Bernard Stritih
PROSTOVOUNO DELO V PREHODNEM
OBDOBJU
V prejšnjem prispevku sem govoril o tem, da
je za razvijanje prostovoljnega dela zelo pomem-
bno, ali smo sposobni vzdrževati dialog med
različnimi nosilci ali udeleženci teh dejavnosti.
Govoril sem o konceptih, ki jih je razvil brazilski
avtor Pablo Freire in ki smo jih v preteklosti ko-
ristno uporabili tudi pri razvijanju novih oblik
socialnega dela. Tukaj pa želim osvetliti dogaja-
nje notranje nepovezanosti, ki jo lahko zamamo
kot dokaj splošno značilnost v številnih okoljih
pri mnogih ljudeh razvitega sveta. V Sloveniji se
notranja nepovezanost (nepovezljivost, fragmen-
tacija, razlomljenost, razdor, razsutost) dopol-
njuje z nepovezanostjo oz. sprtostjo na družbeni
ravni. Pokazati želim, da je prostovoljno delo
možna pot za celjenje osebnih ran in za iskanje
novih oblik koeksistence in uspešnega sodelo-
vanja različnih skupin, ustanov in gibanj v
Sloveniji.
KAKO NAJ SE IZ PRETEKLOSTI
PROSTOVOLJNEGA DELA NA SLOVENSKEM
UČIMO ZA PRIHODNOST?
Danes se vse bolj zavedamo, da so bile pri
nas že v preteklosti razvite številne oblike pro-
stovoljnega dela, ki so bile v svojem času od-
ločilen korak na poti notranje rasti nacionalne
skupnosti. Ze prebujanje slovenske nacionalne
zavesti je bilo povezano s prostovoljnimi dejav-
nostmi. V drugi polovici devetnajstega stoletja
so se v Sloveniji razmahnile nekatere za tiste
čase nove oblike organiziranih prostovoljnih
dejavnosti, ki so bile odgovor na zelo zahtevne
probleme. Naj tukaj naštejem le vprašanja, ki
so po mojem mnenju ključna:
•	z zemljiško odvezo in z razvojem industri-
je so se tudi v Sloveniji sprožili procesi družbe-
nega razslojevanja, ki so vplivali na večanje
socialnih razlik. S tem so pričele razpadati do
takrat delujoče oblike vaške solidarnosti;
•	družbeno razslojevanje je omogočilo nas-
tajanje slovenske elite v mestih in vaseh. To je
pomenilo, da so se po eni strani rojevale pobu-
de za tekmovanje z do takrat zlasti nemško
elito, po drugi strani pa so nastajale skupine,
ki so razpolagale z določenim presežkom ma-
terialnih dobrin, ki so jih lahko namenjali za
kulturne in socialne dejavnosti;
•	vzporedno z družbenim razslojevanjem so
v Slovenijo prihajale tudi nove politične ideje
in narekovale novo obliko povezovanja ljudi v
politična gibanja in stranke.
Iz zametkov organiziranih gibanj za obram-
bo slovenstva so se razmeroma hitro razvile
mreže prosvetnih, planinskih, športno rekrea-
tivnih in gasilskih društev in dobrodelnih or-
ganizacij, razne oblike zadružništva in mreža
hranilnic in posojilnic, ki so bile zasnovane na
načelu vzajemnosti. Te oblike organiziranega
delovanja so (v glavnem) temeljile na prosto-
voljnem delu. Če se poglobimo v raziskovanje
nastanka posameznih društev, lahko praviloma
odkrijemo sledi pobud in delovanja začetni-
kov, ki so bili izjemni posamezniki. Poleg os-
novnega poklica so razvili še neko drugo
dejavnost, ki je, čeprav na prostovoljni osnovi,
postala glavna vsebina njihovega življenja inje
praviloma vplivala tudi na nastanek novih
oblik povezanosti v širšem krogu ljudi.
Zal pa je zaradi politične polarizacije kma-
lu prišlo do grupiranja vseh dejavnosti v dveh
Za pomoč in nasvete pri pisanju tega članka se avtor zahvaljuje sodelavcu dr. Miranu Možini.
119
BERNARD STRITIH
ali treh taborih. V vaških okoljih je cerkev
uporabljala svoj vpliv tudi za doseganje po-
litičnih interesov, pri srednjem sloju v mestnih
okoljih se je razvila agitacija za liberalno poli-
tično usmeritev, med delavstvom pa so se po-
časi širile tudi socialistične ideje. V začetku
tega stoletja je polarizacija na osnovi političnih
ideologij (seveda so med različnimi sloven-
skimi deželami obstajale pomembne razlike;
na Primorskem npr. polarizacija ni bila tako
izrazita, ker je prevladala potreba po nacio-
nalni samoohranitvi) zasenčila vse druge sesta-
vine številnih oblik organiziranega prosto-
voljnega dela. Čeprav so številne organizacije
povezovale ljudi in omogočale uresničevanje
različnih potreb oz. uresničevanje širokega
spektra individualnih pobud, lahko dobimo
vtis, da so stregle zlasti pridobivanju političnih
somišljenikov in promociji posameznih povz-
petnežev.
Po prvi svetovni vojni so se družbene raz-
mere v Sloveniji bistveno spremenile:
•	veliki deli nacionalnega ozemlja so ostali
zunaj meja Slovenije;
•	ker je Slovenija dosegla nacionalno os-
voboditev, se je zmanjšal povezovalni vpliv na-
cionalnih idej in simbolov;
•	družbeno razslojevanje se je pokazalo v
svoji goli brezobzirnosti;
•	v delovanju političnih strank so se kazali
vplivi iz drugih delov Jugoslavije. Slovenija se
ni niti za korak približala demokratizaciji
družbe in njenih ustanov. Dogajanje je bilo za
intelektualce vse manj pregledno;
•	širiti se je pričel strah pred socialistično
ideologijo, hkrati pa so se ukoreninila tudi
nekatera levičarska gibanja,
V obdobje po prvi svetovni vojni se je torej
Slovenija srečala z novimi razmerami, ki so
skrivale številna protislovja. Slovenija je glede
na svojo gospodarsko razvitost in visoko civili-
zacijsko raven dobila v Jugoslaviji mesto, ki je
omogočalo nove razvojne korake, vendar se je
notranji razdor nadaljeval. Ko so slovenski
politiki namesto na birokratski Dunaj hodili v
Beograd, so poskušali tam trgovati z interesi
Slovenije za koristi svojih strank. Zanemarjena
je bila nuja po notranjem usklajevanju raz-
ličnih političnih teženj. Kaotičnost so izrabljali
aktivisti komunistične partije, ki so dobivali
vse večjo moč. Hkrati ko se je razplamtevalo
sovraštvo do levičarjev in strah pred njimi, so
družbeni odnosi v Sloveniji postajali vse bolj
primitivni. Polarizacija javnega mnenja je izni-
čila pestrost in raznolikost življenja na mnogih
področjih. Tudi dejavnosti, ki so temeljile na
prostovoljni osnovi, se niso mogle izogniti
korupciji.
Druga svetovna vojna je bila za Slovenijo
obdobje najhujše ogroženosti. Okupacija, ki
sta jo izvedli Nemčija in Italija, industrijsko
neprimerno bolj razviti kot Slovenija, je že
sama po sebi prinesla pretres — nasilno reor-
ganizacijo vseh ustanov in spremembo življenja
za posameznike in družine. Načrtno raznaro-
dovanje in preganjanje ljudi, ki so se zavzemali
za slovenstvo, pa je sprožilo val odpora. Ned-
vomno smo Slovenci v času druge svetovne
vojne pokazali neverjetne zmožnosti organizi-
ranega povezovanja in socialne solidarnosti.
Mreža prostovoljnih dejavnosti je bila v takih
razmerah neprecenljiva za ljudi in za ohranitev
družbene kohezivnosti. Žal pa ni bila pre-
sežena delitev na dva tabora. Ideja, ki je imela
v začetku vojne velik povezovalni vpliv, je bila
izražena v geslu: »Tujega nočemo, svojega ne
damo!« Zavračanje tujega verjetno ni pome-
nilo le zavračanja tujega jezika, ampak tudi za-
vračanje novih oblik življenja, ki so bile odraz
oz. produkt industrijske dobe. Ob koncu vojne
smo Slovenci doživeli (morda je bolje, da ne
uporabimo izraza »smo si izborili«) nekaj, kar
je bilo ravno nasprotno od naših sanj. Svetov-
na politika nas je dodelila sovjetskemu bloku.
Res je, da smo se otresli nemških oz. avst-
rijskih in italijanskih vplivov, vendar nas je sve-
tovna politika prepustila sovjetski vplivni sferi,
in to je dejansko pomenilo pospešeno uvajanje
povsem tujih vplivov. Spontane želje Slovencev
po pravičnosti, enakopravnosti in nacionalni
svobodi so partijski ideologi spretno izrabljali
za prikrito uresničevanje tujih političnih inter-
esov in za vzpostavljanje družbenega sistema,
ki je temeljil na marksističnem znanstvenem
nauku. Morda je še prezgodaj, da bi ocenje-
vali, kako globoko so segli vplivi partijske
oblasti, vsekakor pa smo v povojnem obdobju
sprejeli veliko tujega, npr. ideje o kmečkih
zadrugah in razne oblike obveznega prosto-
voljnega dela, hiter razvoj težke industrije, ki
je bila pomemben člen jugoslovanske vojne in-
dustrije. Hkrati smo izgubili veliko »svojega«:
120
PROSTOVOLJNO DELO V PREHODNEM OBDOBJU
Slovenci se nismo odrekli le političnim svo-
boščinam in pravicam državljanov, ampak tudi
številnim oblikam prostovoljnega dela in
združevanja.
Na področjih vzgoje, socialnega varstva in
zdravstva oz. duševnega zdravja so se dogajale
velike spremembe. Zaradi sprememb v načinih
zaposlitve in življenja so se zmanjšale možnosti
pomoči v sorodstvenih in sosedskih mrežah,
bistveno so se zožile funkcije družine, hkrati
pa so se razvijale nove potrebe in seveda tudi
nove oblike človeških težav in stisk. Partijska
država je najprej uporabila vsa sredstva, da je
iz naštetih področij družbenih dejavnosti izlo-
čila vpliv cerkve, hkrati pa so bila vložena ve-
lika sredstva za izgradnjo mreže strokovnih
služb. Ves čas povojnega razvoja je partija skr-
bela za ideološko propagando, ki nikoli ni bila
jasno ločena od strokovnih prispevkov in raz-
mišljanj. Partijski ljudje so znali spretno po-
vezati vero v marksistični nauk s strahovi, npr.
s ksenofobijo in manjvrednostnimi občutki pri-
padnikov majhnega naroda. Tako se je razvila
miselnost, ki je zaradi svoje notranje para-
doksnosti delovala kot slepilo in obramba
proti novim miselnim tokovom v svetu. Šte-
vilne družboslovne in filozofske pojme je ide-
ološki aparat spremenil v nekakšne modne
besede in fraze. Ena najbolj zlorabljenih besed
je bila gotovo »demokracija«. Uporabljali smo
jo z vsemi mogočimi pretiravanji, hkrati pa so
ideologi budno pazili na to, da o problemih
praktičnega uveljavljanja demokratičnih načel
ni bilo mogoče resno razpravljati. Vzdrževali
so površno mišljenje in vtis, da je mogoče vsa
zapletena protislovja demokracije odpraviti z
ustrezno kombinacijo (magičnih) besed, npr.
»socialistična demokracija« ali »prava demo-
kracija«. Hkrati pa je to v praksi pomenilo, da
o ključnih vprašanjih odločajo ljudje, ki jih za
to pooblasti »avantgarda«, namreč, partijski
aparat. Če so ljudje podvomili v take postop-
ke, so jim novinarji in strokovnjaki postregli s
strašljivimi podobami z Zahoda in na koncu so
znali tudi potrkati na zdravo samozavest
majhnega naroda, ki si pač ne dovoli, da bi ga
tujci učili o tem, kaj je demokratično in kaj ne.
Morda se zdi, da se nekaj let po rušenju
berlinskega zidu ni več smiselno ozirati nazaj
in razmišljati o slepilih, ki so jih uporabljali
vzhodnoevropski režimi. Smisel te razprave
vidim v iskanju novih poti v prihodnost. Pri
tem je najhujša zmota, če mislimo, da lahko s
preteklostjo opravimo tako, da neko obdobje
opredelimo z ideološkimi oznakami in se pre-
pričujemo, da bo sprememba družbenega reda
sama po sebi prinesla rešitev za pereče prob-
leme sedanjosti. Ena od slepih peg socializma
je mišljenje, da ekonomski razvoj in bogatenje
avtomatično pomeni že tudi rešitev socialnih
problemov. Danes vemo, da ekonomski razvoj,
materialno bogastvo in razvitost proizvodnih,
trgovskih, prometnih in turističnih dejavnosti
prinaša večjo izbiro možnosti, s tem pa tudi
nove dileme in večjo nevarnost dezorientacije.
Dosežena stopnja razvoja obvezuje vse nosilce,
da vsak po svoje iščejo in uresničujejo mož-
nosti nadaljnega razvoja. Začenjamo se zave-
dati, da vsak nered ali zastoj v razviti družbi
prinaša nevarnost socialnih, političnih in ek-
oloških katastrof. S spremembo družbenega
reda se odpirajo nove možnosti, vendar jih ne
bomo mogli uresničiti, če se ne bomo znebili
slepih peg. V novih razmerah, ki šele nastaja-
jo, oziroma, ki jih soustvarjamo, bomo odkrili
nove razsežnosti neugodnih situacij. Mnoge
težave, ki so bile videti enostavne, se bodo po-
kazale v vsej zapletenosti. V tem trenutku na-
šega razvoja sta pomembna zavest in znanje o
tem, kako se spreminjajo pogledi pri strokov-
njakih v razvitih deželah in kako je mogoče v
sedanjih razmerah ustvarjati novo vizijo za živ-
ljenje in delovanje tehnološko visoko razvite
civilizacije. Helmut Willke je v uvodu svoje
knjige zapisal te misli:
/.../ saj modernost nie drugega ne označuje bolj
natančno kot prav eksplozivnost in tveganost
komaj še obvladljive družbene kompleksnosti.
To je mogoče ponazoriti z namerno ostro za-
risanim primerom: medtem ko se je pred drugo
svetovno vojno še zdela sprejemljiva omejitev
problematike modernih družb — v skladu z
marksistično teorijo — na centralni problem
razmerja med kapitalom in delom, med produk-
cijskimi silami in produkcijskimi odnosi, se zdi
v današnjih razmerah to zoženje že kar nevarno.
Problemi znanstveno tehnološke samoogrože-
nosti človeštva, problemi oboroževalne tekme,
prenaseljenosti, zloma tradicionalnih družin-
skih struktur, problemi družbeno inducirane
ogroženosti psihičnega in fizičnega zdravja,
121
BERNARD STRITIH
sprevrženih učinkov načrtovanih strategij delo-
vanja, komunikacijske povezanosti razvitega
sveta itn., pa tudi na videz neznatni problemi,
npr. kako je mogoče oziroma Če je sploh mogoče
»ciljno naravnano« in vsaj kolikor toliko zanesl-
jivo usmerjati univerzitetni sistem, veliko pod-
jetje, stranko ali velemesto. Teh vprašanj ni
mogoče več ustrezno obravnavati in reševati, če
se jih lotevamo z omejene perspektive enega sa-
mega problema. (WiLLKE 1993: 9.)
V gornjem citatu najdemo vznemirljivo
misel, da je lahko družbena kompleksnost
problem, saj je ni mogoče obvladati na eno-
staven način. V Sloveniji smo še do nedavnega
s ponosom govorili o velikih dosežkih znan-
stvenega in tehnološkega razvoja, zato nam je
še težko priti do zavesti o znanstveno-tehno-
loški samoogroženosti. Na videz neznatni pro-
blemi se lahko nenadoma sprevržejo v resno
nevarnost in pokažejo se šibke točke, v katerih
se lahko eksplozivno zrušijo celi kompleksi
sistema. Še vedno omalovažujemo zlasti pro-
bleme na področjih vzgoje in izobraževanja,
zdravstva in socialnega varstva. Čeprav že
dolgo govorimo o družbenih koreninah vzgo-
jnih motenj, raznih duševnih težav, nekaterih
»modernih bolezni« in sprememb v delovanju
družin, vseeno še nismo uresničili veliko spre-
memb, ki jih narekujejo drugačna gledanja. S
številnimi sodobnimi idejami se v Sloveniji
dogaja nekaj podobnega, kakor se je dogajalo
z nekaterimi družboslovnimi pojmi (npr. z
rabo besede demokracija) — postajajo »mod-
ne besede«. Bojim se, da bi tudi »prostovoljno
delo« lahko postalo nekakšna modna zadeva.
Da bi lažje razumeli, kako lahko preteklost
določa sedanjost in prihodnost prostovoljnega
dela, nam pomaga tudi misel nemškega pisa-
telja Günterja Grassa, s katero je v javnosti
komentiral rušenje berlinskega zidu. V vse-
splošni evforiji za nemško združitev, ki je ta-
krat vladala v obeh Nemčijah, se je pisatelj
upiral takojšnji odpravi razlik in je zagovarjal
postopno povezovanje dotlej strogo ločenih
držav. Svoje stališče je utemeljeval s trditvijo,
»da so se najbrž v petintridesetih letih sociali-
zma tudi Vzhodni Nemci marsičesa naučili in
da ni smiselno poseči v razvoj države, še pre-
den so obnovljene njene normalne povezave s
svetom«. Tudi sam menim, da je za vse ljudi.
ki danes živijo in delajo v bivših socialističnih
državah, zelo pomembno vprašanje, česa so se
naučili in česa so se »odučili« v prejšnjem
sistemu.
V Sloveniji smo v preteklih štiridesetih
letih spremenili način življenja in dela. V ob-
dobju ene generacije smo se spremenili v in-
dustrijsko razvito državo. Vse to je vplivalo na
globoke spremembe v medsebojnih odnosih na
vseh ravneh — od družine do življenja v urba-
nem okolju in postopnega večanja mobilnosti
zaposlovanja. Vse to pa pomeni, da so se
povečali ekonomski kazalci, pa tudi socialna
tveganja, ki so jim posamezniki in družine iz-
postavljeni. Nikakor ne moremo zanikati, da
smo tudi na področjih ustreznih družbenih
služb dosegli kar neverjeten razvoj, vendar so
sposobnosti ljudi omejene. Zato se ni mogoče
izogniti številnim stresom in novim oblikam
trpljenja ljudi, ki ga prej nis(m)o poznali.
Vzporedno s tem, ko uvidevamo, da se veča
število primerov osebnih stisk, družinskih pre-
tresov in primerov socialne dezorientacije, se
učimo tistih poglavij moderne kulture, ki omo-
gočajo, da opustimo moralno obsojanje nes-
rečnih posameznikov in družin ter se pričnemo
zavedati, da to niso le težave posameznikov,
ampak da so to hkrati tudi problemi skupnosti.
Čeprav so v času socializma številne prosto-
voljne dejavnosti zamrle, druge pa so bile pod
strogim nadzorom, so se v obdobju po drugi
svetovni vojni vendarle razvijale (v t. i. nefor-
malni sferi) tudi razne oblike medsebojne po-
moči in človeške vzajemnosti, ki prej niso bile
znane (npr. medsebojna pomoč pri zasebni
gradnji hiš, novi načini varstva otrok, človeška
tolerantnost pri zaposlovanju invalidov, odpi-
ranje družin za sprejemanje pomoči in vzajem-
na pomoč starejšim ljudem itn.). Pomembno
je, da smo se začeli »odučevati« številnih pred-
sodkov (npr. do duševnih bolezni, razvez,
novih oblik skrbi za stare ljudi zunaj družin).
Vendar vse te spremembe pri posamezniku
večkrat vzbudijo tudi hude strahove.
Gibanje t. i. »moderne« na Zahodu in na
Vzhodu podpira zavestno usmerjanje k po-
trošništvu in poudarjanju svetlih plati življenja
(zdravje, mladost, užitki, udobje, varnost, red
itn.). Ob nenadnih življenjskih spremembah pa
se zgodi, da posamezniki kakor skozi razpoko
v fasadi zagledajo drugo plat (bolezen, boj s
122
PROSTOVOLJNO DELO V PREHODNEM OBDOBJU
smrtjo, umiranje, životarjenje, obremenjeno s
trpljenjem, prevladovanje kaosa in entropije
nad redom). Taki trenutki niso nevarni le za
ljudi, ki se jim to dogaja, ampak lahko pome-
nijo tudi socialno nevarnost (katere resnosti ni
mogoče predvideti), ker lahko posamezniki v
trenutku dezorientacije zaidejo v različne ob-
like nesocialnega aH protisocialnega vedenja
(individualne paranoidne reakcije, združe-
vanje v fundamentalistično usmerjene verske
sekte ali združevanje v skupine z znamenji po-
litičnega terorizma). Slovenci, ki smo nagnjeni
k idealiziranju svoje dežele, gledamo zviška na
pojave množične socialne bede in propadanja
celih mestnih četrti, mest in tudi večjih ob-
močij, kar se dandanes dogaja ne le v zaostalih
predelih sveta, ampak tudi v mestih ZDA. Zdi
se nam, kot da se v Sloveniji, ki je del Evrope,
kaj takega ne more zgoditi. Pri tem pozablja-
mo, da poskuša ravno Evropa zdraviti svojo
dedno obremenjenost s krvavimi nacionalisti-
čnimi vojnami tako, da se povezuje v multina-
cionalno in multikulturno skupnost narodov.
To za Slovenijo nedvomno pomeni, da se pred
kaotičnimi procesi (ki spremljajo prestrukturi-
ranja modernih družb) ne bomo mogli več
varovati z zapiranjem zunanjih meja.
V zadnjih petdesetih letih so se predstave o
času pri nas spremenile. Sprva so bile vezane
na manjavo dneva in noči in na potek letnega
ciklusa rasti, ki pomeni stalno ponavljanje in
obnavljanje življenja v naravi. Po industrijski
revoluciji je človeštvo pričelo razvijati pred-
stave o poteku časa, vezane na mehanični čas,
ki je enoličen, a omogoča nastajanje neslute-
nega obsega mrež, v katerih je mogoča koordi-
nacija dela in zelo raznorodnih dejavnosti v
celoto, ki je podobna velikanskemu stroju. Ker
pa se človek ne more sprijazniti z enoličnim
tokom časa, prav tako kot se ne more sprijaz-
niti z nesmiselnostjo (absurdom) svojega biva-
nja, se je na zahodni polobli izoblikovalo novo
doživljanje časa kot nenehnega napredka v
razvoju gospodarstva, prometa in zvez, znano-
sti in osebnega standarda ljudi. Te predstave
so ideologi vcepili tudi v miselnost narodov
Vzhodne Evrope. Kot nekakšen nadomestek
vere v posmrtno življenje smo se učili vere v
lepšo prihodnost. Ta korak v učenju je bil ver-
jetno potreben, saj so se drugačnega doje-
manja časa razviti narodi učili že mnogo prej.
vendar so to hkrati tudi zelo nevarni premiki,
ki lahko pomenijo razpoko v temeljih družbe.
Če se uveljavi predstava družbe kot veli-
kega (gospodarskega) stroja, ki ga je mogoče
usmerjati k zaželenim ciljem (večine ali avant-
garde ali elitne manjšine), potem take pred-
stave nujno pripeljejo v brezobziren boj za
prevlado oz. v boj za oblast nad krmilnimi me-
hanizmi družbenega ustroja. V fevdalizmu je
boj za privilegije stabiliziral družbo, in nekaj
podobnega se je pričelo dogajati v deželah
realnega socializma. Vendar je bila ravno ideja
napredka tista točka programskih obljub par-
tije, ki je zahtevala, da so rezultati primerljivi z
razvojnimi dosežki zahodnih držav. Ker takih
rezultatov ni bilo, ni bilo več mogoče obvladati
nezadovoljstva ljudi. Ljudje se v obdobju so-
cializma niso privadili le na drugačen način
življenja, sprejeli so tudi nov pogled na svet in
vero v znanost. Postali so bolj dinamični,
njihovo vedenje pa bolj racionalno, vendar
miselnost, ki je ustrezala začetkom razvoja in-
dustrijskih družb, današnjim razmeram ne us-
treza več. Nikakor ne moremo reči, da so se
državljani razvitih držav preobjedli vseh mogo-
čih dobrin, niti, da imajo vsi prebivalci teh
držav zagotovljeno dostojno raven materialnih
dobrin. Pač pa je v razvitih deželah dozorelo
spoznanje, da se lahko vrtenje v začaranem
krogu proizvodnja-potrošnja stopnjuje tudi do
samouničenja. Vse več ljudi ugotavlja, da mora
zahodni Človek izstopiti iz nenehnega prizade-
vanja po zviševanju standarda materialnih do-
brin in razviti doslej zanemarjene sposobnosti
sožitja (koeksistence) in koevolucije. Elisabeth
Lukas govori o tem, da sodobni ljudje v raz-
vitih državah ne potrebujejo le altruizma
drugih (kadar se paČ znajdejo v stanju potre-
be), ampak potrebujejo altruistične dejavnosti
kot zdravilo za stiske, ki jih prinaša sodobni
način dela in življenja v blagostanju:
Altruizem ima iste učinke kot joga, duhovnost
ali meditacija. To so popolnoma novi vidiki v
družbi, ki je imela dolgo časa na svojih pra-
porih zapisano kariero, blagostanje in uživanje
ter si je s tem pridelala ne samo preobilico
srčnih infarktov, ampak tudi obilje duševne
razdraženosti. (LuKAS 1994: 186.)
Profesor za filantropske vede na univerzi v
Indianapolisu Robert L. Payton razvija
123
BERNARD STRITIH
podobno predpostavko o duhovnem pomenu
altruizma v okviru prostovoljnih dejavnosti.
Filantropijo definira kot prostovoljno služenje,
prostovoljno dajanje in prostovoljno povezo-
vanje za javno dobro.
Prostovoljno služenje in prostovoljno dajanje
prek prostovoljnega povezovanja omogoča smi-
sel, namen in upanje:
smisel lahko najdemo preko prostovoljnega
povezovanja z drugimi;
ta smisel dobi »višjo« kvaliteto, ko je namen
povezovanja služenje drugim ljudem, do katerih
sodelavci prostovoljnih združenj nimajo nobene
formalne obveznosti;
ljudje odkrijejo upanje v svoji lastni sposob-
nosti za delo z drugimi v služenju, v katerem
presegajo sami sebe.
To še zlasti velja, ko prostovoljne dejavnosti
segajo prek posameznih etničnih meja in drugih
skupnostnih povezav in k tujcem. Mnoga prosto-
voljna združenja pomagajo ljudem, za katere ni-
majo nobenih formalnih odgovornosti. Pri tem
pomagajo svojim članom razvijati občutek lastne
vrednosti, odkrivati širši občutek namena in
novo vrsto upanja.
Utemeljeno — bolj na osnovi izkušenj kot
na osnovi raziskav — lahko veijamemo, da
ljudje razvijajo zaupanje in se učijo biti zau-
panja vredni s sodelovanjem v prostovoljnih
združenjih. Prostovoljna združenja, ki presegajo
etnične povezave, so mehanizem za razvijanje
zaupanja v vsej skupnosti.
Prostovoljna združenja, ki se ukvarjajo s
kompleksnimi vprašanji, kot je npr. okolje,
povezujejo ljudi, da začnejo reševati socialne in
skupnostne probleme. V procesu razvijajo nove
veščine pogovarjanja in postanejo bolj spre-
jemljivi za kompromise in vzajemno prilaga-
janje. (Patton 1994.)
Te ugotovitve in razmišljanja pa ne veljajo
le za državljane gospodarsko razvitih držav,
ampak tudi (ali pa še bolj) za ljudi iz dežel v
prehodnem obdobju. Vendar se tako mišljenje
težje uveljavlja v deželah, ki so razvile le sanje
o visokem standardu. Zato ni smiselno v jav-
nosti pretiravati z grožnjami o nevarnostih vi-
sokega standarda, ker ima lahko to tudi
protislovne učinke. Jürg Willi poudarja, da je
za razvoj potencialov pomembno povezati ob-
čutke dolžnosti z občutki veselja in ljubezni.
Tako kot gibanje za varstvo okolja ne nastopa le
s svareči m žuganjem kazalca, ampak si priza-
deva uresničiti proces učenja, ki nam bo poma-
gal, da bomo postali občutljivi za kompleksne
samoregulativne sisteme v naravi, da jih bomo
pričeli spoštovati in občudovati, je prizadevanje
te knjige usmerjeno v razvijanje zavesti bralca o
tem, da je on sam del časovnih in prostorskih
mrež. S svojim delom želim bralce spodbujati k
mišljenju, da koevolucije v svetu soljudi ni
vredno uresničevati le zaradi občutka dolžnosti,
ampak so enako pomembni občutki Človeške
povezanosti in veselja. (WiLLI 1985: 23.)
Razvijanje altruističnih dejavnosti v nek-
danjih socialističnih deželah, in to velja tudi za
Slovenijo, ni le nekaj postranskega, ampak je
vsaj tako nujno kot gospodarska uspešnost.
Ravno z razvijanjem prostovoljnega dela je
mogoče posredovati ljudem drugačne izkušnje
o družbi, pa tudi o njih samih in o njihovem
življenju. Aleksander Solženicin govori o tem,
da je zahodna propaganda za rušenje socialis-
tičnih sistemov spretno uporabljala poudar-
janje človekovih pravic, vendar je za ponovno
obujanje gospodarskega, političnega in social-
nega življenja teh držav enako pomembno
poudarjanje dolžnosti kot pravic.
Človekova svoboda kot nujno sestavino zaobsega
prostovoljno samoomejevanje v korist drugih.
Naše dolžnosti bi naj nam bile pomembnejše
kot naša svoboda /.../. Moralo bi se nam pos-
rečiti, da si prisvojimo duha osebne skromnosti,
ki bi ga lahko izročili naprej svojim otrokom.
(Solženicin 1990: 39-)
Sociologi ugotavljajo, da mehanizmi civilne
družbe v Sloveniji niso razviti in da nimajo niti
približno takega pomena kot v sosednjih drža-
vah Evropske skupnosti. Menim, da Slovenija
ne more izbrisati nobenega dela svoje pretek-
losti in da si tudi ne bi smeli prizadevati, da bi
pozabili zgodovino — se pravi, spomin na
stvarnost, ki so jo živeli naši predniki —, pa
tudi tistega ne, česar smo se naučili (skupaj z
vsemi spremembami, ki so se uresničile) v
bližnji preteklosti. Tako se npr. ne moremo o-
tresti industrije, multikulturnosti in multina-
cionalnosti. Edina možna pot iz sedanjosti v
prihodnost pelje skozi učenje. Vprašanje je, ali
124
PROSTOVOLJNO DELO V PREHODNEM OBDOBJU
se nam bo posrečilo razviti dovolj kompleksno
vizijo razvoja, ki bo ustrezala današnji Slove-
niji in vsem njenim prebivalcem.
RAZVIJANJE PRAVIL L\ STRATEGIJE ZA
PREHODNO OBDOBJE V OKVIRU
PROSTOVOLJNIH DEJAVNOSTI
Paul Watzlawick je na svetovnem kongresu
psihoterapcvtov v Hamburgu julija 1994 govo-
ril o možnostih za spreminjanje socialnih siste-
mov. Po njegovem mnenju ni mogoč nenaden
prehod v nov način delovanja sistema. Za tak
prehod je potreben Čas. Člani sistema pa v tem
obdobju potrebujejo posebna pravila o začas-
nem urejanju medsebojnih odnosov. Pravila
vedenja in komuniciranja v prehodnem ob-
dobju ne bi smela vnaprej določiti tistega, kar
se mora šele razviti kot rezultat medsebojnega
dogovarjanja in skupnega razvijanja smiselnih
usmeritev v prihodnost. Hkrati je pomembno
zaupanje v to, da nihče ne bo pobegnil iz situa-
cije in da tudi ne bo poskušal izigrati drugih
članov socialnega sistema. Pomembno je, da v
prehodnem obdobju člani sistema razvijejo
ideje, ki »zagrabijo« in držijo vse člane, dokler
cilji prehoda niso uresničeni.
Leta 1975 sem se kot psiholog in strokov-
njak za skupinsko dinamiko vključil v projekt
prostovoljnega dela, t. i. Terapevtsko kolonijo
za otroke s psihosocialno problematiko na Ra-
kitni, ki je potekal v sodelovanju treh ustanov:
Pediatrične klinike, Inštituta za sociologijo in
filozofijo in Višje šole za socialne delavce (te-
danji naslovi). Idejni vodja projekta je bila
Anica Kos, pri razvijanju teoretskega koncepta
pa so imeli pomembno vlogo zlasti sociologi
Adam Franko, Stane Saksida in Janez Dokler.
Moja naloga naj bi bila voditi usposabljanje
ekipe prostovoljnih sodelavcev za skupinsko
delo in sodelovati v raziskovalnem delu pro-
jekta. Ključna ideja pravzaprav ni bila prosto-
voljno delo, ampak »drugačnost« (takrat smo v
dogovorih s študenti, prostovoljnimi sodelavci,
uporabljali zlasti pojma »alternativno« in »no-
va znanstvena paradigma«). V času, ko se je
dozdevalo, da pri nas spet prevladuje monoli-
tizem, ko so bile zadušene nekatere nove tež-
nje v kulturi in znanosti, smo dobili možnost
prekusiti drugačen način vzgojno-terapevtske-
ga dela z otroki. Vendar smo že ob prvih
pogovorih skupine prišli do izkušnje, kako
težko je izstopiti iz okvirov miselne igre, ki
sem jo sam pri sebi večkrat opredelil s
stavkom, ki smo ga takrat pogosto slišali: »Saj
imamo najboljši politični sistem, le da ne de-
luje, kot bi moral.« Po eni strani je kazalo, kot
da vse, za kar se odločimo, pomeni le stopnje-
vanje samoupravnih prizadevanj (torej ni prav
nič »drugače«, ampak je tako, kot bi pravza-
prav moralo biti vsepovsod), po drugi strani pa
so ideološko pooblaščeni ljudje vendarle izra-
žali svoje dvome in nas opredeljevali kot
mlade idealiste, v posebnih primerih pa tudi
kot sanjače.
Ko sedaj poskušam analizirati procese, ki
so se pričeli leta 1975, in poskušam prikazati
naše miselne okvire ter njihovo udejanjanje v
luči nove znanstvene paradigme, čutim poseb-
no močno potrebo po tem, da bi pokazal, kako
je novo nastalo kot rezultat skupnega tveganja
in dela. To novo pa je bilo mogoče doseči le z
vrtoglavim skokom, in ko se nam je ta skok za-
res dogodil, ravno tega novega še vedno nismo
znali zadovoljivo opisati niti nismo mogli v
miselnem procesu zares ponoviti skoka, ki je
bil v praktičnem delu z otroki že narejen. Imeli
smo težave s tem, kako naj sami razumemo ti-
sto, kar se je zgodilo. Zato pa nas niso mogli
razumeti niti drugi.
Ko smo se v času priprav na kolonijo do-
govarjali, kaj bi želeli delati na Rakitni, so pri-
hodnji sodelavci eden za drugim razlagali, da
želijo pomagati otrokom, vendar jih ne želijo
vzgajati tako, kakor so vzgajali njih. Marsi-
kateri prihodnji »vzgojitelj« je glasno poudar-
jal, da ne želi otrok k ničemur siliti in da tudi
ne želi in ne namerava ničesar prepovedovati.
Priznam, da sem bil ob takem govorjenju kar
malo prestrašen, pa tudi razdražen in navse-
zadnje radoveden. Začuden in razdražen sem
bil, ker se mi je zdelo, da so se fantje in de-
kleta odločili, da bodo prevzeli vloge vzgojite-
ljev, a še preden se je delo pričelo, so si
onemogočali razmišljanje o tem, kako naj svo-
jo funkcijo opravijo. Radoveden pa sem bil,
ker sem vendarle verjel, da to ni potegavščina
in da naši sodelavci resno iščejo način, kako bi
lahko vzgajali otroke tudi brez prisile in zastra-
ševanja. Če sem odkrit, mi je bilo to prav-
zaprav zelo všeč, a hkrati nisem čisto verjel, da
je kaj takega sploh mogoče.
125
BERNARD STRITIH
Nekajdnevni izkustveni trening skupinske-
ga dela je pokazal vso notranjo protislovnost
izvajalcev projekta, pa tudi protislovnost
naloge, ki smo se je lotevali. Tudi naš pogovor
je bil spočetka vse prej kot sproščen. Bilo je
precej eksplozij in preganjanja čarovnic, skrat-
ka, bilo je več napetosti kot harmonije, vendar
smo vztrajali in v pogovorih ob treningu sku-
pinskega dela kar nekaj dni razvijali zamisel.
Vztrajali smo, čeprav se nam je vmes večkrat
zdelo, da smo se spustili v nekaj nemogočega.
Takrat sem si precej pomagal z mislijo beogra-
jskega psihologa Josipa Bergerja, ki je napisal,
da je poglaviten problem človeka moderne
dobe njegova fragmentacija. Človek, ki je no-
tranje neskladen (fragmentiran - nalomljen -
razsut), je izgubil možnost, da najde svojo
naravno oporo v stiku s seboj. Izgubil je
občutek za lastne potrebe in nalahko vstopa v
nestvarne in destruktivne oz. avtodestruktivne
odnose z drugimi.^
Ne Berger ne Laseh nista pisala o tem,
kako je lahko srečevanje z ljudmi, pri katerih
je poudarjena nota narcističnega vedenja, tudi
zanimivo. V pogovorih v skupini prostovoljnih
sodelavcev so se kar iskrile zanimive misli in
nenavadne ideje. Po dveh dneh smo spoznali,
da je naše pogovarjanje seglo previsoko v sfere
filozofije in kritične teorije družbe in da se je
končno za delo z otroki le treba tudi marsikaj
vnaprej dogovoriti. Ko smo končno malo za
šalo, a malo tudi zares ugotovili, da je naša
skupina pač taka, da je vsak član najboljši (vsaj
zase), smo se lahko dogovorili, da se bomo
ravnali po pravilih, ki jih je za uporabo v
tematsko centriranih skupinah napisala Ruth
Cohn (1975: 115-117)1 Pogovor s tem ni postal
prav nič bolj enostaven, ampak bolj varen —
nenadoma smo vedeli, da moramo vztrajati pri
pogovarjanju in da bomo tudi zdržali. Izobli-
kovali smo t. i. Zakone terapevtske kolonije:
1.	Nihče nima pravice nikogar zasmehovati v
zvezi s težavami.
2.	Pretepanje ni dovoljeno — niti med sabo,
niti mene, niti živali.
3.	Ne uničevati in poškodovati inventarja.
4.	Nemira ne bomo kaznovali, pač pa bomo
glasneža poslali v senco, da se umiri.
5.	Tožarjenja ni.
6.	O stvareh se bomo skupaj pogovorili —
vsakdo naj pove, kaj ga skrbi, kaj doživlja —
vsakdo naj pove svoje probleme.
7.	Vsi v skupini si moramo pomagati —
držati moramo skupaj — skupinske skrivnosti
držimo v grupi.
8.	Vzgojitelji morajo biti skupini vedno na
voljo — vedno se lahko obrnete name, tudi
ponoči.
9.	Vzgojitelj in skupina mora vedno vedeti,
kje si.
V praksi smo uveljavili še deseti zakon, ki
pa ni bil nikjer napisan. Ta zakon je zahteval,
da se vzgojitelji ne smemo pogovarjati o posa-
meznem otroku, če ta ni navzoč.
Ko preberemo ta spisek, lahko takoj ugo-
tovimo, da so naši prostovoljni sodelavci ven-
darle popustili v svojem odporu proti siljenju
otrok in postavljanju prepovedi. Pristali pa so
le na tiste prepovedi, ki so jih lahko zagovar-
jali kot smiselne, in le na tiste prisile, brez
katerih ne bi bilo ne skupin ne kolonije.
Organizacijska struktura, ki smo jo ustva-
rili, je bila ohlapna in bi ustrezala kvečjemu za
izvedbo katere od utečenih oblik dela z otroki
in mladino (kolonija, brigada, taborjenje). Naj-
brž pa bi za solidno izvedbo vsake od naštetih
možnih dejavnosti potrebovali dodatna speci-
alna znanja. Lotili pa smo se dosti zahtevnejše
^ Berger je v svojem članku napisal, da lahko to nestvarno, v kar je ujet moderni človek (oz. kar ga oklepa), glede na psi-
hološko šolo imenujemo: telesni oklep, fasada, razcepljenost, utrganost, življenjski scenarij (skript) ali vaba za neproduk-
tivno socialno igro (reket). Tudi Cristopher Laseh v knjigi Narcistična kultura, v kateri je sodobnega fragmentiranega
človeka imenoval narcistični človek, ugotavlja, da je za dezorientacijo in izgubljenost sodobnega človeka bistveno dejstvo, da
sodobna kultura izgublja zgodovinski spomin:
»Človeka z narcističnim karakterjem prihodnost ne zanima deloma zato, ker ga ne zanima preteklost. Težko mu je
ponotranjiti srečne zveze ali ohranjati ljube spomine, s katerimi bo stopil v jutrišnji dan, ki vedno vsebuje tudi negotovost.
Narcistični človek se v svojih zahtevah po priznanju in potrditvi stalno vzporeja in tekmuje z drugimi. Vendar narcis nima
zaupanja v tekmovanje, ker čuti, da tekmovanje nezavedno povezuje z neobvladanim nagonom po uničevanju. Zato se skuša
zavarovati s poudarjanjem pravil in predpisov (za reguliranje medsebojnih odnosov — tekmovanja), hkrati pa računa, da ta
pravila zanj ne veljajo. Na ta način je sodobni narcis vse bolj obsojen na >neposredno sedanjost«< (Lasch 1986:16).
' Bodi sam svoj gospod; govori v prvi osebi ednine; namesto vprašanja izrazi svoje mnenje; bodi avtentičen; ne interpretiraj
vedenja drugih; čim manj posplošuj; ko drugemu poveš, kako ga doživljaš, mu povej tudi, kaj ti to pomeni; motnje imajo
prednost; vsakokrat naj govori le eden; bodi pozoren na telesne znake.
126
PROSTOVOLJNO DELO V PREHODNEM OBDOBJU
naloge in edino, kar smo ob pripravah dosegli,
so bila dogovorjena pravila. Ta danes razu-
mem kot temelj, ki nam je omogočil med-
sebojno zaupanje. Na tem temelju je nastal
zahteven dogovor za delo z izredno težkimi
otroki v slabih razmerah z visoko postavljenimi
cilji. Situacija dvojne vezi je bila toliko hujša in
resnejša, ker so postavljeni cilji resnično us-
trezali potrebam časa in prostora.
Naj poskušam ponazoriti situacijo na prvi
koloniji s prispodobo. Predstavljajmo si, na
primer, da se zbere nekaj fantov in deklet, ki
se odločijo, da bodo razvili novo vrsto igre z
žogo. Brali in slišali so o tem; strinjajo se, da ni
vredno spreminjati le posameznih pravil. Edi-
no, kar se jim zdi vredno truda, je povsem dru-
gačna igra. Ko se poskušajo dogovoriti o
drugačnih pravilih, kmalu ugotovijo, da so nji-
hove predstave o tem tako različne, da dogo-
vor ni mogoč. Vendar se dogovorijo o čem
drugem: poskušali bodo igrati drugačno igro,
ne da bi se prej dogovorili o novih pravilih. Pri
tem si zelo resno obljubijo, da se bo vsak kar
najbolj zavzemal za pošteno igro, da bodo vsi
sodelovali z vsemi silami in da bodo storili vse,
da igre ne bi predčasno zapustili. Nespora-
zume bodo reševali skupaj, z dogovarjanjem.
Lahko si mislimo, kakšna bi bila igra, ki bi jo
pričeli na tej osnovi: enkrat dolgočasna, drugič
na meji surovosti, nikoli pa se ne bi moglo
enoznačno reči, kdo zmaguje. Za igralce bi
bilo to gotovo zelo naporno doživetje. Toda
dokler se kdo ne bi izneveril začetnemu dogo-
voru, bi ta zavezoval vsakogar. Bolj kot bi bili
frustrirani, resneje bi morali upoštevati obl-
jubo o medsebojni poštenosti, in to bi jih
držalo v začaranem krogu. Lahko pa si tudi
zamislimo, da bi kateri od soigralcev začutil,
da odstopa od vsakršne lastne zamisli in bi
začel igrati tako, da bi kreativno upošteval vse,
kar bi zaznal pri drugih, in bi se poskušal
drugim prilagoditi. Morda bi igra potem
stekla. Morda bi tudi drugi začutili kaj podob-
nega in igra bi se pričela odvijati po implicit-
nih, doslej še neznanih pravilih. Morda bi bila
to igra, ki ne bi stregla zlasti preskušanju moči
in doseganju zmage, ampak raznim drugim
smotrom. Morda bi se razvila igra, ki bi bila
podobna glasbi ali abstraktni sliki.
Ko smo se potem poleti 1975 vsi skupaj
znašli v dejanski situaciji počitniške skupnosti
(ki je bila mišljena tudi kot terapevtska skup-
nost), je dogajanje hitro prerastlo v pravi vi-
har. Otroci so se v času kolonije v zgoraj
opisani (v obliki prispodobe) osnovni vzorec
igre vključili kot partnerji (vredni nasprotniki)
in so vnesli veliko živahnosti, ki se je večkrat
stopnjevala do silovitosti in prestopila meje
grobosti (a ne tako zelo, kot smo se najprej ba-
li). Hkrati pa so vnašali še popolno nepredvidl-
jivost, npr., kako dolgo bo kaj trajalo in koliko
se bo kakšen vzorec stopnjeval. Domnevam,
da je šele to vplivalo na prebujanje strahu pred
stopnjevanjem tega (simetričnega) vzorca. To
pa je omogočilo zasuk v mišljenju in tudi v po-
teku dogodkov. Do njega je prišlo štirinajst dni
po začetku (na polovici trajanja) kolonije.
Dejstva so bila preprosta: v kolonijo so se
vključili osnovnošolke in osnovnošolci, ki so v
svojem okolju večinoma uživali sloves nemir-
nih, neobvladanih in neobvladljivih otrok. V
okolju, kjer nismo grozili s kaznovanjem ne-
mirnežev, pretepačev, kadilcev, pivcev, seksu-
alnih izzivalcev in posmehljivcev, so se tako
hitro razbohotile razne oblike izzivalnega ve-
denja, da smo po dveh tednih skoraj obupali.
Skupno življenje je postalo vse bolj moreče in
nevarno. Starejši udeleženci smo bili od tega
izčrpani in smo se nenadoma znašli na robu
obupa. Ko smo na sestanku terapevtske skup-
nosti rekli, da tako ne gre veČ naprej in da res-
no razmišljamo o predčasnem koncu, so mlajši
udeleženci postali vse bolj potrti. Takrat se je
med nami prvič razvil resen pogovor. Prav od
najmlajših smo slišali vprašanje, zakaj se vsi
skupaj ne ravnamo po napisanih zakonih. Po-
tem se je pričelo življenje v terapevtski koloniji
urejati, zadnji teden pa je skupno bivanje po-
stalo resnično privlačno in prijetno. Ob koncu
terapevtske kolonije ni bilo nikogar, ki ne bi
čutil, da se je med nami razvilo zaupanje, in v
takem vzdušju uresničevanje »zakonov« sploh
ni bilo več problem. V prvi polovici kolonije
smo zakone uporabljali, kot da bomo z njimi
drug drugega nadzirali. Veliko je bilo obtože-
vanja, npr., kdo še ni česa naredil. V drugi
polovici pa smo zakone sprejeli kot notranja
vodila za ravnanje. Ni se več dogajalo, da bi
toliko gledali drug drugemu pod prste, kaj kdo
počne in koliko je naredil, ampak si je vsak
sam začel postavljati kriterije, ki so praviloma
presegali pričakovanja drugih do njega.
127
BERNARD STRITIH
Šele nekaj let pozneje sem pričel razume-
vati, kako so zakoni vplivali na dogajanje. S
prvimi petimi zakoni smo si obljubili, da ne
bomo razvijali odnosov, kakršni vladajo v šolah
in drugih vzgojnih ustanovah. Čeprav ti zakoni
prepovedujejo in omejujejo določene oblike
vedenja, so te omejitve drugačne, kot pa jih
srečamo v pravilnikih o disciplini. Razlika pa
je bila tudi v tem, da so enaki zakoni veljali za
vse udeležence oz. sodelavce kolonije. Prepo-
vedi so take, da varujejo vse člane skupnosti in
ne omogočajo zgolj discipliniranja otrok. Kaže,
da so otroci to spoznali šele takrat, ko jim
kljub stopnjevanim vedenjskim težavam nismo
zagrozili s kaznimi.
Drugi štirje zakoni (in deseti, nenapisani
zakon) pa ne postavljajo prepovedi, ampak go-
vorijo o tem, kako naj člani skupnosti ravnajo.
V koloniji so se udeleženci najbolj pritoževali
nad devetim zakonom, ki je zahteval, da mo-
rajo člani skupine in vzgojitelj vedno vedeti,
kje je (oz. kje so) tisti, ki ga (jih) ni bilo videti
v skupini. Sprva smo verjeli, da je ta zakon
potreben zlasti zato, da smo imeli vsaj osnovni
nadzor, kje je kdo. Pozneje pa se je pokazalo,
da je bil ta zakon zelo pomemben, ker je
narekoval skrb za vsakega člana inje vsakomur
zagotavljal neko pozornost. Deveti zakon je
pravzaprav vpeljal dolžnost, da se ne sme niko-
gar prezreti.
Danes si lahko takratne dogodke razložim
tako: zaradi nevarnih in skrajno obremenilnih
razmer smo bili prisiljeni, da se vsak pri sebi in
vsak zase odrečemo temu, da bi poskušali
neposredno uresničiti svojo vizijo. Beseda
»prisiljeni« na tem mestu nima vsakdanjega
pomena, saj ni bilo mogoče reči, kdo nas je
prisilil, in tudi nismo živeli z občutkom, da
smo se komu ali čemu podredili. Pa vendar je
opredelitev »bili smo prisiljeni« kar prava, ker
do spremembe res ni prišlo zgolj po miselni
poti ali v procesu medsebojnega prepričevanja.
Čeprav nas k spremembi ni silil kakšen ukaz
ali navodilo, smo bili k spremenjenemu vede-
nju prisiljeni, ker smo pričeli drugače dojemati
konfiguracijo prostora medčloveških odnosov
in ker je to vplivalo na nadaljne spreminjanje
tega prostora. Prisiljeni smo bili zaradi besed,
ki smo jih izrekli drug pred drugim oz. drug
drugemu. Prisiljeni smo bih na način, ki je bil
za večino udeležencev edini možni način
prisile, z obljubo. Čeprav smo se v dogovoru
zapletli. Hkrati pa nismo mogli v dogovoru
najti nič takega, kar bi komurkoU omogočalo,
da dogovor enostavno razdre (nihče nas ni
zmanipuliral, nihče izmed nas ni bil nefair in
nihče ni imel takega položaja, da bi lahko
analiziral ali zdravil druge). A vseeno smo bili
prisiljeni, ker smo spoznali naravno mejo naše
majhne skupnosti. Ker smo imeli otroke radi,
smo pravzaprav pristali na prisilo, ki smo jo
večkrat opredeljevali z besedami »kruta pris-
ila«, včasih pa tudi z besedo »suženjstvo«.
Ker se je prva terapevtska kolonija dobro
obnesla, smo nadaljevali z drugimi, podobnimi
oblikami dela in tako so se porodili naši ta-
bori. O zakonih terapevtske kolonije ne pišem
le iz veselja do zgodovine, ampak zato, ker so
se iz teh zakonov razvili prav tisti načini rav-
nanja, ki nam omogočajo, da smo pri delu us-
pešni še danes in da se med nami vedno znova
razvije tudi medsebojno zaupanje.
Moja glavna izkušnja po dvajsetih letih so-
delovanja pri taborih (in dejavnostih ob njih)
je, da medsebojno zaupanje ni kaj nedoloč-
nega in brezmejnega. Razvije se tam, kjer
otroci in odrasli ravnajo po pravilih, ki jih
družijo v skupnost. Marsikomu se zdi discipli-
na, ki jo narekujejo ustaljene navade skupnega
življenja na naših taborih, smešna in neresna.
V resnici pa naš način taborjenja zahteva od
vsakega udeleženca precej odgovorno ravna-
nje, od starejših in bolj izkušenih pa pričaku-
jemo še več. Prav to je morda rdeča nit, ki
povezuje različne oblike dela, čeprav se je v
zadnjih letih marsikaj zelo spremenilo.
Tega, kar smo delali in kar se nam je doga-
jalo, ni mogoče razumeti na poenostavljen
način, ampak potrebujemo pojmovne pripo-
močke, ki omogočajo dovolj kompleksnosti.
Take pojme lahko odkrijemo v delu Gregoryja
Batesona. Na tem mestu si bom poskušal
pomagati z metaforo iz njegovega metaloga
Zakaj imajo stx'ari obrise?. V njem hči sprašuje
očeta, zakaj imajo stvari obrise. Oče ji ne
odgovori preprosto, s kakšnim samoumevnim
stavkom, npr., »stvari imajo obrise zato, ker jih
drugače ne moremo videti ali narisati«, ampak
popelje sogovornico mimo tistega, kar bi lahko
bilo videti samoumevno, h globljim dilemam in
končno tja, kjer so možne etične odločitve.
Bateson v iskanju odgovora najprej pove, da se
128
PROSTOVOLJNO DELO V PREHODNEM OBDOBJU
je slikar William Blake jezil na tiste slikarje, ki
niso risali z jasnimi obrisi, hkrati pa je napisal
dve popolnoma protislovni izjavi — »modri
ljudje vidijo obrise in jih zato narišejo«, nekje
drugje pa,, nasprotno, da »nori ljudje vidijo
obrise in jih zato narišejo«. Hči je nenadoma
preusmerila pozornost na to, da se je slikar
jezil in je izrazila mnenje, da to ni tolerantno.
V tej točki lahko najdem prvi stik med Bate-
sonovim metalogom in našo zgodbo. Oče Gre-
gory se na to magično besedo odzove takole:
Oče: Toleranten! Ojoj! Ze vem, to je tisto, kar
vam v šoli vtepajo v glavo. Ne, Blake ni bil
preveč toleranten. Menil je celo, da ni dobro
biti toleranten. Zanj je to pomenilo še več slina-
vosti ali solzave sentimentalnosti. Menil je, da
toleranca zabriše vse obrise in ustvarja zmedo
— da vse mačke postanejo sive. Nihče veČ ne
more videti ničesar jasno in ostro. (BaTESON
1985: 61.)
Sami takrat nismo znali izoblikovati tako
zgoščenega in jasnega stavka kot oče Gregory.
Vendar smo se pogosto počutili zelo nepri-
jetno, ko so nam drugi pripisovali namen, da
bi s svojim zgledom vplivali na zvečanje tole-
rantnosti v vzgoji in izobraževanju. Tudi nas so
v šolah z besedičenjem o »toleranci« zbegali.
V nadaljevanju metaloga oče Gregory po-
ve, da ne odobrava zmešnjave, marveč, da je to
nekaj, zaradi česar bi se morali jeziti. Vendar
potem popelje hčer in z njo tudi bralce h glob-
ljemu razumevanju zmešnjave (entropije, ka-
osa). Hčeri opiše primer »popolne zmešnjave«,
to je prizor kroketa v pripovedki Alica v
čudežni deželi.
Oče: Zanimivo je, da je mož, ki je pisal Alico,
razmišljal prav o istih stvareh kot midva. Same-
ga sebe je zabaval z malo Alico. Igro kroket si je
namreč zamislil tako, da je bilo vse zmešano.
Ustvaril je popolno zmešnjavo. Naredil je tako,
da so za igro namesto kijev uporabljali flamin-
ge, ker zvijajo vratove, tako da igralci niso vede-
li, ali sploh bodo in kako bodo zadeli žogico.
Hči: Tudi žogica je lahko kratko malo odko-
rakala, saj je bila jež.
O: Tako je. Vse je bilo tako zmešano, da ni-
hče ni vedel, kaj se bo zgodilo.
H: Tudi obroči so hodili naokoli, saj so bili
vojaki.
O: Tako je — vse se je lahko premikalo in
nihče ni vedel, kam se bo premaknilo.
H: Mi mora biti vse živo, da lahko nastane
popolna zmešnjava?
O: /.../ Zelo nenavadno, vendar imaš prav.
Kajti če bi zmešnjavo ustvaril na kakšen drug
način, bi se lahko igralci naučili, kako ravnati s
podrobnostmi, ki jo povzročajo. Kaj, če bi bil
travnik za kroket poln izboklin, ali pa bi bile
žogice nenavadne oblike in bi kiji imeli majave
glave (namesto živih)? Igralci bi se lahko še
vedno izurili za take okoliščine, le igra bi posta-
la težavnejša. Se vedno pa ne bi bila nemogoča.
Tega nisem pričakoval.
H: Nisi, očka? Jaz pa sem. Meni se zdi to
povsem naravno.
O: Naravno? Seveda — dovolj naravno.
Vendar nisem pričakoval, da bi to lahko delo-
valo na tak način.
H: Zakaj ne? To je tisto, kar sem pričak-
ovala.
O: Da. Toda sam tega ne bi pričakoval. Da
živali, ki so sposobne predvideti stvari in se
ravnati po tem, kar mislijo, da se bo zgodilo —
mačka lahko ulovi miš tako, da skoČi in prista-
ne prav tam, kamor bo miš pritekla —, vendar
gre prav za dejstvo, da so živali sposobne pred-
videvati in se učiti. Zato so edina res nepred-
vidljiva bitja na svetu. Mi pa ustvarjamo zako-
ne, kot da bi bili ljudje urejeni in predvidljivi.
H: Ali pa ustvarjajo zakone prav zato, ker
ljudje niso predvidljivi, in ljudje, ki ustvarjajo
zakone, želijo, da bi bili drugi ljudje predvid-
ljivi?. (Prav tam: 63-65.)
Seveda ni treba posebne bistroumnosti, da
bi uvideli, kako nedolžna je zmešnjava, ki jo je
pisatelj pričaral s flamingi, ježi in drugimi pre-
bivalci čudežne dežele. Nevarna zmešnjava pa
se prične tam, kjer ljudje »ustvarjamo zakone
prav zato, ker ljudje niso predvidljivi, in tisti,
ki ustvarjajo zakone, želijo, da bi bili drugi
ljudje predvidljivi«. V metalogu je naveden tu-
di klasičen primer takega ustvarjanja »obrisov«
oz. prikritega predpisovanja človeškega rav-
nanja. To je tisti delček metaloga, v katerem
želi hči razčistiti, kako je s tolerantnostjo, pa ji
oče pokaže, kako nevarna je lahko tolerant-
nost, če se dogaja v mejah, ki so se kot obrisi
izoblikovale v preteklosti in jih prevzemamo
kot nekaj samoumevnega.
129
BERNARD STRITIH
Oče: Mislim, no, pogovarjajva se še o toleranci.
Ko hočejo Arijci ustrahovati Zide, jih obto-
žujejo, da so umorili Kristusa. Takrat postanem
netoleranten. Mislim, da so Arijci takrat zme-
šani in da zamegljujejo vse obrise. Kajti Kris-
tusa niso umorili Zidje, temveč Italijani.
Hči: Ali res, očka?
O: Vendar se danes tisti, ki so to storili,
imenujejo Rimljani, in za njihove potomce ima-
mo drugo ime. Kot vidiš, gre tu za dvakratno
zmešnjavo, in namenoma sem prispeval k drugi,
da bi jo lahko prepoznali. Prva je napačno ra-
zumevanje zgodovine in pripisovanje krivde Zi-
dom, druga pa je, da so potomci odgovorni za
nekaj, česar njihovi predniki niso storili. To je
umazano. (Prav tam: 62.)
V	razvoju našega prvega projekta prosto-
voljnega dela smo zagledali obrise ravno ta-
krat, ko smo že skoraj obupah. Prišlo je do
nečesa nepričakovanega. Kar se je zgodilo, ni
bilo poenotenje mišljenja in predstav. To ni bil
operativni načrt skupnega delovanja in dela z
otroki. To je bilo pravzaprav prvič, da smo o
problemih resno govorili. Bil je skrajen obču-
tek nemoči, ko je bilo treba skrbno razmisliti,
kdo sploh lahko kaj naredi. Nenadoma smo
začeli podpirati drug drugega pri iskanju last-
nih možnosti in razvijanju učinkovitih načinov
dela. Menim, da je bilo v tem trenutku od-
ločilno, da smo se znašli v drugačnem odnosu
do "komunikacijskih pravil in do zakonov kolo-
nije. Če bi lahko za prvi del kolonije rekel, da
je bil naš odnos do zakonov tak, da smo jih
poskušali uporabljati vsak po svoje, je bil naš
odnos do teh istih zakonov v drugem delu
kolonije bistveno drugačen: zakonov nismo več
uporabljali, ampak smo jim služiH.
V	naši majhni skupnosti se je prehod v nov
način skupnega življenja zgodil tedaj, ko smo
se zavedeli, da smo kot »MI« popolnoma sami.
Da ni nikogar, nobene skupine in nobene usta-
nove, ki bi sodile v okvir, ki ga označuje be-
sedica »MI«. Seveda nam je v trenutku, ko
smo hoteli predčasno končati delo, postalo
jasno, da bi to pomenilo, da smo odpovedali,
da naš projekt propada. S tem smo prišH do
roba sveta, ki je bil konstruiran na narcističnih
temeljih. Nekaj se je rušilo, pa nismo mogli
zvrniti krivde na nikogar drugega. Ker smo bili
zbrani sami najboljši, se nismo mogli spustiti
tako nizko, da bi iskali krivca med sabo, pa
tudi tega nismo mogli sprejeti, da je kateri od
otrok pretežak ali celo nor in da s tem ruši
našo skupnost. Torej smo morali storiti korak
naprej in se ne ozirati nazaj, ne se prepustiti
fascinaciji ob življenjskih in družinskih zgod-
bah udeležencev kolonije, ampak narediti kaj
takega, da bomo jutri mi še vedno mi, torej
začasna življenjska skupnost otrok, študentov-
prostovoljnih sodelavcev in dveh poklicnih
koordinatorjev.
Menim, da smo ravno po poti doslednega
izpolnjevanja narcističnih predpostavk prišli v
tako razmerje do okolja, da se nam je zgodil
naš »MI«. Presegli smo tisto, kar nas je loče-
valo med seboj in od preteklosti in kar nam je
kot širok prepad onemogočalo korak v možno
prihodnost. Osnovno formulo — zbrali smo se
samo najboljši — smo naenkrat zagledali v do-
polnjeni obliki:
V skupini smo samo najboljši. Ta mesec mo-
ra biti mogoče, da vsak po svojih močeh streže
dogovorjenemu cilju, to je skupnemu bivanju
brez terorja in manipulacij starejših nad mlaj-
šimi. Da naš cilj ni uresničljiv, bomo lahko rekli
le, če bo vsak od nas po svojih močeh dal od
sebe vse, kar lahko, pa se nam vseeno ne bo po-
srečilo. Pri tem pa računamo, da je vsakdo po-
zoren tudi na lastne destruktivne vzgibe, da jih
bo poskušal usmerjati, in če mu to ne bo uspelo,
bo prosil za pomoč druge.
Šele s tem smo se odlepili od splošnega
vzorca (samo)upravljanja, ki je predpostavljal
hierarhično porazdelitev vpliva in predvidlji-
vost vedenja tistih sodelavcev, ki so podrejeni
drugim. S pomočjo Batesonove prispodobe bi
lahko rekli tako: mačka lahko predvidi, kam
bo stekla miš; ker je večja in močnejša, lahko
tudi skoči in pristane prav tam, kamor priteče
miš, konec pa je znan že dolgo (Darwin si ga ni
izmislil). Če bomo poskušali vzgajati otroke ta-
ko, da bodo vzgojitelji izrabljali svoje sposob-
nosti, da bodo s spretnimi skoki vedno znova
sekali otrokom pot, potem se bodo otroci učili
videti stvari le v takih obrisih, kot so jih videli
njihovi dedje. Ostali bodo omejeni z norostjo
svojih prednikov, ker bodo risali tiste obrise
predmetov, ki se jim bodo zdeli edino možni.
Naši zakoni so vzgojiteljem prepovedovali
»mačje skoke«. Ker se nismo predajali užit-
kom igre s predvidljivostjo vedenja otrok, smo
130
PROSTOVOLJNO DELO V PREHODNEM OBDOBJU
ostajali obupno praznih rok, vendar smo se
prav takrat zavedeli druge možnosti:
Če se odrečemo temu, da je vedenje otrok
predvidljivo, potem moramo priznati, da je ne-
predvidljivo. To pa je vredno našega zanimanja
in spremljanja. Nepredvidljivi otroci ne potrebu-
jejo našega nadzora (dokler ne pokažejo izrazito
avtodestruktivnih ali zločinskih nagnjenj), am-
pak potrebujejo varstvo. Otroke je treba na njim
sprejemljiv način opozarjati in jim ponuditi mož-
nost, da se učijo sami zaznavati nevarnosti. Ker
pa tudi naše vedenje ni predvidljivo, tudi sami
potrebujemo čim jasnejše medsebojne dogovore,
kako si bomo razdelili naloge in s tem postali
»MI«.
Pri tem smo na nov način zagledali tudi
pomembnost tega, da z otroki delajo mladi
ljudje, ki so se za to odločili prostovoljno, ne
da bi pričakovali ekonomsko korist. Zaupanje,
ki se je pričelo razvijati med nami, smo
doživljali s presenečenjem, ker ni izhajalo iz
tolerantnosti, ampak iz prevzemanja odgovor-
nosti. Odrekli smo se mišljenjski lenobi in v
prizadevanjih za medsebojno razumevanje raz-
vijali vedno nove zamisli, predstave in oblike
vedenja.
V tem prispevku sem se vrnil k začetkom
dejavnosti, ki ni bila pomembna le za tiste, ki
so bili deležni raznih oblik pomoči, ampak tudi
za nas, ki smo to delo opravljali, vodili in
načrtovali. Na koncu lahko podobno kot Wil-
liam Blake ugotovim, da vidim obrise in jih
zato tudi rišem. Hkrati pa se vse bolj zavedam,
da je mogoče isti predmet videti iz različnih
zornih kotov in z drugačnimi obrisi. Za prosto-
voljno delo je pomembno, da so obrisi jasni in
da je vedno znova opredeljen zorni kot pogle-
da. Na ta način lahko prostovoljno delo streže
takemu razgovoru med ljudmi, ki omogoča po-
rajanje prihodnosti, ki jo vsi skupaj in vsak
zase iščemo.
Literatura
G. Bateson (1985), Oekologie des Geistes. Frankfurt am Main: Suhrkamp.
J. Bercer (1980), Novi pravci grupne psihoterapije. Avalske sveske 3, 80.
R. C. Cohn (1984), Themenzentrierte Interaktion. Ein Ansatz zum Sich-selbst- und Gruppenleiten. V: A. Heicl-
Evers (ur.), Sozialpsychologie. Weinheim und Basel: Beltz (873-883).
C. Lasch (1986), Narcistička kultura. Zagreb: Naprijed.
E. Lukas (1993), Družina in smisel. Celje: Mohorjeva družba.
R. L. Payton (1994), Osebna komunikacija v pismu.
A. solschenizyn (1991), Russlands Weg aus der Krise. München: Piper.
J. wilu (1985), Koevolution - Die Kunst gemeinsamen Wachsens. Reinbek bei Hamburg: Rowohlt.
II. willke (1993), Sistemska teorija razvitih družb. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede.
131