slavistična prepletanja 3 Urednika Gjoko Nikolovski Natalija Ulčnik Julij 2022 Naslov Slavistična prepletanja 3 Title Slavic Intertwining 3 Uredika Gjoko Nikolovski Editors (Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta) Natalija Ulčnik (Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta) Recenzija Mihaela Koletnik Review (Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta) Biljana Mirchevska-Bosheva (Univerza Sv. Cirila in Metoda v Skopju, Filološka fakulteta Blažeta Koneskega) Lektoriranje Natalija Ulčnik, Gjoko Nikolovski (slovenščina), Vanessa Walsh Language editing (angleščina) Tehnična urednika Jan Perša Technical editors (Univerza v Mariboru, Univerzitetna založba) Gjoko Nikolovski (Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta) Oblikovanje ovitka Jan Perša Cover designers (Univerza v Mariboru, Univerzitetna založba) Gjoko Nikolovski (Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta) Grafika na ovitku Cover graphics Zemljevid Slovanov avtorja Jovana Draškovića, 2021 Grafične priloge Graphics material Avtorice in avtorji prispevkov, urednik in urednica, 2022 Založnik Univerza v Mariboru, Univerzitetna založba Publihed by Slomškov trg 15, 2000 Maribor, Slovenija https://press.um.si, zalozba@um.si Izdajatelj Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta Issued by Koroška cesta 160, 2000 Maribor, Slovenija https://www.ff.um.si, ff@um.si Izdaja Edition Prva izdaja Vrsta publikacija Publication type E-knjiga Dostopno na Available at https://press.um.si/index.php/ump/catalog/book/668 Izdano Published Maribor, Slovenija, julij 2022 © Univerza v Mariboru, Univerzitetna založba University of Maribor, University Press Besedilo / Text © avtorji in Nikolovski, Ulčnik, 2022 To delo je objavljeno pod licenco Creative Commons Priznanje avtorstva 4.0 Mednarodna. / This work is licensed under the Creative Commons At ribution 4.0 International License. Uporabnikom je dovoljeno tako nekomercialno kot tudi komercialno reproduciranje, distribuiranje, dajanje v najem, javna priobčitev in predelava avtorskega dela, pod pogojem, da navedejo avtorja izvirnega dela. / This license al ows reusers to distribute, remix, adapt, and build upon the material in any medium or format, so long as at ribution is given to the creator. The license al ows for commercial use. Vsa gradiva tretjih oseb v tej knjigi so objavljena pod licenco Creative Commons, razen če to ni navedeno drugače. Če želite ponovno uporabiti gradivo tretjih oseb, ki ni zajeto v licenci Creative Commons, boste morali pridobiti dovoljenje neposredno od imetnika avtorskih pravic. / Any third-party material in this book is published under the book’s Creative Commons licence unless indicated otherwise in the credit line to the material. If you would like to reuse any third-party material not covered by the book’s Creative Commons licence, you wil need to obtain permission directly from the copyright holder. https://creativecommons.org/licenses/by/4.0/ CIP - Kataložni zapis o publikaciji Univerzitetna knjižnica Maribor 811.16(0.034.2) SLAVISTIČNA prepletanja 3 [Elektronski vir] / Gjoko Nikolovski, Natalija Ulčnik, urednika. - 1. izd. - E-knjiga. - Maribor : Univerza v Mariboru, Univerzitetna založba, 2022 Način dostopa (URL): https://press.um.si/index.php/ump/catalog/book/668 ISBN 978-961-286-610-5 (brezplačna) doi: 10.18690/um.ff.6.2022 COBISS.SI-ID 113824515 ISBN 978-961-286-610-5 (pdf) DOI https://doi.org/10.18690/um.ff.6.2022 Cena Price Brezplačni izvod Odgovorna oseba založnika prof. dr. Zdravko Kačič, For publisher rektor Univerze v Mariboru Citiranje Nikolovski, G., Ulčnik, N. (ur.). (2022). Slavistična prepletanja 3. Attribution Maribor: Univerzitetna založba. doi: 10.18690/um.ff.6.2022 SLAVISTIČNA PREPLETANJA 3 G. Nikolovski in N. Ulčnik (ur.) Kazalo METODOLOŠKI PRISTOPI V SLAVISTIKI 1 Analogija in metodologija jezikoslovnega raziskovanja Analogy and Methodology of Linguistic Research 3 Alenka Šivic-Dular Južnoslovanski jeziki v kontekstu balkanske in srednjeevropske jezikovne zveze: teoretično-metodološki premisleki South Slavic Languages in the Context of the Balkan and Central European Convergence 35 Areas: Theoretical and Methodological Considerations Matej Šekli Методологические аспекты исследования предстандартных письменных языков (в контексте концепции Православной Славии) Methodological Aspects of the Research of Prestandard Literary Languages (Based on the 57 Slavia Orthodoxa Theory) Anna Kretschmer Македонскиот јазик наспрема бугарскиот и српскиот во делата на Реџиналд де Бреј и Хорас Лант Macedonian Language versus Bulgarian and Serbian in Macedonian Grammars by 73 Reginald De Bray and Horace Lunt Александра Ѓуркова Jezik Legende o sv. Teofilu u dva hrvatskoglagoljska zbornika The Language of the Legend of Saint Theophilus in two Croatian Glagolitic Miscel anies 89 Tanja Kuštović SLOVANSKA LEKSIKA V STIKU 107 Phytonomastic ‟Images” of Serbian and Other (South-)Slavic Names for the Species Aconitum napellus Fitonimski ‟portreti” srpskih i (južno-)slovenskih onima za biljnu vrstu Aconitum 109 napellus Maja Kalezić ii KAZALO. Досадашњи домети лингвистичке славистике у проучавању миконима (назива гљива) Previous Achievements of Linguistic Slavic Studies in the Research of Mushroom Names 127 Јелена Јанковић Ukrajinski onimi u južnoslavenskim jezicima: prijedlozi za standardizaciju Ukrainian Onyms in South Slavic Languages: Proposals for Standardization 145 Ljudmila Vasiljeva O adaptacji morfologicznej najnowszych zapożyczeń w języku polskim i słoweńskim The Morphological Adaptation of New Loanwords in Polish and Slovenian Languages 161 Anna Stefan A regional Dictionary as a Source in Research into the Dynamics of Linguistic Changes Słownik regionalny jako źródło do badań dynamiki zmian językowych 177 Błażej Osowski Slovenski in makedonski jezik v leksikografski perspektivi Slovene and Macedonian Languages in A Lexicographic Perspective 189 Gjoko Nikolovski SLOVENSKA LEKSIKA 209 Kolokacijska analiza izbranega moško- in ženskospolskega para Collocational Analysis of a Selected Masculine-Feminine Pair of Personal Nouns 211 Irena Stramljič Breznik Feminativi v tretji izdaji Slovarja slovenskega knjižnega jezika in v Sprotnem slovarju slovenskega jezika Feminatives in the third edition of the Dictionary of the Slovenian Literary Language 237 and in the Growing Dictionary of the Slovenian Language Tjaša Markežič Priložnostne tvorjenke kot odraz dobe koronavirusa Ad-hoc Formations as a Reflection of the Coronavirus Era 253 Ines Voršič Besedje v pridigah Jožefa Horvata Lexical Features in the Sermons of Jožef Horvat 267 Nina Horvat ANALOGIJA IN METODOLOGIJA JEZIKOSLOVNEGA RAZISKOVANJA ALENKA ŠIVIC-DULAR Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Ljubljana, Slovenija, alenka.sivic@guest.arnes.si Sinopsis Jedro članka predstavlja obravnava t. i. kategorialne analogije, ki temelji na gradivu slovanskega glagola in izhaja iz nedoločniške klasifikacije glagola. Na podlagi slovanskih parnih glagolskih dvojnic (tj. variantnih dvojnic), ki se v svojih leksičnih in gramatičnih pomenih prekrivajo, se ugotavlja, da so nastale s prehodom (preskokom) iz nižje glagolske vrste v višjo, izofunkcijsko (tj. iz I. vrste → II. in/ali III. vrsto; iz II. vrste → III. vrsto). Sodeč po smeri poteka je najverjetnejši vzrok analogne spremembe različna produktivnost glagolskih oblik po Ključne besede: vrstah, tj. nižja produktivnost izhodiščnih dvojnic in višja analogija, produktivnost ciljnih dvojnic. Pri morfološkem prestrukturiranju glagol, besedotvorje, (tj. prehodu med glagolskimi vrstami) ciljna dvojnica prevzame slovanski jeziki, tudi prozodične in morfološke lastnosti ciljne glagolske vrste. diahronija DOI https://doi.org/10.18690/um.ff.6.2022.1 ISBN 978-961-286-610-5 ANALOGY AND METHODOLOGY OF LINGUISTIC RESEARCH ALENKA ŠIVIC-DULAR University of Ljubljana, Faculty of Arts, Ljubljana, Slovenia, alenka.sivic@guest.arnes.si Abstract This article focuses on categorial analogy, which is based on Slavic verb material and proceeds from infinitive verb classes. Based on Slavic paired verbal doublets (or doublet variants), which overlap in terms of their lexical and grammatical meanings, it has been established that they were created through a transition (or shift) from a lower verb class to a higher or isofunctional class (i.e., class I → class II and/or III; class II → class III). Judging from the direction of this process, the most likely cause of the analogous change is the different productivity of verb forms by class (i.e., lower productivity of the source Keywords: analogy, variants and higher productivity of the target variants). In verb, morphological restructuring (i.e., the transition between verb word formation, classes), the target variant also adopts the prosodic and Slavic languages, diachrony morphological characteristics of the target verb class. https://doi.org/10.18690/um.ff.6.2022.1 DOI 978-961-286-610-5 ISBN A. Šivic-Dular: Analogija in metodologija jezikoslovnega raziskovanja 5, La langue est une robe couverte de rapiéçages faits avec sa propre étof e. Ferdinand de Saussure 1 Uvod v tematiko1 Indoevropsko jezikoslovje je proti koncu 18. stol. nastalo na domnevi o skupnem izvoru jezikov, ki jo je prvi izrazil angleški pravnik in orientalist William Jones. Iz podobnosti besedišča in oblikoslovja v sanskrtu, grščini in latinščini je pravilno sklepal, da morajo imeti skupno izhodišče. V kratkem so se primerjalne raziskave jezikov razmahnile v samostojno znanstveno področje, imenovano primerjalno jezikoslovje po primerjanju podobnega jezikovnega gradiva jezikov kot osrednji (in hkrati začetniški) metodi. Ta je omogočila evidentiranje tistega jezikovnega gradiva, ki je bilo v jezikih enako (ali podobno) oziroma prepoznano kot izvorno skupno. Iz primerjalnega jezikoslovja so izšle znanstvene usmeritve, ki z novimi poudarki in metodami prinašajo čedalje podrobnejšo in zanesljivejšo predstavo o pojavu in genezi indoevropske jezikovne družine, o spremenljivih zgodovinskih danostih (prostorskih, [relativno]kronoloških, kulturoloških itd.). Nazadnje so se diahroni indoevropeistični raziskovalni vidiki širili tudi k sinhronim in panhronim (strukturalističnim, generativnim, tipološkim, fenomenološkim itd.) vprašanjem jezika. Za metodološki preboj so v drugi polovici 19. stoletja poskrbeli t. i. mladogramatiki, ko so začeli sistematično preučevati odraze glasov v zgodovinskih pisnih virih in empirično utemeljevati razvojni potek glasov vsakega jezika skozi čas (tj. zgodovinsko fonetiko). In prav spoznanje, da etimološko sorodno ni samo to, kar je glasovno enako (podobno), ampak tudi tisto, kar se kot glasovno izvorno enako dokazuje s pravili glasovnega razvoja tudi za predzgodovinsko dobo, je omogočilo glasovno-oblikovno rekonstrukcijo približkov prajezikovnih oblik oziroma katere koli jezikovne razvojne stopnje na diahroni razvojni osi. Mladogramatiki so formulirali dva dejavnika, ki povzročata jezikovno spreminjanje, in sicer (1) zakon glasovnega razvoja in (2) analogijo. Prvi dejavnik – fonološki in diahroni po naravi – v jedro postavlja glasovne spremembe, ki naj ne bi poznale izjem in so deduktivno preverljive. Drugi dejavnik – nefonološki in sinhroni po naravi – pa deluje kot 1 Članek izhaja iz korpusa glagolov v slovanskih etimoloških in opisnih slovarjih, dopolnjenega z zgledi za preverjanje glagolske prehodnosti, ki se v slovarskih geslih nedosledno opredeljuje. Nadalje se priteguje aktualna primerjalno-zgodovinska literatura (besedotvorje, etimologija, analogija itd.). 6 SLAVISTIČNA PREPLETANJA 3. protiutež spreminjanju, ker z razvojem porušena razmerja med jezikovnimi sestavinami (npr. morfemi, leksemi) asociativno povezuje in besedotvorno- oblikoslovno izravnava (nivelira) po modelih danega jezika. Znanstvena univerzalnost obeh dejavnikov razvoja ni bila nikoli spodbijana, čeprav je analogija zaradi vpetosti v zapletenejša razmerja med jezikovnimi prvinami z več ravnmi ostala v senci zakona glasovnega razvoja. Po dobrih dvesto letih se včasih morda zdi, da je primerjalno-zgodovinsko jezikoslovje že vse preučilo in odgovorilo na ključna jezikoslovna vprašanja geneze indoevropskih jezikov. Vtis krepi dejstvo, da so iz njega izšle tudi znanstvene raziskave, ki so se teoretično in metodološko preusmerjale bolj v sinhrone vidike jezika (jezikov), čeprav takšna širitev in poglobitev jezikoslovja nedvomno koristi tudi poglobitvi diahronega raziskovanja. Preostro in kratkovidno preusmerjanje pozornosti sodobnega (slavističnega) univerzitetnega kurikuluma od diahronije v sinhronijo zaradi večje »uporabnosti« pri študiju sodobnih jezikov pa je dvorezen meč, saj zmanjšuje razumevanje jezikovnih oblik in struktur, ki so v sodobnem jeziku prisotne, čeprav izvirajo iz daljne preteklosti. V tem članku bi se rada posvetila zanimivemu neopaženemu pojavu analogije, ki v novi luči osvetljuje njeno izjemno vlogo za strukturo jezikov. 2 Analogija in njen obseg Jezikoslovni obseg, vsebino in funkcijo analogije odražajo opisi in definicije. Izraz (in pojem) je nastal v grškem filozofskem in filološkem izročilu; že vsaj sredi 4. stol. pr. n. št. je postalo sporno, ali je jezikovno danost bolje pojasnjevati s pomočjo pravilnosti (analogije) ali nepravilnosti (anomalije) (Crystal 1993: 404), jezikoslovno pomembno pa je postalo v 1. stol. pr. n. št. v Rimu, ko se je med analogisti in anomalisti vnela polemika o naravi jezika. Analogisti iz aleksandrijske šole so prevzeli Aristotelov jezikovni nauk, po katerem jezik sestavljajo besedne kategorije, ki se med seboj ujemajo, in oblikoslovni vzorci (analogija). 2 Anomalisti pa so se navezovali na neoplatonsko pergamsko šolo, poudarjajoč, da je živ jezik spontan in da so mu lastne jezikovne nepravilnosti (tj. odkloni) v oblikoslovju in besedotvorju (anomalija). 3 2 Gr. ἀναλογία, tvorjenka iz pridevnika ἀνά-λογος 'primeren, soglasen, sorazmeren, skladen', etimološko pomeni 'pravo razmerje, skladnost, soglasje, sorazmerje'. 3 Gr. ἀνωμαλία, tvorjenka iz pridevnika ἀνώμᾰλος 'neraven, hrapav, neenak, raznovrsen', etimološko pomeni 'neravnota, hrapavost, neenakost, raznovrstnost, nepravilnost'. A. Šivic-Dular: Analogija in metodologija jezikoslovnega raziskovanja 7, Jezikoslovne pojme in kategorije prinaša slovnica De lingua latina (okr. leta 47–43 pr. n. št.) rimskega učenjaka Marka Terencija Varona (Ahačič 2003: 97–111). Analogijo (lat. ratiō prō-portiō)4 je opisal kot proporcionalno (somerno) razmerje med jezikovnimi oblikami (členi, alogoni). Temeljno razmerje je po njegovem tisto s štirimi členi, ki so razvrščeni v po dva para, poleg tega pa obstajajo tudi razmerja s po večjim številom analogonov, ki so si v drugačnem (npr. križnem) razmerju: vodoravno (križno) razmerje pri pridevniku tvorijo skloni: albus – albī – albō, alba – albae, album – albī – albō, navpičnega (križnega) pa spoli: albus – alba – album). 5 Analogija temelji na nepokvarjeni in neodvisni naravi besed – ne pa na njihovi nevešči rabi (ususu), ki izhaja iz človekove volje (tj. »nadetja imen stvarem«) – in na lastnostih besed (tj. njihovem pregibanju) ali pa na obojem skupaj. Analogija ni mogoča pri besedah brez ustreznic ali besedah, kjer »razmerje (ratiō) ni takšno, kakor bi moralo biti«, mogoča pa je, če stvari obstajajo, se uporabljajo in pregibajo v skladu z naravo (Ahačič 2003: 97–108). Varon navaja tudi naslednje štiri vrste rabe besed: (a) starinsko rabo (tj. besede, ki niso več v rabi ali ne zvenijo sodobno), (b) sodobno rabo, (c) ne-rabo (tj. besede, ki so po analogiji mogoče in pravilne, a se ne uporabljajo), (č) mešano rabo (Ahačič 2003: 108–111). 6 Mladogramatične teoretične poglede je v 23 poglavjih večkrat ponatisnjenih Prinzipien der Sprachgeschichte (1880) predstavil Hermann Paul. Peto poglavje je posvečeno analogiji (Paul 1920: 106–120); šteje jo za duševno pogojen pojav, saj da se besede že na duševni ravni razvrščajo v skupine, ki se delno glasovno in/ali pomensko ujemajo in niso ločene, temveč se med seboj križajo. Paul govori o skupinah dveh vrst: (a) o snovni skupini (nem. stof liche Gruppe) in (b) o oblikovni skupini (nem. formale Gruppe). Skupino (a) sestavljajo npr. vsi skloni posameznega samostalnika oziroma paradigmatske oblike posameznega glagola in se naprej deli na prekrivajoče se podskupine (npr. vse končnice vsakega samostalnika po slovničnih številih ali sklonih; besedni pari tipa Vater – Muter, alt – neu ( jung), sterben – Tod, bin – ist – war itd.). Oblikovne skupine (b) pa imenuje skupaj npr. vsa nomina actionis, komparative, glagole v vseh prvih osebah itd. z manjšimi podskupinami (npr. vse sedanjiške prve osebe v indikativu, konjunktivu itd.), ki so bolj ali manj trdno povezane. Vendar pa je funkcionalnega in glasovnega ujemanja v oblikovnih 4 Lat. ratiō prō-portiō (< prō portiōne) 'sorazmerje (sorazmernost), somerje (somernost), proporcionalnost, proporčnost' je prevod gr. ἀναλογία 'nalika, analogija' (Wiesthaler 2005: 295). 5 Varonovi oznaki »vodoravno (križno)« za sklonske oblike in »navpično (križno)« za spolske oblike se danes predstavljata obrnjeno (tj. spolske oblike kot vodoravne (križne) in sklonske oblike kot navpične (križne)). 6 V Varonovem času so bile star(insk)e oblike (tj. prvotno stanje) cenjena dragocenost, vrednota (analogija), odmik od njih pa anomalija. 8 SLAVISTIČNA PREPLETANJA 3. skupinah precej manj kot v snovnih. In tudi, oblikovna skupina se vseskozi križa s snovno. V skupine so vključene ne samo posamezne besede, ampak tudi analogna razmerja med njimi, tako da nastajajo proporcialne skupine in proporcionalne izravnave. Podlaga za izravnavo je pomensko ujemanje med snovnimi in oblikovnimi elementi, ki ga zato imenujemo snovno-oblikovne proporcionalne skupine (s kompleksnimi razmerji), po katerih se reproducirajo analogne tvorjenke (nem. Analogiebildung) po ustreznih proporcionalnih enačbah (Paul 1920: 106–120). Razmerje med (izhodiščnimi in analognimi) sopomenskimi tvorjenkami vidi Paul kot proces, v katerem druga izpodriva prvo, saj ni mogoče, da bi izhodiščna kar »zbledela« (nem. verblassen) in bi analogna napredovala brez ovir (Paul 1920: 116). Na razvoj (spreminjanje) jezika pa gotovo vplivajo bolj proporcionalne skupine z več in pogostejšimi analognimi tvorjenkami. O analogiji je predaval tudi Ferdinand de Saussure in še danes so moderni teoretični pogledi objavljeni v znamenitem Cours de linguistique générale (1916). 7 De Saussure individualnim glasovnim spremembam, ki nastajajo v govorici (franc. langage, nem. Sprechen) in povzročajo motnje, pripisuje veliko vlogo pri razvoju jezika, vendar pa šele takrat, ko v jezik (franc. langue, nem. Sprache) prodrejo že kot prekvašena manjšina. Analogija naj bi bila duševni in slovnični pojav, oblike z glasovnimi spremembami pa po/v obstoječih vzorcih podane kot proporcionalna razmerja. Analogne oblike se tvorijo po pravilih in skladno z enim ali več vzorci (npr. Imn. m spola se v nemščini ravna ali po vzorcu Kranz – Kränze ali po vzorcu Tag – Tage), najpogosteje oblikoslovnimi in/ali besedotvornimi, vendar pa ni predvidljivo, v katere vzorce se bodo analogne tvorjenke uvrstile in koliko se bodo razširile. Kot pogoj za nastanek analogije poleg izbranega vzorca (modela, proporcionalne enačbe) postavlja de Saussure še tri udeležence v enačbi, in sicer: prvi udeleženec je fonetično osnovna oz. etimološka oblika (lat. honō s), drugi udeleženec je fonetično konkurenčna oz. stranska oblika (lat. honō r), tretji udeleženec je kolektivna oz. povezovalna oblika (lat. honō r em). Analogni razvoj v proporcionalni enačbi honō r – honō r em : ōrāto r – ōrātō r em (neujemalni člen, izravnan po vzorcu) ← honō s – honō r em : ōrāto r – ōrātō r em (proporcionalno razmerje med izhodiščnim parom in vzorcem) ← * honō s – honō s em (izhodiščni par). Osnovna in konkurenčna oblika soobstajata vzporedno, sta pomensko in slovnično prekrivni, a sta po de Saussurju kljub 7 V prispevku uporabljam nemški prevod Grundfragen der allgemeinen Sprachwissenschaft (de Saussure 1967). Vanj sta v III. del (Diahrono jezikoslovje) uvrščeni poglavji 4. Analogija in 5. Analogija in razvoj (skupaj str. 192–207). A. Šivic-Dular: Analogija in metodologija jezikoslovnega raziskovanja 9, navidezni preoblikovanosti neodvisni, ker da izrinjenje osnovne oblike iz vzorca v sistemu ničesar ne spreminja. Iz tega de Saussure ugotavlja, da proces analogije ne vnaša nobene spremembe, ker tega ni v njeni naravi. Pač pa analogne tvorjenke, ki pred tem niso obstajale, krepijo produktivnost besedotvornih vzorcev, v katere se vključujejo (npr. povečanje števila nemških manjšalnic s pripono - chen), tudi zaradi težnje, da prej samo potencialne tvorjenke postajajo realne (de Saussure 1967: 192– 201). V poglavju Analogie und Entwicklung pa je de Saussure podal poglobljeno in daljnosežno mnenje o jezikovnozgodovinski vlogi analogije. V njej ne vidi več antične »falsche Analogie«, tudi ne samo (glasovnega) izravnavanja morfemov, temveč ji zaradi nenehnega preoblikovanja v jeziku pripisuje celo pomembnejšo vlogo kot zakonu glasovnega razvoja. Analogija deluje tudi konservativno – ne samo takrat, kadar inovativne oblike tvori iz starega jezikovnega gradiva, ampak tudi takrat, kadar starih oblik ne spreminja (torej kadar jezik prenavlja in kadar ga samo ohranja). Zato ima analogija enak mehanizem, kot je mehanizem človeškega govora (de Saussure 1967: 201–207). Jerzy Kuryłowicz se je kot historični jezikoslovec in izvedenec za indoevropsko oblikoslovje dobro zavedal, da je analogijo težko zanesljivo napovedovati, mogoče pa jo je spremljati prek jeziko(slo)vnih pojavov. V letih 1945–1949 je formuliral šest zakonov pojavljanja morfološke analogije (Kuryłowicz 1947: 17–34), 8 analogijo pa je kasneje upošteval tudi v primerjalni slovnici, npr. pri razlagi izvora ie. apofonije (Mańczak 1980: 283–288). 9 Njegove zakone sestavlja šest stavčno izraženih trditev, ki izhajajo iz kategorialnih dejstev, določajo smer poteka morfološke analogije in prispevajo k osvetljevanju narave pojava (v zgodovinskem jezikoslovju so še danes pomembno raziskovalno vodilo): 1. zakon: Dvodelni morfem prevzame vlogo enodelnega (tj. sestavljeni marker [ima pripono/končnico in premeno v osnovi, npr. nem. Bäume] nadomesti izofunkcijskega, ki ni sestavljen [obsega samo pripono/končnico, npr. pričakovano Baume]). 8 Francosko formulirani zakoni na več mestih otežujejo njihovo pojmovno nedvoumnost, kar se posredno kaže tudi v prevodih (Hock 1986: 210–229; Wikipedia: Jerzy Kuryłowicz). Za čim zvestejšo pojmovno interpretacijo zakonov se v prispevku izhaja iz kombinacije francoske in poljske različice besedila (Mańczak 1980; Sobotka 2016: 27), a se opira tudi na druge prevode ali dopolnila. 9 Prim. npr. Kuryłowicz 1960, 1964. 10 SLAVISTIČNA PREPLETANJA 3. 2. zakon: Analogija deluje v smeri: temeljna (izhodiščna) oblika ( forme de fondation) → tvorjena oblika ( forme fondée). 3. zakon: Struktura, ki sestoji iz konstitutivnega člena ( membre constitutif) in podrejenega člena ( membre subordoné), tvori podlago ( forme fondement)10 za izolirani, a izofunkcijski člen (prim. stfranc. paradigmatski obliki 1mn. lev-ons in 2ed. liev-es → franc. lèv-es [= analogni]). 4. zakon: Kadar je zaradi morfološkega preoblikovanja kaka oblika podvržena diferenciaciji, tedaj nova (analogna) oblika prevzame prvotno vlogo/pomen (tj. temeljne oblike), stara oblika pa drugotno (tj. tvorjene oblike) (prim. angl. mn. brethren : mn. brothers [analogna]). 11 5. zakon: Jezik zaradi uvedbe osrednje razlike opusti manj osrednjo (obrobno). 6. zakon: Prvi in drugi izraz v proporcu pripadata različnima sistemoma: prvi posnemovanemu govoru ( parler imité), drugi pa posnemajočemu ( parler imitant). Witold Mańczak, učenec J. Kuryłowicza, se je na profesorjeve zakone morfološke analogije odzval polemično in predlagal naslednjih pet tendenc morfološke analogije:12 1. tendenca: Daljše besede se navadno preoblikujejo po modelu krajših, ne pa obrnjeno. 2. tendenca: Premena v korenu se pogosteje odstranjuje kot uvaja na novo. 3. tendenca: Daljša pregibna oblika se navadno preoblikuje po krajši. 10 V oklepaju ga Hock dopolnjuje z angl. pivot 'os' za označevanje tistega dela besedne sestavine, ki se v paradigmi kot nova podstava posploši in v svojstvu analogne nadomesti starejšo izofunkcijsko podstavo v delu paradigmatskih oblik. 11 Stara in nova (analogna) dvojnica se pomensko razcepita, tako da nova dvojnica prevzame vrednost množinske oblike, stara in neproduktivna dvojnica pa drugotni pomen. 12 Glede na to, da se je Mańczak k analogiji vračal tudi kasneje, se omenjajo tudi drugi njegovi zakoni/tendence. Prim. naslednje štiri, ki jih navaja Hock: Indikativne oblike pogosteje vplivajo na druge naklone (= 6.) in sedanjiške oblike pogosteje vplivajo na ostale časovne oblike (= 7.) kot obrnjeno; če se leksikalno podobna zemljepisna in občna imena ne pregibajo enako, se razlike kažejo kot arhaizmi v lokalnih sklonih in kot inovacije v nelokalnih (= 8.); če na zemljepisno ime analogno vpliva druga oblika iste paradigme, se to začne in je pogosteje v lokalnih sklonih kot v nelokalnih (= 9.). Prim. še naslednje štiri, oprte na statistiko, ki jih navaja Sobotka (2016): 1. število izofunkcijskih morfemov se pogosteje zmanjšuje kot povečuje (psl. Dmn. *- omъ, *- emъ, *- amъ → polj. - om); 2. morfeme/krajše besede/besede se pogosteje nadomeščajo z morfemi/daljšimi besedami/besednimi skupinami kot obratno (stpolj. najdować → polj. znajdować); 3. morfemi/krajše besede/besede skupine se pogosteje ohranjajo kot morfemi/daljše besede/besedne skupine, poleg tega pogosteje ohranjajo arhaični značaj in vplivajo na preoblikovanje drugih (npr. Omn. polj. słowami in słowy [k: słowo] poleg polj. słówkami [k: słówko]); 4. oblike s pogostejšo rabo se bolje ohranjajo od oblik z redkejšo rabo (npr. velelnik jeździj 'jezdi' namesto polj. jeźdź [ jeźdźić]). A. Šivic-Dular: Analogija in metodologija jezikoslovnega raziskovanja 11, 4. tendenca: Ničte končnice se pogosteje nadomeščajo s polnimi kot obrnjeno. 5. tendenca: Enozložne končnice se pogosteje nadomeščajo z večzložnimi kot obrnjeno. (Sobotka 2016: 27–28; Hock 1986: 229–234) Med indoevropeisti se je v novejšem času okrepilo zanimanje za jezikoslovne univerzalije, med temi tudi za splošna načela in za mehanizme analognega spreminjanja jezikov oziroma v jezikih. Ena težavnih točk je vprašanje o analogni spremembi kot jezikovnem dogodku: Se modifikacija oblikuje v postopnem procesu, ki se konča z nastankom nove, izofunkcijske oblike, kar se zdi logično in mogoče? Ali pa se analogna oblika pojavi kot na novo oblikovana celota? Tega vprašanja se v zanimivi razpravi loti Eugen Hill (2020: e39–e55); na gradivu germanskih in baltskih glagolskih paradigem je analitično dokazal, da oblikoslovna analogija ne more biti modifikacija starejših oblik v nove (analogne), temveč se starejše oblike v celoti nadomeščajo z novimi oblikami, ki so po že obstoječem modelu kot celota nastale popolnoma na novo (Hil 2020: e42)13 in nimajo jezikovne kontinuitete. To ugotovitev utemeljuje s tem, da se empirično lahko pojavljajo samo izhodiščne in ciljne oblike s po dvema morfemoma/markerjema (prim. stari pretekli deležnik m o lt-en → novi m e lt- ed), ne pa tudi teoretično sicer mogoči vmesni kombinaciji s po enim morfemom/markerjem (tj. + molt-ed ali + melt-en). 14 2.1 Ugotovitve Analogija od mladogramatikov velja za pomemben, psihološko utemeljen dejavnik jezikovnega razvoja, ki omogoča navzkrižno in večplastno povezovanje jezikovnega gradiva (besed, besednih oblik) po pomenski ali funkcijski podobnosti v asociativne mreže in jezikovne vzorce (modele). Analogija povzroča izrazite spremembe v slovničnem sistemu, s tem da »nepravilne« (nem. unregelmäßige) vzorce uravnava po »pravilnih« (nem. regelmäßige) (Crystal 1993: 330). S tem pa aktualizira vprašanje jezikovnega spreminjanja na morfološki ravnini in z drugega zornega kota, tj. »odstranjuje nepravilnosti«, ki so posledica spreminjanja na fonetični (fonološki) ravni. 13 »/…/ were replaced as wholes by forms created entirely anew on a preexisting model /…/« (Hil 2020: e42) 14 Jezikovni rezultat bi bil sicer pri obeh interpretacijah enak, vendar pa jezikovna dejstva manj podpirajo tezo o modifikaciji kot tezo o nadomeščanju (poleg tu navedenega ima še primere iz angleščine, grščine in latinščine, tudi samostalnike). 12 SLAVISTIČNA PREPLETANJA 3. Analogne spremembe deduktivno niso napovedljive, so pa modelno predvidljive. Zato imajo spremembe, ki se pojavljajo priložnostno, majhno število hkratnih pojavitev in niso modelno predvidljive, ne morejo biti analogne, temveč nastajajo drugače, npr. s kontaminacijo, perintegracijo, vzvratno izpeljavo, po ljudski etimologiji (Hock 1986: 189–204). Analogne spremembe pa, ki so vezane na morfemsko sestavo (nivelizacija) in temeljijo na jezikovnih modelih (proporčna razmerja), so predvidljive vsaj glede smeri analognega poteka (Hock 1986: 167–171, 171–178). Členi jezikovnega modela so v določenih razmerjih, ki jih ponazarjajo proporcionalne enačbe. Najpomembnejša med njimi je štiričlenska enačba tipa a : a' = b : x(b') (tj. z enakim razmerjem med analogonoma na desni in levi strani enačbe). Iz nje tvorjena obrazca ponazarjata smer poteka analogne spremembe: (a) obrazec a : a' → b : x(b') (tj. analogna izravnava poteka v smeri vzorčnega binoma na desni) in/ali (b) a' → x(b') (smer analognega razvoja izhodiščne oblike v ciljno), prim. medparadigmatski prenos končnic iz manj produktivne paradigme v produktivnejšo (npr. sanskrtski I/Tmn. n-osnov s končnicami starih o- in n-osnov (Hock 1986: 175). Morfološka analogija je vseprisoten dejavnik, ki z odpravljanjem sistemskih »nepravilnosti« v besedah in morfemih (tj. z niveliranjem), z nadomeščanjem neproduktivnih jezikovnih sestavin s produktivnimi ali/in z vključevanjem prevzetih besed v jezik skrbi tudi za sprotno prenavljanje jezikovnega sistema kot celote. Ker se sistemsko uravnavajo vsi morfemi, naj pojav ponazorim z nekaj tipičnimi zgledi po vrstah morfemov. Prim. morfološko prilagoditev izposojenk in umestitev v paradigmatski vzorec, npr. glede na spol (slov. stьklo sr spol ← got. stikls m spol 'goblet' [vpliv spola pomenskih skupin: psl. sadlo, jadlo, * prędlo]); glede na sklanjatev (slov. korľь ← germ. kar(a)l 'kralj ← Karel [Veliki]' [vpliv mehčane osnove v pomenski skupini: slov. učiteľь, cěsaŕь, kъnędzь]) (Brackney 2007: 32); glede na supletivizem osnov ed. : mn. (angl. ed. cow : mn. kine → cow : cows) (Hock 1986: 171). V slavistični primerjalno-zgodovinski literaturi je oblikoslovna analogija predstavljena npr. kot izravnavanje končnic po paradigmah in/ali med paradigmami (samostalnik, pridevnik, zaimek), kot izravnavanje tematskih in atematskih končnic (sedanjik), kot preurejanje t. i. trdih in mehkih oblik velelnika psl. * nesěte → nesite, sufiksacija (nedoločnik) itd. Za sistematičen študij analogije po slovanskih jezikih in tudi v primerjalni in kontrastivni osvetlitvi pa razmere še niso dozorele, čeprav upravičeno pričakujemo novih spoznanj in pogledov. A. Šivic-Dular: Analogija in metodologija jezikoslovnega raziskovanja 13, Teoretično velik dosežek je formuliranje zakonov in tendenc oblikoslovne analogije (Kuryłowicz, Mańczak) in razlogov za njen pojav (glasovne spremembe, številčnost in produktivnost jezikovnih sredstev), korelacija med številčnostjo in produktivnostjo, pojem osi izravnavanja (tj. podstave, ki postane izhodišče za tvorbo analognih oblik, npr. sln. 1ed. nosi-š → nosi-m < psl. * noš-ǫ, 3mn. nosi-jo < * nosę-tь; polj. jest-em, -esz ← 3ed. jes-t < psl. * jes-tь), pojem temeljnega besedišča, pojem upor temeljnega besedišča proti analogni spremembi idr. Dilema, ali je morfološka analogija po naravi modifikacija ali »whole-word replacement« (Hill 2020) oziroma ali je povezana s kakimi omejitvami, je potrebna še dodatnega študija. 3 Glagolske kategorije in klasifikacija V prispevku se izhaja iz nedoločniške klasifikacije Josefa Dobrovskega in Franca Miklošiča (in ne iz sedanjiške Augusta Leskiena, čeprav je slednja morda etimološko bolj utemeljena), ker je kot primerjalno izhodišče obravnave primernejša. 15 Po tej klasifikaciji so glagoli razvrščeni v sedem glagolskih vrst: v sedmi so besedotvorno in oblikoslovno najstarejši glagolski prežitki, nekateri vmes že preoblikovani, 16 vrste I–VI pa, ki so premišljeno razvrščene, s svojim zaporedjem odsevajo smer besedotvornega razvoja slovanskega glagola. Pri tem kaže poudariti, da so nedoločniški morfemi (tj. *- nǫ-, *- ě-, *- i-, *- a-) nosilci kategorialnih pomenov vida in/ali prehodnosti, medtem ko so sedanjiški morfemi (tj. *- e- [vrsti I, V], *- ne- [vrsta II], *- je- [vrsti I, V], *- i- [vrsti III, IV]) in sestavljeni morfemi (*- ě-je- [vrsta III], *- a-je- [vrsta V], *- u-je- [vrsta VI]) v tej lastnosti večinoma manj specializirani (Babič 2003: 155–161). Znano je, da imajo glagoli I. vrste atematski nedoločnik * - -ti (tj. obliko, tvorjeno s pripono * -ti < * tē neposredno iz glagolskega korena) in tematski sedanjik (tj. obliko z ie. pripono - e/o- ali - e/o-). Znano je tudi, da se vrsta deli na sedem razredov po glasovih, na katere se končuje glagolski koren, in v naslednjem zaporedju: 15 V skladu z navado v znanstveni literaturi so izhodiščne psl. glagolske tvorjenke rekonstruirane in imajo nedoločnik na prvem mestu, čeprav se ta v mak. in bolg. morfološko ni ohranil. 16 Nedoločniki s kategorialnim markerjem -- v glagolski vrsti VII imajo svoje sedanjike (atematske ali prevedene v atematske), ki predstavljajo prežitke prastare ie. dediščine (prim. psl. * da-ti [ damь < ie. * dō-də-mi < * doh3- 'dati']; psl.* ěs-ti < ie. * ēd-tē/-te [ ěmь < ie. * ēd-mi] < * h2ed- 'jesti, gristi'; Snoj 2016: 126, 268). Izjema je psl. sedanjik * věmь ← psl. * vědě < ie. medialnega perfekta * oid-Hai, ki se v slov. jezikih ohranja v nedol. vědě-ti, korensko sorodnim z glagolom * viděti < ie. * eid- 'videti' (Bezlaj/Snoj 2005: 288). 14 SLAVISTIČNA PREPLETANJA 3. nezvočniki, zvočniki (tj. natančneje dvoglasniki) in samoglasniki (npr. 3ed. psl. * nes-e-tь < ie. * ne-e/o-ti; * vьj-e-tь ali * vi-je-tь < ie. * eh1- 'viti'; psl. * zna- je-tь < ie. * ĝnoH-; my-je-tь < * mū- (Bezlaj/Snoj 2005: 420; Arumaa 1985: 231–236). 17 Besedotvorna sestava sedanjika v tej glagolski vrsti je indoevropska: izbira in zaporedje sestavin določata slovnične lastnosti oblik, kot so tematsko pregibanje (tj. tematski morfem - e/o-), slovnična oseba, število in čas (tj. končnice, premene v korenu) in koren kot nosilec predmetnega pomena celotne paradigme. Ne omogoča pa ta besedotvorna sestava dekodiranja pomena prehodnosti in trajanja dejanja, ki sta inherentni pomenski sestavini korena (in dalje paradigmatskih oblik glagola) in odsevata dojemanje samega dejanja. Glagolska prehodnost odseva zunajjezikovno dejstvo, ali dejanje prehaja na predmet (tj. sta dva udeleženca) oz. ali je skladenjski predmet udeležen v jedrnem skladenjskem vzorcu osebek – povedek [– predmet]. Glagolsko trajanje pa odseva prav tako zunajjezikovno lastnost v poteku dejanja oz. stanja glede tega, ali je časovno neomejeno ali ni (Ahmanova 1956: 320; Crystal 1993: 93). Koren je pri glagolih I. vrste prav tako nosilec informacije o (ne)omejenem časovnem trajanju dejanja oz. stanja: prim. psl. nedov. * greb-e- [* gre(b)-ti] : dov. * reč-e- [ reťi < * rek- ti]). Slovanski glagolski vid je gramatikaliziran: nedovršne oblike iz dovršnih in dovršne oblike iz nedovršnih se tvorijo po določenih pravilih in z ustreznimi besedotvornimi sredstvi (morfemi), tako da nastajajo verige vidskih oblik, ki jih sestavljajo zaporedni členi z ritmičnim menjavanjem trajnosti. Prvi člen predstavlja osnovni nedovršni ali dovršni glagol, drugi člen je v vsakem primeru dovršni predponski osnovni glagol, tretji člen je predponski nedovršnik (tj. iterativ) osnovnega glagola, ki se v glagolski klasifikaciji umešča v V. glagolsko vrsto. Slovanski dovršni glagoli so ali korensko dovršni osnovni glagoli ali tvorjeni z naslednjimi besedotvornimi sredstvi: (a) z levim modifikacijskim morfemom1 (predpono) kot markerjem1 dovršnosti: * pri-nese-; (b) z desnim morfemom2 (pripono * ne- [- nǫ-]) kot markerjem2 punktualnosti: * dvig-ne- [ dvig-ti → dvignǫti]; (c) z dvodelnim (bipartitnim) markerjem dovršnosti (predpono in pripono hkrati): * vъz-dvig-ne-; (č) s korenskim morfemom3 (vpono *- n-: * sęde- [ sěd-ti]). Slovanski nedovršni glagoli (durativi) pa so ali korensko nedovršni ali pa tvorjeni z desnim morfemom2 (pripono) *- a- in podaljšavo korenskega samoglasnika iz predponskih dovršnikov. Prim. nedov. * nes-e- [ nesti] → dov. * pri-nese- [ pri-nesti] → predponski nedovršnik 17 Pri tematskih glagolih na dvoglasnik *- e- se glasovni niz -[e]- + - e- lahko preinterpretira kot sedanjiški morfem - e- (**npr. * vьj-e- [ vīti] < ie. * eH-e/o-, lit. vejù [ výti] (Bezlaj/Snoj 2005: 325)). A. Šivic-Dular: Analogija in metodologija jezikoslovnega raziskovanja 15, (iterativ) * pri-naš-aje- [ pri-naš-ati]18 < psl. * nēs- in dov. * reč-e- [ rekti] → dov. * po-reče- [ po-rekti] → drugotni nedovršnik (iterativ) * po-rěk-aje- [- rěk-ati] < psl. * rēk-. Glagoli I. vrste so lahko, kot je torej znano, korensko neprehodni in prehodni (npr. nepreh. * teče- [ teťi < tek-ti] : preh. * plete- [ ples-ti < plet-ti]). Prehodnost pa se lahko izraža tudi besedotvorno, in sicer: (a) z levim morfemom1 (predpono) se nedovršni glagoli pretvarjajo v dovršne, hkrati pa se lahko pomensko spreminjajo in posledično se spreminja skladenjska prehodnost (prim. neprehodni * pluti → drugotno prehodni * prě-pluti [morje]); 19 (b) glagolski pomen neprehodnosti se izraža z desnima morfemoma2 (priponama) *- nǫ- [sed. - ne-]20 v glagolski vrsti II in *- ě- [sed. - ěje- oz. - i-] v glagolski vrsti III/1, 2 (tj. kot gradniki indoevropskega izvora). Z desnim morfemom2 *- nǫ- [- ne-] in reduciranim korenskim samoglasnikom se tvorijo neprehodni in nedovršni glagoli tipa psl. * dъh-n-e [ dъh-n -ti], znani iz vseh slovanskih jezikov, med katerimi prevladujejo izimenski nad izglagolskimi. V stcsl. je zabeleženih pet glagolov (tj. gybnǫti, kanǫti, sъchnǫti, vyknǫti, vlъsnǫti), ki so starinski, kar dokazuje njihova nepopolna integracija z dovršniki (npr. kanǫti) ali pa so samo nedovršni v slovanskih jezikih (npr. * gybnǫti, * sъchnǫti, * vlъsnǫti). Zaradi dejstva, da v markerju2 *- nǫ- prevladuje pomen dovršnosti, jih je A. Dostál razlagal z dekompozicijo iz predponskih glagolov tipa navyknǫti → vyknǫti (Dostál 1954: 166– 167, 305) in statistično dokazoval, da se število nedovršnih v slovanskih jezikih in csl. besedilih povečuje, npr. běgnǫti, tęgnǫti (stcsl., strus., stčeš., stpolj. ciągnąć), žasnǫti (stcsl., srb.-csl. žasnǫti; stčeš. žasnúti) (Dostál 1954: 377–394). Kljub statistiki se danes neprehodni nedovršniki na - nǫti tipološko kažejo kot stari. Glagolski pomen neprehodnosti se izraža tudi z desnim morfemom2, tj. z *- ě- [sed. - ěje- poleg sed. *- i-], ki ima baltske ustreznice v glagolih tipa lit. - ėti in etimološko navezavo na mlajšo plast glagolov tipa lat. taceō, sileō, germ. þahan, z nekaj nejasnostmi pa tudi na kelt. in gr. (Arumaa 1985: 249–250). Slovanske tvorjenke na *- ě-ti so vse neprehodne in nedovršne (esivne in inhoativne), in sicer so tvorjenke vrste III/1 s 18 Pri nedovršnih glagolih, ki označujejo usmerjeni potek dejanja (npr. * nesti), se v delu slovanskih jezikov v funkciji drugotnega (iterativnega) nedovršnika uporablja tvorjenka iz glagola, ki označuje neusmerjeni potek (npr. * nositi), prim. tip * prinositi (hrv./srb., rus., polj.) poleg tipa * pri-nōsi-ati > * prinašati; stcsl., sln., češ., slš.) namesto pričakovanega tipa * pri-nēs-ati > * priněsati. Prim. tvorjenke pri brezpredponskih glagolih, ki ne označujejo usmerjenega poteka dejanja (prim. psl. * gnete- [ gnesti], * kol-je- [ kolti] → drugotno iterativno * gnětati, * kalati). 19 Obrnjeni razvoj (tj. prehoden → drugotno neprehoden v smislu refleksivosti) pa sistemsko omogoča prosti morfem * sę. 20 Neprehodni psl. sedanjiki z nosno vpono *- n- so: * lęž-e- [ leg-ti], * sęd-e- [* ěd-ti], * gręd-e- [→ gręd-ti] < ie. ghreidh- 'korakati' (Snoj 2016: 218),* bǫdǫ [ by-ti]). Baltske ustreznice so produktivne za tvorbo inhoativnega sedanjika. 16 SLAVISTIČNA PREPLETANJA 3. pripono *- ě-je- izimenske: * běl-ěje- [ bělě-ti], * žel-ěje- [ želě-ti]), 21 in vrste III/2 s pripono *- i- izglagolske: * tьrpi- [ tьrpě-ti], leti- [ letě-ti]). Tudi v drugih glagolskih vrstah je desni morfem2 (pripona) nosilec kategorialnih pomenov in ie. dediščina. Nedoločniški desni morfem2 psl. *- ī- glagolske vrste IV psl. (psl. *- ī[ti] [sed. -ī-], lit. -y[ti] [sed. - i-] < ie. *- ī-) vnaša pomena nedovršnost in prehodnost. Tvorjenke so ali izglagolske (tj. iterativne: * hod-i-ti [ hodi-] in kavzativne * bud-i-ti [ budi-]) ali izimenske (faktitivne: * čist-i-ti [ čisti-] < * čistъ). Nedoločniški kategorialni desni morfem2 glagolske vrste V *- a- (psl. *- a[-ti] [ -a-je, -je-, -e-], lit. - o- < ie. *- ā- vnaša pomena nedovršnost in prehodnost. Sestavljajo jo brezpredponski in predponski glagoli. Med brezpredponskimi so izglagolske (npr. * gъn-a-ti [ žene-], * bьr-a-ti [ bere-], * da[j]-a-ti [ daje-]) in izimenske tvorjenke (npr. * glagol-a-ti [ glagol-je-], * děl-a-ti [ děl-a-je-]). Med predponskimi prevladujejo drugotni iterativi (prim. * zaplět-a-ti, nazir-a-ti ← * zaplete- [ zaplesti], * nazьri/e- [ nazьrěti]). Nedoločniški kategorialni desni morfem2 glagolske vrste VI *- ova- (psl. * -ov-a- [sed. - uje-] < * -e-ā-) tvori prehodne in nedovršne glagole tipa * kup-ov-a-ti [ kup-u-je-]. Podani pregled kaže, da so nedoločniški desni morfemi2 -ø-, -nǫ-, -ě- v brezpriponskih tvorjenkah glagolskih vrst I–III nosilci (markerji) tudi/samo kategorialnih pomenov neprehodnosti in nedovršnosti slovanskega glagola, medtem ko so desni morfemi2 -i-, -a-, -ova- nosilci (markerji) kategorialnih pomenov prehodnosti in nedovršnosti. 21 Sedanjiški morfem III/1 *- ěje- se v slovanskih jezikih odraža na več načinov: (a) kot ohranitev nekontrahiranega sestavljenega morfema *- ěje-: rus. старею, умею; ukr. нiмію; polj. starzeję się; bolg. старeя; mak. cтapee; sln. nareč./arh. živéjem, uméjem; (b) kot kontrahirani *- ěje- → [- ē-]→ - e- sln. nareč./arh. * živȇm, úmem; hrv.-kajk. sìvem 'živim' (Belostenec 1973: 484), zimem 'zimu trpim, merzel poʃztajam' (Belostenec 1973: 629); slš. rozumiem; (c) kot kontrahirani *- ěje- → [- ē-]→ - i-; pojav - i- je ponekod razložljiv kot skrajni rezultat kontrakcije, večinoma pa ni mogoče izključiti analognega izvora pod morfološkim pritiskom glagolov tipa III/2: srb.-nareč. žūtȋm (Elezović), stȁrīm; čīlȋm 'slabiti, venuti, nestajati' (Tivranski). A. Šivic-Dular: Analogija in metodologija jezikoslovnega raziskovanja 17, 4 Morfološko prestrukturiranje glagolov 4.1 Morfološko prestrukturiranje: vrsta II → vrsta III Na vprašanje analognega razvoja sem pred leti postala pozorna zaradi sln. glagolov na - neti, ko sem ugotovila, da je med 97 tvorjenkami s takšnim končajem v slovarju M. Pleteršnika najti tudi 15 takšnih, pri katerih sestavina - n- besedotvorno ni motivirana, tj. ne pripada besedotvorni podstavi (samostalnika oz. pridevnika) (Mader 1981: 106). Etimološka analiza je pokazala, da to skupino glagolov družijo skupne kategorialne lastnosti: so nedovršni in neprehodni, pojavljajo se vzporedno po besedotvornih parih tipa venéti – vením poleg véniti – vȇnem, trohnéti – trohním poleg tróhniti – trȏhnem, od katerih se en par uvršča v III/2, 22 drugi pa v vrsto II (Šivic-Dular 2011: 441–487). Sledove teh tvorjenk opažamo že pri protestantih, npr. [roka je] okrepnela 'otrpnila' (Dalmatin); [ʃerce ie] obterpnelu (Trubar). Para po svojih značilnostih predstavljata variantni dvojnici, od katerih ena pripada izhodiščnemu morfološkemu vzorcu, druga pa ciljnemu, tako da razvoj poteka v smeri izhodiščni → ciljni. Variantni dvojnici sta besedotvorno obe nesporno slovanski tvorbi in imata precej skupnih jezikovnih lastnosti. Tako variantno in ciljno dvojnico združujejo naslednje jezikovne lastnosti: isti glagolski koren ter prekrivni predmetni in kategorialni pomeni (nedovršnost, neprehodnost), 23 katerih nosilca sta izofunkcijska desna morfema2 ( -nǫ-, -ě-). Ločujeta pa se po morfoloških vzorcih, prozodičnih lastnostih, kontinuiteti tvorbe in različni produktivnosti. Podedovane jezikovne lastnosti (prozodične, oblikoslovne) izkazuje samo izhodiščna dvojnica II. glagolske vrste (* vd-ne- [ vd-nǫ-ti]), 24 ne pa tudi ciljna dvojnica III. glagolske vrste (* vędní- [ vędnti]), 25 22 Sln. narečja (Prekmurje) poznajo sedanjik na - ej-/- ei-/- é- (npr. ven-ei-, prhn-ej-, tih-né-, 3mn. strohn-ejo) < - ȇ < kontrahiranega *- ē- < psl. *- ěje-, 3mn. *- ějǫ po glagolski vrsti III/1, ki vsebuje izimenske tvorjenke. 23 Najprej se je zdelo, da je pogoj za pojav vzporednih dvojnic tudi inhoativnost (tj. vstop v stanje), a se je izkazalo, da je zadosten pogoj že neprehodnost in da je posledično inhoativnost morala biti imanentna lastnost poteka nedovršnih glagolov (tj. morda iz časov še pred gramatikalizacijo glagolskega vida). 24 Sln. knjižni in narečni nepričakovani refleks - ni- < psl. morfema *- nǫ- (ob pričakovanem vzhodnosln. - no-: dvignoti) sega na slovanskem jugu do Neretve v Hercegovini (Lenček 1996: 145–153). 25 Variantne dvojnice s sestavino - n- poznajo tudi drugi slovanski jeziki, a z različno pogostnostjo (prim. sporadične v rus., ukr., slš., češ.; pogostejše v mak.; zelo pogoste v polj.), vendar pa s tipološko enakim prehodom nedovršnih in neprehodnih glagolov glagolske vrste II → izofunkcijsko glagolsko vrsto III/1, 2. Prim. variantne dvojnice tega razmerja: npr. * trǫchněti [-ěje-/-i-] (ukr. truchníty - níe- 'gniti, trohneti', češ. truchněti -ím poleg trouchněti -ím, slš. truchnieť, sln. trohnéti) poleg * trǫchnǫti [-ne-], ki jih je mogoče podpreti še z drugimi primeri, med njimi: rus. tusknétь -éje- 'stanovitьsja tusklym, tusklee' poleg túsknutь- ne-; češ./stčeš. funět, chrnět (onomatopejskega izvora); slš. dupneť, pudneť (Machek 1971: 478); polj./stpolj. pachnieć - nie- poleg pachnąć -nie-, więdnieć -nie- poleg więdnąć -nie-, o-lśnieć - nie- < *- slьpněti poleg o-lś-ną-ć 'utracić wzrok < oślepnąć' < *- slьpnǫti; mak. venee poleg vene < * vęd-ne-, ginee poleg gine < * gyb-ne-, trpnee 18 SLAVISTIČNA PREPLETANJA 3. in sicer kljub morfološko-akcentskim ustreznicam v slovanskih jezikih. Tudi iz tega gradiva sledi, da je izhodiščna dvojnica lahko samo tista, ki izkazuje razvojno kontinuiteto individualnega jezikovnega znaka s svojo dvojno naravo v smislu de Saussurjevih signifant in signifié (tj. razvojni rezultat na vseh jezikovnih ravninah: fonetično-fonološki, prozodični, morfološki, skladenjski, pomenski). Diahroni razvoj torej pomeni prenašanje (transponiranje) jezikovnega znaka v njegovi dvojnosti, torej tudi njegove slovnične (kategorialne) pomene. Če pri tem kar koli ovira ali preprečuje diahroni prenos, tedaj razvojna sila v jeziku išče primerljiva sinhrona jezikovna sredstva in vzorce, ki omogočajo ta prenos. Iz tega je tudi jasno, zakaj je izhodiščna dvojnica bazična (tudi v etimološkem smislu) in kot takšna usmerjevalka analognega razvoja izbire ciljne dvojnice. Ciljna dvojnica potemtakem pomeni rezultat izbire nekega izmed obstoječih vzorcev (modelov), ne pa kreativnega dejanja. Posredno pa se vidi tudi to, da tiči vzrok analognega spreminjanja: natanko tam, kjer do spreminjanja prihaja, v glagolskem morfemu, ki se pri transsufiksaciji26 nadomesti z drugim, izofunkcijskim. In če primerjamo pomensko funkcijo glagolskih morfemov izhodiščne in ciljne glagolske vrste (*- nǫ- → *- ě-), potem se pokaže, da je neka ovira morala nastati prav pri prenosu kategorialnih pomenov. Kot se rado zgodi, tudi tokrat dolgujemo razkritje tega univerzalnega mehanizma kategorialne analogije »napaki«, perintegraciji -n- < *- n[ǫ]-27 v glagolsko osnovo pri nadomestni izpeljavi (transsufiksaciji). Ob tem ni postal jasen samo izvor nefunkcioalnega - n- v ciljni variantni dvojnici in s tem analognost njene tvorbe, temveč dokazan tudi obstoj pojava kategorialne analogije in morfološkega prestrukturiranja, 28 ki bi ga bilo brez tega - n- težko opaziti in še težje jasno dokazati. V slovanskih etimoloških slovarjih (krakovskem, moskovskem) neredko naletimo na glagole istega korena, pri katerih (besedotvornega, kronološkega) razmerja ne moremo opisati drugače kot s splošno formulacijo »sorodno z«, »v razmerju do«. poleg trpne. Da ima češ. práchno (slš. práchno, polj. próchno, ukr./rus. poroxnó) drugotno osnovo * porxn-, je opazil že V. Machek in jo razlagal iz glagola [* prách] -něti, analognega po češ. trouchněti, polj. butnieć, slš. púdneť, dúpneť, ki »označují zjevy tytéž nebo podobné«; glagol na - něti pa je naprej razlagal »obměnou staršího stavového * pьrx-nǫ-ti 'rozpadávati se v prach, schnouti, tlíti'« (Machek 1971: 478–479). 26 Nadomestna izpeljava (češ. derivace zaměnná) pomeni, da neki besedotvorni morfem nadomesti drugega z enako funkcijo, pri tem pa se praviloma spreminjajo tudi oblikoslovne in prozodične lastnosti (Machek 1971: 200). 27 Na etimološki konferenci v Brnu je M. Vajdlová opozorila na stčeš. glagole doutnati 'tleti' in [ tutlati], tutnati 'tajiti, (pri-, s-)krivati' (Vajdlová 2012: 89–6) poleg češ.-laš. vy-dudnět 'vyhořeti' (Machek 1971: 125); zdi se, da češ. - na- in - ně- oba vsebujeta perintegrirani - n[ǫ]-. 28 Izraz morfološko prestrukturiranje se nanaša na jezikovni pojav, ko nadomestna izpeljava povzroča nastanek variantne dvojnice in s tem njen »preskok« iz ene glagolske vrste v izofunkcijsko drugo. A. Šivic-Dular: Analogija in metodologija jezikoslovnega raziskovanja 19, Tudi to gradivo bo treba ponovno preučiti v luči morfološkega prestrukturiranja in analogije kot tihega dejavnika jezikovega razvoja. 4.2 Morfološko prestrukturiranje: vrsta I → vrsta II/vrsta III Sem uvrščam nekaj izbranih zgledov, ki so v morfološkem prestrukturiranju nastali kot analogne ciljne dvojnice k nedovršnim in neprehodnim glagolom vrste I kot izhodiščnim dvojnicam. Nastajale so v različnih časih (tj. na različnih točkah diahrone osi) in v vseh slovanskih jezikih (govorih), vendar manj v arhaičnih conah, ki jih opredeljujemo po stopnji ohranjenosti korpusa glagolov vrste I. Prav tako so ciljne tvorjenke različno razširjene (tj. imajo različne areale), nekatere so prostorsko bolj omejene (lokalne), nekatere so razširjene po vseh slovanskih jezikih. Analogne ciljne dvojnice so brez kontinuitete v smislu jezikovnega razvoja, čeprav ne vem natančno, kaj jezikovni razvoj v konceptu jezika sploh pomeni. Kot se bo jasno videlo iz nadaljevanja, se ciljne dvojnice lahko pojavljajo v besedotvorno enakih ali močno podobnih vzorcih ne glede na točko pojavljanja na časovni osi. Poleg tega je tudi zanje kot za vsak jezikovni znak značilno, da jih jezik diahrono transponira, to pa pomeni, da pridobijo kontinuiteto. 29 Prva lastnost ciljne dvojnice je, da pri morfološkem prestrukturiranju nastane prvi in s »preskokom« (prenosom) nedoločnik, lastnost njegovih paradigmatskih oblik pa je, da »se nič ne mudi« in da prestrukturiranje poteka postopno, tako da: (a) se tematske oblike izhodiščne glagolske vrste ohranjajo, (b) se oblikuje »prehodna paradigma« z delnim vdorom oblik ciljne glagolske vrste, (c) paradigma v celoti preide v ciljno; vse te stopnje paradigmatskih oblik so pri analognih tvorjenkah tudi izpričane. Iz zapisanega logično sledi, da v ciljni paradigmi ključna vloga pripada nedoločniku kot nosilcu kategorialnega pomena (ali natančneje desnemu morfemu2). Prek tega pa se v jasni luči pokaže, da izhodiščna in ciljna dvojnica nimata ne iste jezikovne narave, ne iste jezikovne funkcije in ne iste »prihodnosti«. Analogne tvorjenke so primarno kategorialnostrukturne in se zato ne glede na čas in prostor lahko pojavljajo ves čas produktivnosti glagolskega markerja2. Analogna tvorjenka je torej stabilna (tj. praviloma se ne more ponovno morfološko prestrukturirati v novo ciljno dvojnico), kadar/če že vsebuje morfem2, ki je osnoven za izražanje določenega kategorialnega pomena (npr. slov. * ě- < bslov. *- ē- za stanje in neprehodnost). Kadar/če pa analogna tvorjenka vsebuje funkcijsko manj temeljen morfem2 (npr. psl. *- nǫ-), se 29 Pri diahronem razvoju bi se lahko razmejilo tudi genetsko kontinuiteto od kategorialne kontinuitete. 20 SLAVISTIČNA PREPLETANJA 3. lahko še enkrat morfološko prestrukturira (prim. slovanske glagole tipa *- nǫ-ti → *- n-ě-ti). Slov. *čьte- [čisti] 'numerare; intellegere; legere' 30 Izhodišče je ie. * ket- (*k  it-) s tremi pomenskimi sklopi: (1) 'intellegere', (2) 'numerare', (3) 'legere'. Prim. sorodno lot. šķist [ šķìetu] 'meinen, achten, vermuten', skàitît numerare', sti. cétati 'pazi, opaža'. Etimološko starejša se zdita pomena 'intel egere' ⇄ 'numerare' (→ 'spoštovati') in najmlajši 'legere'. Prim. prvi zapis 3mn. impf. čьtěchǫ 'numerare' (Črnorizec Hraber). Slovanski lokalizem: Morfološko prestrukturirani češ.-valaški izglagolski čnúť 'legere' < * čь(t)nǫti *[ čь(t)ne-]. Kot * čьnǫti [* čьne-] ga razlaga Machek (1971: 104), drugi slovarji lokalizma ne poznajo (SP 2: 206–208, 313; ÈSSJa 4: 119, 146, 177). Slovanski lokalizem: Morfološko prestrukturirani glagol * čьtti [ čьt-je- poleg čьtè-] v vseh treh pomenih: sln. štti štjem 'numerare' (prevladujoče), 'spoštovati' (Soška dolina), čtti čtm poleg čtè m in štti štm31 'legere' (štajersko, prekmursko, sln. Istra); v hrv. prevladuje pomen 'legere', znana sta dva sedanjika tipa * čьt-je- (po III/1) in tipa * čьt-è- (po I/1) oboje od 15. stol., hrv.-kajk. čtejem poleg čtem, »Chtejem, chtem. libros chteti knyige« (Belostenec 1973: 733). Prim. tudi pomen 'slaviti': čtīti čtȉjēm 'slaviti; brati' (od 15. stol.) > čtjȅti čtȋm (16.–17. stol.) poleg hrv.-knj. štȉti štȉjēm, čak. štȉt štȉjen; ČDL 1: 1214–1215) in hrv.-nareč. tudi štjeti poleg šteti [ štȋm] (SP 1: 207). Izglagolski * čьtti [ čьt-je-] se razlaga različno: kot lokalizem h glagolom * čьsti, čisti, čtati (ÈSSJa 4: 177), kot drugoten iz sedanjiške osnove (SP 2: 206–208), po prenosu sedanjiške osnove v nedoločnike na - iti, - ati in - ěti, tako da so ti ustrezali »nastavcima glagola misliti, pisati i věděti« (Skok 1971: 329–330), analogno po vzorcu mrti [ mrȅm] nastane štti32 [nareč. štȅm], nato analogno po grjem [ grti], štjem [ štti] (Snoj 2016: 762–763), »gewöhnlich durch Assimilation und Neubiladung nach Verba - jem - ti 30 Iz konfiguracije kategorialnih pomenov pri pomensko razvejanem psl. * čisti je mogoče sklepati, da je prehodnost drugotna in da je posledica premikov v besednem pomenu (odraženih v skladnji), medtem ko je sprememba prehodnost → neprehodnost (refleksivnost) povezana s prostim morfemom * sę. 31 Prim. knjižnoprekmursko čtèti čtém (iz leta 1870) poleg štèti štém (iz leta 1754) (Novak 2006: 38, 740); - é- in - - odražata dolgi kontrakt - ē- < *- ěje-. 32 Razlogi za razlago z analogijo niso jasni oz. ni jasen nedoločnik, ki naj bi se analogno spreminjal (* čisti → sln. štti? ). A. Šivic-Dular: Analogija in metodologija jezikoslovnega raziskovanja 21, jetzt štjem štti; in ung.-slov. neben čtti, čtäń auch schon štt, štäń« (Ramovš 1911: 7). 33 Psl. *ži-ve- [žiti] poleg *ži-je- [žiti] Južnoslov. lokalizem: * živěti [ živěje- → živī-]: sln. živ ti [ živí], sln.-nareč. živm (Prekmurje), živéti živén (Porabje); hrv.-čak. žīvȉt žīvȅn (Brač/Dračevca), čak. živȇn (Arbe/Kušar: 39), živĩn (Hvar/Vrbanj), hrv.-knjiž. žívjeti žívīm (ČDL I: 1409), hrv.- kajk. ʃiveti ʃivem (Belostenec 1972: 1271; vivo, viveo); ʃìvem ʃiveti ʃivel (Belostenec 1973: 484); mak. живee; bolg. živéja poleg bolg.-nareč. žìvam (Smoljansko, Ardinsko itd.), stcsl. žiti živǫ 'pasci, vivere'. Psl. * žiti živè- ima ustreznico, prim. lot. dzīvu 'živeti, stanovati'; stprus. giwīt 3ed. giwa 'živeti'; lit. gyvénti, gyvúoti 'živeti, stanovati', lat. vīvere < ie. * gíH- (Bezlaj/Snoj 2005: 457); sedanjik * ži-je- (polj., dluž., gluž., slš., češ., deloma sln., hrv.) je morda kasnejši, čeprav ima že baltske ustreznice. Južnoslovanski inovativni glagol tipa * živěti [ živěje- → živí-] besedotvorno ni enoznačen. Največkrat se razlaga kot izpeljanka iz psl. * živъ, čemur čisto besedotvorno ni mogoče oporekati. Generični pomen izpridevniških glagolov vrste III/1 je 'postajati (tak, kot označuje pridevnik)', zato bi moral tudi ta glagol pomeniti 'postajati živ' (ali kvečjemu pomensko premaknjeno → 'biti živ', kakor se slovarsko ponekod tudi opisuje). A ker vsebinsko jedro pomena po mojem najzvesteje zajema opisna oznaka 'naxoditsja v processe žizni' (tj. v smislu dogajanja in ne lastnosti glagola), se zdi skoraj neverjetno, da bi izpridevniška tvorjenka brez jasnega razloga izpodrinila psl. paradigmo glagola * žiti [ žive-]. S tipološkega stališča se zdi vsekakor ustreznejša razlaga, da je * živěti ciljna dvojnica, nastala z morfološkim prestrukturiranjem iz glagola * žive- [ žiti]. 33Ob glagolu * čisti [ čьte-] sta znani še dve morfološko prestrukturirani tvorjenki, in sicer * čьt ti [ čьt- je-]: hrv./srb. čtȁti čtȃm, češ.-nareč. čtát 'legere' (verjetno nedov., preh.) in * čьtiti [ čьte-] s »prehodno paradigmo« (rus. 1ed. čtu, 2ed. čtišь, 3mn. čtjat poleg čtut, deležnik čtjaščij poleg čtuščij; stpolj. czcić [ cztę]; ukr. čtýty [ čtu, čtyšь]. Razlaga se kot kavzativ h glagolom * čьsti, * čisti, * čitati, a s pojasnilom, da je rekonstrukcija morda problematična zaradi faktitiva * čьstiti (ÈSSJa 4: 177). 22 SLAVISTIČNA PREPLETANJA 3. Psl. *slove- [sluti] Južnoslovanski lokalizem * slovti [ slovje- → sloví-: sln. slovti sloví- poleg arh. slúti slóvem; hrv.-arh. sluti slovēm → sloviti slovem (16. stol.) → slòviti slòvīm nedov., nepreh. (Stulić: 'biti na glasu, govoriti') (Vaillant 1966: 199). Morfološko prestrukturiranje najprej zajame izofunkcijski ciljni nedoločnik (Vaillant 1966), nato tudi paradigmatske oblike ciljnega vzorca. Drugotno ikavizacijo morfema2 v vzorcu tipa III/1 ali morda III/2 (tj. - - > - i-) potrjuje tudi neprehodni pomen glagola. Psl. *plove- [pluti] poleg *pl -je- [pl -ti] Južnoslovanski loklizem: * plověti [ plověje- → plovī-]: hrv.-čak. plovȉt plovĩn, hrv.-knj. plòviti plòvī- nedov., nepreh. 'schwimmen, auf dem Wasser treiben' (Šimunović 1979), v 16. stol. » plove- avec des infinitifs ploviti et plovati pour pluti antérieur« (Vaillant 1966: 199). Po Skoku »prezentska osnova plov- prenesena je u infinitiv« (Skok 1972: 685–686), vendar pa ne pojasnjuje razmerja med istokorenskimi glagoli. Morfološko prestrukturiranje zajame izofunkcijski ciljni nedoločnik (Vaillant 1966), nato tudi paradigmatske oblike ciljnega vzorca. Prehod v tip III/1 ali morda III/2 z ikavskim refleksom - - > - i- kaže tudi neprehodni pomen glagola. Slovanski lokalizem: * plovti [ plovje-] po vrsti V: hrv.-nareč. plovati 'pluti', češ. plovati plovám poleg češ. plove- [ plouti] in plynouti plyne- 'plouti, plynoti, plovati' = 'po vodě se nésti, schwimmen' (Jungmann 1990: 128); Jungmannu oblika plovati ni jasna in jo komentira samo glasovno: »non est proprium iter. verbi pluji, quia u non mutatur in o, sed in ou«. Morfološko prestrukturiranje je dalo nepričakovane (tj. nesistemske) ciljne dvojnice po V. glagolski vrsti, prim. tudi hrv.-nareč. tip * čьtati. A. Šivic-Dular: Analogija in metodologija jezikoslovnega raziskovanja 23, Psl. *čьne- [čęti] 'wyrastać, pojawiać się, zaczynać (się)' Slovanski lokalizem: * čьnti [ čьnje-]: češ. čním, 3mn. ční poleg čnějí [ čněti/ čníti] 'sterczeć, wznosić syię, wystawać'; slš. čniem [ čnieť] (SP 2: 313). Machekova etimološka povezava s češ. třměti 'sterczeć, wystawać' < * strьměti ni sprejemljiva (Machek 1971: 106); inhoativ iz (predponskega) *- čьne *- čęti (Vaillant 1966: 383); 34 glagol stanja na - ěti iz * čen-, čьn-, razmerju do im. inhoativa * čęti, * čьnǫ (ÈSSJa 4: 146); glagol stanja ali inhoativ k * čьnǫ čęti (SP 2: 313). Zelo verjetno gre za variantne dvojnice (skupna kategorialna pomena [nedovršnost, neprehodnost], povezljiv besedni pomen). Slov. **tьle- [**tьlti] Splošnoslovanski glagol: * tьlěti [ tьlěje- poleg tlí-]: stcsl. tьlějǫ 'corrumpi'; sln. tlti tlím; hrv. tljeti tlím, hrv.-čak. tlȅt tlejȇn; mak. tlee; bolg. tlèja; rus. tléju, strus. tlěju; polj. tleć tleję (poleg tlić); češ. tlít tlím; slš. tliet; ukr. tlíty tlíju; brus. tlicь 'spreminjati se v prah'. Glagol se zaradi brus. tlo 'trohnoba, prah, pepel' razlaga kot izimenski < psl. * tьl 'mirovanje (ognja), tlenje', 'mirovanje'; sorodno lit. tylti tyliù 'tiho biti', let. ti t tilstu tilu 'postati mehek, prepereti, razpasti (o lanu)' (Bezlaj/Furlan 2005: 187). Iz tipoloških razlogov je mogoče izhajati iz psl. * tьle- [ tьlti] nedov., nepreh. Psl. *lekte- [lekti] Splošnoslovansko * letti [ letí-]: sln. letím poleg letjem (dialektizem; Primorska)35 (Breznik 1910: 28). Že dolgo se sprejema, da slov. * letti [ letí-] vsebuje koren * lek-, prim. lit. lkti lekiù 'fliegen, laufen, rennen, stürzen' (iterativ lakstýti) in lot. lèkt lcu poleg lcu 'fliegen, 34 Vaillant navaja še druge »/l/es altération … plus graves en tscheque« pri infinitivih z - ę- tipa tne [ tít(i)] 'frapper' → tnout(i)], stčeš. pieti > píti → pnout(i), klne [ kléti/ klíti] → klnouti 'maudire' : kleje- [ klíti] 'jurer', ž(d)mouti 'presser, tordre (le linge)', jme [stčeš. jieti] → jmouti« (Vail ant 1966: 192). Izhodišče za to inovacijo naj bi bilo v češ. » douti 'enfler' passant àna-dmouti d' après le présent dme-«. Slovaščina pa naj bi ohranjala arhaične oblike tipa ťať [ tne-], zajať [ zajme-] z drugačno inovacijo žmať [ žme-]. 35 Kolikor mi je znano, za obliko letjem ne poznamo nobene slovanske sledi, ki bi kazala na psl. arhaizem, temveč jo je že Anton Breznik razlagal kot lokalno inovacijo na prostoru oblikovnega analognega delovanja glagolov III/1 → III/2 (prim. * živti : * živje- = * letti : [* letí-] → letje- ob sicer še pogostejšem obrnjenem analognem vplivu III/2 → III/1 (prim. * letti : * letí- = * živti : [ živje-] → živí-). 24 SLAVISTIČNA PREPLETANJA 3. springen, hüpfen' (iterativ lakstît, frekventiv lktât) < * lek-, * lēk-. Nobena izmed več razlag doslej ni odpravila neujemanja v razlagi besedotvornih detajlov (Bezlaj 1982: 136; Fraenkel 1962: 353). A. Vaillant je domneval inovativno paradigmo tipa vrste III (tj. z nedoločnikom na * -ē-ti, s tematskimi oblikami v sedanjiku tipa * le(k)te- [ le(k)těti]), ki je primerljiva z inovativnim baltskim iterativom na *- ī-ti in s tematskimi oblikami v sedanjiku (prim. balt.-lit. laksto- [ lak-st-ý-ti, lot. lak-st-ît] 'letati' poleg sedanjiške osnove * lek-ste-) (Vaillant 1966: 393). Vaillant je inovativno slov. paradigmo domneval zaradi redkih ostankov tematskih oblik (npr. rus.-nareč. letučij < * letǫt-j- < * lekto-nt- akt. delež. sed. časa). Iz dostopnih jezikovnih dejstev se glede domnevnega psl. glagola * lekte- [ lekti] ugotavlja naslednje: Besedotvorno najstarejšo fazo zastopa tematski glagol (prim. lot. lcu poleg lcu [ lèkt]. lit. lekiù [ lkti]); zgodnjepsl. (hipotetični, potencialni) rekonstruirani glagol ** le(k)-te- [** le(k)t-ti]), ki ga smemo iz jezikoslovnih razlogov umestiti v časovno bližino bslov. jezikovne skupnosti. Po svoji besedotvorni sestavi (tj. koren-[pripona]-tematski vokal-končnica) gre za potencialni status glagola s kontinuiteto in tudi potencialno vlogo izhodiščne dvojnice. V drugo fazo sodi rekonstruirani glagol tipa ** le(k)te- [* le(k)těti], ki naj bi bil bslov. novotvorba, dokazljiva prek prežitkov tipa rus. letučij, psl. * pitomъ, * vědomъ itd. (Arumaa 1985: 245–246). Če je glagol tega tipa (tj. nedoločnik na *- ě-ti, tematske oblike sedanjika) po nastanku res analogen in posledica oblikoslovnega prestrukturiranja, potem ima nedoločnik [** le(k)těti] vlogo ciljne dvojnice, paradigmatske oblike pa so prenesene iz izhodiščne dvojnice. V tretji fazi, ki je časovno ni lahko opredeliti, pa se je že moral v celoti prestrukturirati analogni paradigmatski vzorec tipa III/2-. Iz povedanega izhaja, da je diahroni prenos omogočilo morfološko prestrukturiranje iz izhodiščne dvojnice glagolske vrste I tipa * lete- [* lesti < * le(k)t-ti] → * letí- [ letěti]. A. Šivic-Dular: Analogija in metodologija jezikoslovnega raziskovanja 25, Slov. *žьge- [žegti] poleg *žeg ǫ [žegti] Češki lokalizem žhnu [ žhnouti] nedov./knjiž. 'žgati; žareti (o železu, kamnu)' < * žьg-ne- [ žьgnǫti]36 ← psl. * žьgǫ- [ žegti] poleg * žegǫ [ žegti]37 je prav zaradi neprehodnega pomena lahko prešel med glagole vrste II pod enakimi pogoji kot češ.-nareč. čnúť. Prim. tudi tvorjenko * žьge-38 [ žьgati]: sln., hrv.-kajk., ki je oblike tematskega sedanjika sčasoma nadomestila z oblikami tipa * žьg-aje- [ žьgati] (Vaillant 1966: 168). Ta nedoločnik se pojasnjuje kot analogen po glagolu * tъkti (Bezlaj/Snoj 2005: 452) ali pa naj bi se naknadno uvrstil v bslov. glagolski tip s sedanjiškimi tematskimi oblikami sedanjika in nedoločnikom *- ā- (Vaillant 1966: 212–214). Psl. *zьre- [zьrti] *'gledati, zreti' Južnoslovansko narečno *- zьrne- [- zьrnǫti] je rekonstruiran iz vzh.-srb. (Leskovac) glagola ( nad-)- zrnuti -zrnem, mak.-nareč. ( na-, 39 ob-)- dzrne 'se svrti so pogled'; bolg. ( na-, nad-, ob-, sъ-)- zrna poleg refleksivnega o-zrna se (BER). Izpričan je samo v predponskih glagolih, ki so v slovanskih jezikih znano avtomatično dovršni. Glagol * zьr-nǫ-ti Skok razlaga s tvorjenko iz korena * zьr-, ne pa iz podstave * zьrě- (Skok 1973: 661; geslo zrȅti 1 zrȇm poleg zrȋm), bolg. etimološki slovar pri vseh tvorjenkah izhaja iz morfološkega vzorca * zьrti [ zьrí-] (BER 1908: 671–672; geslo zjarvam 'viždam'), ki je zelo razširjen (rus., ukr., polj., gluž., dluž., češ.), Snoj pa omenja južno- in zahodnoslov. »indikacije na * zrti«, ki bi lahko bile analogne po * mert > * mrět, 1ed. sed. * m ǫ (sln. mrȅm), če ne bi bilo deverbativov na * zorъ (Bezlaj/Snoj 2005: 426). V smislu korenske etimologije razlaga ustreza, a ker niso upoštevana in funkcionalno ovrednotena (sicer) fragmentarno ohranjena jezikovna dejstva, kot so tematske oblike40 v »prehodni paradigmi«, pa niso metodološko 36 Lokalni razvoj stčeš. žhu [ žéci] → žhnu [ žéci/ žíci] se prikazuje kot prehod »z 1. do 2. třídy na - nou- jako v řadě jiných případů« (Rejzek 2001: 748; Machek 1971: 726). 37 Ta paradigma je danes redkejša kot simpleks (stcsl. žegǫ žešti; rus. žgu žeč(i); ukr. žgu žečý; srb./hrv. žèžēm žèći), pogosteje pa pri predponskih glagolih. 38 Iz primerjave psl. korenov v velelniku (* pьc-, * rьc-, * tьc-, * žьʒ-) in sedanjiku (* peke- > * peče- , * reke- > * reče, * teke- > teče-, * žege-/ žьge- > žeʒe-/ žьǯe-) bi bila lahko drugotna (analogna). 39 Zanimivo, da mak. 1ed. nadzram: dojdov da ve nadzram 'došao sam da vas vidim' < *[ nad-] zьr-aje- [ zьr-a-ti] z razvojem * (d)zr- < * zьr- (ne pa podaljšanega *- zīr-a-) ne more odražati drugotnega iterativa. Pač pa je glagol drugotno prehoden (tj. s pomenskim premikom 'videti' → 'obiskati'). Pojav je vzporeden hrv. * čьt-a-ti [ čьt-aje-] poleg * čьtěti [ čьt- ěje- → čьt-i-]. 40 Glede na to, da I. glagolska vrsta vsebuje besedotvorno neproduktivne tvorjenke, ni verjetno, da bi tematske oblike pri morfološkem prestrukturiranju lahko šteli za kaj drugega kot za arhaizme, ki še niso bili izrinjeni. Prim. (arhaično) slš. zriem zrú; mak. ( na-, nad-)- dzre-; bolg. ( do-, na-, o-, pre-, pri-, pro-)- zrà zrèš; deležniki: sln. zrč < * zьrť-, zrl < * zьr-lъ). 26 SLAVISTIČNA PREPLETANJA 3. izrabljena za osvetlitev besedotvornega razmerja in razvojnih procesov v starejšem psl. obdobju. Iz reliktov tematske tvorbe, ohranjenih v paradigmah predponskih glagolov41 in morfološko prestrukturiranih, je mogoče rekonstruirati nekdanji psl. nedovršni in neprehodni glagol * zьre- [ zьrti], 42 ki bi mogoče lahko predstavljal izhodišče za oblikoslovno prestrukturiranje tako v vrsto II (* zьrne- [** zьrti → zьrnǫti]) kot tudi v vrsto III/1, 2 (* zьr-ěje/-i- [ zьrěti]). Te tri glagolske tvorjenke si delijo pomenske in kategorialne lastnosti, jasno kontinuiteto pa kaže samo prva (izhodiščna) med njimi, zato je ie. izvor glagola - ěti [- ěje/- i-] nekoliko dvomljiv. Poleg tega sta domnevani psl. * zьre- [ zьrti] in lit. žìrti [ žyrù < * ži-n-r-o- poleg žìr-st-u] prekrivna po besedotvorni sestavi (koren, tematska osnova), po združljivem leksikalne pomenu (tj. lit. 'iskriti se, lesketati se (o očeh)', slov. 'gledati, zreti') in po kategorialnih pomenih (tj. trajajoče dejanje, inhoativnost). Razlika pa je v tem, da je neprehodnost v lit. izražena z morfemom3 (nosno vpono) ali izofunkcijskim morfemom2 (pripono), v psl. pa je izražena hkrati z leksikalnim pomenom glagola. V prestavitvi neprehodnosti (inhoativnosti) s pomenske ravni na besedotvorno smemo videti lit. inovacijo, ki je tudi v psl. potekala v omejenih okoliščinah prek pripone *- ne- [- nǫ-], deloma pa tudi še v zgodovinski dobi, prim. stčeš. žhu → žhnu se. 5 Jezikovne kategorije in jezikovni razvoj Slovničnih kategorij je veliko, so raznorodne, nanašajo se na vse jezikovne ravnine, nimajo hierarhično enake vloge za delovanje jezika, vsem pa je skupno, da se tako ali drugače nalagajo na konkreten leksikalni pomen. To pomeni, da je kategorialni pomen tisti neleksikalni pomen, ki bi preostal v glasovnem ovoju besede, če bi iz nje odstranili leksikalnega (tj. predmetnopomenskega). Slovnični kategorialni pomeni so v slovanskih jezikih vezani na besedne morfeme, tako da so besedne oblike prava vozlišča, v katerih sobivajo v stabilnem ravnovesju med zaznamujočim (tj. glasovno lupino morfemov ali de Saussurovim signifiant) in zaznamovanim (tj. snopom strukturno-slovničnih informacij ali de Saussurovim signifié). Pod diahronim 41 Znano je, da osnovni nedovršni glagoli (simpleksi) I. vrste prvi izgubljajo produktivnost, da se posredno zasidrajo v dovršnih predponskih tvorjenkah, nazadnje pa jih nadomestijo drugotni nedovršniki (tj. tretji člen vidske verige, prim. * zьre- → * na-zьre- → * na-zīr-aje- [ na-zīrati]. 42 Morda je upravičena domneva Snoja o slov. nareč. * zr-ti, analognem »po tipu * mert > * mrět 1ed. * m ǫ« (Bezlaj/Snoj 2005: 426), a bi se lahko nanašala samo za nedoločnik, čeprav bi pri morfološko pogojeni analogni izravnavi v morfemu pričakovali tudi spremembo prozodičnih lastnosti. Ne more pa se nanašati na tematske oblike glagola, ki so lastne paradigmi glagolov I. vrste. A. Šivic-Dular: Analogija in metodologija jezikoslovnega raziskovanja 27, razvojem sorodnih jezikov iste skupine razumemo spreminjanje na glasovni, oblikoslovni in besedotvorni ravni. Tudi stopnja jezikovne sorodnosti se primarno dokazuje na glasovni ravni, že zaradi manjšega število glasovnih enot (fonemov), manjše zapletenosti razmerja med njimi in kategorialne mreže s prevlado binarnih opozicij, poleg tega pa nam zahodnjaška percepcija časa pomaga, da si diahroni glasovni razvoj naravno predstavljamo v obliki vertikalne (časovne) osi. Razen tega pa je z veliko mero zanesljivosti mogoče rekonstruirati včasih zelo radikalne glasovne spremembe. Na morfološki ravni pa je stanje drugače zapleteno, ker je morfološka kategorialna mreža bolj razvejana in sestoji iz (pod)kategorij hierarhično različnega položaja in pomena za jezikovni sistem kot celoto. V novodobnih jezikih (tudi slovanskih) so nastale velike spremembe (poenostavitve) v morfološki strukturi, ki so nedvomno odvisne od trdnosti in obstojnosti kategorialnih pomenov in od njihove vertikalne usmerjenosti, s katero je povezana percepcija diahronega razvoja. In predvsem, v kakšnem razmerju sta diahroni razvoj in kategorialna os. Kot je znano, je psl. glasovni sistem podedovan, z njim pa sta podedovani tudi dve fonetično-fonološki kategorialni lastnosti, in sicer dolgostna opozicija pri samoglasnikih in zvočnikih (tj. kratki – dolgi) in zvenečnostna opozicija pri nezvočnikih (nezveneči – zveneči). Ker se fonetična in besedotvorna raven pri dolgostni opoziciji prepletata, se bom tu usmerila samo k zvenečnosti opoziciji. Psl. nezvočniki v nevtralnem položaju (tj. med dvema samoglasnikoma) ne spreminjajo zvenečnosti (tj. nezveneči ostajajo nezveneči, zveneči pa zveneči). V določenih položajih pa psl. nezvočnike (* p, t, k, s, b, d, g, z) glasovno spreminjajo (asimilirajo) psl. *  (jotacija) in prednji samoglasniki (palatalizacije), in prihaja do prehoda ie. * s > psl. * ch. Pri tem pa te (s položajem pogojene, splošne) psl. glasovne spremembe ne spreminjajo vrste zvenečnosti, tako da se ta ohranja, nepretrgano vse do sodobnih slovanskih jezikov. Da torej psl. zvenečnosti ne spreminjata ne jotacija in ne palatalizacija, dokazuje naslednje gradivo: (a) nezveneči ie. * s > nezveneče psl. * s, h, š; (b) nezveneči ie. * k/* k/* k > nezveneče psl. * k, č, c; (c) nezveneči ie. * t, t > nezveneče psl. * t, ť [> č, c, št]; (č) nezveneči ie. * p/* p > nezveneče psl. * p,  [> pľ]; (d) zveneči ie. * g/* g/* gh/* gh/ g > zveneče psl. * g, ž [< *], z/dz [< *]; (e) zveneči ie. * d/* dh/* d > zveneči psl. * d, ď [> , ]; (f) zveneči ie. * b/* bh/* b > zveneči psl. * b,  [> bľ]. Jasno je torej razvidno, da je v diahronem prenosu nezvočnikov etimološko upravičena zvenečnost nespremenljiva konstanta, osrednji dogodek v jezikovnem razvoju pa spreminjanje glasovnega gradiva, ki spreminja slušno naravo 28 SLAVISTIČNA PREPLETANJA 3. jezika. S fonetičnokategorialnega vidika se glasovno spreminjane nezvočnikov kaže kot fonetično omejena sprememba, v kateri se lahko spreminjata način in mesto artikulacije (tj. okoliščinski lastnosti), ne pa tudi (ne)zvenečnost kot njihovo konstitutivno jedro (tj. jedrna lastnost). Morda je tudi v tem zmožnost fonetično-fonološke analogije, da prav »spremenjene, glasovno razvite« nezvočnike v morfemih lahko izravnava v smeri osnovnih, iz katerih so se razvili. 6 Sklep 6.1 Pojem kategorialna analogija Analogija je tudi jezikoslovni znanstveni izraz za poimenovanje tistega dejavnika jezikovnega razvoja, ki s spremembami nastale razlike v jezikovnih sestavinah izravnava po sinhronih jezikovnih vzorcih iz skupin produktivnih struktur. Ker deluje na več jezikovnih ravninah, lahko govorimo o morfonološki analogiji (izravnava glasovno sestavo na ravni morfema), morfološki analogiji (izravnava slovnične morfeme znotraj paradigme in med enakorodnimi paradigmami, npr. izofunkcijske končnice itd.), besedotvorni analogiji (po enem ali več vzorcih prevaja besede iz sistemsko mogočih v realne), skladenjski analogiji (uravnava skladenjske vzorce), kategorialni analogiji (skrbi za diahroni prenos kategorialnih lastnosti v jezikovnih sredstvih). Kategorialno analogijo pri glagolu je mogoče izraziti v obliki formule (obrazca) in tudi zanjo se zdi najprimernejša ideja štiričlenske proporcionalne enačbe, tj. kategorialni pomeni : izhodiščna glagolska vrsta = kategorialni pomeni : ciljna glagolska vrsta. Logično bi bilo, da ima v primeru, ko izhodiščni vrsti neposredno sledita dve potencialni ciljni vrsti, prednost prva naslednja (in ne druga); v nizu je analognih sprememb (tj. morfoloških prestrukturiranj) lahko le toliko, koliko je markerjev za kategorialni pomen, s tem da se na zadnjem mestu v nizu nahaja tisti, ki je temeljni. 6.2 Pojem variantna dvojnica Glagolski obliki sta variantni dvojnici, če tvorita analogno razmerje oziroma če je ena izhodiščna (variantna), druga pa ciljna (variantna) dvojnica. Pripadata dvema glagolskima vrstama oziroma dvema oblikoslovnima vzorcema (paradigmama) z enakimi kategorialnimi pomeni (tj. ki sta izofunkcijski). Med glagolskimi vrstami, A. Šivic-Dular: Analogija in metodologija jezikoslovnega raziskovanja 29, določenimi na podlagi nedoločnika (nedoločniška klasifikacija) oziroma oblikotvornega nosilca kategorialnih lastnosti, so v vrste I–III uvrščeni (tudi) izofunkcijski glagoli, v katerih sta združena kategorialna pomena nedovršnost in neprehodnost. Izhodiščna dvojnica je tista, ki pripada izhodiščni paradigmi, ciljna pa izofunkcijska, ki pripada ciljni paradigmi. Analogni razvoj poteka v smeri: izhodiščna dvojnica → ciljna dvojnica (tj. I → II in I → III oziroma II → III), od nižje do višje oštevilčene vrste, kar se ujema tudi s smerjo besedotvornega razvoja slovanskega glagola. 6.3 Značilnosti variantnih dvojnic 6.3.1 Dve glagolski obliki lahko štejemo za variantni dvojnici (tj. glagola z analognim razmerjem), če izkazujeta skupne jezikovne lastnosti. 6.3.2 Variantni dvojnici sta prekrivni, tj. vsebujeta etimološko isti koren, enake leksikalne pomene, enaka kategorialna pomena (nedovršnost, neprehodnost), ki jih zagotavljajo oblikotvorni morfemi v nedoločniku ([--], - nǫ-, - ě-); uporabljata se v enakih besedilnih in skladenjskih kontekstih), prim. * čьte- [ čisti] → * čьtěti [ čьtěje-] itd.). 6.3.3 Ker se ciljna dvojnica tvori iz sedanjiške oblike izhodiščne dvojnice, izkazujejo tudi oblike ciljne paradigme enako vokalizacijo v korenu. 6.3.4 Variantni dvojnici lahko obstajata vzporedno, vendar pa z jasno težnjo, da izhodiščna dvojnica izpade iz jezikovnega sistema (to je najbolj opazno pri glagolih I. vrste), ciljna dvojnica pa se ohranja kot osamelka. 6.3.5 Oblikoslovni vzorec izhodiščne dvojnice izkazuje razvidno besedotvorno, oblikovno in prozodično ie. kontinuiteto paradigmatskih oblik te glagolske dvojnice, medtem ko oblikoslovni vzorec ciljne dvojnice izkazuje lastno prisotnost in produktivnost v jeziku (in ne kontinuitete oblik te glagolske dvojnice). Iz tega sklepamo, da je izhodiščna dvojnica podedovana, ciljna pa novotvorba. 30 SLAVISTIČNA PREPLETANJA 3. 6.4 Kontinuiteta jezikovnega gradiva Že de Saussure se je zavedal, da diahrono jezikoslovje raziskuje povezanost med jezikovnimi členi, ki zaporedno obstajajo na časovni osi oziroma na načelu kontinuitete jezikovnega gradiva. Kot nespremenjeno ali kot spremenjeno se gradivo prenaša na vseh ravneh, na glasovni ravnini v skladu s pravili razvoja glasov (ne pa z izgovornimi anomalijami), npr. kot * baba < * bābā oziroma kot * nes-ti < * ne-tē, * luna < * loksnā. Na vsakem preseku časovne osi je mogoča morfonološka analogija, ki si zaradi fonetične spremembe v morfemu poišče model izravnavanja (tj. odpravljanja neskladja) v štiričlenskem proporcionalnem razmerju (npr. lat. honōs : honōsem → glasovni razvoj/rotacizem honōs : honōrem; proporcionalna enačba: honōs : honōrem = ōrātor : ōrātorem → honor : honōrem = ōrātor : ōrātorem). 6.4.1 Med paradigmatskimi oblikami ciljne dvojnice se (kot prežitki) lahko ohranjajo paradigmatske oblike izhodiščnega morfološkega vzorca, npr. tematske oblike sedanjika in/ali deležniki na psl. *- lъ, *- ǫtъ/*- ǫťь, *- omъ. 6.4.2 Ciljna dvojnica lahko v glasovni sestavi tudi po transsufiksaciji ohranja sestavino (nepopolno nadomeščenega) morfema *- nǫ- (npr. * -n-ěti). 6.5 Mehanizem kategorialne analogije (na glagolu) Tradicionalno se šteje, da morfološka analogija pomeni postopno spreminjanje, v novejšem času pa zasluži pozornost na analizi pretežno germanskih glagolskih vzorcev postavljena teza, da gre za nadomeščanje celotne besede (angl. whole-word replacement) (Hill 2020: e48–e52). Analiza slovanskih glagolov, ki so predmet te razprave o kategorialni analogiji, na to vprašanje ne daje enoumnega odgovora. Zdi se sprejemljivo domnevati, da se v vseh primerih kategorialne analogije prvi med oblikami prestrukturira nedoločnik. Tako je oblikoslovno prestrukturiranje II → II/2 (tj. * v(d)-nǫ -ti → * vę(d)-n--ti) najlaže razložiti s transsufiksacijo (tj. nadomestitvijo morfema - nǫ- z morfemom *- ), čeprav je - n- perintegriran h korenu v več slovanskih jezikih (in neodvisno od atipičnega sln. knjiž./nareč. razvoja - nǫ- > - ni-). A. Šivic-Dular: Analogija in metodologija jezikoslovnega raziskovanja 31, Pri morfološkem prestrukturiranju I → III/1 (tj. * čьte- [ čis- -ti] →* čьt- -ti [ čьt-je-]) je v strukturalističnem duhu mogoče izhajati iz transsufiksacije (tj. nadomeščanja morfema -- z morfemom - -), vendar pa s hkratno izravnavo nedoločniškega korena po sedanjiškem in z oblikovanjem osi izravnavanja (angl. pivot of leveling) tipa * čьt-je-, ki je nova podstava paradigmatskih oblik te analogne tvorjenke, pogoste v lokalno zamejeni plasti analognih glagolov. Isto velja za morfološko prestrukturiranje I → III/2 (tj. psl. * lek-te- [ lek-ti] → slov. * le(k)t--ti [ le(k)t-i-]), znano iz slovanskih jezikov z osjo analogije tipa * le(k)t--, ki je podstava strukturnega vzorca neprehodnih glagolov, ter za ostanke tematskih oblik v izvornih deležnikih, npr. * letǫť-, * gor(i)ǫť-: rus. letúčij, gorjučij (namesto * goruč-); srb. gȍrūćī; polj. gorący. 6.6 Razlog za pojav analogije Osrednji razlog za pojav kategorialne analogije pri glagolu je neproduktivnost jezikovnega znaka oziroma ošibljena zmožnost markerja (nedovršnosti, prehodnosti) v njem za diahroni prenos, torej neproduktivnost izhodiščnih dvojnic iz glagolskih vrst I ali II. Podedovani glagoli vrste I so simpleksi in zanje že po definiciji velja, da niso produktivni (de Saussure 1967: 199), še toliko bolj pa to velja za nedovršno-neprehodne glagole brez individualiziranega markerja (morfema). 6.7 Kategorialna analogija kot metoda 6.7.1 Raziskovanje netvorjenih glagolov, ki so nosilci kategorialnih pomenov nedovršnosti in neprehodnosti ter se uvrščajo v glagolski vrsti I–II, razkriva njihov temeljni položaj za osvetljevanje osrednjih procesov v razvoju psl. glagolskega sistema: dotika se dvofunkcijske narave morfema *- nǫ-, tj. kot markerja glagolske nedovršnosti (prim. drugotni inhoativ * to(p)-nǫ-ti [nedovršnik, inhoativ] k *- top-i-ti [faktitiv]); krepi nedovršni pomen psl. simpleksa * orste- [ orsti] → polj. róście-[ róść] > rosnie- [ rosnąć]) in kot markerja glagolske dovršnosti (prim. * kap-nǫ-ti [dovršnik, trenutni] < * kap-a-ti [nedovršnik, ponavljalni]); krepi dovršni pomen psl. simpleksa * reče- ([ rekti] → češ. dov. řek-ne- [ řeknouti]). Pri tem je druga vloga najbrž relativnokronološko kasnejša, kot je tudi glagolski vid slovanska inovacija. Odkritje kategorialne analogije podpira de Saussurjevo trditev, da je diahroni prenos jezikovnega gradiva po svoji naravi analogen; to dokazuje tudi nemožnost, da se prenesejo produktivnostno ošibljeni ali že neproduktivni glagoli (tj. izhodiščne dvojnice) in se nadomestijo z izofunkcijsko ciljno dvojnico; odkritje kategorialne analogije vsaj deloma poglablja razumevanje diahrone stratifikacije slovanskih 32 SLAVISTIČNA PREPLETANJA 3. glagolov brez jezikovnozgodovinske kontinuitete; kategorialna analogija osvetljuje relativno kronologijo nihanja (spreminjanja) produktivnosti jezikovnih sestavin v prostoru in času, vse podprto s statističnimi ocenami. 6.7.2 Poleg tega primerjalno raziskovanje ciljnega in izhodiščnega oblikoslovnega vzorca osvetljuje stopnjo oblikoslovne ustalitve v ciljnem vzorcu. Izkušnja z gradivom kaže, da je reliktov več, kadar poteka morfološko prestrukturiranje glagolov I. vrste. 6.7.3 Predstava o psl. korpusu podedovanih glagolov I. vrste ni dokončna, ta korpus se bo najbrž povečeval. Ker se šibitev produktivnosti glagolov I. vrste lingvistično lahko dokazuje tudi posredno, npr. z dovršnimi predponskimi tvorjenkami (tipa mak. nadzre- < * na-zьre-) in nedovršnimi ustrezniki (tipa mak. nadzram < * na-zьr-aje-, rus. čitatь [ čitajet]), so prav te tvorjenke dodaten vir podatkov pri rekonstrukciji psl. korpusa starejše dobe. 6.7.4 Kategorialna analogija je z oblikoslovnim prestrukturiranjem brisala zvezo med vrsto podstave (npr. izglagolsko, izimensko) in izbiro morfološkega vzorca, saj analogni prehod II → III/1 pomeni širitev tega razreda na izglagolske tvorjenke. 6.7.5 Iz povedanega se zdi več kot logična domneva (in v znanstveni literaturi je najti opozorila v tej smeri), da je kategorialna analogija z morfološkim prestrukturiranjem morala delovati tudi pri nedovršnih in prehodnih glagolih, vendar z drugimi ciljnimi glagolskimi vrstami. Literatura in viri Kozma AHAČIČ, 2003: O analogiji in njeni rabi v slovnici De lingua Latina Marka Terencija Varona. Jezikoslovni zapiski 9/1, 97–111. Peeter ARUMAA 1985: Urslavische Grammatik. III. Band Formenlehre. Heidelberg: Carl Winter, Universitätverlag. O. S. AHMANOVA, 1956: Slovarь lingvističeskih terminov. Moskva: Izdatelьstvo »Sovetskaja Ènciklopedija«. Vanda BABIČ, 2003: Učbenik stare cerkvene slovanščine. Ljubljana: Filozofska fakulteta, Oddelek za slavistiko, Oddelek za slovenistiko. Ivan BELOSTENEC, 1972–1973: Gazophylacium seu Latino-Il yricorum onomatum aerarium. Zagrabiae typis Joannis Baptistae Weitz 1740. Reprint. BER = Bălgarski etimologičen rečnik. Tom I. Sofia: BAN. France BEZLAJ, 1982: Etimološki slovar slovenskega jezika 2. Ljubljana. France BEZLAJ, 2005: Etimološki slovar slovenskega jezika 4. Avtorji gesel France Bezlaj, Marko Snoj, Metka Furlan. Ur. Marko Snoj, Metka Furlan. Ljubljana: Založba ZRC. A. Šivic-Dular: Analogija in metodologija jezikoslovnega raziskovanja 33, Noel C. BRACKNEY, 2007: The Origines of Slavonic: Language Contact and Language Change. Lincom Europa. Anton BREZNIK, 1910: Die Betonungstypen des slavischen Verbums. Doktorats-Akten Z. 741. Universitätsbibliothek Graz II 250.395 MsDiss. 1–53. ČDL 1979 = Mate HRASTE, Petar ŠIMUNOVIĆ, 1979: Čakavisch-deutsches Lexicon. Teil I. Unter Mitarbeit und Redaktion von Reinhold Olesch. Köln, Wien: Böhlau. David CRYSTAL, 1993: Die Cambridge Enzyklopädie der Sprache. Übersetzung und Bearbeitung der deutschen Ausgabe von Stefan Röhrich, riane Böckler und Manfred Jansen. Frankfurt, New York: Campus Verlag. Antonín DOSTÁL, 1954: Studie o vidovém systému v staroslověnštině. Praha: Státní pedagogické nakladatelství. ÈSSJa, 1974–[2016] = Ètimologičeskij slovarь slavjanskix jazykov: praslavjanskij leksičeskij fond 1–[40]. Moskva: Izdatelьstvo »Nauka«. Ernst FRAENKEL, 1962: Litauisches etymologisches Wörterbuch 1–2. Heidelberg: Carl Winter Universitätsverlag. Eugen HILL, 2020: Analogy in inflectional change: Modification or whole-word replacement? Language 96/1, e38–e58. Hans Heinrich HOCK, 1986: Principles of Historical Linguistics. Trends in Linguistics. Studies and Monographs, 34. Berlin, New York, Amsterdam. Josef JUNGMANN, 1990: Slovník česko-německý. Díl III. Ur. Jan Petr. Praha: Academia. Jerzy KURYŁOWICZ, 1947: La nature des procès dits analogique. Acta Linguistica Hafniensia 5, 17–34. (Ponatisnjeno: Readings in Linguistics II. Ur. Eric P. Hamp, Martin Joos, Fred W. Householder, Robert Austerlitz. Chicago: University Press, 1966.) Jerzy KURYŁOWICZ, 1958: Ogólne tendencje zmian analogicznych. Biuletyn Polskiego Towarzysztwa Językoznawczego 19, 207–219. Jerzy KURYŁOWICZ, 1960: Esquisses linguistiques. Wrocław, Kraków: PAU/Zakład Narodowy im. Ossolińskich. Jerzy KURYŁOWICZ, 1964: The Inflectional categories of Indoeuropean. Heidelberg. Rado LENČEK, 1996: O izoglosi - ni- : - ne- na južnoslovanskem govornem področju. Izbrane razprave in eseji. Ur. Marta Pirnat Greenberg. Ljubljana: Slovenska matica. 145–153. Elfriede MADER, 1981: Rückläufiges Wörterbuch des Slowenischen. Klagenfurt. Vacláv MACHEK, 1971: Slovník etymologický jazyka českého. Praha. Witold MAŃCZAK, 1958: Tendences génerales des changements analogiques. Lingua 7, 298–325, 387– 420. Witold MAŃCZAK, 1978: Le lois du développment analogique. Linguistics 205, 53–60. Witold MAŃCZAK, 1980: Laws of analogy. Ur. Jacek Fisiak. Trends in Linguistics, Studien and Monographs 17, 283–288. Hermann PAUL, 1920: Prinzipien der Sprachgeschichte. Fünfte Auflage. Hal e. Franc RAMOVŠ, 1911: Die gemeinslavischen reduzierten Vokale ъ und ь im Slovenischen. Doktorats-Akten Z. 912. Universitätsbibliothek Graz, II 250.504 MsDiss. Jiří REJZEK, 2001: Český etymologický slovník. Voznice: Leda. Ferdinand de SAUSSURE, 1967: Grundfragen der al gemeinen Sprachwissenschaft. Zweite Auflage mit neuem Register und einem Nachwort von Peter v. Polenz. Berlin. Petar SKOK, 1971–1974: Etimologijski rječnik hrvatskoga ili srpskoga jezika 1–4. Surađivao u predradnjama i priredio za tisak Valentin Putanec. Zagreb: Jugoslavenska akademija znanosti i umjetnosti. Marko SNOJ, 2016: Slovenski etimološki slovar. Tretja izdaja. Ljubljana: Založba ZRC SAZU. Piotr SOBOTKA, 2016: Witold Mańczak, Dorobek Profesora Mańczaka na tle paradygmatów lingwistycznych. Linguistica Coperniana 13, 15–31. SP = Słownik prasłowiański. Tom 1–7. Polska Akademia Nauk. Komitet Językoznawstwa. [Pod redakcją Franciszka Sławskiego]. Wrocław, Warszawa, Kraków, Gdańsk: Wydawnictwo PAN, 1974–[]. Alenka ŠIVIC-DULAR, 2011: Sekundarni glagoli na -n-ěti v slovenščini. Izzivi sodobnega slovenskega slovaropisja. Ur. Marko Jesenšek. Maribor: Mednarodna založba Oddelka za slovanske jezike in književnosti, Filozofska fakulteta. (Zora, 75). 441–487. 34 SLAVISTIČNA PREPLETANJA 3. Alenka ŠIVIC-DULAR, 2013: К типологии внутpиязыковых факторов paзвития (на примере cлавянских языкoв). Jezikoslovni zapiski 19/1, 29–50. Andre VAILLANT, 1966: Grammaire comparé des langues slaves. Tom III. Paris. Milada VAJDLOVÁ, 2012: Zu den gegenseitigen Beziehungen der Verben doutnati, tutlati, tutnati. Theory and Empiricism in Slavoniv Diachonic Linguistics. Ur. Ilona Janyšková, Helena Karlíková. (Studia etymologica Brunensia, 15.) Praha: Nakladatelství Lidové noviny. 80–96. Fran WIESTHALER, 2005: Latinsko-slovenski slovar V. Perg Sic. Ljubljana: Založba Kres. Analogy and Methodology of Linguistic Research The Neogrammarians, who emerged from the Leipzig School, changed the theoretical and methodological character of linguistics in the second half of the nineteenth century. Their theoretical views are presented in Hermann Paul’s Prinzipien der Sprachgeschichte (Principles of Language History), a classic work published in 1880 that is stil being reprinted today. As a creation of human culture, language can also be an object of historical research—that is, a (diachronic) comparative-historical discipline, which introduced a natural-science methodology to the study of linguistic laws and rules. The Neogrammarians formulated two factors in linguistic change: a) the law of unconditional phonological development and b) analogy as a non-phonological factor that, through the associative linking of linguistic material at all levels, creates associative patterns (or models) on which it relies to offset phonological, morphological, and word-formational anomalies connected with linguistic development. These two factors are stil considered key in the diachronic study of similar languages. This article presents important hitherto theoretical views on the nature, role, and mechanism of analogy (e.g., the findings of Hermann Paul, Ferdinand de Saussure, Jerzy Kuryłowicz, and Witold Mańczak.). However, it is not merely an impression that research to date has far from exhausted this topic, which has also been proven by Indo-European specialists’ recent interest in morphological analogy (primarily in Germanic material, with the occasional inclusion of Baltic and Slavic material). The main part of this article focuses on categorial analogy, named after two verb categories (i.e., perfectivity and transitivity), using verbal material from Slavic languages and proceeding from the infinitive verb classes. This analogous process occurs in the form of a morphological restructuring of Slavic simplex (imperfective and intransitive) verbs from a lower verb class into a higher, isofunctional class (i.e., class I → class II and/or III; class II → class III), but never in the opposite direction, from a higher to a lower verb class (e.g., class II * vd-nǫ-ti [ v d-ne-] ← class III * vęd-n--ti [ vęd-n-je-/-i-]). A formal signal of this process is the occurrence of paired doublet variants, which overlap in terms of their lexical and grammatical meanings. One of the two variants is the source variant, which belongs to a lower verb class and exhibits continuity, and the other is the target variant, which belongs to a higher verb class. Judging from the direction of the process, the most likely cause of the analogous change is the different productivity of verb forms by class (i.e., lower productivity of the source variants and higher productivity of the target variants). In morphological restructuring (i.e., the transition between verb classes), the target variant also adopts the prosodic and morphological characteristics of the target verb class. Evident from this occurrence is the structural role of categorial analogy, which, through morphological restructuring of nonproductive verb forms into productive isofunctional forms, facilitates the diachronic transition of categorial meanings, thereby balancing the structure of language itself. Examining simplex verbs through the prism of categorial meanings, such as imperfectivity and intransitivity, opens new methodological opportunities for the diachronic stratification of Slavic verbs by origin. In addition, this examination method can provide indirect insight into the fluctuations of productive linguistic devices in time and place, and it may even contribute to a more accurate elucidation of the early genesis of the Slavic verb. This issue is il ustrated using selected representative examples. JUŽNOSLOVANSKI JEZIKI V KONTEKSTU BALKANSKE IN SREDNJEEVROPSKE JEZIKOVNE ZVEZE: TEORETIČNO- METODOLOŠKI PREMISLEKI MATEJ ŠEKLI Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša, Ljubljana, Slovenija, matej.sekli@guest.arnes.si Sinopsis V prispevku so južnoslovanski jeziki, razumljeni kot zemljepisne jezikovne pojavnosti (geolekti), obravnavani v Ključne besede: zgodovinsko kontekstu arealne jezikovne tipologije. Z vidika teorije jezikoslovje, zgodovinskega jezikoslovja se odgovarja na vprašanje njihovega arealna jezikovna oblikovanja znotraj jezikovnih zvez. V zvezi z južnoslovanskimi tipologija, jezikovna zveza, jeziki se v jezikoslovni literaturi namreč omenjata balkanska in južnoslovanski srednjeevropska jezikovna zveza. V kritični pretres je vzet jeziki, teoretično-metodološki pristop pri določanju srednjeevropske balkanska jezikovna zveza, jezikovne zveze. Predlagana so nekatera teoretično-metodološka srednjeevropska izhodišča za dopolnitev raziskovanja na tem področju. jezikovna zveza DOI https://doi.org/10.18690/um.ff.6.2022.2 ISBN 978-961-286-610-5 SOUTH SLAVIC LANGUAGES IN THE CONTEXT OF THE BALKAN AND CENTRAL EUROPEAN CONVERGENCE AREAS: THEORETICAL AND METHODOLOGICAL CONSIDERATIONS MATEJ ŠEKLI University of Ljubljana, Faculty of Arts, Research Centre of the Slovenian Academy of Sciences and Arts, Fran Ramovš Institute of the Slovenian Language, Ljubljana, Slovenia, matej.sekli@guest.arnes.si Abstract The article approaches South Slavic languages (or, rather, geolects) from the viewpoint of areal linguistic typology. The main question addressed is how these languages developed within their individual convergence areas using the methods of Keywords: historical historical linguistics. As far as the sprachbunds are concerned, linguistics, past investigations seem to agree that there are basical y two areal language typology, partly overlapping language leagues that the South Slavic convergence area, languages form a part of, namely the Balkan and the Central South Slavic European convergence areas. The theoretical and languages, The Balkan methodological approach in defining the Central European Convergence Area, sprachbund is critical y assessed, offering methodological y The Central cleaner frameworks and main objectives in the investigation of European Convergence Area this phenomenon. https://doi.org/10.18690/um.ff.6.2022.2 DOI 978-961-286-610-5 ISBN M. Šekli: Južnoslovanski jeziki v kontekstu balkanske in srednjeevropske jezikovne zveze: teoretično-metodološki premisleki 37, 1 Uvod1 Medtem ko je geneza posameznih južnoslovanskih geolektov (zemljepisnih jezikovnih pojavnosti) hierarhične stopnje jezika in njihovih narečnih ploskev (baz), kakršna se izrisuje v genealoških jezikoslovnih raziskavah v okviru primerjalnega jezikoslovja slovanskih jezikov (ob zavedanju vse kompleksnosti genealoške jezikoslovne problematike) relativno dobro raziskana, 2 veliko več vprašanj ostaja odprtih v zvezi z oblikovanjem južnoslovanskih jezikov znotraj morebitnih jezikovnih zvez (rus. языковой союз, nem. Sprachbund, ang. convergence area). Južnoslovanski jeziki naj bi se oblikovali tudi znotraj dveh jezikovnih zvez, in sicer balkanske in srednjeevropske. Koncipiranje prve se v slavistiki pojavlja že od njenih znanstvenih začetkov (prim. Kopitar 1829, Miklosich 1861), druga pa je večje pozornosti deležna od 90. let 20. stoletja (prim. Kurzová 1996, 2019). V nadaljevanju so najprej pregledno predstavljene tipološke jezikovne lastnosti jezikov balkanske in predpostavljene srednjeevropske jezikovne zveze. Nato je z vidika teorije in metodologije zgodovinskega jezikoslovja v kritični pretres vzeta opredelitev pojma srednjeevropska jezikovna zveza. V zvezi s tem sta soočena teoretično-metodološka pristopa jezikovne genealogije in arealne jezikovne tipologije. V sklepnem delu so predlagana nekatera teoretično-metodološka izhodišča za dopolnitev raziskovanja na tem področju. 2 Južnoslovanski jeziki in jezikovne zveze V balkansko jezikovno zvezo spadata makedonščina in bolgarščina, medtem kot naj bi del predpostavljene srednjeevropske jezikovne zveze poleg (nekaterih) zahodnoslovanskih jezikov bila slovenščina, osrednjejužnoslovanski jezikovni prostor3 pa naj bi predstavljal prehod med obema. 1 K študiju problematike, povezane s srednjeevropsko jezikovno zvezo, me je spodbudil dr. Robert Hammel (Humboldtova univerza v Berlinu, Fakulteta za jezikoslovje in književnost, Oddelek za slavistiko in hungaristiko) s svojim prispevkom Slovenski jezik in srednjeevropska jezikovna zveza (Hammel 2020), za kar sem mu zelo hvaležen. Pričujoči prispevek je nadgradnja nekaterih premislekov na to temo, ki so bili delno objavljeni v Šekli 2020b in 2021. 2 O oblikovanju južnoslovanskih jezikov in njihovih narečnih ploskev prim. Šekli 2018: 81–169 in 2020a. 3 Znotraj genealoške jezikoslovne klasifikacije osrednjejužnoslovanski jezik ( srednjojužnoslavenski jezik) (geolekt, tj. zemljepisna jezikovna pojavnost) zaobjema narečne ploskve, kot so kajkavščina, čakavščina ter zahodna in vzhodna štokavščina. Na tem jezikovnem prostoru se je na novo(vzhodno)štokavski narečni podstavi sredi 19. stoletja izoblikoval en knjižni jezik (imenovan srbohrvaški, tudi srbsko-hrvaški ali hrvaško-srbski), iz katerega so po letu 1991 nastali štirje samostojni novoštokavski knjižni/standardni jeziki (nštok.) (sociolekti, tj. družbene jezikovne pojavnosti), in sicer hrvaški, srbski, bosanski in črnogorski. 38 SLAVISTIČNA PREPLETANJA 3. 2.1 Balkanska jezikovna zveza4 Balkanska jezikovna zveza zaobjema različne genetsko ne ožje sorodne indoevropske jezike na Balkanskem polotoku. Vanjo spadajo makedonščina in bolgarščina, albanščina, nova grščina in romunščina (njene različice so dakoromunščina, aromunščina, meglenoromunščina in istroromunščina), pri čemer nekateri k tem prištevajo še neindoevropsko turščino. Ti jeziki naj bi zaradi medsebojnega jezikovnega vplivanja razvili nekatere skupne, t. i. balkanske oblikoskladenjske lastnosti oziroma težnje po jezikovnem spreminjanju v smeri slednjih, t. i. tipološki cilj. Pri procesu jezikovnega zbliževanja je v srednjem veku zelo verjetno pomembno vlogo odigrala romunščina, tj. (s stališča drugih balkanskih jezikov) balkanskoromanski jezikovni substrat in adstrat (jezikovna podplast in soplast). Opazovanje jezikovnega spreminjanja na časovni osi od vzhodne južne slovanščine 9. stoletja (izpričane v stari cerkveni slovanščini v klasičnem ciril-metodovskem obdobju 863–885, najstarejša ohranjena besedilo so s konca 10. in iz 11. stoletja) do sodobnih vzhodnojužnoslovanskih jezikov, tj. makedonščine in bolgarščine, pokaže, da so se v teh geolektih ohranili nekateri oblikoskladenjski arhaizmi in zgodile nekatere oblikoskladenjske inovacije. Predvsem slednje so korenito spremenile njuno slovnično zgradbo in posledično njun jezikovni tip. Makedonščina in bolgarščina torej med južnoslovanskimi jeziki izstopata prav s svojima močno preoblikovanima oblikoskladenjskima sistemoma, oblikovanje katerih naj bi bilo posledica zbliževalnega, konvergentnega spreminjanja znotraj balkanske jezikovne zveze. Te oblikoskladenjske lastnosti se odražajo tudi v krovnih knjižnih jezikih, knjižni makedonščini in knjižni bolgarščini. V nadaljevanju so na jezikovnem gradivu slednjih predstavljeni nekateri oblikoskladenjski balkanizmi (arhaizmi in inovacije) v glagolskem, imensko-zaimenskem in skladenjskem sistemu. Glagolski sistem: 1) ohranjanje praslovanskih nezloženih preteklih časov, kot sta imperfekt (nedovršni pretekli čas) in aorist (dovršni pretekli čas) (mak. Купивме убави сувенири ‘Kupili smo lepe spominke’, blg. Неотдавна четох тази книга ‘Pred kratkim sem bral/brala to knjigo’); 2) praslovanski perfekt (rezultativni pretekli čas) izraža tudi pripovednost (renarativnost) (mak. Тој паднал, blg. Той паднал ‘Padel je’, tj. ‘Baje, 4 Ta razdelek je povzetek predstavitve jezikovnih balkanizmov v knjižni makedonščini in bolgarščini v Šekli 2018: 51–72, ki je nastal na osnovi Асенова 2002 in Fiedler 2009. Prim. tudi Banfi 1985, Mišeska Tomić 2006. M. Šekli: Južnoslovanski jeziki v kontekstu balkanske in srednjeevropske jezikovne zveze: teoretično-metodološki premisleki 39, da je padel’, ‘Govori se/pravijo, da je padel’); 3) izguba nedoločnika in namenilnika ter njuna nadomestitev z da-zgradbo (mak. Можам да пливам ‘Znam plavati’, blg. Не мога да плувам ‘Ne znam plavati’); 4) nastanek prihodnjega časa z oblikotvornima členkoma *e (tj. neosebno rabljena prvotna tretja oseba ednine sedanjika voluntativnega (hotenjskega) naklonskega glagola psl. *xoetъ > stcsl. xoštetъ ‘hoče’ > mak. ќе, blg. ще) (mak. ќе напишам, blg. ще напиша ‘napisal/napisala bom’) in *ima da (tj. neosebno rabljena tretja oseba ednine sedanjika nujnostnega (debitivnega) naklonskega glagola psl. *jьmatъ > stcsl. imatъ ‘ima’ (> mak. има), zanikano psl. *ne jьmatъ > stcsl. ne imatъ ‘nima’ > *němatъ > mak. нема, blg. няма) (mak. има да напишам ‘napisal/napisala bom’, mak. нема да напишам, blg. няма да напиша ‘napisal/napisala ne bom’); 5) glagolski obliki s pomožnima glagoloma habere ‘imeti’ in esse ‘biti, obstajati, nahajati se’, ki poudarjata rezultat dejanja iz preddobnosti v času nastanka besedila, se pojavljata v makedonščini, ne pa tudi v bolgarščini (mak. Ја имам видено тврдината ‘Videl/videla sem trdnjavo’, Имам дојдено ‘Prišel/prišla sem’, Не знам дали се дојдени ‘Ne vem, ali so prišli’). Imensko-zaimenski sistem: 1) izguba sklonskih končnic (sklonil) z izjemo zvalnika pri samostalniku ter delno dajalnika in tožilnika pri zaimku (mak. Живеам во Скопје ‘Živim v Skopju’, blg. Живея в София ‘Živim v Sofiji’); 2) nastanek zaslonskih (postpozitivnih) določnih členov iz kazalnih zaimkov, npr. *tъ ‘tisti’ ( *stol t > mak. столот, blg. столът ‘(ta) miza’; *kǫa ta > mak. куќата, blg. къщата ‘(ta) hiša’; *sedlo to > mak. селото, blg. селото ‘(ta) vas’); 3) nastanek primernika pridevnikov in prislovov s predpono *po- in presežnika s predpono *naj- (mak. стар – постар – најстар, blg. стар – по-стар – най-стар ‘star – starejši – najstarejši’); 4) izražanje svojine (poleg s svojilnimi zaimki) tudi z dajalnikom naslonskih oblik osebnih zaimkov (mak. Ова е мојот брат = Ова е брат ми, blg. Това е моят брат = Това е брат ми ‘To je moj brat’ = *‘To mi je brat’). Skladenjski sistem: 1) nastanek zaimkovnega podvajanja premega in nepremega predmeta, ki je značilno tako za makedonščino kot bolgarščino, a je bolj pogosto v makedonščini (mak. Ги поздравивме Мара и Марко ‘Pozdravili smo Maro in Marka’, blg. На Светозар му хрумна една мисъл ‘Svetozarju je prišla na pamet ena misel’); 2) pojavljanje naslonskega niza na prvem mestu v stavku, tj. odprava Wackernaglove stave naslonk na drugem mestu v stavku, ki je značilna za makedonščino, ne pa tudi za bolgarščino (mak. Го гледам vs. blg. Гледам го ‘Gledam ga’). 40 SLAVISTIČNA PREPLETANJA 3. Primerjava jezikovnih sistemov (knjižne) makedonščine in (knjižne) bolgarščine torej pokaže, da makedonščina izkazuje večjo stopnjo jezikovne »balkanizacije« kot bolgarščina (prim. nastanek glagolskih oblik s habere in esse, večja pogostnost zaimkovnega podvajanja premega in nepremega predmeta, odprava Wackernaglove stave naslonk). 2.2 Srednjeevropska jezikovna zveza5 V okviru arealne tipologije evropskih jezikov naj bi jeziki v srednjeevropskem prostoru spadali v srednjeevropsko jezikovno zvezo, imenovano nem. Sprachareal (Kurzová 1996), nem. Sprachbund (Skála 1998, 1999), ang. convergence area (Kurzová 2019). Sledi kratek povzetek definicije slednje, kakor je formulirana predvsem v Kurzová 1996, vsebinsko nekoliko dopolnjena v Kurzová 2019. V srednjeevropsko jezikovno zvezo naj bi spadali nemški in madžarski jezik, od slovanskih jezikov pa češki in slovaški kot »osrednja« ter poljski in slovenski kot »obrobna«, medtem ko naj bi bil »srbohrvaški« prehodni jezik med t. i. srednjeevropskimi in t. i. balkanskimi jeziki. Merilo delitve jezikov znotraj jezikovne zveze na »osrednje« in »obrobne« je naglasno mesto, in sicer na prvem zlogu v »osrednjih« (nemški, madžarski, češki, slovaški) in ne na prvem zlogu v »obrobnih« (poljski, slovenski) srednjeevropskih jezikih. Srednjeevropski jezikovni prostor je možno zamejiti tako v razmerju do zahodnoevropskega, 6 severovzhodnoevropskega (znotraj katerega se omenjajo t. i. severovzhodni slovanski jeziki poljščina, ruščina, beloruščina in ukrajinščina kot tudi neslovanska jezika litovščina in finščina) ter balkanskega, pri čemer je srednjeevropski prostor odprt predvsem v smeri proti zahodu in severovzhodu. Od t. i. zahodnoevropskih jezikov, ki poznajo analitično imensko »sklanjatev«, je srednjeevropske jezike možno ločiti po ohranjanju sintetične imenske sklanjatve. Tu se namreč pojavljajo pregibanje besede (nem. Wortflexion, ang. word inflexion) v nemščini, pregibanje osnove (nem. Stammflexion, ang. stem inflexion) v slovanskih 5 Na področju arealne tipologije jezikov v srednjeevropskem prostoru so v 90. letih 20. stoletja s svojim delom bistveno pripomogli praški jezikoslovci. Srednjeevropski jezikovni prostor kulturnozgodovinsko povezujejo z jezikovnim stikom z nemščino znotraj habsburške monarhije (!) (zgodovina češko-nemškega jezikovnega stika je predstavljena v Skála 1998, 1999) ter ga jezikoslovno definirajo z lastnostmi t. i. srednjeevropskih jezikov (Kurzová 1996, 2019). 6 V jezikoslovni literaturi je zahodnoevropski jezikovni prostor imenovan tudi Standard Average European (Whorf 1938, Haspelmath 2001), vanj pa naj bi sodile sodile t. i. europäische Kultursprachen ‘evropski kulturni jeziki’. M. Šekli: Južnoslovanski jeziki v kontekstu balkanske in srednjeevropske jezikovne zveze: teoretično-metodološki premisleki 41, jezikih ter aglutinacija v madžarščini. Predpostavlja se, da naj bi nemščina sintetično sklanjatev ohranila zaradi stika s slovanskimi jeziki in madžarščino. Od t. i. severovzhodnoevropskih jezikov, ki imajo tudi drugačne tipe stavčnih zgradb kot tiste z osebno glagolsko obliko ter glavnima delovalnikoma v imenovalniku in tožilniku (polj. Gotowano obiady i wieczerze ‘Pripravlja se kosila in večerje’, dobesedno ‘Pripravljano kosila in večerje’, Tak mu się to powiedzialo ‘Tako je (nehote) povedal’, dobesedno ‘Tako se mu je povedalo’, rus. Мне зевается ‘Zeham’, dobesedno ‘Zeha se mi’), pa naj bi se srednjeevropski jeziki razlikovali po prevladujoči odsotnosti tovrstnih stavčnih zgradb. Stavčne zgradbe z osebno glagolsko obliko in nezaznamovanim besednim redom osebek–povedek–predmet prevladujejo v zahodnoevropskih jezikih, kar naj bi bila posledica nastanka analitizma znotraj imensko-zaimenskih besednih vrst. Lastnosti jezikov srednjeevropske jezikovne zveze naj bi bile: A) glasovne: 1) naglasno mesto na prvem zlogu; 2) fonološko relevantna vokalna kvantiteta; B) oblikoskladenjske: 1) sintetična imenska sklanjatev; 2) sintetično (obrazilno) stopnjevanje pridevnikov in prislovov; 3) tričlenski sistem glagolskih časov (preteklik – sedanjik – prihodnjik) brez oblikovnega in pomenskega (funkcijskega) razlikovanja različnih preteklih časov; 4) opisni prihodnjik z ingresivnim (začetnostnim) pomožnim glagolom, in sicer nemško werden ‘postati’, slovansko *bǫd- ‘postati’, madžarsko fog ‘zgrabiti’; 5) opisni trpnik; 6) dvocentrična zgradba prostega stavka z besednim redom tipa osebek–povedek–predmet; 7) omejeno pojavljanje deležij; 8) oziralni odvisniki z oziralnimi zaimki, ki so po izvoru vprašalni zaimki; 9) produktivnost prefiksacije in posledična pogostost sestavljenih glagolov. 3 Jezikovna genealogija in arealna jezikovna tipologija Iz navedenega povzetka prikaza tipoloških jezikovnih lastnosti jezikov predpostavljene srednjeevropske jezikovne zveze je možno izluščiti teoretično- metodološki pristop pri določanju slednje v Kurzová 1996 in 2019. Metodologija arealne jezikovne tipologije vsaj v tem primeru precej spominja na metodologijo jezikovne genealogije, kar v vseh točkah izvajanja ni upravičeno. Definicija srednjeevropske jezikovne zveze znotraj evropskih jezikov se opira na zemljepisno razširjenost jezikovnih pojavov, kar je v jezikovni genealogiji dobro znan princip valovne teorije (nem. Wel entheorie) o širjenju jezikovnih inovacij (Schmidt 1872: 27), pri čemer pa za razliko od jezikovne genealogije tu predstavljena arealna jezikovna 42 SLAVISTIČNA PREPLETANJA 3. tipologija ne upošteva (relativne in absolutne) kronologije oblikovanja oz. nastanka obravnavanih jezikovnih pojavov. Poleg tega so jezikoslovna merila razmejevanja srednjeevropske jezikovne zveze do sosednjih in merila notranje členitve zveze same precej raznorodna in brez jasno določene hierarhije, in sicer so lahko oblikoslovna (tip imenske in zaimenske sklanjatve, stopnjevanje pridevnikov in prislovov, sistem glagolskih časov), skladenjska (tipi stavčnih zgradb) in glasoslovna (naglasno mesto). Za opredeljujoče srednjeevropske oblikoskladenjske lastnosti pa se zdi, da so določene po zgledu in razlikovalno do balkanskih (prim. preglednico Oblikoskladenjske lastnosti »balkanskih« in »srednjeevropskih« slovanskih jezikov). Zaradi povedanega je na tej točki na mestu teoretično-metodološko protistaviti jezikovno genealogijo in arealno jezikovno tipologijo. Preglednica 1: Oblikoskladenjske lastnosti »balkanskih« in »srednjeevropskih« slovanskih jezikov »Balkanski« slovanski jeziki »Srednjeevropski« slovanski jeziki analitčna imenska in zaimenska »sklanjatev« sintetična imenska in zaimenska sklanjatev analitično stopnjevanje pridevnikov in sintetično stopnjevanje pridevnikov in prislovov prislovov mnogočlenski sistem glagolskih časov tričlenski sistem glagolskih časov (preteklik – sedanjik – prihodnjik) oblikovno in pomensko (funkcijsko) oblikovno in pomensko (funkcijsko) razlikovanje med različnimi preteklimi nerazlikovanje med različnimi preteklimi glagolskimi časi glagolskimi časi opisni prihodnjik z voluntativnim opisni prihodnjik z ingresivnim (začetnostnim) (hotenjskim) pomožnim glagolom *‘hoteti’ pomožnim glagolom *‘postati’, *‘zgrabiti’ Vir: raziskava avtorja 3.1 Jezikovna genealogija Jezikovna genealogija idiome, tj. jezikovne (dia)sisteme, znotraj nekega (prvotno zemljepisnega, drugotno tudi družbenega) jezikovnega kontinuuma združuje glede na stopnjo njihove medsebojne jezikovne sorodnosti, tj. genetske identičnosti. Teorija in metodologija genealoške jezikoslovne klasifikacije sta bili najbolj natančno izdelani v primerjalnem jezikoslovju indoevropskih jezikov, 7 prav tako pa tudi iz tega 7 Za začetnika indoevropskega primerjalnega jezikoslovja veljata Rasmus Kristian Rask (1787–1832) s svojim delom Undersögelse om det gamle Nordiske eller Islandske Sprogs Oprindelse ‘Raziskava o izvoru starega nordijskega ali islandskega jezika’ (delo je bilo na natečajni razpis Danske akademije znanosti poslano leta 1814 in je v knjižni obliki izšlo čez štiri leta) (København, 1818), ki velja za zametek primerjalne slovnice indoevropskih jezikov, ter Franz Bopp (1791– 1867) s svojim delom Über das Conjugationssystem der Sanskritsprache in Vergleichung mit jenen der griechischen, lateinischen, persischen und germanischen Sprache ‘O spregatvenem sistemu sanskrtskega jezika v primerjavi s tistim v grškem, M. Šekli: Južnoslovanski jeziki v kontekstu balkanske in srednjeevropske jezikovne zveze: teoretično-metodološki premisleki 43, izhajajočih primerjalnih jezikoslovjih posameznih indoevropskih jezikovnih vej, tudi slovanske. 8 Jezikovna genealogija upošteva divergentno, oddaljevalno jezikovno spreminjanje v jezikovnem kontinuumu – navadno se uporablja pojem narečni kontinuum (ang. dialect continuum) –, pri čemer iz idioma »prednika« nastajajo njegovi »potomci«. Neki skupni jezikovni »prednik« se namreč zaradi zemljepisno omejenih jezikovnih inovacij samo v delu tega postopoma cepi na manjše idiome »potomce«. Zaradi jezikovnega spreminjanja torej nastane jezikovna raznolikost genetsko sorodnih idiomov. Jezikovna genealogija za poimenovanje sorodstvenih razmerij med idiomi operira s pojmi kot prajezik (nem. Ursprache, rus. праязык, ang. proto-language) oz. jezikovna družina (nem. Sprachfamilie, rus. языковое семейство, ang. language family), jezikovna veja oz. jezikovna skupina, jezik, narečna ploskev (baza) oz. narečna skupina (grupa), narečje, krajevni govor. 9 Genealoško jezikoslovje se deli na (zgodovinsko)primerjalno jezikoslovje (ki jezikovnemu spreminjanju sledi od prajezika do jezika) in narečjeslovje (ki jezikovnemu spreminjanju sledi od jezika do krajevnega govora). Jezikovna genealogija torej rekonstruira divergentno jezikovno spreminjanje in posledično nastajanje jezikovne raznolikosti genetsko sorodnih idiomov, zato je del zgodovinskega jezikoslovja. 10 Pri določanju jezikovne sorodnosti znotraj jezikovne genealogije je najpomembnejše merilo (zgodovinsko)glasoslovno (Šekli 2018: 40–42). Že leipziška »mlado- gramatična« jezikoslovna šola (nem. Junggrammatiker) je namreč v 70. letih 19. stoletja latinskem, perzijskem in germanskem jeziku’ (Frankfurt na Majni, 1816). Prva vélika sinteza raziskovanja na tem področju je monumentalna primerjalna slovnica indoevropskih jezikov Grundriß der vergleichenden Grammatik der indogermanischen Sprachen: Kurzgefasste Darstel ung der Geschichte des Altindischen, Altiranischen (Avestischen und Altpersischen), Lateinischen, Umbrisch-Samnitischen, Altirischen, Gotischen, Althochdeutschen, Litauischen und Altkirchenslavischen I–V (Straßburg, 11886–1893, 21897–1916), katere avtorja sta Karl Brugmann (1849–1919) in Berthold Delbrück (1842– 1922). 8 Predhodnik slovanskega primerjalnega jezikoslovja je Josef Dobrovský (Ioseph Dobrowsky) (1753–1829) s svojima slovnicama, in sicer s češko Lehrgebäude der böhmischen Sprache ‘Slovnica češkega jezika’ (Praga, 11809, 21819) in predvsem s starocerkvenoslovansko Institutiones linguae slavicae dialecti veteris ‘Ustroj starega narečja slovanskega jezika’ (Dunaj, 1822). Slednja je z opisom najstarejšega izpričanega in posledično najbolj arhaičnega slovanskega jezika prinesla model za opis posameznih sodobnih slovanskih jezikov ter s tem spodbudila njihovo primerjanje v zgodovinski perspektivi. Franc Miklošič (Franz von Miklosich) (1813–1891) je avtor prve vélike primerjalne slovnice slovanskih jezikov Vergleichende Grammatik der slavischen Sprachen I–IV: I. Leutlehre, II. Stammbildungslehre, III. Wortbildungslehre, IV. Syntax (Dunaj, 11852–1875, 21876–1883). 9 Dvojice prajezik – jezikovna družina, jezikovna veja – jezikovna skupina in narečna ploskev (baza) – narečna skupina (grupa) so v sorodstvenem razmerju »prednik – potomec« (iz prajezika nastane jezikovna družina, iz jezikovne veje jezikovna skupina in iz narečne ploskve narečna skupina). 10 Za nastanek (zgodovinsko)primerjalnega jezikoslovja ter razvoj njegove teorije in metodologije v 19. stoletju prim. Pedersen 1931 (1952), za teorijo in metodologijo zgodovinskega jezikoslovja pa Hock 32021. 44 SLAVISTIČNA PREPLETANJA 3. prišla do pomembnega spoznanja, da se glasovni sistem v jeziku spreminja najbolj regularno, sistemsko, »pravilno« in je najmanj odvisen od zunajjezikovnih dejavnikov. 11 V primerjavi z (zgodovinsko)glasoslovnim sta (zgodovinsko)- oblikoslovno in (zgodovinsko)skladenjsko merilo manj pomembni, (zgodovinsko)- besedoslovno merilo pa je tako rekoč nerelevantno. 12 Osnova genealoške klasifikacije idiomov so torej glasovne lastnosti (inovacije in arhaizmi) obravnavanih idiomov, ki imajo vrednost genetskih meril. Glasovnim se lahko pridružijo tudi oblikovne lastnosti, če se njihovi areali ujemajo z areali glasovnih lastnosti. Pri določanju genetskih meril sta zelo pomembni zemljepisna razširjenost jezikovnih inovacij ter njihova (relativna in absolutna) kronologija. 3.2 Arealna jezikovna tipologija Arealna jezikovna tipologija idiome, tj. jezikovne (dia)sisteme, znotraj nekega jezikovnega prostora združuje glede na stopnjo njihove medsebojne tipološke podobnosti ne glede na njihovo jezikovno sorodnost (v jezikovne tipe torej združuje tako genetsko sorodne kot genetsko nesorodne idiome). Teorija in metodologija arealne tipološke jezikoslovne klasifikacije (evropskih jezikov) sta bili dokaj natančno izdelani pri preučevanju balkanskih jezikov. 13 Za arealno jezikovno tipologijo je torej relevantno konvergentno, zbliževalno jezikovno spreminjanje (jezikovne inovacije), posledica katerega je večja stopnja tipološke podobnosti. Vzporedno z divergentnim jezikovnim spreminjanjem v jezikovnem kontinuumu sorodnih idiomov na nekem prostoru v nekem obdobju – navadno znotraj dlje časa trajajočih večjezičnih politično- in posledično kulturnozgodovinskih regij – zaradi zemljepisnega in družbenega jezikovnega stika, 11 »Al er lautwandel, so weit er mechanisch vor sich geht, vollzieht sich nach a u s n a h m s l o s e n g e s e t z e n, d. h. die richtung der lautbewegung ist bei allen angehörigen einer sprachgenossenschaft, ausser dem fall, dass dialektspaltung eintritt, stets dieselbe, und alle wörter, in denen der der lautbewegung unterworfene laut unter gleichen verhältnissen erscheint, werden ohne ausnahme von der änderung ergriffen.« (Osthoff, Brugman 1878: XIII.) 12 Iz prajezika podedovano besedje, ki je skupna jezikovna dediščina neke jezikovne skupine, je seveda predpogoj za zamejitev skupine sorodnih idiomov kot potomcev skupnega idioma prednika. Poleg tega je pomembno tudi vzporedno tvorjeno besedje (tj. besedje, ki je nastalo vzporedno v posameznih sorodnih idiomih) kot posledica podedovanih besedotvornih vzorcev. Za jezikovno genealogijo pa so pri določanju stopnje genetske sorodnosti idiomov znotraj iste skupine nepomembni posameznojezične besedijske inovacije ter prevzeto in kalkirano besedje. 13 Za začetnika preučevanja balkanskih jezikov velja Jernej Kopitar (Bartholomäus Kopitar) (1780–1844), ki je tipološko podobnost albanščine, bolgarščine in romunščine sintetično strnil takole: »nur eine Sprachform herrscht, aber mit dreyerley Schprachmaterie« (Kopitar 1829: [253]). Znanstvene temelje jezikoslovne balkanologije je postavljal tudi Franc Miklošič (prim. Miklosich 1861). M. Šekli: Južnoslovanski jeziki v kontekstu balkanske in srednjeevropske jezikovne zveze: teoretično-metodološki premisleki 45, ki ima lahko za posledico jezikovno vplivanje ter jezikovno prevzemanje in posnemanje, namreč lahko prihaja do konvergentnih jezikovnih sprememb tudi v različnih ne ožje sorodnih ali sploh nesorodnih idiomih. Rezultat teh procesov je lahko oblikovanje jezikovne zveze. 14 Arealna jezikovna tipologija torej za poimenovanje rezultata konvergentnega jezikovnega spreminjanja v nekem jezikovnem prostoru operira s pojmom jezikovna zveza (rus. языковой союз, nem. Sprachbund, ang. convergence area). Pojasnjevanje oblikovanja oz. nastanka jezikovne zveze – jezikovno vplivanje in posledično jezikovno spreminjanje v okviru jezikovnega stika, konvergentne jezikovne inovacije in posledične skupne tipološke jezikovne lastnosti – spada na področje zgodovinskega jezikoslovja (Hock 32021: 659–724). V nadaljevanju je z vidika teorije in metodologije zgodovinskega jezikoslovja podanih nekaj teoretično-metodoloških izhodišč za pojasnjevanje nastanka jezikovnih zvez. Jezikovna zveza ni zamejena le zemljepisno, temveč tudi časovno. Jezikoslovna terminološka besedna zveza jezikovna zveza torej poimenuje zgodovinsko jezikovno pojavnost, ki ima svoj začetek in svoj konec. Je zgodovinski jezikoslovni têrmin in kot tak ne more imeti panhronega pomena. Zbliževalni jezikovni procesi v nekem jezikovnem prostoru namreč vključujejo različne geolekte (in posledično njihove sociolekte) ne glede na njihovo genetsko sorodnost ter so značilni za neko časovno omejeno zgodovinsko obdobje, ki pri različnih jezikih lahko traja različno dolgo, odvisno od povezanosti danega jezika z ostalimi jeziki jezikovne zveze. 15 Jezikovno vplivanje je lahko enosmerno (ang. subversion, unidirectional influence) ali večsmerno (ang. convergence, bidirectional interaction), pri čemer je za jezikovno zvezo navadno značilno večsmerno jezikovno vplivanje (Hock 32021: 648–656). 16 14 »Случается, что несколько языков одной и той же географической и культурно-исторической области обнаруживают черты специального сходства, несмотря на то, что сходство это не обусловлено общим происхождением, а только продолжительным развитием. Для таких групп, основанных не на генетическом принципе, мы предлагаем название языковых союзов.« (Трубецкой 1923: 116.) 15 Balkanska jezikovna zveza je zgodovinska jezikovna pojavnost, ki je začela izzvenevati z narodnimi preporodi od konca 18. stoletja in poskusi oblikovanja nacionalnih držav na Balkanu, posledica česar sta bila prevlada državnih jezikov v novo nastalih državah in dokončni prehod iz množične večjezičnosti v prevladujočo enojezičnost (najpozneje) v teku 20. stoletja (Steinke 2012). Prim. tudi pojem »karolinška jezikovna zveza« (ang. “Carolingian Sprachbund” ) (Hock 32021: 659, 719–724). 16 V angleškem jeziku se za poimenovanje jezikovne zveze uporabljajo strokovni izrazi kot sprachbund, linguistic area in convergence area, pri čemer se daje prednost slednjemu (Hock 32021: 659). Têrmin convergence area že sam po sebi nakazuje večsmerno jezikovno vplivanje ( convergence), medtem ko je pojem linguistic area zelo splošen in je lahko razumljen tudi kot ‘jezikovni kontinuum’ ipd. 46 SLAVISTIČNA PREPLETANJA 3. Posledica tega je velika stopnja medsebojne jezikovne povezanosti članov jezikovne zveze. Obseg oz. stopnja tujejezičnega jezikovnega vplivanja ter posledičnega jezikovnega prevzemanja in posnemanja sta na eni strani odvisna od trajanja in/ali intenzivnosti jezikovnega stika (daljši in/ali intenzivnejši jezikovni stik pomeni močnejše jezikovno vplivanje) ter na drugi od tipološke podobnosti vplivajočega in vplivanega idioma (večja tipološka podobnost ima za posledico manjšo stopnjo jezikovnega prevzemanja in posnemanja), pri čemer praviloma najprej pride do prevzemanja in posnemanja besedja ter šele nato do posnemanja prvin slovnične zgradbe, navadno torej v časovnem zaporedju »words first, grammar later« (prim. Weinreich 1953, Thomason, Kaufmann 1988, Thomason 2001, Trovesi 2004, Bayer 2006). Skupno prevzeto besedje torej navadno pomeni manjšo stopnjo, skupne inovacije v slovnični zgradbi pa večjo stopnjo jezikovnega vplivanja in zbliževanja. Jezikovna zveza se zato definira predvsem na podlagi konvergentnih slovničnih inovacij. Povedano matematično bi se lahko reklo, da je za definicijo jezikovne zveze jezikovni vpliv v besedju potrebni, vpliv v slovnici pa zadostni pogoj. 17 Podobno kot v jezikovni genealogiji so tudi pri določanju morebitnih konvergentnih slovničnih lastnosti jezikovne zveze relevantne skupne inovacije in ne toliko arhaizmi. 18 Pri določanju jezikovne zveze je treba določiti relevantno hierarhijo jezikoslovnih meril v smislu, katera merila, na osnovi katerih naj bi bila ta definirana, so odločilna in katera ne. Za razliko od jezikovne genealogije, znotraj katere so pri določanju jezikovnega kontinuuma jezikoslovna merila prednostno razvrščena po principu »od 17 Predpostavka, da se v nekem jezikovnem prostoru skupno prevzeto (kot tudi po tujejezičnih modelih posneto) besedje pojavi pred posnemanjem slovničnih zgradb, je lahko tudi problematična. Srednjeevropski slovanski jeziki izkazujejo nemcizme, ki so v te jezike začeli prodirati že v praslovanskem obdobju (tj. pred ok. 800), vpliv nemščine na slovnično zgradbo teh jezikov pa je manjši. Balkanski slovanski jeziki pa izkazujejo relativno zgodnje preoblikovanje oblikoskladenjskega sistema, medtem ko jim »kompaktnost« na ravni besedja dajejo predvsem turcizmi, ki pa so v primerjavi z nemcizmi v srednjeevropskem prostoru novejšega datuma (simbolična letnica začetka turškega vpliva na Balkanu je padec bizantinskega cesarstva leta 1453). Gledano arealnotipološko je značilna naslednja razvrstitev prevzetega besedja (pri čemer je treba računati z odpravljanjem prevzetega besedja v posameznih knjižnih jezikih): nemcizem v srednjeevropskih vs. turcizem v balkanskih slovanskih jezikih (stvn. affo → psl. *op-ica > sln. pica vs. tur. maymun → nštok. màjmun, mak. мајмун, blg. маймуна ‘opica’; srvn. ūre → sln. ūra vs. tur. saat → nštok. sȃt, sȁhat, mak. саат, blg. сахат ‘ura’; srvn. varwe, nem. Farbe → nar. sln. barba, fȃrba ‘barva’ vs. tur. boya → nštok. bòja, mak. боја, blg. боя ‘barva’; srvn. heiden, nar. nem. Heiden → sln. ȃjda vs. tur. helda → nštok. hȇljda, mak. хелда, blg. елда ‘ajda’; srvn. polster, nem. Polster → nar. sln. *plšter > pvšter ‘blazina, zglavnik’ vs. tur. yastık → nštok. jàstuk, mak. јастак ‘blazina, zglavnik’) (Striedter-Temps 1963, Snoj 32016, Škaljić 1966: passim). 18 Tujejezični vpliv nima za posledico le nastanka inovacij, temveč lahko vpliva tudi na ohranjanje arhaizmov (npr. ohranjanje predpreteklika (3sg je bil delal / je bila delala) in preteklega pogojnika (3sg bi bil delal / bi bila delala) v nekaterih primorskih narečjih slovenščine pod vplivom stičnih romanskih jezikov, v katerih obe obliki obstajata). M. Šekli: Južnoslovanski jeziki v kontekstu balkanske in srednjeevropske jezikovne zveze: teoretično-metodološki premisleki 47, spodaj navzgor« (glasoslovno, oblikoslovno, skladenjsko), pa je pri določanju jezikovne zveze zaradi stopnjevanja jezikovnega vplivanja ter posledičnega jezikovnega prevzemanja in posnemanja v smislu »words first, grammar later« primerneje postopati »od zgoraj navzdol«. Hierarhija jezikoslovnih meril mora biti torej »obrnjena«. Izkaže se namreč, da sta pri določanju skupnih tipoloških lastnosti jezikov, ki tvorijo kako jezikovno zvezo, bolj relevantni skladenjska in oblikovna, neprimerno manj pa glasovna ravnina, 19 natančneje njena segmentna raven. 20 Skupno prevzeto in/ali po tujejezičnih modelih posneto besedje pa je pokazatelj intenzivnega jezikovnega stika, ki je tako rekoč predpogoj za nastanek jezikovne zveze. Pri pojasnjevanju oblikovanja oz. nastanka jezikovne zveze je poleg sinhronega (istočasijskega) vidika nepogrešljiv tudi diahroni (raznočasijski) vidik, tj. čas nastanka predpostavljenih konvergentnih jezikovnih sprememb. Šele čas nastanka posameznih jezikovnih pojavov v vpletenih idiomih (t. i. absolutna in relativna kronologija jezikovnih sprememb) namreč razkrije, ali so primerljive tipološke jezikovne lastnosti, ki so vidne na površini, zares posledica jezikovnega stika ali so samo naključne. Medtem ko je golo naštevanje skupnih jezikovnih lastnosti jezikov znotraj jezikovne zveze precej enostavno, pa pojasnjevanje njihovega nastanka predstavlja najtrši oreh zgodovinske jezikoslovne interpretacije. 21 V jezikoslovju ni enotne definicije pojma jezikovna zveza. Sledi opredelitev, ki se zdi širše sprejemljiva. Jezikovna zveza je skupina vsaj treh nesorodnih jezikov in njihovih narečij nekega zemljepisnega območja, ki so zaradi dolgotrajne pripadnosti nekemu politično- in posledično kulturnozgodovinskemu prostoru (v preteklosti) 19 »Als Merkmale des balkanischen Sprachbundes, kurzerhand auch Balkanismen genannt, gelten in erster Reihe die nichtlexikalischen Übereinstimmungen [. .]. Dabei handelt es sich vornehmlich um im engen Sinne grammatische, also morphologisch-syntaktische Übereinstimmungen, wozu noch einige gemeinsame phraseologische – also nur im weiteren Sinne grammatisch, syntaktische Züge treten. Dabei spielen die etwaigen Ähnlichkeiten im Lautsystem einzelner oder mehrerer Balkansprachen für die Konstituierung eines balkanischen Sprachbundes nur eine untergeordnete Rol e.« (Birnbaum 1965: 43.) 20 Pri tujejezičnem vplivanju na glasovni ravnini je treba ločiti segmentno in nadsegmentno raven. Medtem ko je vpliv stičnih jezikov na segmentne glasovne spremembe zelo težko nedvoumno dokazati (npr. vzporednost diftongizacije in monoftongizacije v nemščini in češčini: srvn. līb > nem. Leib ‘telo’, srvn. hūs > nem. Haus ‘hiša’, srvn. lieb > nem. lieb [ī] ‘drag, ljub’, srvn. guet > nem. gut [ū] ‘dober’ in stčeš. mýt > nar češ. mejt ‘miti, umivati’, stčeš. múcha > češ. moucha ‘muha’, stčeš. bielý > češ. bílý ‘bel’, stčeš. bóh > buoh > češ. bůh ‘bog’ (Hock 21991: 493–494)), je bolj verjetno, da do vpliva lahko prihaja na nadsegmentni ravni (npr. stabilizacija naglasnega mesta na prvem zlogu v latvijščini pod vplivom baltskofinskih jezikov (Forssman 2001: 47): lit. galvà vs. latv. gava ‘glava’, lit. žiemà vs. latv. zìema ‘zima’). 21 »The detailed discussion of convergence and convergence areas shows that it is much easier to determine geographical areas that have remarkable structural similarities than to explain how these similarities have come about and who gave what to whom at what time.« (Hock 32021: 724.) 48 SLAVISTIČNA PREPLETANJA 3. ter posledičnega intenzivnega jezikovnega stika ter medsebojnega vplivanja in jezikovnega zbliževanja (konvergentno jezikovno spreminjanje) razvili nekatere drugotne skupne lastnosti predvsem v slovnični zgradbi (in seveda tudi v besedju). 22 Jezikovna zveza se torej definira predvsem na osnovi tistih slovničnih sprememb, ki so nastale drugotno zaradi jezikovnega zbliževanja (konvergentne jezikovne spremembe in posledične skupne tipološke jezikovne lastnosti). Glede na število slednjih so znotraj jezikovne zveze jeziki lahko »osrednji« ali »obrobni«, tj. z večjim ali manjšim številom skupnih slovničnih lastnosti drugotnega izvora. 4 Srednjeevropski jezikovni prostor: jezikovna zveza? V srednjeevropskem jezikovnem prostoru se nahajajo nemški jezik, t. i. srednjeevropski slovanski jeziki in madžarski jezik. 23 Dejstvo je, da je na tem območju v preteklosti prihajalo do nekaterih konvergentnih, zbliževalnih jezikovnih sprememb, in sicer v najmanj treh različnih ne ožje sorodnih oz. nesorodnih jezikih in njihovih narečjih. Zastavlja se vprašanje, ali se je ta jezikovni prostor dejansko izoblikoval v predpostavljeno srednjeevropsko jezikovno zvezo, vsaj do neke mere primerljivo z balkansko jezikovno zvezo. V nadaljevanju je z vidika teorije zgodovinskega jezikoslovja v kritični pretres vzet teoretično-metodološki pristop pri koncipiranju srednjeevropske jezikovne zveze, kakršen je predstavljen v Kurzová 1996 in 2019. Predlagana so nekatera teoretično-metodološka izhodišča za dopolnitev raziskovanja na tem področju. Zemljepisna in časovna zamejenost. Jeziki srednjeevropskega jezikovnega prostora so se v preteklosti nahajali znotraj večjezičnih politično- in kulturnozgodovinskih regij kot enote, ki so bile političnoupravno del srednjeevropskih državnih tvorb s središči, vezanimi na nemški jezikovni prostor, v prvi vrsti znotraj nemškega cesarstva (!) in njegovih »naslednikov«. Povezanost z nemškim jezikovnim prostorom je pri različnih srednjeevropskih jezikih oz. njihovih delih trajala različno dolgo oz. ponekod še vedno traja. 24 Zaton tega skupnega 22 Prim. Masica 1976: 4 in Nekula 2016: 769, citirano po Hammel 2020: 22. 23 Pojem srednjeevropski je razumljen jezikoslovno terminološko in ne morda zemljepisno, politično- ali kulturnozgodovinsko ali še kako drugače. 24 Npr., za večji del slovenskega jezikovnega prostora pride v poštev obdobje od druge polovice 8. stoletja, ko je bil ta integriran v frankovsko državo Karolingov za Karla I. Velikega (vladal 768–814) (prim. priključitev alpskoslovanske kneževine Karantanije vojvodini Bavarski leta 743–745, priključitev Bavarske frankovski državi leta 788, priključitev alpskoslovanske kneževine Karniole frankovski državi v času frankovsko-avarskih vojn 791 in 795– M. Šekli: Južnoslovanski jeziki v kontekstu balkanske in srednjeevropske jezikovne zveze: teoretično-metodološki premisleki 49, prostora je za večino srednjeevropskih jezikov zelo verjetno treba iskati v času po korenitih politično- in kulturnozgodovinskih spremembah po prvi svetovni vojni. Vplivajoči in vplivani jeziki. V procesu jezikovnega zbliževanja v srednjeevropskem prostoru je povezovalno vlogo odigral nemški jezik, ki je bil v nemškem cesarstvu in njegovih »naslednikih« stoletja dolgo predvsem v mestih lingua franca, občevalni jezik znotraj vsakokratne države. Čeprav je možno, da je bil jezikovni vpliv večsmeren, je prevladovalo enosmerno jezikovno vplivanje: nemški jezik je bil vplivajoči jezik, medtem ko so bili ostali jeziki vplivani jeziki. 25 Vpliv nemščine znotraj areala je tako na ravni ljudskih kot knjižnih jezikov opazen zlasti v besedju (nemške izposojenke ter oblikovni in pomenski kalki), nekoliko manj pa tudi v slovnični zgradbi (skladenjska in oblikovna ravnina). Srednjeevropski slovanski jeziki. V Kurzová 1996 in 2019 se med srednjeevropske slovanske jezike uvrščajo češčina in slovaščina kot »osrednja« ter poljščina in slovenščina kot »obrobna«, medtem ko naj bi bila »srbohrvaščina« prehod med srednjeevropskimi in balkanskimi slovanskimi jeziki. Upoštevaje zgodovinska dejstva in jezikovne lastnosti je ta zemljepisna zamejitev nepopolna. Kot je bilo že nakazano, so bili srednjeevropski slovanski jeziki vsi tisti, ki so bili zgodovinsko vezani na politična središča v nemškem prostoru in so bili pod vplivom nemškega jezika, in sicer na jugu slovenski in osrednjejužnoslovanski (vsaj oz. predvsem njegov zahodni del) (osrednjejužnoslovanski jezikovni prostor je dejansko prehod med srednjeevropskim in balkanskim, prim. prisotnost starejših nemcizmov in turcizmov), na zahodu pa češki, slovaški, lužiškosrbski, poljski in pomorjanski (njegov vzhodni rob predstavlja kašubščina s slovinščino), zelo verjetno tudi sredi 18. stoletja izumrli, slabše izpričani polabski. Če srednjeevropski jezikovni prostor razumemo kot časovno zamejen, se tudi s pogledom »I do not pay systematic attention to Slavic languages (Sorbian, †Polabian) directly influenced by German as the dominating language, as this represents another type of language contact« (Kurzová 2019: 262) ni možno strinjati. Do konca prve svetovne vojne namreč razlike med vrsto vplivanja nemškega jezika na npr. slovenskega (zlasti v 796), do leta 1918, ko je prišlo do razpada zadnje velike politične tvorbe na tem območju, Avstro-Ogrske monarhije pod vladavino Habsburžanov (prim. Štih, Simoniti, Vodopivec 2016). 25 Pri določanju medsebojnih vplivov jezikov srednjeevropskega jezikovnega prostora je za obdobje od oblikovanja posameznih knjižnih jezikov pa vsaj do konca prve svetovne vojne treba upoštevati tudi npr. vpliv knjižne češčine na knjižno slovaščino (kot tudi kulturni jezikovni stik knjižne slovaščine s knjižno madžarščino), vpliv knjižne hrvaščine na knjižno slovenščino ipd. 50 SLAVISTIČNA PREPLETANJA 3. osrednjeslovenskem prostoru znotraj notranjeavstrijskih dežel) ali lužiškosrbskega ni bilo. 26 Hierarhija jezikoslovnih meril. Hierarhija jezikoslovnih meril določanja srednjeevropske jezikovne zveze ter notranje delitve srednjeevropskih slovanskih jezikov na »osrednje« in »obrobne« v Kurzová 1996 in 2019, v skladu s katero je najvišje merilo glasoslovno (in sicer naglasno mesto na prvem zlogu), je manj ustrezna. Kot je bilo izpostavljeno, sta za razliko od določanja jezikovne sorodnosti, pri katerem je vodilno merilo (zgodovinsko)glasoslovno, pri določanju drugotne jezikovne podobnosti bolj relevantni skladenjska in oblikovna ravnina. Drugačna hierarhija jezikoslovnih meril namreč bistveno spremeni delitev vplivanih jezikov znotraj predpostavljene jezikovne zveze na »osrednje« in »obrobne«. Skladenjska in oblikovna ravnina. Pri naštevanju skupnih skladenjskih in oblikovnih lastnosti srednjeevropskih jezikov ni zadostno izhajati iz razlik v razmerju do sosednjih jezikov, predvsem balkanskih, temveč je treba opisati predvsem (specifične) jezikovne lastnosti srednjeevropskih jezikov. Take lastnosti bi lahko bile npr. nastajanje določnega člena (Trubar 1555: Ta prvi deil tiga noviga testamenta) (prim. Orožen 1972, Trovesi 2004, Bayer 2006), posebnosti v besednem redu (nedoločniški polstavki v knjižni slovenščini druge polovice 19. stoletja po modelu nemškega nedoločnika s zu), pojavljanje krajevnih prislovov pred glagolom (Celovški/Rateški rokopis iz 2. polovice 14. stoletja: 3sg aor. gori wstaa (III 6–7) = gori vsta, tj. zgradba gori vstati po nem. auferstehen), tipološko podobni besedotvorni vzorci (slovansko *-ar- → *-ar-ьstvo, nemško -er → -er-ei in madžarsko -ász/-ész → -ász-at/-ész-et: sl. *ryba → *rybaŕь → *rybarьstvo, tj. sln. riba → ribar → ribarstvo, nem. Fisch → Fischer → Fischerei, madž. hal → halász → halászat) (o tem besedotvornem vzorcu prim. Šekli 2021). Diahroni vidik. V Kurzová 1996 in 2019 tako rekoč popolnoma umanjka zgodovinskojezikoslovni vidik. Ena od oblikoskladenjskih lastnosti srednjeevropskih jezikov naj bi bil npr. tudi tričlenski sistem glagolskih časov (preteklik – sedanjik – prihodnjik) brez oblikovnega in pomenskega (funkcijskega) razlikovanja med različnimi preteklimi časi. Na vprašanje, ali obstaja povezava med 26 Za razliko od drugih srednjeevropskih slovanskih jezikov lužiška srbščina v celoti (podobno kot slovenščina na avstrijskem Koroškem in Štajerskem ter gradiščanska hrvaščina na avstrijskem Gradiščanskem) (prim. Bayer 2006) tudi po prvi oz. drugi svetovni vojni ostaja v intenzivnem stiku z nemščino. M. Šekli: Južnoslovanski jeziki v kontekstu balkanske in srednjeevropske jezikovne zveze: teoretično-metodološki premisleki 51, izgubo preterita in njegovo nadomestitvijo s perfektom v zgornjevisokonemških narečjih (nem. Oberhochdeutsch) na eni strani ter izgubo aorista in imperfekta in njuno zamenjavo s perfektom v slovanskih jezikih v stiku z zgornjo visoko nemščino na drugi ter za kateri tip povezave gre (Hammel 2020: 28), lahko odgovori samo natančna jezikoslovna analiza jezikovnega gradiva v diahroni perspektivi. Diatopični in diastratični vidik. 27 Pri opisovanju in pojasnjevanju izvora skupnih jezikovnih lastnosti v besedju in slovnični zgradbi jezikov neke jezikovne zveze je nujno upoštevati tudi dejstvo, ali se neka jezikovna lastnost pojavlja na prostoru celotnega geolekta hierarhične stopnje jezika ali predvsem v njegovem krovnem knjižnem jeziku (Hammel 2020: 23). V slovenščini se npr. starejši nemcizmi pojavljajo na celotnem jezikovnem prostoru, tudi v tistih narečjih, ki so (bila) v stiku tudi z drugimi slovenščini zemljepisno in družbeno stičnimi jeziki in njihovimi narečji – na zahodu sta to romanska jezika furlanščina in italijanščina (natančneje njeno kolonialno beneško narečje), na vzhodu pa madžarski jezik (prim. starejše nemcizme v rezijanskem narečju in porabskih govorih prekmurskega narečja: srvnem. vlasche → nar. sln. fláša ‘steklenica’, rez. flaša [fˈlaša] ‘steklenica’, porab. flájša ‘čutara’ (Šekli 2022)). 28 V srednjeevropskih jezikih pa se je npr. že imenovani besedotvorni vzorec tipa sln. riba → ribar → ribarstvo pod vplivom nemščine oblikoval v knjižnih (in ne toliko v ljudskih) jezikih, saj gre pri tovrstnih izpeljankah za tipične knjižne tvorjenke (s pojmovnim, abstraktnim pomenom) znotraj učene kulture. 5 Sklep Preučevanje oblikovanja jezikov znotraj jezikovnih zvez spada na področje zgodovinskega jezikoslovja. Južnoslovanski jeziki naj bi se oblikovali tudi znotraj dveh jezikovnih zvez, in sicer balkanske in srednjeevropske. Koncipiranje pojma balkanska jezikovna zveza se v slavistiki pojavlja že od njenih znanstvenih začetkov (prim. Kopitar 1829, Miklosich 1861), pojem srednjeevropska jezikovna zveza pa je večje 27 Pojma diatopija (it. diatopia) in diastratija (it. diastratia) sta po Berruto, Cerruti 22017: 285. 28 V slovenskih narečjih v stiku z romanskim jezikovnim svetom se pojavljajo romanizmi (natančneje furlanizmi, venetizmi, italijanizmi) na ravni besedja, a tudi slovnične zgradbe. Slovenska narečja v stiku s kolonialno beneško italijanščino in čakavska hrvaška narečja izkazujejo nekatere skupne besedijske venetizme (ben. it. cantón → primorsko sln. kanton, čak. kantun ‘zunanji vogal’), kar jih dela podobne na ravni besedja. Slovenska narečja na slovensko-furlanski jezikovni meji pa izkazujejo nekatere slovnične zgradbe, posnete po furlanskem jeziku, npr. zaimensko podvajanje premega in nepremega predmeta ter celo osebka ( otroka ga je videl, otroku mu je dal, otrok on poje) (prim. Šekli 2010). 52 SLAVISTIČNA PREPLETANJA 3. pozornosti deležen od 90. letih 20. stoletja (prim. Kurzová 1996, 2019). Opazovanje jezikovnega spreminjanja na časovni osi od vzhodne južne slovanščine 9. stoletja (izpričane v stari cerkveni slovanščini) do sodobnih vzhodnojužnoslovanskih jezikov, tj. makedonščine in bolgarščine, pokaže, da so se v teh geolektih znotraj balkanske jezikovne zveze zgodile nekatere oblikoskladenjske spremembe (morfosintaktične inovacije), ki so korenito spremenile njuno slovnično zgradbo in posledično njun jezikovni tip. Tovrstna jezikovna dejstva nedvomno potrjujejo pripadnost makedonščine in bolgarščine balkanski jezikovni zvezi. V Kurzová 1996 in 2019 se ob tem predpostavlja, da se je v srednjeevropskem jezikovnem prostoru izoblikovala balkanski primerljiva srednjeevropska jezikovna zveza. Z vidika teorije zgodovinskega jezikoslovja je teoretično-metodološki pristop pri določanje srednjeevropske jezikovne zveze, kakršen je predstavljen v Kurzová 1996 in 2019, pomanjkljiv in ga je treba v nekaterih točkah dopolniti. Predlagana teoretično-metodološka izhodišča za dopolnitev raziskovanja na tem področju so npr.: 1) jezikovna zveza ni zamejena le zemljepisno, temveč tudi časovno; 2) jeziki srednjeevropskega jezikovnega prostora so se oblikovali znotraj večjezičnih politično- in kulturnozgodovinskih regij s središči, vezanimi na nemški jezikovni prostor, v prvi vrsti znotraj nemškega cesarstva in njegovih »naslednikov« v času do konca prve svetovne vojne; 3) v tem prostoru je prevladovalo enosmerno jezikovno vplivanje: nemški jezik je bil vplivajoči jezik, vplivani jeziki pa so bili t. i. srednjeevropski slovanski jeziki (to so vsi zahodnoslovanski jeziki in slovenščina, medtem ko osrednjejužnoslovanski jezikovni prostor predstavlja prehod med srednjeevropskim in balkanskim jezikovnim prostorom) ter madžarski jezik, in sicer tako na ravni ljudskih kot knjižnih jezikov; 4) prevladujoči enostranski jezikovni stik z nemščino v vplivanih jezikih potrjujejo nemcizmi na besedijski ravni; 5) za določanje morebitnih konvergentnih jezikovnih lastnosti na slovnični ravni so relevantne skupne inovacije, ne pa arhaizmi; 6) za določanje morebitnih konvergentnih lastnosti znotraj slovnice sta pomembni skladenjska in oblikovna ravnina, medtem ko je glasovna ravnina manj pomembna; 7) za pojasnjevanje morebitnih konvergentnih slovničnih inovacij je poleg sinhronega treba upoštevati tudi diahroni vidik, saj samo relativna in absolutna kronologija konvergentnih slovničnih sprememb razkrijeta, ali so te posledica jezikovnega stika ali so samo naključne. M. Šekli: Južnoslovanski jeziki v kontekstu balkanske in srednjeevropske jezikovne zveze: teoretično-metodološki premisleki 53, Na podlagi primerjave balkanske in predpostavljene srednjeevropske jezikovne zveze je možno skleniti naslednje: 1) jeziki balkanske jezikovne zveze izkazujejo korenite konvergentne oblikoskladenjske spremembe, medtem ko jeziki srednjeevropskega prostora tovrstnih inovacij ne izkazujejo; 2) v preteklosti je bilo za balkanske jezike značilno večsmerno jezikovno vplivanje, pri srednjeevropskih jezikih pa je prevladovalo enosmerno jezikovno vplivanje s strani nemškega jezika. Literatura Emanuele BANFI, 1985: Linguistica balcanica. Bologna: Zanichelli. Markus BAYER, 2006: Sprachkontakt deutsch-slavisch. Eine kontrastive Interferenzstudie am Beispiel des Ober- und Niedersorbischen, Kärntnerslovenischen und Burgenlandkroatischen. Frankfurt am Main: Peter Lang. (Berliner Slawistische Arbeiten, 17). Gaetano BERRUTO, Massimo CERRUTI, 22017: La linguistica. Un corso introdut ivo. Novara: De Agostini. Henrik BIRNBAUM, 1965: Balkanslavisch und Südslavisch. Zur Reichweite der Balkanismen im südslavischen Sprachraum. Zeitschrift für Balkanologie 3, 12–63. Dalibor BROZOVIĆ, 1970: Standardni jezik. Teorija, usporedbe, geneza, povijest, suvremena zbilja. Zagreb: Matica hrvatska. Eveline EINHAUSER, 1989: Die Junggrammatiker. Ein Problem für die Sprachwissenschaftsgeschichtsschreibung. Trier: WVT Wissenschaftlicher Verlag. Eveline EINHAUSER, 2001: Entstehung und frühe Entwicklung des junggrammatischen Forschungsprogramms. History of Language Science / Geschichte der Sprachwissenschaft / Histoire des sciences du langage 2. Ur. Sylvain Auroux, E. F. K. Koerner Hans-Josef Niederehe, Kees Versteegh. Berlin, New York: Walter de Gruyter. (Handbücher zur Sprach- und Komminikationswissenschaft, 18.2). 1338– 1350. Wilfried FIEDLER, 2009: Einführung in die Balkanphilologie. Einführung in die slavischen Sprachen: mit einer Einführung in die Balkanphilologie. Ur. Peter Rehder. Darmstadt: Wissenschaftliche Buchgesel schaft. 347–364. Berthold FORSSMAN, 2001: Let ische Grammatik. Dettelbach: Verlag J. H. Röl . Robert HAMMEL, 2020: Slovenski jezik in srednjeevropska jezikovna zveza. Slovenski jezik in književnost v srednjeevropskem prostoru. Ur. Matej Šekli, Lidija Rezoničnik. Ljubljana: Slavistično društvo Slovenije. (Zbornik Slavističnega društva Slovenije, 30). 21–32. Martin HASPELMATH, 2001: The European linguistic area: Standard Average European. Sprachtypologie und sprachliche Universalienforschung. Ein internationales Handbuch. Ur. Martin Haspelmath, Ekkehard König, Wulf Oesterreicher, Wolfgang Raible. Berlin, New York: de Gruyter. (Handbücher zur Sprach- und Kommunikationswissenschaft, 20.2). 1492–1510. Hans Henrich HOCK, 32021 (21991): Principles of Historical Linguistics. Berlin, Boston: Walter de Gruyter. Jernej KOPITAR, 1829: Albanische, walachisce u. bulgarische Sprache. Jahrbücher der Literatur 46, 59– 106. Ponatis v Nahtigal 1945: 227–273. [Strani so citirane po Nahtigalovi izdaji iz leta 1945.] Helena KURZOVÁ, 1996: Mitteleuropa als Sprachareal. Acta Universitatis Carolinae – Philologia 5. Germanistica Pragensia 13, 57–73. Helena KURZOVÁ, 2019: Defining the Central European convergence area. Slavic on the Language Map of Europe. Historical and Areal-Typological Dimensions. Ur. Andri Danylenko, Motoki Nomachi. Berlin, Boston: de Gruyter. (Trends in Linguistics. Studies and Monographs, 333). 261–289. Colin P. MASICA, 1976: Defining a Linguistic Areal. South Asia. Chicago, London: University of Chicago Press. 54 SLAVISTIČNA PREPLETANJA 3. Franz von MIKLOSICH, 1861: Die slawischen Elemente im Rumänichen. Denkschrift d. Phil.-hist. Classe d. Kaiserl. Akad. d. Wiss. 12. 1–70. Olga MIŠESKA TOMIĆ, 2006: Balkan Sprachbund. Morpho-syntactic Features. Dordrecht: Springer. (Studies in Natural Language and Linguistic Theory, 67). Marek NEKULA, 2016: Jazykový svaz. Nový encyklopedický slovník češtiny. 1. díl: a-m. Ur. Petr Karlík, Marek Nekula, Jana Pleskalová. Praha: Nakladatelství Lidové noviny. 769–771. Martina OROŽEN, 1972: K določnemu členu v slovenščini. Slavistična revija 20/1, 105–114. Hermann OSTHOFF, Karl BRUGMAN, 1878: Morphologische Untersuchungen auf dem Gebiete der indogermanischen Sprachen 1. Leipzig: Verlag von S. Hirzel. Holger PEDERSEN, 1931 (1952): Linguistic Science in the nineteenth Century. Methods and Results. Cambridge: Harvard University Press, 1931. Ponatis: The Discovery of the Language. Linguistic Science in the nineteenth Century. Cambridge, 1952. Johannes SCHMIDT, 1872: Die Verwantschaftsverhältnisse der indogermanischen Sprachen. Weimar: Harmann Böhlau. Emil SKÁLA, 1998: Versuch einer Definition des mitteleuropäischen Sprachbundes. Deutsche Sprache in Raum und Zeit. Festschrift für Peter Wiesinger zum 60. Geburtstag. Ur. Peter Ernst, Franz Patocka. Wien: Edition Praesens. 675–684. Emil SKÁLA, 1999: Der mitteleuropäische Sprachbund. Sprachkultur und Sprachgeschichte. Herausbildung und Förderung von Sprachbewußtsein und wissenschaftlicher Sprachpflege in Europa. Ur. Jürgen Scharnhorst. Frankfurt am Main, Berlin, Bern, New York, Paris, Wien: Peter Lang. 125–133. Marko SNOJ, 32016: Slovenski etimološki slovar. Ljubljana: Založba ZRC. Klaus STEINKE, 2012: Welche Zukunft hat der Balkansprachbund? Balkanismen heute – Balkanisms Today – Балканизмы сегодня. Ur. Thede Kahl, Michael Metzeltin, Helmut Schaller. Wien, Berlin: LIT Verlag. (Balkanologie – Beiträge zu Sprach- und Kulturwissenschaft, 3). 75–80. Hildegard STRIEDTER-TEMPS, 1963: Deutsche Lehnwörter im Slovenischen. Wiesbaden: Otto Harrassowitz. Matej ŠEKLI, 2010: Zaimkovno podvajanje predmeta in osebka v rezijanskem narečju slovenščine (s stališča jezikovnega stika s furlanščino). Трета македонско-словенечка научна конференција. Македонско- словенечки јазични, книжевни и културни врски / Makedonsko-slovenske jezikoslovne, književne in kulturne zveze. Ur. Lidija Arizankovska. Skopje: Folološki fakultet "Blaže Koneski", Univerzitet "Sv. Kiril i Metodij". 133–155. Matej ŠEKLI, 2018: Tipologija lingvogenez slovanskih jezikov. Ljubljana: Založba ZRC. (Linguistica et philologica, 37). Matej ŠEKLI, 2020a: Macedonian: Genealogy, Typology, and Sociolinguistics. Jezikoslovni zapiski 26/2, 43–59. Matej ŠEKLI, 2020b: Danuvius–Alpes–Hadria, kjer je (bila) doma tudi slovenščina. Slovenski jezik in književnost v srednjeevropskem prostoru. Ur. Matej Šekli, Lidija Rezoničnik. Ljubljana: Slavistično društvo Slovenije. (Zbornik Slavističnega društva Slovenije, 30). 11–19. Matej ŠEKLI, 2021: Besedotvorni vzorec tipa vinar – vinarstvo oz. strojar – strojarstvo v slovenščini v kontekstu srednjeevropskega jezikovnega areala. Slavistična revija 69/1, 141–155. Matej ŠEKLI, 2022: (Bavarsko)visokonemške in (karnijsko)furlanske jezikovne prvine v rezijanski antroponimiji. Pleteršnikovi dnevi: Narečno besedje slovenskega jezika. Ur. Marko Jesenšek. Maribor: Univerza v Mariboru, Univerzitetna založba. (Mednarodna knjižna zbirka Zora). V objavi. Abdulah ŠKALJIĆ, 1966: Turcizmi u srpskohrvatskom jeziku. Sarajevo: »Svjetlost« izdavačko preduzeće. Peter ŠTIH, Vasko SIMONITI, Peter VODOPOVEC, 2016: Slovenska zgodovina I–II. Ljubljana: Modrijan. Sarah Grey THOMASON, Terrence KAUFMAN, 1988: Language Contact, Creolization, and Genetic Linguistics. Barkley, Los Angeles: University of California Press. Sarah Grey THOMASON, 2001: Language Contact. An Introduction. Edinburgh: Edinburgh University Press. Andrea TROVESI, 2004: La genesi di articoli determinativi. Modalità di espressione del a definitezza in ceco, serbo-lusaziano e sloveno. Milano: Franco Angeli. (Materiali Linguistici, Università di Pavia). M. Šekli: Južnoslovanski jeziki v kontekstu balkanske in srednjeevropske jezikovne zveze: teoretično-metodološki premisleki 55, Andrea TROVESI, 2012: Per una storia comparata dei turchismi in bulgaro e bosniaco/bosgnacco. Studi slavistici 9, 85–110. Uriel WEINREICH, 1953 (1966): Languages in contact. Findings and problems. London, The Hague, Paris: Mouton. Benjamin Lee WHORF, 1938: Some verbal categories of Hopi. Language 14, 275–286. Петя АСЕНОВА, 2002: Балканско езикознание: Основни проблеми на балканския езиков съюз. Велико Търново: Издателство „Фабер“. Николай Сергеевич ТРУБЕЦКОЙ, 1923: Вавилонская башня и смешение языков. Евразийский времменик 3, 107–124. South Slavic Languages in the Context of the Balkan and Central European Convergence Areas: Theoretical and Methodological Considerations The investigation of how languages develop in convergence areas lies in the domain of historical linguistics. South Slavic languages are usual y said to have been subject to secondary development due to their being part of two secondary convergence areas: the Balkan and the Central European sprachbund. The idea about the Balkan sprachbund in Slavic studies goes back to the very beginning of scientific research into the Slavic languages (cf. Kopitar 1829, Miklosich 1861), while the notion of a Central European convergence area has only been present in scholarly debates for the last three decades (cf. Kurzová 1996, 2019). If one fol ows the linguistic changes undergone by the Eastern South Slavic languages, starting from common Eastern South Slavic attested in the form of Old Church Slavonic up to the contemporary Eastern Slavic languages, i.e., Macedonian and Bulgarian, what is immediately observable is that the geolects in question were subject to morphosyntactic change that radical y reformed their grammatical structure and, as a consequence, heavily influenced their profile in linguistic typology. Such secondarily acquired innovative characteristics of Macedonian and Bulgarian are undoubtedly the result of convergence in the context of the Balkan sprachbund. As claimed by Kurzová in her 1996 and 2019 publications, a comparable language league should be recognized for Central Europe. Seen from the vantage point of the general theory of historical linguistics, however, this view is problematic and should be cleaned up. Methodological y justifiable objectives in the investigation of the convergence phenomena in Central Europe are, in fact, as fol ows: 1) A convergence area is not only a clearly geographical y delimited phenomenon but also a chronological one; 2) The languages of the Central European linguistic area were shaped in the context of multilingual political and cultural/historical regions whose centers were under the sway of German, first and foremost within the German Empire and its continuations until the end of the 1st World War; 3) German exerted linguistic influence on the neighboring languages, i.e., the so-cal ed Central European Slavic languages comprising al West Slavic languages and Slovenian (note here that Central South Slavic forms a transitional area between the Central European and Balkan area), and Hungarian, be it on the level of vernaculars or the literary standards; 4) In the individual languages such monolateral linguistic influence surfaces in the form of German loanwords and is thus recognizable as such; 5) Only innovations can serve as a decisive criterion in establishing convergence phenomena in a sprachbund, while al potential archaisms/retentions are in fact irrelevant; 6) Higher-ranking in the detection of grammatical phenomena that may be due to secondary linguistic convergence are syntax and morphology, while phonology plays a very marginal role; 7) To account for potential grammatical features a diachronic insight is equal y important, since only the relative and/or absolute chronological ordering of such linguistic changes wil show whether these go back to language contact or rather represent chance similarities. 56 SLAVISTIČNA PREPLETANJA 3. A detailed comparison of the features defining the Balkan convergence area with those of its putative Central European equivalent shows that: 1) The languages of the Balkan sprachbund display profound convergence-based morphosyntactic reformatting, while no such innovations can, in fact, be securely demonstrated for the languages involved in the Central European convergence area; 2) The languages of the Balkans were heavily influenced by multilateral and multidirectional convergence/interaction, while the profile of Central European languages is rather due to a process of subversion ascribable to the unidirectional influence of German. МЕТОДОЛОГИЧЕСКИЕ АСПЕКТЫ ИССЛЕДОВАНИЯ ПРЕДСТАНДАРТНЫХ ПИСЬМЕННЫХ ЯЗЫКОВ (В КОНТЕКСТЕ КОНЦЕПЦИИ ПРАВОСЛАВНОЙ СЛАВИИ) ANNA KRETSCHMER University of Vienna, Department of Slavonic Studies, Vienna, Austria, anna.kretschmer@univie.ac.at Аннотация В работе предлагается многокомпонентная модель для исследования достандартной письменности позднего периода Православной Славии – как методологическая база подобного рода исследований. Непосредственнным предметом анализа является конкретный текст со всеми его характеристиками, как языковыми, так и экстралингвистическими. Предлагается также типологический подход к Православной Славии Ключевые слова: (особенно поздним ее фазам). Так, были выявлены два Slavia Orthodoxa, культурных архетипа, которые условно обозначаются как многоуровневый материковый и островной (к которому можно отнести анализ, подход от текста, культуры восточных славян в Великом княжестве Литовском методология, и Речи Посполитой и сербов в империи Габсбургов). культурология DOI https://doi.org/10.18690/um.ff.6.2022.3 ISBN 978-961-286-610-5 METHODOLOGICAL ASPECTS OF THE RESEARCH OF PRESTANDARD LITERARY LANGUAGES (BASED ON THE SLAVIA ORTHODOXA THEORY) ANNA KRETSCHMER University of Vienna, Department of Slavonic Studies, Vienna, Austria, anna.kretschmer@univie.ac.at Abstract In this paper, a model for analysis of older literature in the later Slavia Orthodoxa period wil be presented. The model consists of linguistic components, as well as textological, linguocultural and sociolinguistic components. Additionally, a typological approach to the area of Slavia Orthodoxa is proposed Keywords: here – with the two main types of culture. They can preliminary Slavia Orthodoxa, be noted by terms such as mainland and island types. This later multicomponential analysis model, period is wel represented in the east Slavonic culture in the typological Grand duchy of Lithuania (resp. The Kingdom of Poland) and approach, in the so-called slavo-serbian culture, created by the Serbs in methodology, culturology Austrian Empire in about 1760. https://doi.org/10.18690/um.ff.6.2022.3 DOI 978-961-286-610-5 ISBN A. Kretschmer: Методологические аспекты исследования предстандартных письменных языков (в контексте концепции Православной Славии) 59, 1 Вводные замечания Основной целью данной работы является привлечение исследовательского внимания к письменности достандартного периода в т. н. Православной Славии ( Slavia Orthodoxa), и преимущественно к методологическим аспектам ее исследования. Тема будет здесь представлена на примере восточнославянского и сербского регионов этого ареала. Его культурная модель (а тем самым и письменность) показывает ярко выраженную специфику и сущностные отличия от культур как неправославных славян (т. н. Slavia Latina ( Romana), так и Западной Европы. В фокусе интереса находится письменность заключительного периода этого культурного континуума, т. е. XVII–XVIII вв. (относительно некоторых регионов этого ареала данный период можно датировать даже XIX в.). В отличие от, например, собственно средневековой фазы более поздние эпохи письменности Православной Славии изучены, как правило, сравнительно слабо и неравномерно. Поскольку интересующее нас время непосредственно предшествовало началу формирования современных письменных (позднее стандартных) языков, исследовательское направление, занимающееся этой фазой истории письменности, нами условно обозначается как историческая стандартология. Обращение же к методологическим аспектам исследования мотивировано гетерогенностью и существенными дефицитами именно методологической его базы. 2 Православная Славия в научных исследованиях: проблемы и вопросы Несмотря на очевидную гомогенность старой культурной парадигмы Православной Славии, она, как правило, слабо учитывается при исследовании письменного и культурного наследия. Такие исследования, за редкими исключениями, проводятся в узких национальных рамках современных языковых стандартов и национальных культур. Такой аисторический подход, не учитывающий глобального культурно-исторического контекста соответствующих эпох и регионов, уже сам по себе не может считаться адекватным в методологическом отношении. Методология исследования старой письменности у православных славян показывает и другие дефициты – начиная с отсутствия разработанного, относительно гомогенного 60 SLAVISTIČNA PREPLETANJA 3. методологического (как, впрочем, и теоретического) аппарата для такого рода исследований. Проблемы исследования письменности Православной Славии обусловлены как объективными, так и субъективными факторами. К первым можно отнести комплексную природу письменных манифестаций языка, особенно в достандартное время. Если т. н. внутренняя история языка, история его эволюции, оперирует в рамках собственно языковой системы, то история письменности представляет собой своего рода внешнюю историю языка, для адекватного исследования которой только лингвистического анализа недостаточно. Решение таких объективно данных проблем, однако, возможно – просто исследование не уделяло до сих пор методологии нужного внимания, механистически перенося на внешнюю историю языка методы, разработанные для исследования внутренней его истории. Субъективные же факторы, осложняющие адекватное научное исследование истории письменности православных славян, заданы преимущественно вненаучными, нередко идеологическими соображениями. Вопрос этот достаточно сложен и, кроме того, не является сам по себе предметом данной работы. Ограничимся поэтому лишь упоминанием (в первую очередь, в иллюстративных целях) некоторых из таких факторов. 3 Восточно-славянский культурно-языковой ареал Так, исследование истории письменности восточно-славянского ареала многие десятиления находилось в сфере влияния советской идеологии. Результатом стала официалная советская концепция автохтонного, непрерывного и поступательного развития русского литературного языка – от т. н. древнерусского до настоящего времени. Сходные концепции представлены и относительно других восточнославянских языков, украинского и белорусского. При этом статус и влияние церковнославянской письменности в языковой и культурной истории восточного славянства представлялись как маргинальный и крайне незначительный фактор (ср. Kretschmer 1986). Примечательно, что распад СССР – 30 лет назад – не привел к существенной деидеологизации исследования. На смену старой, советской, пришли новые, национально окрашенные идеологии. Такие вненаучные «наносы» хорошо заметны и в современной исторической украинистике, A. Kretschmer: Методологические аспекты исследования предстандартных письменных языков (в контексте концепции Православной Славии) 61, несколько менее в белорусистике. Кроме подчеркнутой акцентуации автохтонности украинского и белорусского языковых стандартов, сюда следует отнести активный «передел» восточно-славянской культурной истории и наследия на землях Великого княжества Литовского и польско- литовского государства между украинистикой и белорусистикой, причем одни и те же явления, памятники, имена объявляются то украинским, то белорусским культурным наследием. 4 Сербский культурно-языковой ареал Проблематика таких субъективных факторов по-иному выражена в исторической сербистике. Весьма значимым фактором, как в диахроническом, так и в синхронном аспектах, следует признать исключительную ее ориентацию на модель литературного сербского языка, созданную гениальным самоучкой Вуком Караджичем в рамках парадигмы Романтизма. Примечательно, что и сегодня, двести с лишним лет спустя, модель эта в сербистике (и Сербии) принимается как аксиома, а любые другие модели литературных (стандартных) языков – как заведомо неправильные, худшие в сравнении с моделью Караджича. Это еще более примечательно, если учесть, что практически ни один из современных славянских языковых стандартов не был сформирован по модели, предложенной Вуком, осуществленной им и его последователями на материале сербского языка и легшей в основу несколько более позднего общего сербохорватского (хорватско-сербского) языкового стандарта. Одним из последствий этого является исключительно отрицательное отношение в исторической сербистике к т. н. славяносербской культурно-языковой традиции, граничащее с ее стигматизацией. При этом такое отрицательное отношение не обосновывается, а славяносербская эпоха остается и сегодня практически неизученной. А ведь эта своеобразная культурная и языковая модель, созданная сербами, бежавшими от турецкого гнета на австрийские земли, просуществовала – и весьма успешно – практически целый век (от 1760-х до 1850-х гг.). Глорификация модели Вука приводит и к другим, методологически проблематичным тенденциям и явлениям. В то время, как изучение собственно цксл., сакральной письменности это затрагивает сравнительно мало, на подход к изучению светской письменности это оказывает прямое 62 SLAVISTIČNA PREPLETANJA 3. влияние. В фокусе ее исследования практически всегда черты т. н. народного языка (при чем само это понятие не определяется) – преимущественно фонетические и морфологические. Таким образом имеет место методологически неоправданная априорная селекция параметров анализа, а сам анализ имеет точечный, эклектический характер. Если учесть еще и то, что сохранившийся текстовый корпус изучен и опубликован весьма неравномерно – относительно как временных, так и регионалных и жанровых показателей (ср. Кречмер 2013), как и то, что при анализе практически не учитывается глобальный контекст Православной Славии, то состояние методологии изучения сербской письменной традиции нельзя признать удовлетворительным. 5 Некоторые методологические размышления Мы считаем подход к письменной ситуации прошлого в рамках современных национальных языковых стандартов в целом методологически более чем спорным. Предлагаемая нами модель оперирует поэтому в глобальных рамках ареала т. н. Православной Славии как гомогенного культурного континуума, стабильного в течение многих веков. Концепция эта была предложена около 60 лет назад в основополагающих трудах Н. И. Толстого и Рикардо Пиккио (Толстой 1961, Picchio 1962). Не останавливаясь здесь далее на этой теме, приведем лишь наиболее значимые дистинктивные признаки Православной Славии, существенные для нашей модели анализа и ее методологического аппарата. Одной из главных особенностей старой православной славянской культуры несомненно следует признать ее практически исключительно сакральный характер – что, помимо прочего, обусловило отсутствие в ней вплоть до Нового времени светских жанров. В Православной Славии эти жанры были представлены лишь в устной фольклорной культуре, подвергавшейся гонениям со стороны церкви и государства, особенно сильно у восточных славян. Сакральный характер письменной культуры, ее тесная связь с областью веры, обусловили ее стабильность во времени и пространстве на территории всего ареала Православной Славии – поскольку всякое изменение, по крайней мере, потенциально, могло рассматриваться как проявление ереси. Стабильным был в течение веков и ее жанровый репертуар – Толстой в данной A. Kretschmer: Методологические аспекты исследования предстандартных письменных языков (в контексте концепции Православной Славии) 63, связи даже говорит о каноне. Им была сформулирована строго иерархически организованная модель этого канона, верхние ярусы которой занимают наиболее авторитетные в культурной парадигме Православной Славии жанры – литургика, патристика, агиография (Толстой 1988). Своеобразной была и языковая ситуация Православной Славии – диглоссия, т. е. особенная форма сбалансированного двуязычия (Ferguson 1959; Успенский 1983; ср. т. Kretschmer 1994). Обе ее языковые субсистемы имеют строго раздельные сферы применения (принцип дополнительного функционального распределения) и различный статус. Причем язык с более высоким статусом ( high variety), как правило, есть и язык веры, церкви. Таким языком в Православной Славии был церковнославянский – в оппозиции к местным живым идиомам. 1 Если начало культурной парадигмы Православной Славии в ее регионах связано с принятием христианства по византийскому обряду, то конец ее в разных сегментах этого ареала наступает с большим временным отрывом и происходит по-разному. По ряду причин именно этот период представляется особенно значимым для исследования. Для восточнославянского региона его можно условно определить XVII – началом XVIII вв., для сербского концом XVII – началом XIX вв. По ряду причин мы считаем метод моделирования наиболее плодотворным при исследовании старой письменности и ее языка. Особенно если они рассматриваются как культурологическое целое в рамках соответствующего глобального культурно-исторического контекста. При разработке модели мы опирались на уже имеющиеся работы и концепции в интересующей здесь области – их, к сожалению, совсем немного. Это типологические модели славянских литературных (стандартных) языков Д. Брозовича (Brozović 1970) и Н. И. Толстого (Толстой 1985). И сегодня еще ими практически и ограничиваются исследования в данной области (ср. т. Kretschmer 1997). Это, далее, работы одного из лучших знатоков истории русской письменности А. В. Исаченко (Issatschenko 1975; 1980 и 1983). Сюда же следует безусловно отнести синтезирующий подход к истории Православной Славии и ее 1 В восточнославянском регионе была представлена, видимо, даже триглос ия – в отличие от православного южнославянского пространства цксл. здесь не смог проникнуть в сферу деловой письменности. Как предполагают некоторые ученые, к моменту принятия христианства уже существовала стабильная восточнославянская традиция устного судопроизводства ( oral law), возникшая, возможно, по образцу скандинавской (ср. Seemann 1982, 1983). 64 SLAVISTIČNA PREPLETANJA 3. письменной культуры в блестящих трудах Н. И. Толстого (см. список литературы). Большое значение для наших исследований играла и играет несколько нами модифицированная уже упомянутая концепция диглоссии. Взгляды Успенского на нее получили дальнейшее освещение и развитие в работах Г. Хюттл(ь)-Фольтер (см. список литературы) и В. М. Живова (Живов 1996). Своего рода синтез центральных тем и вопросов в данной области был предложен и нами (ср. Кречмер 1995). В развитии методологической базы модели важная роль принадлежит также концепции герменевтического круга познания в понимании австрийского эпистемолога (гносеолога) В. Штегмюллера (Stegmüller 1975). Не останавливаясь здесь далее на ней, приводим лишь вкратце особо значимые для нашей модели ее положения: ‒ Принципиальная аппроксимативность познания языка. ‒ Эксплицитное включение интроспекции исследователя в анализ. ‒ «Круговой» (скорее даже «спиральный») метод исследования: формулировка предпоставок (рабочей гипотезы) на основании уже имеющихся знаний и интроспекции исследователя; затем эмпирическая их проверка на корпусе; на базе этого соответствующая модификация модели; вновь эмпирическая проверка и т. д. – концентрические «круги познания», все более приближающие нас к объекту исследования. К центральным методологическим постулатам нашей модели относятся и следующие: ‒ Отказ от априорной селекции как относительно объекта, т. е. анализируемого текстового корпуса, так и параметров анализа. ‒ Метод сплошной дескрипции корпуса в первичной стадии исследования. Как известно, в методологическом отношении различаются модели различных уровней – дескриптивные, экспланативные, прогностические. Язык представляет собой особо сложный объект для исследования, поскольку является одновременно и инструментом познания. Поэтому действительно реальным и A. Kretschmer: Методологические аспекты исследования предстандартных письменных языков (в контексте концепции Православной Славии) 65, адекватным на начальной стадии исследования мы считаем достижение только дескриптивного уровня. ‒ Исследование достандартных форм языка затрудняется отсутствием в эти периоды кодифицированной нормы. Как возможное решение проблемы мы предлагаем подход от нормы авторитетного текста, сформулированный российским медиевистом и библеистом А. А. Алексеевым (Алексеев 1987). Главным механизмом стабилизации и традирования нормы в достандартные, докодификационные эпохи он считает норму, представленную в наиболее в данный период у данного социума авторитетных текстов. ‒ Непосредственным предметом исследования является конкретный текст со всеми его характеристиками, не только языковыми. Письменные манифестации языка по сути своей всегда представляют собой явления надлингвистические. История письменности – «внешняя» история языка, в значительной степени детерминируемая глобальным социокультурным контекстом. Поэтому для ее исследования только лингвистических методов недостаточно. В соответствии с этим модель является многоуровневой и содержит лингвистическую, текстологическую (текстуальную), экстралингвистическую и этнолингвистическую (линговокультурную) компоненты. Лингвистическая составляющая базируется на принципе сплошной дескрипции материала на всех языковых уровнях. Исследования показывают, однако, что определенные языковые системы, прежде всего, лексика и синтаксис, являются, видимо, особо значимыми для исследования (ср. Hüttl- Worth 1978). Текстологическая составляющая многогранна и объединяет в себе параметры стилистики, собственно текстологии (включая медиевистическую) и лингвистики текста. Границы между ней и языковой составляющей соответственно размыты. В настоящий момент можно выделить следующие ее параметры: структурный, интенциональный, жанровый (системное место данного жанра в данную эпоху / данном регионе), стилистический. 66 SLAVISTIČNA PREPLETANJA 3. Экстралингвистическая составляющая представлена на данном этапе преимущественно социолингвистическими параметрами. Наиболее важные из них – автор (его биографический контекст: происхождение, образование, культурная и языковая позиция; его творчество: интенциональность, жанровый состав, язык и стиль) и рецептивный параметр (восприятие текста и его интенциональности современниками и последующими поколениями; его влияние на культурно-языковой контекст). 6 О текстовом корпусе Модель анализа поступательно применяется и проверяется на текстовых корпусах, до сих пор слабо или практически неизученных, а именно на «Славяносербских хрониках» Джорджа Бранковича (ок. 1645–1711 г.); на частной переписке Московской Руси (1603–1731 гг.) и на т. н. славяносербской письменности (ок. 1760 – ок. 1850 гг.). Представим их вкратце. «Славяносербские хроники» были созданы в конце XVII – первые годы XVIII в. Единственная их сохранившаяся рукопись (протограф), содержащая около 2500 страниц, хранится в библиотеке Сербского патриархата в Белграде. Из этого периода сохранилось очень мало светских сербских текстов, жанрового аналога этот текст из данной эпохи не имеет. Напротив, он сам стал образцом для сербской историографии XVIII в. Корпус частной русской переписки поздней Московской Руси содержит более 1000 писем с весьма широким социальным и региональным диапазоном. Частная корреспонденция представляет собой весьма значимый источник как для реконструкции языкового узуса эпохи, так и для реконструкции ее жизненного контекста, сознания и мировосприятия – поскольку речь идет о неофициальной письменности, не предназначенной для посторонних глаз. Славяносербскую письменность создали сербы, бежавшие в конце XVII века от турецких репрессий на земли империи Габсбургов. Здесь они веками находились в постоянной контактной ситуации с иноязычным, иноконфессиональным и инокультурным доминантным большинством и с культурной парадигмой Западной Европы. Этот очень крупный корпус с A. Kretschmer: Методологические аспекты исследования предстандартных письменных языков (в контексте концепции Православной Славии) 67, широким диапазоном жанров и функциональных стилей обработан и изучен пока лишь выборочно. 7 Вместо заключения Представим в дальнейшем некоторые результаты наших исследований. Подход от текста как целостного объекта исследования и метод сплошной дескрипции, охватывающей все языковые уровни, позволяют получить адекватный материал для реконструкции как языковой ситуации в конкретный период в конкретном регионе (жанре), так и динамики ее развития. Так, исследование текстов конечного периода старой Православной Славии показало существенную дифференциацию внутри этого ареала относительно как восточнославянского, так и сербского его регионов. Нам удалось выделить два культурных архетипа, которые условно можно обозначить как: (1) материковый и (2) островной. К первому можно отнести культуры домонгольской Восточной Славии, дотурецкой Сербии, Московской Руси; в определенной степени также культуру сербов под турецкой властью. К островному типу можно отнести культуру восточных славян в Великом княжестве Литовском и Речи Посполитой в XIII–XVIII вв. И культуру сербов на австрийских землях в XVIII–XIX вв. В ходе исследования мы не раз сталкивались с тем, какую интересную информацию содежат в себе старые тексты об эпохах, в которые они были написаны, о людях и их восприятии себя и мира. Этот этнолингвистический и культурологический исследовательский потенциал старой письменности пока не оценен по достоинству в исторической славистике. Примером редкого исключения из этого правила является блестящая зарисовка В. Н. Топорова, чья тема обозначена уже самим ее названием: «Московские люди XVII века (к злобе дня)» (Топоров 1993). Метод, в ней предложенный, представляется нам весьма плодотворным. В нескольких своих работах мы уже применили его на определенных корпусах (ср. Kretschmer 2009, Кречмер 2009, 2012, 2018). В результате были получены интересные данные, позволяющие пластично воссоздавать мировосприятие и жизненный контекст («микромир») данных регионов и эпох Православной Славии. А также существенные различия внутри этого ареала в зависимости от времени и пространства. Такие различия очень заметны, например, при сравнении поздней Московской Руси (XVII – 68 SLAVISTIČNA PREPLETANJA 3. ранний XVIII вв.) и сербских земель того же периода. Так, жизненный контекст в Московской Руси фокусирован практически исключительно на микромир – жизненный контекст отдельной семьи (рода). Интерес же к событиям макромира, к судьбам государства, мира практически не представлен. Как, впрочем, и эмоциональный и/или интеллектуальный аспекты. Причем это относится практически ко всем слоям русского общества и даже к личностям, активно участвовавшим в русской политике – как, например, князь В. В. Голицын, боярин Стрешнев и др. Конечно, эти данные получены на специфическом корпусе – частной переписке. Однако, ведь именно здесь, в этом сугубо неформальном, непубличном жанре наиболее достоверно отражается мировоззренческая парадигма русского человека предпетровского и раннего Петровского времени. Между тем, в «Славяносербских хрониках», созданных на рубеже XVII–XVIII вв., перед нами предстает православный серб, получивший традиционное для Православной Славии образование – но хорошо знакомый и с Античностью, и с европейской и славянской историей, знающий несколько языков, весьма начитанный, интересующийся как историей прошлого, так и политическими событиями своего времени. И человек политически активный. Конечно, в методологическом отношении следовало бы сравнивать корпусы более близкие по параметрам. Но русского аналога историографическому труду автора «Славяносербских хроник» нет – и не могло быть, именно в силу различий в мировосприятии и в восприятии культуры и учености в этих регионах Православной Славии. А частной переписки с сербских территорий из этого времени не сохранилось. Различия показывает и в целом сравнение текстового корпуса материкового и островного типов культур православного славянства, о которых говорилось несколько раньше. Таких сравнительных исследований, к сожалению, практически пока нет. Наша же собственная работа в данной области находится в самой начальной своей стадии, как и исследование островных культур в целом. В отношении культуры восточных славян в польско- литовском государстве (т. н. Юго-Западной Руси) исследовательская деятельность в последее время, правда, усилилась – но отсутствует момент сравнения. Исследования проводятся раздельно и не координированно, в рамках исторической украинистики и белорусистики (историческая русистика в этом практически не участвует). A. Kretschmer: Методологические аспекты исследования предстандартных письменных языков (в контексте концепции Православной Славии) 69, Главной целью данной работы было привлечь внимание к проблемам, вызванным дефицитами и неоднородностью методологии исследований достандартного письменного наследия православного славянства, чья старая культура существенно отличается от культуры как неправославного славянства ( Slavia Romana / Latina), так и Западной Европы и требует поэтому разработки собственной, адекватной объекту исследования методологии. Надеемся, что это нам, хотя бы частично, удалось – хотя немало вопросов и проблем данной исследовательнской области все еще ждут своей очереди. Литература Анатолий А. АЛЕКСЕЕВ, 1987: Пути стабилизации языковой нормы в России XI–XVI вв. Вопросы языкознания 2, 34–46. Виктор М. ЖИВОВ, 1996: Язык и культура в России XVIII века. Москва. Анна КРЕЧМЕР, 1995: Актуальные вопросы истории русского литературного языка. Вопросы языкознания 6, 96–123. Анна КРЕЧМЕР, 2009: Человек и социум на Руси XVII–XVIII вв. С. М. Толстая и др. (ред.), Категория родства в языке и культуре. Москва. 36–56. Анна КРЕЧМЕР, 2012: Картина мира Православной Славии накануне Нового времени (на русском и сербском материале). Е. Л. Березович и др. (ред.). Этнолингвистика. Ономастика. Этимология. Мат-лы II межд. науч. конференции. Екатеринбург, 8–10 сент. 2012 г. Екатеринбург. 29–30. Ана КРЕЧМЕР, 2013: О важности издавања црквенословенских споменика из завршног периода Православне Славије. Miklosichianа Biсentennalia. САНУ. Ур. Јасмина Грковић-Мејџор и др. Посебна издања, књ. DCLXXV, Одељење језика и књижевности књ. 58. Београд. 17–31. Анна КРЕЧМЕР, 2018: Макро- и микромир русского человека поздней Московской Руси (на материале частной переписки). E. Н. Руденко, А. А. Кожиновa (ред.). In hоnorem (сборник статей к 90-летию А. Е. Супруна). Минск. 133–145. Никита И. ТОЛСТОЙ, 1961: К вопросу о древнеславянском языке как общем литературном языке южных и восточных славян. Вопросы языкознания 1, 52–66. Никита И. ТОЛСТОЙ, 1962: Роль древнеславянского литературного языка в истории русского, сербского и болгарского литературных языков в XVII–XVIII вв. Р. И. Аванесов, С. И. Котков (изд.). Вопросы образования национальных языков. Москва. 5–21. Никита И. ТОЛСТОЙ, 1963: Взаимоотношения локальных типов древнеславянского (литературного) языка позднего периода (2-я пол. XVI–XVII вв.). Славянское языкознание. V Межд. съезд славистов. Доклады советской делегации. Москва. 230–272. Никита И. ТОЛСТОЙ, 1978: Литературный язык у сербов в конце XVIII – начале XIX в. Национальное возрождение и формирование славянских литературных языков. Москва. 269–328. Никита И. ТОЛСТОЙ, 1979: Литературный язык у сербов в XVIII в. (до 1780 г.). Славянское и балканское языкознание. История литературных языков и письменность. Москва. 154–201. Никита И. ТОЛСТОЙ, 1985: Славянские литературные языки и их отношение к другим языковым идиомам (стратам) (опыт сравнительного рассмотрения). Н. И.Толстой, Функциональная стратификация языка. Москва. 9–24. Никита И. ТОЛСТОЙ, 1988: Отношение древнесербского книжного языка к старославянскому языку. Н. И. Толстой, История и структура славянских литературных языков. Москва. 164–173. Владимир Н. ТОПОРОВ, 1993: Московские люди XVII в. (к злобе дня). В. Н. Топоров (ред.). Philologia Slavica (к 70-летию академика Н. И. Толстого). Москва. 191–219. 70 SLAVISTIČNA PREPLETANJA 3. Борис А. УСПЕНСКИЙ, 1983: Языковая ситуация Киевской Руси и ее значение для истории русского литературного языка. IX Международный съезд славистов. Доклады. Москва. Герта ХЮТТЛ-ФОЛЬТЕР (G. HÜTTL-FOLTER), 1978: Диглоссия в Древней Руси. Wiener Slawistisches Jahrbuch 24, 108–123. Герта ХЮТТЛ-ФОЛЬТЕР (G. HÜTTL-FOLTER), 1982: Проблематика языкового наследия XVII века в русском литературном языке нового времени (XVIII в.). Wiener Slawistisches Jahrbuch 28, 9–24. Герта ХЮТТЛ-ФОЛЬТЕР (G. HÜTTL-FOLTER), 1987: Языковая ситуация Петровской эпохи и возникновение русского литературного языка нового типа. Wiener Slawistisches Jahrbuch 33, 7–21. Dalibor BROZOVIĆ, 1970: Standardni jezik. Zagreb. Charles FERGUSON, 1959: On Diglossia. Word 15, 325–359. Gerta HÜTTL-WORTH, 1978: Zum Primat der Syntax bei historischen Untersuchungen des Russischen. Studia Linguistica Alexandro Vasilii filio Issatschenko a collegis amicisque oblata. Lisse. 187–190. Alexander ISSATSCHENKO, 1975: Mythen und Tatsachen über die Entstehung der russischen Literatursprache. Österreichische Akademie der Wissenschaften. Philosophisch-historische Klasse. Sitzungsberichte, 298. Bd., 5. Abhandlung. Wien. Alexander ISSATSCHENKO, 1980: Geschichte der russischen Sprache. Bd. 1. Heidelberg. Alexander ISSATSCHENKO, 1983: Geschichte der russischen Sprache. Bd. 2. Heidelberg. Anna KRETSCHMER, 1986: Zur Diskussion um den Ursprung des russischen „literaturnyj jazyk“ (seit Ende der 50er Jahre) . Bochumer Slavistische Beiträge 8. Hagen. Anna KRETSCHMER, 1994: Und noch einmal zur Diglossie. Wiener Slawistischer Almanach 33, 181– 195. Anna KRETSCHMER, 1997: Problemi tipologije slovenskih standardnih jezika. Prvi Hrvatski Slavistički kongres. T. I. Zagreb. 289–296. Anna KRETSCHMER, 2009: Человек за письмом (русский человек Петровского времеми в частной переписке). Juliane Besters-Dilger, Fedor B. Poljakov (Hg.), Die russische Sprache und Literatur im 18. Jahrhundert: Tradition und Innovation – Русский язык и литература в XVIII веке: традиция и инновация (Gedenkschrift für G. Hüttl-Folter). Русская культура в Европе – Russian Culture in Europe 5. Frankfurt/M. u. a. O. 267–287. Riccardo PICCHIO, 1962: Die historisch-philologische Bedeutung der kirchenslavischen Tradition. Welt der Slaven VII, 1–27. Karl-Dieter SEEMANN, 1982: Loquendum est russice & scribendum est slavonice. Russia Medievalis V, 103–136. Karl-Dieter SEEMANN, 1983: Die „Diglossie“ und die Systeme der sprachlichen Kommunikation im alten Rußland. Slavistische Forschungen 40. Slavistische Studien zum IX Internationalen Slavistenkongreß in Kiev. Köln, Wien. 553–561. Wolfgang STEGMÜLLER, 1975: Der sogenannte Zirkel des Verstehens. Darmstadt. 63–88. Methodological Aspects of the Research of Prestandard Literary Languages (Based on the Slavia Orthodoxa Theory) This paper is based on the theory of the so-caled Slavia Orthodoxa area proposed in about 1960 by two important researchers of the Old Slavia area, Nikita I. Tolstoy and Riccardo Picchio. With this term, they denote an homogeneous area (as far as written culture is concerned). This area has existed for many centuries. Its culture differs significantly from both non-orthodox Slavic cultures and those of the Western Europe. In this paper, we propose a model for analysis of the older literature in the later Slavia Orthodoxa period. Our approach is text focused – the subject of the analysis is the concrete text with al its features, language and nonlinguistic components. This pre-standard period of the language development of that area (e.g., XVII–XVIII cent.) is stil poorly explored. Consequently, the model A. Kretschmer: Методологические аспекты исследования предстандартных письменных языков (в контексте концепции Православной Славии) 71, contains different levels and deals with linguistic components, as well as textological, linguocultural and sociolinguistic parameters. Another main focus of this paper is a typological approach to the area of Slavia Orthodoxa. The investigations of that area were (and are) mainly focused on its homogeneity, as wel its diversity from non-orthodox Slavic as non-Slavic European cultures. But within Slavia Orthodoxa, different subtypes of culture are evident – especial y in its last period. Two main types of culture inside of the later Slavia Orthodoxa area can be divided. They can be preliminary noted by the terms mainland and island types. This latter is wel represented in two regions. The first example of this type is the east slavonic culture of the Grand duchy of Lithuania (resp. The Kingdom of Poland). These east slavonic and orthodox areas belonged to the west European and catholic states for many centuries. The other example of the island subtype represents the so-cal ed slavo-serbian culture, created by the Serbs in the Austrian Empire in about 1760. Additionally, these Serbs were, for a very long time, a linguistic, ethnic, cultural – and confessional – minority in a strong catholic west European state. The differences between these two main types are shown on the text corpus here that represent three different regions of Slavia Orthodoxa. They are: – Private correspondence of the later Moscow Russia period – this corpus contains more than 1000 letters from the early Romanov time, as wel the reign of Peter the Great (the earliest letter was written in 1603, the last one in 1731). – The “Slavo-serbian Chronicles,” which were written in about 1700 by an Austrian Serb, G. Branković (about 1645–1711). – The so-called slavo-serbian (these terms are not synonyms, but homonyms) literature which was developed by the Serbs in Austria and existed for about a century (about 1760 – about 1850). 72 SLAVISTIČNA PREPLETANJA 3. МАКЕДОНСКИОТ ЈАЗИК НАСПРЕМА БУГАРСКИОТ И СРПСКИОТ ВО ДЕЛАТА НА РЕЏИНАЛД ДЕ БРЕЈ И ХОРАС ЛАНТ АЛЕКСАНДРА ЃУРКОВА Универзитет „Св. Кирил и Методиј“ во Скопје, Институт за македонски јазик „Крсте Мисирков“, Скопје, РС Македонија, aleksandrag@imj.ukim.edu.mk Апстракт Во истражувањата на македонските дијалекти, како и на македонскиот стандарден јазик, важна улога имаат споредбените проучувања односно земањето предвид на разликувачките јазични црти. Хорас Лант (1952) и Реџиналд Де Бреј (1951) во своите граматики со особено внимание се осврнуваат кон специфичностите на македонскиот јазик и оние особености по кои се разликува, како и оние кои се заеднички со другите јужнословенски јазици, а предвид се зема и прашањето за македонската азбука. Во тој поглед, се прави и паралела со некои погледи и коментари во граматика на македонскиот јазик на Бернштејн (1949). Предвид се Клучни зборови: земени фонетско-фонолошките особености, македонски јазик, морфолошките особености и некои правописни македонска азбука, прашања (фонетскиот принцип, буквата ј и сл.). јазична стандардизација, Дополнително се задржуваме и на споредбените српски јазик, аспекти во врска со удвојувањето на објектот во бугарски јазик бугарскиот и македонскиот јазик. DOI https://doi.org/10.18690/um.ff.6.2022.4 ISBN 978-961-286-610-5 MACEDONIAN LANGUAGE VERSUS BULGARIAN AND SERBIAN IN MACEDONIAN GRAMMARS BY REGINALD DE BRAY AND HORACE LUNT ALEKSANDRA GJURKOVA St. Cyril and Methodius University in Skopje, Institute of Macedonian Language "Krste Misirkov", Skopje, N. Macedonia, aleksandrag@imj.ukim.edu.mk Abstract Contrastive linguistic analysis has an important role in the research of Macedonian dialects and Macedonian Standard language. In Macedonian grammars, Horace Lunt (1952) and Reginald De Bray (1951) consider the specific features of Macedonian, as wel as the features by which Macedonian is Keywords: similar and different from Bulgarian and Serbian. In this regard, Macedonian in our analysis, we make a paral el with the Macedonian grammar language, by Samuil Bernstein (1949), who pointed out some specificities Macedonian alphabet, regarding Macedonian phonology, morphology, its alphabet, etc. language In our review, we focus on the phonological and morphological standardisation, features, the accent, and some Balkan features characteristic for Serbian language, Bulgarian language the Macedonian language. https://doi.org/10.18690/um.ff.6.2022.4 DOI 978-961-286-610-5 ISBN А. Ѓуркова: Македонскиот јазик наспрема бугарскиот и српскиот во делата на Реџиналд Де Бреј и Хорас Лант 75, 1 Увод Во истражувањата на македонските дијалекти, како и на македонскиот стандарден јазик, важна улога имаат споредбените проучувања односно земањето предвид на разликувачките јазични црти. Во процесот на стандардизацијата на македонскиот јазик и на македонската азбука биле особено актуелни овие теми, што може да се проучи и преку материјалите од работата на јазичните комисии во 1944 и 1945 год. (Ристески 1988, Ристески 2000). Со работата на Првата јазична комисија во 1944 за стандардизација на македонскиот јазик е поврзан ангажманот на рускиот славист Самуил Бернштејн, којшто бил поканет по иницијатива на Димитар Влахов, македонски политичар кој живеел во прогонство во Москва. Влахов побарал Бернштејн како специјалист по јужна славистика, да ги изнесе своите ставови во врска со начинот на кодифицирање на македонскиот литературен јазик, што Бернштејн го сторил на 11.09.1944 год. (Бернштейн 2002 сп. Номачи 2019: 88). Познато е дека Бернштејн напишал и граматика насловена како „Очерк македонского литературного языка“ („Преглед на македонскиот литературен јазик“ 1949), која е пронајдена од М. Номачи (2019) во Градскиот архив на Москва, и тоа во три верзии, за што Номачи најавува критичко издание заедно со В. Фридман. Првата научна граматика на македонскиот јазик е напишана од Хорас Лант (Lunt, “A Grammar of the Macedonian Literary Language” 1952) и секако, има посебно значење за научните поставки на македонистиката. Реџиналд де Бреј (De Bray 1951) го вклучува описот на македонскиот јазик во „Водичот за словенски јазици“ (“Guide to the Slavonic Languages”), направен врз основа на првата граматика на македонскиот јазик од Круме Кепески (1946), насловена како „Граматика на македонскиот литературен јазик за училиштата за средно образование“. Лант и Де Бреј со особено внимание се осврнуваат кон специфичностите на македонскиот јазик во однос на другите словенски јазици: оние особености по кои се разликува, како и оние кои се заеднички со другите јужнословенски јазици, а предвид се зема и прашањето за македонската азбука. Во тој поглед, правиме и споредба со некои погледи во споменатата граматика на Бернштејн. Предвид се земени фонетско- фонолошките особености, морфолошките и морфо-синтаксичките особености (губење на деклинацијата, тројниот член, системот на глаголските 76 SLAVISTIČNA PREPLETANJA 3. форми, замената на инфинитивот со да-конструкција, удвојувањето на објектот и др.) и некои правописни прашања (фонетскиот принцип, буквата ј и сл.). Преку анализата на споменатите особености на македонскиот јазик имаме за цел да ги утврдиме главните лингвистички теми поврзани со контрастивното изучување на македонскиот јазик во однос на српскиот и бугарскиот јазик. Сето ова има свое значење од перспектива на проучувањето на дијалектните разликувачки особености на македонскиот, како и од аспект на стандардизацијата на македонскиот јазик и на македонскиот правопис. 2 Кон дијалектната основа на кодификацијата на македонскиот јазик Во приложениот текст на „Преглед на македонскиот литературен јазик“ од С. Бернштејн (1949) се издвојуваат две основни поставки за кодификација на македонскиот литературен јазик: прво, за дијалектната основа – централното наречје (Битола-Порече-Прилеп) е единствениот соодветен кандидат за основа на литературниот јазик, кој треба да содржи елементи од западните говори, бидејќи се поврзани со литературната варијанта на Климент Охридски; и второ, во однос на правописот, да се избере фонетско- морфолошкиот принцип. Притоа, треба да се спомене дека Бернштејн се изјаснил дека препорачува да се избегне скопскиот говор поради српското влијание и да се избегнат источните дијалекти, како поблиски до бугарскиот, а инаку уште во статијата од 1938 ја потенцира посебноста на македонските дијалекти: „И покрај значајната дијалектна разновидност, македонските дијалекти претставуваат единство и значително се разликуваат од јазиците на Тракија, Родопите, Мизија и Балканот.“ Бернштејн, инаку, дал и неколку свои гледишта околу решенијата за: употреба на буквата ј во македонскиот, за спроведувањето на фонетскиот принцип во правописот, за бележењето на секундарно деривираното ј во - јне: барајне, приготвејнето, за глаголската форма во 3 лице сегашно време итн. Треба да се напомене дека овие гледишта Бернштејн ги изнесува со споредбени аспекти во однос на српскиот и бугарскиот јазик. А. Ѓуркова: Македонскиот јазик наспрема бугарскиот и српскиот во делата на Реџиналд Де Бреј и Хорас Лант 77, Во делот посветен на македонскиот јазик во книгата „Водич за словенските јазици“, Реџиналд де Бреј (1951) откако прави историски преглед за македонскиот народ, се осврнува кон најраните сведоштва за македонскиот јазик и за македонските дијалекти како на пр. во Четиријазичникот на Даниил, потоа кај авторите од 19 век Ј. Крчовски, К. Пејчиновиќ, Р. Жинзифов, Гр. Прличев, М. Цепенков и др. Натаму, се осврнува и на литературата и јазикот меѓу двете светски војни и на авторите: В. Иљоски, А. Панов, Р. Крле, В. Чернодрински, како и на (тогаш) современите автори К. Неделковски, В. Марковски, Бл. Конески и др. Хорас Лант (1952) во воведот се осврнува на неговата соработка со Бл. Конески, Р. Угринова, Кр. Тошев и други за време на неговиот престој во Македонија во 1951 год. Лант (1952) го определува македонскиот јазик како јужнословенски и балкански јазик, во тесна поврзаност со бугарскиот и српскохрватскиот. Словенските јазици на Балканскиот Полуостров, според Лант, може да се поделат врз основа на една многу стара црта: на исток – големиот и малиот ер различно се вокализирале, а на запад – се совпаднале. Авторот укажува дека врз основа на источните јужнословенски дијалекти бил создаден првиот литературен јазик за сите Словени, а дава и историски преглед на условите во кои живееле Македонците низ вековите. 3 За азбуката, гласовниот систем и правописот – споредби Тука се задржуваме на неколку поттеми во македонската граматика на кои се осврнуваат Де Бреј и Лант. Прво, во однос на македонската азбука Де Бреј наведува дека таа не се разликува од српската кирилица, освен што на српските ћ и ђ им одговараат меките гутурали ќ и ѓ во македонскиот. Македонската азбука ја содржи и буквата ѕ за означување на оваа карактеристична фонема. Во однос на правописот, Де Бреј наведува дека е фонетски, како и во српскиот, а се разликува по тоа што во македонскиот има асимилација според звучноста и обезвучување на крајните звучни консонанти, кое не се обележува (на пр. леб, град и сл.). Лант наведува дека македонската азбука се состои од 31 буква, а секоја од нив се однесува на една соодветна фонема и според него, македонската азбука е адаптација на српската кирилица. 78 SLAVISTIČNA PREPLETANJA 3. Компаративно треба да се имаат предвид размислувањата на Бернштејн (сп. Номачи 2019) по ова прашање. Во ракописот „Осврт кон македонскиот литературен јазик“ тој се осврнува кон следниве прашања: во врска со буквата ј смета дека нејзиното воведување е неоправдано во македонската азбука, бидејќи го нарушува внатрешното единство на словенската азбука; и, додека во српскиот со иновацијата на Вук Караџиќ со употреба на ј веќе би било ирационално да се воведат буквите я (ја) и ю (ју), Бернштејн за македонскиот смета дека во тој поглед треба да се следи примерот на руската и бугарската азбука. Понатаму, две белешки на Бернштејн во однос на фонологијата и морфологијата. Бернштејн реагирал и во однос на секундарното деривирано ј пред н во централните дијалекти: посочува на тоа дека писателите го обележувале со употреба на лексеми како: камејната, приготвејнето, барајне, форми кои се користат и од Мисирков во списанието Вардар. Авторот смета дека прифаќањето или отфрлањето на оваа јазична особеност можело да се направи само преку дијалектно истражување. Според Бл. Конески (1983) во „Историската фонологија“, овој образец се наоѓа во западните дијалекти (Прилеп, Битола, Преспа и Охрид) и во долновардарските говори, а истакнува дека дериватите на -ње се користат пошироко од помладите генерации.; Бернштејн дал коментар и во врска со глаголската форма за 3 л. еднина презент: тој смета дека наставката -т треба да се сочува во 3 л. едн.: бегат, носит, пиет итн., имајќи ја предвид широката употреба во македонските дијалекти, со што тие се разликуваат од другите јужнословенски дијалекти, како и од аспект на историјата на македонскиот јазик. Оваа карактеристика, според авторот, е поврзана и со формата на постпозитивниот член, односно дијалектите каде се користи наставката -т во 3 л.едн. имаат тенденција за постпозитивен член -т во машки род едн. Бернштејн смета дека со испуштање на наставката -т во 3 л. едн. презент, а со задржување на членот -т, -от, се нарушува една карактеристика на македонските дијалекти и се воспоставува вештачки сооднос меѓу овие две форми. Сепак, во однос на ова, треба да се има предвид дека наставката -т не се задржува во сите западни дијалекти, додека во централните говори се губи, на пр. велешки: тој купује; наспрема членот: на царот ќерки (примери од Reiter 1967). А. Ѓуркова: Македонскиот јазик наспрема бугарскиот и српскиот во делата на Реџиналд Де Бреј и Хорас Лант 79, 3.1 Споредби на македонскиот јазик со бугарскиот и српскиот јазик; разликувачки и заеднички црти со словенските јазици При споредувањето на македонскиот со другите словенски јазици, кај Де Бреј се наведуваат јазичните црти кои се карактеристични за македонскиот стандард: 1. носовката ѫ (он) дава а во поголемиот дел случаи (рака, пат), но има и исклучоци кога дава у, како: куќа, суд, круг, мудар и др.; 2. групите tj, ktj, dj даваат ќ и ѓ: свеќа, меѓа, ноќ.; 3. старословенскиот ѣ (јат) дава е: место, век, дело; 4. акцентот е фиксиран на третиот слог од крајот на зборот; 5. употреба на троен определен член; 6. регуларна употреба на удвоениот објект кај личните и прашалните заменки и со именка (балканизам) (на пр.: Него го носам; Нему му реков; Ти ја давам книгата); 7. проширување на завршокот -ам во 1 л. еднина презент за глаголите од сите групи; 8. употреба на перфект со има+пасивен минат партицип, на пр.: имам работено, имам одено, како еден од балканизмите; 9. употреба на ќе со сегашно време од свршени и несвршени глаголи за футур (балканизам); 10. употреба на ќе со имперфект или со сложено минато време (неопределено минато) за изразување нереализирано дејство во минатото: ќе беше, ќе одел. Како заеднички црти меѓу македонскиот и другите јужнословенски јазици се издвојуваат: 1. општословенскиот ѧ (ен) дава е: месо, пет; 2. општословенското ы (јери) дава и: син, ти; 3. мекото р затврднува во изговорот; 4. општословенското kv дава цв: цвет; 5. општословенското вокално л дава ол: волк, долг итн. Кога станува збор за споредбата на македонскиот јазик со српскиот односно хрватскиот (кај Де Бреј српскохрватски), се издвојуваат следните заеднички црти: 1. јасен изговор на сите вокали без оглед дали се акцентирани или не се; 2. губење на х; 3. замена на ч со ц пред вокално р, на пр.: црн, црвен, црв; 4. зачувување на вокалното р (го има и во словенечкиот, чешкиот и словачкиот); и 5. глаголската именка на -ње: пишување, одење (се употребува и во словенечкиот, полскиот, лужичкиот). 80 SLAVISTIČNA PREPLETANJA 3. Во споредбата на македонскиот и бугарскиот јазик кај Де Бреј се издвојуваат следниве заеднички црти: 1. општословенското (је) дава е: езеро, еден; 2. деклинацијата се губи; 3. компаративот се оформува со префиксот по-; 4. сочувани се аористот и имперфектот; 5. инфинитивот се заменува со да- конструкција; 6. се генерализира наставката -ат за 3 л. множина презент за сите глаголски групи: читаат, викаат, идат; и 7. се јавуваат нови сложени времиња. Според Хорас Лант, бугарскиот и македонскиот јазик спаѓаат во источната балканскословенска група и ги имаат следниве заеднички црти: 1. различни вокализации на големиот и малиот ер (во македонскиот ъ:о и ь:е, додека во североисточните бугарски дијалекти големиот ер дава о само во суфикси); 2. губење на деклинацијата; 3. употреба на префикси за оформување компаратив и суперлатив кај придавките и прилозите (балканизам); 4. губење на инфинитивот (балканизам) и 5. развиток на постпозитивниот определен член (балканизам). Х. Лант издвојува и неколку разликувачки јазични црти на македонскиот јазик: 1. македонскиот акцент кој паѓа на третиот слог од крајот на зборот е единствен и македонскиот стандард се разликува во тој однос од бугарскиот, каде што акцентот тежнее кон крајот на зборот; 2. наставката -ам во 1 л. еднина презент се употребува кај сите глаголи; 3. во македонскиот се употребува има- конструкцијата; 4. единствено во македонскиот јазик задолжително се употребуваат кусите личнозаменски форми во удвојувањето на определениот директен и индиректен објект; во бугарскиот јазик удвојувањето на објектот се користи како емфаза; и 5. само во македонскиот јазик се употребуваат три низи од членските морфеми, кои сепак ги има и во некои соседни српски и бугарски дијалекти. 3 Кон има-конструкцијата Х. Лант во врска со има/нема-конструкциите наведува дека тие означуваат „продолжителна состојба“ и дека се сите граматички категории изразени со помошниот глагол, освен рефлексивноста и терминативноста. Лант ја одбележува екстензивната дискусија во стручната литература1 во врска со оваа 1 На пр.: B. Havránek, 1936: Romanský typ perfekta factum habeo a * casus habeo v makedonských dialektech. Mélanges P.M. Haškovec. Brno. 147-156.; Види: II научна дискусија (Охрид, 19-21.8.1975), Скопје, 1983: А. Корончевски ја проучува како балканизам, З. Тополињска се осврнува на двојното потекло на има-конструкцијата, додека Р. Усикова се задржува на нејзиното место во глаголскиот систем. А. Ѓуркова: Македонскиот јазик наспрема бугарскиот и српскиот во делата на Реџиналд Де Бреј и Хорас Лант 81, конструкција, особено во однос на нејзиното потекло т.е. романскиот тип на перфект. Со посебно внимание Лант нагласува дека има-конструкцијата е најраспространета и најпродуктивна во македонскиот јазик и дека таа скоро во целост го зазела резултативното значење, кое историски се сврзува со глаголската л-форма (л-партицип), и на таков начин овозможува глаголските л-форми да се употребуваат за незасведочени дејства. Оваа ситуација е одбележена од Лант како процес којшто е во развиток, така што во случаите кога л-формата не означува незасведочено дејство, тогаш може да биде заменета со има-конструкција. Кај Бл. Конески (1981) во Граматиката се наведува дека со оваа конструкција се утврдува еден момент, без разлика дали е тоа моментот на соопштувањето или некој друг минат или иден момент – до кој се сведува извршеноста на едно дејство или претпоставка за неговото извршување. Наспрема ова, Бл. Конески ги поставува времињата оформени со л-формата кои изразуваат прекажано дејство. Заменувањето на овие две глаголски форми е можно во случаите кога минатото неопределено време се употребува со основното значење на временски нефиксирано минато дејство, на пример сп.: Се немаме видено две години, Не сме се виделе две години. Од историски аспект, нагласува Конески (1981), значајно е тоа што има-конструкцијата се развила од споеви во кои глаголската придавка ги чува своите граматички особености и се согласува по род и број со именката на која се однесува, на пример: Во Сер имало убиен и еден српски цар, кога се биеле Срби и Грци (Цепенков); Во тој гроб имало некој дервиш закопан (Цепенков). Во славистиката и во македонистиката почнувајќи од почетокот на 20-тиот век, како што наведува Збигњев Голомб (1983: 1), се проучува има-конструкцијата, особено и во однос со другите балкански јазици, како на пр. кај Селишчев, Облак, Малецки, Мазон и Вајан и др. Голомб (1970, 1983) ја проучува има-конструкцијата споредбено во македонскиот и во влашкиот јазик. Исто така, има-конструкцијата се изучува и во рамките на македонската уметничка литература, во фолклорот, во македонската народна поезија, во врска со местото на клитиките кај: Р. Паноска, Т. Димитровски, Вл. Пјанка, Бл. Корубин (в. II научна дискусија, Охрид, 19–21.8.1975, Скопје, 1983) итн. Кај Сн. Велковска (1998) се проучува има- конструкцијата во рамките на изразувањето на резултативноста во македонскиот јазик. Кај В. Фридман (1990) кој ги зема споредбено сум и има- конструкциите, се одбележува дека резултативноста е најважната категорија што го разликува стариот перфект (минато неопределеното време) од новиот перфект односно формата со има и дека оваа разлика е очигледна за двете 82 SLAVISTIČNA PREPLETANJA 3. серии на форми; според Фридман таа разлика нај асно се гледа преку споредбата на двете предминати времиња – беше видел наспрема имаше видено. Во однос на бугарскиот јазик, кај В. Георгиев (1957) се наведува дека конструкцијата се јавува главно во разговорниот јазик и ја смета како појава во проникнување и во развиток, со тоа што глаголот има сè уште не е сосема оформен како помошен глагол, а во врска со глаголската придавка смета дека се чувствува како посврзана со објектот отколку со глаголот. Георгиев го изразува мислењето дека оваа конструкција се јавува под дејство на внатрешните закони во јазикот. Дејанова (1970), пак, наведува дека ова образување во македонскиот јазик е под влијание на ароманскиот, додека нејзината употреба во тракиските дијалекти е дојдена под грчко влијание. Кај Маслов (1983) се одбележува дека во македонскиот јазик има-конструкцијата како перфект од посесивен тип се образува од свршени и несвршени глаголи, со преодно и непреодно значење, а истакнува и дека се среќаваат паралелни образувања на перфект од посесивен и непосесивен тип од исти глаголи, како на пр.: Имам дојдено / Јас сум дојден. 4 Споредби за удвојувањето на објектот – македонски и бугарски Удвојувањето на објектот претставува една балканска карактеристика присутна во албанскиот, бугарскиот, грчкиот, македонскиот и романскиот јазик, а се среќава и во некои периферни говори на српскиот и хрватскиот јазик, додека поширок развој има во албанскиот и во македонскиот јазик (Демирај 1994, Илиевски 1988). Обемот на употреба на удвојувањето на објектот во македонскиот и во бугарскиот јазик се разликува. Како што може да се види од стручната литература, на пр. кај Селишчев (1918) се наведува дека удвојувањето на директниот и индиректниот објект е „вообичаена појава во говорите на Македонија. . Оваа појава е поретка во Источна Бугарија.“ Мирчев (1978) во „Историската граматика на бугарскиот јазик“ наведува дека удвојувањето на директниот и индиректниот објект е последица на губењето на деклинацијата и на употребата на падежните форми; го определува како типично за западните говори (sic!) и наведува дека во литературниот јазик се избегнува. Во историски контекст, Мирчев (1978) наведува пример од влахо- А. Ѓуркова: Македонскиот јазик наспрема бугарскиот и српскиот во делата на Реџиналд Де Бреј и Хорас Лант 83, бугарските грамоти со удвојување на личнозаменски форми: тебе ти се случи та ходиш от руке до руке (Мирчев 1978: 248). Наспрема ова, во Крнинскиот дамаскин, ракопис од 16 век пронајден во манастирот Крнино, Кичевско во Македонија, превод на Тезаурос од грчки од страна на Григориј епископ Пелагониски, се наоѓаат примери на удвојување на објектот со заменки и со лични имиња, на пр.: мене ме имате (73r), јакоже ме видите мене (117r), где его погребосте Лазара (63r), помозы ми и мене рабоу твоемоу (193r) и др. П. Илиевски (1972) во споредбата на македонскиот превод со средногорскиот превод (познат и како рилски превод) на дамаскинот констатира дека во вториот не се јавуваат примери на удвојување на објектот ниту примери со постпозитивен член, што е присутно во Крнинскиот дамаскин. Илиевски примерите на удвојување на објектот во Крнинскиот дамаскин ги припишува на јазичниот контакт со влашкиот и албанскиот во југозападниот дијалектен ареал на Македонија. Според Попов (1998), во разговорниот стил на бугарскиот и неретко во книжевниот јазик се употребува удвојувањето на објектот и е типично за народниот јазик, особено за западните говори (sic!). Неговата употреба, според Попов, ги засилува народните елементи на книжевната реч, а неговото ограничување се должи главно на преводите од јазици каде што удвојувањето не е познато, како на пример преводите од руски јазик. Овој автор исто така, ја истакнува функцијата што ја има удвојувањето на објектот за разбирање на реченицата, со оглед на слободниот збороред, со цел да се избегне двосмисленоста. Според Лопашов (1978: 28) удвојувањето на објектот во бугарскиот јазик има факултативен карактер, поретко се среќава отколку во македонскиот и се условува од глаголот. Удвојувањето на објектот се среќава со објекти изразени преку именки со определен член (или нечленувани именки еквивалентни на членуваните), со полни личнозаменски форми, показни и односни заменски форми. Полните личнозаменски форми се удвојуваат многу често во препозиција или постпозиција во однос на глаголот. Се одбележува фактот дека удвојувањето се среќава нерамномерно, зависно од глаголот, и Лопашов констатира дека со глаголи кои означуваат физички и психички дејства и состојби се употребува регуларно; најголемиот дел се безлични глаголи и изрази. Според Иванчев (1968), удвојувањето на заменските форми е неизбежно кога тие претставуваат експозиција, почетна или крајна; под експозиција, авторот ја подразбира актуелната или 84 SLAVISTIČNA PREPLETANJA 3. комуникативната основа на реченицата, покажано преку примери како: Него го вижда Иван. Лопашов наведува дека полните заменски форми без логичен акцент не се удвојуваат секогаш, за што наведува и примери: Него вече тя три години не беше виждала (А. Страшимиров, сп. Лопашов 1978); Нему не даваше сърце да помисли за някого, че е лош човек (Т.Г. Влајков, сп. Лопашов 1978) итн. Полните заменски форми кои имаат функција на директен и индиректен објект, се однесуваат на експозицијата (дефинирана според Иванчев), меѓутоа според примерите се заклучува дека тие не се удвојуваат. Интересно е дека вакви случаи се јавуваат и во примери со безлични глаголи, на пр: Нему се щеше да тури ръка на тия пари (Е. Пелин, сп. Лопашов 1978). Во македонскиот јазик директниот објект се удвојува редовно кога е претставен од определена именска група – со членски морфеми, со показните заменки, или со сопствени имиња (примери: Оваа книга ти ја подарувам; Ги поздравивме Марија и Јован итн.). Редовно е удвојувањето и кога директниот објект е претставен со полна форма на личните заменки, со самостојно употребена показна заменка, како и со релативна заменка во рамките на зависна релативна дел-реченица (примери: Него го сретнавме; Ова не можам да го разберам; Тоа што го кажуваше човекот беше вистина). Се забележува удвојување на објектот и во случаи кога е тој неопределен, што упатува и на целосната граматикализација на оваа појава; се одбележуваат примери со еден: Го прашуваат еден калуѓер, а тој има вели: Вака и вака; и примери со неопределени заменски зборови т.е. со некој: . .гладот сигурно му ја заматил свеста и некои гласови ги претворил во слики (примери сп. Минова-Ѓуркова 2011). Удвојувањето на индиректниот објект е редовно, наспрема удвојувањето на директниот објект. Се удвојува кога е претставен од ИГ определена со членски морфеми, определена со показна заменка, со сопствени имиња, со долги форми на личните заменки, со роднински имиња со клитички личнозаменски форми. ИГ со еден е вообичаено да се удвојуваат: Му пристапи на едно навистина привлечно момче. Кај неопределените ИГ со некој почесто е удвојувањето отколку неудвојувањето, на пример: Немој да кажеш на некого од нашиве; Ова му го соопштил на некој свој пријател. При употребата на општите и одречните заменки како индиректен објект се забележува колебање, на пр.: На сите им додеваше; Никому лошо не му мислам; Никому нема да каже (примери сп. Минова-Ѓуркова 2011). А. Ѓуркова: Македонскиот јазик наспрема бугарскиот и српскиот во делата на Реџиналд Де Бреј и Хорас Лант 85, Удвојувањето на индиректниот објект опфаќа и ИГ кои се генерично употребени, на пр.: Јас потстанувам, како што му прилега на ученик кога одговара; а се среќаваат и случаи на неудвојување на индир. објект претставен со специфични неопределени ИГ, на пр.: Тој предава на студенти. (примери сп. Минова-Ѓуркова 2011). Цихун (1968) во екстензивната анализа на заменските клитики во бугарскиот и македонскиот, во врска со степенот на делексикализација на кратките заменски форми и нивна граматикализација ги изнесува заклучоците дека: 1. во бугарскиот јазик заменските клитики имаат лексичко значење соодветно на она на долгите заменски форми во именски конструкции од типот: книгата ми, и со предлог: върху му; може да се употребени како делексикализирани елементи, на пр. во глаголски конструкции и со показни честици како: ето го, ей го. 2. во македонскиот јазик заменските клитики употребени во глаголски, именски конструкции и во конструкции од второстепен вид, на пример: ја гледав отсутно неа, жена му, другар ми, ене го, оставајќи го; се јавуваат како делексикализирани елементи односно целосно граматикализирани. Интересен аспект во проучувањето на удвојувањето на објектот претставува компарирањето преку преводи. На пример, Л. Минова-Ѓуркова (2019: 385-388) во споредбата на преводот на книгата „Фашизмът. Тоталитарната държава“ од Ж. Желев (1990) на македонски (прев. Б. Благоески, 1993) наведува неколку аспекти во истражувањето: номиналниот јазичен израз, употребата на пасивни конструкции, збороредот во именската група, удвојувањето на објектот и др. Во однос на удвојувањето, авторката констатира дека во македонскиот превод само на првите стотина страници се јавуваат над 400 примери со удвоен директен објект, од кои над 300 се со членувани именски групи; другите се со показни и релативни заменки, со сопствени имиња и др., а се среќава и пример со нечленувана именска група со бројна определба, на пример: Седумдесет и осум места во директориумите. . ги држат членови на фашистичката партија (македонски превод, Желев 1993: 107), додека во оригиналот стои пасивна конструкција: 78 места в директоратите. . са заети от членове на фашистката партия, Желев 1990: 95). 86 SLAVISTIČNA PREPLETANJA 3. Во врска со индиректниот објект се констатира дека бројот е далеку помал – помалку од 60 примери на првите 100-тина страници. Во оригиналот само во еден пример (наспрема 60 во преводот) има удвојување на индиректниот објект, во примерот: Не ѝ провървя на тази книга; во превод на македонски јазик: Не ѝ тргна на оваа книга. Во врска со начините на споредбено истражување на удвојувањето на објектот сметаме дека се подеднакво важни испитувањата на стандардните јазици, на преводите во литературата и публицистиката на пример, како и на научната литература и на разговорниот јазик. Особено што и преку стручната литература се одбележуваат разлики во степенот на удвојувањето на објектот на различните јазични нивоа и стилови. 5 Заклучок Интересот на странските и домашните слависти за македонскиот јазик пред, за време на кодификацијата на македонскиот литературен јазик и потоа е забележителен. Анализите на одделните дијалектни особености и разликувачките црти во однос на дијалектите на соседните словенски јазици имаат централно место во граматичките описи на македонскиот јазик. Преку научниот пристап во разгледаните граматики може да се констатираат главните јазични особености на македонскиот јазик и ги претставуваат основите за компаративни словенски истражувања. На современ план се отвораат повеќе лингвистички теми: обемот на употреба на одредени балканизми (да-конструкцијата, удвојувањето на објектот, постпозитивниот член), морфолошките елементи (статусот на сложените глаголски конструкции), лексичкото позајмување – меѓусебното, како и позајмувањето од странски јазици. Литература Самуил Б. БЕРНШТЕЙН, 1938: Македонский язык. Большая советская энциклопедия Ред. О. Шмидт. Москва: Государственный институт. Самуил Б. БЕРНШТЕЙН, 1949: Очерк македонского литературного языка, необјавен ракопис. Сaмуил Б. БЕРНШТЕЙН, 1958: ‘Вардар’ К.П. Мисиркова. Slavistična revija 11/34, 178–186. Снежана ВЕЛКОВСКА, 1998: Изразување на резултативноста во македонскиот стандарден јазик. Скопје: Институт за македонски јазик „Крсте Мисирков“. Владимир ГЕОРГИЕВ, 1957: Възникване на нови сложни глаголни форми със спомагателен глагол имам. Известия на Института за български език кн. V. София. А. Ѓуркова: Македонскиот јазик наспрема бугарскиот и српскиот во делата на Реџиналд Де Бреј и Хорас Лант 87, Збигњев ГОЛОМБ, 1970: За механизмот на словенско-романските односи на Балканскиот Полуостров. Македонски јазик 21, 5–18. Збигњев ГОЛОМБ, 1983: Конструкциите со има и глаголска придавка во македонскиот и во влашкиот јазик. II научна дискусија , Охрид 1975. Скопје: Универзитет „Кирил и Методиј. 1-13. Rеginald G. A. DE BRAY, 1951: Guide to the Slavonic Languages. Section 6, Macedonian. London, New York. 243–312. Шабан ДЕМИРАЈ, 1994: Балканска лингвистика. Скопје: Логос-А. Мария ДЕЯНОВА, 1970: История на сложните минали времена в български, сърбо-хърватски и словенски език. София: Издателство на БАН. Желю ЖЕЛЕВ, 1990: Фашизмът (Тоталитарната държава). София: Издателство на БЗНС. Жељу ЖЕЛЕВ, 1993: Фашизмот (Тоталитарната држава). Превод од бугарски Борис Благоески. Скопје: Мисла. Петар Хр. ИЛИЕВСКИ, 1972: Крнински дамаскин. Скопје: Институт за македонски јазик. Петар Хр. ИЛИЕВСКИ, 1988: Балканолошки лингвистички студии. Скопје: Институт за македонски јазик. Круме КЕПЕСКИ, 1975: Граматика на македонскиот литературен јазик за училиштата за средно образование. Скопје: Просветно дело. Юрий А. ЛОПАШОВ, 1978: Местоименные повторы дополнения в балканских языках. Ленинград: Наука. Horace G. LUNT, 1952: Grammar of the Macedonian Literary Language. Skopje: Државно книгоиздателство на НР Македонија. Лилјана МИНОВА-ЃУРКОВА, 2003: „Македонскиот јазик во граматиките на странски автори“. Наставата по македонски јазик како странски: состојби и перспективи. Зборник 3. Ред. Лилјана Минова- Ѓуркова, Татјана Гочкова-Стојановска, Љупчо Митревски. Скопје: Филолошки факултет „Блаже Конески“. 5–93. Лилјана МИНОВА-ЃУРКОВА, 2011: Синтакса на македонскиот стандарден јазик. Трето дополнето издание. Скопје: 2-ри Август. Лилјана МИНОВА-ЃУРКОВА, 2019: Лингвистички студии за македонскиот јазик. Том I: Граматика, синтакса и стилистика на македонскиот јазик. Скопје: Филолошки факултет „Блаже Конески“. Кирил МИРЧЕВ, 1978: Историческа граматика на българския език. София: Наука и изкуство. Юрий С. МАСЛОВ, 1983: Резултативь, перфект и глаголныи вид. Типология результативных конструкций. Ред. В.П. Недялков. Ленинград: Наука. 149–160. Мотоки НОМАЧИ, 2019: За необјавената граматика на македонскиот јазик од Самуил Б. Бернштејн -Очерк македонского литературного языка- ‘Преглед на македонскиот литературен јазик’. Македонистички денови. Скопје: МАНУ. 85–109. Константин ПОПОВ, 1998: Синтаксис на българския книжовен език. Велико Търново: Издателство Абагар. Афанасий М. СЕЛИЩЕВ, 1918: Очерки по македонской диалектологии. Казань: Лито-тип. т-во Умид. Стојан РИСТЕСКИ, 1988: Создавањето на современиот македонски литературен јазик. Скопје: Студентски збор. Стојан РИСТЕСКИ, 2000: Стенографски белешки од Првата јазична комисија (факсимил). Скопје: Менора. Лидија ТАНТУРОВСКА, 2005: Директниот и индиректниот објект во македонскиот стандарден јазик. Скопје: Институт за македонски јазик. Виктор ФРИДМАН, 1990: Разликувањето на македонските глаголни парадигми со помошните глаголи сум и има. Литературен збор 37/1–2, 87–90. Petra HENDRIKS, 1976: The Radožda-Vevčani Dialect of Macedonian: Structure, Texts, Lexicon. Lisse: The Peter De Ridder Press. Геннадий А. ЦИХУН, 1968: Синтаксис местоименных клитик в южнославянских языках. Минск: Издателство Наука и техника. 88 SLAVISTIČNA PREPLETANJA 3. Macedonian Language versus Bulgarian and Serbian in Macedonian Grammars by Reginald De Bray and Horace Lunt Contrastive studies have an important role in the research of Macedonian dialects and Macedonian standard language. Studies of Macedonian vis-a-vis Bulgarian and Serbian were taken into consideration in the Macedonian Grammars by De Bray and Lunt and, also, in the work of the Language Commissions, which worked on Macedonian language standardization in 1944 and 1945. The work of the First Language Commission is associated with the participation of the Russian linguist S. Bernstein, who, as a specialist in South Slavic languages, wrote a grammar of the Macedonian literary language in 1949, found later by M. Nomači in 2019 in the City archive of Moscow. In the review of the aforementioned grammars, we also consider the grammar by Bernstein as a comparison of opinions related to the Macedonian alphabet, phonology and morphology. De Bray and Lunt take into consideration the specificities of Macedonian and study them in contrast to the language characteristics of Bulgarian and Serbian. In this article, we take into consideration phonetic and phonological characteristics and morphological specificities, such as the loss of the infinitive, the usage of post-positioned articles, the formation of comparative and superlative forms, the verbal forms (especial y the compound verbal forms), the redoubling of the object, etc. Additional y, remarks on accents in Macedonian and Bulgarian are considered, as well as the Macedonian alphabet. In addition, we take into consideration the comparative aspects of the redoubling of the object, as a Balkan linguistic feature, with a focus on comparative studies of translations from Bulgarian into Macedonian. The analysis was conducted in order to determine the main linguistic subjects related to the contrastive studies of Macedonian, vis-a-vis Bulgarian and Serbian, in the grammars by De Bray, Lunt and Bernstein. JEZIK LEGENDE O SV. TEOFILU U DVA HRVATSKOGLAGOLJSKA ZBORNIKA TANJA KUŠTOVIĆ Sveučilište u Zagrebu, Filozofski fakultet, Zagreb, Hrvatska, tkustovi@ffzg.hr Sažetak U radu će se jezično usporediti dva teksta Legende o sv. Teofilu: tekst iz Pariškog zbornika Slave 73 (1375) koji se u literaturi do sada gotovo uopće ne spominje, a koji je još 1954. godine predstavio Marin Tadin i tekst Mirakul o Teofilu koji je naš najstariji otisnut tekst tog mirakula u knjizi Mirakuli slavne djeve Marije otisnut u Senjskoj tiskari, 1508. godine. Nastojat će se Ključne riječi: vidjeti koliko se ta dva teksta jezično razlikuju. Važno je to zbog legenda o sv. Teofilu, činjenice da oba teksta imaju svoja prvenstva - ovaj u Pariškom Pariški zbornik zborniku Slave 73 kao najstariji glagoljski rukopisni i ovaj iz Senjske Slave 73, tiskare kao najstariji otisnuti tekst iste legende. Nastojat će se Mirakuli slavne djeve Marije, vidjeti je li se i koliko se jezik u tom vremenskom rasponu od 133 glagoljica, godine promijenio. morfologija DOI https://doi.org/10.18690/um.ff.6.2022.5 ISBN 978-961-286-610-5 THE LANGUAGE OF THE LEGEND OF SAINT THEOPHILUS IN TWO CROATIAN GLAGOLITIC MISCELLANIES TANJA KUŠTOVIĆ University of Zagreb, Faculty of Humanities and Social Sciences, Zagreb, Croatia, tkustovi@ffzg.hr Abstract This paper discusses the linguistic comparison of the two texts that tel the legend of Saint Theophilus. One is a text from the 1375 Paris Miscel any (Code slave 73), never before mentioned in literature, presented by Marin Tadin in 1954. The other is Mirakul o Teofilu, the oldest text of the play, printed at the Keywords: Senj printing press in 1508. I will try to establish the extent of the the legend of St linguistic differences between the texts. This is significant Theophilus, because each of them is special in their own right – the one in Paris Miscellany (Code Slave 73), Paris Miscel any Code Slave 73 is the oldest Glagolitic manuscript Miracles of Our and the one printed at the Senj printing press is the oldest printed Lady, text of the same legend. I wil also attempt to discern whether Glagolitic script, morphology and to what degree their language changed within 133 years. https://doi.org/10.18690/um.ff.4.2022.5 DOI 978-961-286-605-1 ISBN T. Kuštović: Jezik Legende o sv. Teofilu u dva hrvatskoglagoljska zbornika 91, 1 Uvod Legenda o sv. Teofilu ubraja se u Marijine mirakule. Ivančica Petrović utvrđuje da je to najpoznatiji Bogorodičin Mirakul (Petrović 1977: 119). Ujedno, ovo je i prvi dramatizirani Bogorodičin mirakul (Petrović 1977: 121). 1 Sve su zapadnoeuropske književnosti ovu legendu obradile. Legenda je grčkog podrijetla. Događaj o kojem se pripovijeda zbio se oko 538. godine. Legenda se pripisuje Eutychianusu, svećeniku i sluzi vikara Teofila, koji je navodno bio očevidac događaja. Vikar Teofil bio je „vicedomus“ crkve u Adani, pobožan čovjek, naklonjen siromasima. Nakon biskupove smrti bio je predložen da zauzme biskupovo mjesto. Zbog skromnosti Teofil taj položaj odbija. Kad mu novoizabrani biskup oduzima dotadašnji položaj, žali zbog svojeg odbijanja pozicije biskupa. Da bi vratio ono što je izgubio, Teofil se povezuje s đavlom, sklapa s njim ugovor i pritom se odriče Boga i Bogorodice. Uskoro mu se javlja grižnja savjesti i Teofil se iskreno pokaje. Na njegove usrdne molbe i molitve Bogorodici, ona oduzima đavlu ugovor i spašava svoga grešnog poklonika (Petrović 1977: 119). U ovom ću radu istražiti jezik dviju legendi o sv. Teofilu koje su zabilježene u dva hrvatskoglagoljska zbornika: jedan od njih je rukopisni: Pariški zbornik Slave 732 (1375), a drugi je otisnut u senjskoj zbirci Marijinih mirakula: Mirakuli blažene děve Marie3 (1508). Cilj ovog istraživanja je ustanoviti razlikuje li se jezik ovih legendi, koje nisu sadržajno potpuno paralelne, kako bi se vidjelo koliko tekstovi imaju čakavskih, a koliko crkvenoslavenskih elemenata, odnosno, kako bi se vidjelo jesu li sastavljači kodeksa prilagodili jezik ovih legendi slušateljstvu. Fonološka analiza bit će izostavljena, 4 u središte istraživanja postavljen je morfološki plan jer će nam uvid u te razlike omogućiti da uočimo jesu li u tekstovima prevagnuli narodni ili crkvenoslavenski elementi. Za legendu otisnutu u senjskoj zbirci to se i očekuje, a je li tako i u Pariškom zborniku Slave 73 pokazat će ovo istraživanje. 1 O toj legendi, kao i o ostalim Marijinim mirkaulima (legendama, čudima) Ivanka Petrović napisala je opsežan članak (1977). Ovdje ću, oslanjajući se na taj članak, samo ukratko prepričati legendu o sv. Teofilu i pokazati tijek dosadašnjih spoznaja o toj legendi. 2 Kratica CPar. 3 Kratica MBDM. 4 Grafijsku i fonološku analizu Pariškog zbornika Slave 73 napravila Marinka Šimić (2018) na znatno većem korpusu (na jeziku Psaltira). Temeljem uvida u navedeni članak nazire se činjenica da grafijske i fonološke osobine u tekstu legende ne odskaču od stanja u tekstovima psaltira pa je analiza napravljena samo na ključnim fonološkim elementima. 92 SLAVISTIČNA PREPLETANJA 3. 2 Izvori 2.1 Pariški zbornik Slave 73 Pariški zbornik Slave 735 kodeks je koji potječe iz 1375. godine, pisan je za redovnice samostana sv. Julijana u Šibeniku i kao takav jedini je hrvatskoglagoljski zbornik pisan za redovnice i jedini vezan uz Šibenik. Čuva se u Nacionalnoj knjižnici Francuske (Bibliothèque Nationale) pod signaturom Slave 73 po čemu je i dobio ime. U Pariz je dospio iz Španjolske 1951. godine. O tome nam svjedoči natpis na koricama zbornika, napisan na španjolskom jeziku. Kako je došao iz Šibenika u Španjolsku zasad ne znamo. Kodeks uz naziv Pariški zbornik Slave 73 ima i naziv Borislavićev zbornik. Taj je naziv dobio po pisaru po pisaru Grguru Borislaviću iz modruške Gorice koji je zapisao najveći dio zbornika. Materijalni podaci govore nam da je riječ o pergamentnom glagoljskom kodeksu od 296 listova manjega formata, dimenzija 15 × 11,5 cm (Tadin 1954: 21-32, Mulc 1971: 396, Badurina Stipčević 2003: 188). Dosadašnja istraživanja odredila su Pariški zbornik Slave 73 „kao hrvatskoglagoljski rukopis koji je u 14. stoljeću najviše kroatiziran, tj. pisan mješavinom crkvenoslavenskoga i čakavskoga jezika“ (Šimić 2018: 154). Kodeks je u uvezu od kože i drva s metalnim kopčama. Dobro je očuvan, osim nagriženoga prvog lista (Tadin 1954: 21). O zborniku je prvi u znanstvenoj javnosti progovorio Marin Tadin 1954. godine koji je dao sadržajni pregled ovog kodeksa u svom tekstu: Recueil glagolitique croate de 1375. Iz njegovog je pregleda vidljivo da zbornik sadrži: kalendar, psaltir, kantike i himne, liturgijske i neliturgijske molitve, oficij, red mise, tekstove Muke po Mateju, Marku, Luki i Ivanu, Legendu o 12 petaka, Pseudo-Matejevo evanđelje, Epistolu o nedjelji, zatim hagiografski tekst Pasiju svete Margarete. U zborniku sam pronašla i Legendu o sv. Teofilu. Ova legenda iz Pariškog 5 Kad govorimo o Pariškom zborniku Slave 73 recimo da on nije u cijelosti proučen. Njegovo proučavanje, pa tako i ovaj rad financira Hrvatska zaklada za znanost projektom (IP-2019-04-5942). Da nije proučen vidljivo je i iz činjenice da ga povjesničari hrvatske književnosti u svojim pregledima hrvatskoga srednjega vijeka ne spominju. Pregledala sam povijesti književnosti nakon 1954. godine kada je Marin Tadin objavio svoj članak Recueil glagolitique croate de 1375. i ovaj zbornik ni pod kojim od njegova dva naziva ne nalazim do 1973. godine (dakle, nakon 19 godina). Nalazim ga prvi put u tekstu Eduarda Hercigonje: Hrvatska književnost srednjega vijeka (do kraja 14. stoljeća) (Hercigonja 1973: 56). Od povijesti hrvatskih književnosti koje su objavljene nakon Tadinova otkrića, prva takva povijest koja zbornik navodi je Povijesti hrvatske književnosti Eduarda Hercigonje iz 1975. godine (Hercigonja 1975: 131, 218). No, nakon te povijesti, ostale povijesti zbornik ne spominju. Kad biva spomenut, to je uvijek u onim tekstovima koje pišu znanstvenici koji se bave srednjim vijekom, ali ga povjesničari književnosti ne navode (Kombol 1961, Šicel 1982, Frangeš 1987, Ježić 1993, Nemec 1994, Prosperov-Novak 1996, Jelčić 1997). Kao da je podatak o tome da je riječ o najstarijem cjelovitom hrvatskoglagoljskom zborniku u zemlju propao. Tek mu je novije vrijeme postalo naklonjeno. Javljaju se pojedini članci u kojima će se obrađivati jezik tekstova zabilježenih u Pariškom zborniku Slave 73. I sada dolazimo do 21. stoljeća kada je Vesna Badurina Stipčević iz Staroslavenskog instituta u Zagrebu osmislila projekt pod nazivom Istraživanje starije hrvatskoglagoljske zborničke baštine u čijem je središtu proučavanje Pariškog zbornika Slave 73. T. Kuštović: Jezik Legende o sv. Teofilu u dva hrvatskoglagoljska zbornika 93, zbornika Slave 73 se do sada izrijekom ne spominje u znanstvenoj i stručnoj literaturi. Ivanka Petrović u svojem članku iz 1977. godine Marijini mirakuli u hrvatskim glagoljskim zbirkama i njihovi evropski izvori, govoreći o ovoj legendi/mirakulu u senjskoj zbirci Mirakuli blažene děve Marie (1508) utvrđuje: „Legenda, koju nisu obradile ranije, rukopisne hrvatske zbirke Marijinih mirakula, našla je u senjskoj zbirci i svoju jedinu pravu obradu. Ovo je jedina autentična priča o Teofilu u hrvatskoj književnosti, iako se ona javlja u još nekim hrvatskoglagoljskim spomenicima: zbornicima i brevijarima“ (Petrović 1977: 123). Dakle, I. Petrović utvrđuje da postoje neki hrvatskoglagoljski zbornici koji sadrže legendu o sv. Teofilu, ali te zbornike izrijekom ne spominje, pa iz ovog nije posve jasno je li joj legenda o sv. Teofilu u Pariškom zborniku Slave 73 poznata. 6 Treba napomenuti da je najstarija potvrda mirakula o sv. Teofilu upravo ova u Pariškom zborniku Slave 73. 2.2 Mirakuli blažene děve Marie Mirakuli blažene děve Marie je knjiga otisnuta u Senju, 1508, u tiskari Blaža Baromića. 7 Iz samog naziva vidljivo je da je riječ o knjizi koja sadrži Bogorodičina čudesa, brojkom riječ je o šezdeset i jednom čudu. Ovo je najveća zbirka Bogorodičinih čudesa u hrvatskoj književnosti. Djelo nije originalno, prijevod je s talijanskog jezika: Miracoli del a gloriosa Vergine Maria (Venezia: Bernardino Benali i Matteo Capcasa, 1490. ili 1491.). Knjigu pronašao Ivan Berčić 1866. godine u selu Luci na Dugom otoku (Nazor 2014: 231). U svijetu je sačuvano ukupno pet primjeraka, od kojih su tri primjerka pohranjena u Knjižnici Hrvatske akademije znanosti i umjetnosti u Zagrebu. Preostala dva primjerka pohranjena su u Petrogradu (Nacionalna knjižnica) i u Londonu (Britanska knjižnica). Priređivači knjige nisu poznati, Rudolf Strohal drži da su knjigu priredili senjski kanonici Domin Urban iz Otočca i Tomas Brodarić, koji su u to vrijeme najviše djelovali u senjskoj tiskari. Za jezik knjige Rudolf Strohal kaže da je to „čist narodni jezik čakavski dijalekat sa dosta talijanskih riječi“ (Strohal 1917: 1). 8 O sadržaju ove zbirke Marijinih mirakula opsežan članak napisala je Ivanka Petrović (1977: 116-118) u kojem detaljno govori o likovima i temama ove tiskane knjige. 6 Budući da Pariški zbornik Slave 73 nije proučen niti objavljen u transliteriranoj verziji mogu zasad samo pretpostaviti da ćemo u njemu pronaći još poneku legendu ili neki neliturgijski tekst. 7 Ova se knjiga proučava u okviru institucionalnog projekta: Istraživanja jezika i pisma glagoljskih neliturgijskih tekstova, te je ovaj članak rezultat rada na dvama projektima, već spomenutom Istraživanju starije hrvatskoglagoljske zborničke baštine (IP-2019-04-5942) pod pokroviteljstvom HRZZ-a pri Staroslavenskom institutu u Zagrebu i Istraživanja jezika i pisma glagoljskih neliturgijskih tekstova pri Filozofskom fakultetu Sveučilišta u Zagrebu. 8 Sustavna jezična analiza ovog, kao i drugih neliturgijskih djela otisnutih u Senjskoj tiskari tek nam predstoji i zadatak je projekta Istraživanja jezika i pisma glagoljskih neliturgijskih tekstova. 94 SLAVISTIČNA PREPLETANJA 3. Budući da tekst ove legende iz Pariškog zbornika Slave 73 nije dostupan u dosadašnjoj literaturi, donosim ovdje njegovu transliteraciju. 9 Paralelno donosim i transliteraciju istoimene legende otisnute u knjizi Mirakuli blažene děve Marie10 kako bi čitatelj i osobno mogao vidjeti da postoji razlika u sadržaju, a onda i u jeziku između ova dva teksta. 11 3 Transliteracije 3.1 Pariški zbornik Slave 73. (1375): 150r-151r 150r Č' to ot teofila reku . Teofil' suda- c' nêkoga b(i)sk(u)pa ciciliênskoga bi ; si pokolê osvaenь prêd' g(ospode)mь s'voim' i ot svo- ego čina izv'rženь bi ; ubož'stvom' s'ti- snutь nêkoga ûdêê s'vitom' ki s' dêv'- lom' po hitrosti vl'šaskoi običaem' go- voraše . h(rьst)ьênstvo svoe otvrg' tae d'êv'- lu se sam' za slugu priporuči . Otkud- ê vel'mi po malu vr(ê)meni kae se . i v' nêk- oi b(la)ž(e)nie m(a)rie d(ê)vê cr(ê)kvi za četiri deseti d(a)nь prêd' obrazom' nee plače preb'di . Komu za veliku bolêzanь i utruĵenie m(o)l(ita)v' speĉu êvi se b(la)ž(e)na d(ê)va m(a)riê . i karaûĉi ego vrati emu li- 150v stь . koga prie rečenoga ûdêê svêtom' d- al' bêše ki sama b(o)žiê rodit(e)lnica ot ne- go po sili v'ze . Tada teofil' probudi- v' se na prsêh' svoih listь položenь o- brête . i tudьe zaûtra v d(a)nь nedil'ni sie vsim' graĵam' vzvêsti . I tud'e tae b(i)sk(u)pь dav' emu pokoru i otrêšenie vede ga prêd' oltar' pričestiti . G'da h(rьsto)vo têlo ot ruki b(i)sk(u)ple priêtь . s'nide d- 9 Nacionalna biblioteka u Parizu u kojoj se kodeks čuva digitalizirala je Pariški zbornik Slave 73. i stavila ga na svoju web stranicu. Zbornik, tj. slike svih stranica zbornika dostupne su na linku: https://gal ica.bnf.fr/ark:/12148/btv1b52511552v.r (pristupljeno 26.10.2021.). 10 Stranice legende dostupne su na linku na linku: https://dizbi.hazu.hr/a/?pr=i if.v.a&id=43321&tify={%22pages%22:[12],%22view%22:%22thumbnails%22} (Pristupljeno 26.10.2021.) Tekst sam preuzela iz izdanja za koje I. Petrović utvrđuje da je to najpotpuniji, tzv. „akademijski“ primjerak (Petrović 1975: 24). 11 Upravo zbog različitog sadržaja nije moguće napraviti usporedbu razlika na istom tekstu. T. Kuštović: Jezik Legende o sv. Teofilu u dva hrvatskoglagoljska zbornika 95, uh' s(ve)ti na nь v' obrazi sl'nčenom' . i pros- ê se lice ego kako sln'ce . Potom' v reče- noi cr(ê)kvi za tri d(ь)ni i tolikoe noĉi hv- ali vzdae b(og)u . i b(la)ž(e)noe m(a)rie d(ê)vi hv(a)lam' nastoe m(o)l(it)vami . d(u)hь b(ogu) preda . 151r Se zane b(ogo)r(odi)ca m(a)riê b(la)žena teofila v nenadiû položena k pokaêniû priv- ede . i prie rečenoga popa tri d'nev'na ta- koe umrvša ot dêmunov' izbavi i na ž- ivot prizva ; Koliko veĉe tada br(a)tie prevzlûblena b(la)ž(e)nih' stvorit' onihь ki nû neprêstan'no prizivaût' ; ako têh' ki edno vrême û priz'vaše . S'konen'ši v- istinu i rimlane nee ûtrne s' deveti- mi čteniêmi po sobote dobrim' zakono- m poûĉe m(i)l(o)stь ee priobrêtaûtь . Nied- nomu tada budi lino . nied'nomu teš'- ko služiti . nee prazdniki . Vidino bu- di . da kako v' cr(ê)kvi s(ve)toi čtuet se roenie ee . tako imat se č'tovati za- četie ee ako nezačeta bila bi . nika- kore rodila se bi . 3.2 Mirakuli blažene děve Marie (1508): 4a-5a str. 4a Kako v Cicilii bi 1 komu biše ime Têofil, ki biše dêvotь naše gospoe, i kako hodi k d'êvlu V stranahь od Cicilie b(i)še 1 č(lovi)kь ve-le devotь v našu gospoû, imenem' Têofilь, ki staše v(a) ednoi biskupii, t- rateĉi i čineĉi s' velikimь razumomь v- se stvari od bisk(u)pie. Po nikoliko vrim- eni minuvši onь biskupь od sega živo- ta, vasь plkь zaedno obraše za nihь b- isk(u)pa ovoga Têofila. Ali, onь nê tiû- ĉi vzeti takovo dostoênstvo, oni o- brašê inoga. Raz'mislivši potomь o- vь Têofilь, ča biše učinil, bi vele b- oliznivь da ne biše vzelь toga dos- toênstva, i za okovrati tu stvarь s- krblaše se po ki put bi mogalь k nemu pr- iti. Ovь biše prišalь v toliko nestrp- 96 SLAVISTIČNA PREPLETANJA 3. lenie da ne nahaêše pokoê, erь onь ki biše učinenь bisk(u)pь biše ga ulišilь od vs- str. 4b akega v kladaniê v bisk(u)pijû. I zato o- vь Têofilь ide k' ednomu zaklinatel- û od d'êvlovь i reče mu to ča onь otiê- še od nega. Tada židovinь neverni pri- zvavši d'êvla, on mu s vêlikimъ gn- evomь reče: Ča oĉešь od' mene, Te(o)file?. Odg- ovori d'êvlu: Ê oĉu učiniti vsu tvo- û volû, ako ti učinišь da imamь vasp- etь moe dostoên'stvo ko esamь in'da im- elь v biskupii. D'êvalь reče: Vsê oĉu učiniti to ča pitašь, ako se oĉešь ot- vriĉi B(og)a Is(u)h(rst)a i nêgove matêre i s(ve)to- ga krĉen'ê. Teofil se od'vrže Is(u)h(rst)a i n- êgovê matere i učini pismo d'êvlu kako onь negovь biše rabь v(a) v(e)ki. I po ta p- utь povrati sê v milost biskupov- u k(a)ko prvo. Imêûĉi opetь oficii v bisk- upi smislivši onь ono ča biše učini- lь počê sê žalovati moĉnimь načino- mь. i s velikimь dêvocionomь i plačêmь uticaše se k slavnoi devi marii da bi mu ona mogla imiti milostь i mi- losrdie ot' griha učinenoga Tada m- u se pokaza deva mariê i moĉnimь zak- on(o)mь pokara ga odь grêha negova uči- str. 5a nenoga. potom ga učini da se odvržê d'êvla i da sê iminue biti vêrni kr- st'êninь. I tako ga vze v milostь sv- oega sina. I hoteĉi ošĉe naša gospoê b- ole pokr(i)piti ga i pokaza mu otvor- eni mь zakonomь da mu B(og)ь biše prostilь negove grihe, povrati mu pismo ko onь biše učinil d'êvlu od svoe ruke vl- astite, kada mu se poda za raba. I tu- die naša gospoê iĉeznu. Ko pismo imi- vši Teofilь vzda mnoge hv(a)le B(og)u i n- egovi s(ve)toi materi d(e)vi Marii, po pla- ĉahь od ke onь biše osloboenь od rabotê d'êvalske. I očitovavši onь potomь t- T. Kuštović: Jezik Legende o sv. Teofilu u dva hrvatskoglagoljska zbornika 97, u stvarь biskupu i inimь, ustrašêni vsi s velikimь devocionomь i častiû vzdaše hvale B(og)u, ki ciĉa časti i i p- laĉe svoe materê slavnê e(stь) učinilь toliko veliko čudo, ne puĉaûĉi pogi- nuti nee dovotoga. Potomь Teofilь r- êčeni priêmši pokoru od biskupa za s- voi grihь, učini potom' prelûtu pok(o)ru, tako da na konacь imi slavu večnu po plaĉahь slavnê d(e)vê Marie, ka budi va veki hvalena. Amênь. 4 Analiza 4.1 Grafijska i fonološka usporedna analiza (osobitosti) 4.1.1 „Jer“ U oba proučavana teksta čuvaju se znakovi za „jer“: štapić ( ) i apostrof ('). U CPar je znatno veći broj primjera u kojima se javlja apostrof (64): č'to, Teofil', prêd', otvrg', dêvlom' (150r) i dr. u odnosu na primjere u kojima se javlja štapić (14): izv'rženь, s'tisnutь, bolêzanь (150r) i dr. Bilo bi očekivano da je slična situacija u znatno mlađoj tiskanoj knjizi, međutim, tamo je situacija obrnuta: znatno je više primjera upotrebe štapića (72): stranahь, onь, Têofilь, vzelь… (4a) nego apostrofa (11): s', imenem', raz'mislivši (4a). 12 4.1.2 „Jat“ „Jat“ se u oba teksta dobro čuva. Nalazimo ga za bilježenje skupine „ja“ i u CPar: ciciliênskoga, d'êvlu, ê, êvi se (150r) i u MBDM: dostoênstvo, nahaêše, pokoê (4a), d'êvlovь (4b), ê (4b). U osnovi se „jat“ bilježi u CPar: prêd', bolêzanь (150r), svêtom', bêše, vzvêsti, têlo (150v), vrême (151r). MBDM ga u osnovama bilježi, ali u znatno manjem broju primjera: grêha (4b), vêrni (5a). 12 Cilj ovog istraživanja nije detaljna fonološka analiza pa nisam analizirala posebno poluglasove s obzirom na položaj u riječi, nego je cilj bio ustanoviti na koji su način poluglasovi u tekstovima prisutni. Detaljnu analizu napravila je Marinka Šimić (Šimić 2018: 159-163). 98 SLAVISTIČNA PREPLETANJA 3. U MBDM je zamijećeno bilježenje „jata“ tamo gdje mu etimološki nije mjesto: Têofilь (4a), ali i Teofilь (4b), nê (4a), vêlikimь (4b), matêre (4b), rêčeni (5a), počê sê (4b), ali i se (5a). Takvu pojavu u tekstu legende u CPar ne susrećemo. „Jat“ zamijenjen s i u oba teksta - u CPar nalazimo tu zamjenu primjerima: s'vitom', priporuči (150r), lino (151r) dok u MBDM ima nešto više primjera: vrimeni (4a), otvriĉi, imiti, griha (4b). „Jat“ je zamijenjen s e samo u MBDM: deva, neverni (4b), večnu, veki (5a). U tekstu legende u CPar ne nalazimo takvu zamjenu. Proučavajući Psaltir u CPar Marinka Šimić je ustanovila da takve zamjene postoje, ali su rijetke (Šimić 2018: 165). 4.1.3 „Đerv“ Grafem ĵ bilježi se samo u CPar i to u svega dva primjera: utruĵenie (150r) i graĵam' (150v), na mjestu crkvenoslavenskog „žd“. 4.1.4 „Šta“ Grafem ĉ bilježi se za ć u CPar: speĉu, karaûĉi (150r), noĉi (150v), veĉe, poûĉe (151r) i MBDM: tiûĉi, trateĉi i čineĉi (4a), oĉu, oĉešь, otvriĉi, imêûĉi, moĉnimь (4b), hoteĉi, ošĉe (5a) te za skupinu šć u MBDM: krĉen'ê (4b) i šč: išĉeznu, puĉaûĉi (5a). 4.1.5 Skupina „čt“ Nalazimo je u jednom primjeru: č'to (150r) u CPar, dok se u MBDM koristi oblik ča (4a, 4b). 4.1.6 Početno „h“ Ono je izostavljeno u glagolu hotêti u MBDM: otiêše (4b), oĉešь (4b), oĉu (4b) u većini primjera, premda nalazimo i oblike s početnim h: hoteĉi (5a). 4.1.7 Rotacizam T. Kuštović: Jezik Legende o sv. Teofilu u dva hrvatskoglagoljska zbornika 99, Promjenu suglasnika ž u r unutar dvaju samoglasnika od kojih je drugi e nalazimo u jednom primjeru u CPar: nikakore (151r). Ovo i nije relevantan podatak s obzirom na to da u tekstu nema upotrebe čestice že koja je toj promjeni podložna. 4.2 Morfološka analiza Analiza se provodi na zamjenicama, pridjevima i glagolskim oblicima. Ti su oblici odabrani jer se upravo na njima mogu uočiti razlike između tekstova, tj. upravo na njima je najvidljiviji otklon od crkvenoslavenske norme. 4.2.1 Zamjenice Osobnu zamjenica za 1. lice jednine nalazimo u MBDM i ona se bilježi „jatom“: ê oĉu učiniti (4b), u genitivu glasi mene: od' mene (4b). Osobna zamjenica u istom tekstu za drugo lice je uobičajeno ti: ako ti učinišь (4b). Svi ti oblici zamjenica pripadaju čakavskom (hrvatskom)13 i crkvenoslavenskom jeziku i nisu relevantni u smislu odluke je li nešto hrvatsko ili crkvenoslavensko. Pokazne zamjenice onь, ona, ono dobro su zastupljene u tekstovima. U CPar nalazimo crkvenoslavenski oblik genitiva jednine kojim se izražavala posvojnost i to za ženski rod nee: prêd' obrazom' nee (150r), rimlane nee (151r), nee prazdniki (151r) i ee: milostь ee (151r), roeinie ee (151r), začetie ee (151r), za muški rod ego: karaûĉe ego (150r), ot nego po sili (150v), lice ego (150v); u dativu emu: vrati emu listь (150r), dav' emu pokoru (150v). Za razliku od ovih crkvenoslavenskih oblika, akuzativ jednine u muškom rodu ima čakavski oblik ga: vede ga (150v). Čakavskim bismo mogli proglasiti i oblik nь u istom padežu, pod pretpostavkom da poluglas koji je na kraju ove riječi zabilježen doživimo kao tradicionalan način bilježenja ove zamjenice, premda je uistinu riječ o crkvenoslavenskom obliku: s'nide duh' s(ve)ti na nь (150v). Kod ove zamjenice za akuzativ jednine ženskoga roda nalazimo čakavsku zamjenicu û: û priz'vaše (151r). U množini, u genitivu nalazimo u CPar zamjenicu onihь koja pripada čakavskom jeziku: stvorit onihь (151r), dok zamjenica têh' (151r) pripada crkvenoslavenskom jeziku. U MBDM nalazimo pokaznu zamjenicu onь u nominativu jednine: onь biskupь (4a) i množine: oni obraše (4a). U akuzativu množine iste zamjenice koristi se čakavski oblik nihь: za nihь (4a). Zamjenica ovь (kao i onь): ovь 13 U odabiru terminologije s obzirom na odnos hrvatsko: čakavsko odlučila sam se za termin čakavsko zbog činjenice da oba proučavana teksta pripadaju čakavskom prostoru. 100 SLAVISTIČNA PREPLETANJA 3. Teofilь, ovь biše prišalь (4a), ovь Teofilь (4b) koju nalazimo u tekstu odražava staro stanje (Kuzmić-Kuzmić 2015: 35). Pokazne zamjenice ovь, to, inь u genitivu imaju oblike: ovoga Teofila, inoga, toga dostoênstva (4a). Zamjenica ta u ženskom rodu u akuzativu jednine ima čakavski oblik tu: tu stvarь (4a, 5a), a u srednjem rodu akuzativ to: učiniti to ča pitašь (4b). U dativu jednine zamjenice onь nalazimo oblik mu: on mu reče, tada mu se pokaza (4b), pokaza mu, da mu B(og)ь, povrati mu pismo (5a). U akuzativu jednine muškoga roda zamjenica onь ima čakavski oblik ga: biše ga ulišilь (4a), pokara ga (4b), potom ga učini, tako ga vze, pokr(i)piti ga (5a). Zamjenica ona zabilježena je u nominativu jednine: da bi mu ona mogla (4b) i u besprijedložnom genitivu jednine u crkvenoslavenskom obliku: ne puĉaûĉi poginuti nee dovotoga. (5a). U genitivu jednine zamjenica vsaki ima neobičan oblik: vsakega: od vsakega kladaniê (4a-b) u kojem je na tvrdu osnovu stavljen nastavak palatalne deklinacije. Možda je moguće da je ovdje slagar slova pogriješio te na mjesto glagoljskog slova o stavio oblikom slično glagoljsko slovo e. Crkvenoslavenska neodređena zamjenica vьsь javlja se u CPar u dativu jednine muškoga roda: vsim' graĵam' vzvêsti (150v), a u MBDM u akuzativu jednine ženskoga roda ova zamjenica ima oblik vsu: oĉu učiniti vsu tvoû volû (4b), te u akuzativu množine ženskoga roda vse: čineĉi vse stvari (4a). U nominativu jednine muškoga roda ova zamjenica ima čakavski oblik vasь: vasь plkь zaedno obraše (4a). Pokazna zamjenica sь/sa/se u crkvenoslavenskom obliku potvrđena je u CPar u nominativu jednine muškoga roda: si (150r), u nominativu jednine srednjega roda se: (151r), te u akuzativu množine srednjega roda sie: sie vzvêsti (150v). MBDM također ima crkvenoslavenski oblik u genitivu jednine muškoga roda: od sega života (4a), dok primjer s drugačijom osnovom ovoga ubrajamo u zajedničko dobro i crkvenoslavenskog i čakavskoga jezika: ovoga Teofila (4a). Upitno-odnosna zamjenica ki, koju nalazimo u svim razdobljima čakavske pismenosti (Kuzmić-Kuzmić 2015: 35), nalazimo u oba teksta: CPar ki (150r, 150v, 151r), MBDM ki (4a), od ke on biše osloboenь , ko pismo (5a). Upitno-odnosnu zamjenica čto u CPar nalazimo u ovom crkvenoslavenskom obliku č'to (150r), a u MBDM ona ima čakavski oblik ča (4a, 4b). Posvojna zamjenica svoi prisutna je u CPar i to u crkvenoslavenskom obliku u genitivu jednine muškoga roda: ot svoego čina (150r). Zanimljivo je da odmah u idućem retku nalazimo neodređenu zamjenicu također u genitivu, ali ovog puta s čakavskim nastavkom: nêkoga ûdêê (150r). Akuzativ jednine zamjenice svoi: T. Kuštović: Jezik Legende o sv. Teofilu u dva hrvatskoglagoljska zbornika 101, h(rьst)ьênstvo svoe (150r) u srednjem rodu pripada i crkvenoslavenskom i čakavskom jeziku, kao i neodređena zamjenica nêkoi (150r) u lokativu jednine ženskoga roda. Zamjenica svoi u ženskom rodu u genitivu ima oblik svoe koji pripada i čakavskom i crkvenoslavenskom jeziku: od svoe ruke (5a), kao i oblik za akuzativ: i plaĉe svoe materê (5a) U MBDM nalazimo posvojne zamjenice tvoi u akuzativu jednine ženskoga roda: učiniti tvoû volû (4b), moi u akuzativu jednine srednjega roda: moe dostoên'stvo (4b), negovь u nominativu jednine muškoga roda: negovь rabь (4b), u genitivu nalazimo čakavski oblik od grêha negova (4b) za razliku od spomenutog izražavanja posvojnosti pomoću genitiva u CPar: lice ego (150v). Zamjenicu svoi nalazimo u akuzativu jednine muškoga roda: za svoi grihь (5a). Zamjenica naša u ženskom rodu jednine također pripada i čakavskom i crkvenoslavenskom jeziku: naša gospoê iĉeznu (5a). 4.2.2 Pridjevi U tekstovima nalazimo opisne, odnosne i posvojne pridjeve. Ovdje će nas zanimati njihova sklonidba. Namjera je vidjeti sklanjaju li se pridjevi po crkvenoslavenskoj ili čakavskoj sklonidbi kako bismo vidjeli koje je stanje od ta dva prevladalo. Odnosne pridjeve nalazimo samo u CPar: b(i)sk(u)pa ciciliênskoga (150r) u genitivu jednine muškoga roda i po hitrosti vl'šaskoi (150r) u lokativu jednine ženskoga roda. U oba slučaja govorimo o čakavskim nastavcima premda nastavak - oi odgovara stanju i u crkvenoslavenskom jeziku. Vlastiti pridjevi koje nalazimo u CPar su: b(o)žiê rodit(e)lnica (150v) u nominativu jednine ženskoga roda i ot ruki b(i)sk(i)ple (150v) u genitivu jednine ženskoga roda. U ovom primjeru treba se osvrnuti i na pripadajuću imenicu ruki koja je zabilježena u crkvenoslavenskom obliku (y>i), 14 dok pridjev ima nastavak - e koji je u skladu s nastavcima palatalne deklinacije. MBDM ima jedan vlastiti pridjev: v milost biskupovu (4b) u ženskom rodu u akuzativu jednine koji je u skladu s čakavskim jezikom. Opisni pridjevi koje nalazimo u CPar su: b(la)ž(e)nie m(a)rie (150v), obrazi sl'nčenom' (150v), rečenoga popa (151r) pri čemu prvi navedeni primjer ima crkvenoslavenski određeni oblik, drugi primjer pripada i hrvatskom i crkvenoslavenskom jeziku, dok treći primjer pripada hrvatskom jeziku. Primjeri iz MBDM: boleznivь (4a), vêrni 14 Ista imenica u MBDM ima nastavak e: od ruke vlastite (5a). 102 SLAVISTIČNA PREPLETANJA 3. krst'êninь (5a) - u ova dva primjera nalazimo neodređeni i određeni oblik primjera u nominativu jednine muškoga roda koji je u skladu s čakavskim nastavcima, ako uzmemo u obzir da je poluglas u prvom primjeru samo rezultat tradicionalnog bilježenja poluglasa na kraju riječi. U MBDM nalazimo i s(ve)toga krĉen'ê (4b), ot' griha učinenoga (4b), devotoga (5a) - primjeri su genitiva jednine srednjega i muškoga roda s čakavskim nastavcima; od ruke vlastite (5a) - genitiv jednine ženskoga roda, s čakavskim nastavkom; po plaĉahь slavnê d(e)vê Marie (5a) - i ovdje je riječ o genitivu jednine ženskoga roda, u kojem nedoumicu može predstavljati bilježenje „jata“ na mjestu nastavka - e; 15 slavnoi devi (4b), vzda hv(a)le svetoi materi (5a) - dativ ženskoga roda jednine u skladu je i s čakavskim i crkvenoslavenskim nastavkom, prelûtu pokoru (5a), slavu večnu (5a) - akuzativ jednine ženskoga roda ima čakavski nastavak; s' velikimь razumomь (4a), vêlikimь gnevomь (4b), velikimь dêvocionomь (4b, 5a), moĉnimь načinomь (4b). 4.2.3 Glagoli Od glagolskih vremena u tekstu legende pretežu prezent za izražavanje sadašnjosti i aorist za izražavanje prošlosti, uz nešto rjeđu uporabu imperfekta i pluskvamperfekta. Prezent nalazimo u 1. licu jednine u kojem s nastavkom - u u CPar reku (150r), u MBDM u oĉu (4b) i nastavkom - mь za nepravilne glagole: esamь (4b), imamь (4b); za 2. lice jednine u CPar nemamo primjera, 16 a u MBDM nastavak je - šь: oĉešь (4b), učinišь (4b), pitašь (4b) u 3. licu jednine nastavak je - t: čtuet (151r) , imat se (151r), a u 3. licu množine - ût' : prizivaût' (151r). Sva tri lica za izražavanje prezenta imaju hrvatsko-staroslavenske nastavke. Primjera za 3. lice jednine i množine prezenta u tekstu ove legende u MBDM ne nalazimo. Aorist nalazimo samo u 3. licu jednine u CPar: bi (150r); priporuči (150r), kae se (150r), preb'di (150r), êvi se (150r), vrati (150r), v'ze (150v), probudi (150v), obrête (150v), vzvêsti (150v) s nultim nastavkom što odgovara stanju i u hrvatskom i u crkvenoslavenskom jeziku. Nalazimo i jedan primjer sa starim nastavkom - tь: priêtь (150v), te jedan primjer aorista sigmatskog II: vede (150v). U MBDM nalazimo oblike koji su zajednički i hrvatskom i crkvenoslavenskom jeziku: hodi (4a), bi (4a), ide (4b), reče (4b), učini (4b), se otvrže (4b), povrati sê (4b), počê sê (4b), se pokaza (4b), pokara ga (4b), učini (5a), odvržê se (5a), vze (5a), se poda (5a), iĉeznu (5a). U tekstu imamo i primjer za 3. lice 15 Ovo nije neobična situacija, često se nastavak e bilježio „jatom“. 16 Premda nema primjera iz ove legende, na temelju uvida u tekstove Muke po Mateju iz ovog Zbornika nalazimo za 2. lice jednine crkvenoslavenski nastavak - ši ( rečeši (241v), govoriši (243r)). T. Kuštović: Jezik Legende o sv. Teofilu u dva hrvatskoglagoljska zbornika 103, množine priz'vaše (151r). Izjednačenost stanja između dva teksta nalazimo i kod imperfekta u 3.licu jednine: govoraše (150r). Primjer za imperfekt u MBDM u 3. l. jd.: komu biše ime Teofil (4a), Teofil ki staše (4a), skrblaše se (4a), nahaêše (4a), otiêše (4b), uticaše se (4b) a u množini za isto to lice primjeri su vasь plkь zaedno obraše (4a) i s varijantom obrašê (4a). Perfekt nalazimo samo u MBDM tvoren naglašenim oblikom glagola biti i l- participom: esamь imelь (4b), e(stь) učinilь (5a). U CPar nalazimo jedan primjer za pluskvamperfekt 3. lica jednine: dal' bêše (150v), dok je u MBDM tih primjera nekoliko: biše učinil (4a, 4b), biše vzelь (4a), biše prišal (4a), biše ulišilь (4a), biše prostilь (5a), biše učinil (5a). Futur I. u ovoj legendi ne nalazimo u CPar, ali ga ima u MBDM: oĉu učiniti (4b), oĉešь otvriĉi (4b) Imperativ je u CPar posvjedočen primjerima u 3. licu jednine: niednomu budi lino, vidino budi (151r) u kojem se koristi sintetski crkvenoslavenski oblik s nastavkom – i na prezentskoj osnovi, 17 bez primjera u analitičkom obliku, s česticom da. Za 14. stoljeće to je uobičajena pojava. Iva Lukežić ne navodi niti jedan primjer s analitičkim imperativom u tekstovima iz 14. st. (Lukežić 2015: 350-352). Takav sintetički imperativ nalazimo i u MBDM: ka budi hvalena (5a). Kondicional nalazimo u CPar u primjeru rodila se bi (151r) i taj primjer ne odstupa od uobičajene tvorbe toga vremena (l-particip i aorist glagola biti). Tako je i u MBDM: bi mogla (4b). Participi. Nalazimo u CPar aktivni particip prezenta aktivnog u deklinabilnom obliku: speĉu (150r), karaûĉi (150r); aktivni particip preterita I. s deklinabilnim nastavkom - v'/-': dav' (150v), probudiv' se (150v), otvrg' (150r); umrvša (151r), s'konen'ši (151r); pasivni particip preterita: osvaenь, izv'ržen, stisnutь (150r), položena (151r), nezačeta (151r) i primjere aktivnog participa preterita II: bila (151r), rodila (151r). Iste te participe nalazimo i u MBDM: akt. ptcp. prez: trateĉi i čineĉi (4a), tiûĉi (4a), imêûĉi (4b), hoteĉi (5a), puĉaûĉi (5a); akt. ptcp. pret I.: minuvši (4a), raz'mislivši (4a), smislivši (4b), imivši (5a), očitovavši (5a); akt. ptcp. pret II.: učinil (4a, 4b), vzelь (4a), ulišilь (4a), imelь 17 U CPar ima i primjera u analitičkom obliku, s česticom da (da izb(a)vitь 245r), ali ne u našoj legendi. 104 SLAVISTIČNA PREPLETANJA 3. (4b), prostilь (5a), učinil (5a); pas. ptcp. pret. učinenь (4a), osloboenь (5a), ustrašêni (5a), rêčeni (5a). 5 Zaključak Usporedna analiza dvaju tekstova legendi o svetom Teofilu od kojih onaj u Pariškom zborniku Slave 73 potječe iz 1375. godine, a onaj iz Mirakula blažene dêve Marie iz 1508. godine pokazala je da postoje razlike na grafijskoj i morfološkoj razini. Na temelju grafijske i fonološke analize zaključujemo: 1. da je češća upotreba štapića za označavanje poluglasa u MBDM nego u CPar; 2. da se „jat“ dobro čuva u oba teksta u različitim pozicijama, ali je u MBDM on i na mjestu na kojem etimološki ne bi trebao stajati. Uz to, nalazimo zamjene „jata“ sa samoglasnikom „i“ u oba teksta, dok zamjenu s „e“ nalazimo samo u MBDM., 3. Grafem „đerv“ ne nalazimo u MBDM, u CPar se on nalazi na mjestu crkevenoslavenskog „žd“., 4. Grafem „šta“ bilježi se u oba teksta za „ć“, a u MBDM i za skupinu „šć“., 5. Inicijalno „h“ je u većem broju primjera izostavljeno u MBDM, iznimka je jedan primjer, dok u CPar uopće takve primjere u našoj legendi ne nalazimo., 6. Za rotacizam nalazimo potvrđen samo jedan primjer u CPar. Morfološka analiza zamjenica relevantna je na području pokaznih zamjenica jer lične zamjenice nisu dovoljno zastupljene u našem tekstu. Analiza pokaznih zamjenica onь, ona, ono pokazuje da je u CPar u velikom broju slučajeva upotrijebljen crkvenoslavenski morfološki oblik. Sintaktička upotreba pokazne zamjenice i riječi na koju se odnosi je raznolika: u genitivu nalazimo imenicu ispred zamjenice: rimlane nee, ali i obrnuto: nee prazdniki. U dativu je situacija konstantna- nalazimo najprije zamjenicu koju slijedi imenica: vrati emu list. Iznimka od crkvenoslavenskih morfoloških oblika pokazne zamjenice je čakavski oblik zamjenice u akuzativu jednine muškoga roda koji ima čakavski oblik ga i nь (neovisno o poluglasu koji je rezultat tradicionalnog bilježenja). Iste pokazne zamjenice u MBDM u genitivu imaju čakavske oblike i čakavski red riječi ( ovoga Teofila). Oba kodeksa imaju crkvenoslavensku zamjenicu sь, ali se ona češće koristi u CPar dok u MBDM nalazimo zamjene s drugačijom osnovom ( ovoga). Različita je upotreba upitno-odnosne zamjenice za neživo: č'to je crkvenoslavenski oblik koji nalazimo u CPar, dok u MBDM nalazimo čakavski oblik ča. Zamjenica vьsь upotrebljava se u oba zbornika i nije zamijenjena oblikom sav. Analiza pridjeva pokazala je ono što i analiza zamjenica, da CPar ima i crkvenoslavenske i čakavske oblike, a tako je i s MBDM. T. Kuštović: Jezik Legende o sv. Teofilu u dva hrvatskoglagoljska zbornika 105, U glagolima razlike u prezentu možemo pronaći u 2. licu jednine u kojem CPar ima crkvenoslavenski nastavak - ši, premda za to primjera u samom tekstu legende nema, u MBDM imamo čakavski nastavak - š'. Nastavci za aorist su izjednačeni u oba zbornika, s tim što CPar ima i primjer sigmatskog II. aorista ( vede) i jedan primjer s nastavkom - tь ( priêtь). Izjednačenost nalazimo i u imperfektu. Od složenih vremena u MBDM nalazimo perfekt i futur I. kojih nema u CPar pa je u tom smislu MBDM bogatiji u načinu izražavanja prošlosti i budućnosti. Pluskvamperfekt kao pretprošlo vrijeme zastupljen je u oba teksta. Od glagolskih načina nalazimo kondicional i imperativ, oba se tvore usklađeno u oba teksta legende. Takvu usklađenost u velikom broju primjera nalazimo i kod participa, s tom razlikom da u CPar ipak možemo pronaći poneki particip koji se sklanja ( speĉu, umrvša) ili pripada starijem stanju ( dav', otvrg' ) dok u MBDM takvih međusobnih razlika nema. Na kraju možemo reći da u CPar možemo pronaći više oblika sa starijim jezičnim (crkvenoslavenskim) stanjem nego što je to slučaj s MBDM u kojem ipak prevladavaju čakavski elementi, ali da elementi starijeg jezičnog stanja nisu bili prepreka razumijevanju teksta legende, kako u 14. stoljeću, tako ni u 16. stoljeću. Sklona sam misliti da niti tekst iz CPar ne bi bio (ili: nije bio) nerazumljiv slušateljima u 16. stoljeću, upravo zbog te prilično velike jezične ujednačenosti. Izvori Pariški zbornik Slave 73. Dostupno 26.10.2021: https://gallica.bnf.fr/ark:/12148/btv1b52511552v.r Mirakuli blažene djeve Marije. Dostupno 26.10.2021: https://dizbi.hazu.hr/a/?pr=iiif.v.a&id=43321&tify={%22pages%22:[12],%22view%22:%22thumbn ails%22} Literatura Vesna BADURINA STIPČEVIĆ, 2003: Toponim Kalvarija u hrvatskim biblijskim prijevodima. Zbornik Muka kao nepresušno nadahnuće kulture. Zagreb. 185–196. Ivo FRANGEŠ, 1987: Povijest hrvatske književnosti. Zagreb: Matica hrvatska. Eduard HERCIGONJA, 1973: Hrvatska književnost srednjega vijeka (do kraja 14. stoljeća) Zbornik Zagrebačke slavističke škole, 1. Zagreb. 25–66. Dubravko JELČIĆ, 1997: Povijest hrvatske književnosti. Zagreb: Naklada Pavičić. Slavko JEŽIĆ, 1993: Hrvatska književnost od početka do danas: 1100–1941. Zagreb: Grafički zavod Hrvatske. Mihovil KOMBOL, 1961: Povijest hrvatske književnosti do narodnog preporoda. Zagreb: Matica hrvatska. Boris KUZMIĆ, Martina KUZMIĆ, 2015: Povijesna morfologija hrvatskoga jezika. Zagreb: Hrvatska sveučilišna naklada. 106 SLAVISTIČNA PREPLETANJA 3. Iva LUKEŽIĆ, 2015: Zajednička povijest hrvatskih narječja: 2. Morfologija. Zagreb: Hrvatska sveučilišna naklada; Filozofski fakultet u Rijeci; Katedra Čakavskog sabora Grobnišćine. Ivana MULC, 1971: Novootkriveni hrvatski glagoljski spomenici. Slovo 21, 388–397. Dostupno 26.11.2021: https://hrcak.srce.hr/14105 Anica NAZOR, 2014: O glagoljskoj tiskari u Senju i njezinim izdanjima. Senjski zbornik 41, 211–244. Dostupno 26.11.2021: https://hrcak.srce.hr/151206 Krešimir NEMEC, 1994: Povijest hrvatskog romana: od početaka do kraja 19. stoljeća. Zagreb: Znanje. Ivanka PETROVIĆ, 1974: Literatura u kojoj je svatko primao i davao (Uz zbirku Mirakuli slavne děve Marie, Senj 1507/1508. god.). Senjski zbornik 6, 23–29. Dostupno 26.11.2021: https://hrcak.srce.hr/136473 Ivanka PETROVIĆ, 1977: Marijini mirakuli u hrvatskim glagoljskim zbirkama i njihovi evropski izvori. Radovi Staroslavenskog instituta 8, 3–243. Dostupno 26.11.2021: https://hrcak.srce.hr/13997 Slobodan PROSPEROV-NOVAK, 1996 : Povijest hrvatske književnosti. Od početka do Krbavske bitke 1493. sv. 1. Zagreb: Antibarbarus. Rudolf STROHAL, 1917: Mirakuli ili čudesa: svezak 1. sabrao iz hrvatskih glagolskih spomenika od 14.-18. vijeka Rudolf Strohal. Zagreb. Dostupno 26.11.2021: https://archive.org/details/mirakuli_ili_cudesa_svezak_1._sabrao_iz_hrvatskih_glagolskih_spomeni ka-rudolf_strohal Marinka ŠIMIĆ, 2018: O jeziku Pariškoga zbornika Code slave 73. Fluminensia 30/1, 153–185. Dostupno 26.11.2021: https://hrcak.srce.hr/200365 Miroslav ŠICEL, 1982: Hrvatska književnost. Zagreb: Školska knjiga. Marin TADIN, 1954: Recueil glagolitique croate de 1375. Revue des études slaves 31, 21–32. Dostupno 26.11.2021: https://www.persee.fr/doc/slave_0080-2557_1954_num_31_1_1616 The Language of the Legend of Saint Theophilus in two Croatian Glagolitic Miscelanies The paper analyzes the most popular of Mary’s miracles, the Legend of St. Theophilus. Originaly from Greece, the story tel s of Theophilus, who makes a pact with the devil and renounces God. He soon repents and begs the Virgin Mary for help. Our Lady tears up the devil’s contract, thus saving Theophilus. This legend is recorded in two Croatian Glagolitic anthologies: Paris Miscellany Code Slave 73 (1375), which is the oldest confirmation of the story, and the second text that was printed in the Senj collection of Mary's miracles: Miracles of the Blessed Virgin Mary (1508). In her research, the author analyzes the language of these two legends, providing an orthographical and phonological comparative analysis of specific features (jat, đerv, šta, group čt, initial h), as wel as a morphological analysis of pronouns, adjectives and verbs. The analysis has unexpectedly shown the greater presence of Church Slavonic elements in the Paris Miscellany Code Slave 73, given that the literature often claims that particular text to be the most ‘Croaticized’ Glagolitic manuscript of the 14th century. Church Slavonic morphological and syntactic elements have been confirmed in demonstrative pronouns, while fewer Church Slavonic elements have been found in the verb analysis. The Miracles of the Blessed Virgin Mary have Chakavian forms in those same places. Regardless, the elements of the older linguistic state were no obstacle to understanding the text of the legend in either the14th or the 16th century. PHYTONOMASTIC ‟IMAGES” OF SERBIAN AND OTHER (SOUTH-)SLAVIC NAMES FOR THE SPECIES ACONITUM NAPELLUS MAJA KALEZIĆ Serbian Academy of Sciences and Arts, Institute for the Serbian Language, Belgrade, Serbia, maja3m@yahoo.com Abstract This paper presents one segment of a two-part multidisciplinary research study conceived to be, in its integral form, a unique ‟anthropolinguistic scan” of one complex and multidimensional cultural phenomenon cal ed potio et venenum naturales. This phenomenon is analyzed and re-viewed within the framework of an ancient concept, which was the first to impose itself on individuals after a detailed linguistic analysis of the constitutive function of the names for these entities; this obviously succeeded to exist in an ‟unembodied” form unreachable to ‟eye focus” until they were named. This paper is about presenting the way through which it was possible to activate brain cel s that detect light and send signals back to the brain, which then interprets them as new images needed to be subject to the process of linguoitemization by pre-defined language tools in order to create ‘designantes’ for newly light shaded ‘realia’ waiting to be include in the process of communication. Keywords: phenomenology of Subsequently, the designations we try to enlighten in this paper pōtĭo et venēnum, turned out to be the lingoitemized (linguo)reflexes of the concept the Low of Similia, wel -known throughout the history of human civilization as the etymology, phytonomastics, Law of Similia, which caused our research study to emerge in an cultural entirely new light. anthropology DOI https://doi.org/10.18690/um.ff.6.2022.6 ISBN 978-961-286-610-5 FITONOMASTIČKI ‟PORTRETI” SRPSKIH I (JUŽNO-)SLOVENSKIH ONIMA ZA BILJNU VRSTU ACONITUM NAPELLUS MAJA KALEZIĆ Srpska akademija nauka i umetnosti, Institut za srpski jezik, Beograd, Srbija, maja3m@yahoo.com Apstrakt Ovaj rad predstavlja jedan segment dvodelne multidisciplinarne istraživačke studije zamišljene da u svom integralnom obliku predstavlja jedinstveno „antropolingvističko skeniranje” jednog kompleksnog i višedimenzionalnog kulturnog fenomena pod nazivom potio et venenum naturales. Ovaj fenomen se analizira i preispituje u okviru drevnog koncepta koji nam se prvi nametnuo nakon detaljne lingvističke analize konstitutivne funkcije naziva za ove entitete koji su očigledno uspeli da egzistiraju zbog svojih ‟bar-bar-skih” imena u „ne- materijalizovanom“ obliku van granica vidljivog i razumljivog. Ovaj rad definiše i determiniše način na koji je bilo moguće aktivirati moždane ćelije koje detektuju ‟onu” svetlost koja šalje signale nazad u mozak da nazive protumače kao ‘eikones’ koje je neophodno podvrgnuti procesu ‘lingvoajtemizacije’ unapred definisanim jezičkim alatima kako bi se kreirale designacije za Ključne reči: novoosvetljene realije radi njihovog uključivanja u proces fenomenologija komunikacije. Najzad, kao jedan od najvažnijih rezultat cele otrova iz prirode, Zakon sličnosti, studije ‟pojavili” su nam se ‘lingvoajtemizovani’ (lingvo)refleksi etimologija, koncepta dobro poznatog kroz istoriju ljudske civilizacije kao fitonomastika, Zakon sličnosti koji je doveo do toga da se cela naša istraživačka kulturna antropologija studija pojavi u potpuno novom svetlu. https://doi.org/10.18690/um.ff.6.2022.6 DOI 978-961-286-610-5 ISBN M. Kalezić: Phytonomastic ‟Images” of Serbian and Other (South-)Slavic Names for the Species Aconitum napellus 111, 1 Introduction1 The paper presents a segment of the wide linguacultural area in a networked two-part study conceived to be, in its integral form, a unique “anthropolinguistic scan” of the phenomenon cal ed poisons from nature. Being intra- and interdisciplinarily oriented, the study in its entirety pre-determined an application of the linguistic analysis and interpretation of the names for certain poisons as a linguistic method to instantiate cultural theory, which makes a unique bridge-connection between language data with ethno-/socio- and other cultural phenomena and processes which are studied by cultural and/or especially medical anthropology. In other words, it was not only linguomethodology that was used in this study in order to make a specific “sciencescope” for observing and re-analyzing one particular biocultural phenomenon. For the most part, an ethnosemantic analysis2 was also used to create a mini-corpus of ‘designantes’ and ‘designata/or realia denotata,’ which one may oppose to modus ponens – commonly accepted as the traditional bionomenclaturs principle. Final y, the componential analysis also found a place in this research topic because there is undoubtedly a need to give precise definition of the criteria which people use or have used to classify concepts according to which ‘designantes’ could be or could have been analyzed and described in terms of their semantic components; this stems from our awareness of the fact that the reference criteria are always limited by requirements or conditions which rely on coordinates that determine “onomatourgoi tools” being used in the process(es) of denomination according to “(co-)ordinated system of time and space” by fundamental tenets. While another part of the study3 is, for the most part, dedicated to the literary-linguistic interpretation of the relevant records from the circle of folk literature and art that belong to the cultural heritage of the Serbian and (South-)Slavs in general, this main part could actually be read as the part of the study that presents an ‘in concreto,’ particular, etymological-phytonomastic essay in which an applied semasiological-onomasiological analysis of ‘data referrentia’ enabled us to make a re- 1 This study was financed by the Ministry of Education, Science and Technological Development of the Republic of Serbia according to the Contract No. 451-03-9 / 2021-14, which was concluded with the Institute for the Serbian Language of SASA. 2 - the one that is framed by ethnolinguistic study - 3 Actually, the second part of the study is a paper entitled: Sr. nalep/nalijen: an ethnological-phytonomastical essay on re-telling of the Low of Similia with regard to nature’s poisons and venoms phenomenon in oral folklore of the Balkan Slavs, presented at: Международная конференция памяти заведующего кафедрой славянской филологии (1991–2010гг.) Владимира Павловича Гудкова: Славянский мир в настоящем и прошлом, Москва, Россия, МГ, 24–25 Мая 2021. The paper is in print. 112 SLAVISTIČNA PREPLETANJA 3. construction of the process(es) of poisons named in Classics being predefined or determined by certain socio-ideological tendencies that were deeply encoded in the iconymic structure of ‘nomina refferentia’. However, both parts of the study can be easily read as independent. Final y, the study/research in its entirety confirmed, once again, that there is a need stressed by the 21st century’s linguistics tendencies regarding enlarging the traditional concept of this linguistic research – primarily in the field of cultural anthropology. Namely, in dealing with phytonymy, researchers usually get in touch with phytonyms-hyperonyms, which have the most complex structure of the transfer of naming unit(s) that put a phytonomastician in a position to be surrounded by total y insubstantial “settings” for re-constructing denominational process(es). When faced with an unusual y created morphism net, it is almost impossible for one to find the starting point which would establish a solid ground for re-constructing the original meaning of ‘nomina refferentia’ and, subsequently, to identify designated ‘realia refferentia’. Suspicious identification of designations leads to misconceptions concerning ‘eikones’ that lie behind them, as wel as to misconceptions concerning determination of ‘realia denotata’ according to predefined categories in the human mind, which constantly re-appear and develop throughout the numerous vicissitudes of our living spaces and endless time. 2 Contemporary scientific botanical “Aconitum napellus profile” Considering the evidence that the species napelus, from its first “appearance” up to the present day, has “occupied” an important “position” in traditional concepts of medicine art and healing praxis – especial y where they border the so-cal ed concept of (un)licensed toxicity – we are first going to present related scientific botanical dates, general y accepted today, which are very important for verifying presupposed “diagnostic signs” that could have served as a motive for denominational processes being questioned. Afterwards, we wil return to those records which concern Aconitum napel us and which have been found in ancient scripts. 2.1 Description (or ‘On some noteworthy species characteristics’) ‘Aconitum napelus is an erect, tuberous-rooted perennial … commonly found in moist pastures and moist mountainous areas of Europe and Asia. Dark green leaves are deeply divided into 5–7 toothed lobes. The sepals and petals of the flowers are similarly colored, with the upper sepal developing into a large, helmet-like structure M. Kalezić: Phytonomastic ‟Images” of Serbian and Other (South-)Slavic Names for the Species Aconitum napellus 113, that somewhat resembles the hood worn by medieval monks, hence the common names of monkshood and helmet flower. It is also sometimes commonly cal ed wolfsbane, because this plant was once used as an arrow poison and in a poison bait for kil ing wolves. All parts of the plant (especial y the roots and seeds) are extremely poisonous. The drug aconite is made from the leaves and roots of this species and was once prescribed as a cardiac and respiratory sedative…’ ( The Missouri Botanical Garden). 2.1.1 Traditional Uses ‘ Aconitum napel us … was considered to be of therapeutic and toxicological importance … When touched to one's lip, the juice of the aconite root produces a feeling of numbness and tingling … Aconitum poisons have been used in antiquity, for both hunting and for warfare (e.g., as arrow poisons). The herb was cultivated widely in Europe, probably reaching England before the tenth century, where it was farmed with some difficulty, but came to be widely valued as an anodyne, diuretic, and diaphoretic. In the nineteenth century, a lot of aconite was imported from China, Japan, Fiji, and Tonga, with a number of species used to manufacture alkaloids of varying potency, but with general y similar effects, most often used external y and rarely internal y. Effects of different preparations were standardized by testing on guinea pigs. In Western medicine, preparations of aconite were used until just after the middle of the 20th century; but it is no longer used, as it has been replaced by safer and more effective drugs and treatments.’ ( American Association for Clinical Chemistry). However, folk medicinal use of the Aconitum species is, e.g., still practiced in some parts of Slovenia (cf. Povšnar 2017). 3 Botanical “Aconitum napellus profile” in Classics Aconitum is an ancient Greek name for the plant genus of which two species identified as anthora and napel us were wel -known to the Greek physician and pharmacist Dioscorides. Dioscorides lived around the mid-first century A.D. and served as a specialist of medicina botanica in Nero’s armies. The names of these species, as wel as their “medicina botanica properties,” were also wel -attested in numerous records in classical antiquity. Here are ‘excerpata’ that verify the previous sentence: 114 SLAVISTIČNA PREPLETANJA 3. a. [akoniton, to, leopard’s bane, Aconitum Anthora, Theopomp. Hist. 177a, Thphr. HP 9.16.4, Dsc.4.76, Gal.11.820: — also akonitos, hê, dub.l. in Nic. Al. 42, cf. AP 11.123 (Hedyl.), Euph.142.] II. wolf’s bane, Aconitum Napel us, Dsc.4.77. ( Pol ux: Archimedes Project Dictionary Access). According to M. Aufmesser, when Dioscorides mentions the species Aconitum napellus, he named it ‘ another akoniton, ’ together with their synonyms ‘ lukoktonon’ or ‘ akoniton Pontikon’. Akoniton nostrum is just a transliterated expression of the Latin one. Specificum – nostrum suggests that the species napel us was probably the most frequently mentioned in Latin literature. M. Aufmesser does not comment on the possible origin of the word akoniton and only gives us Frisk’s etymological interpretation (< IE ⁎ak-) (Aufmesser 2000: 167–168). However, according to Lewis and Short, the term aconitum that is mentioned in Latin literature is identified as: ăcŏnītum, i n. ἀκόνιτον [=Aconitum Anthora], a poisonous plant, wolf's-bane, monk's-hood, aconite, Plin. 27, 2, 2; 6, 1, 1 fin. : “aconiton” Ov. M. 7, 407. — In plur., Verg. G. 2, 152; Ov. M. 7, 419; Aus. Idyl . 12, 9, 11; Luc. 4, 322. — For a strong poison in gen., Ov. M. 1, 147; Juv. 10, 25. ( A Latin Dictionary 1879). In addition, the following paragraphs, there are two very interesting ‘excerpata’ from Dioscorides’ and Pliny’s records on Aconitum spp.: Figure 1: Dioscorides’ and Pliny’s records on Aconitum Source: Beck (2005: 282) M. Kalezić: Phytonomastic ‟Images” of Serbian and Other (South-)Slavic Names for the Species Aconitum napellus 115, b. CHAP. 2. (2.)—ACONITE, OTHERWISE CALLED THELYPHONON, CAM-MARON, PARDALIANCHES, OR SCORPIO; FOUR REMEDIES. But who, I say, can sufficiently venerate the zeal and spirit of research displayed by the ancients? It is they who have shown us that aconite is the most prompt of al poisons in its effects — so much so indeed, that female animals, if their sexual parts are but touched with it, will not survive a single day. It was with this poison that M. Cæcilius accused Calpurnius Bestia of killing his wives in their sleep, and it was this that gave rise to that fearful peroration of his, denouncing the murderous finger of the accused. According to the fables of mythology, this plant was original y produced from the foam of the dog Cerberus, when dragged by Hercules from the Infernal Regions; for which reason, it is said, it is still so remarkably abundant in the vicinity of Heraclea in Pontus, a spot where the entrance is stil pointed out to the shades below. And yet, noxious as it is, the ancients have shown us how to employ aconite for the benefit of mankind, and have taught us, as the result of their experience, that, taken in mulled wine, it neutralizes the venom of the scorpion: indeed such is the nature of this deadly plant, that it kills man, unless it can find in man something else to kill. When such is the case, as though it had discovered in the body a fit rival to contend with, that substance is the sole object of its attack; finding another poison in the viscera, to it alone it confines its onslaught; and thus, a truly marvelous thing! two poisons, each of them of a deadly nature, destroy one another within the body, and the man survives. Even more than this, the ancients have handed down to us remedies employed by the animals themselves, and have shown how venomous creatures even effect their own cure. By the contact of aconite, the scorpion is struck with torpor, is quite benumbed, assumes a pallid hue, and so confesses itself vanquished. When this is the case, white hellebore is its great auxiliary: the very touch of it dispels its torpor, and the aconite is forced to yield before two foes, its own enemy and the common enemy of al . Now, after this, if any one should be of opinion that man could, by any chance or possibility, make such discoveries as these, he must surely be guilty of ingratitude in thus appreciating the beneficence of the gods! In countries frequented by the panther, they rub meat with aconite, and if one of those animals should but taste it, its effects are fatal: indeed were not these means adopted, the country would soon be overrun by them. It is for this reason, too, that some persons have given to hel ebore the name of "pardalianches." It has been wel ascertained, however, that the panther instantaneously recovers if it can find the opportunity of eating human ordure. So, far as these animals are concerned, who 116 SLAVISTIČNA PREPLETANJA 3. can entertain a doubt that it was chance only that first led them to this discovery; and that as often as this happens the discovery is only a mere repetition of the accident, there being neither reason nor an appreciation of experience to ensure its transmission among them? (3.) It is chance, yes, it is chance that is the Deity who has made to us these numerous revelations for our practical benefit; always understanding that under this name we mean Nature, that great parent and mistress of all things: and this is evident, whether we come to the conclusion, that these wild beasts make the discovery from day to day, or that they are gifted from the first with these powers of perception. Regarded in another point of view, it real y is a disgrace that al animated beings should have an exact knowledge of what is beneficial to them, with the exception of man! The ancients, openly professing their belief that there is no evil without some admixture of good, have asserted that aconite is a remarkably useful ingredient in compositions for the eyes. It may therefore be permitted of me, though I have hitherto omitted a description of the poisonous plants, to point out the characteristics of aconite, if only that it may be the more easily detected. Aconite has leaves like those of cyclaminos or of the cucumber, never more than four in number, slightly hairy, and rising from near the root. This root, which is of moderate size, resembles the sea-fish known as the "cammarus," a circumstance owing to which the plant has received the name of "cammaron" from some; while others, for the reason already mentioned, have cal ed it "thelyphonon." The root is slightly curved, like a scorpion's tail, for which reason some persons have given it the name of "scorpio." Others, again, have preferred giving it the name of "myoctonon," from the fact that the odor of it kil s mice at a considerable distance even. This plant is found growing upon the naked rocks known as "aeonæ;" and hence it is, according to some authorities, that it is called "aconitum," there being not so much as dust even about it to conduce to its nutriment. Such is the reason given for its name by some: but according to others, it receives this appel ation from the fact that it fatal y exercises the same effects upon the body that the whetstone does upon the edge of iron, being no sooner employed than its effects are felt. (Naturalis Historia). M. Kalezić: Phytonomastic ‟Images” of Serbian and Other (South-)Slavic Names for the Species Aconitum napellus 117, 4 On a few of the most noteworthy testimonies in folk literature and art, as well as in scientific disciplines until the beginning of 20th century medicine In Greek mythology, the goddess Hecate is said to have invented aconite, which Athena used to transform Arachne into a spider ( A Modern Herbal). 4 Medea is supposed to have murdered her son with it. Dioscorides mentions that the root kil s scorpions. As we have already mentioned, Aconitum was well known in antiquity. However, it is thought that Avicenna was the first to describe its use in nosebleeds, bleeding of the lungs, dizziness, circulatory collapse, paralysis, consumption and epilepsy ( A. Vogel), presumably unaware of the main syndrome/condition in connection with poisoning with Aconitum. ‘Our knowledge of this alkaloid is chiefly derived from cases of poisoning and over-dosing. The symptoms of numbness, tingling, prickling and heat of the Aconite are produced by the alkaloid, but with increased intensity. Upon local application, first, there is a sensation of warmth; then, of burning with sharp pains and itching; final y, numbness and anesthesia… Fear of death, anguish, intense chilliness; feeling of sickness; a constricting burning sensation, extending from mouth to stomach. Twitching and spasms over whole body, especial y in face … In one poisoning case "vomiting recurred every two or three minutes, and was performed by a sudden jerking action of abdominal muscles, accompanied by a loud shout, probably caused by a sudden contraction of the diaphragm. Every attempt to swal ow was fol owed by spasmodic contractions characteristic of hydrophobia, but they were not renewed by the sight of water. The slightest touch renewed the spasms." Aconitine should be helpful in cases of hydrophobia, whether the convulsive or the paralytic kind. The senses are disordered or lost – sight, hearing, smel . In one poisoning case, the blindness was coincident with a sudden dilatation of the pupils, and sight partially returned as the pupils contracted. … All parts except the head and stomach feel as if fil ed with lead. … Creeping sensations on the face with a feeling of swel ing and tension. … Acon. n. Hydrophobia symptoms: 1. … Mania … Ferocity … Numbness of the jaw, like incipient paralysis, > by compression and by drinking wine … Aversion to food in general … Constant thirst even when drinking … Burning thirst … Thirst at night 4 For the etiology, see Dioscorides’ description of the species Aconitum napel us in above cited text in which Dioscorides mentioned a comparison regarding roots of this plant species: ‘like black legs of shrimps’. 118 SLAVISTIČNA PREPLETANJA 3. … hypochondrium … Desire to urinate with copious emissions … Urging with ineffectual efforts …’ (Clarke 1902). 5 5 ‘Benefacta in luce col ocare’ These are the main results obtained from data factor analysis presented via key words sorting: tight-rooted, dark-colored tapering roots, the juice of the aconite root produces a feeling of numbness and tingling, widely valued as an anodyne, diuretic, and diaphoretic, with pointed leaves. Akonitos in Pontus [the hil where Heracles brought the three-headed dog Cerberus from the Underworld and where, according to Ovidius], where the plant grew from the animal’s slaver with notched (toothed) leaves, caused paralysis, hydrophobia, itching ‘Hydrophobia symptoms: 1. … Mania … Ferocity … Numbness of jaw, like incipient paralysis, > by compression and by drinking wine … Aversion to food in general … Constant thirst even when drinking … Burning thirst … Thirst at night … hypochondrium … Desire to urinate with copious emissions … Urging with ineffectual efforts …’ (Clarke, op.cit.). 6 Etymology of the Gk/Lat names Besides some so-cal ed (etio-)etymological popular interpretations which were found primarily in Pliny’s records on the Gk akoniton and on the Latin transliterated form aconitum, as we have mentioned above, there is no strict statement of facts regarding iconymic structure of these names – transposed into ‘signifiers’ - in any of the relevant etymological literature (cf. Strömberg, Carnoy, Frisk, Aufmesser, Walde/Hofmann, Ernout/Meil et, André, Marzel …); therefore we are of the opinion that it is worth of mentioning the possibility that some of the plant species 5 Clarke concerns himself with symptoms characteristic for diseases or (un)healthy conditions (scabies) that can be treated with Aconitum napel us used as a ‘pharmakon’: ‘Aconitine should be helpful in cases of hydrophobia …’ (op.cit., l.cit). M. Kalezić: Phytonomastic ‟Images” of Serbian and Other (South-)Slavic Names for the Species Aconitum napellus 119, designations in Latin that denote plant species from the genus hemlock6 (Old English hymlic et var.) could be connected with the following Greek and Latin words, 7 primarily regarding their similar formal and semantical structure, cf. Gk akoniton with: Gk ἀκόν-η [α^], ἡ, A. whetstone, hone, “λιθίνη” Chilo 1, Hermipp.46, etc. 3. part of tragus of ear, Pol .2.86. (Cf.Skt. áśan- 'stone'.), ἀκονάω , (ἀκόνη) A. sharpen, “μαχαίρας” Ar.Fr.684; “λόγχην” X.Cyr.6.2.33:—Med., “ἀκονᾶσθαι μαχαίρας” Id.HG7.5.20:—Pass., Arist.Pr.886b10, Phld.Sign.34. ( Greek Word Study Tools), and Gk knaô, knai Plu.2.61d, but in correct Att. knêi, inf. knên (v. epiknaô) corrupted to knein Moer.p.234 P., Hsch., Ion. knan Hdt.7.239: fut. knêsô Hp. Coac. 460 (prob. l.): aor. eknêsa Id. Int. 23, Pl. Smp. 185c (prob.l.), Arist. Pr. 965a23, (kat-) Ar. V. 965; but knasai: olesai, lupêsai, Hsch.; 3sg. Ep. impf. epi-knê Il.11.639:— Med., inf. knêsthai Pl. Grg. 494c, later knasthai Plu.2.89e, etc.: fut. knêsomai Herod.4.51: aor. eknêsamên Luc.Bis Acc.1, Dor. ekna_s- Theoc.7.110:— Pass., knatai Gal.10.979: pf. kata-keknêsmai Id.13.1022:— scrape, grate, epi d' aigeion knê turon Il.l.c., cf. Hp. Int. l.c.; ton kêron knan to scrape it off, Hdt.l.c. (nisi leg. ekkn-), cf. Gal.13.1022:— Pass., prob. for knistheisa in Thphr. HP 9.20.4. II. scratch, têi cheiri Hp. Fract. 21; ton peri tas maschalas topon Arist.l.c.:— Med., scratch oneself, aphthonôs echein tou knêsthai Pl. Grg. l.c.; knômenos to kranion Timocl.2.5 D.; to bregma knêsêi Herod.l.c.; [elaphoi] knômenoi [ta kerata] pros ta dendra Arist. HA 611b16; daktulôi knasthai tên kephalên Plu. Pomp. 48: abs., Id.2.1091e, Jul. Caes. 323b; tribein tous ophthalmous kai knasthai Phld. Rh. 2.143 S.; knêsasthai to ous Luc.l.c.; knêsamenon heni tôn podôn tên pleuran Gal.8.443. 2. Med., itch, Id.10.437, 979. III. tickle, tên rhina prob. in Pl. Smp. l.c.:— Med., knasthai ta ôta pterôi tickle one's ears, Luc. Salt. 2, etc.: metaph., touto knai kai gargalizei kai anapeithei Plu.2.61d:— Pass., ou parergôs eknômên pros auta Luc. Nec. 3. ( Pol ux: Archimedes Project Dictionary Access). 6 These are plant species denoted by phytonym-hyperonym hemlock: hymlic noun, m., a-decl., 13 occ. hemlic, heomlic, humeloch, huymblicae, hymblicae, hymelic, hymlic, hymlice Meanings − Conium maculatum L. , hemlock, Gefleckter Schierling − Cicuta virosa L. , cowbane, Giftiger Wasserschierling − Cnicus benedictus L. , blessed thistle, Benediktenkraut (DOEPN. Last viewed: 12-09-2021 on http://oldenglish-plantnames.org/index). 7 See the Latin words [→ ‘signifier’] cited in the previous footnote. 120 SLAVISTIČNA PREPLETANJA 3. Namely , Old English hemlic (et. var.) is supposed to be related to hymele ‘ hop plant’ (~ ‘ climbe down’ or ‘ not being able to move’ or perhaps → ‘ paralyzed’), Middle Low German homele, Old Norwegian humli, Old Slavonic chǔmelï (DOEPN; EDUCALINGO). As is evident, even if some of the above-mentioned “key words” were the denominational process(es) stimulus, it is difficult to precisely determine how the conceptualization and organization of the content according to which Gk phytonym was “performed” and has been formed. As for Latin, napel us = rapum, according to André (1956: 217), and it is derived from the Gk word (form) napu(-) by using the Latin diminutive suffix - el us; reversely, the Gk rapa is of the Latin origin meaning different root vegetables (Aufmesser 2000: 78), e.g., in Serbian, it is репа[/-ица]. 7 Re-considering etymology of the Serbian nalep (et. var.), nalijen and its/their onomastic equivalents in other South-Slavic languages The origin of the Serbian phytonym налеп ‘ Aconitum napelus’ (cum variantibus налеп, налијеп, налип)8 of wide area distribution together with its exact phytonymic equivalents in other Slavic languages (e.g., Slovenian nálep, nalip, Czech nálep id., etc.) has been subject to various linguistic discussions for almost a century; however, they are in competition with other numerous Slavic phytonyms of insufficiently enlightened formal and semantic structure, subsequently being left without a general y accepted etymological solution. In the paper О облицима фитонима налеп, which is an ‘in toto’ lexicological analysis of the lexeme налеп indexed by the same lemma in the SANU Dictionary (РСА), the author of the paper, M. Tešić, put aside the question of the origin of the phytonym with the comment that future etymological analyses which, ‘per naturam,’ include re-construction of the process(es) of naming units should be focused on revealing the origin of the name variants prototyping the Latin napel us which show p-/-l- metathesis and different jat- reflexes in the word(s) formation analogous to the verb nalepiti, meaning ‘ glutinare’. It is obvious that the author concedes solutions given by Croatian linguist N. Vajs, who ultimately accepts Skok’s interpretation of the phytonym nalijep; however, there is no explanation for the aforementioned morphonological changes that occurred in the alloglottic prototype; besides, similar samples that would confirm their regularity are also lacking (Тешић 2013: 3–11; Vajs 1984–1985: 236–237; Skok 1972/2: 500– 501). There is no mention of the synonym nalijen either. As for the possibility that, 8 … as wel as of the synonymous nalijen which is on the contrary attested only in Vukʼs dictionary (1852)… M. Kalezić: Phytonomastic ‟Images” of Serbian and Other (South-)Slavic Names for the Species Aconitum napellus 121, in the case of the Serbian word налеп we could deal with an idioglottic etymology, it should be underlined here that there are some older explanations that concern themselves with some of the aspects of this hypothesis. One of them was mentioned for the first time in the treatise of Zubatý, published in 1913. His interpretation of the Czech formal and semantical equivalent term nalep and nalip compared to Old Czech nalep ‘strup za mazanje orožja’ was later accepted by V. Machek and F. Bezlaj (Zubatý 1913: 265–270). Namely, they have based their assumptions on the ground of the mutual comparison of the Serbian word налеп with corresponding expressions found in Slovenian, Slovakian and (Old) Czech being of identical or similar morphonological and semantical structures. According to their opinions, al attested expressions could have been considered as reflexes from a common Slavic prototype: * nalěpъ which presents an unsuffixed deverbal formation derived from the verb * nalěpiti, meaning ‘ glutinare’ (Machek 1954: 45–47; Bezlaj 1982: 213; cf. ЭССЯ 22: 160–162). 9 Here, it is important to note that al of the mentioned proponents of this idioglottic hypothesis leave aside the re-construction of the denominational process(es), while, on the other hand, they manage to find the motive for naming only in the fact that the poison obtained from the plant Aconitum napel us was used in the ancient homeland of the Slavs for warfare (e.g., as arrow poisons). Lastly, we wil mention just one more extremely important piece of work, which is completely different from those previously mentioned, primarily in the methodological approach to the problem itself. In the paper Una denominazione preromana del ’ Aconitum napel us L. , Italian linguist G. B. Pellegrini deals with the etymology of the ‘referens’ Italo-Romance phytonym derived from the base * lud-. This root is used ‟for” the genus name of the rabies virus - Lyssavirus, because the Greeks derived the word lyssa, from the root * lud-. The paper is based on broad linguistic and extra-linguistic groundwork. Namely, the author implicitly points to the fact that only theoretical knowledge – of lexical-semantic categories, diachronic semantics, conceptual-categorical apparata and methodology of monitoring the change of the meaning of ‘se ipsum’ during the historical development of the language itself – only such theoretical knowledge, supplemented by knowledge from other linguistic disciplines, can create conditions for comprehensive monitoring of linguistic phenomena, but also for what is perhaps even more important: for connecting language history with cultural history. Being thus “armed”, Pellegrini fully explained the origin of the Italo-Romance word, as wel as its formal and 9 However, any possible connection with Bulagarian налнòвам се, нàлна се ‘налягам, нападам’ (attested in БЕР 1995/4: 482) has remained unnoticed until today. For the reference explanation, see below. 122 SLAVISTIČNA PREPLETANJA 3. semantical structure, thus, subsequently, indirectly or unintentionally shedding light on a way which would lead us to the protosemantical ‘re-constructum’ of the corelated Serbian designations and their previously mentioned equivalents in other Slavic languages for the species A. napellus. In order to understand how it is really possible to do so, the following facts must be remembered: first, one regards the meaning of the base * lud – ‘ mental y disturbed; deranged; insane; enraged; ferocious, rabid (esp. If it concerns animals)’ – which directly transfers us to the field of something unreachable to one’s mind, or, something that is reachable only in the state of altered consciousness. So, the first reaction to such an act would be the appearance of an immense fear/‘phobos’ of the unknown, etc. The second fact is one that reveals the historical background of homeopathic medicine, which can be summarized in one sentence: SIMILIA SIMILIBUS CURANTUR [sic!]. This formula enlightens the doctrine that any drug capable of producing morbid symptoms in healthy individuals will remove similar symptoms occurring as an expression of disease. The next matter is what reminds us of what has been written down by Clarke on the symptom cal ed hydrophobia, which is very much a characteristic symptom of rabies that could be treated by preparations made from the species A. napel us. And final y, the last statement: The symptoms of aconite poisoning in both animals and humans include restlessness, excessive, often frothy, saliva, irregularity of heartbeat, impairment of vision and vocalization, anxiety, vertigo and eventually coma, similar to the symptoms of rabies. It is possible that rabies may have been interpreted by classical physicians as to be caused by a poison similar to aconite. This belief reappeared even during the Renaissance because of the fact that a number of scholars of that time believed that rabies or hydrophobia was being caused by the same or ‟similar” poison (cf. Blaisdell 1995). These facts present solid base for stating, I would dare to say, a final solution in regards to the iconymic structure of the Serbian phytonyms in question and, subsequently, of their equivalents in other Slavic languages. Allow us to present this finding using graphic-like tools: A. Serbian налијен = prefix/suf ix derivative = substantivized deverbal adjective < Common Slavic and Serbian лити, via Old Church Slavic and PSl < IE * lei- ‘ fundere’ = наливен → препуњен (водом) → онај који задржава воду → онај који чини да се вода задржава (cf. Skok 1972/2: 309˗310). M. Kalezić: Phytonomastic ‟Images” of Serbian and Other (South-)Slavic Names for the Species Aconitum napellus 123, B. Serbian налеп (et variantes) < Common Slavic * lépati + prefix na- meaning ‘ greedily drink (or eat)’10 and ‘in ultima analysi’ the Serbian form nalijen < * lenuti < * lepnuti (with regular loss of -p-) < Common Slavic * lépiti id. most often found in Bulgarian, e.g. налнòвам се, нàлна се ‘ налягам, нападам’ (attested in БЕР 1995/4: 482); if we bear in mind the fact that this Bugarian word also has the meaning ‘ стискати’ ↔ ‘Разг. Въздържам се от ходене по малка или голяма нужда’, then it is easy to recognize in ‟it” the sematic realization similar to one that is recognizable in Serbian налијен ↔ препуњен (водом) ↔ онај који задржава воду ↔ онај који чини да се вода задржава. 11 8 Instead of conclusion As a physical and as an emotional disorder, hydrophobia was conceptualized in different ways through the systems of almost al European traditional materiae medicae and ‘ pharmacopoeias’, becoming one of the motives for naming the poison obtained from the plant species A. napellus. However, it has to be underlined that the fact is that this plant species can always ‟acts” ‘ut mortifera autem pharmaka ad sanandum’. Literature Marko ALINEI, 1979: The Structure of Meaning. A Semiotic Landscape. Proceedings of the First Congress of the International Association for Semiotic Studies (Milano 1974). Berlin. 499–503. Marko ALINEI, 1982: Etymography and Etymothesis as subfields of etymology. A contribution to the theory of diachronic semantics. Folia Linguistica 16, 41–56. Marko ALINEI, 1998: Nuove prospettive nella ricerca storico-semantica ed etimológica. Quaderni di Semantica 19, 199–212. Marko ALINEI, 2001: Aspects of a theory of motivation (iconymy), Versus. Quaderni di studi semiotici 88/89, 89–97. Jacques ANDRÉ, 1956: Lexique des termes de botanique en latin. Etudes et commentaires, 23. Paris: C. Klincksieck. Max AUFMESSER, 2000: Etymologische und wortgeschichtliche Erläuterungen zu De materia medica des Pedanius Dioscurides Anazarbeus. Olms: Hildesheim. Lily Y. BECK, 2005: De Materia Medica. Translated and Edited by Lily Y. Beck. (Altertumswissenschaftliche Texte und Studien). Olms: Hildesheim. Artur A. BERGER, 2012: Media Analysis Techniques. Beverly Hills: Sage Publications. Franc BEZLAJ, 1982: Etimološki slovar slovenskega jezika II (K–O). Ljubljana: SAZU. Ashwini D. BHARADE, 2014: Formal semantics/pragmatics and language change. The Routledge Handbook of Historical Linguistics. Ed. by Claire Bowern & Bethwyn Evans. Oxford: Routledge. 393–409. Ashwini D. BHARADE, 2015: Diachronic semantics. Annual Review of Linguistics 1, 179–197. БЪЛГАРСКИ ЕТИМОЛОГИЧЕН РЕЧНИК 1995/4 (БЕР 1995/4). Редактори: В. И. Георгиев, И. Дуриданов. София: Институт за български езиик БАН. Albert CARNOY, 1959: Dictionnaire étymologique des noms grecs des plantes. Bibliothèque du Muséon, vol. 46. Louvain. 10 Likely to be compared with the Slovenian name for the virus Aconitum napel us – preobjeda. 11 For more details on the origin of the Serbian verbs * lepati, lepiti, lepnuti with their projection on PSl level, see: Vlajić-Popović 2002: 272–348. 124 SLAVISTIČNA PREPLETANJA 3. Веселин ЧАЈКАНОВИЋ, 1985: Речник српских народних веровања о биљкама. Рукопис приредио и допунио Војислав Ђурић. Београд: Српска књижевна задруга, Српска академија наука и уметности. Alfred ERNOUT, Antoine MEILLET, 1932: Dictionnaire étymologique de la langue latine; histoire des mots. Paris, C. Klincksieck. Hjalmar FRISK, 1954–1972: Griechisches Etymologisches Wörterbuch. Heidelberg. Dirk GEERAERTS, 1983: Reclassifying Semantic change. Quaderni di semantica 4, 217–240. Dirk GEERAERTS, 1997: Diachronic prototype Semantics: a contribution to historical lexicology. Oxford: Clarendon. Joachim GRZEGA, 2004: Bezeichnungswandel: Wie, Warum, Wozu? Ein Beitrag zur englischen und al gemeinen Onomasiologie. Heidelberg: Winter. Robert J. JEFFERS, Ilse LEHISTE, 1979: Principles and methods for historical linguistics. MIT press. Maja KALEZIĆ, 2012: S.Cr. odoljen ‘Valeriana celtica’ (An etymological note). Studia etymologica Brunensia 15, 127–141. Maja KALEZIĆ, 2016: The role of narrative in shaping the semantic structure of certain expressions that belong to terminology as to one of the most important lexical groups. Constructing languages. Norms, myths and emotions. Editors: Francesc Feliu, Josep Maria Nadal. Amsterdam: John Benjamins Publishing Company. 243–263. Vaclav MACHEK, 1954: Česká a slovenská jména rostlin. Praha. Heinrich MARZELL, 1943–1979: Wörterbuch der deutschen Pflanzennamen, 1–4, Registerband 5. Leipzig: S. Hirzel. Giovanni B. PELLEGRINI, 1975: Una denominazione preromana dellʼ «Aconitum napellus L.». Archivio glot ologico italiano 60, 142–153. Marija POVŠNAR, Gordana KOZELJ, Samo KREFT, Mateja LUMPERT, 2017: Rare tradition of the folk medicinal use of Aconitum spp. is kept alive in Solčavsko, Slovenia. Journal of Ethnobiology and Ethnomedicine 13/1. Речник српскохрватског књижевног и народног језика (РСА). 1959–, Београд: САНУ, Институт за српски језик. Драгољуб СИМОНОВИЋ, 1959: Ботанички речник имена биљака. Београд. Petar SKOK, 1972/2: Etimologijski rječnik hrvatskoga ili srpskoga jezika 2. Zagreb: JAZU. Словенска митологија. Енциклопедијски речник, 2001 (СМ 2001) . Ред. Светлана М. Толстој, Љубинко Раденковић. Београд. Павле СОФРИЋ, 1912: Главније биље у народном веровању и певању код нас Срба. Београд. Вук СТЕФАНОВИЋ КАРАЏИЋ, 1852: Српски рјечник: истумачен њемачкијем и латинскијем ријечима. Беч: у штампарији Јерменскога манастира. Reinhold STRÖMBERG,1940: Griechische Pflanzennamen. Gӧteborg. Bogoslav ŠULEK, 1879: Jugoslavenski imenik bilja. Zagreb: JAZU. Милица ТЕШИЋ, 2013: О облицима фитонима налеп. Наш језик 44/1–2, 3–11. Stephen ULLMANN, 1957: Principles of Semantics (2nd ed.). Oxford: Blackwel . Stephen ULLMANN, 1962: Semantics: An introduction to the science of meaning. Oxford: Blackwel . Nada VAJS, 1984–1985: Fitonimijske bilješke II. Rasprave zavoda za jezik Instituta za filologiju i folkloristiku 10–11, 231–243. Јасна ВЛАЈИЋ-ПОПОВИЋ, 2002: Историјска семантика глагола ударања у српском језику. Београд: Институт за српски језик САНУ. Alois WALDE, 1906: Lateinisches etymologisches Wörterbuch (= Indogermanische Bibliothek. Abteilung 1: Sammlung indogermanischer Lehr- und Handbücher. Reihe 2: Wörterbücher, 1). Heidelberg: Winter University Press (3rd revised and expanded edition by Johann Baptist Hofmann 1938–1954). Josef ZUBATÝ, 1913: Chelčického Sieti viery. Listy filologické 60, 265–270. M. Kalezić: Phytonomastic ‟Images” of Serbian and Other (South-)Slavic Names for the Species Aconitum napellus 125, Sources A Modern Herbal. Available at: https://www.botanical.com/botanical/mgmh/a/aconi007.html (12-09-2021). A Practical Introduction to Factor Analysis: Exploratory Factor Analysis . UCLA: Statistical Consulting Group. Available at: https://stats.idre.ucla.edu/spss/seminars/introduction-to-factor-analysis/a-practical-introduction-to-factor-analysis/ (27-11-2021). A. Vogel. Available at: https://www.avogel.ca/en/plant-encyclopedia/aconitum-napellus.php (12-09-2021). American Association for Clinical Chemistry. Available at: https://www.aacc.org/science-and-research/toxin-library/monkshood (11-09-2021). John D. BLAISDELL, 1995: A frightful, but not necessarily fatal, madness: rabies in eighteenth-century England and English North America. Retrospective Theses and Dissertations. Available at: https://lib.dr.iastate.edu/rtd/11041/ (29-11-2021). Johan H. CLARKE 1902: Materia Medica. Available at: https://www.materiamedica.info/en/materiamedica/john-henry-clarke/aconitinum (12-09-2021). DOEPN. Available at: http://oldenglish-plantnames.org/index (12-09-2021). EDUCALINGO. Available at: https://educalingo.com/en/dic-en/hemlock (12-09-2021). Greek Word Study Tool. Available at: http://www.perseus.tufts.edu/hopper/morph?l=a%29ko%2Fnh&la=greek&can=a%29ko%2Fnh0& prior=ko/nis&d=Perseus:text:1999.02.0137:book=27:chapter=2&i=1#lexicon (12-09-2021). Charlton T. LEWIS, Charles SHORT: A Latin Dictionary 1879. Available at: http://www.perseus.tufts.edu/hopper/text?doc=Perseus:text:1999.04.0059:entry=aconitum (11-09-2021). OnlineRechnik.com. Available at: http://www.onlinerechnik.com/duma/%D1%81%D1%82%D0%B8%D1%81%D0%BA%D0%B0 %D0%BC (29-11-2021). Pliny the Elder 1855, Naturalis Historia. Ed. Karl Friedrich Theodor Mayhoff. Available at: http://www.perseus.tufts.edu/hopper/text?doc=Plin.+Nat.+27.2&fromdoc=Perseus%3Atext%3A1 999.02.0138 (11-09-2021). Pol ux: Archimedes Project Dictionary Access. Available at: http://archimedes.fas.harvard.edu/pol ux/ (11-09-2021). Pol ux: Archimedes Project Dictionary Access. Available at: http://archimedes.fas.harvard.edu/pol ux/ (27-11-2021). The Missouri Botanical Garden. Available at: http://www.missouribotanicalgarden.org/PlantFinder/PlantFinderDetails.aspx?taxonid=286162 (11-09-2021). Этимологический словарь славянских языков. Праславянский лексический фонд (ЭССЯ). Available at: http://etymolog.ruslang.ru/index.php?act=essja (27-11-2021). Fitonimski ‟portreti” srpskih i (južno-)slovenskih onima za biljnu vrstu Aconitum napelus Fenomen otrova iz prirode predmet je izučavanja brojnih naučnih istraživanja koja bilo isključivo teorijski bilo i teorijski i analitički dele predmet izučavanja odnosno metodološki aparat sa drugim srodnim i nesrodnim naučnim disciplinama. Ova studija, podeljena u dva dela, posvećena je pre svega jezičkoj analizi i interpretaciji naziva za pojedine otrove iz prirode - kao jednoj od lingvističkih metoda implementiranih u teoriju kulture koja povezuje lingvističku analizu i interpretaciju kulturnih fenomena i procesa, posebno onih koje izučava medicinsko-kulturna antropologija - u jednu celinu. Dok u drugom delu studije dominira književno-jezička interpretacija zapisa iz kruga narodnog stvaralaštva (pre svega onih, sakupljenih u traktatu Otrovi eminentnog srpskog etnologa, folkloriste i istoričara kulture T. Đorđevića), prvi deo studije predstavlja jedan specifičan etimološko-fitonomastički ogled u kojem se semasiološko-onomasiološkom analizom građe rekonstruiše proces imenovanja otrovne biljke 126 SLAVISTIČNA PREPLETANJA 3. Aconitum napellus u klasičnim jezicima. Na kraju rada se na osnovi dobijenih rezultata istraživanja upućuje na mogućnost povezivanja ikonimskih struktura klasičnih naziva za ovaj otrov sa nazivima za istu realiju u srpskom jeziku i drugim slovenskim jezicima - pre svega na Balkanu - u cilju rasvetljavanja njihovih etimologija. ДОСАДАШЊИ ДОМЕТИ ЛИНГВИСТИЧКЕ СЛАВИСТИКЕ У ПРОУЧАВАЊУ МИКОНИМА (НАЗИВА ГЉИВА) ЈЕЛЕНА ЈАНКОВИЋ Српска академија наука и уметности, Институт за српски језик, Београд, Србија, republika, enanikolic11@yahoo.com Апстракт У првом делу рада, служећи се синтетичком методом, дат је преглед досадашњих лингвистичких истраживања миконима (назива гљива) у словенским језицима, док је други део рада посвећен општим називима за гљиве кроз сагледавање досадашњих резултата у проучавању миконима српског језика и њихово повезивање Кључне речи: лингвистичка са општим називима гљива у осталим словенским језицима. славистика, На основу доступних дијалектолошких извора, називи гљива, лексикографских и етимолошких података, разматрају се гљива, печурка, општи називи гљива у српским народним говорима: гљива, губа, печурка, губа и бабушка. бабушка DOI https://doi.org/10.18690/um.ff.6.2022.7 ISBN 978-961-286-610-5 PREVIOUS ACHIEVEMENTS OF LINGUISTIC SLAVIC STUDIES IN THE RESEARCH OF MUSHROOM NAMES JELENA JANKOVIĆ Serbian Academy of Sciences and Arts, Institute for the Serbian Language, Belgrade, Serbia, enanikolic11@yahoo.com Abstract Taking a synthetic approach, the author of this paper Keywords: presents an overview of previous linguistic research on linguistic Slavic mushroom names in Slavic languages. The second part of the studies, paper is devoted to Serbian words for fungi in comparison with names of mushrooms, other names in Slavic languages. Based on the available gljiva, dialectological sources, lexicographic and etymological data, the pečurka, general names for fungi in Serbian vernaculars are considered: guba, babuška gljiva, pečurka, guba, and babuška. https://doi.org/10.18690/um.ff.6.2022.7 DOI 978-961-286-610-5 ISBN Јелена Јанковић: Досадашњи домети лингвистичке славистике у проучавању миконима (назива гљива) 129, 1 Увод1 Свака врста гљиве, попут биљке, има јединствено научно име у оквиру биномне номенклатуре, које представља комбинацију двају имена: име рода и име врсте. У сваком појединачном језику употребљавају се тзв. миконими односно стандардна и народна имена гљива. Термин се изводи од грч. μύκης ‘гљива’ и суфиксоида - оним, којим се иначе гради ономастичка терминологија, типа фитоним, топоним, антропоним и сл. У већем броју словенских језика се, такође, употребљава тај термин, којим се замењује двочлана конструкција називи односно имена гљива или миконимска односно миколошка лексика, 2 уп. хрв. mikonimi, nazivi gljiva, слн. gobja imena, буг. имена на гъби, пољ. mykonimi, nazwy grzybów, słownictwo mikologiczne, чеш., слч. jména, názvy hub, рус. миконимы, названия грибов, миконимическая лексика, укр. мiконазви, назви грибів, мiкологiчнi назви, блр. назвы грыбоў, мікалагічна лексіка. Иако се гљиве данас сврставају у посебно царство живог света, наука која их проучава, микологија, дуго је била под окриљем ботанике. Из тог разлога гљиве су до почетка 21. века сматране припадницима биљног царства и у истраживањима та врста лексике се означавала као ботаничка. 3 Са стручног, миколошког становишта, термин гљива односи се на све еукариотске организме који припадају царству гљива (а ту између осталог припадају квасци и плесни односно буђ), међу којима се разликују више и ниже гљиве. Више гљиве или макромицете4 су гљиве које имају крупнија плодоносна 1 Овај рад финансирало је Министарство просвете, науке и технолошког развоја Републике Србије према Уговору број 451-03-68/2021-14/200174 који је склопљен са Институтом за српски језик САНУ. 2 Соцкова (2015: 100) сматра да је термин миконим адекватан са лингвистичког становишта, међутим указује на неопходност разликовања термина миколошка лексика од термина миконимска лексика: „Понятие микологической лексики шире, чем понятие миконимической, а именно к микологической лексике относятся не только названия грибов, но и другие термины, касающиеся грибов и происходящих с ними процессов”. 3 У руској литератури се миконими и даље сврставају у ботаничку терминологију. О томе сведоче констатације: „Важной составной частью ботанической терминологии русского языка является микологическая лексика” (Сенк-Шеленгевич 2008: 57), „Ботаническую терминологию составляют не только фитонимы, или флоронимы (названия растений), но и миконимы (названия грибов). […] Грибы изучает наука микология, которая считается разделом ботаники, поскольку ранее грибы относили к царству растений” (Соцкова 2015: 99). 4 Срп. макромицете (< енг. macromycetes, грч. μακρός), уп. слн. macromycete (Bezlaj 1960), укр. макроміцети (Jóźwikiewicz 2019), пољ. nazwy grzybów wielkoowocnikowych (Jóźwikiewicz 2017, 2018), nazwy grzybów makroskopijnych (Jóźwikiewicz 2019), чеш. názvosloví vyšších hub (Kotlaba 1956). „Grzyby makroskopijne […] to nazwa odnosząca się do organizmów, których cechą charakterystyczną jest zauwazalny gołym okiem owocnik” (Jóźwikiewicz 2019: 123). 130 SLAVISTIČNA PREPLETANJA 3. тела, за разлику од нижих гљива или микромицета5 које су видљиве само под микроскопом. У досадашњим лингвистичким истраживањима, аутори се баве називима виших гљива и углавном не употребљавају тај термин (уп. са радовима: Jóźwikiewicz 2017, 2018, 2019 и др.). Предмет рада представљају миконими словенских језика. Постављена су два циља у раду: први је преглед досадашњих лингвистичких истраживања тог лексичко-терминолошког поља у славистици (у разматрање нису узети етномиколошки6 и миколошки радови), док је други посвећен општим називима за гљиве кроз сагледавање досадашњих резултата у проучавању миконима српског језика и њихово повезивање са миконимима у осталим словенским језицима. 2 Преглед досадашњих лингвистичких истраживања миконима Гљиве се истичу по изузетном броју у природи и непроцењивој улози коју имају у екосистему. У славистичкој лингвистици се њихов значај огледа у завидном броју научних достигнућа. У електронским репозиторијумима и библиографијама7 забележено је око 160 научних радова, монографија и докторских дисертација у којима се проучава миколошка лексика у словенским језицима. Нажалост, због ограниченог обима рада, неће бити сви поменути, већ ће се, служећи синтетичком методом, изнети преглед најзначајнијих лингвистичких истраживања и аутора. Уколико се пође хронолошким редом, најстарији радови су из половине 20. века о чешким називима гљива у етимолошким радовима В. Махека (Machek 1944, 1945) и у раду чешког миколога Ф. Котлабе (Kotlaba 1956). Чешке и словачке микониме проучавала је М. Мајтанова (Majtánová 1968, 1969), која у свом опусу има око 30 радова, у временском распону од 1958. до 1988. год. 8 У 5 Срп. микромицете (< енг. micromycetes = microfungi, грч. μικρός), уп. пољ. nazwy grzybów mikroskopijnych (Jóźwikiewicz 2020: 78). 6 Етномикологија је научна дисциплина која је почела да се развија од шездесетих година 20. века и бави се проучавањем улоге гљива у фолклору и ритуалима. 7 Преглед литературе, која се односи на лингвистичка проучавања миконима руског језика, доноси Соцкова (2015), док Јужвикјевич (Jóźwikiewicz 2017) прилаже списак извора неопходних за лингвистичка проучавања миконима. 8 Целокупна библиографија (Majtánová, Marie) дата је на линку: https://www.juls.savba.sk/ediela/slovenski_jazykovedci/ (приступљено 29.11.2021). Јелена Јанковић: Досадашњи домети лингвистичке славистике у проучавању миконима (назива гљива) 131, другој половини 20. века рађене су претежно лексичко-семантичке, творбене и етимолошке анализе миконима, о чему сведочи монографија Б. Бартњицке-Домбковске (Bartnicka-Dąbkowska 1964) о народним називима гљива пољског језика, потврђеним на основу посебног дијалектолошког упитника са 374 пунктова, затим монографија В.А. Меркулове (1967) о народним називима гљива руског језика и рад И.В. Сабадоша (1988) о миконимима у украјинском језику. Из те области одбрањене су исцрпне докторске дисертације о миконимима: у западнословенским језицима – Majtánová 1970, руског језика – Ульяновна 1989, Senk-Szelągiewicz 2016, украјинског – Симоненко 1973, чешког – Karasová 2007 итд. Највећи број радова посвећен је управо руским и украјинским називима, у којима се аутори најчешће баве номинацијом гљива (Н.А. Енгалычев, О. Сенк- Шеленгевич и Е.Б. Кайгородова), док су у мањем броју радова миконими посматрани са лингвосемиотичког (Л.А. Пермякова, И.А. Подюков) или дијахроног аспекта (Касьянова 2018а, 2018б, 2020). Руски народни називи су посебно привлачили пажњу лингвистима (В.Н. Марков, Николаев 2016), те су они проучавани у оквиру одређеног говора: архангељског (Е.А. Нефедова, Л.В. Ненашева и Е.С. Ненашев), псковског (Е.Б. Кузьмина), пермског (Л.А. Пермякова), јарославског (Т.А. Бакулина), тамбовског (С.В. Пискунова и О.В. Протапопова), елецког (Ю.Ю. Саввина) и вороњешког (О.В. Смирнова), или области: костромске (И.В. Лебедева, Е.Л. Березович и О.Д. Сурикова), московске (А.Ф. Иванова), ивановске (В.Г. Маслов), новгородске (М.В. Дмитриева), кировске (М. Бякова), владимировске (Р.С. Канунова) и смоленске (В.А. Королькова). Лингвогеографске анализе вршене су на појединачним миконимима, као што су: шампиньон (Т.В. Махрачева и С.В. Пискунова), рыжик (Р.И. Кудряшова и Т.Н. Колокольцева) и опенок (Т.И. Вендина), док је назив (под)березовик посматран са дијахроног аспекта (Л.И. Балахонова). Украјинска дијалектолошка миколошка лексика проучавана је у западнопољским (Р.С. Омельковець), полеским (Куриленко 2006) и чернобиљским говорима (М. Ткачук). Дијалектолошки материјал послужио је одређеним ауторима приликом разматрања именовања гљива, као што су сыроежка (Л.С. Нечаева), свинушка (Р.В. Ширшаков), мухомор (Е.А. Жданова), валуй (М.В. Богачева, М.В. Боброва) и дождевик (М.В. Ясинская). Народне и регионалне називе пољског језика проучавали су: B. Bartnicka, J. Kuźmiuk и E. Referowska Chodak. 132 SLAVISTIČNA PREPLETANJA 3. У радовима о миконимима украјинског језика, најчешће се разматра однос између народних и стандардних назива гљива (Л.О. Симоненко, P. Jóźwikiewicz9). Конфронтативном анализом миконима украјинског, руског и пољског језика бавили су се: З.Б. Ульяновна, Н. Меркулов, О.В. Бузмакова, P. Jóźwikiewicz и др. Поједини аутори, као што су В.А. Меркулова (1965), Г.Ф. Шило, А.Г. Мазурек и Т.О. Черниш (2003) разматрали су са етимолошког аспекта микониме једног словенског језика, стављајући их у словенски контекст, док су у једном раду (А.І. Жышкевіч) белоруски и словенски миконими подвргнути лингвогеографској анализи. Мањи је број ботаничких/миколошких речника: 1) Симоновић (1959), у којем су потврђени називи гљива за 56 родова из српско-хрватског и словеначког језика, 2) S. Šebek ( Slovník lidových názvů hub, 1968), у којем је прикупљено 1100 чешких народних назива за 155 врсти печурака, 3) научно-популарно издање ботаничког и миколошког речника (Бугаёв 2010), у којем су обрађени стандардни, народни и општи називи гљива у руском језику и 4) речник миконима пермских говора Грибы Прикамья в народных названиях и описаниях: словарь диалектных названий грибов (2012), који садржи 350 одредница. Неколико мањих речника објављено је у склопу монографија, као што је регистар миконима пољског језика (Bartnicka-Dąbkowska 1964: 80–130), речник миконима руског језика (Меркулова 1967: 191–202) и руско-пољски речник миконима (Senk-Szelągiewicz 2016: 157–169). Називима гљива са јужнословенског простора посвећено је релативно мало радова: Ф. Безлај (Bezlaj 1960) разматрао је словеначке микониме са етимолошког становишта, Н. Вајс (Vajs 2003) анализирала је називе гљива са западног дела јужнословенског подручја, на основу потврда у старим лексикографским изворима, Р. Матасовић (Matasović 2018) предложио је ново етимолошко тумачење миконима вргањ, Г. Филипи (Filipi (2008) извршио је етимолошку анализу назива за 20 врста гљива на северу Истре у говорима Истроромана, док су се српским миконимима досад бавили: И. Хаџић (1995– 9 Библиографија П. Јужвикјевича налази се на линку: https://www.ifs.uni.wroc.pl/pracownicy/37-jozwikiewicz-przemyslaw (приступљено 30.11.2021). Јелена Јанковић: Досадашњи домети лингвистичке славистике у проучавању миконима (назива гљива) 133, 1996, Hadžić 1995, 2000), М. Јуришић и Ј. Јанковић (2019, 2020, Јанковић 2021) А. Лома (2012). 3 Општи називи за гљиве Стандардни општи називи за гљиве у готово свим словенским језицима прасловенског су порекла: слн. goba, буг. гъба, чеш. houba, слч. huba од псл. * gǫba и пољ. grzyb, рус. гриб, укр. гриб, блр. грыб од псл. * gribъ. Опште називе у појединачним словенским језицима разматрали су: А. Шчербакова о називу гриб (Щербакова 1973), З.Б. Уљановна о општим називима гриб, губа и блица (Ульяновна 1989), Ј. Кужмјук о називу grzyb (Kuźmiuk 1993: 80), И. Хаџић о општим називима гљива, печурка и губа (Hadžić 1995), В.М. Куриленко (2006) о полеским називима гриб и губа, Н. Вајс о општим називима у старим лексикографским изворима (Vajs 2003), Г. Филипи о називу гљива (Filipi 2008: 441) и А. Лома о псл. називу * gribъ (Loma 2012: 152–154). На основу доступне дијалектолошке литературе и упитника (в. у раду Јуришић и Јанковић 2019), најчешћи и најфреквентнији општи назив у српским народним говорима је печурка, који се појављује у великом броју различитих фонолошких ликовa и облика. На другом месту по учесталости је назив гљива, а затим следи губа. Поред тих назива, са простора Црне Горе потврђени су називи: ббина – у говору Пиве и у околини Колашина и кпурица, клач, гл’ба, фнги, штор врнūн, попва кпа, попадја, јáда, ббшка – у зетско-сјеничком дијалекту. 3.1 Општи назив гљива Општи назив гљва ‘fungus’ у дескриптивним речницима српског језика (у сва три издања Вуковог Српског рјечника и у РСАНУ) има хиперонимски статус и односи се на све организме који припадају царству гљива (Јанковић 2021: 1100). Добро је потврђен у западним српским говорима, на територији Босне и Херцеговине и Хрватске, као и у појединим местима у западној Србији (село Љештанско код Бајине Баште и Ваљевска Подгорина), док је у источнијем подручју регистрован у појединим местима (нпр. у Доњој Мутници код Параћина и у селу Јелашница код Ниша). Облик глива забележен је у говору Свинице (у Румунији), код Бољевца и у Тимоку, а у Пироту у значењу „врста 134 SLAVISTIČNA PREPLETANJA 3. јестиве печурке која расте на дрвету” (Јуришић и Јанковић 2019: 434–435). Најстарију потврду из 15. века пружа RJAZU (s.v. gljiva 1): a{e kto oudavit se izedq glivq mnogo (V. Jagić, 1878: Sredovječni liekovi, gatanja i vračanja. Starine 10, 11010), док је у старијим лексикографским изворима регистрован од 17. в., код Микаље ( gljiva ‘fungus, boletus’), Дела Беле (‘id.’), Белостенца ( gliva11 ‘fungus’), Стулића ( gliva ‘id.’) и Волтића ( gliva ‘pecsurka, fongo, Schwamm). Н. Вајс додаје још и потврде код Хабделића ( gliva ‘fungus’), Витезовића ( gliva ‘id.’) и Јамбрешића ( gliva ‘id.’) (Vajs 2003: 386, 385, 387). Формалне и семантичке паралеле су присутне готово у свим словенским језицима: буг. дијал. глива ‘врста јестиве гљиве’, глùве ‘гљиве на дрвећу’, слн. glíva ‘гљива’, дијал. ‘гљива на дрвећу’, пољ. дијал. gliwa ‘гљива на дрвету, Polyporus’, чеш. (дијал.) hlíva ‘врста гљиве, Pleurotus ostreatus’, слч. hliva ‘id.’, 12 длуж. gliwk ‘смола или лепак (на стаблу вишње или шљиве)’, струс. глива ‘слуз, глина’, рус. дијал. глúва ‘врста крушке’, укр. глива ‘id.’, ‘врста гљиве (на дрвећу)’, ‘Psalliota campestris’, блр. дијал. глíва ‘шљива са великим плодовима’, глúва ‘врста крушке’ (ЭССЯ 6: 129–130 s.v. * gliva; SP 7: 112–113 s.v. * glva) и представљају континуанте етимолошког гнезда псл. именице * gliva f. ‘гљива’ (Derksen 165 s.v. * glìva; Bezlaj 1: 148; Snoj 175; Gluhak 233; ERHJ 277; Bańkowski 1: 432; Аникин 10: 296–298), коју В. Махек (Machek 168) тумачи као девербатив, од * glivěti, а П. Скок (Skok 1: 570a s.v. glina) као старо придевско поименичење (слично и Sławski 1: 285 s.v. gliwieć, Bartnicka-Dąbkowska 1964: 26), са суфиксом - ṷo од псл. * glьjь. 13 Облик гљива, према Скоку l.c., секундаран је, од првобитног gl-, као што је и gn- > gnj- (у гној > гњој, Skok 1: 579b s.v. gnjiti) или sl- > šlj (у слива > шљива, Skok 3: 405a s.v. šljiva). Ослањајући се на паралеле у балтским језицима у којима означава слуз (лит. gléivos pl. ‘слузи’, лет. glīve ‘зелена слуз на води’ > бсл. * gléʔiwaʔ, Derksen l.c.), 14 реконструише се ие. корен * gleiH- ‘мазати, лепити’ (LIV 190; Snoj l.c.; Karasová 2007: 24–25; Бугаёв 2010: 597), од којег се тумачи и реч глина (хрв. 10 https://dizbi.hazu.hr/a/?pr=i if.v.a&id=176954&tify={"pages":[114],"panX":0.576,"panY":1.052,"view":"thumb nails","zoom":0.848} (приступљено 19.12.2021). 11 П. Будмани (у RJAZU s.v. gliva 1) изнео је запажање да Белостенец не разликује љ од л. 12 Назив hliva сe у словачким говорима појављује у разним варијантама: liva, hlivka, hlivec, hlivák, gliva (Majtánová 1969: 310). 13 И. Хаџић (1995–1996: 97, 1995: 8) повезује са придевом гњио, гњила, јер је могуће да је гљива у прасловенском периоду означавала красту, болесну израслину, грбу. 14 Фасмер 1: 412 и ERHJ 277 наводе и грчко γλοιός ‘лепљива материја, смола’, в. Henry George Liddell, Robert Scott, A Greek-English Lexicon. Приступљено 16.11.2021. https://www.perseus.tufts.edu/hopper/text?doc=Perseus%3Atext%3A1999.04.0057%3Aalphabetic+letter%3D* g%3Aentry+group%3D20%3Aentry%3Dgloio%2Fs (приступљено 19.12.2021). Детаљније в. Аникин 10: 297. Јелена Јанковић: Досадашњи домети лингвистичке славистике у проучавању миконима (назива гљива) 135, дијал. glêj ‘врста глине’, рус. дијал. глей, пољ. glej, ERHJ l.c.; БЕР 1: 249 s.v. глùвам, глùна). 3.2 Општи назив печурка Полисемантичка природа лексеме пèчȳрка огледа се у различитим дефиницијама у дескриптивним речницима српског језика (Јанковић 2021: 1100). Као општи назив потврђен је за разне врсте (виших) гљива у РСАНУ и РСЈ и за јестиве гљиве код Вука (у првом издању из 1818) и Московљевића. Најчешће се тим називом идентификује (шумска, не гајена) врста печурке Agaricus campestris L. (Вук 1898; РМС; РСЈ; РСАНУ), затим се именују разне врсте (јестивих) гљива из те породице (РМС; РСАНУ), као и целокупна породица гљива Agaricaceae (РМС; РСЈ). Као општи назив потврђен је у RJAZU (s.v. pečurka) од 16. века код М. Ветранића и у бројним старим речницима: ‘fungus, boletus’ (Кашић, Микаља, Дела Бела, Белостенец, Јамбрешић, Стулић, Волтић). Облик печурва ‘fungus’ забележен је код Вранчића и у ретким потврдама из 16, 18. и 19. века. Дијалекатски материјал показује да је општи назив печурка, географски посматрано, присутан на целом простору Србије. Облик пећурка уобичајен је у говорима на југу Србије (Врање са широм околином, Горња Пчиња), али и северније, у околини Ниша и Алексиначком Поморављу, као и у говору Свинице у Румунији, у Новом Пазару и Потпећу код Фоче. Облик са метатезом чпȳрка 15 присутан је на простору Црне Горе: Ржани До, Трешњево, Чево (Цетиње), Броћанац (Никшић), Кисјелица – Братоножићи (Подгорица), Лијева Ријека – Васојевићи (Подгорица), Цуце, Бјелице (Јуришић и Јанковић 2019: 431–434). Миконим је посведочен у скоро свим словенским језицима и углавном се односи на врсту гљиве Agaricus campestris L.: буг. печрка f. ‘ Agaricus campestris’, дијал. ‘ Boletus edulis’, ‘гљива’, ‘врста гљиве која се не једе’, дијал. пèчурка ‘ Agaricus campestris’, ‘ Boletus edulis’, дијал. пекрка ‘гљива’, дијал. пекркье pl. ‘јестиве гљиве’, дијал. печорка, чепурка, печерушки (БЕР 5: 215–216), слн. pečûrka, pečûrica f. ‘ Boletus lactifluus [= Suil us granulatus]’ (Bezlaj 3: 19–20), рус. печýра ‘ Agaricus campestris’ (Фасмер 3: 256), укр. печерúця ‘ Agaricus campestris’, дијал. печарúця, печеричка, печориця ‘id.’ (ЕСУМ 4: 364), блр. дијал. печарца, пычурца, пэчэрца, пэчурца, печурыца, 15 Није потврђен у RJAZU. 136 SLAVISTIČNA PREPLETANJA 3. пячýрка, печорца ‘id.’ (ЭСБМ 9: 114–115), пољ. pieczarka ‘id.’ 18. в., дијал. piekara, piekarka (Boryś 427; Bartnicka-Dąbkowska 1964: 63–65), чеш. pečárka, pecarka, pečírka, pekárka ‘id.’, слч. pičurka, pencurák (Machek 441; Majtánová 1969: 246–247). Порекло тих назива није јасно. Досад је предложено више етимолошких тумачења, најчешће се полази од псл. глагола * pekti ‘пећи’ који води од индоевропског корена *pekw- (Miklosich 235 s.v. pek- II; Фасмер l.c.; Skok 2: 628b s.v. peći; Boryś l.c.; Bartnicka-Dąbkowska 1964: 64; Меркулова 1965: 95–96; Majtánová 1969: 247; Сабадош 1988; Kuźmiuk 1993: 82; Бугаёв 2010: 630; Senk-Szelągiewicz 2016: 14). Према Т.О. Черниш (2003: 121–129), нејотована основа * pek- посведочена је само у пољ. дијал. piekara, piekarka и чеш. дијал. pekárka, док јотована основа * peč- варира са елементима - er-/- ar- у западно и источнословенским језицима, осим у белоруском, затим - ur- у словачком и јужно и источнословенским језицима и - ír- у једној чешкој потврди, као резултат дужења првобитног - ur-. Суфикс - ica јавља се у украјинском, суф. - ъka у западно и јужнословенским језицима, док руски и белоруски миконими потврђени су са оба суфикса. Семантика се објашњава тиме што се та врста гљиве радо конзумира у печеном облику. Према другом тумачењу, ти називи се доводе у везу са називима за пећину: пољ. pieczara, укр. печéра, струс. печера, рус. пещера (из цсл.), дијал. печóра, блр. пячóра, пячэра, буг. пещерà, срп. пèштера, пèћина, цсл. pe{era < * pektь (А. Преображенский, А. Brückner, а за њим Bańkowski 2: 547; Меркулова 1967: 171; Ульяновна 1989: 12; Senk-Szelągiewicz 2016: 15). В. Махек (Machek 1944) се у почетку слаже са Миклошичем, иако указује на нејасну функцију суфикса (Machek 1944), у речнику (Machek 441) пак помишља на могућност преношења назива са укр. дијал. печéня тýрова, на основу црвенкасте боје на доњем делу клобука (Machek 441). Облици с метатезом, срп. дијал. чпȳрка, буг. чèпурка ‘ Agaricus campestris’ (БЕР 5: 215), укр. дијал. чеперúця ‘id.’ (ЕСУМ 6: 296), рум. ciupercǎ ‘гљива’, мађ. cseperke, csöpörke и алб. këpurdhë ‘(јестива, отровна) гљива; општи назив за биљке које се размножавају спорама’ (Skok l.c.), припадају полеско-карпато-јужнословенској изоглоси, коју А.П. Непокупный ( Балто-севернославянские языковые связи, 1976: 37) повезује са источнобалтско-грчком метатезом у корену * pekw- > *kepw- (о томе детаљније в. Черниш 2003: 126–128). Јелена Јанковић: Досадашњи домети лингвистичке славистике у проучавању миконима (назива гљива) 137, 3.3 Општи назив губа Општи назив гба ‘fungus, agaricum’ посведочен је од 15. века у RJAZU (s.v. guba): wtq ovce oukradi belou vounou i drqvenou goubou te ma/i (V. Jagić, 1878: Sredovječni liekovi, gatanja i vračanja. Starine 10, 12416) и од 18. в. у старим речницима: Белостенчевом (‘fungus, clavus, patella’), Јамбрешићевом ( guba na drevu ‘fungus’) и Стулићевом (‘fungus arborum’). Као општи назив гу ба забележен је на простору југоисточне Србије (Црна Трава, Власе код Врања, Доњи Душник код Гаџиног Хана), међутим најчешће се употребљава код именовања великих и отровних печурака (Тријебине, оп. Сјеница, Пљачковица, оп. Врање и Доњи Душник, оп. Гаџин Хан, село Палојце у Јабланичком округу, Крива Феја у Пчињском округу). Потврђен је акценатски лик гба у једном зетско- сјеничком пункту на простору Црне Горе (Парци, Ријека Црнојевића – Цетиње) и у два херцеговачко-крајишка пункта у околини Требиња (Главска и Тодорићи). Облик гбина регистрован је у околини Мостара (Приграђани), а форма го ба у Вратарници код Зајечара (Јуришић и Јанковић 2019: 435). У дескриптивним и појединим дијалекатским речницима (РСАНУ; РМС; РСЈ; в. Јанковић 2021: 1101–1102; Хаџић 1995–1996: 97), миконим губа употребљава се за одређене врсте гљива на дрвећу ( Fomes fomentarius (L.) Fr., Phel inus igniarius (L.) Quél.), које просушене служе за кресање ватре. Присутне су скоро све словенске паралеле (осим у лужичкосрпском): буг. гъба f. ‘гљива; гљива на дрвету’, дијал. гъба, гоба, габа ‘гљива; отровна гљива’, мак. дијал. габа ‘гљива’, гъмба, букува гъмба ‘гљива на дрвету’, слн. góba ‘гљива’ 16. в., ‘труд (за кресање)’, стпољ. gęba ‘ Tuber aestivum’, дијал. krowia gęba ‘ Hydnum imbricatum’, 17 чеш. књиж. houba ‘гљива’, дијал. huba, houba ‘id.’, слч. (дијал.) huba ‘id.’, 18 струс. гоуба ‘гљива’ од 15. в., ‘гљива на дрвету’, рус. губá ‘id.’, дијал. гýба, губá ‘гљива’, укр. дијал. гýби pl. ‘гљиве’, блр. гýба ‘гљива’ од 16. в., ‘гљива на дрвету’ (ЭССЯ 7: 78–77 s.v. * gǫba; SP 8: 159–161 s.v. * gǫba; Аникин 12: 179–182 s.v. губá I; Derksen 182). Према општеприхваћеној етимологији, ти називи тумаче се од псл. именице * gǫba ‘мекана отеклина, израслина на телу или биљци’, ‘гљива 16 https://dizbi.hazu.hr/a/?pr=i if.v.a&id=176954&tify={"pages":[128],"panX":0.598,"panY":0.984,"view":"thumb nails","zoom":0.782} (приступљено 19.12.2021). 17 Пољ. huba као општи назив за нејестиве гљиве (Bartnicka-Dąbkowska 1964: 27–28) преузет је или из укр. (Sławski 1: 431) или из стчеш. (Boryś 195, Bańkowski 1: 532; о бохемизму hub(k)a у пољском в. Chlebicki 2010). 18 Слч. huba у народним говорима користи се за нејестиве гљиве (Majtánová 1968: 150). 138 SLAVISTIČNA PREPLETANJA 3. (првобитно на дрвету)’ (> ‘усна’) и повезује се са ие. паралелама: лит. gubas ‘избочина’, лет. guba ‘израслина’ (> бсл. * gumb-, Sławski 1: 265; SP l.c.; Аникин l.c.), стисл. kumpr, норв. kump ‘кврга’, стперс. gumbad ‘избочина’, пашт. γumba ‘кврга’ (SP l.c.; Аникин l.c.; Skok 1: 628 s.v. guba; БЕР 1: 297–298; Bezlaj 1: 154; Snoj 206; Gluhak 252; ERHJ 307; Фасмер 1: 468–469; Черных 1: 225; ЕСУМ 1: 610; Sławski 1: 265, 271–272; Machek 1944; Schuster-Šewc 355; Меркулова 1965: 95, 1967: 166–168; Ульяновна 1989: 9; Kuźmiuk 1993: 84; Karasová 2007: 29–30; Бугаёв 2010: 597, 605; Senk-Szelągiewicz 2016: 13–14; Касьянова 2018б). Дубље порекло је спорно. Предложено је неколико различитих етимологија: 1) H. Pedersen, а затим E. Berneker, J. Otrębski, А. Преображенский, в. и Machek 179; Holub–Kopečný 129–130; Фасмер l.c.; ЭССЯ l.c. и ЕСУМ l.c., доводе у везу са свнем. swamb, нем. Schwamm ‘сунђер’, грч. σπόγγος, σφόγγος19 ‘сунђер’, лат. fungus ‘сунђер, гљива’, 20 арм. sunk, sung, на основу чега се реконструише ие. * sguhomb, са метатезом - sp/b- > - g- (поједини сматрају такво тумачење проблематично са фонетске стране, SP l.c.; Derksen l.c.; Аникин l.c.; ERHJ l.c.), 2) А. Brückner, а затим F. Sławski, в. SP l.c.; Черных l.c.; Snoj l.c.; Boryś 157–158, реконструишу ие. * gheb(h)- ‘савијати се’, са секундарном назализацијом (детаљније о томе в. Аникин l.c.; Karasová 2007 l.c.). 3.4 Општи назив бабушка Општи назив бабушка посведочен је на подручју зетско-сјеничког дијалекта: ббушка у пунктовима Анџелате (Васојевићи) – Беране и у Васојевићима у двома дијалекатским речницима: ббшка f. ‘печурка’: Нрод је овга љта дбро зардо на ббшке. вце млго вле ббшке (Стијовић 134; в. фус. 23 у раду Јуришић и Јанковић 2019: 436) и бабшка f. ‘печурка’: Ојдоше овце за бабушком уз шуму (Боричић Тиврански 28). Миконим је потврђен још и у РСАНУ: ббушка f. ‘врста гљиве’: Да би краве водиле, даје им се трава „воловодац”, као и врста „бабушке” (гљиве), која расте у трулини дрвета . . а зове се „царица” (С. Раичевић, Гласник Етнографског музеја 6, 67) и РМС, са потврдом из Симоновићевог речника (1959) у значењу ‘врста гљиве, Phal us impudicus’. Са идентификацијом Lycoperdon bovista, 19 Henry George Liddell, Robert Scott: A Greek-English Lexicon. https://www.perseus.tufts.edu/hopper/text?doc=Perseus%3Atext%3A1999.04.0057%3Aalphabetic+letter%3D* s111%3Aentry+group%3D61%3Aentry%3Dspo%2Fggos (приступљено 16.11.2021). 20 Charlton T. Lewis, Charles Short: A Latin Dictionary. http://www.perseus.tufts.edu/hopper/text?doc=Perseus%3Atext%3A1999.04.0059%3Aalphabetic+letter%3DF %3Aentry+group%3D33%3Aentry%3Dfungus (приступљено 17.11.2021). Јелена Јанковић: Досадашњи домети лингвистичке славистике у проучавању миконима (назива гљива) 139, регистровани су називи ббушка и бабшина у Ускоцима у ЦГ (М. Станић, 1990: Ускочки речник, 16), док је бабшина у значењу ‘врста гљиве, расте по дрвећу и влажном земљишту’:21 Одоше ми брави низ гору, траже бабушину Прошћење (М. Вујичић, 1995: Рјечник говора Прошћења (код Мојковца), 17). У ЕРСЈ (38 s.v. бабушка 2) претпоставља се домаће порекло и тумачи се од редупликованог глаголског корена * bux-, уз варирање вокала редупликације, * bъ-/ba-bux-, са суф. -ка. У прилог реконструкције * babux- говори паралелизам у лит. називу bobusis за гљиву смрчак, иако Аникин (2: 41 s.v. бабха) сматра да је такав покушај неприхватљив. Подвлачи се у ЕРСЈ, међутим, предност облика * bъ-/ba-bux- у односу на bab-ux-, због проблематичности псл. глаголског корена * bab- ‘надимати се’, и поред рус. обáбок ‘врста печурке’. У ОС (1998: 5–6 s.v. бабушка) миконим се повезује са формалним варијантама са кореном на bu- (можда од b) и bo- (са алтернацијом о/а или наслањањем на реч боба), које означавају неку израслину ( ббушка f. ‘округла израслина на листу, дрвету, животињском телу’ Банија, бубшка ‘краста, бубуљица’ Свиница, ббушка ‘округла израслина на листу’ Рашка, ‘чворуга’ Банат) или предмете округлог изгледа ( ббушкас adj. ‘који је округласте главе и образа’ Ускоци, ббошка f. ‘шишарка’ Шумадија, бобшка ‘жир’ Загарач). Аникин l.c. изводи рус. бабха, бабшка ‘богиње, оспице’ од основе * bab-/* bob- и доводи у везу са срп.-хрв. бобнка ‘id.’. Од псл. * baba и од основе * bab-22 изводе се бројни словенски миконими (о персонификацији миконима в. Bezlaj 1960: 105): пољ. babka ‘врста јестивих гљива’, 23 рус. бáбка ‘ Boletus edulis’, стукр. бабка ‘ Boletus scaber’, укр. бáбка ‘id; Agaricus procerus [= Macrolepiota procera]’ (< псл. * babъka од * baba, SP 1: 171; ЭССЯ 1: 116; Аникин 2: 36 s.v. бáбка III; Senk-Szelągiewicz 2016: 16), слн. bábica ‘ Boletus edulis’ (< псл. * babica од * baba, SP 1: 170, ЭССЯ 1: 109), рус. дијал. бабýр ‘ Helvel a esculenta’ (< псл. * baburъ од * bab-, ЭССЯ 1: 114; Аникин 2: 40; Меркулова 1967: 180; Senk-Szelągiewicz 2016: 16) и пољ. дијал. obabka ‘ Boletus scaber’, струс. обабокъ m. ‘id.; крупна јестива гљива’, рус. дијал. обáбка, абáбка ‘ Boletus scaber’, обáбок m. општи назив за гљиве, ‘ Boletus scaber; Leccinum; Suillus granulatus’, укр. (дијал.) обáбок 21 Дато значење захтева напомену. Одређена врста гљиве може да расте или на дрвећу или на земљишту, досад нису регистроване врсте које би успевале и на једној и на другој подлози истовремено. Управо због те дефиниције, можемо претпоставити да се ради о општем називу за гљиве. Уколико је у питању одређена врста, онда засигурно то не би била ни Phallus impudicus, ни Lycoperdon bovista, јер се те врсте не развијају на дрвећу. 22 Не искључује се могућност контаминације псл. * baba и основе * bab-, као и са * bob-, * bǫb-, * pap-, * pǫp- у (експресивним) називима испупчених, дебелих, округлих и/или малих предмета (Аникин 2: 24 s.v. баба II; Поповић 1951–1952: 167–168). 23 Ј. Кужмјук (Kuźmiuk 1993: 81) изнео је претпоставку да је пољски назив добијен по томе што се гљива брзо развија, стари, постаје мекана. 140 SLAVISTIČNA PREPLETANJA 3. ‘ Boletus scaber’, блр. абáбок ‘id.’, дијал. абáбак ‘id.; Leccinum’ (< псл. * оbbаbъkа, * оbbаbъkъ од * obbaba, ЭССЯ 26: 93; Аникин 1: 62; в. још Меркулова 1967: 176– 177; Бугаёв 2010: 615–616; Senk-Szelągiewicz 2016: 18; Николаев 2016: 153–154, 156; Касьянова 2018б: 86). 4 Закључак Сагледавајући досадашње научне резултате у области лингвистичке славистике, намеће се закључак да су миконими српског језика недовољно истражени. Иако се српска традиционална култура сматра микофобном, приликом истраживања миконима показало се да су они добро заступљени у српским лексикографским и дијалектолошким изворима, што сведочи о постојању традиције у препознавању гљива и коришћењу њихових стандардних и народних назива. Овим радом даје се скроман допринос у осветљавању места и значаја српских општих назива за гљиве међу словенским језицима. Извори В. БОРИЧИЋ ТИВРАНСКИ, 2002: Рјечник васојевићког говора. Београд: Просвета. Вук С. КАРАЏИЋ, 1966: Српски рјечник (1818). Сабрана дела Вука Караџића, књига друга. Београд: Просвета. Вук С. КАРАЏИЋ, 19354: Српски рјечник. Београд: Штампарија Краљевине Југославије. Речник српскохрватскога књижевног језика 1–6 [РМС], 1967–1976. Нови Сад – Загреб: Матица српска– Матица хрватска. Речник српскохрватског књижевног и народног језика 1‒21 [РСАНУ], 1959‒2019. Београд: Српска академија наука и уметности, Институт за српски језик САНУ. Речник српскога језика [РСЈ], 2007. Нови Сад: Матица српска. Rječnik hrvatskoga ili srpskoga jezika I–XXIII [RJAZU], 1880–1976. Zagreb: Jugoslavenska akademija znanosti i umjetnosti. Рада СТИЈОВИЋ, 1990: Из лексике Васојевића. Српски дијалектолошки зборник 36, 121–380. Литература Александр Е. АНИКИН, 2007–2019: Русский этимологический словарь 1–13. Москва: Знак. Andrzej BAŃKOWSKI, 2000: Etymologiczny słownik języka polskiego I–III. Warszawa: PWN. Barbara BARTNICKA-DĄBKOWSKA, 1964: Polskie ludowe nazwy grzybów. Prace językoznawcze PAN, Zakład Narodowy im. Ossolińskich, Wrocław, Warszawa, Kraków. France BEZLAJ, 1960: Slovenska imena gob. Jezik in slovstvo 6/3, 104–107. Wiesław BORYŚ, 2005: Słownik etymologiczny języka polskiego. Kraków: Wydawnictwo literackie. Игорь В. БУГАЁВ, 2010: Научные и народные названия растений и грибов. Томск: ТМЛ-Пресс. Български етимологичен речник 1–8 [БЕР], 1971–2017. София: Издателството на Българската академия на науките. Јелена Јанковић: Досадашњи домети лингвистичке славистике у проучавању миконима (назива гљива) 141, Nada VAJS, 2003: Hrvatska povijesna fitonimija. Zagreb: Institut za hrvatski jezik i jezikoslovlje. 384–406. Alemko GLUHAK, 1993: Hrvatski etimološki rječnik. Zagreb: Biblioteka Vocabula. Етимологiчний словник украïнськоï мови I–VI [ЕСУМ], 1982–2012. Киïв: Наукова думка. Etimološki rječnik hrvatskoga jezika 1 [ERHJ], 2016. Ur. Ranko Matasović. Zagreb: Institut za hrvatski jezik i jezikoslovlje. Јелена ЈАНКОВИЋ, 2021: Миколошка лексика српског језика – од лингвистичког истраживања до речника. Лексикографија и лексикологија у светлу актуелних проблема. Ур. Стана Ристић, Ивана Лазић Коњик, Ненад Ивановић. Београд: Институт за српски језик САНУ. 1097–1118. Јелена ЈАНКОВИЋ, Марина ЈУРИШИЋ, 2020: Нацрт упитника за прикупљање миколошке лексике. На темељима народних говора. Зборник радова посвећен проф. др Јордани Марковић поводом одласка у пензију. Ур. Татјана Трајковић, Надежда Јовић. Ниш: Филозофски факултет Универзитета у Нишу. 255–267. Марина ЈУРИШИЋ, Јелена ЈАНКОВИЋ, 2019: Називи за печурку у српским народним говорима. Наш језик 50/2, 429–439. Przemysław JÓŹWIKIEWICZ, 2017: Z problematyki nazewnictwa grzybów wielkoowocnikowych w języku ukraińskim i polskim — przegląd źródeł. Slavica Wratislaviensia CLXV, 169–178. Przemysław JÓŹWIKIEWICZ, 2018: Ентолома нiфоиде czy веселка звичайна? – łacina i greka jako źródło ukraińskich nazw grzybów wielkoowocnikowych. Teka Komisji Polsko-Ukraińskich Związków Kulturowych PAN XIII, 175–190. Przemysław JÓŹWIKIEWICZ, 2019: O pewnych procesach słowotwórczych w obrębie ukraińskich oficjalnych nazw grzybów makroskopijnych. Studia Ukrainica Posnanensia VII/1, 123–131. Przemysław JÓŹWIKIEWICZ, 2020: Zapożyczenia w ukraińskiej terminologii mykologicznej. Slavica Wratislaviensia CLXXI, 77–89. Вера М. КАСЬЯНОВА, 2018а: Названия съедобных грибов в памятниках XVII–XVIII вв. Русский язык: история, диалекты, современность 17. Ред. Л.Ф. Копосов. Москва: МГОУ. Кафедра истории русского языка и общего языкознания. 125–131. Вера М. КАСЬЯНОВА, 2018б: Названия грибов в русском языке: от обобщения к конкретизации. Лингвокультурологические исследования развития русского языка в условиях полиэтнической среды: опыт и перспективы 2. Ред. Е.А. Горобец, О.Ф. Жолобова, М.О. Новак. Казань: Изд-во Казан.ун-та. 85–88. Вера М. КАСЬЯНОВА, 2020: Названия несъедобных грибов в русском языке. Русский язык: история, диалекты, современность XIX. Сборник научных статей, посвященный 80-летнему юбилею профессора Л.Ф. Копосова. Москва. 43–49. František KOTLABA, 1956: Návrh na vypracování závazného českého názvosloví vyšších hub. Česká Mikologie 10/2, 97–99. Володимир М. КУРИЛЕНКО, 2006: Гриби – губи: полісемія чи омонімія? (на матеріалі лексики поліських говорів). Записки з українського мовознавства 16, 219–223. Jerzy KUŹMIUK, 1993: Etymologia nazw grzybów znanych na Białostocczyźnie. Białostocczyzna 8/2(30), 79–85. Lexikon der indogermanischen Verben. Die Wurzeln und ihre Primärstammbildungen [LIV], unter Leitung von Rix, Wiesbaden, 2001. Aleksandar LOMA, 2012: Archaism vs Innovation, Composition vs. Derivation : A contribution to the study of territorial variation and chronological segmentation within the Proto‑Slavic vocabulary. Praslovanska dialektizacija v luči etimoloških raziskav : ob stoti obletnici rojstva akademika Franceta Bezlaja. Ur. M. Furlan, A. Šivic-Dular. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. 151–161. Marie MAJTÁNOVÁ, 1968: O slovenských ľudových názvoch húb. Kultúra slova 2, 149–151. Marie MAJTÁNOVÁ, 1969: Zo slovenských ľudových názvov húb. Kultúra slova 3, 22–24, 55–57, 84– 85, 114–115, 169–170, 212–214, 246–247, 269–270, 310–311, 347–350. Marie MAJTÁNOVÁ, 1970: K problematice lexikálních vztahů v západoslovanských jazycích (Lidové názvy hub). Kandidátská dizertace. Bratislava. Václav MACHEK, 1944: Staročeská jména hub v Klaretově Glossáři. Naše řeč 28/6, 117–130. Václav MACHEK, 1945: Јména hub. Naše řeč 29/9–10, 213–214. Vaclav MACHEK, 19682: Etymologický slovník jazyka českeho. Praha: Academia. 142 SLAVISTIČNA PREPLETANJA 3. Ranko MATASOVIĆ, 2018: Etimologija hrvatske riječi vrganj i još nekih mikonima u hrvatskome. Filologija 71, 115–121. Валентина А. МЕРКУЛОВА, 1965: Об относительной хронологии славянских названий грибов. Этимология. Москва. 88–100. Валентина А. МЕРКУЛОВА, 1967: Очерки по русской народной номенклатуре растений. Травы. Грибы. Ягоды. Москва. Franz MIKLOSICH, 1886: Etymologisches Wörterbuch der slavischen Sprachen. Wien: Wilhelm Braumüller. Геннадий А. НИКОЛАЕВ, 2016: Из наблюдений над названиями грибов в русских говорах. Gwary dziś 8, 151–157. Огледна свеска [ОС], 1998. Београд: Института за српски језик САНУ. Иван ПОПОВИЋ, 1951–1952: О словенским коренима * bǫb- и * pǫp- и неким њиховим дериватима. Јужнословенски филолог 19, 159–171. Іван В. САБАДОШ, 1988: Як звуться гриби?. Культура слова 34, 39–41. Приступљено 27.4.2021: http://kulturamovy.univ.kiev.ua/KM/pdfs/Magazine34-10.pdf Ольга СЕНК-ШЕЛЕНГЕВИЧ, 2008: Наименований грибов в русском языке по их внешнем признаку. Русский язык за рубежом 3, 57–63. Olga SENK-SZELĄGIEWICZ, 2016: Структурно-семантическая организация и функционирование номинаций грибов в русском языке. Poznań: Wydział Neofilologii UAM. Людмила О. СИМОНЕНКО, 1973: Мікологічна лексика української мові. Дис., Київ. Драгутин СИМОНОВИЋ, 1959: Ботанички речник имена биљака. Београд: Научно дело. Petar SKOK, 1971–1974: Etimologijski rječnik hrvatskoga ili srpskoga jezika 1–4. Zagreb: Jugoslavenska akademija znanosti i umjetnosti. Franciszek SŁAWSKI, 1952–1982: Słownik etymologiczny języka polskiego 1–5. Kraków. Słownik prasłowiański 1–8 [SP], 1974–2001. Ur. F. Sławski. Wrocław etc.: Zakład Narodowy im. Ossolińskich. Marko SNOJ, 2016: Slovenski etimološki slovar. Ljubljana: Mladinska knjiga. Юлия Ю. СОЦКОВА, 2015: Исследования ботанической и миконимической лексики в отечественной литературе. The Way of Science 3/13, 99–101. Зоя Б. УЛЬАНОВНА, 1989: Лексико-семантическая и словообразовательная характеристика наименований грибов в русском языке. Автореф. дис. канд. филол. наук., Киев. Макс ФАСМЕР, 1986–19872: Этимологический словарь русского языка I–IV. Москва. Goran FILIPI, 2008: Istrorumunjske etimologije 3. Pula: Znanstvena udruga Mediteran; Koper: Založba Annales. Ibrahim HADŽIĆ, 1995: Etimologija opštih naziva gljiva. Bilten Mikološkog društva Srbije 1, 8–9. Ибрахим ХАЏИЋ, 1995–1996: Новозабележена народна имена гљива. Наш језик XXX/1–5, 96– 108. Ибрахим ХАЏИЋ, 2000: Смрчак је смрцкана гљива. Језик данас IV/11, 23–24. Andrzej CHLEBICKI, 2010: Zawiłości etymologiczne i znaczeniowe nazw „huba” i „hubka”. Wiadomości Botaniczne 54/1–2, 35–39. Josef HOLUB, František KOPEČNÝ, 1952: Etymologický slovník jazyka českého I–II. Praha: Státní nakladatelství učebnic. Тетяна О. ЧЕРНИШ, 2003: Слов’янська лексика в iсторико-етимологiчному висвiтленнi (гнiздовий пiдхiд). Київ. 121–129. Павел Я. ЧЕРНЫХ, 2007: Историко-этимологический словарь современного русского языка I–II. Москва. А. ЩЕРБАКОВА, 1973: О происхождения названия «грибы». Наука и жизнь 7, 97. Этимoлoгический словарь славянских языков 1–39 [ЭССЯ], 1974–2014. Москва: Издательство „Наука”. Этымалагічны слоýнік беларускай мовы I–XIV [ЭСБМ], 1978–2017. Мінск. Јелена Јанковић: Досадашњи домети лингвистичке славистике у проучавању миконима (назива гљива) 143, Previous Achievements of Linguistic Slavic Studies in the Research of Mushroom Names Mushrooms have names just like plants do. There are two kinds of names to refer to particular mushrooms: the scientific and common (folk, traditional) names. The scientific names are binominal, consisting of two parts, and are formed in Latin. The first part of the name is the genus, and the second is the species epithet. There is one scientific name for one mushroom species and, in some cases, several common names. In the Serbian language, the term mikonimi (from Greek μύκης ‘fungi’) is used for mushroom names. The term is also found in other Slavic languages: Croatian mikonimi, nazivi gljiva, Slovenian gobja imena, Bulgarian имена на гъби, Polish mykonimi, nazwy grzybów, słownictwo mikologiczne, Czech, Slovak jména, názvy hub, Russian миконимы, названия грибов, миконимическая лексика, Ukrainian мiконазви, назви грибів, мiкологiчнi назви, Belarusian назвы грыбоў, мікалагічна лексіка. In Slavic linguistics, about 160 scientific papers, monographs, and doctoral dissertations have been recorded in electronic repositories and bibliographies, in which mycological vocabulary in Slavic languages is studied. An overview of previous linguistic research on mushroom names in Slavic languages is given in the first part of this paper. The second part is devoted to Serbian words for fungi in comparison with other names in Slavic languages. Based on the available dialectological sources, lexicographic and etymological data, the general names for fungi in Serbian vernaculars are considered: gljiva, pečurka, guba, and babuška. Furthermore, the author presents various explanations and interpretations of the etymology of these general names. 144 SLAVISTIČNA PREPLETANJA 3. UKRAJINSKI ONIMI U JUŽNOSLAVENSKIM JEZICIMA: PRIJEDLOZI ZA STANDARDIZACIJU LJUDMILA VASILJEVA Nacionalno sveučilište Ivana Franka u Lavovu, Filološki fakultet, Lavov, Ukrajina, milav2000@yahoo.com Sažetak Onimi su neodvojiv dio bilo kojeg jezika i podliježu različitim kriterijima koji se primjenjuju u razradi ili modifikaciji pravopisnih pravila određenog jezika ili njegove gramatičke standardizacije. Problem onima nalazi se među onim problemima koji zahtijevaju tumačenje, polazeći od određenih promjena jezične situacije na Ključne riječi: slavenskim područjima. On je uvjetovan izvanjezičnim čimbenicima, tj. onimi, u znatnoj mjeri je povezan s nestankom višenacionalnih država na izvanjezične činjenice, zemljopisnoj karti i s težnjom za stvaranjem mononacionalnih država. jezični sustav, To je dovelo do određenih promjena općih gledišta na standardizaciju standardizacija, slavenskih jezika, između ostalog i na standardizaciju onima. pravopisna norma DOI https://doi.org/10.18690/um.ff.6.2022.8 ISBN 978-961-286-610-5 UKRAINIAN ONYMS IN SOUTH SLAVIC LANGUAGES: PROPOSALS FOR STANDARDIZATION LJUDMILA VASILJEVA Ivan Franko National University of Lviv, Faculty of Philology, Lviv, Ukraine, milav2000@yahoo.com Abstract Onyms are an integral part of any language and are subject to various criteria applied in the elaboration or modification of spel ing rules of a particular language or its grammatical standardization. The question of these onyms is among several problems that require Keywords: onyms, interpretation, starting from certain changes in the linguistic situation extralinguistic in Slavic areas. It is conditioned by extralinguistic factors, and it is facts, largely related to the disappearance of multinational states on the map language system, and the aspiration to create mononational states. This situation has led standardization, orthographic to certain changes in the general views on the standardization of Slavic normalizing languages, including their ultimate standardization. https://doi.org/10.18690/um.ff.6.2022.8 DOI 978-961-286-610-5 ISBN L. Vasiljeva: Ukrajinski onimi u južnoslavenskim jezicima: prijedlozi za standardizaciju 147, 1 Uvod Vlastita imena neodvojiv su dio bilo kojeg jezika. Ona su posebne jezične jedinice koje identificiraju konkretan objekt, upućuju na njega, ali ga ne svrstavaju u niz identičnih objekata. Onimi se koriste za izdvajanje određenoga objekta iz niza sličnih objekata radi njegove identifikacije. Kao specifične jezične jedinice onimi imaju diferentne oznake. Već od antičkog razdoblja onime proučavaju na različite načine: semantički, tvorbeno, morfološki, kronološki (Торчинський 2017: 287). Ali su se prve pouzdane klasifikacije onima, a prije toga toponima, pojavile u Slavena na prijelazu iz 19. u 20. stoljeće, zahvaljujući radovima poljskih, čeških i slovenskih jezikoslovaca (Bujak 1908, Palacký 1848, Miklosich 1860, Taszycki 1958). Cambridge Dictionary daje definiciju pojma „onim“ kao naziv određene osobe, mjesta, objekta koji se piše velikim početom slovom. Abbot (2002: 192) preporučuje razlikovati pojam „ime“ i „vlastito ime“ jer je prvi naziv zajednički te se odnosi na sve predmete, a drugi označava isključivo određeno lice ili predmet. Autorica vlastita imena smatra „određenima” ( definite). Jeshion (2015: 363–364) slaže se s tom definicijom slaže i dodaje da se vlastita imena koriste za neposredno određivanje unikatne ličnosti i dr. U svojim radovima Jeshion piše da slušatelj u razgovoru ne mora razumjeti značenje onima, kako to obično biva kad se koriste opći pojmovi. Kad se koriste onimi također nije potrebno dodavati im determinante ( determiners) koje se obično koriste s općim nazivima. Polazeći od toga, znanstvenica naziva onime „imenicama bez determinanata“ ( nouns with no determiner). Iznimaka u uporabi onima ponekad ima (njima se mogu dodavati determinante), ali to su rijetki slučajevi. Istovremeno njemački lingvist Koβ (2002: 29, 56) svrstava vlastita imena u podvrstu općih. Smatra da onimi označavaju „nešto konkretno općenito“. Prema njegovoj teoriji oni su apstraktna pojava koja, dobivši svoj naziv, postaje konkretna. U smislu strukture Skljarenko (Скляренко 2012: 388) smatra onimima riječi, sintagme i rečenice koje služe za izdvajanje nekog objekta iz niza sličnih s ciljem njegove identifikacije ili individualizacije. Prema njezinoj definiciji vlastita imena nije moguće razumjeti bez njihova povezivanja s objektima koje imenuju. Te riječi vrše određene funkcije i mogu se koristiti u konkretnim situacijama. Funkcije onima za imenovanje pojedinačnih objekata važno su njihovo svojstvo koje ih prati kroz povijest. Onimi su vrijedna građa za proučavanje jezičnih promjena u svim jezicima, pa i u slavenskima. Npr. proučavateljima slavistima onimi su odavno pružali mogućnost temeljitog istraživanja elemenata živih govornih idioma kao prvorazredni 148 SLAVISTIČNA PREPLETANJA 3. povijesni i kulturno-povijesni izvori i spomenici. Iako su slavenski jezici prije vlastite književnojezične tradicije kao književni jezik koristili latinski ili druge jezike, mjesni su se nazivi u njihovim prvim spomenicima prenosili bez prijevoda prema svojemu fonetskom zvučanju i principima latiničnog pisma. Zato ne čudi da se stoljećima vodi diskusija o tome je li onomastika posebna grana znanosti ili je treba smatrati pomoćnom disciplinom s obzirom na druge znanosti, npr. geografiju, povijest, etnografiju itd. U svakom slučaju, navedene grane stalno koriste njezina postignuća. U posljednje vrijeme među znanstvenicima osobito je postao popularan novi smjer onomastike kao grane jezikoslovlja na granici onomastike i sociolingvistike (Михальчук 2015: 498). Socijalna sastavnica ima veliku ulogu u odabiru imena zbog utjecaja situacijskih činjenica i uvjetovana je prirodom funkcioniranja vlastitog imena. Sociolingvistički pristup bitan je u proučavanju onomastike sa stanovišta međujezične adaptacije imena, povijesnih procesa, migracija itd. Svako vlastito ime ima određeno društveno značenje i zato ima važnu ulogu u životu društva, socijalne grupe i određenog pojedinca. Na primjer, antroponim se dodjeljuje samo određenom čovjeku i taj onim sadrži određenu informaciju o pojedincu, o njegovoj etničkoj i drugoj pripadnosti, o povijesnim ili mitološkim osnovama itd. Toponim se dodjeljuje samo određenom objektu i pruža prve informacije o određenim mjestima, ljudima, kulturama, vjerama i običajima onih koji žive ili su živjeli na određenim mjestima. Zubko (Зубко 2007: 262, 277) naglašava da onim sadrži informaciju o posebnostima objekta koji označuje povijesno razdoblje kada se taj onim pojavio, etnos kod kojeg se taj naziv pojavio, jezik na kojem je taj naziv nastao i dr. aspekte. Tako da je sasvim logično da vlastita imena u određenih naroda mogu upućivati i na kulturnu, vjersku pripadnost njegovih govornika (usp. npr. varijante popularnog imena Ivan u bliskosrodnim jezicima hrvatskom i srpskom: Ivan i Jovan, čiji oblik u tim jezicima daje mogućnost određivanja i etničke pripadnosti govornika). Sve navedeno važan je razlog za to što u općim aspektima, koji su vezani za standardizaciju ili normiranje suvremenih slavenskih jezika, treba uzeti u obzir i uređivanje (reguliranje) onima. Cilj je ovog članka prikazati neke aspekte u vezi sa standardizacijom onima, uvjetovane izvanjezičnim čimbenicima (u znatnoj mjeri povezani su s nestankom višenacionalnih država i s težnjom za stvaranjem mononacionalnih država), kao i predočiti neke mogućnosti za standardizaciju posuđenih onima, polazeći od jasno određene granice u standardu, što u procesu posuđivanja treba navoditi doslovno, a što zahtijeva korekciju u skladu sa sustavom jezika primatelja. L. Vasiljeva: Ukrajinski onimi u južnoslavenskim jezicima: prijedlozi za standardizaciju 149, 2 Jezični status onima. Nedoumice u ukrajinskom pravopisu Iako vlastito ime ima društveno značenje, ono ima i određenu ulogu u životu društva, države, određenog pojedinca. Prema mišljenju nekih jezikoslovaca, osobna imena ne pripadaju jeziku i nisu objekt njegovog funkcioniranja, nego su posebna izvanjezična činjenica. S obzirom na to, jezični je status onima (to se posebice odnosi na osobna imena i prezimena) prilično proturječan: oni istovremeno i jesu i nisu jezične činjenice. Ove su tvrdnje opravdane samo djelomično, budući da se odnose na grafijski (u određenoj mjeri i prozodijski) oblik osobnih imena (i nekih drugih onima) u nominativu. Međutim, čim naziv uđe u sintagmatske odnose, on postaje ista jezična činjenica, kao i bilo koja druga jezična jedinica te podliježe zakonitostima jezičnog sustava (doduše, u manjoj mjeri) i jezičnog standarda (u većoj mjeri). Osobna imena sklanjaju se prema određenim modelima (uzorcima) deklinacije koji su primjenjivi u morfološkom sustavu jezika. Dakle onimi u pravilu podliježu različitim kriterijima ili kombinaciji kriterija, 1 koji se primjenjuju u razradi ili modifikaciji pravopisnih pravila određenoga jezika ili njegovog gramatičkog normiranja. Standardizirajući onime, moramo uzeti u obzir unutarnje mogućnosti svakog jezika u njegovu povijesnom razvoju, kao i njegove sustavne i strukturalne posebnosti. Svojevremeno je Vinogradov (Виноградов 1964: 12) govorio o umjetnom karakteru nekih domaćih ruskih i ukrajinskih onima prilikom promjene naziva niza naselja u SSSR-u, među kojima je i ukrajinski onim Ivano-Frankivsk. Prema njegovu mišljenju taj je naziv težak za izgovor. 2 Znanstvenik je smatrao da bi bilo prikladnije grad nazvati Franko. Žitnik (Житник 2000: 14) opravdano je obratio pozornost na upozorenje bugarskog prevoditelja S. Florina da u ukrajinskom jeziku imamo nazive Нью-Йорк, ali Новий Орлеан ili Нову Зеландію (Український правопис 1993: 33), kao i na to zašto Rusi pišu Гейне (u njemačkome je Heine), ali Хемингуэй ( Hemingway). Autor članka u nastavku tvrdi da ni ruski, ni ukrajinski izgovor prezimena Гегель і Гюго, zemljopisnih naziva Гамбург ili Копенгаген ne odgovaraju onomu što imamo u izvornome jeziku, smatrajući da „suvremena ukrajinska ortografija [za razliku od 1 Istraživač Ševeljov (Шевельов 1996: 19–29) izdvojio je kriterije koji su se odnosili na ukrajinski pravopis. Smatramo da su kriteriji univerzalni i mogu se primjenjivati za analizu pravopisnog normiranja onima različitih slavenskih jezika. 2 U komunikaciji većina Ukrajinaca koristi skraćeni naziv Франківськ. 150 SLAVISTIČNA PREPLETANJA 3. suvremene ruske – Ljudmila Vasiljeva] dopušta barem približavanje izvorniku − Геґель, Гюґо, Копенгаґен“. Bez obzira na određene promjene u suvremenom ukrajinskom pravopisu iz 2019. teško je i danas razumjeti zašto ondje naziv glavnoga grada Republike Srbije ima oblik Белград; izvedenice su белградський, белградець, белградка, a ne oblik Беоґрад, kao u izvornome jeziku, ili Білград, polazeći od refleksa staroga jata u ukrajinskom ili prema uobičajenoj tradiciji uporabe; npr. u ukrajinskim narodnim dumama (pjesmama) postoji naziv Цариград (Український правопис 2019). Rudnickij (Рудницький 1948: 1) predložio je pristup transliteraciji ukrajinskih onima u stranim jezicima. Htjeli bismo obratiti pozornost na njegov pristup problemu suodnosa „ґ – g“ . To bi trebali uzeti u obzir autori najnovijeg ukrajinskog pravopisa jer je slovo „ ґ “, koje je bilo izostavljeno iz njega iz političkih razloga 1933, rеhabilitirano i vraćeno u ukrajinski pravopis početkom 90-ih 20. st., a također može biti korisno za autore koji se bave normiranjem ukrajinskih onima u nekim budućim slavenskim pravopisima. Чужомовні транслітерації українських назв Slika 1: Jaroslav Rudnickij (Ярослав Рудницький 1948) o transliteraciji ukrajinskih onima u stranim jezicima. Izvor: Ярослав Рудницький 1948 L. Vasiljeva: Ukrajinski onimi u južnoslavenskim jezicima: prijedlozi za standardizaciju 151, 3 Problemi normiranja, prijedlozi za standardizaciju ukrajinskih onima u slavenskim i slovenskom pravopisima U suvremenim zemljopisnim atlasima i zemljovidima južnoslavenskih zemalja i dalje piše Kijev, Lvov (ponekad se koristi kroatizirani naziv Lavov), Kijev, Lvov, Harkov (slov.), kao i makedonizirani naziv Лавов, Харков itd. Od početka 90-ih godina postoje neovisne države Ukrajina, Hrvatska, Slovenija, Makedonija, pa bismo danas na hrvatskim, slovenskim, makedonskim zemljovidima željeli vidjeti: Kijiv, Ljviv, Ivano-Frankivsk, Harkіv, Kijiv, Lviv, Ivano-Frankivsk, Harkіv i Киив, Љвив, Харкив, u skladu s postojećim originalnim ukrajinskim onimima. Na standardizaciju onima može utjecati pojednostavljenje određenih pravila za uklanjanje dvojnosti u vezi s njihovim pravopisnim i gramatičkim normiranjem. Prema našemu mišljenju izrazit je slučaj takve pojave u ukrajinskome jeziku onaj koji je nastao prema ruskome obrascu, a riječ je o općeprihvaćenu završetku -a u genitivu jednine naziva mjesta, pa je pravilno Києва, Львова, Донецька і Рима. (Український правопис 1996: 68–69, Шевельов 1996: 25). Na taj je primjer pojednostavljenja pravila obratio pozornost Ševeljov (Шевельов 1996: 25), koji smatra da suvremeni jezični standard zahtijeva završetak -у. Navodi niz primjera uporabe tog završetka tijekom povijesti u lijepoj književnosti: T. Ševčenko, I. Kotljarevskij, Lesja Ukrajinka – svi ti autori koriste oblik genitiva Риму. Kako onda možemo govoriti o takvom pristupu pojednostavljenja pravila koja nisu u skladu s tradicijom razvoja jezika? Ruski, srpski, češki i drugi jezici, koji su zauzimali manje-više vladajući položaj u nekada postojećim državnim višejezičnim zajednicama, bili su jezici davatelji drugim jezicima ovih zajednica. Oni su utjecali npr. na njihov leksik i na druge razine jezičnog sustava itd. Međutim i ti jezici doživljavali su retroaktivni utjecaj od strane jezika kojima su bili davatelji. Izrazit je primjer toga ulaženje niza kroatizama3 u srpski jezik ili utjecaj ukrajinskog jezika na ruski u leksiku i tvorbi riječi (Ижакевич 1987: 88) i dr. U vezi s tim danas pratimo određene promjene i u tim jezičnim standardima. 4 3 Danas se u srpskom jeziku aktivno upotrebljavaju neki kroatizmi koje Klajn (Клајн 1996: 39–41) dijeli u nekoliko skupina. 4 U vezi s ulaženjem elemenata drugih jezika u vladajuće jezike možemo konstatirati da vladajući jezici prihvaćaju te elemente, ne protiveći se. Što se tiče ulaženja elemenata vladajućeg jezika u podređene (zavisne) jezike, to ulaženje izaziva otpor (purizam). V. o tome naša proučavanja vezana uz povijest razvoja srpskog i hrvatskog jezika (Васильєва 2002: 254–261). 152 SLAVISTIČNA PREPLETANJA 3. Svi slavenski jezici tijekom svoje povijesti imaju tvorbe koje omogućuju približavanje njihovih standarda nacionalnim korijenima. Nažalost, u prošlosti slični preporodni smjerovi u vezi sa standardizacijom određenih jezika nisu uvijek bili uspješno provedeni, nailazili su na otpor državnih i političkih struktura, a ponekad su autori tih projekata čak bili podvrgnuti represijama. Tipična je situacija nastala utvrđivanjem pravopisnih normi 20-ih i 30-ih godina u Ukrajini ili nešto kasnije 70-ih godina u Hrvatskoj. Naprimjer, ukrajinski pravopis iz 1928. g., koji je pripremila grupa autora – jezikoslovaca iz gotovo svih dijelova Ukrajine, temeljio se na kriteriju nacionalnog jedinstva i na zahtjevima za očuvanje tradicije i nasljeđivanja (Шевельов 1996: 21). Prema principima tog pravopisa sastavljeno je nekoliko sljedećih izdanja ukrajinskih pravopisnih rječnika (Ізюмов 1931, Український правопис. Електронна копія 1943). Poslije zabrane tog pravopisa početkom 30-ih godina u Sovjetskoj Ukrajini (glavni autori izdanja bili su odmah represirani) on se i dalje koristio u Zapadnoj Ukrajini (njegova pravila prihvatila je npr. Udruga Taras Ševčenko u Lavovu) i bio je prihvaćen cijelo sljedeće razdoblje u dijaspori (njegov pretisak nastao je 1952. u New Yorku). Tek poslije priznanja Ukrajine kao neovisne države reformi pravopisa posvetio se V. V. Nimčuk, koji je pokušao prilagoditi njegova pravila suvremenoj jezičnoj situaciji. Hrvatski pravopis S. Babića, B. Finke i M. Moguša iz 1971. bio je zabranjen u Hrvatskoj gotovo 20 godina, jer su njegove postavke odstupale od postojeće unificirane srpsko-hrvatske norme s namjerom obilnijeg korištenja vlastitih hrvatskih jezičnih sredstava, što nije bilo u interesu rukovodećih tijela tadašnje Jugoslavije. Tek početkom 90-ih godina 20. st. Pravopis je bio „rehabilitiran“ te su ga počeli aktivno koristiti u obrazovnim institucijama Hrvatske. Danas možemo konstatirati da je u određenim slavenskim jezicima vidljivo porasla tendencija korištenja vlastitih povijesno stvorenih jezičnih resursa koji se moraju uzimati u obzir u procesu usavršavanja ili tijekom stvaranja jezičnih standarda. U tom smjeru sada se mijenjaju ukrajinski, bjeloruski, slovački, makedonski i slovenski standardi, potvrđuju se i razvijaju novi standardni jezici − bosanski i crnogorski. U skladu s tim porastao je interes govornika tih jezika za jezična pitanja, što se posebice očituje u izrazitoj pozornosti jezikoslovaca na usavršavanju tih standarda. L. Vasiljeva: Ukrajinski onimi u južnoslavenskim jezicima: prijedlozi za standardizaciju 153, U standardizaciji jezika ili usavršavanju standarda treba uzeti u obzir da, kada postoji jaka tradicija jezične uporabe, nije uputno odbacivati one elemente koji su već ušli u njega. S druge strane sukladno idejama Ferdinanda de Saussurea praški su lingvisti zaključili da postoji mogućnost svjesne intervencije u razvoj jezika, što posebice podrazumijeva povećanje uloge takvog uplitanja u govor. Prema njihovim idejama takva intervencija je „manifestacija reformatorskih pokušaja raznih oblika (naročito purizama) u lingvističkoj politici u još izraženijem obliku − utjecaju jezičnog ukusa epohe (estetika jezika u svojim uzastopnim promjenama)“ (Тезисы Пражского лингвистического кружка 1960: 77–78). Dakle tradicija sama po sebi, prema mišljenju Ševeljova (2003: 13), ne može jamčiti odgovarajuće osiguranje određene varijante standardnog jezika. Stoga treba obratiti pozornost „ne samo na prošlost, nego i na budućnost, uzeti u obzir tendencije jezičnog razvoja, da se pronađe ravnoteža između vjernosti tradiciji i poimanja linije razvoja“. Ta se generalizirana sentencija znanstvenika o pitanju standardizacije jezika odnosi i na problem normiranja onima (kao sastavnog dijela bilo kojeg standarda). Fonofonetska, tvorbena, gramatička, grafijska struktura u svakome jeziku većim dijelom ima jasnu kulturno-povijesnu i komunikacijsku vrijednost te se mora sačuvati u standardizaciji. 5 Prije svega napominjemo da je u normiranju vlastitih naziva potrebno održati tradiciju i kontinuitet. Svaki slavenski jezik tijekom svoje povijesti stvarao je sustav onima iz vlastitih izvora i posuđivao nazive iz drugih jezika. Kao primjer ovdje može poslužiti suvremeni slovenski standard (kao i drugi slavenski standardi), koji u svom bogatom leksiku ima domaće nazive: Ljubljana, Bled, Maribor, Ptuj, Celje, niz posuđenih i slaveniziranih naziva: Švica, Нavaji, Rusija і vlastite posebne slovenske tvorenice koje u jeziku imaju neprekinutu tradiciju uporabe: Dunaj, Gradec, Nemčija, Ogrska, kalkirane nazive: Združene države Amerike, Nova Zelandija i posuđenice prilagođene fonetskom sustavu slovenskog jezika Čikago, Tjorkin, Vinica (Slovenski pravopis 2001: 25, 161, 179, 180). Cnogorski pravopis V. Nikčevića (1996: 66) u vezi sa standardizacijom onima predlaže da se krene od jednostavnog postulata: „pisati imena onako, kako se izgovaraju“ [u skladu s fonološkim sustavom jezika; Ljudmila Vasiljeva], deklinirati te nazive polazeći od onih obrazaca koji postoje u crnogorskom jeziku sukladno njihovu 5 Tradiciju ne treba brkati s navikama koje su se ustaljivale tijekom nekoliko desetljeća i ne odgovaraju jezičnom sustavu. 154 SLAVISTIČNA PREPLETANJA 3. vanjskom obliku, a u slučaju da se ne podudaraju ni s jednim obrascem deklinacije, potrebno je osnovni oblik posuđenog onima prilagoditi osobinama crnogorskog morfološkog sustava: Leonardo da Vinči ( Leonarda da Vinčija.. ) , Pjer ( Pjera. . ) , Deli ( Delija. .). Autor Pravopisa ističe potrebu normiranja naziva onako kako on danas zvuči u izvornome jeziku, a ne onako kako je prije funkcionirao u jeziku države pod čijom su vlašću bili (u sljedećim primjerima u jeziku posredniku – engleskom): Deli, a ne oblik Delhi, Kalikuta, Lanka. .). Takav pristup znanstvenika standardiziranju posuđenih onima smatramo pravilnim. Onime treba posuđivati onako kako se koriste u izvornome jeziku, a ne odražavati posuđeni onim u svome standardu onako kako se on koristi u drugom standardu. Na tu zakonitost o posuđivanju riječi (a to vrijedi i za onime) obratio je pozornost J. Ševeljov (Шевельов) i formulirao ju je ovako: „kolonizirani narodi u pravilu ne posuđuju riječi iz primarnih izvora, nego iz jezika kolonizatora“. 6 Hrvatski jezični savjetnik (1999: 442, 449)7 bilježi oblike Čornobilj i Černobilj (derivati su navedeni od oblika Čornobilj ( čornobiljski, Čornobiljanin i Čornobiljanka) prema izvornom ukrajinskom Чорнoбиль i od Černobilj, prema ruskom obrascu černobiljski, Černobiljanin i Černobiljanka. Istovremeno u Savjetniku (1999: 701) nailazimo na onim Kijev, oblik prema ruskomu obrascu Киев bez dvojnosti (derivati su Kijevljanin, Kijevljanka, usp. rus. Киевлянин, Киевлянка). Nazive drugih velikih ukrajinskih gradova Hrvatski jezični savjetnik ne bilježi. Samo u Hrvatskom pravopisu Instituta za hrvatski jezik i jezikoslovlje (2013: 71, 191) naznačeno je da je moguće koristiti onime Kijev i Kijiv, Lvov i Ljviv, Dnjepar i Dnjipro, Černobil i Čornobilj, Dnjepropetrovsk i Dnjipropetrovsk, Harkov i Harkiv. Tako da su u njemu navedeni nazivi prema ukrajinskom i prema ruskom obrascu, a u uporabi tih i drugih ukrajinskih onima dopuštaju se dvojnosti. Evo kratkog navoda iz tog pravopisa koji zorno predočuje netom navedeni pristup: „S obzirom na to da su i osobna i ostala imena iz ukrajinskoga u hrvatski često ušla prema ruskom izgovoru, jednako je vrijedno i njihovo pisanje prema transfonemizacijskim pravilima koja 6 Ševeljov (Шевельов 1996: 22) smatra da određene riječi (npr. імідж) za Ukrajince nisu anglizmi, nego rusizmi. 7 Naziv Čornobilj poput onima Kijiv jedan je od najučestalijih onima u slavenskim pravopisima. Oko prenošenja ovog konkretnog onima u hrvatski jezik možemo se složiti s mišljenjem M. Nosića (2016) da je bio posuđen u vezi s nesrećom nuklearne elektrane 1986. Budući da je ruski jezik u to vrijeme u Sovjetskom Savezu bio “jezik međunacionalne komunikacije”, a Ukrajina je u svijetu bila prihvaćena kao dio Sovjetskoga Saveza, svi jezici svijeta (slavenski jezici također) preuzeli su ruski oblik imena ukrajinskog grada (tako je u srpskome Чернобил ( Černobil), u hrvatskome i slovenskome kao Černobil, u češkome Černobyl, u slovačkome Černobyľ, u bugarskome Чернобил itd.). L. Vasiljeva: Ukrajinski onimi u južnoslavenskim jezicima: prijedlozi za standardizaciju 155, vrijede za prenošenje ukrajinske ćirilice na hrvatsku latinicu: Čornobilj, Kijiv, Ljviv, Dnjipro, Dnjipropetrovsk, Harkiv, Sergij Bubka, Andrij Ševčenko, a za nova imena mjesta i osobna imena preporučuje se transfonemizacija iz ukrajinskoga jezika. Za znanstvene potrebe (zemljovidi, filološka istraživanja i sl.) moguće je primjenjivati i transliteraciju.” Taj je navod u Hrvatskom pravopisu prema našemu mišljenju prvi korak prema ostvarivanju temeljnog principa za koji se zalažemo u ovom članku – posuđivati i standardizirati onime onako kako se koriste u izvornome jeziku bez posrednika. Sve što je rečeno dokaz je da i danas u tome postoje tragovi nekadašnje srpsko-hrvatske norme, kada su ukrajinska imena u hrvatski jezik ulazila prema ruskom izgovoru, pa bi slijedom toga ruski jezik bio posrednik između ukrajinskoga i srpsko-hrvatskoga (u tom smislu i današnjeg hrvatskog) jezika (Nosić 2016). 8 Smatramo da hrvatski jezikoslovci trebaju iznaći rješenje i ovog pitanja, kao i pitanja standardizacije bjeloruskih onima, 9 jer se u Pravopisu Instituta za hrvatski jezik i jezikoslovlje bjeloruski onimi uopće ne spominju. Međutim u svim slavenskim jezicima postoji i mnogo onima motiviranih različitim općim nazivima koji nastaju onimizacijom apelativa (biljaka, životinja, boja, zanimanja, zanata itd.). Među njima je npr. ukrajinski onim Lavov, kao i Čornobilj. Taj je onim nastao onimizacijom apelativa чорнoбиль što je jedan od ukrajinskih naziva za biljku „crni pelin”(sloven. črni pelin). Budući da postoji gotovo istoimeni hrvatski naziv te biljke – crnobilj, kao naziv ukrajinskog grada, i onim Crnobilj bio bi sasvim u redu. Npr. već se dugo u hrvatskoj jezičnoj praksi koristi kalkirani onim Lavov! Već samo pitanje tog konkretnog onima koji je, kao što vidimo, postao poznat širom svijeta, karakterizira opći pristup jezikoslovaca prilikom prenošenja drugih ukrajinskih onima. Gotovo svi slavenski jezici i dalje koriste preuzete ruske oblike imena i tog ukrajinskog grada, kao i drugih gradova Ukrajine, prilagodivši ih vlastitom grafijskom sustavu i u tom pristupu u posljednje vrijeme nema nikakvih promjena. Do sada je bila opća praksa da su svi slavenski jezici bjeloruska i ukrajinska 8 M. Nosić (2016) smatra da je ukrajinska imena potrebno izravno preuzimati iz ukrajinskoga jezika, a ne iz srpskoga (sva ta imena su, po njegovu mišljenju, srbizmi ruskoga podrijetla uneseni u hrvatski standardni jezik) i ne posredstvom dvaju jezika, srpskoga i ruskoga. On smatra da je ruski jezik, kada se radi o ukrajinskim imenima, bio samo posrednik između ukrajinskog i srpskog jezika. Ipak mislimo da je to posljedica prethodne srpsko-hrvatske norme. 9 Pravila grafijskog prenošenja specifičnih ukrajinskih i bjeloruskih glasova dosljedno su razrađena u češkom pravopisu (Pravidla českého pravopisu: 2002: 79–81). 156 SLAVISTIČNA PREPLETANJA 3. imena preuzimali u ruskom obliku, što i dalje ostaje norma. Treba napomenuti da se takva praksa odnosi i na nazive iz drugih jezika republika bivšeg Sovjetskoga Saveza: zemljopisna imena u hrvatskome i drugim slavenskim jezicima funkcioniraju onako kako su bila preuzeta posredstvom ruskoga jezika još za vrijeme Sovjetskog Saveza. Polazeći od toga, sada je posebice važno da norma suvremenoga hrvatskog jezika uskladi uporabu ukrajinskih onima barem s vlastitim normativnim pravilima. 10 To pak ne vrijedi za druge pravopise. Npr. Slovenski pravopis (2001: 181) i dalje koristi onime preuzete posredstvom ruskog jezika, što pokazuje sljedeći navod: „Ruski oblici ukrajinskih imena čuvaju se jer su kod nas uobičajeni nazivi, npr. Kíjev, Lvóv, Hárkov, Černobíl (ukrajinski Чорнобиль), Zaporóžje“ (prijevod na hrvatski Ljudmila Vasiljeva). Od nastanka neovisne Ukrajine do nastanka pravopisa prošlo je više od deset godina, što vjerojatno nije bilo dovoljno da ukrajinski oblici budu prihvaćeni i da zažive među posuđenim onimima. Ipak se nadamo da će znanstvenici u novom slovenskom pravopisu uzeti u obzir 30-godišnje postojanje neovisne Ukrajine koja ima vlastite onime i vlastitu tradiciju njihove uporabe te ćemo napokon u suvremenom slovenskom jeziku pratiti nazive: Lviv Львів Kijiv Київ Dnipro Дніпро (prije Dnipropetrovsk) Harkiv Харків Krivij Rig Кривий Ріг Ivano-Frankivsk Івано-Франківськ Černivci Чернівці Černigiv Чернігів Ternopilj Тернопіль Rivne Рівне Bila Cerkva Біла Церква Kamjanske Кам’янське (prije Дніпродзержинськ) Čornobilj Чорнобиль, 10 Iako je osnovno pravilo da se strana imena preuzimaju iz jezika s latiničnom abecedom u izvornom grafijskom obliku, a iz onih jezika koji nemaju latinične sustave grafije u transliteriranom obliku. To vrijedi za sva imena, osim za pojedine zemljopisne pojmove koji su davno kroatizirani. L. Vasiljeva: Ukrajinski onimi u južnoslavenskim jezicima: prijedlozi za standardizaciju 157, a u prošlosti će ostati prethodna tradicionalna uporaba: Lvov, Kijev, Dnepropetrovsk, Harkov, Krivoj Rog, Ivano-Frakovsk, Černovci, Černigov, Ternopolj, Rovno, Belaja Cerkov, Černobil itd. Treba spomenuti i uporabu nekih ukrajinskih naziva u suvremenom poljskom jeziku. U poljskom umjesto očekivanog grafijskog ostvarenja ukrajinskog onima Czornobyl prema Чорнобиль, službeni poljski pravopis propisuje oblik Czarnobyl koji koriste pripadnici poljske manjine u Bjelorusiji (usp. bjelorus. Чаpнoбыль), dakle prema bjeloruskom obrascu, a umjesto Lwiw, Kijiw, Zaporiża rabe se povijesni poljski onimi Lwów, Kijów, Zaporoże, tako da imamo samo polonizirane oblike imena ukrajinskih gradova. U bugarskom, crnogorskom, makedonskom i srpskom jeziku И se transliterira kao И – Чeрнoбил. Npr. za Чорнобиль prikladniji oblik bi, naravno, bio Чорнобиљ ( Čornobilj), ako bi se uzeo u obzir princip prenošenja naziva prema izvornom jeziku. U posljednim srpskim pravopisima čak je bila izvršena jedna promjena u odnosu na nekadašnje normativno rješenje na kraju onima Černobil te su tako, u skladu sa zakonitostima transfonemizacije, dvoslov ль u ćirilici ostvarili jednoslovom љ, a u latinici dvoslovom lj, ali i dalje prema ruskom obrascu (rus. Чернóбыль - srp. Чернобиљ, Černobilj), 11 isto je navedeno u Pravopisnom rečniku srpskog jezika sa pravopisno-gramatičkim savetnikom Šipke (Шипка 2010: 1284) − normativni oblik u njemu je isti − Černobilj. Kao što vidimo, većina slavenskih jezika i dalje zadržava oblike ukrajinskih onima prema ruskom obrascu, a ne preuzima ih izravno iz ukrajinskog jezika u obliku koji grafijski sustav tih jezika omogućava. Ostaju također neriješena pitanja u vezi s dvojnošću u uporabi i tvorbi hrvatskih izvedenica od ukrajinskih onima: Kijev − Kijiv, Černobil − Čornobylj, ali taj prvi korak hrvatskih lingvista za izvorno ostvarenje ukrajinskih imena jako je važan jer će, nadamo se, utjecati na pristup njihove standardizacije u drugim slavenskim jezicima. Naravno, drugi Slaveni ne mogu primjenjivati sve pristupe koje koriste Hrvati, barem ne oni slavenski narodi koji se služe ćirilicom. Ali i mi, Ukrajinci, imamo posuđene zemljopisne nazive s kojima je ukrajinski narod povezan kulturom i drugim granama djelatnosti, npr. Відень, Краків, Перемишль, kao i Рим, Париж – oni imaju tradicionalno udomaćene ukrajinske 11 To potvrđuju navodi iz Pešikan-Jerković-Pižuričina Pravopisa srpskog jezika sa pravopisnim rečnikom: "rusko ľ i ń .. na kraju reči ль, нь > љ, њ" (str. 219.) i "Černobilj, ne Černobil" (Правопис српског језика 1995: 219). 158 SLAVISTIČNA PREPLETANJA 3. oblike. U tu skupinu svrstavamo nazive Воронеж, Бєлгород, Люблін (prema ukrajinskoj tradiciji trebalo bi biti Вороніж, Білгород, Люблин (Шевельов 1996: 27), koje je ukrajinski jezik usvojio tijekom povijesti. Zašto onda i dalje koristimo Воронеж, Бєлгород, Люблін, а ne oblike Вороніж, Білгород, Люблин, nije li to u suprotnosti s jezičnim sustavom? A zašto je danas normirano ime Сенкевич, а ne Сінкевич ili Сєнкевич? Oblik Сенкевич ne možemo smatrati ni tradicionalnim nazivom, ni nazivom prenesenim prema obrascu iz izvornog jezika. 4 Zaključak Bez obzira na to što već tridesetak godina ne postoji Sovjetski Savez, većina načina kodifikacije ukrajinskih onima sredstvima drugih slavenskih jezika implicitno se i dalje oslanja na sustav jezika posrednika − ruskog. Dok nisu temeljito razrađene nove preskripcije o tom pitanju, nema načela za jednoznačno odstupanje od te prakse. U suvremenoj promijenjenoj jezičnoj situaciji u Slavena pojavljuje se neophodnost usavršavanja norme njihovih jezika, u istoj količini i u odnosu na onime koji su neodvojiv dio jezičnog sustava svakog jezika. Dakle, formirajući pravopisnu normu svojih onima, svaki slavenski jezik trebao bi se, prije svega, pobrinuti za očuvanje identičnosti i odgovarajuće sustavno-strukturalne posebnosti vlastitoga jezika. Sva sredstva kojima se koriste pravopisi, a odnose se na onime, moraju se temeljiti na sustavnim činjenicama tog jezika. Pri normiranju posuđenih onima bilo bi razumno uzeti u obzir sljedeće mogućnosti: 1) navoditi onime prema izvornome jeziku; 2) kalkirati onim u skladu s mogućnostima sustava jezika primatelja, izbjegavajući jezik posrednik. U prvom slučaju navođenja naziva prema izvornome jeziku postoji opasnost niveliranja određenog jezika s drugim jezikom (susjednim, vladajućim ili svjetskim). Zato u standardu mora biti jasno određena granica što u procesu posuđivanja treba navoditi doslovno, a što zahtijeva korekciju u skladu sa sustavom jezika primatelja. Zatim osnovno je pravilo normiranja onima, izvornih i posuđenih, maksimalno uzimanje u obzir sustavnih osobitosti vlastitoga jezika i jezika primatelja. Vrijedi uzimati u obzir i različite tradicije vezane uz posuđivanje onima koji postoje čak i u srodnim jezicima, a uvjetovani su povijesnim razvojem. L. Vasiljeva: Ukrajinski onimi u južnoslavenskim jezicima: prijedlozi za standardizaciju 159, Smatramo da jezikoslovci moraju pažljivo pratiti nove strane onime koji ulaze u leksikone svih slavenskih jezika, posebice u vezi s globalizacijskim procesima i češće objavljivati radove koji će utvrditi posuđene onime i odražavati ih u svojim jezicima u skladu s postojećim normama i u duhu vlastitih pravopisa. Navedeni postupci u nekim slavenskim pravopisima i naši prijedlozi za standardizaciju mogu se koristiti za kodifikaciju pravila za normiranje onima, kao i za usporedbu principa uporabe onima u slavenskim medijima. Autorica članka ne pretendira na konačnu konstataciju istine; cilj je ovoga rada pokrenuti diskusiju među jezikoslovcima, rezultat koje bi postalo usavršavanje jezične norme jezika primatelja. Literatura Людмила ВАСИЛЬЄВА, 2002: Штокавські літературні мови: проблеми становлення, розвитку, сучасний стан. Львів: Видавництво ЛНУім. Ів. Франка. Виктор ВИНОГРАДОВ, 1964: Проблемы культуры речи и некоторые задачи русского языкознания. Вопросы языкознания 3, 4–18. Володимир ЖИТНИК, 2000: Відтворення слов’янських назв українською мовою. Києво- Могилянська академія. Наукові записки 18, 14–18. Андрій ЗУБКО, 2007: Українська ономастика: здобутки і проблеми. Спеціальні історичні дисципліни: питання теорії та методики: зб. наук. пр. 15, 262–281. Овсій ІЗЮМОВ, 1931: Правописний словник. Електронна копія. Харків: Радянська школа. Галина ИЖАКЕВИЧ, 1987: Украинские лексические элементы в системе выразительных средств русского литературного языка. Л. А. Булаховский и современное языкознание. Ур. Андрей Белецкий. Київ: Наукова думка, 86–90. Иван КЛАЈН, 1996: Лексика. Српски језик на крају века. Ур. Милорад Радовановић. Београд: Институт за српски језик САН. 37–86. Олена МИХАЛЬЧУК, 2015: Соціоономастика як напрямок сучасної лінгвістики: українські здобутки і перспективи. Записки з ономастики 18, 498–509. Правопис на македонскиот литературен jазик, 1989 . Скопjе: Просветно дело. Правопис српског језика, 1995. Нови Сад: Матица српска. Ярослав РУДНИЦЬКИЙ, 1948: Чужомовні транслітерації українських назв. Авґсбурґ: НТШ. Ольга СКЛЯРЕНКО, 2012: Типологічна ономастика. Кн. 1. Лексикосемантичні особливості онімного простору. Одеса: Астропринт. Тезисы Пражского лингвистического кружка, 1960: История языкознания ХІХ–ХХ веков в очерках и извлечениях. 2. Ред. Владимир Звегинцев. Москва: Прогресс, 77–78. Михайло ТОРЧИНСЬКИЙ, 2017: Функціональна характеристика власних назв. Studia Slawistyczne. Etnolingwistyka i Komunikacia Międzykulturowa. Pед. Oleg. Tiszczenko, Maria Mocarz-Kleidienst, Ałła Archangielska, Henryk Duda. Lublin: Wydawnictwo KUL, 287–300. Український правопис. Електронна копія. 1943. Упоряд. Іван Зілінський. Краків, Львів: Укр. вид-во. Український правопис. Проект найнов. ред., 1999. Київ: Наукова думка. Український правопис, 2019. Дата звернення 4.06.2021 на https://mon.gov.ua/ua/osvita/zagalna-serednya-osvita/navchalni-programi/ukrayinskij-pravopis-2019 Юрій ШЕВЕЛЬОВ, 2003: Портрети українських мовознавців. Київ: Вид. Дім Києво- Могилянська Академія. 160 SLAVISTIČNA PREPLETANJA 3. Юрій ШЕВЕЛЬОВ, 1996: Про критерії в питаннях українського офіційного правопису: Український правопис і наукова термінологія: історія, концепції та реалії сьогодення. Ред. Олег Купчинський. Львів: НТШ, 19–29. Милан ШИПКА, 2010: Правописни речник српског jезика са граматичко-правописним савjетником. Нови Сад: Прометеj. Barbara ABBOT, 2002: Definiteness and Proper Names: Some Bad News for the Description Theory, Journal of Semantics, 19(2), 191–201. Franciszek BUJAK, 1908: Galicya Tom 1 Galicja - Kraj, ludność, społeczeństwo, rolnictwo. Rzeszów: Wydawnictwo Libra Pl. Reprint wydania z roku 2014. Cambridge Dictionary [Electronic resource]. URL. Dostop 6.6.2021 na https://dictionary.cambridge.org/dictionary/english/proper-noun. Hrvatski pravopis, 1971. Zagreb: Školska knjiga. Hrvatski pravopis, 2013. Zagreb: Institut za hrvatski jezik i jezikoslovlje. Robin JESHION, 2015: Referentialism and Predicativism About Proper Names. Erkenntnis 80(S2), 363–404. Gerhard KOβ, 2002: Namenforschung. Eine Einfuhrung in die Onomastik. 3. aktualisierte Auflage. Tubingen: Niemeyer. Franz Ritter von MIKLOSICH, 1860: Die Bildung der slavischen Personennamen. Wien: Aus der Kaiserlichköniglichen Hof- und Staatsdruckerei. Vojislav NIKČEVIĆ , 1996: Pravopis crnogorskog jezika. Cetinje: Matica crnogorska. Milan NOSIĆ, 2016: Hrvatski jezik i ukrajinsko ime Čornobylj: Dostop 6.6.2021 na https://www.hkv.hr/kultura/jezik/23718-m-nosic-hrvatski-jezik-i-ukrajinsko-ime-cornobylj.html František PALACKÝ, 1848: Popis králowstwí Českého, čili, Podrobné poznamenání wšech dosawadních krajůw, panstwí, statkůw, měst, městeček a wesnic, někdejších hradůw a twrzí, též samot a zpustlých osad mnohých w zemi České, s udáním jejich obywatelstwa dle popisu r. MDCCCXLIII wykonaného. Praha: J.G. Kalve. Pravidla českého pravopisu, 2002. Praha: Academia. Slovenski pravopis, 2001. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. Witold TASZYCKI, Mieczysław KARAś, 1958: Onomastyka. Lwów: Ossolińskich Wydawn. Ukrainian Onyms in South Slavic Languages: Proposals for Standardization In the opinion of some linguists the proper names do not belong to the language and are not the object of their activity, but they are separate extralinguistic factors. Onyms are influenced by different criteria that are used during compiling or changing the orthographic rules of the particular language or its grammar normalizing. The problem of the onyms is among those that need to be defined taking into consideration certain changes of the language situation in the Slav region. It is determined by the extraliguistic factors, i.e, it is connected with the disappearance of the multinational states on the geographic map and the tendency to forming the mononational states to a great extent, which has become the cause of certain changes of the general approaches to standardizing the Slav languages, the onyms standardizing as well. This led to certain changes in the general views on the standardization of Slavic languages, including the standardization of proper names. When standardizing adopted proper names, it makes sense to consider the fol owing main options: 1) recording of proper names according to the original language; 2) adaptation of proper names in accordance with the capabilities of the recipient's language system, without taking into account the language of the intermediary. In the first case of naming after the original language, there is a risk of equating a particular language with another language (neighboring, dominant or global), so the standard must clearly define the boundary between literal and borrowed, which requires correction according to the recipient's language system. In the modern changed language situation, Slavs must improve the norms of their languages to the same extent and according to their own names, which are an integral part of the language system of each language. Thus, by forming the orthographic norm of domestic proper names, every Slavic language should primarily take care of preserving the identity and appropriate system-structural peculiarities of its language. Al rules applicable to transliteration relating to proper names must be based on the systematic facts of that language. O ADAPTACJI MORFOLOGICZNEJ NAJNOWSZYCH ZAPOŻYCZEŃ W JĘZYKU POLSKIM I SŁOWEŃSKIM ANNA STEFAN Uniwersytet Łodzki, Wydział Filologiczny, Łódź, Polska, anna.stefan@uni.lodz.pl Abstrakt W ostatnich latach obserwuje się tendencję do poddania kultury i języka silnym wpływom obcym. Importowanie nowych słów jest stałym procesem zachodzącym w obszarze ciągle ewoluującego systemu językowego. Języki polski i słoweński wypracowują własne modele asymilacji zapożyczanego słownictwa. Jednym z elementów adaptacji morfologicznej zapożyczanych leksemów jest ustalenie ich rodzaju. Celem artykułu jest pokazanie wybranych problemów w procesie asymilacji nowego słownictwa obcego do polskich i Słowa klucze: nowa leksyka, słoweńskich zasad gramatycznych oraz wskazanie ewentualnych zapożyczenia, różnic i podobieństw w tym zakresie w obu językach. Analizie rodzaj poddano grupę rzeczowników obcych zakończonych na gramatyczny, asymilacja samogłoskę, por. np. słń. smoothie/smuti, kari/curry, pol. smoothie, morfologiczna, curry. deklinacja DOI https://doi.org/10.18690/um.ff.6.2022.9 ISBN 978-961-286-610-5 THE MORPHOLOGICAL ADAPTATION OF NEW LOANWORDS IN POLISH AND SLOVENIAN LANGUAGES ANNA STEFAN University of Lodz, Faculty of Philology, Lodz, Poland, anna.stefan@uni.lodz.pl Abstract Today, there is a tendency to subject culture and language to strong foreign influences. Importing new words is a constant process in the area of an ever-evolving language system. The Polish and Slovenian languages have their own models for the assimilation of borrowed vocabulary. One of the elements of morphological adaptation of borrowed lexemes is determining Keywords: their type. The aim of this article is to present selected problems new lexis, in the process of assimilation of new foreign vocabulary to Polish loanwords, grammatical and Slovenian grammar rules and to indicate possible differences gender, and similarities in this respect in both languages. A group of morphological foreign nouns ending in a vowel was analyzed, cf. e.g., slov. assimilation, declension smoothie/ smuti, kari/ curry, pol. smoothie, curry. https://doi.org/10.18690/um.ff.6.2022.9 DOI 978-961-286-610-5 ISBN A. Stefan: O adaptacji morfologicznej najnowszych zapożyczeń w języku polskim i słoweńskim 163, 1 Wstęp Współcześnie obserwuje się tendencję do poddania kultury i języka silnym wpływom obcym. Oddziaływanie to jest związane z naturalnymi kontaktami międzynarodowymi i międzykulturowymi i przenika na wszystkie poziomy komunikacji. Importacja nowych słów jest stałym procesem zachodzącym w obszarze ciągle ewoluującego systemu językowego. Języki polski i słoweński wypracowują własne modele asymilacji zapożyczanego słownictwa. Jednym z elementów adaptacji morfologicznej przejmowanych leksemów jest ustalenie ich rodzaju. Kategoria rodzaju jest kategorią nominalną silnie związaną z kategorią przypadka, gdyż ustalenie rodzaju gramatycznego determinuje paradygmat odmiany. Wśród badaczy słoweńskich zajmujących się tą kategorią można wskazać J. Toporišiča (2004) czy A. Vidovič Muhę (2019); natomiast z polskich autorów M. Kucałę (1978), R. Laskowskiego (1985) czy Z. Zaron (2004). Celem artykułu jest pokazanie wybranych problemów w procesie asymilacji nowego słownictwa obcego do polskich i słoweńskich zasad gramatycznych oraz wskazanie ewentualnych różnic i podobieństw w tym zakresie w obu językach. Materiał badawczy stanowi grupa rzeczowników kulinarnych zakończonych na samogłoskę, por. np. słń. smoothie/smuti, kari/curry, pol. smoothie, curry. Wyrazy te wyekscerpowano ze Słownika nowszego słownictwa języka słoweńskiego (dalej SNB) i wprowadzono do korpusu GigaFida (http://www.gigafida.net), aby sprawdzić ich formy odmienne. Następnie tak samo przeanalizowano ich polskie odpowiedniki w internetowym Korpusie Języka Polskiego PWN (sjp.pwn.pl/korpus, dalej KJP). Zarówno w polskiej, jak i słoweńskiej nauce brak prac porównawczych w tym zakresie. Analizę form odmiany poprzedzają rozważania dotyczące terminu zapożyczenia oraz krótki opis leksyki kulinarnej, a także przegląd definicji kategorii rodzaju w obu językach. W języku słoweńskim obserwuje się konsekwentne odmienianie analizowanych leksemów zgodnie z 1. typem deklinacyjnym męskim z rozszerzeniem tematu o -j, por. np. kuki -ija, tiramisu, -uja. W języku polskim obce rzeczowniki kulinarne zakończone na samogłoski - e, -i//-y, -o, -u, należą do grupy indeklinabiliów, por. np. chili, sushi, tofu. Procesy rozwojowe dotyczące fleksji rzeczowników zapożyczonych przebiegają w języku polskim i słoweńskim różnie i z różnym nasileniem. 164 SLAVISTIČNA PREPLETANJA 3. 2 Zapożyczenia i nowa leksyka 2.1 Uwagi ogólne Żaden język, żadna kultura nie funkcjonują w izolacji, dlatego zapożyczanie wyrazów towarzyszy każdej kulturze. Język i kultura są stale poddawane silnym wpływom obcym związanym z naturalnymi kontaktami międzynarodowymi i międzykulturowymi, które przenikają na wszystkie poziomy komunikacji – od przejmowania pewnych wzorców językowych zachowań po wprowadzanie obcych struktur składniowych oraz leksemów i związków frazeologicznych nazywających nowe dla danej kultury zjawiska i desygnaty (Siuciak 2013: 39). Wśród zapożyczeń językowych najliczniejsze i najbardziej typowe pozostają pożyczki leksykalne. 2.1.1 Definicja zapożyczenia w języku polskim Językoznawcy słoweńscy i polscy podobnie wyjaśniają termin ‘zapożyczenie’. Przez wyraz zapożyczony rozumie się najczęściej wyraz przejęty z innego języka wraz z jego formą i znaczeniem. Takie jednostki (zapożyczenia leksykalne – proste i złożone) są umieszczane w słownikach wyrazów obcych oraz w słownikach ogólnych danego języka wraz z informacją o ich pochodzeniu (por np. Markowski 1999, 2018). Termin ‘zapożyczenie’ odnosimy do języka, do przejmowania przez język obcych słów; wyrażeń, struktur. Język polski charakteryzuje stosunkowo duża łatwość przyswajania wyrazów obcych. Oznacza to, że dość szybko wyrazy zapożyczone tracą w świadomości przeciętnych użytkowników znamię obcości. Wyróżniamy tym samym zapożyczenia dobrze przyswojone, o zatartych już cechach obcości, i zapożyczenia synchronicznie obce, czyli takie, których obcość jest wciąż widoczna dla niespecjalistów, por. szkoła i collège (Bańko 2016: 17). Ze względu na kryterium przedmiotu zapożyczenia dzieli się na: ‒ zapożyczenia właściwe – to wyrazy obce przejęte razem ze znaczeniem (ewentualnie z uproszczoną wymową i pisownią), np. (wł.) bryndza, (fr.) prodiż; ‒ zapożyczenia strukturalne, czyli kalki, będące dokładnymi odwzorowaniami obcych konstrukcji, np. (ang. no matter) 'nie ma sprawy'; ‒ zapożyczenia semantyczne, polegające na przejęciu tylko znaczenia wyrazu, które uzupełnia znaczenia już znane, np. polski czasownik korespondować A. Stefan: O adaptacji morfologicznej najnowszych zapożyczeń w języku polskim i słoweńskim 165, ‘prowadzić korespondencję’ jest współcześnie używany także w znaczeniu ‘odpowiadać czemu, być odpowiednim’ (pod wpływem angielskiego to correspond); ‒ zapożyczenia sztuczne, czyli wyrazy danego języka utworzone z obcych morfemów (leksykalnych i słowotwórczych), np. logopedia, kserokopia. Pożyczki sztuczne mogą mieć w swoim składzie cząstki różnojęzyczne, np. autokar. Wyrazy tego typu nazywamy hybrydami (NSPP 1999:1773). 2.1.2 Zapożyczenia w literaturze słoweńskiej W Zasadach ortografi słoweńskiej ( Slovenski pravopis, dalej SP) J. Toporišič podaje, że „glede besed in besednih zvez noben jezik ni samozadosten. Tudi slovenščina jih prevzema iz drugih jezikov, knjižni jezik pa jih poleg tega dobiva še iz narečij. Take besede in besedne zveze imenujemo prevzete” (SP 2001: §161). W Gramatyce słoweńskiej autor doprecyzowuje, że „prevzete besede so tiste besede, ki so prišle v slovenski jezik iz tujih jezikov in niso dediščina praslovanščine ali slovenščine. Starejša izraza za pojem prevzeta občna beseda sta tujka in izposojenka (Toporišič 2004: 131). W zależności od stopnia dostosowania przejmowanych słów do zasad języka słoweńskiego wyróżnia się ich rodzaje: ‒ zapożyczenia właściwe (słń. izposojenke) – są dostosowane do słoweńskiego języka literackiego w zakresie fonetyki, zapisu, morfologii i składni, np. kultura, pica; ‒ wyrazy obce (słń. tujke) – są przystosowane do słoweńskiego (w zakresie wymowy i składni, ale zachowują oryginalną pisownię), np. peugeot [pežo], rafting; ‒ cytaty (słń. citatne besede) – słowa, które w żaden sposób nie są przystosowane do słoweńskiego języka literackiego (zachowują obcą wymowę, zapis i właściwości gramatyczne), np. first lady, ski open, citybike (Ibidem: 131-132). 166 SLAVISTIČNA PREPLETANJA 3. 2.2 Nowa leksyka Napływające nowe słowa i zwroty pochodzą z różnych dziedzin, wśród których należy wymienić nowości technologiczne, Unię Europejską, gospodarkę, medycynę, narkotyki, muzykę, modę, duchowość, odżywianie oraz tożsamość seksualną i płciową (Kern 2016). Słownictwo kulinarne przedstawione w niniejszym tekście jest związane z szeroko pojętym odżywianiem, ponieważ „(…) prehrana je ena od temeljnih kulturnih dobrin in sodi med najbolj univerzalna področja človekovega bivanja. Prav univerzalnost ter vsakodnevna in življenjska pomembnost hrane nam ponujata možnost, da spremljamo in primerjamo pojavljanje in rabo prevzete leksike v različnih funkcijskih zvrsteh jezika in v daljšem časovnem intervalu” (Bizjak, Dobrovoljc 2010: 93) Słownictwo kulinarne rozwijało się na przestrzeni wieków pod wpływem różnych języków i kultur. W języku słoweńskim ze względu na jego dzieje historyczne, polityczne i kulturowe należy przypomnieć kilkusetletni wpływ języka niemieckiego (por. np. župa, kofe). Po upadku dynastii Habsburgów i utworzeniu wspólnego państwa jugosłowiańskiego widoczne są wpływy z języków słowiańskich (np. zastąpienie kofe słowiańskim kava, ajvar, čevapčiči). Ze względu na sąsiedztwo Włoch obecne jest słownictwo włoskie (por. np. pica, tortelini). Równocześnie kuchnia słoweńska nie pozostała obojętna na wpływ języka francuskiego, który odgrywa ważną rolę w sferze kulinariów na kontynencie europejskim i poza jego granicami (np. pommes frit es, frappe). W języku polskim słownictwo kulinarne również jest odzwierciedleniem losów polityczno-historycznych Polaków. Od wczesnego średniowiecza aż do XIX w. napływały przede wszystkim latynizmy (por. np. apetyt, dieta, spirytus). Długą historię mają również zapożyczenia francuskie, których szczyt przypadł na okres XVI-XVIII w. (por. np. bagietka, sos, zupa). Od XVI w. (głównie za sprawą przyjazdu do Polski królowej Bony) wyraźną grupą stały się zapożyczenia z języka włoskiego (por. np. włoszczyzna, pomidor, sałata, tort). W przypadku leksyki kulinarnej zauważalny jest również wpływ języków sąsiadujących, np. niemieckiego (por. np. brytfanna, cytryna, cukier) czy czeskiego (np. kuchnia). A. Stefan: O adaptacji morfologicznej najnowszych zapożyczeń w języku polskim i słoweńskim 167, Współcześnie w obu językach bogatą listę stanowią zapożyczenia z języka angielskiego, por. np. w słoweńskim sendvič, hamburger, cocktail/koktajl. W języku polskim poza tymi wymienionymi (ale zapisanymi sandwich, koktajl), jeszcze m.in. grill, hot dog, lunch, teflon, tost. W obrębie słownictwa kulinarnego spotykamy dużą liczbę internacjonalizmów, co spowodowane jest modą na pewne potrawy czy napoje spożywane w wielu krajach. Wyrazy te mają podobną formę i brzmienie w wielu językach oraz wyrażają tę samą lub zbliżoną treść (Bazyl 2020). 2.2.1 Leksyka kulinarna Dzisiejsze słownictwo kulinarne pozostaje pod wpływem języków romańskich (zwłaszcza włoskiego i francuskiego) oraz germańskich (przede wszystkim angielskiego). W SNB odnotowano 83 rzeczowniki kulinarne, które zostały przejęte głównie z języków: ‒ włoskiego, np. bageta, ciabatta/čabata, mozzarel a/mocarela, pecorino/pekorino, pelat, piceta/pizzeta, rukola, špagetarija/špageterija, tartufata; ‒ francuskiego, np. chardonnay/šardone, fondi/fondue, klementina, magdalenica, mousse/mus, somelje/sommelier, tapenada, terina; ‒ hiszpańskiego, np. gaspačo/gazpacho, paelja/pael a, tapas; ‒ angielskiego, np. burger, cheeseburger/čizburger, dresing/dressing, fast food/fastfood, mafin/muf in; ‒ niemieckiego, np. basmati, milka, misli/muesli, limeta (Stefan 2021). W niniejszym tekście skupiono się na grupie kilkunastu rzeczowników kulinarnych, które kończą się na samogłoskę. Należą do nich rzeczowniki: basmati -ja, čili -ja, fondi/fondue -ja, kari/curry -ja, kuki/cookie -ja, liči -ja, maskarpone/mascarpone -ja, misli/muesli -ja, mutsu -ja, naši/nashi -ja, noni -ja, podmeni/podmenu -ja, smuti/smoothie -ja, suši -ja, šardone/chardonnay -ja, tiramisu -ja, tofu -ja, vegi -ja. 2.3 Kategoria rodzaju na tle słowiańskim Wszystkie języki słowiańskie (z wyjątkiem bułgarskiego i macedońskiego) należą pod względem budowy gramatycznej do typu fleksyjnego języków, charakteryzującego się m.in. rozbudową (na płaszczyźnie morfologicznej) kategori nominalnych i werbalnych, tworząc mozaikę stosunkowo skomplikowaną, a na płaszczyźnie morfonologicznej bogatym systemem alternacyjnym, to jednak każdy z nich 168 SLAVISTIČNA PREPLETANJA 3. wykształcił swój własny system gramatyczny, a w tym i deklinacyjny, w oparciu o rozwój nieco odmienny, charakterystyczny dla danego języka (Mieczkowska 2003: 32-33). Kategoria rodzaju w polszczyźnie była traktowana przez badaczy jako kategoria gramatyczna, przy czym tę ‘gramatyczność’ rozumiano różnie: fleksyjnie, składniowo oraz wieloaspektowo (Zaron 2004: 21). Jak podaje H. Dalewska-Greń (2002: 243): „rodzaj jest kategorią selektywną, syntaktycznie niezależną dla rzeczowników, natomiast fleksyjną, syntaktycznie zależną dla pozostających w związku zgody z rzeczownikiem form przymiotnikowych i czasownikowych, por.: książka – ciekawa, była, książki – ciekawe, były zeszyt – kolorowy, był, zeszyty – kolorowe, były chłopiec – wysoki, był, chłopcy – wysocy, byli”. Podobnie pisze J. Toporišič w Gramatyce słoweńskiej (2004: 266). „Spol je lastnost samostalniške besede, ki od pridevniške in pregibne povedkovniške besede (deloma tudi samostalniške) zahteva oblikovno istovetnost, npr. hiša ž , lep -a -o > lepa hiša (. .). Spole pozna slovenski jezik 3: moškega, ženskega in srednjega”. Dla języków słowiańskich charakterystyczne jest duże podobieństwo w zróżnicowaniu rodzajowym rzeczowników w liczbie pojedynczej i znaczne rozbieżności w liczbie mnogiej. Wszystkie języki słowiańskie (w obrębie łączliwości z przymiotnikiem) rozróżniają trzy rodzaje w liczbie pojedynczej: męski, żeński i nijaki. Zdecydowana większość języków słowiańskich (z wyjatkiem bułgarskiego i macedońskiego) wyróżnia w obrębie rodzaju męskiego dwie klasy rzeczowników: żywotne vs. nieżywotne. W paradygmacie pluralnym wyrażeń przymiotnikowych opozycje rodzajowe znacznie różnicują jezyki słowiańskie, por. np. słń. N pl: ti koraki (m) vs te žene (f) vs ta leta (n). W jezyku słoweńskim, który zachował paradygmat dualny, w N i A występuje neutralizacja rodzaju żeńskiego i nijakiego, por. N-A du: ta koraka (m) vs. ti ženi (f) / leti (n) (Dalewska-Greń 2002: 246). W języku polskim w liczbie mnogiej realizowana jest opozycja dwu rodzajów: męskoosobowego i niemęskoosobowego. A. Stefan: O adaptacji morfologicznej najnowszych zapożyczeń w języku polskim i słoweńskim 169, Z. Zaron (2004: 10) podsumowuje rozważania o kategorii rodzaju następująco: „To między innymi na kategorii rodzaju (obok kategori przypadka i liczby) budowana jest poprawność gramatyczna wypowiedzi. Wszystkie te kategorie są ze sobą powiązane, o czym świadczy reprezentujący je jeden morfem gramatyczny – fuzyjna końcówka rzeczownika”. Niemożliwe jest zatem rozpatrywanie kategori rodzaju bez uwzględnienia pozostałych dwóch kategori . 2.4 Rodzaj rzeczownika Rzeczownik jako część mowy ma stały rodzaj gramatyczny, odmienia się natomiast przez przypadki i liczby. Przez stały rodzaj gramatyczny rozumie się przysługiwanie każdemu rzeczownikowi w liczbie pojedynczej jednego z trzech rodzajów: męskiego (w języku polskim męskoosobowego, męskozwierzęcego i męskorzeczowego), żeńskiego i nijakiego. Warunkiem wyjściowym trafnego przyporządkowania leksemów należących do tej części mowy odpowiednim modelom deklinacji rzeczownikowej jest ustalenie ich rodzaju (Jadacka 2005: 16). Wstępnej selekcji można dokonać na podstawie zakończeń wyrazów, por. w obu językach: a) leksemy mające w wygłosie spółgłoskę (w polskim twardą oraz -dz, -j) są najczęściej rodzaju męskiego, por. np. pol. herb, plac, pokój, słń. korak, frizer, prijatelj; b) leksemy na -a, -i są zwykle rodzaju żeńskiego, por. pol. aktorka, babcia, bogini, słń. punca, žena; c) leksemy na -e, -o, (w polskim także -ę i -um) są najczęściej rodzaju nijakiego, por. bezkrólewie, mot o, cielę, forum, słń. okno, polje. 2.5 Rzeczowniki nieodmienne Na tle niezwykle złożonej fleksji rzeczowników polskich przejawiającej się m.in. w dużej liczbie paradygmatów wzorcowych i skomplikowaniu kryteriów ich konstruowania szczególnie wyraziste stają się wszelkie przypadki redukowania odmiany. Główną przeszkodą utrudniającą włączenie rzeczownika do odpowiedniego modelu deklinacyjnego jest jego budowa. Taką budowę mają 170 SLAVISTIČNA PREPLETANJA 3. najczęściej rzeczowniki pospolite, na ogół zapożyczone, wśród których można wyróżnić m.in. te zakończone na: a) (fonetyczne) -ü: ecu, menu; b) (fonetyczne) -u: emu, tabu; c) (fonetyczne) -o akcentowane: bordeaux [bordo], tableau [tablo]; d) (fonetyczne -e akcentowane: foyer [fłaje], puree; e) -i: martini, salami, sushi (Ibidem: 36). Nieodmienne zapożyczenia na ogół mają charakter cytatów obcojęzycznych lub wyrażeń o wstępnym stopniu adaptacji; zachowują pisownię języka, z którego zostały zapożyczone (np. at aché, macho, sushi) oraz wymowę zbliżoną do wymowy języka pochodzenia i oczywiście zachowują stałą, niezmienną postać, występując w różnych funkcjach zdaniowych (Krzyżanowski 2013: 179-180). 2.6 Rzeczowniki odmienne Wyrazy odmienne są zbudowane z dwóch części: tematu i końcówki. Temat, który jest nośnikiem znaczenia przedmiotowego, w toku odmiany się nie zmienia, natomiast końcówka, która jest nośnikiem znaczenia gramatycznego, się zmienia. Poszczególne odmienne części mowy dzielą się według wzorców morfologicznych lub paradygmatów. W języku słoweńskim, tak jak i w polskim, paradygmat odmiany jest zależny od rodzaju rzeczownika; „sklanjatve so po spolu razdeljene v tri velike skupine: moške, ženske in srednje” (SP 2001: §753). Dla rzeczowników rodzaju męskiego charakterystyczna jest końcówka spółgłoskowa w mianowniku oraz końcówka -a w dopełniaczu; jest to pierwsza deklinacja męska typu korak koraka. Niektóre rzeczowniki należące do tego typu mają inne zakończenia, mianowicie samogłoskowe, np. -a, -o, -e, -u, np.: ska, Marko, Leo, finale, Milentije, Enescu (SP 2001: §767). Rzeczowniki, których podstawa kończy się na samogłoskę (nieakcentowaną lub akcentowaną) -i/-í, -u/-ú, -a/-à, -o/ó, -e/- é lub (często) na -r w toku odmiany rozszerzają temat o -j, np.: abonma abonmaja, taksi taksija (Toporišič 2004: 280). A. Stefan: O adaptacji morfologicznej najnowszych zapożyczeń w języku polskim i słoweńskim 171, Już na tym etapie klasyfikacji rodzajowej analizowanych słów obcych zakończonych na samogłoskę odnotowujemy różnicę: w języku polskim są one rodzaju nijakiego, w języku słoweńskim są rodzaju męskiego. Kolejną różnicą jest kwestia odmiany tych leksemów: zgodnie z zasadami gramatyki słoweńskiej są one odmienne według 1. deklinacji męskiej z rozszerzeniem tematu o -j, natomiast w języku polskim w przeważającej większości pozostają nieodmienne. 3 Adaptacja fleksyjna wybranego słownictwa Dostosowanie w zakresie fleksji poprzedza asymilacja fonetyczna, a następnie utrwalenie zapisu. Tymczasem w języku słoweńskim prawie połowa spośród grupy rzeczowników zakończonych na samogłoskę ma wariantywny zapis (oryginalny i/lub zesłoweńszczony). Odpowiedź na pytanie, która forma jest bardziej utrwalona nie jest jednoznaczna1, a świadczą o tym np. rezultaty wyszukiwań w korpusie GigaFida. Przy części nazw przeważa zapis słoweński ( kari, kuki, mafin, mocarela, tabasko), przy innych przewaga jest po stronie nazwy oryginalnej ( chardonnay, cheeseburger, fast food, pael a, rooibos, smoothie), przy wielu nazwach wartości są zbliżone ( dresing/dressing, fondi/fondue, karpačo/carpaccio, maskarpone/mascarpone) (Stefan 2021). Jest to jeden z czynników, który sprawia, że proces asymilacji tych słów w języku słoweńskim się wydłuża. 3.1 Analiza wybranych rzeczowników Przy haśle basmati2 w SNB wskazany typ odmiany to basmáti -ja, ale według tego paradygmatu rzeczownik ten odmienia się tylko wtedy, kiedy występuje sam. Form innych niż mianownikowa Gigafida podaje tylko kilka, m.in. Privoščimo si 3 skodelice basmatija ali 4 skodelice katerega koli drugega riža na teden. Natomiast w zestawieniu basmati riž pozostaje nieodmienną przydawką, np. potrebujemo dve skodelici basmati riža (ali katerega drugega, najbolje nepoliranega), 75 g basmati riža. Przy nazwie ostrej papryczki oraz przygotowywanej z niej przyprawie obowiązuje zapis číli -ja; odnajdujemy przy nim ponad 8200 rezultatów z różnymi formami, np. ščepec čilija v prahu, Začinimo s soljo in čilijem. Leksem basmati nie został odnotowany w żadnym z analizowanych 1 Słoweńskie podręczniki ortograficzne zalecają dany zapis, natomiast w różnych źródłach pisanych pojawiają się różne formy zapisu. Różne badania językoznawcze oraz socjolingwistyczne (por. Bizjak, Dobrovoljc 2010, Bańko 2016) pokazują, że w przypadku niektórych nazw przeważa przywiązanie do wersji oryginalnej. 2 Przy wyszukiwaniu form odmiennych w korpusie Gigafida wpisywano przede wszystkim formę dopełniacza l. poj. 172 SLAVISTIČNA PREPLETANJA 3. słowników polskim; KJP podaje jeden przykład: (…) basmati - najszlachetniejszy, ma lekko orzechowy smak. Kolejne nazwy otwierają grupę z wariantywnym zapisem3, przyjrzyjmy się niektórym przykładom użycia tego słownictwa w korpusach. W przypadku słoweńskiego fondi otrzymujemy prawie 200 rezultatów, np. Vrhunske testenine s sirovim fondijem, zaś odmiennych form fondue jest tylko kilka, np. Razlikujemo štiri glavne vrste fondujev, in sicer sirovega, mesnega, azijskega in čokoladnega. KJP odnotowuje tylko kilka przykładów dla fondue, np. Owocowe fondue, Jedną z najsmaczniejszych potraw z wołowiny jest sukiyaki, danie typu fondue (…). Przykładów ze słoweńskim kari jest ponad 2600, np. 1/2 žličke karija v prahu; začinimo s karijem; curry – nieco ponad 1000, np. Puranja pečenka z ananasom in curryem, 1 žličko curryja. W KJP odnajdujemy kilkadziesiąt przykładów form nieodmiennych, np. W Sydney nie można dostać dobrego curry, Umyj piersi z indyka, natrzyj je solą, pieprzem i curry. Więcej rezultatów znajdujemy przy słoweńskim wariancie kuki (ponad 100), np. Kukiji, piškotki ali tudi kolački, Nekoč sem tukaj v Ljubljani pojedel kukije; natomiast przy oryginalnym cookie tylko kilkanaście, np. Pripravila bi ameriške palačinke, ameriške cookije, ameriško pito, prav zagotovo. W KJP nie odnotowano przykładu dla kulinarnego znaczenia leksemu cookie. Przy obu wariantach zapisu włoskiego serka mascarpone są obecne liczne formy odmienne, np. 500 g maskarponeja, Obogatena z maskarponejem in s parmezanom lub 0,2 kg mascarponeja, Piškoti, kava in krema z mascarponejem. KJP odnotowuje tylko pojedyncze przykłady, np. (…) dodać stopniowo mascarpone i dalej ubijać na gładką puszystą masę. W przypadku nazwy przygotowywanego z miksowanych owoców smoothie w wersji słoweńskiej jest tylko kilka przykładów, np. V Ljubljani si tako zelene sokove in smutije že lahko privoščite v lokalu Juice Box na Slovenski cesti, Med tednom uživam v preprostih obrokih iz zelenih kašastih sokov, sadnih smutijev, svežega sadja in solat. W wersji oryginalnej jest ich kilkadziesiąt, np. jogurti in smoothiji, nov okus v družini smoothijev. Formy odmienne są tworzone albo od podstawy, z której odrzuca się -e, np. poskusite s svežimi sokovi in smoothiji, nov okus v družini smoothijev (ten wariant przeważa), albo poprzez dodanie 3 Przy analizie uwzględniono rezultaty dla obydwu wariantów zapisu. A. Stefan: O adaptacji morfologicznej najnowszych zapożyczeń w języku polskim i słoweńskim 173, końcówki do całej nazwy oryginalnej, np . Zelenemu, modremu in rdečemu smoothieju, ki jih ljubitelji vitaminskih in osvežilnih napitkov zagotovo že dobro poznate, se je sedaj pridružil nov, bel smoothie z okusom ananasa, kokosa in banane. Ponadto, obok regularnych form typu veliki tropski sadni smoothie, breskov smoothie jest też wiele tłumaczonych z języka angielskiego form typu smoothie ananas. Dla smoothie nie odnotowano żadnego przykładu w KJP. Różne warianty odmiany w języku słoweńskim odnajdujemy przy nazwie sommelier, która (przy zapisie oryginalnym) jest rzeczownikiem rodzaju męskiego zakończonym na -r i w toku odmiany ma również rozszerzenie tematu o -j, stąd spodziewane formy to np. Sommelierji zaključili izobraževanje; Se vam zdi, da je nastopila nova generacija sommelierjev? Natomiast w Gigafidzie występuje wiele form bez rozszerzenia, np. Medot je predstavil tudi svetovno znanemu francoskemu sommelieru Philipu Faureu Bracu, ki je zelo poznan med slovenskimi sommelieri; o sommelierih ne govorimo. Przy słoweńskim określeniu znajduje się mniej rezultatów, ale formy odmienne są stosowane konsekwentnie, np. vinogradniki, someljeji in komercialni degustatorji, To potrjuje umetnost someljejev in parfumerjev. Rzeczownik sommelier jest w języku polskim rodzaju męskiego i odmienia się według paradygmatu męskiego: somelier -ra, -rze; -rzy, -rów. W KJP odnajdujemy dwa przykłady użycia: Może wystarczą już dobre stosunki z sommelierem szanującego się sklepu winnego (…); W specjalistycznych składach bywają już znający się na rzeczy sommelierzy (…). 3.2 Wnioski Powyższy przegląd pokazuje, że analizowane nowe słownictwo kulinarne jest w języku słoweńskim stosowane powszechnie, nawet w przypadku oryginalnej wersji zapisu. W słoweńskim korpusie znajdują się liczne przykłady ich użycia. W języku polskim niektórych przykładów nie ma w ogóle, tak w słownikach, jak i w korpusie, por. basmati, smoothie. Potwierdza się również konsekwentne odmienianie analizowanego słownictwa w języku słoweńskim według paradygmatu męskiego oraz nieodmienianie ich w języku polskim. Różnica ta związana jest z różną klasyfikacją rodzajową w obu językach. Słoweńscy kodyfikatorzy zalecają, aby dostosowywać zapożyczane słownictwo w maksymalnym stopniu. W języku polskim obserwuje się postępującą powoli, ale systematyczne afleksyjność. Rzeczowniki zapożyczone zdecydowanie trudniej adaptują się w zakresie deklinacji w języku polskim, który w histori swojego rozwoju zawsze był językiem bardziej otwartym i tolerancyjnym (Mieczkowska 2003: 119). 174 SLAVISTIČNA PREPLETANJA 3. 4 Podsumowanie Importacja nowych słów jest stałym procesem zachodzącym w obszarze ciągle ewoluującego systemu językowego. Słownictwo kulinarne jest jednym z obszarów, który podlega regularnym wpływom obcym, współcześnie zwłaszcza z języka angielskiego. Języki polski i słoweński wypracowały własne modele asymilacji słownictwa związanego z szeroko pojętym odżywianiem się. Adaptacja leksemów zapożyczonych przebiega na kilku poziomach – od fonetycznego i graficznego po przystosowanie składniowe. W języku słoweńskim w procesie adaptacji zwraca uwagę problem wariantywności zapisu wielu leksemów kulinarnych, por. np. kari/curry, smuti/smoothie. W języku polskim leksemy te najczęściej zachowują zapis oryginalny, por. curry, smoothie. Kolejną różnicą jest klasyfikacja rodzajowa: w języku słoweńskim rzeczowniki obce zakończone na samogłoskę są rodzaju męskiego, natomiast w języku polskim są rodzaju nijakiego. Nowe leksemy zostają włączone do odpowiednich paradygmatów drogą adaptacji morfologicznej – za pomocą końcówek bądź elementów słowotwórczych. W języku słoweńskim obserwuje się konsekwentne odmienianie analizowanych leksemów zgodnie z 1. typem deklinacyjnym męskim z rozszerzeniem tematu o -j, por. np. kuki -ija, tiramisu, -uja. W języku polskim obce rzeczowniki kulinarne zakończone na samogłoski -e, -i//-y, -o, -u, należą do grupy indeklinabiliów, por. np. chili, sushi, tofu. Procesy rozwojowe dotyczące fleksji rzeczowników zapożyczonych przebiegają w języku polskim i słoweńskim różnie i z różnym nasileniem. Nie można powiedzieć, że ich rozwój dobiegł końca, ponieważ język jako twór społeczny ulega nieustannym zmianom. Literatura Mirosław BAŃKO, 2016: Nie całkiem obce zapożyczenia wyrazowe w języku polskim i czeskim. Red. Mirosław Bańko, Diana Svobodova, Joanna Rączaszek-Leonardi, Marcin Tatjewski. Warszawa: Wydawnictwo Uniwersytetu Warszawskiego. Aleksandra BIZJAK KONČAR, Helena DOBROVOLJC, 2010: Proces podomačevanja in vprašanje pisanja novejših prevzetih besed. Jezikovni zapiski 16/2, 91–110. Hanna DALEWSKA-GREŃ, 2002: Języki słoweiańskie. Warszawa: Wydawnictwo Naukowe PWN. Hanna JADACKA, 2013: Kultura jezyka polskiego. Fleksja, słowotwórstwo, składnia. Warszawa: Wydawnictwo Naukowe PWN. Borid KERN, 2016: Wpływy obcojęzyczne na współczesny język słoweński. Rozprawy Komisji Językowej Łódzkiwgo Towarzystwa Naukowego 62, 39–48. Marian KUCAŁA, 1978: Rodzaj gramatyczny w histori polszczyzny. Wrocław: Wydawnictwo Ossolineum. A. Stefan: O adaptacji morfologicznej najnowszych zapożyczeń w języku polskim i słoweńskim 175, Piotr KRZYŻANOWSKI, 2013: Właściwości gramatyczne rzeczowników nieodmiennych. Lublin: Wydawnictwo Uniwersytetu Marii Curie-Skłodowskiej. Roman LASKOWSKI, 1998: Kategorie imienne. Liczba. Gramatyka współczesnego języka polskiego. Morfologia. Red. Renata Grzegorczykowa, Roman Laskowski, Henryk Wróbel. Warszawa. 203-207. Andrzej MARKOWSKI, 2018: Kultura języka polskiego. Teoria. Zagadnienia leksykalne. Warszawa: Wydawnictwo Naukowe PWN. Andrzej MARKOWSKI, 1999: Nowy słownik poprawnej polszczyzny. Warszawa: Wydawnictwo Naukowe PWN. Halina MIECZKOWSKA, 2003. Dynamika rozwoju fleksji nominalnej w ujęciu typologicznym polsko-słowackim. Kraków: Wydawnictwo Uniwersytetu Jagiellońskiego. Mirosława SIUCIAK, 2013: Niestabilność fleksyjna rzeczowników zapożyczonych w polszczyźnie dawnej i współczesnej. Sztuka to rzemiosło. Nauczyć Polski i polskiego. Red. Jolanta Tambor, Aleksandra Achtelik. Katowice. 39-48. Anna STEFAN, 2021: Problem zapisu wybranych zapożyczeń w języku słoweńskim (na przykładzie słownictwa kulinarnego). Contributions to the 24th Annual Scientific Conference of the Association of Slavists (Polyslav), Harrassowitz Verlag. Red. Katarzyna Bednarska, Dorota Kruk, Borislav Popov, Olga Saprikina, Traci Speed, Radoslav Tsonev, Aneta Wysocka. [W druku.] Jože TOPORIŠIČ, 2004. Slovenska slovnica. Maribor: Obzorja. Jože TOPORIŠIČ, 2001: Slovenski pravopis. Ljubljana: ZRC SAZU. Ada VIDOVIČ MUHA, 2019: Spol: jezikovni sistem in ideologija. Slavistčna revija 67, 127–137. Zofia ZARON, 2004: Aspekty funkcjonalne polskiej kategori rodzaju. Charakterystyka fleksyjna. Warszawa-Puńsk. Źródła internetowe Bazyl 2020: Szarlotka, eskalopek i aperitif, czyli o zapożyczeniach francuskich we współczesnej polszczyźnie. Dostęp 08.10.2021 na http://phavi.umcs.pl/at/attachments/2015/0624/084302-monika-bazyl-szarlotka-eskalopek-i-aperitif-czyli-o-zapozyczeniach-francuskich-we-wspolczesnej-polszczyznie.pdf Korpus Gigafida. Dostęp 12.10.2021 na www.gigafida.net Korpus Języka Polskiego PWN. Dostęp 12.10.2021 na https://sjp.pwn.pl/korpus Poradnia PWN. Dostęp 12.10.2021 na www. sjp.pwn.pl/poradnia SJP, Wielki słownik ortograficzny. Dostęp 12.10. 2021 na www. sjp.pwn.pl The Morphological Adaptation of New Loanwords in Polish and Slovenian Languages Today, there is a tendency to subject culture and language to strong foreign influences. This impact is related to natural international and intercultural contacts and penetrates al levels of communication. Importing new words is a constant process taking place in the area of an ever-evolving language system. The Polish and Slovenian languages have their own models for the assimilation of borrowed vocabulary. The issue of borrowing words covers many different issues. The assimilation of borrowed linguistic units takes place in many ways, and the degree of assimilation depends on the fulfil ment of certain conditions. These conditions include, among others: pronunciation and orthography, the development of extrusive forms (variation in the full or partial paradigm), derivative abilities and syntactic activity. Thus, the adaptation of borrowed lexemes takes place on several levels - from phonetic and graphic levels to syntactic adaptation. New lexemes are included in the appropriate paradigms by morphological adaptation - by means of endings or word-forming elements. One of the elements of morphological adaptation of borrowed lexemes is determining their grammatical gender. The gender category is a nominal category closely related to the case category, since the determination of the grammatical gender determines the inflection paradigm. The aim of this 176 SLAVISTIČNA PREPLETANJA 3. article is to show selected problems in the process of assimilation of new foreign vocabulary to Polish and Slovenian grammar rules and to indicate possible differences and similarities in this respect in both languages. A group of foreign nouns ending in a vowel was analyzed, cf. e.g., slov. smoothie/smuti, kari/curry, pol. smoothie, curry. In the Slovenian language, there is a large group of foreign nouns ending in a vowel with variation in spelling. In Polish, these lexemes usual y retain the original notation. Another difference is the generic classification: in Slovenian, foreign nouns ending in a vowel are masculine, while in Polish, they are neutral. In the Slovenian language, a consistent inflection of the analyzed lexemes according to the 1st masculine declension type with the topic extension with -j is observed, cf. e.g., kuki -ija, tiramisu, -uja. In Polish, foreign culinary nouns ending with the vowels -e, -i // - y, -o, -u belong to the group of non-inflection nouns, e.g., chili, sushi, tofu. The developmental processes of inflective borrowed nouns vary in Polish and Slovenian with varying degrees of intensity. It cannot be said that their development has come to an end, because language, as a social creation, is constantly changing. A REGIONAL DICTIONARY AS A SOURCE IN RESEARCH INTO THE DYNAMICS OF LINGUISTIC CHANGES BŁAŻEJ OSOWSKI Adam Mickiewicz University in Poznań, Faculty of Polish and Classical Philology, Poznań, Poland, blazej.osowski@amu.edu.pl Abstract The situation of subdialects is, currently, a very dynamic subject as a result of their regular contact with the standard variety of the language, linguistic integration and interference. A regional dictionary is a concept of a subdialect dictionary which registers the contemporary state of a language spoken in a village or a small region. It contains regional, colloquial and special words, as well as elements of traditional Keywords: subdialects. This article introduces the idea of a regional subdialect, dictionary and the opportunities it poses for studying changes in dialectology, rural language. There are references to the dynamics within a regional dictionary, linguistic change, dictionary (the vocabulary obtained from representatives of diachronic different generations) and comparisons with earlier sources. linguistics DOI https://doi.org/10.18690/um.ff.6.2022.10 ISBN 978-961-286-610-5 SŁOWNIK REGIONALNY JAKO ŹRÓDŁO DO BADAŃ DYNAMIKI ZMIAN JĘZYKOWYCH BŁAŻEJ OSOWSKI Uniwersytet im. Adama Mickiewicza w Poznaniu, Wydział Filologii Polskiej i Klasycznej, Poznań, Polska, blazej.osowski@amu.edu.pl Abstrakt Sytuacja gwary jest obecnie bardzo dynamiczna ze względu na intensywny kontakt z ogólną odmianą języka, procesy integracji i interferencji językowej. Słownik regionalny to koncepcja słownika gwarowego rejestrującego współczesny stan języka danej wsi lub danego obszaru. Jest w nim miejsce zarówno dla elementów tradycyjnych gwar, regionalnych, potocznych czy Słowa kluczowe: specjalistycznych. Artykuł przybliża ideę słownika regionalnego gwara, dialektologia, oraz możliwości wykorzystania go do badania zmian w języku słownik wsi. Można tu zarówno mówić o dynamice w obrębie słownika regionalny, (leksyka pochodząca od przedstawicieli różnych pokoleń), jak i zmiana językowa, diachronia zestawiać słownik z wcześniejszymi źródłami. https://doi.org/10.18690/um.ff.6.2022.10 DOI 978-961-286-610-5 ISBN B. Osowski: A regional dictionary as a source in research into the dynamics of linguistic changes 179, 1 Introduction1 A regional dictionary is a lexicographic source intended to register the vocabulary in a language spoken by inhabitants of villages and towns in a specific region. Therefore, I should briefly present the linguistic situation in rural areas because they are areas experiencing the most intense changes. The contemporary linguistic situation in Polish rural areas can be referred to by means of the concepts of dynamics and interferences. Here, the dynamics are defined as movement or changes to the linguistic system; interferences occur in the coexistence of elements of various language systems. These processes should be attributed to the social, economic and cultural changes that have taken place in rural areas in Poland. The time after WWII was marked by large-scale human migration and a revival of migration from the country to cities (lately, a reverse process has been observed), establishment of a robust schooling system, accompanied by the influence of mass media (specifically, television propagating the spoken variety of the Polish language, now also the Internet), a change to employment structure and forms of employment in the country (abstaining from farming and smal farms), as wel as the abandonment of folk culture. 2 All of these factors contributed to intensifying contacts between subdialects and the general Polish language in rural areas. 3 The prevalence of a subdialect as the major communication code of rural Polish speakers has been overcome. 4 It is hard to find an individual who would only communicate in a subdialect. Switching from one code of communication to another leads to numerous interferences between the specific varieties of a language. 1 Research work financed under the program of the Minister of Science and Higher Education under the name "National Program for the Development of Humanities" in 2018-2023, project number 0060 / NPRH7 / H11 / 86/2018, amount 787 831 / Praca naukowa finansowana w ramach programu Ministra Nauki i Szkolnictwa Wyższego pod nazwą „Narodowy Program Rozwoju Humanistyki" w latach 2018-2023, nr projektu 0060/NPRH7/H11/86/2018, kwota 787 831. 2 I do realize that the concept of folk culture represents a complex issue. On one hand, it serves to indicate the research subject, the type of culture. On the other hand, there is information about the researchers themselves – a concept largely examined in the history of concepts (Brzezińska 2014: 133-134). 3 As B. Wyderka (2015) emphasized, it was a process consisting of several stages which fully revealed itself after WWII; however, it was first observed in the late 19th and the early 20th centuries. 4 Similar processes, on a general and detailed scale, have also been observed in other Slavic countries – cf. Jaklová 1997, Čižmárová 2000, Лукашанец 2006, Jazykovedné štúdie 26 (2009, specifical y articles in the part of Slovenčina v zahraničí), Ostrowska 2016, Dynamika rozwoju gwar słowiańskich w XXI wieku (D.K. Rembiszewska [ed.], Warsaw 2017). 180 SLAVISTIČNA PREPLETANJA 3. The social and linguistic phenomena described above triggered a change in terminology – a concept of a language spoken in rural areas appeared, interpreted as a multi-variety entity, consisting of elements of traditional subdialects, but also, of general, informal, regional, environmental and vocational varieties. Adopting this broad language perspective has been determined by the social composition of the contemporary rural populations, including both traditional farmers, farmers educated in agricultural schools and representatives of other professions (Sierociuk 2016). The changes to the rural language system have been observed by dialectologists on al levels but they have been most distinct on the lexical level, owing to the system’s open nature (Martynova 2016: 57). The impact on the changes to subdialectal vocabulary as confronted with the Polish language in general is determined by extra- linguistic factors (e.g., the disappearance of referents) as wel as semantic factors (the distinction of the semantic field) (Rembiszewska 2017: 120). 2 The concept of a regional dictionary A regional dictionary is not a new stage of a dictionary; lately, its concept has been redefined by J. Kąś, according to whom, the characteristic feature of this dictionary “is presentation of not only lexical units together with definitions but also their relations with other lexemes and, most importantly, in the context of more general phenomena of material or spiritual culture. As a result, this dictionary should be a combination of a dictionary of a local subdialect and culture; namely, (with the linguistic nature of the work intact) it should approximate an ethnological work” (Kąś 2009: 12). In the Poznań centre of dialectology, the idea was pursued by J. Sierociuk who indicated possible cooperation between universities and the local communities – for example, schools (Sierociuk 2006). Over time, the concept materialised in the form of a series of Wielkopolskie Słowniki Regionalne (Wielkopolska Regional Dictionaries – the WSR). In general, the course of work is as follows: ‒ Preparing the students – presenting thematic questionnaires, instructions on how to interview a grandmother, a grandfather or another informant; the emphasis is on al owing a longer utterance (on top of short utterances) because our goal is to present a broad context of using a specific word, including presentation of its cultural context. ‒ Recordings (made by the students and the research team). B. Osowski: A regional dictionary as a source in research into the dynamics of linguistic changes 181, ‒ Transcription – the Dialectology Laboratory of Adam Mickiewicz University adopted a simplified transcript, based on general Polish spelling; abstaining from a detailed transcript by means of the phonetic alphabet makes the dictionary more accessible to non-professionals who might not be knowledgeable about the phonetic alphabet. ‒ Developing the dictionary entries – when working on the entries, the emphasis is placed on the relations between language and a local culture. To this end, we can not only make use of the definition but also ample quotations and graphic material. ‒ Use of the dictionary – on top of the academic advantages, the dictionary is also useful as a teaching tool. It can be used during Polish classes as a source of subdialectal features and to discuss phonetic phenomena and historical and linguistic processes as a context for discussing phenomena typical of the spoken variety of language, as an ethnographic source of information (Osowski 2019a: 175-178). 5 As holistic dictionaries, regional dictionaries register subdialectal, regional and generally common Polish varieties of words, as well as colloquial, specialist and other aspects. Of importance is not the vocabulary’s variety but its affinity with a specific thematic field, e.g., THE KITCHEN, FARMER’S WORK, HOUSEWIFE’S CHORES, RITUALS AND HABITS etc. Beside a word’s thematic affinity, of importance is its cultural context – we choose the words which act as symbols of regional culture (Osowski 2019b: 9-10). Since the questionnaire includes questions referring to earlier research, it is possible to document the changes in the WSR taking place in the language spoken in rural areas. 3 A regional dictionary vs. research into linguistic changes Following presentation of the linguistic situation in rural areas and characterizing the idiosyncrasies of regional dictionaries, let me proceed with the major issue, namely the dynamics of language changes. The WSR provides data for examining the issue in two ways. First, the items in the questionnaire referring to earlier research, e.g., to the Atlas języka i kultury ludowej Wielkopolski (The Atlas of the rural language and folk culture in Wielkopolska - AJKLW) make it possible to compare the two 5 The major theoretical framework of the dictionaries from this series is common, but when it comes to the details, each author may resort to a slightly different solution. 182 SLAVISTIČNA PREPLETANJA 3. developmental stages of the Polish language spoken in Wielkopolska. Second, the WSR questions are asked not only of the oldest inhabitants of a specific village; we also collect interviews with younger respondents. This is how we document the contemporary diversity of the language and the dynamics of internal changes. Let me follow these two possibilities by using examples. Collecting vocabulary in the Konin county in 2018-2023 focused on obtaining lexical material related to the traditional work of a farmer and his wife. Special attention was paid to food (preparing food, obtaining the ingredients, kitchen equipment, the rituals accompanying food, cultivating plants for consumption, animal breeding, etc.). The Konin questionnaire contained questions corresponding with the issues registered in the AJKLW, for example: Table 1: A list of questions from the WSR questionnaire and the corresponding AJKLW maps. The WSR The Konin Question AJKLW Map title questionnaire number The question map Kitchen 1 54 What do you cal a device to make butter? 32 A butter churn with a plunger What do you use to fry Kitchen 1 98 scrambled eggs? ( patelka, 60 A pan patelnia) Kitchen 3 72 What do you cal cooked and mashed potatoes? 94 Cooked potatoes mashed with a stick What do you cal duck Kitchen 4 46 blood soup? ( czarnina, 91 Duck blood soup czernina, czarna zupa …) What do you call a jelly Habits 2 96 snack made from pig trotters and vegetables? 105 Jel y made from pig trotters ( zimne nóżki, galart) Source: author’s research Below, I wil present the results of this type of comparative study. A wooden device used to churn butter is one of the referents which belongs to the past. As confirmed by the AJKLW, the situation was different: in nearly the entire surveyed area, the word kierzynka was used, and sporadically, kierzanka (cf. Map 1). As the technology of making butter has changed, accompanied by purchasing butter in shops, the device became redundant in a household. Nevertheless, the name was remembered by the oldest informants – women born in 1943, 1955 and 1957 who could have used a kierzynka or could have seen their mothers or grandmothers using B. Osowski: A regional dictionary as a source in research into the dynamics of linguistic changes 183, it. Undoubtedly, this object belongs to the past as confirmed by a younger informant (born in 1971) who used the word maselniczka. The woman, unaware of the subdialectal word, referred to general Polish language ( maselnica in the WSJP) and created a diminutive form with the – ka suffix. The case of patelnia, a flat kitchen utensil used to fry food, is different. It has been used continual y; therefore, the change in the name does not depend on the referent but is of a strictly linguistic nature. According to the AJLKW, there used to be three words used in the vicinity of Konin: patela, patelka, and patelnia (see Map 2). In location 56a, they even appeared next to each other. This is a case of coexistence of the general Polish name ( patelnia), which encroached Wielkopolska from central Poland and the name patela, which connected the region with western, southern and northern Wielkopolska – areas more conservative with respect to the language. In contemporary research, the word has not been registered, although I know it by reputation. On the other hand, the words patelnia and patelka have been used. The latter word, while non-existent in general Polish, is known to representatives of the older generation (born in 1957) and the younger generation (born in 1971) alike. Another compared issue pertains to the name of a dish or a food ingredient – potatoes, first cooked and then mashed. The words used included mainly participles in the plural, supposedly describing potatoes (regional word: pyry). According to the AJLKW, in the area in question, the participle krychane prevailed (ziemniaki, pyry etc.); sometimes, a noun form was used – krychanki (location 56a on Map 3). The other provided words were tłuczone and tarte. The latter word, rare in the vicinity of Konin, prevailed in the other parts of Wielkopolska. After 50 years, the most popular replies still included derivatives of krychać – krychane, ukrychane, krychanki. As for the previously known forms, tłuczone and pożgane were also used (in the AJLKW – żgane in southern Wielkopolska), whereas tarte has altogether disappeared. The new forms, not registered in the AJLKW, include ugniecione and the French purée borrowed via the general Polish language: pire, piure. The question about the word for a soup with duck blood is an interesting case. It is a traditional Polish soup which, according to the AJKLW, in the area in question, was referred to exclusively as czarnina (see Map 4). What is more, in Wielkopolska, other words competed with this form, with czernina as the most popular among them. The data gleaned for the dictionary of the language spoken in the vicinity of Konin confirm both words. While the new unit could have appeared under the influence 184 SLAVISTIČNA PREPLETANJA 3. of contacts with the other parts of Wielkopolska, the impact of general Polish is more certain. This is because czernina is a unit registered in the WSJP, whereas czarnina is not. Another classical dish in the Polish cuisine is made from cooked pork, veal or poultry, served in jelly. According to the AJKLW, in the area in question, the word trzęsionka prevailed; although, in location 56a, a note was provided that the word was disappearing together with zimne nogi. Rare forms included galareta and zimne (see Map 5). After 50 years, the picture is now quite different: the lexemes trzęsionka and zimne no longer exist, while zimne nogi was mentioned only once. The forms galareta and galaretka gained popularity while galart/ galat were new (commonly used in Wielkopolska with the exception of its eastern part). On the other hand, the lexeme zimne nóżki, previously non-existent in these areas, moved into the lead. It is a diminutive form of the earlier form zimne nogi. Its popularity is attributed to the willingness to remove synonymia ( zimne nogi may be a phrase referring to the physical state of a human body – cold feet). On the other hand, it may stem from wil ingness to present oneself as a wel -mannered person (diminutives are used by Poles to express positive emotional characterization, especially in colloquial Polish – Tyka 2011: 131-132). The obtained material is used not only in a linguistic analysis; it can also serve to illustrate local culture owing to the registered informants’ longer utterances: gotuje sie … nogi … świnki … do mienkości obiera dodaje sie … dodaje sie do tego … warzywa … i … one … pod wpływem z… zawartości ka… galarety … w skórce … z tych nóżek po prostu … genstniejom … w zimneyj temperaturze dlatego nazywajom sie zimne nóżki … (Konin, a female born in 1944), galareta czy zimne nóżki sie gotuje . . normalnie w świecie . . gotuje sie . . a mienso jez mienkie potem sie ocstawia wywar . . sie przelewo czyś. . żeby wywar był czysty . . miynso sie obierze z… do kości i myli przez maszynke i ponownie .. i sie kładzie do garczka i zagotowywuje jeszcze raz i do ostudzenia . . nie? . . (Kolonia Wilczogóra, a female born in 1955). In a diachronic context, the above presented diversity of the language spoken in rural areas is only one of the opportunities of using a regional dictionary to analyze the dynamics of change. Another opportunity is to present this diversity in synchrony. This is possible when, in the course of collecting the material, people from different generational groups are taken into account. Of course, the oldest inhabitants are given preference because they know the old reality best and their speech includes the biggest number of subdialectal features. However, when B. Osowski: A regional dictionary as a source in research into the dynamics of linguistic changes 185, recording the interviews, we do not limit ourselves to them but rather we also take into account younger respondents. For example, the selected four questions from the Kitchen 2 questionnaire indicates features of a language spoken by three generations6 (cf. Table 2). The oldest generation was represented by 3 informants, the middle generation by 6 and the youngest generation by 1. Clearly, differential replies were only provided by informants from the oldest and the middle generations; the youngest informant did not offer any differential form. Subdialectal forms that are familiar to the oldest and the middle generations are typical y provided by single informants. This dispersion is conducive for weakening their position in the lexical system. Interestingly, the informants realize this and make attempts at controlling their utterances; e.g., when asked what is excavated in a peatland, an informant born in 1951 provided a general masculine form torf; it was only when she was asked an indirect question which required a description of how peat is obtained that she used a feminine subdialectal form: no niestety … te… teraz w tych czasach to już … nie kopiom tej torfy tak … nie ma … Table 2: A list of the number of replies by generations Question Replies7 Generation Generation Generation 1921-1945 1946-1970 1971-1996 2. The grey foam Szumy 1 1 - that forms when Szumowiny 2 4 1 meat is cooked Menty - 1 - 12. The thing Torfa 1 2 - excavated in a peatland. Torf 3 4 1 30. What you cut Strużyny - 2 - off potatoes Obierki 1 2 1 before cooking Łupiny 1 4 - them. Skórka 1 - - Lekkie 84. A pig’s lungs 1 1 - (taken out after Lekota - 1 - slaughter) Ośrodek 1 - - płuc(k)a - 3 - Source: author’s research 6 The generation brackets as in Sierociuk 2016: 72. 7 The bold replies denote the forms which are differential against the general Polish language. 186 SLAVISTIČNA PREPLETANJA 3. I need to make a reservation that the category of a generation, while necessary to draw general conclusions, tends to blur the nuances. In fact, differential forms are not only used by the oldest members of a specific generation. This is because the use of these forms is not only affected by the age criterion but oftentimes other conditions like education, place of residence, etc. As a result, when analyzing the occurrence of differential forms, as provided by the informants by year of birth, a specific fluctuation can be observed: these forms sometimes disappear only to reappear later. Table 3: The occurrence of selected lexemes by year of birth Generation The informant’s year of birth Question 2 Question 12 1932 Szymowiny torfa, torf The oldest 1940 Szumowiny torf 1944 Szumy torf 1946 Menty torfa 1951 Szumowiny torfa, torf Middle 1954 Szumowiny torf 1955 Szumowiny torf 1956 Szumowiny torf 1969 Szumy - The youngest 1976 Szumowiny torf Source: author’s research 4 Conclusion In summary, the social and economic changes that have contributed to the intensified contacts between a subdialect and the general variety of the language are also responsible for dynamizing the picture of the language spoken in rural areas. It no longer consists of exclusively subdialectal elements; they are accompanied by colloquial, specialist and other elements. Research into these dynamics is possible owing to regional dictionaries, even if several factors are taken into consideration in planning thereof. We need to consider the earlier research results so that the dictionaries make it possible to make diachronic comparisons and to differentiate the choice of the informants. The respondents representing groups diverse with respect to the generation, profession or education, wil al ow to present the dynamics of linguistic changes in a synchronous plan. In the case of a research group which is also diverse with respect to the place of residence, the mentioned dynamics can be presented on a language B. Osowski: A regional dictionary as a source in research into the dynamics of linguistic changes 187, map. As the analyzed examples show, language changes are not always aligned with the line of integration with the general variety ( czarnina, patelnia) because, sometimes, differential units ( krychane ziemniaki, galart) have a strong position in the lexical system; they enjoy a bigger social and geographic range, sometimes shifted to the group of regional units. Bibliography Anna Weronika BRZEZIŃSKA, 2014: Różne światy kultury ludowej – perspektywa teoretyczna a działania praktyczne. Kultura ludowa. Teorie, praktyki, polityki. Eds. B. Fatyga, R. Michalski. Warsaw: Instytut Stosowanych Nauk Społecznych. 133–154. Libuše ČIŽMÁROVÁ, 2000: Jazykový atlas jihozápadní Moravy. Brno: Masarykova Univerzita. Józef KĄŚ, 2009: Słownik regionalny wśród słowników gwarowych. Polszczyzna mówiona ogólna i regionalna. Materiały ogólnopolskiej konferencji naukowej, Krakow 25-26 September 2008. Eds. B. Dunaj, M. Rak. Krakow: Księgarnia Akademicka. 11–19. Accessed on 9 May 2021 on https://ruj.uj.edu.pl/xmlui/bitstream/handle/item/26322/dunaj_rak_polszczyzna_mowiona_ogoln a_i_regionalna.pdf?sequence=1&isAllowed=y Alena JAKLOVÁ, 1997: K současnému stavu chodského nářečí z hlediska sociolingvistického. Naše řeč 80/2, 64–72. Аляксандр ЛУКАШАНЕЦ, 2006: Мова сучаснай вёскі (камунікатыўны і ідэнтыфікацыйны аспекты). Gwary dziś. 3. Wewnętrzne zróżnicowanie języka wsi. Ed. J. Sierociuk. Poznań: Wydawnictwo Poznańskiego Towarzystwa Przyjaciół Nauk. 45–52. Ганна МАРТИНОВА, 2016: Архаїзми та інновації в діалектних словниках як відображення динаміки говірки. Gwary Dziś 8, 57–66. Błażej OSOWSKI, 2019a: Od rozmowy do słownika. Słownik gwarowy jako efekt współpracy szkoły i uniwersytetu. Polonistyka. Innowacje 9, 171–180. Błażej OSOWSKI, 2019b: W kuchni u pleszewian. Słownik języka i kultury ludowej mieszkańców powiatu pleszewskiego. Poznań: Wydawnictwo Poznańskiego Towarzystwa Przyjaciół Nauk. Katarzyna OSTROWSKA, 2016: “Polskie gwary na wyginięciu?”, czyli obraz polszczyzny ludowej i regionalnej w wypowiedziach użytkowników forum.mlingua.pl. Rozprawy Komisji Językowej ŁTN 63, 101–116. Dorota Krystyna REMBISZEWSKA, 2017: Zmiany w systemie gospodarowania i warunków życia na wsi a dynamika gwar na północnym Podlasiu. Dynamika rozwoju gwar słowiańskich w XXI wieku. Ed. D.K. Rembiszewska. Warsaw: Instytut Slawistyki Polskiej Akademii Nauk. 117–128. Accessed on 4 July 2021 on https://ispan.waw.pl/ireteslaw/bitstream/handle/20.500.12528/126/Dynamika_rozwoju_gwar_slo wanskich_w_XX_wieku.pdf?sequence=1&isAl owed=y Jerzy SIEROCIUK, 2006: Regionalny słownik gwarowy – nowa propozycja z udziałem środowiska lokalnego. Język – literatura – wychowanie. Praca zbiorowa dedykowana Profesor Annie Kowalskiej. Eds. J. Bałachowicz, S. Frycie. Warsaw: Wyższa Szkoła Pedagogiczna Towarzystwa Wiedzy Powszechnej. 65– 70. Jerzy SIEROCIUK, 2016: Dynamika przeobrażeń języka mieszkańców wsi i możliwości jej badania. Gwary Dziś 8, 67–78. Joanna TYKA, 2011: Grzeczność na sprzedaż. O zdrobnieniach językowych w rozmowie handlowej. Linguistics Applied 4, 129–140. Accessed on 11 May 2021 on https://repozytorium.ukw.edu.pl/bitstream/handle/item/4177/Grzecznosc%20na%20sprzedaz%20 O%20zdrobnieniach%20jezykowych%20w%20rozmowie%20handlowej.pdf?sequence=1&isAllowed =y WSJP – Wielki słownik języka polskiego. Ed. P. Żmigrodzki. Accessed on 4 July 2021 on https://wsjp.pl/index.php?pwh=0 188 SLAVISTIČNA PREPLETANJA 3. Bogusław WYDERKA, 2015: O zmianach w dialektach polskich w ostatnim stuleciu. Odkrywanie słowa – historia i współczesność. Ed. U. Sokólska. Białystok: Wydawnictwo Uniwersytetu w Białymstoku. 569–580. A list of research locations accompanying maps 1-5 The AJKLW locations: 39 – Stara Ruda, 54 – Dobrosołowo, 56 – Sławsk–Branno, 56a – Kramsk, 65 – Królików The WSR locations: 1 – Wilczyn, 2 – Mniszki, 3 – Kolonia Wilczogóra, 4 – Budzisław Kościelny, 5 – Słowiki, 6 – Sompolno, 7 – Wieruszew, 8 – Rosocha, 9 – Maliniec, 10 – Podgór, 11 – Golina, 12 – Konin, 13 – Dąbrowica, 14 – Rzgów, 15 – Święcia, 16 – Wardężyn, 17 – Rychwał, 18 – Milewo, 19 – Janów, 20 – Grodziec Słownik regionalny jako źródło do badań dynamiki zmian językowych Współczesną sytuację językową na polskiej wsi można odnieść do pojęć dynamiki i interferencji. Dynamika wynika z przemian społeczno-gospodarczych po II wojnie światowej, interferencje zaś wynikają z intensywnych kontaktów gwar z językiem ogólnym. Przeobrażenia te pociągnęły za sobą zmiany w terminologi – pojawiło się pojęcie języka mieszkańców wsi. Słownik regionalny to połączenie słownika lokalnej gwary i kultury. W poznańskim ośrodku dialektologicznym, gdzie opracowuje się tego rodzaju słowniki, naukowcy współpracują ze społecznościami lokalnymi, m.in. szkołami. Powstają dzięki temu słowniki tematyczne i całościowe, rejestrujące słownictwo gwarowe, regionalne, ogólnopolskie, potoczne, specjalistyczne i inne. Wybrano pięć przykładów (1. dawne urządzenie do produkcji masła, 2. płaskie naczynie do smażenia, 3. ziemniaki gotowane i ugniecione, 4. zupa z krwi kaczki, 5. przekąska z nóżek wieprzowych i warzyw), by pokazać zmiany, jakie zaszły w słownictwie mieszkańców okolic Konina (wschodnia Wielkopolska) w ciągu 50 lat. W tym celu dane zebrane do atlasu regionalnego z lat 70. XX wieku zestawiono z danymi zebranymi współcześnie w ramach seri Wielkopolskie Słowniki Regionalne . W ten sposób możemy badać dynamikę zmian w wymiarze diachronicznym. W analizie planu synchronicznego wykorzystano dane pozyskane w tym samym czasie od przedstawicieli różnych grup pokoleniowych. Zmiany te prześledzono na przykładzie wybranych znaczeń w trzech pokoleniach (1921-1945, 1946-1970, 1970-1996). W przypadku grupy badawczej zróżnicowanej pod względem miejsca zamieszkania dynamikę tę można zobrazować na mapie językowej. Analiza materiałów wykazała, że zmiany językowe nie zawsze dotyczą integracji polszczyzny ogólnej z gwarami ( czarnina, patelnia), gdyż czasami jednostki dyferencyjne ( krychane ziemniaki, galart) mają silną pozycję w systemie leksykalnym. Cieszą się większym zasięgiem społecznym i geograficznym, przechodząc w efekcie do grupy jednostek regionalnych. B. Osowski: A regional dictionary as a source in research into the dynamics of linguistic changes 189, Map 1. A wooden device used to churn butter Map 2. A flat kitchen utensil used to fry food Map 3. Cooked and then mashed potatoes Map 4. A soup with duck blood 190 SLAVISTIČNA PREPLETANJA 3. Map 5. Cooked pork, veal or poultry, served in jelly SLOVENSKI IN MAKEDONSKI JEZIK V LEKSIKOGRAFSKI PERSPEKTIVI GJOKO NIKOLOVSKI Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta, Maribor, Slovenija, gjoko.nikolovski@um.si Sinopsis Prispevek podaja pregled makedonsko-slovenskih in slovensko-makedonskih slovaropisnih del, ki povezujejo oba slovanska jezika, nato pa predstavi prvi Makedonsko-slovenski slovar (Nikolovski, Marič, Vizjak 2019), ki je nastal v okviru projekta Digitalizacija in dostopnost slovarskih virov. Ugotovljena je dejanska potreba po slovensko-makedonskem spletnem slovarju, predstavljeno pa je tudi leksikografsko delo pri nastajanju Ključne besede: omenjenega slovarja. V prispevku je poudarjeno, da izdelava slovenščina, tovrstnega slovarja mora slediti sodobnim smernicam enojezične makedonščina, in dvojezične leksikografije, ki zajemajo uporabo sodobnih e-leksikografija, dvojezični slovar, leksikografskih korpusnih pristopov s težnjo po čim večji leksikografski uporabnosti, razumljivosti in preglednosti slovarskih gesel. koncept DOI https://doi.org/10.18690/um.ff.6.2022.11 ISBN 978-961-286-610-5 SLOVENE AND MACEDONIAN LANGUAGES IN A LEXICOGRAPHIC PERSPECTIVE GJOKO NIKOLOVSKI University of Maribor, Faculty of Arts, Maribor, Slovenia, gjoko.nikolovski@um.si Abstract This article gives a overview of Macedonian-Slovene and Slovene-Macedonian dictionaries that connect Macedonian and Slovene; then, it presents the first Macedonian-Slovene dictionary (Nikolovski, Marič, Vizjak 2019), created within the project Digitization and Accessibility of Vocabulary Resources. In perspective, the actual need for a Slovene-Macedonian online dictionary is determined and the lexicographic work on the mentioned Keywords: dictionary is presented. The paper emphasizes that the Slovene, production of such a dictionary wil have to follow modern Macedonian, e-lexicography, guidelines of monolingual and bilingual lexicography, which bilingual include the use of modern lexicographic corpus approaches with dictionary, a tendency to maximize the usability, comprehensibility and lexicographic concept transparency of dictionary entries. https://doi.org/10.18690/um.ff.6.2022.11 DOI 978-961-286-610-5 ISBN G. Nikolovski: Slovenski in makedonski jezik v leksikografski perspektivi 193, 1 Uvod1 Slovaropisje je definirano kot znanstvena disciplina, ki se ukvarja z besednim zakladom, v širšem pomenu s sestavljanjem slovarjev in leksikonov (Zgusta 1971: 19; Vidovič Muha 2000: 20–21). Osrednji cilj leksikografije je podajanje odgovorov na vprašanja v zvezi s pomenom besed in njihove funkcije v povedi ter na vprašanja, ki se nanašajo na zbiranje in obdelavo slovarskega gradiva. Bratanić (1986: 53) navaja, da se bo vsak, ki se ukvarja s tujim jezikom, zagotovo soočil s težavami kontrastivne narave, ki se kažejo na ravni neusklajenosti ali nezmožnosti neposrednega ujemanja elementov dveh jezikovnih sistemov na kateri koli ravni in na vseh jezikovnih ravninah, najbolj pa je izrazito v leksikalnem in pomenskem smislu. Bratanićin pogled korespondira z Zgustino definicijo dvojezičnega slovarja (Zgusta 1991: 294), ki njegov namen vidi v uskladitvi leksikalnih enot izhodiščnega jezika z leksikalnimi enotami ciljnega jezika, ki so jim leksikalno enakovredne. Iz te definicije izhaja, da je vzpostavitev leksikalne prekrivnosti ključni namen dvojezičnega in večjezičnega slovaropisja, pri čemer je treba poudariti, da v tem primeru ne gre le za jezikovne enote, temveč tudi za njihovo vsebino, ki pa je odvisna od kulturnih specifik izhodiščnega in ciljnega jezika v slovarju (Zgusta 1992; Kunzmann-Muller 2001; Atkins 2002; Landau 2001 idr.). Z drugimi besedami, dvojezični in večjezični slovarji bi morali povezati reprezentativno besedišče dveh jezikov in kultur dveh narodov. Anita Peti-Stantić (2014: 203) je o slovarju zapisala: »Danes slovar predstavlja vir, ki je skupaj z ostalimi dostopnimi viri, predvsem elektronskimi korpusi (pisnega in govornega jezika) in podatkovnimi zbirkami, namenjen vsem, ki želijo poizvedeti ali preveriti pomen in slovarske oznake posamezne besede, se naučiti rabe besede, skladenjskega ujemanja z drugimi besedami in nekaj o izraznem in frazeološkem potencialu besede. Zato je v današnjem času pri procesu sestavljanja slovarja nujno upoštevati vse dostopne vire, saj je le tako mogoče opazovati različne pomene posamezne besede in primere leksikografskih (pa tudi prevajalskih) ustreznic.« 1 Prispevek je nastal v okviru Raziskovalnega programa št. P6-0156 ( Slovensko jezikoslovje, književnost in poučevanje slovenščine ‒ vodja programa prof. dr. Marko Jesenšek), ki ga sofinancira Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije iz državnega proračuna. 194 SLAVISTIČNA PREPLETANJA 3. V devetdesetih letih prejšnjega stoletja je bila vključitev računalniške tehnologije v oblikovanje in uporabo slovarjev usmerjena predvsem v pretvorbo tiskanih slovarjev v elektronski obliki (npr. slovarji na zgoščenkah), torej ni bilo bistvene razlike med e-slovarjem in tiskanim slovarjem. V novem tisočletju je računalniška tehnologija popolnoma spremenila leksikografijo2 in postala ključna v vseh fazah računalniškega leksikografskega postopka, od priprave, zbiranja, obdelave in analize podatkov do predstavitve obdelanih podatkov in analize uporabniške perspektive (Štrkalj Despot, Möhrs 2015: 329–331; Štrkalj Despot, Ostroški Anić 2020: 6). V povezavi z razvojem e-leksikografije Granger (2012: 1–11) navaja šest ključnih področij v sodobni leksikografiji: (1) korpusna integracija, (2) več podatkov in kakovostnejši podatki, (3) učinkovitost pristopa, (4) prilagodljivost specifičnim potrebam, (5) hibridizacija in (6) uporabniški doprinos. Tovrstni pogled vodi k sinonimnemu pogledu na leksikografijo in e-leksikografijo ter popolnoma logično in pričakovano k zapuščanju tiskanih verzij slovarjev. Tipičen primer za to je eden izmed najbolj znanih slovarjev na svetu, Oxfordski angleški slovar, ki se več ne objavlja v tiskani obliki (Granger 2012: 1–11; Dickson 2018). Razvoj leksikografskih virov v povezavi s tehnologijo je tudi pomemben del državne jezikovne politike, kar je razvidno iz nekdanje Resolucije o nacionalnem programu za jezikovno politiko Republike Slovenije (2014–2018: 37), 3 v kateri je bilo izpostavljeno močno pomanjkanje sodobnih večjezičnih virov nasploh. Podpora razvoju e-leksikografije je razvidna tudi v novi Resoluciji o nacionalnem programu za jezikovno politiko Republike Slovenije (2021–2025), 4 v kateri so izpostavljene prednostne naloge, ki so vezane predvsem na jezikovnotehnološko polje ter polje diseminacije jezikovnih virov in tehnologij. V Resoluciji poudarjajo, da razvoj informacijskih in komunikacijskih tehnologij v tem tisočletju ustvarja globalizirano okolje, v katerem bi lahko zaradi zaostanka pri tehnološkem razvoju posamezni jeziki postali manj privlačni in konkurenčni ter s tem dolgoročno ogroženi. Da se to ne bi zgodilo, potrebujejo posamezni jeziki čim večjo prisotnost na svetovnem spletu, čim bolj razvite sodobne digitalne vire in čim bolj razvita jezikovnotehnološka orodja ( Resolucija 2021–2025: 6). 2 Več o razvoju leksikografije in e-leksikografije pri Caruso (2013: 585–610). 3 Resolucija o nacionalnem programu za jezikovno politiko (2014–2018): http://pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=RESO91 4 Resolucija o nacionalnem programu za jezikovno politiko (2021–2025): http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=RESO123 G. Nikolovski: Slovenski in makedonski jezik v leksikografski perspektivi 195, V današnjem času globalne in tehnološke povezanosti je dostopnost do informacij v določenem jeziku in povezanost z drugimi jeziki ključnega pomena, zato je oblikovanje spletnih slovarskih priročnikov izjemno pomembno, kar je razvidno iz ogromnega števila spletnih slovarjev in obsežne bibliografije raziskovalnih prispevkov s področja e-leksikografije. 5 2 Slovenski in makedonski jezik v slovarjih Slovenščina in makedonščina sta se v preteklosti že pojavljali v dvojezičnih slovarjih manjšega obsega. Prvi Makedonsko-slovenski slovar (Novšak 1982) je z današnje perspektive plod zastarele leksikografske prakse in zajema veliko arhaičnega besedja ter ne ponuja reprezentativnega aktualnega novejšega besedišča makedonskega in slovenskega jezika. V primeru naslednjega slovaropisnega dela Mali makedonsko- slovenski slovar in Mali slovensko-makedonski slovar (Stefanija, Pretnar 1998) gre le za žepni slovarček, ki je namenjen popotnikom. Predzadnje slovaropisno delo je Slovensko-makedonski slovar (Skenderović 2012). V primeru vseh treh slovarjev gre za klasične slovarje, ki nimajo novejših izdaj in so dosegljivi le v knjižnicah. 2.1 Prvi spletni Makedonsko-slovenski slovar na Termanii V času od 1. 2. 2018 do 31. 10. 2019 je potekal projekt Digitalizacija in dostopnost slovarskih virov pod vodstvom Fakultete za matematiko, naravoslovje in informacijske tehnologije Univerze na Primorskem ter podjetja Amebis kot partnerja. Namen projekta je bil promovirati slovarske vire, spodbujati njihovo uporabo in pripravo novih slovarjev. V okviru projekta se je pristopilo k izdelavi Makedonsko-slovenskega slovarja, ki omogoča jezikovno-kulturno povezovanje povezovanje Makedoncev in Slovencev. Tako je leta 2019 izšel prvi spletni Makedonsko-slovenski slovar (Nikolovski, Marič, Vizjak 2019–), ki obsega 20.000 iztočnic. 6 Osnovno težavo pri pripravi tega slovarja je predstavljalo dejstvo, da za izhodiščni jezik (makedonščino) v času zasnove ni bilo relevantnega korpusa za korpusno izdelavo makedonskih iztočnic. 5 Obsežni seznami spletnih slovarjev in bibliografskih enot s področja e-leksikografije: OBELEX (http://www.owid.de); Hartmann (2007); prispevki s konferenc elektronske leksikografije v 21. stoletju ( eLex 2009, 2011, 2013, 2015, 2017, 2019, 2021), ki so namenjene raziskovanju inovativnega razvoja na področju leksikografije in prinašajo interdisciplinarne raziskave strokovnjakov za slovarsko založništvo, korpusno leksikografijo, razvoj programske opreme, jezikovno tehnologijo, učenje in poučevanje jezikov, prevajalske študije ter teoretično in uporabno jezikoslovje; prispevki v okviru konferenc Euralex (1983–2021), ki obravnavajo postopke izdelave slovarja, raziskave o uporabi slovarja leksikografijo in jezikovne tehnologije, leksikografijo in korpusno jezikoslovje, dvo- in večjezično leksikografijo, frazeologijo in kolokacije v slovarjih. 6 Več o projektu na spletni strani koordinatorja: https://www.famnit.upr.si/sl/raziskovanje/programi-in-projekti/Digitalizacija 196 SLAVISTIČNA PREPLETANJA 3. V nadaljevanju na kratko predstavljamo zgradbo slovarskega sestavka in prikaz posameznih besednih vrst v Makedonsko-slovenskem slovarju. 2.1.1 Zgradba slovarskega sestavka v Makedonsko-slovenskem slovarju Najprej je navedena slovarska iztočnica brez naglasnega znamenja, ker imajo v makedonščini dvo- in trizložne besede naglas na prvem zlogu; če je zlogov več, je naglas na tretjem zlogu od konca besede. Temu sledijo slovnični podatki in ustreznica v slovenščini, za njo pa neobvezni sestavini slovarskega sestavka, in sicer zgled rabe ter stalne besedne zveze. 2.1.2 Prikaz posameznih besednih vrst in seznam krajšav v Makedonsko- slovenskem slovarju Besedne vrste so predstavljene z mednarodnimi krajšavami, in sicer skladno z dvojezično slovaropisno tradicijo makedonskega jezika kot izhodiščnega jezika v tem slovarju: adj. – pridevnik, adv. – prislov, conj. – veznik, f. – samostalnik ženskega spola, interj. – medmet, ipf. – nedovršni glagol, m. – samostalnik moškega spola, n. – samostalnik srednjega spola, pf. – dovršni glagol, prep. – predlog. 2.1.3 Glagoli Makedonski glagoli so predstavljeni v 3. osebi ednine sedanjika. Ta oblika s svojim končnim samoglasnikom kaže tudi glasovno skupino a, e in i ( гледа, пее, носи). Dovršni glagoli so predstavljeni s krajšavo pf., nedovršni pa s krajšavo ipf. Dvovidski glagoli so označeni z obema krajšavama pf./ipf. V naslednji fazi dela je predvidena nadgradnja s 3. osebo množine sedanjika: вика викаат; мисли мислат; ткае ткаат. 2.1.4 Samostalniki Samostalniki so predstavljeni v osnovni obliki in odvisno od spola označeni s krajšavami: m. (moški spol), f. (ženski spol), n. (srednji spol). Osnovni obliki sledi podatek o množinski obliki, in sicer kadar odstopa od običajne množine z obrazilom -и, bodisi da gre za gibljivi samoglasnik, ki v množini odpade ( старец – старци), za glasovne spremembe ( весник -ци), za možnosti dvojnih oblik ( клуч -еви/-ови) ali za izpad glasu. Samostalniki, ki imajo samo množino, so predstavljeni s krajšavo pl., samostalniki, ki imajo samo ednino, pa s krajšavo sg. V naslednji fazi dela je G. Nikolovski: Slovenski in makedonski jezik v leksikografski perspektivi 197, predviden vnos množinske oblike, in sicer ne glede na prisotnost ali odsotnost glasovne spremembe. 2.1.5 Zaimki Zaimki so predstavljeni v osnovni obliki in označeni s krajšavo pron. K obliki moškega spola sta podani obliki ženskega in srednjega spola. 2.1.6 Pridevniki Pridevniki so predstavljeni z obliko moškega spola in s kratico adj. Oblika ženskega spola je podana v primeru glasovnih sprememb ( правилен -лна). V naslednji fazi slovarskega dela je načrtovana nadgradnja, in sicer bosta ne glede na prisotnost ali odsotnost glasovne spremembe k obliki moškega spola podani obliki ženskega in srednjega spola. 2.1.7 Seznam krajšav v Makedonsko-slovenskem slovarju V slovarju so bile uporabljene naslednje slovnične, terminološke, ekspresivne, časovne in zvrstne krajšave: acc. – tožilnik, adj. – pridevnik, adv. – prislov, anat. – anatomija, arch. – arhaično, archaeol. – arheologija, archit. – arhitektura, astrol. – astrologija, astron. – astronomija, augm. – avgmentativ, biol. – biologija, bot. – botanika, chem. – kemija, dat. – dajalnik, dim. – manjšalnica, dial. – narečno, ecol. – ekologija, econ. – ekonomija, f. – samostalnik ženskega spola, fam. – pogovorno, fig. – figurativno, geog. – geografija, hist. – zgodovina, imper. – velelnik, impers. – brezosebna raba, indecl. – nepregibna beseda, interj. – medmet, ipf. – nedovršni glagol, m. – samostalnik moškega spola, mod. – naklonski glagol, n. – samostalnik srednjega spola, part. – členek, pl. – množina, prep. – predlog, pron. – zaimek, relig. – religiozno, sg. – ednina, voc. – zvalnik, zool. – zoologija. 3 Potreba po slovensko-makedonskem spletnem slovarju Iz kratkega pregleda dvojezičnih leksikografskih del (prim. pogl. 2), ki povezujejo slovenščino in makedonščino, je razvidno, da je v sodobnem času, ko je tehnologija močno vpeta v naše vsakdanje življenje, odsotnost spletne verzije slovensko- makedonskega slovarja moteča. Potreba po tovrstnem slovarju v slovenskem prostoru med drugim temelji tudi na statističnih podatkih o številu makedonskih 198 SLAVISTIČNA PREPLETANJA 3. državljanov, ki se iz različnih razlogov (služba, študij, privatno življenje ipd.) selijo v Slovenijo in za uspešno integracijo v slovensko družbo potrebujejo jezikovni priročnik oz. slovar, ki bo pripomogel k uspešnejšemu usvajanju in razumevanju slovenskega jezika. Po podatkih Statističnega urada RS se število Makedoncev, ki živijo v Sloveniji, iz leta v leto povečuje, kar je razvidno iz grafa 1. Severna Makedonija 13.324 14.000 12.329 12.000 10.000 8.817 9.079 9.550 9.829 10.105 10.422 10.835 11.346 8.000 6.000 4.000 2.000 0 2011 2012 2013 2014 2015 2016 2017 2018 2019 2020 Graf 1: Prebivalstvo v Sloveniji glede na makedonsko državljanstvo (2011–2020) Vir: SURS, Podatkovna baza SiStat, tabela: https://pxweb.stat.si/SiStatData/pxweb/sl/Data/- /05E1008S.px/table/tableViewLayout2/?loadedQueryId=5164&timeType=from&timeValue=2011 Makedonski državljani so leta 2021 med tujimi državljani v Sloveniji zavzeli četrto mesto, kar je razvidno iz preglednice 1. Pred njimi so bili državljani Srbije, Kosova ter Bosne in Hercegovine. Preglednica 1: Število tujih državljanov v Sloveniji glede na državljanstvo (prvih 10 držav) v letu 2021 Država Število Bosna in Hercegovina 79.616 Kosovo 22.386 Srbija 17.257 Severna Makedonija 14.048 Hrvaška 10.234 Ruska federacija 3.519 Bolgarija 3.281 Italija 2.766 Ukrajina 2.397 Kitajska 1.382 Vir: SURS, Podatkovna baza SiStat (https://pxweb.stat.si:443/SiStatData/sq/5164 https://pxweb.stat.si/SiStatData/pxweb/sl/Data/-/05E1008S.px) G. Nikolovski: Slovenski in makedonski jezik v leksikografski perspektivi 199, Po podatkih Statističnega urada Republike Slovenije je bilo med vsemi študenti terciarnega izobraževanja v študijskem letu 2020/21 približno 7.600 ali nekoliko več kot 9 % mobilnih študentov, tj. študentov s stalnim prebivališčem v tujini. Podobno kot v prejšnjih študijskih letih jih je večina bila iz držav nekdanje Jugoslavije, in sicer 60 %, 28 % iz držav EU, 12 % pa iz drugih držav. Makedonski študenti so s 17,5 % zavzeli peto mesto (prim. graf 2). Graf 2: Mobilni študenti po državi stalnega bivališča, Slovenija, študijsko leto 2020/21 Vir: SURS: https://www.stat.si/StatWeb/News/Index/9537 Potreba po dvojezičnem slovensko-makedonskem spletnem slovarju, ki bo zapolnil vrzel na področju slovensko-makedonske leksikografije, je zelo očitna. Slovensko- makedonska leksikografija potrebuje spletni slovar, ki bo z opiranjem na zadnje izdaje normativnih priročnikov in virov izhodiščnega in ciljnega jezika beležil stanje sodobne slovenščine in makedonščine ter povezoval izhodiščno slovensko kulturo s ciljno makedonsko kulturo. 4 Perspektive slovensko-makedonskega spletnega slovarja Naslednji kratkoročni cilj je izdelava prvega Slovensko-makedonskega spletnega slovarja, s katerim bo končno zapolnjena dejanska potreba po tovrstnem slovarju na področju slovensko-makedonske leksikografije. 200 SLAVISTIČNA PREPLETANJA 3. Priprava tovrstnega slovarja bo morala slediti sodobnim smernicam eno- in dvojezične leksikografije, 7 ki zajemajo uporabo sodobnih leksikografskih korpusnih pristopov s težnjo po čim večji uporabnosti, razumljivosti in preglednosti slovarskih sestavkov. Podporo pri zasnovi spletne oblike dvojezičnih slovarjev najdemo v študijah Müller-Spitzer (2014) in Kosem, Kovács (2017: 179–214), ki kažejo prevlado spletne oblike kot preferenčnega medija za slovarje med uporabniki. Spletna oblika omogoča zanesljive in natančne ter hitre podatke, ki so podani na uporabniku prijazen način in so prosto dostopni (Mül er-Spitzer 2014; Arhar Holdt 2015: 136–149). Realizacija osrednjega cilja bo zajemala dva sklopa aktivnosti, in sicer jezikoslovni in jezikovnotehnološki sklop. Cilj prvega sklopa aktivnosti je oblikovanje leksikografskega koncepta, ki bo zajemal makro- in mikrostrukturo prvega Slovensko-makedonskega spletnega slovarja, in sicer skladno s slovaropisno tradicijo in prakso slovenskega jezika kot izhodiščnega jezika v slovarju ter sodobnimi pristopi v e-leksikografiji. Pri tem bomo izhajali iz najnovejših slovenskih eno- in dvojezičnih leksikografskih konceptov (npr. Šorli 2012; Gantar 2016; Ledinek 2016: 119–130; Kosem, Bálint Čeh, Gorjanc, Kolláth, Kovács, Krek, Novak Lukanovič, Rudaš 2018) ter primerov dobrih tujih praks v slovanskem in neslovanskem prostoru, zlasti britanskih založb Collins in Oxford, npr. Atkins, Rundell (2008), Béjoint (2010), Granger (2012), Tarp (2012), Kosem, Lew, Müller-Spitzer et al. (2018) idr. Makrostrukturna raven bo zajemala rešitve v zvezi z: vrsto vključenih iztočnic (enobesedne, večbesedne), vključevanjem črk, kratic in okrajšav kot samostojnih iztočnic, domačim in prevzetim zapisovanjem iztočnic, vključevanjem lastnih imen (osebna, zemljepisna in stvarna), obravnavo homonimije in homografije, razvrstitvijo iztočnic. Na mikrostrukturni ravni bodo zajeti elementi, v katerih so opisane izrazne, pomenske, pragmatične in druge lastnosti leksikalnih enot (prim. Ledinek 2016: 119–130; Kosem, Bálint Čeh, Gorjanc, Kolláth, Kovács, Krek, Novak Lukanovič, Rudaš 2018). 7 Na področju slovenske dvojezične leksikografije je na tem mestu treba omeniti Osnutek koncepta novega velikega slovensko-madžarskega slovarja (Kosem, Bálint Čeh, Gorjanc, Kolláth, Kovács, Krek, Novak Lukanovič, Rudaš 2018), ki opredeljuje vsebino in zgradbo omenjenega slovarja ter z njim povezane slovarske podatkovne baze. Poleg tega koncept okvirno opredeljuje namen in vlogo slovarja ter glavne organizacijske vidike njegove priprave. Veliki slovensko-madžarski slovar je prvi slovar kombinacije slovenščina-tuji jezik, ki vsebuje podatke o sodobnem slovenskem jeziku in je izdelan s pomočjo sodobnih jezikovnotehnoloških metod. G. Nikolovski: Slovenski in makedonski jezik v leksikografski perspektivi 201, Po Kreku (2003: 45) leksikografski proces zajema definiranje določenih podatkov o izhodiščnem jeziku, med katerimi so predvsem: − lista možnih slovenskih iztočnic (s podatki o pogostosti pojavljanja), − podatki o slovenski izgovarjavi, − osnovni slovnični (oblikoslovni) podatki o slovenski iztočnici, − pomenska struktura, − pogosti skladenjski vzorci z udeleženci, − najpogostejši kolokatorji, − frazeologija, − informacije o pragmatiki in − izbrani slovarski zgledi rabe iztočnice. Cilj jezikovnotehnološkega sklopa aktivnosti je pridobivanje navedenih podatkov o izhodiščnem jeziku, ki se lahko pridobijo iz: (1) obstoječih slovarjev in drugih jezikovnih priročnikov izhodiščnega jezika ali (2) večje zbirke sodobnih besedil, ki je zbrana po načelih korpusnega jezikoslovja za namene raziskovanja jezika, iz katere je potrebno podatke izluščiti z različnimi korpusnojezikoslovnimi metodami (Krek 2003: 46). Jezikoslovni in jezikovnotehnološki sklop bosta temelj kakovostnemu leksikografskemu delu pri slovarju, ki predvideva obdelavo prvih 20.000 slovenskih iztočnic in njihovih makedonskih ustreznic. Pri pripravi slovarja se bomo opirali na slovenske in makedonske normativne priročnike ter vire (npr. za slov. Slovar slovenskega knjižnega jezika, Slovenski pravopis, Gigafida 2.0., Kolokacijski slovar sodobne slovenščine ipd.; za mak. pa Официјален дигитален речник на македонскиот јазик, Правопис на македонскиот јазик, Македонски јазичен портал idr.). 4.1 Zasnova zgradbe slovarskega sestavka Najprej bo navedena slovarska iztočnica z naglasnim znamenjem. Temu sledijo slovnični podatki. Nato je makedonska ustreznica, za njo pa neobvezni sestavini slovarskega sestavka, in sicer zgled rabe ter stalne besedne zveze. Besedne vrste bodo predstavljene s slovenskimi krajšavami, in sicer skladno z slovaropisno tradicijo slovenskega jezika kot izhodiščnega jezika v tem slovarju. 202 SLAVISTIČNA PREPLETANJA 3. 4.2 Glagoli Slovenski glagoli bodo predstavljeni v nedoločniški obliki in s prvo osebo ednine sedanjika. Temu sledi podatek o vidu. Dovršni glagoli so predstavljeni s kratico dov., nedovršni pa s kratico nedov. Dvovidski glagoli so označeni s kratico dov./nedov. 4.3 Samostalniki Samostalniki bodo predstavljeni v osnovni obliki in z rodilniško obliko. Temu sledi kratica o spolu: m (moški spol), ž (ženski spol), s (srednji spol). Samostalnikom, ki imajo samo množino, je dodana krajšava mn. 4.4 Pridevniki Pridevniki bodo predstavljeni z obliko moškega, ženskega in srednjega spola ter s krajšavo prid. Vredno je premisliti o navedbi primerniške oblike pridevnika. 4.5 Zaimki Zaimki bodo predstavljeni v osnovni obliki z rodilniško obliko ( jàz mêne) ali z oblikama ženskega in srednjega spola ( kákšen -šna -o), temu pa sledi krajšava zaim. 4.6 Opis poteka dela na slovarju Delo bo potekalo v štirih fazah, ki zajemajo tako jezikoslovne kot jezikovnotehnološke aktivnosti. 4.6.1 Analiza stanja V okviru analize stanja jezikovnih virov slovenskega in makedonskega jezika je predvidena obravnava: a) slovarjev za jezikovni par slovenščina-makedonščina in makedonščina-slovenščina, b) enojezičnih slovarjev in virov za slovenski jezik, c) enojezičnih slovarjev in virov za makedonski jezik, d) korpusnih virov za slovenski in makedonski jezik, e) ostalih virov in jezikovnotehnoloških dosežkov za slovenski in makedonski jezik, f) študij relevantne leksikografske literature. Namen te faze je ustvariti kakovostno teoretično podlago, ki bo pomagala v naslednjih fazah. G. Nikolovski: Slovenski in makedonski jezik v leksikografski perspektivi 203, 4.6.2 Priprava leksikografskega koncepta in uporabniškega vmesnika V okviru te faze so predvidene tri aktivnosti, ki se medsebojno povezujejo: ‒ izdelava leksikografskega koncepta Slovensko-makedonskega spletnega slovarja, ki bo definiral makro- in mikrostrukturo Slovensko-makedonskega spletnega slovarja; ‒ vzporedno z izdelavo leksikografskega koncepta in s pripravo vzorčnih gesel se bodo pripravljala navodila za leksikografsko delo, ki se uporabljajo pri izdelavi slovarskih slovarskih sestavkov, podrobne predstavitve vseh korakov izdelave slovarskih sestavkov, ponazorjenih s konkretnimi primeri in izpostavljenimi potencialnimi problemi ter njihovimi rešitvami; ‒ izdelava uporabniškega vmesnika. Za programiranje vmesnika bo zadolženo podjetje Amebis, d. o. o., ki bo na podlagi pripravljenega leksikografskega koncepta pripravilo končno verzijo uporabniškega vmesnika za vnašanje gradiva in podatkov. Slika 1: Osnutek uporabniškega vmesnika za vnašanje gradiva in podatkov (Amebis, d. o. o.) Vir: zajem zaslona 4.6.3 Leksikografsko delo Leksikografsko delo je najobsežnejša faza in bo zajemala naslednje delovne sklope: (1) korpusna obdelava podatkov, (2) izgovarjava in slovnični podatki, (3) pomenska struktura in prevodni ekvivalenti, (4) skladenjski vzorci, kolokatorji, zgledi rabe, (5) ustaljene besedne zveze in frazeološke enote, (6) redakcija in testiranje slovarja. 204 SLAVISTIČNA PREPLETANJA 3. Pri slovarskem delu bodo uporabljeni pristopi, ki poudarjajo prednostno izdelavo slovarskih sestavkov (tj. najprej za izočnice, ki so za uporabnike bolj relevantne, v našem primeru najfrekventnejših 20.000) in vnaprejšnjo objavo delno izdelanih slovarskih sestavkov. Ta pristop dopolnjuje plastna izdelava slovarskih sestavkov, kar pomeni, da se za vsako iztočnico najprej izdela osnovni del, torej prevodi pomenov, stalnih besednih zvez, frazemov ter kontrastivno zanimivih kolokacij in zgledov, potem pa se postopoma dodajajo dodatni prevedeni zgledi ali samo slovenski oz. makedonski zgledi (Krek idr. 2013; Gorjanc idr. 2015; Kosem, Bálint Čeh, Gorjanc, Kolláth, Kovács, Krek, Novak Lukanovič, Rudaš 2018). Končni cilj tretje faze je obdelava prvih 20.000 iztočnic, ki bodo kakovostna baza za uporabo ter nadaljnjo nadgradnjo tega spletnega slovarja. 4.6.4 Objava slovarja Zadnja faza zajema naslednje aktivnosti: – zaključna recenzija, testiranje slovarja, morebitni popravki, ‒ objava slovarja, ‒ redno vzdrževanje slovarja. 5 Sklep Slovenska in makedonska leksikografija potrebujeta temeljna dvojezična spletna slovarja, ki bosta povezala oba jezika in s tem olajšala delo ter usvajanje obeh jezikov vsem. Oba slovarja bosta z opiranjem na zadnje izdaje normativnih priročnikov izhodiščnega in ciljnega jezika beležila stanje sodobne slovenščine in makedonščine ter povezovala slovensko in makedonsko kulturo. Priprava tovrstnih slovarjev mora slediti sodobnim smernicam eno- in dvojezične leksikografije, ki zajemajo uporabo sodobnih leksikografskih korpusnih pristopov s težnjo po čim večji uporabnosti, razumljivosti in preglednosti slovarskih slovarskih sestavkov. Literatura Špela ARHAR HOLDT, 2015: Uporabniške raziskave za potrebe slovenskega slovaropisja: prvi koraki. Slovar sodobne slovenščine: problemi in rešitve. Ur. Vojko Gorjanc, Gantar Polona, Iztok Kosem, Simon Krek. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete UL. 136–149. Beryl T. S. ATKINS, 2002: Bilingual dictionaries: past, present and future. Lexicography and Natural Language Processing. A Festschrift in Honour of B. T. S. Atkins. Grenoble: EURALEX. G. Nikolovski: Slovenski in makedonski jezik v leksikografski perspektivi 205, Beryl T. S. ATKINS, Michael RUNDELL, 2008: The Oxford Guide to Practical Lexicography. Oxford: Oxford University Press. Henry BÉJOINT, 2010. The Lexicography of English: from Origins to Present. Oxford: Oxford University Press. Valeria CARUSO, 2013: From e-Lexicography to Electronic Lexicography. A Joint Review. Lexikos 23, 585–610. Kristina DESPOT, Ana OSTROŠKI ANIĆ, 2020: Pregled razvoja hrvatske e-leksikografije. Svijet od riječi. Terminološki i leksikografski ogledi. Zagreb: Institut za hrvatski jezik i jezikoslovlje. 5–24. Andrew DICKSON, 2018: Inside the OED: can the world’s biggest dictionary survive the internet? The Guardian, 23 February 2018. Dostop 6. 12. 2021 na: https://www.theguardian.com/news/2018/feb/23/oxford-english-dictionary-canworlds-biggest-dictionary-survive-internet Mojca ŠORLI, 2012: Dvojezična korpusna leksikografija: slovenščina v kontrastu: novi izzivi, novi obeti. Ljubljana: Trojina, zavod za uporabno slovenistiko. Electronic lexicography in the 21st century (Elex) conferences. Dostop 6. 12. 2021 na: https://elex.link/ European Association for Lexicography (Euralex). Dostop 6. 12. 2021 na: https://euralex.org/publications/ Polona GANTAR, 2016: Leksikografski opis slovenščine v digitalnem okolju. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Sylviane GRANGER, 2012: Electronic lexicography: From chal enge to opportunity . Electronic Lexicography. Ur. Sylviane Granger, Magali Paquot. Oxford: Oxford University Press. 1–11. Vojko GORJANC, Polona GANTAR, Iztok KOSEM, Simon KREK (ur.), 2015: Slovar sodobne slovenščine: problemi in rešitve. (Zbirka Prevodoslovje in uporabno jezikoslovje). Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete. Reinhard K. HARTMANN, 2007: Bibliography of Lexicography. Dostop 4. 12. 2021 na: http:// euralex.pbworks.com Iztok KOSEM, Attila KOVÁCS, 2017: Raba jezikovnih virov med učitelji na dvojezičnih šolah v Prekmurju. Slovenščina 2.0: empirične, aplikativne in interdisciplinarne raziskave 5/2, 179–214. Dostop 6. 12. 2021 na: http://slovenscina2.0.trojina.si/arhiv/2017/2/Slo2.0_2017_2_08.pdf Iztok KOSEM, Robert LEW, Caroline MÜLLER-SPITZER idr., 2018: The image of the monolingual dictionary across Europe. Results of the European survey of dictionary use and culture. International Journal of Lexicography, 1–23. Iztok KOSEM, Júlia BÁLINT ČEH, Vojko GORJANC, Anna KOLLÁTH, Attila KOVÁCS, Simon KREK, Sonja Novak LUKANOVIČ, Jutka RUDAŠ, 2018: Osnutek koncepta Velikega slovensko-madžarskega slovarja. Dostop 6. 12. 2021 na: https://www.cjvt.si/komass/wp- content/uploads/sites/17/2020/08/Osnutek-koncepta-VSMS-v1-1.pdf Simon KREK, 2003. Sodobna dvojezična leksikografija. Jezik in slovstvo 48/1, 45–60. Simon KREK, Iztok KOSEM, Polona GANTAR, 2013: Predlog za izdelavo Slovarja sodobnega slovenskega jezika. Verzija 1.1. Dostop 6. 12. 2021 na: http://sssj.si/datoteke/Predlog_SSSJ_v1.1.pdf Barbara KUNZMANN-MULLER, 2001: Dvojezična leksikografija i manji jezici. Rasprave Instituta za hrvatski jezik i jezikoslovlje 27, 161–175. Sidney I. LANDAU, 2001: Dictionaries: the art and craft of lexicography. Cambridge: Cambridge University Press. Nina LEDINEK, 2016: Novi Slovar slovenskega knjižnega jezika: temeljna konceptualna izhodišča. Leksikologija i leksikografija u svetlu savremenih pristupa: zbornik naučnih radova. Ur. Stana Ristić, Ivana Lazić Konjik, Nenad Ivanović. Beograd: Institut za srpski jezik SANU. 119–130. Mobilni študenti po državi stalnega bivališča, Slovenija, študijsko leto 2020/21. Dostop 6. 12. 2021 na: https://www.stat.si/StatWeb/News/Index/9537 Carolin MÜLLER-SPITZER (ur.), 2014: Using Online Dictionaries. Berlin, Boston: de Gruyter. Gjoko NIKOLOVSKI, Mojca MARIČ, Katja VIZJAK, 2019: Makedonsko-slovenski slovar. Kamnik: Amebis. France NOVŠAK, 1982: Makedonsko-slovenski slovar. Ljubljana: Državna založba Slovenije. OBELEX. Dostop 6. 12. 2021 na: http://www.owid.de 206 SLAVISTIČNA PREPLETANJA 3. Prebivalstvo po makedonskem državljanstvu v Sloveniji od 2011 do 2020. Dostop 6. 12. 2021 na: https://pxweb.stat.si/SiStatData/pxweb/sl/Data/- /05E1008S.px/table/tableViewLayout2/?loadedQueryId=5164&timeType=from&timeValue=2011 Resolucija o nacionalnem programu za jezikovno politiko (2014–2018). Dostop 6. 12. 2021 na: http://pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=RESO91 Resolucija o nacionalnem programu za jezikovno politiko (2021–2025). Dostop 6. 12. 2021 na: http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=RESO123 Remzo SKENDEROVIĆ, 2012: Slovensko-makedonski slovar. Ljubljana: samozal. Dragi STEFANIJA, Tone PRETNAR, 1998: Mal makedonsko-slovenečki rečnik. Ljubljana: Filozofska fakulteta, Oddelek za slovanske jezike in književnosti. Število tujih državljanov v Sloveniji glede na državljanstvo (prvih 10 držav) v letu 2021. Dostop 6. 12. 2021 na: https://pxweb.stat.si:443/SiStatData/sq/5164, https://pxweb.stat.si/SiStatData/pxweb/sl/Data/- /05E1008S.px Kristina ŠTRKALJ DESPOT, Christine MOEHRS, 2015: Pogled u e-leksikografiju. Rasprave Instituta za hrvatski jezik i jezikoslovlje 41/2, 329–353. Kristina ŠTRKALJ DESPOT, Ana OSTROŠKI ANIĆ, 2020: Pregled razvoja hrvatske e-leksikografije. Svijet od riječi: terminološki i leksikografski ogledi. Zbornik u čast Maji Bratanić. Ur. Ivana Brač, Ana Ostroški Anić. Zagreb: Institut za hrvatski jezik i jezikoslovlje. 5–24. Ada VIDOVIČ MUHA, 2000: Slovensko leksikalno pomenoslovje. Govorica slovarja. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.. Ada VIDOVIČ MUHA, 2009: Poskus določitve meril slovarskega pomena. Strokovni posvet o novem slovarju slovenskega jezika. Ur. Andrej Perdih. Ljubljana: Založba ZRC SAZU. 27–36. Ladislav ZGUSTA, 1971: Manual of Lexicography. Prague: Academia, The Hague: Mouton. Ladislav ZGUSTA, 1992: The Czech–Chinese Dictionary and the Theory of Lexicography. International Journal of Lexicography 5/2, 85–128. Viri Referenčni korpus slovenskega jezika Gigafida 2.0. Dostop 6. 12. 2021 na: https://viri.cjvt.si/gigafida/ Leksikalna baza za slovenščino. Dostop 6. 12. 2021 na: http://ssj.slovenscina.eu/spletni- slovar/leksikalna-baza Slovar sopomenk sodobne slovenščine. Dostop 6. 12. 2021 na: https://viri.cjvt.si/sopomenke/slv/ Kolokacijski slovar sodobne slovenščine. Dostop 6. 12. 2021 na: https://viri.cjvt.si/kolokacije/slv/ Portal Termania. Dostop 6. 12. 2021 na: www.termania.si Portal Slovarji.si. Dostop 6. 12. 2021 na: www.slovarji.si Uradni digitalni slovar makedonskega jezika. Dostop 6. 12. 2021 na: https://makedonski.gov.mk/ Digitalni slovar makedonskega jezika. Dostop 6. 12. 2021 na: http://www.makedonski.info/ Korpus najfrekventnejših besed makedonskega jezika. Dostop 6. 12. 2021 na: https://makedonski.gov.mk/corpus Pravopis makedonskega jezika. Dostop 6. 12. 2021 na: https://pravopis.mk/sites/default/files/Pravopis-2017.PDF Slovenian and Macedonian Languages in A Lexicographic Perspective In today's age of global and technological connectivity, access to information in a particular language and connectivity with other languages is crucial; so, the design of online dictionary manuals is extremely important. In the past, Slovene and Macedonian have appeared in smal -scale bilingual dictionaries, which are classic dictionaries that do not have newer editions and are only available in libraries. The article presents the work on the first Macedonian-Slovene online dictionary (Nikolovski, Marič, Vizjak 2019), created within the project Digitization and Accessibility of Vocabulary Resources, identifying the actual need for a Slovene-Macedonian online dictionary, which wil fil the gap in the field of Slovene-Macedonian lexicography. The need for such a dictionary in Slovenia is based, among other things, on statistical data on the number of Macedonian citizens who move to Slovenia for various G. Nikolovski: Slovenski in makedonski jezik v leksikografski perspektivi 207, reasons (work, study, private life, etc.) and need a language manual for successful integration into Slovenian society; it is a dictionary that wil help in the successful acquisition and understanding of the Slovenian language. The paper describes the work on the dictionary on macrostructural and microstructural level. The macro-structural level will cover solutions related to: the type of entries included (single-word, multi-word), inclusion of letters, abbreviations and acronyms as stand-alone entries, domestic and borrowed words, inclusion of proper names (personal, geographical, etc.), treatment of homonymy and homography, and the classification of entries. At the microstructural level, elements describing expressive, semantic, pragmatic and other characteristics of lexical units wil be covered. The paper emphasizes that the production of such a dictionary wil have to fol ow modern guidelines of monolingual and bilingual lexicography, which include the use of modern lexicographic corpus approaches with a tendency to maximize the usability, comprehensibility and transparency of dictionary entries. 208 SLAVISTIČNA PREPLETANJA 3. KOLOKACIJSKA ANALIZA IZBRANEGA MOŠKO- IN ŽENSKOSPOLSKEGA PARA IRENA STRAMLJIČ BREZNIK Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta, Maribor, Slovenija, irena.stramljič@um.si Sinopsis V prispevku predstavljamo kolokacijsko analizo za izbrani prevzeti par poimenovanj ekspert – ekspertka in ekspertinja Ključne besede: slovenščina, v odnosu do domačih parnih vzporednic izvedenec – izvedenka ter besedotvorje, strokovnjak – strokovnjakinja. Z uporabo različnih e-jezikovnih moško- in virov za slovenščino skušamo na podlagi besednih in ženskospolsko poimenovanje besednorazlikovalnih skic ugotoviti, ali se v rabi kaže tudi oseb, potencialna družbena zaznamovanost žensk kot nosilk sopojavnice, značilnosti v odnosu do moškospolskega parnega poimenovanja. Fran.si, Sketch Engine, Hkrati pa posredno preizkušamo uporabnost, primernost in Kolokacije 1.0, zanesljivost razpoložljivih e-virov za tovrstno interpretacijo. Sopomenke 1.0 DOI https://doi.org/10.18690/um.ff.6.2022.12 ISBN 978-961-286-610-5 COLLOCATIONAL ANALYSIS OF A SELECTED MASCULINE-FEMININE PAIR OF PERSONAL NOUNS IRENA STRAMLJIČ BREZNIK University of Maribor, Faculty of Arts, Maribor, Slovenia, irena.stramljic@um.si Abstract The paper presents a col ocational analysis of a selected masculine-feminine pair of borrowed personal nouns ekspert – ekspertka in ekspertinja in comparison to the domestic pairs with Keywords: the same meaning izvedenec – izvedenka ter strokovnjak – Slovene, word-formation, strokovnjakinja. Using various e-sources of the Slovene language masculine-and word and word-distinguishing schemes we try to determine feminine pair of if language usage potential y shows a social markedness of personal nouns, collocates, women as carriers of properties in relation to the masculine word Fran.si, of the pair. At the same time we indirectly examine the Sketch Engine, usefulness, suitability and reliability of the existing e-sources for Collocation 1.0, Synonyms 1.0 this kind of interpretation. https://doi.org/10.18690/um.ff.6.2022.12 DOI 978-961-286-610-5 ISBN I. Stramljič Breznik: Kolokacijska analiza izbranega moško- in ženskospolskega para 213, 1 Uvod Presojanje družbenega položaja žensk že od 18. stoletja poteka v določenih časovnih intervalih z različnimi poudarki na socialnem, političnem, ekonomskem kontekstu ali kontekstu spolnih identitet. Ustaljene družbene hierarhije v političnem in poslovnem svetu se pogosto kažejo tudi v jeziku, zato v zadnjih desetletjih ne preseneča povečano zanimanje jezikoslovja za preučevanje položaja žensk s perspektive jezika kot odseva družbene (ne)diskriminacije žensk oz. učinkovitosti jezikovnih struktur, da to preprečujejo. Tako je v letu 2018 sprejet sklep o začasni novi spolni dikciji v pravilnikih Filozofske fakultete v Ljubljani, po kateri je generična moškospolska oblika zamenjana z ženskospolsko, široko odmeval. Odziv na to so prinašale različne spletne razprave, javne debate, posveti in več tematskih številk različnih revij, 1 ki so bile posvečene tako konkretnim posledicam fakultetne odločitve kot razpravi o spolu z vidika slovnice in slovarja na eni in vprašanja spola v družbeni pojavnosti na drugi strani (Mikić 2021). Posebna jezikovna kategorija, ki lahko zelo neposredno odraža spolno občutljivo rabo jezika, so tako lastno- kot občnoimenska ženskospolska poimenovanja, parna moškim. Govorimo o t. i. besedotvorni kategoriji feminativov. V nadaljevanju prispevka nas bo ta kategorija tvorjenk zanimala z zgolj jezikoslovne (tj. slovnične in slovarske) perspektive za skupino občnoimenskih tvorjenk. Slovnični vidik se osredinja na besedotvorno zmožnost slovenskega kot tudi drugih slovanskih jezikov, ki tovrstne tvorjenke večinsko prepoznavajo kot rezultat modifikacijske izpeljave (Toporišič 2000: 183), ko ženska oblika nastane z modifikacijo moškega poimenovanja ( kmet – kmet-ica). Z uporabo različnih jezikovnih orodij in virov bo predstavljena študija primera, ki opazuje, katere sopojavnice iz korpusa Gigafida 2.0 so tipične za variantnoobrazilna feminativa ( ekspertka in ekspertinja) ob ustrezni moški obliki ( ekspert) in katere ob domači sopomenki ( izvedenka) za moškospolsko obliko ( izvedenec). Slovenski pravopis 2001 (SP 2001) kot sopomenski par predlaga tudi strokovnjakinja – strokovnjak. Zanj 1 Slavistična revija (2019). Dostop 26. 11. 2021 na: https://srl.si/ojs/srl/issue/view/2019-2 Slovenščina 2.0 (2019). Dostop 26. 11. 2021 na: https://revije.ff.uni-lj.si/slovenscina2/issue/view/679 Dialogi (2020). Dostop 26. 11. 2021 na: http://www.aristej.si/slo/dialogi/dialogi-9-20.html 214 SLAVISTIČNA PREPLETANJA 3. bomo opravili le primerjalno sliko sopojavnic, sicer pa nato izbrani tip sopojavnic za vsa moška in ženska poimenovanja navzkrižno medsebojno primerjali. Kolokacije namreč kažejo pogosto družljivost besed, nastopajočih v določenih slovničnih vzorcih ali koligacijah. Primerjanje leksemov na podlagi njihovih kolokatorjev pa omogoča uvid v razlike in podobnosti med njihovo sobesedno povezovalnostjo. Prav slednje pa prek jezika omogoča vsaj posredno sklepanje o pomembnosti, ki je pripisana poimenovanju moškega oz. ženske kot različnospolskih nosilcev iste družbene vloge. Predstavljena študija primera je lahko izhodišče za zasnovo slovarskega prikaza slovenskih feminativov, ki že ima tradicijo v nekaterih slovanskih jezikih. Treba je upoštevati, da uporaba kolokacijske metode že uslovarjenim oblikam prinaša le dodatne informacije o v korpusu zajeti trenutni rabi, na podlagi katere bi bilo mogoče sklepati o pripisani družbeno bolj ali manj pomembni vlogi zlasti ženskega poimenovanja. Pri tem se je treba zavedati, da kateri koli korpus predstavlja le zelo omejen izsek jezikovnega univerzuma. 2 Slovnični, tj. tvorbeni pogled na feminative Tvorbeno tipologijo feminativov, nastalih z: (a) dodajanjem ženskospolskega obrazila tvorjenkam moškega spola in (b) z zamenjavo celotnega ali le izglasnega dela moškospolskega obrazila z ženskospolskim ob isti podstavi, je vpeljal Toporišič (1966: 98) in ga v nadaljnjih raziskavah upoštevajo tudi drugi avtorji (Stramljič Breznik 1994/95, Korošec 1998, Jež 1998: 225–226). Toporišič (1992: 382) za zamenjevalno tvorbo uporabi še termin izmenična izpeljava ( Slovenec – Slovenka) in ostaja pri navajanju obeh tvorbenih načinov dosleden v vseh svojih delih. Če vsaj pri ženskospolskih oblikah, nastalih po t. i. dodajalnem tipu ( profesor- + -ica), kjer je tudi morfemsko evidenten nastanek feminativa iz moškospolske oblike, znotraj slovenistike ni večjih razhajanj, je tip t. i. zamenjevalne tvorbe feminativa ( tekm-ec – tekm-ica, sam-ec – sam-ica) večkrat preizpraševan. Utemeljenost takega tvorbenega vzorca ženskospolske vzporednice, nastale z zamenjavo moškospolskega obrazila z ženskim, je potrjena tudi v etimološki raziskavi (Furlan 2018: 107–127), v kateri je poudarjeno, da je v različnih slovanskih besednih družinah pri samostalniških parih na *-ьcь in *-ica mogoče ugotoviti, da je člen na *-ica v odnosu do tistega na *-ьcь v tesnejši funkcijski in posledično tudi semantični povezanosti. Zato bi bilo v njih treba prepoznati slovanski besedotvorni vzorec I. Stramljič Breznik: Kolokacijska analiza izbranega moško- in ženskospolskega para 215, morfemske zamenjave *-ьcь → *-ica, ki je že praslovanski. Po mnenju avtorice tudi slovensko narečno gradivo kaže, da je bil tak besedotvorni vzorec aktiven tudi še v mlajših narečnih razvojnih stopnjah slovenščine in je vplival na nastanek narečnega tipa gud-ek ‘prašič’ : gud-ika ‘svinja’. Na podlagi analize nekaterih razmerij tipa *samьcь : *samica avtorica ugotavlja, da bi bilo v slovanski apelativni in deloma tudi onomastični leksiki zaradi pripadnostne in najverjetneje sekundarne feminativne funkcije drugega člena v odnosu do prvega v njih prepoznati besedotvorno razmerje. Zato iz arealno dokaj široko potrjenih še drugih podobnih parov sklepa, da je tvorjenka na *-ica v odnosu do podstavnega samostalnika na *-ьcь njegova feminativna tvorjenka. Tudi monografija (Markeržič, Stramljič Breznik 2021), ki upošteva večinsko besedotvorno interpretacijsko tradicijo feminativov, zlasti južnoslovanskih, in tudi drugih slovanskih jezikov (Derganc 2017: 125–130)2 ter Toporišičevo razumevanje obeh tipov feminativov kot enotne pomenske in tvorbene kategorije modifikacijskih izpeljank, metodološko dosledno izhaja iz besedotvorne delitve feminativov na t. i. dodajalne oz. zamenjevalne. Drugačen metodološki pristop zagovarja Vidovič Muha, ki se ne strinja z v Toporišičevi Slovenski slovnici tvorbenemu podrejanju poimenovanj za ženske poimenovanjem za moške osebe v primerih, ko gre za vzporedno tvorbo (oz. tvorbo z zamenjevanjem moškospolskega priponskega obrazila z ženskospolskim), na primer pravnica, zdravnica, delavka (Vidovič Muha 2003: 180). V članku Prvine družbene prepoznavnosti ženske prek poimenovalne tipologije njenih dejavnosti, lastnosti Vidovič Muha (1997: 71) sicer navaja, da tradicionalno besedotvorje feminative uvršča med modifikacijske tvorjenke (v večini drugih slovanskih jezikov), ugotavlja pa, da jih »verjetno lahko obravnavamo kot navadne izpeljanke iz samostalnika z besedotvornim pomenom 'nosilka povezave'« (Vidovič Muha 1997: 71). V monografiji Slovensko skladenjsko besedotvorje iz leta 2011 se isti avtorici prištevanje feminativov med modifikacijske izpeljanke sploh ne zdi dopustno. Pojasnjuje 2 V ruščini raba feminativov velja za stilno zaznamovano. Nekatera slovenska poimenovanja za ženske osebe so vzporedna tudi v ruščini ( državljanka – гражданка, novinarka – журналистка, bralka – читательница, jezikoslovka – лингвистка). Vrsto slovenskih poimenovanj za ženske osebe pa se prevaja po vzorcu z zloženkami ( ministrica – женщина-министр, ravnateljica – женщина-директор, borka – женщина-борец, docentka – женщина-доцент, zgodovinarka – женщина-историк, napovedovalka – женщина-диктор, književnica – женщина-литератор, predsednica – женщина- председатель, президент, zdravnica – женщина-врач, kemičarka – женщина-химик). To ima posledice tudi v skladnji, tj. v pogovornem jeziku čedalje pogosteje uporabljeno semantično ujemanje ( врач пришла, бригадир уехала в поле), ki ga omenja tudi ruska akademijska slovnica. 216 SLAVISTIČNA PREPLETANJA 3. namreč, da gre pri tvorbi feminativov za obraziljenje jedra skladenjske podstave in ne določujoče sestavine (Vidovič Muha 2011: 30). Vidovič Muha (1997: 71–74, 2011: 409–412) tvorjenke kot poimenovanja žensk na podlagi motivirajoče besede loči v štiri skupine: V prvo uvršča samostalnike ženskega spola, tvorjene iz samostalnikov moškega spola; obravnava jih, za razliko od Toporišiča, kot navadne izpeljanke iz samostalnika z besedotvornim pomenom nosilka povezave. Kot priponska obrazila, s katerimi tovrstni izrazi nastanejo, navaja -a ( glavana), -(ar)ka3 ( fizičarka), -esa ( klovnesa), -ica ( apotekarica), -ina (* heroina), -inja ( rojakinja), -isa ( diakonisa), -ja ( gostja), -ka ( alpinistka), -(ov)ka ( pekovka), -na ( gospodična), -ulja ( vragulja). V drugo skupino sodijo redki primeri tvorbe samostalnika moškega spola s podkategorijo spola človeško+ iz samostalnikov ženskega spola – gre za maskulinative, pri čemer se je kot tvorno za zdaj izkazalo le obrazilo -ec ( šiviljec). 4 Tretja skupina obsega tvorjenke z besedotvornim pomenom vršilka dejanja, nosilka lastnosti, povezave, pri čemer je podstava za tvorbo poimenovanj moškega in ženskega spola enaka (t. i. vzporedna podstava); obrazila za tvorbo iz glagola so -ica ( žanjica), -ka ( igralka), -nica ( odvetnica), iz pridevnika -ica ( dolžnica), -ka ( gojenka), -nica ( svetnica), iz samostalnika pa -ejka ( Evropejka), -ka ( Azijka), -nica ( tapetnica). V zadnjo skupino sodijo tvorjenke kot poimenovanja žensk ali moških, ki so nastale iz različnih podstav, v nobenem primeru pa ne moremo poiskati skupne motivirajoče besede – gre za tvorjenke, katerih podstava lahko motivira samo poimenovanje žensk oz. samo poimenovanja moških. Poimenovanja žensk so lahko dveh tipov: (a) predmetnostna referenca je vezana na ženske glede na biološko funkcijo ( nosečnica) ali na vedenjske (družbene) vzorce: tvorjenke iz glagola z obrazili -ica ( grabljica), -ilja ( pletilja), iz samostalnika z -inja ( klarisinja), -inka ( uršulinka); pri slednjih je teoretično mogoče tvoriti poimenovanja za moške, a jih realnost in iz nje izhajajoča jezikovna raba ne izpričujeta; (b) tvorjena poimenovanja so sicer ženskega spola, vendar se 3 Vidovič Muha (2011: 409) šteje spono kot del obrazila in pojasnjuje, da slovenščina nima oblik kot * fizičar, * matematičar, * kemičar itd., zato moramo za pomensko vzporedno poimenovanje žensk uvesti obrazilo -(ar)ka, čeprav je obrazilo -ar, razvrščeno na glagolsko ali samostalniško podstavo, za tvorbo poimenovanj s pomenom vršilca dejanja ali nosilca povezave razmeroma pogosto (npr. mesar, kuhar …). 4 Med novejše maskulinative sodijo prostitut-0, striptiz-er, babič-ar. I. Stramljič Breznik: Kolokacijska analiza izbranega moško- in ženskospolskega para 217, načeloma kot lastnostne oznake zlasti v vlogi povedkovnika lahko uporabljajo za oba spola; obrazila so pri tem čustveno zaznamovana: -a ( čveka), -ulja ( klepetulja). V nadaljevanju (Vidovič Muha 2011: 412–414) predstavi pomensko tipologijo štirih skupin poimenovanj za ženske po ključnih besedah, kot so intelektualni poklic, položaj, dejavnost, poklicna ali fizična dejavnost, lastnost, stanje. Znotraj vsake od njih pa (a) poimenovanja, motivirana s poimenovanji moških (feminativi, npr. inštruktor-ica), in (b) vzporedne podstave za poimenovanje žensk in moških ( izdeloval-ka/ -ec). S stališča teorije, da se pri navadnih izpeljankah obrazili jedrni del ( star moški = tisti, ki je star → star- ec), pri modifikacijskih pa odvisni del iz skladenjske podstave (ljub starec → starč- ek), skladenjskopodstavna interpretacija feminativov kot učitelj ženska/ženski učitelj → učitelj- ica kaže, da se tudi pri teh primerih poobrazili odvisna sestavina, kar je tipično za modifikacijske izpeljanke. Nedvoumno tvorbo iz moške oblike pa kaže tudi morfemska struktura nastale tvorjenke, ker se ženskospolsko obrazilo dodaja na moškospolsko obliko tvorjenke ( uči-telj-ica) . Zato je po svoje presenetljiva avtoričina interpretacija, da gre tudi v primeru morfemsko podprtega t. i. dodajalnega tipa tvorbe ženskih oblik, ki kaže neposredno tvorbo iz moške oblike (tam navedeni primeri kot npr. glavan-a, apotekar-ica, predavatelj-ica, advokat-inja, diakon-isa, gost-ja, alpinist-ka, gospodič-na, vrag-ulja), za navadne izpeljanke iz samostalnika z besedotvornim pomenom 'nosilka povezave' (Vidovič Muha 2011: 409). 5 Avtorica besedotvorni pogled na feminative interpretira še z vidika družbenostnega. Brez družbene hierarhizacije so tako poimenovanja, ki določajo žensko kot biološko bitje ( dojilja, nosečnica, roditeljica), medtem ko so poimenovanja, ki določajo žensko kot družbeno bitje, hierarhizirana bodisi zakrito, tj. s tvorbeno dodajalnim tipom ( filozof-inja, arhitekt-ka), bodisi izraženo, tj. z danes starinsko okvalificirano rabo poimenovanja ženske po položaju moškega župan-ja 'županova žena', kovač-ica 'kovačeva žena'). 5 Avtoričin termin nosilka povezave je mogoče interpretirani z dvema skladenjskima podstavama. Pri prvi možnosti je, vzemimo primer predavatelj-ica ← tista, ki je povezana s predavateljem, kar nedvomno morfemsko in skladenjskopodstavno kaže na višjestopenjsko tvorjenko iz moške oblike. Druga, manj verjetna možnost pa je izhajati neposredno iz glagolske podstave, kar je proti tvorbeni in morfemski logiki, npr. *predava-teljica ← tista, ki predava, in taki tvorjenki pripisati pomen vršilka dejanja. Tudi znotraj npr. kategorije poimenovanj po narodnosti prihaja do t. i. dodajalne ( Maročan → Maročanka) ali zamenjevalne tvorbe ( Pakistanec → Pakistanka), kjer ne moremo govoriti o argumentu večje ali manjše družbene pomembnosti, marveč gre preprosto za izbiro ustreznega jezikovnega vzorca. 218 SLAVISTIČNA PREPLETANJA 3. Preusmeritev pogleda na feminative z jezikovnosistemskega težišča na družbenostni ima za posledico, da se feminativne tvorjenke preureja iz skupine modifikacijskih med nemodifikacijske, s tem pa vnaša zmedo v jezikovni opis, ki pa sam po sebi ne prispevka k izboljšanju položaja žensk v družbi. Oblika feminativov skozi jezik lahko zrcali njihov družbeni status, a ga z jezikoslovno reinterpretacijo ne more reševati. Zato tako preurejanje jezikovno-sistemskega pod vplivom družbenostnega ni v korist ne jeziku ne družbeni skupini, ki jo poimenovanja prizadevajo. Z jezikoslovnega vidika je treba izhajati iz (ne)zaznamovanosti kategorije spola (Lenček 1972: 55–63). Slovnični spoli slovenskega knjižnega jezika so namreč glede na zaznamovanost v naslednjem razmerju: srednji je zaznamovan v odnosu do moškega in ženskega, ženski pa v odnosu do moškega (Toporišič 2000: 266). Vloga moškega spola kot nezaznamovanega ob različnospolskih oblikah v osebku se kaže tudi v povedku, ki je v tem primeru v moški oz. t. i. nevtralizacijski vlogi, če ni izkoriščena možnost atrakcije po spolu zadnjega člena. Strinjati se je mogoče (Stramljič Breznik 2004: 18), da poimenovanja ženskih oseb sodijo med nemodifikacijske izpeljanke, kadar gre za biološko ( dojilja) ali sociološko zaznamovanost ( perica), ko moškega poimenovanja jezikovna raba ne izpričuje, kot navaja že Vidovič Muha (2011: 411), in pri tvorjenkah ženskega spola za živali, če ni ustreznega moškospolskega poimenovanja ( brenčalka 'muha'; brenčalec 'kolibrij; glasbilo'). Sicer je smiselno izhajati iz dodajalnega oz. zamenjevalnega tipa tvorbe (Stramljič Breznik 1994/95: 289). 3 Feminativi v jezikovni rabi Feminativi so danes jezikovna realnost. Na jezikovno ozaveščenost jezikovnih uporabnikov vpliva več dejavnikov, med katerimi so bistveni: zakonodajne možnosti, uveljavljene s Standardno klasifikacijo poklicev (2008), ki dosledno predpisujejo obojespolno poklicno poimenovanje, bogata tradicija vseh leksikoloških priročnikov, ki vključujejo ob moški tudi žensko obliko, ne nazadnje tudi skrb za spolno občutljivo rabo jezika, kot jo določajo istoimenske Smernice (2008) . I. Stramljič Breznik: Kolokacijska analiza izbranega moško- in ženskospolskega para 219, Sledenje slovarskim virom kaže, da le-ti izpričujejo vedno nova poimenovanja. Po podatkih iz leta 2020 (Markežič, Stramljič Breznik 2021: 169) jih je bilo v SSKJ 1 1939, v SSKJ 2 že 2229, v SSKJ 3 34). Hiter prirast odraža SSKJ 3, saj se je njih število v dobrem letu povečalo za več kot petdeset in trenutno znaša skupno 87 enot (Markežič 2022). Spolno nediskriminatorna raba torej narekuje uporabo ženskih oblik, to pa zaradi njihove pogoste variantnosti prinaša tudi zadrege jezikovnim uporabnikom, ki se pogosto sprašujejo o primernosti ene ali druge oblike. Vzemimo primer takega variantnoobrazilnega feminativa poštarka in poštarica. SSKJ 2 in Sinonimni slovar slovenskega jezika ( SSSJ) ju vsebujeta s pomenom 'poštna delavka', SSSJ jima pripisuje nadpomenko delavka. Razlika je ta, da poštarici SSKJ 2 pripisuje kvalifikator (pog.)ovorno. Dodatno jo kot tvorjenko vključuje tudi etimološki slovar pri iztočnici pošta ob poštarju brez variante poštarka (Snoj 2016). 6 Z jezikoslovnega terminološkega vidika so tovrstne tvorjenke lahko poimenovane glede na točko zrenja kot rezultat variantnosti priponskih obrazil (Toporišič 1973: 241–242, 244), poimenovanih tudi kot tekmiška (Toporišič 1992: 326) ali vzporedna, tekmovalna oz. konkurenčna obrazila. Interpretirati pa jih je mogoče tudi z vidika medleksemskih razmerij (Vidovič Muha 2000: 168), saj različna obrazilna izbira ob isti podstavi prispeva k nastanku istokorenskih sopomenk z različno stopnjo stilne (ne)zaznamovanosti. Na vprašanje, ali obstaja način, po katerem je iz jezikovne rabe mogoče razbrati družbeno (ne)enakost spolov, lahko odgovorimo pritrdilno. Sodobno jezikoslovje in slovaropisje temeljita na jezikovnih tehnologijah in uporabi korpusnih podatkov, ki v skladu s svojimi lastnostmi, kot so avtentičnost pisnih ali govorjenih besedil, primerna vzorčenost in reprezentativnost, omogočajo pridobivanje dokazov o dejanski jezikovni rabi (Šorli 2020: 50). Bistveno za korpusni pristop je razmerje med pomenom in obliko, ker različni pomeni iztočnice ustrezajo samo izbranim besedilnim kombinacijam (n. m. 55). 6 Fran. Dostop 26. 11. 2021 na: https://fran.si/ 220 SLAVISTIČNA PREPLETANJA 3. 4 Metodologija V poskusu, da bi razbrali potencialno razlikovalnost v rabi med moško obliko ekspert in ženskima oblikama ekspertka in ekspertinja ter njihovimi domačimi obojespolskimi vzporednicami ( izvedenec – izvedenka) smo uporabili korpusni pristop z orodjem Sketch Engine (v nadaljevanju SkE), ki omogoča tudi izdelavo besednih skic in s tem prikaza leksikalnega profila izbrane iztočnice s podatki o njenih tipičnih sobesedilnih okoljih (Gantar idr. 2009: 33). Besedne skice temeljijo na kolokacijah, ki so pogoste in statistično pomembne sopojavitve besed glede na povezovalnost na pomenski in slovnični ravni (Šorli 2020: 40–41, 58–59). Zavedamo se relativnosti in pomanjkljivosti funkcije Besedne skice v orodju SkE, ki so jih avtorji Pobirk, Zaranšek, Šuster (2009: 422) izpostavili – kljub njeni koristnosti pri leksikografskem delu – in so v tesni odvisnosti od: (a) besedilne sestave, označenosti korpusa in razpršenosti virov; (b) načina obdelave podatkov, kjer igra ključno vlogo slovnica besednih skic in (c) uporabnika, ki na rezultate vpliva z izbiro nastavitev orodja. Čeprav je računalnik sposoben hitre obdelave velike količine jezikovnih podatkov, avtorji poudarjajo, da za vnosom le-teh, potrebnih za računalniško procesiranje, stoji še zmeraj človek. V prid uporabi tega jezikovnotehnološkega orodja z besednimi skicami pa govori že opravljena primerjalna analiza za feminative v angleščini in slovenščini, ki je z vidika semantične preference ugotavljala, do kakšne mere pri posameznih poklicih lahko govorimo o stilistični (ne)zaznamovanosti teh izrazov, in preverila, kako pogosto določene feminative in/ali maskulinative spremljajo stereotipne predstave o spolnih vlogah, videzu in značaju (Stopar, Ilc 2019: 333–342). Za lažjo primerjavo podobnih oz. različnih sobesednih okolij med različnimi členi parnih sopomenskih poimenovanj smo pri interpretaciji podatkov uporabili še funkcijo Primerjalne skice v SkE za moško in žensko poimenovanje s pomenom 'strokovnjak/strokovnjakinja, ki daje mnenja, nasvete o zadevah iz svoje stroke' za prevzeto ekspert – ekspertka, ekspertinja in vzporedno domače poimenovanje izvedenec I. Stramljič Breznik: Kolokacijska analiza izbranega moško- in ženskospolskega para 221, – izvedenka, 7 nato še za strokovnjak – strokovnjakinja in za pregled medsebojnih razmerij med vsemi naštetimi členi. Funkcija besednih skic daje podatke o tipičnih sopojavnicah izbrane besede v svoji okolici in kaže na njeno slovnično in kolokacijsko vedenje. V besedni skici smo za vsako od oblik upoštevali le tri vzorce: (S_kakšen?), (S_za-d_s4) in (S_v_rodil-s), s čimer smo dobili tipične pridevniške ali samostalniške sopojavnice, ki se najpogosteje nahajajo kot levi oz. desni prilastki v vseh besednih zvezah, v katerih se kot jedrna sestavina nahaja vsaka od poimenovanj. Z njimi bomo lahko odgovorili na vprašanja, ali sta ekspert in izvedenec okarkterizirana z enakimi lastnostmi (najtipičnejši pridevniški prilastki) kot ekspertka, ekspertinja in izvedenka ter ali obstaja opazna razlika med njimi tudi glede tega, katero strokovno področje je pripisano moški oz. ženski obliki (najtipičnejši tožilniški in rodilniški samostalniški prilastki). Sopojavnice so razvrščene po frekvenci in trdnosti. Pri tem visoka frekvenca ne predstavlja nujno tudi najtrdnejše povezanosti, ki jo izraža vrednost LogDice, 8 zato smo pri navedbi kolokatorjev za vsako iskano besedo upoštevali vse pojavnice do vrednosti 1, ki so hierarhizirane po trdnosti tako, da je prva sopojavnica najtrdnejša, zadnja najšibkejša (v našem primeru omejena na vrednost 1). 9 Dodatno smo za primerjavo pri paru ekspert – ekspertka, ekspertinja navedli še frekvenco za vse sopojavnice z namenom, da predstavimo razvrstitveno razliko med obema meriloma znotraj besednih skic. 5 Besedne skice za moške in ženske oblike 5.1 Besedne skice za prevzeta poimenovanja ekspert ter ekspertka in ekspertinja V tej skupini bomo obravnavali razmerja ekspert – ekspertka in ekspertinja. V korpusu Gigafida 2.0 nastopa ekspert 2718-krat. Glede na vrsto besedila je opazno največ pojavitev v časopisih (1227), revijah (704), na internetu (538), v stvarnih besedilih (212), opazno manj pa v leposlovnih (27) oz. drugih besedilih (10). Ženska oblika 7 Glede na delitev poklicnih feminativov v raziskavi (Stopar, Ilc 2019: 337), na tiste, ki se pomensko ne razlikujejo od moških oblik in so stilistično nezaznamovani ( zdravnica/zdravnik in sodnica/sodnik), in na tiste, katerih pomen je pri feminativu spremenjen (ožji) in so (vsaj delno) stilistično zaznamovani ( tajnica/tajnik, kuharica/kuhar, maserka/maser in čistilka/čistilec) naš primer sodi v prvo skupino. 8 Maksimalna vrednost LogDice je 14, vrednosti nad 7 so znak močne kolokacijske povezave med leksemoma (Stopar, Ilc 2019: 336). Za izbrane primere ugotavljamo, da navedeni kolokatorji sploh redko dosežejo vrednost 7. 9 Za primerjavo: pri ekspertu dobimo npr. podatke za 40 sopojavnic, ki so po trdnosti kategorizirane od vrednosti 6,7 ( samozvan) do 0.1 ( ameriški). 222 SLAVISTIČNA PREPLETANJA 3. ekspertka je zastopana z 41 pojavitvami, medtem ko ekspertinja z le 14. Besedilnovrstno so pojavitve za ekspertko razvrščene na: revije (22), internet (14), časopisi (5) in leposlovje (1), za ekspertinjo pa prevladujejo pojavitve v časopisih (9), internetu (4) in revijah (1). Na portalu Fran.si lahko razberemo, da je iztočnica ekspert uslovarjena kot samostojna iztočnica v Slovarju slovenskega knjižnega jezika 2 (v nadaljevanju SSKJ 2), Slovenskem pravopisu 2001 ( SP 2001), Sinonimnem slovarju slovenskega jezika ( SSSJ), Snojevem Slovenskem etimološkem slovarju, med terminološkimi pa v Pravnem terminološkem slovarju. Iztočnici ekspertka in ekspertinja sta le v SSKJ 2 in SSSJ, slednja kot podiztočnica k ekspert tudi v SP 2001. Kot sopomenki sta v SSSJ navedeni izvedenec oz. izvedenka, v SP 2001 pa poleg tega še strokovnjak oz. strokovnjakinja. 5.1.1 Na vprašanje, kakšni so eksperti v odnosu do ekspertk in ekspertinj, dobimo naslednje lastnostne oznake. Ekspert: samozvan, neodvisen, samooklican, vprašan, zunanjepolitičen, računalniški, priznan, kulinaričen, tuj, znanstven, zunanji, izkušen, praven, vojaški, vrhunski, medijski, vinski, razni, avstrijski, finančen, tehničen, bančen, domneven, pravi, medicinski, vodilen, vladen, nogometen, nacionalen …; razvrstitev po frekvenci: (55) tuj, (43) zunanji, (40) neodvisen, (36) pravi, (31) finančen, (28) praven, (23) mednaroden, (22) vojaški, (19) računalniški, (18) ameriški, (14) znanstven, (13) avstrijski, (12) priznan, nacionalen, (11) tehničen, nogometen, nemški, (10) vrhunski, (8) medijski, razen, vodilen, vladen, imenovan, policijski, (7) samozvan, izkušen, turističen, (6) bančen, ekonomski, izbran, (5) zunanjepolitičen, medicinski, davčen, (4) samooklican, vprašan, kulinaričen, ugleden, domneven, moden. Ekspertka:10 biokemičen, seksi; njuna frekvenca je izenačena (1). Ekspertinja: Petrovčičev, iskriv, vabljen; njihova frekvenca je izenačena (1). 10 Manjše število primerov pomeni, da so le-ti edini. V tem primeru sta navedeni le dve sopojavnici. I. Stramljič Breznik: Kolokacijska analiza izbranega moško- in ženskospolskega para 223, 5.1.2 Z naslednjim slovničnim vzorcem smo ugotavljali, za katero področje so specializirani. Ekspert:11 Balkan, efekt, eksploziv, epigram, demoliranje, porota, harmonizacija, (varnostna) tema, demontaža, igralništvo, balistika, prisluškovanje, šah, doping, področje (orientacije in mobilnosti slepih), prepričevanje, evalvacija, simbol, genetika, reč, pravo, terorizem, vzhod, teorija, izkušnja, histopata, showbiz, reinterpretiranje, penetriranje, svingerstvo, enigmatika, hentai, 4wd, business, vtipkavanje, kimče, 12 deprogramiranje, efektnost; razvrstitev po frekvenci: (38) področje, (9) Balkan, pravo, (4) efekt, tema, (3) make up, 13 eksploziv, prisluškovanje, vzhod, terorizem, (2) epigram, demoliranje, porota, harmonizacija, demontaža, igralništvo, balistika, šah, doping, prepričevanje, evalvacija, simbol, genetika, reč, terorizem, izkušnja, (1) histopata, showbiz, reinterpretiranje, penetriranje, svingerstvo, enigmatika, hentai, 4wd, busines, vtipkavanje, kimče, deprogramiranje, efektnost, consulting, Julius, dilanje. Ekspertka:14 povitica, fešta, terorizem, PR, post, morilec, arhiv, kozmetika, raketa, ličenje, obnašanje, problematika, Rusija, smrčanje, marketing, vprašanje, zdravje; razvrstitev po frekvenci: (5) terorizem, (3) vprašanje, zdravje, (1) povitica, fešta, PR, post, morilec, arhiv, kozmetika, raketa, ličenje, obnašanje, problematika, Rusija, smrčanje, marketing. Ekspertinja:15 moda, oblikovanje, področje (socialne izključenosti); razvrstitev po frekvenci: vse tri sopojavnice so s frekvenco 1. 5.1.3 Področje specializiranosti smo preverjali tudi z rodilniškim samostalniškim prilastkom. Ekspert:16 OZN, stroka, področje, unija, svet (ekspert Sveta Evrope), narod, organizacija, agencija; razvrstitev po frekvenci (27) svet, (10) stroka, (7) OZN, unija, organizacija, EU, (6) komisija, (5) področje, narod, agencija, (4) ministrstvo, zveza. Ekspertka: /. Ekspertinja:/. 11 Razpon v trdnosti vseh naštetih kolokacij znaša od 7,9 do 6,3; frekvenca od 38 do 1. 12 Neustrezna lema kimče, dejansko kimči 'tradicionalna korejska jed'. 13 Neustrezna lema maka, dejansko make-up, upoštevali smo slednje. 14 Razpon v trdnosti vseh naštetih kolokacij znaša od 10 do 1. 15 Razpon v trdnosti vseh naštetih kolokacij znaša od 5,5 do 1,3. 16 Razpon v trdnosti vseh naštetih kolokacij znaša od 4,2 do 1,2; pod to vrednostjo so še: komisija, EU, ministrstvo, zveza. Frekvenca med 27 in 4. 224 SLAVISTIČNA PREPLETANJA 3. 5.2 Besedne skice za domači sopomenki izvedenec in izvedenka V korpusu Gigafida 2.0 je 23 487 pojavitev za obliko izvedenec z največ pojavitvami v časopisju (12648), na internetu (7983), v revijah (1834), stvarnih (427), drugih besedilih (316) in najmanj v leposlovju (280). Pri obliki izvédenka1 'strokovnjakinja, ki daje mnenja, nasvete o zadevah iz svoje stroke' se pojavijo težave, saj gre za enakopisnico k izvedênka2 s pomenoma 1. 'izdelek, ki se razlikuje od drugega izdelka istega tipa zlasti po izdelavi, navadno avtomobil, letalo'; 2. jezikosl. 'beseda, narejena iz podstave s pripono; izpeljanka'. Sledeči podatki niso ločeni za obe obliki. V celoti gledano je za izvédenko1 in izvedênko2 štirikrat manj pojavitev (5899), ki so najpogostejše v časopisih (2729), na internetu (1579), revijah (1508), leposlovju (51), v stvarnih (29) in drugih besedilih (3). Nerazlikovalnost se bo pokazala tudi pri sopojavnicah. 5.2.1 Razlikovalne lastnostne oznake med paroma izvedenec – izvedenka so naslednje. Izvedenec:17 soden, sodnomedicinski, psihiatričen, zaprisežen, zaslišan, forenzičen, neodvisen, balističen, švicarski, nepristranski, medicinski, bruseljski, postavljen, revizijski, kriminalističen, stalen, avstrijski, pooblaščen, vabljen, praven, vojaški, zunanjepolitičen, nevtralen, ugleden, pritegnjen, priznan, finančen, računalniški, Natov, nemški, tuj, makroekonomski, angažiran, povabljen, marketinški, strokoven, cestnoprometen, usposobljen, protiterorističen, obtožen, veterinarski, portugalski, britanski, psihološki, zdravniški, vodilen, ekonomski, vključen, tehničen, gozdarski, prometen, policijski, angleški, vrhunski, gradben, imenovan, izkušen, ustrezen, nov, prepričan, vpliven, tukajšnji, zunanji, pristojen, avstralski, razen, ameriški, okoljski, finski, davčen, ruski, predlagan, dosedanji, hrvaški, madžarski, medijski, moden, znan, poljski, tržen, pravi, gospodarski, slovenski, bančen, redek, francoski, borzen, izbran, številen, vladen, dodaten, sporen, mednaroden, letalski, domač, umetniški, verski, italijanski, različen, jugoslovanski. Izvedenka:18 karavanski, karoserijski, limuzinski, petvraten, kombilimuzinski, trivraten, kupejevski, kabrioletski, kombijevski, soden, gnan, štirivraten, psihiatričen, vstopen, enoprostorski, hibriden, dizelski, dostavniški, roadsterski, zaslišan, serijski, poceni, sedemsedežen, oklepljen, opremljen, zmogljiv, zaprisežen, varčen, robusten, podaljašan, dirkaški, turbodizelski, motoren, 17 Kolokacije so navedene za razpon trdnosti od 9,9 do le 1,4. Zaradi obilice primerov jih ne bomo razvrščali tudi po frekvenci, zato le informacija o sopojavnici soden (3624) z največ pojavitvami in z najmanj pojavitvami (6) nastopajo pritegnjen, cestnoprometen, protiterorističen, finski, borzen, verski in jugoslovanski. 18 Kolokacije so v razponu trdnosti od 9,9 do 0,1, pri čemer smo upoštevali le do 1. Podčrtane ustrezajo podspolu človeško. I. Stramljič Breznik: Kolokacijska analiza izbranega moško- in ženskospolskega para 225, bencinski, šibek, štirikolesen, dirkalen, potniški, osnoven, luksuzen, pogodben, terenski, predstavljen, športen, običajen, močen, civilen, neodvisen, standarden, postavljen, drag, kasen, zgodnji, prenovljen, prestižen, pozen, moden, finančen, tovoren, poseben, različen, računalniški, stalen, klasičen, razen, cesten, prejšnji, priznan, dosedanji, 19 medicinski, mogoč, nov, električen. 5.2.2 Z naslednjim slovničnim vzorcem smo ugotavljali, za katero področje so specializirani. Izvedenec:20 balistika, psihiatrija, stroka, sled, medicina, pravo, odtis, področje, metafora, orožje, vprašanje, psihologija, daktiloskopija, telekomunikacija, grafoskopija, mesoznanstvo, terorizem, računalništvo, ekonomija, pravi, predmet, preiskava, Balkan, obuvalo, analiza, pisava, plaz, gradbeništvo, internet, grafologija, simbolika, zavarovalništvo, preiskovanje, umetnina, Rusija, primerjava, patologija, raziskava, etika, zgodovina, Koroška, problematika, rodoslovje, rokopis, nesreča, kirurgija, cenitev, identifikacija, sodišče, vzhod, rudarstvo, prepoznava, simbol, komunikacija, reč, telefonija, vojna, mnenje, kriminal, diamant, islam, obrazec, pooblastilo, ugotavljanje, radar, veščina, eksploziv, informatika, jezik, Azija, bomba, logistika, lastninjenje, sistem, politika, slikarstvo, mamilo, bančništvo, grafika, komisija, Amerika, ginekologija, pismo, ocenjevanje, vedenje, tehnologija, odnos, menedžment, gibanje, umetnost, meja, medij, varnost, terapija, forenzika, Stonehenge, GDPR, slikopleskarstvo, grizli. Izvedenka:21 psihiatrija, grafologija, ekonomija, sled, poligraf, biomehanika, mitologija, DOS, psihologija, cenitev, patologija, spolnost, metaforoseksualnost, nagačevanje, mikrosled, ŽKMS, Lozar, antropometrija, testiranje, CVT, vudu, vtič, kinologija, puma, ledenik, zagorelost, saga, dolgoživost, divjina, pajek, molekula, prešuštvo, dinozaver, oftalmologija, modelar, panda, rokopis, Kitajska, Notranjska, optika, noša, zbujanje, tetovaža, smernica, navada, diamant, stroka, dopolnjevanje, pisava, didaktika, zemljevid, konzerva, antibiotik, hotelirstvo, ozračje, prijem, poljub, tkanina, toksikologija, manipuliranje, vek, gib, psihoanaliza, upnik, morilec, vrtnarjenje, veščina, govorica, vonj, profil, odvisnost, primerjava, inteligenca, priklop, vleka, vmesnik22, genetika, lik, modeliranje, splet, reč, terorizem, Irska, sladoled, bogatenje, nakupovanje, preiskava, orientacija, sadjarstvo, bančništvo, področje, ekologija, naročanje, vrednotenje, medicina, vprašanje, gasilec, aparat, steklo, sociologija. 19 Med 9 pojavitvami je ustrezna le ena ( Prav tako ni uspelo tožilcu s predlogom za novega psihiatra; z ugotovitvijo dosedanje izvedenke, da je bil storilec v usodnem trenutku bistveno zmanjšano prišteven, ni bil zadovoljen). 20 Kolokacije so na voljo v razponu trdnosti od 10 do 4,8. 21 Kolokacije so navedene za vrednosti od 9,3 do 5. Pri tem je v 88-odstotkih primerov frekvenca 1, najvišje število pojavitev je 22 pri sopojavnici psihiatrija. 22 Sopojavnice priklop, vleka, vmesnik se zelo očitno ne nanašajo na pomen izvédenka1. 226 SLAVISTIČNA PREPLETANJA 3. 5.1.3 Področje specializiranosti smo preverjali tudi z rodilniškim samostalniškim prilastkom. Izvedenec:23 stroka, psihiater, psihiatrija, medicina, psihologija, Wolfgang, psiholog, Ervin, grafolog, travmatolog, Mladen, nevropsihiater, direkcija, Gorazd, Axl, inštitut, IAE, laboratorij, Pierre, Franc, Marjan, komisija, Nato, OZN, urad, Peter, Ivan, unija, tožilstvo, sklad, Janez, agencija, zavod, ministrstvo, fakulteta, center, sodišče, mnenje, stran, univerza, organizacija, banka, narod, svet, služba, država, EU. Izvedenka:24 stroka, psihiatrinja, minij, turbodizel, psihiatrija, model, astra, Unox fiat, audi, mercedes, peugeot, psihologija, Irena, kupe, Martina, podvozje, terenec, lovec, procesor, Alenka, koncept, golf, različica, motor, avtomobil, medicina, serija, tožilstvo, vozilo, generacija, razred, letalo. 6 Razlikovalne besedne skice za posamezne pare in primerjave med njimi Kot smo videli, nam uporaba besednih skic prinaša veliko različnih sopojavnic, razvrščenih po merilu trdnosti, k vsaki izmed moških oz. ženskih oblik v treh izbranih besednozveznih strukturah. Izmed velike skupine sopojavnic za eno ali drugo spolsko obliko je mogoče s primerjalnimi skicami hitro in enostavno pridobiti relativno ustrezno sliko o tem, katere sopojavnice so tipičnejše za eno ali drugo primerjano lemo in katere so mogoče pri obeh. Zaradi natančnega nabora vseh sopojavnic v točki 5 se tukaj osredinjamo samo na prvih dvanajst različnic primerjalne skice, in to le za dva slovnična vzorca sopojavnic, tj. levo od leme, ko pridevniki karakterizirajo njene lastnosti oz. vrsto, in desno od leme, ko tožilniškopredložni samostalniški prilastek karakterizira področje delovanja. Po številu sopojavnic sta oba vzorca od preizkušanih treh v točki 5 tudi najobsežnejša. Dodatno pa smo izdelali še razlikovalno skico za strokovnjak – strokovnjakinja, ki jo kot sopomenko k ekspert – ekspertinja predlaga SP 2001, nato pa vse moško- in ženskopolske oblike primerjali še medsebojno. 23 Kolokacije so navedene v razponu 11,8 do 1. Najvišja frekvenca 2505 ( stroka), najnižja frekvenca 7 ( služba). 24 Kolokacije so navedene v razponu 9 do 1. Najvišja frekvenca 304 ( stroka), najnižja frekvenca 5 (več sopojavnic tudi višje kategorije trdnosti). Podčrtani primeri se nanašajo na obliko izvédenka1. I. Stramljič Breznik: Kolokacijska analiza izbranega moško- in ženskospolskega para 227, 6.1 Razmerje ekspert – ekspertka, ekspertinja 6.1.1 V paru ekspert in ekspertka se ponovi ugotovljeno, da je večina navedenih levih sopojavnic ( samozvan, Pharov, fbi-jev, težkokategoren, kvazi, organizacijski, talibanski, fovšen, glanzkopf) vezanih na moško obliko, za specifično žensko sta prepoznani le seksi in biokemičen. V razmerju ekspert in ekspertinja je slika enaka, ženski obliki sta pripisani samo tipični sopojavnici Petrovčičev in iskriv. 6.1.2 Pri desnih sopojavnicah so za eksperta tipične Balkan, efekt, make up, eksploziv, epigram, demoliranje; za ekspertko so tipični pridevniki postmoderna, PR, fešta in povitica, medtem ko je ekspertnost za morilce pripisana obema spoloma; terorizem pa se bolj nagiba k ženskim ekspertkam. Pri ekspertu in ekspertinji se pri moški obliki kot dodatne tipične sopojavnice pridružujejo še porota, harmonizacija, tema in področje; za ekspertinjo ostajata tipični le moda in oblikovanje. 6.2 Razmerje izvedenec – izvedenka 6.2.1 Tudi v tem paru so najpogostejše sopojavnice za moško obliko sodnomedicinski, forenzičen, soden, zaprisežen, medtem ko so zaslišan, psihiatričen precej pogosti za obe sestavini para. Oblike, ki pripadajo izključno lemi izvedenka1, pa so večinsko za pomen izvedenka2, kar ni relevanten pomen. 6.2.2 Področja, tipičnejša za moško obliko izvedenec, so balistika, stroka, sled, pravo, odtis, deloma medicina, področje. Nevtralne sopojavnice so preiskava, psihiatrija, psihologija, ekonomija. Za žensko obliko pa je prevladujoče področje in testiranje. 6.3 Razmerje strokovnjak – strokovnjakinja 6.3.1 Frekvenca moške oblike (206917) je opazno višja v primerjavo z žensko (6447). Opazne sopojavnice pri strokovnjaku so tuj, deloma praven, vrhunski, tudi še ugleden, neodvisen priznan, medtem ko so cenjen, forenzičen, samooklican, prehranski, lepoten znotraj 12 pojavitev tipične za obe. Zgolj za žensko obliko sta značilni sopojavnici z dna seznama, torej le pridevnika osamljen in ranjen. 228 SLAVISTIČNA PREPLETANJA 3. 6.3.2 Tožilniško predložno zvezo, ki določa področje strokovnosti, zapolnjujejo samostalniki varnost, vprašanje, področje. Za obe obliki so tipični marketing, pravo, odnos, prehrana, psihologija. Značilnejše za strokovnjakinjo pa so sopojavnice spolnost, govorica, moda, paliativa. 25 6.4 Razmerje ekspert – izvedenec 6.4.1 V skladu z manjšo pojavnostjo sta za eksperta tipični zlasti sopojavnici samozvan in vprašan, za izvedenca pa več njih ( forenzičen, zaslišan, zaprisežen, psihiatričen sodnomedicinski, soden). Presečno rabo predstavljajo pridevniki samooklican, zunanjepolitičen, računalniški in neodvisen. 6.4.2 Presečno množico v tej koligaciji predstavljajo kolokacije Balkan, področje, orožje, vprašanje. Tipičnejši za eksperta sta efekt in tema; za izvedenca pa so kolokacije pravo, posebej frekventne pa medicina, sled, stroka, psihiatrija, balistika. 6.5 Razmerje ekspert – strokovnjak 6.5.1 Za eksperta je tipičen le samozvan; vprašan, samooklican in zunanjepolitičen predstavljajo presek; računalniški, tuj, priznan, praven vrhunski, ugleden, usposobljen pa se močno nagibajo k lemi strokovnjak. 6.5.2 Področji, značilni za eksperta, sta efekt in tema; presečni pa Balkan, področje, orožje, vprašanje; pravo je nekoliko bolj vezano na osnovno obliko strokovnjak, za katero so zelo tipične sopojavnice medicina, sled, stroka, psihiatrija in balistika. 6.6 Razmerje strokovnjak – izvedenec 6.6.1 Strokovnjak ima večje število pojavnic (206917) v razmerju do izvedenec (23487). Primerjava kaže, da so sopojavnice vrhunski, priznan, ugleden, praven, tuj značilne za prvega. Presečne lastnosti so lahko neodvisen, forenzičen. Sopojavnice kot sodnomedicinski, zaprisežen, zaslišan, soden, psihiatričen pa so na začetku lestvice najtipičnejših kolokacij za lemo izvedenec. 25 Razširitev seznama sopojavnic na več kot 12 različnic k strokovnjakinji pokaže, da je poleg paliative tipična tudi trajnica. Povezovalne z žensko obliko pa so še: zveza, spolnost, ličenje, nastopanje, seks, poljedelstvo, govorica, bonton, moda, vrtnarjenje. I. Stramljič Breznik: Kolokacijska analiza izbranega moško- in ženskospolskega para 229, 6.6.2 Tipičnejše desne sopojavnice za strokovnjaka so prehrana, marketing, varnost, deloma področje; prekrivne za obe poimenovanji pravo, vprašanje, medicina. Z izvedencem pa so najbolj povezane psihiatrija in stroka, nekoliko manj sled, odtis in balistika. 6.7 Razmerje ekspertka in ekspertinja – izvedenka1 6.7.1 Primerjava med ekspertko in izvedenko kaže, da je specifična sopojavnica za prvo le biokemičen; seksi bi lahko bila presečna. Pri ekspertinji so specifične Petrovčičev, iskriv in vabljen, medtem ko so druge sopojavnice, tipične za obliko izvedenka2, ki niso relevantne za pomen izvedenka.1 6.7.2 Področja, značilna za ekspertko, so povitica, fešta, PR, post, deloma terorizem; morilec je presečna sopojavnica. Biomehanika, poligraf, sled, ekonomija, grafologija, psihaiatrija pa so tipičnejše za izvedenko1. Zaradi nizke pojavitve oblike ekspertinja prevladujejo sopojavnice za izvedenko1 ( metaforoseksulanost, nagačevanje, mikrosledi, biomehanika, poligraf, sled, ekonomija, grafologija, psihiatrija). Le sopojavnica področje je deloma, moda in oblikovanje pa sta presečni za oba feminativa. 6.8 Razmerje ekspertka in ekspertinja – strokovnjakinja 6.8.1 Ekspertki je nedvoumno pripisan pridevnik biokemičen, seksi sodi v presečno množico. Sicer pa navedeni ( Frajhajmov, Hyklov, samooklican, cenjen, lepoten, forenzičen, priznan, prehranski) kot značilne kolokacije pripadajo strokovnjakinji. Enake so tudi v razmerju strokovnjakinje do ekspertinje, ki ima tipično svoje le tri ( Petrovčičev, iskriv, vabljen). 6.8.2 Pogostejše sopojavnice za ekspertko so povitica, fešta, post, terorizem, manj pogoste pa PR in morilec. Za strokovnjakinjo pa psihologija, spolnost, paliativa, govorica, pravo, prehrana. Deloma sta presečni PR in morilec. Presečni za ekspertinjo in strokovnjakinjo sta oblikovanje in moda. Področje, etnobiologija, paliativa, hypoxa, psihologija, spolnost, govorica, pravo in prehrana pa, kot že znano, tipične za strokovnjakinjo. 230 SLAVISTIČNA PREPLETANJA 3. 6.9 Razmerje izvedenka – strokovnjakinja 6.9.1 Razmerje med njima ponovno kaže anomalijo, ki je posledica nerazvdoumljene leme, saj je večina sopojavnic vezana na izvedenka2, deloma je lahko skupna obema pridevnik priznan, vse druge ( samooklican, cenjen, lepoten, forenzičen, prehranski) pa pripadajo strokovnjakinji. 6.9.2 Desne predložnotožilniške zveze se pokažejo kot relevantnejše, saj takšno slovnično razmerje jasneje razdvoumlja enakopisnici izvedenka1 in izvedenka2. Za izvedenko kot žensko so tako tipične sopojavnice psihiatrija, ekonomija, testiranje, preiskava; psihologija, medicina so lahko družljive z obema. Sopojavnice kot področje, spolnost, paliativa, govorica, pravo, prehrana pa značilnejše za strokovnjakinjo. 7 Razmerja med kolokacijami v parnih poimenovanjih v viru Kolokacije 1.0 Preverili smo tudi uporabnost vira Kolokacije 1.0 (v nadaljevanju K1) za določanje razlikovalnih sopojavnic. Podatki za ženskospolske oblike ekspertka, ekspertinja niso na voljo, zato smo preverili leve pridevniške in desne tožilniške sopojavnice s predlogom za po načelu presečno in razlikovalno (kot v točki 6) medsebojno le za para strokovnjak – strokovnjakinja in izvedenec – izvedenka. Primerjalno smo upoštevali le sopojavnice, ki jih dobimo, ko je jeziček sredi skale redko – pogosto, najrelevantnejše sopojavnice pa so obarvane temno sivo. Morebitne presečne besede smo zapisali v krepkem tisku. 7.1 Razmerje strokovnjak – strokovnjakinja Za strokovnjaka so najtipični pridevniki priznan, ugleden, vrhunski, praven, neodvisen, tuj, usposobljen, izkušen, vodilen, računalniški, domač, številen in medicinski. Za žensko obliko pa le priznana; manj pogosta pa ( forenzična, lepotna, prehranska, modna, kozmetična, plesna, cenjena, marketinška, ugledna, uveljavljena, vrhunska, osamljena, vodilna, neodvisna, izkušena, usposobljena, medijska, računalniška, znan, britanska). Najtipičnejše desne samostalniške pojavnice so za strokovnjaka: pravo, prehrana , področje , vprašanje, varnost, orožje, odnos, marketing, eksploziv, trženje, medicina, tehnologija, zgodovina, priprava, izziv. Pri strokovnjakinji pa prehrana, pravo , psihologija, moda, nastopanje, kulinarika, spolnost, področje , genetika, komuniciranje, bonton, ličenje, seks). I. Stramljič Breznik: Kolokacijska analiza izbranega moško- in ženskospolskega para 231, 7.2 Razmerje izvedenec – izvedenka Razmerje izvedenec – izvedenka izpostavlja za prvega tipične pridevnike soden, sodnomedicinski, zaprisežen, psihiatričen in neodvisen. Pri desnih sopojavnicah pa za moško obliko ( balistika, psihiatrija , pravo , medicina, stroka, odtis, področje , orožje, metafora, sled, grafoskopija, vprašanje, grafologija, daktiloskopija, mesoznanstvo, psihologija). Pridevniki, pogosti ob izvedenki, tudi tukaj niso relevantni, saj se nanašajo na neživo (npr. trivratna, kombilimuzinska …), vendar so kolokacije ustreznejše pri predložnotožilniških koligacijah (psihiatrija, ekonomija, testiranje; redkeje pa ( preiskava, pravo, področje , vprašanje, prehrana …). Kot kaže, je več prekrivnih kolokacij med obema le pri razširitvi seznama sopojavnic za žensko obliko, ki pa že sodijo med manj pogoste. 7.3 Ugotovitve Uporaba vira K1 je pokazala, da je primerjalne skice mogoče narediti le z ročno primerjavo kolokacij za moško in žensko poimenovanje, vendar ne za par ekspert – ekspertka, ekspertinja, ker podatkov za ženski obliki ni. So pa podatki iz SkE in K1 dokaj primerljivi, če upoštevamo samo prvih 12 kolokacij. Med levimi sopojavnicami v obeh virih najdemo skupne za strokovnjaka ( tuj, praven, vrhunski, ugleden, neodvisen, priznan), pri strokovnjakinji pa so enako verjetne za moško in žensko poimenovanje iz SkE v K1 pripisane strokovnjakinji ( forenzičen, lepoten, prehranski), kot tipična sopojavnica za žensko poimenovanje pa je v K1 le pridevnik priznan. Presečne desne sopojavnice iz obeh virov so za s trokovnjaka ( varnost, vprašanje, področje), pri strokovnjakinji ( spolnost, moda), medtem ko so marketing, pravo, odnos, prehrana s seznama nevtralnih iz SkE v K1 pripisane moški lemi. S seznama skupne rabe v SkE je med tipično ženske sopojavnice uvrščena tudi psihologija. Pri paru izvedenec – izvedenka sta SkE in K1 med pridevniškimi sopojavnicami skupni sodnomedicinski, soden, zaprisežen. Nevtralni pridevniški sopojavnici psihiatričen in zaslišan iz SkE sta razvrščeni v K1 tako, da je prvi zelo, drugi pa manj tipičen za žensko lemo, medtem ko za žensko obliko na prvih 12. mestih ni ustreznih sopojavnic, ker se nanašajo na neživo. Prva ustrezna v K1 je šele na 13. ( soden) in 18. ( psihiatričen) mestu. 232 SLAVISTIČNA PREPLETANJA 3. Med desnimi sopojavnicami so pri izvedencu skupne balistika, stroka, sled, pravo, odtis, medicina, področje, pri izvedenki pa področje in testiranje. Nevtralizirane sopojavnice iz SkE so v K1 razvrščene tako, da sta psihiatrija, ekonomija pripisani kot tipični sopojavnici k ženski, psihologija pa kot tipična za moško lemo. 8 Sklepne ugotovitve Na izbranem primeru moško- in ženskospolskega prevzetega poimenovanja ekspert – ekspertka, ekspertinja ter njunima domačima vzporednima sopomenskima paroma izvedenec – izvedenka ter strokovnjak – strokovnjakinja smo z uporabo besednih (za prva dva para prevzetega in domačega poimenovanja) in primerjalnih skic (za vsa tri parna poimenovanja) v SkE želeli preveriti poleg pogostosti še njihove značilnosti v rabi. Zanimalo nas je, ali se bistveno razlikujejo kolokacije pri moških oz. ženskih oblikah znotraj posameznega para, ali obstajajo bistvene razlike med moško in žensko obliko tudi z vidika prevzetega in domačega poimenovanja. Po frekvenci kaže, da je najvišja pojavnost moških in ženskih oblik (213364) pri paru strokovnjak (206917) – strokovnjakinja (6447), sledi par (29386) izvedenec (23487) – izvedenka (5899)26 in (2763) ekspert (2708) – ekspertka (41), ekspertinja (14). Glede na število vseh ženskih poimenovanj (12401) v razmerju do moških (233112) je ženskih skoraj devetnajstkrat oz. blizu dvajsetkrat manj, če še dodatno upoštevamo, da lema izvedenka ni razdvoumljena. Prva ugotovitev je, da se kljub v slovenščini tvorbeno zelo usistemljeni rabi ženskih oblik verjetno pogosteje tudi za ženske nosilke poklicne, strokovne ali druge dejavnosti v konkretnem primeru uporabljajo moške oblike. Druga ugotovitev kaže, da se v konkretnem primeru pogosteje rabijo domača poimenovanja (230404) pred prevzetimi (2708). To je lahko tudi posledica leksikalnega razmerja, v katerega vstopata kar dve domači sopomenki ( SSSJ in SP 2001), čeprav vir Sopomenke 1.0 navaja k ekspertu po višji pogostosti poleg izvedenec in strokovnjak še poznavalec, med bližnjimi sopomenkami pa še mojster in profesionalec. Zanimala nas je še razlikovalnost levih pridevniških in desnih predložnotožilniških sopojavnic med moškimi in ženskimi oblikami. 26 Opozorili smo, da gre za vse oblike, ker lema ni razdvoumljena z vidika izvedeneka1 in izvedenka2. I. Stramljič Breznik: Kolokacijska analiza izbranega moško- in ženskospolskega para 233, Če izpostavimo samo leve ali desne razlikovalne sopojavnice za ženske oblike vseh treh parnih poimenovanj, lahko ugotovimo, da je v razponu dvanajstih kolokatorjev v obeh primerih spet več tistih, ki se vežejo na moškospolsko obliko, kar je posledica večje frekvence moškospolskih oblik. Med tipičnimi levimi sopojavnicami samo za žensko obliko so po izdelanih primerjalnih skicah v SkE pri ekpertki ( seksi in biokemičen), pri ekspertinji ( Petrovčičev, iskriv). Pri strokovnjakinji sta to pridevnika ( osamljen in ranjen – kot povezovalnostno skrajno omejena in z dna zelo obsežnega seznama, presegajočega sicer upoštevanih le prvih dvanajst sopojavnic); pri izvedenki relevantnih pojavitev ni. Sestav tipičnih desnih predložnotožilniških samostalnikov za ekpertko predstavljajo: postmoderna, PR, fešta, povitica, deloma morilec; za ekspertinjo pa: moda in oblikovanje. Za strokovnjakinjo so značilno razlikovalne: spolnost, govorica, moda in paliativa. Pri izvedenki je tipična le sopojavnica testiranje. Pet konkordanc, ki jo podpira, kaže na pomen za žensko, vendar so iz istega vira (Dnevnik 2004) in se nanašajo na isto osebo. 27 Uporaba vira Kolokacije 1.0 je pokazala, da je razlikovalne skice mogoče narediti le z ročno primerjavo kolokacij za moško in žensko poimenovanje, vendar ne za par ekspert – ekspertka, ekspertinja, ker podatkov za ženski obliki ni. Za druga para so podatki primerljivi, vendar ne identični. Za strokovnjakinjo in izvedenko so med prvimi dvanajstimi tipične leve ( priznana; /) oz. desne sopojavnice ( prehrana, pravo, psihologija, moda, nastopanje, kulinarika, spolnost, področje, genetika, komuniciranje, bonton, ličenje; psihiatrija, ekonomija, testiranje). 28 Pri interpretaciji rezultatov opravljene raziskave lahko ugotovimo, da je v korist slovenskemu jeziku raba domačepodstavnih29 sopomenskih ustreznic k paru ekspert in ekspertka, vendar frekvenca kaže prevladujočo rabo moškospolskih oblik pred možnimi ženskimi. 30 Razlikovalne besedne skice pokažejo, da obstajajo presečna področja lastnosti oz. delovanj za oba spola, vendar so samo za ženskospolske oblike še zmeraj pogostejše sopojavnice, ki so odsev družbeno in kulturno kodiranih razlik med spoloma. Slednje pripisujejo ženskam lastnosti oz. značilnosti, povezane s stereotipi (Stramljič Breznik 2018: 27–43) o zunanjosti ( seksi), govorjenju ( PR, iskriv), 27 Konkordanca: /…/ da sta se Perićev zagovornik in izvedenka za poligrafsko testiranje dr. Polona Selič /…/. 28 Do razlik prihaja tudi zato, ker smo v SkE upoštevali le prvih dvanajst sopojavnic, ki so rezultat avtomatsko izdelanih razlikovalnih skic za moško in žensko lemo, v K1 pa smo pri ročni analizi upoštevali do 12 sopojavnic ločeno tako za moško kot za žensko obliko. 29 Slovenski etimološki slovar (Snoj 2016) izvaja strokovnjaka iz stroke, ki je slavizem, prevzet in prilagojen iz hrvaščine. 30 Ob predpostavki, ki je nismo preverjali, da se raba ne nanaša zgolj za nosilce značilnosti moškega spola. 234 SLAVISTIČNA PREPLETANJA 3. o poklicno za ženske bolj tipičnih področjih (Markežič, Stramljič Breznik 2020: 100– 119), kot so: moda, oblikovanje, govorica, paliativa, ličenje) ali dejavnostih, vezane na ožje skupnosti ( fešta, povitica). V raziskavi sta bila primerjalno uporabljena jezikovnotehnološka vira SkE in K1, temelječa na korpusnih virih. Oba sta uporabna z vidika hitro pridobljenih podatkov o velikem številu možnih različnic, ki se sopojavljajo ob izbrani lemi v izbranem slovničnem vzorcu. Za izdelavo primerjalnih skic je uporabnejši SkE, ker je izdelava avtomatska, vendar je treba biti pazljivejši pri izbiri in branju velike množice razpoložljivih formalizirano predstavljenih koligacij. Vir K1 koligacije sicer predstavi uporabniku na preglednejši in prijaznejši način, vendar sta njegovi trenutni pomanjkljivosti umanjkanje nekaterih lem in nezmožnost sočasne izdelave primerjalnih skic za izbrani lemi. Oba vira pa pri razvrščanju bolj relevantnih od manj relevantnih podatkov uporabniku pomagata z barvnim označevanjem. Trdnost zveze v SkE, kot smo v ponazoritev navedli pri besednih skicah ekspert – ekspertka in ekspertinja, ni v neposredni zvezi s frekvenco pojavljanja. Slednja pa je odločilnejša pri prikazu sopojavnic v primerjalnih skicah, saj število pojavitev odloča o tem, na kateri skrajni spekter rabe izmed obeh lem bo uvrščena, medtem ko primerljivo število pojavitev ob eni ali drugi lemi sopojavnico v smislu razlikovalnosti nevtralizira. Pomembna ugotovitev je, da uporabljeni jezikovnotehnološki pripomočki za leksikalno analizo še niso dovršeni, ker z njimi pridobljeni podatki vsebujejo tudi veliko nelogičnih besed, ki so rezultat napačne lematizacije, ali pa nerazdvoumljenosti. Zato sta za ustrezno interpretacijo še zmeraj potrebna dodatna preverjanja in kritični pregled uporabnika. Literatura in viri Aleksandra DERGANC, 2017: Poimenovanja za ženske nosilke poklicev in položajev v slovenščini in ruščini. Jezikoslovni zapiski 23/2, 125–130. Metka FURLAN, 2018: Slovanska razmerja tipa *samьcь : *samica – funkcija in nastanek besedotvornega vzorca. Slavistična revija 66/2, 107–127. Polona GANTAR idr. 2009: Specifikacije za izdelavo leksikalne baze za slovenščino: opis analize referenčnega korpusa. Dostop 26. 11. 2021 na: http://projekt.slovenscina.eu/Media/Kazalniki/Kazalnik5/SSJ_Kazalnik_5_Specifikacije-opis-analize-korpusa_v1.pdf Gigafida 2.0. Dostop 26. 11. 2021 na: https://viri.cjvt.si/gigafida/ Marija JEŽ, 1997: Feminativi na Pohorju. Jezikoslovni zapiski 3/1, 113–125. Kolokacije 1.0. Dostop 26. 11. 2021 na: https://viri.cjvt.si/kolokacije/slv/# Tomo KOROŠEC, 1998: Slovenski vojaški jezik. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede. I. Stramljič Breznik: Kolokacijska analiza izbranega moško- in ženskospolskega para 235, Rado LENČEK, 1972: O zaznamovanosti in nevtralizaciji slovnične kategorije spola v slovenskem knjižnem jeziku. Slavistična revija 20/1, 55–63. Tjaša MARKEŽIČ, Irena STRAMLJIČ BREZNIK, 2020: Poklicni feminativi v slovarskih virih in v razpisih za delovna mesta. Slavia Centralis 13/2, 100–119. Tjaša MARKEŽIČ, Irena STRAMLJIČ BREZNIK, 2021: Feminativi v slovenskem jeziku. Maribor: Univerzitetna založba. (Mednarodna knjižna zbirka Zora, 143.) Tjaša MARKEŽIČ, 2022: Feminativi v tretji izdaji Slovarja slovenskega knjižnega jezika in v Sprotnem slovarju slovenskega jezika. Slavistična prepletanja 3. Ur. Gjoko Nikolovski, Natalija Ulčnik. Maribor: Univerzitetna založba. 237–251. Jasna MIKIĆ, 2021: Spol in jezik. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede. Olga YEROSHINA POBIRK, Petra ZARANŠEK, Simon ŠUSTER, 2009: Besedne skice za slovenščino. Kritični pogled. Infrastruktura slovenščine in slovenistike. Ur. Marko Stabej. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete. 413–422. Slovenski pravopis 2001. Dostop 26. 11. 2021 na: https://fran.si Slovar slovenskega knjižnega jezika 1. Dostop 26. 11. 2021 na: https://fran.si Slovar slovenskega knjižnega jezika 2. Dostop 26. 11. 2021 na: https://fran.si Smernice za spolno občutljivo rabo jezika. Dostop 26. 11. 2021 na: https://www.ki.si/fileadmin/user_upload/datoteke- splosno/Projektna_pisarna/PLOTINA/smernice_web.pdf Marko SNOJ, 2016: Slovenski etimološki slovar. Dostop 26. 11. 2021 na: https://fran.si Sopomenke 1.0. Dostop 26. 11. 2021 na: https://viri.cjvt.si/sopomenke/slv/ Sprotni slovar slovenskega jezika. Dostop 26. 11. 2021 na: https://fran.si. Standardna klasifikacija poklicev. Dostop 26. 11. 2021 na: https://www.stat.si/Klasje/Klasje/Tabela/5334 Andrej STOPAR, Gašper ILC, 2019: Stilistična (ne)zaznamovanost moških in ženskih poimenovalnih parov za poklice v angleščini in slovenščini. Slavistična revija 67/2, 333–342. Standardna klasifikacija poklicev. Dostop 2019–2020 na: http://www.stat.si/Klasje/Klasje/Tabela/5334 Irena STRAMLJIČ BREZNIK, 1994/95: Specializiranost obrazil za izpeljanke s pomenom vršilca dejanja, nosilca lastnosti ali stanja in opravkarja. Jezik in slovstvo 40/8, 285–291. Irena STRAMLJIČ BREZNIK, 2004: Besednodružinski slovar slovenskega jezika. Poskusni zvezek za iztočnice na B. Maribor: Slavistično društvo. Irena STRAMLJIČ BREZNIK, 2018: Ženske ne povedo nič pametnega: jezikovnokorpusna analiza stereotipa. Jezikoslovni zapiski 24/1, 27–43. Mojca ŠORLI, Helena DOBROVOLJC (ur.), 2020: Semantična prozodija: leksikalni in besedilno-diskurzivni vidiki. Ljubljana: Založba ZRC. Zbirka Lingua Slovenica, 16. Jože TOPORIŠIČ, 1966: Slovenski knjižni jezik 2. Maribor: Obzorja. Jože TOPORIŠIČ, 1973: Stilna vrednost glasovnih, prozodijskih, (pravo)pisnih, morfemskih in naglasnih variant slovenskega knjižnega jezika. Slavistična revija 21/2, 217–263. Jože TOPORIŠIČ, 1992: Enciklopedija slovenskega jezika. Ljubljana: Cankarjeva založba. Jože TOPORIŠIČ, 2004: Slovenska slovnica. Maribor: Založba Obzorja. Ada VIDOVIČ MUHA, 1997: Prvine družbene prepoznavnosti ženske prek poimenovalne tipologije njenih dejavnosti, lastnosti. 33. Seminar slovenskega jezika, literature in kulture. Ur. Aleksandra Derganc. Ljubljana: Filozofska fakulteta. 69–79. Ada VIDOVIČ MUHA, 2000: Slovensko leksikalno pomenoslovje. Govorica slovarja. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete. Ada VIDOVIČ MUHA, 2003: Čas stiske jezikoslovnega nazora ali odgovor avtorju na vprašanja zasnove Slovarja Slovenskega pravopisa. Slavistična revija 51/2, 177–181. Ada VIDOVIČ MUHA, 2011: Slovensko skladenjsko besedotvorje. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete. 236 SLAVISTIČNA PREPLETANJA 3. Colocational Analysis of a Selected Masculine-Feminine Pair of Personal Nouns This paper presents a colocational analysis of a selected pair of borrowed personal nouns, ekspert – ekspertka in ekspertinja, in relation to the domestic pairs with the same meaning, izvedenec – izvedenka and strokovnjak – strokovnjakinja. Using various e-sources for the Slovene language and word-distinguishing schemes, we have established that there are overlapping properties and activities expressed by pairs of personal nouns. At the same time, we have determined that feminine forms stil have typical y marked collocates, which reflect social y and cultural y coded differences based on gender. These express feminine attributes and characteristics based on stereotypes of appearance ( seksi), talking ( PR, iskriv), or, of typical y feminine areas of profession ( moda, oblikovanje, spolnost, govorica, paliativa) or activities related to specialized fields ( fešta, povitica). The results of the analysis were also used to determine the usefulness and suitability of linguistic tools based on corpus sources. We have established that the used tools stil have some areas of weakness, as they yield data which contain a lot of il ogical words due to the wrong lemmatization, or due to the ambiguity of lemmas. The interpretation of the analysis thus still heavily relies on the additional checks and critical evaluations by the user. FEMINATIVI V TRETJI IZDAJI SLOVARJA SLOVENSKEGA KNJIŽNEGA JEZIKA IN V SPROTNEM SLOVARJU SLOVENSKEGA JEZIKA TJAŠA MARKEŽIČ Prva gimnazija Maribor, Maribor, Slovenija, tjasa.markezic@prva-gimnazija.org Sinopsis V prispevku prikazujemo feminative v enojezičnih slovarjih slovenskega jezika skozi zgodovino, pri čemer se osredotočamo na tovrstna poimenovanja v spletnem Slovarju slovenskega knjižnega jezika (eSSKJ) in Sprotnem slovarju slovenskega jezika (SSSJ). Zbrano gradivo iz obeh virov smo proučevali z besedotvornega in pomensko-funkcijskega vidika. Ugotavljamo, da kot produktivni prevladujeta feminativni priponski obrazili Ključne besede: - ica in - ka, ki sta že po dosedanjih raziskavah najproduktivnejši slovenski jezik, pri feminativni tvorbi. Pomensko pa zbrane feminative lahko besedotvorje, razporedimo v več skupin; izražajo namreč položaj v družbeni feminativi, priponsko strukturi, sorodstvena in druga razmerja, poimenovanja živali, obrazilo, bajeslovna bitja, povezanost z mediji in družbenimi omrežji itd. korpus DOI https://doi.org/10.18690/um.ff.6.2022.13 ISBN 978-961-286-610-5 FEMINATIVES IN THE THIRD EDITION OF THE DICTIONARY OF THE SLOVENIAN LITERARY LANGUAGE AND IN THE GROWING DICTIONARY OF THE SLOVENIAN LANGUAGE TJAŠA MARKEŽIČ Prva gimnazija Maribor, Maribor, Slovenia, tjasa.markezic@prva-gimnazija.org Abstract In this paper, we deal with feminatives in monolingual dictionaries of the Slovene language throughout history, focusing on such types of naming in the online Standard Slovenian Dictionary (eSSKJ) and the Growing Dictionary of the Slovenian Language (SSSJ). The col ected material from both sources was studied from a word-forming and semantic-functional point of view. We find that the productive feminine suffixes -ica and -ka predominate as productive, which, according to previous research, are the most productive in feminative formation. Semantically, however, the Keywords: Slovene language, collected feminatives can be divided into several groups; namely, word formation, they express a position in social structure, kinship and other feminine nouns, relationships, animal names, mythological creatures, connection suffixes, corpus with the media and social networks, etc. https://doi.org/10.18690/um.ff.6.2022.13 DOI 978-961-286-610-5 ISBN T. Markežič: Feminativi v tretji izdaji Slovarja slovenskega knjižnega jezika in v Sprotnem slovarju slovenskega jezika 239, 1 Feminativi v slovenskem jeziku1 Tipična besedotvorna zmožnost slovenščine in drugih jezikov, predvsem slovanskih, je, da tvorijo feminative, ženskospolske vzporednice k moškospolskim poimenovanjem, izhajajočim iz dejanj, lastnosti ali značilnosti, ki jih osebe opravljajo ali so njihovi nosilci. Slovenska slovnica (Toporišič 2004: 183) znotraj inačenjske/modifikacijske izpeljave feminative definira kot ženski par moškemu; tako so tovrstne tvorjenke rezultat drugotnega besedotvornega postopka. Feminativi se po Toporišiču tvorijo s priponskimi obrazili -a/-á ( smrklja; gospa), -ica/-íca ( davkarica; gospodarica), -ja ( županja), -úlja ( volkulja), -inja ( grofinja), -ka ( gostačka), -(ov)ka ( pekovka) in -ična2 ( gospodična). Vendar pa Toporišič opozarja, da je parno žensko poimenovanje pri višje razvitih večjih bitjih pogosto izraženo s posebno besedo ( mož – žena, oče – mati, hlapec – dekla …). Tvorbeno tipologijo feminativov, nastalih z a) dodajanjem ženskospolskega obrazila poimenovanjem moškega spola ( mizar – mizarka) in z b) zamenjavo celotnega ali le izglasnega dela moškospolskega obrazila z ženskospolskim ob isti podstavi ( bralec – bralka) je vpeljal Toporišič (1966: 98) in ga v nadaljnjih raziskavah upoštevajo tudi drugi avtorji (Stramljič Breznik 1994/95, Korošec 1998, Jež 1998: 225–226, Markežič 2019). Toporišič (1992: 382) za zamenjevalno tvorbo uporabi še termin izmenična izpeljava ( Slovenec – Slovenka) in vztraja pri navajanju obeh tvorbenih načinov v vseh svojih delih. Tudi Irena Stramljič Breznik pojmuje izpeljanke ženskega spola, ki zaznamujejo osebe ali živali, kot dodajalne oziroma zamenjevalne feminative, vendar opozarja, da o tem v sodobni slovenski besedotvorni teoriji ni enotnega mnenja (Stramljič Breznik 2004: 18). Pri tem se sklicuje na Ado Vidovič Muho, ki zavrača Toporišičevo tvorbeno podrejanje poimenovanj za ženske poimenovanjem za moške osebe, ko gre za vzporedno tvorbo (z zamenjevanjem moškospolskega priponskega obrazila z ženskospolskim), na primer pravnica, pomočnica, bralka (Vidovič Muha 2003: 180). Opaža, da tradicionalno besedotvorje feminative uvršča med modifikacijske tvorjenke, ugotavlja pa, da jih »verjetno lahko obravnavamo kot navadne izpeljanke iz samostalnika z besedotvornim pomenom ‘nosilka povezave’« (Vidovič Muha 1997: 71). 3 Irena Stramljič Breznik (2004: 18) se strinja, da poimenovanja ženskih oseb 1 Gre za prispevek na podlagi že objavljenega zaključnega dela Feminativi v slovenskem jeziku (Markežič 2019). 2 V resnici gre za feminativno priponsko obrazilo -na, ki se dodaja moškospolskim poimenovanjem z izglasjem na - (i)č. 3 V monografiji Slovensko skladenjsko besedotvorje (2011) se avtorici prištevanje feminativov med modifikacijske izpeljanke sploh ne zdi dopustno. Pojasnjuje namreč, da gre pri tvorbi feminativov za obraziljenje jedra skladenjske podstave in ne določujoče sestavine (Vidovič Muha 2011: 30). 240 SLAVISTIČNA PREPLETANJA 3. sodijo med nemodifikacijske izpeljanke, kadar gre za biološko ( dojilja) ali sociološko zaznamovanost ( perica), ko moškega poimenovanja jezikovna raba ne izpričuje, kot navaja Vidovič Muha (2011: 411), in pri tvorjenkah ženskega spola za živali, če ni ustreznega moškospolskega poimenovanja ( brenčalka ‘muha’; brenčalec ‘kolibrij; glasbilo’). Sicer pa kot Toporišič izhaja iz dveh načinov tvorbe poimenovanj za osebe (in tudi živali) ženskega spola (Stramljič Breznik 1994/95: 289) in ugotavlja, da je feminativna obrazila, ki se dodajajo moškospolskim poimenovanjem bitij, mogoče razvrstiti glede na to, s katerimi tipičnimi soglasniškimi izglasji moškospolskih obrazil se družijo. Tako se priponski obrazili -a in -na dodajata obrazilom, katerih v izglasju je -č: gostača, dedična; -ica tistim s -č, -lj in -r: beračica, ravnateljica, direktorica; -inja se druži s podstavami ali obrazili moškospolskih tvorjenk s k, g, h v izglasju, na primer prerokinja, varuhinja, boginja; -ka se lahko dodaja obrazilnim izglasjem na -č, -d, -j, -r, -t, -v: brusačka, doktorandka, čuvajka, balinarka, absolventka, detektivka. Kot zamenjevalni feminativni obrazili pa Stramljič Breznik izpostavlja priponsko obrazilo -ica, ki zamenjuje -ik, npr. basnica v pomenu ‘basnopiska’, ter -ka pri zamenjavi moškospolskega obrazila -ec ( borka). Do zamenjave dela obrazila moškega spola s -ka in -ica pride pri tvorbi feminativov kot tistih izpeljank, katerih končni del večzložnega obrazila je -ec, ter pri -nik. Tako obrazilo -ka zamenjuje -ec: -(V)lec ( dajalka, gojilka), -(V)vec ( kegljavka, hvalivka, pevka). Najpogostejša je tvorba feminativov z dodajanjem ženskospolskih obrazil, pri čemer prevladujejo tvorjenke s -ka, ki predstavljajo dobro četrtino vseh ženskih ustreznic k moškemu spolu (Stramljič Breznik 1992: 421–422). Novejše analize (npr. Markežič 2019) potrjujejo družljivost feminativnih obrazil -ica, -inja in -ka z omenjenimi izglasji oz. obrazili, hkrati pa izpostavljajo tudi druga moškospolska izglasja, ki se jim ta in še druga feminativna priponska obrazila lahko dodajajo, oz. moškospolska obrazila, ki jih zamenjujejo. Če torej pri ženskospolskih oblikah, nastalih po t. i. dodajalnem tipu ( mizar- + -ka), kjer je tudi morfemsko razviden nastanek feminativa iz moškospolske oblike, znotraj slovenistike ni večjih razhajanj, je zamenjevalni tip tvorbe feminativa ( tekm-ec – tekm-ica, sam-ec – sam-ica), kot smo že nakazali, večkrat preizpraševan. Utemeljenost takega tvorbenega vzorca ženskospolske vzporednice, nastale z zamenjavo moškospolskega obrazila z ženskim, je sicer potrjena tudi v etimološki raziskavi (Furlan 2018: 107–127), v kateri avtorica izpostavlja, da je v različnih slovanskih besednih družinah pri samostalniških parih na *-ьcь in *-ica mogoče ugotoviti, da je člen na *-ica v odnosu do tistega na *-ьcь v tesnejši funkcijski in posledično tudi T. Markežič: Feminativi v tretji izdaji Slovarja slovenskega knjižnega jezika in v Sprotnem slovarju slovenskega jezika 241, semantični povezanosti. Zato bi bilo v njih treba prepoznati slovanski besedotvorni vzorec morfemske zamenjave *-ьcь →*-ica, ki je že praslovanski. Na podlagi analize nekaterih razmerij tipa *samьcь :*samica avtorica ugotavlja, da bi bilo v slovanski apelativni in deloma tudi onomastični leksiki zaradi pripadnostne in najverjetneje sekundarne feminativne funkcije drugega člena v odnosu do prvega v njih prepoznati besedotvorno razmerje. Sklepa, da je tvorjenka na *-ica v odnosu do podstavnega samostalnika na *-ьcь njegova feminativna tvorjenka (Markežič, Stramljič Breznik 2021: 88–89). Ker upoštevamo interpretacijsko tradicijo feminativov v drugih slovanskih jezikih, Toporišičevo razumevanje obeh tipov feminativov kot enotne pomenske in tvorbene kategorije modifikacijskih izpeljank ter dejstvo, da gre za historično prepoznan slovanski besedotvorni vzorec, v prispevku metodološko dosledno izhajamo iz besedotvorne delitve feminativov na t. i. dodajalne oz. zamenjevalne. 2 Pomenske tipologije feminativov v slovenščini4 Dosedanje pomenske tipologije feminativov so bile pripravljene na podlagi besedja iz 16. in 18. stoletja ter ponujajo dragocen vpogled v ne le takratno tvorbo ženskospolskih vzporednic k že obstoječim moškospolskim poimenovanjem, temveč pričajo tudi o družbenem položaju in vlogi žensk. Tako je Majda Merše (2008: 31–44) zarisala obseg rabe ženskospolskih poimenovanj oseb v slovenskem knjižnem jeziku 16. stoletja. Čeprav ženski pari ne spremljajo vseh moških poimenovanj, je tudi pri njih mogoče razlikovati dve osnovni skupini: lastnoimenska (npr. Egipter – Egipterica, Jud – Judinja) in občnoimenska poimenovanja, ki jih lahko nadalje členimo na več podskupin. Mednje spadajo pari, ki označujejo poklicna poimenovanja (npr. kuhar – kuharica, mlinar – mlinarica), v okviru teh tudi parna poimenovanja, ki označujejo položaje v družbeni strukturi (npr. cesar – cesarica, kralj – kraljica), parna (izglagolska) poimenovanja vršilcev različnih dejavnosti (npr. besednik – besednica, bojnik – bojnica), parna poimenovanja nosilcev lastnosti ali stanja ( grešnik – grešnica, nevernik – nevernica), parne izsamostalniške tvorjenke, ki označujejo pripadnike in pripadnice različnih skupnosti ( purgar – purgarica) – pari samostalniške rabe pridevnika moškega spola in ženska obrazilna tvorjenka (npr. hudobni/ hudobnik in hudobnica, ki se parno ne moreta povezovati, saj ju razdvaja pomen samostalnika ženskega spola 'mrzlica') ter vzporedne izpeljanke moških poimenovanj v cerkveni 4 Poglavje je povzeto po zaključnem delu Feminativi v slovenskem jeziku (Markežič 2019), saj so predstavljene tipologije pomembne za nadaljnjo analizo gradiva. 242 SLAVISTIČNA PREPLETANJA 3. hierarhiji ( priol – priolovka oz. prior – priorivica ter apat, tudi abat, apt in opat – abačica, tudi abtašica), ki s poimenovanjem predstojnikov posredno kažejo na obstoj različnih (moških in ženskih) samostanskih redov. Prepoznana pa so tudi parna poimenovanja sorodstvenih in drugih razmerij ( boter – botra) ter živalska poimenovanja ( golob – golobica). Irena Stramljič Breznik (2013: 269 – 270) pa feminative iz Pohlinovega slovarja Tu malu besedishe treh jezikov (1781) pomensko druži v feminative, ki so rezultat danosti, v kateri obstaja parskost kot realna možnost, pogosto zasnovana na tipičnem dejanju ali sorodstvenem razmerju ( gledovz – gledovka, rednik – redniza, gospodar – gospodina, gospodizhezh – gospodizhna …), kažejo možno obojespolsko dejavnost, poklic ( farbar – farbarza, budivz – budnica, kuhar – kuharza …), izražajo zakonsko ženo ( kovazh – kovazhiza, kluzhar – kluzharica), so prebivalske vzporednice ( Celan – Celanka, Celovzhan – Celovzhanka, Lublanzhan – Lublanzhanka …), kažejo realno parskost z obrobja družbenih skupin ( berazh – berazhiza, bogovz – bogovka, hotnik – hotniza …), parskost, ki je rezultat pozitivnih lastnosti ( lube – luba, lubez – lubeza …), in parskost znotraj družbenih skupin, ki so zaznamovane s telesnimi ali duševnimi motnjami ( ezlavz – ezlavka, abotnek – abotneza, bolnik – bolniza …). Ada Vidovič Muha (1997: 74–76) pa ob snovanju tipologije ni bila osredotočena na tovrstna poimenovanja v nekem zgodovinskem obdobju, pač pa je podala poskus pomenske tipologije z vidika nekaterih pogostih ključnih leksemov; k temu je dodala priponska obrazila, s katerimi se tovrstna poimenovanja lahko tvorijo. Kot eden takih leksemov se kaže poklicna ali kakšna druga intelektualna dejavnost – gre za intelektualne poklice, ki so nastali kot posledica predpisanega univerzitetnega šolanja; pri tem avtorica opaža primere feminativov, tvorjenih z a) besedotvorno podstavo za poimenovanja žensk, motivirana s poimenovanji moških: -(ar)ka ( matematičarka), -ica ( inštruktorica), -inja ( geologinja), -ka ( recenzentka); b) vzporedno (besedotvorno) podstavo za poimenovanje žensk in moških: -ica ( upravnica), -ka ( profesionalka), -nica ( predsednica). V povezavi s tem govorimo tudi o poklicni ali drugi predvsem fizični dejavnosti: a) poimenovanja žensk, motivirana s poimenovanji moških: -(ar)ka ( mehaničarka), -ica ( pastirica), -ka ( brusačka); b) vzporedna (besedotvorna) podstava za poimenovanje žensk in moških: -ka ( čistilka). Lahko pa ženska nastopi tudi kot nosilka lastnosti (duševna, značajska ali izvirajoča iz določenih opredelitev) ali stanja: a) poimenovanja žensk, motivirana s poimenovanji moških: -(ar)ka ( alkoholičarka), -ica ( ljubiteljica), -inja ( potepuhinja), -ka ( državljanka); b) T. Markežič: Feminativi v tretji izdaji Slovarja slovenskega knjižnega jezika in v Sprotnem slovarju slovenskega jezika 243, vzporedna (besedotvorna) podstava za poimenovanje žensk in moških: -ica ( dolžnica), -ka ( birmanka). Poimenovanja telesnih lastnosti po Vidovič Muhi (1997: 76) načeloma nastajajo iz vzporedne podstave: -(en)ka ( mladenka), -ica ( dolgoprstnica), -ka ( dolgolaska), -(ov)ka ( grbovka). V nadaljevanju prispevka bomo po pregledu dveh novejših enojezičnih slovarjev ugotovili, da nekateri novi primeri ženskospolskih poimenovanj oseb kažejo na uveljavljanje žensk v poklicih in drugih dejavnostih, ki so jih sprva po tradicionalni delitvi na ženska in moška dela opravljali le moški. Med področja, kjer je bila zastopanost žensk dolgo nizka in ki so veljala za izrazito moško domeno, uvrščamo menedžment, znanost, gradbeništvo, politiko, policijo in vojsko (Krajnc 2013: 38– 42). Nova poimenovanja pa kažejo vse opaznejšo vlogo žensk prav na teh področjih, poleg tega se ženske uveljavljajo kot strokovnjakinje na različnih področjih, pogosto zavzemajo vodilne položaje v različnih institucijah, jezik pa vse bolj izkazuje njihovo stalno prisotnost v športu in glasbi, odseva njihove navade in način življenja ter kaže na njihovo aktivnost v aktualnem družbenem dogajanju. Novost v primerjavi s starejšimi jezikovnimi viri so tudi ženskospolska poimenovanja horoskopskih znamenj. 3 Feminativi v enojezičnih slovarjih slovenskega jezika 3.1 19. in 20. stoletje Kot smo videli že pri obstoječih pomenskih tipologijah in v gradivu iz že omenjenega zaključnega dela (Markežič 2019), feminativi niso pojav 21. stoletja, ampak jih srečamo že v eno- in večjezičnih slovarskih priročnikih skozi zgodovino slovenskega jezika. Tik pred koncem 19. stoletja je izšel prvi v raziskavo vključen priročnik, tj. Slovenski pravopis Frana Levca (1899), kateremu pomemben vir predstavlja Pleteršnikov slovar, pri čemer pa navedba nekaterih prevzetih in domačih besed razodeva Levčevo veliko poznavanje takratnega pojmovnega sveta in izostren občutek za bogatitev besedja s prevzetimi besedami (Bokal 2000: 16). V slovarskem delu pravopisa je sicer mogoče zaznati leksikografsko neenotnost pri prikazu besed, saj so feminativi, tako občno- kot tudi lastnoimenski, navedeni kot podiztočnice k moškospolski ustreznici (občnoimenski npr. dedič – dedična, hinavec – hinavka, nečak – nečakinja; lastnoimenski npr. Afričan – Afričanka, Američan – Američanka) ali ob drugem samostalniku (npr. grad – graščak – graščakinja, milijon – milijonar – milijonarka) 244 SLAVISTIČNA PREPLETANJA 3. v slovarskem geslu. Enako kot Levčev slovarski priročnik feminative obravnavata tudi Breznikov ter Breznik-Ramovšev Slovenski pravopis (1920; 1935, denimo boter – botrica; demagog – demagoginja, a tudi Amerika – Američan – Američanka). Prvega Toporišič (1975: 102) ocenjuje kot manj uspešnega s teoretičnega in taktičnega stališča, drugega pa kot bolj prilagojenega realnemu obstoječemu jeziku, sicer pa je tudi zanj značilnih veliko spodrsljajev (Toporišič 1991: 115). Slovenski pravopis iz leta 1950 je izdala Slovenska akademija znanosti in umetnosti, izdajo pa sta priredila Inštitut za slovenski jezik in Zavod za kulturo slovenskega jezika. Prirejen je po Breznik-Ramovševem pravopisu iz leta 1935 in se v navajanju feminativov od omenjenega vira ne razlikuje. Leta 1962 je Pravopisna komisija pri SAZU pripravila nov pravopisni priročnik, ki pa feminative obravnava enako kot predhodni viri. Med pravopisoma iz let 1950 in 1962 ni veliko razlik; podobna sta si po obsegu in tudi po pravopisni vsebini (Gložančev 1997: 95). Če je bil tisti iz leta 1950 velik napredek, čeprav še daleč od popolnosti (Bajec 1958: 145), drugi iz leta 1962 po Urbančičevi (1964: 118) oceni ne more biti normativen, njegova praktična vrednost pa je omejena. V Glonarjevem Slovarju slovenskega jezika (1936) feminativi sicer nastopajo kot iztočnice ( levinja 'samica leva') oz. podiztočnice ( čarovnik – čarovnica), vendar pri poimenovanju oseb pogosto ne pomenijo ženske, ki opravlja poklic/dejavnost, ampak ženo, npr. generalica 'generalova žena', kraljica 'kraljeva žena'. Drugače je s prikazom feminativov v SSKJ15 (1970–1991), kjer so samostojna gesla in imajo tudi različne razlage. Pri domačih, zlasti pa pri prevzetih besedah je samo spolska razlika pokazana s sklicevalno razlago 'ženska oblika od', na primer desničarka 'ženska oblika od desničar', dentistka 'ženska oblika od dentist'. Razlaga je lahko tudi bolj samostojna: harfistka 'ženska, ki igra harfo', čeprav je navedeno tudi geslo harfist z razlago 'kdor igra harfo'. Pri nekaterih feminativih so geselski članki obsežni, na primer pri geslu delavka, ali pa ima geslo pomen časovno ali kako drugače označen, denimo geslo ministrica ima pomen 'ženska oblika od minister' neoznačen, podpomen 'ministrova žena' pa ima oznako starinsko (Markežič 2019: 161). 5 Analiza 1939 feminativov iz SSKJ1 kaže, da jih je 1093 (56 %) nastalo z zamenjevalnim, 846 (44 %) pa z dodajalnim načinom (Markežič 2019). T. Markežič: Feminativi v tretji izdaji Slovarja slovenskega knjižnega jezika in v Sprotnem slovarju slovenskega jezika 245, 3.2 21. stoletje Vprašanje navajanja feminativov kot iztočnic je bilo pereče tudi pri pripravi geslovnika slovarskega dela Slovenskega pravopisa (2001). Po Nastji Vojnovič (1995: 245) je bil izražen nov predlog, da v redakcijah občnih imen ženskospolske parne vzporednice moškim izpeljankam ne bi bile več samostojne iztočnice, kot so bile doslej. Iztočnice bi ostale le izpeljanke ženskega spola s priponskimi obrazili s samostojnim pomenom. To vprašanje je izpostavil tudi Janez Dular (2003b: 126), ki je navajanje feminativov kot podiztočnic opredelil celo kot enega od problemov, glede katerih so sestavljavci Slovenskega pravopisa najteže našli kompromis. Način sestavljanja geslovnika, po katerem bi bili feminativi podiztočnice, bi rahljal sistemskost, h kateri sicer teži geslovnik oziroma prikaz redakcij v slovarju. Pri razvrstitvi besedotvornih pripon v Slovenski slovnici Jožeta Toporišiča (2004) so feminativi uvrščeni med modifikacijske izsamostalniške izpeljanke. V isti skupini je še osem podskupin besed, npr. skupna imena, manjšalnice, slabšalne besede in še druge, ki so po sedanjem dogovoru vse iztočnice. S tem argumentom N. Vojnovič meni, da je za pravopisni slovar dobro ohraniti načelo, da se vse modifikacijske izpeljanke obravnavajo enako. Besede, na primer magister, magistra, magistrica, so po takratnem načinu sestavljanja geslovnika samostojne enote, ker so predvidene za samostojne iztočnice. V samostojnih geselskih člankih so namreč potrebni podatki (slovnični, normativni, stilistični, pomenski) lahko najbolj pregledno predstavljeni, pri čemer je treba upoštevati, da je ženskih modifikacijskih izpeljank k moškemu paru včasih nepričakovano celo več in da imajo različno stilno vrednost, na primer pri besedi bruc so ženske oblike brucka, bruculja in bruclja. Bruc in brucka sta v SSKJ1 označena z oznako žargonsko, bruculja in bruclja pa s kvalifikatorjem žarg., slabš. Čeprav je obseg pravopisnega slovarja omejen, zgolj zaradi prihranka prostora ni treba feminativov prikazovati kot podiztočnice. Glede na podatek, da je med 507 izglagolskimi izpeljankami s pomenom vršilca dejanja 92 feminativov, pa razume, da je misel o feminativih kot podiztočnicah vabljiva. Nazadnje je prevladalo stališče, da je treba število podiztočnic zaradi večje preglednosti omejiti (Vojnovič 1995: 245– 246). 246 SLAVISTIČNA PREPLETANJA 3. Kljub temu pa SNBSJ iz leta 2013 obravnava feminative kot samostojne slovarske iztočnice, npr. dizajnerka. Tudi v SSKJ26 (2014) so feminativi samostojna slovarska gesla. Za razliko od prve izdaje spolska razlika ni več prikazana s sklicevalno razlago ženska oblika od. Razlaga je samostojnejša s pomensko sestavino ženska, ki. Še vedno pa so pri nekaterih feminativih geselski članki obsežnejši ali pa ima geslo pomen časovno ali drugače zaznamovan (Markežič 2019: 161). 4 Feminativi v tretji izdaji Slovarja slovenskega knjižnega jezika Obsežnejšo raziskavo feminativne tvorbe smo že opravili na podlagi gradiva iz SSKJ1 in SSKJ2 (Markežič 2019). Kot nadgradnjo takratnih ugotovitev smo pregledali spletni rastoči SSKJ3 (spletni vir), novejši temeljni informativno-normativni razlagalni slovar slovenskega knjižnega jezika. V njem so slovarski sestavki izdelani povsem na novo na podlagi analize sodobnega jezikovnega gradiva. Pri pregledu 1641 iztočnic smo zasledili zgolj nekaj feminativov, ki jih v starejših jezikovnih virih7 nismo našli, to sta denimo dve poimenovanji osebe alergologinja ('zdravnica specialistka za alergologijo') in pesimistka ('ženska, ki vse vidi slabo, slabše, kot je, in pričakuje najslabše tudi za prihodnost') ter eno poimenovanje živali rotvajlerka ('samica večjega, močnejšega psa črne barve s simetričnimi rdeče rjavimi lisami in kratko dlako'). Veliko feminativov je bilo že zabeleženih v starejših jezikovnih priročnikih, zlasti v SSKJ2, v tretji izdaji slovarja pa nastopajo s kompleksnejšimi pomenskimi razlagami. Zbrali smo 87 feminativov. 4.1 Besedotvorni vidik V analizo smo vključili 87 feminativov in ugotovili, da jih večina, tj. 65 primerov (75 %), nastane z dodajalnim načinom tvorbe, in sicer z naslednjimi feminativnimi priponski obrazili: -ovka ( bobrovka, po preglasu -evka: ježevka); -arka (trije primeri: astmatičarka, bioenergetičarka, dietetičarka); -ica (štirje feminativi: bivolica, dežnikarica, kegljačica, klekljarica); -inja (trinajst primerov: alergologinja, chefinja, dietologinja, embriologinja, enologinja, grafologinja, kartografinja, ornitologinja, paparacinja, pešakinja, svakinja, teologinja, volkodlakinja); -ka (43 feminativov: analfabetka, atašejka, balinarka, blogarka, blogerka, cvetličarka, čebelarka, čembalistka, čistunka, debilka, degustatorka, 6 Analizirali smo tudi 2229 feminativov iz SSKJ2 in ugotovili, da jih je 1193 (53,6 %; v SSKJ1 pa 56 %) nastalo z zamenjevalnim, 1036 (46,4 %; v SSKJ1 nekaj manj, tj. 44 %) pa z dodajalnim načinom. 7 V pregled smo vključili SSKJ1 in SSKJ2. T. Markežič: Feminativi v tretji izdaji Slovarja slovenskega knjižnega jezika in v Sprotnem slovarju slovenskega jezika 247, doajenka, doktorandka, doktorantka, dreserka, faraonka, filmarka, floristka, folkloristka, golfistka, graverka, hekerka, invalidka, judoistka, kajtarka, kartografka, kleptomanka, kontrabasistka, lectarka, manikerka, markacistka, netopirka, nutricionistka, oboistka, pesimistka, pozavnistka, puristka, rotvajlerka, sirarka, talentka, vampirka, važička, zelenjadarka) . Med 87 primeri jih je samo 22 (25 %) nastalo z zamenjevalnim načinom tvorbe, kot produktivni pa sta se izkazali priponski obrazili -ica z desetimi primeri ( dolgoprstnica, dvojnica, folklornica, gornica, hišnica, hrčica, kolednica, mladoletnica, polnoletnica, prvopristopnica) in -ka z dvanajstimi primeri ( abrahamovka, brivka, čistilka, dalmatinka, hribolazka, jezikoslovka, kegljavka, krasoslovka, mačka, peška, samohranilka, strojepiska). 4.2 Pomensko-funkcijski vidik Nekatera že v drugih virih zabeležena poimenovanja v SSKJ3 nastopajo z drugačnimi, v glavnem natančnejšimi pomenskimi razlagami, npr. abrahamovka 'ženska, ki praznuje petdeseti rojstni dan ali dopolni petdeset let' (po SSKJ2 'ženska, ki je dopolnila petdeset let'); blogerka 'ženska, ki na spletnem mestu, namenjenem predstavljanju zlasti posameznikovih zanimanj, mnenj, objavlja besedila, slike, posnetke' (v SSKJ2 'ženska, ki piše blog'); čistilka 1. 'ženska, ki se poklicno ukvarja s čiščenjem', 1.1 'ženska, ki čisti' ( SSKJ2: 'ženska, ki se poklicno ukvarja s čiščenjem'); jezikoslovka 1. 'strokovnjakinja za jezikoslovje', 1.1 'študentka ali diplomantka jezikoslovja' (v SSKJ2 samo 'strokovnjakinja za jezikoslovje'); kegljačica in kegljavka 'športnica, ki se ukvarja s kegljanjem' ( SSKJ2: 'igralka pri kegljanju'); oboistka 'ženska, ki igra oboo, navadno kot poklicna glasbenica' (v SSKJ2 samo 'ženska, ki igra oboo'); samohranilka 'ženska, ki v enostarševski družini preživlja, vzgaja otroka' ( SSKJ2: 'mati, ki mora sama skrbeti za otroka, otroke'); svakinja 'sestra (zakonskega) partnerja ali sorojenčeva (zakonska) partnerica' ( SSKJ2: 'bratova žena ali sestra zakonskega partnerja'); vampirka 'bajeslovno bitje ženskega spola, navadno z dolgima podočnikoma, ki ponoči vstaja iz groba in hodi pit kri živim bitjem, zlasti človeku' ( SSKJ2: 'mrtva ženska, ki vstaja ponoči iz groba in sesa ljudem kri'). Z enako pomensko razlago kot v SSKJ2 pa nastopi denimo judoistka ('športnica, ki se ukvarja z judom'). Nove, kompleksnejše pomenske razlage odsevajo smelo vstopanje žensk v slovenski jezikovni in družbeni prostor. 248 SLAVISTIČNA PREPLETANJA 3. Opažamo, da gre v večini primerov za poklicna poimenovanja ( brivka, cvetličarka, čistilka, floristka, hišnica, strojepiska, zelenjadarka …), položaj v družbeni strukturi ( faraonka), nosilke lastnosti ali stanja ( abrahamovka, mladoletnica, polnoletnica …), poimenovanja sorodstvenih in drugih razmerij ( samohranilka, svakinja), živali ( bivolica, bobrovka, dalmatinka, hrčica, ježevka, rotvajlerka …). V primerjavi z obstoječimi tipologijami feminativov so nova poimenovanja bajeslovnih bitij ( vampirka, volkodlakinja), izrazi s področja športa ( balinarka, golfistka, gornica, hribolazka, judoistka, kajtarka, kegljačica …), glasbe ( čembalistka, kontrabasistka, oboistka, pozavnistka …) in iz sveta spleta, medijev in družbenih omrežij ( blogarka, hekerka). 5 Feminativi v Sprotnem slovarju slovenskega jezika Sprotni slovar je zasnovan kot slovar informativne narave, ki zbira živo, v slovarjih še ne registrirano novejše besedje (vključuje tudi najnovejše, uveljavljajoče se pomene že registriranega besedja) in v temeljnih obrisih prikazuje njegove pomenske, slovnične in pragmatične lastnosti. Jedro geslovnika predstavlja še neuslovarjeno besedje, katerega rabo v zadnjih letih potrjuje korpusno gradivo, dopolnjeno s predlogi jezikovnih uporabnikov (spletni vir). Feminativi so tudi v Sprotnem slovarju slovenskega jezika samostojne slovarske iztočnice, pomenska razlaga pa je neodvisna od moškospolskega poimenovanja osebe. Pregledali smo 988 slovarskih gesel in izpisali 33 feminativov. 5.1 Besedotvorni vidik V analizo smo zajeli 33 izobčnoimenskih feminativov, med katerimi je večina, tj. 21 primerov oz. 60 %, nastala z dodajanjem feminativnega priponskega obrazila moškospolskemu poimenovanju. Gre za tvorbo z obrazili -ica (dva feminativa: asica, otvoriteljica) , -inja (trije primeri: chefinja, klasikinja, naturopatinja) in -ka (16 primerov: antifeministka, avtodomarka, backpackerka, bestička, fejmička, gladiatorka, hejterka, hipsterka, hornistka, influencerka, jogistka, pedofilka, suparka, tajkonavtka, vlogerka, youtuberka). Manj feminativov, tj. 12 (40 %), je nastalo z zamenjavo moškospolskega obrazila z ženskospolskim. Kot taki nastopita feminativni obrazili -ica s štirimi primeri ( bestica, kužica, mislica, vplivnica) in -ka z osmimi feminativi ( geolovka, krasilka, mentoriranka, odločevalka, podizvajalka, poduhovljenka, snubka, sprehajalka). T. Markežič: Feminativi v tretji izdaji Slovarja slovenskega knjižnega jezika in v Sprotnem slovarju slovenskega jezika 249, 5.2 Pomensko-funkcijski vidik Na podlagi obstoječih, že predstavljenih pomenskih tipologij lahko gradivo iz Sprotnega slovarja slovenskega jezika razporedimo v naslednje pomenske skupine: vršilka dejavnosti ( odločevalka, otvoriteljica, podizvajalka, sprehajalka …), nosilka lastnosti ali stanja (npr. poduhovljenka), poimenovanja sorodstvenih in drugih razmerij ( bestica, bestička, snubka), žival ( kužica, kužika). Nova so poimenovanja s področja športa ( suparka), glasbe ( hornistka), iz sveta medijev in družbenih omrežij – zlasti pri slednjih je mogoče zaznati tvorbo iz prevzetih podstav ( fejmička, hejterka, influencerka, vlogerka, vplivnica, youtuberka). 5.3 Feminativi iz SSSJ po korpusu Gigafida 2.0 Ker gre za novo, še neuslovarjeno izrazje, nas je zanimala raba feminativov, kar smo preverjali v korpusu Gigafida 2.0. Opazili smo, da so z več kot 30 konkordancami zastopane le chefinja/šefinja, gladiatorka, hornistka, podizvajalka, sprehajalka in vlogerka, in to v zelo različnih virih. Zgolj z eno konkordanco v korpusu nastopijo avtodomarka, backpackerka, bestica, bestička, otvoriteljica in snubka: "Popotniki z avtodomi samo prečkajo Slovenijo /…/" pravi avtodomarka Petra Krnc. /. ./ Najraje se odpravi na pot samo z nahrbtnikom kot 'backpackerka' . Problem druge »bestice« : lahko vsi razlagajo, kolikor hočejo, da ima lepo postavo, ampak kljub temu ne sme iti niti za gram čez! Šla sem od ultrafascinacije in skorajšnje bestičke v prvem sporočilu. /. ./ Z nagovorom ministra za gospodarstvo Andreja Vizjaka in častne otvoriteljice , županje Ljubljane Danice Simšič se je v ponedeljek začel največji letošnji sejem na Gospodarskem razstavišču. /. ./ Prav zato bo izbira med tisočimi snubkami , ki si želijo postati njegove princeske, strašansko težka. Brez konkordanc pa za zdaj ostajajo fejmička, geolovka in hejterka. 250 SLAVISTIČNA PREPLETANJA 3. 6 Sklep Prispevek potrjuje in nadgrajuje ugotovitve zaključnega dela Feminativi v slovenskem jeziku (Markežič 2019). Z vstopom žensk v celovit javni svet se je število ženskospolskih poimenovanj bitij izrazito povečalo. Seveda gre pri tem za poimenovalno zaporednost, pogojeno s prvotno vezanostjo dejavnosti ali položaja pretežno ali celo zgolj na moško osebo. Tako opažamo, da se v novih jezikovnih priročnikih (že v SP, še bolj pa v SSKJ2 in SSKJ3, SNBSJ in rastočem Sprotnem slovarju slovenskega jezika) in drugih virih, denimo v korpusih in na spletu, pojavljajo zmeraj nova ženskospolska poimenovanja bitij glede na starejše jezikovne vire in znanstvene razprave. Glede na podatke iz korpusa Gigafida 2.0 so nekatera tovrstna nova poimenovanja v vsakdanji rabi že precej uveljavljena, nekatera med njimi pa v jezikovno rabo šele vstopajo. Glede na to, da je jezik živ organizem, menimo, da se bodo feminativi še naprej tvorili ob ustreznih moškospolskih novotvorjenkah ali novopomenkah, kjer je to mogoče, in se sčasoma v jeziku tudi ustalili. Literatura Anton BAJEC, 1958: Pred novo izdajo SP. Jezik in slovstvo 3/4, 145–148. Ljudmila BOKAL, 2000: Leksikografska obravnava prvega slovenskega pravopisa (Fran Levec, 1899). Jezikoslovni zapiski 6, 15–26. Anton BREZNIK, 1920: Slovenski pravopis. Ljubljana: Jugoslovanska knjigarna. Anton BREZNIK, Fran RAMOVŠ, 1935: Slovenski pravopis. Ljubljana: Znanstveno društvo. Janez DULAR, 2003: Pravopisni kompromis ali kompromisni pravopis? Slavistična revija 51/2, 123–126. Metka FURLAN, 2018: Slovanska razmerja tipa *samьcь : *samica – funkcija in nastanek besedotvornega vzorca. Slavistična revija 66/2, 107–127. Joža GLONAR, 1936: Slovar slovenskega jezika. Ljubljana: Umetniška propaganda. Alenka GLOŽANČEV, 1997: Kratek pregled slovenskega pravopisja od konca devetnajstega stoletja do danes. Jezikoslovni zapiski 3, 85–104. Marija JEŽ, 1998: Iz teorije feminativov. Jezik za danes in jutri. Ur. I. Štrukelj. Ljubljana: Društvo za uporabno jezikoslovje Slovenije. 223–230. Tomo KOROŠEC, 1998: Slovenski vojaški jezik. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede. Simona KRANJC, Martina OŽBOT, 2013: Vloga spolno občutljivega jezika v slovenščini, angleščini in italijanščini. Družbena funkcijskost jezika. Ur. Andreja Žele. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete. 233–239. Fran LEVEC, 1899: Slovenski pravopis. Dunaj: Cesarska kraljeva zaloga šolskih knjig. Tjaša MARKEŽIČ, 2019: Feminativi v slovenskem jeziku. Doktorska disertacija. Filozofska fakulteta Univerze v Mariboru. Tjaša MARKEŽIČ, Irena STRAMLJIČ BREZNIK, 2021: Feminativi v slovenskem jeziku. Maribor: Univerzitetna založba. Slovar novejšega besedja slovenskega jezika. Ljubljana: Založba ZRC, 2013. Slovar slovenskega knjižnega jezika. Tretja izdaja. Dostop avgusta 2021 na: www.fran.si Slovenski pravopis. Ur. F. Ramovš idr. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1950. Sprotni slovar slovenskega jezika. Dostop avgusta 2021 na: www.fran.si T. Markežič: Feminativi v tretji izdaji Slovarja slovenskega knjižnega jezika in v Sprotnem slovarju slovenskega jezika 251, Irena STRAMLJIČ BREZNIK, 1992: Izglagolske izpeljanke s pomenom vršilca dejanja. Slavistična revija 40/4, 411–427. Irena STRAMLJIČ BREZNIK, 1994/95: Specializiranost obrazil za izpeljanke s pomenom vršilca dejanja, nosilca lastnosti ali stanja in opravkarja . Jezik in slovstvo 40, 285–291. Irena STRAMLJIČ BREZNIK, 2004: Besednodružinski slovar slovenskega jezika. Poskusni zvezek za iztočnice na B. Maribor: Slavistično društvo. Jože TOPORIŠIČ, 1966: Slovenski knjižni jezik 2. Maribor: Obzorja. Jože TOPORIŠIČ, 1975: Beseda o Brezniku. Jezik in slovstvo 20/4, 99–102. Jože TOPORIŠIČ, 1991: Breznik-Ramovšev Slovenski pravopis. Slavistična revija 39/1, 115–126. Jože TOPORIŠIČ, 1992: Enciklopedija slovenskega jezika. Ljubljana: Cankarjeva založba. Jože TOPORIŠIČ, 2004: Slovenska slovnica. Maribor: Obzorja. Boris URBANČIČ, 1964: Naš novi Pravopis . Jezik in slovstvo 9/4–5, 103–118. Ada VIDOVIČ MUHA, 1997: Prvine družbene prepoznavnosti ženske prek poimenovalne tipologije njenih dejavnosti, lastnosti. Zbornik predavanj/XXXIII. seminar slovenskega jezika, literature in kulture, 30. 6.–19. 7. 1997. Ur. A. Derganc. Ljubljana: Filozofska fakulteta, Oddelek za slovanske jezike in književnosti. 69–79. Ada VIDOVIČ MUHA, 2003: Čas stiske jezikoslovnega nazora ali odgovor avtorju na vprašanja zasnove Slovarja Slovenskega pravopisa. Slavistična revija 51/2, 177–181. Ada VIDOVIČ MUHA, 2011: Slovensko skladenjsko besedotvorje. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete. Nastja VOJNOVIČ, 1995: O oblikovanju geslovnika za pravopisni slovar. Jezikoslovni zapiski 2, 241– 249. Feminatives in the third edition of the Dictionary of the Slovenian Literary Language and in the Growing Dictionary of the Slovenian Language In this paper, we deal with feminatives in monolingual dictionaries of the Slovene language throughout history, focusing on such types of naming in the online Standard Slovenian Dictionary ( eSSKJ) and the Growing Dictionary of the Slovenian Language ( SSSJ). The collected material from both sources was studied from a word-forming and semantic-functional point of view. We deal with common feminatives nouns formed by adding the feminine suffix to the masculine denomination ( hejterka) or by replacing the whole or the pronounced part of the masculine with the feminine parts on the same basis ( poduhovljenka). Feminatives in these two sources derive from domestic ( snubka, sprehajalka, vplivnica) or foreign bases ( fejmička, influencerka, youtuberka). We find that the productive feminine suffixes -ica and -ka predominate as productive, which, according to previous research, are the most productive in feminative formation. Semantical y, however, the collected feminatives can be divided into several groups; namely, they express a position in social structure, kinship and other relationships, animal names, mythological creatures, connection with the media and social networks, etc. The semantic explanations from the third edition of the Standard Slovenian Dictionary were compared with those from the second edition. We notice that, in the online growing dictionary, feminatives appear with different, more complex semantic explanations than in SSKJ2. The use of feminatives from SSSJ was studied according to the Gigafida 2.0 corpus. With more than 30 concordances, only chefinja/šefinja, gladiatorka, hornistka, podizvajalka, sprehajalka and vlogerka are represented. 252 SLAVISTIČNA PREPLETANJA 3. PRILOŽNOSTNE TVORJENKE KOT ODRAZ DOBE KORONAVIRUSA INES VORŠIČ Univerza v Mariboru, Pedagoška fakulteta, Filozofska fakulteta, Maribor, Slovenija, ines.vorsic@um.si Sinopsis V prispevku predstavljamo novotvorjenke, ki so vzniknile v času pandemije covida-19 in so motivirane iz družbeno-političnega dogajanja ter sprememb, ki jih je pandemija vnesla v vse sfere človekovega življenja. V središču Ključne besede: obravnave so priložnostnice z ekspresivno miselno asociacijo na slovenski jezik, različne družbene posledice pandemije. Z besedotvornega vidika besedotvorje, so izstopajoče zlasti prekrivanke različnih tipov, ki s humorno in priložnostna tvorjenka, porogljivo konotacijo pogosto odsevajo kritiko ukrepov, prekrivanka, povezanih s pandemijo koronavirusne bolezni. koronavirus DOI https://doi.org/10.18690/um.ff.6.2022.14 ISBN 978-961-286-610-5 AD-HOC FORMATIONS AS A REFLECTION OF THE CORONAVIRUS ERA INES VORŠIČ University of Maribor, Faculty of Arts, Faculty of Education, Maribor, Slovenia, ines.vorsic@um.si Abstract This article presents newly created words that have emerged during the Covid-19 pandemic that are motivated by socio-political events and changes which the pandemic has brought to al spheres of human life. The discussion focuses on ad-hoc formations with an expressive association to the various Keywords: social consequences of the pandemic. From a word-formation Slovenian language, perspective, these formations characteristically include various word formation, types of word blends with a humorous and mocking ad-hoc formations, connotation, reflecting the criticisms of the measures related to blends, coronavirus the coronavirus pandemic. https://doi.org/10.18690/um.ff.6.2022.14 DOI 978-961-286-610-5 ISBN I. Voršič: Priložnostne tvorjenke kot odraz dobe koronavirusa 255, 1 Uvod Ena od temeljnih značilnosti jezika kot sistema, ki služi sporazumevanju, je njegova zmožnost spreminjanja in razvijanja (Blagus Bartolec 2020). Spreminja in razvija pa se pogosto pod vplivom zunaj ezikovne realnosti. Še posebej dinamične so spremembe na ravni leksike, ki se najbolj očitno kažejo v vznikanju novih besed. Pojavljanje novejšega besedja je povsem običajen proces, ki poteka vseskozi; v slovenščini ga letno v obsegu okoli 120–140 slovarskih iztočnic beleži Sprotni slovar slovenskega jezika, ki je v prikazu svoje vsebine integriran v slovarski portal Fran (Krvina 2020). Vendar pa se je doslej jezik spreminjal počasneje. Da jezikovna sprememba dozori, da jo družba sprejme in usvoji, da se nova beseda v rabi ustali, je potrebno določeno časovno obdobje. Pandemija koronavirusne bolezni pa je svojo razsežnost pokazala tudi v jezikovnem smislu, saj smo bili priče vsakodnevnemu širjenju leksikalnega fonda. Pandemija je hipoma postala glavna tema tako javne kot zasebne komunikacije. Pojavile so se nove besede, ki se v dobi hitrega informacijskega razvoja in digitalizacije še toliko hitreje širijo. Številne že ustaljene besede so dobile nov pomen, besede, ki so se doslej pojavljale zgolj v medicinski stroki, so se razmahnile v splošni rabi (npr. asimptomatičnost, asimptomatski, koronavirus, respirator, virolog, virologija). Nekatere besede so bile v občem jeziku sicer že ustaljene, a so v obdobju, zaznamovanem s covidom-19, povišale svojo frekventnost (npr. bolezen, cepivo, maska, karantena, razdalja, razkužiti, prekuževanje, pozitiven, negativen). Tovrstne leksikalne spremembe so bile zaznane praktično v vseh jezikih in nanje so že opozorili tako domači (npr. Krvina 2020; Stramljič Breznik 2021) kot tuji jezikoslovci (npr. Będkowska-Kopczyk, Łaziński 2020; Blagus Bartolec 2020; Štrkalj Despot 2020; Entlová 2022). Mi pa se bomo v pričujočem prispevku odmaknili od novih besed, ki so nastale iz poimenovalne nuje, in v središče obravnave postavili priložnostnice z ekspresivno miselno asociacijo na različne družbene posledice pandemije covida-19. Čeprav je njihova pojavnost nizka in segajo na samo obrobje jezikovnega sistema, so priložnostne tvorjenke tiste besede, ki kažejo najaktualnejše besedotvorne procese in odražajo ustvarjalno gibkost jezika, ki je zmeraj odraz družbe, dogajanja v njej in družbenih sprememb. Priložnostne tvorjenke so tako pogosto tisti jezikovni element, ki družbi nastavlja ogledalo in oblikuje sliko aktualnega družbenega stanja, kot ga odsevajo besede. Preden pa se posvetimo predstavitvi novotvorjenih priložnostnic, podajamo teoretično opredelitev priložnostnic (okazionalizmov) in neologizmov, saj je razmejevanje med pojmoma še zmeraj pogosto nejasno. 256 SLAVISTIČNA PREPLETANJA 3. 2 Priložnostnice kot del leksikalnega sistema Priložnostnice ali okazionalizmi kot besede, ki pogosto rušijo ustaljeno leksikalno podobo jezika, segajo na obrobno območje jezikovnega sistema, vendar so odraz ustvarjalne prožnosti jezika. Natančna opredelitev, kaj so priložnostnice, zahteva nekaj razmisleka. Če bi jih želeli definirati z vidika leksikona, bi se namreč hitro znašli v dilemi. Po eni strani se priložnostne besede obravnavajo v okviru neologizmov, po drugi strani se od neologizmov tudi jasno razmejujejo. Tudi odgovor na vprašanje, kaj je neologizem, ni povsem enostaven. Slovenska slovnica (Toporišič 2000: 130) neologizem razlaga kot besedo, ki jo občutimo kot zelo mlado tvorbo, časovno obarvano besedo, ki s pogostnejšo rabo prehaja v stilno nevtralno besedje, sicer pa ostane priložnostna in zaide v pozabo; Slovenski pravopis (2001) neologizem opredeljuje kot novo besedo; SSKJ 2 (2014) pa kot novo besedo ali zvezo, ki še ni splošno uveljavljena − v razlago (sopomensko) vključuje izraz novotvorjenka, ki nakazuje, da je neologizem na novo tvorjena beseda. Priložnostna beseda je po definiciji Slovenske slovnice (Toporišič 2000: 130–131) beseda, ki jo govoreči tvorijo po običajnih besedotvornih vzorcih in jih bralci ali poslušalci tudi razumejo, toda beseda ne postane splošna last jezika. SSKJ 2 (2014) priložnostnico pojasnjuje kot besedo, ki je priložnostno tvorjena za izrazitev navadno posebne, enkratne vsebine. Pri opredelitvi neologizmov in priložnostnic se tako izpostavljata vidik leksikaliziranosti (širša opredelitev) in vidik tvorjenosti (ožja opredelitev). Upoštevajoč vidik leksikaliziranosti je opazno razlikovanje med neologizmom kot besedo, ki je v neki jezikovni skupnosti že lahko sprejeta, a še občutena kot nova, in priložnostnico kot besedo, ki je enkratna in neustaljena tako v slovarju kot v jezikovnem sistemu. Z vidika tvorjenosti pa se po vzoru zahodnoslovanskega jezikoslovja (Buzássyová in Martincová 2003: 262) priložnostnice razmejujejo glede na to, ali nova beseda uresničuje možnosti besedotvornega sistema ali pa besedotvorne zakonitosti krši. Novotvorjenke, ki nastajajo v skladu z besedotvornimi pravili, so potencialne in imajo možnost postati ustaljena sestavina jezikovnega leksikona, novotvorjenke, napravljene po nesistemskih besedotvornih vzorcih, pa so trenutne in ostajajo zunaj slovarja kot priložnostnice. Širši leksikalni vidik seveda ni zanemarljiv, saj lahko status priložnostnic ohranjajo tudi sistemske tvorjenke, ki vznikajo s funkcijo stilnega učinkovanja. Ekspresivnost je prepoznana kot inherentna lastnost priložnostnic (Liptákova 2008: 67), kakor piše Ološtiak (2011: 29) pa ekspresivna motivacija temelji na subjektivnem in emocionalnem v jeziku, kar pomeni, da jezikovni uporabnik v tako besedo eksplicitno ali implicitno vnaša svoje subjektivno stališče. Zaznamovanost leksema lahko izvira iz glasovne, besedotvorne ali I. Voršič: Priložnostne tvorjenke kot odraz dobe koronavirusa 257, pomenske podobe. Besedotvorna motivacija predstavlja tip inherentne ekspresivnosti, ki izhaja iz (1) obstoja ekspresivnih besedotvornih sredstev in postopkov (podstav, obrazil, tvorbenih tipov, besedotvornih pomenov); (2) besedotvornega motivanta (tvorjenke iz ekspresivnih besed); (3) razmerja med besedotvornim in leksikalnim pomenom (Ološtiak 2011: 66). V širšem leksikalnem smislu so torej lahko ekspresivne tako sistemske kot nesistemske tvorjenke. Pri slednjih je znak ekspresije že sama besedotvorna inventivnost, pri prvih pa so nosilci ekspresivnega naboja morfemi. Stilna zaznamovanost še posebej pride do izraza ob neobičajni morfemski kombinatoriki. Priložnostno besedotvorje se pogosto zgleduje po že obstoječih tvorbenih vzorcih oziroma novo besedo oblikuje po analogiji z že znanimi besedami. Pri takih tvorjenkah ni zaznamovana niti besedotvorna podstava niti obrazilo, temveč je zaznamovana njuna kombinacija (Logar 2006: 92). Priložnostnico torej lahko razumemo kot besedo, ki je nastala priložnostno, glede na pragmatične okoliščine, in je pogosto motivirana iz ekspresivnih spodbud. Na osnovi tvorjenosti pa je mogoče razmejiti: (1) priložnostne novotvorjenke, ki zaznamovanost realizirajo z nenavadno kombinatoriko morfemskih sestavin, a so zaradi ohranjanja besedotvorne sistemskosti potencialna sestavina slovarja (npr. čokolin-ko ← tisti+ž, ki ima rad čokolino, žog-ališče ← to, kjer se žoga, samarijan-iti ← biti samarijan, palačinko-o-ljub-ec ← tisti+ž, ki ljubi palačinke, megl-o-slov-je ← veda o megli ʻprazno govorjenjeʼ), (2) priložnostne novotvorjenke, ki hote rušijo besedotvorne zakonitosti, zaradi svoje nesistemskosti pa ostajajo brez možnosti uslovarjenja (npr. presenečka ˂ presenečenje + vrečka, strojka ˂ stroj + trojka, (k)okusno ˂ kokos + okusno). Priložnostnice so tako tiste besede, ki kažejo najaktualnejše besedotvorne procese in odražajo ustvarjalno gibkost nekega jezika. Obenem pa so pogosto »zrcalo« zunajjezikovne stvarnosti v jeziku (Štebih Golub 2016: 37) in s tem odraz aktualnega družbenega stanja. 3 Priložnostne tvorjenke v dobi pandemije koronavirusa Mogočno podporo besednemu ustvarjanju nudijo zlasti spletne platforme in družbena omrežja, katerih osrednji namen je interakcija z drugimi ljudmi. Še posebej ob izbruhu pandemije pa so se družbena omrežja izkazala tudi kot pomemben vir informacij oziroma sredstvo prenosa novic, posredovanja priporočil Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ) in poročanja o stanju okužb. Hkrati pa je na družbenih omrežjih potekala živahna komunikacija, ki odraža težnjo državljanov, da na verbalni način sproščajo svoje stiske, ki so posledica ukrepov, kot so omejevanje zadrževanja 258 SLAVISTIČNA PREPLETANJA 3. na javnih površinah, prepoved prehoda med regijami, ukinitev kulturnih in drugih prireditev, zaprtje lokalov, kulturnih ustanov in drugih prostorov, na katerih je sicer potekalo družabno življenje (Stramljič Breznik 2021: 307). Družbena omrežja tako pogosto predstavljajo tudi učinkovito sredstvo za izražanje stališč in kritik, v času pandemije vezanih zlasti na politično delovanje in ukrepanje zoper širjenje virusa. To se odraža tudi v številnih leksikalnih stvaritvah. Vrsto izvirnih novotvorjenk sta v času od marca do maja leta 2020 v okviru t. i. akcije #BesedaNaDan tvorila Jure Karas in Igor Bračič, ki ustvarjata pod imenom Slon in Sadež; objavljala sta jih na družbenem omrežju Facebook. 1 V analizi v nadaljevanju so njune avtorske leksikalne stvaritve posebej označene (*), tudi pomen tvorjenke, zapisan v narekovajih, je takšen, kakršnega sta zapisala avtorja. V odzivih oziroma komentarjih k njunim objavam so nastale tudi izvirne novotvorjenke njunih sledilcev in drugih uporabnikov družbenega omrežja Facebook. Ob teh novotvorjenkah so v analizo vključene še priložnostnice, paberkovalno zbrane tudi iz drugih družbenih omrežij, spletnih forumov in drugih javno dostopnih spletnih mest. Besedje smo zbirali od marca leta 2020, ko se je pandemija koronavirusne bolezni razmahnila tudi pri nas. Zbrano besedje v nadaljevanju predstavljamo z vidika tvorbene strukture, pri čemer se posvetimo najprej sistemskim in nato nesistemskim novotvorjenkam. Med sistemskimi novotvorjenkami lahko izpostavimo glagolske izpeljanke, kot je beović-iti < govoriti kot (Bojana) Beović ʻgovoriti tako, da pustiš ljudi v negotovostiʼ; podobno še kaciniti ʻna hudomušen način razlagati navodila in zraven žugatiʼ; krekovati ʻgovoriti nepripravljeno, zmedeno, tudi v protislovju s kacinjenjemʼ. Pri zadnjem navedenem primeru je razvidno, da iz tovrstnih izpeljank nastajajo tudi višjestopenjske samostalniške izpeljanke, tj. beovićenje, kacinjenje, krekovanje. Sicer pa so med sistemskimi tvorjenkami v obdobju pandemije razmah doživele zlasti medponske podredne zloženke s sestavino korona-, kar je izpostavila že Irena Stramljič Breznik (2021). Kot primer podajamo novotvorjenke iz pesmi Franja Frančiča z naslovom Velikonočna koronasvinjina2 – že v naslovu je zaslediti medponsko zloženko s korenskim morfemom -korona-, tj. koronasvinjina, pesem pa vsebuje še naslednje tovrstne priložnostnice: koronabedak, koronaobala, koronadebil, koronazima, koronadopust, koronastarci, koronapapež, koronapolicaj, koronacesta, koronaobčan, koronabedarije, koronaoštarije, koronaprašič, koronaturist, koronaego, koronasvinja. Opaziti je, da imajo take zloženke v drugem delu lahko stilno zaznamovano podstavo, 1 Dostopno 21. 10. 2021 na https://www.facebook.com/SlonSadez 2 Dostopno 2. 11. 2021 na https://www.dodogovor.org/shownews.aspx?newsid=29900 I. Voršič: Priložnostne tvorjenke kot odraz dobe koronavirusa 259, izvirajočo iz slovarske kvalifikatorske oznake, npr. koronabedak, koronastarci, koronabedarije (ekspr.), koronadebil (slabš.). Na dilemo ob zapisovanju tovrstnih zloženk pokaže besedna zveza korona molitve – prvi del je mogoče dojemati kot nesklonljivi pridevnik korona, ki nastopa v prilastkovni rabi, zaradi česar je ustrezen tako zapis narazen kot skupaj. 3 Neobičajna je tudi glagolska tvorjenka koronakvakati. Tvorjenka koronapalicaj ima v podstavi besedo palicaj, ki je blizuzvočna prekrivanka, nastala po analogiji z besedo policaj ( palicaj < policaj + palica). Policaj je v pesmi poimenovan tudi kot plavikoronaš, tvorjenko pa bi zaradi zapisa skupaj lahko obravnavali kot sklop. Že podstavna beseda koronaš je sicer novotvorjena izpeljanka. Velja navesti, da priložnostnico palicaj najdemo že v pesniški zbirki Blabla (1983) Borisa A. Novaka, na tem mestu pa je mogoče izpostaviti tudi njegovo pesem Izdajalci z veliko začetnico P, 4 kjer avtorsko novotvorjenko palicaj pesnik znova uporabi. Gre namreč za protestno pesem, ki jo je Boris A. Novak prav v času epidemije, natančneje 19. 2. 2021, prebral policistoma pred parlamentom. V pesmi ob omenjeni novotvorjenki najdemo še eno priložnostno novotvorjenko, ki jasno odraža kritiko tedaj aktualnih poslancev, avtor pa jih v pesmi priložnostno poimenuje Pizdajalci. Z besedotvornega vidika gre za nesistemsko tvorjenko, sklop besed pizda (beseda ima v slovarju kvalifikatorsko oznako vulg. , iz česar izhaja tudi pejorativna konotacija novotvorjenke) in izdajalec. Obe besedi se v enakem delu ( pizda + izdajalci) prekrivata – take novotvorjenke tudi v slovenščini že prepoznavamo kot prekrivanke. Na tem mestu se od sistemskih priložnostnic tako obračamo k nesistemskim. Izpostavili smo že, da nove besede ne nastajajo vedno upoštevajoč merila, kot jih določa tvorbeni sistem, še zlasti kadar so tvorjene z namenom stilnega učinkovanja in kot atraktivnejša vzporednica že obstoječih leksemov. Vse pogostejši so tvorbeni vzorci, ki so s tvorbenopretvorbenega vidika nepredvidljivi. Temeljna značilnost nesistemskih tvorjenk sta nedoločljivost skladenjske podstave ali nezmožnost morfemizacije oziroma določitve besedotvorne podstave in obrazila, hkrati pa nepredvidljivost števila in besednovrstnosti podstavnih besed, ki se združijo v novotvorjenko. V prvi vrsti se ob nesistemskih tvorjenkah zmeraj omenjajo sklopi, saj so kot posebna besedotvorna vrsta v Toporišičevi Slovenski slovnici (2000) že prepoznani, a so jih novejše interpretacije (Logar 2006: 93–94) kot tvorbeno nepredvidljive enote že razmejile od tvorbeno predvidljivih, in sicer zato, ker ne 3 Kot navaja že Stramljič Breznik (2021) je priporočilo Jezikovne svetovalnice takšno, da je zaradi dolžine zloženk in težav pri naglaševanju (prvi del zloženke nekateri izgovarjajo nenaglašeno) v rabi veliko bližje pisna obravnava prvega dela kot nesklonljivega pridevnika korona, ki nastopa le v prilastkovni rabi, torej levo od samostalnika, zato se lahko piše narazen in so možne naslednje različice zapisa: korona pozdrav – koronapozdrav – koronski pozdrav. 4 Dostopno 15. 1. 2022 na http://vrabecanarhist.eu/boris-a-novak-protest-pred-parlamentom/ 260 SLAVISTIČNA PREPLETANJA 3. moremo predvideti niti števila predmetnopomenskih besed niti slovničnega razmerja med njimi (npr. nebodigatreba). V zbranem gradivu so navadni sklopi redki, npr. kapitalizolacija* < kapital + izolacija ʻko greš lahko v službo, ne smeš se pa družiti s prijateljiʼ, pojavljajo se lahko kot t. i. ključniki, 5 npr. #OstaniZdrav, #OstaniDoma, #ProtiKoronaUkrep. Lahko bi jih opredelili tudi kot sklope dvo- in večzačetnice, saj je v ključniku vsaka sestavina sklopa zapisana z veliko začetnico. Visoko produktivnost pa v naboru zbranega priložnostnega besedja izpričujejo predvsem že omenjene prekrivanke. Gre za mlajši tip tvorjenk, ki nastaja s sklapljanjem in krnjenjem dveh, redkeje tudi več samostojnih besed, ki so na določenem mestu izrazno prekrivne. Sicherl in Žele (2018: 76) izpostavljata dva osnovna pogoja, hkrati tudi vzroka, ki ju je treba upoštevati, da lahko govorimo o upravičenosti tovrstnih tvorb, in sicer (1) prekrivanka mora biti pomensko prepoznavna, smiselna in stilno učinkovita ter (2) stopnja krnitve posameznih podstavnih besed se prilagaja izgovorljivostnim zmožnostim v določenem jeziku in jo sproti določa tvorec. Stilna učinkovitost, duhovitost, šaljivost je značilnost, ki jo izpostavlja tudi srbski jezikoslovec Ranko Bugarski (2002), ki prekrivanke (srb. slivenice) obravnava kot izrazito sociolingvistično motiviran proces tvorbe besed (Bugarski 2002: 217). Prekrivanke se upravičeno dojemajo kot tvorjenke, narejene namensko za doseganje določenega slogovnega učinka ali z namenom vplivanja (Sicherl, Žele 2018: 82), kar potrjujejo tudi prekrivanke, predstavljene v nadaljevanju. Zaradi različnih skladenjskih podstav, ki jih ne gre vnaprej tipsko določiti, oziroma zaradi pretvorbene nepredvidljivosti podstavnih sestavin je prekrivanke težko tipologizirati, lahko pa se jih razvršča takole: a) Prekrivanke, pri katerih se sklopita prvi del prve podstavne besede in celotna druga podstavna beseda: covinek* < covid + ovinek ʻrahlo ogibanje nasproti prihajajoči osebi med sprehodomʼ; karanteden* < karantena + teden ʻko nisi prepričan, ali je minilo 7 ali 14 dniʼ; plažnivec* < plaža + lažnivec ʻLjubljančan, ki se za potrebe sprehoda ob morju pretvarja, da je iz Portorožaʼ; karantenis* < karantena + tenis ʻsamostojno nabijanje žogice v stenoʼ; karanten* < karantena + ten ʻbarva kože po prvem mesecu 5 Ključnik je po Sprotnem slovarju slovenskega jezika pojasnjen kot »oznaka lojtra [#] skupaj z vsaj eno ključno besedo takoj za njo, ki na družbenih omrežjih služi zlasti za označevanje, razvrščanje vsebin po temi«. I. Voršič: Priložnostne tvorjenke kot odraz dobe koronavirusa 261, samoizolacijeʼ, terasist* < terasa + rasist ʻoseba, ki ločuje med ljudmi glede na velikost njihovega balkonaʼ. b) Prekrivanke, pri katerih se sklopita celotna prva podstavna beseda in zadnji del druge podstavne besede: hvarantena* < Hvar + karantena ʻnezmožnost počitnikovanja na hrvaški obaliʼ; Murtertena < Murter + karantena; koronačitnice < korona + počitnice ʻpočitnice v času koroneʼ; krkolica* < Krk + prikolica ʻnedosegljiva premična počitniška nastanitevʼ; koronativa < korona + kurativa. c) Prekrivanke, pri katerih je osrednji del prekrivanke skupen obema podstavnima besedama in se v tem delu prekrivata: covidealist* < covid + idealist ʻčlovek, ki še vedno ni odpovedal prvomajske rezervacije na Bookinguʼ; covidiot < covid + idiot ʻoseba, ki ne upošteva ukrepovʼ; domanijak* < dom + manijak ʻoseba, ki uživa v karanteniʼ; koronaniranje < korona + onaniranje ʻsamoaktivnost med samoizolacijoʼ; mamaska* < mama + maska ʻkos zaščitne opreme, ki ti ga proda družinsko podjetjeʼ; prevodja* < prevod + vodja ʻdržavnik, ki govori v vseh jezikih svetaʼ (nanašajoč se na nagovor predsednika RS Boruta Pahorja v tujih jezikih). č) Prekrivanke, pri katerih je del druge podstavne besede znotraj prve: opravljičilo* < opravičilo + pravljica ʻočitno izmišljen razlog, ko te policija ustavi v sosednji občiniʼ; natednovanje* < nategovanje + teden ʻko je vsak dan »še 14 dni, potem bomo pa videli«ʼ d) Posebna vrsta prekrivank, strukturiranih z miselno asociacijo na aktualne družbene razmere, omenjata jih že Sicherl in Žele (2018), so prekrivne blizuzvočnice. Širok nabor potrjuje, da so v obdobju pandemije koronavirusa te še posebej pogoste: dombola* < dom + tombola ʻžrebanje, kateri od staršev gre lahko sam na sprehod in kdo ostane doma z otrokiʼ; koronine < korona + korenine; koronika* < korona + kronika ʻosrednja informativna oddaja med epidemijoʼ; koronik* < korona + kronik ʻčlovek, ki se ga napije še pred Skype žuromʼ; koronoskopija* < korona + kolonoskopija ʻbolščanje v soljudi v vrsti za kruh, z namenom laične diagnozeʼ; krivolja* < krivulja + volja ʻko je tvoje jutranje razpoloženje odvisno od poročanja o številu obolelihʼ; kužva* < kužen + gužva ʻgneča na vrtu gostinskega lokalaʼ; maška* < maska + maša ʻzaščitna oprema ob nedeljahʼ; maskarada* < maska + maškarada ʻpretvarjanje, da je tvoj šal maskaʼ; milonijec* < milo + milenijec ʻpripadnik generacije, ki je odrasla v eri pretiranega umivanja rokʼ; nalezek* 262 SLAVISTIČNA PREPLETANJA 3. < narezek + nalesti se ʻkrožnik sušenih mesnin, ki je bil pripravljen brez ustrezne zaščitne opremeʼ; nogotovost* < noga + negotovost ʻko nisi prepričan, ali ti bo uspelo odpreti vhodna vrata brez uporabe rokʼ; pričaska* < pričeska + čas ʻfrizura, pri kateri lahko iz narastka razbereš, koliko časa je oseba že v karanteniʼ; ropček* < rop + robček ʻdenarna transakcija ob prodaji mask iz papirnatih prtičkovʼ; sprenevodenje* < sprenevedanje + vodenje ʻaktualna politična taktikaʼ; prvomejske* < prvomajske + meja ʻpočitnice, med katerimi ne smeš iz občineʼ; Korontanija < korona + Karantanija ʻko Slovenijo prevzame totalitarna oblastʼ; Karantenija < karantena + Karantanija; glumidefekt* < glumiti + gumidefekt ʻko greš k vulkanizerju samo zato, ker bi se rad družil z nekom novimʼ; varikino* < varikina + kino ʻko cel blok uro in pol gleda soseda, kako drgne kljuke na vratih stolpniceʼ; tihanje* < tih(o) + kihanje ʻko imaš seneni nahod, ampak si ne upaš kihniti v javnostiʼ; kvarantena* < kva + karantena ʻkarantena na območju Mestne občine Ljubljanaʼ; Sovid_19 < Sova + covid-19 ʻko vlada lahko nadzoruje tvoj mobilni telefonʼ; nekupovalec* < ne + nakupovalec ʻupokojenec brez osebne izkazniceʼ; pirčakovanje* < pir + pričakovanje ʻko veš, da je samo še šest dni do odprtja lokalovʼ; Šparcir < Spar + špancir ʻko rečeš, da greš v trgovino, zares pa se samo sprehajaš z vrečko v rokiʼ; žajfoun* < žajfa + Iphone ʻtelefon, ki ga vsak dan večkrat razkužišʼ, zoomag* < Zoom + Umag ʻistrsko letoviško mesto v primeru drugega vala koroneʼ. V naboru novotvorjenk, navedenih zgoraj, je opaziti tudi takšne priložnostnice, ki se nanašajo na različna lastna imena, in sicer zemljepisna (npr. Zoomag ← Umag, Karantenija ← Karantanija) in stvarna (npr. Sovid_19 ← SOVA, šparcir ← Spar, žajfoun ← Iphone). Še pogostejše pa so prekrivanke iz osebnih lastnih imen, ki imajo večkrat izrazito slabšalno konotacijo: Twito < Twitter + Tito; Gnojs < gnoj + Hojs; Počivavčer < Počivalšek + počitek + vavčer; Nategalšek < nategniti + Počivalšek; hojskati < Hojs + hujskati; hojsta* < Hojs + hosta ʻgozd, v katerem se državljani sprehajajo posamičnoʼ; razgalenost* < razgaljenost + Gale ʻneprijeten občutek, ko te izpostavijo na oddaji Tarčaʼ; objocovanje* < objokovanje + Joc (Pečečnik) ʻžalost zaradi dragega prevoza opremeʼ. I. Voršič: Priložnostne tvorjenke kot odraz dobe koronavirusa 263, Opaziti je tudi primere t. i. grafičnih prekrivank, pri katerih je prekrivnost izražena s pomočjo grafičnih prvin, npr. v primeru KOroNCERT je s pomočjo kombinacije malih in velikih črk izpostavljeno, da gre za koncert v času korone. Zanimivo je tudi poimenovanje FOLK(L)ORONICA, 6 ki se nanaša na spletno rubriko, v kateri so predstavljene folklorne dejavnosti v času korone. Zaradi grafičnih elementov je tovrstne novotvorjenke mogoče uvrščati h grafoderivatom. Grafoderivati so atraktivnejša vrsta nesistemske tvorbe, ki jih opredeljujemo (Stramljič Breznik, Voršič 2009) kot besede, nastale z izrabo posebnih grafičnih možnosti. Postopek tvorbe takšnih besed se imenuje grafiksacija (tudi grafoderivacija) in pomeni sposobnost oblikovanja, pri kateri kot tvorbene prvine nastopajo različna grafična in ortografska sredstva, in sicer z estetsko, ekspresivno, intelektualno in vplivanjsko vlogo. Grafično obogatene so lahko tako tvorjene kakor tudi netvorjene (npr. k0r0n4) besede, ki s pomočjo grafemskih sredstev pridobivajo aktualiziran pomen. Medtem ko običajne tvorjenke novo pomenskost črpajo iz morfemskih sestavin, jo grafoderivati dobivajo z grafičnimi elementi. Nov, aktualiziran pomen grafično oblikovanih novotvorjenk lahko razumemo zgolj sobesedilno, medtem ko ga običajna tvorjenka vedno ohranja brez sobesedila. Temeljne skupine grafoderivatov glede na uporabo grafemskih sredstev v tvorjenih besedah so: (1) grafoderivati, nastali s kombinacijo tiska, (2) grafoderivati, ki vključujejo znake, številke in simbole, (3) grafoderivati, ki vključujejo slike, (4) grafoderivati, ki vključujejo ločila, (5) anagrami in (6) grafoderivati, ki so kombinacija različnih pisav. Ker so grafoderivati vezani na pisni prenosnik in imajo izrazito stilistično in vplivanjsko funkcijo, jih pogosto zasledimo v oglasih. Med grafoderivati posebej izpostavljamo oglas, ki je nastal v okviru osveščevalne akcije, 7 s katero so ljudi opozarjali na pomen omejitve širjenja koronavirusa. V oglasu je zapisano besedilo NE KORONAJ GA, OSTANI DOMA. Osnova za novotvorjenko koronati (ga) je glagolski frazem kronati ga. Glede na tvorbeni postopek lahko novotvorjenko uvrščamo k (blizuzvočnim) prekrivankam, saj je nastala iz korona(virus) + kronati ga; ob tem pa je o, ki je vrinjen v glagol kronati (ga), grafično aktualiziran z ilustracijo virusa. Izpostaviti je treba tudi zaimensko popono, ki prinaša pomensko spremembo ( kronati ʻs položitvijo krone na glavo podeliti vladarski 6 Dostopno 5. 6. 2020 na https://www.fs-grofblagaj.si/kaj-dogaja/folklornica/ 7 Dostopno 5. 6. 2020 na https://iprom.si/blog/osvescevalna-akcija-ne-koronaj-ga-ostani-doma/ 264 SLAVISTIČNA PREPLETANJA 3. naslovʼ: kronati ga ʻpočeti neumnostiʼ). Besedilo tako lahko razumemo v smislu: »Ne počni neumnosti in v času koronavirusa ostani doma. 4 Sklep Priložnostnice po svoji naravi sodijo na obrobje jezikovnega sistema, kljub temu pa so prav priložnostne tvorjenke tiste besede, ki odražajo najaktualnejše besedotvorne procese na eni strani in vitalnost ter ustvarjalno gibkost jezika na drugi. Jezik je sredstvo komunikacije, identifikacije in interakcije, ki se popolnoma oblikuje šele v določeni kulturi (Skubic 2005). Jezik je torej odraz družbe, dogajanja v njej in družbenih sprememb. Priložnostne tvorjenke so tako pogosto tisti jezikovni element, ki družbi nastavlja ogledalo in oblikuje sliko trenutnega družbenega stanja, kot ga odsevajo besede. V središče obravnave smo postavili novotvorjenke, ki so vzniknile v času pandemije covida-19 in so motivirane iz družbeno-političnega dogajanja ter družbeno-političnih sprememb, ki so posegle v vse sfere človekovega javnega in zasebnega življenja. Odmaknili smo se od novih tvorjenk, ki so nastale iz poimenovalne nuje, in v središče obravnave postavili priložnostnice z ekspresivno miselno asociacijo na različne družbene posledice epidemije koronavirusne bolezni. Izkazalo se je, da so z vidika tvorbene strukture najpogostejše prekrivanke različnih tipov, med katerimi so produktivne zlasti tvorjenke, ki nastajajo po analogiji v jeziku že obstoječih besed, in sicer na osnovi fonološke bližine motivirajočih besed: sprenevodenje < sprenevedanje + vodenje ʻaktualna politična taktikaʼ, koronika < korona + kronika ʻinformativna oddaja med epidemijoʼ . Pogosto se pojavljajo tudi priložnostne tvorjenke, motivirane iz lastnih imen, npr. Twito < Twitter + Tito, Počivavčer < Počivalšek + počitek + vavčer, hojskati < Hojs + hujskati. Povsem jasno je, da so take nove tvorjenke humornega značaja in imajo navadno porogljivo konotacijo, skoznje pa je izražena kritika dogajanja, še zlasti ukrepov, povezanih s pandemijo covida-19. Literatura Laurie BAUER, 1993: English Word-formation. Cambridge: University Press. Agnieszka BĘDKOWSKA-KOPCZYK, Marek ŁAZIŃSKI, 2020: COVID-19 Vocabulary in Slavic. Encyclopedia of Slavic Languages and Linguistics Online. Ur. Marc L. Greenberg. Dostop 21. 10. 2021 na https://referenceworks.bril online.com/browse/encyclopedia-of-slavic-languages-and-linguistics-online Goranka BLAGUS BARTOLEC, 2020: Jezik u doba korone. Hrvatski jezik 7/22, 30–32. Dostop 1. 10. 2021 na https://hrcak.srce.hr/240079 Ranko BUGARSKI, 2002: Nova lica jezika. Beograd: Čigoja štampa. I. Voršič: Priložnostne tvorjenke kot odraz dobe koronavirusa 265, Klára BUZÁSSYOVÁ, Olga MARTINCOVÁ, 2003: Neuzuální slovotvorba v západoslovanských jazycích. Komparacja współczesnych języków słowiańskich. Ur. Ingeborg Ohnheiser. Opole: Uniwersytet Opolski. 262–275. Gabriela ENTLOVÁ, 2022: Novotvary a internacionalismy v češtině v období pandemie covid-19. Bohemystika 1, 20–34. Dostop 20. 4. 2022 na https://www.bohemistyka.pl/pelne_numery/numer_ 2022_01.pdf Lʼudmila LIPTÁKOVÁ, 2000: Okazionalizmy v hovorenej slovenčine. Prešov: Náuka. Domen KRVINA, 2020: Vpliv širjenja koronavirusa in epidemije COVIDA-19 na novejše besedje v slovenščini v letu 2020 in njegov opis v Sprotnem slovarju slovenskega jezika. Međunarodna naučna konferencija Leksikografija i leksikologija u svetlu aktuelnih problema: Beograd, 28.–30. oktobar 2020; knjiga rezimea. Beograd: Institut za srpski jezik SANU. 82–83. Dostop 11. 3. 2022 na http://www.isj.sanu.ac.rs/wp-content/uploads/2020/09/Prelom_knjige_rezimea-1.pdf Nataša LOGAR, 2006: Stilno zaznamovane nove tvorjenke – tipologija. Slavistična revija, posebna številka. Slovensko jezikoslovje danes, 87–101. Dostop 24. 10. 2021 na https://srl.si/ojs/srl/article/view/ COBISS_ID-25698653 Martin OLOŠTIAK, 2011: Aspekty teórie lexikálnej motivácie. Filozofická fakulta Prešovskey univerzity v Prešove. Eva SICHERL, Andreja ŽELE, 2018: Prekrivanke v slovenščini z vidika vpliva angleškega jezika. Jezik in slovstvo 63/1, 75–88. Dostop 12. 2. 2022 na https://www.jezikinslovstvo.com/ pdf.php?part=2018%7C1%7C75%E2%80%9388 Andrej E. SKUBIC, 2005: Obrazi jezika. Ljubljana: Študentska založba. Sprotni slovar slovenskega jezika 2014–. Dostop 21. 10. 2022 na https://fran.si/132/sprotni-sprotni-slovar-slovenskega-jezika SSKJ 2 = Slovar slovenskega knjižnega jezika. Druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja. Dostop 21. 10. 2021 na www.fran.si Irena STRAMLJIČ BREZNIK, 2021: Pandemija koronavirusa – zunajjezikovni dejavnik jezikovne ustvarjalnosti. Słowotwórstwo w przestrzeni komunikacyjnej = Word Formation in the Communicative Space. Ur. Paweł Kowalski. Prace Slawistyczne, Slavica 151, 307–322. Dostop 12. 2. 2022 na https://ispan.waw.pl/ireteslaw/bitstream/handle/20.500.12528/1927/Pawe%c5%82_Kowalski_%2 8red%29_S%c5%82owotw%c3%b3rstwo_w_przestrzeni_komunikacyjnej.pdf?sequence=1&isAllowe d=y Irena STRAMLJIČ BREZNIK, Ines VORŠIČ, 2009: Grafoderivati v tiskanih oglasih. Teorija in praksa 46/6, 826–838. Dostop 24. 10. 2021 na https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-BX59Z3RH Barbara ŠTEBIH GOLUB, 2016: Okazionalizmi u hrvatskome jeziku na internetu. Slavia Centralis 9/1, 35–46. Dostop 25. 10. 2021 na http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:doc-VJ02F3WI Kristina ŠTRKALJ DESPOT, 2020. Kako koronavirus mijenja jezik kojim govorimo (i mislimo)? Hrvatski jezik 7/2, 1–7. Dostop 1. 10. 2021 na https://hrcak.srce.hr/240073 Jože TOPORIŠIČ, 2000: Slovenska slovnica. Maribor: Založba Obzorja. Ad-hoc Formations as a Reflection of the Coronavirus Era Although peripheral to the language system, ad-hoc formations are words that are formed through the most current word-formation processes and reflect the creative flexibility of a language. Language is always a reflection of society, important social events and changes. Ad-hoc formations are often held up as a mirror to society, as they reflect pictures of the current social situation. This study focuses on ad-hoc formations that have emerged during the Covid-19 pandemic and are motivated by socio-political events and changes affecting al spheres of public and private life. The study moves away from the neologisms formed due to lexical gaps, but rather focuses on ad-hoc formations with an expressive association to the various social consequences of the coronavirus pandemic. From a word-formation perspective, such formations characteristical y include blends and combinations formed by analogy to 266 SLAVISTIČNA PREPLETANJA 3. already existing words, exploiting the phonological similarity of their constituents: sprenevodenje < sprenevedanje + vodenje = 'current political strategy', koronika < korona + kronika = 'news broadcast during the epidemic'. Ad-hoc formations using personal names as constituents also appear: Twito < Twit er + Tito, Počivavčer < Počivalšek + rest + voucher, hojskati < Hojs + instigate. Such new formations are humorous and often have a mocking connotation, expressing criticism of current events, in particular measures related to the Covid-19 pandemic. BESEDJE V PRIDIGAH JOŽEFA HORVATA NINA HORVAT Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta, Maribor, Slovenija, nina.horvat7@um.si Sinopsis V prispevku je predstavljeno besedje v pridigah Jožefa Horvata (r. 31. 8. 1880, u. 1. 5. 1932), manj znanega duhovnika, ki je odraščal in se šolal v madžarskem okolju, nato pa je živel in deloval v Prekmurju (od 1905 do 1912 je bil kaplan v Župniji Črenšovci, od 1912 do 1932 pa župnik v Martjancih). Jožef Horvat je bil po poreklu gradiščanski Hrvat iz Velike Narde. Njegovo odraščanje ob avstrijsko-ogrski meji s hrvaškim maternim jezikom izpričuje raba germanizmov in madžarizmov, uporabljal pa je tudi značilno panonsko besedje ter besedje romanskega in grškega izvora. V članku je med drugim Ključne besede: Jožef Horvat, opozorjeno na besedje zakritega prevzemanja. Pozornost je prekmurske namenjena tudi sopomenskim nizom oz. besednim dvojnicam, s pridige, katerimi je Horvat bogatil prekmursko besedišče, ter njegovim madžarizmi, germanizmi, novotvorjenkam oz. zanimivejšim obrazilom in tvorbenim kalki, rešitvam. novotvorbe DOI https://doi.org/10.18690/um.ff.6.2022.15 ISBN 978-961-286-610-5 LEXICAL FEATURES IN THE SERMONS OF JOŽEF HORVAT NINA HORVAT University of Maribor, Faculty of Arts, Maribor, Slovenia, nina.horvat7@um.si Abstract This article contains words from the sermons of Jožef Horvat (b. 31 August 1880, d. 1 May 1932), a lesser-known priest who grew up and studied in a Hungarian environment and then lived and worked in Prekmurje: from 1905 to 1912, he was a chaplain in the parish of Črenšovci and from 1912 to 1932 a parish priest in Martjanci. Jožef Horvat was a Burgenland Croat from Velika Narda. His growing up along the Austrian- Hungarian border with the Croatian mother tongue is evidenced by the use of Germanisms and Hungarianisms, and he also used Keywords: typical Pannonian words and words of (Church) Latin and Jožef Horvat, Romance origin. In this article, words of covert takeover are also Prekmurje sermons, highlighted. Last but not least, attention is paid to synonymous Hungarianisms, series or word duplicates, with which Horvat enriched his Germanisms, Prekmurje vocabulary, as well as his neologisms and more calcs, neologisms interesting affixes and word-formational solutions. https://doi.org/10.18690/um.ff.6.2022.15 DOI 978-961-286-610-5 ISBN N. Horvat: Besedje v pridigah Jožefa Horvata 269, 1 Uvod Jožef Horvat, rojen 31. 8. 1880 v Veliki Nardi, umrl 1. 5. 1932 v Martjancih, je bil črenšovski kaplan (1905–1912) in martjanski župnik (1912–1932). Po rodu je bil gradiščanski Hrvat, šolal se je na Madžarskem, služboval pa je v Prekmurju, ki je do 1919 pripadalo Ogrski. Nedavno je bilo dokazano, da je napisal več kot petsto rokopisnih pridig (Horvat 2020: 61). V njegovih začetnih pridigah se kaže privajanje novemu jezikovnemu okolju, saj je v jeziku prisotnih precej hrvaških elementov, prepletajočih se s prekmurskimi značilnostmi (Horvat 2022). Sprva je opazna težnja po zapisovanju pridig v starem prekmurskem knjižnem jeziku, medtem ko se avtor kasneje vedno bolj približuje jeziku žive prekmurske govorice in pod vplivom Mohorjevih knjig vnaša vanj vedno več osrednjeslovenskega besedja. Madžarščina je bila Horvatov drugi jezik, saj je kot gradiščanski Hrvat odraščal in se šolal v dvojezičnem, hrvaško-madžarskem okolju. Po posvetitvi 2. 7. 1904 v Sombotelu je nastopil službo kaplana v vasi Szepetnek, kjer je ostal do 15. 3. 1905. Iz tega obdobja so ohranjene tri njegove pridige v madžarščini. Vsaj sprva je lažje razmišljal v madžarščini kot prekmurščini, zaradi česar se v pridigah pogosto pojavljajo madžarsko pisani deli besedil, razne opombe (npr. Nem mondtam el 'Nisem vam povedal', Befejezés hiányzik 'Manjka zaključek') in nadpisane besede, verjetno za pomoč pri razumevanju pomena (npr. Dusgazdag 'prebogat', Szamariai asszony 'žena Samarijanka', nad besedo sztan je zapisal lakás 'stanovanje' itd.). V madžarščini je sprva zapisoval tudi kraj in priložnost, ob kateri je nastala pridiga, npr. Nagy Pénteken Cserencsóczon (Veliki petek v Črenšovcih). Mestoma je med pridižnim besedilom zaslediti osnutke neodposlanih pisem v madžarščini, večinoma namenjenih visokim cerkvenim predstavnikom sombotelske škofije. Horvatova razpetost med štirimi etničnimi ozemlji (gradiščanskohrvaškim, nemškim, 1 madžarskim in slovenskim oz. prekmurskim) se odraža v rabi madžarizmov, germanizmov in značilnega panonskega besedja, zaradi skupne panonske baze (Jesenšek 2013: 25) prisotnega tako v prekmurskem kot tudi hrvaškem (kajkavskem) prostoru. Tudi gradiščanski Hrvati so bili v stalnem stiku s kajkavci, prav tako se je njihova cerkvena književnost razvijala pod kajkavskim 1 Naselje Narda leži tik ob avstrijski meji. 270 SLAVISTIČNA PREPLETANJA 3. vplivom, zato je razumljivo, da imata oba naroda skupne prevzete besede (Hadrovics 1974: 430). Količina gradiva, ki ga je zapustil Horvat, je ogromna (več kot 2500 tipkanih strani diplomatičnega prepisa), zato v članku predstavljam zgolj izbrano, zanimivejše besedje. Vse besede, razen tistih v poglavju o sopomenskih nizih, so prečrkovane iz prekmurskega črkopisa v gajico oz. slovenico, upoštevajoč prekmurska glasova ü in ö ter morebitna diakritična znamenja v izvirnem besedilu. Primeri so zapisani v nevtralni obliki: samostalniki v Ied. (množinski v Imn.), pridevniki v m. sp. ed., glagoli v nedoločniku. Poglavje o sopomenskih nizih prinaša originalne prepise v prekmurici ( = /c/, = /č/, = /lj/, = /nj/, = s, = /š/, = /ž/) z navedbami mest posameznega citata, pri čemer je najprej navedena oznaka pridige, za vejico pa stoji številka strani pridižne pole, npr. DPa9, 3 pomeni 'datirana pridiga 9, stran 3'. Z DPa so označene pridige, ki jih je datiral avtor, z NPr tiste, katerih datacijo sem rekonstruirala avtorica prispevka, z NP pa nedatirane pridige, ki jim datacije zaenkrat še ni mogoče določiti. 2 Analiza besedja Izvor besedja sem preverjala v različnih etimoloških slovarjih: v Bezlajevem Etimološkem slovarju slovenskega jezika (ESSJ 1976; 1977; 1982; 1995), Snojevem Slovenskem etimološkem slovarju (SES 2015) in v Novem etimološkem slovarju slovenskega jezika Metke Furlan (NESSJ 2013) – slednja sta dostopna na portalu Fran. Nekaterim besedam, denimo cerkvenim terminološkim izrazom, kot sta fundamentum in purgatorium, zanesljivega vira ni mogoče določiti; znano je, da sta prevzeta iz latinščine, ni pa natančno določeno, ali sta posredovana prek nemščine ali madžarščine. Hadrovics (1974: 430) je podobno dilemo omenjal za glagola durati in kaštigati. Pri tovrstnih primerih je opozorjeno, da sta možna dva vira. Pomen citatno zapisanega madžarskega besedja sem preverjala v Madžarsko- slovenskem slovarju Elizabete Bernjak (1995) in spletnem madžarsko-slovenskem slovarju Szotar.net, pomen že udomačenih madžarizmov in germanizmov pa v Novakovem Slovarju stare knjižne prekmurščine (SSKP) in Slovarju beltinskega prekmurskega govora (SBPG; 2009), v Mukičevem Porabsko-knjižnoslovensko-madžarskem slovarju (2005) in Slovarju Gornjega Senika A–L (2009) Marije Bajzek Lukač, tudi v slovarjih na portalu Fran. N. Horvat: Besedje v pridigah Jožefa Horvata 271, 2.1 Značilno panonsko besedje Po abecednem vrstnem redu predstavljam 158 panonizmov, tudi novotvorjenih besed iz domačih podstav, izpričanih v Horvatovih pridigah: A: ar 'ker'; B: bežaj 'tek', bilice 'jajca', bojati se 'bati se', bomblek 'mačica', božen 'slab oz. hudoben', bratva 'trgatev'; C: cecati 'sesati'; Č: čemér '1. strup, 2. jeza', činiti 'delati', čislo 'rožni venec', črep 'strešna opeka'; D: dača 'davek', deca, domanji 'domač', drtinje 'drobtine', dveri, dvojiti; G: gizdost 'bahaštvo, ošabnost', glad, gorice 'vinograd', grmlenca 'grmenje', gučati, gut; H: henjati 'nehati'; I: istina 'resnica'; J: jako 'zelo', jelič 'smreka, jelka', jufkati 'vriskati', justati 'lasati'; K: kalati 'cepiti, klati', klantüvati se 'klatiti, potepati se', klonkati 'trkati', kmica 'tema', kopanja 'svinjsko korito', korina 'cvetlica', kotriga 'ud oz. član', kovran 'krokar', kroto 'zelo', krščenik 'kristjan', krv, kükeo 'kot, vogal', kvočka 'koklja'; L: lagoji 'hud, slab', log 'gozd', lübav 'ljubezen'; M: mametlivost 'omotica, vrtoglavica', manjost 'lenoba', megnjenje 'trenutek', mela 'moka', meték 'metulj', milostiven, moka 'muka', molba, mujvati; N: nači 'drugače, sicer', nakanénje 'namen', narodjenje 'rojstvo', nazvestiti 'sporočiti, naznaniti', nazveščavati 'oznanjati', nevola, nevolivati se 'tožiti, negodovati', (v)nóžati se 'ne zljubiti se'; O: obečati 'obljubiti', obed, obinoti 'objeti', obist 'ledvica', očivestno, odavati, Odküpiteo, odürjavati, ograd, ovarati 'zagledati, opaziti'; P: paščiti se 'hiteti', pitati 'vprašati', pitvina 'pijača', plakati 'jokati', plantati 'šepati', platiti 'plačati', plüska 'klofuta', pojas 'pas', polaganje 'krmljenje', popejvati, poprijéten 'izvirni', poškaliti se 'spodrsniti', potač 'kolo', póv 'pridelek', pozoj 'zmaj', prečiščavanje 'obhajilo', prišést 'prihod'; R: razpitanje 'ločitev, razveza', rejč 'beseda', renda 'vrsta, red', risali 'binkošti', rob 'suženj, ujetnik'; S: skrovnost, smeknoti 'zabosti', smilüvati se, sod 'sodba', spadnjenje 'padec', spaka 'pohujšanje', spejvati, spodoben 'podoben', sprotoletje 'pomlad', sredbenik 'posrednik', stališ 'stan, poklic', sto 'miza', stolec 'stol', stopaj 'korak, stopinja', stüdenec, (nema) stvar 'žival', svaja, svedok, svedočanstvo, svétek 'praznik', Svéto Trojstvo 'Sveta Trojica'; Š: šinjek 'vrat', šklisko 'spolzko', šteti 'brati', šuma 'gozd'; T: telovo 'praznik svetega rešnjega telesa', tepeš 'potepuh, postopač', tirati 'gnati, poditi', topanka, trošiti, trpeti 'trajati', tühinec 'tujec'; U: utroba 'maternica, trebuh'; V: vekivečen, veleti 'reči, govoriti, praviti', vgojdno 'zjutraj', viditi se 'ugajati', vkaniti, vkanlivec 'goljuf', vlat 'lat, storž', vonjati 'smrdeti', voza 'ječa', vože 'vrv', vrač, vračiti 'zdraviti', vre(j)me(n) '1. čas, 2. vreme', vrli 'priden, dober', vtoliti 'pomiriti, potolažiti', vučenik, vüzem/-n 'Velika noč'; Z: zaobston 'zaman, zastonj', zasagati se 'prestrašiti se', zglednoti se 'ozreti se', zmisliti se 'spomniti se', znati 'vedeti', zroküvati 'povzročati', zütra 'jutri', zvati 'klicati'; Ž: žalec 'želo', žitek, žmeten 'težek', žméčava 'težava, nadloga', žuti 'rumen'. 272 SLAVISTIČNA PREPLETANJA 3. Za nekatere besede ne moremo ugotoviti, ali jih je Horvat usvojil v času bivanja v Prekmurju ali pa jih je pritegnil iz madžarskega jezika, saj se v grafiji bolj ujemajo s slednjim. Tak primer je npr. samostalnik čerep: odszpodi pa z-zseleza pa z-cserepa. Gre za besedo psl. porekla (* čȇrpъ 'lončena posoda, črepinja'; Snoj 2015), vendar ima v madžarščini zapis cserép 'črepinja, črep', kakor je izpričano tudi pri Horvatu, le da brez naglasnega znamenja. Podobno je s samostalnikom topanke 'opanke' (< psl. * ȍpьnъkъ, madž. topánka; Snoj 2015), s katerim bi se Horvat sicer lahko srečal v Bagaryjevih Pervih knigah čtenyá (Bagary 1886: 16). Omeniti velja še samostalnik boroštjan 'bršljan', ki ima v madžarščini podobno obliko – borostyán, vendar je psl. izvora (< * brь̏skl'anъ, * brь̏ščanъ; Snoj 2015). 2.2 Besedje, prevzeto iz drugih slovanskih jezikov Horvat je uporabljal slavizme. Številne je slovenski knjižni jezik prevzel že v času pred nastopom ilirizma (Toporišič 1992: 279), bodisi »zaradi kulturnih stikov ali zavestne namerne slavizacije« (Furlan 2012: 24). Iz hrvaškega oz. srbskega jezika so npr. broj 'število', dražba, naslov, pokolenje, pristaš, proščenje, razlika, razprava, iz ruskega soglasje, sposoben. Za samostalnik predmet ni točno znano, iz katerega slovanskega jezika je prevzet (Snoj 2015). Tudi etimologija glagola habati (se) 'varovati se, izogibati se' ni pojasnjena; Bezlaj (1977: 189) piše, da se v srbohrvaščini, kajkavščini in na območju Slavonije rabi za pomen 'čuvati, varovati se', v čakavščini pa 'paziti, poslušati'. Horvat ga rabi v prvem pomenu: steri sze nescse szmertni grejhov habati, taksi naj ne preblizsava k-Jezusi (NPr1, 2). Zanimiv je tudi glagol hrzati se, ki je v hrvaščini in srbščini izpričan brez onomatopejskega h- sekundarnega izvora (Snoj 2015). V Beltinskem slovarju (Novak 2009: 52) se pomen nanaša le na oglašanje konja ('rezgetati'), medtem ko ima danes ta beseda v prekmurščini tudi pomen 'preglasno se smejati', ki se je lahko kot onomatopejski izraz razširil iz hrvaško govorečega prostora (prim. Blažeka etc. 2009: 105). Domnevno izhaja iz litovščine, kjer pomeni 'grohotati se' (Bezlaj 1976: 205). 2.3 Besedje, prevzeto iz madžarskega prostora V pridigah so izpričani različno stari madžarizmi, zlasti tisti, ki so se med uporabniki prekmurskega narečja udomačili že v 11. stoletju, npr. alduvati, beteg, dika, hasniti, kejp (Dudás 2014: 137–8). Zakoreninili so se predvsem v »čakavskem in kajkavskem narečju in delno tudi v srbskem jeziku« (Bajzek Lukač 2005: 442); Novak (1972: 102) meni, da so jih utrdili kajkavci. N. Horvat: Besedje v pridigah Jožefa Horvata 273, Spodnji nabor (skupno 71 besed) vključuje madžarizme, ki se pojavljajo v pridigah, tudi besede, ki jih je madžarščina posredovala iz drugih jezikov, npr. latinščine. Zajetih je tudi nekaj tvorjenk iz prevzetih podstav, kljub temu da po Toporišiču »/b/esed, ki jih delamo iz prevzetih besed, nimamo za prevzete /…/: na pol prevzete jih upravičeno imenujemo le glede na njihov morfemski sestav« (Toporišič 1992: 218): A: aldov 'žrtev'; B: bantüvati 'žaliti, prizadeti', barat2 'menih', batriviti, berek 'močvirje, loka', béruš 'hlapec, volar na veleposestvu', beteg 'bolezen', birka 'ovca', birov 'sodnik', bolvan 'malik', bauta oz. bunta 'trgovina, prodajalna'; C: cintor3 'pokopališče', cmér 'šopek'; Č: čalaren (< csalárd 'goljufiv, lažen'), čonta 'kost'; D: darda 'kopje, sulica', dika 'slava'; E: engedüvati4 'odpuščati'; F: faklja, falat 'kos', féla 'vrsta', fillér, fiškališ 'odvetnik'; G: gingavi 'šibek, slaboten', gomb 'gumb'; H: hajóv 'ladja', hamičija 'zavist, zloba', hamišen 'lažen', hasek 'korist'; J: jezero 'tisoč'; K: kep 'podoba, slika', kinč 'zaklad, dragocenost', klajbas, 5 kolduš/kodiš 'berač', kopča 'sponka'; L: lakat 'viseča ključavnica', lampaš 'laterna, svetilka', lanc 'veriga'; M: marha 'živina', mertičljüvost 'zmernost', morgüvati 'godrnjati', muštarski 'gorčični'; O/Ö: öročina 'dediščina', orsag 'dežela, država'; P: palinka 'žganje', paradižom, 6 pelda 'zgled, vzor', plebanoš 'župnik', püšpök 'škof'; S: saga 'neprijeten vonj', somar 'osel'; Š: šajnalüvati7 'obžalovati', šator 'šotor', šereg 'množica, skupina (živali)', šetüvati 'hiteti', šorš 'usoda', špongja 'spužva', štruc 'noj', šütati 'oprezovati, okoli se plaziti, krevsati'; T: tanač 'nasvet, posvet', tanjér 'krožnik', temjén 'kadilo', to(l)vaj, trnac 'hodnik ob hiši ali preddverje'; V: vadlüvati 'priznati, izpovedati se', valon '1. izhajajoč, po rodu; 2. sodeč k čemu, primeren', vankiš 'vzglavnik', varoš/varaš8 'mesto', verostüvati 'bedeti', vižgaliti; Ž: žoltar 'psalm'. Prevzete besede so sprva fonološko prilagojene madžarščini, npr. haszan 'korist', apát 'opat', spongya 'spužva', gyüngy 'biser', faklya 'bakla', követ 'poslanec', magnes 'magnet', 2 Po Jurančiču (1966: 40) spada barat med povratne izposojenke, to so besede, »ki si jih je nekoč madžarščina izposodila iz slovanskega besednega zaklada /…/, nato pa so se iste besede z več ali manj tipičnimi prilagoditvami madžarski fonetiki udomačile v panonskih govorih«. Mednje uvrščamo tudi samostalnike, kot so gazda, kundra, mertik. 3 Iz staromadž. cinterem, kar je iz lat. coemeterium, to pa iz gr. (Bezlaj 1976: 65). 4 Glagol je pogost v pridigah iz časa Horvatovega kaplanovanja, medtem ko ga je v poznem obdobju zapisovanja pridig uporabil samo še enkrat: li požalüvanje človeki ne engedüje (NP489, 5). Bolj zastopan je glagol odpüščati oz. odpüstiti. 5 »/I/zposojeno delno s posredovanjem madž. plajbász iz nvn. Bleiweiß 'svinčevo belilo' /…/, srvn. blîwîz.« (Bezlaj 1995: 46, gl. iztočnico plajbez). Po disimilaciji p-b > k-b je nastala pkm. oblika klajbas (Ramovš 1924: 184). 6 Snoj piše, da je samostalnik prevzet »prek nem. Paradies in lat. paradīsus iz gr. parádeisos 'ograjen vrt'« (SES), László Hadrovics (1974: 474) pa sklepa, da je verjetno iz lat. prek madž. paradicsom, ta pa iz starejšega *paradizsom. Potrditev madžarskega posredovanja sicer ni nujna, saj v srlat. poleg paradisus obstaja tudi oblika paradisum, katere končnica se na kajkavskem območju izgovarja -om, tako Hadrovics (1974: 474). 7 V Mukičevem slovarju (2005: 355) glagol najdemo pod iztočnico šanjálivati 'pomilovati'. 8 »Različica varaš je starejša in je v madžarščini izpričana od leta 1015 /…/.« (Dudás 2014: 141) 274 SLAVISTIČNA PREPLETANJA 3. dajka 'pestunja, varuška, dojilja'. Ko prekmurico zamenja slovenica, madž. < y> nadomesti < j>, posamezno besedje pa ostaja madžarsko, npr. po slabo presvetljeni foljosah (madž. folyosó 'hodnik, veža, prehod'); smrt na maglji (madž. máglya 'grmada'). Tudi osebna in zemljepisna lastna imena je Horvat zlasti v zgodnjem obdobju zapisoval madžarsko oz. jih je prilagajal madžarskim glasovnim značilnostim: Szaniszló (Stanislav), Gergely (Gregor), László (Ladislav), Antal (Anton), Fülöp (Filip), Veliki Sándor (Aleksander Veliki), Lajos (Ludvik), Azsia (Azija), Jeruzsalem ipd. V začetku se pojavlja tudi madžarska končnica -ai za izkrajevne pridevnike, npr. bolonyai 'bolonjski', szienai 'sienski', arimatheai 'arimatejski', villanovai 'vilanovski', nolai 'iz Nole', szamariai 'samarijanski', lojolai 'lojolski', ki jo sčasoma nadomesti -ski oz. - ški. Glagol vižgaliti (< madž. vizsgál 'preiskovati, raziskovati') je znan samo v porabskem prostoru, kjer je (bilo) vdiranje madžarščine še intenzivnejše kot drugod v Prekmurju, Horvat pa ga je vnesel tudi v nižinsko Prekmurje, npr. ono moremo vizsgaliti (DPa58, 3); previzsgali szebé (DPa189, 2). V Mukičevem slovarju (2005: 396) najdemo iztočnici vižgálivanje in vižgálivati. V SSKP glagola ne zasledimo, kar pomeni, da v času stare knjižne prekmurščine še ni bil prisoten, najdemo pa v Formuli juramenti (Horvátzsidány 1769) glagol vižgalovat, iz česar lahko sklepamo, da ga je Horvat morda poznal iz gradiščanskohrvaške knjižne tradicije. 2.4 Besedje, prevzeto iz germanskega prostora Spodnji nabor vključuje besedje (skupno 196 besed), prevzeto iz nemškega prostora, tudi besede, ki so jih germanski jeziki posredovali iz drugih jezikov, npr. iz latinščine in grščine, ter nekatere tvorjenke iz prevzetih podstav: A: advent, almoštvo 'miloščina', angel, apát9; B: bal 'ples', banda 'tolpa', bankaš 'denarnica', baron, blek10 'želodec, vamp', Birma/férma, bogati 'ubogati', brütiv 'pokopališče', (z)buntati (se) '1. (z)motiti, 2. upreti se'; C: cagati, cajt, cedla 'listek', cejtunge 'časopis', ceremoni(j)a, cérkev, cigeo 'opeka', citare 'citre', cona 'priimek, vzdevek', cotasti 'cunjast', cuker 'sladkor', cumper, cügle 'povodec', cvek; D: denok 'vendar', dupliški 'dvojni'; F: fajnšček, falinga 'napaka, pomanjkljivost', familija (lahko tudi prek it.), fara, farba, farof, farnik, fertao 'četrt', féronga 'zavesa', fertig, flek 'madež', forma, fret 'šala', frišek 'svež'; G: galér 'ovratnik', gatre 'okenske mreže', gauge 'vislice', glih(ati), gratati, grof, groš, grünt, gvant, 9 Oblika apát (tako tudi v madž.) je iz stvnem. abbāt, »kar je prek clat. abbās 'opat' in gr. abbã, ábbas izposojeno iz aram. abbā 'oče, gospod'« (Snoj 2015). 10 Samostalnik ima v množinski obliki bleki tudi pomen 'osepnice, ošpice' (Novak 2009: 21). N. Horvat: Besedje v pridigah Jožefa Horvata 275, gviniti 'dobiti (pri igri)', gvüšno; H: hamer 'kladivo', henjati, herbija, hiža, hižóp11 'ožepek, ižop'; J: jager 'lovec', janka 'krilo', jesi 'kis', juš 'pravica'; K: kamra 'shramba, manjša soba', kapela, kassa 'blagajna', keli(h), kišta 'zaboj', klafter 'klaftra', klošter 'samostan', komedija, komendirati 'poveljevati, ukazovati', kopfer/ kofer 'baker', korona 'krona', koštati '1. stati, veljati; 2. pokusiti', krajcar, krugla, künšten 'spreten, zvit'; 12 küš(č) 'poljub'; L: lada 'skrinja', lampe 'usta, ustnice', larma13 'vpitje, hrup', ledičen (< ledig), legion 'krdelo', lelija/ lilija, lón 'plačilo', lónati 'plačati', lüft; M: malar, mantrati, marof, mašin, materija, mauta 'mitnina', meša 'maša', millión, ministrant, mirha 'mira, dišava', mission, mort 'malta, grez', municija 'strelivo', muzika; N: natura, nor, numera, nücati; O: ober 'nad', of icér, opat, oraubati 'oropati', orgule; P: papér, pasati 'prilegati se', patriarka, patron, paver 'kmet', pehar, pinezi/ penezi14 'denar', plac 'trg', planet(a), plezérani 'ranjen', pólke 'polkna, naoknice', pončoli 'čevlji', pop15 'duhovnik', porobiti 'zasužnjiti, ugrabiti', post, probati, proces, processia, škaf, 16 predga, preša, profesor, punkt 'pika, konec', pükša 'puška', püngrat 'vrt', pütra 'lončen vrč'; R: rajnški 'goldinar', reberija 'upor', reklin 'jopica, bluza', revolucija, roža; S: sekretariuš, zhoblati [s]- 'skobljati', spucati; Š: šina 'tračnica' (možno tudi prek madž. sín), šinfanje, škapulér, škegenj, škér 'orodje', škola, škorpio17 'škorpijon' (možno tudi prek it.), škrampli 'kremplji', škrinja, šoca 'ljubica', šörc 'predpasnik', špilanje, špital 'bolnišnica', špot 'sramota, posmehovanje', špric(k)ati 'brizgati, škropiti', štacija 'postaja', šrapnel 'topovski izstrelek', štala, štimati 'ceniti', štola, štörk18 'štorklja', štrioma 'do roba polno' (< strich), štük 'top', štükati se 'prepirati se', šuma 'vsota', švic 'pot, znoj'; T: talent, tao, ténta 'tinta', termin, tiran, trofiti 'zadeti', trón(uš) 'prestol', troštati 'tolažiti', trupa 'vojaška enota', trücati 'siliti, ponujati'; V: vaga, vancar 'viničar', vandrati, vért 'gospodar', votum 'volilni glas', viper(a) 'gad', vtraglivost 'lenoba'; Z: zagiftati 'zastrupiti', zamerkati si 'zapomniti si', zgrüntati 'ugotoviti, spoznati'; Ž: žegnjani 'blagoslovljen', žinagoga, žmaj 'okus', žveglar 'piskač, kdor igra na piščal', žveplo. 11 Nem. Ysop < it. issòpo < srlat. hyssōpus < gr. hýssōpos < hebr. ēzōb (Snoj 2015). 12 V SSKJ2 s kvalifikatorjem nižje pog. 'bister, pameten, učen'. 13 Po Bezlaju (1982: 125) gre za bav.-avstr. besedo. Tudi Madžari imajo lárma za 'hrup, kričanje, vreščanje, dretje' in lármázik za 'dreti se, vpiti, vreščati', vendar so to prevzeli iz slov. j. (Bezlaj 1982: 125). 14 Beseda je bila zelo zgodaj prevzeta iz stvnem., etimologija germ. besede pa ni povsem pojasnjena (Snoj 2015). Glasovna različica pinezi je po Meršiću (1972: 27) gradiščanskohrvaška. 15 »Nekateri avtorji menijo, da je splošnoslov. * pòpъ sprejeto iz gr. brez germ. posredovanja.« (Jesenšek 2007: 55, iz slovarja Tatjane Grah) 16 Iz srvnem. schaf < lat. scaphium < gr. skáphē (Snoj 2015). 17 V madž. spletnem slovarju Szotar.net najdemo obliko skorpió, torej brez -n, kakor je zapisal tudi Horvat. 18 Snoj (ESSJ) domneva, da se je beseda v baltoslov. in germ. vzporedno razvijala. 276 SLAVISTIČNA PREPLETANJA 3. 2.5 Latinske in grške prevzete besede ter besedje iz romanskega prostora V pridigah se pojavlja nekaj citatnih latinskih besed, ki kažejo, da je Horvat kot nekdanji teološki študent in duhovnik poznal latinski jezik in latinske cerkvene priročnike, ki jih je potreboval za službovanje: col ecta (»to je vküpszpravlyeno molitev /…/, vu steroj mésnik vszakomi csloveki miloscse proszi« (DPa39, 5)), examen, exercitiae, firmamentum, gehenna 'pekel', historia, Hosanna, humerale, Kolosseum, mammon 'bogastvo, denar', praefatio 'predgovor', purgatorium, regula fidei 'pravilo vere'. Tudi osebna lastna imena je, vsaj sprva, zapisoval latinsko, npr. Olympius, Macarius, Zakeus, Basilius, Cesarius, Lactantius, Herodes, Abigeuses, Eusebius. Razmeroma veliko je glasovno prilagojenega latinskega oz. grškega cerkvenega besedja, ki se je v prekmurskih religioznih tiskih ustaljevalo že od Temlina dalje. Na njegov zapis so pogosto vplivale madžarske oz. nemške prevodne predloge: apoštol, diakon(uš), evangelium, farizeuš, firmament, fundament, kalvarija, katehumen, katekizmuš, kerubini, kóruš, kvatre, limbuš 'predpekel', litanija, litera 'črka', makula 'napaka, madež', oltar, pater, peršona, pogan/ pagan, profeta 'prerok', publikanuš 'cestninar', reverenda 'talar, duhovniško oblačilo', sakrament, serafini, šatan, židov. Končnice -um, -us, -es ipd. lahko tudi izpadejo (npr. vu evangeli , firmament, fundament), kar je po Hadrovicsu (1978: 431) posledica starejšega romanskega ali mlajšega nemškega posredovanja. Prisotno je občnoimensko besedje iz romanskega prostora, npr. briga, casar, denar, kapora 'ara, naplačilo', kaštiga, kupica, križ, mešter (po Snoju (2015) prevz. iz it. maestro, to pa iz lat. magister), ormar, oštarija, palača, račun, soldak, škrlat (možno prek it. ali stvnem. (Snoj 2015)), štampati 'tiskati, natisniti', trombönta. Izpričan je tudi hrvaški glagol durati, prevzet iz it. durare ( Hrvatski jezični portal, spletni vir). 2.6 Besedje, prevzeto iz turškega ali arabskega prostora Turcizmi so v panonsko narečje večinoma preneseni prek hrvaščine oz. so v sodobnosti del splošnoslovenskega besedja (Jurančič 1966: 41), pri Horvatu npr. bar 'vsaj', bedak, pajtaš/pajdaš19 'tovariš, prijatelj', sablja, tolmač, tovariš, žep. Nekaj turškega in arabskega besedja je posredovala madžarščina: baršon 'škrlatno rdeč žamet' (iz tur. 19 Miklošič je domneval, da je samostalnik prevzet iz madžarščine, Bezlaj (1995: 3) pa je ugotovil, da gre za balkanski turcizem. N. Horvat: Besedje v pridigah Jožefa Horvata 277, prek madž. bársony), cifra20 'nakit, okrasek', džündž 'biser', jalni21 'varljiv, potuhnjen, hinavski', korbáč22 'korobač', oroslan 'lev'. 2.7 Besedje zakritega prevzemanja – kalkiranja V pridigah je zaslediti precej besedja zakritega prevzemanja, tj. kalkov, bodisi iz nemščine bodisi iz madžarščine. Večino teh so pisali že pridigarji pred Horvatom in so prisotni od prve prekmurske tiskane knjige (Temlin 1715), medtem ko so se glagolski kalki pojavljali že v osrednjeslovenskih prvotiskih protestantov – kalkiranje je bilo namreč »eden izmed osnovnih načinov širitve slovenskega glagolskega besedja« (Merše 2013: 41). Značilna za glagolske kalke je prislovna sestavina v predponi, ki glagolom pogosto daje pomen, kakor ga imajo v nemščini ali madžarščini (Hadrovics 1974: 436). Po Dudásu (2011: 59; 2011a: 36) so lahko vzroki za nastanek kalkov iz madžarščine študij prekmurskih izobražencev v madžarskem jezikovnem okolju, obvladovanje madžarščine, dolgo trajajoče skupno sožitje in dvojezičnost prevzemnikov, kar vse velja tudi za Jožefa Horvata. 2.7.1 Samostalniški kalki Najpogostejši samostalniški kalki, h katerim prištevam tudi izglagolske samostalnike (glagolnike), so: dobročinitel, drejvo znanosti, drejvo žitka, düšnavejst (madž. lelkiismeret), figovo drevo (< nem. Feigenbaum), hižni zakon23 'zakonska zveza' (< madž. házasság 'zakonci'), hižnik / hižni tivaruš 'mož, zakonec', hižniki/ hižnicje 'zakonci, možje in žene', križno drejvo, pismoznanci, prosti človek, prosto ljüdstvo, proti guč; dobročinejnje, dolimalanje, dolispranjé, dolizmolénje, goridržanje, goristanejnje, gorivzétje, gorizgojitev, hvalodavanje, napregučanje, napreidénje, naprevidénje, nazajdržanje, nazajgučanje, nazajplačanje, nazajplačüvanje, nazajpovernénje, nazajzadobénje, notriidénje, notriprikazanje, notriprikažüvanje, notripüščénje, notristoplénje, okolik glédanje, okolik oglejüvanje, prekdanje, prekidénje, prekselénje, prekstoplénje, protigučanje, protipostavljenje, protipovénje, verevadlüvanje 'veroizpoved', vküpderžanje, vküpmešanje, vküppridenje, vküpračunanje, vküp(er)živlénje, 20 Beseda cifra naj bi v madžarščino prišla prek latinščine ( ziphra), kjer je pomenila 'znak, številka' (Dudás 2011: 44). Po Bezlaju (1976: 63) beseda pod iztočnico cifra 'nakit, okrasje' izhaja iz madž. cifra 'okras, pisan', kar je iz ziphra, ziffra 'ničla', to pa je po Snoju (2015) iz arabščine prek srlat. 21 Sln. in kajk. jȃl »je morda izposojeno iz madž. ál 'varljiv', medtem ko je štok. in blg. jalan (m.) 'laž' iz turš. yalan 'lažnivec, goljuf'« (Bezlaj 1977: 218). 22 Iz turš. kırbaç prek hrv. oz. srb. (Snoj 2015). 23 Po Dudásu (2011: 38) gre za hibridno besedno zvezo; »jedro zakon je slovensko, prilastek hižni pa madžarski kalk«. Samostalnika hištvo, ki je prav tako madžarski kalk v istem pomenu (Dudás 2011: 38), Horvat ne uporablja. 278 SLAVISTIČNA PREPLETANJA 3. vnéboidénje, v-nébo(za)stoplénje 'vnebohod', vödanje, vödelénje, vögučanje, vönigučanje, vöpovénje, vözmišlénje, zadostačinejnje. 2.7.2 Glagolski kalki V pridigah najdemo veliko dvočlenskih glagolskih kalkov, sestavljenih iz prislova in glagola. Zapis prislovne sestavine v predponi in sledečega glagola v pridigah ni enoten, Horvat ju nedosledno piše skupaj oz. narazen. V spodnjem naboru je navedenih le nekaj primerov glagolskih kalkov, pretvorjenih v nedoločniško obliko in transkribiranih v slovenico: (k)cuj/coj-: cuj djati; dol(i)-: doli(z)malati, dolizklenoti, dolispadnoti, dolizlüpati, doli(s)plačati, dolipüstiti, dol(i)povedati, dolidévati, dolistopiti, dolizgrizti, dolipokleknoti, doliprečteti, dolivtrgnoti, dolidjasti, doligučati, dolivzéti, dolpogučati, dolipozvati, dol(spo)kapati, dolizapisati, dolispraviti, dolizbrisati, doliiti, dolipriti, dolperštéti, dolizapečatiti, dolivdariti, dolviseti, dolzgučati; gor(i)-: gorihenjati, gorinajti, goriprijéti, gorialdüvati, goriskričati, gorista(no)ti, gor(i)poiskati, gorizgojiti, gorizdignoti, gorivzéti, gori podignoti, gorodpreti, gorobüditi, gorzozédati, gorperštéti, gori(z)držati, gori prejemati, gorizbüditi, gori obdržati, goristopati, gorotraniti; napre(j)-:24 napreprinesti, napredavati, napre oditi, naprepostaviti, napredati, napre(j)povedati, naprenositi, naprepripovidavati, napre paščiti, naprekazati, naprepisati, napre(j)priti, naprejpraviti, naprej hoditi, naprepozvati, napre vzéti, napreznati, napre poznati, napreviditi, naprestopiti, napreprinašati, naprepriplésati, napreskočiti,; nazaj-: nazajd(j)ati, nazajpovrnoti, nazaj plačati, nazaj pripelati, nazajdobiti, nazaj(v)zéti, nazajspraviti, nazaj leteti, nazajstopiti, nazaj vračati, nazaj oditi, nazaj zadobiti, nazajiti, nazaj spadnoti, nazajobrnoti, nazajdržati, nazaj poslati, nazajzaderža(va)ti, nazaj posaditi, nazajpotégnoti, nazaj zvati, nazajpostaviti, nazaj prezkrbeti, nazajpriti, nazajnesti, nazajpaščiti se, nazajpogrožiti se,; 24 Po Ramovšu (1924: 170) je dvojica naprej – napre nastala pod vplivom dvojic noco – nocoj, zuna – zunaj, prece – precej, zjutra – zjutraj, odspreda – odspredaj ipd. N. Horvat: Besedje v pridigah Jožefa Horvata 279, notri-: notri(s)pelati, notri (pr)iti, notri (v)zéti, notri spadnoti, notripüstiti, notri stopiti, notri djasti, notri prijéti, notripotisnoti, notriprikazati, notridati, notripokazati, notripoglédnoti, notrizoseliti, notriskriti, notrizapisati, notrinositi, notrivdariti, notri viditi, notriposlati, notrizagriznoti, notrivpelati, notri odpelati, notriprikažüvati, notristečti, notrispraviti; okoli(k)-: okoli(k) (v)zéti, okolik obračati/obrnoti se, okolik hoditi, okolik klantüvati, okolik poglednoti, okolik nositi, okolik jemati; pre(j)k-: prejk priti, prejk oditi, prejk (z)iti, prejk zapüvati, prejk sünoti, prekdati, preksmeknoti, prekstopiti, prek dati, prekposaditi, prek vzéti, prek preživeti, prek porinoti, prek izhajati, prekdjasti, prek prehoditi, prekpüstiti, prekzoseliti, prekzgrabiti se; proti-: protipostavlati se, proti gučati, proti stati, protistanoti, protipovedati; razno-: raznoprestérati, razno razžagati, razno vtrgnoti, razno vtégnoti, razno razčesnoti, razno (raz)tergati, razno razpočiti, razno pokati, razno potréti, razno gnati, razno razbiti, razno razlüčati, razno raztirati, razno potégnoti, raznopüstiti, razno bežati; ta-: ta da(va)ti, ta nihati, ta odposlati, ta pelati, ta spraviti, ta spokapati, ta sraniti, ta püstiti, ta razdeliti, ta zapravljati, ta skočiti; (v)kraj-: (v)krajsünoti, vkrajvtrgnoti, (v)kraj spraviti, (v)kraj iti, vkraj odvrnoti, vkraj vrčti, (v)kraj (v)zéti, (v)kraj obrnoti, vkraj odvernoti, vkraj odgnati, vkraj držati, vkraj spravlati, (v)kraj lüčiti, vkraj potégnoti, kraj bežati, kraj zgoniti, kraj ognoti se, kraj stopiti, kraj bresnoti, kraj odvalati se, vkrajvlečti, vkraj jemati, vkraj metati, vkraj sünjavati, vkraj spravlati; vküp(er)-: vküpzdati, vküp(er)spraviti, vküpdrüžiti, vküpzvézati, vküp(er) priti, vküp pozvati, vküper hoditi, vküper spadati, vküp živeti, vküp(er)držati, vküp pasati, vküper si sesti, vküper stopiti, vküppodreti, vküp ostati, vküptiskati, vküpcediti, vküp prinesti, vküpprebivati, vküpzbrati, vküp vdariti, vküp delati, vküp obslüžavati, vküp dati se, vküpstanüvati, vküpzidati, vküpzložiti, vküpskapčiti; vö-: vötalati, vö(z)pelati, vösposkübiti, vöpovedati, vöviditi, vözplačati, vö(od)iti, vözleteti, vöspadnoti, vönihati, vö vtrgnoti, vöpokazati, vö(v)zéti, vö pühnoti, vöodsloboditi, vözklenoti, vözglédati, vözgoniti, vövadlüvati, vömetavati, vöpri(d)ti, vöpregnati, vözkopati, vöprinesti, vöstočiti, vötalati, vözdelati, vözsüšiti, vösekati, vözapréti, vöskerčiti, vöpremisliti, vöspraviti, vöskopati, vö zganjati, vöbežati. 280 SLAVISTIČNA PREPLETANJA 3. Besednozvezni glagolski kalki so: na znanje dati (< nem. zur Kenntnis bringen oz. madž. értésére / tudtára ad), navuk držati, v-pamet zéti (< nem. bedenken, erwägen oz. madž. észbe vesz), oči metati (< nem. vorwerfen oz. madž. szemre hány), k srci zéti (< nem. zu Herzen nehmen), vu zaročkaj biti 'biti zaročen', meti pazko 'paziti'; enobesedni glagolski kalki: dopadnoti se, doprinesti, podstopiti se, slišiti 'spadati, pripadati' (< nem. gehören). 2.7.3 Ostali kalki Pridevniški kalki so večinoma tvorjeni iz glagolskih, npr. k-cuj dani, notrizapisani, notrivpelani, vküpspravleni, vözapreti, vözvučeni, zaslediti pa je tudi že ustaljene veččlenske kalkirane zveze, kot je z-žlakom vdarjeni 'zadet od kapi' (srvnem. slac 'udarec'). Prislovni kalki so npr. od séga mao, od nigda mao, vsake kvatre. 3 Sopomenski nizi in uvajanje osrednjeslovenskega besedja V Horvatovih pridigah se odraža postopno približevanje prekmurskega (knjižnega) jezika slovenskemu knjižnemu, in sicer z uvajanjem osrednjeslovenskih besed, ki za prekmursko okolje niso (bile) značilne, s sopomenskimi nizi – t. i. dvojnimi formulami. Te so najpogosteje sestavljene iz 1) prevzete besede (ali tvorjenke iz le-te) in bolj ustaljene domače sopomenke, 2) narečne besede in njihove osrednjeslovenske ustreznice, 3) dveh domačih sinonimov, 4) dveh prevzetih besed, 5) prevzete in novotvorjene besede; lahko so tudi 6) opisne. Horvat jih zapisuje v različnem vrstnem redu, najpogosteje jih ločuje z vejico ali veznikom i/ in, redkeje s pomišljajem, sinonimne izraze pa uvaja tudi s pojasnjevalnim to je. Zaradi prostorske omejenosti navajam zgolj nekatere: 1) malo bunto, trgóvnico (DPa102, 4); z-liberalszke vladne to je kormanyszke sztranke (DPa150, 4); té ne dobéte najam, lón (DPa155, 2); krv razcsemerile, zagiftale (DPa184, 2); fret i sala (DPa184, 2; NP313, 2); tak bi sze mogli brigati i szkrbeti (NP258, 3); materia, predmet nasega denésnjega premislavanja (NP328, 1); z-szpicov, z-dardov (NP242, 5); na veliki kvar, na veliko skodó (NP313, 1); Bolezni, betegi szo potrebni (NP346, 3); szkrb, briga za zgojo decé (NP371, 1); šteri so norili, kanjüvali 'goljufali' (NP373, 2); z-pepéla nastajajo kosti i čonte se zdrüžüjejo (NP377, 2); törvénje, zakone (NP406, 4); zgrabo čeljüst samara, osla (NP409, 5); bodo /…/ ošpotali, osramotili (NP413, 4); Nevere tüdi dnjes dén ne manjka, fali (NP438, 1); od jagra, lovca (NP442, 4); na poti je prišeo lev, oroslan (NP456, 2); Boga glédati je lón, je plačilo (NP457, 2); brezi slabostov, faling (NP470, 2); se /…/ ne zmeni, ne briga (NP476, 5); ogovarja, šinfa (NP488, 3); razločevati numere, številke (NP518, 2); N. Horvat: Besedje v pridigah Jožefa Horvata 281, 2) naznanüje prihod, prisészt (DPa143, 3); v-tezsavaj – v-nevolaj (DPa180, 4); naj bode szpomlad, szprotoletje (NP249, 4); escse izda, vedno zsivé (NP250, 3); na szton korine, rózse denete (NP298, 3); szo zapüsztili, vönjali (NP370, 2); prepéri, svaje (NP386, 4); hasnüj čas, vremen (NP391, 1); martinščeke, divje mladike (NP392, 3); zaklenjen vert, ograd (NP443, 3); z-cvetlicami, korinami (NP464, 4); neprestanoma zazavate, imenüjete (NP471, 3); brezi kaštige moriti, bujiti (NP485, 2); pijane i psüvajóče drüžbe, tivarišije (NP523, 2); more biti že poprej, prle (NP526, 5); 3) Bog i človek navküper, ob ednom (NP379, 2); na tenci prevdariti, presoditi (NP416, 3); opravljanje, zveršénje (NP420, 4); razdeljeno, razdvojeno (NP437, 5); ino si upodobo, narédo (NP466, 2); najbolje bogata, premožna hiža (NP476, 5); hitro iznebijo, se otreséjo (NP494, 1); 4) blagoslov dobite za herbijo, öročino (NP470, 1); bi že stem zagiftala, otrovala svétost (NP519, 3); 5) naj nebi szamo gazemberom, nistovridnjakom dobro bilo 'ničvreden človek' (NPr182, 2); verska nebrižnost, nebriganje (NP408, 2); 6) Bóg je na dale nepremenliv, to je vszigdar ón iszti osztane (DPa170, 4); szo opesale, trüdne gratale (DPa184, 1); vu dnévi szo szkrite, sze ne vidijo (NP369, 2); štera je nalomljena, malo češnjena (NP443, 2); samo to valja, to ma vrednost (NP457, 5); Lüdjé so se zgizdili, gizdavo se začnoli nositi (NP476, 5); verno sodelajo, vküper delajo (NP522, 4). Pojavljajo se tudi trojne formule, v katerih so nakopičeni po trije sinonimni oz. pomensko sorodni izrazi, npr. neizmerno, neskončno, vekivečno kaštigo (NP410, 2); lastivnoj strasti, nasladnosti, poželjivosti (NP460, 4); rodbina pride na kanto, v dug, na bobénj (NP476, 5); odnemoreno, odnemoglo, zničeno ženo (NP519, 2). Narečnih besed Horvat ni želel takoj nadomestiti z osrednjeslovenskimi, o čemer pričajo popravki, kot npr.: Tü pa Jezus ne govo gucsi (NP206, 3); Csi Bóg tak szkrbi za zsivali neme sztvari (NP366, 1); Zametavanjom gléda siromaka pred vra dverami (NP507, 2). Osrednjeslovenskih rešitev se je izogibal tudi na glasoslovni ravni: tako ocsiveszne (NP210, 4); laehka (NP521, 2). Kljub temu je v najpoznejšem obdobju zapisovanja pridig začel prevladovati vpliv Mohorjevih in drugih osrednjeslovenskih knjig. Cintor oz. brütiv je Horvat postopoma nadomeščal s pokopališčem, slobodo/ slobodnost s prostostjo, potrplivost/ potrplénje s potrpežljivostjo, doktorja oz. vračitela z zdravnikom, beteg z boleznijo, 282 SLAVISTIČNA PREPLETANJA 3. prišést s prihodom, troštati s tolažiti, gratati s postati, žmetno s težko, tudi za staro knjižno prekmurščino značilen samostalnik žitek 'življenje' je izgubljal na pojavnosti. Besede, ki jih je na novo usvajal, je kdaj nerodno rabil, npr. szo minola z-gledaliscsa szvejta 'gledišča' (NP354, 3); Ali ni to vse čüdno vito? (NP402, 3); nikomi ni trbi biti vu zdrgi 'zadregi' (NP470, 3); rodbina pride na kanto 'kant' (NP476, 5); ne smejo svetiti brezi izrečnoga dovolenja rim. pape 'izrecnega' (NP526, 3). Po nepotrebnem je pošumevljal sičnike, denimo v rešnica, skužé 'solze', žemlja 'zemlja'. 4 Horvatove novotvorjenke Horvat je ob besedah, ki so jih poznali in uporabljali že starejši prekmurski pisci, tvoril tudi svoje, nove, s čimer je pokazal sposobnost ubesedovanja predmetnosti, 1) za katero je že obstajalo poimenovanje, a ga kot nematerni govorec prekmurščine ni dovolj natančno poznal, in 2) za katero je sam tvoril in uvajal novo poimenovanje. Domnevne novotvorbe sem analizirala in določala glede na morebitno pojavnost v različnih slovarjih – v Novakovem (2009; 2014), Pleteršnikovem (2014), Mukičevem slovarju (2005), v slovarju Marije Bajzek Lukač (2009), Rječniku pomurskih Hrvata (2009) ali katerem drugem slovarju na portalu Fran. Ker je bil Horvat naročnik tiska Jožefa Klekla st. (npr. Marijinega lista), je možno tudi, da je katero besedo prevzel od njega; žal pa korpus Kleklovega besedja in besedja njegovih sodobnikov (npr. Jožefa Sakoviča, 25 Ivana Baše, Jožefa Baše) še ni bil izdelan, zato ni mogoče z gotovostjo trditi, da so tvorjenke Horvatovo delo. Horvat je prevzemal tvorjenke nekoliko starejših prekmurskih piscev, denimo Terplana, Kardoša, Agustiča, svojega martjanskega predhodnika Bagaryja. To so npr.: dalečina 'daljava', odvčiti se 'odvaditi se', poljedelavec, rokodelavec, sen-tam 'sem in tja', spotiti se 'pomiriti, potolažiti', vtoliti, zaostanjeni 'zaostal', zmešlinga 'zmešnjava, zmeda', nekatere izmed njih, npr. betegüvati, glasoviten, nesramnjača, pajdašija, peldatno 'za zgled', zabürati 'zajeziti', je uvedel že Jožef Košič. 26 Precej besed, ki jih je rabil Horvat, najdemo v Pleteršnikovem slovarju (2014). Spremljata jih kvalifikatorja ogr. in kajk. , ki pričata o njihovi prisotnosti v panonskem prostoru, druge je Horvat najverjetneje prevzel iz osrednjeslovenskega območja: bogatuš, častilakoten, dojkinja, lagojina, neprijatelkinja, nevarščina, neveselje, ničest, peliniti 'greniti', podbüdba, pogražati se, predrügačiti, samohót, sredbovati, velikoserčnost, vodotoč, zandirati, žigica 'vžigalica' itd. 25 Analizirano je bilo le besedje treh Sakovičevih pridig (Grah 2008: 182–194). 26 Košičev vpliv na mlajše prekmurske pisce je preučevala tudi Natalija Ulčnik (2008: 178). N. Horvat: Besedje v pridigah Jožefa Horvata 283, Besede, za katere predvidevam, da so Horvatove novotvorjenke, so: B: bogatajivec 'bogataš', bogoslüžba, bogovica 'boginja', bojnišče 'bojišče', brezbožnjak 'brezbožec, ateist', brezhasnoviti; D: diktalivati 'diktirati, narekovati', dolinesač, dolzklenóti 'zaklenjen', dugopotrplivi, džündžni 'biserni'; G: globotina, gojaček 'gojenec', goriprimeni 'sprejet'; H: Herodiaškinja; J: jezeroletje 'tisočletje'; K: kamenüvalec27 'kdor kamenja', koldüvanje 'beračenje', kradnüvanje, krčmeni, krvajóči 'krvaveč', kufraten 'bakrenast'; L: lehkoživóči; M: mametlivost 'omotica', manterninštvo, mehkoživen, monštrancija, morstvo 'umor, morjenje', mrmravčina 'slabš. kdor mrmra', mulatüvanje28 'veselje, zabavljanje', mužatno; N: najistinskejše 'najresničneje', najpéldatnejši, najsiromaškejši, najzdolnji 'najnižji', nasladnostni, nasrednik 'posrednik', natureznanost 'naravoslovje', navdihavec 'kdor navdihuje', neporazumljénje 'nerazumevanje', nevüpnost, nihavlajóči 'opuščajoč', ništovridnjak 'ničvrednež', novoodebrani; O: obernaturalski, odküpilni 'odkupljen', odtrüdjati 'omagati, obnemoči', orianski 'orjaški'; P: pavučinar 'pajčevinar', pelavajóči, plezérani 'ranjen', pobüdavajóči, poiskavati, povalina, povilo 'to, s čimer se povije', pozivač 'kdor poziva', pred dedek in preded 'praded', prediskava 'preiskava', preganjar, prekstopaj 'prestopek', prelomlivec, prevzetiti se 'postati prevzeten', prilizač, prisiljavkinja 'tista, ki prisili', protibóži; R: razméči 'razumevajoč', ribnjek, rožnovenčen; S: sinski 'sinov', slobodnomiselec, slobodnovolno, sočütéči 'sočuten', soöročnik 'sodedič'; Š: ščegéči 'ščegetljiv, srbeč'; V: vjénje 'kar se vje', vjéti 'ugriznjen', vküpvkapčeni 'združen', vödenoti 'izročen', vögučavati 'izpovedovati', vojskovodnik, vövžiti, vözklenoti 'izobčen', vsevidóči, vseznajóčnost; Z: zagovarjavanje, zanemaranjač, zanesajóči, zaroblenik, zasramnjak, zbantüvalec, zdvaja 'dvom', zlehkotüvati 'olajševati', zmagevüpni, zrebereni 'uporniški'; Ž: žalüvavanje. Večina besed je tvorjenih iz domače, že obstoječe podstave in dodanega novega obrazila. 5 Sklep V prispevku je ugotovljeno, da je v pridigah izpričano tako avtohtono besedje iz panonskega jezikovnega prostora kot prevzeto besedje (madžarizmi, germanizmi, besedje iz slovanskega, romanskega, grškega, turškega in arabskega prostora), ki ga je pisec na glasovno-oblikovni ravni v glavnem prilagajal podobi prekmurskega jezika. Z originalnimi latinskimi ali madžarskimi zapisi besed je dokazal, da obvlada več jezikov – poleg gradiščanske hrvaščine in prekmurščine tudi madžarščino kot svoj drugi materni jezik in latinščino kot nekdanji jezik bogoslužja. 27 V Pleteršnikovem slovarju (2014) kamenovavec. 28 Glagol mulatuvati (< madž. mulat 'zabavati se, poveseliti se') je evidentiran v Rječniku pomurskih Hrvata (Blažeka etc. 2009: 164–165). 284 SLAVISTIČNA PREPLETANJA 3. Z uvajanjem osrednjeslovenskega izrazja je Jožef Horvat približeval in postopoma izenačeval besedje vzhodno- in zahodnoslovenskega jezikovnega sistema, svojim poslušalcem je predstavil tudi tujejezične sinonime domačih izrazov. Pokazal je sposobnost tvorbe novih besed po že uveljavljenih besedotvornih postopkih: domačim ali prevzetim podstavam je dodajal obrazila -(k)inja, - (v)ica, - včina, -ak, - ik, -ač idr. Zelo dobrodošla za raziskovalce prekmurskega knjižnega jezika in narečja bi bila izdaja slovarja Kleklovega besedja in besedja njegovih sodobnikov, saj bi bilo s tem možno dokazati avtorstvo novotvorjenk in vplive na rabo priložnostnic ter ostalih manj zastopanih besed. Literatura in viri Jožef BAGARY, 1886: Perve knige čtenyá za katholičánske vesničke šole. Budimpešta. Marija BAJZEK LUKAČ, 2005: Madžarske izposojenke v Küzmičevem prevodu Novega zakona. Knjižno in narečno besedoslovje slovenskega jezika. Ur. Marko Jesenšek. Maribor: Slavistično društvo. (Zora, 32). 436–448. Marija BAJZEK LUKAČ, 2009: Slovar Gornjega Senika A–L. Maribor: Filozofska fakulteta, Mednarodna založba Oddelka za slovanske jezike in književnosti. (Zora, 66). Elizabeta BERNJAK, 1995: Madžarsko-slovenski slovar. Ljubljana: Cankarjeva založba. France BEZLAJ, 1976: Etimološki slovar slovenskega jezika. Knjiga 1: A–J. Ljubljana: Mladinska knjiga. France BEZLAJ, 1977: Etimološki slovar slovenskega jezika. Knjiga 1: A–J. 1. ponatis. Ljubljana: Mladinska knjiga. France BEZLAJ, 1982: Etimološki slovar slovenskega jezika. Knjiga 2: K–O. Ljubljana: Mladinska knjiga. France BEZLAJ, 1995: Etimološki slovar slovenskega jezika. Knjiga 3: P–S. Ur. M. Snoj in M. Furlan. Ljubljana: Mladinska knjiga. Đuro BLAŽEKA, Istvan NYOMÁRKAY, Erika RÁCZ, 2009: Mura menti horvát tájszótár = Rječnik pomurskih Hrvata. Budapest: Tinta Könyvkiadó. Előd DUDÁS, 2011: Madžarski jezikovni vpliv v besedišču Martjanske pesmarice. Jezikoslovni zapiski 17/1, 35–72. Előd DUDÁS, 2011a: Madžarski kalk hištvo in sorodno v stari knjižni prekmurščini. Slovenski jezik – Slovene Linguistic Studies 8, 35–43. Előd DUDÁS, 2014: Vprašanje časa prevzema madžarskih izposojenk v prekmurski knjižni jezik. Jezikoslovni zapiski 20/1, 135–144. Fran, slovarji Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU. Ljubljana: Inštitut za slovenski jezik ZRC SAZU, 2020. Dostop 18. 9. 2021 na: www.fran.si Metka FURLAN, 2012: Koštiálov Slovenski etimološki besednjak. Jezikoslovni zapiski 18/2, 11–36. Metka FURLAN, 2013: Novi etimološki slovar slovenskega jezika. Poskusni zvezek. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. Tatjana GRAH, 2008: Besedje Sakovičevih pridig v Slovarju stare knjižne prekmurščine. Od Megiserja do elektronske izdaje Pleteršnikovega slovarja. Ur. Marko Jesenšek. Maribor: Filozofska fakulteta, Oddelek za slovanske jezike in književnosti. (Zora, 56). 182–194. László HADROVICS, 1974: Schrifttum und Sprache der burgenländischen Kroaten im 18. und 18. Jahrhundert. Budapest: Akadémiai Kiadó. Nina HORVAT, 2020: Predstavitev prekmurskih rokopisnih pridig iz 1. polovice 20. stoletja. Slavia Centralis 13/2, 50–63. Nina HORVAT, 2022: Kroatizmi v jeziku pridigarja Jožefa Horvata. Jezik in slovstvo. V tisku. Hrvatski jezični portal. Dostop 18. 9. 2021 na https://hjp.znanje.hr/index.php?show=main N. Horvat: Besedje v pridigah Jožefa Horvata 285, Marko JESENŠEK, 2007: Slovensko panonsko besedje in razvoj slovenskega jezika. Besedoslovne spremembe slovenskega jezika skozi čas in prostor. Maribor: Slavistično društvo. (Zora, 49). Marko JESENŠEK, 2013: Poglavja iz zgodovine prekmurskega knjižnega jezika. Maribor: Mednarodna založba Oddelka za slovanske jezike in književnosti, Filozofska fakulteta. (Mednarodna knjižna zbirka Zora, 90). Janko JURANČIČ, 1966: O leksiku v panonskih govorih. Panonski zbornik. Ur. F. Zadravec, B. Borko, I. Potrč idr. Murska Sobota: Pomurska založba. 31–41. Majda MERŠE, 2013: Slovenski knjižni jezik 16. stoletja: Razprave o jezikovnem sistemu, besedju in prevodni problematiki. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. Martin MERŠIĆ ml., 1972: Znameniti i zaslužni Gradišćanski Hrvati. Čakavski sabor. Francek MUKIČ, 2005: Porabsko-knjižnoslovensko-madžarski slovar. Sombotel: Zveza Slovencev na Madžarskem. France NOVAK, Vilko NOVAK, 2009: Slovar beltinskega prekmurskega govora. 2. ponatis. Murska Sobota: Pomurska založba. Vilko NOVAK, 1972: Kajkavske prvine v prekmurski knjigi 18. stoletja. Slavistična revija 1/20, 95–103. Vilko NOVAK, 2014: Slovar stare knjižne prekmurščine. Spletna izdaja. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. Maks PLETERŠNIK, 2014: Slovensko-nemški slovar. Spletna izdaja. Ljubljana: Založba ZRC, Znanstvenoraziskovalni center SAZU. Fran RAMOVŠ, 1924: Konzonantizem (Historična gramatika slovenskega jezika II). Ljubljana: Učiteljska tiskarna. Marko SNOJ, 2015: Slovenski etimološki slovar. Spletna izdaja. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. Szotar.net, 2021. Akadémiai Kiadó. Dostop 12. 5. 2021 na https://www.szotar.net/ Ferenc TEMLIN, 1715: Mali Katechismus, touje tou krátki návuk vöre kerschánszke dávno nigda, po D. Luther Martonni z szvétoga piszma vküp zebráni ino za droune Deczé voló szpiszani, zdai pak na szlovenszki jezik preloseni. Hal e. Jože TOPORIŠIČ, 1992: Enciklopedija slovenskega jezika. Ljubljana: Cankarjeva založba. Natalija ULČNIK, 2008: Košičevo besedje v Slovarju stare knjižne prekmurščine. Od Megiserja do elektronske izdaje Pleteršnikovega slovarja. Ur. Marko Jesenšek. Maribor: Filozofska fakulteta, Oddelek za slovanske jezike in književnosti. (Zora, 56). 168–181. Lexical Features in the Sermons of Jožef Horvat This article presents the characteristics of words in the sermons of the Burgenland Croat Jožef Horvat (b. 31 August 1880, d. 1 May 1932), a lesser-known priest who grew up and studied in a Hungarian environment and then lived and worked in Prekmurje: from 1905 to 1912 he was a chaplain in the Črenšovci Parish and from 1912 to 1932 a parish priest in Martjanci. Horvat's words are first classified according to their origin, encompassing typical Pannonian words, as well as words of Hungarian, Germanic, Romance and Greek origin. The words of the so-cal ed covert takeover are also presented with an emphasis on verb calques ( goripostaviti, vküpspraviti, napredavati etc.). Jožef Horvat was original y a Croat of Burgenland, so frequent Croatisms are especial y noticeable in his first sermons. Growing up in a Hungarian environment is evidenced by using Hungarianisms, which users of the Prekmurje dialect also took for granted, as well as written words and phrases original y written in Hungarian. In his first sermons, Horvat also wrote the place and occasion for which an individual sermon was written in the Hungarian language. His middle and late period of writing sermons reflects the gradual approximation of the Prekmurje literary language to the Slovene literary language, through the use of literary Slovene words – some of which are now obsolete – were/are not characteristic of the Prekmurje environment (e.g., zlasti, prevzetija, ves iz sébe, Gospod govori, lažiznanost), synonymous sets or word duplicates (e.g., ešče izda, vedno živéjo; svojo dobro példo, svój dober zgléd; so šteli, želeli; mladénec pijančije, norüje, divja; numere, številke). 286 SLAVISTIČNA PREPLETANJA 3. Attention is also paid to new words or more interesting affixes and creative solutions. I determined them according to their possible occurrence in Novak's SSKP, Slovar beltinskega prekmurskega govora, Pleteršnik's Slovene-German dictionary, Mukič's Porabsko-knjižnoslovensko-madžarski slovar and Slovar Gornjega Senika A–L by Marija Bajzek Lukač. SLAVISTIČNA PREPLETANJA 3 GJOKO NIKOLOVSKI, NATALIJA ULČNIK (UR.) Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta, Maribor, Slovenija, gjoko.nikolovski@um.si, natalija.ulcnik@um.si Povzetek Znanstvena monografija Slavistična prepletanja 3 zajema petnajst jezikoslovnih prispevkov, ki se nanašajo na razvojne značilnosti posameznih slovanskih jezikov in vključujejo primerjalni vidik raziskovanja. Monografijo odpira sklop prispevkov, ki prinašajo aktualne metodološko-teoretične pristope s področja diahronije slovanskih jezikov in ponovno pretresajo obstoječe jezikoslovne teorije ter terminološko rabo. Drugi sklop zajema etimološke raziskave slovanske leksike in se dotika standardizacije slovanske leksike ter leksikografskih Ključne besede: perspektiv. Monografijo zaokrožajo prispevki s področja slovanski jeziki, slovenskega besedotvorja in razvoja slovenske leksike. ra ziskovalni Metodološki pristopi v slavistiki, slovanska leksika v stiku in pristopi, etimologija, slovenska leksika so le nekateri od raziskovalnih izzivov leksika, slavističnih jezikoslovnih raziskav, ki so aktualne tako z vidika leksikografija, raziskovalnih tematik kot tudi metodologij. besedotvorje DOI https://doi.org/10.18690/um.ff.6.2022 ISBN 978-961-286-610-5 SLAVIC INTERTWINING 3 GJOKO NIKOLOVSKI, NATALIJA ULČNIK (ED.) University of Maribor, Faculty of Arts, Maribor, Slovenia, gjoko.nikolovski@um.si, natalija.ulcnik@um.si Abstract The scientific monograph Slavic Intertwining 3 includes fifteen linguistic contributions that relate to the developmental characteristics of individual Slavic languages and include a comparative aspect of research. The monograph opens with a set of articles that bring current methodological and theoretical approaches in the field of diachrony of Slavic languages to light and shake up existing linguistic theories and terminological use. The second set covers etymological research of Slavic lexica, touches on the standardization of Slavic lexica and lexicographic Keywords: perspectives. The monograph is rounded off by contributions Slavic languages, from the field of Slovene word formation and the development research approaches, of Slovene lexica. Methodological approaches in Slavic studies, etimology, Slavic lexica in different contacts and Slovene lexica are just some lexis, of the research challenges of Slavic linguistic research, which is lexicography, word-formation current in terms of both research topics and methodologies https://doi.org/10.18690/um.ff.6.2022 DOI 978-961-286-610-5 ISBN