LETNIK LVIII • LETO 2010 ŠTEVILKA 1-2 • ISSN 0353-7455 PREDLOG NACIONALNEGA PROGRAMA ŠPORTA V REPUBLIKI SLOVENIJI 2011–2020 (PRILOGA) ŠPORTNOREKREATIVNA DEJAVNOST SLOVENCEV (PRILOGA) RED V IZRAZJU – RED V GLAVAH… IN NASPROTNO TRENING VZDRŽLJIVOSTI PRI KOLESARJIH REVIJA ZA TEORETIČNA IN PRAKTIČNA VPRAŠANJA ŠPORTA NEKATERI VIDIKI ŠPORTNIH DEJAVNOSTI PREDŠOLSKIH OTROK REFERENČNI MODEL STRUKTURE DELOV KOŠARKARSKE IGRE 1 Kazalo uvodnik/leading article 3 Mojca Doupona Topič – Uvodnik / Leaderette intervju/interview 5 Sarah Vidmar, Simon Ličen – Simona Kustec Lipicer: Nacionalni Program športa je operacionalizacija javnega interesa / The National Sport Programme as an operationalisation of the public interest aktualno/current topic 7 Herman Berčič – Nagrajeno dolgoletno plodno sodelovanje ljubljanske fakultete za športin zagrebške kinezi- ološke fakultete / Accolade for years of fruitful co-operation between the Faculty of Sport in Ljubljana and the Faculty of Kinesiology in Zagreb športna vzgoja/sports education 11 Mateja Videmšek, Jože Štihec, Damir Karpljuk, Maja Meško, Jera Zajec – Nekateri vidiki športnih dejavnosti predšolskih otrok / Some aspects of sports activities of pre-school children iz prakse za prakso/from practice for practice 18 Lovro Beranič – Ustvarjalno poučevanje košarke z vajami v obliki kroga / The creative teaching of basketball 24 Anton Ušaj – »Zoževanje« v vadbi teka na srednje proge ima teoretične temelje in pomembno praktično upo- rabnost / »Tapering« in training of middle-distance runners has a theoretical background and important practical application filozofija športa/philosophy of sport 30 Jernej Pisk – (Ne)vidna religija športa / (In)visible sport religion športna medicina/medicine of sport 34 Mojca Divjak, Lidija Klavs – Rehabilitacijski protokoli po delni odstranitvi meniskusa / Rehabilitation protocols after a partial meniscectomy športna terminologija/sports terminology 39 Silvo Kristan – Red v izrazju – red v glavah … in nasprotno / Order in the terminology – order in the minds … and the other way around nove knjige/new books 49 Grozljivi gost v športu / A horrible guest in sport 51 Pogledi na šport 1 – Šolska športna vzgoja in njeno ocenjevanje / Views of sport 1 – Physical education in school and its assessment 52 Pogledi na šport 2 – Predšolski športno-vzgojni program Zlati Sonček, Šola v naravi, Aktualni odzivi / Views of sport 2 – Pre- school sport and education programme Golden Sun, open-air school and topical responses raziskovalna dejavnost/research work 53 Mitja Ferlež – Trening vzdržljivosti pri kolesarjih / Endurance training of cyclists 63 Frane Erčulj, Mitja Bračič – Morfološke značilnosti košarkaric, starih 14 in 15 let, ki nastopajo v skupinah A in B evropskega prvenstva / Morphological characteristics of female basketball players aged 14 and 15 playing in divisions A and B of the european championship 68 Brane Dežman, Simon Ličen – Referenčni model strukture delov košarkarske igre / A reference model structure of the game of basketball 75 Nina Oberstar, Maja Pori – Zakaj obiskujemo wellness center? / The motives for visiting wellness centers šport–dok/sport–doc 81 Diplome, magistrska dela, doktorske disertacije fakultete za šport 2009 2 uvodnik PRILOGA: Športnorekreativna dejavnost Slovencev 2008 / SUPLEMENT: The sport-recreational activity of Slovenians 2008 89 Boris Sila – Športnorekreativna dejavnost Slovencev 2008 / The sport-recreational activity of Slovenians 2008 94 Boris Sila – Delež športno dejavnih Slovencev in pogostost njihove športne dejavnosti / The share of Slovenians engaging in sport and the frequency of their sport activity 100 Mojca Doupona Topič – Vpliv socialne stratifikacije na značilnosti športno rekreativne dejavnosti v Sloveniji / The impact of social stratification on the characteristics of sport-recreational activity in Slovenia 105 Maja Pori, Boris Sila – S katerimi športnorekreativnimi dejavnostmi se Slovenci najraje ukvarjamo? / Which sport activities are most popular among Slovenes? 108 Maja Pori, Boris Sila – Priljubljenost športnorekreativnih dejavnosti v povezavi s spolom in izobrazbo / Popularity of sport activites related to gender and education 112 Maja Pori, Primož Pori, Boris Sila – Ali starost vpliva na izbor najbolj priljubljenih športnorekreativnih dejavnosti? / Popularity of sport activites related to age 115 Gregor Starc, Boris Sila – Kdo zmore in si zna privoščiti zdravje? / Who can afford health and knows how to do it? 124 Janko Strel, Boris Sila – Športne dejavnosti slovenske mladine med 15. In 18. letom starosti / Sport activities of Slo- venian adolescents aged between 15 and 18 PRILOGA: Predlog nacionalnega programa športa v Republiki Sloveniji 2011 – 2020 / SUPLEMENT: The draft National Sport Programme of the Republic of Slovenia for the 2011-2020 period 131 Gregor Jurak – Predlogu nacionalnega programa športa v popotnico / A few words to accompany the draft National Sport Programme 133 Predlog nacionalnega programa športa v Republiki Sloveniji 2011 – 2020 / The draft National Sport Programme of the Republic of Slovenia for the 2011-2020 period Center za vseživljenjsko učenje Fakultete za šport Revija izhaja od 1949 – 1957 z imenom VODNIK, od 1958 – 1961 LJUDSKI ŠPORT, od 1962 – 1989 TELESNA KULTURA, od 1990 naprej ŠPORT Izdajatelja: Fakulteta za šport v Ljubljani, Olimpijski komite Slovenije – Združe nje športnih zvez Založnik: Fakulteta za šport Uredniški odbor: dr. Frane Erčulj (glavni in odgo vorni urednik), Marija Knez-Bergant (pomočnica glavnega in odgovornega urednika), dr. Stojan Burnik, Gorazd Cvelbar, dr. Aleš Filipčič, Simon Ličen, dr. Tomaž Pavlin Uredništvo: Fakulteta za šport, 1000 Ljubljana, Gortanova 22, Telefon: 01/520-77-00, Faks: 01/520 77 30, E-pošta: revija.sport@fsp.uni-lj.si, Internet: http://www.fsp.uni-lj.si/rsport Naročniška razmerja: Fakulteta za šport, 1000 Ljubljana, Gortanova 22, Telefon: 01 520 77 89, Faks: 01 520 77 50, E-pošta: spela. simoncic@fsp.uni-lj.si, Letna naročnina 25 €, Posamezna številka (dvojna) je 15 € (v ceno je vključen 8,5 % DDV), TR: 01100-6030708477, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, Gortanova 22, 1000 Ljubljana Lektoriranje: Tatjana Pihlar; Prevodi v angleščino: Nives Mahne Čehovin Oblikovna zasnova: Mojca Jakopič; Računalniški prelom: FLORIN d.o.o.; Tisk: STUDIO PRINT Revija izhaja s finančno pomočjo Ministrstva za šolstvo in šport in Fundacije za financiranje športnih organizacij v Republiki Sloveniji Slika na naslovnici: Foto Aleš Fevžer, fotografijo odstopil OKS-ZŠZ uvodnik 3 Mojca Doupona Topič UVODNIK Športno aktivnost lahko proučujemo z več vidikov in zdravstveni vidik je le eden izmed mnogih. Je pa zagotovo najstarejši in tudi družbena relevantnost proučevanja športne aktivnosti z vidika zdravja prebivalstva je izredno visoka. Zdravi prebivalci so dejavnejši in kot taki učinkovitejše prispevajo k dobrobiti družbe. Družbi se torej »splača« investirati ter odpirati obširna poglavja te- orij in raziskav o pozitivnih in negativnih učinkih športne rekreacije. Mnenja o tem, kaj športna rekreacija je, kdo so športno dejavni posamezniki in kako pomembna je športna dejavnost za posameznika in družbo, pa so deljena in tudi raziskovanja o tem se lotevamo na različne načine. Na nedavni Evropski konferenci za sociologijo športa (maja 2010 v Portu na Portugalskem) smo se sestali raziskovalke in raziskovalci iz 23 evropskih držav in v eni najbolj obiskanih delavnic proučevali možnosti uporabe enotne me- todologije za proučevanje športne aktivnosti v Evropi. Po zaključenem COM- PASS projektu, v katerem je sedem evropskih držav skušalo slediti skupni me- todologiji ugotavljanja športne aktivnosti, je v Evropi nastala vrzel v tovrstnem raziskovanju. Edina medkulturno primerljiva študija v zadnjih letih je raziskava Eurobarometer, ki ima standardizirane merske postopke, vendar ne omogoča Že Hipokrat je zapisal, da neak- tivno telo počasneje raste, je bolj nagnjeno k boleznim in se hitreje stara. V Antični Grčiji so telesno neaktivnost torej povezovali z zdravstvenimi problemi. Šele sredi 20. stoletja pa se je začelo resneje – znanstveno – preučevati pove- zavo med telesno ne(aktivnostjo) in zdravjem. Znanstvena dogna- nja so prodrla tudi do ljudi in tako se v zadnjem desetletju v različnih družbenih segmentih opozarja na pomanjkanje telesne aktivnosti in s tem povezanimi zdravstvenimi problemi. 4 intervju ugotavljanja intenzivnosti in trajanja telesne aktivnosti. Zato so se raziskovalci na omenjenem kongresu dogovorili, da bo nizozemski Mulier Institut v prihodnjem letu koordiniral prizadevanja po enotnem proučevanju športne aktivnosti v Evropi. Pri pojasnjevanju razlik v športni aktivnosti prebivalcev različnih evropskih držav je potrebno upoštevati, da se države med seboj razlikujejo po strukturi in kulturi ter da vsaka država razvija svoj športni sistem. Slovenija ima v proučevanju športne aktivnosti dolgo tradicijo (študije Slovenskega javnega mnenja segajo že v leto 1973), vendar se pristopi raz- iskovanja razlikujejo od tistih, ki jih uporabljajo npr. v skandinavskih državah. Predvsem nam ostajajo neodgovorjena vprašanja, kot so, »kaj pomeni redna športna aktivnost?«, »ali je dovolj, da je posameznik športno aktiven le enkrat v tednu, ali bi morala biti redna športna aktivnost obravnavana tako kot jo vidijo npr. Finci, ki menijo, da je redno aktiven posameznik tisti, ki vadi vsaj petkrat v tednu?«. Za Slovenijo je značilno, da je način preživljanja prostega časa povezan s socialnoekonomskim položajem in življenj- skim stilom. Med odločujočimi socialnoekonomskimi dejavniki so spol, starost, izobrazba in povprečni dohodek na člana gospodinjstva. Kljub mnogim nerazrešenim temeljnim vprašanjem in neenotni metodologiji je raziskovalcem vseeno uspelo pokaza- ti, da ekonomske in zdravstvene koristi za družbo so in da motivacija za ukvarjanje s športom pri posameznikih izhaja predvsem iz družbenega pomena, ki ga ima šport. Športna vadba je močno povezana tudi s starostjo prebivalstva. Staranje je neizbežno, vendar pa je to, kako se kdo biološko stara (hitreje ali počasneje), kako prenaša ali spreminja vsebino in življenjske navade iz leta v leto, odvisno od vsakega posameznika in spleta okoliščin okoli njega. Šport ne pomlajuje, vendar pa se mnogi procesi staranja pri redno športno aktivnih odvijajo mnogo počasneje kot pri športno neaktivnih. Zato so napori za posameznikovo športno aktivnost v vseh obdobjih življenja vsekakor smiselni. V vlogi širjenja novih idej bi lahko bili mediji bistvenega pomena, saj lahko spremembe v korist športne aktivnosti pre- bivalstva pospešujejo ali zavirajo. Pospešijo jih lahko predvsem z osveščanjem ljudi o pomenu in koristnosti športne vadbe, tako moških kot žensk. Verjetno bo potrebno v prihodnosti posvetiti veliko energije v iskanje poti in aktivnosti, ki bi športno neaktivne na nek način pritegnile med športno aktivne. Pot je, kot kažejo predstavljeni rezultati študije Športno rekreativne dejavnosti, ki je predstavljena v prilogi tokratne revije Šport, pravilno naravnana. Seveda pa ob tem ne smemo zanemariti vseh tistih socialno-ekonomsko-demografskih dejavnikov, ki se bodo v prihodnje pri nas in v Evropi nasploh, še veliko hi- treje spreminjali. izr. prof. dr. Mojca Doupona Topič, prof. šp. vzg., mag. med. prod. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, – Katedra za sociologijo in zgodovino športa e-naslov: mojca.doupona@fsp.uni-lj.si intervju 5 Sarah Vidmar, Simon Ličen SIMONA KUSTEC LIPICER: NACIONALNI PROgRAM šPORTA jE OPERACIONALIzACIjA jAVNEgA INTERESA THE NATIONAL SPORT PROGRAMME AS AN OPERATIONALISATION OF THE PUBLIC INTEREST V naslednjih mesecih bo sprejet nov Nacionalni program športa, ki bo za pri- hodnje desetletje (veljal bo za obdobje 2010-2020) zakoličil strategijo razvoja športa v Sloveniji ter opredelil kratkoročne, srednjeročne in dolgoročne cilje, h katerim naj bi država stremela na tem področju. Program naj bi se dotikal vsebin na vseh področjih športa, ki so v javnem inte- resu, razmejuje pa tudi pristojnosti države in lokalnih skupnosti pri njegovem izvajanju. Ena od njegovih razsežnosti je vsebovanje izhodišč za pripravo me- ril, na podlagi katerih se bodo izbirali in sofinancirali športni programi tako na državni kot na lokalni ravni. Z Nacionalnim programom športa torej država soustvarja oziroma vpliva na pogoje za razvoj športa. Čeprav je prejšnji program naletel na kritike nekaterih strokovnjakov, poteka sprejemanje novega razmeroma stran od zainteresirane javnosti. Pojavlja se torej vtis, da so nekateri deležniki izključeni iz snovanja programa športa v naslednjem desetletju, kar je za dokument, ki naj bi vplival na strategijo in razvoj določenega področja na različnih nivojih in geografskih območjih, ne- navadno. Za mnenje o vlogi in načinu sprejemanja Nacionalnega programa športa za obdobje 2010-2020 smo se obrnili na dr. Simono Kustec Lipicer, docentko na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani. Dr. Kustec Lipicer je članica Katedre za ana- lizo politik in javno upravo ter se ukvarja z raziskovanjem odnosa med državo in civilno družbo (kamor seveda sodi tudi šport). Med ostalim je sourednica revije Sport & EU Review, uradne revije združenja za proučevanje športa in Evropske unije (Association for the Study of Sport & the European Union). Kakšna je pravzaprav vloga tega programa, je sploh nujen? Mislim, da je nujen, ker je šport mnogo več kot samo to, kar mi vidimo, in to, kar kot posamezniki ali skupine, vključene v šport, občutimo. Specifičen vidik športa, ki naj bi bil vsem državljanom zelo po- doben, zanima tudi državo, saj ta skrbi za dobrobit in blagostanje državljanov. In ko identificira tista polja, ki se nanašajo bodi- Simona Kustec Lipicer, docentka na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani si na čim širšo večino njenih državljanov bodisi na družbene manjšine, kot so npr. mladi, invalidi, priseljenci, je v interesu dr- žave – strokovno temu rečemo v javnem interesu – da poskrbi za zagotavljanje teh interesov. Države zato sprejemajo poseb- ne zakonske in podzakonske akte o špor- tu, nekatere ga celo omenjajo v svojih ustavnih dokumentih. Na tak način dolo- čijo polja, ki se jih s svojim delovanjem v športu dotikajo zaradi že omenjenega jav- nega interesa. V slovenskem primeru so to na primer področja vrhunskega športa, športa otrok in mladine, športa invalidov, kakovostnega športa in rekreacijskega športa. Te vsebine nato še bolj natančno opredelijo z vidika ciljev, ki jih želijo doseči s svojim delovanjem, ukrepov, ki jih bodo uporabile za dosego teh ciljev, in finanč- nih sredstev, ki jih bodo namenile zanje. Prav slednje, torej strateški načrt oziroma konkretizacija izvajanja zakonsko določe- 6 asist. Simon Ličen, univ. dipl. nov. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, – Katedra za sociologijo in zgodovino športa e-naslov: simon.licen@guest.arnes.si nih ciljev, je v domeni takšnega dokumen- ta, kot je Nacionalni program športa. In če se sedaj vrnem na vaše začetno vprašanje: nacionalni program športa predstavlja ne- kakšno javnopolitično operacionalizacijo zakona, in sicer tega, kdaj, kako, na kakšen način in kje se bodo izvedle s strani drža- ve dane zaveze o uresničevanju javnega športnega interesa njenih državljanov. Pomembnost tega dokumenta, ki ga v slovenskem primeru pripravi pristojno mi- nistrstvo za šport, se kaže tudi v dejstvu, da ga sprejme Državni zbor Republike Slovenije, torej zakonodajni organ oblasti, ki sicer sprejema zakonske akte. Praviloma imajo oziroma morajo imeti takšne progra- me vse demokratične države, ki s svojim delovanjem posegajo na področje športa. Tudi Evropska unija je enega od svojih te- meljnih političnih dokumentov, ki se ime- nuje Bela knjiga o športu, in njen akcijski dokument Pierre de Coubertin vsebinsko pripravila na podoben način, kot se pri- pravlja vsebine nacionalnih programov. EU je svoj interes za šport sicer dokončno pokazala šele pred slabimi tremi leti in ga nato utrdila z omembo športa v ustavni listini, ki je začela veljati 1. decembra 2009. Zavedati se je treba tudi, da se ti programi vedno nanašajo na v zakonih opredeljene strateške cilje športne politike in da je zato usodnega pomena, da so ti cilji dobro opredeljeni. Če niso, potem to samo po sebi praviloma vpliva tudi na vnaprejšnjo omejenost in nizek uspeh programskih smernic in zavez. To je tako, kot če bi se na slabih temeljih poskušalo zgraditi novo, mogočno in bleščečo zgradbo. Zakaj je postopek sprejemanja novega programa strokovni oziroma zainteresirani javnosti dokaj neznano? Je to storjeno namenoma? Če pogledate pristope k oblikovanju to- vrstnih dokumentov v razvitih evropskih demokracijah ali pa na primeru Evropske unije, boste videli, da potekajo skozi zelo transparentne, javnosti široko odprte po- svetovalne procese tako imenovanega družbenega dialoga med vsemi zaintere- siranimi skupinami – od posameznih dr- žavljanov do skupin športne sfere, kot so športna društva, zveze, strokovna javnost, pa do najvišjih avtoritet športne oblasti in države. Oblast pridobiva s takšnim pristo- pom ocene o preteklem in obstoječem stanju, njihove pozitivne in negativne elemente, prihodnja pričakovanja in pre- dloge zainteresiranih skupin in podobno. Kljub stalnemu spremljanju procesov, ki se odvijajo v okviru športne politike tako pri nas kot v drugih državah v razvitih sve- tovnih demokracijah ter še posebej v EU, v Sloveniji omenjenega demokratičnega posvetovalnega pristopa v aktualnih pro- cesih oblikovanja novega nacionalnega programa žal nisem zasledila. Le na opi- san način se namreč lahko odprto in de- mokratično omogoči, da se vsebine na- cionalnih interesov, ki jih predlaga oblast, prenesejo in tudi pretehtajo pri njenih dr- žavljanih. Če se proces od tega kakor koli razlikuje, je javni interes ogrožen, odprta pa so vrata partikularnim, ozkim, osebnim interesom, ki praviloma ne upoštevajo in tudi ogrožajo interese večine državljanov. Kako v vaši sferi gledate na uspešnost tega programa? Z vsebinskega vidika ga ne morem ovre- dnotiti, saj so profesorji in raziskovalci s Fakultete za šport nesporno večji strokov- njaki na tem področju, imam pa zaradi že naštetih razlogov pomisleke o sami demokratičnosti postopkov. Če se izkaže, da tako pomemben strateški dokument sprejemajo, izvajajo in vrednotijo iste sku- pine, je to zelo problematično. To je nedo- pustno z več vidikov, najbolj temeljni so z vidika demokratične politične, upravne in tudi strokovne akademsko-raziskovalne kulture. Državo morajo nesporno zanima- ti doseženi rezultati zasledovanja javnega interesa. To daje ovrednotiti izvajalcem izvedenega programa, vsekakor pa bi morala pridobiti tudi ocene zunanjih eval- vacijskih skupin, ki v pripravo ter izvajanje programa niso bile neposredno vključe- ne in ne prihajajo nujno zgolj iz športne sfere, ampak npr. iz izobraževanja, zdravja, sociale. Slednje namreč pri njihovem oce- njevanju vodijo le strokovni motivi podati neodvisno, celostno in objektivno oceno o izvedenih aktivnostih in doseženih re- zultatih, ki jih niso neposredno oblikovali. Zgolj samoocenjevanje je namreč lahko nevarno: zanj je značilno, da vodi tudi do manipulacije, prikrojevanja, uporabe zgolj tistih delov podatkov, ki kažejo samo do- bre plati rezultatov in niso nujno prikaza- ne z vseh zornih kotov. Med predstavitvijo sprejemanja novega programa, ki je v organizaciji Študentske organizacije Fakultete za šport v Ljubljani potekala sredi aprila, je bila izrečena sledeča misel: »Delati v športu pomeni delati v politiki, treba se je vključiti v organe odločanja.« Kako komentirate to izjavo? Osnovna, temeljna ideja športa je, da je samostojen in da naj bi se vanj država ne vpletala. To je seveda ideal, ki je daleč od dejanskega stanja, pri čemer želim izrecno izpostaviti, da moramo na državno vple- tanje v šport v osnovi gledati pozitivno. Z zakonom in dolgoročnim strateškim nacionalnim programom športa pozitiv- no spodbujamo in zagotavljamo interese športa ter državljanov zanj tudi na ravni države. Ta se zaveže, da bo šport spodbu- jala, negovala in vlagala vanj svoje lastne vire. Obstaja seveda tudi mnogo negativ- nih, diametralno drugačnih izkušenj, ko se skuša politika okoristiti s športom, pa tudi obratno, ko šport skuša izkoristiti neke politične povezave. Ni vse črno-belo, a vendar, če so temelji zdravi, je povezava med politiko in športom lahko zelo dobra, koristna in obojestransko zaželena. Je nacionalni program športa res »program možnosti in priložnosti«, za kakršnega ga označujejo njegovi snovalci? Absolutno da, in sicer javnega interesa, čim širšega interesa državljanov – večin- skih in manjšinskih skupin, možnosti in priložnosti vseh, ki so vpleteni v šport v Republiki Sloveniji. To je ključ do uspeha. In na takšen način se lahko doseže har- monijo med državo in športom oz špor- ti, lahko se vključuje doslej spregledane – predvsem družbene manjšine, ki na šport zaradi njim lastnih razlogov gleda- jo z drugačnimi pričakovanji in ki jim prav šport lahko omogoči aktivno vključenost v demokratično družbo. aktualno 7 Herman Berčič NAgRAjENO DOLgOLETNO PLODNO SODELOVANjE LjUBLjANSKE FAKULTETE zA šPORT IN zAgREBšKE KINEzIOLOšKE FAKULTETE ACCOLADE FOR YEARS OF FRUITFUL CO-OPERATION BETWEEN THE FACULTY OF SPORT IN LJUBLJANA AND THE FACULTY OF KINESIOLOGY IN ZAGREB Kratek uvodni razmislek „ V razvoju sleherne institucije je mogoče z ustrezno mero kritične presoje ovre- dnotiti dosežke in napredek v posame- znih časovnih obdobjih. Tudi razvoj in delovanje Fakultete za šport. V presojo je mogoče zajeti organiziranost insti- tucije, njeno vsebinsko zasnovo in štu- dijske programe, kadrovsko sestavo, vpetost v narodove tokove in širše druž- beno okolje, v univerzitetni pa tudi v šir- ši mednarodni prostor. Mogoče je govo- riti o skladju ali neskladju visokošolskih študijskih programov s potrebami pra- kse in z duhom preteklega in sedanjega časa. Lahko govorimo o kakovosti učite- ljev in sodelavcev ter o njihovem bolj ali manj uspešnem pedagoškem, strokov- nem in znanstvenoraziskovalnem delu. Prav tako lahko med kriterije uspešnosti uvrstimo delež diplomantov na osnovi vsakoletnega vpisa in njihovo večjo ali manjšo uspešnost v praksi. 8 Uveljavljanje fakultete v univerzitetnem prostoru, predvsem na temelju znan- stvenoraziskovalnega dela, je prav tako mogoče ocenjevati. Pomemben je tudi delež fakultete pri širjenju narodove športne kulture. Pri tem je treba dodati, da dosežene ravni športne kulture neke- ga naroda (tudi slovenskega) ni mogoče ocenjevati zgolj in samo na osnovi do- sežkov vrhunskih športnikov, po uvelja- vljanju in rezultatih športne vzgoje na vseh stopnjah izobraževalnega procesa ali po deležu redno dejavnih rekreativnih športnikov iz vseh slojev prebivalstva. Ta- kšno oceno je mogoče podati na osnovi objektivne analize vseh treh segmentov športa, ki skupaj tvorijo športno kulturo naroda. V tem okviru je mogoče na pod- lagi strokovnega in predvsem znanstve- noraziskovalnega dela oceniti in ovre- dnotiti tudi delež fakultete. Kot smo navedli, sta delovanje in ume- ščenost fakultete v mednarodni prostor pomemben del ocene, ki v določeni meri prispeva k njenemu vrednotenju. Fakulteta za šport se je v svojem razvoju v preteklih obdobjih uspešno povezova- la z različnimi institucijami in fakultetami, zlasti v evropskem prostoru, tudi s soro- dno zagrebško fakulteto. Pri tem so so- delovali tako učitelji in sodelavci kot tudi študentje. Postavitev temeljev „ sodelovanja Pri povezovanju in sodelovanju s fakulte- tami v tujini oziroma sosedstvu moramo posebej poudariti dolgoletno sodelova- nje s Fakulteto za telesno kulturo v Zagre- bu (danes Kineziološka fakulteta). Temelji širšega in globljega sodelovanja so bili postavljeni v 70. letih prejšnjega stoletja, ko se je na Fakulteti za šport v Ljubljani začelo hitreje razvijati znanstvenoraz- iskovalno delo in so začeli na temelju podiplomskega študija svojo akademsko rast številni učitelji. Jedro predavateljev na takratni III. stopnji študija na Fakulteti za telesno kulturo v Ljubljani so predstavljali učitelji zagreb- ške fakultete, med katerimi je treba pose- bej omeniti dr. Konstantina Momirovića, dr. Vladimirja Horvata, dr. Radovana Med- veda, dr. Mirka Relca in dr. Miloša Mrako- vića. Program študija je takrat predsta- vljal temelj za kasnejši razvoj kineziološke znanosti. V naslednjih letih se je program podiplomskega študija razširil in oboga- til, povečalo se je tudi število profesorjev, ki so predavali na III. stopnji študija. Iz tovrstnega podiplomskega izobraže- vanja oziroma študija so izšli številni ma- gistri in doktorji znanosti. Na zagrebški fakulteti so doktorirali dr. Franc Agrež (1976), dr. Milutin Pavlovič (1977), dr. Silvo Kristan (1977), dr. Adolf Klojčnik (1977), dr. Rajko Šugman (1982), dr. Her- man Berčič (1983) in dr. Miran Kondrič (2000). Magistrirali pa so dr. Branko Elsner (1974), dr. Zdenko Verdenik (1981), dr. Venceslav Kapus (1982), dr. Branko Dežman (1983), dr. Boris Sila (1983), dr. Mirjam Bravničar (1983), dr. Aleš Vest (1984), dr. Borut Pistotnik (1984) in dr. Branka Vajngerl (1998). Ta kadrovski potencial je v veliki meri pogojeval razvoj Fakultete za šport v Lju- bljani v posameznih razvojnih obdobjih. Podiplomski študij in „ znanstveno- razisko- valna rast Kadri, ki so končali prvi podiplomski študij, ki ga je pripravila takratna Visoka šola za telesno kulturo in je bil uresničen skupaj s profesorji zagrebške fakultete, so kasneje tudi snovali študijski program podiplomskega izobraževanja na Fakul- teti za šport v Ljubljani. Poleg drugih je bil avtor tega sestavka odgovoren za pripravo dela študijskega programa oz. smeri, namenjene obravnavi aplikativne kineziologije. Konkretno je šlo za pro- gram aplikativne kineziologije s področja športne rekreacije. Zasnovan je bil tako, da so pri njegovi uresničitvi sodelovali tudi priznani profesorji in ugledni stro- kovnjaki zagrebške fakultete. Tako je o podjetništvu na področju športne rekre- acije predaval prof. dr. Mato Bartoluci, o medicinskih vidikih športne rekreacije kot specialne kineziološke discipline prof. dr. Marjeta Mišigoj Duraković in dr. Ziad Duraković, o športni rekreaciji kot spe- cialni kineziološki disciplini na področju turizma pa prof. dr. Mirna Andrijašević. Zadovoljstvo podiplomskih študentov, ki so poleg domačih predavateljev poslu- šali tudi kolege z nam bližnje fakultete, se je kazalo tudi pri vpisu smeri aplikativna kineziologija – športna rekreacija. Zanjo je bilo zaradi kakovosti predavanj vedno dovolj zanimanja. Posledica sodelovanja zagrebških kole- gov na našem podiplomskem študiju je bilo tudi sodelovanje avtorja tega prispevka na podiplomskem študiju za- grebške fakultete. Vrsto let sem predaval študentom zagrebškega podiplomskega študija pri študijski smeri kineziološka re- kreacija. Sodelovanje na dodi- „ plomskem študiju Avtor tega zapisa si je kot dolgoletni predstojnik katedre za športno rekreacijo na matični fakulteti vrsto let prizadeval za povezovanje in sodelovanje s soro- dno katedro na zagrebški kineziološki fakulteti tudi na dodiplomskem študiju. Tako so bili pogosti obiski in izmenjave ne le učiteljev, marveč tudi študentov študijskih smeri športna oziroma kine- ziološka rekreacija. Pripravljena strokov- na predavanja so obsegala predvsem tematske segmente s področja športne rekreacije v bivalnem in delovnem oko- lju ter na področju turizma. Prav športu v turizmu je bila zaradi bogatih hrvaških izkušenj in naravnih danosti, ki so pove- zane z obmorskim turizmom, dana večja pozornost. Enako velja tudi za wellness in zdraviliški turizem. Študentje so si nabirali izkušnje v okviru posameznih različic pro- gramiranega zdravstveno preventivnega rekreativnega oddiha. Prav tako je bil, čeprav posredno preko zagrebške fakul- tete, vedno velik interes med našimi štu- denti za izvajanje pedagoškega procesa na športnih taborih klasičnega jadranja in jadranja na deski na hrvaški obali. Dnevi Fakultete za „ šport in Kineziološke fakultete Pomembne vezi med učitelji ter sode- lavci in študenti so se tkale tudi na tra- dicionalnih srečanjih Fakultete za šport iz Ljubljane in Kineziološke fakultete iz Zagreba, ki so bila menjaje organizirana v Ljubljani in Zagrebu. Čeprav je bil na srečanjih dan večji poudarek razvedril- nim športnim tekmovanjem v izbranih športnih disciplinah (kjer največkrat ni bilo mogoče obiti vidno izražene težnje po zmagi), so ob tem potekala številna srečanja posameznih strokovnjakov, raz- iskovalcev in vodij kateder. Snovali so se skupni projekti in izmenjevale bogate strokovne, raziskovalne in pedagoške iz- aktualno 9 kušnje, ki so bile nato koristno uporablje- ne tudi pri pedagoškem delu s študenti na obeh visokošolskih oziroma univerzi- tetnih institucijah. Nagrajeno medfakul- „ tetno sodelovanje V začetku novembra preteklega leta (2009) so na Kineziološki fakulteti Vse- učilišča v Zagrebu slavili 50. obletnico obstoja. Ob jubileju so pripravili slove- snost, ki je potekala na fakulteti in v Na- rodnem gledališču v Zagrebu. Jubileja pa niso slavili le v krogu svojih učiteljev, sodelavcev in študentov ter hrvaške športne javnosti, marveč so ga obogatili s sodelovanjem sorodnih fakultet in insti- tucij iz Evrope, Združenih držav Amerike in tudi iz daljne Kitajske. Ob mednarodni zasedbi je na fakulteti tekla razprava o tesnejših mednarodnih povezavah v okviru športne stroke in predvsem kineziološke znanosti. Pose- ben poudarek je bil na sodelovanju pri mednarodnih znanstvenoraziskovalnih projektih in njihovem uresničevanju v posameznih državah. Prav tako je razpra- va tekla o mednarodnih organizacijah na področju športa oziroma kineziologije. Ob sedanji organiziranosti strokovnih in znanstvenih področij v evropskem prostoru je bila dana pobuda za med- narodno organizacijo, ki bi povezovala in združevala posamezne fakultete in vi- sokošolske institucije s področja telesne vzgoje in športa oziroma kineziologije. Na ta način bi se strokovnjaki in razisko- valci tesneje povezali in lažje organizirali mednarodne raziskovalne skupine ter uspešneje snovali in pripravljali posame- zne raziskovalne projekte. Jubilejna slovesnost, ki je potekala v kulturnem središču Zagreba, je bila vse- binsko in organizacijsko odlično pripra- vljena. Pomembna je bila tudi za našo fakulteto. Organizatorji prireditve in predvsem vodstvo zagrebške fakultete so med dvanajstimi podeljenimi naslo- vi zaslužni profesor in enajstimi imeno- vanji v gostujočega profesorja s širšega evropskega prostora prepoznali in tudi nagradili dolgoletno sodelovanje štirih naših učiteljev. Dvema so podelili naslov zaslužni profesor, dvema pa gostujoči profesor. Imenovanja z obrazložitvami, ki so podane v obsežni monografiji »Sveu- čilište u Zagrebu, Kineziološki fakultet 1959–2009«, so naslednja: Dr. Milan Čoh si je naziv zaslužni pro- fesor pridobil kot predavatelj na dodi- plomskem in podiplomskem študiju na zagrebški kineziološki fakulteti, hkrati je bilo prepoznavno njegovo pedagoško in znanstvenoraziskovalno delo tudi širše v mednarodnem prostoru. V mednaro- dnih revijah in časopisih je objavil vrsto odmevnih strokovnih in znanstvenih člankov. Prav tako je objavil več znan- stvenih monografij in dva univerzitetna učbenika. Kot je znano, je njegovo stro- kovno in znanstveno delo usmerjeno v biomehanične analize in ugotavljanje značilnosti specifičnih tehnik atletskih disciplin, prav tako v uporabo novih bio- mehaničnih diagnostičnih postopkov ter v načrtovanje, programiranje in kontrolo sodobnega trenažnega procesa. Števil- na strokovna in znanstvena spoznanja je posredoval na mnogih mednarodnih simpozijih in kongresih ter mednarodnih znanstvenih konferencah, ki jih je organi- zirala zagrebška fakulteta. Pomemben je bil tudi njegov prispevek pri podiplom- skem doktorskem študiju in uredništvu revije Kinesiology. Dr. Herman Berčič je bil z nazivom za- služni profesor nagrajen za več kot 30-letno ustvarjalno sodelovanje s Kine- ziološko fakulteto v Zagrebu in še zlasti z njihovo katedro za kineziološko rekre- acijo. Svoje profesionalno delo je usmeril v razvoj in promocijo področja športne rekreacije in gibanja športa za vse. Na navedeni fakulteti je leta 1983 tudi dok- toriral, potem je bil vrsto let vabljeni pre- davatelj na dodiplomskem in podiplom- skem študiju pri predmetu kineziološka rekreacija. Objavil je več znanstvenih del in strokovnih publikacij. Izkušnje, ki si jih je z dolgoletnim organizacijskim in pedagoškim delom pridobil pri vodenju in izvajanju dodiplomskih in podiplom- skih študijskih programov na matični fakulteti, je posredoval tudi študentom zagrebške fakultete. Kot strokovnjak in raziskovalec je mnoga strokovna in znan- stvena spoznanja predstavil na številnih mednarodnih simpozijih in kongresih, od tam pa obogaten z novimi znanji nazaj študentom obeh imenovanih fakultet. Pri tem mu je pomagalo tudi večletno članstvo v mednarodnih organizacijah na področju športa in prostega časa pa tudi članstvo v podobnih organizacijah na slovenskih tleh. Bil je vabljeni preda- vatelj na mednarodnih konferencah o ki- neziologiji in stalni recenzent pri hrvaški reviji Kinesiolology. Dr. Bojan Jošt si je naziv gostujoči pro- fesor pridobil kot dolgoletni sodelavec in vabljeni predavatelj na Kineziološki fakulteti v Zagrebu pri predmetu špor- tna znanost – kineziologija. Z bogatimi izkušnjami na različnih segmentih špor- ta, zlasti v organizacijskem, strokovnem in znanstvenoraziskovalnem delu, si je ustvaril sloves pronicljivega strokovnjaka, raziskovalca in pedagoga. Znanstveni in- teres je usmeril predvsem v biomehaniko in aplikativno (v prakso usmerjeno) kine- ziologijo, še zlasti na področju športnega treninga. Kot gost in predavatelj je sode- loval na več mednarodnih znanstvenih kongresih, prav tako na dodiplomskem in podiplomskem doktorskem študiju Kineziološke fakultete Vseučilišča v Za- grebu. Viden je bil njegov prispevek pri uresničitvi mednarodnih konferenc o ki- neziologiji. Pri strokovnem, pedagoškem in znanstvenoraziskovalnem delu se je opiral na izkušnje, ki si jih je pridobil s članstvom v mednarodnih znanstvenih in strokovnih združenjih. Poleg navede- nega je član redakcij več znanstvenih in strokovnih revij, med katerimi je tudi za- grebška Kinesiology. Dr. Matej Tušak je bil med gostujoče profesorje Kineziološke fakultete v Za- grebu imenovan zaradi kakovostnega predavateljskega dela na podiplomskem doktorskem študiju navedene institu- cije. Bogate predavateljske izkušnje si je pridobil kot profesor s področja psiholo- gije in psihologije športa v okviru dodi- plomskega in podiplomskega študija na Fakulteti za šport in Filozofski fakulteti v Ljubljani ter podiplomskega študija na Medicinski fakulteti v Ljubljani. Njegov osnovni znanstveni interes je usmerjen v psihologijo športa ter klinično in voj- no psihologijo. Pomembno je njegovo delo v procesu psihološke priprave šte- vilnih slovenskih vrhunskih športnikov in pri vodenju psihodiagnostičnega la- boratorija Inštituta za šport. Mnogotere izkušnje si je pridobil tudi kot vodja ali član posameznih strokovnih organov in organizacij v slovenskem prostoru in v tujini, ki delujejo na področju športa. Vse to mu je omogočilo, da je redno vabljeni predavatelj na mednarodni konferenci o kineziologiji na zagrebški kineziološki fakulteti, zaupana pa mu je tudi stalna recenzentska vloga pri hrvaški reviji Kine- 10 siology. Objavil je preko 330 znanstvenih in strokovnih člankov ter več knjig. Upamo, da se bo dolgoletno plodno so- delovanje med Fakulteto za šport iz Lju- bljane in Kineziološko fakulteto v Zagre- bu nadaljevalo tudi v prihodnje. To naj še zlasti velja za dodiplomsko in podiplom- sko izobraževanje, skupno publicistič- no dejavnost in uresničevanje skupnih znanstvenoraziskovalnih projektov. dr. Herman Berčič, izr. prof. v pokoju Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, – Katedra za športno rekreacijo e-naslov: herman.bercic@fsp.uni-lj.si športna vzgoja 11 SOME ASPECTS OF SPORTS ACTIVITIES OF PRE-SCHOOL CHILDREN Abstract The characteristics of a pre-school child require a specific and comprehensive approach to be taken by pre-school teachers, sports teachers and other pedagogical staff, which in many ways is different from that applied in adult education. In the pre- school period, a child should acquire a broad and varied range of movement experiences which form the basis of subsequent complex movement patterns. This basis must be solid because it significantly influences the child’s overall development, their engagement in various sports at a later time and also determines whether sport will become one of the important elements of a person’s quality of life in all age periods. The article highlights some facts and findings so as to present the characteristics of the not yet developed and complex nature of a child which should be taken into consideration in direct pedagogical work with children. Key words: kindergarten, pre-school child, motor abilities, gender differences, pre-school teacher, sports teacher Mateja Videmšek, Jože Štihec, Damir Karpljuk, Maja Meško Jera Zajec NEKATERI VIDIKI šPORTNIH DEjAVNOSTI PREDšOLSKIH OTROK Izvleček Posebnosti predšolskega otroka narekujejo vzgoji- teljem, športnim pedagogom in drugim pedagoškim delavcem specifičen in celosten pristop, ki se v mar- sičem razlikuje od poučevanja odraslih. Otrok naj bi v predšolskem obdobju pridobil čim bolj pestro in ši- roko paleto gibalnih izkušenj, ki so osnova kasnejšim zahtevnejšim gibalnim vzorcem. Ta temelj mora biti kakovostno zgrajen, saj pomembno vpliva na otrokov celostni razvoj, na kasnejše vključevanje v različne športne zvrsti in tudi na to, ali bo šport postal človeku ena izmed pomembnih sestavin kakovosti življenja v vseh starostnih obdobjih. V prispevku smo izpostavili nekaj dejstev in ugotovi- tev, ki predstavljajo posebnosti še nerazvite in zaplete- ne narave otroka in jih moramo upoštevati v neposre- dnem pedagoškem delu z otroki. Ključne besede: vrtec, predšolski otrok, gibalne sposobnosti, razli- ke med spoloma, vzgojitelj, športni pedagog 12 Pomen gibanja za „ otrokov razvoj Otrokov razvoj je celosten proces, ki po- teka hkrati s telesno rastjo in zorenjem funkcij v družbenem okolju. Zaradi otro- kovega razvoja, kjer se psihosomatske dimenzije med seboj prepletajo in so v neposredni ali posredni soodvisnosti, je potrebno vključevanje in prepletanje različnih področij dejavnosti v vrtcu (gi- banja, jezika, umetnosti, družbe, narave in matematike). Gibanje je ena od primarnih otrokovih potreb; z njim zaznava in odkriva svoje telo, preizkuša, kaj zmore, doživlja veselje in ponos ob razvijajočih se sposobno- stih in spretnostih, gradi zaupanje vase. Hkrati pa s pomočjo gibanja pridobiva izkušnje na drugih področjih. Gibanje tako daje otroku občutek ugodja, varno- sti, veselja, dobrega počutja, sprejetosti v okolje itd. (Videmšek in Visinski, 2001). Le s sistematičnim pristopom in strokovnim izvajanjem gibalnih/športnih dejavno- sti lahko optimalno razvijamo otrokove gibalne in funkcionalne sposobnosti ter mu omogočamo osvojiti raznovrstna gibalna znanja, ki predstavljajo osnovo različnim športnim zvrstem (Videmšek in Pišot, 2007). Z rojstvom določeno temelj- no stopnjo razvitosti gibalnih sposob- nosti lahko torej presežemo z ustrezno gibalno/športno dejavnostjo (Gallahue in Ozmun, 2006). Gibalni razvoj in z njim tesno povezana možnost razvijanja gibalnih sposobnosti sta odločujoča predvsem v zgodnjem otroštvu, ko je ves organizem, zlasti pa živčni sistem, najbolj izpostavljen vpli- vom okolja. Predšolsko obdobje je eno najobčutljivejših za razvoj naravnih oblik gibanja, ki predstavljajo temelj zahtev- nejšim oblikam gibanja (Videmšek in Pi- šot, 2007). Raziskovalci posebej poudarjajo po- membnost pogostega izvajanja gibal- nih/športnih dejavnosti znotraj izved- benega kurikuluma vsakega vrtca za- radi količine časa, ki ga otroci preživijo v vrtcu. Zajčeva (2009) je ugotovila, da otroci pretežni del budnega časa preži- vijo v vrtcu. Predšolski otrok v povpre- čju preživi v domačem okolju več kot 5 ur na dan v zaprtem prostoru; od tega skoraj 2 uri presedi oz. pasivno preživi pred televizijskimi ekrani. Čas preživljanja prostega časa posameznika zunaj pa je v povprečju 2 uri na dan. Večina staršev (74 %) kljub temu meni, da njihovi otroci pretežno aktivno preživljajo prosti čas. V primerjavi z rezultati osnovnošolcev, kjer je razmerje med gledanjem televizije in aktivno dejavnostjo zunaj kar štiri proti ena v korist gledanju televizije (Štihec, Karpljuk, Videmšek in Kondrič, 2000), so rezultati otrok, ki obiskujejo vrtec, neko- liko spodbudnejši. Zaradi premajhnih bivalnih prostorov, vedno večje prometne ogroženosti in kroničnega pomanjkanja časa v druži- nah ima danes povprečen otrok premalo možnosti in spodbud, da bi zadostil svoji osnovni potrebi po gibanju (Videmšek, 2007). To pomeni, da ne doseže opti- malnega razvoja glede na svoj genetski potencial (Videmšek, Štihec in Karpljuk, 2008). Specifičnost otrokovega razvoja, ki pote- ka izrazito celostno na vseh omenjenih področjih hkrati, zahteva torej sistema- tičen in usklajen pristop k vsem podro- čjem. Omenjena celostnost in specifika razvoja se na gibalnem področju kažeta tako v gibalnih sposobnostih kot v razli- kah med dečki in deklicami. V prispevku smo želeli osvetliti omenjeni problem in pokazati na nekatere možne rešitve, npr. na vključevanje in povezovanje profesor- jev športne vzgoje in vzgojiteljev. Gibalne sposobnosti „ predšolskega otroka Gibalne sposobnosti predstavljajo temelj za izvajanje različnih gibalnih spretnosti, čeprav je treba poudariti, da so pri tem pomembne tudi druge človekove spo- sobnosti in značilnosti. Prenizka raven gibalnih sposobnosti pogosto zmanj- šuje možnosti uspešnega učenja na gi- balnem področju, nasprotno pa visoka raven gibalnih sposobnosti omogoča osvajanje in uporabo zahtevnejših gibal- nih spretnosti. Razvoj na gibalnem po- dročju zagotavlja otroku pridobivanje gi- balnih kompetenc, ki jih otroci v otroštvu visoko vrednotijo in pomembno vplivajo tudi na druga razvojna področja. Gibal- ne sposobnosti se razvijajo kontinuirano, in sicer dalj časa. Seveda pa nekatere dosežejo najvišjo raven prej kot druge. Zanje so značilna tudi občasna obdobja stagnacij (Videmšek, Štihec in Karpljuk, 2008). Razvoj nekaterih gibalnih sposobnosti, npr. hitrosti in koordinacije gibanja, je v zgodnjem otroštvu zelo intenziven, razvoj drugih, npr. ravnotežja, moči, gi- bljivosti in vzdržljivosti, pa nekoliko po- časnejši (Malina idr., 2004). Prav tako je za to obdobje značilno, da se pojavljajo pomembne individualne razlike, saj ima vsak posameznik lasten tempo razvoja, ki ga določa njegova »biološka ura« (Galla- hue in Ozmun, 2006). Učenje in izvajanje novih, zahtevnejših gibalnih spretnosti je v precejšnji meri pogojeno z ravnijo gi- balnih sposobnosti. Celostnost otrokovega razvoja je značil- na tudi znotraj gibalnega prostora, ki ga opredeljujejo gibalne sposobnosti. Na splošno je za človeka značilno, da njego- vo gibalno učinkovitost omejuje šest gi- balnih in funkcionalna sposobnost. Moč, hitrost, koordinacija gibanja, gibljivost, ravnotežje, preciznost so sposobnosti, ki določajo učinkovitost posameznika pri izvedbi različnih gibalnih nalog. Poseb- no vlogo in prispevek h gibalni učinko- vitosti ima tudi funkcionalna sposobnost – vzdržljivost, ki predvsem v soodvisnosti delovanja dihalnega in srčno-žilnega sis- tema opredeljuje intenzivnost izvajanja določene gibalne naloge (premagovanje določenega napora v moči, hitrosti) z ne- zmanjšano učinkovitostjo (Videmšek in Pišot, 2007). Poleg omenjenih sposobno- sti je potrebno poudariti, da je pri otroku zelo pomemben tudi prispevek drugih razsežnosti, in sicer socialnih, čustvenih in spoznavnih (Videmšek in Karpljuk, 1999). Seveda pa je pri otroku ta prispe- vek veliko večji kot pri odraslem. Ključni pomen pri izvedbi gibalnih nalog imajo med gibalnimi sposobnostmi pri predšolskih otrocih predvsem koordina- cija gibanja, moč in ravnotežje. Videmšek in Pišot (2007) menita, da predvsem sle- dnje predstavlja filter, ki omogoča ali one- mogoča oziroma otežuje izvedbo večine gibalnih nalog. To dejstvo ima pri učenju osnovnih elementov različnih športnih zvrsti velik pomen. Prilagoditev na okolje (želja po ohranjanju obstoječega stanja in hkratna želja po spremembah), ki otro- ka spremlja ves čas, ter nenehno rušenje in težnja po ponovni vzpostavitvi ravno- težnega položaja so pomembni dejav- niki na poti k znanju osnovnih športnih prvin, zato jim moramo posvetiti veliko pozornosti. Gibalne sposobnosti so torej v osnovi odgovorne za izvedbo naših gibov. Z njihovo pomočjo lahko opravljamo neko gibalno nalogo. Odstotek prirojenosti je športna vzgoja 13 pri gibalnih sposobnostih različen in ni natančno določen. Pri nekaterih je višji, npr. pri hitrosti, pri nekaterih pa nižji, npr. pri statični moči in gibljivosti. Gibalne sposobnosti so v določeni meri tudi pri- dobljene z vadbo in načinom življenja, kar povzroči različno raven njihove razvi- tosti pri posameznikih (Pistotnik, 2003). V obdobju otroštva se določene struk- ture centralnega živčnega sistema, ki so odgovorne za najzahtevnejše oblike člo- vekovega delovanja in kamor uvrščamo tudi gibanje, še vedno razvijajo. Pri nas je bilo opravljeno kar nekaj raziskav, ki so obravnavale latentno strukturo in razvoj- ne značilnosti gibalnih sposobnosti mlaj- ših otrok (Strel in Šturm, 1981; Rajtmajer in Proje, 1990; Rajtmajer, 1993, 1994, 1997; Videmšek in Cemič, 1991; Videmšek, 1996; Planinšec, 1995; Pišot, 1997; Pišot in Planinšec, 2005; Bala in Popovič, 2007; Ve- hovar, 2009 idr.). Navedene študije so po- kazale, da pri predšolskih otrocih težko natančno opredelimo gibalne sposob- nosti, vendar na osnovi rezultatov lahko trdimo, da je latentni prostor gibanja mlajših otrok že delno diferenciran, ven- dar veliko manj kot pri odraslih (Videm- šek in Pišot, 2007). Rezultati kažejo, da razlike nastajajo predvsem na področju koordinacije, saj je večina gibalnih nalog za otroke koordinacijsko zahtevnih. Učin- kovitost gibalnih nalog je pri otrocih od- visna od koordinacije, kar je najbolj vidno prav pri najmlajših (Vehovar, 2009). Problematika merje- „ nja gibalnih sposob- nosti pri predšolskih otrocih Mnogi raziskovalci (Videmšek, 1996; Pi- šot in Planinšec, 2005; Videmšek in Pišot, 2007; Vehovar, 2009) navajajo nekatere težave, ki se pojavljajo pri merjenju gibal- nih sposobnosti predšolskih otrok: izbor merskih postopkov (ni ustrezne – testne baterije za predšolske otroke različnih razvojnih stopenj), število uporabljenih testov, – čas, ko je otrok lahko zbran in sodeluje – pri testih, število ponovitev posameznega testa – itd. Vsako testiranje predšolskih otrok je nedvomno izredno zahtevno delo, saj mora biti prilagojeno zgodnjemu obdo- bju, kar povzroča nemalo težav. Osnovni problem predstavljajo merski postopki. Še vedno se raziskovalci trudijo, da bi v celoti izdelali ustrezne testne baterije za merjenje gibalnih sposobnosti otrok različnih razvojnih stopenj. V mnogih raziskavah pri obravnavanju enako starih otrok pogosto isti testi opredeljujejo raz- lične gibalne razsežnosti. Naslednji problem je število uporablje- nih testov pri meritvah. Za temeljitejšo obravnavo bi bilo treba uporabiti večje število testov, ki bi dobro predstavili gi- banje otrok tega starostnega obdobja v realnih okoliščinah. Tako bi verjetno do- bili večje število gibalnih dejavnikov kot v dosedanjih raziskavah. Vendar zaradi posebnosti starostnega obdobja mer- jencev uporaba večjega števila testov v praksi ponavadi ni izvedljiva. Poleg tega večjega števila ustreznih in preverjenih testov za zdaj nimamo. Razviti bo treba še nekaj novih testov in prilagoditi ob- stoječe, ki so neustrezni (Pišot in Planin- šec, 2005). Pri testiranju predšolskih otrok v določe- ni časovni enoti lahko zberemo manj po- datkov kot pri starejših. Zato je pomemb- no, da imamo manjše število merskih postopkov, ki dajo kar največ informacij za nadaljnje raziskovalno delo in tudi za prakso (Videmšek in Pišot, 2007). Poseben problem je število ponovitev posameznih gibalnih testov. Pri testih se ponavadi odločimo za tri ponovitve. Načeloma velja, da manjše število po- novitev zmanjšuje zanesljivost merske- ga postopka (Šturm, 1977, v: Videmšek, 1996). Večje število ponovitev bi lahko bilo za otroke te starosti preobremenju- joče. To še posebej velja za teste, pri ka- terih prevladuje energijska komponenta gibanja, saj utrujenost negativno vpliva na rezultat vsake naslednje ponovitve testa (Videmšek, 1996). Če je testna nalo- ga naporna in monotona, se lahko pojavi zmanjšanje motivacije za ponovno izva- janje iste naloge, kar se pozna pri rezul- tatu. Vendar problem motivacije, ki lahko vpliva na rezultate testiranja, ni prisoten le pri tej starostni populaciji. Zaradi pre- prečevanja utrujenosti moramo pozorno določiti vrstni red opravljanja testov, da so pri zaporednih testih v glavnem obre- menjene različne funkcije različnih delov telesa. Merske značilnosti testov gibalnih spo- sobnosti mlajših otrok so preučevali Strel in Šturm (1981), Rajtmajer in Proje (1990), Videmšek in Cemič (1991), Rajtma- jer (1993), Videmšek (1996), Pišot (1997), Bala (2003), Bala in Popović (2007), Ve- hovar (2009) idr. Avtorji so informacije o merskih značilnostih ugotavljali z velikim številom postopkov. Analiza opravljenih raziskav kaže, da merske značilnosti ne- katerih do sedaj uporabljenih testov niso stabilne, prav tako niti vsi testi ne dose- gajo zadovoljivih vrednosti, tako da bo temu področju v prihodnje treba posve- titi veliko pozornosti (Videmšek in Pišot, 2007). Otroci naredijo pri izvajanju testov dokaj veliko napak. Dejstvo pa je, da se pri mlaj- ših otrocih določenim problemom, ki so povezani z izvajanjem gibalnih testnih nalog, preprosto ni mogoče izogniti. Do napak prihaja predvsem pri izvajanju in- formacijsko zahtevnejših nalog (Videm- šek, 1996), zato mnogi raziskovalci dosež- ke otrok pri testih upoštevajo zadržano. Razlike v gibalnih „ sposobnostih med spoloma Gibalne sposobnosti predšolskih otrok so preučevali mnogi avtorji, in sicer z različnih vidikov. Pri analizah raziskav so svoja opažanja pogosto predstavili tudi z vidika razlik med spoloma. Videmšek, Štihec in Karpljuk (2008) so ugotovili, da so razlike v gibalnih sposobnostih med spoloma v obdobju zgodnjega otroštva v povprečju majhne, izrazitejše pa so v poznejših obdobjih. Roškarjeva (2001) na primer ni ugotovila velikih razlik v uspe- šnosti izvajanja izbranih gibalnih nalog med šestletnimi dečki in deklicami, ven- dar so bili v povprečju dečki nekoliko uspešnejši pri skoku v daljino, bočnih poskokih, v teku s spremembo smeri in dveh testih, ki opredeljujeta koordina- cijo gibanja. Podobno so ugotovili tudi drugi raziskovalci, in sicer so Morris, Wil- liams, Atwater in Wilmore (1982) v svoji raziskavi, v katero so zajeli otroke od 3. do 6. leta starosti, ugotovili, da so dečki vseh starosti dosegli statistično značilno boljše rezultate pri vseh testih, kjer so bili vključeni meti žoge, šestletne deklice pa so bile statistično boljše v rezultatu testa, ki meri statično ravnotežje. Isti avtorji so ugotovili, da so petletni dečki statistično 14 značilno boljši v hitrem teku. Podobno je ugotovila tudi Milerjeva (1993), ki je preu- čevala nekatere sposobnosti pet- do pet- inpolletnih dečkov in deklic; dečki so bili uspešnejši v tekih na različne razdalje (5, 10, 100, 150 in 300 m) ter pri različnih gi- balnih nalogah, ki opredeljujejo moč (pri vezanih skokih v daljavo, suvanju žoge sede, metanju žoge, vlečenju po klopi, vesi v zgibi in bočnih poskokih). Videmškova (1996) je na vzorcu triletnih dečkov in deklic ugotovila, da se otroci po spolu statistično ne razlikujejo v uspe- šnosti izvajanja gibalnih nalog, razen pri nekaterih nalogah, ki opredeljujejo spo- sobnost manipuliranja z rokami, kjer pa so imele deklice boljše rezultate. Pri preu- čevanju fine motorike petletnih otrok pa je bilo ugotovljeno, da se dečki in deklice med seboj statistično značilno ne razli- kujejo (Kalar, Videmšek in Zavrl, 2003). Bučarjeva (1996) je na vzorcu šestletnih otrok ugotovila, da se dečki in deklice statistično ne razlikujejo v rezultatih gi- balnih nalog, ki opredeljujejo sposobnost gibljivosti. Kosinac (1999) pa je na vzor- cu petletnih otrok ugotovil, da so dečki statistično značilno boljši v vzdržljivosti, moči, hitrosti, preciznosti in koordinaciji, deklice pa v ravnotežju in gibljivosti. Videmšek, Štihec in Karpljuk (2008) so v raziskavi, v kateri so uporabili pet mer- skih postopkov − skok v daljino z mesta, dviganje trupa, hoja skozi obroče, tek po kotaljenju, tek na 300 metrov −, ugoto- vili, da obstaja statistično značilna razlika med petletnimi dečki in deklicami le v rezultatih testa tek na 300 metrov, s kate- rim merimo splošno vzdržljivost otrok. V ostalih gibalnih testih razlika v rezultatih med dečki in deklicami ni statistično zna- čilna. Videmšek, Štihec in Karpljuk (2005) so prav tako ugotavljali, kakšne so tekal- ne sposobnosti petletnih dečkov in de- klic. V raziskavi so uporabili pet merskih postopkov − tek na deset metrov, tek na sto petdeset metrov, tek deset metrov z letečim štartom, tek tristo metrov in tek štirikrat pet metrov. Rezultati so pokaza- li, da obstaja statistično značilna razlika med deklicami in dečki ponovno le v re- zultatih testa teka na tristo metrov, s ka- terim merimo splošno vzdržljivost otrok. V drugih testih teka pa razlika v rezultatih med dečki in deklicami ni statistično zna- čilna. Bala (2003) je prav tako ugotavljal razlike med spoloma pri predšolskih otrocih, vendar je izvedel parcializacijo spremen- ljivk gibalnih testov glede na starost in morfološke značilnosti telesa. Ugotovil je, da so dečki uspešnejši v testih eksplo- zivne moči in koordinacije, deklice pa v vseh testih gibljivosti. Rezultati so torej pokazali, da v določenih pogledih dosegajo nekoliko višjo raven gibalne učinkovitosti deklice (npr. v fini motoriki, ravnotežju, gibljivosti), v dru- gih pa dečki (npr. pri koordinaciji gibanja vsega telesa, agilnosti, moči, vzdržlji- vosti), sicer pa so razlike nepomembne (Videmšek, 1996; Malina, Bouchard in Bar - Or, 2004; Pišot in Planinšec, 2005; Bala, 2003; Videmšek, Štihec in Karpljuk, 2008). Nekatere razlike v gibalnih sposobno- stih med dečki in deklicami so biološko pogojene. Že v predšolskem obdobju se kažejo razlike v deležu mišične in ko- stne mase ter maščobnega tkiva. Dečki imajo nekaj več mišične in kostne mase, deklice pa nekoliko večji delež telesne- ga maščevja (Malina, Bouchard in Bar, 2004). Razlike se z naraščanjem starosti postopno še povečujejo. Dečki so nekoli močnejši in hitrejši od deklic, deklice pa so bolj gibljive in uspešnejše pri drob- nih gibih (Safarino in Armstrong, 1986, v: Marjanovič Umek idr., 2004). Poleg biloško pogojenih razlik med spo- loma pa na omenjene razlike vpivajo tudi okoljski dejavniki. Razloge lahko iščemo že takoj po rojstvu − v različnem vede- nju staršev do dečkov ali deklic. S tem se razvoj spolne identitete odraža v igri in nanjo vpliva, hkrati pa tudi igra vpliva na razvoj spolne identitete. Spol vpliva tako na izbiro igrač, pripomočkov, vsebino igre in njeno vrsto kot tudi na izbor so- igralcev (Marjanovič Umek in Zupančič, 2001). Nekateri avtorji opozarjajo, da če dečki in deklice sodelujejo v različnih dejavnostih in igrah, je tudi njihovo učenje na različnih področjih različno (Doupona in Petrović, 2007). Dečki večinoma z veseljem tekajo po dvorišču, se igrajo z žogo na najrazlič- nejše načine, medtem ko se deklice hitro naveličajo in se najraje izognejo igram, ki zahtevajo kakršno koli obliko teka. Pona- vadi deklice najdejo kakšno mirno igro, npr. igranje s punčkami, kuhanje …, ki se največ dogaja le na enem mestu. Razlika, ki jo je ugotovil Connors (1997, v: Videmšek, Štihec in Karpljuk, 2008) v ve- denju otrok, kaže na to, da se dečki po- služujejo več grobih gibalnih aktivnosti, medtem ko se deklice udeležujejo iger, v katerih ima večjo vlogo socialno ve- denje, ter lažje navezujejo in vzdržujejo stike z drugimi. Cristie in Johnsen (1987, v Videmšek, Štihec in Karpljuk, 2008) me- nita, da se dečki v primerjavi z deklicami pogosteje vključujejo v igre, za katere je značilna višja raven aktivnosti in za kate- re so potrebne večje mišične skupine, ter v igre prerivanja, v katerih je več igrive agresivnosti. Razlike med dečki in deklicami pri izbiri iger se posledično kažejo tudi pri njiho- vem socialnem učenju, ki se med spolo- ma razlikuje (Doupona in Petrović, 2007). Dečki se igrajo v večjih skupinah, njihove vloge v igri so mnogovrstne in komple- mentarne. Njihove igre vsebujejo pravila, ki jih pogosto prilagajajo glede na število otrok, ne da bi igra izgubila prvotni po- men. Dečki znajo igro prilagoditi svojim sposobnostim, tako da s starostjo posta- nejo zahtevnejše in kompleksnejše. Vse te sposobnosti prilagajanja iger vodijo dečke do novih izkušenj, kjer se skozi igro naučijo tudi zavzemanja zase in za svoje prijatelje. Posredno pa s tem raz- vijajo sposobnost empatije in altruizma (Videmšek, Štihec in Karpljuk, 2008). Pri igri deklic ugotavljajo ravno nasprotno. Njihove igre ne nudijo toliko možnosti za pridobivanje raznolikih gibalnih izkušenj, saj niso gibalno doživljajsko tako bogate kot pri dečkih. Poleg navedenega se de- klice raje igrajo v prostoru in pogosto ne kažejo interesa za skupinske in tekmoval- ne igre. Igre deklic zahtevajo predvsem veliko domišljije in potekajo po uteče- nem modelu. Njihova posebnost iger je v sposobnosti empatije in močnejšega dojemanja sveta. Pravila iger pa so jasna in enostavna, zato redko prihaja do po- gajanj ob spornih situacijah. Igre deklic zahtevajo manj strategije kot igre dečk- ov in ne nudijo dovolj možnosti za raz- vijanje gibalnih sposobnosti. Poleg tega igre deklic že po svoji naravi ne težijo k zahtevnejšim oblikam v kasnejših obdo- bjih, kar rezultira pomanjkanje izzivov za igro in posledično spontano upadanje interesa za nadaljevanje igre (Doupona in Petrović, 2007). Strokovnjaki so preučevali razlike v igri med dečki in deklicami ter opredelili šest med seboj povezanih razlik (Marjanovič Umek idr., 2004): dečki se več igrajo zunaj; – športna vzgoja 15 družabne igre dečkov se bolj razlikuje- – jo glede na starost kot družabne igre deklic; deklice so se bolj pripravljene igrati de- – ške igre kot dečki dekliške; dečki se pogosteje igrajo tekmovalne – igre in za te potrebujejo veliko prostora – ekipe in tekmovalnost so značilne za njihovo igro, tudi ko ne gre za gibalne oz. športne igre; deklice so v igri bolj sodelovalne, igrajo se na manjši povr- šini, npr. na igralu, igrajo se s kolebnico, skačejo gumitvist; dečki vztrajajo v igri dlje časa kot de- – klice: 72 % vseh deških aktivnosti traja dlje kot eno uro, pri deklicah je takih aktivnosti 43 %; družabne igre dečkov potekajo v ve- – čjih skupinah kot družabne igre deklic. Vse to so pomembni dejavniki, ki vpliva- jo na nastanek nekaterih razlik v gibalnih sposobnostih, ki so bile ugotovljene med dečki in deklicami tudi že v predšolskem obdobju. Vsi, ki se ukvarjajo s športno vzgojo predšolskih otrok, bi se morali taga zavedati; tako dečke kot deklice bi morali spodbujati, da se enakovredno vključujejo v vse gibalne/športne dejav- nosti. Vloga športnega pe- „ dagoga v vrtcu S pravilnikom o normativih in kadrovskih pogojih za opravljanje dejavnosti pred- šolske vzgoje se določa stopnjo in smer izobrazbe strokovnih delavcev, določajo se normativi za določitev delovne ob- veznosti ravnateljev, pomočnikov rav- nateljev in strokovnih delavcev ter admi- nistrativno-računovodskih in tehničnih delavcev vrtca. Ta pravilnik je podlaga za sistemizacijo delovnih mest. V njem najdemo tudi normative za oblikovanje oddelkov in spremstvo otrok (Pravilnik o normativih in kadrovskih pogojih za opravljanje dejavnosti predšolske vzgoje, Uradni list RS). V 8. členu tega pravilnika je zapisano, da je lahko vzgojitelj predšolskih otrok ti- sti, ki je končal višješolski ali visokošolski strokovni študijski program predšolska vzgoja, in navaja, da je vzgojitelj lahko tudi tisti, ki je končal: univerzitetni študijski program in si pri- – dobil strokovni naslov profesor ali univerzitetni študijski program s po- – dročja izobraževanja, umetnosti, hu- manističnih ved in družboslovja ali visokošolski strokovni ali univerzitetni – študijski program iz socialnega dela in je opravil študijski program za izpopol- njevanje iz predšolske vzgoje. Kdor je pridobil najmanj srednjo strokov- no izobrazbo iz predšolske vzgoje, mu ni treba opravljati študijskega programa za izpopolnjevanje iz predšolske vzgoje. Ustrezno izobrazbo za pomočnika vzgo- jitelja ima, kdor je končal izobraževalni program srednjega strokovnega izobra- ževanja iz predšolske vzgoje ali ima kon- čan četrti letnik gimnazije in opravljen izobraževalni program poklicnega tečaja predšolska vzgoja. Zavzemamo se, da bi bilo zaradi varno- sti, spoštovanja normativnih izhodišč in kakovostnega dela s predšolskimi otro- ki v vrtcu na področju gibanja ustrezno sodelovanje športnega pedagoga in vzgojiteljice. Vrtci, ki uvajajo takšen način, ugotavljajo, da delo športnega pedago- ga in vzgojiteljice zagotavlja kakovosten pristop k vodenju gibalnih/športnih de- javnosti, ustrezno varnost in omogoča uresničitev zastavljenih ciljev kurikuluma za vrtce (Zajec, 2009). Raziskava Kavčičeve (2005) je pokazala, da kar tri četrtine anketiranih vzgojiteljic meni, da obstaja potreba po vključe- vanju športnih pedagogov v vrtce. Od športnega pedagoga predvsem priča- kujejo znanje na področju široke palete različnih športov, njegovo pomoč pri varovanju in odpravljanju strahu pred nevarnostmi in poškodbami. Več kot po- lovica vzgojiteljic meni, da bi se s pomo- čjo športnega pedagoga otroci spoznali z osnovami več športnih zvrsti in da bi si otroci razširili splošno športno znanje. Skoraj dve tretjini vzgojiteljic menita, da bi s športnim pedagogom pridobile strokovno pomoč pri realizaciji športnih dejavnosti, nekaj več kot polovica pa bi potrebovala pomoč pri organizaciji in koordinaciji dela. Dve tretjini vzgojiteljic si predstavljata delo športnega pedago- ga kot koordinatorja in izvajalca na po- dročju športa v več enotah vrtca, druge pa menijo, da bi moralo delo športnega pedagoga potekati v vsakem vrtcu. Tudi Zajčeva (2009) je prišla do podob- nih ugotovitev. Njena raziskava je poka- zala, da kar 89,2 % ravnateljev vrtcev vidi prednost skupnega vodenja športnega pedagoga in vzgojitelja, 64,9 % jih meni, da bi bilo smiselno zaposliti športnega pedagoga za več enot skupaj in 5,4 % za posamezno enoto, 10,8 % pa jih meni, da športni pedagog v vrtcu ni potreben. Zanimivo je, da kar 54,2 % staršev meni, da bi bilo dobro, če bi gibalne/športne dejavnosti v vrtcu vodil športni pedagog z usposobljenostjo za predšolsko vzgo- jo, 21,9 % vzgojiteljica in le 1,4 % skupaj športni pedagog in vzgojiteljica (Zajec, 1999). Vključevanje športnega pedagoga v vrtec predstavlja nadstandard. Zato je treba poiskati druge finančne vire, kot so sredstva lokalnega proračuna, prispevek staršev, sofinanciranje ministrstva za šol- stvo in šport itd. Menimo, da bi bilo potrebno, da bi gibal- ne/športne dejavnosti predšolskih otrok organizirali in vodili strokovno izobraženi športni pedagogi v sodelovanju z vzgo- jitelji. Glede na dokazano medsebojno povezanost in soodvisnost med kogni- tivnim, gibalnim, čustvenim in socialnim razvojem bi morala biti vloga športnega pedagoga odgovorna družbena funkcija. S pomočjo ustrezno izbranih in strokov- no vodenih gibalnih/športnih dejavnosti namreč lahko otroci razvijajo ne samo svoje gibalne sposobnosti in znanja, temveč tudi spoznavne, čustvene in so- cialne sposobnosti ter lastnosti. Vzajemno delo športnega pedagoga in vzgojitelja naj bi zajemalo: Pripravo letnega načrta za posame- – zno skupino otrok (glede na veljavni kurikulum za vrtce, letni delovni načrt ter glede na sposobnosti, znanja, zna- čilnosti in posebnosti otrok). Pri načr- tovanju bi sodelovala skupaj s starši in strokovnjaki z drugih področij (psiho- logom, zdravnikom …). Skupaj bi vodila določeno število vad- – benih ur in drugih organizacijskih oblik gibalnih/športnih dejavnosti (tudi v skupinah otrok prvega starostnega obdobja − od enega do treh let, ki so na žalost še vedno najbolj zapostavlje- ni). Skupaj bi izvajala športni program Zlati – sonček. Starše bi seznanjala z gibalnim razvo- – jem njihovih otrok in o pomenu ustre- znih gibalnih/športnih dejavnosti za otrokov celosten razvoj. 16 Dodana vrednost športnega pedagoga v vrtcu pa bi bila: Športni pedagog bi iskal najugodnejše – možnosti za izvedbo dejavnosti, ki jih ni mogoče izvesti v vrtcu. Dogovarjal bi se za sodelovanje s športnimi dru- štvi, organiziral najem športnih igral- nic, strokovno ustreznih in cenovno ugodnih tečajev, letovanj, zimovanj itn. Organiziral bi skupne akcije: kros, pla- – ninske izlete, športne dopoldneve in popoldneve, orientacijske izlete, na- stope itn. Program športnih dejavnosti bi ude- – janjal tako, da bi vsi otroci pri tem do- življali kar najbolj prijetne občutke ter da bi optimalno prispeval k njihovemu razvoju in zdravju. Sklep „ Mehanizmi, ki upravljajo gibanje, in sama struktura gibalnega prostora dajejo otro- ku specifične zakonitosti, ki jih moramo upoštevati pri izbiri poti in načina dela z otrokom (Pišot 2000). Dober pedagog naj pri načrtovanju dela, izboru vsebin in strategiji poučevanja otrok upošteva zakonitosti celostnega razvoja otroka, strukturo izobraževalnega procesa in te- meljne zakonitosti stroke. Otrokova ustvarjalnost in spremenljivost nam nalagata dodatno odgovornost, ki se je moramo zavedati ob obravnavi in preučevanju otroka in njegovih razvojnih posebnosti. Ravno te posebnosti namreč določajo vsakemu otroku specifično obravnavo, zaradi katere smo ga odrasli vedno dolžni jemati kot spremenljivega in ga nimamo pravice soditi oziroma opredeljevati zgolj na osnovi trenutnih dejanj (Videmšek in Pišot, 2007). V predšolskem obdobju naj bi otrok tudi s pomočjo staršev, ki poskrbijo za njego- vo stimulativno okolje, pridobil čim bolj pestro in široko paleto gibalnih izkušenj, ki so osnova kasnejšim zahtevnejšim gi- balnim vzorcem. Menimo, da je potreb- no za kakovostno delo na področju gi- banja v vrtcu ustrezno izobraziti kader, ki bo deloval kot ustvarjalni praktik z ustre- znim znanjem ne le o vsebinah, temveč tudi o otrokovih razvojnih značilnostih in posebnostih. Zato ugotavljamo, da sku- pno poučevanje športnega pedagoga in vzgojitelja lahko pomeni kakovostnejši pristop h gibalnim/športnim dejavno- stim v vrtcu. Literatura „ Bala, G. (2003). Quantitative differences in 1. motor abilities of pre-school boys and girls. Ljubljana: Fakulteta za šport, Kinesiologia slo- venica, 9(2), str. 5–16. Bala, G., Popović, B. (2007). Motoričke spo-2. sobnosti predškolske dece. V: G. Bala (ur.) An- tropološke karakteristike i sposobnosti predšol- ske dece. Novi Sad: Univerza v Novem Sadu, str. 101−150. Doupona, M., Petrović, K. (2007). 3. Šport in družba: sociološki vidiki. Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za šport. Gallahue, D. L., Ozmun, J. C. (2006). 4. Under- standing motor development (sixth edition). New York: The McGraw-Hill Companies. Kalar, Ž., Videmšek, M., Zavrl, N. (2003). 5. Analysis of fine motor tests in five- to six-ye- ar old children = Analiza testov fine motori- ke pri pet- do šestletnih otrocih. Kinesiologia Slovenica, 9(2), 28–36. Kavčič, U. (2005). 6. Mnenje vzgojiteljic o vlogi športnega pedagoga v vrtcih. Diplomsko delo, Ljubljana: Fakulteta za šport. Kosinac, Z. (1999). 7. Morfološko-motorički i funkcionalni razvoj djece predškolske dobi. Split: Sveučilište u Splitu. Malina, R. M., Bouchard, C., Bar - Or, O. (2004). 8. Growth, maturation, and physical activity. Champaign: Human Kinetics. Marjanovič Umek, L., Zupančič, M. (2001). 9. Psihologija otroška igre. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete. Marjanovič Umek, L. idr. (2004). 10. Razvojna psi- hologija. Ljubljana: Znanstveno raziskovalni inštitut Filozofske fakultete. Miler, I. (1993). 11. Analiza razvitosti telesne moči dečkov in deklic starih 5 – 5,5 let (koroška regija). Maribor: Pedagoška fakulteta. Morris12. , A. M., Williams, J. M., Atwater, A. E., Willmore, J. H. (1982). Age and sex differen- ces in motor performance of 3 through 6 year old children. Research Quarterly for Exer- cise and Sport, 53(3), 214−221. Pistotnik, B. (2003). 13. Osnove gibanja. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, Inšti- tut za šport. Pišot, R. (1997). 14. Model motoričnega prostora šestinpolletnih otrok pred parcializacijo morfo- loških značilnosti in po njej. Doktorska diserta- cija, Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport. Pišot, R. (2000). Dejavniki celostnega razvoja 15. otroka kot izhodišče specialnih didaktik na razredni stopnji osnovne šole. V: M. Kramar in M. Duh (ur.), Didaktični in metodični vidiki nadaljnjega razvoja izobraževanja: zbornik prispevkov z mednarodnega znanstvene- ga posveta v Mariboru, 25. in 26. novembra 1999, str. 215–221. Maribor: Univerza v Mari- boru, Pedagoška fakulteta, Oddelek za peda- gogiko, psihologijo in didaktiko. Pišot, R., Planinšec, J. (2005). 16. Struktura moto- rike v zgodnjem otroštvu. Koper: Univerza na Primorskem, Znanstveno-raziskovalno sredi- šče Koper, Inštitut za kineziološke raziskave. Planinšec, J. (1995). 17. Relacije med nekaterimi motoričnimi in kognitivnimi sposobnostmi petletnih otrok. Magistrsko delo, Ljubljana: Fakulteta za šport. Rajtmajer, D., Proje, S. (1990). Analiza zane-18. sljivosti in faktorska struktura kompozitnih testov za spremljanje in vrednotenje mo- toričnega razvoja predšolskih otrok. Šport, 43(1−2), 48–51. Rajtmajer, D. (1993). Komparativna analiza 19. psihomotorične strukture dečkov in deklic, starih 5−5,5 leta. Šport, 45(4), 36−40. Rajtmajer, D. (1994). 20. Izbrana poglavja iz didak- tike in pedagogike športa. Maribor: Pedagoška fakulteta. Rajtmajer, D. (1997). 21. Diagnostično-prognostič- na vloga norm nekaterih motoričnih sposob- nosti pri mlajših otrocih. Maribor: Pedagoška fakulteta. Roškar22. , C. (2001). Primerjava motoričnih spo- sobnosti med dečki in deklicami, starimi 6 let. Maribor: Pedagoška fakulteta. Strel, J., Šturm, J. (1981). 23. Zanesljivost in struk- tura nekaterih motoričnih sposobnosti in mor- foloških značilnosti šestinpolletnih učenk in učencev. Ljubljana: VŠTK. Štihec, J., Karpljuk, M., Videmšek, M., Kondrič, 24. M. (2000). How do Slovene fourth grade pri- mary schools students spend their summer holidays?. Inernational journal of physical education, 37(2), 70−74. Vehovar, M. (2009). 25. Povezanost strukture tele- snih mer z izbranimi gibalnimi sposobnostmi petinpolletnih otrok. Magistrska naloga, Lju- bljana: Fakulteta za šport. Videmšek, M., Cemič, A. (1991). 26. Analiza in pri- merjava dveh različnih modelov obravnavanja motoričnih sposobnosti petinpolletnih otrok. Magistrska naloga, Ljubljana: Fakulteta za šport. Videmšek, M. (1996). 27. Motorične sposobnosti triletnih otrok. Doktorska disertacija, Ljublja- na: Fakulteta za šport. Videmšek, M., Karpljuk, D. (1999). Social mi-28. lieu and motor abilities of three-year-old children. International journal of phisical edu- cation, 36(2), 61–68. Videmšek, M., Visinski, M. (2001). 29. Športne de- javnosti predšolskih otrok. Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za šport. Videmšek, M., Karpljuk, D., Štihec, J., Kropej, 30. V. L. (2003). Comparison of efficiency of two training programmes for developing selec- športna vzgoja 17 ted motor abilities of children in kindergar- ten = Primerjava učinkovitosti dveh progra- mov vadbe za razvoj izbranih gibalnih spo- sobnosti otrok v vrtcu. Kinesiologia Slovenica, 9(3), 67–73. Videmšek, M., Štihec, J., Karpljuk, D. (2005). 31. Determination of diferences in runs betwe- en boys and girls aged 5.5. Acta Univ. Palacki. Olomuc., Gymnica, 35(2), 105–111. Videmšek, M. (2007). Pasivni starši, zbudite 32. se! Polet, 6(4), 54–55. Videmšek, M., Pišot, R. (2007). 33. Šport za naj- mlajše. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakul- teta za šport, Inštitut za šport. Videmšek, M., Štihec, J., Karpljuk, D. (2008). 34. Analysis of preschool physical education. Lju- bljana: Faculty of sport, Institute of kinesio- logy. Zajec, J. (2009). 35. Povezanost športne dejavnosti predšolskih otrok in njihovih staršev z izbranimi dejavniki zdravega načina življenja. Doktorska disertacija, Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fa- kulteta za šport. dr. Mateja Videmšek, izr. prof., prof. šp. vzg. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport – Katedra za predšolsko športno vzgojo e-naslov: mateja.videmsek@fsp.uni-lj.si 18 THE CREATIVE TEACHING OF BASKETBALL Abstract The successful teaching of basketball with young players should be based on the creative work of trainers and on the player's mo- tivation. Exercises about using space such as circle, are very adequate ways of teaching the technical and tactical elements with young players, because we can create better working conditions and players can repeat certain technical and tactical elements frequently. The players can also improve their rhythm, timing and precision realistically. We can mediate this form of organized basketball training inparallel with teaching 1 : 1 to 5 : 5. This practice provides an opportunity for better cooperation and com- munication between players. In this way of drilling the younger player can improve the technical and tactical elements faster and better, they can better adapt themselves to teamwork. In this way, the trainer can create a well- trained team. Key words: basketball, the youth, technical and tactic elements, rhythm, timing, teaching. Lovro Beranič USTVARjALNO POUČEVANjE KOšARKE z VAjAMI V OBLIKI KROgA Izvleček Poučevanje mladih igralcev in igralk naj bo predvsem ustvarjalno za trenerja in motivirajoče za košarkar- je. Vaje v prostoru v obliki kroga so primerna oblika poučevanja košarkarske tehnike in taktike pri mladih igralcih, saj v olajšanih okoliščinah izvajanja in ob ve- likem številu ponovitev elementov tehnike in taktike omogočajo dober ritem, pravočasnost in natančnost izvedbe. To organizacijsko obliko vadbe posredujemo vzporedno s posredovanjem igre 1 : 1 do 5 : 5. Vadba omogoča, da je sodelovanje med igralci kakovostnej- še, saj izboljšujemo verbalno in neverbalno komunika- cijo med njimi. Mlajši lahko tako hitreje osvajajo košar- karsko znanje, se hitreje prilagodijo igri soigralcev, kar omogoča razmeroma hitro uigranost moštva. Ključne besede: mladi, košarka, tehnika, taktika, ritem, timing, poučevanje. iz prakse za prakso 19 Slika 3: Osnovni način izvajanja. Vodenje v sredino, zaustavljanje, obračanje in skok za žogo, podaja ven in tek na začelje. Timing: Igralci ob skoku za žogo vzkliknejo »hop«, zaustavljanje, skok za žogo in podajo izvedejo hkrati. Načini: a) različne soročne in enoročne podaje. Možne izpeljave: a/ vodenje v sredino, sledi skok za žogo, obračanje, vodenje ven in podaj iz vodenja ali po zaustavljanju. Načini: a/ različne enoročne in soročne podaje. Slika 1: Osnovni način izvajanja. Vodenje v sredino, zaustavljanje, obračanje, podaja ven in tek na začelje. Timing: Igralci ob zaustavljanju v sredino vzkliknejo »hop«, zaustavljanje in podajo izvedejo hkrati. Načini: a) možne so različne soročne in enoročne podaje. Možne izpeljave: a) vodenje v sredino, sledijo menjava in vodenje ven in podaja iz vodenja. Načini: a) različne menjave v sredini in podaje žoge. Ritem: Počasi v sredino, hitra menjava in hitrejše nadaljevanje. Slika 1: Vodenje, podaje, menjava mest itd. Slika 2: Osnovni način izvajanja. Vodenje v sredino, zaustavljanje, podaja v nasprotno stran in tek na začelje. Najprej prva dva igralca, nato druga dva. Timing: Igralca ob zaustavljanju vzklikneta »hop«, elemente izvedeta hkrati. Načini: a) različne soročne in enoročne podaje. Možne izpeljave: a) vodenje v sredino, sledijo menjava in vodenje ven in podaja iz vodenja. Načini: a) različne menjave v sredini in podaje žoge. Ritem: Počasi v sredino, hitra menjava in hitrejše nadaljevanje. Slika 2: Vodenje, podaje v nasprotno stran Slika 3: Vodenje, zaustavljanje, skok za žogo Slika 4: Osnovni način izvajanja. Vodenje v sredino, zaustavljanje, obračanje in podaja igralcu, ki se odkrije, elemente naj igralci izvedejo hkrati. Timing: Igralci pri odkrivanju vzkliknejo »hop« ali »žoga«. Načini: a) različne soročne in enoročne podaje. Možne izpeljave: a) vodenje v sredino, sledijo menjava, vodenje ven in podaja iz vodenja ali po zaustavljanju. Načini: a) možne različne enoročne in soročne podaje. Ritem: Počasi v sredino, hitra menjava in hitrejše nadaljevanje. Slika 4: Vodenje, odkrivanje, podaja itd. IZHODIŠčA „ Košarkarska igra je glede na število ele- mentov tehnike in taktike, posebej pa glede njihovih sestav1 oziroma povezav, ki se pojavljajo v mnogoterih igralnih si- tuacijah, izjemno bogata. Prav to boga- stvo omogoča košarkarskim trenerjem in športnim pedagogom izjemno ustvar- jalnost pri prepoznavanju, osmišljanju in načrtovanju težavnostnih stopenj, po katerih podajajo učno snov. Pri tem upoštevamo temeljna didaktična načela poučevanja, kot je načelo postopnosti (od lažjega k težjemu, od znanega k ne- znanemu, od manj sestavljenega k bolj sestavljenemu idr.). Poučevanje, ki te- melji na teh zakonitostih, je smiselno, saj omogoča ob primernem metodičnem postopku, metodah posredovanja in pri- mernih organizacijskih oblikah optimalno napredovanje vadečih pri pridobivanju košarkarskega znanja. Uspeh in učinkovi- tost vadbe sta torej odvisna od sposob- nosti trenerja, ki, glede na vse okoliščine vadbe (materialne razmere, sposobnosti in predznanje vadečih, čas idr.), omogoči vadečim optimalen napredek pri osva- janju košarkarskega znanja. Z uvajanjem težavnostnih stopenj uvajamo tudi pri- rejena taktična načela, ki ne smejo biti v nasprotju z veljavnimi pravili košarkarske igre2. Vadeče s tem usmerjamo k uresni- čitvi načrtovanih ciljev, različne težavno- stne stopnje in taktična načela, ki jih na posamezni stopnji upoštevamo, pa so ključnega pomena. Soodvisnost tehnike „ in taktike pri osva- janju košarkarskega znanja Pri učenju in osvajanju košarkarske tehni- ke in taktike gre za med seboj prepletena procesa – kognitivnega in motoričnega. Igralno situacijo najprej prepoznamo in jo rešimo na kognitivni ravni, nato sle- di motorični odgovor oziroma izvedba 1 Tehnična sestava pomeni povezanost različ- nih elementov tehnike v ustreznem zapored- ju v prostoru in času. Taktične sestave lahko zajamejo delovanje manjšega ali večjega števila igralcev znotraj taktičnega sistema. Poznamo zaporedne in vzporedne taktične sestave; zaporedno in vzporedno izvajanje taktičnih elementov. (Dežman, 2005) 2 V določenih primerih to zavestno kršimo (na primer: igra v napadu lahko traja več od do- voljenih 24 sekund ipd.). 20 Slika 7: Osnovni način izvajanja. Vodenje v sredino, menjava, vodenje ven za eno mesto v levo in križanje z vročenjem. Timing: Igralci pri vzročenju vzkliknejo »hop«. Načini: a) različne menjave v sredini, vodenje ven v levo ali v desno in nadaljevanje. Možne izpeljave: a) vodenje v sredino, sledita menjava in vodenje naravnost (v nasprotno stran), nato križanje z vročenjem. Načini: a) možna enoročna ali soročna vročitev. Ritem: Počasi v sredino, hitra menjava in hitrejše vodenje ven. Slika 5: Osnovni način izvajanja. Vodenje v sredino, menjava in podaja igralcu, ki se odkrije na levi strani. Gibanja igralci izvedejo hkrati. Timing: Igralci pri odkrivanju vzkliknejo »hop« ali »žoga«. Načini: a) različne soročne in enoročne podaje. Možne izpeljave: a) vodenje v sredino, sledijo menjava, vodenje ven in podaja iz vodenja ali po zaustavljanju. Načini: a) možne različne enoročne in soročne podaje. Ritem: Počasi v sredino, hitra menjava in hitrejše nadaljevanje. Slika 5: Vodenje, odkrivanje, podaja itd. Slika 6: Osnovni način izvajanja. Vodenje v sredino, zaustavljanje, obračanje, prehod v vodenje in križanje z vročenjem. Timing: Igralci pri vzročenju vzkliknejo »hop«. Načini: a) različne soročne in enoročne podaje. Možne izpeljave: a) vodenje v sredino, sledijo menjava, vodenje ven in križanje z vročenje. Načini: a) možna enoročna ali soročna vročitev. Ritem: Počasnejše vodenje v sredino, hitra menjava in hitrejše vodenje ven. Slika 6: Vodenje, križanje z vročenjem itd. Slika 7: Križanje z vročenjem za eno mesto Slika 8: Osnovni način izvajanja. Vodenje v sredino, menjava, podaja odkritemu igralcu in blokada temu igralcu. Postavitev blokade naj bo izvedena hkrati. Timing: igralci pri blokadi vzkliknejo »blok«. Načini: a) različne menjave pri vodenju in različni prehodi po blokadi v vodenje. Možne izpeljave: a) vodenje v sredino, sledijo menjava in vodenje ven in podaja iz vodenja in blokada. Načini: a) različne enoročne ali soročne podaje. Ritem: počasi v sredino, hitra menjava in hitrejše vodenje ven ali hitra podaja. Slika 8: Blokade igralcu z žogo itd. gibanja. Tako se pri izvajanju gibanja na začetku v fazi učenja pojavlja več napak, prihaja do napačnih motoričnih odgovo- rov kot pozneje, ko gre za utrjevanje ali izpopolnjevanje košarkarskega znanja. S stopnjo napredovanja je napak zme- raj manj, reševanje gibalnih nalog pa je hitrejše in učinkovitejše. Razumevanje teh soodvisnih procesov (motoričnih in kognitivnih) je za uspešno poučevanje izredno pomembno. Zakaj? Igralci in igralke so velikokrat mi- selno preobremenjeni s pravilno izved- bo gibanja, posebno še, ko gre za izvaja- nje taktičnih nalog. Posledica je porušen poprej že osvojen motorični odgovor. Ker je učinkovitost gibanja odvisna od stopnje naučenega oziroma osvojenega gibanja (največja je na ravni avtomatiza- cije), je pomembno, da elemente tehni- ke in taktike kot tudi različne oblike igre osvajamo tako, da jih ponavljamo najprej v poenostavljeni obliki (»elementarno« ali s prirejenimi taktičnimi načeli), nato pa tehnično ali taktično nalogo izvedemo v celoti oziroma situacijsko. Ritem in timing „ v košarkarski igri Za košarkarsko igro je značilen ritem3, ki je prisoten pri posamični tehniki in taktiki in tudi pri skupinski in moštveni taktiki v na- padu (hitreje in počasneje, odkrivanje od žoge, k žogi, ritem igranja protinapadov, ritem pri preigravanju in prodiranju ipd.), aktivnosti v obrambi pa sledijo gibanjem v napadu. Značilno gibanje v ritmu, ki se pogosto pojavlja v napadu proti osebni obrambi, je gibanje v trapez in iz njega (na primer vtekanje ali odkrivanje v tra- pez in iz njega). Za dobre igralce je zna- čilno, da izvajajo posamezne tehnične in taktične elemente v dobrem ali optimal- nem ritmu. Zato je smiselno izpopolnje- vati in utrjevati tehnične in taktične ele- mente pri mladih igralcih tako, da vadeči osvajajo zahtevani ritem in timing4 giba- nja (pravočasnost) v lažjih okoliščinah v prostoru. Vzporedno izvajamo vadbo v 3 Ritem je enakomerno gibanje, ponavljanje določenih elementov, pomeni pa tudi ubra- nost, umerjenost, enakomerno ponavljanje daljših ali krajših vsebinsko enakih ali podob- nih intervalov. (Pavlovič, M., Erčulj, F., 1994) 4 Timing je časovna presoja, časovno uskla- jevanje ali časovno uravnavanje motorične aktivnosti tako, da je gibanje učinkovito. (Pa- vlovič, 2006) iz prakse za prakso 21 Slika 11: Osnovni način izvajanja. Podaja odkritemu igralcu v sredino, ta poda nazaj, od koder je vtekel, in postavi blokado igralcu na levi itd. Enako se izvaja križanje. Timing: Igralca hkrati podata in menjata mesto oz. postavita blokado. Načini: a) različne soročne in enoročne podaje. Možne izpeljave: a) postavljanje blokade za eno mesto v desno ali v levo smer. Načini: Ritem: počasnejše odkrivanje v sredino, sledita hitrejša podaja in menjava igralnega mesta oziroma postavljanje blokade. Slika 9: Osnovni način izvajanja. Vodenje v sredino, menjava, podaja odkritemu igralcu in postavitev v diagonalno prežo pred igralca, ki je sprejel podajo. Timing: igralci hkrati pritečejo v prežo. Načini: a) različne menjave v sredini, različni prehodi v prodor mimo obrambne postavitve. Možne izpeljave: a) podaja iz vodenja. Načini: a) različne enoročne ali soročne podaje. Ritem: počasi v sredino, hitra menjava in hitrejše vodenje ven, sledijo podaja in preža, hiter prehod mimo obrambne postavitve. Slika 9: Podaja in prehod v prodor itd. Slika 10: Osnovni način izvajanja. Vodenje v sredino, menjava, podaja odkritemu igralcu na levi strani in postavitev v diagonalno prežo pred igralca, ki sprejme žogo. Timing: igralci hkrati pritečejo v prežo, vzkliknejo »hop«. Načini: a) različne menjave v sredini, različni prehodi mimo obrambne postavitve. Možne izpeljave: a) podaja iz vodenja. Načini: a) različne enoročne ali soročne podaje. Ritem: počasi v sredino, hitra menjava in hitrejše vodenje ven, sledijo podaja in preža ter hiter prehod mimo obrambne postavitve. Slika 10: Podaja in prehod v prodor itd. Slika 11: Blokade igralcu brez žoge itd. Slika 12: Osnovni način izvajanja. Podaja in blokada igralcu brez žoge. Na enak način se lahko izvaja križanje brez žoge. Timing: Igralci hkrati podajo in postavijo blokado. Pri odkrivanju vzkliknejo »žoga« ali »hop«. Načini: a) različne soročne in enoročne podaje. Možne izpeljave: a) podaja iz vodenja. Načini: a) podaja v desno in blokada (ali križanje) v levo ali obrnjeno. Ritem: počasnejše odkrivanje, hitrejša podaja in postavitev blokade. Slika 12: Blokada igralcu brez žoge itd. igralnih situacijah5 v zaporedju stopenj igre 1 : 1 do 5 : 5, torej v okoliščinah, ki najbolj ustrezajo njihovemu košarkarske- mu znanju. Učinkovitost gibanja je odvi- sna od dobrega ritma in timinga ter od natančnosti6 izvedbe. Ker so omenjeni elementi (ritem, timing in natančnost) tako oblikovani, da so del osvojenega gibalnega programa, moramo upošte- vati pri osvajanju košarkarske tehnike in taktike, ob biomehaničnih zakonitostih tehnične izvedbe določenega gibalnega zaporedja ali posameznega elementa, tudi ustrezen ritem, pravočasnost in na- tančnost izvajanja. Za kakovostno vadbo, pri kateri vadeči osvajajo potreben ritem in timing, je značilno, da moramo pona- vljati vadbeno nalogo dovolj dolgo, pri tem spreminjamo pogoje vadbe (hitrost, prostor, čas izvedbe ipd.). Igralci lahko izboljšujejo ritem in timing gibanja tudi z glasom oziroma z medse- bojno komunikacijo. Praktične izkušnje pri delu z mlajšimi košarkarji potrjujejo, da naj košarkarski trening poteka tudi v obliki spontane igre, kjer vadeče pri- merno motiviramo za vadbo. Trenerjevo podajanje vadbenih vsebin naj temelji na sloganu »košarka je enostavna igra«, kar pomeni, da poskušamo zapletenost košarkarske igre podati na enostaven in razumljiv način. Na vsaki ravni učenja oz. osvajanja znanja moramo znati vadečim približati »kompleksnost« košarke kot enostavno igralno situacijo. To je pravza- prav umetnost posredovanja vadbenih vsebin! Taktično reševanje situacij v igri je odvi- sno od usklajene aktivnosti manjšega ali večjega števila igralcev oziroma moštva. Za takšno gibanje sta značilna optimalen ritem in pravočasno gibanje igralcev, ki sta rezultat kakovostne, načrtovane in sistematične vadbe v daljšem časovnem obdobju. Pri mlajših ekipah je lahko re- ševanje taktičnih nalog7 pomanjkljivo oziroma še ni povsem optimalno. Zaradi različnega biološkega dozorevanja (večja moč, boljša koordinacija idr.), kasnejše vključitve posameznikov v proces vadbe idr. lahko pride do izrazitega nesorazmer- ja v tehničnem in taktičnem znanju med posameznimi igralci, posledično mora- 5 Igralne situacije so situacije, ki se pojavljajo v igri. 6 Avtorji govorijo tudi o trajektoriji gibanja, s čimer je mišljen potek gibanja na določeni poti. 7 Gre za posamezno, skupno ali moštveno tak- tiko. 22 Slika 13: Osnovni način izvajanja. Prva igralca vodita v sredino, podata naravnost, postavita blokado igralcu brez žoge v desno, ki po blokadi priteče v sredino, sprejme žogo, poda naravnost in postavi blokado igralcu v desno itd. Timing: igralci hkrati podajo in postavijo blokado. Med izvajanjem komunicirajo z vzklikom »žoga« ali »hop«, »blokada«. Načini: a) različne soročne in enoročne podaje. Možne izpeljave: a) izvajanje v desno ali v levo. Ritem: počasnejše odkrivanje, hitra podaja in hitrejša postavitev blokade. Slika 13: Podaja in nasprotna blokada itd. Slika 14: Osnovni način izvajanja. Igralci, ki so postavljeni znotraj kroga, vodijo v eno smer, igralci na obodu pa v drugo. Po zaustavitvi uskladijo postavitev. Timing: Igralci se hkrati ustavijo za eno, dve ali več mest. Pri zaustavljanju vzkliknejo »hop« ali »zdaj«. Načini: a) različne oblike vodenja, v levo ali v desno smer. Možne izpeljave: a) vodenje z levo ali desno roko, različne menjave med vodenjem Ritem: počasnejše – hitrejše vodenje, vodenje hitreje naprej in počasneje nazaj ipd. Slika 14: Vodenje v različne smeri itd. jo boljši igralci prilagoditi igro slabšim. Lahko je tudi obrnjeno, v tem primeru so slabši igralci v podrejenem položaju ozi- roma so igralno manj aktivni. Košarkarsko taktiko8 lahko posredujemo, osvajamo in treniramo: a) S situacijskimi vajami: to je vadba enostavnih taktičnih kombinacij oziro- ma taktičnih sestav z manjšim številom igralcev v manjšem prostoru, lahko tudi v krajšem časovnem intervalu (na primer postavljanje blokade, odcepitev, podaja in met na koš ipd.). b) S situacijskimi vajami: to je vadba sestavljenih taktičnih kombinacij, kot so taktične sestave z večjim številom igralcev v večjem prostoru, lahko tudi v daljšem časovnem intervalu (igranje pro- tinapada, organizacija vračanja v obram- bo ipd.). c) Z metodo igre: z igro na en ali dva koša utrjujemo posamezno košarkarsko taktiko (na primer igra proti M-M obram- 8 Ob učenju in treniranju taktike hkrati utrju- jemo, izpopolnjujemo ali osvajamo tehniko igre (na primer podaje, vodenje, skok za žogo, tehniko postavljanja blokade idr.). bi na polovici igrišča, igra na dva koša ob upoštevanju taktičnih pravil v obrambi in v napadu ipd.). d) Z vajami v prostoru: gre za vadbene naloge, kjer so igralci postavljeni v obliki trikotnika, kvadrata, kroga ipd. (na primer vadba igre proti conski obrambi, kjer si trije igralci hitro podajajo žogo, ali po- daje štirih igralcev v obliki kvadrata, kjer se obramba postavlja glede na položaj žoge ipd.). V pričujočem sestavku želimo posredo- vati obliko vadbe, primerno za mlade igralce in igralke, kjer igralci/-ke zapored izvajajo tehnične in taktične naloge v sredino kroga in iz njega (slike od 1 do 14). Osnovna ideja je, da vadeči nepre- kinjeno ohranjajo širino, globino in tudi ravnotežje v prostoru (v igri). Pri tem lahko izvedejo veliko ponovitev enakih elementov. Značilnosti te vadbene oblike: a) Vadbo organiziramo tako, da se igralci, ki so razdeljeni v dvojice (trojice), postavi- jo na krožnico, katere velikost določimo vnaprej. Gibanje ponavljajo neprekinje- no tako, da prvi v dvojici (trojici) prične z gibanjem, po izvedbi se vrne na začelje svoje ali katere druge dvojice. b) Dvojice izvajajo posamezne vadbene naloge hkrati ob ustreznem ritmu (poča- sneje – hitreje, notri – ven), enakomerno v različnih časovnih intervalih (dalj časa – krajši čas), bolj ali manj intenzivno v odvisnosti od cilja in organizacije vadbe (velikosti osnovne postavitve, zahtevane hitrosti izvajanja idr.). c) Obseg kroga, ki ga vnaprej določimo in poljubno spreminjamo (s tem spre- minjamo vadbene razmere), predstavlja polovico košarkarskega igrišča, krog na vrhu trapeza ali drugače označeno polje v sredini pa namišljen trapez košarkar- skega igrišča. d) Ritem in timing lahko spreminjamo s hitrostjo izvedbe, s številom igralcev, z izbiro elementov, z načinom izvedbe, z intenzivnostjo vadbe, s postavljenimi re- kviziti ipd. e) Vadbene naloge si sledijo v zapored- ju zahtevnosti posameznih elementov vadbe. Najprej izvajamo elemente in- dividualne tehnike in taktike (vodenja, podaje, obračanje, skok za žogo, prei- gravanje …), nato dodajamo elemente skupinske taktike (odkrivanje, križanje, vtekanje in blokade). Igralcem natančno razložimo pravilno izvajanje tehničnih in taktičnih elementov! f) Med vadbo spodbudimo igralce k medsebojnemu komuniciranju. Pozorni smo, da elemente izvajajo tehnično pra- vilno. Takšna vadba je bolj spontana, kar je primerno pri vključevanju in uigrava- nju mlajših igralcev, ki premorejo manj košarkarskega znanja. g) S to obliko vadbe lahko rešujemo ne- katere specifične težave, ki se pojavljajo pri mladih igralcih, kot sta pregled nad igro in sodelovanje igralca, ki se odkrije na mestu zgornjega centra, z zunanjimi igralci (na primer podaja centra igralcu, ki vteka v trapez ipd.). h) Vadbo izvajamo daljše časovno obdo- bje, vsebino in njene značilnosti pa pri- lagajamo napredku posameznih igralcev in moštva. Na posameznem treningu naj vadba traja do 10 minut ali po trenerjevi presoji. i) Tak način vadbe popestri košarkarski trening, dodatno motivira igralce, samo iz prakse za prakso 23 izvajanje pa lahko poteka tudi v obliki štafetnega tekmovanja (na primer: hitro vodenje ali preigravanje v sredino in iz nje, število skokov za žogo ipd.), pri tem natančno določimo pravila izvajanja. j) Združevanje igralcev v dvojice, trojice omogoča boljšo uigranost in komunika- cijo. Po potrebi zamenjamo sestave dvo- jic, trojic. k) Vaje lahko oblikujemo tako, da z njimi vplivamo na pridobivanje taktičnega znanja (na primer prepoznavanje igralne situacije, pravilna taktična odzivnost na situacijo ipd.). Sklep „ Prikazani način vadbe izvajamo vzpore- dno z osvajanjem igre 1 : 1 do 5 : 5. Vaje so primerne za mlade igralce in igralke, saj so motivirajoče, navajajo vadeče na hkratno gibanje (kar je pomembno pri vzporednih taktičnih sestavah), na ob- čutek za pravilen ritem in pravočasnost pri izvajanju posameznih tehničnih in taktičnih elementov, na medsebojno sodelovanje ter na občutek pripadnosti moštvu, kar je pogoj za uspeh moštva. Vadeči pridobivajo občutek za širino, glo- bino in ravnotežje v prostoru oziroma v igri, pri tem niso obremenjeni z nekateri- mi pravili igre (primer »3 sekund«), kar je primerno v zgodnejši etapi vadbenega procesa oziroma na nižji stopnji košarkar- skega znanja. Vadba prav tako omogoča dober pregled nad delom, kjer trener z glasom spodbuja in opozarja vadeče na napake (na primer slab ritem ipd.). Uspeh moštva je odvisen od prizadeva- nja vsakega posameznika, od njegovega znanja, individualnih sposobnosti in zna- čilnosti. Tovrstna vadba omogoča, da je sodelovanje med igralci kakovostnejše in učinkovitejše, z njo lahko vplivamo na verbalno in neverbalno komunikacijo med igralci. Omenjena vadbena oblika zagotavlja ve- liko gostoto vadbe (veliko ponovitev ena- kih elementov) in posredno, zaradi lažjih pogojev, tudi učinkovitejše osvajanje posameznih elementov tehnike in tak- tike igre (prenos znanja). Mlajši igralci, ki trenirajo manj časa, lahko hitreje osvajajo košarkarsko znanje, se hitreje prilagodijo igri soigralcev, kar omogoča razmeroma hitro uigranost moštva. Prikazana oblika vadbe omogoča trenerjem in športnim pedagogom veliko mero ustvarjalnosti in številne nove izpeljave. Literatura „ Dežman, B., (1999). 1. Osnove košarkarske taktike v napadu in obrambi. Ljubljana: Fakulteta za šport. Dežman, B. (2000a). 2. Metodika učenja košarke v osnovni in srednji šoli. Ljubljana: Zavod ŠKL. Dežman, B. (2000b). 3. Košarka za mlade igralce in igralke. Ljubljana: Univerza v Ljubljani. Fa- kulteta za šport. Inštitut za šport. Dežman, B. (2005). 4. Osnove teorije treniranja v izbranih moštvenih igrah. Ljubljana: Fakulteta za šport. Inštitut za šport. Horga, S. (1993). 5. Psihologija sporta. Zagreb: Fakultet za fizičku kulturu. Krause, J., Meyer, D., Meyer, J. (2008). 6. Basket- ball. Skills & Drills. Human Kinetics. Champa- ign. Pavlovič, M., Erčulj, F. (1994). 7. Košarkarski slo- var. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport. Pavlovič, M. (2006). 8. Košarka. Teorija in meto- dika treniranja. Ljubljana: Bonus Pavlovič. Trninič, S. (1996). 9. Analiza i učenje košarkarske igre. Pula: Vikta. Dr. Lovro Beranič, prof. šp. vzg. Gimnazija Ptuj e-naslov: lovro.beranic@guest.arnes.si 24 »TAPERING« IN TRAINING OF MIDDLE-DISTANCE RUNNERS HAS A THEORETICAL BACKGROUND AND IMPORTANT PRACTICAL APPLICATION Abstract The training of middle-distance runners changes dramatically during pre-competitive period. The large-volume and relatively low-intensity training changes towards the end of pre-competitive period (somewhere of 3-6 weeks), to small-volume and high- intensity training. Such training rearangement is named »tapering«. The hypothetically backgroung of the »tapering« consisted of assumption that such training changes resulted also in changes of the realtionship between adaptation (Pt) and fatigue (Ut), which occures during training periods. The reduction of predominantly fatigue results in enhancement of pertformance (Zt). We have tested this hypothesis by the calculation of Zt as difference: Pt – Ut. We have shown that succesfull and quick dissapearance of fatigue during »tapering« influenced faster increase of Zt which can be reached earlier and could be prolonged for a certain period of time. Sports praxis knows »tapering« during pre-competitive period where training rearangements lasting for about 3−6 weeks. The second period, where »tapering« is used sucessfully is a microcycle during competition season. This is a week time interval, which frequently influences also peak performance of the runner. Key words: performance, adaptation, adaptability, fatigue. Anton Ušaj »zOŽEVANjE« V VADBI TEKA NA SREDNjE PROgE IMA TEORETIČNE TEMELjE IN POMEMBNO PRAKTIČNO UPORABNOST Izvleček Vadba v tekih na srednje proge se v predtekmovalnem obdobju dramatično spremeni. Prevladujoča velika vadbena količina in razmeroma nizka inten- zivnost se z »zoževanjem« spremenita v visoko intenzivnost in nizko količino vadbe. Ta vadbeni ukrep se običajno zgodi v enem mezociklu. Njegova hi- potetična podlaga temelji na predvidevanju, da se v tem obdobju spremeni razmerje med prilagojenostjo na vadbo in utrujenostjo. To hipotezo smo teo- retično preverili na dveh primerih, v katerih smo izračunali zmogljivost tekača v izbranih trenutkih (Z t) kot razliko med prilagojenostjo (Pt) in utrujenostjo (U t). Ugotovili smo, da je učinkovito zmanjševanje utrujenosti tista podlaga, ki dejansko omogoča zgodnejše doseganje visoke zmogljivosti tekača. Takšna zmogljivost se lahko ohranja tudi dlje časa. V športni praksi to lahko izkori- stimo z že omenjenim »zoževanjem« v predtekmovalnih obdobjih. Lahko pa »zoževanje« uporabljamo v mikrociklih tekmovalnih obdobij. Vsakokrat lahko »zoževanje« povzroči tudi športno formo, vendar zakonitosti njunega pojava še ne poznamo. Ključne besede: tekmovalna zmoglji- vost, prilagoditev, prilagojenost, utruje- nost. iz prakse za prakso 25 Uvod „ Vadba teka na srednje proge običajno poteka v dveh tekmovalnih obdobjih, zato poimenovanje dvojna ciklizacija. V klasičnem smislu je to poimenovanje nastalo predvsem z uvedbo zimske tek- movalne sezone, čeprav je tudi tekmo- valna sezona, ki vsebuje samo eno, to je poletno tekmovalno sezono, običajno sestavljena iz dveh tekmovalnih obdobij, z vmesnim obdobjem v juliju, ko običaj- no ni tekmovanj ali so manj pogosta, pa tudi manj pomembna. Torej, z vidika tek- movalnih ciklov gre pri klasični ciklizaciji z dvema poletnima tekmovalnima ob- dobjema za dvojno ciklizacijo (grafikon 1, spodaj). Pri tekmovalni sezoni z dodatnim zimskim tekmovalnim obdobjem pa za trojno ciklizacijo, če poletna tekmovanja tvorita dve tekmovalni obdobji (grafikon 1, zgoraj). Najbolj očitne razlike med obema cikliza- cijama predstavljajo: prehodno obdobje ob koncu tekmovalne sezone, običajno oktobra (O), in pripravljalna obdobja, ki potekajo od začetka priprav na tek- movalno sezono do predtekmovalnih obdobij. Ta se prilagajajo značilnostim ciklizacij tako, da nikakor ne omejujejo tekmovalnih in predtekmovalnih obdo- bij. Najmanj razlik med obema ciklizaci- jama predstavljajo predtekmovalna ob- dobja, ki omogočajo športniku prehod iz vadbe, ki spreminja posameznikove sposobnosti »po delih«, v »integrirano vadbo«, ki naj bi omogočila kar največji prenos vadbenih učinkov v tekmovalno zmogljivost. Torej gre za verjetno najpo- membnejši del tekmovalne sezone (Ušaj, 2009), zaradi katerega se včasih izpuščajo tudi tekmovanja. Zgoraj je predstavljena tekmovalna se- zona z zimskim tekmovalnim obdobjem in dvema poletnima (beli pravokotniki). Spodaj je predstavljena sezona z dvema poletnima tekmovalnima obdobjema. Svetlo sivi pravokotniki označujejo prvo pripravljalno ali celotno pripravljalno ob- dobje, temno sivi pravokotniki pa drugo pripravljalno obdobje (samo v primeru dveh tekmovalnih obdobij v poletnem delu tekmovalne sezone). Temelji »zoževanja« „ Za pripravljalna vadbena obdobja so značilne dolgotrajnost, nizka intenziv- nost in precejšnja enoličnost vadbe. Uči- nek takšne vadbe so biološke prilagodi- tve in stalna utrujenost in/ali izčrpanost športnika, ki je lahko različno izražena: od komaj zaznavne do tiste, ki že meji na pretreniranost. Tako prilagoditve kot utrujenost se pojavljajo ciklično, toda le delno skladno s spremembami vadbe. Trenutno zmogljivost tekača je mogoče enostavno predstaviti: Zt = Pt – Ut (enačba 1), kjer Z i pomeni zmogljivost v trenutku t, Pt pomeni prilagojenost in Ut utrujenost, obeh v trenutku t. Če torej prilagojenost pomeni vsoto učinkov tistih kazalcev, ki pripomorejo k višjim vrednostim Zt, po- tem je prilagojenost Pt v danem trenutku t mogoče zapisati: P t = u Σa n=1 n t * x n (enačba 2), kjer pomeni a n t vrednost nekega kazalca a n , ki prispeva k prilagojenosti P v trenut- ku t, x n pa njegovo utež. Njena vrednost je neodvisna od trenutka testiranja t. Vso- ta vseh delnih prilagojenosti v trenutku t da skupno prilagojenost P. Podobno lahko izračunamo tudi utrujenost v tre- nutku t: U t = v Σbm t m=1 * y m (enačba 3), kjer U t pomeni utrujenost v danem tre- nutku t, b m t so vrednosti tistih kazalcev, ki v danem trenutku t prispevajo k utru- jenosti, y m pa so njihove uteži. Njihove vrednosti so tudi neodvisne od trenutka testiranja t. Prilagojenost P, tako kot utrujenost U, lahko zapišemo le preko njune zveze z zmogljivostjo Z. Poznamo le njune učin- ke na Z. Torej lahko zapišemo enačbo 1 tako, da upoštevamo enačbi 2 in 3: Z t = (= u Σa n=1 n t * x n ) – ( v Σbm t m=1 * y m ) (enačba 4). Kazalce, ki določajo prilagojenost v tre- nutku t (P t ), lahko izbiramo med kazalci aktivnosti energijskih procesov v celo- tnem organizmu in posebej v mišicah (minutni volumen porabljenega O 2 (Vo 2 ), tvorjenega CO2 (Vco 2 ), vsebnost goriv v mišici, na primer glikogena in lipidov …), kazalcev zmogljivosti srčno-žilnega sis- tema (minutni volumen srca, gostota kapilarne mreže …), kazalcev zmogljivo- sti dihalnega sistema (minutni volumen izdihanega zraka, delni tlaki plinov v ar- terijski krvi …) in drugih, seveda, če so izmerjeni v trenutku t. Podobno lahko kazalce utrujenosti v trenutku t (U t ) izbi- ramo iz sprememb, ki jih napor povzroči, na primer v prirastku laktata v mišici ali krvi (∆[LA]), razliki v acidozi (∆pH), razliki v vsebnosti glikogena, kreatin fosfata ... in drugih, seveda izmerjenih v trenutku t. Če poznamo vrednosti kazalcev, ki tvo- rijo prilagojenost P t , in kazalcev, ki tvorijo utrujenost U t , lahko ob izmerjeni trenutni zmogljivosti Z t izračunamo uteži x n in y m s pomočjo multiple regresijske analize. Tako ovrednotena enačba 4 lahko pred- stavlja model, s pomočjo katerega lahko simuliramo Z t za izbrane ali na testiranjih izmerjene vrednosti a n t in b m t v opazova- nem trenutku t. S tem smo pridobili mo- del (metodo), ki nam pokaže zvezo med kazalci prilagojenosti, utrujanja in zmo- gljivosti. Potrebujemo pa še model, ki bo prikazal zvezo med opravljeno vadbo in spremembami na kazalcih v našem mo-Grafikon 1: Umestitev predtekmovalnih obdobij (črni pravokotniki) v tekmovalni sezoni N D J F M A M J J A S O N D J F M A M J J A S O 26 delu. Gre za kazalce prilagojenosti in ka- zalce utrujenosti, ki jih sedaj opazujemo kot nastale razlike v izbranem časovnem intervalu (vadbenem obdobju). Tako se- daj uporabljamo spremembo zmogljivo- sti (∆Z), prilagoditev (∆P) in spremembi utrujenosti (∆U): ∆Z = ∆P − ∆U (enačba 5). Lahko ugotovimo dve značilnosti enač- be. Zmogljivost se spreminja predvsem zaradi prilagoditve (∆P), če so spremem- be utrujenosti (∆U) čim manjše. Temu ci- lju sledimo pri vadbi v pripravljalnih ob- dobjih. Zmogljivost pa lahko povečamo tudi v primeru, če prilagoditve ni (∆P = 0), zmanjša pa se utrujenost (∆U). Ta po- jav izkoriščamo v obdobjih »zoževanja«. Kako deluje »zoževanje, želimo prikazati na preprostem primeru, ki sledi. Če izberemo prirastek prilagojenosti 0,1 enote/dan (grafikon 2, zgoraj in spodaj), potem se v vadbenem ciklu 10 vadbenih enot (tt) prilagojenost zaključi z vredno- stjo 1 enote. Izberemo, da se v tem inter- valu utrujenost povečuje skozi 10 vadbe- nih enot, toda z negativnim prirastkom −0.05 enote/dan (grafikon 2, zgoraj in spodaj). To povzroči v vadbenem ci- klu 10 enot (t t ) vrednost −0,5 enote. Če uporabimo pravilo iz enačbe 1, potem v obeh primerih dosežemo vrednost zmogljivosti Z t 0,5 enote. Za obdobje zoževanja vadbe izberemo za naš primer značilnost, da se v naslednjih 10 dnevih prilagojenost ne spremeni, utrujenost pa se zmanjšuje za −0,1 enote/dan. Torej do- seže 20. Dan, 0 enot (ni več utrujenosti). Naše pravilo izračuna zmogljivosti Z do- loči takšne spremembe te značilnosti, da doseže svojo najvišjo vrednost (max) 20. dan (grafikon 2, zgoraj). Torej znaša inter- val t max 10 dni. Po tem intervalu se zmanj- šuje v našem primeru prilagojenost, ki ob odsotnosti utrujenosti določa zniževanje zmogljivosti. Če ta primer spremenimo tako, da skrajšamo čas »zoževanja« na polovico tistega iz prejšnjega primera (grafikon 2, zgoraj in spodaj), torej znaša tmax v tem primeru ½ tistega iz prej- šnjega primera, potem se ob povečani dinamičnosti zmanjševanja utrujenosti poveča dinamičnost povečanja zmoglji- vosti na 0,1 enote/dan (enako dinamično, kot se zmanjšuje utrujenost). Interval do najvišje zmogljivosti se skrajša na 5 dni. Ob pogoju, da se prilagojenost ohranja 10 dni, to pomeni, da zmogljivost doseže najvišjo vrednost 15. dan, torej 5 dni prej, in se ohrani na tej ravni 5 dni (grafikon 2, spodaj). To je precej drugače kot v prvem primeru. Torej je povečana učinkovitost zmanjševanja utrujenosti v tem teore- tičnem primeru povzročila pomembno pridobitev v zmogljivosti športnika. V dejanski športni praksi še ne poznamo poteka posameznih kazalcev pri vadbi. Toda prikazani primer narekuje jasno po- trebo po tovrstnem raziskovanju na eni strani in nujnost razmišljanja trenerjev o ukrepih, kako zmanjševati utrujenost pri vadbi in/ali kako pospešiti izginjanje utrujenosti v anabolnih fazah vadbenih enot (Ušaj A, 2006). Eden od vadbenih ukrepov, ki omogočajo zmanjševanje nakopičene utrujenosti, ki se pojavi skozi vsak vadbeni proces, je »zoževanje«. Če sta posledici prilagoditve in utrujanja podobni, potem sprememb v zmoglji- vosti ni in so vrednosti Z v stacionarnem stanju. Torej, potrebno je spremeniti pri- lagoditev ali utrujenost tako, da bo ena sprememba večja od druge. Pri kakovo- stnih tekačih so prilagoditve skozi pripra- vljalno obdobje majhne. Torej je težko pričakovati, da bi vadba v pripravljalnih obdobjih povzročila zelo dinamične spremembe tekmovalne zmogljivosti. Če pa naredimo drugače in zmanjšamo utrujenost, lahko dosežemo želene učin- ke zelo hitro (grafikon 2). Pojav športne forme je v takšnem primeru zelo pogost. Dosedanja praksa v tekih na srednje pro- ge nakazuje, da se dosežene prilagoditve ohranjajo, utrujenost pa zmanjša. Zato se pogostokrat poveča trenutna zmoglji- vost športnika. »Zoževanje« „ v predtekmovalnem obdobju, če to sledi pripravljalnim obdobjem Obsežna in kolikor je mogoče intenziv- na vadba, ob uporabi tako metode z neprekinjenimi teki, s ponavljanji in in- tervalnimi metodami, začenja predtek- movalno obdobje (Ušaj, 2003). V tekih na srednje proge to pomeni količino, ki na eni vadbeni enoti preseže (tudi večkrat) tekmovalno razdaljo, medtem ko je in- Dnevi 0 5 10 15 20 25 30 -0,6 -0,4 -0,2 0,0 0,2 0,4 0,6 0,8 1,0 1,2 Prilagojenost Utrujenost Zmogljivost Zt = Pt - Ut Prilagojenost Utrujenost m ax tt tmax Dnevi 0 5 10 15 20 25 30 -0,6 -0,4 -0,2 0,0 0,2 0,4 0,6 0,8 1,0 1,2 Prilagojenost Utrujenost Zmogljivost Zt = Pt - Ut Prilagojenost Utrujenost m ax tt tmax A rb itr ar ne e no te A rb itr ar ne e no te Grafikon 2: Časovni potek prilagojenosti (Pt) in utrujenosti (Ut) skozi vadbeno obdobje in obdobje »zoževanja« (sivo označena območja). Za podrobnejšo razlago glej navedeni primer v tekstu. iz prakse za prakso 27 tenzivnost običajno nižja od tekmovalne. Priprave na tekmovalno obdobje trajajo 2 do 4 mikrocikle (tedne). V tem času se količina vadbe na različne načine zmanj- šuje. Ta vadbeni ukrep povzroči zmanjša- nje nakopičene utrujenosti in zato omo- goči večjo intenzivnost teka, ki uporablja tudi v večji meri vadbo za povečanje hi- trostne vzdržljivosti. Tako postane hitrost tudi višja od tekmovalne. Količina vadbe se v tem obdobju zniža za 30−80 % tiste ob koncu drugega pripravljalnega obdo- bja (grafikon 3) (Muika, Padilla, 2003). Zni- žuje se na dva načina: premosorazmerno ali eksponentno (grafikon 3). Grafikon prikazuje premosorazmerno znižanje količine vadbe za 60 % zače- tnega (100 %), ki ga dosežemo ob koncu pripravljalnega obdobja. Eksponentno znižanje je bolj dinamično, saj se količina zmanjša do 50 % že po približno 11−12 dneh, preostali del (6 dni) pa se spremeni le malo (10 %), do 40 % začetne vredno- sti. Glavni pogoj uspešnega zoževanja je ohranjanje visoke intenzivnosti vadbe, sicer kmalu pride do padca zmogljivosti tekača (Shepley in sod., 1992, Mujika in sod., 2000). »Zoževanje« lahko pomeni tudi znižanje pogostosti vadbe. Običajno je to mogoče opraviti pri vadbi dvakrat na dan. Težje pa je to izvesti pri vadbi enkrat na dan. Problem uspešnega zo- ževanja je običajno v strahu trenerjev, da bo športnik zaradi predolgega obdobja znižane količine vadbe (2−4 tedne) manj zmogljiv, predvsem pa manj vzdržljiv. To namreč ni v skladu z običajno filozofijo dovolj velike količine skozi daljša časovna obdobja. Ta strah sili trenerje, da skraj- šujejo obdobje zoževanja. Tako vadba ostaja preobsežna in ne omogoča tako izrazitega izboljšanja zmogljivosti. »Zoževanje« v pred- „ tekmovalnem obdo- bju, če to sledi tekmo- valnemu Tekmovalno obdobje je značilno po ve- liki spremenljivosti vadbenih količin, ve- likih razlikah v izbiri metod in pogostosti vadbe, saj se izbirajo tako, da bi v čim ve- čji meri učinkovale na tekačev tekmoval- ni dosežek. Postopno, zaradi manj obse- žne vadbe, pa se začnejo zniževati ravni temeljnih prilagoditev, pridobljenih v pri- pravljalnih obdobjih. Zmanjšana količina vadbe in njena visoka intenzivnost sta, ob rednih tekmovanjih, značilni za tek- movalno obdobje. Temu obdobju sledi drugo ali tretje predtekmovalno obdo- bje (grafikon 1). Trenerjeva naloga je, da v prvi fazi predtekmovalnega obdobja (2 mikrocikla) (grafikon 4) izboljša vse ome- jitvene dejavnike, predvsem pa tiste, po- vezane z vzdržljivostjo. Ta je znižana po obdobju tekmovanj in majhne vadbene količine. Torej se v dveh mikrociklih (1. faza) vadbena količina poveča (grafikon 4), a ne le vzdržljivostne vadbe, temveč tudi vadbe za povečanje moči in hitrosti. V tej fazi je vadbena intenzivnost nizka in se le malo povečuje, saj velika vadbena količina in izbira vadbenih metod tega ne dovoljujeta. Sledi 2. faza (grafikon 4), ki poteka skozi 2 do 3 nadaljnje mikrocikle. V tej fazi se vadbena količina zmanjša do tiste v tekmovalnem obdobju (grafikon 4). Intenzivnost se dinamično povečuje tako, da v zadnjih dveh mikrociklih že do- sega in presega tekmovalno hitrost. Torej gre za značilno »zoževanje«. Ob koncu te faze predtekmovalnega obdobja sta količina in intenzivnost zo- pet značilni za tekmovalno obdobje, ki sledi. Opravljena vadba lahko prispeva k izboljšanju posameznih sposobnosti in tekmovalne zmogljivosti, povzroči lahko športno formo. Če zmanjšana količina vadbe ne zniža utrujenosti, potem »zože- vanje« ni uspelo. Pojavi se nevarnost za pojav pretreniranosti. Grafikon 3: Dve značilni obliki zniževanja količine vadbe (zoževanja) v predtekmovalnem obdobju k D el ež k ol ič in e va db e (% ) 0 20 40 60 80 10 0 Premosorazmerno zoževanjeEksponentno zoževanje 0 2 4 6 8 10 12 14 16 18 Dnevi v obdobju zoževanja Re la tiv na k ol ič in a va db e (% ) Re la tiv na in te nz iv no st v ad b e (% ) 100 0 1 2 Mikrocikli 2. Faza1. Faza 3 4 5 100 50 Grafikon 4: Če vzamemo za izhodišče količino in intenzivnost vadbe ob koncu tekmovalnega ob- dobja in jih izrazimo relativno (količina vadbe znaša 0 %, intenzivnost pa 100 %), se relativna količina poveča na 100 % (neprekinjena črta), relativna intenzivnost pa zmanjša do 30−50 % (prekinjena črta) v prvi fazi tega predtekmovalnega obdobja (prvih dveh mikrociklih). Kasneje se relativna koli- čina zmanjšuje proti izhodiščnim vrednostim ob začetku te faze (0 %), intenzivnost pa se povečuje proti 100 %. 28 »Zoževanje« v mikro- „ ciklu »Zoževanje« običajno poteka v tekmoval- nem obdobju znotraj 7- do 14-dnevnega mikrocikla. Tudi to »zoževanje« ima zna- čilnosti zoževanja v predtekmovalnem obdobju, le da je razporejeno po dne- vih mikrocikla, torej v krajših intervalih. Učinek tovrstnega »zoževanja« poteka predvsem preko znižanja ravni utrujeno- sti. Potek »zoževanja« določa dan tekme. Če je to na primer nedelja, potem »zo- ževanje« začenja v ponedeljek. Svoj vrh doseže dva dni pred tekmo, ko običajno izbiramo prosti dan in dan s kratkim, toda intenzivnim treningom. Če izberemo za prosti dan soboto (grafikon 5), potem je smiselno zmanjševati količino vadbe za 40 do 60 % do petka (P) od tiste, opravlje- ne v ponedeljek (100 %) (grafikon 5), če smo se na primer odločili za »zoževanje« v enem tednu. Intenzivnost pri tem po- večujemo ali ohranjamo, če je že visoka. Lahko pa jo tudi drugače spreminjamo, toda 2 do 3 vadbene enote mora dose- gati največjo trenutno zmogljivost špor- tnika. To pomeni, da preseže tekmovalno intenzivnost (hitrost teka), če uporabimo metode za izboljšanje hitrostne vzdržlji- vosti (Ušaj, 2003). Po pravilu v ta namen uporabljamo petkov trening. Katere dne- ve bo trener še izbral, se mora odločiti sam, na osnovi izkušenj. Pravila ni. Če izberemo za prosti dan petek (P) (grafikon 6), potem je dinamičnost spre- memb od ponedeljka (P) (100 % količina) do četrtka (C) (40−60 %) bolj izražena pri količini vadbe. Povečanje vadbene inten- zivnosti poteka od ponedeljka (P) do sre- de (S), ko doseže najvišjo vrednost. Petek je v tem primeru prosti dan. V soboto (S) sledi kratkotrajna, toda zelo intenzivna vadba, ki je lahko tudi simulacija enega dela tekme, ne sme pa povzročiti izraže- ne utrujenosti. »Zoževanje« pogosto „ povzroči pojav špor- tne forme »Zoževanje« v predtekmovalnem obdo- bju, kot tudi v mikrociklu pred tekmo, povzroča prehod od vadbe s poudar- kom na povečani količini k vadbi s po- udarkom na povečani intenzivnosti. Pri tem je ključnega pomena dovolj veliko, ne pa tudi preveliko in predolgotrajno zmanjšanje količine vadbe pri čim večji intenzivnosti. Takšen prehod običajno zniža stopnjo utrujenosti, ki se običajno ohranja ob vsakodnevni vadbi. Omenje- no znižanje količine vadbe zelo pogosto prispeva k izboljšanju tekmovalne zmo- gljivosti posameznika. Takšno »zoževa- nje« lahko prispeva k obnovi zalog goriv, tudi k njihovi superkompenzaciji, vzpo- stavitvi ravnovesja med delovanjem hormonskih žlez, in vsebnosti hormonov v krvi (Muijka et al., 2000). »Zoževanje« omogoči vsiljevanje cikla, v katerem se prevlada katabolne faze vadbe zniža in poveča vloga anabolne faze, v vsaki vad- beni enoti. To pogosto pušča pozitivne posledice na povečani prostornini krvi, vsebnosti eritrocitov, vsebnosti glikoge- na, povečani aktivnosti encima citrat sin- tetaza v mišicah in povečanja vsebnosti testosterona v krvi (Muijka in sod., 2000). Posebej so pomembni obnovljen obču- tek spočitosti in zato želja po tekmovanju ter primerna agresivnost. Pri vrhunskih športnikih je tako zaznati 1- do 3-odsto- tno izboljšanje tekmovalnih dosežkov v tekih na srednje in dolge proge. Kljub pomembnosti je postopek »zo- ževanja«, ki pogosto povzroča športno formo, pretežno neznan. Predvidevamo lahko, da mora biti prilagojen posame- zniku, značilnostim športne panoge, sto- pnji tekmovalne zmogljivosti ... Zato je že pri načrtovanju »zoževanja« potrebno vgraditi trenerjeve in tekmovalčeve izku- šnje. Grafikon 6: Primer zoževanja v mikrociklu, ko je izbrani prosti dan petek (P), tekma pa je v nedeljo (N). Vadba je najbolj intenzivna v sredo (S), četrtek (C) in soboto (S). Oba dneva pa je majhna količi- na. Količina je izražena v deležu tiste količine, ki jo posameznik doseže v ponedeljek. Intenzivnost predstavlja delež tiste intenzivnosti, ki jo tekač doseže na tekmi. Grafikon 5: Primer zoževanja v mikrociklu, ko je izbrani prosti dan sobota (S), tekma pa je v nedeljo (N). Vadba je najbolj intenzivna v četrtek (C) in petek (P). Količina je izražena v deležu tiste količine, ki jo posameznik doseže v ponedeljek. Intenzivnost predstavlja delež tiste intenzivnosti, ki jo tekač doseže na tekmi. Ko lič in a va db e (% ) Količina In te nz iv no st v ad b e (% ) Intenzivnost P T S S NC P 100 50 0 100 50 Ko lič in a va db e (% ) In te nz iv no st v ad b e (% ) Intenzivnost Količina P 100 50 0 100 50 T S S NC P iz prakse za prakso 29 Prepogosto »zoževa- „ nje« lahko postopno ogrozi temeljne spo- sobnosti tekača Pogosta tekmovanja zahtevajo ponavlja- nje postopka (cikla) »zoževanja«. Pri tem obstaja nevarnost zniževanja vadbene količine v daljših časovnih obdobjih. Po- jav je v obdobju 4−5 tednov mogoče izkoristiti tudi za večkraten pojav špor- tne forme (Ušaj, 2003). Daljši interval, v katerem se večkrat ponovi »zoževanje« (več kot mesec dni), pa lahko povzroči zniževanja temeljnih sposobnosti, pred- vsem vzdržljivosti. Vadba vzdržljivosti je namreč pri zniževanju količine najbolj ogrožena. Zato moramo v vadbo vne- sti krajše obdobje vzdržljivostne vadbe, vadbe za moč in hitrost. Samo obdobje pa je značilno po izrazitem povečanju količine vadbe. V tem času tekmujemo, če je to potrebno, iz »polnega treninga« ali se tekmovalnim nastopom odpove- mo. Običajno je mogoče takšen ukrep načrtovati v poletnem delu tekmovalne sezone, v presledku med tekmovanji in opraviti tovrstne športne priprave v krat- kem, na primer 14-dnevnem pripravljal- nem obdobju. Sklep „ Pripravljalna vadbena obdobja omogo- čajo prilagajanje organizma na vsako- dnevne napore in zato tudi povečanje zmogljivosti tekača. Redna vadba hkrati povzroča nenehno utrujenost, saj ana- bolne faze vadbenih enot niso običajno dovolj dolge za obnovo zmogljivosti naj- bolj obremenjenih organov. To posebej velja za vadbo dvakrat na dan. »Zoževa- nje« vadbe v predtekmovalnih obdobjih omogoča zmanjševanje ali celo izginja- nje utrujenosti in zato dodatno poveča- nje zmogljivosti tekača. Hkrati prispeva k pojavu športne forme. Tako pomembne- mu obdobju vadbe v tekmovalni sezoni trenerji običajno ne posvečajo dovolj pozornosti. Zaradi povečane pozornosti katabolni fazi anabolna faza trenerjev ne zanima toliko. Zato v obdobju »zo- ževanja« niso potrpežljivi ob zniževanju količine vadbe, ki le redko dosega 30 % tiste iz predhodnega pripravljalnega obdobja, obdobje zniževanja pa traja največ dva tedna, čeprav bi bili vadbe- ni učinki verjetno boljši po 3- do 4-te- denskem »zoževanju«. Zato je morebiti najpomembnejši tale nasvet: trener naj razmisli o predlaganem v tem prispevku. Izdela si svoje recepte za »zoževanje« na temelju lastnih izkušenj, pri vsakem špor- tniku posebej. Seveda pa je prvi pogoj za kakršno koli uspešno »zoževanje« kako- vostno opravljena vadba v pripravljalnih obdobjih. Članek posebej obravnava problem »zo- ževanja« v tekih na srednje proge. Toda na podoben način je »zoževanje« mogo- če izkoristiti tudi v drugih športih. Tu pa pridejo v ospredje še posamezne zna- čilnosti vsake športne panoge (Mujika, 2003; Mujika et al., 2000). Literatura „ Bompa, T. D. (1999). Periodization. 1. Human Kinetics, IL. 2. Mujika, I., Padilla, S. (2003). Scientific bases 2. for precompetition tapering strategies. Med. Sci. Sports & Exercise, 35(7), 1182−1187. Mujika, I., Goya, A., Padilla, S., Grijalba, A., Go-3. rostiaga, E., Imamez, J. (2000). Physiological responses to 6-d taper in middle-distance runners: influence of trainig intensity and volume. Med Sci Sports Exerc, 32, 511−517. Shepley, B., MacDougall, J. D., Cipriano, N., 4. Sutton, J. R., Tarnopolsky, M. A., Coates, G. (1992). Physiological effects of tapering in highly trained athletes. J Appl Physiol, 72(2), 706−711. Ušaj, A. (2003). 5. Osnove športnega treniranja. Ljubljana: Fakulteta za šport. Ušaj, A. (2009). Predtekmovalno obdobje, 6. ključni del priprave tekačev na srednje pro- ge. Atletika, 61, 20−22. prof. dr. Anton Ušaj, prof. šp. vzg. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport – Katedra za športno treniranje e-naslov: anton.usaj@fsp.uni-lj.si 30 (IN)VISIBLE SPORT RELIGION Abstract Sport has an important role in a modern society. Its influence is extending to the fields of other social institutions, also religion. With some of its characteristics sport is touching the religious life of human being. Now the question arises, if sport could be un- derstood as a kind of new religion. The aim of the paper is to present some of similarities between sport and religion and to point out some historical connections between the two. Key words: sport, religion, philosophy Jernej Pisk (NE)VIDNA RELIgIjA šPORTA Izvleček V sodobni družbi zavzema šport vedno pomembnejše mesto. S svojim vplivom sega celo na mesta, ki so bila nekoč v izključni domeni drugih družbenih institucij. Prek nekaterih značilnosti in lastnosti se šport dotika tudi področja človekovega življenja, ki je bilo nekdaj v domeni religije. Zato se postavlja vprašanje, ali je po- temtakem mogoče šport razumeti kot novo religijo. Prispevek se osredotoči predvsem na predstavitev ne- katerih zunanjih podobnosti med športom in religijo ter izpostavi nekaj zgodovinskih povezav med prvim in drugo. Ključne besede: šport, religija, filozofija Od razsvetljenstva naprej, še posebno pa v 20. stoletju, se je močno utrdilo prepričanje o sekularizaciji sveta, o nuj- nem upadu religioznosti kot posledici modernega napredka. A, kot ugotavljajo nekateri vodilni sociologi religije (Luck- man, 1998; Berger, 2009), je domneva, da živimo v sekulariziranem svetu, zgrešena. Berger (2009) tako zapiše, da je današnji svet, z redkimi izjemami1, tako silovito religiozen, kot je bil zmeraj. V nekate- rih predelih celo bolj kot nekoč. Zato je danes po Bergerjevem prepričanju pra- 1 Berger (2009) navede dve izjemi. To sta (1) Evropa – natančneje zahodno od meje, ki se je imenovala železna zavesa, in (2) mednaro- dna subkultura ljudi z visoko zahodnjaško izo- brazbo, še posebej na področju humanistike in družboslovja. vilneje govoriti o desekularizaciji sveta. Luckmann (1998) ob tem opozori na iz- vorni problem pri obravnavi sekularizaci- je, ki je v poistovetenju cerkve in religije. To pa ima za posledico močno zoženje tega, kar religija je. Zato je potrebno go- voriti o cerkveni religiji in o tisti religiji, ki je zunaj cerkva. Tradicionalna cerkveno vezana religija je sicer res bila izrinjena filozofija športa 31 na rob moderne družbe, potrebno pa se je vprašati, ali ni na mesto tradicionalne cerkvene religije v moderni družbi sto- pilo kaj drugega, kar bi prav tako lahko poimenovali religija. Med kandidate za to mesto lahko uvrsti- mo tudi šport, saj, kot bomo videli, ima vrsto značilnosti in lastnosti, ki jih sicer izvorno najdemo pri religijah. A vrnimo se še za nekaj trenutkov k pojmu religija. »Religija ima svojo podlago v temeljnem antropološkem dejstvu – v transcendira- nju biološke narave človeškega organiz- ma« (Luckmann, 1998, str. 65). Človek ne samo živi, ampak si zastavlja vprašanja o tem življenju, o smislu tega življenja. Re- ligiozni impulz, iskanje smisla, ki presega omejenost empirične izkustvenosti tega sveta, je namreč stalna lastnost člove- štva. Berger (2009) celo zapiše, da bi bila potrebna skorajda mutacija človeške vr- ste, da bi ta impulz ugasnil. Ena bistvenih značilnosti religij je torej ta, da ponujajo sisteme smisla, ki napotujejo na svet onkraj vsakdana. Če to povežemo z eno temeljnih potez moderne družbe, da namreč osebna identiteta postane v temelju zasebna stvar, pridemo do tega, da v odsotnosti 'uradnega' sistema smi- sla lahko posameznik po mili volji izbira iz široke ponudbe 'zadnjih' pomenov. Ker ti modeli niso zavezujoči, morajo med seboj tekmovati na svobodnem trgu. Je med njimi tudi šport? Je šport religija? Nekateri trdijo, da je (Prebish, 1993). Spet drugi pravijo, da ni, saj ne odgovarja na zadnja vprašanja človeka: »Čeprav nam šport lahko ponudi primere verovanja, ritualov, žrtvovanja in transcendence, pa se vse to dogaja v kontekstu, ustvarje- nem zavestno in načrtno s strani ljudi za zadovoljstvo ljudi. Znotraj tega konteksta imajo lahko pomembno vlogo naključje, sreča ali usoda; igralci in navijači lahko uporabljajo magijo2, da bi pridobili na- klonjenost svojih bogov. Toda šport per se nam ne more pojasniti, od kod priha- jamo, kam gremo, niti ne, kako naj tukaj živimo; šport obstaja za našo zabavo in zaposlitev, in ne da bi nas vznemirjal z vprašanji o naši usodi. To pa je prav po- sebnost religije.« (Chandler, 1992, str. 59) Vendar si danes ljudje zadnja vprašanja o naši usodi le redko postavljajo. Vse (po- 2 Magija se ustavi v tem svetu (spreminjanje življenja v tem svetu), v religiji pa gre za trans- formacijo življenja v višje oblike, za onstran- sko življenje. Izhajajoč iz tega, šport spada v magijo. trošniški sistem, mediji, država …) deluje tako, da se tega ne bi bilo potrebno spra- ševati. Spraševanje po smislu, čeprav ne nujno zadnjem smislu, smislu smrti, pa še vedno ostaja aktualno, in postavlja vpra- šanje in nalogo pred 'posvetne' religije, kot jih poimenuje Novak (1988). Mednje uvrsti tudi šport. Tudi v slovenskem prostoru ideje o špor- tu kot (sekularizirani) religiji niso neznane. Ob tem velja opozoriti predvsem na Mar- jana Rožanca, ki je nekaj esejev in odlom- kov literarnih del posvetil prav vprašanju športa. Izhajajoč iz globoke samorefleksi- je, Rožanc v športu prepozna še nekaj več. V Pervertiranem katolicizmu tako zapiše: »Naj je še tako površno, je vendarle res: nogomet – to druženje z ljudmi okrog večne Neznanke – to je moja sekularizi- rana vera. Stadion je moja sekularizirana Cerkev. Nogometna publika je moje se- kularizirano versko občestvo. Samo tu še moja duša stopi v konkreten, oprijemljiv svet, samo tu – ob tem najbolj banalnem dogodku – postane moja vera tudi tele- sna.« (Rožanc, 2009, str. 91–92) Zunanja 'liturgična' „ razsežnost sodobne- ga športa Leta 1945 je George Orwell v eseju Špor- tni duh zapisal pogosto citirano misel: »Moderni šport je prežet s sovraštvom, zavistjo, oholostjo, kršenjem pravil in sadističnim užitkom ob gledanju nasilja; skratka šport je vojna minus streljanje.« (Orwell, 1945, str. 62, v Lawrence, 2005) Res je, da se nam ob bežnem pogledu na šport v spomin najprej vtisnejo podobe iz športnega življenja, za katere se zdi, da se ujemajo s tisto razsežnostjo človeka, ki je lastna tudi živalim, namreč fizično, te- lesno tekmovanje, boj za preživetje, po- gosto ne glede na uporabljena sredstva. A daljši postanek ob športu, ki omogoča globlji vpogled v naravo športa, razkrije, da šport ni stvar 'živalskega' v človeku, pač pa tistega, kar človeka dviguje nad naravo, nad svet. Novak (1988) naredi še korak naprej in šport uvrsti med tiste člo- vekove dobrine, ki si jih je vredno želeti zaradi njih samih in ne le kot sredstva za dosego česa drugega. Šport in igra »pri- padata kraljestvu ciljev, medtem ko delo pripada kraljestvu sredstev.« (str. xii) Igra je cilj življenja, ne delo. Prisostvovati v igri, igrati se pomeni, da smo utemeljeni v 'kraljestvu cilja', prisostvovati v delu, de- lati pa pomeni biti v 'kraljestvu sredstev'. Igra je cilj, smoter sam po sebi. Delo je zgolj sredstvo. Tudi zaradi tega Novak (1988) nadalje poudarja, da šport pripada kategoriji religije, četudi »šport ni religi- ja na enak način, kot je to metodizem, prezbiterianizem ali katolicizem. Toda to niso edine vrste religije. Obstajajo tudi sekularne, civilne religije. Združene drža- ve Amerike imajo svete dokumente, ki jo vodijo in navdihujejo. To so ustava, dekla- racija neodvisnosti itd.« (str. 18) Da šport v sodobnem svetu marsikomu predstavlja osebno religijo, ugotavlja tudi Taylor (1978), ko trdi, da »mnogo Ame- ričanov opravlja 'službo božjo' v cerkvi športa. Obredi obstajajo prav za vsako osebno prepričanje, naj bo to nogomet, avtomobilske dirke, golf ali potapljanje.« (str. 58) V ameriškem duhu Novak (1988) svoj premislek o odnosu Američanov do športa posrečeno strne v misel »In sports we (should not) trust!« (str. 183). Dejansko obstaja mnogo podobnosti med športom in religijo že na zunanji, lahko bi rekli kar 'liturgični' ravni. Oba na- mreč predstavljata nekoliko ločen 'svet' znotraj celote sveta. Tako kot v svetu reli- gije tudi v svetu športa obstajajo posebni sveti kraji. Sveti kraj v religiji je lahko cer- kev ali drugi bogoslužni objekti in kraji, v športu pa športni stadion, telovadnica in podobni tekmovalni in vadbeni pro- stori. V teh 'malih svetovih', v posebnih svetih prostorih, veljajo posebna pravila, napisana, pa tudi nenapisana. Ta pravi- la predstavljajo pogoj, da neki prostor sploh lahko opravlja svojo religiozno oz. bogoslužno vlogo. V primeru religij, ki te- meljijo na judovski Postavi, ta temelj pra- vil predstavlja deset božjih zapovedi, v športu pa so pravila posameznega špor- ta tista, ki omogočajo športno dejavnost na športnem terenu. Tudi zato v primeru grobega kršenja pravil pogosto slišimo, da to ni več šport. Ob posebnem svetem prostoru imata tako religija kot tudi šport določen tudi poseben sveti čas. Čeprav religioznosti človeka ni mogoče omejiti na prostor in čas nedeljskega bogoslužja v cerkvi, pa je ta čas vendarle poseben čas, odbran od ostalega navadnega časa 'med tednom'. Podobno ima tudi šport svoj že omenje- ni sveti čas – čas športnega tekmovanja z rednim, vsakotedenskim, letnim ali štiriletnim ciklusom. To so športna tek- movanja za pokal z ligaškim sistemom 32 tekmovanja, svetovna prvenstva, olim- pijske igre ipd. Sveti čas športa je še na prav poseben način svet tudi zato, ker je nekakšen inkubator heroja, zmagoval- ca – je inkubator (pol)boga. To pa velja tudi za sveti prostor. Čeprav naj bi bil po teističnem religioznem prepričanju Bog povsod navzoč, pa obstajajo v religiji po- sebna romarska središča in svetišča. To so kraji, kjer naj bi še na prav poseben način prišlo do razodetja Boga; kjer je Bog še na prav poseben način blizu. In tako je tudi s svetimi kraji športa. Šport je sicer lahko povsod. A obstajajo tudi posebej izbrana mesta (stadioni, poligoni, smučišča, igrišča …). Športniki imajo nanje še posebej živ spomin. Tam so se borili; tam so dosegli zmago ali poraz. Tam so se morda vpisali med 'zvezde'. Tam so doživeli razodetje svojih resničnih zmožnosti, zase in za ves svet. Sveti prostori športa zato v sebi hranijo mnoge spomine, polno raznih zgodb, ki se počasi preoblikujejo v prave mitološke zgodbe velikih junakov po- sameznih tekmovanj, iz česar se napaja tudi prihodnost športa. V ta posebni prostor in čas pa nas, po- sebej v primeru velikih športnih priredi- tev, vpelje vnaprej skrbno načrtovana otvoritvena slovesnost, skupaj s častno prisego sodelujočih, posebej športnikov in sodnikov. Smisel le-te je v notranjem očiščenju ter posvetitvi vseh sodelujočih, da bodo na ta način primerno očiščeni za sodelovanje pri sledečih 'religioznih' obredih. Vmesni čas med otvoritveno in zaključno ceremonijo zapolnjujejo po- sebni sveti trenutki. Tako kot v religiji se tudi v športu v ključnih trenutkih zahteva popolno tišino, zbranost in pozornost, tudi od tistih, ki jih sicer stvar ne zanima, a so prisotni. Sveti čas športa je pomem- ben, ker so v njem še vse možnosti od- prte. Nikdar ne vemo, kaj se bo zgodilo čez minuto. Dokler čas igre ni potekel, je še vse mogoče. To od prisotnih zahteva neprestano pozornost prek posvetitve svojega časa spremljanju dogajanja na igrišču. Religija in šport predstavljata tudi eno najmočnejših skupinskih vezi med vsemi sodelujočimi na različnih ravneh. S tem je povezana tudi njuna izredna moč za oživitev skupnosti. Posebno v sodobnih zahodnih demokratičnih družbah in rela- tivni materialni blaginji, v kateri živimo, ki nas uspava z občutkom samozadostno- sti in katere posledica je, da posameznika bolj kot skrb za skupno dobro skrbi za- dovoljevanje lastnih individualnih potreb po varnosti in ugodju, je pripadnost večji skupini ljudi, ki ima moč v človeku prebu- diti tudi ogenj čustev in volje, zelo redka. Religija in šport človeka potegneta vase, v skupnost podobno razmišljujočih, in ga pri tem ne pustita hladnega. Šport je več kot le neprizadeta zabava. Šport se tiče naših življenj, ne glede na to, ali smo tek- movalci ali 'le' gledalci. Poseben sveti prostor in čas se v obeh primerih smiselno nadgradita z uporabo posebnih zunanjih znamenj. Podobno kot pri religioznem obredu se tudi udele- ženci v športu (tisti na igrišču kot tudi tisti na tribunah) oblačijo v posebna oblačila in nosijo posebne simbole. V teku doga- janja se poje posebne obredne pesmi, vzklika posebna gesla, ki, spodbujena v pravih trenutkih, pripomorejo, da doga- janje doseže vrhunec. To lahko človeka povsem potegne v dogajanje, v globoko doživljanje, vse do popolne predanost, celo do fanatizma. Vsaka religija ima svo- je fundamentaliste, tudi šport. Navijači v športu zato niso samo gledalci, tako kot udeleženec religioznega obreda ni samo gledalec ali poslušalec. Kot v religioznem obredu tudi v športu vsi udeleženci zdru- žijo svoja srca v skupnem dogajanju. Biti samo gledalec je skorajda bogokletno. Biti samo gledalec ali poslušalec pomeni biti tam zaradi takšne ali drugačne zaba- ve, kratkočasnosti. Toda šport in religija zadevata ljudi in njihova življenja precej globlje in trajnejše kot zgolj neka zabava. »Verniki v šport ne gredo na športno tek- movanje zato, da bi se zabavali; zato mor- da hodijo v gledališče, ne pa na športno igrišče« (Novak, 1988, str. 24). Za zabavo obstajajo manj notranje utrujajoči načini. Športa ne gledamo iz istega razloga, kot gledamo druge oddaje na TV – zaradi zabave. Rezultat tekme človeka namreč močno zadeva. Še potem, ko je tekme konec, nas preplavljajo čustva. Še ure ali celo dneve potem se veselimo ali si be- limo glavo z neverjetnimi zapravljenimi priložnostmi. Nogomet, košarka, hokej … niso zabava. So veliko pomembnejši. Zato obstaja očitna razlika med pasivni- mi gledalci TV, ki se zabavajo, in aktivni- mi športnimi navijači. Če bi bil šport zgolj zabava, zakaj bi se ukvarjali z raznimi problemi in prevarami v športu? Zakaj bi se neprijetno počutili ob razkritju raznih dopinških škandalov, ko pa naj bi bila vse le igra za zabavo? Zato tudi športniki niso zgolj igralci, zabavljači. Njihova vloga je veliko pomembnejša. So napol bogovi, idoli. Ljudje se z njimi identificirajo. Njiho- vi uspehi povzročajo prave navale vese- lja in navdušenja, življenje pa se naenkrat zazdi lepo in svetlo. Porazi, na drugi stra- ni, vodijo v žalost in malodušje. Tako religiozni verniki kot privrženci špor- tu v to vlagajo veliko svojega prostega časa, energije in tudi denarja, a je to na- vsezadnje povsem razumno početje, saj tako religija kot tudi šport močno prispe- vata h kakovosti in osmislitvi človekovega življenja. Prav ponujanje smisla je univer- zalni temelj, ki omogoča primerjavo in razumevanje vsake religije (Juhant, 2000). Vsak človek se mora večkrat spopasti z neuspehi. Lahko bi rekli, da so neuspehi sestavni del človekovega vsakodnevne- ga življenja, so pa tudi del religioznega in športnega življenja. Ob tem tako religija kot tudi šport ob soočenju z neuspehom človeku ponujata pomoč; vedno znova dajeta drugo možnost, možnost novega začetka in spodbujata, da človek ne bi nikdar obupal, ne glede na to, da se neu- spehi morda pogosto ponavljajo. »Danes s(m)o sicer igrali slabo in izgubili, a jutri je nov dan in nova tekma – jutri bo bolje. Jutri bo sreča na naši strani.« Prav v tem se kaže še ena, prav posebna skupna značilnost religioznega in špor- tnega življenja: obe se dogajata v ozra- čju brez trdne gotovosti. Zato obe od navzočih zahtevata močno vero, upanje, tudi ljubezen. Niti v športu niti v religiji ni nikdar mogoče doseči popolne, vnaprej preračunane (tehnične) gotovosti o pri- hodnjih dogodkih. Prihodnosti ni mogo- če popolnoma obvladati, ni v naših rokah. Zato šport ni za 'konzervativne finančne svetovalce', ki si želijo gotovosti. V športu se dogaja to, kar Caputo (2006) dobro iz- razi s pojmom absolutne prihodnosti. To je prihodnost, na katero nimamo vpliva; ki se zgodi neodvisno od nas. V tehnizi- ranem svetu, kjer se poskuša potek člo- veškega življenja vnaprej predvideti in iz njega čim bolj izključiti vse negotovosti, šport (kot tudi religija) ponuja možnost izhoda – možnost svobodnega življenja, možnost sveta brez vnaprej določenega poteka dogodkov. Brez vnaprej znanih posledic za določeno dejanje. Zato sta šport in religija za tiste, ki si upa- jo tvegati – za zaljubljence. Svet brez ljubezni je svet togih pogodb in neizpro- snih dolžnosti, svet, v katerem vse vodijo pravniki. To je po Caputu (2006) priho- dnja sedanjost ali relativna prihodnost – filozofija športa 33 prihodnost, ki jo načrtujemo in za katero trdo delamo. Absolutna prihodnost pa je prihodnost, ki nas bo presenetila, ki ni v naših močeh, da bi jo načrtovali. To je področje, kjer se stvari ne ravnajo po na- šem vedenju ali naši volji, tu nimamo av- toritete. Zato pa, če si človek želi varnosti, šport ali religija zanj nista primerna. Prav negotovost in presenečenja pa življenju dajo posebno vrednost, poseben okus in smisel. Takšno življenje ni dolgočasno, ima poseben smisel in ga je vredno žive- ti. Zato bi o športu lahko razmišljali tudi kot o sodobni, postmoderni »religiji brez religije« (Caputo, 2006, str. 2). Temeljna ideja takšne postmoderne religije naj bi namreč ne bila v podrejanju togim pravi- lom, pač pa v 'nori' ljubezni, v predanosti. Brez ljubezni, brez predanosti, brez upa- nja pa ni športa. Vse to kaže na religiozno razsežnost športa. A vse to niso nove ideje. Že za antič- ne Grke so bila športna tekmovanja v svojem bistvu religiozne prireditve, pravzaprav bogoslužja v čast njihovim bogovom. Antične olimpijske igre so tako bile v čast bogu Zevsu. Celo ob po- grebnih slovesnostih so prirejali športna tekmovanja.3 Z religijo povezana je bila tudi uvedba športa v javne šole. Sredi 19. stoletja sta v Angliji Charles Kingsley (1819–1875) in Thomas Huges (1822– 1896) začela z doktrino 'mišičastega kr- ščanstva'. Šport je tako postal sredstvo za duhovni, moralni in telesni razvoj fantov. Kot ugotavljata Mechikoff in Estes (1998), mišičasto krščanstvo predstavlja enega najpomembnejših dejavnikov za razvoj športa in telesne vadbe v sodobnih iz- obraževalnih sistemih. Oblikovati šport kot religijo pa je bila, ne nazadnje, tudi ena od osnovnih idej pobudnika začetka olimpijskih iger moderne dobe, barona Pierra de Coubertina. Pierre de Couber- tin (1863–1937), sicer krščansko vzgojen, je v svojih razmišljanjih za dosego miru na svetu sodeloval celo s papežem Pijem X. Prepričan je bil, da mednarodne špor- tne igre lahko izboljšajo mir, bratstvo in razumevanje med narodi, obenem pa se je zavedal moči, ki jo v sebi skriva religija. Da bi dosegel postavljene cilje, si je tudi olimpizem zamislil kot religijo. Ideja o religio athletae, 'religiji športnikov', je bila osrednjega pomena za oživitev olimpij- skih iger (Parry, 2007). Coubertin zapiše, da je »glavna značilnost antičnega in no- 3 V 23. knjigi Homerjeve Iliade tako Ahil priredi pogrebna športna tekmovanja v čast Patro- klu, ki je umrl v boju. vodobnega olimpizma v tem, da pred- stavlja religijo«. In naprej: »Zame je šport religija s cerkvami, dogmami in kulti. Še več, z religioznim čustvovanjem.« (Cou- bertin 1931, v Lenk 1979) Kljub temu je potrebno biti pozoren na nekoliko drugačno Coubertinovo razu- mevanje pojma religioznega od sicer običajno sprejetega. Coubertin je reli- gijo razumel širše, njen pomen pa je bil predvsem v utrditvi moralne razsežnosti športa. Olimpijske vrednote so povsem sekularne: svoboda, poštenost, prijatelj- stvo in mir, vendar dodatno podprte z močjo religije. Zato olimpizem omogoča posameznim športnikom, ne glede na njihovo religiozno pripadnost, veroizpo- ved ali ideologijo, da živijo in delujejo v skladu s svojimi religioznimi prepričanji, kot kristjani, muslimani, budisti, judi ali kaj drugega. Olimpizem jim ne more zavzeti tega mesta. Ker Coubertin ni vi- del olimpizma kot religije v formalnem pomenu, pač pa kot moralno in duhov- no gibanje, v prizadevanju za dosego človeške izvrstnosti, je mogoče v olim- pizmu prepoznati nastavke, značilne za sodobne, postmoderne religije, kot smo jih opredelili v uvodu. Ne nazadnje ima tudi olimpijski moto »hitreje, močneje, višje!« religiozne kore- nine. Coubertinu ga je namreč predlagal francoski dominikanski pater Henri Di- don, leta 1891, torej pet let pred prvimi olimpijskimi igrami moderne dobe v Atenah. Literatura „ Berger, L. P. (2009). Desekularizacija sveta: 1. globalni pregled. V: Tretji dan, 49(1/2), 3–14. Caputo, J. D. (2001). 2. On religion. London: Rou- tledge. Chandler, J. M. (1992). Sport is not a religion. 3. V: Hoffman, S. J. (ur.). Sport and religion. (str. 55–62). Champaign: Human Kinetics. Juhant, J. (2000). Antropološki problemi štu-4. dija religije danes. V: Juhant, J. (ur.). Kaj po- meni religija za človeka: znanstvena podoba religije. Ljubljana: Družina. Lawrence, I. (2005). The emergence of “sport 5. and spirituality” in popular culture. The Sport Journal, 2(8). Pridobljeno 15. 11. 2009 s http:// www.thesportjournal.org/article/emergen- ce-sport-and-spirituality-popular-culture. Lenk, H. (1979). 6. Social philosophy of athletics, Champaign: Stipes Publishing Company. Luckman. T. (1998). 7. Nevidna religija. Ljubljana: Krtina. Mechikoff, R. A., Estes, S. G. (2002). 8. A history and philosophy of sport and physical educa- tion: From ancient civilisations to the modern world, 3rd edition. London: McGraw-Hill. Parry, J. (2007). The religio athletae, Olym-9. pism and peace. V: Parry, J. (ur.). Sport and Spirituality. An introduction. (str. 201–214). London: Routledge. Prebish, C. S. (ur.). (1993). 10. Religion and sport: the meeting of sacred and profane. Westport: Greenwoos Press. Rožanc, M. (2009). Pervertirani katolicizem. 11. V: Rožanc, M. Maša dvajsetega stoletja. (str. 79–92). Ljubljana: Študentska založba. Taylor, C. A. (1978). Sports spectacular: the 12. social ritual of power. V: Quest 30, 58. Jernej Pisk e-naslov: jernej.pisk@gmail.com 34 REHABILITATION PROTOCOLS AFTER A PARTIAL MENISCECTOMY Abstract Knee joint is one of the most frequently damaged joints, due to its anatomic structure, great exposure to the different external influences and also due to its big functional requirements. In most cases, knee injuries encounter the injuries of internal soft structures, particularly meniscal injuries. The purpose of this review of literature is to introduce different rehabilitation approaches, when treating knee joint after partial removal of meniscus, based on review of scientific literature.On the basis of the written keywords many articles were found. Nine of them were used for writing this paper. The articles studied the effectiveness of exercising at home, supervised physiotherapy, electrotherapy (ES), EMG – biofeedback and the effectiveness of early and subsequent treatment. Studies have shown different effectiveness of selected rehabilitation protocols. Physiotherapy resulted to be successful in reducing the symptoms and unsuc- cessful when returning to daily functional activities. Key words: knee joint injury, partial meniscectomy, meniscus, rehabilitation protocols, physiotherapy after meniscectomy. Mojca Divjak, Lidija Klavs REHABILITACIjSKI PROTOKOLI PO DELNI ODSTRANITVI MENISKUSA Izvleček Kolenski sklep je zaradi anatomske zgradbe, velike izposta- vljenosti zunanjim silam in velikim funkcionalnim zahtevam najpogosteje poškodovani sklep. Pogosto pride do poškodb notranjih mehkotkivnih struktur, velikokrat prav do poškod- be meniskusa. Namen prispevka je na podlagi pregleda strokovne literatu- re predstaviti različne rehabilitacijske protokole pri obrav- navi kolenskega sklepa po delni odstranitvi meniskusa. Na podlagi navedenih ključnih besed smo našli več člankov. V prispevek smo jih zajeli devet. Prikazani so učinkovitost pro- grama vaj doma, nadzorovane fizioterapije, elektroterapije (ES), EMG-biofeedbacka in učinkovitost zgodnje oz. kasnej- še obravnave. Raziskave so pokazale različno učinkovitost izbranih rehabilitacijskih protokolov. Fizioterapija se je po- kazala kot uspešna pri zmanjševanju simptomov in kot neu- spešna pri vrnitvi k vsakodnevnim funkcijskim aktivnostim. Ključne besede: poškodba kolenskega sklepa, delna odstranitev meniskusa, meniskus, rehabilitacijski pro- tokoli, fizioterapija po delni odstranitvi meniskusa. športna medicina 35 Uvod „ Kolenski sklep je zaradi anatomske zgrad- be, velike izpostavljenosti zunanjim silam in velikim funkcionalnim zahtevam naj- pogosteje poškodovani sklep. Za njego- vo stabilnost je odgovoren ligamentarni aparat, ki ga pomembno podpira mišič- no-tetivni aparat. Gradbene strukture lahko razdelimo na tri dele: kostne. eks- traartikularne in intraartikularne. Kostni del je sestavljen iz pogačice, stegnenič- nih kondilov in goleničnega platoja. Med ekstraartikularne strukture prištevamo sklepno ovojnico, kolateralna ligamenta in mišično-tetivni aparat. Med intraarti- kularne strukture pa sodijo medialni in lateralni meniskus ter sprednja in zadnja križna vez (Košak in Travnik, 1999). Meniskusa imata pomembno vlogo v kolenskem sklepu. Kar 40–60 % obreme- nitev v kolenu se prenaša na meniskusa, ki zaradi elastičnih lastnosti in iztiskanja sklepne tekočine vsrkata večji del ener- gije in s tem varujeta sklepni hrustanec pred kompresijsko poškodbo in posle- dično degeneracijo. Meniskusa omo- gočata kongruenco sklepnih površin; pripomoreta k stabilnosti sklepa v vseh smereh, predvsem med rotacijskimi gibi; preprečujeta ukleščenje sinovije med gibi v kolenu in sodelujeta v procesu mazanja (lumbrikacije) sklepnih površin (Stražar, 2004). Nevarna položaja za poškodbo medial- nega meniskusa sta torej delna fleksija in zunanja rotacija golenice, tako ime- novana abdukcija goleni, za poškodbo lateralnega meniskusa pa delna fleksija in notranja rotacija goleni (addukcija go- leni) (Jesenšek Papež, 2004). Poškodbe meniskusov spadajo med najpogostej- še poškodbe kolenskega sklepa (Brilej in Vlaović, 2005). V približno 80 % gre za poškodbo medialnega meniskusa, v 20 % pa za poškodbo lateralnega menisku- sa (Senekovič, 2002). Rezultat tega je, da so te poškodbe tudi daleč najpogostejša indikacija za artroskopsko operacijo (Bri- lej in Vlaović, 2005). Pogostost akutne poškodbe meniskusa je v ZDA 61/100.000 prebivalcev. Na leto opravijo 850.000 operativnih posegov zaradi okvare meniskusov. Glede na to, da gre za mlade ljudi, so socialno-ekonom- ske posledice svežih poškodb menisku- sov velike. Tretjina poškodb se zgodi pri športu, pogosto jih spremljajo poškodbe drugih kolenskih struktur (npr. sprednje križne vezi) (Brilej in Vlaović, 2005). Tako najdemo poškodbo meniskusa pri kar 80 do 90 % poškodovancev s pretrgano sprednjo križno vezjo (Pilih in Brilej, 1999). Najpogostejše so okvare v zadnjem rogu medialnega meniskusa (Brilej in Vlaović, 2005). Degenerativne okvare se pojavlja- jo pri starejših od 30 let in so kompleksne oblike, pogosto so tudi neznačilne (pri 60 % starejših od 65 let) (Brilej in Vlaović, 2005). Mehanizem poškodbe je v 30–50 % po- vezan s športom (Fu in Baratz, 1994). Pri mladi populaciji do poškodb menisku- sov pride predvsem med športnimi ak- tivnostmi, in sicer zaradi kompresijskih in rotacijskih obremenitev (pri igrah z žogo, smučanju, med počepanjem). V delno pokrčenem, obremenjenem kolenu lah- ko rotacijska sila potegne meniskus proti sredini sklepa med kondila stegnenice in golenice, ki ga lahko raztrga. Najpogo- steje se tako raztrga zadnji rog menisku- sa. Sprednji rog se lahko poškoduje med hitro iztegnitvijo kolena. Medialni meni- skus je 5–6-krat pogosteje poškodovan kot lateralni. To deloma povzročijo smer delovanja sil, ki pri športnih poškodbah poteka z zunanje strani, predvsem pa anatomska oblika in manjša premičnost medialnega meniskusa (Stražar, 2002). Oteklina kolena, ki se pojavi neposre- dno po poškodbi kolena, lahko pomeni raztrganino meniskusa v njegovem peri- fernem prekrvavljenem delu, oteklina, ki nastopi pozneje, pa nam daje slutiti, da gre za poškodbo meniskusa v njegovem neprekrvavljenem, bolj osrednjem delu (Pilih, 2000). Poškodbe meniskusov so pogostejše, če je spremenjena mehan- ska os kolena, če so meniskusi prirojeno spremenjeni (diskoidni meniskus), dege- nerirani, in če je koleno ohlapno zaradi poškodovanih ali ohlapnih ligamentov (predvsem križnih vezi) ter oslabelih mi- šic (Stražar, 2002). Operativno zdravljenje poškodovanih meniskusov je v zadnjih letih domena ar- troskopske kirurgije (Pilih in Brilej, 1999). Takojšnje kirurško zdravljenje je absolu- tno predvideno, kadar gre za aretacijo kolena in za večjo omejitev ekstenzije ko- lena (Senekovič, 2002). Po artroskopskem pregledu sklepa se odločijo za delno od- stranitev meniskusa ali za rekonstrukcijo (popravilo, šivanje) meniskusa (Seneko- vič, 2002). Delna odstranitev meniskusa je danes še vedno najpogostejši artro- skopski operativni poseg in se uporablja, ko šiv meniskusa ni mogoč. Najpogostej- ši razlog za delno odstranitev meniskusa je degenerativna raztrganina nepravilnih oblik (Pilih in Brilej, 1999). Pri vsaki, tudi delni odstranitvi meniskusa moramo vedeti, da lahko tak poseg v prihodnosti vodi v hujšo degenerativno okvaro kole- na (Senekovič, 2002). Rezultati „ Pregled študij je prikazan po časovnem zaporedju. Glede na vključitvene in iz- ključitvene kriterije (študija s kontrolno skupino, odrasla populacija, naključno izbrani prostovoljci) smo po navedenih ključnih besedah izbrali in analizirali de- vet člankov, in sicer v angleškem jeziku. Vse raziskave so randomizirane kontrolne in obravnavajo različne fizioterapevtske protokole po delni odstranitvi menisku- sa. Raziskave primerjajo učinke različnih fizioterapevtskih protokolov med seboj in njihov vpliv po delni odstranitvi me- niskusa. Razprava „ Koleno je med največkrat poškodovani- mi sklepi v človeškem telesu. Pogosta je poškodba meniskusov, bodisi lateralnega ali medialnega. Poškodba medialnega meniskusa je v literaturi pogosteje ome- njena. V literaturi smo našli veliko razi- skav, naš namen pa je bil ugotoviti, kateri so najpogostejši rehabilitacijski protokoli in njihova uspešnost pri delni odstranitvi meniskusa. Moffet in sod. (1994) so ugotavljali učin- ke zgodnjega in intenzivnega programa fizioterapije na moč kolenskih mišic po delni odstranitvi meniskusa. Rezultati raziskave so pokazali, da je 3-tedenski program fizioterapije vplival na izboljša- nje mišične moči in vodil k hitrejšemu okrevanju kolenskih mišic ter je ugodno vplival na zmanjšanje bolečine. Vervest in sod. (1999) so ugotavljali učin- ke nadzorovane fizioterapije v primerjavi z vadbo doma brez nadzora terapevta, le s pisnimi in verbalnimi navodili. Pokazali so se pozitivni učinki. Pacienti z nadzoro- vano vadbo so hitreje okrevali, izboljšala se jim je funkcija kolena in zmanjšala bo- lečina. Moffet in sod. (1994) so predlagali pro- gram vaj za izboljšanje mišične moči ek- stenzorjev kolena, St. Pierre in sod. (1992) 36 Preglednica 1: Rezultati raziskav različnih rehabilitacijskih protokolov pri obravnavi bolnikov z delno odstranitvijo meniskusa AVTOR NAMEN VZOREC POVP. STAROST NAČIN OC. TRAJA- NJE FREKVENCA REZULTATI Williams in sod. (1986) vpliv ES v kom. s FT na moč ekstenzorjev kolena po APM 1. sk. (kontrolna) izvajanje izometričnih in izotonič- nih vaj 2. sk. isti program kot 1. sk. + ES za m. quadriceps 33 let izok. zmog. kol. • miš. pred in 3 tedne po op. 3 T 9 FT obr. 1. sk. 3-krat na teden 2. sk. ES 5-krat na teden 2. sk. izboljšanje izok. zmog. kol. miš. pri vseh kotnih hitrostih 1. sk. pokazala izboljšanje izok. zmog. kol. miš. le pri manjših kotnih hitrostih St. Pierre in sod. (1992) učinki zgodnje in kasnejše FT na zmog. kol. miš. po APM 16 B 1. sk. FT po 2 T po op. 2. sk. FT po 6 T po op. 35,8 leta izok. zmog. kol. • miš. pred in 2., 6., 10. T po op. 6–10 T ni podatka Med skupinama pri meritvah ni bilo bistvenih razlik; po 6 tednih so enako okrevali B obeh skupin. Moffet in sod. (1994) učinek nad. FT po APM 31 B 1. sk.VD, 16B, kon. sk. 2. sk . prog. nad. FT, 15B 39,9 leta OG• VAL• izok. zmog. kol. • miš. vpr. o funkciji • kolena pred in 3 T po op. 3T 9 FT obrav- nav 3-krat na teden 1. sk.: 19 % B se je bol. zmanj- šala 2. sk. izboljšala se je izok. zmog. kol. miš., 60 % B je čutilo manjše bol. Roos in Berger (1996) vpliv SIT v kom. s FT na bol. in rehab. po APM 60 B 1. sk. SIT + FT, 30 B 2. sk. FT 30 B, kon. sk. 28,9 leta VAL• izok. zmog. kol. • miš. vpr. o anks. pred prog. FT in 3 T po op. 3 T 10 FT obr. 1. sk. 2 SIT pred 1. in 2. FT obr. 1. sk. značilno manjša po- stop. bol. in anks. ter hitrejša vrnitev k športu Vervest in sod. (1999) učinek nad. FT po APM 20 B 1. sk. prog nad. FT, 10 B 2. sk. VD, 10 B 33,4 leta skoki v daljavo in • višino na eni nogi VAL• vpr. o funkciji kole-• na, dnev. in šport. aktiv., zadovoljstvu glede funkcije kol. in FT obr. 1., 2., 3., 4. T po op. 3 T 9 FT obr. 3-krat na teden po 30 min. 1. sk. dosegla boljše rezultate od 2. sk. pri skoku v daljavo in višino ter pri vrnitvi k šport. aktiv. 1. sk. – B so čutili manjšo bol., a bistvene razlike med skupi- nama ni bilo Goodwin in sod. (2003) učinki nad. FT in FT doma po APM 84 B 1. sk. prog. nad. FT, 44 B: zgodnji in intenzivni tre- ning FT: 1. faza: ultrazvok, kriote- rapija, globoka frikcijska masaža 2. faza: vaje za gibljivost, moč, vzdržljivost 3. faza: zahtevnejše vaje (stranski skoki) 2. sk.(kontrolna) vaje doma 39 let VAL• kinematična ana-• liza kol. med hojo po stopnicah vpr. o kondiciji kol. • in kvaliteti življenja 5. in 50. dan po op. povp. 4,5 T 1. sk. povp. 13,5 FT obr. v 4,5 T Obe skupini sta pokazali podobno izboljšanje med testiranjem 5. in 50. dnevom po op. Na splošno pri meri- tvah ni bilo bistvenih razlik. Kirnap in sod. (2005) učinek EMG – biofeedbacka po APM 40 B razdeljeni v 2. skupini 1. sk.: FT terapija + EMG 2. sk.: FT terapija brez EMG 34,5 +-10,3 OG pasivno• oc. lestvica • Lysholm score testiranje el. aktiv. • miš. VMO in VLO EMG – biofeed-• back testiranje pred in 3. dan 14. dan in 6. T po op. 2 T EMG terapije 6T – celotna obr. EMG-10 FT obr. 1-krat na dan 5 dni v tednu 2 tedna 1.sk. dosegla boljše rezultate 14. dan in 6. T po op. pri OG (flek.kol.), pri Lymshole score in pri testiranju z EMG – bi- ofeedbackom (kontrakciji miš. VMO in VLO, medtem ko meritve pred op. in 3.dan po op. niso pokazale razlik). športna medicina 37 pa priporočajo uporabo programa vaj za izboljšanje izokinetične zmogljivosti ko- lenskih mišic. Navzkrižne učinke treh različnih rehabi- litacijskih programov, kot so izokinetič- ni, izotoničeniin program vaj doma, na okrevanje po delni odstranitvi menisku- sa so preučevali Koutras in sod. (2009). Ta raziskava je edina, ki je bila poleg izoki- netične moči fleksorjev in ekstenzorjev operirane noge osredotočena tudi na funkcionalno zmožnost nepoškodovane noge. Prav tako je bila ena redkih raziskav, ki je v program fizioterapije poleg drugih vaj vključila tudi vaje za izboljšanje proprio- cepcije, raziskava Koutrasa in sod. (2009). Morrissey in sod. (2006) ter Goodwin in sod. (2003) so v svojih raziskavah razisko- vali vpliv vadbe doma na okrevanje bol- nikov z delno odstranjenim meniskusom. Oba avtorja sta prišla do podobnih skle- pov. Ugotovili so, da tudi vadba doma, če se seveda izvaja v skladu s fizioterapevto- vimi navodili (pisno in verbalno predsta- vljeno izvajanje vaj in njihova frekvenca), ugodno vpliva na okrevanje. Goodwin in sod. (2003) so vadbo doma primerjali z zgodnjim in intenzivnim pro- gramom fizioterapije. Rezultati so poka- zali, da sta obe skupini dosegli podobno izboljšanje pri drugem testiranju v pri- merjavi s prvim. Ugotovil je, da program vaj doma pripomore k izboljšanju zmo- gljivosti mišic in k boljši funkciji kolena, prav tako kot program fizioterapijo pod nadzorom fizioterapevta. Moffet in sod. (1994) ter Vervest in sod. (1999) so v svojih raziskavah ugotavljali uspešnost fizioterapije pod nadzorom terapevta. V obeh raziskavah so ugotovili pozitivne učinke nadzorovane vadbe in potrebo po fizioterapiji po delni odstra- nitvi meniskusa. V raziskavi Vervesta in sod. (1999) se je pokazalo izboljšanje v funkciji kolena pri športnih in funkcionalnih dejavnostih. Uporaba različnih modalitet, kot so ES (električne stimulacije), EMG-biofeed- back in krioterapija v kombinaciji s kinezi- oterapijo, so se pokazale za uspešne me- tode fizioterapije pri obravnavi bolnikov z delno odstranitvijo meniskusa. Williams in sod. (1986) so pri preučevanju učinkov ES na mišično moč ekstenzorjev kolena ugotovili značilno boljše rezultate pri pacientih, ki so izvajali ES v kombinaciji z izometričnimi in izotoničnimi vajami, kot pri tistih, ki v program fizioterapije niso imeli vključeno ES. Prišlo je do izboljšane izokinetične zmogljivosti kolenskih mišic, zvečala se je tudi moč m. quadriceps. Kirnap in sod. (2005) so v raziskavi preu- čevali vpliv EMG-biofeedbacka na okre- vanje po delni odstranitvi meniskusa. EMG-biofeedback se je izkazal za pozitiv- ni del terapije, ki je bila sestavljena tudi iz različnih vaj za povečanje gibljivosti in mišične moči ter krioterapije. Avtorji celo menijo, da pri nezapleteni delni odstra- nitvi meniskusa rutinska fizioterapija ni predvidena (Goodwin in sod., 2003). Moffet in sod. (1994) menijo, da navzoč- nost fizioterapevta pri izvajanju vaj psi- hološko vpliva na pacienta in s tem pri- pomore k boljšim rezultatom po koncu terapije. Avtorji Moffet in sod. (1994) ter Goodwin in sod. (2003) menijo, da kakovosten pro- gram vaj, ki jih bolnik izvaja doma sam, lahko doseže ravno tako dober učinek pri okrevanju kot vadba pod nadzorom fizioterapevta. Ross in Berger (1996), ki sta preučevala vpliv psihološke pomoči na bolečino in rehabilitacijo v kombinaciji s fizioterapijo pri atletih po delni odstranitvi menisku- sa, sta ugotovila, da so imeli atleti, ki so imeli med eno in drugo fizioterapevtsko obravnavo eno uro psihološke pomoči, višji bolečinski prag in so pokazali manj strahu ter so se hitreje vrnili k športu. Iz tega lahko sklepamo, da za vrhunske dosežke pri športnikih ni pomembna le dobra fizična pripravljenost, temveč sta zelo pomembni tudi psihična pripravlje- nost in psihična pomoč pred treningi in pomembnimi nastopi, kar dodatno pri- pomore k dobremu počutju tekmovalca in posledično k dobrim rezultatom. AVTOR NAMEN VZOREC POVP. STAROST NAČIN OC. TRAJA- NJE FREKVENCA REZULTATI Morrissey in sod. (2006) učinek FT vadbe doma in ugotavljali, kateri izmed faktorjev vpli- va na dolžino okrevaja po APM 39 B (34 m, 5 ž) 41 let Hugstone vpra-• šalnik EQ – 5D za mer-• jenje kvalitete življenja OG (pasivno)• št. dni potrebnih • za vrnitev na delo zatekanje kolena• 5. in 50. dan po op. 6 T vsak dan 10 ponovitev vsake vaje, vsako uro Ugotovili so, da do hitrega okrevanja pride le pri B, ki so bili vključeni v domači vad- beni prog. Nobeden od preučevanih dejavnikov ne vpliva na traja- nje okrevanja. Koutras in sod. (2009) raziskovali navzkrižne učinke 3 raz- ličnih rehab. programov 28 B (25 m, 3 ž) 1. sk. izokinetični program vaj 2. sk. izotonični prog. vaj 3. sk. prog. vaj doma 28 let izok. meritve• funk. testi (skok v • daljavo, troskok, skok v višino) 4 T ni podatka Raziskava ni pokazala sta- tističnih razlik med tremi skupinami. Zadnje meritve so v primerjavi s prvimi bolj- še, a je med njimi le majhna razlika. Legenda: APM − artroskopska partialna menisektomija; B − bolnik; FT − fizioterapija; FT obr. − fizioterapevtska obravnava; KO − kontrolna skupi- na; OG − obseg gibljivosti; SIT − stress inoculation training; T − teden; VD − vaje doma; VAL − vizualna analogna lestvica; anks. − anksioznost; dnev in šport. aktiv. − dnevne in športne aktivnosti; izok. zmog. kol. miš. − izokinetična zmogljivost kolenskih mišic; op. − operacija; postop. bol. − po- stoperativna bolečina; prog. nad. FT. − program nadzorovane fizioterapije; vpr. − vprašalnik; nad. FT − nadzorovana fizioterapija; sk. − skupina. 38 Rezultati vseh pregledanih raziskav ka- žejo, da imajo avtorji različno mnenje o tem, kateri rehabilitacijski protokol oz. katera vrsta rehabilitacije in njihovo kom- biniranje je najuspešnejše pri bolnikih po delni odstranitvi meniskusa. Ugotovili smo, da vsak rehabilitacijski protokol pri- nese nekaj k okrevanju po artroskopski operaciji meniskusa, nobeden od pred- stavljenih protokolov pa ni dosegel toli- ko boljših rezultatov od drugih, da bi ga lahko predpisali kot glavnega pri terapiji po delni odstranitvi meniskusa. Literatura „ 1. Brilej, D., Vlaović, M. (2005). Obravnava po-1. škodb meniskusov. Poškodbe v osnovnem zdravstvu. V: Kokaljevi dnevi, Kranjska Gora, 7.–9. april 2005. Ljubljana: Združenje zdravni- kov družinske medicine, 114–16. 2. Fu, F. H., Baratz, M. (1994). Meniscal injuries. 2. In: DeLee, J. C., Drez, D. Jr. Orthopaedic sports medicine. Vol. 2. Philadelphia: WB. Saunders Company, 1146–62., 3. Goodwin, P. C., Morrissey, M. C., Omar, R. Z., 3. Brown, M., Southall, K., McAuliffe, T. B. (2003). Effectiveness of supervised physical therapy in the early period after arthroscopic partial meniscectomy. Phys Ther, 83(6), 520–35. 4. Jesenšek Papež, B. (2004). Funkcionalna 4. anatomija kolena. V: Posebnosti rehabilitacije bolnikov z boleznimi in poškodbami kolena. Zbornik predavanj strokovnega posveta, Porto- rož, 19.–20. nov. 2004. Ljubljana: Združenje za fizikalno in rehabilitacijsko medicino, 3–5. 5. Kirnap, M., Calis, M., Turgut, A. O., Halici, 5. M., Tuncel, M. (2005). The efficicacy of EMG- biofeedback training on quadriceps muscle strenght in patients after arthroscopic me- niscectomy. na http://www.nzma.org.nz/ journal/118-1224/1704/. »5. 2. 2009«. 6. Košak, R., Travnik, L. (1999). Anatomija 6. in stabilnost kolenskega sklepa. V: Zbornik izbranih predavanj simpozija o poškodbah in okvarah kolena. Ortopedsko združenje – Društvo travmatologov Slovenije, 8–17. 7. Koutras, G., Pappas, E., Terzidis, I. P. (2009). 7. Crossover training effects of three different rehabilitation programs after arthroscopic meniscectomy. Int J Sports Med., 30, 144–49. 8. Moffet, H., Richards, C. L., Malouin, F., Bra-8. vo, G., Paradis, G. (1994). Early and intensive physiotherapy accelerates recovery po- starthroscopic meniscectomy: results of randomised controlled study. Arch Phys Med Rehab, 75, 415–26. 9. Morrissey, M. C., Milligan, P., Goodwin, P. C. 9. (2006). Evaluating treatment effectiveness: Benchmarks for rehabilitation after partial meniscectomy knee arthroscopy. Am J Phys Med Rehab, 85, 490–501. 10. Pilih, I. A., Brilej, D. (1999). Artroskopsko 10. zdravljenje poškodb meniskusov. V: Zbornik izbranih predavanj simpozija o poškodbah in okvarah kolena. Ortopedsko združenje – Društvo travmatologov Slovenije, 24–34. 11. Pilih, I. A. (2000). Poškodbe meniskusov. V: 11. Zbornik predavanj 36. podiplomskega tečaja kirurgije za zdravnike družinske medicine, Lju- bljana 3.–5. feb. 2000. Ljubljana: Klinični cen- ter. Katedra za kirurgijo. Medicinska fakulte- ta. Univerza v Ljubljani, 221–27. 12. Roos, M. J., Berger, R. S. (1996). Effects of 12. stress inoculation training on athletes' post- surgical and rehabilitation after orthopedic injury. J Conc Clin Psychol, 64, 406–10. 13. Senekovič, V. (2002). Poškodbe menisku-13. sov. V: Koleno. Zdravstveni dom Celje, 18–21. 14. St - Pierre, D. M., Laforest, S., Paradis, S., 14. Lerouw, M., Charron, J., Racette, D., Dalzell, M. (1992). Isokinetic rehabilitation after arthro- scopic meniscectomy. Eur J App Physiol, 64, 437–43. 15. Stražar, R. (2002). Poškodbe meniskusov. 15. V: Pavlovčič, Poškodbe pri športu. Ljubljana: Klinični center Ljubljana. Ortopedska klinika, 135–44. 16. Stražar, K. (2004). Artroskopija kolena – 16. delna resekcija meniskusa. V: Pavlovčič, Bo- lezni in poškodbe kolena. Ljubljana: Klinični center Ljubljana. Ortopedska klinika, 81–89. 17. Vervest, A. M. J. S., Maurer, C. A. J., Scham-17. bergen, T. G. R., de Bie. R. A., Bulstra, S. K. (1999). Effectiveness of physiotherapy after meniscectomy. Knee Surg Sports Traumatol Arthroscopy, 7, 360–64. 18. Williams, R. A., Morrisey, M. C., Brewster, C. 18. E. (1986). The effects of electrical stimulation on quadriceps strenght and thigh circum- ference in meniscectomy patients. J Orthop Sports Phys Ther, 8, 143–46. Mojca Divjak Univerza v Ljubljani, Zdravstvena fakulteta, Oddelek za fizioterapijo, Zdravstvena pot 5, 1000 Ljubljana e-naslov: mojca.divjak@zf.uni-lj.si športna terminologija 39 ORDER IN THE TERMINOLOGY – ORDER IN THE MINDS … AND THE OTHER WAY AROUND Abstract The introduction of foreign words into the Slovenian language seems to be unlimited. This phenomenon is particularly annoying in sport. Even if appropriate Slovenian terms are available, some people keep spreading foreign words for reasons that are known and unknown. It appears as if this has become a question of psychoanalysis. Sometimes there is a desire to establish a domestic term but, regrettably, examples of this reveal deficient knowledge of the notional logic which underpins the creation of technical terms. Logical flaws and nonsense are even seen in the names of the chairs at the Faculty of Sport. At the same time, the Faculty banishes philosophy (including logic) from the study programmes even though this field of study, besides lexicology, is funda- mental not only for discussing terminological issues but also for promoting critical thought. Key words: sports, terminology, slovenian terms Silvo Kristan RED V IzRAzjU – RED V gLAVAH … IN NASPROTNO Vsiljevanje tujih izrazov v slovenščini nima meja. Na športnem področju je ta pojav še posebno nadležen. Celo takrat, kadar imamo dobre domače ustreznice, nekateri iz znanih in neznanih razlogov širijo tujke. Če- dalje bolj se zdi, da gre za psihoanalitično vprašanje. Včasih je zaslediti tudi željo po oblikovanju domačih izrazov, žal primeri kažejo na pomanjkljivo obvladanje pojmovne logike, ki je temeljna podlaga za oblikovanje strokovnih izrazov. Logične nerodnosti in nesmisle je zaslediti celo pri nazivih kateder na Fakulteti za šport. Hkrati pa fakulteta iz učnih programov izganja filozofi- jo (z logiko), ki je poleg leksikologije6 temeljna discipli- na ne samo za obravnavanje terminoloških vprašanj, ampak nasploh za vzgojo kritičnega mišljenja. Ključne besede: šport, terminologija, tujke 40 1 „ Masters. Kar nekaj časa so nas blejski športni delavci in novinarji obveščali o ''svetovnih zimskih masters igrah'', ki so bile konec januarja 2010 na Bledu. Iz javnih občil in spletnih strani je mogoče povzeti, da je šlo za športno prireditev, na kateri so se srečali starejši športniki, ki se razvedrilno ukvarjajo s športom. Med njimi je bilo tudi nekaj zvenečih imen iz preteklosti, večina pa so bili športni nav- dušenci iz različnih držav. Med temi je bilo tudi okoli 150 smučarjev iz društev upokojencev (!) iz vse Slovenije in menda petnajst (!) slovenskih ekip v hokeju na ledu. Angleški izraz master označuje neko- ga, ki je mojster svoje obrti ali svojega poklica. Torej tudi mojster v konkretni športni zvrsti (master of sport), vrhun- ski športnik. Zato je geslo masters v nastajajočem športnem terminološkem slovarju pojasnjeno takole: ''tuje ime za niz tekmovanj vrhunskih športnikov''. Če že tuji izraz uporabljamo (ker še nimamo domače ustreznice) za niz mednarodnih tekmovanj, na katerih nastopajo masters of sport, pa je več kot očitno, da izraz ma- sters sploh ne ustreza za poimenovanje blejskega tekmovanja, ki je namenjeno množici rekreativnih športnikov in pred- vsem njihovemu druženju ter hkrati šir- jenju 'olimpijske ideologije'. Več športnih novinarjev neoporečno piše o svetov- nih zimskih veteranskih igrah, žal se med njimi najde tudi tak, ki ne zdrži brez nesmiselnega tujega izraza in zapiše sve- tovne zimske veteranske masters igre. Naj razume, kdor more. Zakaj tujci uporablja- jo neustrezen izraz, je njihov problem, papagajsko posnemanje tuje ohlapnosti in neumnosti pa je naš problem. 2 „ Spinning. Brez sramu nekateri širijo tujko spinning. V nastajajočem špor- tnem terminološkem slovarju beremo: ''Spinning, sleng → skupinska vadba na sobnem kolesu.'' Izraz sobno kolo je uveljavljen v slovenskem športnem izrazju. Najprej je to res bilo dvokolo (s prednjim in zadnjim kolesom), vendar nekoliko dvignjeno od tal na posebnem podstavku, da so se kolesa med poga- njanjem pedal lahko vrtela. Z razvojem naprave sta prednje in zadnje kolo 'iz- ginila', ostalo pa je gibalno bistvo tega športnega pripomočka, to je simuliranje vožnje s kolesom. Zato športne trgovi- ne v svojih oglasnih katalogih ponujajo sobna kolesa. In če poganjamo pedala na sobnem kolesu v skupini, je to pač skupinska vadba na sobnem kolesu. Enostavno kot 'pasulj'. In če to počnemo ob glasbeni spremljavi, je to še vedno skupinska vadba na sobnem kolesu. Ta izraz tudi pogosto najdemo v občilih, ki se očitno zavedajo, da je materni jezik vendarle ena največjih vrednot in hkrati temeljni nacionalni identitetni znak. Po slovenskem pravopisu (1994, str. 31, tudi Enciklopedija slovenskega jezika) tuje izraze prevzemamo v slovenščino samo takrat, kadar še nimamo dobre do- mače ustreznice in je tudi dlje časa nismo našli. To so tako imenovane prevzete besede, ki jih tudi podomačimo v izgo- voru, pisavi in obliki. Takih besed imamo v športnem besednjaku kar precej, na primer skeleton, slalom, fitnes, vaterpo- lo, bejzbol, reli, ferplej in tako naprej, ker zanje pač nismo našli dobrih domačih ustreznic. Za barbarizem1 'spinning' ima- mo domačo ustreznico, ki je popolnoma v skladu s temeljnim terminotvornim načelom nomen est omen2, hkrati pa jo razume sleherni Janez. Zato je prevze- manje in širjenje tujke nepotrebno, v resnici laično in nespodobno dejanje. 'Za hec' sem si vzel čas in ves dan spraševal naključne Slovence, ki sem jih srečeval v trgovini, na smučišču, med sprehodom, kaj pomeni izraz 'spinning'. Več kot dvaj- set jih je bilo, nihče ni vedel odgovora. Komu torej snobi, trgovci in drugi muči- telji slovenščine ponujajo 'spinning'? Nekateri opravičujejo rabo tujega izraza s tem, da imajo licenčno pogodbo, po kateri morajo ta izraz uporabljati. Licenč- ne pogodbe tako ali drugače temeljijo na pridobitnosti, zato gre pri pogodbah, ki vključujejo tuji izraz, za 'razprodajo' slovenskega jezika. To pa je tudi kaza- lec identitete trgovca, ki se uklanja tu- jemu izrazu, čeprav imamo domačega. Zanimivo je tudi to, da zadnji Webstrov Comprehensive Dictionary nima izraza 'spinning' s pomenom, ki ga nekateri slo- venceljni širijo. Včasih je slišati naslednji 'nenavaden' ar- gument za rabo obravnavanega izraza: ''Če smo prevzeli že vrsto tujih izrazov, ni nobene škode, če prevzamemo še spin- ning''. Po tej logiki torej ni nobene škode, če prevzamemo še novih deset, sto, dve- sto, tisoč tujih izrazov. Argument je res laičen. Na dolgi rok takšna 'teorija' vodi v slabitev (razprodajo) slovenščine. Zato se priznani slovenisti zavzemajo za 'nad- zorovano' prevzemanje tujih izrazov v slovenščino, tako da jezik še vedno ohra- nja svojo prvobitno naravo in dušo. In na podlagi takšnega strokovnega stališča tuji izraz spinning res nima kaj iskati v slo- venskem športnem in knjižnem jeziku. 3 „ Futsal. V zimskem času pogosto slišimo in beremo tuji izraz futsal. Celo glasilo Olimpijskega komiteja Slovenije piše o ''tako imenovanem futsalu''. Viri poroča- jo, da sta igra in izraz pognala korenine v Urugvaju v tridesetih letih prejšnjega stoletja. V športnem terminološkem slovarju beremo: ''Futsal (sleng, po tuji zloženki iz portugalskega 'futebol de salo' ali španskega 'futbol sala', srbsko 'futbal u sali') …'' Ni treba biti poliglot, da vse tri tuje izraze prepoznamo kot nogomet v dvorani oziroma dvoranski nogomet. Izraz dvoranski nogomet je v Sloveniji uveljavljen; večina ustrezno izobraženih športnih novinarjev poroča o dvoran- skem nogometu. In slehernemu Jane- zu, ki na televiziji vidi prenos tekme, je popolnoma jasno, da gre za nogomet. Kljub temu se 'ulica' in nekaj gorečne- žev krčevito borijo za tuji izraz, čeprav ta pomeni natančno to, kar pomeni uvelja- vljen slovenski izraz. Žalosten je televi- zijski pogovor, ko novinar neoporečno uporablja izraz dvoranski nogomet, domnevni strokovni sogovornik 'iz ljud- stva' pa trmasto ves čas ponavlja barbari- zem 'futsal'. To pa je res vprašanje za psi- hoanalizo. Večji problem od 'futsalarjev' so nekateri novinarji, ki v javnih občilih papagajsko širijo nespodoben izraz. Ob tem se seveda postavlja tudi vprašanje, zakaj lektorji, ki obdelujejo novinarska sporočila, spuščajo skozi svoje sito tuje, žargonske in slengovske izraze. 4 „ Skike. Druščina športnih navdušencev je 'izumila novo športno zvrst' (tako trdi- jo sami!) in nov slovenceljski izraz zanjo: skike (izg. skajk). Že to je napaka, da izraz, ki ga jezikovno neizobraženi navdušenci vsiljujejo, ne ustreza temeljnemu jezikov- nemu načelu, ki uči, da prevzete besede podomačimo v izgovoru, pisavi in obliki. Predvsem pa je temeljno vprašanje, ali je športna terminologija 41 ta tuji izraz sploh treba prevzemati, saj imamo vendar domačo ustreznico. Jezi- kovna pravila glede prevzetih besed so jasna (glej 2. točko). Gre namreč za špor- tni pripomoček, ki ga tekači na smučeh uporabljajo že najmanj dve desetletji za poletno telesno pripravo in je znan kot tekaške rolke. Resda se 'novi izum' razlikuje od tekaških rolk predvsem po večjih kolesih, kar omogoča rolanje ne samo po asfaltu, ampak tudi po slabših makadamskih in drugih manj zglajenih podlagah. Toda to so tekaške rolke, ki se pač glede na poseben namen nekoli- ko razlikujejo. Gre za vrsto tekaških rolk. Menda ne bomo za vsako najmanjšo različico ENAKEGA športnega pripomoč- ka (ki se razlikuje po dolžini, širini, po večjih kolescih, po drugačni postavitvi koles, po drugačnem materialu, z doda- nimi zavorami, brez zavor, za vožnjo po parketu, za vožnjo po asfaltu, za vožnjo po makadamu, za ženske, za moške, za otroke itn. itn.) začeli vsiljevati nove tuje, žargonske, slovenceljske izraze? Primer- java z drugimi športnimi pripomočki je nazorna in poučna. Poznamo kolesa za različne namene, vendar vsem pravimo kolo. Poznamo cestno, dirkalno, potoval- no, gorsko, otroško kolo … vsem sloven- sko rečemo kolo. Tudi drsalk imamo več vrst (za hokej, za umetnostno drsanje, za vzdržljivostno drsanje), vendar so vse dr- salke. Celo vrsto smuči poznamo (za tek, za skoke, različne vrste alpskih smuči, tur- ne smuči, dolge in kratke smuči, lovske smuči), vse so smuči. Nič drugače ni s kajaki (turistični, tekmovalni, potovalni). Tudi konj je konj, ne glede na namen njegove uporabe. In enako je z vlaki (po- tniški, tovorni, brzi, motorni). Bogata je vrsta avtomobilov, toda vsi so avtomo- bili. In nič drugače ni z letali, pa če se še tako med seboj razlikujejo. Sploh pa ne gre za 'novi izum' (navdušenci pišejo o 'novem športu', o 'novi športni panogi'), ker sem na podobni rolki videl tekača na smučeh že pred štiridesetimi leti. Zagovorniki tujega izraza 'skike' trdijo, da to ne morejo biti rolke, ker so namenjene 'drsalnemu koraku', česar s tekaškimi rol- kami ni mogoče izvajati. Ugovor je laičen in nelogičen. Tudi za poletno vadbo na rolkah tekači na smučeh uporabljajo dru- gačne rolke za vadbo klasične tehnike in drugačne za vadbo 'drsalnega koraka'. Toda oboje so rolke. Ne nazadnje, tudi tekači na smučeh uporabljajo posebne smuči za klasično tehniko in posebne za drsalno tehniko, v obeh primerih pa so to tekaške smuči. Po nenavadni logiki 'skajkarjev' smuči, ki jih tekači na smučeh uporabljajo za drsalno tehniko, niso več smuči, ampak nekaj popolnoma druge- ga. Na srečo smučarjem takšni nesmisli ne padejo na pamet in ne delajo termi- nološke zdrahe. Sploh pa je neprimerno govoriti o 'drsalnem koraku', saj ta športni pripomoček sploh ne drsi. Kolesa ne dr- sijo! Lahko bi to bil kvečjemu rolkarski korak (v stran), ne pa drsalni. V bitki za izraz 'skike' zasledimo naslednjo protislovno trditev: ''Tekaško rolkanje ima resda za osnovo enako gibanje kot SKI- KE, vendar gre z uporabnostnega vidika za čisto nasprotje.'' Kako je lahko enako gibanje z enim in drugim pripomočkom čisto nasprotje, je najbrž težko pojasni- ti. Res pa je, da gre za drugačen ''uporab- nostni vidik'', toda drugačen uporabno- stni vidik v bistvu enakega pripomočka v slovenščini označujemo z označeval- nim pridevnikom (potniški vlak, tovorni vlak; stacionarni telefon, mobilni telefon; alpske smuči, tekaške smuči). Eden od vnetih zagovornikov tujega izraza je ne- kje tudi zapisal: ''Pripomoček, o katerem govorim, je v bistvu neka oblika 'terenske rolke', ker omogoča vožnjo po različnih podlagah …'' Halo! Aktivist tega 'športa' priznava, da gre za ''neko obliko teren- ske rolke'', hkrati pa vztraja pri tujem izrazu. Ne nazadnje je 'skajkar', očitno nezavedno, tudi poimenoval ta športni pripomoček: terenske rolke. Levi prila- stek 'terenske' označuje vrsto rolk. Tudi na podlagi pogovorov z znanimi tekači in tekaškimi strokovnjaki kaže, da je izraz terenske rolke ustrezen. Ker je upora- bljena množina, lahko odpade tudi ozna- čevalni pridevnik 'tekaške', ker ne ustreza logiki stvari. Tek vendar pomeni popol- noma nekaj drugega kot rolkanje. In če za neko gibanje uporabljamo terenske rolke, je skoraj samoumevno dejavnost poimenovati terensko rolkanje. Čeprav označevalni pridevnik 'terenske' ni naj- boljši (ker z vsemi rolkami tako in tako rolkamo po takšnem ali drugačnem tere- nu), je dvobesedni izraz terenske rolke še vedno boljši od barbarizma 'skike'. V primeru, da bi se barbarizem 'skike/ skajk' začel uveljavljati, bi nastala cela tuja besedna družina (skajkar, skajkarica, skajkarska tekma, skajkarski inštruktor, skajkarski trener, mogoče celo skajkarski doktor), ki bi po nepotrebnem onesnaže- vala slovenščino, čeprav obstaja dostoj- na, logična, semantično in terminološko neoporečna domača ustreznica. Takšnim in podobnim pojavom lahko rečemo tudi 'razprodajanje maternega jezika'. To pa ni več samo strokovno in terminološko, am- pak tudi že intelektualno, narodnostno in politično vprašanje. Neutemeljeno vsilje- vanje tujk je v bistvu sovražno dejanje do slovenskega jezika in slovenstva. Kaže, da so tudi na to pozabili posiljevalci slo- venskega jezika s tujim izrazom. Očitno si zamišljajo, da lahko z jezikom počnejo, kar jim pade v glavo. Toliko slabše, če to počnejo diplomirani športni pedagogi, ki bi vendar morali soustvarjati neoporečen športni jezik. Za oblikovanje ustreznega domačega športnega jezika ni dovolj imeti le 'biseps' ali motorične sposobno- sti, ampak tudi ustrezna znanja. Res pa je, da tega znanja ljubljanska kadrovska šola ne daje. Seveda se lahko sprašujemo o motivih za trmasto vztrajanje pri spačku 'skike/ skajk'. Vse kaže, da ne gre le za pomanj- kljivo izrazoslovno izobrazbo. Zagovor- niki barbarizma 'skajk' se namreč sklicu- jejo na to, da gre za priznano skrajšano tujo zloženko iz izrazov SKate+bIKE. Ob tem pojasnilu sta potrebna dva ugovo- ra. Prvič, papagajsko prevzemanje tujih izrazov brez temeljite strokovne, termi- nološke in narodnostne presoje je ne- razumno dejanje. Slovenceljstvo! Toliko bolj, če že imamo domačo ustreznico. Tudi ski je mednarodni izraz, vendar pri nas govorimo o smučeh in smučanju. In tisto, kar je v 'mednarodnem jeziku' world Cup, je pri nas svetovni pokal. Tudi FIBA, kratica za mednarodno košarkarsko zve- zo, je pri nas KZS. Tuji izraz torej ni nika- kršen argument za njegovo prevzemanje v slovensko športno izrazje. Toliko manj, če izraza ne pozna niti sodobni angleški besednjak. In drugič, natančnejša pojmovna členitev zloženke SKate+bIKE ne 'drži vode', ker je zloženka za naše pojmovanje oblikova- nja strokovnih izrazov logično in seman- tično dvomljiva in zato s terminološkega zornega kota oporečna. Temeljni pomen angleškega izraza skate(s) je drsalka(e). Z drsalkami pa drsimo. Vsiljevano ime 'skajk' niti približno ne spominja na dr- salke pa tudi ne drsimo s to napravo. Logično in semantično je torej prvi del zloženke popolnoma 'mimo'. Izvirni tuji izraz za desko s kolesi je rollerskate, v slovenščini pa je to rolka. Pomensko dvomljiv je tudi drugi del tuje zloženke (biKE). Angleški 'bike' je nastal iz 'bicycle'. 42 Oba izraza pomenita kolo oz. dvokolo (bicikel). Iz spačka 'bike' je nastal tudi slo- venceljski 'bike park', s katerim, na primer, v Kranjski Gori onesnažujejo kolesarski poligon. Da tako imenovani 'skajk' niti približno ne ustreza izrazoma kolo oz. bi- cikel, je vendar slehernemu jasno na prvi pogled. Kolesce na 'skajku' je v angleščini bodisi roller ali little wheel; gre torej za ter- minološko (logično, semantično, jezikov- no) skrpucalo, ki pa najbrž zvokovno in vizualno (kot logotip, zaščitni znak pod- jetja) ustreza tržnim namenom. Zato se še enkrat postavlja vprašanje, zakaj vsilje- vati tuje zloženke ali kratice, ki po naših merilih ne ustrezajo temeljnim termino- tvornim načelom, hkrati pa že imamo uveljavljeno domačo ustreznico? Kaže, da bi se nekomu svet podrl, če se ne bi 'afnal' z barbarizmom 'skike'. Toda zakaj? Čedalje bolj se zdi, da zajec tiči v nekem drugem grmu, ne v terminološkem. V bitki za izraz 'skike' najdemo tole stališče: ''SKIKE je mednarodno zaščitena blagov- na znamka, pod katero se tržijo različni izdelki iz linije SKIKE … Pripomoček je mogoče kupiti samo preko specializi- ranih SKIKE točk, kjer kupca ob nakupu poučijo o varni uporabi in omogočajo različne stopnje tečajev.'' Ja, v tem grmu očitno tiči zajec. Posiljevanje slovenščine s tujim izrazom zdaj postane že veliko bolj razumljivo. Gre namreč za trgovski projekt, pri katerem želi 'projektant' se- veda služiti. In kdor širi zaščiteno medna- rodno blagovno znamko, je seveda dele- žnik tega 'projekta'. Če torej gledamo na zadevo s tega zornega kota, so slovenski 'skajkarji' pravzaprav izpostava tuje bla- govne znamke. To seveda ni brezplačno. Plačano je torej tudi vsiljevanje tujega izraza. Slovenska izpostava, ki je očitno pogodbeno vezana na lastnike blagovne znamke, preprosto ne sme opustiti tuje- ga imena. Zato torej posiljevanje sloven- ščine z nelogičnim tujim izrazom. Temu pravimo razprodaja slovenščine. Bolj kot za širjenje športne kulture gre za intere- se tržnega gospodarstva ožje zasebne skupine. Podobnost z blagovno znamko Nordic walking je presenetljiva. Tudi tam je bilo mogoče le na 'specializirani toč- ki' dobiti vse … do obveznega nakupa 'edino pravih pohodnih palic', na katerih je bil napis blagovne znamke Nordic wal- king. Da o spinningu in pilatesu ter popol- noma 'novi' Murovčevi UPS metodi učenje smučanja in še o čem ne govorimo. Obsežnost in preračunljivost 'SKIKE pro- jekta' je zaznati tudi iz 'vizije skajkarjev'. Takole beremo: ''Vizija SKIK-a je nov šport oz. nova športna panoga, katera vklju- čuje izobraževanje, SKIKE tekmovanja in športne prireditve.'' 'Projekt' postaja še bolj oprijemljiv. 'Skajk' trenerje v sivi ekonomiji že vzgajajo, trgovska mreža se plete, potrebna je še nacionalna zve- za za 'skajk', združenje 'skajk' učiteljev in trenerjev, morda še kak inštitut za 'skajk' (če že ne katedra za 'skajk' pri obstoječi fakulteti, in ne nazadnje, kak doktor 'skaj- ka'. Manjka samo še oglaševalsko geslo 'skajk' v vsako vas, 'skajk' v vsako družino. Seveda s številko telefona, kje je mogoče vplačati šolnino in kje je mogoče kupiti 'nov športni pripomoček'. Očitno je ožji skupini veliko na tem, da ima 'svoj' vrtiček, 'svojo' športno zvrst, 'svoj' izobraževalni sistem, 'svojo' nacionalno zvezo, 'svojo' banko in sploh 'svoj hec'. Presenetljiva je podobnost s 'projektom' Nordic wal- king. 'Projekt skajk' se seveda v trenutku poruši, če barbarizem 'skajk' zamenjamo z izrazoma terenske rolke in terensko rolkanje. Oboje namreč po logiki stvari strokovno in organizacijsko spada v drug 'predal'. Pripis: Prišlo mi je na misel, da bi pljuvanje v daljino razglasil za novo športno zvrst. Organiziral bi svetovalno službo, registri- ral d. o. o. za izobraževanje trenerjev in ustanovil nacionalno zvezo za pljuvanje v daljino. Le primeren tuji izraz moram še domisliti … 5 „ Freeride, freestyle. Oba tuja izraza se zadnje čase pogosto uporabljata zlasti v smučanju, deskanju in kolesarjenju. Te- žava je dvojna: prvič, 'nehigiensko' vsilje- vanje tujih izrazov v domač športni jezik, in drugič, zmedena raba, kajti isti pisci in govorci pogosto mešajo oba izraza, tako da je včasih nemogoče natančno prepoznati in opredeliti pravo vsebino obeh pojmov. Edina 'dobra' stran rabe tujih izrazov je papagajsko posnemanje, za kar ni potreben nikakršen intelektualni napor. Saj vemo, zakaj papige govorijo. Pred športno terminologijo sta torej dve nalogi: vsebinsko nedvoumno razmejiti oba pojma in jima poiskati logična do- mača izraza. Omejil se bom na smučanje, analogno pa je mogoče 'teorijo' upora- biti tudi v drugih športnih zvrsteh. Angleški izraz freeride je sestavljen iz free, prost, svoboden in iz ride, voziti se, peljati se, vožnja. Kalk iz freeride je to- rej prosta vožnja, prosto smučanje, prosti smuk. Največ opisovalcev tako imenovanega 'frirajda' s tem pojmom razumejo predvsem ''bolj ali manj vrato- lomno in tvegano spuščanje z vrhov po večjih strminah, pogosto tudi med 45 in 55 stopinjami naklona, po nepripravlje- nem terenu in po lastni izbiri poti''. Raz- širjeni opis te vrste smučanja, ki vsebuje tudi manj zahtevne storitve, je naslednji: ''Netekmovalno in tekmovalno smuča- nje na neurejenem smučišču ali zunaj urejenih smučišč po lastni izbiri terena, tehnike, hitrosti, načina krmarjenja in po- dobno. V smeri krmarjenja navzdol ni ni- kakršnih vratic ali drugih obveznih točk. Smučar izbira pot po lastnem preudarku, skoki čez skalne pečine (tudi 30-metrski) Celo Center šolskih in obšolskih dejavnosti, ki deluje v okviru Ministrstva za šolstvo in šport, oglaša tujo blagovno znamko s tujim imenom. Črka R v zgornjem desnem kotu potrjuje, da so domači prodajalci programa pogodbeno zavezani, da ohranjajo in širijo tuji izraz. športna terminologija 43 niso redki, pa tudi padci med skalovje ne. V tekmovalni različici sodniki upoštevajo težavnost izbranega spusta, zahtevnost ovir, zahtevnost in izvirnost skokov, teh- nično znanje, zanesljivost krmarjenja, tekočo izvedbo, slog, napadalnost, pad- ce in estetski vtis. Čas spusta bistveno ne določa ocene.« Tak način smučanja bi seveda lahko imenovali prosto smu- čanje ali prosti smuk (freeride), vendar pa pojem prosto smučanje pomeni še marsikaj drugega. Tudi nedeljski rekrea- tivni smučar prosto smuča. Tudi v šoli smučanja po obvezni vadbi načrtova- nega programa pogosto tečajnikom do- volimo prosto smučanje. Predvsem pa pojem prosto smučanje vključuje tako smučanje na urejenem smučišču kot zu- naj urejenih površin. Zato izraz prosto smučanje kot domača ustreznica za tuji 'freeride' ni dober. Včasih smo prosto smučanje zunaj urejenih površin imeno- vali terensko smučanje, kar seveda ne ustreza, ker je vsako smučanje na neka- kšnem terenu. V terminoloških prizadevanjih gre naj- večkrat za to, da identificiramo bistveno značilnost (differentio specifico) nove- ga pojma in nov termin (besedni izraz za pojem) prilagodimo tej značilnosti. Iz navedenega obsežnejšega opisa te vrste smučanja je mogoče identificirati bistveno značilnost tega smučanja, to je krmarjenje zunaj urejenih smučarskih površin. Logika torej sama od sebe po- nuja neoporečen izraz: smučanje zunaj urejenih površin. Izraz je v skladu s te- meljnim terminotvornim načelom no- men est omen, hkrati pa vsak Janez razu- me, za kaj pri tej stvari gre. Seveda je pa res, da smučanje nedeljskega rekreativ- nega smučarja zunaj urejenih površin ni isto kot atraktivno in razmeroma tve- gano spuščanje po pobočju z naklonom 45 stopinj in več. Zato bi bilo smiselno, da privrženci tega načina smučanja po zgledu alpinistov opredelijo težavnostne stopnje. V enem od besedil je bilo mogoče najti izraz prosti smuk, kar je najbrž nedomi- seln prevod angleškega freeride, prosta vožnja. Slovenski dvobesedni izraz pro- sti smuk ne kaže bistva smučanja, ki mu s tujim izrazom pravijo freeride. Bistvo je smučanje zunaj urejenih površin. Sploh pa ni nujno, da gre za smuk (ki je terminus technicus za eno od alpskih disciplin), saj je smučarju prepuščeno izbiranje terena in je spust lahko tudi bolj podoben vele- slalomu ali superveleslalomu. Nekaterim je celo ljubše krmarjenje v slalomskem slogu, da 'dlje traja'. Tekmovalna različica res postavlja v ospredje najkrajšo pot v vpadnico, razvedrilna ('uživaška') različica pa postavlja v ospredje daljšo pot in več krmarjenja. Treba je opozoriti še na to, da pojma smučanje zunaj urejenih površin ne gre zamenjavati s turnim ali alpinistič- nim smučanjem. Slednji dve smučarski disciplini sta predvsem gorniško deja- nje, kar pomeni, da je vzpon opravljen 'lastnonožno' v gorniškem slogu, tako imenovani 'frirajderji' pa se praviloma na vrh smučišča povzpnejo z motornim sredstvom (z žičnico, z motornimi sanmi ali celo s helikopterjem). Drugi tuji izraz, o katerem je treba kaj do-reči, je freestyle. Izraz dobesedno pomeni prosti slog (angl. free, prost, svoboden; style, slog). Zato se je ta slo- venski izraz tudi začel uveljavljati. Slove- njenje tujega izraza je pohvalno, hkrati pa se postavlja vprašanje, ali je izraz pro- sti slog res najustreznejši. Če izraz slog (angl. style) razumemo, kot ga pojasnjuje SSKJ, namreč, ''kar je določeno z izborom in uporabo različnih izraznih, oblikovnih sredstev v posameznem delu'', je tudi nedeljsko rekreativno smučanje freestyle, saj smučar brez sleherne obveznosti smuča 'po svoje' (free, prosto), s svojim 'izborom in uporabo različnih izraznih, oblikovnih sredstev', torej v slogu, ki ga sploh obvlada. Po SSKJ je slog tudi ''in- dividualen način izvajanja športne disci- pline''. Potemtakem ima vsak nedeljski smučar svoj slog, in ker ga pri tem nič ne obvezuje, gre za prosti slog. S semantič- nega zornega kota in v skladu s SSKJ je potemtakem tudi plužna tehnika krmar- jenja freestyle, ker se je nekdo prosto (free) odločil zanjo, hkrati pa je to ''individualen način izvajanja športne discipline''. V nekaterih opisih, ki pojasnjujejo vse- bino 'fristajla', beremo, da je za to vrsto smučanja potrebna ''izjemna gibalna spretnost in pogosto tudi drznost in po- gum''. Eden od novinarjev poroča, da je videl ''neverjetne akrobacije'', drugi za- piše, da je za to vrsto smučanja ''potreb- no kar nekaj akrobatske spretnosti''. Z olimpijskih iger v Kanadi novinar poroča, da so ''smučarji prostega sloga z atrak- tivnimi prvinami navduševali gledalce …'', zraven pa so fotografije salta nazaj, vijaka, in drugih 'atraktivnih' prvin, ki jim v neoporečnem športnem besednjaku pravimo akrobatske prvine. Sponta- no se vsiljuje izraz akrobatsko smuča- nje. Pojem akrobatika je opredeljen kot ''vrhunsko in pogosto tvegano ob- vladovanje telesa na tleh, v zraku ali na posebnih napravah''. In natančno za to gre pri tako imenovanem 'fristajlu' in po- nesrečeni domači ustreznici 'prosti slog': gre za vrhunsko in pogosto tvegano obvladovanje telesa v zraku. Težko je oporekati, da ne gre za izvajanje akro- batskih prvin (s smučmi ali s snežno desko). Izvajanje akrobatskih prvin je bistven (v logiki temu pravijo nujen in za- dosten) znak te športne discipline. In če temu ne moremo oporekati, je v skladu s terminotvornim načelom nomen est omen edino razumno, da govorimo in pišemo o akrobatskem smučanju in akrobatskem deskanju. Izraz akrobat- sko smučanje je semantično, logično in jezikovno popolnoma utemeljen. 6 „ Trik je razširjen žargonski izraz, ki ga pri- vrženci nekaterih sodobnejših (mlajših) športnih zvrsti uporabljajo za poimeno- vanje različnih spretnostni in akrobatskih prvin. Jezik subkulture je nekaj normal- nega, nespodobno pa je, če se ta jezik papagajsko širi v javnih občilih. Izraz ima namreč nenavaden pomen. Angleški samostalnik trick v slovenščini pomeni ukana, zvijača, lokavščina, spletka, šala, burka, norija, videz, slepilo, iluzija. An- gleški glagol to trick pomeni prevarati, prelisičiti, oslepariti, ogoljufati, zapeljati, zavesti, pretentati, zvabiti v past, za nor- ca imeti, za nos vleči. SSKJ sicer pojem trik pojasnjuje kot ''dejanje, postopek, s katerim kdo skuša spretno kaj doseči'', a hkrati tudi ''dejanje, s katerim kdo skuša koga spretno prevarati, preslepiti; nase- dati trikom; ujeti se na trik; triki goljufov in žeparjev''. V SSKJ tudi preberemo, da je trik ''v resničnosti nemogoče dejanje, katerega potek se prikrije zaradi ustvar- janja videza resničnosti: iluzionist izvaja svoj trik; čarovniški trik; trik s kartami''. Izraz trik ima tako v angleškem kot slo- venskem jeziku predvsem negativen vre- dnostni pomen. Navadno ga razumemo kot takšno ali drugačno 'nečisto dejanje', kot prevaro. Toda prosti prevrat nazaj s smučmi na nogah ni ''v resničnosti nemogoče de- janje''. To tudi ni ne prevara, ne ukana, ne zvijača, ne spletka, ne iluzija, gre za 44 empirično preverljivo gibalno spretnost. Deskarji z akrobatskimi skoki nimajo namena nikogar ''prevarati, preslepiti''. Izvajanje akrobatskih prvin niso ''čarovni- ški triki'' in ne ''triki goljufov in žeparjev''. Tudi v drugih športnih zvrsteh ne upora- bljamo izraza trik, kadar gre za spretno- stne (akrobatske) vaje in dejavnosti. Ne pri akrobatiki, ne pri skokih v vodo, ne v športni gimnastiki, ne pri umetnostnem drsanju ne govorimo o trikih. Govorimo o prvinah, likih, skokih in podobno. Komu bi padla krona z glave, če bi tudi v sodobnejših (novejših, mlajših) športnih zvrsteh uporabljali ustaljeno priznano domače izrazje? Res je, da v angleškem slovstvu najdemo izraza trick flying in trick rider, ki nimata slabšalnega pomena. Toda v slovenščini sta to akrobatsko letenje in akrobat- ski jezdec. In tako akrobatski letalec kot akrobatski jezdec na Slovenskem izvajata razne prvine, like in skoke, v metaforičnem jeziku kvečjemu tudi vra- golije (po SSKJ dejanje, ki zahteva veliko spretnost, zabava in vzbuja občudova- nje), ne pa trike (ukane, zvijače, burke). 7 „ Dih, dah, vdih. Med potapljači se lomijo kopja, ali prav se prostemu potapljanju reče 'na dah', ali 'na dih', ali 'na vdih'. Kdaj pa kdaj se pojavi tudi tuji izraz apneja (gr. apnoia, prenehanje dihanja), ki pa ga kaže tako in tako opustiti, ker je tujka. V 'konkurenci' torej ostanejo le trije domači izrazi. Naj mi bo oproščeno, ker se kot ne- posvečen nestrokovnjak, ki sem raje nad vodo kot pod njo, vtikam v tuj vrtiček. Izraz dah v slovenščini pomeni ''enkraten sprejem zraka v pljuča in njegovo iztisnje- nje''; seveda je razumeti, da iztisnjenje zraka sledi neposredno sprejemu, ne pa čez minuto, dve, tri ali več. Po tej razlagi npr. dahnemo v spirometer (zajamemo zrak in pihnemo v cevko aparata). Pri po- tapljanju ne gre za takšen dah. Nedoloč- nik dahniti pomeni tudi ''z odprtimi usti rahlo iztisniti zrak: na obrazu čutim njen dah''. Z dahom preverjamo zadah (dah iz ust). Z ukazom 'dahni' preverjamo sledi alkohola v enkratnem izdihu z odprtimi usti. Pri potapljanju tudi za te pomenske odtenke pojma dah ne gre. Če upošte- vamo še okoliščino, da se 'dah' zgleduje po srbsko-hrvatskem 'ronjenju na dah', ga res kaže zavrniti. V 'konkurenci' torej ostaneta le še dih in vdih. Po SSKJ dih pomeni ''enkraten sprejem zraka v pljuča in njegovo iztisnjenje''; po tej razlagi govorimo o pogostosti dihov in štejemo dihe. Pri potapljanju zagotovo ne gre za 'dih', ki ustreza navedeni razlagi. Pri potapljanju ne gre za 'sprejem zraka v pljuča in njegovo iztisnjenje', ampak za sprejem zraka in zadrževanje diha. Po SSKJ dih pomeni tudi ''iz pljuč iztisnjeni zrak, npr. čutil je njegov dih na obrazu''. Zagotovo tudi ta pomen ne ustreza na- činu dihanja/nedihanja pri potapljanju. Lahko bi kvečjemu govorili o potaplja- nju z zadrževanjem diha, ne pa o po- tapljanju na dih. Kar zadeva dihanje, je pri prostem pota- pljanju mogoče govoriti o dveh bistvenih prvinah: o vdihu (enkratno zajetje zraka v pljuča) in zadrževanju diha. Pred po- topom vdihnemo in nato se potopimo. Logično je, da brez vdiha ni zadrževanja diha (ker ni kaj zadrževati). Če v denar- nico nič ne damo, prav tako ni kaj v njej zadrževati. Ne glede na pomembnost obeh prvin (vdiha in zadrževanja diha) se zdi, da je 'prvo dejanje', torej vdih, ven- darle začetna, temeljna in bistvena prvi- na prostega potapljanja. Od globokega VDIHA je praviloma odvisen čas zadr- ževanja vdiha in s tem dolžina oziroma uspešnost potopitve. Če temu pritrdimo, se sam od sebe ponuja izraz potaplja- nje na vdih. In v resnici je v strokovnih in poljudnih glasilih tudi čedalje pogosteje mogoče zaslediti izraz potapljanje na vdih. Neakademski 'dialog' med prota- gonistoma črkarske pravde pa ni več ter- minološko vprašanje, ampak etično. 8 „ Skupinska vadba. Nenavaden 'termi- nološki izum' skupinska vadba je nastal v krogu Fitnes zveze Slovenije. Fitnes zveza je nacionalna zveza za tako ime- novane skupinske vadbe. Če za vadbo košarke, odbojke, atletike, plavanja, smu- čanja in tako naprej natančno vemo, za kaj v resnici gre, izraz skupinska vadba tega ne pove. Izraz, ki ne oznanja, za kaj gre, je nesmisel, skrpucalo, izrazoslovno padarstvo. Še najmanj pa je to lahko ter- minus technicus (strokovni izraz), ki mora vendarle ustrezati tudi nekaterim stro- kovnim, semantičnim in logičnim me- rilom. In ta ponesrečeni izraz se čedalje bolj širi, žal celo ob podpori tistih, ki bi vendar morali skrbeti za strokovno odlič- nost, katere del je tudi strokovno izrazje. Eno temeljnih vodil razumnega obliko- vanja strokovnih izrazov je načelo nomen est omen, v imenu je pomen. In kakšen pomen oznanja dvobesedni izraz sku- pinska vadba? Zgolj to, da gre za neko skupino, ki nekaj skupaj počne oziroma vadi. In nič več. Ponesrečen besedni 'izum' oznanja formo, način, metodo, organizacijo, ne pa vsebine, kar je v nasprotju s temeljnimi načeli izrazoslovja. Pojem skupinska vadba sporoča le to, da to ni individualna vadba. Toda vad- ba v skupini/skupinska vadba poteka tudi pri šolski športni vzgoji. In v plesni šoli poteka vadba v skupini. Vadba v večini športnih iger je skupinska vadba. Navse- zadnje je sleherni skupinski izlet v gore tudi 'skupinska vadba'. In pevski zbor ima 'skupinsko vadbo'. Izraz 'skupinska vad- ba' sploh ne pove, s čim se Fitnes zveza ukvarja. Za strokovni in znanstveni jezik je to error fundamentalis3. Za Košarkarsko zvezo, za Smučarsko zvezo in Plavalno zvezo natančno vemo, za kaj gre. Zadrege s ponesrečenim izrazom se ka- žejo tudi na aplikativni ravni. Vzemimo primer, da nekdo obiskuje tako imenova- no 'skupinsko vadbo', kjer se nauči teh- nike izvajanja nekih vaj in temeljnih vad- benih načel, nato pa vse to sam počne doma. Čeprav doma sam počne natanč- no isto ali enako kot v 'skupinski vadbi', to vendar ni več skupinska vadba, ampak je individualna vadba. Očitno 'čarodejem', ki si izmišljajo 'padarske' izraze, ni jasno, da se mora športna dejavnost imenovati po vrsti dejavnosti, ne po metodi. Kdor vse to meša, lahko v stroki pomeša še marsikaj. 9 „ Adrenalinski, ekstremni, rizični, vari- antni športi … Val 'močnih izrazov' za nekatere športne zvrsti se ne umirja, če- prav je o tem že tekla beseda. O novinar- jih ne kaže razpravljati, kajti ti tako in tako papagajsko širijo izraze, ki jih po eni stra- ni širi domnevna stroka, po drugi strani pa 'ulični' privrženci te ali one športne zvrsti, ki z 'močnimi' izrazi poveličujejo svoje dosežke. Slabo pa je, če isti govo- rec ali pisec iz tako imenovane stroke in posvečene institucije v istem prispevku uporablja kar nekaj zgoraj navedenih različic in jih preprosto enači med seboj. Isto dejavnost, na primer, enkrat imenuje adrenalinsko, drugič ekstremno in konč- no še rizično. Že s tem 'izraznim boga- športna terminologija 45 stvom' je kršeno temeljno terminološko načelo, da morajo biti termini (strokovni izrazi) enoznačni. Neoporečna termino- logija ne trpi sopomenk (sinonimov) in enakozvočnic (homonimov)4. Še najmanj pa v raziskovalnem delu, ko je termino- loška eksaktnost conditio sine qua non. Predvsem pa morajo biti termini logično, semantično in jezikoslovno (torej znan- stveno) utemeljeni. Zato ne bo odveč kratek povzetek in komentar dejanskega stanja. ** Izraza adrenalinski šport in ekstremni šport sta najstarejša. V strokovnem in javnih občilih sta oba že bila obsežno argumentirano zavrnjena. Kratka pono- vitev 'lekcije' je lahko samo dobrodošla. Športna klasifikacija ne pozna adrena- linskih in neadrenalinskih športov, ker je takšna klasifikacija nesmiselna. Kdor ko- ličkaj pozna fiziologijo, ve, da se hormon nadledvične žleze adrenalin pospešeno izloča pri vseh posebnih okoliščinah, ki presegajo vsakodnevno rutinsko raven človekovega delovanja. Pri sleherni špor- tni zvrsti lahko ugotovimo 'adrenalinske in neadrenalinske trenutke'. Celo na rav- ni šolskega športa je vsaka pomemb- na tekma lahko 'adrenalinski dogodek'. Predvsem pa je adrenalinsko odzivanje posameznikov na iste dražljaje različno. Zagotovo je ločenje adrenalina pri pa- dalcu, ki se pri vratih letala pripravlja na svoj prvi skok, bistveno drugačno kot pri 'starem mačku', ki ima za seboj že več kot tristo skokov. Zato je strokovno (znan- stveno, logično, semantično itn.) popol- noma neutemeljeno govoriti in pisati o adrenalinskih športih. Pravzaprav gre za neumnost. Neumnost je slonu reči žirafa, če to ni žirafa. ** Podobno skrpucalo, če ne še večje, je iz- raz ekstremni športi. Športna klasifika- cija ne pozna ekstremnih in neekstremnih športov. SSKJ pridevnik ekstremen po- jasnjuje kot ''zelo oddaljen od povpreč- nosti česa, skrajen, pretiran''. Nemogoče je kateri koli šport kar v celoti označiti za ekstremen, zelo oddaljen od povpreč- nosti česa, skrajen, pretiran. Kako naj bo, na primer, košarka bolj skrajna, pretirana, ekstremna od, denimo, plavanja. Zakaj naj bi bilo jadranje z zmajem ekstremno, smučarski poleti pa ne? In zakaj naj bi bilo smučanje zunaj urejenih površin ek- stremno, smuk s hitrostjo 150 km na uro pa ne? Lahko so posamezni dosežki pri slehernem športu ekstremni, ne pa ta šport kar povprek. Vsi dosežki, ki so na skrajnem desnem repu Gaussove krivu- lje, so oddaljeni od povprečnosti, skrajni, ekstremni (če smo natančni: ekstremno dobri). Svetovni rekord v kateri koli atlet- ski disciplini je ''zelo oddaljen od pov- prečnosti, skrajen, pretiran, ekstremen'', ne pa atletika kar povprek. Vaja svetov- nega prvaka na drogu je ekstremni do- sežek, ne pa vsa športna gimnastika kar povprek. Vzpon na Nanga Parbat je lah- ko ekstremno dejanje, ne pa tudi vzpon na domač vrh, ki je označen z drugo ali tretjo težavnostno stopnjo. Lahko je Stre- lovo plavanje po Mississippiju ekstremna storitev, ne pa plavanje kar povprek. Nič drugače ni z zmajarstvom, padalstvom in akrobatskim deskanjem, ki jih nekateri kar povprek označujejo z izrazom eks- tremnimi športi, čeprav je pri slehernem od navedenih stopnja zahtevnosti ali te- žavnosti razpršena vzdolž cele Gaussove krivulje. Pojem ekstrem je neprimeren še iz dveh razlogov. Ekstremnost ni stalnica, ampak se objektivno nenehno spreminja. Kar je bilo nekoč ekstremno, danes ni več. Če je bil nekoč pri akrobatskem smučanju pre- vrat nazaj ekstremni dosežek, danes to ni več. Kar je bilo v alpinistiki pred sedem- desetimi leti ekstremno, danes ni več. Pri vseh športnih zvrsteh, pri katerih dosežke objektivno merijo, se meja ekstremnosti nenehno spreminja. Hkrati pa je ekstre- mnost še individualno opredeljena. Kar je ekstremno za enega, ni ekstremno za drugega. Če je za nekoga spust na smu- čeh s Podrte gore ekstremno dejanje, je to za Karničarja 'mala malica'. Za nekoga je maratonski tek (42 km) ekstremna sto- ritev, za drugega je to lažji trening za tek čez Avstralijo. Hkrati pa se tudi osebna meja ekstremnosti spreminja. Z vadbo se ekstremnost, kar koli že to pomeni, pomika navzgor. Kar se nekomu najprej zdi nedosegljivo, ekstremno, lahko sčaso- ma z vadbo postane zlahka dosegljivo, ekstrem pa se pomakne na višjo stopni- co. Še najbolj pa je 'nespodobna' trditev znane psihologinje v televizijski oddaji, da ''smo Slovenci narod ekstremov'', s čimer utemeljuje dejstvo, da se nekateri zato ukvarjajo s tako imenovanimi ekstre- mnimi športi. Sveta preprostost! Takšne posplošitve kar na ves narod si najbrž še branjevke ne bi dovolile. Slovenci smo verjetno v vseh pogledih in na vseh po- dročjih 'normalno distribuirani po mode- lu Gaussove krivulje'. Samo odstotek in pol Slovencev je teoretično 'ekstremnih' … Sleherne posplošitve so nedopustne, zlasti iz hiše, v kateri naj bi se natančno vedelo, kdaj lahko nekaj posplošujemo. Če je sto Slovencev nevrotičnih, zato slo- venski narod še ni narod nevrotikov. To bi tudi psihologinja lahko vedela. ** Rizični, tvegani športi. Če športno zvrst že štejemo za 'rizično', bi vendarle kazalo uporabiti prijaznejše domače ime tvegani športi. Izraz riziko je resda že prevzeta beseda, vendar zveni tuje, ker je narejena po španskem risco (ki pomeni morsko čer) in italijanskem risico. Da izraz ni izvirno domač, dokazuje tudi to, da ga najdemo tako v starem Verbinčevem kot v sodobnejšem Slovarju tujk. Je pa vznik izraza tvegani športi mogoče oceniti tudi pozitivno, ker je izraz očitno nastal iz spoznanja, da sta izraza adrenalinski špor- ti in ekstremni športi nesmiselna. To pa je tudi nekaj. Tudi zanikanje nesmiselnih stvari je spoznanje. Seveda pa se postavlja temeljno vpraša- nje, ali so res nekatere športne zvrsti kar povprek bolj tvegane od drugih. Temu preprosto ni mogoče pritrditi. Športna klasifikacija te delitve ne pozna. SSKJ pojasnjuje nedoločnik tvegati takole: ''za dosego cilja iti v nevarnost'', pri če- mer je mogoče ''doživeti kaj nezažele- nega'' oziroma ''da se izgubi kaj'' in celo ''izzivati nevarnost''. Težko je pritrditi, da se športniki lotevajo nekaterih športnih dejavnosti zato, da bi ''doživeli kaj ne- zaželenega'' ali ''kaj izgubili'' ali ''izzivali nevarnost''. Zagotovo je obrnjeno. Lote- vajo se jih zaradi želje po 'doživetju za- želenega' in ne zato, da bi 'kaj izgubili'. Včasih se zdi, da je veliko bolj tvegano iti čez prehod za pešce, kot leteti z zmajem. Največkrat prilastek tvegan dodajajo ne- katerim športnim zvrstem tisti, ki se s to zvrstjo ne ukvarjajo. Česar ne poznamo, hitro označimo z izrazom tvegano. Kar je nepoznavalcu tvegano, mojstru ni. Ter- minus technicus pa ne more temeljiti na neznanju ali osebnih občutkih. Če vpra- šamo privržence športnih zvrsti, ki jih ho- čemo na vsak način razglasiti za tvegane, to lastnost zanikajo, ker so prepričani, da imajo vse ''pod kontrolo''. Uspešen pota- pljač zanika adrenalinskost, ekstremnost in tveganost z besedami ''vse stvari imam v svojih rokah''. Svetovni prvak v preletu z zmajem svoje športne zvrsti ne šteje ne za adrenalinsko, ne za tvegano, ker je ''vse do podrobnosti preštudirano, načrtova- no ter proizvod znanja in izkušenj''. Če 46 pa že kdo v neki športni zvrsti 'za slavo', za 'boljšo samopodobo', za 'pridobitev sponzorjev' tudi tvega, zato ni mogoče te športne zvrsti kar povprek razglasiti za tvegani šport. Zlasti ne, če pojma tvega- nje prej ne opredelimo. Vsaka razprava in raziskava o tveganju je tvegana, zagotovo pa jalova, če prej natančno ne opredeli- mo tega pojma. Tudi opredelitev pojma tveganje z besedno zvezo ''možnost huj- še poškodbe'' ni vredna nič, če ne vemo, katere poškodbe štejemo za 'hujše'. S pojmom tveganost lahko razumemo verjetnost poškodb od zvina gležnja do težke poškodbe glave in smrtnih prime- rov. Zato je zelo nestrokovno kar povprek govoriti o tveganosti. Po svoje so tako ali drugače tvegane domala vse športne zvrsti v svoji vrhunski, gladiatorski izved- bi. Iz obsežne zbirke športnih poškodb navajam le drobec. Pet slovenskih atletov ni moglo nastopiti na atletskem mitingu zlate lige, ker so bili poškodovani. Neka- teri so nastopili poškodovani s pomočjo analgetikov. Pa vendar atletike nihče ne šteje za tvegani šport. Na pomembni ro- kometni tekmi štiri ali pet igralk Krima ni nastopilo zaradi poškodbe. Dvema Kri- movima rokometašicama so ugotovili, da imata obrabo hrustanca – pri starosti 25 let. In nikomur ne pade na pamet, da bi rokomet štel za tvegani šport. Hrvaška smučarka Janica Kostelić je bila leta 2003 v štirih mesecih trikrat operirana. Sloven- ska smučarka Nataša Bokal: enajst ope- racij kolena, težka poškodba rame, pre- kinjen živec. Smučar Mitja Kunc našteva: vsak gleženj zvit vsaj štirikrat, zlom reber, poškodovane kolenske vezi, večkrat na- trgana prepona v dimljah, izpah rame, kovinski vsadki na mestu poškodovanih obraznih kosti. Laik bi smučanje razglasil za tvegani šport, hkrati pa vemo, da neka- teri smučajo vse življenje brez poškodbe. V času, ko tole pišem, je bilo na Kaninu svetovno prvenstvo v atraktivnem smu- čanju in deskanju zunaj urejenih površin. Poškodb ni bilo. V istem času so na kranj- skogorskem rekreativnem smučišču za- beležili tri poškodbe. Ali je potemtakem rekreativno smučanje tvegani šport? Razglašanje športnih zvrsti kar povprek za tvegane, je torej popoln nesmisel. Zna- ni so tudi smrtni primeri na košarkarskem in nogometnem igrišču, na maraton- skih tekih, na kolesarskih dirkah. Samo leta 2004 je zaradi odpovedi srca umrlo osem kolesarjev in nikomur ne pade na pamet, da bi kolesarjenje kar povprek razglasil za tvegani šport. Če se je že na olimpijskih igrah v Vancouvru smrtno ponesrečil sankač, to še ne pomeni, da je sankanje na domačem griču tvegani šport. Ali ni uživanje nedovoljenih poži- vil, ki je domala v vseh športnih zvrsteh v vrhunskem športu skoraj reden pojav, tvegano? Ali niso po svoje tvegani nad- človeški napori, za katere človekov or- ganizem ni ustvarjen? Nobena skrivnost ni, da morajo mnogi vrhunski športniki prekiniti svoje športne kariere, ker imajo velike zdravstvene težave, ki so posledica ukvarjanja s športom. Domala vsak vr- hunski šport je tako ali drugače tvegan. Seveda je res, da se je nezgoda z zmajem lahko konča s smrtjo, toda umirajo tudi tekači, nogometaši in kolesarji. Tveganost pa je tudi individualna katego- rija. Kar je tvegano za enega, ni za druge- ga. Tveganost v smučanju ni odvisna od te športne zvrsti, ampak od smučarja: njegovega znanja, precenjevanja svojih sposobnosti in sploh od osebnostnih la- stnosti. Drzni tvegajo, razumni ne. Pri isti dejavnosti neodgovoren 'hazarder' tve- ga, razumen človek pa ne, ker razumno oceni, kje so meje njegovega znanja in zmogljivosti. Nekomu je smuk z Vitranca tvegano dejanje, ker je precenil svoje spo- sobnosti, drugemu je prijetno doživetje, ker stvar obvlada. In enako velja, denimo, za letenje z zmajem. Veletoč na drogu je za nekoga tvegana prvina, izkušen telo- vadec pa se z njim ogreva pred tekmova- njem. Nekdo bi zelo tvegal, če bi se brez izkušenj spustil po planiški velikanki, za izkušene letalce pa to ni tveganje. V času planiških poletov (približno 360 jih je v treh dneh) zabeležijo dva ali tri padce, ki se navadno končajo brez poškodbe. In če že govorimo o tveganosti pri ukvar- janju s športom (kar koli naj bi že pojem tveganost pomenil), je spet treba razli- kovati med selekcijskim tekmovalnim športom in tako imenovanim športom za vse. Na današnji stopnji razvoja vrhun- skega športa je tako ali drugače tvegano ukvarjanje s katero koli športno zvrstjo, na rekreativni ravni pa o tem sploh ne bi smeli govoriti. Razvedrilni šport bi že po temeljni opredelitvi moral biti namenjen zgolj zdravju, ne pa takšnemu ali drugač- nemu tveganju. To je še en razlog, zakaj je zelo nesmiselno katero koli športno zvrst kar povprek označiti za tvegano. Ob razpravi o tveganih in netveganih športih ne gre spregledati dvomljivega raziskovalnega prijema (Psihološke zna- čilnosti športnikov rizičnih športov, Šport 2007, št. 4). Osredotočam se seveda zgolj na dvomljivost, ki izhaja iz terminološke pre-lahkotnosti. Raziskovalka je v obrav- navo povabila predstavnike domnevno rizičnih športov in skupino tistih, ki se ne ukvarjajo z domnevno rizičnimi športi. Med prve je uvrstila alpiniste, padalce, jadralne padalce, potapljače, ekstremne (?!) kajakaše, gorske kolesarje (katere?, poznamo 4 discipline gorskega kolesar- jenja), motokrosiste, smukače in nordijske skakalce (torej ne letalcev na velikankah). Skupino 'nerizičnih' športov so sestavljali plavalci, atleti, smučarji, jadralci (kateri?, poznamo pet vrst jadranja), kajakaši na mirnih vodah, veslači, smučarski tekači, športni plezalci in karateisti. Vzorec enih je štel 38 in prav tako drugih. Iz pred- stavitve raziskave ni mogoče ugotoviti, kakšnega kakovostnega razreda so bili športniki ene in druge skupine, kar za- gotovo lahko bistveno vpliva na izid raziskave. Toda veliko večji, pravzaprav temeljni in 'usodnejši' je metodološki spodrsljaj, ko ena oseba po lastni presoji določi, kateri so 'rizični' in kateri 'nerizični' športi. Kolikor vem, objektivna, zanesljiva in veljavna empirična presoja o obstoju 'rizičnih' in 'nerizičnih' športov ne obsta- ja. Subjektivna ocena pri takšnem klasi- ficiranju je kontaminirana z neznanjem, predsodki, ulično in časopisno termino- logijo ter podobnim. Možna bi torej bila le 'ekspertna presoja' rizičnosti in nerizič- nosti posameznih športnih zvrsti. Toda presoja ene osebe, pa čeprav s pomočjo nekaterih virov, ni ekspertna presoja. Za ekspertno presojo je potreben poseben postopek 'ekspertov' (strokovnih izve- dencev), katerih ocena je nato matema- tično oziroma statistično objektivizirana. Lahko se zgledujemo kar po domači razi- skavi iz leta 1973 (J. Šturm, K. Petrovič: Va- lorizacija in klasifikacija športnih panog v SR Sloveniji), v kateri je 75 (!) ocenjevalcev (ekspertov) ocenilo 45 športnih zvrsti glede na njihovo pomembnost za člo- vekov psihosocialni status, za rekreacijo in za vseljudsko obrambo. S posebnim postopkom je bila preverjena veljavnost (validnost) subjektivnih ocen in šele na tej podlagi so športne zvrsti lahko bile klasificirane na tri skupine. V dvomljivi raziskavi so po eni plati bile po domače (subjektivno) določene 'rizič- ne' in 'nerizične' športne zvrsti, po drugi plati pa merilo za presojo rizičnosti (''mo- žnost hujše poškodbe'') sploh ni natanč- no opredeljeno. Hkrati so spregledane športna terminologija 47 ''hujše poškodbe'' (kar koli že to je) pri športnih zvrsteh, ki jih nihče ne razglaša za 'rizične'. Če pa v raziskavi opredelitev predmeta in problema ne 'drži vode', so tudi zaključki dvomljivi. Če torej ni objek- tivno ali ekspertno neoporečno ugoto- vljena skupina tako imenovanih 'rizičnih športov', je tudi izdelava profila špor- tnika rizičnih športov (kar je bil namen naloge) dvomljiva. Profil norcev je verje- ten in možen, če norci res nedvoumno obstajajo. Vse drugo je bolj ali manj hi- potetično ali intencionalno (na svoj mlin usmerjeno) modrovanje oziroma vaja iz metodologije. V resnici je to kvaziologija. ** V iskanju ustreznejših izrazov za ponesre- čena izraza adrenalinski športi in ekstremni športi se je zadnji pojavil še izraz varian- tni športi. Žal brez sleherne racionalne podlage. Izraz varianta je sopomenka za slovenska izraza različica in inačica. Pojem varianta (različica, inačica) je opredeljen kot ''vsaka od nebistvenih (!) različnih oblik kakega pojava''. Še več pove tale razlaga pojma varianta: ''obli- ka, ki je različna od druge oblike iste vrste''. Pojem varianta torej uporabljamo samo znotraj ISTE VRSTE, ISTE ŠPORTNE ZVR- STI. Ulična košarka je, na primer, varianta (različica, inačica) 'prave' košarke. Ulična košarka je nebistveno različna od 'prave' košarke. In odbojka na mivki ter sedeča odbojka sta varianti odbojke. Balvansko plezanje je varianta plezanja. Vsaka 'va- rianta' ima torej svojo 'matično športno zvrst', svoj rodni pojem. Zato je pojem 'varianta' blizu pojmu 'poddisciplina'. Ti- sto, kar je 'bistveno drugačno' oziroma 'druge vrste' in pripada drugemu rodne- mu pojmu, drugi športni zvrsti, ne more biti varianta. Košarka ni 'variantni šport' (različica, inačica) napram plavanju, ker je 'druge vrste' oziroma 'bistveno dru- gačna'. Zato tudi soteskanje ne more biti 'variantni šport' oziroma različica atletike in gorsko kolesarjenje ne 'variantni šport' oziroma različica veslanja. Pojmi variante, različice, inačice (poddiscipline) označu- jejo samo odnos znotraj iste športne discipline, ne pa odnosa med športni- mi disciplinami. Zato je izraz variantni športi še bolj 'mimo' kot že obravnavani termini. Poleg tega mora biti neoporečni termi- nus technicus v skladu s temeljnim ter- minotvornim načelom nomen est omen, kar pomeni, da mora že navzven izražati bistvene lastnosti predmeta, pojava, de- javnosti. Pojem 'varianta' o tem bistvu nič ne pove. Primerjajmo pojem variantni športi s pojmoma ciklične monostrukturne športne zvrsti in aciklične monostrukturne športne zvrsti. Zadnja dva termina sporo- čata bistvo ene in druge skupine špor- tnih zvrsti, pojem variantni športi ne pove popolnoma nič. ** Treba je omeniti še dva izrazna 'bisera', ki se nanašata na 'ne vem kaj' in boga- tita terminološko zmedo. Zasledil sem ju v Dnevniku. Novinarka (na srečo ne iz športnega uredništva) je pisala o ''večna- menski dvorani, v kateri bi se lahko razvi- jali urbani športi''. Klasifikacija športnih zvrsti tega pojma ne pozna. Tudi iz zapisa ni bilo mogoče ugotoviti, kateri športi so to. Pridevnik urban(i) pomeni ''mestni, mestno urejen''. Izraz urbani šport je po- temtakem sopomenka za mestni šport. Toda mestni šport je lahko vsak šport, ki se odvija v mestu. Na Galetovem hribu v Šiški je bila včasih smučarska skakalnica, na Ljubljanici pa je vsako leto tako ime- novani Čopov izziv v veslanju. Ali sta po- temtakem tudi veslanje in smučarski sko- ki urbana/mestna športa? Ne nazadnje so urbani/mestni športi tudi košarka, odbojka, nogomet, atletika in še cela vr- sta drugih. In kaj je plavanje? In drsanje? Nekje drsajo na jezerih, drugje v mestnih dvoranah. Na Japonskem imajo že smu- čišča v zaprtem prostoru sredi mesta. Ali je potemtakem tudi smučanje urbani šport? Še večja zmešnjava bi bila, če bi isto športno zvrst šteli enkrat za urbano, drugič za neurbano. Kakorkoli obračamo, je izraz 'urbani šport' nesmiselno laično skrpucalo. Še bolj nesmiseln je izrazni spaček alter- nativni šport, da o nesmislu alternativ- ni urbani šport, ki se je prav tako zapisal Dnevnikovi novinarki, ne govorimo. Tudi izraza alternativni šport neoporečno športno izrazje ne pozna. Izraz alter- nativa pomeni ''položaj, ko se je treba odločiti med dvema možnostma, od katerih ena izključuje drugo''. Navedene opredelitve pojma alternativa ni mogo- če pojasniti ali uskladiti z izrazom 'alter- nativni šport'. Očitno novinarka ne ve, kaj pomeni pojem alternativa. Alternativ- nega športa preprosto ni, je samo šport. Tudi alternativne medicine ni, je samo medicina. Alternativa medicini je lahko samo nemedicina. Natančno tako je pri športu: alternativa športu je lahko samo nešport. Izraz alternativni šport je torej laični (slaboumni) domislek. Primerjamo ga lahko z enako slaboumnimi izrazi al- ternativna solata, alternativna ovčarka, alternativno sadje in podobno. Zdi se, da se je zapis v Dnevniku hotel izogniti nesmiselnemu izrazu adrena- linski športi (kar je seveda treba pohva- liti), žal pa je pri tem zabredel v še slabšo godljo. Primer tudi kaže, da nekateri lek- torji javnih občil ne poznajo športnega izrazja. Kako pa naj ga, če se pristojna visokošolska institucija s temi vprašanji ne ukvarja? ** Sploh pa se postavlja načelno vpraša- nje, zakaj bi morali nekatere sodobnejše športne zvrsti poimenovati s posebnim skupinskim imenom, če nimajo nujnih in zadostnih5 objektivno empirično dokazljivih skupnih znakov. Vsaka od so- dobnejših športnih zvrsti ima svoje ime, hkrati pa je sleherno mogoče uvrstiti v znano kineziološko klasifikacijo (ciklične monostrukturne športne zvrsti, aciklič- ne monostrukturne športne zvrsti, poli- strukturni aciklični športi in tako naprej). Označevalne pridevnike adrenalinski, ek- stremni, rizični/tvegani, ki jih ni mogoče strokovno in/ali znanstveno opredeliti, po eni plati potrebujejo snobi za krepi- tev svoje samopodobe in včasih dviga- nje svoje tržne vrednosti, po drugi plati pa 'močne' izraze potrebujejo rumena in porumenela javna glasila, ki s tem pri- dobivajo bralce in povečujejo naklado. Stroka oziroma veda pa bi morala ostati zavezana strokovnim oziroma znanstve- nim načelom terminotvorja. Žal ni mogoče komentirati vseh termi- noloških modrovanj iz 4. številke Špor- ta (2007). Na eno stališče pa je le treba odločno odgovoriti, da se ta 'teorija' ne bi širila naprej. Pisec je zapisal: ''Smiselno bi bilo, da o imenu odločajo tisti, ki se s temi dejavnostmi ukvarjajo …'' Error fun- damentalis. Posledica takšne 'teorije' je onesnaževanje športnega in knjižnega jezika, denimo, z izrazom SKIKE. 'Tisti, ki se s tem ukvarjajo', trmasto vztrajajo pri tem izrazu, kljub drugačnim terminolo- škim (semantičnim, logičnim, jezikovnim) argumentom. Za delanje strokovnih izra- zov je vendar treba še kaj več, kot obvla- dati 'giboslovje'. Pa še na nekaj je treba odgovoriti. Isti pisec, ki odgovornost za izrazoslovje nalaga tistim, ki se ukvarjajo s konkretno dejavnostjo, meni, da še ni- smo našli ustreznega slovenskega imena za spuščanje s kajakom po divjih rekah in 48 kanjonih in za spuščanje kolesarjev po str- mih gorskih pobočjih. Imamo oba izraza in čedalje bolj se uveljavljata v javnih ob- čilih: prvi je soteskanje, drugi gorsko- kolesarski spust (z dvema različicama, 'variantama'). 10 „ Logične nerodnosti in nesmisli. Zve- za za šport otrok in mladine Slovenije je zasnovala nekakšen 'projekt' ''vsebinskih mrež na področju šport in rekreacija''. Pojma 'vsebinske mreže' ne razumem, dobro pa razumem, da je besedna zveza šport IN rekreacija nelogični zmazek, ki nastavlja zrcalo domnevno 'visoki stroki', ki je ta dvobesedni zmazek spočela. Tudi napačna raba sklona v navedku me v tem trenutku ne zanima, čeprav je tudi ta kazalec šlamparije te zveze. Besedna zveza šport IN rekreacija je logični, semantični, strokovni in jezikovni spodrsljaj brez primere. Športno neizo- braženim ga je mogoče še spregledati, ne pa športoslovno izobraženim uradni- kom, ki to zvezo vodijo in pišejo javna sporočila. Kot da nič ne berejo … Zato ponovimo! Izraz rekreacija (lat. recreare, razvedriti, sprostiti, osvežiti) pomeni sleherno (!) razvedrilo, ki je namenjeno sprosti- tvi, osvežitvi, zabavi in tako naprej. Tudi igranje taroka je rekreacija. In gobarjenje je rekreacija. Za rekreacijo obdelujem vrt, gojim cvetje in pomagam sosedu pri spravilu otave. Tudi znamke lahko zbiram za rekreacijo. Nekateri skačejo čez plot za rekreacijo. Prepričan sem, da se zveza, ki širi enobesedni izraz rekreacija, ne ukvar- ja s tarokom, gobarjenjem, vrtnarjenjem, kmečkimi deli in drugimi razvedrilnimi dejavnostmi. Ko torej pišemo in govori- mo o športnem razvedrilu, ni dopustna raba enobesednega izraza rekreacija (ker pojem rekreacija pomeni sleherno razve- drilo, ne pa samo športno). Če govorimo in pišemo o športnem razvedrilu, je tre- ba izrazu rekreacija dodati levi prilastek, ki označuje vrsto razvedrila oziroma re- kreacije. Treba je torej pisati o športni rekreaciji. Izraz športna rekreacija je v športu in športoslovju strokovni izraz (terminus technicus), zato je res šlam- parija, če ga nacionalna športna zveza ignorira. Seveda bi bilo prav tako napačno, če bi imenovana 'visoka' zveza širila nelogič- no besedno zvezo šport IN športna rekreacija. Besedna zveza šport IN športna rekreacija je logično nedopu- stna. Pojem šport je rodni ali nadrejeni pojem (genus proximum) za vse izseke ali pojavne oblike športa. Pojem športna rekreacija je delni in podrejeni pojem rodnemu pojmu šport. Športna rekre- acija je torej del športa (je že v pojmu šport). Uporaba veznika IN med nadreje- nim in podrejenim pojmom (med celoto in njenim delom) je logično nedopustna. Besedna zveza šport IN športna rekre- acija je enako nesmiselna kot besedne zveze sadje (nadrejeni pojem, celota) IN hruške (podrejeni pojem, del) ali Slove- nija IN Kranj. Za uvid v neprimernost navedenih besednih zvez niti ni potreb- no posebno logiško znanje. Zagotovo takšni in podobni primeri ka- žejo, da diplomanti Fakultete za šport niso ustrezno terminološko izobraženi. Po eni plati nimajo študijskega predme- ta, ki 'uči logično misliti', po drugi plati pa se s terminološkimi spački praktično srečujejo na fakulteti. Eden takšnih 'di- daktičnih' primerov je, na primer, kate- dra za gorništvo, športno plezanje IN aktivnosti v naravi. Gorništvo (delni po- jem) je ena od dejavnosti v naravi (rodni pojem), zato med njima veznik IN nima kaj iskati. Hkrati je pojem aktivnosti v na- ravi za to katedro vsebinsko preširok, kajti aktivnosti v naravi so tudi kajakarjenje, smučanje, zmajarstvo, lov, nabiranje gob in še marsikaj, kar s to konkretno katedro nima nobene zveze. Zelo podoben je primer katedre za plavanje, vodne aktivnosti v naravi IN vodne športe. Pojmovna zmedenost je še večja kot pri nazivu prejšnje katedre. Tako plavanje kot vodni športi so vendar že v pojmu vodne aktivnosti, hkrati pa je plavanje tudi vodni šport. Zato sta naštevanje in raba veznika IN logično nedopustna. Tretja cvetka je Katedra za športno re- kreacijo in zdravje. O tem je na straneh Športa že tekla beseda, očitno zaman … karavana gre naprej. Če pojem rekrea- cija razumemo kot ''dejavnost, s katero se človek telesno, duševno sprosti in okrepi'', je pravzaprav pojem zdravje že imanenten (bivajoč v) pojmu rekreacija. Sleherni Janez, ki nima visokih šol, ve, da se s športnimi vsebinami rekreiramo zaradi zdravja. Po eni plati gre torej za pleonazem (nerazumno dodajanje od- večnih besed), po drugi plati pa najbrž kar za šopirjenje s tujim perjem, z medi- cino. Vtis je, da gre za 'oslabljeno samo- podobo' tega področja športoslovja in zato umetno pritikanje močnih besed, ki bi poveličevale to področje. Hkrati se še enkrat pokaže, kako nespametno ravna fakulteta, ki izganja študijske predmete, ki učijo logično misliti (filozofijo z logiko in drugimi filozofskimi disciplinami). 11 „ Športno ritmična gimnastika, v ura- dnih listinah je v veljavi tudi kratica ŠRG: še ena logiška in jezikovna vrzel. Ritmična gimnastika je športna zvrst ne glede na to, ali je v programu šolske športne vzgo- je, ali gre za rekreativno vadbo starejših gospa ali za tekmovanje mladenk. Neš- portne ritmične gimnastike ne poznamo. Če je ritmična gimnastika športna zvrst, je prvi del tribesednega izraza popolno- ma odveč. Pleonazem. Nakladanje. Če ja- bolka štejemo za sadje, je besedna zveza 'sadno jabolko' zmedeno nakladanje. Če krave štejemo za živali, je izraz 'živalska krava' nesmisel. Nič drugače ni z izrazom 'športna ritmična gimnastika'. Enako na- kladanje bi bilo, če bi govorili in pisali o 'športni košarki', 'športni atletiki', 'špor- tnem nogometu', 'športnem smučanju' in tako naprej. Še enkrat: vsaj na podi- plomskem študiju bi se prihodnji doktor- ji in nosilci predmetov morali spoznati s teorijo 'delanja' strokovnih izrazov. Opombe: „ 1Barbarizem, za knjižni jezik nesprejemljiva jezi- kovna enota, ker je ocenjena za nekultivirano (Enciklopedija slovenskega jezika, str. 5). 2Nomen est omen, ime je znamenje, v imenu je pomen, že ime samo izraža vsebino pojma. 3Error fundamentalis, temeljna napaka; če ne- kaj gradimo na napačni postavki. 4Sinonim, sopomenka, beseda, ki ima enak po- men kot kaka druga beseda; homonim, ena- kozvočnica, beseda, ki ima enako zvočno ali pisno podobo kot druga beseda, a drugačen pomen. Sinonimi in homonimi so v umetni- škem jeziku bogastvo, v strokovnem in znan- stvenem jeziku so nedopustna navlaka. 5Nujni in zadostni znaki, v logiki lastnosti, ki pripadajo zgolj enemu razredu pojavov ali stvari in ga ločijo od drugih sorodnih razre- dov. Znak 'adrenalinskost', na primer, ne pri- pada zgolj, denimo, akrobatskemu smučanju, ampak domala vsem športnim zvrstem v določenih okoliščinah. Hkrati pa je znak 'adre- nalinskost' zgolj hipotetično oznanjan in ne empirično preverjen. Natančno enako velja za znaka 'ekstremnost' in 'tveganost'. 6Leksikologija, jezikoslovna disciplina, ki med drugim uči, kako se 'delajo' besede, strokovni izrazi. dr. Silvo Kristan, izr. prof. v pokoju Podkoren 39 E, 4280 Kranjska Gora silvo.kristan@guest.arnes.si nove knjige 49 GROZLJIVI GOST V ŠPORTU Razmislek ob knjigi Grozljivi gost: nihilizem in mladi; avtor Umberto Galimberti, založba Modrijan (2009) Mladi, 21-letni Nodar Kumari- tašvili je podlegel pod težo in hitrostjo olimpijske industrije. Na najhitrejši progi na svetu (Vancouver 2010), za katero so mnogi opozarjali, da je pre- nevarna, je pustil svoje telo. Namesto uporniškega grafita, ki bi ga pričakovali od mladi- ne, je na steber ob sankaški progi »nasprejal« svoje srce. Njegov duh pa bo še naprej služil olimpijskim idealom, so sklenili pristojni gospodarji športa. Ni bilo dovolj, da se mladci spuščajo s hitrostjo 150 km na uro po ledu in smukaške mladenke po snegu v tankem kombinezonu, zdaj mu bodo v spomin postavili stezo v Gruziji, olimpijci v Vancou- vru pa naj sledijo njegovim olimpijskim sanjam, je rekel Jacques Rogge, predsednik olimpijskega planeta. Perver- zno do konca! Če to ni dovolj jasno sporočilo, da si gospo- darji športa želijo športnikov, ki spijo in sanjajo, ne pa tistih, ki razmišljajo in opozarjajo, potem dvigujem roke od svo- je športno-politične zavzeto- sti. In že poleti bodo gospodarji športa poslali mlade sloven- ske sanjače v Singapur na prve poletne olimpijske igre mla- dih (od 15 do 18 let). Bo kdo od varuhov otrokovih pravic spregovoril? Bo kdo ustavil to industrijo norosti, ki krade cvet mladosti? Olimpijski pro- dajalci sanj in upanja se v ime- nu univerzalnih vrednot miru in medsebojnega spoštova- nja kopajo v krvi polomljenih kosti in zavožene mladostne ustvarjalne energije. Jih že vidim in slišim, kako spet krilijo z rokami, češ, diletant iz hoste spet svoje simptome iz otroštva usmerja proti nam. Ne, ne gre za to. Za vsebino gre, simptomi gor ali dol. Vsak otrok ima pravico do odprte prihodnosti, ki zajema tudi ra- zvoj talenta, ki ga najde v sebi. Sprašujem se, mar ima špor- tno telo v nekaterih športih res odprto prihodnost? Mar kolena in hrbtenice, ki pokajo pri petnajstih, dvajsetih, res ostanejo dostojno prožna do pričakovane starosti? Spra- šujem se, koliko je v otrocih, ki trenirajo dvakrat na dan in tekmujejo vsak vikend, res iskreno njihovega in koliko vašega, našega, ki vodimo športne organizacije, ustvar- jamo športno politiko in po- ganjamo športno in medijsko industrijo na tem področju. Vse več otrok je predebelih in vse več najstnikov se umi- ka iz športa, ugotavlja stroka. Nekateri vrhunski športniki spoznavajo, da pogosto sploh ne gre več za primerjanje ve- ščin, temveč za iskanje najbolj predrznega med pogumnimi in najbolj pohlepnega med grabežljivimi. Že sama logika prakse pove, da je na vrhu prostor le za enega. Torej se tudi ob moralno najbolj čistih motivih pragmatizem hoje proti vrhu vse prevečkrat iz- rodi v agresijo, prevlado, egoi- zem in narcisizem (kar, mimo- grede, v javnih občilih eden vodilnih športnih psihologov v Sloveniji označuje kot dober model osebnostnega profila vrhunskega športnika!?). In tu ga srečamo – grozljivi gost tiho ždi za vsakim tek- movanjem. Nihilizem se vselej prebudi, ko duh ne prenese več zgrešene materializacije svojih motivov. Nihilizem je znak prepada med tem, kar je, in med tem, kar bi moralo biti, da bi bilo dobro. Nihilizem je znak, da se duh odreka telesu, ker ga je izdalo, ne spregleda pa, da je že sam zavozil, ker ni prisluhnil svoji prvi naravi. Tako kot so olimpijske sanje Nodarja Kumaritašvilija posta- le nočna mora olimpijskega gi- banja, tako sanje naših staršev o raju na Zemlji postajajo noč- na mora naših otrok. Kot pravi Umberto Galimberti, živimo v času, ko se je prihodnost kot obljuba izjalovila in je pred nami prihodnost kot grožnja. Nihilizem ni samo znanilec zavračanja prevladujočih vrednot, temveč strahu pred prihodnostjo, če se bo tako nadaljevalo. In iz tega lahko iz- peljemo, da je nihilizem znak še nerazvitega duha, ki se ne zaveda svoje neomejenosti pri materializaciji sveta. Zato nihilisti niso in nikoli ne bodo uporniki, temveč samo nerga- či in ciniki, nesposobni prave družbene angažiranosti. Niso namreč sposobni videti, da je treba spremeniti pogled in spremembe materialnega 50 bodo nato sledile same po sebi. Strah pred prihodnostjo je popolnoma nepotreben. Strah naj nas bo samih sebe, če ne bomo jasno zavračali tistih, ki zlorabljajo temeljne življenjske postulate in ustvar- jajo izredne medčloveške raz- mere bodisi v delovni, lokalni ali globalni skupnosti. Zato se morajo nihilisti otresti strahu, da bodo prepoznali − saj sami ne nosijo ustvar- jalnega naboja −, kaj in kako je lahko drugače, ko se to po- kaže. Pri zdravljenju nihilizma vedno pride prav budistična modrost, ki pravi, da je bole- čina neizogibna, trpljenje ob tem pa sami izbiramo. Nihilizem v športu je treba prepoznati kot znanilca nove dobe. Glasnega znanilca, saj nas nagovarja na eni strani skozi neaktivnost najbolj pri- stnih članov družbe – otrok, in na drugi strani skozi najbolj atraktiven bio potencial špor- ta – vrhunske športnike. Otroci, ki se ogibajo športu, niso nič krivi. Zakaj je tako, če je gibanje naravna potreba, naj se vprašajo pedagogi in tisti, ki poučujejo športne pe- dagoge in delajo šolsko špor- tno politiko. Ti otroci samo čutijo, da to ni zanje, ne vedo pa, kaj je zanje, ker jim niti ni ponujena prava stvar. Šport ima več počel (tako naravnih kot kulturnih) in če bi športna pedagoška stroka pred leti malo več časa posvetila pre- misleku, kako prilagoditi šport otrokom, ne pa, kako hitro zgraditi čim več šolskih telo- vadnic, ki naj bodo po meri rokometnega igrišča, da jih bodo popoldan uporabljali še lokalni rokometni, nogo- metni, košarkarski in odboj- karski klubi, bi bila današnja športna vzgoja povsem dru- gačna in objekti veliko cenejši ter pogosteje umeščeni tudi pri vrtcih. Otroci se umikajo iz športa, ker jim ponujamo prevelike in pretrde žoge ter rezultat, izmerjen s štoparico in metrom, namesto zgodbe z nasmehom. Starostnikom pa niti na pamet ne pade, da bi se podali v molilnice atletiz- ma in telesnega fašizma. Če smo do sedaj gledali okoli sebe in spoštovali avtoritete z raznimi znanstvenimi nazi- vi, funkcionarsko in politično močjo ter slepo ponavljali ti- sto, kar so počeli uveljavljeni vrstniki, je zdaj čas za vpogled vase. Če je zahodna znanost v raziskovanju materialnega sveta prišla tako daleč, da z lahkoto razbije atom na kvar- ke, potem je čas, da se s premi- slekom obrnemo navznoter in razbijemo nekatere družbene predsodke in avtoritete tudi v športu. To ne bo nasilno raz- bijanje, to bo kvantni preskok, in kdor ne more slediti etosu novega sveta, se bo razgradil sam od sebe ali pa bo se po porušil vase v svoji samovšeč- nosti in samozadostnosti. Kaj ima pri tem Galimberti in Grozljivi gost? Knjigo priporo- čam vsakemu športnemu pe- dagogu, saj nastavlja ogledalo našemu delu in stroki. Po bra- nju je čas za akcijo, te pa smo v športu vajeni, kajne? Prelepo je živeti, da bi se vdajali nihiliz- mu. Nalijmo temu grozljivemu gostu čistega vina. Napijmo se življenja! Strast in ne pritlehno klečeplazenje pred birokra- cijo in kurikulumi! Igrivost in sprejemajoča ljubezen in ne zaslepljena tekmovalnost in egoizem! Radostno uporni- štvo naj bo naše vodilo! Milan Hosta Spolint, Mednarodni inštitut za trajnostni razvoj, diplomacijo in politiko športa e-naslov: milan.hosta@ensico.si nove knjige 51 POGLEDI NA ŠPORT 1 Šolska športna vzgoja in njeno ocenjevanje Izpod peresa dr. Silva Kristana prihaja prvi del načrtovane trilogije POGLEDI NA ŠPORT. V prvi knjigi (POGLEDI NA ŠPORT 1) pisec obravnava dva vsebinska sklopa, ki sta ga vznemirjala že v študentskih letih, še bolj pa na njegovem prvem delovnem mestu v osnovni šoli. To sta identiteta šolske športne vzgoje in oce- njevanje tega predmeta. Gre za smiseln in smotrn izbor po- membnejših strokovnih bese- dil, ki jih je avtor objavil v raz- ličnih strokovnih in poljudnih glasilih. Dodani so še prispev- ki, ki nikoli niso bili objavljeni, ker so končali v uredniških smetnjakih. Zato sta dodani še polemiki, ki obravnavata kratenje ustavne pravice do svobode izražanja. Čeprav v polemikah razprava včasih zaide iz ožjega strokovnega področja, se avtorju zdi, da je treba nekatera avtoritarna sta- lišča ohraniti za zgodovino. Iz obsežnega pisnega opusa, ki obsega več kot štiristo pri- spevkov, je avtor izbral 102 naslova. Izbrana so le besedi- la, ki so še danes aktualna ali pa zgodovinsko osvetljujejo nekatera pomembnejša stro- kovna vprašanja. Večina izvir- nih prispevkov, ki so uvrščeni v zbirko, je smotrno skrajša- nih, vsebinsko prečiščenih in terminološko posodobljenih. Tu in tam je dodana še misel, ki je dozorela pri klesanju pri- spevkov. Pisec brez dlake na jeziku zapiše, kar misli. Zlasti v polemičnih zapisih. Sam zapi- še, da ga vodita dve načeli: Ari- stotelov rek amicus Plato, sed magis amica veritas (Platon/ sogovornik mi je prijatelj, še večja prijateljica mi je resnica) in misel strokovnjaka za me- dijsko pravo, ki meni, da ''svo- boda govora ni postavljena kot standard zato, da bomo eden drugega božali, pač pa zato, da se stvari odpirajo, da se o njih debatira …'' Vsebina knjige je precej ra- znovrstna, vedno pa nepo- sredno ali posredno zadeva edukacijski izsek športne kul- ture. Čeprav se je sodobnejši izraz športna vzgoja že dobro ustalil v strokovni zavesti, v zakonodaji in v javnih občilih, se nekaterim še vedno toži po telovadbi in telesni vzgoji. Zato avtor s terminološkega zornega kota najprej obse- žno utemelji sodobnejši izraz. V nadaljevanju pisec največ pozornosti nameni osnov- ni šoli, dotakne pa se tudi srednje šole in visokošolske športne vzgoje, kjer je tudi sam bil nekaj časa zaposlen. Odziva se na mnoga stališča, ki jih zasledi v strokovnem in poljudnem tisku. Zlasti je kritičen do tako imenovanih 'nakladanj', kot sam imenuje lahkotna, neargumentirana ideološka stališča. Stališča avtorja o identiteti šolske športne vzgoje se ne- koliko razlikujejo od uradnih stališč kadrovskih šol. Avtor ima diametralno nasprotna stališča glede ocenjevanja šolske športne vzgoje in vre- dnostnega razvrščanja učen- cev. Nasprotuje vsem oblikam ocenjevanja tega šolskega predmeta, ker meni, da je med šolsko športno vzgojo in drugimi učnimi predme- ti bistvena razlika. To razliko tudi logično utemeljuje. Rde- ča nit, ki se vleče od začetka do konca knjige, je humana šolska športna vzgoja. Hu- mana športna vzgoja pa je tista, ki je prijetna tudi učen- cem z levega repa Gaussove krivulje. Poglavitna smotra šolske športne vzgoje sta po mnenju avtorja izobrazba in vzgoja za tako imenovani športni življenjski slog v vseh življenjskih obdobjih. Zato naj bi šolska športna vzgoja bila takšna, da bi jo vsi učen- ci vzljubili. Tudi tisti z levega repa Gaussove krivulje. Šolska športna vzgoja, ki nekatere učence odvrača od športa, je napačna. Športni življenj- ski slog postaja čedalje bolj potreba slehernega človeka, ne samo gibalno uspešnejših. Filozofija šolske športne vzgo- je mora biti 'šport za vse', kjer je pomembnejša dejavnost sama po sebi, ne pa storilno- stno primerjanje posamezni- kov. Osrednja misel avtorja je, da v šolskih okoliščinah pri dveh ali treh šolskih urah bi- stveno ni mogoče spreminjati psihofizičnih kazalcev, ki so v veliki meri tudi genetsko po- gojeni, bistveno pa lahko, tudi pri dveh urah, oblikujemo ču- stven in razumski odnos do gibalne kulture. Slednje se av- torju zdi temeljno poslanstvo šolske športne vzgoje. Avtor vsa svoja stališča argumenti- rano zagovarja, tako da mu je težko nasprotovati. Zdi se, da knjiga POGLEDI NA ŠPORT 1 sodi na knjižno po- lico slehernega razrednega učitelja in športnega pedago- ga. Predvsem pa bi bilo smi- selno in koristno, če bi knjiga POGLEDI NA ŠPORT 1 spod- budila obsežnejšo in temelji- to razpravo o identiteti šolske športne vzgoje tako na ka- drovskih šolah, ki izobražujejo učitelje tega predmeta, kot med vodilnimi šolniki. Zago- tovo je to tema za nastajajočo belo knjigo, ki jo pripravlja mi- nistrstvo za šolstvo. Milan Žvan 52 POGLEDI NA ŠPORT 2 Predšolski športno-vzgojni program Zlati Sonček, Šola v naravi, Aktualni odzivi dr. Silvo Kristan je priznan slo- venski strokovnjak z več kot 200 izdanimi deli s področja športa v njegovih različnih po- javnih oblikah. Najpomemb- nejša področja njegovega delovanja segajo vse od šole v naravi, športnih programov za otroke in mladostnike, oce- njevanja športne vzgoje pa do terminologije s področja športa. Tako tudi v pričujočem učbeniku združuje dve od po- membnejših področij njego- vega dosedanjega delovanja. Učbenik »POGLEDI NA ŠPORT 2 (Predšolski športno-vzgojni program Zlati sonček, šola v naravi, aktualni odzivi)« pred- stavlja del trilogije z naslovom »Pogledi na šport«, ki jo avtor, po vzoru dr. Pedička, namenja aktualni problematiki športa v njegovih različnih izsekih. V učbeniku »Pogledi na šport 2« avtor predstavlja tri večje vse- binske sklope. V prvem je pred- stavljen program Zlati sonček (športni vzgojno-izobraževalni program), drugi del obravnava Šolo v naravi, v tretjem delu pa so predstavljeni odzivi na aktualno problematiko na po- dročju športne kulture. V prvem delu (Zlati sonček) zelo natančno predstavi na- men in pomen programa, njegov razvoj ter raziskave, ka- terih rezultati poudarjajo po- men izvajanja tega programa. Hkrati avtor zapiše in komenti- ra odzive, ki so se ob prenovi programa pojavljali v javnosti. Kot pozoren spremljevalec aktualnega dogajanja, zelo na- tančno dokumentira razvoj in spreminjanje programa. V svo- jih odgovorih na očitke pro- gramu avtor večkrat ponovi iste odgovore, kar pa je nujno potrebno, da bi lahko bralec dobil vpogled v pomen na- tančnega poznavanja podro- čja, katerega želi posameznik komentirati. Študent (bralec) lahko na podlagi objavljenih razprav spozna, kakšna mora biti ustrezna, strokovna razpra- va, če se želimo ogniti strokov- nim napakam. Ob tem avtor nenehno opozarja na pomen uporabe ustrezne terminolo- gije, kar je pri znanstveno-raz- iskovalnem ter tudi strokov- nem delu zelo pomembno. Hkrati avtor prikazuje pomen argumentiranih odgovorov, podprtih z natančnimi podatki in strokovnimi argumenti v pri- merjavi s širjenjem neresnic ali polresnic, ki lahko (tudi v zna- nosti) naredijo nepopravljivo škodo. V prvem in drugem delu priroč- nika avtor nenehno poudarja pomen humanega procesa športne vzgoje, ki ga podkrepi še s strokovno utemeljenimi primeri. Zelo nazorno prikaže način pisanja konstruktivne kritike, ves čas tudi opozarja na pomen raziskovalne nepri- stranskosti ter objektivnega presojanja. Poudarja tudi po- men aktivnega vključevanja v razprave, ki jih mnogokrat sprožijo strokovno ne dovolj poučeni posamezniki. Podobno velja za področje Šole v naravi. Avtor predstavi razvoj šole v naravi v sloven- skem prostoru, njen pomen za otrokov vsestranski razvoj ter vlogo in pomen ravnateljev in ostalih pedagoških delavcev pri ohranjanju in razvoju te vzgojno-izobraževalne oblike. Podobno tudi v tem poglavju doda odzive na zapise o šoli v naravi. Obe poglavji se smiselno dopolnjujeta s priročnikoma Športni program Zlati sonček (Kristan s sod., 1997) ter Šola v naravi (Kristan, 1998). V tretjem delu so zbrani odzi- vi na aktualno problematiko področja športa v Sloveniji. Na prvi pogled se morda zdi, da tema ne sodi v učbenik, če pa upoštevamo osnovno vodilo, to je prikaz kritičnega obravna- vanja pojavov, potem je ume- stitev tega poglavja nujna in potrebna. Poglavje lahko pri- pomore k širjenju meja, znotraj katerih razmišlja študent in pri- pomore k razvoju kritičnega in objektivnega presojanja stvari. Posebna vrednost učbenika je v tem, da mora bralec ves čas zavzemati kritičen odnos do prebranega in si ob zapi- sanem tudi ustvarjati lastno mnenje. Učbenikov kot je ta, je v slovenskem prostoru malo. V učbeniku je namreč na enem mestu zbrana teorija obravna- vanih problemov z različnimi odzivi in strokovno argumen- tiranimi odgovori. Prav slednje zagotavlja, da bo učbenik zelo uporabno študijsko gradivo predvsem na drugi stopnji študija. Vesna Štemberger raziskovalna dejavnost 53 ENDURANCE TRAINING OF CYCLISTS Abstract The most recent studies have led to the finding that a bigger delivery of oxygen in the body during sport exercise improves a cy- clist’s performance in terms of endurance. The logical consequence of this finding is the question of how to increase the delivery of oxygen into the athlete’s body during sport exercise and how to achieve this in the process of chronic endurance training. Key words: cycling, endurance, VO2max Mitja Ferlež TRENINg VzDRŽLjIVOSTI PRI KOLESARjIH Izvleček Najnovejše raziskave prinašajo spo- znanje, da večja dostava kisika v or- ganizem športnika med športnim naporom izboljšuje kolesarski vzdr- žljivostni nastop. Logična posledica te ugotovitve je vprašanje, kako do- seči povečano dostavo kisika v orga- nizem športnika med športnim na- porom in kako to doseči s kroničnim trenažnim procesom vzdržljivosti. Ključne besede: kolesarstvo, vzdržljivost, VO2max. 54 Koncept maksimalne porabe kisika (VO- 2max) je zasnoval Hill v letih 1923−1924 (Bassett, 2000). Kmalu zatem je postalo jasno, da dosegajo vrhunski vzdržljivo- stni športniki visoke vrednosti VO2max in da so te vrednosti zelo povezane z uspešnim vzdržljivostnim nastopom. Pozneje se izkaže, da se povezanost zmanjšuje z zmanjševanjem heteroge- nosti nastopajočih, kar je zaradi neneh- ne selekcije običajno za skupine bolj treniranih športnikov, in dokaže, da so glavne tri determinante vrhunskega vzdržljivostnega nastopa: VO2max, višina laktatnega praga in ekonomičnost (Mid- gley, 2007). Kljub pomembnosti vseh treh se bomo v nadaljevanju osredoto- čili le na VO2max, vendar ne samo zato, ker je prvi pogoj uspešnosti na vrhunski ravni, temveč še posebej zato, ker nove raziskave prinašajo spoznanje, da dosto- pnost kisika omejuje njegovo porabo v organizmu športnika in da večja dostava kisika izboljšuje kolesarski vzdržljivostni nastop (Tucker, 2007). Logična posledica te ugotovitve je vprašanje, kako doseči povečano dostavo kisika v organizem športnika med športnim naporom z na- menom izboljšanja njegovega športne- ga nastopa in kako to doseči s kroničnim trenažnim procesom vzdržljivosti. Vse to z namenom, da opozorimo na dokazano učinkovite optimizacije vadbe v kolesar- ski športni praksi. Večja dostava kisika „ izboljšuje vzdržljivo- stni nastop Da lahko z povečanjem dostave slabo topnega kisika po krvnem obtoku z ma- nipulacijo skupne mase hemoglobina močno izboljšamo vzdržljivostni nastop, je znano od sedemdesetih let prejšnjega stoletja (Ekblom, 1972). Šele leta 2007 pa prvič poročajo, da dvig hematokrita s 44,7 na 49,5 % ob uporabi agresivne te- rapije z rekombinantnim eritropoetinom v štirih tednih pri netreniranih posame- znikih brez dodatnega treninga povzro- či dvig VO 2max za 12,6 %, merjeno med kolesarjenjem, in podaljša čas kolesarje- nja do utrujenosti pri submaksimalnem vzdržljivostnem nastopu (intenzivnost 80 % VO 2max ) za 54 % (Thomson, 2007). Ta raziskava prvič pokaže, kako močan su- bmaksimalni stimulus, najpomembnejši za športni vzdržljivostni nastop, predsta- vlja manipulacija krvne koncentracije he- moglobina. Čeprav raziskava ni narejena na vrhunskih športnikih, je znano, da je štirinajst najboljših španskih mladih kole- sarjev (20 let) v obdobju ene sezone (od novembra do junija) ob nespremenjeni krvni sliki uspelo VO 2max dvigniti za 8,2 %, izraženo relativno s 73,1 na 80,5 ml/kg/ min (Zapico, 2007). Maksimalna moč na stopnjevanem testu pa se je povečala za 4,4 %, ob tem da je znano, da je na- predek v maksimalni kolesarjevi moči pri treniranih kolesarjih odgovoren za krajša- nje povprečnega časa 40-kilometrskega kronometra (Laursen, 2003; Westgarth - Taylor, 1997). Meritve maksimalne moči na stopnjeva- nem testu pri treniranih kolesarjih najbo- lje napovedujejo rezultate kolesarskega kronometra od 14 do 40 kilometrov (Za- vorsky, 2007; Anton, 2007). Za takšen na- predek mladih kolesarjev je bilo potreb- nih 471 vadbenih ur na kolesu. Čeprav je pozitivni učinek dviga hemoglobina in hematokrita na VO2max in vzdržljivostni nastop dobro poznan (Joyner, 2003), pa do leta 2007 ni bilo jasno, preko katerih mehanizmov povečani hematokrit vodi v izboljšanje vzdržljivostnega nastopa (Imagawa, 2007). Tega leta poročajo, da vdihovanje zraka, obogatenega s kisikom (40 namesto običajnih 21 %), ob nespre- menjenem hemoglobinu, frekvenci srč- nega utripa in občutka napora poveča EMG-aktivnost nožnih mišic in razvoj povprečne kolesarske moči z 277 na 292 W in takoj skrajša kolesarski kronometrski nastop na 20 kilometrov za 5 % (Tucker, 2007). Tako prvič jasno pokažejo, da je dostopnost kisika ključni dejavnik, ki preko še ne povsem jasnih mehanizmov občutno spremeni stopnjo mišične akti- vacije med športnim naporom in s tem določi rezultat vzdržljivostne tekme. Obstaja tudi povezanost med odmer- kom prejetega kisika, akutno aktivacijo nožnih mišic in hitrostjo kolesarjenja (sli- ka 1) (Amann, 2006). Več kot ga je v vdi- hani plinski mišici, hitreje kolesar kolesari. Velja tudi obrnjeno. Ne nazadnje v letu 2009 poročajo o tem, da so miši, ki so skozi usta zaužile alosterični modulator hemoglobina, ki zmanjšuje afiniteto kisi- ka do hemoglobina, in so trenutno še v fazi razvoja, ob dihanju običajnega zraka za 34 % povečale VO2max (Biolo, 2009). Vse to govori, da večja dostava kisika obremenjenim mišicam in možganom preko še ne povsem jasnih mehanizmov izboljšuje vzdržljivostni nastop. Slika 1: Povečevanje mišične aktivacije in kolesarjeve moči s povečevanjem količine kisika v vdiha- vani plinski mešanici med simuliranim kronometrom na pet kilometrov, peljanih na valjih (Amann, 2006). Hipoksija (15 % kisika v plinski mešanici), normoksija (21 %), izo-oksija (28 %), hiperoksija (100 %). raziskovalna dejavnost 55 Kako do več kisika? „ Matematično VO 2 izrazimo kot (Brooks, 1996): VO 2 = UV * FSU * a-vO 2 UV – utripni volumen FSU – frekvenca srčnega utripa a-vO 2 – arterijsko-venska razlika za kisik Ob FSU porabo kisika določata še UV in a-vO 2 . V primeru kroničnega vzdržljivo- stnega treninga se značilno povečujeta UV max srca in a-vO 2max , medtem ko FSU max ostaja enaka oziroma se z naraščanjem kronološke starosti niža. Prav tako se med tekmovalno sezono, ob odsotnosti višin- skih priprav, bistveno ne spreminja sku- pna masa hemoglobina (do 3 % pri kole- sarkah) (Garvican, 2010). Zato domnevajo, da se povečevanje VO2max ob izvajanju kroničnega vzdržljivostnega treninga pri mladih dogaja zlasti na račun pove- čevanja minutnega utripnega volumna srca, v največji meri na račun povečeva- nja maksimalnega utripnega volumna levega ventrikla (Midgley, 2006). Da srce doživi značilne morfološke spremembe ob izvajanju kroničnega vzdržljivostnega treninga, je dobro znano. Kljub temu pa ta spoznanja temeljijo predvsem na pri- merjavi bolj treniranih športnikov z manj treniranimi. Manj pa je podatkov, pridobljenih s spre- mljanjem istih vadečih v daljšem časov- nem obdobju. Leta 2007 poročajo, da je kronična intenzivna vadba povzročila značilne morfološke in funkcijske spre- membe srca pri večji skupini mladih športnic in športnikov (N = 64), starih 19 let, že v 90 dneh vadbe. Še več, skupina, ki je izvajala intenziven vzdržljivostni ve- slaški trening, je doživela značilno različ- ne morfološke in funkcijske spremembe srčne mišice kot skupina, ki je izvajala intenzivno vadbo moči (Baggish, 2007). Ta študija podaja trdne dokaze, da ima športni trening vzročno vlogo v razvoju specifičnih treninških prilagoditev struk- ture in funkcije srčne mišice. Da so te prilagoditve fiziološke in ne znak bolezni, pa je Tung domneval že leta 1934, ko je odkril, da ima 45 % od 46 mladih kitajskih vlačilcev rikš, ki so to težko vzdržljivostno delo do takrat opravljali v povprečju osem let po 3 ure ali več na dan, pove- čano srce (Cheng, 2005). Leta 2010 na ve- čjem vzorcu (N = 51) potrdijo, da se srca mladih tekmovalnih kolesarjev morfolo- ško in funkcionalno značilno razlikujejo od src netreniranih sovrstnikov (Kuchyn- ka, 2010). Ne nazadnje na pomembnost maksimalnega utripnega volumna s sta- lišča VO2max opozori študija, ki potrdi, da imajo 20 let stari zdravi moški, ki dose- gajo izjemno visoke vrednosti VO2max (5 l/min, kar glede na telesno težo pomeni vrednost 65,3 ml/kg/min), brez zgodovi- ne sistematičnega vzdržljivostnega tre- ninga, v primerjavi s kontrolno skupino enako netreniranih moških (VO2max 3,2 l/ min oz. 46,2 ml/min/kg, kar ustreza ugo- tovljenim normnim vrednostim VO 2max za netrenirane sovrstnike (45−50 ml/min/ kg)), značilno večji maksimalni utripni volumen srca (149 ml nasproti 102 ml), ki zmore med maksimalno obremenitvijo prečrpati 28,9 l krvi v minuti nasproti 20 l/min, ki jo lahko prečrpa srce “povpreč- nega” sovrstnika. Ob tem se značilno ne razlikujejo v a-vO 2max , hematokritu in he- moglobinu (Martino, 2002). Ne nazadnje ti izjemno redki in nedvomno vzdržljivo- stno “talentirani” posamezniki dosegajo še večji skupni volumen krvi. Od kod izvirajo te razlike, ni znano. Zna- no pa je, da jih ne moremo pripisati dol- goletnemu vzdržljivostnemu treningu, torej lahko izvirajo le iz naravne danosti – njihove dedne zasnove. Tako raziskave človeškega genoma do leta 2008 že do- kažejo, da je s športnim fenotipom po- vezanih vsaj 214 kromosomskih in 18 mi- tohondrijskih genov od približno 25.000 humanih genov (Bray, 2009). Najnovejše raziskave potrdijo, da je skupni volumen srca močan neodvisni napovedovalec VO2max pri obeh spolih (R2 = 0,74) (Ste- ding, 2010) (slika 2). Potrjeno je, da se največji napredki v VO- 2max zaradi kroničnega vzdržljivostnega treninga pri moških dokazano zgodijo v obdobju intenzivne rasti, to je med 15. in 17. letom starosti, vrh te sposobnosti pa se doseže med 21. in 23. letom (Sc- humacher, 2006). Po tem času se zdi, da se napredek pri odzivnih posameznikih iz sezone v sezono zmanjšuje oz. pri nekaterih kljub treningu že doživi plato (Rusko, 1992). Leta 2009 poročajo, da so ponavljajoče se meritve elitne skupine najboljših kolesarjev na svetu (ocenjenih s stališča uspehov na največjih športnih tekmovanjih) v istem obdobju sezone pokazale, da ta skupina v petih letih iz- jemno zahtevnega vzdržljivostnega tre- ninga in tekmovanj od starosti 22,6 let dalje ni doživela značilnega napredka v VO2max, je pa napredovala v ekono- mičnosti. Ob tem, da so večji napredek v tem kazalcu doživeli kolesarji z nižjim izhodiščnim VO2max (Santalla, 2009). Do podobnih ugotovitev so pripeljale tudi nekaj letne zaporedne meritve športne- ga nastopa in VO2max pri istih vrhunskih tekačih, ki so pokazale napredovanje v športnem nastopu kljub odsotnosti na- predka v VO2max (Arresse, 2005). Podobno je pri tekačih na smučeh ugoto- vil tudi Rusko – da se VO2max in relativni volumen srca po 20. letu starosti poveču- jeta le še pri najuspešnejših tekmovalcih, in sicer skupaj s povečevanjem količine in intenzivnosti treninga (Rusko, 2002), kar je v skladu z domnevo, da imajo ti po- samezniki poseben genotip in odzivnost na trening, ki se razlikujeta od večine drugih športnikov (Midgley, 2006). Zakaj v VO2max ob izvajanju rednega ekstremnega vzdržljivostnega treninga ni mogoče več bistveno napredovati po 20–23. letu starosti, ni znano. A novi eks- perimenti na živalskih modelih so že po- dali nekaj novih spoznanj, ki jih strne dr. Ekblom, švedski prvak v orientacijskem teku leta 1964, ki je že leta 1969 poročal, da se njegov VO2max kljub rednemu vzdržljivostnemu treningu od leta 1960 do 1968 ni povečal (Ekblom, 1969). Slika 2: Srce, slikano po vzdolžni osi. Vzdržljivostna vadba povečuje skupni volumen srca. Na desni strani so slike srca treniranih atletov obeh spolov, na levi slike src zdravih netreniranih posameznikov obeh spolov enakih telesnih razsežnosti (kontrolna skupina) (Steding, 2010). 56 V razpravi vodilnih raziskovalcev fiziolo- gije športnega napora v letu 2009 omeni (J Appl Physiol 2009; 106: 338–342), da je “zdravo srce ozko grlo VO2max…”(str. 348) in “verjamem, da je utripni volumen srca omejen s perikardom. Eksperimenti na psih in prašičih namreč jasno kažejo, da se minutni utripni volumen srca med maksi- malno obremenitvijo poveča, če prereže- mo perikard” (str. 341). Ali bi se podobno zgodilo pri ljudeh zaradi očitnih razlo- gov, ni mogoče enostavno potrditi, zato to ostaja na ravni domneve. Doseganje ekstremno visokih vrednosti VO2max s stališča športne uspešnosti se zdi čeda- lje pomembnejše. Tako je dr. Rusko že leta 1992 opisal sekularne spremembe v VO2max, “demonstrirane s predstavljenimi vrednostmi v prvi in tretji izdaji knjige Text- book of Work Physiology avtorjev Astranda and Rodahla. Vrednosti VO2max tako mo- ških (s 83 na 84,5 ml/kg/min) kot ženskih (s 63 na 72 ml/kg/min) tekačic in tekačev na smučeh so se povečale, prav tako povpreč- ne vrednosti tekačev in orientircev ”(Rusko, 1992). Danes je znano, da nekateri kolesarji, ki so tekmovali za višje uvrstitve na naj- večjih etapnih dirkah v letih 1997–2003, dosegajo na stopnjevanem obremeni- tvenem testiranju (25W/min) v starosti 26,7 leta povprečne vrednosti VO2max 5,3 l/min oz. 75,8 ml/kg/min in največjo moč 495 W (Earnest, 2009). Kolesar Lan- ce Armstrong je v starosti 21 let, potem ko je postal svetovni kolesarski prvak na cestni dirki dolžine 270 kilometrov, kjer je premagal tudi Miguela Induraina, na obremenitvenem testiranju dosegal VO- 2max 6,1 l/min oz. 81,2 ml/kg/min (Coyle, 2005). Ker pa se zdi, da tudi z ekstremnim vzdržljivostnim treningom ni mogoče VO2max premakniti preko naravno po- stavljenih meja, se zaradi izjemnih zahtev vrhunskega športa nenehno iščejo tudi drugi načini izboljševanja vzdržljivostne- ga nastopa. Ni naključje, da je bila Mednarodna kole- sarska zveza (UCI), da bi zagotovila enake tekmovalne razmere vsem sodelujočim športnikom in zaščitila njihovo zdravje, nedavno prisiljena v uvedbo biološkega lista, katerega glavna novost je izdelava t. i. osebnega hematološkega in steroidne- ga profila, ki na daljši rok omogoča ugota- vljanje morebitnih sprememb osnovne- ga profila ne glede na uporabljena sred- stva (Lippi, 2007). Biološki list je trenutno najbolj ambiciozna oblika boja katere koli športne zveze proti dopingu v zgo- dovini (Lippi, 2007). Njegovo uspešnost so potrdile tudi objavljene povprečne vrednosti hematokrita in hemoglobina kolesarjev kolesarskega moštva CSC v sezoni 2006/2007, ki so bile “nižje od iz- merjenih vrednosti elitnih kolesarjev, obja- vljenih v zadnjih desetih letih” (Mørkeberg, 2009). Ne nazadnje je bilo potrjeno, da se povprečna hitrost kolesarjev na največjih treh etapnih dirkah od leta 2004 zmanj- šuje za 0,22 km/h na leto in posredno kaže na uspešnost boja proti dopingu v tem času, medtem ko se je od leta 1990 do 2004 nenehno povečevala s hitrostjo 0,16 km/h na leto (Perneger, 2010). A izzi- vov v prihodnosti ne bo malo, saj bodo športniki najverjetneje začeli uporabljati nedovoljena sredstva in tehnike, kot so alosterični modulatorji hemoglobina, umetni nosilci hemoglobina (Lippi, 2010) in genski doping (Žiberna, 2007). Manipulacije dostave kisika in s tem po- večevanje VO2max niso edini uspešen način umetne manipulacije vzdržljivo- stnega nastopa. Tako je znano, da je na vzdržljivostni nastop mogoče vplivati tudi z manipulacijo občutka bolečine. Nalokson – opioidni antagonist – po- slabša rezultate stopnjevanega obre- menitvenega testiranja, tudi VO2max in največje kolesarske moči, kar kaže na po- membno vlogo sproščanja endogenih opiatov med maksimalnim naporom in s tem doseganjem maksimalne delovne učinkovitosti (Sgherza, 2002). Leta 2010 potrdijo, da peroralno zaužitje paraceta- mola pred naporom, lahko dostopnega analgetika in antipiretika, pri treniranih kolesarjih skrajša kronometrski nastop na 16,1 km v povprečju za 30 sekund (oz. 2 %) v primerjavi s kontrolno skupi- no (Mauger, 2010). Izboljšanje razlagajo z akutno zmanjšanim občutenjem bole- čine, saj paracetamol nima stimulativnih učinkov kot npr. kofein, ki prav tako do- kazano izboljšuje kronometrski nastop (Foad, 2008). Da gre s stališča tekmovalnega nastopa za pomembne razlike, pokaže analiza re- zultatov olimpijskega 40-kilometrskega kronometrskega nastopa iz Aten, kjer je bila razlika med prvim in drugim tekmo- valcem le 0,52 % (Currell, 2008). Omeni- mo še, da se leta 2008 pojavijo špekula- cije, da bi lahko uporaba določenih anhi- pertenzivnih zdravil povečevala VO2max in imela ergogen učinek na vzdržljivostni nastop (Wang, 2008). Te domneve na športnikih še niso potrdili. Kako povečevati VO- „ 2max s kroničnim vzdržljivostnim tre- ningom? Normalen trening prinaša normalne re- zultate. Če se s to trditvijo strinjamo, po- tem moramo poznati odgovor na vpra- šanje, kaj je normalen trening in kaj želi- mo z njim doseči. Kljub velikim vloženim naporom raziskovalcev še dandanes ne vemo natančno, kako ustrezno kvantifi- cirati akutno in kronično vadbeno obre- menitev in opredeliti, kolikšna vadbena obremenitev je potrebna za določene morfološke in metabolične spremem- be, ali na osnovi vadbene obremenitve predvidevati končne izide vzdržljivostne vadbene rutine. Najnovejše raziskave pokažejo, da primerljiv napredek v vzdr- žljivostnem športnem nastopu pri različ- nih posameznikih ne izhaja iz identičnih fizioloških in metaboličnih sprememb in da nizko odzivni posamezniki s stališča VO2max niso nujno nizko odzivni tudi v drugih telesnih adaptacijah, povzročenih z vzdržljivostnim treningom (Vollaard, 2009). Čeprav preučevanje vzdržljivosti ni enostavno (Palma, 2009), znanje o razvi- janju vzdržljivosti pa je tako omejeno, da določeni raziskovalci menijo, da na pod- lagi trenutno dostopnih dokazov ni mo- goče dati priporočil za trening vzdržljivo- sti (Midgley 2007), pa se bomo v nada- ljevanju kljub temu seznanili z nekaterimi osnovnimi spoznanji športne znanosti, ki lahko z ustrezno kritično distanco služijo optimizaciji treninga vzdržljivosti. S stališča športne prakse je pomembno vprašanje, ali v resnici obstajajo bolj in manj učinkovite vadbene metode (Mid- gley, 2007)? Torej tiste, ki lahko človeško zmogljivost v enakem časovnem obdo- bju povečajo v večji meri kot druge, in ali je to ob prej navedenih omejitvah sploh mogoče izmeriti ter uporabiti za optimi- ziranje vadbenega procesa? In kako lah- ko to ugotovimo, če vemo, da se različni posamezniki na enak tip vzdržljivostnega treninga dokazano odzivajo različno? Vpliv genov na vzdržljivostni nastop iz- ločimo tako, da namesto napredka po- sameznika merimo napredek skupine, v kateri so različni posamezniki, torej različ- raziskovalna dejavnost 57 no gensko ozadje. Če uspemo dokazati, da neka skupina kot celota v enakem časovnem obdobju napreduje v izbranih kazalcih vzdržljivosti (npr. v VO 2max – u ali športnem nastopu) v večji meri kot dru- ga, smo dokazali, da je trening te skupine učinkovitejši od drugega. Predpostavlja- mo lahko, da bomo s predpisovanjem takšne vrste treninga določenemu po- samezniku z največjo verjetnostjo priča- kovali največji napredek v njegovi fizični zmogljivosti v okviru njegovega genske- ga potenciala, čeprav to ne pomeni, da se bo to v resnici tudi zgodilo. Še posebej zato, ker so raziskovalci nedavno doka- zali, da neprekinjena vadbena obreme- nitev na enaki individualno predpisani intenzivnosti (% VO2max) vodi v različne metabolične zahteve pri različnih po- sameznikih. To drži celo za posamezni- ke, ki so si primerljivi s stališča VO2max (Scharhag-Rosenberger, 2010). Kakorkoli že, take študije so že bile narejene in so pokazale, da res obstajajo vadbene me- tode, ki so v določenem časovnem ob- dobju dokazano učinkovitejše od drugih. V nadaljevanju se bomo tako seznanili z nekaterimi ugotovitvami, ki temeljijo na ugotovitvah intervencijskih študij. Jasno je, da lahko napredek v VO 2max pri- čakujemo le, če izvajamo kronični vzdr- žljivostni trening. Da lahko napredek izzovemo s spremembami v vseh treh dejavnikih vadbene obremenitve – s spreminjanjem intenzivnosti, količine in frekvence vadbe –, pa je znano že več kot 30 let (Midgley, 2006). A kaj naj pove- čamo? Vse troje naenkrat? Le dvoje? Za koliko? Da bomo lahko vsaj približno od- govorili na ta vprašanja, moramo najprej ugotoviti, ali je katera od treh sestavin vzdržljivostne vadbe pomembnejša od druge? Prav to je med drugimi zanima- lo tudi raziskovalca Hicksona, ki je svoje ugotovitve objavil leta 1985 (Hickson, 1985). V seriji intervencijskih eksperimen- tov je skušal ugotoviti, katera od treh sestavin vadbe najpomembneje vpliva na ohranjanje maksimalne porabe kisika (VO 2max ). Več skupin mladih netreniranih ljudi (27 let, izhodiščni VO 2max ≈ 40 ml/kg/ min) je najprej izpostavil izjemno inten- zivni vzdržljivostni vadbi, kjer so morali šestkrat na teden in deset tednov zapo- red 40 minut izmenično kolesariti ali teči. Na kolesu so vedno izvajali težke petmi- nutne intervale, med tekom pa so vsakič poskušali ves predpisani čas teči, kolikor hitro so zmogli. S takšnim zahtevnim treningom so v desetih tednih VO 2max izboljšali za 14 do 20 %, merjeno med kolesarjenjem (slika 3), oz. za 11 do 16 %, merjeno med tekom. Po desetih tednih so začeli raziskovalci spreminjati samo intenzivnost, samo ko- ličino ali samo frekvenco njihove vzdržlji- vostne vadbe in so ob tem še 15 tednov zapored merili njihov VO 2max . Ugotovili so, da je tretjinsko zmanjšanje količine (s 40 na 26 min/trening) ali frekvence vadbe (s 6- na 4-krat na teden) v trajanju petnaj- stih tednov in ob ohranjanju drugih dveh sestavin vadbe povzročilo ohranjanje s predhodnim vzdržljivostnim treningom povečane maksimalne porabe kisika. Do velikega znižanja le-te pa je prišlo prej Slika 3: Učinek 10-tedenskega intenzivnega vzdržljivostnega treninga in 15 tednov zmanjšane vadbene obremenitve za 1/3 (neprekinjena črta) in za 2/3 (črtkana črta) na VO2max, merjen med kolesarjenjem (Hickson, 1985) 58 kot v petih tednih, če so za enako mero (1/3) znižali intenzivnost vadbe. Če pa so vse dejavnike znižali za dve tre- tjini, je prišlo do bistvenega upada VO 2max ne le pri znižanju intenzivnosti vadbe (največji upad), temveč tudi pri skrajšanju časa posameznega treninga (na 13 mi- nut). In to kljub ohranjanju drugih dveh dejavnikov konstantnih (6-krat na teden, visoka intenzivnost). Znižanje frekvence vadbe za dve tretjini (na 2-krat na teden), ob ohranjanju visoke intenzivnosti in količine vadbe, ni povzročilo bistvene- ga upada VO 2max v naslednjih petnajstih tednih. Ne nazadnje so tudi ugotovili, da je do upada VO 2max prišlo hitreje pri pre- iskovancih, ki so le kolesarili (zmanjšanje frekvence vadbe na račun teka), kot pri tistih, ki so le tekli. Kljub zanimivim od- kritjem omenjenih študij, opravljenih na majhnih vzorcih, pa pozneje podobnih študij na večjih vzorcih ali pri bolj trenira- nih posameznikih, žal, niso naredili. In čeprav nam te študije več povedo o vzdrževanju VO 2max kot o njenem pove- čevanju, je že naslednje leto analiza 59 trening študij, ki je preučevala vpliv tre- ninga na napredek VO 2max , pokazala, da je napredek mogoče pričakovati, če va- deči, ne glede na svojo raven trenirano- sti, med treningom dosega intenzivnost v območju od 50 do 100 % VO2max, ne glede na to, kolikokrat na teden vadi ali koliko časa traja posamezni trening, ter celo ne glede na to, kako dolgo že vadi (Midgley, 2006). Intenzivnost treninga, ki jo v športni praksi najpogosteje merimo s spremljanjem frekvence srčnega utripa, je torej s stališča napredka v vzdržljivosti pomembna, če že ne najpomembnejša sestavina vzdržljivostne vadbe (Midgley, 2007). Nadaljnji korak so naredili raziskovalci, ki so štiri skupine mladih tekačev (25 let, izhodiščni VO2max = 58 ml/min/kg), ki se med seboj niso razlikovale po trenirano- sti, izpostavili enaki vadbeni obremenitvi trikrat na teden nadaljnjih osem tednov (Helgerud, 2007). Enako vadbeno obre- menitev so definirali z enako količino po- rabljenega kisika med eno vadbeno eno- to. Opravili so tele štiri tipe treningov, ki se pri teh posameznikih med seboj niso razlikovali glede na količino izrabljenega kisika: Počasen dolg tek, znan kot metoda 1. LSD (long slow distance running). Izva- jali so tek pri 70 % FSUmax (kar je zanje pomenilo, da so tekli pri 137 ± 7 utr/ min) v trajanju 45 minut. Tek na intenzivnosti laktatnega praga 2. pri 85 % FSU max (ali 171 ± 10 utr/min), ki je trajal 24 minut. Kratki intervalni trening, pri katerem je 3. ponovitev trajala 15 sekund pri inten- zivnosti 90–95 % FSUmax (180–190 ± 6 utr/min), odmor pa prav tako 15 sekund na 70 % FSUmax (140 ± 6 utr/ min). Na vsakem treningu so opravili 47 petnajstsekundnih intervalov (sku- paj ≈ 12 minut). Dolgi intervalni trening, pri katerem 4. so opravili štiri štiriminutne ponovi- tve pri intenzivnosti 90–95 % FSUmax (180–190 ± 5 utr/min), vmesni odmori pa so trajali 3 minute pri intenzivnosti 70 % FSUmax (140 ± 6 utr/min) (skupaj 25 minut). Po dveh mesecih vadbe so vse štiri sku- pine povabili na ponovno laboratorijsko testiranje. Ugotovili so, da sta le skupini štiri in nepričakovano tudi skupina tri zna- čilno izboljšali maksimalno porabo kisika za 7,2 % (skupina 4) oz. za 5,5 % (skupina 3), medtem ko skupini 1 in 2 v tem času nista napredovali v tem kazalcu vzdržlji- vosti. V omenjenih skupinah je prišlo tudi do značilnega povečanja maksimalnega utripnega volumna (slika 4). V vseh skupinah je prišlo do izboljšanja gospodarnosti in hitrosti teka na lakta- tnem pragu. Ugotovimo torej lahko, da so vsi štirje vadbeni režimi pozitivno vplivali na določene kazalce vzdržljivosti. Najve- čji napredek v VO2max sta doživeli sku- pini 4 in 3. To je pomembna ugotovitev, saj maksimalna poraba kisika (VO2max) še vedno velja za najpomembnejšo deter- minanto vzdržljivostnega nastopa med heterogeno skupino tekačev (Midgley, 2006) in kolesarjev (Faria, 2005), obenem pa velja za prvi pogoj uspešnosti na vr- hunski ravni (Faria, 2005). Tako sta najbolj »optimalna« vadbena protokola tista, ki sta bila uporabljena pri četrti in tretji sku- pini in sta zajemala najintenzivnejše vad- bene vsebine. Do podobnih ugotovitev so pozneje prišli tudi drugi raziskovalci (Gormley, 2008). Povečanje maksimalne- ga utripnega volumna srca (za 7,9 % oz. s 130,7 na 141 ml) in maksimalnega mi- nutnega volumna srca (za 8,2 % oz. s 22 na 23,8 L/min) ob povečanju VO2max (za 11,1 %) po 24. tedenski vadbeni interven- ciji na rekreativnih tekačih v zrelih letih so nedavno potrdili tudi slovenski razisko- valci (Škof, Milič, 2009). Z uporabo izjemno intenzivnega vzdr- žljivostnega treninga, ki se je izzvajal šestkrat na teden deset tednov zapored, je bil dokazan eden največjih napredkov v VO2max kot posledica vadbe, saj je povprečni napredek skupine v desetih tednih linearno naraščal iz tedna v teden in na koncu vadbe dosegel neverjetnih 44 % (Hickson, 1977). Druge študije so potrdile, da na učinek vadbe ne vpliva le vadbena obremenitev (trening), temveč tudi trenutna kondicijska pripravljenost posameznika. Tako so ugotovili, da je in- tenzivnost treninga, ki že dosega vadbe- ni učinek, to je, da učinkovito povečuje VO 2max , drugačna, če smo bolj ali manj trenirani. Tako so dokazali, da netrenira- ni (običajno tudi pretežki) posamezniki lahko napredujejo v VO 2max že, če konti- nuirano (3-krat na teden in več) vadijo pri intenzivnosti 40–50 % VO2max (≈ 60 % FSU max ) (Midgley, 2006). Nasprotno pa lahko vrhunsko trenirani športniki napre- Slika 4: % razlike v absolutnem VO2max in absolutnem utripnem volumnu srca po osemteden- skem vadbenem obdobju raziskovalna dejavnost 59 dek v VO 2max pričakujejo le, če pri trenin- gu dosegajo veliko višje intenzivnosti vadbe, to je 95–100 % VO2max (Midgley, 2006). Vzroki, zakaj je tako, niso jasni. V primeru manj treniranih posameznikov se zdi povečevanje vadbene obremeni- tve treninga nujno. Govorimo o načelu rastoče obremenitve (Ušaj, 1996). Čeprav dinamika sprememb v pomembnih ka- zalcih kondicijske pripravljenosti, npr. VO 2max , kot posledica vadbene interven- cije v daljšem časovnem obdobju, (še) ni dobro raziskana, pa so leta 2009 raz- iskovalci poročali o tem (Scharghag-Ro- senberger, 2009), da so poprej neaktivne zdrave posameznike (7 moških in 11 žen- sk, povprečna starost 42 let, izhodiščni VO 2max = 2,77 l/min oz. 37,7 ml/min/kg), ki so začeli redno teči trikrat na teden po 45 minut pri intenzivnosti 60 % FSUmax, vsake 3 mesece izpostavili obremenitve- nemu testiranju na tekoči preprogi. Vsa- ke 3 mesece so izmerili njihovo trenutno kondicijsko pripravljenost, s primerjavo dobljenih podatkov pa so ugotovili di- namiko sprememb po enem letu vadbe. Posamezniki so v enem letu identičnega vzdržljivostnega treninga VO 2max povečali povprečno za 16 % (z 2,77 na 3,13 L/min), podrobnejša analiza vmesnih vrednosti VO 2max pa je pokazala, da po šestih me- secih redne identične vzdržljivostne te- kaške vadbe pri teh posameznikih ni več prišlo do bistvenih izboljšanj VO 2max , zato raziskovalci svetujejo, da bi rekreativni tekači po šestih mesecih povečali vad- beni dražljaj, če želijo še naprej dosegati napredek v kondicijski pripravljenosti, in tako potrdili načelo rastoče obremeni- tve. Raziskovalci so ugotovili tudi velike in- dividualne razlike v odzivu na povsem identičen vzdržljivostni trening, kar je v skladu z ugotovitvami drugih razisko- valcev, pridobljenih na velikih vzorcih (Bouchard, 1999). Glavni vzrok teh razlik so pripisali genetskim značilnostim posa- meznika, torej dednosti (Bouchard, 1999). Trenutna znanstveno utemeljena pripo- ročila za športno vadbo torej so, da naj bi športnik, tudi rekreativni, v bazičnem obdobju treninga dosegal intenzivnosti znotraj območja 65 do 70 % VO 2max , nato pa naj bi sledil visoko intenzivni trening pri intenzivnosti okoli 85 % VO 2max . Le v primeru izredno dobro treniranega po- sameznika (!) naj bi temu obdobju sledilo kratko obdobje še intenzivnejših trenin- gov (Midgley, 2006). Do natančnejših ugotovitev, pa je pri- peljal natančno zasnovan trening ek- speriment na enako treniranih tekačih (izhodiščni VO2max ~ 70 ml/kg/min, neznačilna razlika v športnem rezultatu v krosu na 10,4 km), ki je pokazal, da je po petih mesecih vzdržljivostne vadbe v športnem nastopu bolj napredovala skupina, ki je opravila večjo količino niz- ko inztenzivne vadbe (80,5 % vadbenega časa pod ventilacijskim pragom (pod ~ 67 % VO2max) ) v primerjavi z drugo sku- pino (66,8 % vadbenega časa pod venti- lacijskim pragom), ob tem da se skupini nista razlikovali v skupnem ali tedenskem trening impulzu (TRIMP) ter sta v zadnjih treh tednih opravili identičen visoko in- tenziven vadbeni protokol (Esteve-La- nao, 2007). A tu se pojavijo težave. Ni namreč mo- goče enako dolgo vztrajati pri različnih intenzivnostih. Ali drugače, vztrajati 40 minut pri 75 % FSU max ni enako, kot vztra- jati 40 minut pri 95 % FSU max . Očitno je torej, da ko vadimo na višji intenzivnosti, lahko tam vztrajamo krajši čas. Je torej boljše vaditi na višji intenzivnosti krajši čas ali na nižji intenzivnosti daljši čas? Ali kot sta se vprašala že Astrand in Rodahl: »Pomembno, a nerešeno vprašanje je, kateri trening je najučinkovitejši: ohra- njanje intenzivnosti pri 90 % VO 2max štiri- deset minut ali pri 100 % VO 2max šestnajst minut.« (Billat, 2001) Dr. Veronique Billat leta 2001 k temu dopiše: »Danes je to še vedno odprto vprašanje.« (Billat, 2001) Učinkovitost vadbe- „ nih metod pri trenira- nih kolesarjih Čeprav zdaj že vemo, da največje napred- ke v VO2max izzove kronično izvajanje visoko intenzivnega vzdržljivostnega tre- ninga, pa še ne vemo, kateri so optimalni protokoli za bolj trenirane posameznike. Še posebej zato, ker “optimalni” načini treninga s stališča VO2max po mnenju nekaterih raziskovalcev morda niso nuj- no optimalni tudi s stališča napredka v drugih spremenljivkah vzdržljivostnega nastopa (Midgley, 2007). Tej domnevi nasprotujejo nove ugotovitve vadbenih intervencij na tekmovalnih kolesarjih, kjer je bilo dokazano, da visoko inten- zivni trening že v šestih tednih izboljša gospodarnost kolesarjenja, medtem ko ga nizko intenzivni, količinsko obsežen trening v enakem časovnem obdobju ne (Hopker, 2010). Raziskovalci so problem merjenja učinko- vitosti vadbene intervencije rešili tako, da so poleg meritev VO2max in drugih spre- menljivk vzdržljivostnega nastopa začeli izvajati tudi meritve izboljšanja športne- ga nastopa, kar je končni cilj vsake vadbe. Ker je bilo potrjeno, da dosega dnevna variabilnost doseženega rezultata na 40-kilometrskem kronometru, peljanem na valjih, pri dobro treniranih kolesarjih vrednost 1 % (Palmer, 1996), lahko vsak napredek, večji od 1 %, pripišemo izbolj- šani vzdržljivostni sposobnosti športnika. Podobno velja za kratek 20-kilometrski kronometer, kjer so pri treniranih kole- sarjih s tremi ponovitvami kronometra v različnih dneh ugotovili, da se doseženi rezultat spreminja v območju 1,2 % (Za- vorsky, 2007). Pri manj treniranih kolesar- jih je bila spremenljivost rezultatov višja (4,8 %), kar kaže na to, da manj trenirani kolesarji dosegajo večjo dnevno spre- menljivost tekmovalnega rezultata v tej športni disciplini, kar je treba upoštevati pri interpretaciji njihovega napredka v tekmovalnem rezultatu. Ugotovili so tudi, da se spremenljivost re- zultata pri manj treniranih kolesarjih z več ponovitvami testa zmanjšuje (Zavorsky, 2007), zato je poprejšnja seznanitev s po- stopkom testa nujna. Omenjene vredno- sti veljajo le za kronometer, ki se pelje na valjih. Zanesljivost rezultatov kronome- tra, peljanih zunaj (na tekmi), je nižja, saj na rezultat značilno vplivajo številni slabo nadzorovani dejavniki, od aerodinamike kolesarja in kolesa, uporabljene kolesar- ske opreme do vremena. Z merjenjem napredka v rezultatu kronometra v do- ločenem časovnem obdobju tako lahko uspešno preverjamo učinkovitost vadbe. Leta 1996 raziskovalci dokažejo, da visoko intenzivni intervalni trening, sestavljen iz 6 do 8 ponovitev, ki trajajo pet minut pri intenzivnosti 80 % P max (kar predstavlja obremenitev ≈ 93 % FSU max ), ob aktivnih enominutnih odmorih, ki se ga izvaja dvakrat na teden tri tedne zapored, iz- zove močno izboljšanje tekmovalnega rezultata v 40-kilometrskem kronometru pri dobro treniranih kolesarjih, in sicer za 3,5 % (Lindsay, 1996). Ugotovitve te štu- dije potrdijo leta 2009, ko izvedba osmih ponovitev štiriminutnih intervalov pri intenzivnosti 80 % P max z 90-sekundnimi odmori dvakrat na teden, v dolžini štirih tednov zapored pri treniranih kolesarjih izzove povprečni napredek v rezultatu 60 40 km kronometra v višini 2,1–2,3 % ter povečanje največje kolesarske moči za 3,5−5 % (Swart, 2009). Da bi raziskovalci preverili vpliv različ- nih intenzivnosti treninga na izboljšanje športnega nastopa, primerljivo trenira- ne kolesarje naključno razdelijo v pet skupin, ob tem da vsaka vadi pri različni intenzivnosti. Ker pri visokih intenzivno- stih ni mogoče vztrajati enako dolgo kot pri nižjih, raziskovalci vadbe niso uspeli standardizirati po določenem zunanjem kriteriju. Zato so bile vadbe po posvetu s trenerji, kolesarji in raziskovalci zasta- vljene tako, da bi se jih dalo izvajati v športni praksi. Nato so dvakrat na teden, tri tedne zapored, ob običajnem nizko intenzivnem treningu izvajali predpisani intervalni trening. Pred in po tej vadbi so kolesarji izvedli 40-kilometrski krono- meter na valjih, s katerim so preverjali uspešnost vadbe. Izvedli so tele tipe tre- ningov in dosegli naslednji napredek v športnem rezultatu (Stepto, 1999): Ta študija je dokazala, da vse vadbe niso povzročile napredka v tekmovalnem rezultatu in da ima največji učinek na skrajšanje nastopa v kronometru inter- valna metoda, ki uporablja ponovitve dolžine štirih minut pri intenzivnosti 85 % največje moči (P max ), kar pomeni intenzivnost okoli ≈ 95 % FSU max in je blizu tekmovalni intenzivnosti 40-kilo- metrskega kronometra, kar po mnenju raziskovalcev ustreza načelu specifično- sti vadbene obremenitve. Zanimivo pa napredek izzove tudi izjemno intenzivna – šprinterska – vadbena metoda, katere učinkovitost pozneje potrdijo tudi drugi raziskovalci (Burgomaster, 2005). Z dodatnimi analizami ocenijo, da je op- timalna dolžina intervalne ponovitve pri omenjeni intenzivnosti od 3 do 6 minut (Stepto, 1999). Pozneje, predvsem na osnovi raziskovalnega dela francoske raz- iskovalke dr. Veronique Billat, narejenega na vrhunskih tekačih, postane jasno, da je mogoče z individualizacijo intervalne obremenitve dosegati še večje vadbene učinke (Billat, 2001). Raziskave tako poka- žejo, da je smotrno uporabiti protokol, ki bi upošteval posameznikov čas do utru- jenosti pri kolesarjenju pri intenzivnosti, ki izzove posameznikov VO 2max . Moč, ki že izzove maksimalno porabo kisika, vendar je nekoliko nižja od največje moči (P max ), so poimenovali P VO2max , čas, ki ga je kole- sar sposoben preživeti na P VO2max, pa T max . Ugotovili so, da je optimalni čas ponovi- tve dolg 60 % T max pri intenzivnosti P VO2max (Laursen, 2002b), vmesni odmor pa traja toliko časa, da kolesarju frekvenca srčne- ga utripa pade na 65 % FSU max (Laursen, 2002a). Ne traja dolgo, ko omenjeno me- todo treninga preizkusijo na primerljivo treniranih kolesarjih (25 let, VO 2max = 64,5 ml/min/kg, 285 km/teden, 6 let vzd. tre- ninga) kot prej omenjene študije. Leta 2002 tako poročajo o največjem skrajša- nju časa 40-kilometrskega kronometra v povprečju za 5,1 do 5,8 % po štirih tednih težke intervalne vadbe, ki so jo izvajali dvakrat na teden ob običajnem nizko intenzivnem vzdržljivostnem treningu (Laursen, 2002a). Učinkovitost takšnega treninga pri enako dobro treniranih kole- sarjih so ponovno potrdile tudi novejše raziskave (Laursen, 2005). Dokazale so, da ta, izredno zahtevni protokol intervalne vadbe tudi pri mladih (21 let) netreni- ranih študentih (VO2max = 50,6 ml/min/ kg) prinaša velik napredek v vzdržljivosti (Chtara, 2005). Če je torej visoko intenziv- ni trening tako učinkovit, zakaj ga ne bi izvajali kar največ? Na to vprašanje skuša dr. Billatova odgovoriti z raziskavo, nare- jeno na skupini dobro treniranih mladih tekačev (24 let, izhodiščni VO2max = 71 ml/ min/kg), ki so običajno tekli 6-krat na te- den in ob tem pretekli 85−90 km/teden. V štirih tednih visoko intenzivnega tre- ninga so razvili sindrome pretreniranja, če so namesto enega izredno zahtevne- ga intervalnega treninga na teden izvedli tri (Billat, 1999). Dodaten zadržek pa pri- našajo še najnovejša dognanja na podro- čju raziskovanja stanja pretreniranosti, ki nakazujejo, da ima oksidativni stres po- membno vlogo v patofiziologiji pretre- niranosti. Ugotovljeno je bilo namreč, da imajo pretrenirani športniki zmanjšano antioksadativno zaščito na oksidativni stres, ki ga izzove športna vadba (Tanska- nen, 2010). Kolikokrat na teden torej izvajati težak vzdržljivostni trening? Odgovora na to vprašanje še nimamo, saj je odvisen vsaj od ravni treniranosti posameznika in od uporabljene vadbene obremenitve, še posebej pa od njene intenzivnosti. Inter- vencijske študije kažejo, da je intenzivna vadba, ki se izvaja dva- do trikrat na te- den in nekaj tednov zapored, učinkovit vadbeni dražljaj s stališča VO2max in športnega nastopa tudi pri dobro treni- ranih kolesarjih. Literatura „ Amann, M., Eldridge, M. W., Lovering, A. T. in 1. sod. Arterial oxygenation influences central motor output and exercise performance via effects on peripheral locomotor muscle fatigue in humans. J Physiol 2006, 575.3, 937−952. Anton, M. M., Izquierdo, M., Ibanez, J. in sod 2. (2007). Flat and uphill climb time trial perfor- mance prediction in elite amateur cyclists. Int J Sports Med, 28, 306−313. Arrese AL, Ostariz ES, Casajus Mallen JA in 3. sod (2005). The changes in running perfor- mance and maximal oxygen uptake after long-term training in elite athletes. J Sports Med Phys Fitness; 45: 435-440. Baggish, A. L., Wang, F., Weiner, R. B. in sod. 4. (2008). Training − specific changes in cardiac structure and function: a prospective and longitudinal assessment of competitive at- hletes. J Appl Physiol, 104, 1121−1128. Bassett, D. R., Howley, E. T. (2000). Limiting 5. factors for maximum oxygen uptake and determinants of endurance performance. Med Sci Sports Exerc, 32(1), 70−84. Billat, V. (2001). Interval training for perfor-6. mance: a scientific and empirical practice – special recommendations for middle- and long-distance running. Part I: Aerobic inter- val training. Sport Med, 31(1), 13−31. Billat, V. L., Flechet, B., Petit, B. in sod (1999). 7. Interval training at VO2max: effects on aero- bic performance and overtraining markers. Med Sci Sports Exerc, 31(1), 156−163. Biolo, A., Greferathm, R., Siwik, D. A. in sod. 8. (2009). Enhanced exercise capacity in mice with severe heart failure treated with an allo- steric effector of hemoglobin, myo-inositol trispyrophosphate. Proc Natl Acad Sci USA, 106(6), 1926−9. Bouchard, C., An. P., Rice, T. in sod. (1999). Fa-9. milial aggregation of VO(2max) response to exercise training: results from the GERITAGE family study. J Appl Physiol, 87(3), 1003−8. Skupina Št. ponovitev Čas ponovitve (min) Intenzivnost ponovitve (% P max ) Čas odmora (min) % izboljšanja rezultata 1 12 0,5 175 4,5 2,4 2 12 1 100 4,0 / 3 12 2 90 3,0 / 4 8 4 85 1,5 2,8 5 4 8 80 1,0 / raziskovalna dejavnost 61 Bray, M. S., Hagberg, J. M., Perusse, L. in sod. 10. (2009). The human gene map for performan- ce and health-related fitness phenotypes: the 2006−2007 update. Med Sci Sports Exerc, 41(1), 34−72. Brooks, G. A., Fahey, T. D., White, T. P. (1996). 11. Exercise Physiology, second edition. Mayfie- ld Publishing Company. Burgomaster, K. A., Hughes, S. C., Heigenhau-12. ser, G. J. in sod. (2005). Six sessions of sprint interval training increases muscle oxidative potential and cycle endurance capacity in humans. J Appl Physiol, 98(6), 1985−90. Cheng, T. O. (2005). What makes Lance Arm-13. strong tick? He has a big ticker. Am J Cardiol, 96(11), 1613−4. Chtara, M., Chamari, K., Chaouachi, M. (2005). 14. Effects of intra-session concurrent enduran- ce and strenght training sequence on aero- bic performance and capacity. Br J Sports Med, 39(8), 555−60. Coyle, E. F. (2005). Improved muscular effici-15. ency displayed as tour de france champion matures. J Appl Physiol, 98(6), 2191−6. Currell, K., Jeukendrup, A. E. (2008). Validi-16. ty, reliability and sensitivity of measures of sporting performance, 38(4), 297−316. Earnest, C. P., Foster, C., Hoyos, J. in sod. 17. (2009). Time trial exertion traits of cycling`s grand tours. Int J Sports Med, 30, 240−244. Esteve-Lanao J, Foster C, Seiler S in sod 18. (2007). Impact of training intensity distributi- on on performance in endurance athletes. S Strenght Cond Res; 21(3): 943-949. Ekblom, B. (1969). Effect of physical training 19. on oxygen transport system in man. Acta Physiol Scand Suppl, 328, 1−45. Ekblom, B., Golbarg, A. N., Gullbring, B. (1972). 20. Response to exercise after blood loss and re- infusion. J Appl Physiol, 33, 175−180. Faria, E. W., Parker, D. L., Faria, I. E. (2005). The 21. science of cycling – physiology and training – part 1. Sports Med, 35(4), 285−312. Foad, A. J., Beedie, C. J., Coleman, D. A. (2008). 22. Pharmacological and psychological effec- ts of caffeine ingestion in 40-km cycling performance. Med Sci Sports Exerc, 40(1), 158−165. Garvican, L. A., Martin, D. T., McDonald, W. in 23. sod (2010). Seasonal variation of hemoglo- bin mass in internationally competitive fe- male road cyclists. Eur J Appl Physiol, 109(2), 221−31. Gormley, S. E., Swain, D. P., High, R. in sod. 24. (2008). Effect of intensity of aerobic train- ing on VO2max. Med Sci Sports Exerc, 40(7), 1336−43. Helgerud, J., Høydal, K., Wang, E. in sod. 25. (2007). Aerobic high-intensity intervals im- pruve VO2max more than moderate train- ing. Med Sci Sports Exerc, 9(4), 665−671. Hickson, R. C., Bomze, H. A., Holloszy, J. O. 26. (1977). Linear increase in aerobic power in- duced by a strenuous program of enduran- ce exercise. J Appl Physiol, 42(3), 372−376. Hickson, R. C., Foster, C., Pollock, M. L. in sod. 27. (1985). Reduced training intensities and loss of aerobic power, endurance, and cardiac growth. J Appl Physiol, 58(2), 492−499. Hopker, J., Coleman, D., Passfield, L. in sod. 28. (2010). The effect of training volume and intensity on competitive cyclists efficiency. Appl Physiol Nutr Metab, 35(1), 17−22. Imagawa, S., Matsumoto, K., Horie, M. in sod. 29. Does K – 11706 enhance performance and why? Int J Sports Med 2007, 28, 928−933. Joyner, M. J. (2003). VO30. 2max , blood doping, and erythropoietin. Br J Sports Med, 37, 190−191. Kuchynka, P., Palecek, T., Vilikus, Z. in sod. 31. (2010). Cardiac structural and functional changes in competitive amateur cclists. Echocardiography, 27(1), 11−6. Laursen, P. B., Jenkins, D. G. (2002b). The sci-32. entific basis for high-intensity interval train- ing – optimizing training programmes and maximizing performance in highly trained endurance athletes. Sports Med 2002, 32(1), 53−73. Laursen, P. B., Shing, C. M., Jenkins, D. G. 33. (2003). Reproductability of a laboratory-ba- sed 40-km cycle time trial on a stationary wind-trainer in highly trained cyclists. Int J Sports Med, 24, 481−485. Laursen, P. B., Shing, C. M., Peake, J. M. in sod. 34. (2002a). Interval training optimization in highly trained endurance cyclists. Med Sci Sports Exerc, 34(11), 1801−1807. Laursen, P. B., Shing, C. M., Peake, J. M. in sod. 35. (2005). Influence of high-intensity interval training on adaptations in well-trained cycli- sts. J Strenght Cond Res, 19(3), 527−33. Lindsay, F. H., Hawley, J. A., Myburgh, K. H. in 36. sod. (1996). Improved athletic performance in highly trained cyclists after interval train- ing. Med Sci Sports Exerc, 28(11), 1427−1434. Lippi, G. (2007). The international cycling 37. union unveils new anti – doping program. How much is enough? Int J Sports Med, 28, 446−447. Lippi, G., Franchini, M., Banfi, G. (2010). Red 38. blood cell-mimicking synthetic biomaterial particles: the new frontier of blood doping? Int J Sports Med, 31, 75−76. Martino, M., Gledhill, N., Jamnik, V. (2002). 39. High VO2max with no history of training is primarily due to high blood volume. Med Sci Sports Exerc, 34 (6), 966−971. Mauger, A. R., Jones, A. M., Williams, C. A. 40. (2010). Influence of acetaminophen on per- formance during time trial cycling. J Appl Physiol, 108, 98−104. Midgley, A. W., McNaughton, L. R., Jones, A. 41. M. (2007). Training to enhance the physiolo- gical determinants of long-distance running performance – can valid recommendations be given to runners and coaches based on current scientific knowledge? Sports Med, 37(10), 857−880. Midgley, A. W., McNaughton, L. R., Wilkinson, 42. M. (2006). Is there an optimal training inten- sity for enchancing the maximal oxygen up- take of distance runners? Empirical research findings, current opinions, physiological rationale and practical recommendations. Sports Med 2006, 36 (2), 117−132. Mørkeberg, J. S., Belhage, B., Damsgaard, 43. R. (2009). Changes in blood values in elite cyclist. Int J Sports Med, 30(2), 130−8. Palma, A., Costa Filho, P. N. (2009). The com-44. plexity of research on endurance training. Int J Sports Med, 30, 628. Palmer, G. S., Dennis, S. C., Noakes, T. D. in sod. 45. (1996). Assesment of the reproducibility of performance testing on an air-braked cycle ergometer. Int J Sports Med, 17, 293−298. Perneger, T. V. (2010). Speed trends of major 46. cycling races: does slower mean cleaner? Int J Sports Med, 31(4), 261−4. Point Counterpoint: Maximal oxygen uptake 47. is/is not limited by a central nervous system governor. J Appl Physiol 2009, 106, 338−342. Rusko, H. K. (1992). Development of aero-48. bic power in relation to age and training in cross-country skiers. Med Sci Sports Exerc, 24(9), 1040−1047. Santalla, A., Naranjo, J., Terrados, N. (2009). 49. Muscle efficiency improves over time in world-class cyclists. Med Sci Sports Exerc, 41(5), 1096−101. Scharhag-Rosenberger F, Meyer T, Gäßler N 50. in sod (2010). Exercise at given percentages of VO2max: Heterogeneous metabolic re- sponses between individuals. Yournal of Sci- ence and Medicine in Sport; 13: 74-79. Scharhag - Rosenberger, F., Meyer, T., Wali-51. tzek, S. in sod. (2009). Time course of changes in endurance capacity: a 1-yr training study. Med Sci Sports Exerc, 41(5), 1130−1137. Schumacher, Y. O., Mroz, R., Mueller, P. in sod. 52. (2006). Success in elite cycling: A prospective and retrospective analysis of race results. Jo- urnal of Sports Sciences, 24(11), 1149−1156. Sgherza, A. L., Axen, K., Fain, R. in sod. (2002). 53. Effect of naloxone on perceived exertion and exercise capacity during maximal cycle ergometry. J Appl Physiol, 93, 2023−2028. Steding, K. in sod. (2010). Relation between 54. cardiac dimesions and peak oxygen uptake. Journal of Cardiovascular Magnetic Reso- nance, 12(8). Stepto, N. G., Hawley, J. A., Dennis, S. in sod. 55. (1999). Effects of different interval-training programs on cycling time-trial performance. Med Sci Sports Exerc, 31(5), 736−741. Swart, J., Lamberts, R. P., Derman, W. in sod. 56. (2009). Effects of high-intensity training by heart rate or power in well-trained cyclists. J Strenght Cond Res, 23(2), 619−625. Škof B, Milič R (2009). Vpliv šestmesečnega 57. tekaškega programa na vzdržljivost in para- 62 Mitja Ferlež, prof. šp. vzg. Ul. Bratov Tuma 10, 1119 Ljubljana mitjaferlez@gmail.com metre aerobne sposobnosti odraslih moških. Šport; 3-4: 83-87. Tanskanen M, Atalay M, Uusitalo A (2010). Al-58. tered oxidative stress in overtrained athletes. Journal of Sports Sciences; 28(3): 309-317. Thomson, J. J., Rentsch, R. L., Robach, P. in 59. sod. (2007). Prolonged administration of re- combinant human erythropoietin increases submaximal performance more than maxi- mal aerobic capacity. Eur J Appl Physiol, 101. 481−486. Tucker, R., Kayser, B., Rae, E. in sod. (2007). 60. Hyperoxia improves 20 km cycling time trial performance by increasing muscle activati- on levels while percived exertion stays the same. Eur J Appl Physiol, 101, 771−781. Ušaj, A. (1996). Kratek pregled osnov špor-61. tnega treniranja. Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za šport. Vollaard, N. B. J., Constantin - Teodosiu, D., 62. Fredriksson, K. in sod. (2009). Systematic analysis of adaptations in aerobic capacity and submaximal energy metabolism pro- vides a unique insight into determinants of human aerobic performance. J Appl Physiol, 106, 1479−1486. Wang, P., Fedoruk, M. N., Rupert, J. L. (2008). 63. Keeping pace with ACE: are ace inhibitors and angiotensin II type 1 receptor antago- nists potential doping agents? Sports Med, 38(12), 1065−79. Westgarth - Taylor, C., Hawley, J. A., Rickard, 64. S. in sod. (1997). Metabolic and performan- ce adaptations to interval training in endu- rance-trained cyclists. Eur J Appl Physiol, 75, 298−304. Zapico, A. G., Calderon, F. J., Benito, P. J. 65. (2007). Evolution of physiological and hae- matological parameters with training load in elite male road cyclists: a longitudinal study. J Sports Med Phys Fitness, 47, 191−6. Zavorsky, G. S., Murias, J. M., Gow, J. in sod. 66. (2007). Laboratory 20-km cycle time trial re- producibility. Int J Sports Med, 28, 743−748. Žiberna, L., Žiberna, K., Štrukelj, B., Mlinarič - 67. Raščan, I. (2007). Možnosti uporabe genske- ga dopinga in problemi njegove detekcije. Farmacevtski vestnik, 58, 139−144. raziskovalna dejavnost 63 MORPHOLOGICAL CHARACTERISTICS OF FEMALE BASKETBALL PLAYERS AGED 14 AND 15 PLAYING IN DIVISIONS A AND B OF THE EUROPEAN CHAMPIONSHIP Abstract The study basically aimed to establish and analyse the morphological characteristics of elite female basketball players aged 14 and 15 playing in Divisions A and B of the European Championship as well as to compare these two groups of players. For this purpose, a sample was used consisting of 51 female basketball players aged 14.67 (±0.47) of whom 22 played in Division A and 29 in Division B of the European Championship. The results show that the Division A players were taller on average in all three playing positions. The forwards of Division B had a higher percentage of fat mass on average, a more pronounced mesomorphic component and a less pronounced ectomorphic component of the somatotype compared to the Division A forwards. The Division A centres had a considerably higher percentage of fat mass on average as well as higher values of endomorphic and lower values of ectomorphic components than the Division B centres. Key words: basketball, morphology, girls, playing positions Frane Erčulj, Mitja Bračič MORFOLOšKE zNAČILNOSTI KOšARKARIC, STARIH 14 IN 15 LET, KI NASTOPAjO V SKUPINAH A IN B EVROPSKEgA PRVENSTVA Izvleček Osnovni namen raziskave je bil ugotoviti in analizirati morfološke značilnosti najboljših evropskih košarka- ric, starih 14 in 15 let, ki nastopajo v skupinah A in B evropskega prvenstva, ter igralke obeh skupin primer- jati med seboj. V ta namen smo izbrali vzorec 51 ko- šarkaric, starih 14,67 (± 0,47) leta, od katerih jih je 22 nastopalo v skupini A, 29 pa v skupini B evropskega prvenstva. Rezultati kažejo, da so igralke skupine A v povprečju višje na vseh treh igralnih mestih. Krilne igralke sku- pine B imajo v povprečju več maščobne mase, bolje izraženo mezomorfno komponento in slabše izraženo ektomorfno komponento somatotipa v primerjavi s krilnimi igralkami skupine A. Centri skupine A imajo v povprečju precej višji delež maščobne mase, hkrati pa tudi višje vrednosti endomorfne in nižje vrednosti ek- tomorfne komponente od centrov skupine B. Ključne besede: košarka, morfologija, dekleta, igralna mesta. 64 Uvod „ Košarka je ena od športnih panog, pri ka- terih morfološke značilnosti predstavljajo pomemben dejavnik uspešnosti. To po- trjujejo številne raziskave, ki obravnavajo problematiko morfoloških značilnosti košarkarjev in košarkaric različnih staro- stnih skupin (Dežman, 1988; Piechaczek, 1990; Erčulj in Dežman, 1995; Erčulj, 1996; Erčulj, 1998; Trninić, Dizdar in Fressl, 1999; Dežman, Trninić in Dizdar, 2001; Carter in sod., 2005; Ostojić, Mazić in Dikić, 2006; Karpowicz, 2006). Košarka zahteva pred- vsem ekstremno izraženo telesno višino in tudi druge vzdolžne mere. Vzdolžne razsežnosti vplivajo predvsem na učin- kovitost izvajanja nekaterih specifičnih košarkarskih gibanj, pri katerih je izražena vertikalna komponenta (skok za odbito žogo, različni meti na koš, podaje, blokira- nje metov, skok pri sodniškem metu …). Poleg vzdolžnih vplivajo na učinkovitost izvajanja tehnično-taktičnih elementov v košarki in s tem na uspešnost igranja tudi prečne razsežnosti, voluminoznost in podkožno maščevje (Dežman 1988; Erčulj, 1996). V košarki poznamo več različnih tipov igralcev oz. igralk. V osnovi jih delimo na branilce, krila in centre. Zaradi specifičnih igralnih vlog se med njimi pojavljajo tudi razlike v razsežnostih psihosomatičnega statusa. To velja tudi za morfološke zna- čilnosti, in to tako za košarkarje moškega (Trninić, Dizdar in Fressl, 1999; Erčulj, 1998; Dežman, Trninić in Dizdar, 2001; Jeličić, Se- kulić in Marinović, 2002) kot tudi ženske- ga spola (Bale, 1986; Ackland, Schreiner in Kerr, 1997; Carter in sod., 2005). Najbolj očitne so razlike v vzdolžnih razsežno- stih, do določene mere lahko pri posa- meznih tipih košarkarjev govorimo tudi o specifični strukturi prečnih razsežnosti, obsegov in tudi maščobnega tkiva. Sle- dnjim pripisujejo raziskovalci negativen vpliv, vendar to velja predvsem za nižje košarkarje in košarkarice, ki igrajo na zu- nanjih položajih (branilce in krila), manj za centre (Dežman 1988; Erčulj, 1996). V letih 2008 in 2009 je v Postojni potekal mednarodni košarkarski tabor za izbrane evropske košarkarice do petnajstega leta starosti. V dogovoru s košarkarsko orga- nizacijo FIBA Europe in Košarkarsko zvezo Slovenije smo to priložnost izkoristili za meritve morfoloških značilnosti in ugo- tavljanje morfološkega profila najboljših evropskih košarkaric te starosti. Ustvarili smo bazo podatkov, ki nam omogoča oblikovanje kakovostnih mednarodnih norm za različne tipe košarkaric te sta- rostne kategorije. Kljub temu da so se v preteklosti številni raziskovalci ukvarjali s to problematiko, pa v literaturi praktično ne moremo zaslediti raziskav na vzorcu tako kakovostnih in hkrati tako mladih košarkaric. Podatki o strukturi morfolo- ških značilnosti košarkaric tako visoke kakovostne ravni so nedvomno zelo po- membni in dragoceni tako za teorijo kot tudi za prakso v košarki. Omogočajo nam oblikovanje modelnih vrednosti, ki so lahko v veliko pomoč trenerjem in tudi raziskovalcem na področju košarke. Osnovni namen raziskave je ugotoviti in analizirati morfološke značilnosti oz. morfološki potencial najboljših evrop- skih košarkaric, starih 14 in 15 let. Poleg tega želimo košarkarice, ki igrajo s svo- jimi nacionalnimi reprezentancami v najkakovostnejšem reprezentančnem tekmovanju (skupini A evropskega pr- Preglednica 1: Starost merjenk po skupinah in igralnim mestih Igr. mesto Mean Std. dev. Std. error Min. Max. starost (leta) B 14,71 ,488 ,184 14 15 K 14,71 ,488 ,184 14 15 C 14,75 ,463 ,164 14 15 skupina A Skupaj 14,73 ,456 ,097 14 15 starost (leta) B 14,62 ,506 ,140 14 15 K 14,75 ,463 ,164 14 15 C 14,50 ,535 ,189 14 15 skupina B Skupaj 14,62 ,494 ,092 14 15 Legenda: B – branilka; K – krilo; C – center. Preglednica 2: Opis vzorca spremenljivk morfoloških mer in indeksov* ŠIFRA antropometrična mera/razsežnost AKGB kožna guba nadlakti (biceps) (mm) AKGN kožna guba nadlakti (tricepsa) (mm) AKGH kožna guba hrbta (mm) AKGM kožna guba meč (mm) AKGP kožna guba podlakti (mm) AKGPR prsna kožna guba (mm) AKGS kožna guba stegna (mm) AKGSI kožna guba suprailiakalna (mm) AKGT kožna guba trebuha (mm) AOML obseg meč (cm) AONL obseg nadlakti (cm) AONMAXL obseg nadlakti max. (cm) AOPL obseg podlakti (cm) AOSL obseg stegna (cm) AOSLSR obseg stegna srednji (cm) APKOLL premer kolena (stegnenice) (cm) APKOML premer komolca (nadlaktnice) (cm) APSSL premer skočnega sklepa (cm) APZL premer zapestja (cm) ASM širina medenice (cm) ASR širina ramen (cm) AV telesna višina (cm) AT telesna masa (kg) EKTO ektomorfna kompononenta somatotipa ENDO endomorfna komponenta somatotipa MEZO mezomorfna komponenta somatotipa AKOS % kostne mase (Mateigka) (%) AMAS % maščobne mase (Mateigka) (%) AMIS % mišične mase (Mateigka) (%) BMI indeks telesne teže (kg/m2) *Kožne gube, obsegi ter premeri rok in nog so merjeni na levi strani/okončini. raziskovalna dejavnost 65 venstva), primerjati z vrstnicami, ki nasto- pajo na nižji tekmovalni ravni (v skupini B evropskega prvenstva), in ugotavljati morebitne razlike med njimi. Zanima nas tudi, ali znotraj obeh skupin prihaja do razlik med različnimi tipi igralk. Želi- mo in upamo, da bodo izsledki pričujoče raziskave v pomoč trenerjem klubskih in reprezentančnih selekcij pri vrednotenju morfoloških značilnosti svojih košarkaric in pri primerjavi z najboljšimi evropskimi košarkaricami. Metode „ Vzorec merjenk je zajel 51 košarkaric, sta- rih 14 in 15 let. Njihova povprečna starost je bila 14,67 ± 0,47 leta, staž treniranja pa 5,47 ± 2,08 leta. Vzorec merjenk smo gle- de na raven tekmovanja razdelili v dve skupini. V prvo smo uvrstili košarkarice, ki v svojih nacionalnih reprezentancah nastopajo v najkakovostnejši, tj. skupini A evropskega prvenstva (N = 22), v drugo pa košarkarice, ki nastopajo v drugi naj- kakovostnejši, tj. skupini B evropskega pr- venstva (N = 29). Tako prve kot druge smo nadalje glede na njihovo igralno mesto razdelili še na tri podskupine: branilke (N = 20), krilne igralke (N = 15) in centri (N = 16). Merjenke so prihajale iz enaindvaj- setih (21) evropskih držav. Vsako državo so zastopale najmanj dve in največ štiri igralke. Praviloma je šlo za najkakovo- stnejše igralke iz posameznih držav, ki so jih izbrali selektorji državnih reprezen- tanc. Vse merjenke smo testirali v sklopu dveh mednarodnih košarkarskih taborov v Postojni. Tabora sta potekala od 6. do 11. julija 2008 in od 5. do 10. julija 2009 pod okriljem mednarodne košarkarske organizacije FIBA EUROPE in Košarkarske zveze Slovenije. Pred testiranjem so starši oz. skrbniki igralk (merjenk) podpisali for- malno soglasje o sodelovanju. Vse igralke so bile zdrave in brez poškodb. V raziskavi smo uporabili baterijo 23 stan- dardnih morfoloških mer, tj. kazalnikov vzdolžnih in prečnih razsežnosti, obse- gov in maščobnega tkiva. Na osnovi teh smo izračunali 7 morfoloških indeksov, in sicer vse tri komponente somatotipa, % kostne, maščobne in mišične mase (po Mateigki) ter indeks telesne teže. Podatke smo obdelali s statističnim pro- gramskim paketom SPSS 18.0 za Windo- ws. Za ves vzorec merjenk smo izračunali tele podatke opisne statistike: srednjo vrednost, standardni odklon, standardno napako, minimalni in maksimalni rezul- tat. Za ugotavljanje razlik med košarka- ric skupin A in B smo uporabili t-test za neodvisne vzorce, za ugotavljanje razlik med različnimi tipi igralk pa enosmerno analizo variance. Testiranje statistične značilnosti razlik smo ugotavljali na ravni 5-odstotnega tveganja. Rezultati in razprava „ Najprej smo za ves vzorec merjenk ugo- tavljali osnovne morfološke značilnosti, nato pa preverili, ali obstajajo razlike med igralkami skupin A in B v celoti in po po- sameznih igralnih mestih. Pričakovano lahko ugotovimo, da so izbrane košarkarice precej nad povpre- čjem splošne populacije, kar se tiče te- lesne višine in tudi teže. V povprečju so npr. kar 11 cm višje in 6 kg težje od enako starih deklet splošne populacije v Slove- niji (Starc, Strel in Kovač, 2010). Kar zadeva preostale telesne mere, pa odstopanja od splošne populacije niso tako velika. Kljub temu lahko rečemo, da so košarkarice izbranega vzorca nadpovprečno ekto- morfne ter podpovprečno endomorfne in mezomorfne, če jih primerjamo s splo- šno populacijo (Tomazo - Ravnik, 1994). Kljub temu da gre za populacijo ozko se- lekcioniranih vrhunskih mladih športnic, so njihove vrednosti maščobnega tkiva in kožnih gub dokaj visoke. Lahko reče- mo, da so na ravni splošne populacije ali celo presegajo vrednosti, ki jih zasledimo pri splošni populaciji deklet te starosti (Tomazo - Ravnik, 1994; Starc, Strel in Ko- vač, 2010). V nadaljevanju smo primerjali rezultate igralk skupin A in B ter ugotavljali more- bitne razlike med njimi (preglednica 4). Primerjava med rezultati obeh skupin igralk pokaže, da so igralke skupine A v Preglednica 3: Opisna statistika za ves vzorec merjenk Min. Max. Mean Std. Error Std. Dev. AV 162,0 191,0 175,868 1,079 7,857 AT 50,7 87,5 64,789 1,088 7,920 BMI 17,4 26,5 20,900 ,254 1,850 AEKTO 1,4 5,9 3,555 ,150 1,093 AENDO 2,1 6,0 3,491 ,109 ,800 AMEZO 1,1 5,1 2,911 ,124 ,905 AMAS 13,0 38,1 22,187 ,610 4,441 AMIS 36,8 47,0 41,051 ,291 2,123 AKOS 13,0 20,5 16,155 ,212 1,547 Preglednica 4: Opisna statistika in razlike med igralkami skupin A in B Mean Std. Dev. Std. Error t* Sig.* AV A div 178,045 7,996 1,704 1,998 ,051 B div 173,724 7,381 1,370 AT A div 66,500 8,153 1,738 1,310 ,196 B div 63,538 7,877 1,462 BMI A div 20,927 1,788 ,381 -0,13 ,896 B div 20,997 1,925 ,357 AEKTO A div 3,659 1,003 ,214 ,891 ,377 B div 3,386 1,140 ,211 AENDO A div 3,555 ,807 ,172 ,312 ,756 B div 3,483 ,817 ,151 AMEZO A div 2,655 ,857 ,182 - 2,209 ,032 B div 3,190 ,856 ,159 AKOS A div 16,077 1,238 ,264 - ,198 ,844 B div 16,166 1,793 ,333 AMAS A div 22,814 4,797 1,022 ,566 ,574 B div 22,110 4,068 ,755 AMIS A div 40,909 2,356 ,502 -0,29 ,775 B div 41,086 2,028 ,376 *t-test za neodvisne vzorce. 66 povprečju višje (razlika je na meji statistič- ne značilnosti) in težje od igralk skupine B. Glede somatotipa med njimi ni večjih razlik, razen v mezomorfni komponenti, kjer prevladujejo igralke skupine B. Zelo izenačene vrednosti lahko zasledimo tudi v drugih spremenljivkah. Ugotovimo lahko torej, da se v odstotku kostnega, mišičnega in maščobnega tkiva mlade košarkarice skupin A in B ne razlikujejo. Razlike med obema skupinama igralk so lepo razvidne tudi v grafu, ki prikazuje standardizirane Z-vrednosti (slika 1). V nadaljevanju smo želeli razlike med igralkami skupin A in B podrobneje anali- zirati, in sicer po igralnih mestih. Analiza razlik med košarkaricami skupin A in B po igralnih mestih pokaže, da so igralke skupine A v povprečju višje na vseh treh igralnih mestih, in sicer od 2,2 (centri) do 3,3 cm (krila). Kar zadeva tele- sno višino posameznih tipov igralk, lahko rečemo, da podobne rezultate navajata tudi Blašković in Matković (1993). Preuče- vala sta morfološke značilnosti najboljših hrvaških košarkaric, ki pa so bile v pov- prečju leto dni starejše. Najboljše sloven- ske košarkarice te starosti, ki sicer igrajo v skupini B evropskega prvenstva, so v po- prečju precej nižje od vrstnic v skupini B. To velja za branilke, krila in tudi za centre (Erčulj, 1996; Erčulj in Bračič, 2007; Erčulj in Bračič, 2009b). Za branilke sicer lahko ugotovimo, da ra- zen v telesni višini in teži ni večjih razlik med obema skupinama igralk. Zanimiva je ugotovitev, da so krilne igralke skupine B, kljub precej nižji povprečni telesni viši- ni, v povprečju za tri kilograme težje. Oči- tno gre to predvsem na račun maščobne mase, saj je imajo slednje v povprečju 3 % več. Posledično lahko ugotovimo, da imajo krilne igralke skupine A bolj izraže- no ektomorfno komponento somatoti- pa in slabše izraženo mezomorfno kom- ponento. V obeh so razlike statistično značilne. Centri skupine A ne izstopajo le v telesni višini in teži, temveč imajo v povprečju kar 5 % višji delež maščobne mase. Posledično imajo tudi bolje izra- ženo endomorfnost in slabše izraženo ektomorfnost. Kljub vsemu pri centrih v nobeni spremenljivki razlike niso stati- stično značilne. Sklep „ Na osnovi izsledkov pričujoče raziskave in tudi nekaterih drugih raziskav, ki so bile v preteklosti opravljene na vzorcih kakovostnih mladih košarkaric (Bale, 1991; Matković in Blašković, 1993; Erčulj, 1996; LaMonte in sod., 1999; Erčulj in Bra- čič, 2009a) ali enako starih deklet splošne populacije v Sloveniji (Starc, Strel in Ko- vač, 2010; Tomazo - Ravnik, 1994), lahko Preglednica 5: Opisna statistika za branilke ter razlike med branilkami skupin A in B av at aekto aendo amezo bmi akos amas amisp branilke skup. A Mean 170,57 60,32 3,32 3,24 3,14 20,71 16,21 21,32 40,70 Std. Dev. 8,16 5,94 1,25 ,27 ,95 1,87 ,87 1,74 1,48 branilke skup. B Mean 167,84 57,99 3,20 3,30 3,48 20,58 16,09 21,49 41,15 Std. Dev. 3,28 4,36 ,85 ,55 ,77 1,53 1,49 2,64 1,83 branilke skupaj Mean 168,80 58,81 3,24 3,28 3,36 20,63 16,13 21,43 40,99 Std. Dev. 5,44 4,94 ,98 ,46 ,83 1,61 1,28 2,32 1,69 F* 1,149 1,015 ,074 ,083 ,749 ,028 ,039 ,021 ,314 Sig.* ,298 ,327 ,788 ,777 ,398 ,869 ,846 ,885 ,582 *ANOVA. Preglednica 6: Opisna statistika za krilne igralke ter razlike med krilnimi igralkami skupin A in B av at aekto aendo amezo bmi akos amas amisp krila skup. A Mean 177,71 64,90 3,82 3,62 2,67 20,52 16,01 21,35 42,72 Std. Dev. 3,68 5,37 ,50 ,81 ,49 1,05 ,69 4,04 2,58 krila skup. B Mean 174,37 67,96 2,76 4,03 3,45 22,27 15,40 24,82 41,52 Std. Dev. 5,90 4,82 ,75 ,80 ,79 1,16 1,54 3,20 2,08 krila skupaj Mean 175,93 66,53 3,26 3,84 3,08 21,46 15,68 23,20 42,08 Std. Dev. 5,11 5,15 ,83 ,80 ,76 1,40 1,22 3,91 2,32 F* 1,664 1,353 10,115 ,953 5,008 9,178 ,938 3,433 ,998 Sig.* ,220 ,266 ,007 ,347 ,043 ,010 ,351 ,087 ,336 *ANOVA. Preglednica 7: Opisna statistika za centre ter razlike med centri skupin A in B av at aekto aendo amezo bmi akos amas amisp centri skup. A Mean 184,87 73,30 3,80 3,76 2,17 21,46 16,01 25,38 39,50 Std. Dev. 3,72 7,12 1,13 1,08 ,80 2,26 1,87 6,36 1,84 centri skup. B Mean 182,62 68,12 4,31 3,21 2,45 20,38 17,05 20,40 40,53 Std. Dev. 3,06 9,42 1,37 1,00 ,63 2,61 2,25 5,61 2,40 centri skupaj Mean 183,75 70,71 4,05 3,48 2,31 20,92 16,53 22,89 40,01 Std. Dev. 3,49 8,50 1,24 1,04 ,71 2,42 2,07 6,34 2,13 F* 1,742 1,534 ,660 1,111 ,573 ,774 1,003 2,764 ,937 Sig.* ,208 236 ,430 ,310 ,462 ,394 ,334 ,119 ,349 *ANOVA. Slika 1: Primerjava med igralkami skupin A in B v standardiziranih Z-vrednostih -0,5 -0,4 -0,3 -0,2 -0,1 0 0,1 0,2 0,3 0,4 0,5 av at bmi aekto aendo amezo akosp amasp amisp A div B div raziskovalna dejavnost 67 sklenemo: izbrane košarkarice so priča- kovano precej nad povprečjem splošne populacije, kar se tiče telesne višine in tudi teže, glede preostalih telesnih mer pa odstopanja od splošne populacije niso tako velika. Kljub temu da gre za po- pulacijo ozko selekcioniranih vrhunskih mladih športnic, so njihove vrednosti maščobnega tkiva in kožnih gub na rav- ni splošne populacije ali celo presegajo vrednosti, ki jih zasledimo pri splošni po- pulaciji deklet te starosti. Primerjava med rezultati obeh skupin igralk pokaže, da so igralke skupine A v povprečju višje in težje od igralk skupine B. Glede somatotipa med njimi ni večjih razlik, razen v mezomorfni komponenti, kjer izstopajo igralke skupine B. Zelo iz- enačene vrednosti lahko zasledimo tudi v odstotku kostnega, mišičnega in ma- ščobnega tkiva. Podrobnejša analiza razlik med košarka- ricami skupin A in B po igralnih mestih nam pokaže, da so igralke skupine A v povprečju višje na vseh treh igralnih me- stih. Glede drugih telesnih mer pri bra- nilkah praktično ni razlik med skupinama igralk. Krilne igralke skupine B imajo v povprečju več maščobne mase, bolje izraženo mezomorfno komponento in slabše izraženo ektomorfno komponen- to somatotipa v primerjavi s krilnimi igral- kami skupine A. Centri skupine A imajo v povprečju precej višji delež maščobne mase, posledično pa tudi bolje izraženo endomorfnost in slabše izraženo ekto- morfnost od centrov skupine B. Za konec lahko rečemo, da so podatki o strukturi in ravni izraženosti morfoloških značilnosti najboljših evropskih mladih košarkaric te starosti nedvomno zelo po- membni tako za košarkarsko teorijo kot tudi za prakso. Omogočajo generiranje modelnih vrednosti, ki so lahko v veliko pomoč košarkarskim trenerjem pri sele- kciji različnih tipov mladih košarkaric in njihovem usmerjanju na igralna mesta. Literatura „ Bale, P. (1986). A review of the physique and 1. performance qualities characteristic of ga- mes players in specific positions on the field play. The Journal of Sports Medicine and Physi- cal Fitness, 26(2), 109–122. Bale, P. (1991). Anthropometric, body compo-2. sition and performance variables of young elite female basketball players. The Journal of Sports Medicine and Physical Fitness, 31(2), 173–177. Carter, J. E. L., Ackland, T. R., Kerr, D. A., Sta-3. pff, A. B. (2005). Somatotype and size of elite female basketball players. Journal of Sports Sciences, 23(10), 1057–1063. Dežman, B. (1988). 4. Določanje homogenih sku- pin na osnovi nekaterih antropometričnih in motoričnih razsežnosti pri mladih košarkarjih. Doktorska disertacija, Ljubljana: Fakulteta za telesno kulturo. Dežman, B., Trninić, S., Dizdar, D. (2001). Ex-5. pert model of decision-making system for efficient orientation of basketball players to positions and roles in the game - empirical verification. Collegium antropologicum, 25(1), 141–152. Erčulj, F., Dežman, B. (1995). Unterschiedli-6. che anthropometrische und motorische Dimensionen bei 13- und 14- jährigen Bas- ketballspielerinnen, die auf verschiedenen Spielpositionen spielen. V: Proceedings of an international conference on science in sports team games (str. 216–223). Biala Podlaska: In- stytut Wychowania Fizycznego i Sportu. Erčulj, F. (1996). 7. Ovrednotenje modela eksper- tnega sistema potencialne in tekmovalne uspe- šnosti mladih košarkaric. Magistrska naloga, Ljubljana: Fakulteta za šport. Erčulj, F. (1998). 8. Morfološko-motorični poten- cial in igralna učinkovitost mladih košarkarskih reprezentanc Slovenije. Doktorska disertacija, Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport. Erčulj, F., Bračič, M. (2007). Differences in the 9. level of development of basic motor abili- ties between young foreign and Slovenian female basketball players. Kalokagathia, 47(3–4), 77–89. Erčulj, F., Bračič, M. (2009a). Differences in 10. the development of the motor abilities of young elite European and Slovenian fema- le basketball players. Kinesiologia Slovenica, 15(1), 24–32. Erčulj, F., Bračič, M. (2009b). Anthropometric 11. characteristics of elite young European fe- male basketball players. V: I. Juhas in V. Kopri- vica (ur.), Međunarodna naučna konferencija Teorijski, metodološki i metodički aspekti tak- mičenja i pripreme sportista: zbornik apstrakta (str. 64). Beograd: Fakultet sporta i fizičkog vaspitanja. Jeličić, M., Sekulić, D., Marinović, M. (2002). 12. Anthroptimetric characteristics of high level European junior basketball players. Collegi- um antropologicum, 26 Suppl: 69–76. Karpowicz, K. (2006). Interrelation of select-13. ed factors determining the effectiveness of training in young basketball players. Human Movement, 7(2), 130–146. LaMonte, M. J., McKinney, J. T., Quinn, S. M. 14. in sod. (1999). Comparison of Physical and Physiological Variables for Female College Basketball Players. Journal of Strength and Conditioning Research, 13(3), 264–270. Matković, B., Blašković, M. (1993). Sastav tije-15. la košarkašica – kadetkinja. V: »Mednarodna konfereca o športu Alpe–Jadran« (str. 369–371). Rovinj, Fakultet za fizičku kulturu Sveučilišta u Zagrebu. Ostojić, S. M., Mazić, S., Dikić, N. (2006). Pro-16. filing in basketball: physical and physiolo- gical characteristics of elite players. Journal of Strength and Conditioning Research, 20(4), 740–744. Piechaczek, H. (1990). Body structure of male 17. and female basketball players. Biology of Sport, 7, 273–285. Starc, G., Strel, J., Kovač, M. (2010). 18. Telesni in gibalni razvoj slovenskih otrok in mladine v številkah. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fa- kulteta za šport. Tomazo - Ravnik, T. (1994). 19. Sestava telesa in človekov somatotip v juvenilnem obdobju. Doktorska disertacija, Ljubljana: Biotehniška fakulteta, Oddelek za biologijo. Trninić, S., Dizdar, D., Fressl, Z. J. (1999). 20. Analysis of differences between guards, for- wards and centres based on some anthro- pometric characteristics and indicators of playing performance in basketball. Kinesio- logy, 31(1), 29–36. Zahvala „ Raziskava je nastala v okviru razisko- valnega programa Kineziologija mo- nostrukturnih, polistrukturnih in kon- vencionalnih športov pod vodstvom dr. Milana Čoha. Avtorja članka se za sodelovanje zahvaljujeva mednarodni košarkarski organizaciji FIBA EUROPE in Košarkarski zvezi Slovenije, prav tako vsem merjenkam in njihovim trener- jem. dr. Frane Erčulj, izr. prof., prof. šp.vzg Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport – Katedra za košarko e-naslov: frane.erculj@fsp.uni-lj.si 68 A REFERENCE MODEL STRUCTURE OF THE GAME OF BASKETBALL Abstract This article proposes a model structure of the game of basketball. In the opening part, the model, its phases and sub-phases are presented and defined according to the rules of the game. The second part of the article is experimental: on a sample of 20 quarters from five games of the U20 European Championship for Men played in Nova Gorica and Gorizia in 2007, we studied the frequency and average length of each distinct phase and sub-phase. Izsledki s omogočili oblikovanje referenčnega modela struk- ture delov košarkarske igre. Key words: basketball, quarters, game phases and sub-phases, frequency, playing time. Brane Dežman, Simon Ličen REFERENČNI MODEL STRUKTURE DELOV KOšARKARSKE IgRE Izvleček V uvodnem delu članka je predstavljen model struktu- re delov košarkarske igre. Navedene so tudi definicije njenih posameznih faz in podfaz, ki izhajajo iz košar- karskih pravil. Drugi del članka je eksperimentalen. Na vzorcu 20 četrtin petih tekem reprezentanc mlajših čla- nov z evropskega prvenstva v Novi Gorici in Gorici leta 2007 smo ugotavljali, kolikšna sta povprečno število in čas trajanja posameznih faz in podfaz košarkarske igre. Izsledki so omogočili oblikovanje referenčnega mode- la strukture delov košarkarske igre. Ključne besede: košarka, četrtine igre, faze in podfaze igre, pogostost in čas trajanja. raziskovalna dejavnost 69 Uvod „ Košarka je ena najbolj priljubljenih eki- pnih športnih iger. Z njenim preučeva- njem se intenzivno ukvarjajo tako košar- karski strokovnjaki kot tudi raziskovalci s področja znanosti o športu. Slednji v zadnjem obdobju pogosto preučuje- jo strukture različnih vidikov te igre. V Sloveniji je bila največkrat preučevana struktura kazalcev igralne učinkovito- sti igralcev in ekip na tekmah različnih starostnih kategorij (npr. Dežman, 2004; Dežman, 2005; Dežman in Trninić, 2005). Manj pogosto smo preučevali strukturo igralnih akcij ali tehničnih sestav z žogo igralcev različnih starostnih kategorij v posamezni podfazi napada (npr. Dež- man, 1978; Jamnik, 1985; Sila, 2009; Za- gorc, 2009). Oblikovali smo tudi poseben zapis za beleženje omenjenih podatkov med ogledom videoposnetka košarkar- ske tekme (Dežman, 1990). V novejšem času so raziskovalci preučevali strukturo pogostosti igranja različnih taktičnih sis- temov v napadu (protinapadi, zgodnji in postavljeni napadi) in obrambi (pre- hodne in postavljene osebne, conske in kombinirane obrambe) pri različno kako- vostnih ekipah, njihovo učinkovitost in čas trajanja (npr. Šturm, 2005; Stane, 2007; Kočar, 2008). V tem članku bomo predstavili model strukture faz in podfaz košarkarske igre. Temeljni model te strukture je bil pred- stavljen leta 1988 (Dežman, 1988: 24). Avtor je pri oblikovanju modela upošte- val tisti del košarkarskih pravil, ki določa dele tekme in igralni čas, ter ga povezal s taktiko igre v napadu in obrambi. Model smo kasneje delno spremenili (Dežman, Erčulj, 2004: 13; Dežman, 2005: 17). S to študijo smo ga nadgradili in preverili nje- gov stvarni obstoj. Struktura delov košar- „ karske igre Košarkarska tekma je sestavljena iz dveh polčasov, vsak polčas pa iz dveh četr- tin. Če je po koncu drugega polčasa izid neodločen, sestavljajo tekmo tudi po- daljški. Teh je toliko, kolikor je potrebnih, da ena od ekip zmaga. Vsak del tekme sestavljajo aktivne in pasivne faze igre, ki se izmenjujejo. Vsaka aktivna faza je lahko sestavljena iz ene ali več aktivnih podfaz: podfaze napada, podfaze obrambe in podfaz prehoda iz napada v obrambo ali obr- njeno (slika 1). Podfaza napada ene eki- pe poteka sočasno s podfazo obrambe druge ekipe, zato se časovno skladata. Podfaze napada in obrambe zajemajo različne tipe napada (npr. prehodni in postavljeni napadi) oziroma obrambe (npr. prehodne in postavljene obrambe). Aktivne faze so obdobja igre, v katerih ura za merjenje igralnega časa teče. Če gledamo z vidika ene ekipe, jih sestavlja- jo aktivne napadalne, obrambne in prehodne podfaze igre (slika 1). Trajajo od trenutka, ko časomerilec (ob začetku tekme in med tekmo) požene napravo za merjenje igralnega časa, do trenutka, ko sodnik prekine igro (in s tem ustavi igral- ni čas) zaradi prisojenega prekrška, napa- ke ali drugega sodniškega posega oziro- ma ko se izteče igralni čas v posamezni četrtini. Struktura aktivnih faz je lahko po številu podfaz in času njihovega trajanja na različnih tekmah in celo v različnih če- trtinah iste tekme zelo različna. Podfaze napada so deli aktivnih faz, v katerih teče čas za napad izbrane ekipe (ta je omejen na 24 sekund). Merjenje trajanja napada je v košarkarskih pravilih opredeljeno s pravilom štiriindvajsetih sekund. Napad ekipe tako traja od tre- nutka, ko ekipa pridobi posest žive žoge, do trenutka, ko: gre žoga po metu na koš skozi obroč,• se žoga po metu na koš odbije od • obroča, sodnik prekine igro zaradi prekrška ali • napake, sodnik prekine igro zaradi drugega do-• godka (npr. poškodba ali brisanje vla- žnega poda) ali posest žoge pridobi nasprotna ekipa.• Merilec 24 sekund v teh primerih ustavi napravo za merjenje trajanja napada in jo ponastavi na novo obdobje 24 sekund. Napravo izjemoma le ustavi in nato na- daljuje merjenje istega obdobja 24 se- kund v naslednjih primerih: žoga je šla z igrišča v avt in v igro jo bo • vrnila ista ekipa, ki jo je pred tem imela v posesti, igra je bila prekinjena zaradi dogodka, • ki je povezan z ekipo, ki ima žogo v po- sesti (npr. poškodba ali odvezana vezal- ka njihovega igralca), v primeru sodniškega meta, oboje-• stranske napake oziroma ko se kazni za napake obeh ekip izničijo. Merjenje trajanja novega (ali – v primeru navedenih izjem – nadaljevanje merje- nja) napada nato steče, ko igralec te eki- pe pridobi žogo na igrišču. To velja tako po metu na koš kot po vračanju žoge v igro po prekinitvi. Ob sodnikovem pisku zaradi kršitve pra- vil ali drugi zaustavitvi igre časomerilec ustavi tudi napravo za merjenje igralne- ga časa. To znova sproži, ko se žoge po njenem vračanju v igro dotakne igralec na igrišču. Naprave ne ustavi po dose- ženem zadetku, razen če je ta dosežen v zadnjih dveh minutah četrte četrtine oziroma podaljška. Ko sodnik prisodi osebno napako, se igra nadaljuje s posestjo žoge za tisto ekipo, nad katero je bila storjena napaka. Ko obrambni igralec stori osebno napako pri metu na koš napadalca ali če je nje- gova ekipa že izkoristila bonus štirih na- pak v četrtini, se osebna napaka kaznuje s prostim(i) metom(-i) za igralca ekipe v napadu. Dodaten prosti met je dodeljen Struktura košarkarske igre 1. polčas 2. polčas podaljški 1. četrtina 2. četrtina 3. četrtina 4. četrtina Aktivne faze igre (igralni čas teče) Pasivne faze igre (igralni čas stoji) Podfaze napada Podfaze obrambe Prehodne podfaze Pasivne faze Prehodne pasivne faze po zadetku Slika 1: Model strukture delov košarkarske igre 70 tudi, ko sodnik prisodi osebno napako obrambne ekipe, napadalec pa je ob tem dosegel zadetek. Ko sodnik prisodi nešportno, tehnično ali izključujočo na- pako, ima nasprotna ekipa na razpolago dva prosta meta, zatem pa tudi vrne žogo v igro s sredine igrišča. Napadalna ekipa lahko ponovno osvoji žogo po zgrešenem metu iz igre ali za- dnjem prostem metu, če jo njen igralec po metu ujame v skoku (skok v napadu), na tleh (odvzeta žoga) ali potem, ko je eden izmed njegovih tekmecev storil prekršek ali napako. Eden redkih primerov, ko napadalci kon- čajo napad, ne da bi metali na koš, kršili pravila ali izgubili žogo, obenem pa po- novno pridobijo posest žoge, je, ko eden izmed obrambnih igralcev namerno igra z nogo. V tem primeru imajo napadalci po vrnitvi žoge v igro na razpolago novo obdobje 24 sekund. Ekipa, ki bo imela več skokov v napadu, pridobljenih žog po zgrešenem metu ali po napaki nasprotne ekipe, bo imela na koncu četrtine, polčasa ali tekme večje število napadov. Za en napad se lahko njihovo število v vsaki četrtini poveča, če je ekipa začela in končala četrtino z napadom. Iz tega izhaja, da si napadi in obrambe obeh ekip ne sledijo izmenič- no. V določenih delih četrtin lahko eki- pa odigra dva ali več napadov oziroma obramb zapovrstjo. Napadalne podfaze so največkrat eno- delne, lahko pa tudi dve- ali večdelne. Slednje imenujemo sestavljene podfaze napada ali sestavljeni napadi. Vsak del teh napadov se konča s prekrškom na- sprotnega igralca, po katerem ista ekipa nadaljuje napad s podajo izza mejne črte. V eni četrtini izvedeta obe ekipi sku- paj od 2 do 4 sestavljene napade. Med posameznimi deli teh napadov so pasiv- ne faze igre. Podfaze obrambe so deli aktivnih faz, v katerih teče čas za napad nasprotne eki- pe (največ 24 sekund). Trajajo od trenut- ka, ko igralci dosežejo zadetek ali izgubi- jo žogo, do trenutka, ko znova pridobijo posest žive žoge. Časovno so enake in se skladajo s časom napadov nasprotne ekipe. Prehodne aktivne podfaze so deli ak- tivnih faz, ki so med podfazama napada in obrambe v vseh delih tekme razen po zadetku v zadnjih dveh minutah četrte četrtine in podaljškov. Trajajo od trenut- ka, ko se žoga po metu dotakne obroča ali pade skozenj, do trenutka, ko igralec ene od ekip pridobi posest žive žoge na igrišču (po skoku za žogo ali podaji izza čelne črte) ali dokler sodnik ne zapiska zaradi prekrška, napake ali drugega razlo- ga. To je obdobje, ko žoge nima v posesti nobena od ekip (nikogaršnja žoga). Ko se žoga po metu iz igre dotakne obroča ali pade skozi njega, merilec 24 sekund ustavi svojo napravo, naprava za merjenje igralnega časa pa teče naprej. Izjemen primer prehodne (pravzaprav: začetne) aktivne podfaze je tudi pri so- dniškem metu na začetku tekme. Ta faza traja od skakalčevega dotika (odboja) žoge do pridobitve njene posesti s strani enega od igralcev – oziroma piska sodni- ka zaradi prekrška, napake ali drugega ra- zloga. Časomerilec sproži uro, ko se žoge dotakne prvi skakalec, merilec 24 sekund pa šele, ko eden od igralcev pridobi po- sest žive žoge. Pasivne faze so deli igre, v katerih ura za merjenje igralnega časa stoji. Trajajo od trenutka, ko sodnik da znak časomerilcu, naj ustavi napravo za merjenje igralnega časa (po prekrških, napakah, drugih so- dniških posegih), do trenutka, ko sodnik da znak časomerilcu, naj znova zažene napravo (tj. ko se igralec na igrišču dota- kne žoge po njeni vrnitvi v igro). Po zadnjem ali edinem (zadetem ali zgrešenem) prostem metu začne teči napadalna oziroma obrambna podfaza v trenutku, ko eden od igralcev na igrišču pridobi posest žive žoge. Ker ura za mer- jenje igralnega časa med prostimi meti stoji, je ta del igre sestavni del pasivne faze. Ko trener moštva, ki prejme zadetek, pred njim zahteva minuto odmora, po- stane prehodna aktivna faza del pasivne faze, saj časomerilec takoj po zadetku ustavi uro in da znak za minuto odmora. Enako velja, ko sodnik po odboju žoge od obroča prisodi prekršek ali napako. Prehodne pasivne faze se pojavijo med fazama napada in obrambe samo v zadnjih dveh minutah četrte četrtine in podaljškov. Trajajo od trenutka, ko gre žoga po metu skozi obroč, do trenutka, ko igralec ene od ekip pridobi posest žive žoge na igrišču po podaji izza čel- ne črte (takrat je to samostojna pasivna faza), ali do piska sodnika zaradi prekrška, napake, zahtevane minute odmora ali drugega razloga (takrat je sestavni del pasivne faze). To je obdobje, ko žoga ni od nikogar (nikogaršnja žoga). Časome- rilec in merilec 24 sekund ustavita njuni napravi takoj, ko gre žoga skozi obroč. Znova ju sprožita, ko pride živa žoga v posest igralca izbrane ekipe. Cilji „ Cilj pilotske študije je bil ugotoviti pogo- stost in trajanje vseh faz in podfaz igre v posameznih četrtinah izbranih košarkar- skih tekem. Metode dela „ Vzorec tekem in četrtin V vzorec smo zajeli pet tekem slovenske reprezentance z reprezentancami Srbije, Francije, Turčije, Litve in Rusije na evrop- skem prvenstvu za igralce do 20. leta, ki je potekalo leta 2007 v Novi Gorici in Go- rici. Zbrali smo podatke za 20 četrtin. Vzorec spremenljivk Med ogledom videoposnetkov tekem smo beležili 9 spremenljivk, povezanih s fazami in podfazami igre (preglednica 1), Preglednica 1: Spremenljivke, povezane s fazami in podfazami igre Znaki Šifre Podfaze igre AF 1 aktivne faze PF 2 pasivne faze PM 3 prehodne pasivne faze po zadetku AN1 1 podfaza napada ekipe 1 (podfaza obrambe ekipe 2) AN2 2 podfaza napada ekipe 2 (podfaza obrambe ekipe 1) AN1X 1 deli sestavljenih podfaz napada ekipe 1 AN2X 2 deli sestavljenih podfaz napada ekipe 2 AM 3 aktivna prehodna podfaza po zgrešenem metu AZ 4 aktivna prehodna podfaza po zadetku raziskovalna dejavnost 71 ter 11 spremenljivk, povezanih s prekrški in napakami (preglednica 2). S slednjimi smo beležili vzroke za začetek pasivnih podfaz igre. Način zbiranja podatkov Podatke smo zbrali s pomočjo videopo- snetkov tekem. Posnete so bile tako, da je snemalec z digitalno videokamero nenehno pokrival polovico igrišča, na kateri je bila žoga. Tekme smo spremljali z računalniškim programom Power DVD (Cyberlink). Ta program je odličen za gle- danje vsebin v formatu DVD. Ima funk- cije, s katerimi lahko nastavljamo hitrost predvajanja tako naprej kot tudi nazaj in spremljanje aktualnega časa posnetka v sekundah. Med ogledom posnetka posamezne četrtine je zapisovalec spremljal akcije napadalcev z žogo. Na začetku vsakega napada je v posebni obrazec vpisal čas začetka faze ali podfaze igre; vrsta faze ali podfaze; ekipo, ki je bila v napadu; dogo- dek, s katerim se je začela faza ali pod- faza igre (vrsta aktivnosti, s katero se je začela aktualna aktivna podfaza, ali vzrok za začetek pasivne faze igre). Vpisane po- datke je po končanem zapisu prenesel v računalnik. Metode obdelave podatkov Podatke smo obdelali s statističnim pro- gramom SPSS za Windows. Uporabili smo osnovne postopke deskriptivne statistike in enosmerno analizo variance ANOVA. Rezultati „ Analiza razlik v številu in času trajanja aktivnih in pasivnih faz košarkarske igre Aktivne in pasivne faze igre, ki se pojavijo v posamezni četrtini tekme, se nanašajo na igro obeh ekip. V vseh dvajsetih četrtinah so igralci izve- dli povprečno 20,35 aktivne faze (AF), ki so trajale povprečno 30,66 sekunde (AC), ter 18,90 pasivne faze (PF), ki so trajale povprečno 34,02 sekunde (PC). Pri vseh fazah obstajajo razlike med četrtinami, vendar niso statistično značilne, razen v času trajanja pasivnih faz (PC). Pasivne faze so najdlje trajale v zadnjih četrtinah tekem, čeprav je bilo število teh faz ve- čje kot v drugih četrtinah (preglednica Preglednica 2: Spremenljivke, povezane s prekrški in napakami Znaki Šifre Vzroki za začetek pasivne faze igre PR 1 prekršek F 2 napaka F+P 3 napaka + prosti meti Z+P 4 zadetek in dodatni prosti met F+P+Ž 5 napaka + prosti meti + žoga s strani M 6 prekršek ali napaka + zamenjava S 7 sodniški met – izmenična posest žoge T 8 prekršek ali napaka + minuta odmora F+P+T 9 napaka + prosti meti + minuta odmora F+P+M 10 napaka + prosti meti + menjava PM 11 zadetek v zadnjih dveh minutah tekme ali podaljških Preglednica 3: Zgled zapisa podatkov Zapis Preračuni št. t_min t_sek podfa- ze fa do- godki do čas_s čas1 šif1 čas2 šif2 čas3 šif3 31 5 45 AN1 1 PC iz (-) 286 16 1 16 1 32 6 1 AN2 2 Y1 302 5 2 5 2 33 6 6 AZ 4 Z1 307 3 4 3 4 34 6 9 AN1 1 PC iz 310 11 1 11 1 35 1 35 6 20 P 5 PR 1 321 28 5 28 5 28 2 36 6 48 AN2X 2 PC 349 17 2 17 1 37 7 5 P 5 PR 1 366 14 5 14 5 14 2 38 7 19 AN2X 2 P2 380 (+) 6 2 23 2 39 7 25 AM 3 M2 386 3 3 3 3 40 7 28 AN1 1 S1 389 6 1 6 1 15 1 Legenda znakov: št – zaporedna številka akcije; t_min in t_sek – število minut in sekund na za- četku posamezne faze ali podfaze igre; podfaze – znaki aktualnih faz ali podfaz igre; fa – številke aktualnih faz ali podfaz igre; dogodki – znaki za aktualne dogodke; do – številke za aktualne dogodke v pasivni fazi igre; čas_s – aktualni čas začetka posamezne podfaze v sekundah; čas1 – čas trajanja posameznih podfaz igre z upoštevanjem delov sestavljenih podfaz napada (X); šif1 – šifre faz ali podfaz igre z upoštevanjem delov sestavljenih podfaz napada; čas2 – čas trajanja faz ali podfaz igre; šif2 – številke faz ali podfaz igre; čas3 – čas trajanja aktivnih in pasivnih faz igre; šif3 – številke aktivnih in pasivnih faz igre. V osenčenih okencih je prikazana struktura dveh aktivnih faz igre. Preglednica 4: Število aktivnih, pasivnih in prehodnih pasivnih faze igre ter čas njihove- ga trajanja AF AC PF PC PM PMC čet as sd as sd as sd as sd as sd as sd 1 19,80 3,56 31,22 5,35 18,80 3,56 27,04 3,04 2 19,40 4,22 32,26 7,77 18,40 4,22 37,48 3,88 3 18,20 2,59 33,53 5,77 17,20 2,59 31,29 3,04 4 24,00 4,85 25,63 5,26 21,20 3,83 40,28 4,64 2,60 1,8 2,66 1,6 as vse 20,35 4,22 30,66 6,42 18,90 3,63 34,02 6,31 Sig. B 0,459 0,446 0,460 0,673 F 2,103 1,621 1,084 12,992 Sig. F 0,140 0,224 0,384 0,000 Legenda: AF – število aktivnih faz; AC – povprečni čas trajanja aktivnih faz; PF – število pasivnih faz; PC – povprečni čas trajanja pasivnih faz; PM – število prehodnih pasivnih faz po zadetku; PMC – čas trajanja pasivnih prehodnih faz po zadetku; čet – četrtine tekme; as – aritmetična sredina; sd – standardni odklon; as vse – aritmetična sredina za vse četrtine tekme; Sig. B – test homogenosti varianc; F – F vrednost; Sig. F – test značilnost razlik. 72 4). Razlog je v večjem številu napak, po katerih so igralci izvajali proste mete. Povprečno število vseh prehodnih pasiv- nih faz po zadetku je bilo v zadnji četrtini 2,60 (PM), povprečni čas njihovega traja- nja pa 2,66 sekunde (PMC) (preglednica 4). Analiza razlik v številu in času trajanja podfaz napada V preglednici 5 je prikazano povprečno število podfaz napada obeh ekip, skupaj s posameznimi deli sestavljenih napa- dov. V dvajsetih četrtinah so igralci prvih oziroma drugih ekip izvedli povprečno 23,55 (AN1) oziroma 23,65 (AN2) podfaze napada. Pri prvih ekipah so trajale pov- prečno 11,74 (ANC1), pri drugih pa 11,12 sekunde (ANC2). Pri obeh podfazah na- pada so obstajale razlike v aritmetičnih sredinah med četrtinami v številu podfaz napada in času njihovega trajanja, ven- dar niso bile statistično značilne. Največ podfaz napada je bilo v zadnjih četrtinah tekem (preglednica 5). Vseh podfaz napada obeh ekip je bilo povprečno 47,20 (AN12). Trajale so pov- prečno 11,43 sekunde (ANC12). Razlike v obeh kazalnikih niso bile statistično zna- čilne (preglednica 5). Analiza razlik v številu in času trajanja aktivnih prehodnih podfaz Aktivne prehodne podfaze so bile dolo- čene v skladu s košarkarskimi pravili. Ekipe so v eni četrtini povprečno izvedle 10,65 aktivne prehodne podfaze po za- detku (AZ), ki so povprečno trajale 3,71 sekunde (AZC), ter 13,85 aktivne preho- dne podfaze po odboju žoge od obroča (AM), ki so povprečno trajale 1,82 sekun- de (AMC) (preglednica 6). Število vseh prehodnih podfaz in njihov časa trajanja sta se po četrtinah spremi- njala, vendar razlike niso bile statistično značilne (preglednica 6). Analiza razlik v številu vseh aktivnih podfaz in pasivnih faz Povprečno število vseh aktivnih podfaz napada brez delov sestavljenih podfaz napadov je bilo 71,70 (AFV). Povprečno število vseh pasivnih faz se je povečalo le v četrti četrtini, ker smo prišteli pasivne Preglednica 5: Število in čas trajanja aktivnih podfaz napada obeh ekip AN1 ANC1 AN2 ANC2 AN12 ANC12 čet as sd as sd as sd as sd as sd as sd 1 24,20 2,39 11,26 ,73 23,40 2,97 11,46 2,08 47,60 4,16 11,33 1,22 2 22,00 1,87 12,21 1,57 23,40 3,58 11,66 2,41 45,40 5,22 11,92 1,73 3 23,00 ,71 11,74 ,87 23,20 1,92 11,50 ,35 46,20 1,79 11,63 ,54 4 25,00 2,92 11,75 1,35 24,60 2,61 9,85 1,93 49,60 4,72 10,84 1,13 as vse 23,55 2,28 11,74 1,14 23,65 2,66 11,12 1,88 47,20 4,18 11,43 1,20 Sig. B ,321 ,324 ,475 ,031 ,541 ,508 F 1,916 ,538 ,255 1,027 ,966 ,702 Sig. F ,168 ,663 ,856 ,407 ,433 ,564 Legenda: AN1 – število podfaz napada ekipe 1; ANC1 – čas trajanja podfaz napada ekipe 1; AN2 – število podfaz napada ekipe 2; ANC2 – čas trajanja podfaz napada ekipe 2; AN12 – vsota podfaz napada obeh ekip; AN12C – čas trajanja podfaz napada obeh ekip; čet – četrtine tekme; as – aritmetična sredina; sd – standardni odklon; as vse – povprečje za vse četrtine tekme; Sig. B – test homogenosti varianc; F – F vrednost; Sig. F. – značilnost razlik. Preglednica 6: Število in čas trajanja aktivnih prehodnih podfaz igre AZ AZC AM AMC čet as sd as sd as sd as sd 1 11,60 1,95 3,73 ,55 13,40 5,03 1,85 ,36 2 11,80 3,03 3,71 ,84 13,00 2,45 1,84 ,14 3 11,20 2,05 3,62 ,62 12,80 1,30 1,67 ,36 4 8,00 3,16 3,79 1,40 16,20 3,11 1,91 ,18 as vse 10,65 2,87 3,71 ,84 13,85 3,31 1,82 ,27 Sig. B 0,028 0,017 0,320 0,345 F 1,179 0,706 2,341 0,029 Sig. F 0,349 0,562 0,112 0,993 Legenda: AZ – število aktivnih prehodnih podfaz po zadetku; AZC – čas trajanja aktivnih pre- hodnih podfaz po zadetku; AM – število aktivnih prehodnih podfaz po odboju žoge od obroča; AMC – čas trajanja aktivnih prehodnih podfaz po odboju žoge od obroča; čet – četrtine tekme; as – aritmetična sredina; sd – standardni odklon; as vse – aritmetična sredina za vse četrtine tekme; Sig. B – test homogenosti varianc; F – F vrednost; Sig. F – test značilnost razlik. Preglednica 7: Število in čas trajanja vseh aktivnih podfaz in pasivnih faz igre ter celoten čas trajanja aktivnih faz igre AFV PFV AVC čet as sd as sd as sd 1 72,60 6,69 18,80 3,56 603,02 4,10 2 70,20 9,04 18,40 4,22 599,79 7,73 3 70,20 4,32 17,20 2,59 598,40 8,56 4 73,80 7,56 23,80 5,50 594,77 10,82 as vse 71,70 6,72 19,55 4,57 599,00 8,09 Sig. B ,629 0,329 ,477 F ,320 2,519 ,874 Sig. F ,811 0,095 ,475 Legenda: AFV – število vseh aktivnih podfaz igre; PFV – število vseh pasivnih faz igre; AVC – ce- loten čas trajanja aktivnih faz igre; čet – četrtine tekme; as – aritmetična sredina; sd – standardni odklon; as vse – povprečje za vse četrtine tekme; Sig. B – test homogenosti varianc; F – F vre- dnost; Sig. F. – značilnost razlik. raziskovalna dejavnost 73 prehodne faze. Povprečno število vseh pasivnih faz v četrtini je bilo torej 19,55 (PFV). V vseh treh spremenljivkah so bile razlike v njihovem povprečnem številu po četrtinah, vendar tudi v tem primeru razlike niso bile statistično značilne (pre- glednica 7). Povprečna vsota trajanja vseh aktivnih faz v vseh četrtinah (AVC) je bila 599 se- kund. To je za eno sekundo manj od 600 sekund, kolikor traja aktivni čas igranja v eni četrtini. Ker je bil razpon izmerjene- ga čas trajanja posameznih četrtin od 576 do 613 sekund, je zgornji podatek o natančnosti merjenja časa zavajajoč. Pri ugotavljanju natančnosti merjenja je potrebno upoštevati absolutne raz- like med uradnim igralnim časom in iz- merjenim časom (600 – izmerjeni čas). V tem primeru je bila napaka merjenja enoodstotna, kar je v mejah sprejemlji- vega. Še manjšo napako bi dosegli, če bi bil na videozapisu neprestano prikazan semafor z uradnim časom igranja. Naš zapisovalec je beležil začetke in konce aktivnih faz tako, da je v primernem tre- nutku (skladno s košarkarskimi pravili in znaki sodnika) ustavil posnetek, odčital čas na števcu videoposnetka in ga vpisal v obrazec. Števec je meril čas na sekundo natančno. Kljub pomanjkljivosti menimo, da je zapisovalcu v večini četrtin dobro uspelo uskladiti svoj čas z uradnim ča- som. Sodeč po standardnih odklonih so bila nihanja največja v četrtih četrtinah, v katerih je bilo tudi največ prekinitev. Orientacijske referenčne vrednosti števila faz in podfaz igre ter časa njihovega trajanja Na sliki 2 je predstavljen model strukture delov košarkarske igre z orientacijskimi referenčnimi vrednostmi o njihovem šte- vilu na tekmi in časom trajanja posame- znega dela. Povprečno število aktivnih faz na tekmi je bilo 81,4. Znotraj njih so igralci obeh ekip izvedli povprečno 94,2 in 94,6 pod- faze napada (obrambe) ter 42,6 in 55,4 prehodne podfaze napada po zadetku oziroma metu. Pasivnih faz igre je bilo povprečno 75,6, prehodnih pasivnih faz po zadetku v za- dnjih dveh minutah četrtih četrtin pa 2,6 (slika 2). Referenčni model strukture delov košar- karske igre se v srednjem delu (aktivnih podfazah igre) ujema s fazami poteka igre (napad, prehod, obramba), o katerih sta pisala znana ameriška trenerja Bob Knight in Pete Newell (povzeto po: Trni- nić, 1996: 24). Iz našega modela je razvi- dno, da imata obe ekipi po metu na koš iz igre ali po zadnjem prostem metu 2 do 4 sekunde časa, da preideta v naspro- tni sistem igranja (napad v obrambo ali nasprotno). Po zgrešenem metu je celo možno, da se ekipi vrneta v enak sistem igranja, če napadalna ekipa ponovno osvoji žogo. Obstajata tudi dve drugi si- tuaciji za prehod iz enega sistema igranja v drugega: (1.) Po prestreženi žogi morata ekipi takoj preiti v nasprotni sistem igra- nja. To je najtežji prehod, ker mora biti izveden zelo hitro in brez zastoja. (2.) Po prekršku ali napaki napadalcev oziroma po podaji s sredine igrišča po izvedenih prostih metih (zaradi nešportne, tehnič- ne ali izključujoče napake) imata obe eki- pi največ časa, da organizirano preideta v nasprotni sistem igranja, ker pride v omenjenih primerih do pasivne faze igre, ki lahko traja najmanj 10 sekund, lahko pa tudi precej več, če je bila v tem času iz- vedena zamenjava igralcev ali dodeljena minuta odmora. Sklepi „ Znanstveni članek je sestavljen iz treh delov. V prvem so predstavljeni model strukture faz in podfaz košarkarske igre in njihove definicije, ki izhajajo iz košar- karskih pravil. Te definicije so olajšale oblikovanje načina zapisovanja omenje- nih faz in podfaz igre s pomočjo video- posnetkov dvajsetih četrtin petih tekem. Predstavljen je v drugem delu članka. V tretjem delu so v več preglednicah pred- stavljeni podatki o številu faz in podfaz košarkarske igre in času njihovega traja- nja ter njihova analiza. Na izbranih tekmah ni bilo statistično značilnih razlik v številu in času trajanja faz in podfaz tekme v različnih četrtinah, razen v času trajanja pasivnih faz. Najdlje igralni čas teče Aktivne faze igre št. 81,4 čas 30,66 žoga ekipe 1 nikogaršnja žoga žoga ekipe 2 Podfaze napada ekipe 1 ali podfaze obrambe ekipe 2 Prehodne podfaze napada po zadetku Prehodne podfaze napada po metu Podfaze napada ekipe 2 ali podfaze obrambe ekipe 1 št. 94,2 čas 11,74 št. 42,6 čas 3,71 št. 55,4 čas 1,82 št. 94,6 čas 11,12 igralni čas stoji igralni čas stoji Pasivne faze igre Prehodne pasivne faze igre po zadetku v zadnjih dveh minutah 4. četrtine po zadetku št. 75,6 čas 34,02 št. 2,6 čas 2,66 Slika 2: Referenčni model strukture delov košarkarske igre Legenda: št. – povprečno število faz ali podfaz na tekmi; čas – povprečno trajanje ene faze ali podfaze. 74 so trajale pasivne faze igre v zadnji četr- tini. Takšne izide smo pričakovali, saj je v zadnjih četrtinah običajno precej več daljših prekinitev zaradi izvajanja prostih metov, minut odmora in zamenjav igral- cev po storjenih napakah kot v drugih če- trtinah. Razlogov za neobstoj statistično značilnih razlik v drugih strukturnih delih je več. Predvidevamo, da je časa trajanja ene četrtine prekratek, da bi lahko bile razlike v omenjenih kazalcih, ki sicer med četrtinami obstajajo, statistično značilne. Tudi razmere v posameznih četrtinah so nepredvidljive, zato je dogajanje na igrišču pogosto odvisno od trenutnega razpoloženja igralcev obeh ekip. Možno je tudi, da je bil vzorec tekem in četrtin premajhen, ekipe pa preveč izenačene, da bi lahko dokazali statistično značilne razlike. Izsledki pilotske študije so dragocen pri- spevek k pojasnjevanju in oblikovanju teorije strukture delov košarkarske igre in časih njihovega trajanja. Prvič smo tudi dobili orientacijske referenčne vrednosti o omenjenih strukturnih delih košarkar- ske igre in povezali faze poteka igre, o katerih so pisali kakovostni trenerji, z eks- perimentalnimi podatki. Literatura „ Dežman, B. (1978). Analiza strukture igre v 1. napadu košarkarjev, starih 14 in 15 let. Trener – košarka, 7(2), 25–40. Dežman, B. (1988). 2. Določanje homogenih skupin na osnovi nekaterih antropometričnih in motoričnih razsežnosti pri mladih košarkar- jih. Doktorsko delo. Ljubljana: Fakulteta za šport. Dežman, B. (1990). Kronološki zapis napadal-3. nih akcij in elementov z žogo. Telesna kultura, 31(2), 18–24. Dežman, B. (2004). Razlike v igralni učinko-4. vitosti košarkarskih reprezentanc treh staro- stnih kategorij, ki so tekmovale na evropskih prvenstvih. Šport, 52(3), 21–26. Dežman, B., Erčulj. F. (2004). 5. Kondicijska pri- prava v košarki. Ljubljana: Fakulteta za šport. Dežman, B. (2005). 6. Osnove teorije treniranja v izbranih moštvenih športnih igrah. Ljubljana: Fakulteta za šport. Dežman, B., Trninić, S. (2005). Struktura igral-7. ne učinkovitosti branilcev, kril in centrov v napadu in obrambi. Trener – košarka, 5(1), 77–86. Jamnik, M. (1985). 8. Analiza strukture napadal- nih akcij z žogo v igri 4 : 4 in v igri 5 : 5 pri mlajših košarkaricah. Diplomsko delo. Ljubljana. Fa- kulteta za šport. Kočar, B. (2008). 9. Analiza taktike igre v napadu prvih štirih ženskih reprezentanc na svetovnem prvenstvu v Braziliji leta 2006. Diplomsko delo. Ljubljana: Fakulteta za šport. Stane, O. (2007). 10. Analiza igre slovenske repre- zentance na Evropskem košarkarskem prven- stvu v Beogradu leta 2005. Diplomsko delo. Ljubljana: Fakulteta za šport. Sila, B. (2009). 11. Struktura napadalnih akcij z žogo košarkarskih ekip, ki so nastopile v finalu kadetskega prvenstva Slovenije. Diplomsko delo. Ljubljana: Fakulteta za šport. Šturm, B. (2005). 12. Analiza igre najboljših košar- karskih ekip na prvenstvu za mlajše članice leta 2002. Diplomsko delo. Ljubljana: Fakulteta za šport. Trninić, S. (1996). 13. Analiza i učenje košarkarske igre. Pula: Vikta, d. o. o. Zagorc, G. (2009). 14. Struktura napadalnih akcij z žogo državnih reprezentanc, ki so nastopile na evropskem prvenstvu za mlajše člane do 20 let leta 2007 v Novi Gorici. Diplomsko delo. Lju- bljana: Fakulteta za šport. Izr. prof. dr. Branko Dežman, prof. šp. vzg Univerza v Ljubljani – Fakulteta za šport - Katedra za košarko brane.dezman@fsp.uni-lj.si raziskovalna dejavnost 75 THE MOTIVES FOR VISITING WELLNESS CENTERS Abstract The main purpose was to analyze the motives for visiting wellness centers. The study was based on a survey of 55 visitors of well- ness center in Hotel Palace Portorož. On a scale from 1 to 5 (1 standing for ‘completely unimportant motive’ and 5 for ‘very impor- tant motive’) the respondents in the term of importance ranked 20 motives which includes the physical, emotional, intellectual, social, occupational and spiritual aspects of health. The most important reasons were relaxation massages, relaxation baths, sauna, pleasure and physical activity. Key words: wellness center, motives, health. Nina Oberstar, Maja Pori zAKAj OBISKUjEMO WELLNESS CENTER? Izvleček Glavni cilj raziskave je bil ugotoviti motive za obiskovanje wellness cen- tra. Vzorec merjencev je zajemal 55 slovensko govorečih obiskovalcev Wellness centra hotela Palace v Por- torožu. Z ocenami od 1 do 5 (pri če- mer 1 pomeni popolnoma ne velja zame, 5 pa popolnoma velja zame) so anketiranci označili vsakega od 20 motivov, ki so opisovali telesne, ču- stvene, intelektualne, socialne, zapo- slitvene (poklicne) in duhovne vidike zdravja. Najpomembnejši motivi so bili sprostitvene masaže, sprostitve- ne kopeli, savne, užitek in potreba po telesni aktivnosti in gibanju. Ključne besede: wellness center, motivi, zdravje. Arhiv slik SUNNY STUDIO D.O.O. Regentova cesta 37, Ljubljana 76 Uvod „ Wellness je sodobno gibanje, v okviru katerega se celostno obravnava človeka ter razvija in ohranja njegovo celovito zdravje (Berčič, 2006). Pojem wellness se je sicer v Sloveniji 'prijel'; izhaja pa iz kombinacije angleških besed well-being (dobro počutje) in fitness ('telesna kon- dicija'). V slovenščini vsebino wellness gi- banja še najbolje opisujeta izraza 'zdrav življenjski slog' ali 'zdravje in dobro poču- tje'. Wellness zajema gibalne aktivnosti, zdravo prehranjevanje, sproščanje, mi- selne aktivnosti, osebno rast … Skratka aktivnosti, ki človeka vodijo do optimal- nega telesnega, intelektualnega, duhov- nega, čustvenega, socialnega zdravja in zdravja na delovnem mestu. Danes Sve- tovna zdravstvena organizacija WHO na- mreč pojem zdravje opredeljuje širše in natančneje kot v preteklosti. Zdravje ni samo stanje brez motenj v telesu, tem- več stanje, v katerem je vsak posameznik in ki zajema vsa prej našteta področja človekovega življenja in delovanja. Telesno zdravje je najbolj vidno zdravje, saj se kaže na delovanju naših organskih sistemov in podsistemov (Berčič, Sila, Tušak in Semolič, 2007). Telesno zdravje zajema ustrezno gibalno in funkcional- no učinkovitost ter primerne morfološke značilnosti. Intelektualno zdravje je na najvišji ravni, če smo zadovoljni s svojim življenjem, zato mora posameznik najti dejavnosti, ki ga intelektualno obogatijo in izpopolnijo. Intelektualno zdravje je tesno povezano z zadovoljevanjem naših potreb. Bolj kot jih lahko zadovoljujemo, bolj smo zadovoljni in posledično tudi duševno bolj zdravi. Nekateri poznajo dejavnike, ki negativno vplivajo na zdrav- je, vendar kljub temu tega ne upošteva- jo in si škodujejo (Anspaugh, Hamrick in Rosato, 2006). Ne glede na to, ali si to želimo, so čustva del našega življenja, zato je tudi čustve- no zdravje pomembna komponenta ce- lostnega zdravja. Če se neprijetna čustva pogosto pojavljajo, zastrupljajo našo duševnost in medsebojne odnose. Posa- mezniki, ki so bolj nagnjeni k čustvu jeze, so npr. trikrat bolj izpostavljeni srčnemu napadu kot drugi (Anspaugh idr., 2006). Različne študije so pokazale, da imajo prednost pri zdravljenju pacienti, ki so obkroženi z družino in prijatelji (socialno zdravje), pred tistimi, ki tega imajo (An- spaugh idr., 2006; Berčič in sod., 2007). Duhovno smo zdravi takrat, ko imamo pozitivno samopodobo. Samopodoba se začne razvijati že zelo zgodaj in nas vodi pri oblikovanju vrednot, stališč in norm. Ker sta samopodoba in samo- zavest tesno povezana pojma, lahko z dobro samopodobo vplivamo na višjo stopnjo samozavesti, s tem na notranje zadovoljstvo in notranji mir. Z zadovolj- stvom na delovnem mestu lahko pripo- moremo k delovni uspešnosti in torej k zdravju na delovnem mestu. Spremem- be v karieri in v službi so dobrodošle, vendar so povezane s psihosocialnimi stresi, kar tudi vpliva na zdravje. Še hujši stres so nestabilna zaposlitev in službe za kratek čas. Ljudje v takih primerih večkrat posegajo po kajenju, alkoholnem vdaja- nju in zlorabi drugih drog. Če je zdravje torej stanje, v katerem smo v nekem trenutku, je wellness proces, kako doseči optimalno zdravje na vseh vidikih. Wellness torej vključuje telesno aktivnost, zdravo prehranjevanje, proti- stresno aktivnost, vzpostavljanje in ohra- njanje primernih medsebojnih odnosov, ravnovesje med delom in počitkom … (Tierweiler in Butler, 2001). V pričujoči raz- iskavi smo se opirali na model wellnessa, ki ga je postavil Auspaugh s sodelavci (2006). Predvideva obstoj sedmih kom- ponent: telesno, intelektualno, čustveno, socialno, duhovno, zaposlitveno in di- menzijo okolja. Med temi komponenta- mi obstaja močna soodvisnost in vsako neravnovesje v eni dimenziji vpliva na ravnovesje drugih (Anspaugh idr., 2006). Na prvem mestu je najbolj vidna telesna komponenta wellnessa, ki pomeni spo- sobnost prenašati vsakodnevne obre- menitve, biti športno aktiven, vzdrževati primerno telesno težo in se izogibati al- koholu, tobaku in drugim drogam (Het- tler, 2007). Telesni wellness pomeni skr- beti za svoje telo. Intelektualna komponenta wellnessa vključuje sposobnost učenja in uporabe informacij. Vključuje torej neprestano rast in učenje, kar lahko dosežemo z bra- njem strokovne in leposlovne literature, z učenjem tujih jezikov, z dodatnimi iz- obraževanji in z drugimi intelektualnimi aktivnostmi, ki pripomorejo k boljšemu spoprijemanju z življenjskimi izzivi. Čustvena komponenta je sposobnost nadziranja stresa in ohranjanja pristnih osebnih odnosov. Optimistični ljudje ži- vijo dlje. Čustveno sprejemanje pomeni, da razumemo človeška čustva in si jih razlagamo po svojih realnih zmožnostih in mejah (Pilzer, 2006). Pritiski, pričakova- nja in zahteve, da se spopademo z vsak- danjimi problemi, lahko povzročijo velik stres. Čustvena reakcija je tista, ki razlikuje med izkoriščanjem stresa v pozitivno energijo in čustvenim zlomom zaradi izgube nad- zora nad pritiski. Socialna dimenzija osebnega wellnessa je sposobnost posameznika, da je od- krit, da lahko vzdržuje tesne odnose z drugimi, da kaže spoštovanje in strpnost do različnih mnenj in verovanj. Ker posa- meznik ne živi sam, temveč v skupinah, imajo socialno zdravi ljudje prijatelje, se z njimi družijo in imajo pristne družinske odnose. Osebek ob rojstvu je samo bio- loško bitje, s socializacijo pa postane tudi družbeno (Musek in Pečjak, 1996). Duhovni wellness pa za večino ljudi pomeni identifikacijo z vero, bogom, s stvarstvom … Vendar ta razsežnost ni vedno sinonim za vero. Vključuje kultur- na prepričanja, norme, vrednote, etiko, moralo, ki predstavljajo smernice in daje- jo ljudem moč za življenje. Nesebičnost, sočutje, odkritost, veselje do življenja, odpuščanje, razumeti pravično in nepra- vično. Za dosego visoke ravni v duhovni kom- ponenti so potrebna leta rasti in pozor- nosti (Pilzer, 2006). Duhovni wellness predstavlja osebno rast (Hettler, 2007). Zaposlitvena razsežnost predstavlja za- dovoljstvo zaposlenega na delovnem mestu. Pomembna je izbira poklica, za katerega mislimo, da ga bomo z veseljem opravljali (Pilzer, 2006). Zelo pomembno je najti pravo ravnotežje med delom in počitkom, kajti le tako smo lahko pro- duktivni. Kako pa dejavniki iz okolice vplivajo na wellness, prikazujejo npr. razlike v smr- tnosti (nesreče s smrtnim izidom) in odstotek obolelih včasih in danes. Ob začetku 20. stoletja je bila povprečna ži- vljenjska doba v Ameriki 47, danes je 77,4 leta (Anspaugh in sod., 2006). Takrat je bilo veliko infekcij in nalezljivih bolezni, ki so bile glavni vzrok smrti. Življenjske raz- mere so bile slabe, saj voda ni bila čista in tudi živilska industrija ni bila tako razvita, da bi bila hrana ustrezno nadzorovana. V slovenski literaturi se pojavlja tudi izraz duševni wellness (Bokan, 2005). Osnovna ideja, ki jo duševni wellness predstavlja, je spodbujanje posameznikovega do- brega psihičnega počutja in sreče (Bo- raziskovalna dejavnost 77 kan, 2005). Pri tem je zelo pomemben smeh kot oblika izražanja veselja in sreče na obrazu. Smeh je posledica pozitivne naravnanosti in čustev, ki preplavljajo človeka. Pospešuje prekrvitev možganov in izločanje endorfinov, kar vpliva na do- bro počutje in blaženje bolečin. Duševni wellness, ugotavlja Bokan (2005), spod- buja učenje veščin in metod, ki omogo- čajo prepoznavanje neustreznih misel- nih, čustvenih in vedenjskih vzorcev ter oblikovanje bolj izpolnjujočega odnosa do sebe. Zajema razvoj čustvene inteli- gentnosti, še zlasti ustreznejše ravnanje z lastnimi čustvi in odzivanje na čustva drugih. Pomemben dejavnik so tudi ustvarjanje izpolnjujočih medsebojnih odnosov, pravilna komunikacija, sposob- nost motiviranja in učenja iz življenja ter tudi skrben odnos do narave in socialne- ga okolja. Tako gledano duševni wellness vključuje čustveni, socialni, intelektualni in deloma tudi duhovni wellness in s tem podpira delitev wellness gibanja na le te- lesni in duševni wellness. V Sloveniji se wellness gibanje s svojimi programi uveljavlja zlasti v okviru turistič- ne ponudbe in povpraševanj, predvsem pa v zdraviliškem turizmu (Berčič, 2006). Turistični objekti (zdravilišča, hoteli, ter- me …) so z namenom privabljanja go- stov začeli besedo wellness tržiti na raz- lične načine. Wellness gibanje pomeni doseganje optimalnega zdravja, zdravje pa je vrlina, za katero je vsak pripravljen zapraviti ogromno denarja (tako za pre- ventivne kot kurativne postopke zdra- vljenja). Wellness turizem je torej tudi pomembna ekonomska kategorija, zato so ponudniki wellness storitev postavili v ospredje le nekatere komponente well- nessa (Gojčič, 2003). Ljudje ob tej besedi večinoma pomislijo na sprostitev in tele- sno vadbo. Bokanova (2005) pravi, da se jim v mislih porodijo podobe različnih kopeli in savn ter eksotičnih masaž. Na podlagi empirične raziskave, ki je bila med slovenskimi zdravilišči in hoteli nare- jena leta 2001, so predlagali tele okvirne standarde za značilnega ponudnika well- nessa, ki mora ob temeljni kategorizaciji turističnih nastanitvenih objektov (hotel z najmanj štirimi zvezdicami, zdravilišče) vsebovati še ponudbo na naslednjih po- dročjih (Gojčič, 2005): telesne aktivnosti (bazenska ponudba z bazeni, savnami in kopelmi ter fitnes studio z drugimi špor- tnimi aktivnostmi v hotelu ali okolici), zdrava prehrana (ponudba zdrave hrane, vegetarijanske prehrane in navzočnost strokovnjaka za prehrano), intelektualne aktivnosti (tečaji, izobraževanja, večerne animacije, šola čustvene inteligence) in osebna sprostitev (vodena aktivna spro- stitev, sprostitvene terapije). Poleg našte- tega so pomembni tudi nekateri drugi dejavniki, ki dajejo wellness centru večjo kakovost (prisotnost wellness svetovalca, program lepotne nege, izbira zaposle- nih, ki živijo po načelih wellness gibanja, spremljanje kakovosti z anketami, pri- merna lokacija idr.). Wellness turizem daje večji poudarek le nekaterim komponentam osebne- ga wellnessa (Gojčič, 2005), zato ljudje wellness največkrat enačijo z obiskom sprostitvenih masaž, masažnih bazenov, savn ali fitnes studia. Namen raziskave je bil torej ugotoviti, zakaj se ljudje odloča- jo za odhod v wellness center. Zanimalo nas je, ali predstavlja katera komponenta wellnessa bolj odločujoči motiv za obisk wellness centra kot druge. Metode dela „ Vzorec merjencev je zajemal 55 slovensko govorečih odraslih obiskovalcev Wellness centra hotela Palace v Portorožu, od tega je bilo 51 % moških in 49 % žensk. Največ jih je bilo starih do 25 let (31 %), večina je bila zaposlenih (62 %). Vzorec spremen- ljivk je sestavljala preglednica z 20 moti- vi, ki označujejo telesno (trditve od 1 do 3), čustveno (4−9), intelektualno (10−11), duhovno (12−14), socialno (15−16), zapo- slitveno (17−18) in okoljsko komponento wellnessa (19−20) (preglednica 2). Od- govarjali so na vprašanje, kako pomem- ben je posamezni motiv za njihov obisk wellnessa. Na petstopenjski lestvici so označili, koliko se strinjajo s posameznim motivom (1 je pomenilo popolnoma ne velja zame, 2 ne velja, 3 delno velja, 4 velja in 5 popolnoma velja zame). Podatke smo obdelali s statičnim pro- gramom SPSS. Izračunali smo deleže odgovorov po posameznih vrednostih (od 1 do 5) ter povprečno oceno posa- meznega motiva. Izdelali smo rang vseh motivov po pomembnosti. Rezultati in razprava „ V preglednici 1 so predstavljeni motivi za obiskovanje wellness centra po po- membnosti. Prvih pet najpomembnejših motivov za obiskovanje wellness centra je: koriščenje Preglednica 1: Prikaz povprečnih vrednosti in ranga motivov za obiskovanje wellness centra Motivi M SD 1. sprostitvene masaže 4,1 1,3 2. sprostitvene kopeli 4,0 1,3 2. savne 4,0 1,3 2. potreba po telesni aktivnosti in gibanju 4,0 1,2 2. užitek 4,0 1,0 6. notranji mir 3,9 1,1 6. notranje zadovoljstvo 3,9 1,3 6. obnavljanje energije 3,9 1,2 9. skrb za telesno težo 3,7 1,1 10. odpravljanje stresa 3,6 1,3 11. boljša samopodoba 3,4 1,3 12. zdrava prehrana 3,2 1,5 13. lažje prenašanje stresa v službi 3,2 1,3 14. osebna rast 3,1 1,3 15. boljša delovna sposobnost 3,1 1,4 16. socialni stiki 2,9 1,3 16. druženje 2,9 1,4 17. ker si po finančni plati to lahko privoščim 2,8 1,4 18. ker je modno 2,3 1,3 19. pridobivanje novih znanj 2,3 1,4 20. branje knjig 2,0 1,4 78 sprostitvenih masaž, sprostitvenih kopeli, obiskovanje savn ter fitnes studia zaradi potrebe po telesni aktivnosti in gibanju in zaradi želje po uživanju (preglednica 1). V preglednici 2 so podani deleži odgo- vorov po posameznih vrednostih. Dve tretjini anketiranih se odločata za obisk wellnessa predvsem zaradi programa sprostitve (sprostitvene masaže, sprostitve- ne kopeli in savne), saj so te motive ocenili z najvišjo oceno (5). Najpogostejši motiv pri obiskovanju well- ness centra so torej sprostitvene masaže, s povprečjem 4,1. Ta motiv velja oz. popol- noma velja za 78 % obiskovalcev. Znano je, da masaža sprošča napetost telesa, ugodno deluje na mišice, presnovo ter na pretok krvi in limfe. Masaža je najstarejša in povsem naravna oblika zdravljenja (Flis Smaka, 2008). Že v preteklosti so jo doje- mali kot sredstvo za odpravljanje in lajša- nje bolečin. Masaž je veliko vrst, vsem pa je skupno dejstvo, da se z dotikom lajšajo bolečine ali tesnoba. Masaža lahko torej spodbuja ali pomirja, odpravlja napetost ali blaži bolečine (Gojčič, 2005). Navadna masaža z enakomernimi, tekočimi gibi v smeri krvnega obtoka izboljša prekrvitev mišic in kože. Pri »psihomasažah« so čvr- sti prijemi usmerjeni naravnost na vezno tkivo in sproščajo telesno napetost pa tudi blokirana čustva in trdno zasidrane vedenjske vzorce. Zaradi sodobnega na- čina življenja, za katerega so značilni hiter tempo in velike delovne obremenitve, se v ljudeh kopiči napetost, ki je posledica vsakdanjega stresa. Premagovanje stresa pa je v sodobnem času tista sposobnost, ki loči ljudi na bolj ali manj vzdržljive (po- sledično lahko bolj ali manj uspešne v življenju). Menimo, da želijo ljudje stres premagovati predvsem z raznimi spro- stitvenimi programi, ki so ne nazadnje ključni del wellness centrov, kar se je po- kazalo tudi v našem primeru. Z enakimi visokimi povprečnimi vre- dnostmi (4,0) sledijo sprostitvene kopeli, savne, užitek ter potrebe po telesni aktivno- sti in gibanju. Sprostitvene kopeli so del bazenske ponudbe, ki je danes del vsa- kega wellness centra. Gojčič (2009) ugo- tavlja, da so že stari Rimljani poznali pozi- tivne vplive kopeli na človeško telo. Tam so imeli javna kopališča, ki so bila pravi centri druženja. Tudi danes so kopeli se- stavni del življenja sodobnega človeka. Poznamo ionske, oljne in zeliščne kopeli. Obloge in kopeli v medicini sodijo k ter- moterapiji, ki predstavlja področje fizikal- ne terapije in rehabilitacije in se ukvarja s terapevtskimi postopki, ki grejejo (do- vajajo toploto) ali hladijo (odvzemajo to- ploto). Kopeli imajo večinoma sproščujoč učinek na telo, zato obiskovalci posegajo po njih predvsem zaradi že omenjene želje po odpravljanju napetosti. Verjetno se obiskovalci wellness centra odločajo za obisk savn iz podobnih razlogov. Po- stopek savnanja obsega več faz: čiščenje (prhanje), vročo fazo (8 do 15 minut) z ležanjem, sedenjem na različnih višinah klopi v savni, ohlajevalno fazo na svežem zraku ali s polivanjem s hladno vodo in počitkom na koncu. Savnanje izboljšuje delovanje limfnega sistema, razstruplja organizem, izboljšuje prekrvljenost kože, umirja srčno frekvenco in pozitivno delu- je na spanec. Za polovico obiskovalcev (51 %) je mo- tiv potreba po telesni aktivnosti in gibanju zelo pomemben. Ljudje se verjetno za- vedajo, da je športna vadba nujna sesta- vina zdravega življenja in da omogoča doseganje boljšega telesnega zdravja. Pri vsakem delovanju gibal, torej pri vsakem gibu sodelujejo mnogi organi in organ- ski sistemi, ki so v medsebojni povezavi Preglednica 2: Prikaz odgovorov na šesto vprašanje: motivi za obiskovanje wellness centra Popolnoma ne velja Ne velja Delno velja Velja Popolnoma velja 1 (%) 2 (%) 3 (%) 4 (%) 5 (%) 1. Zdrava prehrana 18 16 20 14 31 2. Skrb za telesno težo 5 11 18 31 34 3. Potrebe po telesni aktivnosti in gibanju 5 7 14 22 51 4. Sprostitvene masaže 11 4 7 13 65 5. Sprostitvene kopeli 13 2 7 20 58 6. Savne 13 2 9 18 58 7. Odpravljanje stresa 14 4 14 33 34 8. Obnavljanje energije 11 2 14 31 42 9. Užitek (spodb. pozitivnih čustev) 4 0 27 24 45 10. Branje knjig 56 13 7 13 11 11. Pridobivanje novih znanj 45 13 18 11 13 12. Boljša samopodoba 18 2 22 33 24 13. Notranje zadovoljstvo 11 4 13 29 44 14. Notranji mir 7 2 14 44 33 15. Socialni stiki 24 7 34 22 13 16. Druženje 25 13 20 27 14 17. Boljše delovne sposobnosti 22 11 16 29 22 18. Lažje prenašanje stresa v službi 20 4 31 27 18 19. Ker je to modno 34 29 18 4 14 20. Ker si po finančni plati to lahko privoščim 25 14 29 13 18 raziskovalna dejavnost 79 odgovorni za posamezne motorične in funkcionalne sposobnosti. Ko govorimo o funkcionalnih sposobnostih, mislimo predvsem na srčno-žilni in dihalni sistem, ki sta najbolj odgovorna za splošno vzdr- žljivost, v zvezi z motoričnimi sposob- nostmi pa imamo v mislih moč, giblji- vost, hitrost, ravnotežje, koordinacijo in preciznost (Berčič idr., 2007). Vadba v fi- tnes studiu je namreč skrbno načrtovana in vodena športnorekreativna dejavnost. V odvisnosti od želja, namena, motivov in ciljev se lahko razvija in ohranja različne gibalne (motorične) in funkcionalne spo- sobnosti ter ustrezne morfološke zna- čilnosti (skrb za telesno težo, primeren odstotek telesnega maščevja). V dana- šnjem času se ljudje vedno bolj zavedajo pomena gibalne aktivnosti za zdravje. Zadnji podatki o športnorekreativni de- javnosti odraslih Slovencev kažejo, da je delež neaktivnih v letu 2008 najnižji doslej (37 %, Pori in Sila, 2009). Očitno se večina zaveda, da živimo v zelo indu- strializirani družbi, kjer zaradi uporabe vrhunskih tehnologij telesna dejavnost izginja. Delež aktivnega prebivalstva, ki svoje delo opravljajo sede, še nikoli ni bil tako velik, svoje pa doda tudi sedeče preživljanje prostega časa, predvsem za televizijskimi sprejemniki ali računalniški- mi ekrani (Mišigoj - Duraković, Heimer in Matković, 2003). Dandanes praktično nihče več ne dvo- mi, da sodi redna športna vadba med osnovne sestavine zdravega življenj- skega sloga. Nezadostna telesna dejav- nost oziroma sedeč življenjski slog je vedenjski dejavnik tveganja, ki ga tesno povezujemo z različnimi motnjami in predvsem kroničnimi boleznimi (Fras, 2002). Zadostna telesna dejavnost ima po drugi strani zelo pozitivne učinke na človekovo zdravje, kar so pokazale tudi raziskave (Powell, Thompson, Casperse in Kendrick, 1987; Berlin in Colditz, 1990). Aktivni življenjski slog pa ne pomeni le na primer za približno 50 % manjše mo- žnosti za obolevnost in umrljivost za bo- leznimi srca in žilja, pač pa pomembno pripomore k splošni kakovosti življenja. Glede na to, da je razlika v povprečjih z najpomembnejšimi motivi minimalna, sta zelo pomembna tudi tale motiva s povprečjem 3,9: notranji mir in notranje zadovoljstvo. Duhovna razsežnost (ka- mor spadata omenjena motiva) je razse- žnost, ki zajema iskanje smisla in pravih smernic v življenju. Rezultati kažejo, da predstavlja wellness center obiskoval- cem prostor, kjer se lahko poglobijo vase, meditirajo … Menimo, da so obiskovalci bolj kot 'iskanje nekega globljega po- mena življenja' te motive povezali z do- seganjem zadovoljstva ob odpravljanju napetosti v telesu (sprostitveni program); da iščejo predvsem mir in tišino, kar na neki način kažejo tudi nižje vrednoteni motivi socialnega wellnessa (motiva 15 in 16 v preglednici 2). Pomembna sestavina sodobnega well- nessa je seveda tudi zdrava prehrana oziroma uravnoteženo in zdravo prehra- njevanje (Berčič idr., 2007; Tuuri, Zanovec, Silverman, Geaghan, Solmon, Holston, Guarino, Roy in Murphy, 2009). Človek potrebuje življenjsko potrebne hranljive snovi, ki so v različnih živilih zato, da bi se na osnovi številnih presnovnih procesov oskrbel s potrebno energijo. S pravilno prehrano lahko ohranjamo ali krepimo zdravje, preprečujemo obolenja in iz- boljšamo ali celo pozdravimo bolezen ali bolezensko stanje (Berčič, 2006). Sko- raj polovici obiskovalcem (45 %) so po- membne informacije o zdravi prehrani in se torej tudi zaradi ustrezne prehranske ponudbe odločajo za obisk wellness centra. Manj pomembni so motivi, ki predstavlja- jo zaposlitveno komponento wellnessa, najmanj pogosto pa obiskujejo wellness center zaradi: branja knjig (2,0), pridobiva- nja novih znanj (2,3), ker je modno (2,3), ker si po finančni plati to lahko privoščim (2,8), ter zaradi druženja in socialnih stikov (2,9). Na dnu lestvice po pomembnosti sta to- rej socialna in intelektualna komponenta. Predvidevamo, da intelektualne kompo- nente ljudje ne prištevajo k wellnessu, ker jo pogojujejo s šolanjem. Vendar pa ta komponenta pomeni neprestano rast na intelektualnem področju in zmožnost uporabe informacij v različnih življenj- skih okoliščinah. Obiskovalci v wellness centru očitno ne iščejo niti družbe niti večje miselne aktivnosti. Mogoče jim te trditve predstavljajo neko obremenitev, delo oziroma asociacijo na službene ob- veznosti, zato zanje niso pomembnejši razlog za obisk. Sklep „ Po ugotovitvah večina ljudi zahaja v wellness center zato, da sproščajo svoje napetosti in tako odpravljajo stres. Well- ness center jih torej najbolj privlači zaradi nudenja številnih možnosti sprostitve ter kompenzacije vsakodnevnih obreme- nitev in skrbi. Zaradi zahtev današnjega časa se pri večini ljudi poruši čustveno ravnovesje v telesu. To povzroči, da se v posameznikih kopičijo negativna čustva in nezmožnost nadziranja stresa. Zaradi neravnovesja med čustvi, mislimi in tele- som pogosto prihaja do psihosomatskih težav, kot so glavoboli, visok krvni pritisk, kronična utrujenost, pomanjkanje ener- gije, zmanjšana odpornost, nespečnost in podobno (Bokan, 2005). V ozadju sla- bega počutja in bolezni se nemalokrat skrivajo takšna prepričanja, vrednote in čustveno-miselni vzorci, ki ustvarjajo v duševnosti močno napetost ali razdvo- jenost. Zaradi tega ljudje obiskujejo raz- lične terapije in poskušajo omiliti vplive današnjega časa na naša čustva in misli in s tem na naše čustveno zdravstveno stanje. Literatura „ Anspaugh, D., Hamrick, M., Rosato, F. (2006). 1. Wellness: Conteps and applications. New York: McGraw-Hill Companies. Berčič, H. (2006). Wellness gibanje − sodob-2. na celostna obravnava človekovega zdravja in njegovega celovitega ravnovesja. Šport, 54, priloga (3), 20−29. Berčič, H., Sila, B., Tušak, M., Semolič, A. (2007). 3. Šport v obdobju zrelosti. Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za šport. Berlin, J. A., Colditz, G. A. (1990) A meta-4. analysis of physical activity in the prevention of coronary heart disease. Am J Epidemiol, 132, 612−28. Bokan, R. (2006). Duševni wellness. 5. Soutripa- nje: revija časa, ki prihaja, 44, 6−10. Flis Smaka, I. (2008). Blagodejne ročne masa-6. že. Revija za dobro počutje, nego telesa, duše in duha: Wellness, 4, 62−64. Gojčič, S. (2003). Tržna potrditev koncepta 7. wellness storitev na slovenskem turističnem trgu. Naše gospodarstvo, 49 (1/2), 157−171. Gojčič, S. (2005). 8. Welness: zdrav način življenja: nova zvrst turizma. Ljubljana: GV Založba. Gojčič, S. (2007). Kaj je wellness; kako ohraniti 9. zdravje ter vitalnost? Revija za dobro počutje, nego telesa, duše in duha: Wellness, 1, 6−8. Gojčič, S. (2009). Kopeli. 10. Revija za dobro po- čutje, nego telesa, duše in duha: Wellness, 6, 16−17. Hettler, B. (2007). World of wellness and the 11. wellness of the world. http://hettler.com/Hi- story/physical.htm. Musek, J., Pečjak, V. (1996). 12. Psihologija. Lju- bljana: Educy. 80 Pilzer, P. (2006). 13. Revolucija wellnessa. Varaždin: Biblioteka 21. stoletje. Pori, M., Sila, B. (2009). Kaj nam je najbolj všeč? 14. Polet, Pridobljeno 10. 8. 2009 s http://www. klubpolet.si/index.php?option=com_conte nt&task=view&id=1341&Itemid=35. Powell, K. E., Thompson, P. D., Casperse, C. J., 15. Kendrick, J. S. (1987). Physical activity and the incidence of coronary heart disease. Ann Rev Public Health, 8, 253−87. Fras, Z. (2002). Predpisovanje telesne aktiv-16. nosti za preprečevanje bolezni srca in ožilja. Zdrav Vars, 41, 27−34. Mišigoj - Duraković, M., Heimer, S., Matko-17. vić, B. (2003). Ugotavljanje ravni telesne de- javnosti v zdravstvenih študijah. V: Mišigoj - Duraković, M. in sodelavci. Telesna vadba in zdravje. Ljubljana: Zveza društev športnih pedagogov Slovenije, Fakulteta za šport Uni- verze v Ljubljani, Kineziološka fakulteta Uni- verze v Zagrebu in Zavod za šport Slovenije (pp. 22−28). Tierwiler, J., Butler, L. L. (2001). Canadian 18. contributions to wellness. Missouri Journal of Health, Physical Education, Recreation and Dance, 11, 22−26. Tuuri, G., Zanovec, M., Silverman, L., Geaghan, 19. J., Solmon, M., Holston, D., Guarino, A., Roy, H., Murphy, E. (2009). ''Smart Bodies” school wellness program increased children's kno- wledge of healthy nutrition practices and self-efficacy to consume fruit and vegeta- bles. Apetite, 52(2), 445−451. izr. prof. dr. Maja Pori, prof. šp. vzg. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, – Katedra za športno rekreacijo in zdravje e-naslov: maja.pori@fsp.uni-lj.si sport dok 81 DIPLOME, MAgISTRSKA DELA, DOKTORSKE DISERTACIjE FAKULTETE zA šPORT 2009 DIPLOME FŠ 2009 „ APIH, Maja Model analize tehnike in taktike veslanja v tekmovalnih po- gojih: primer dvojni dvojec : diplomsko delo. - Ljubljana : [M. Apih], 2009 AREH Novak, Majda Ugotavljanje interesa učencev na povečano število ur športne vzgoje v osnovni šoli : diplomsko delo. - Ljubljana : [M. Novak Areh], 2009 BAMBIČ, Vaneja Linea Snella - sodobna metoda za zmanjševanje adipoznosti in oblikovanje telesa : diplomska naloga. - Ljubljana : [V. Bambič], 2009 BAN, Vesna Vsebinska in organizacijska zasnova alpskega smučanja v okvi- ru Centra za univerzitetni šport : diplomsko delo. - Ljubljana : [V. Ban], 2009 BERGANT, Ana, 1981- Kajakaštvo kot športna dejavnost paraplegikov v Sloveniji : di- plomsko delo. - Ljubljana : [A. Bergant], 2009 BERGANT, Monika, 1981- Športne dejavnosti predšolskih otrok in materialni pogoji za športna aktivnosti v vrtcih Braslovče, Vransko in Polzela : di- plomsko delo. - Ljubljana : [M. Bergant], 2009 BIZJAK, Maja, 1982- Smučanje-športni dan v drugem triletju osnovne šole : diplom- sko delo. - Ljubljana : [M. Bizjak], 2009 BOHTE, Maruša, Š. Bohte Sodobni trendi priprave vrhunskih športnikov plesalcev : di- plomsko delo. - Ljubljana : [M. Bohte : Š. Bohte], 2009 BOSINA, Mojca, 1975- Gymbaroo-nov pristop športne vzgoje v predšolskem obdo- bju : diplomsko delo. - Ljubljana : [M. Bosina], 2009 BRATINA, Aljoša Vpliv dodatne električne stimulacije mišice quadriceps femoris na silo reakcije podlage pri vertikalnem skoku iz počepa : di- plomska naloga. - Ljubljana : [A. Bratina], 2009 BREŽNIK, Tjaša Zgodovina ženskega vaterpola : diplomsko delo. - Ljubljana : [T. Brežnik], 2009 BUDNA, Janja Vadba na športnem pripomočku BOSU : diplomsko del. - Lju- bljana : [J. Budna], 2009 CURK, Urška, 1982- Celoletni program vadbe mlajših smučarjev : diplomsko delo. – Ljubljana : [U. Curk], 2009 CVAHTE, Marko, 1981- Metodika učenja tehnike udarcev v golfu : diplomsko delo. – Ljubljana : [M. Cvahte], 2009 ČANDER, Jana Razvrščanje plavalcev invalidov v tekmovalne skupine : di- plomsko delo. - Ljubljana : [J. Čander], 2009 ČEKLIĆ, Urška Vključevanje otrok s posebnimi potrebami iz Centra za usposa- bljanje Elvira Vatovec v plesne igre : diplomsko delo. -Ljubljana : [U. Čeklić], 2009 ČERNAČ, Teja Pilates vadba za invalide : diplomsko delo. - Ljubljana : [T. Čer- nač], 2009 82 DANJKO, Darko Analiza prekinitev igre v napadu na svetovnem prvenstvu v nogometu leta 2006 v Nemčiji : diplomsko delo. - Ljubljana : [D. Danjko], 2009 DAVIDOVSKI, Stavre Razvoj beltinskega nogometa : 1949-2009 : diplomsko delo. - Ljubljana : [S. Davidovski], 2009 DE Costa, David Primerjava motoričnega in antropometričnega statusa mladih tekmovalcev v alpskem smučanju v sezoni 2008/09 : diplom- sko delo. – Ljubljana : [D. De Costa], 2009 DOLENC, Matej, 1976- Športne poškodbe in preventiva pri nekaterih aktivnih igral- cih golfa v Sloveniji : diplomsko delo. – Ljubljana : [M. Dolenc], 2009 DOLGAN, Aljaž Vadba v fitnesu po poškodbi prednje križne vezi : diplomsko delo. - Ljubljana : [A. Dolgan], 2009 DOLINŠEK, Aleš, 1978- Metodika učenja in treniranja rokometa pri igralcih starostne kategorije od 10 do 12 let : diplomsko delo. – Ljubljana : [A. Dolinšek], 2009 DRAKSLAR, Jure Kondicijska priprava slovenske košarkarske reprezentance do 20 let za nastop na EP 2007 v Novi Gorici : diplomsko delo. – Ljubljana : [J. Drakslar], 2009 DREU, Marko Ultimate, njegove pojavne oblike in značilnosti : (predstavnik fair playa) : diplomsko delo. – Ljubljana : [M. Dreu], 2009 DRMAŽ, Mateja Strategija razvoja športa v občini Kostanjevica na Krki : diplom- sko delo. - Ljubljana : [M. Drmaž], 2009 FEKONJA, Petra, 1984- Možnosti vključevanja staršev v različne organizacijske oblike predšolske športne vzgoje : diplomsko delo. - Ljubljana [P. Fe- konja], 2009 FICKO, Denis Primerjava odnosa do športa in športne vzgoje romskih in ne- romskih učencev na izbranih osnovnih šolah v Prekmurju : diplomsko delo. - Ljubljana : [D. Ficko], 2009 FIGAR, Primož Učenje rolanja za osebe z Downovim sindromom v Centru za usposabljanje, delo in varstvo Dolfke Boštjančič : diplomska naloga. – Ljubljana : [P. Figar], 2009 FILIP, Mojca Analiza različnih pojavnih oblik koordinacije gibanja pri pet in pol letnih dečkih in deklicah : diplomsko delo. – Ljubljana : [M. Filip], 2009 FIREDER, Petra Osnovni elementi različnih športnih zvrsti za predšolske otroke : diplomsko delo. - Ljubljana : [P. Fireder], 2009 FRANGEŽ, Grega Organizacija evropskega prvenstva v nogometu za reprezen- tance do 19 let v Sloveniji : diplomska naloga. – Ljubljana : [G. Frangež], 2009 GAAL, Irena Aktivno varstvo otrok : diplomsko delo. - Ljubljana : [I. Gaal], 2009 GABERC, Andreja Primerjava dveh načinov ocenjevanja tekmovalne uspešnosti v odbojkarski igri : diplomsko delo. – Ljubljana : [A. Gaberc], 2009 GEC, Karmen Analiza idejne zasnove športnorekreativnega parka Ankaran : diplomsko delo. - Ljubljana : [K. Gec], 2009 GERMIČ, Dejan Nogometni vratar - vloga in proces treniranja : diplomsko delo. – Ljubljana : [D. Germič], 2009 GMAJNAR, Jure Razvoj snežnih desk prostega sloga in njihov vpliv na tehniko deskanja na snegu : [diplomsko delo]. - Ljubljana : [J. Gmajnar], 2009 GOJKOVIČ, Anja Vpliv ukvarjanja s telesno aktivnostjo na stres mladostnikov : diplomsko delo. – Ljubljana : [A. Gojkovič], 2009 GRIŽANČIČ, Barbara Primerjava primernosti dveh načinov igre v obrambi pri roko- metaših mlajših starostnih kategorij : diplomsko delo. – Ljublja- na : [B. Grižančič], 2009 GROŠELJ, Janja, 1985- Vpliv psihične stabilnosti na športne poškodbe odbojkaric : di- plomsko delo. – Ljubljana : [J. Grošelj], 2009 JAKŠE, Klemen Vpliv treninga mišične mase na košarkarsko gibanje : diplom- sko delo. - Ljubljana : [K. Jakše], 2009 JANŽIČ, Marko, 1983- Iz igre do igre-metodika učenja priprave in zaključka napada na osnovi analize igre reprezentance Nemčije-finalista na EURO 2008 : diplomsko delo. – Ljubljana : [M. Janžič], 2009 JEKLIN, Blaž, G. Ivančič Analiza uporabe prehranskih dopolnil in prepovedanih sub- stanc (lista prepovedanih substanc OKS-ja) pri obiskovalcih izbranih fitnes centrov po Sloveniji : diplomsko delo. - Ljubljana : [B. Jeklin : G. Ivančič], 2009 JENKO, Uroš, 1985- Koncentrična in ekscentrična izokinetična jakost upogibalk in iztegovalk kolenskega sklepa pri mladih košarkarjih in košarka- ricah : diplomsko delo. – Ljubljana : [U. Jenko], 2009 sport dok 83 JERAJ, Mateja, 1984- Razvoj nekaterih gibalnih in funkcionalnih sposobnosti med prostovoljnim služenjem vojaškega roka : diplomsko delo. - Ljubljana : [M. Jeraj], 2009 JURIČINEC, Polona Študij športnega plezanja po bolonjskem programu na Fakul- teti za šport : diplomsko delo. – Ljubljana : [P. Juričinec], 2009 JURJAVČIČ, Miroslav Analiza kršitev propozicij tekmovanja na košarkarskih tekmah najboljših ekip starejših dečkov : diplomsko delo. – Ljubljana : [M. Jurjavčič], 2009 JUVAN, Urša Kinezioterapija pri revmatskem artritisu : diplomsko delo. – Lju- bljana : [U. Juvan], 2009 KAJTAZOVIĆ, Nejc Struktura igre v napadu - priprava in zaključek napada skozi sredino - tipične sestavne situacije : diplomsko delo. – Ljublja- na : [N. Kajtazović], 2009 KALC, Miloš Merske značilnosti testa aktivnega sledenja kota in sile v kole- nu : diplomsko delo. - Ljubljana : [M. Kalc], 2009 KARNIČAR, Marko Potek in učinkovitost gibljivega napada košarkarske ekipe Memphis Tigers : diplomsko delo. – Ljubljana : [M. Karničar], 2009 KELENBERGER, Tina Postavitev norm in primerjava rezultatov nekaterih motoričnih in funkcionalnih testov v nogometu za dekleta do 14. in 16. leta starosti : diplomska naloga. – Ljubljana : [T. Kelenberger], 2009 KERMAVT, Uroš Podvodni ribolov; tehnike podvodnega ribolova in psihofizič- na priprava : diplomsko delo. – Ljubljana : [U. Kermavt], 2009 KIMOVEC, Miha Primerjava učnih načrtov športne vzgoje iz leta 1973, 1984 in 1998 : diplomsko delo. – Ljubljana : [M. Kimovec], 2009 KLADNIK, Matjaž Osnove metodike razvoja specialne moči smučarjev skakalcev : [diplomsko delo]. – Ljubljana : [M. Kladnik], 2009 KOBE, Petra, 1984- Poškodbe otrok pri gibalni dejavnosti v vrtcu : diplomsko delo. - Ljubljana : [P. Kobe], 2009 KORON, Martin Razvoj specifične vzdržljivosti v rokometu : diplomsko delo. - Ljubljana : [M. Koron], 2009 KOROTAJ, Dejan Tehnika in metodika teka 400 m z ovirami pri atletih : diplom- sko delo. - Ljubljana : [D. Korotaj], 2009 KOVAČ, Irena, 1979- Terapevtsko jahanje-kineziterapevtski pristop : diplomsko delo. - Ljubljana : [I. Kovač], 2009 KOZINA, Anja Vloga športnega pedagoga pri prepoznavanju zlorab otroka : diplomsko delo. – Ljubljana : [A. Kozina], 2009 KRAGELJ, Igor Klub malega nogometa Puntar Kneža : zgodovinski oris delo- vanja kluba od nastanka 1974 do 2008 : diplomsko delo. – Lju- bljana : [I. Kragelj], 2009 KRISTAN, Barbara, športnica Priznanja in nagrade za fair play v športu : diplomsko delo. - Ljubljana : [B. Kristan], 2009 KRUMPAK, Simon Razvoj teniške igre skozi različna starostna obdobja : diplomsko delo. - Ljubljana : [S. Krumpak], 2009 KULOVEC, Aljaž Razvoj kajakaštva v zgornjem toku reke Krke : diplomska nalo- ga. - Ljubljana : [A. Kulovec], 2009 LAČEN, Andrej Analiza načinov preverjanja znanja smučanja mlajših otrok v slovenskih smučarskih klubih in društvih : diplomsko delo. – Ljubljana : [A. Lačen], 2009 LANASI S., Talja Pomen pravilne telesne aktivnosti za bolečine v križu različ- nega vzroka : diplomsko delo. - Ljubljana : [T. Lanasi Slabanja], 2009 LAZIĆ, Aleksandar, 1985- Vadba v fitnesu pri različnih nepravilnostih telesne drže : di- plomsko delo. – Ljubljana : [A. Lazić], 2009 LESKOVAR, Matic Možnosti vključevanja osnovnošolskih otrok s cerebralno pa- ralizo v športne dejavnosti : diplomsko delo. - Ljubljana : [M. Leskovar], 2009 LEVAC, Silvo, 1979- Psihološki vidik priprave na potapljanje na dah : diplomska na- loga. - Ljubljana : [S. Levac], 2009 MAČEK, Anja »S ciljem se vse začne« : športna pot Franca Pinterja : diplomsko delo. - Ljubljana : [A. Maček], 2009 MALLY Buh, Gal, 1985 Analiza programov športnega društva Narodni dom in mo- žnosti njihovega razvoja : diplomsko delo. - Ljubljana : [G. Mally Buh], 2009 MALNAR, Danijel Vključevanje staršev otrok s posebnimi potrebami v program iger specialne olimpiade : diplomska naloga. - Ljubljana : [D. Malnar], 2009 84 MAMIĆ, Andi Učenje osnov tehnike nogometnih udarcev : diplomsko delo. - Ljubljana : [A. Mamić], 2009 MARAČIĆ, Boštjan Učinek dveh programov učenja plavanja za začetnike, ki teme- ljita na prsnem oziroma kravlu : diplomsko delo. - Ljubljana : [B. Maračić], 2009 MARKOVIČ, Franci Navade uživanja alkohola med igralci 1. slovenske rokometne lige : diplomska naloga. - Ljubljana : [F. Markovič], 2009 MEDVEŠČEK, Ana Skupinska vadba na napravi »Freestyler« : diplomsko delo. – Ljubljana : [A. Medvešček], 2009 MIŠIĆ, Doris Pozitivni vplivi športa na osebe z Downovim sindromom : di- plomsko delo. - Ljubljana : [D. Mišić], 2009 MITIĆ, Rok Alternativni pristopi v rehabilitaciji : diplomsko delo. - Ljubljana : [R. Mitić], 2009 MLAKAR, Katja Katarina Program športne vadbe za nosečnice : diplomsko delo. - Lju- bljana : [K. K. Mlakar], 2009 MOČNIK, Suzana Telesna vadba za starostnike z bolečinami v hrbtenici : diplom- sko delo. - Ljubljana : [S. Močnik], 2009 MURN, Andrej, 1980- Športna dejavnost in stres pri managerjih v slovenskih podje- tjih : diplomsko delo. - Ljubljana : [A. Murn], 2009 NABERNIK, Andraž Povezanost med aktivnim ukvarjanjem s športom in samopo- dobo : diplomsko delo. – Ljubljana : [A. Nabernik], 2009 NUČIČ, Jurij Razvoj tenisa v Trbovljah do leta 1991 : diplomsko delo. - Lju- bljana : [J. Nučič], 2009 OBERSTAR, Nina Prepoznavanje wellnessa in njegovega pomena pri obliko- vanju življenjskega sloga : diplomska naloga. - Ljubljana : [N. Oberstar], 2009 OBRADOVIČ, Barbara Razvoj kranjskega odbojkarskega kluba Triglav : diplomsko delo. – Ljubljana : [B. Obradovič], 2009 OHNJEC, Janez Nekatere značilnosti publikacij (revij), ki jih je sofinancirala Fun- dacija za šport v letu 2007 : diplomsko delo. – Ljubljana : [J. Ohnjec], 2009 OVSENEK, Matjaž Družinska športna rekreacija : diplomsko delo. - Ljubljana : [M. Ovsenek], 2009 PERČIČ, Jože Analiza igre slovenske ženske mladinske rokometne reprezen- tance na SP 2008 v Makedoniji : diplomsko delo. - Ljubljana : [J. Perčič], 2009 PETERNELJ, Tanja, 1980- Vključevanje športnih vsebin v programe izgrajevanja tima in timskega duha za podjetja : diplomsko delo. - Ljubljana : [T. Pe- ternelj], 2009 PETRIC, Urška Uporaba gestalt pristopa pri športni vzgoji : diplomsko delo. - Ljubljana : [U. Petric], 2009 PIŠEK, Sandra Vpliv staršev, športnih pedagogov ter klubskega okolja na sprejetje fair playa pri študentih Fakultete za šport : diplomsko delo. – Ljubljana : [S. Pišek], 2009 POCIECHA, Domen Analiza starta pri sankanju na umetnih progah : diplomsko delo. - Ljubljana : [D. Pociecha], 2009 PODGORŠEK, Danilo Racketlon - nova oblika tekmovanja športov z loparji : diplom- sko delo. - Ljubljana : [D. Podgoršek], 2009 PONIS, Roberto Socialni status nogometnih sodnikov : [diplomsko delo]. - Lju- bljana : [R. Ponis], 2009 POTRPIN, Jaka Začetek in razvoj košarke v Trbovljah : diplomsko delo. - Ljublja- na : [J. Potrpin], 2009 POVH, Gašper »Zlati časi« Rokometnega kluba Rudar Trbovlje 1957-1967 : di- plomsko delo. - Ljubljana : [G. Povh], 2009 PUSTOSLEMŠEK, Janez Vključevanje sodobnih oblik rolanja v nadaljevalni tečaj rolanja : diplomsko delo. - Ljubljana : [J. Pustoslemšek], 2009 RADAKOVIĆ, Josip Samopodoba in predizpitna anksioznost pri študentih Fakulte- te za šport : diplomsko delo. – Ljubljana : [J. Radaković], 2009 RADOVAC, Mitja Evalvacija testa specialna nogometna koordinacija : diplomsko delo. – Ljubljana : [M. Radovac], 2009 RAMIREZ, Lejla Mnenje učencev drugega in tretjega razreda osnovne šole o športni vzgoji : diplomsko delo. – Ljubljana : [L. Ramirez], 2009 RAZPET, Alenka, 1983- Program vadbe za mamico z dojenčkom : diplomsko delo. – Ljubljana : [A. Razpet], 2009 REBOV, Ana [Dvajset] 20 let Mednarodnega turnirja mladih v organizaciji Kluba za ritmično gimnastiko Narodni dom Ljubljana : diplom- sko delo. – Ljubljana : [A. Rebov], 2009 sport dok 85 REDELONGHI, Matic Anksioznost in potreba po dražljajih pri alpinistih in športnih plezalcih : diplomsko delo. - Ljubljana : [M. Redelonghi], 2009 RESMAN, Anja Značilnosti omrežij socialne opore športnikov individualnih in kolektivnih športov : diplomsko delo. - Ljubljana : [A. Resman], 2009 ROGELJ, Benjamin Intervalna metoda treninga pri namiznem tenisu ter možnosti njene uporabe : diplomsko delo. - Ljubljana : [B. Rogelj], 2009 ROŽMAN, Simon Iz igre do igre-metodika učenja igre v napadu na osnovi analize igre na evropskem prvenstvu v nogometu leta 2008-zaključni boji : diplomsko delo. – Ljubljana : [S. Rožman], 2009 SAKELŠEK, Matevž Povezanost obrambnih akcij nogometnega vratarja z uspe- šnostjo moštva na SP 2006 : diplomsko delo. - Ljubljana : [M. Sakelšek], 2009 SCHILLING, Leon Kinezioterapija in šport pri obolelih zaradi izpostavljenosti az- bestu : diplomska naloga. – Ljubljana : [L. Schilling], 2009 SEČKAR, Mojca Balet v šoli : diplomska naloga. - Ljubljana : [M. Sečkar], 2009 SENICA, Edo Kinezioterapija v psihiatričnih bolnišnicah v Sloveniji : diplom- sko delo/diplomska naloga. – Ljubljana : [E. Senica], 2009 SEPAHER, Kristina Problem motenj hranjenja, prezgodnje osteoporoze in ame- noreje pri ženskah v športu : diplomsko delo. - Ljubljana : [K. Sepaher], 2009 SILA, Borut, 1981- Struktura napadalnih akcij z žogo košarkarskih ekip, ki so nasto- pile v finalu kadetskega prvenstva Slovenije : [diplomsko delo]. – Ljubljana : [B. Sila], 2009 SMONIG, Nina Delo športnega pedagoga na osnovnih šolah z učenci s hiper- kinetično motnjo : diplomsko delo. – Ljubljana : [N. Smonig], 2009 SONJAK, Marko, 1982 Psihološka priprava mladincev in članov v smučarskih skokih : diplomsko delo. – Ljubljana : [M. Sonjak], 2009 STAJNKO, Robert, 1981- Metodika učenja priprave in zaključka napada po krilnem polo- žaju : diplomsko delo. - Ljubljana : [R. Stajnko], 2009 STAMEJČIČ, Petra Psihološka priprava v odbojki : diplomsko delo. – Ljubljana : [P. Stamejčič], 2009 STARČEVIĆ, Danijela Izhodišča za načrtovanje specifičnih športnih programov za otroke s posebnimi potrebami : diplomsko delo. - Ljubljana : [D. Starčević], 2009 STROPNIK, Igor, 1985- Učenje jadranja odraslih na jadrnicah z balastno kobilico : di- plomsko delo. – Ljubljana : [I. Stropnik], 2009 SUHADOLC, Mojca, 1975- Primerjava odnosa trener športnik v ekipnem in individualnem športu : diplomsko naloga. – Ljubljana : [M. Suhadolc], 2009 SVOLJŠAK, Borut Analiza stanja in možnosti razvoja športnega turizma v občini Škofja Loka : diplomska naloga. - Ljubljana : [B. Svoljšak], 2009 ŠIKONJA, Marko Primerjava treningov v različnih tekmovalnih sistemih v ju-jitsu : diplomsko delo. - Ljubljana : [M. šikonja], 2009 ŠKRINJAR, Jonatan Razvoj teniškega igralca skozi igro : diplomsko delo. – Ljubljana : [J. Škrinjar], 2009 ŠPINDLER, Uroš Osebnostne lastnosti in anksioznost pri padalcih v povezavi s srčnim utripom : diplomsko delo. - Ljubljana : [U. Špindler], 2009 ŠTORMAN, Gregor Razvoj športne akcije Razpnimo jadra : diplomsko delo. - Lju- bljana : [G. Štorman], 2009 ŠUŠTERŠIČ, Ana, 1982- Sodobni ples pri pouku športne vzgoje v osnovni šoli : diplom- sko delo. - Ljubljana : [A. Šušteršič], 2009 TAJNIK, Mateja Razlike med odbojko sede in odbojko : diplomsko delo. – Lju- bljana : [M. Tajnik], 2009 TURK, Jure Nasilje nad košarkarskimi sodniki : diplomsko delo. – Ljubljana : [J. Turk], 2009 URŠIČ Drolc, Ivan Ali je mogoče zaznati razlike med igralci podvodnega hokeja, ki redno vadijo, in tistimi, ki vadijo le občasno : diplomsko delo. – Ljubljana : [I. D. Uršič], 2009 VEROVŠEK, Darinka Ljudski plesi : izbirni predmet v osnovni šoli : diplomsko delo. - Ljubljana : [D. Verovšek], 2009 VODIŠEK, Urška Model delovanja zasebnega športnega vrtca : diplomsko delo. - Ljubljana : [U. Vodišek], 2009 VOVK, Marko, prof.šp.vzg., 1982- Metodika pri učenju tehnike in taktike nogometnega vratarja : diplomska naloga. – Ljubljana : [M. Vovk], 2009 86 VREČIČ, Kristian Otrokov gibalni razvoj in pomen športne aktivnosti: longitudi- nalna telesna, funkcionalna in mišična adaptacija : diplomsko delo. - Ljubljana : [K. Vrečič], 2009 ZAGORC, Gregor, 1982- Struktura napadalnih akcij z žogo državnih reprezentanc, ki so nastopile na evropskem prvenstvu za mlajše člane do 20 let leta 2007 v Novi Gorici : diplomsko delo. – Ljubljana : [G. Za- gorc], 2009 ZALETELJ, Ljudmila Pomen ženskega nogometa v Sloveniji [Elektronski vir] : di- plomsko delo. - El. diploma. - Ljubljana : [L. Zaletelj], 2009 ZALOKAR, Andreja, 1983- Vodena telesna aktivnost bolnikov s kroničnim pljučnim obo- lenjem za kvalitetnejši način življenja : diplomsko delo. – Lju- bljana : [A. Zalokar], 2009 ZAPLATIČ, Petra Gibalna dejavnost predšolskih otrok in njihovih staršev v posa- vski regiji : diplomsko delo. - Ljubljana : [P. Zaplatič], 2009 ZAZVONIL, Blaž Letna ciklizacija vadbe športnega plezalca : diplomsko delo. – Ljubljana : [B. Zazvonil], 2009 ZDOLŠEK, Klemen Uporaba športne masaže v klubih 1. A slovenske košarkarske lige : diplomsko delo. - Ljubljana : [K. Zdolšek], 2009 ZIBELNIK, Katja Hidroterapija pri poškodbah sklepov in pri revmatičnih obole- njih : diplomsko delo. - Ljubljana : [K. Zibelnik], 2009 ŽAGAR, Romana Vpliv planinske in izletniške dejavnosti na ekološko ravnovesje na Mestnem vrhu na Kočevskem : diplomsko delo. - Ljubljana : [R. Žagar], 2009 ŽVANUT, Nina, 1982- Depresija in anksioznost pri koronarnem bolniku : diplomsko delo. - Ljubljana : [N. Žvanut], 2009 MAGISTRSKA DELA FŠ 2009 „ MUJANOVIĆ, Šemsudin Zadovoljstvo športnih pedagogov in položaj športne vzgoje na osnovnih ter srednjih šolah v Sloveniji : magistrska naloga. – Ljubljana :[Š. Mujanović], 2009 VEHOVAR, Matjaž Povezanost strukture telesnih mer z izbranimi gibalnimi spo- sobnostmi petinpolletnih otrok : magistrska naloga. – Ljublja- na : [M. Vehovar], 2009 ŽAKELJ, Marica Povezanost gibalnih in teoretičnih športnih znanj z nekaterimi kazalniki šolske uspešnosti deklet v predadolescenci : magistr- ska naloga. - Ljubljana : [M. Žakelj], 2009 DOKTORSKE DISERTACIJE FŠ 2009 „ BERANIČ, Lovro Primerjava sprememb morfoloških značilnosti in motoričnih sposobnosti srednješolcev glede na spol v letih 1994 in 2004 : doktorska disertacija. – Ljubljana : [L. Beranič], 2009 KALAR, Živa Prepoznavanje petletnih otrok z razvojno motnjo koordinacije s pomočjo testov za oceno hitrosti in kakovosti gibanja : dok- torska disertacija. - Ljubljana : [Ž. Kalar], 2009 KOTNIK, Bogdan Dejavniki uspeha slovenskih vrhunskih športnikov na velikem tekmovanju : doktorska disertacija. - Ljubljana : [B. Kotnik], 2009 PODLESNIK Fetih, Anja Vpliv športne dejavnosti, prehranjevalnih navad in razvad na počutje nosečnice in izid nosečnosti : doktorska disertacija. – Ljubljana : [A. Podlesnik Fetih], 2009 ŠTIRN, Igor Vrednotenje mišičnega utrujanja z analizo površinskega elek- tromiograma : doktorska disertacija. – Ljubljana : [I. Štirn], 2009 VALANT, Anja Analiza povezanosti osebnostnih lastnosti in gibalnih sposob- nosti pri vojakih slovenske vojske v bojni enoti : doktorska di- sertacija. – Ljubljana : [A. Valant Velepec], 2009 ZAJEC, Jera Povezanost športne dejavnosti predšolskih otrok in njihovih staršev z izbranimi dejavniki zdravega načina življenja : doktor- ska disertacija. - Ljubljana : [J. Zajec], 2009 87 1st Announcement 5th International Symposium Youth Sport 2010 • Knowledge for Sport 2-4 December 2010 • Ljubljana • Slovenia Ljubljana • 2-4 D ecem ber 2010 In cooperation w ith Slovenian O lym pic C om m ittee O rganized by: Faculty of Sport, U niversity of Ljubljana C ontact: Sym posium C oordination H ead, G regor Jurak Address: Faculty of Sport, U niversity of Ljubljana G ortanova ulica 22, SI-1000 Ljubljana, Slovenia Phone: +386 1 520 77 00 Fax: +386 1 520 77 30 e-m ail: youthsport2010@ fsp.uni-lj.si Skype: katarina.bizjak@ gm ail.com W ebsite: w w w.youthsport2010.si 5 th International Sym posium Youth Sport 2010 Know ledge for Sport w w w.youthsport2010.si published by: U niversitiy of Ljubljana, Faculty of Sport; text: G regor Jurak, K atja C erjak; photographs: N iko Slana, Blaž Verbič, Boštjan Benčič; design: Snežana M adić Lešnik; print: Tiskarna D alm atin, d.o.o.; print run: 700, Ljubljana 2009 88 športnorekreativna dejavnost slovencev 2008 športnorekreativna dejavnost slovencev 2008 89 THE SPORT-RECREATIONAL ACTIVITY OF SLOVENIANS 2008 Longitudinal study on the sports habits of Slovenians Abstract The article presents the introductory considerations, objec- tives, variables and methodology of the study on the sport- recreational activity of Slovenians. This is already the 17th study conducted by researchers from the Faculty of Social Sciences and the Faculty of Sport within the framework of a series of Slovenian public opinion surveys, starting in 1974. The survey was conducted using a representative sample of the Sloveni- an population aged 15 and above. The article presents ques- tions concerning the frequency of sport (in)activity, organised and non-organised types of sports and the sports preferred by Slovenians. The most frequent variables for assessing the socio-demographic status, where a correlation with sport ac- tivity was searched for, included gender, age, education and characteristics of the place of residence. Key words: sport activity, surveying, Slovenian public opinion Izvleček Prispevek predstavlja uvodna razmišljanja, cilje, spre- menljivke in metodologijo študije o športnorekreativni dejavnosti Slovencev. Gre za že 17. študijo, ki jo v okvi- ru verige raziskovanj Slovenskega javnega mnenja od leta 1974 opravljajo raziskovalci s Fakultete za družbene vede in s Fakultete za šport. Gre za anketiranje repre- zentativnega vzorca prebivalcev Slovenije, starih 15 let in več. Predstavljena so vprašanja s področja pogostosti športne (ne)dejavnosti, o organiziranih ali neorganizira- nih oblikah, o športnih panogah, s katerimi se Slovenci ukvarjamo. Najpogostnejše spremenljivke za oceno soci- alno-demografskega statusa, pri katerih smo iskali pove- zave s športno dejavnostjo, so spol, starost, izobrazba in značilnosti kraja bivanja. Ključne besede: športna dejavnost, anketiranje, Slovensko javno mnenje. Boris Sila šPORTNOREKREATIVNA DEjAVNOST SLOVENCEV 2008 Longitudinalna študija o športnih navadah Slovencev Uvod „ Kaj bi bilo mogoče napisati zanimivega, smotrnega, aktualne- ga ob naslovu, ki nas pripravlja k razmišljanjem o(b) 17. študiji o športnorekreativni dejavnosti med Slovenci? Pred daljnimi 37 leti (leta 1974 – na osnovi podatkov študije Slovenskega javne- ga mnenja v letu 1973) je bila namreč opravljena prva tovrstna študija, ki so jo družno zasnovali strokovnjaki Fakultete za šport in Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani. Omenje- ni instituciji sta se takrat imenovali drugače. Šlo je za Visoko šolo za telesno kulturo in njen Inštitut za kineziologijo ter za Fakulteto za sociologijo, politične vede in novinarstvo in njen Center za raziskovanje javnega mnenja in množičnih komuni- kacij v okviru fakultetnega raziskovalnega inštituta. Center za raziskovanje javnega mnenja je bil ustanovljen leta 1966. Od leta 1968 sistematično izvaja projekt Slovensko javno mnenje (SJM), najširšo longitudinalno družboslovno empirično raziska- vo v Sloveniji, ki je vrsto let temeljila na reprezentativnem vzor- cu polnoletnih (18 let in več) prebivalcev Slovenije, po vključitvi v Evropo in njene raziskovalne projekte (npr. Eurobarometer, EUROSTAT) pa zajema prebivalce v starosti od 15 let naprej. Raziskovanje športnih navad Slovencev ima torej bogato zgo- dovino, ki je od svojih začetkov obravnavala takrat poimenova- no telesnokulturno dejavnost oz. športnorekreativno dejavnost v luči različnih socialnih in demografskih dejavnikov. Vrednost tovrstnega raziskovanja je poudaril tudi Toš s sodelavci (Toš, 2004). Namreč, »če velja aksiom, da je človeka in družbo treba priloga 90 športnorekreativna dejavnost slovencev 2008 začeti proučevati pri zavesti in da zavest soustvarja stvarnost, potem so te knjige tudi svojevrsten dokument za proučeva- nje zavesti, kot se je oblikovala in izražala od konca šestdesetih let pa vse tja v začetek enaindvajsetega stoletja v slovenskem družbenem prostoru, torej vključno s točko, ki jo označujemo kot točko družbenega preobrata in razvoja nove slovenske nacionalne in družbene identitete ter državne samostojnosti. Strnjevanje posamičnih podatkov po letih in po obdobjih, v širših oz. ožjih mednarodnih primerjavah kaže na postopnost preoblikovanja in izražanja pogledov ljudi na razmere v času in njihov lastni položaj v okolju«. In v nadaljevanju: »Seveda pa v podatkih, če jih opazujemo globlje, v njihovem časovnem so- sledju, spoznavamo spremembe v družbenih razmerah, spre- membe življenjskih razmer in možnosti, kot jih doživljajo ljudje. Zaznamo lahko nekakšno valovanje razpoloženja, nekakšen vzpon v kritičnem razsvetljevanju lastnega položaja kot po- sameznika, družine, skupine, naroda, zaznamo vse izrazitejšo samozavest in kritičnost.« Predmet, namen in cilji študije „ Študije SJM na športnem področju so namreč vsa leta do se- daj omogočale ugotavljanje odvisnosti in povezovanje spre- menljivk s področja športne dejavnosti s spremenljivkami za obeležje socialnega statusa in demografskih značilnosti. Tako kot prve so se tako tudi druge v vseh teh letih minimalno spre- minjale, s čimer smo skušali ohraniti čim večjo verodostojnost longitudinalnosti raziskovanja. Pri tem gre za ustvarjeni niz 17 presečnih študij, katerih rezultati in ugotovitve so značilni za takratni trenutek ali obdobje, ki so ga obravnavale, skupna ča- sovna razsežnost pa daje izjemno vrednost raziskovanja v dol- gem 35-letnem obdobju. Vsebinska raznovrstnost študij SJM, v katerih smo sodelovali s športnimi spremenljivkami, je raziskovalcem omogočala pove- zovanje športne dejavnosti tudi s spremenljivkami na podro- čjih, od katerih so nekatera bolj in druga manj povezana s špor- tnimi dogajanji. Tukaj imamo predvsem v mislih zdravstvo (npr. ocena zdravstvenega stanja, skrb za zdravje, področje proste- ga časa in različnih prostočasnih dejavnosti, področje turizma, naravovarstveno tematiko, zadovoljstvo z življenjem …). Z rezultati študij smo na različne načine redno obveščali tako splošno kot tudi športno javnost z uporabo različnih medijev. Še posebej smo skušali dobro informirati strokovne delavce v športu, prav tako tudi tiste družbenopolitične institucije in po- sameznike, ki sodelujejo pri snovanju razvoja športne dejavno- sti tako na področju športne vzgoje, tekmovalnega in vrhun- skega športa kot na področju športne rekreacije oz. športa za vse. Zagotovo so v posameznih obdobjih predstavljeni rezul- tati pomagali pri določenih strateških odločitvah glede nadalj- njega razvoja športa (zakon o športu, nacionalni program, stra- teške odločitve glede športne vzgoje na vseh ravneh vzgoje in izobraževanja …), te pa so reflektivno s svojim udejanjanjem vplivale na spremembe in tokove športa v praksi. Iz navedenih razmišljanj seveda izhajajo temeljni cilji študij o športnorekreativni dejavnosti Slovencev, ki se kot taki ves čas izvajanja študij niso bistveno spremenili. Seveda pa so vsako- kratni konkretni podatki in določene spremenljivke omogočali postavljanje dodatnih ciljev, ki so popestrili raziskovalno rado- vednost in omogočali dodatne zanimive analize športnega in z njim povezanega življenja Slovencev. Sicer bodo v posame- znih prispevkih kot sestavnih delih celotne študije vsakokratni cilji izpostavljeni, glavne cilje pa je, izhajajoč iz študije iz leta 1974 (Petrović, Hošek, Momirović, 1974), mogoče opredeliti ta- kole: preučiti različne a. oblike športne dejavnosti, pri čemer ima- mo v mislih organizirane ali neorganizirane oblike in ali so te tekmovalne ali pa razvedrilno rekreativnega značaja, preučiti različne b. načine športne (ne)dejavnosti, s čimer ima- mo v mislih, ali dejavnost sploh obstaja in če je ta pogosta oz. redna ali občasna, torej bolj neredna, preučiti ukvarjanje Slovencev s posameznimi športni dejav-c. nostmi oz. panogami in ali je to organizirano (npr. v športnih društvih) ali neorganizirano (s prijatelji, v krogu družine, indi- vidualno…), analizirati navedene oblike in načine športne dejavnosti d. v povezavi z različnimi socialno-demografskimi dejavniki: spol, starost, izobrazba, položaj na delovnem mestu, kraj bi- vanja … Metode „ Spremenljivke Naš način spremljanja športne aktivnosti v Sloveniji obsega tri izmed več različnih vidikov športne dejavnosti. Vprašanja in hkrati odgovore anketirancev bi lahko razdelili v tele skupine (Sila, 2007): športna aktivnost oz. neaktivnost, – pogostost športne dejavnosti (kolikokrat na teden, mesec, – leto), oblike aktivnosti, s čimer jo delimo na organizirano in neor- – ganizirano, obseg aktivnosti (v urah na teden), – aktivnosti oz. športne panoge, s katerimi se posamezniki – ukvarjajo, pomembnost vrhunskih rezultatov naših športnikov na veli- – kih mednarodnih tekmovanjih, pomembnost športne dejavnosti v življenju posameznika. – Občasno smo v vprašalnike vnesli tudi: – članstvo v športnih klubih, društvih, pri zasebnikih, – razloge in motivacijsko strukturo za športno dejavnost, – spremljanje športa v živo, spremljanje športa v medijih (tv, – radio, tisk), izbiro okolja za športno dejavnost (narava, odprte športne – površine, pokriti športni objekti), izbiro družbe pri športni dejavnosti (sam, partner, družina, – prijatelji), katera področja športa financirati (šport otrok in mladine, – športno rekreacijo, vrhunski šport, športne objekte, šport starostnikov, invalidov, ipd., organizacijo športnih prireditev, tekmovalni, ligaški šport, razvoj stroke in znanosti). športnorekreativna dejavnost slovencev 2008 91 Za oceno posameznih socialno-demografskih značilnosti smo najpogosteje uporabili tele spremenljivke: spol, – starost, – izobrazbo, – višino dohodka, – velikost kraja bivanja, – tip krajevne skupnosti, regijo, – občasno pa tudi položaj na delovnem mestu, poklic, (ne)za- poslenost, subjektivno razvrščanje na socialni lestvici … V vprašalniku so športno področje obravnavala tale vprašanja: S1. Kako pogosto se ukvarjate s športom − športno re- kreacijo v prostem času? (Sem ne štejemo obvezne športne vzgoje v šolah in na univerzi!) 1 ne ukvarjam se s športom, rekreacijo 2 1-krat do nekajkrat na leto 3 1- do 3-krat na mesec 4 1-krat na teden 5 2- do 3-krat na teden 6 4- do 6-krat na teden 7 vsak dan 8 ne vem S2. Koliko ur športne aktivnosti je to povprečno na te- den? |___|___| (Vpiši število ur) S3. Ali se morda ukvarjate s kakim športom, bodisi tek- movalno ali za rekreacijo, bodisi organizirano ali neor- ganizirano, bodisi redno ali občasno? DA NE A organizirano tekmovalno 1 2 B1 organizirana rekreacija − redna, vsaj enkrat, dvakrat na teden, sistema- tična 1 2 B2 − neredna, na občasnih akcijah, prireditvah 1 2 C1 neorganizirana rekreacija − redna, vsaj enkrat, dvakrat na teden sistema- tična 1 2 C2 − neredna, občasna, v prostih dneh in na dopu- stu 1 2 S4. Ali ste, če šport odmislite, v vsakdanjem življenju kako drugače telesno aktivni, tako da se npr. utrudi- te, zadihate ali prepotite? 1 Ne 2 da, enkrat do nekajkrat na leto 3 da, 1- do 3-krat na mesec 4 da, 1-krat na teden 5 da, 2- do 3-krat na teden 6 da, skoraj vsak dan 9 ne vem S4a. Koliko ur telesne aktivnosti je to povprečno na te- den? |___|___| vpiši število ur S5. Koliko je za vas v vašem življenju pomembna vaša športna aktivnost? nepomembna zelo pomembna (b.o.) 01 02 03 04 05 06 07 08 09 10 99 S6. Koliko so po vašem mnenju pomembni vrhunski re- zultati naših športnikov na velikih mednarodnih tek- movanjih (olimpijske igre, svetovna, evropska prven- stva)? nepomembni pomembni (b.o.) 01 02 03 04 05 06 07 08 09 10 99 S7. Tu je spisek športnih dejavnosti. S katerimi od njih ste se ukvarjali v zadnjih 12 mesecih? A − Kolikokrat približno v zadnjih 12 mesecih ste to počeli? (npr. 1-krat na teden je 52-krat) B − Ali ste to počeli organizirano, v klubu, društvu ali ne- organizirano, sami, v družini…? (Pod B lahko obkrožite 1 − organizirano, 2 − neorganizirano ali oboje) kolikokrat v 12 mesecih organi- zirano neorga- nizirano 1 aerobika _________ 1 2 2 alpinizem _________ 1 2 3 atletika _________ 1 2 4 avto-moto šport _________ 1 2 5 badminton _________ 1 2 6 balinanje _________ 1 2 7 borilni športi (rokoborba, karate, judo, boks) _________ 1 2 8 deskanje na snegu _________ 1 2 9 drsanje _________ 1 2 10 fitnes _________ 1 2 11 fitnes – skupinska vadba _________ 1 2 12 golf _________ 1 2 13 hoja, sprehodi _________ 1 2 14 hokej na ledu _________ 1 2 15 jadranje _________ 1 2 16 jadranje na deski _________ 1 2 17 jadralno padalstvo _________ 1 2 18 joga _________ 1 2 19 jutranja gimnastika, vadba doma _________ 1 2 20 kajak, kanu _________ 1 2 21 kegljanje _________ 1 2 22 kolesarstvo – cestno _________ 1 2 23 kolesarstvo – gorsko _________ 1 2 24 konjeniški šport _________ 1 2 25 košarka _________ 1 2 priloga 92 športnorekreativna dejavnost slovencev 2008 kolikokrat v 12 mesecih organi- zirano neorga- nizirano 26 lokostrelstvo _________ 1 2 27 lov _________ 1 2 28 namizni tenis _________ 1 2 29 nogomet _________ 1 2 30 obiskovanje trimskih stez _________ 1 2 31 odbojka _________ 1 2 32 orientacijski šport _________ 1 2 33 planinstvo, gorništvo _________ 1 2 34 plavanje _________ 1 2 35 ples _________ 1 2 36 podvodni športi _________ 1 2 37 rafting _________ 1 2 38 ribolov _________ 1 2 39 rokomet _________ 1 2 40 rolanje (na rolerjih) _________ 1 2 41 smučanje – alpsko _________ 1 2 42 smučarski tek _________ 1 2 43 smučanje – turno _________ 1 2 44 skvoš _________ 1 2 45 strelstvo _________ 1 2 46 športna gimnastika _________ 1 2 47 športno plezanje _________ 1 2 48 tek (v naravi) _________ 1 2 49 tenis _________ 1 2 50 triatlon _________ 1 2 51 veslanje _________ 1 2 52 druge športne aktivnosti _________ 1 2 Zbiranje podatkov in terensko delo Zbiranje podatkov za raziskave SJM poteka preko široko zasno- vanega osebnega (»face to face«) terenskega anketiranja, kar pomeni, da anketar obišče vnaprej obveščenega anketiranca, ki je bil izbran v vzorec, in z njim opravi anketiranje. Običajno so ti vprašalniki precej zajetni in tako anketiranje lahko traja tudi krepko preko ene ure. Anketiranje izvajajo študenti FDV in drugi za to usposobljeni sodelavci centra. Anketiranje poteka v približno 200 različnih krajih po Sloveniji. Podatki za študijo so bili zbrani oktobra in novembra 2008 v okviru študije SJM 08/2, ki je pomenila sestavni del Evropske družboslovne raziskave (European Social Survey, ESS 2008). Vzorec Vzorec raziskave SJM 08/2 ima tele značilnosti: Preglednica 1: Osnovni podatki Število 1286 Moški 596 – 46,3 % Ženske 690 – 53,7 % Povprečna starost 46,55 leta Povprečna starost moški 44,63 leta Povprečna starost ženske 48,22 leta Preglednica 2: Starostni razredi Starostni razredi F % Kum. % 15–24 190 14,8 14,8 25–34 208 16,2 30,9 35–44 227 17,7 48,6 45–54 209 16,3 64,9 55–64 177 13,8 78,6 65 → 275 21,4 100,0 Skupaj 1286 100,0 Preglednica 3: Izobrazba F % Kum. % nedokončana OŠ 38 3,0 3,0 dokončana OŠ 325 25,3 28,2 2- do 3-letna poklicna 270 21,0 49,2 gimnazija 382 29,7 78,9 2-letna višja 86 6,7 85,6 visoka šola ali fakulteta 166 12,9 98,5 magisterij, doktorat 16 1,2 99,8 ne vem 1 ,1 99,8 b. o. 2 ,2 100,0 Skupaj 1286 100,0 Izobrazbene kategorije smo v osnovnem vprašalniku (pregle- dnica 3) za potrebe naše študije strnili v 4 kategorije (pregle- dnica 4), ki primerno in tudi dokaj enakomerno porazdelijo anketirane v 4 razrede, ki jih bomo v nadaljevanju povezovali z različnimi vidiki športne dejavnosti. Preglednica 4: Izobrazba v 4 razredih (končana šola) F % Kum. % OSNOVNA ŠOLA 363 28,3 28,3 POKLICNA ŠOLA 270 21,0 49,3 SREDNJA ŠOLA 382 29,8 79,1 VIŠJA ŠOLA IN VEČ 268 20,9 100,0 Skupaj 1283 100,0 Preglednica 5: Tip krajevne skupnosti F % Kum. % mestna 410 31,9 31,9 primestna 194 15,1 47,0 vaška 674 52,4 99,4 b.o. 8 ,6 100,0 Skupaj 1286 100,0 športnorekreativna dejavnost slovencev 2008 93 Preglednica 6: Regija F % Kum. % POMURSKA 93 7,2 7,2 PODRAVSKA 228 17,7 25,0 KOROŠKA 63 4,9 29,9 SAVINJSKA 177 13,8 43,6 GORENJSKA 124 9,6 53,3 ZASAVSKA 9 ,7 54,0 OSREDNJA 289 22,5 76,4 SPOD. POSAVSKA 45 3,5 79,9 JUGO-VZHODNA 100 7,8 87,7 GORIŠKA 72 5,6 93,3 OBALNO-KRAŠKA 56 4,4 97,7 NOTRANJSKO-KRAŠKA 30 2,3 100,0 Skupaj 1286 100,0 S predstavitvijo vzorca smo želeli bralca seznaniti z osnovnimi značilnostmi anketirancev, ki predstavljajo reprezentativni vzo- rec Slovencev, starih od 15 let naprej. Na tak način bodo pred- stave o športni dejavnosti nasploh, še posebej pa v povezavi s posameznimi značilnostmi socialno-demografskega statusa bolje in lepše razumljene. Avtorji bodo, glede na specifične cilje posameznih prispevkov, po potrebi podrobneje obravna- vali izbrane podvzorce, ki jih bodo posebej predstavili in nanje tudi opozorili. Metode obdelave podatkov Podatke smo obdelali s programskim paketom SPSS in z nje- govimi ustreznimi procedurami za osnovni prikaz rezultatov v posameznih spremenljivkah (frequencies) in za ugotavljanje povezanosti med nekaterimi nominalnimi in ordinalnimi spre- menljivkami (crosstabs) ter za ugotavljanje jakosti in statistične značilnosti povezanosti (hi-kvadrat, koeficient kontingence) med posameznimi izbranimi spremenljivkami. Preglednice in grafične prikaze smo oblikovali s pomočjo programov SPSS in Excel. Literatura „ Petrović, K., Hošek, A., Momirović, K. (1974). 1. Športnorekreativna dejav- nost Slovencev – z vidika demografskih in socialnih faktorjev, Visoka šola za telesno kulturo, Inštitut za Kineziologijo, Ljubljana. Sila, B. (2007). Leto 2006 in 16. študija o športnorekreativni dejavnosti 2. Slovencev: Pogostost športne aktivnosti in delež športno aktivnega prebivalstva, Šport, 55(3), 3–11. Toš, N. idr. (2004). Vrednote v prehodu III, Slovensko javno mnenje 3. 1999–2004, Dokumenti SJM 10, Fakulteta za družbene vede, IDV – CJMMK, str. 9, http://www.cjm.si/sites/cjm.si/files/File/e-dokumenti/ SJM_vrednote_v_prehodu_3.pdf. doc. dr. Boris Sila, prof. šp. vzg. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport – Katedra za fitnes in aerobiko e-naslov: boris.sila@fsp.uni-lj.si priloga 94 športnorekreativna dejavnost slovencev 2008 THE SHARE OF SLOVENIANS ENGAGING IN SPORT AND THE FREQUENCY OF THEIR SPORT ACTIVITY Abstract The article presents the 17th study on sport-recreational ac- tivity in Slovenia which is underpinned by Slovenian public opinion surveys conducted by the Public Opinion and Mass Communication Research Centre at the Faculty of Social Sci- ences. The subjects, constituting a representative sample of Slovenians aged 15 and above, among other things answered this basic and standard question: “How often do you engage in sport i.e. sport recreation in your leisure time?” The results were compared with those acquired in previous years and were cor- related in terms of gender, age, education and characteristics of the place of residence. An increase was again established in the share of the sports active population and a relatively high correlation between sports activity and the mentioned vari- ables for assessing the socio-demographic status. It must be emphasised that, for the first time, the answers to this question revealed no statistically significant gender differences. Key words: sport activity, surveying, socio-demographic cha- racteristics Izvleček Prispevek je sestavni del 17. študije o športnorekreativ- ni dejavnosti v Sloveniji, ki temeljijo na podatkih anke- tiranja Slovenskega javnega mnenja (SJM), ki jih izvaja Center za raziskovanje javnega mnenja in množičnih komunikacij FDV. Predstavniki reprezentativnega vzorca Slovencev, starih 15 let in več, so med drugim odgovar- jali na temeljno in standardno vprašanje: »Kako pogosto se ukvarjate s športom – športno rekreacijo v prostem času?« Rezultate smo primerjali z odgovori iz prejšnjih let ter jih povezovali glede na spol, starost, izobrazbo in zna- čilnosti kraja bivanja. Ugotovili smo ponovno povečanje deleža športno aktivnega prebivalstva, še vedno razme- roma visoko povezanost športne dejavnosti z omenjeni- mi spremenljivkami za oceno socialno-demografskega statusa. Posebej pa je treba poudariti, da pri odgovorih na to vprašanje prvič nismo ugotovili statistično značil- nih razlik med spoloma. Ključne besede: športna dejavnost, anketiranje, socialno-demografske značilnosti. Boris Sila DELEŽ šPORTNO DEjAVNIH SLOVENCEV IN POgOSTOST NjIHOVE šPORTNE DEjAVNOSTI Uvod „ Življenje vsakega posameznika je napolnjeno z mnogimi de- javnostmi, ki so tako ali drugače povezane z njegovim razpo- loženjem, počutjem, razpoložljivo energijo, splošno motivira- nostjo in z odnosom do okolja. Nekatere so bolj, druge manj prijetne, nekatere so obvezne, druge neobvezne. Nekatere so samoumevne, vsakdanje, utečene, druge pa priložnostne, na- ključne, nevsakdanje. Nekatere so eksistenčne vrednosti, druge so s tega vidika popolnoma nepomembne, a so kljub temu vi- soko na prioritetni lestvici. Kako posameznik ravna, je odvisno od njegovih vrednot, navad in zahtev ter običajev njegovega ožjega in širšega okolja in seveda od njegovih zmožnosti. Na naše obveznosti kaj dosti ne moremo vplivati, saj so tiste, ki nam npr. zagotavljajo eksistenco (služba) ali nam bodo za- gotavljale delo (šola, študij), neodložljive. Podobno velja za ob- veznosti do samega sebe (higiena, prehranjevanje, počitek oz. spanje) in za različne družinske obveznosti, npr. nega in skrb za otroke. Mnogo bolj pa lahko vplivamo na neobvezne dejavnosti, torej na tiste, ki jih lahko (načeloma) počnemo takrat, ko smo opravili tisto, kar bi naj bilo obvezno. Medtem ko obveznosti niso toliko odvisne od različnih prej navedenih dejavnikov, pa je prosto- časni del našega življenja od njih zelo odvisen. Ljudje ugota- vljamo, da imamo premalo časa, ki ga zmanjkuje že za različne obveznosti, kaj šele za prostočasne dejavnosti. In zaradi tega je njihova izbira po eni strani izjemno občutljiva, po drugi strani pa zelo bogata, pestra, zanimiva. Kaj bi ob tem razmišljanju lahko dodali v zvezi s športno de- javnostjo? Kam sploh spada in kako jo lahko uvrščamo v naše športnorekreativna dejavnost slovencev 2008 95 dejavnosti? V naše obveznosti ali v široko področje carstva svo- bodne izbire. Seveda najprej pomislimo, da je športna dejav- nost zadeva prostega časa, ki predstavlja neobvezno, prijetno, razvedrilno dejavnost. In prav smo pomislili. Pa vendarle. A je šport res samo to? Mnoge študije so potrdile veliko povezanost med zdravjem in športno dejavnostjo. Lepo je na to povezavo opozoril tudi Fras (2001), ko je pisal o telesni neaktivnosti kot nevarnostnem dejavniku za srčno-žilne bolezni. Vse večji delež prebivalstva povezuje športno dejavnost z višjo ravnijo zdravstvenega sta- nja. Na različnih lestvicah razlogov športnega udejstvovanja je mnogokrat na vrhu izboljševanje ali ohranjanje zdravja. Ljudje smo odgovorni za svoje zdravje in smo dolžni zanj skrbeti. In ker je v današnjem, večinoma sedečem načinu življenja ob iz- jemno nizki energetski porabi za telesno dejavnost dejansko šport zdravilo, postaja športna dejavnost vse bolj tudi obve- zna, nujna, nenadomestljiva. Večina prebivalcev v svojem vsakodnevnem življenju dosega določeno raven kakovosti življenja. Stopnja izobrazbe, razmere za delo, oddih, vsebine prostega časa, raven prehranjevanja, opremljenost stanovanja in neposrednega življenjskega okolja so pri ljudeh različni (Svirčić - Gotovac, 2008), vendarle pa vse navedene prvine skupaj tvorijo oz. pomenijo kakovost življenja vsakega posameznika. In prav športna rekreacija je eno tistih področij, ki nudi in omogoča različnim kategorijam prebival- stva, da si v okviru svojih zmožnosti in z izbiro sebi primernih dejavnosti zagotovijo kakovostnejše preživljanje prostega časa. Rezultati in razprava „ Kolikšen delež Slovencev se ukvarja s športno dejavnostjo in kako pogosto? V pričujočem prispevku se bomo v okviru študije o športnore- kreativni dejavnosti Slovencev, ki temelji na podatkih raziskave Slovenskega javnega mnenja iz leta 2008 (SJM/08/2), osredoto- čili na osnovno vprašanje: »Kako pogosto se ukvarjate s špor- tom – športno rekreacijo v prostem času? Slika 1: Pogostost športne (ne)aktivnosti v letu 2008 Standardno vprašanje, ki ga postavljamo že od leta 1996, je v tistem letu postreglo z naslednjimi rezultati: Kako pogosto se ukvarjate s športom – športno rekreacijo v prostem času? 49,9 7,0 10,5 12,7 11,3 4,0 4,6 0 10 20 30 40 50 60 ne ukvarjam se s športom, rekreacijo 1 krat do nekajkrat letno 1 do 3 krat na mesec 1 krat tedensko 2 do 3 krat tedensko 4 do 6 krat tedensko vsak dan O d s t o t k i Slika 2: Pogostost športne (ne)aktivnosti v letu 1996 Moramo priznati, da se je udeležba Slovencev v športu v 12 le- tih (od 1996 do 2008) bistveno spremenila. Skoraj v vseh kate- gorijah, ki označujejo vsaj nekaj športne dejavnosti (vsaj 1-krat na mesec in pogosteje), je opaziti precej večje odstotke. Najve- čja razlika pa se pokaže pri športno neaktivnih. Teh je bilo vsa leta nazaj povečini več kot polovica (preglednica 2), torej nad 50 %, v zadnjem času pa se je njihov delež izrazito zmanjšal, saj se je le približno tretjina anketirancev razglasila za športno popolnoma neaktivne Slovence. Po ustaljeni praksi iz preteklih let 7-stopenjsko skalo športne (ne)aktivnosti tudi tokrat, zaradi boljše preglednosti in razu- mevanja predvsem pri povezovanju športa s posameznimi obeležji socialno-demografskega statusa, prikazujemo v pre- oblikovani 3-stopenjski skali (preglednica 1). Ta preglednica nam postreže s preglednimi rezultati o tem, da smo Slovenci po športni dejavnosti razdeljeni v tri približno enako močne skupine. Torej gre za dobro tretjino športno neaktivnih, za sla- bo tretjino občasno športno dejavnih (enkrat na teden in red- keje) in za tretjino redno športno dejavnih, za katere smo se v naših študijah odločili, da morajo biti dejavni najmanj dvakrat na teden. Lahko torej zapišemo, da se vsaj tretjina Slovencev zaveda vrednosti posameznih športnorekreacijskih dejavnosti in da področje športne rekreacije, kot meni Findak (2009), nudi vedno več odgovorov o vplivu te aktivnosti ne samo na trans- formacijo posameznih razsežnosti psihosomatičnega statusa, ampak na zdravje v najširšem smislu. V zavesti vse večjega de- leža prebivalstva pri nas − podobno je tudi drugod v Evropi − je, da se je s športom med drugim dobro ukvarjati (predvsem) zaradi zdravja (European Commission, 2004). In ker je zdravje ena bistvenih razsežnosti v mozaiku, ki predstavlja kakovost ži- Preglednica 1: Pregled deležev športno dejavnih glede na pogostost dejavnosti Športna dejavnost % % ne ukvarjam se s športom, rekreacijo 28,9 ne 36,1 1-krat do nekajkrat na leto 7,2 1- do 3-krat na mesec 13,8 občasno 30,7 1-krat na teden 16,9 2- do 3-krat na teden 16,9 redno 33,24- do 6-krat na teden 5,3 vsak dan 11,1 priloga 96 športnorekreativna dejavnost slovencev 2008 vljenja, pomeni in postaja športna dejavnost vse pomembnejši dejavnik kakovosti življenja. Na podlagi podatkov in izkušenj iz preteklosti v zvezi s proce- som počasne, a vztrajne preobrazbe v razmišljanju o športni rekreaciji v sistemu vrednot in nazadnje v odločitvah prebi- valstva o aktivnemu sodelovanju verjetno lahko spodbudno sklepamo naslednje: − vedno več tistih iz tretjine občasno športno dejavnih se bo spremenilo v redno aktivne in − vedno več tistih športno neaktivnih se bo spremenilo v ob- časno, morda tudi redno aktivne. Preglednica 2: Primerjava deleža športno dejavnih med letoma 1973 in 2008 1973 1996 2001 2006 2008 Ne 57,8 56,5 53,0 40,6 36,1 Občasno 30,7 22,7 22,6 31,4 30,7 Redno 11,5 20,8 24,4 28,0 33,2 Na tak način bo delež športnorekreacijskih vsebin v prostem času Slovencev vse večji, s tem pa bodo postajale športne vse- bine vse bolj odločilen dejavnik kakovosti življenja. Morda ob predstavljenih rezultatih še bolj drži misel, ki je bila zapisana v študiji za leto 2006 (Sila, 2007): »Danes je biti športno aktiven moderno, aktualno, zdravo, prijetno in potrebno. In tudi pisati o tem je zelo aktualno. Težko najdemo revije, tako splošne kot specializirane, pa za moške in za ženske, ki ne bi imele rubrik, povezanih z gibanjem, športom in zdravjem oz. zdravim, gibal- no oz. športno obarvanim življenjskim slogom.« Pogostost športne dejavnosti v povezavi s spo- lom v prelomnem letu 2008 Ob začetkih naših študij o športni dejavnosti Slovenk in Slo- vencev smo se prepričali o velikih kvantitativnih razlikah v dejavnosti med spoloma. Športna dejavnost v 70. in 80. letih prejšnjega stoletja je bila v glavnem domena moških, ki so prevladovali generalno in tudi v analizi posameznih športnih dejavnosti. Kasneje so se začele pojavljati in razvijati določene aktivnosti, ki so bile mnogo bliže in vabljive za žensko popula- cijo. Začelo se je z aerobiko, pojavile so se različne oblike ple- snih dejavnosti, razvile in razširile so se zanimive in privlačne oblike t. i. skupinskih vadb. Vse te in podobne aktivnosti niso tekmovalnega značaja. Pri njih so pomembnejše estetika, le- pota gibanja, gibalna izraznost, ki je mnogokrat povezana s primerno in motivacijsko glasbo. V teh dejavnostih se dekleta in žene »najdejo«, ni jim treba obvladati nobenega športa (do- mena moških), uživajo, obenem pa spoznavajo in ugotavljajo tudi pozitivne učinke na njihovo zdravje in počutje. In kot sta povzela Doupona in Sila (2007), igrajo urejenost, eleganca in obleka še vedno pomembno vlogo v ženskem športu. Pred tremi leti smo zapisali, da so danes razlike med spoloma neznatne, komaj še statistično značilne (Sila, 2007). Rezultati tokratne študije so pokazali, da prvič v zgo- dovini naših študij oz. 35-letnega raziskovanja pri od- govorih na to vprašanje ni statistično značilnih razlik med ženskami in moškimi. Danes v še večji meri kot prej velja, da si je odgovorna, za- poslena ženska pripravljena vzeti čas in ga porabiti za prijetno in hkrati koristno dejavnost, pri čemer ne namerava prav nič zaostajati za moškim (partnerjem). Tukaj je treba pripomniti, da se je tudi odnos moških do tega pozitivno spremenil, saj jih večina podpira športno dejavnost partnerk in jih k njej tudi spodbuja (Sila, 2007). 47,6 36,3 16,1 68,8 24,8 6,4 51,1 28,6 20,3 67,2 18,2 14,6 34,3 32,3 33,4 37,6 29,3 33,1 0% 20% 40% 60% 80% 100% moš ki žens ke moš ki žens ke moš ki žens ke 1973 1973 2000 2000 2008 2008 R E DNO OB Č AS NO NE 44 Slika 4: Športna dejavnost po spolu – primerjava v letih 1973, 2000, 2008 Ob analizi slike 4 je dobro zaznavna velika razlika v športni de- javnosti med spoloma v letu 1973, nekoliko manjša v letu 2000 in praktično nobena v letu 2008. Pogostost športne dejavnosti v povezavi s starostjo Zaradi vsesplošnega razvoja in dviga življenjske ravni ljudje ži- vimo vse dlje in tudi delamo vedno več. Športni, zdravstveni in strokovnjaki z drugih področjih poudarjajo, da je kljub temu, da je staranje človeka popolnoma naraven pojav, možno z do- ločenimi ukrepi hitrost staranja in s tem neizogibnega pešanja organizma dokaj uspešno in učinkovito zmanjšati. Eno naju- spešnejših sredstev za to je redna, primerna in kakovostna gi- balna dejavnost oz. ukvarjanje s športom (Strojnik, 2005, 2006; Ažman, 1998, Bašić, 2007). Crosstabs analiza povezanosti med športno dejavnostjo in sta- rostnimi razredi je pokazala razmeroma visoko povezanost. S staranjem je športa vse manj, vendar, kar je lepo vidno s slike 34,30 32,26 33,45 37,63 29,28 33,09 0% 20% 40% 60% 80% 100% moš ki žens ke R E DNO OB Č AS NO NE Koeficient kontingence1: ,039, značilnost: ,387. 1 Za ugotavljanje povezanosti med dvema spremenljivkama smo v pri- spevku uporabljali koeficient kontingence, ki se obnaša podobno kot korelacijski koeficient (od 0 do 1), uporablja pa se v primeru nominalnih spremenljivk. Slika 3: Pogostnost športne aktivnosti v povezavi s spolom športnorekreativna dejavnost slovencev 2008 97 5, bolj na račun upadanja občasne, neredne aktivnosti. Mnogo manjše je prenehanje športne dejavnosti tistih, ki so redno de- javni. Očitno je, da prav za te, ne glede na starost, pomeni re- dna gibalna dejavnost normalen (nujen) sestavni del aktivnega vsakdana, ki pomaga pri kakovostnejšem preživljanju tretjega življenjskega obdobja. Vse življenje bolj ali manj redno gibalno aktivni starostniki si vsakdanjika zagotovo ne predstavljajo brez redne, letom primerne gibalne oz. športne dejavnosti. In kako je ta koristna, nam na tem mestu ni treba posebej poudarjati in ponavljati. Preglednica 3: Športna dejavnost glede na starostne razrede (v %) Starostni razredi NE OBČASNO REDNO SKUPAJ 15-24 13,7 35,3 51,1 100,0 25-34 24,2 41,1 34,8 100,0 35-44 30,2 39,6 30,2 100,0 45-54 39,2 34,3 26,5 100,0 55-64 37,7 25,1 37,1 100,0 65 --> 62,0 13,1 24,8 100,0 Skupaj 36,1 30,7 33,3 100,0 Koeficient kontingence: ,336, značilnost: ,000. Iz podatkov v preglednici 3, v kateri je prikazana športna de- javnost v povezanosti s posameznimi starostnimi razredi, pri- hajamo do enakih ugotovitev. Tukaj je morda še lepše vidno upadanje občasne dejavnosti, ki skoraj linearno pada s staro- stjo, medtem ko redna dejavnost iz prvega (do 25 let) v drugi starostni razred (do 34 let) močno pade, potem se pa bolj ali manj ohranja na enaki ravni. Zanimivo je npr. tudi to, da je v sta- rostnem razredu od 55 do 64 let drugi najvišji odstotek redno aktivnih (37,1). Povezanost med starostnimi razredi in športno dejavnostjo smo si posebej ogledali tudi za moške in za žen- ske. Ugotovili smo, da je pri moških povezanost nekoliko višja (koeficient kontingence: ,362, značilnost: ,000) kot pri ženskah (koeficient kontingence: ,326, značilnost: ,000). Pogostost športne dejavnosti v povezavi z izobrazbo Stopnja izobrazbe je pomembna in kompleksna socialna raz- sežnost, saj v marsičem vpliva tudi na druge dejavnike soci- alno-demografskega statusa. V vseh letih študij o športnore- kreativni dejavnosti v Sloveniji ugotavljamo veliko povezanost med stopnjo izobrazbe in športno dejavnostjo. Razmere so se v 35-letnem obdobju sicer nekoliko spremenile v smislu manj- še povezanosti, pa vendarle so še vedno statistično značilne. Koeficienti kontingence, ki jih prikazujemo ob sliki 6, prikazuje- jo stopnjo omenjene povezanosti, vendarle njihove vrednosti vztrajno padajo. Na podlagi tega lahko trdimo, da je odvisnost športne dejavnosti od izobrazbe vedno manjša in potrjuje že omenjene ugotovitve, da postaja telesna oz. športna dejav- nost v prostem času vse pomembnejša razsežnost zdravega in kakovostnega življenjskega sloga vsakega posameznika. Glede izbire športne dejavnosti in glede kakovosti (oprema, strokovni kader …) pa so morda razlike še večje, kot so bile nekoč. In ver- jetno to zadnje velja tako na področju športa za vse, še bolj pa na področju mladinskega, tekmovalnega in vrhunskega špor- ta, ki zahteva izjemno visoke vložke udeležencev (oz. njihovih staršev) za vse dražji proces športnega treniranja. 0% 10% 20% 30% 40% 50% 60% 70% 80% 90% 100% 15 17 19 21 23 25 27 29 31 33 35 37 39 41 43 45 47 49 51 53 55 57 59 61 63 65 67 69 71 73 75 77 79 81 83 85 87 91 S T A R O S T redno občasno ne Slika 5: Pogostost športne dejavnosti glede na starost priloga 98 športnorekreativna dejavnost slovencev 2008 Športna dejavnost v povezavi s krajem bivanja Kraj bivanja ni zanemarljiv dejavnik v življenju vsakega posa- meznika. Slovenija je kljub majhnosti tako geografsko kot go- spodarsko in demografsko zelo razvejana. Od različnih urbano zgoščenih območij so pri nas tudi velika območja (hribi, gore, gozdovi …) zelo redko naseljena in imajo slabe prometne po- vezave. Ti dejavniki povzročajo veliko raznolikosti v življenju ljudi, v sistemu njihovih vrednot in tudi v odnosu do aktivnosti v prostem času, torej tudi do športne dejavnosti. V naši štu- diji smo uporabili dve spremenljivki, ki zajemata kraj bivanja oz. domače okolje. Ena je bolj mikrolokacijskega značaja – tip krajevne skupnosti, druga pa bolj makrolokacijskega značaja, ki je opredeljena z 12 slovenskimi regijami. V vseh letih našega raziskovanja športne dejavnosti na Sloven- skem ugotavljamo, da je bivalno okolje, ki ga v našem primeru definira tip krajevne skupnosti, povezano z odnosom do špor- ta. Opažamo tudi, da se ta povezanost vztrajno manjša, lahko bi zapisali zaradi vse večje ozaveščenosti o večstranskih učinkih primerne gibalne dejavnosti tudi v vaških okoljih. Sedanji rezul- tati ponovno kažejo več dejavnosti primestnega prebivalstva in, kot smo v preteklosti že sklepali, zaradi njihovega boljšega odnosa do naravnega okolja in različnih dejavnosti v tem oko- lju, kar jih je tudi privedlo do odločitve za bivanje zunaj mest, prometa, vrveža, onesnaženega okolja. Tudi različnih športnih objektov je danes mnogo več kot v preteklosti, predvsem v novih, manjših občinah, kjer so krajani oz. njihovi predstavniki ugotovili, da v kraju primanjkuje športne infrastrukture. In ne nazadnje velika in enostavna mobilnost omogoča skoraj vsem enostaven in hiter dostop do športnih površin in objektov, ki niso v neposredni bližini. Nekoliko drugače pa je treba razmišljati o športni dejavnosti, ko jo povezujemo glede na regijo. V Sloveniji imamo tako geo- grafsko kot demografsko zelo različne regije. Statistične regije Slovenije se po velikosti, zlasti pa po številu prebivalcev med seboj zelo razlikujejo. Po podatkih Urada za statistko RS iz leta 2008 (http://www.stat.si) ima največja regi- ja (osrednjeslovenska) 521.965 prebivalcev, najmanjša (več kot desetkrat manjša zasavska) pa 44.750 prebivalcev. Seveda so za povezovanje in razmišljanja v zvezi s športno dejavnostjo zanimive predvsem značilnosti družbe in življenjskih razmer v posameznih delih Slovenije. Koeficient kontingence 1973: ,460; sig: ,000 Koeficient kontingence 1996: ,352; sig: ,000 Koeficient kontingence 2001: ,329; sig: ,000 Koeficient kontingence 2006: ,298; sig: ,000 Koeficient kontingence 2008: ,291; sig: ,000 54,4% 42,6% 18,8%17,2% 32,1% 36,1% 39,8% 26,1% 25,3% 28,3% 37,9% 41,4% ,0% 10,0% 20,0% 30,0% 40,0% 50,0% 60,0% OSNOVNA ŠOLA POKLICNA ŠOLA SREDNJA ŠOLA VIŠJA ŠOLA IN VEČ NE OBČASNO REDNO Slika 6: Pogostost športne dejavnosti glede na izobrazbo 33,5% 25,8% 40,5% 27,3% 32,1% 39,2% 41,2% 27,4% 33,0% 0% 10% 20% 30% 40% 50% 60% 70% 80% 90% 100% mestna primestna vaška redno občasno ne Slika 6: Športna dejavnost glede na tip krajevne skupnosti (v %) Koeficient kontingence: ,145, značilnost: ,000. Preglednica 4: Športna dejavnost glede na posamezne regije po Sloveniji (v %) in podatki o BDP REGIJA NE OBČASNO REDNO BDP POMURSKA 36,6 34,4 29,0 11.160 PODRAVSKA 44,2 35,8 19,9 14.570 KOROŠKA 41,3 23,8 34,9 13.175 SAVINJSKA 40,5 27,7 31,8 15.048 GORENJSKA 26,2 31,1 42,6 14.497 ZASAVSKA 55,6 22,2 22,2 11.326 OSREDNJA 35,2 27,5 37,3 24.600 SPOD. POSAVSKA 39,5 32,6 27,9 13.729 JUGOVZHODNA 36,4 39,4 24,2 15.938 GORIŠKA 26,8 33,8 39,4 16.508 OBALNO-KRAŠKA 16,1 19,6 64,3 17.807 NOTRANJSKO-KRAŠKA 33,3 23,3 43,3 12.903 SKUPAJ 36,1 30,7 33,3 17.123 Koeficient kontingence: ,224, značilnost: ,000. športnorekreativna dejavnost slovencev 2008 99 Kazalniki o športni dejavnosti posredno prikazujejo dogajanja in stanje na različnih področjih. In za nekatera od njih vemo, da so neposredno povezana s športno dejavnostjo. Tak je npr. položaj na socialni lestvici. Iz citirane publikacije Urada za stati- stiko lahko ugotovimo, da so razlike v bruto domačem proizvo- du (BDP) med regijami zelo velike, te pa so neposredni kazalec stopnje razvitosti (preglednica 4). Če skušamo narediti primer- javo med temi podatki in podatki o deležu športno dejavnih (na sliki 7 so prikazani seštevki odstotkov redno in občasno športno dejavnih), velja splošna ugotovitev, da je v regijah z višjim BDP tudi nekoliko več športne dejavnosti, v regijah z naj- nižjim BDP (Pomurje in Zasavje) pa je najmanjši delež športno dejavnega prebivalstva. Literatura „ Ažman, D. (1998). Preserving reactive abilities and coordination as a 1. function of a senior's autonomy and independence. V: Šugman, R. (ur.), Pavlovčič, M. (ur.). Mednarodno znanstveno srečanje ob 100-letnici olimpionika Leona Štuklja »Šport-zdravje-starost«, Bled, 11.−14. no- vember 1998. Zbornik. Ljubljana: Fakulteta za šport, 1999, str. 73−78. Bašić, M. (2007). Tjelesno vežbanje osoba starije dobi. V: 2. Andrijašević, M. ur.: Sporfta za vse u funkciji unapređenja kvalitete života, Kineziološki fakultet Sveučilišta u Zagrebu, str. 399−405. Doupona, M., Sila, B. (2007). Oblike in načini športne aktivnosti v pove-3. zavi s socialno stratifikacijo, Šport, 55(3), str. 12−16. European Commission (2004). The citizens of the EU and sport, Special 4. Eurobarometer, http://europa.eu.int/comm/public_opinion/archives/ ebs/ebs_213_report_en.pdf. Findak, V. (2009). Kineziološko motrenje na upravljanje slobodnim vre-5. menom. V: Andrijašević, M. (ur), Upravljanje slobodnim vremenom sadr- žajima sporta i rekreacije, Međunarodna znanstveno-stručna konferen- cija, Kineziološki fakultet Sveučilišta u Zagrebu, Zagrebački velesajam, str. 25−31. Fras, Z. (2001). Telesna aktivnost − varovalni dejavnik za zdravljenje srca 6. in ožilja. V: Berčič, H. (ur.). Zbornik slovenskega kongresa športne rekreacije, Ljubljana, Športna unija Slovenije, str. 41−59. Sila, B. (2007). Leto 2006 in 16. študija o športnorekreativni dejavnosti 7. Slovencev: Pogostost športne aktivnosti in delež športno aktivnega prebivalstva, Šport, 55(3), 3−11. Strojnik, V. (2006). Projekt Vadba za starejše osebe z zmanjšano mo-8. bilnostjo. V: Strojnik, V. (ur.). Zbornik predstavitev. Ljubljana: Fakulteta za šport, str. 17−21. Strojnik, V. (2005). Preko mobilnosti do kakovostnega življenja. V: Ber-9. čič, H. (ur.). Šport starejših za danes in jutri: strokovni posvet, Ljubljana: Olimpijski komite Slovenije −Združenje športnih zvez, Odbor športa za vse, str. 41−44. Svirčić Gotovac, A. (2008). Sociološki okvir kvalitete života. V: 10. Andrija- šević, M. (ur.), Kineziološka rekreacija i kvaliteta života, mednarodna znan- stveno strokovna konferenca, Kineziološka fakulteta v Zagrebu, Zagreb- ški velesajem, str. 25–31. Slovenske regije v številkah (2010). Statistični urad Republike Sloveni-11. je, Ljubljana, s spletne strani http://www.stat.si/doc/pub/Regije-2010. pdfh pobrano 7. 4. 2010. 63% 55,7%% 58,7% 44,4% 59,5% 73,7% 64,8% 60,5% 63,6% 83,9% 73,2% 66,7% Slika 7: Odstotki športno dejavnih po posameznih regijah doc. dr. Boris Sila, prof. šp. vzg. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport – Katedra za fitnes in aerobiko e-naslov: boris.sila@fsp.uni-lj.si priloga 100 športnorekreativna dejavnost slovencev 2008 THE IMPACT OF SOCIAL STRATIFICATION ON THE CHARACTERISTICS OF SPORT-RECREA- TIONAL ACTIVITY IN SLOVENIA Abstract The theoretical introduction sheds light on the importance of the stratification factors for engaging in a sport-recreational activity. Sport-recreational activity largely depends on these factors; the most influential of them include gender, age, en- vironment and education to which the population’s socio- economic status is related. In 1973 a longitudinal study was launched in Slovenia dealing with the sport and recreational activity of Slovenians. The article presents some results of the most recent study concerning the types and modes of sport- recreational activities in relation to socio-demographic char- acteristics. Key words: social stratification, sport-recreational activity Izvleček V teoretičnem uvodu je osvetljen pomen stratifikacijskih dejavnikov za ukvarjanje s športno rekreativno dejav- nostjo. Športnorekreativna dejavnost je namreč v veliki meri odvisna od le teh, med njimi imajo največji vpliv spol, starost, okolje in izobrazba, s katero je povezan tudi družbeno ekonomski status prebivalcev. V Sloveniji že od leta 1973 poteka longitudinalna študija, ki obravna- va športno rekreativno dejavnost Slovencev. V članku so predstavljeni nekateri rezultati najnovejše raziskave, ki se nanašajo na oblike in načine športno rekreativne dejav- nosti v povezavi s socialno demografskimi značilnostmi. Ključne besede: socialna stratifikacija, športno rekreativna dejavnost Mojca Doupona Topič VPLIV SOCIALNE STRATIFIKACIjE NA zNAČILNOSTI šPORTNO REKREATIVNE DEjAVNOSTI V SLOVENIjI Uvod „ Proučevanje športnorekreativne dejavnosti sega mnogo let nazaj. V Sloveniji je tovrstno raziskovanje prvič pritegnilo po- zornost raziskovalcev leta 1973 (Petrović ,Toš) in od takrat dalje tovrstne raziskave potekajo bolj ali manj sistematično približno vsaki dve leti. Tudi drugod po Evropi so začelo raziskovati na- vade ljudi povezane s telesno aktivnostjo. Tako sta približno v istem obdobju kot (Petrović in Toš, 1973) tudi Rodgers (1977; 1978)in Claeyes (1982) spremljala športno rekreativne navade Evropejcev. Raziskovanje je podpiral European Council. Dve desetletji kasneje je potekal naslednji evropski projekt z ime- nom COMPASS (CO-ordinated Monitoring of PAprticipation in SportS), ki je obravnaval športno dejavnost prebivalcev 7-ih evropskih držav. Dodatno so v študijo vključili še 20 evropskih držav, ki so imele zbrane podatke o športno rekreativni de- javnosti prebivalcev, vendar zaradi različnega načina zbiranja podatkov ni bila možna medkulturna primerjava. Leta 2005 se je zaključila še ena raziskava, ki je obravnavala športno de- javnost ljudi v Evropi pod okriljem Dutch Muiler Institute-a. Ta študija je uporabljala sekundarne vire in je prikazala športno rekreativno dejavnost 25-ih držav EU, vendar se zaradi različ- ne metodologije podatkov zopet ni dalo primerjati navad ljudi med posameznimi državami. Evropska komisija je leta 2005 podprla raziskavo o športni aktivnosti državljanov Evropske unije z imenom Eurobarometer, ki ima standardizirane merske postopke in omogoča mednarodno primerjavo med država- mi EU. Eurobarometer sloni na štirih ključnih vprašanjih in sicer koliko je bil posameznik telesno aktiven v zadnjem tednu, ko je šel (1) v službo, (2) od kraja do kraja - transport, (3) opravljal domača opravila (4) športne aktivnosti. Način odgovorov ne omogoča ugotavljanja intenzivnosti in trajanja telesne aktiv- nosti, omogoča pa primerjavo med državami glede na spol, starost, izobrazbo in sicialno-geografski status. Rezultati te raziskave so pokazali, da je 61% evropskih državljanov špor- tno aktivnih (Van Tuyckom, Scheerder, 2010). To pomeni, da so še vedno štirje prebivalci od desetih športno neaktivni in to celo po zelo ohlapni definiciji telesne aktivnosti, ki jo uporablja raziskava Eurobarometer. Ti rezultati se ujemajo tudi s predho- dnimi raziskavami (Collins, 2003; Lamprecht in Stamm, 1995; Hartman-Tews, 2006, Scheerder in Van Tuyckom, 2010), ki ugo- tavljajo, da je športna aktivnost odvisna od socialne in geograf- ske stratifikacije prebivalstva. To pomeni, da bi lahko definirali posamezne podskupine ljudi, ki se s športom ne ukvarjajo, kot: športnorekreativna dejavnost slovencev 2008 101 prebivalce južne in vzhodne Evrope, ženske, starejše, slabše iz- obražene, kmečko prebivalstvo. V zadnjih desetletjih je naraslo zanimanje za šport v družbi na- sploh. Ukvarjanje s športom je postalo eno glavnih aktivnosti v prostem času. Cachay (1990) označuje ta trend kot »športifika- cija družbe«. Raziskave v preteklosti so pokazale, da je športno rekreativna dejavnost v Evropi tako geografsko kot socialno stratificirana (Hartmann-Tews, 2006; Scheeerder & Van Tuyck- om, 2010). Ugotovljeno je, da se športne navade Evropejcev razlikujejo med prebivalci severne in zahodne Evrope ter pre- bivalci južne in vzhodne Evrope. Generalno velja, da športna aktivnost upada, če gledamo od severa Evrope proti jugu in od zahoda Evrope proti jugu. Nadalje je športna aktivnost v državah Evropske Unije pod vplivom socialne stratifikacije in si- cer spola, starosti, dohodka, izobrazbe itd. Sociologi definirajo socialno stratifikacijo kot sistem družbene klasifikacije v kateri so vse kategorije ljudi rangirane hierarhično. Posamezniki pri- padajo različnim družbenim razredom in družbenemu statu- su, ki bazira na neenaki razdelitvi dohodka, poklica, izobrazbe, premoženja in tudi možnosti za rekreacijo. Osebe z višjim ra- zrednim položajem zaužijejo več tistih stvari, ki jih družba ceni, kot osebe nižjih družbenih razredov. Številne raziskave kažejo, da se v pogostosti športne aktivno- sti posameznika še vedno reflektira njegov družben položaj in vzorci socialne stratifikacije, ki so značilni za posamezno druž- bo (Collins, 2003; Scheerder in drugi, 2002; Scheerder, Vanreu- sel in Taks, 2005, Van Tuyckom in Scheerder, 2010). Te socialne razlike bi lahko strnili takole: S športom se ukvarja več moških kot žensk,• Športna aktivnost je premo sorazmerena starosti (višja starost, • nižja športna aktivnost), Ljudje z višjim socialno ekonomskim statusom, se več ukvarjajo • s športom, Ljudje, ki prebivajo v mestih so bolj športno aktivni od ljudi, ki • živijo v vaškem okolju. V skupino neaktivnih sodijo predvsem ženske, starejši ljudje, posamezniki z nizkim socialno ekonomskim statusom in ljudje, ki živijo na vasi. Kot nobena druga praksa, je področje špor- tne aktivnosti kot pravi Bourdieu (1991), bitka med družbenimi razredi. Bourdieu-jeva teza je, da razredi sodelujejo v razvrsti- tvenem boju, v katerem se skušajo ločevati drug od drugega glede na poklic, izobrazbo in tudi skozi dobrine kot so šport in počitnice. Skupaj ti elementi oblikujejo »razredno kulturo« ali »habitus«, kot ga imenuje Bourdieu, to pa privede do ra- zrednih razlik. Kritičen del njegovega dela ostaja prevlada, le da bi jo lahko prestavili v svet potrošnje, t.j. prevlada bi lahko bila prikazana z »okusom«. Skladno z Bourdieu-jem, je možno šport razumeti kot cenjeno področje za izražanje prevladujo- čih družbenih vrednot, posledično pa se uporablja kot simbol okusa in stila (Scheerder in sodelavci, 2002). To pomeni, da se okus in stil pri obravnavi stratifikacije v športu lahko opiše s sta- tusnimi simboli. Šport namreč izraža določene lastnosti, ki se povezujejo s strukturo družbe in družbenimi razredi. V raziskavah se že vrsto let opozarja, da se šport stratificira, saj veliko pripadnikov višjih razredov goji športe, v katerih upora- bljajo statusno “orodje” (golf palice, loparji za tenis, smuči, jadr- nice itd.) poleg tega pa je v teh športih možno izražati veliko materialno bogastvo in posest dobrin. V nasprotju z njimi so v družbah prisotni športi, s katerimi se ukvarjajo nižji razredi in so po naravi predvsem indivualni (dviganje uteži, ribarjenje) ali pa športi za katere je značilno veliko fizičnega stika, kot npr. karate ali boks (Scheerder in drugi, 2002). Torej so nasprotja med razredi še vedno prisotna, na ta na- čin pa se ohranjaja razredna družba, pa ne samo to, tudi upravičuje se neenako obravnavanje socialnih položajev, kot jih je definiral že Bourdieu (1991). Še več, športi, s katerimi se ukvarjajo nižji socialni sloji so povezani s priznanimi vrednot ami kulture teh slojev. Tako se nižji sloji ukvarjajo s športi, ki veljajo za bolj konzervativne, za razliko od športov, s katerimi se ukvarjajo višji sloji, ki so običajno veliko bolj inovativni. Po nekaterih raziskavah naj bi imeli športi, s katerimi se ukvarja- jo pripadniki t.i. srednjega sloja predvsem lastnosti druženja, sprejemanja institucionalizirane avtoritete, ki je definiranai kot »tradicionalno-tekmovalna športna aktivnost( fitnes, atletika in gimnastika). Kot nasprotje tradicionalnim športom, so športne aktivnosti, ki bi jih lahko imenovali “potrošniška rekreacija” in se razlikujejo od tradicionalnih oblik športa po vrednotah kot je samorealizacija in svoboda pri ukvarjanju s športom. Primer takih športnih aktivnosti je bordanje na snegu, srfanje (na ve- ter) itd. Medtem ko se tradicionalni, tekmovalni športi odvijajo v bližnjem, dobro definiranem okolju, (društvena telovadnica, igrišče, športni objekti) po pravilih igre, intenzivno-potrošniški športi zahtevajo manj reguliran in prepoznaven kontekst. Scheerder in sodelavci (2002) so s svojo raziskavo potrdili, da je srednji razred tvorec potrošnikov post-modernizma. V svojih aktivnostih namreč iščejo tveganje, pustolovščino, dobro te- lesno pripravljenost in privlačen telesni izgled. To pa ponujajo naslednji športi: tek (jogging), aerobika, plezanje na umetnih stenah. Na ta način srednji sloj simbolično izziva višji socialni razred in je kot tak ključen pri širjenju kulturnih procesov. V teoretičnem uvodu smo želeli osvetliti pomen stratifikacij- skih dejavnikov. Športnorekreativna dejavnost je namreč v ve- liki meri odvisna od njih, med njimi imajo največji vpliv spol, starost, okolje in izobrazba, s katero je povezan tudi družbeno ekonomski status prebivalcev. V Sloveniji že od leta 1973 po- teka longitudinalna študija, ki obravnava športno rekreativno dejavnost Slovencev. V članku bodo predstavljeni nekateri re- zultati najnovejše raziskave, ki se nanašajo na oblike in načine športno rekreativne dejavnosti v povezavi s socialno demo- grafskimi značilnostmi. Rezultati raziskave „ Oblike in načini športne aktivnosti Zgornja preglednica prikazuje spremembe v oblikah in nači- nih športne dejavnosti prebivalcev Slovenije od leta 1983 dalje. Opazen je trend povečanja športne aktivnosti prebivalstva, ki je najbolj viden pri redni in neorganizirani rekreaciji. V zadnjih 15-ih letih je v Sloveniji zelo velik razmah doživelo koleasarje- nje, pa tudi tek, kar se odraža tudi v množičnih rekreativnih pri- reditvah kot sta npr. tekaška prireditev Ljubljanski maraton in Kolesarski maraton Franja. Leta 1996 je bilo na 1. Ljubljanskem maratonu le 673 udeležen- cev, leta 2009 pa kar 11.273 udeležencev. Tudi na kolesarskem maratonu Franja je leta 1982 bilo še zelo malo udeležencev priloga 102 športnorekreativna dejavnost slovencev 2008 (okoli 700), leta 2009 pa 4.140. Za udeležbo na teh prireditvah pa je potrebno redno vaditi, saj so razdalje predolge, da bi jim bil kos le občasno aktiven posameznik. Poleg tega je v zadnjem desetletju zaznati preskok v miselnosti ljudi, dosežen je bil pre- mik v ozaveščenosti o potrebi redne in organizirane športne aktivnosti. Rezultati naše raziskave kažejo, da se še vedno veli- ko ljudi neorganizirano ukvarja s športom, čeprav je od zadnje študije leta 2006 zaznati rahel premik od neorganizirane vadbe k organizirani vadbi. Z gospodarsko krizo, ki se je razmahnila v Sloveniji po zbiranju zadnjih podatkov pa je pričakovati, da se bo trend povečanja organizirane vadbe umiril ali pa celo zmanjšal. Ugotavljamo da se število športno neaktivnih v obdobju za- dnjih dvajset let sicer zmanjšuje, vendar pa je 37.4% ljudi, ki se nikoli ne ukvarja s športom, še vedno precej velik delež prebi- valstva. V tem članku se bomo v nadaljnih korakih posvetili predvsem ugotavljanju socialno demografskih dejavnikov, ki skladno z rezultati številnih študij (Collins, 2003; Scheerder in drugi, 2002; Scheerder, Vanreusel in Taks, 2005, Petrović in sodelavci, 2001;Van Tuyckom in Scheerder, 2010) kažejo, da imajo stratifi- kacijski dejavniki izredno velik vpliv na športno aktivnost ljudi. Oblike športne aktivnosti glede na „ spol Preglednica 2: Oblike športne aktivnosti glede na spol moški ženske 1992 1997 2008 1992 1997 2008 Ne 35,0 43,0 33,2 48,7 56,0 38,0 Občasna, neredna 36,8 24,2 24,7 36,8 17,6 21,0 Redna 28,2 32,8 42,1 14,5 26,4 37,4 Primerjava med leti kaže, da se vedno več žensk redno ukvarja s športno rekreacijo. Leta 1992 se je le 14.5% žensk redno ukvarjalo s športno rekre- acijo, glede na rezultate zadnje raziskave pa je kar 37.4% žensk redno aktivnih. Če primerjamo podatke iz leta 2006 (Doupona Topič in Sila, 2008) vidimo, da se je v zadnjih dveh letih redna športna aktivnost povečala za 10.4%, prav toliko pa se je zmanj- šala neredna športna aktivnost žensk. Tudi pri moških gre za podobne trende, le da razlike med leti niso tako velike. Sicer pa še vedno velja, da so moški bolj športno aktivni od žensk. Kar 42.1 % moških je redno športno aktivnih bodisi orga- nizirano ali neorganizirano. Slika 1: Načini in oblike športne aktivnosti glede na spol Ženske se še vedno soočajo s problemom neenakosti na šte- vilnih področjih, tudi na področju športa. Ta problem je posle- dica treh vsesplošnih ovir, ki jih lahko razdelimo na družbene, fizične ter ovire, ki izhajajo iz žensk samih. Te ovire predstavljajo dokaj negativno sliko o ženskem športu. Toda vse te ovire se lahko z drugačnim razmišljanjem in pristopom tudi uspešno rešujejo. Kot primer: potrebno bi bilo preučiti krajevne možnosti za določene športe, ugotoviti kakšna je udeležba deklet v njih in proučiti možnosti večjega interesa zanje. Zato bi bilo potreb- no pripraviti programe, ki bi povečevali vključevanje žensk v šport in ki bi prek športa opozarjali na vrednote in vrednosti športnega načina življenja. Tako bi bila bistvenega pomena njihova uresničitev, spremljanje napredka in priprava novih programov. Oblike športne aktivnosti glede na „ starost Slika 2: Pogostnost športne aktivnosti v povezavi s starostjo Preglednica 1: Pregled oblik in načinov udejstvovanja 1983 - 2006 Načini in oblike aktivnosti 1983 1986 1989 1992 1997 2006 2008 1 – organizirano tekmovalno 5,2 5,1 2,9 3,6 3,4 6,2 6,0 2 – org. rekreacija redno 7,1 7,7 6,2 6,5 12,4 13,9 14,4 3 – neorg. rekreacija redno 7,7 8,4 9,2 10,8 13,7 20,9 19,5 4 – org. rekreacija neredno 7,1 8,2 3,1 4,5 4,9 3,7 4,7 5 – neorg. rekreacija neredno 23,6 27,0 34,9 32,4 15,8 19,3 18,0 6 – ne 49,3 43,6 43,7 42,3 49,8 36,0 37,4 športnorekreativna dejavnost slovencev 2008 103 Pogostost športne aktivnosti je v veliki meri odvisna od staro- sti. Najbolj redno so športno aktivni mladi v starosti od 15 do 24 let, ki se s športno rekreacijo najpogosteje ukvarjajo redno, a neorganizirano (23.2%). Za najmlajšo starostno skupino je značilen tudi velik delež tistih, ki se ukvarjajo s tekmovalnim športom (18,4%), 19.5% pa se jih organizirano in redno ukvarja s športom. Popolnoma športno neaktivnih je 13.7% mladih. Ne- aktivnost se z leti zelo povečuje in pri starejših od 65 let znaša kar 66.9%. Od 45. do 65. leta starosti prevladuje med anketiranimi redna športna aktivnost. Sicer pa tudi v tej starostni kategoriji pre- vladuje neorganizirana vadba. Za najstarejšo skupino (po 65. letu) je značilno, da zelo upade redna športna aktivnost, redno aktivnih je le 7.7% starejših ljudi. Preglednica 3: Oblike in načini športne aktivnosti v povezavi s starostjo Starostne kategorije 15-24 25-34 35-44 45-54 55-64 65-> Ne 13,7 23,6 30,4 35,9 44,1 66,9 Občasna, neredna 25,3 26,4 33,9 20,6 16,4 14,5 Redna 61,1 50,0 35,7 43,5 39,6 7,7 Starejši ljudje se spopadajo z mnogo ovirami, predvsem so po- goste zdravstvene težave in splošen upad motoričnih sposob- nosti. Zdravstvene težave, ki nastopijo v starosti, marsikomu preprečujejo in hkrati opravičujejo, da se ne vključuje v gibalno dejavnost, obenem pa starejši ljudje brez zdravstvenih težav trdijo, da vadbe ne potrebujejo, saj so že dovolj zdravi (O'Brien Cousins, 2000). Podatki zagovorno kažejo, da je potrebno izboljšati delež tele- sno aktivnih pri starejši populaciji. Za starejše ljudi je značilna tudi večja odtujenost, zato bi bilo smiselno podpreti vse pro- jekte, ki bi bili prilagojeni potrebam starostnikov. Oblike športne aktivnosti glede na „ izobrazbo Slika 3: Oblike in načini športne dejavnosti v odvisnosti od iz- obrazbe Kar 56% anketirancev z najnižjo stopnjo izobrazbe je športno popolnoma neaktivnih. Za to izobrazbeno kategorijo je značil- no, da je športna dejavnost neorganizirana. Tistih, ki se redno ukvarjajo z neorganizirano vadbo je 14.3%, neredno pa se ne- organizirane vadbe udeležuje še nadaljnjih 14% anketirancev z osnovnošolsko izobrazbo. Podobne značilnosti veljajo tudi za anketirance z dokončano poklicno šolo in anketirance z do- končano srednjo šolo. Če podrobneje analiziramo le redno organizirano rekreativno dejavnost vidimo, da je odstotek redno aktivnih in to v orga- nizirani skupini, največji ravno v kategoriji najbolj izobraženih ljudi (24.3%). Ta kategorija ljudi ima sredstva, da organizira ali pa promovira šport, ki podpira njihove ideje o tem, kako mora biti organizirano družbeno življenje. Premožnejši ljudje se pov- sod po svetu vključujejo v športno vadbo v okviru ekskluzivni klubov, ki podpirajo idejo, da so bogati in vplivni ljudje nekaj posebnega v družbi in si zaslužijo tudi poseben prostor za športno aktivnost. Očitno je, da si slabše izobraženi ljudje v Sloveniji zaradi niz- kega dohodka in z njim povezanega življenjskega sloga, ne more več privoščiti organizirane oblike športne vadbe. Nujno je potrebno domisliti načine športne vadbe, ki bodo dostopne širšim ljudskim množicam in jih približati neaktivni populaciji. Predvsem bi to morale biti take športne dejavnosti, ki ne zah- tevajo drage športne opreme, plačevanja vstopnic za vadbo. Verjetno je v Sloveniji dozorel čas, da ponovno obudimo trim steze, v parke pa bi lokalne oblasti lahko namestile tudi kakšne modernejše oblike športa, kot je golf frizbi, športna aktivnost, ki je v zadnjem letu osvojila srca tako mladih kot starejših Ame- ričanov. Za ukvarjanje s tem športom posameznik potrebuje le frizbi, lastniki parkov pa postavijo koške v katere se meče frizbi. Oblike športne aktivnosti glede na „ kraj Preglednica 4: Športna dejavnost v odvisnosti od kraja Tip krajevne skupnosti mestna primestna vaška Ne 32,4 27,3 43,2 Občasna, neredna 23,4 19,6 23,3 Redna 44,2 53,0 33,5 V teoretičnem uvodu smo ugotovili, da se športne navade Evropejcev razlikujejo med prebivalci glede na lego države v kateri živijo. Generalno velja, da športna aktivnost upada, če gledamo od severa Evrope proti jugu in od zahoda Evrope proti jugu. Podobne zakonitosti veljajo tudi za Slovenijo, še bolj pa je pomembno, da se zavedamo, da obstajajo statistič- no značilne razlike v ukvarjanju s športno rekreativno dejavno- stjo med prebivalci Slovenije, ki živijo v različno velikih krajev- nih skupnostih. Prebivalci v vaških krajevnih skupnostih, kjer so mnogo manj aktivni kot v mestnem in primestnem okolju. Prebivalci v mestnih okoljih so večinoma redno športno aktivni (organizirano 24.5%), čeprav je v zadnjih letih narasla neaktiv- nost ljudi, ki živijo v mestih (32.4%). Najbolj športno aktivni so prebivalci v primestnem okolju, kjer se kar 36% športno aktiv- nih ljudi ukvarja s športnimi dejavnostmi organizirano. To je kar velika sprememba, saj je vedno do sedaj za primestno okolje bila značilna le občasna športno rekreativna dejavnost. Anketi- ranci, ki živijo v vaškem okolju, so najmanj športno aktivni, tisti, ki pa so športno aktivni, pa se ukvarjajo s športom pretežno neorganizirano in tudi le občasno (17.2%). priloga 104 športnorekreativna dejavnost slovencev 2008 Zaključek „ Rezultati raziskave kažejo, da ostaja področje športa »simbol boja« med družbenimi razredi. Tisti, ki imajo revnejši kulturni kapital, so manj udeleženi v športni dejavnosti na sploh. Mo- žno je, da pomanjkanje te dejavnosti kompenzirajo s katerimi drugimi področji. Van Tuyckom in Scheerder, 2010) sta ugo- tovila, da manj športno aktivni prebivalci Evrope, še posebej ženske in tisti iz ruralnih okolij, kompenzirajo manjšo športno aktivnost z drugimi hišnimi opravili (sesanje, vrtnarjenje itd.). Športna aktivnost ljudi se je v zadnjih desetletjih sicer precej spremenila, v literaturi so te spremembe definirane s proce- som »športifikacije (Cachay, 1990; Digel, 1990). Danes v Sloveniji: a) interes družbe za športno aktivnost narašča, b) še nikoli do sedaj se s športno dejavnostjo ni ukvarjalo to- liko ljudi c) stari vzorci športne aktivnosti, ki so potekale predvsem na nivoju klubov so se spremenili in razvili mnogotere oblike in načine športnih aktivnosti . Na te spremembe so vplivali sledeči družbeni dejavniki: a) vsesplošno sprejetje, da je športna aktivnost nadvse po- membna družbena dejavnost b) premik pri zaznavanju športne aktivnosti od tega, da je športna aktivnost predstavljala posebno obliko vedenja do tega, da je športna aktivnost danes »predpisano« vedenje, torej družbeno zaželeno c) povečanje javnih in privatnih športnih objektov in progra- mov d) povečanje enakih možnosti za ukvarjanje s športom e) prevrednotenje miselnosti ljudi, da je športna aktivnost pri- merna za vse ljudi in ne le za mlade in moške, kot je veljalo v preteklosti; f) splošen razvoj družbe Literatura „ Bourdieu, P. (1991). Sport and social class. V: C. Mukerji in M. Schudson 1. (ur.) Rethinking popular culture: Contemporary perspectives in cultural studies. Berkeley, University of California Press, 357-373. Cachay, K. (1990) Versportlichung der Gesellschaft und Entsportung 2. des Sports. Systemtheoretische Anmerkungen zu einem geselchaf- tlichen Phänomen. V: H. Gabler in U. Göhner (ur.) Für einen besseren Sport, str. 97–113. Schorndorf bei Stuttgart: Hofmann. Claeys, U. (1982) 3. Rationalising sports policies. Sport in European Society: A transnational survey into participation and motivation (Technical Su- pplement; CDDS 82/25E 2) (Strasbourg, Council of Europe / Commit- tee for the Development of Sport). Collins, M.F. (2003) 4. Sport and Social Exclusion. London: Routledge. Digel, H. (1990) ‘Die Versportlichung unserer Kultur und deren Folgen 5. für den Sport. Ein Beitrag zur Uneigentlichkeit des Sports’, V: H. Gabler in U. Göhner (ur.) Für einen besseren Sport, str. 73–96. Schorndorf bei Stuttgart: Hofmann. Hartmann-Tews, I. (2006) Social stratification in sport and sport poli-6. cy in the European Union, European Journal for Sport and Society, 3(2), 109-124. Lamprecht, M. & Stamm, H. (1995) Soziale Differenzierung und sozia-7. le Ungleichheit im Breiten- eun Freizeitsport. Sportwissenshaft, 25(2), 265-284. O'Brien Cousins, S. O. (2000). »My heart couldn't take it«: Older women's 8. beliefs about exercise benefits and risks. Journals of Gerontology Series B-Psychological Sciences and Social Sciences, 55(5), 283−294. Petrović, K., Ambrožič, F., Bednarik, J., Berčič, H., Sila, B., Doupona To-9. pič, M. (2001) Športnorekreativna dejavnost v Sloveniji 2000. Šport 49, (3),1-48 Rodgers, B. (1978) 10. Rationalising sports policies. Sport in its social context: International comparisons (Technical Supplement; CDDS 78/19E) (Stras- bourg, Council of Europe/Committee for the Development of Sport). Ruhm, C.J. (2005). Healthy living in hard times. 11. Journal of Health Econo- mics, Vol. 24, 341-363 Scheerder, J., Vanreusel, B., Taks, M. in Renson, R. (2005) ‘Social Stratifi-12. cation Patterns in Adolescents’ Active Sports Participation Behaviour. A Time Trend Analysis 1969–1999’, European Physical Education Review 11(1), 5–27. Scheerder, J., Vanreusel, B., Taks, M., Renson, R. (2002). Social sports 13. stratification in Flanders 1969–1999. International review for the socio- logy of sport. 37(2), 219–245. Van Tuyckom, C., & Scheerder, J. ( 2010). Sport for all? Insight into strati-14. fication and compensation mechanism of sporting activity in the EU- 27. Sport and Society. V tisku izr. prof. dr. Mojca Doupona Topič, prof. šp. vzg., mag. med. prod. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport – Katedra za sociologijo in zgodovino športa e-naslov: mojca.doupona@fsp.uni-lj.si športnorekreativna dejavnost slovencev 2008 105 WHICH SPORT ACTIVITIES ARE MOST POPU- LAR AMONG SLOVENES? Abstract The aim of the study was to investigate the most popular sport activities among Slovenian population. The sample in the year 2008 (17th study of SJM) consisted of 1286 persons aged 15 and above (average age 46,6 ± 18,9 years), who filled in a question- naire about their sport activity. The results show that Slovenes prefer to walk (58 %), swim (35 %) and cycle (25 %). Key words: popular sports, Slovenes. Izvleček Cilj raziskave je bil ugotoviti, katere športnorekreativne dejavnosti so najbolj priljubljene med Slovenci. Vzorec merjencev je v letu 2008 (17. študija SJM) zajemal 1286 oseb, starih 15 let in več (povprečna starost 46,6 ± 18,9 leta), ki so izpolnile vprašalnik o svojih športnorekreativ- nih navadah. Rezultati kažejo, da Slovenci najraje hodi- mo (58 %), plavamo (35 %) in kolesarimo (25 %). Ključne besede: priljubljeni športi, Slovenci. Maja Pori, Boris Sila S KATERIMI šPORTNOREKREATIVNIMI DEjAVNOSTMI SE SLOVENCI NAjRAjE UKVARjAMO? Uvod „ V Sloveniji je vedno več ljudi, ki jim je športna rekreacija posta- la pomembna kategorija kakovostnega preživljanja prostega časa. Majhen delež športno neaktivnih (37 % v letu 2008) kaže, da se ljudje zavedajo pomena gibalne dejavnosti za zdravje. Ljudje imajo bolj pozitiven odnos do gibanja kot v preteklosti, bolj so seznanjeni s pozitivnimi učinki športne dejavnosti in se verjetno laže odločajo zanjo. Športnorekreativna dejavnost lahko izboljša kakovost življenja odraslih različnih starosti in telesne pripravljenosti (Seefeldt, Malina, Clark, 2002). Ugodne posledice redne športne dejavnosti se namreč kažejo tako v izboljšanju funkcionalnih sposobnosti (Berlin, Colditz, 1990; Fras, 2002), zniževanju krvnega tlaka (Arnoll, Beaglehole, 1992), v ohranjanju primerne telesne teže (Kromhout, Bloemberg, Si- edell, Nissinen, Menotti, 2001; Mišigoj - Duraković in sod., 2003), v zmanjševanju stresa (Hassmen, Koivula, Uutela, 2000) kot tudi v zadovoljstvu s seboj, izboljšanju gibalnih sposobnosti in za- dovoljevanju želje po socializaciji. Bistvo športne rekreacije je v veselju, sreči in zadovoljstvu, ki jih prinaša gibanje. Kar so sekunde, metri ali točke v vrhunskem športu, so veselje, užitek, sreča in zadovoljstvo, ki jih občuti rekreativni športnik v svoji športnorekreativni dejavnosti (Pori, Bednarik, Kolenc, 2008). Katero športnorekreativno dejavnost izbrati? S katero dejavnostjo bomo uspeli zadovoljiti svoje ci- lje? Kje bomo najbolj uživali? S katero dejavnostjo bomo naj- več naredili za svoje zdravje? Na izbiro posameznih športnih dejavnosti poleg osebne priljubljenosti verjetno vplivata tudi sodoben hiter tempo življenja in razpoložljiv denar. Ljudje naj- raje izbiramo dejavnosti, s katerimi se lahko ukvarjamo v nepo- srednem bivalnem okolju, ki imajo značaj aerobnih aktivnosti, so cenovno dostopne, z njimi se lahko ukvarjamo vse leto in tudi do pozne starosti. Športna rekreacija je torej, ne glede na to, ali smo aktivni zunaj, v naravi ali v zaprtih športnih objektih, dejavnost, ki celovito zajame večino človekovih razsežnosti, ki smo jih voljni in vse bolj zaradi številnih škodljivih vplivov tudi prisiljeni angažirati v svojem prostem času (Sila, 2008). Seznam športnorekreativnih dejavnosti, s katerimi se ukvarjajo odrasli Slovenci, je dolg in raznolik. Že vrsto let so hoja (spre- hodi), plavanje, kolesarjenje, alpsko smučanje in planinarjenje na vodilnih mestih po priljubljenosti. Gre pretežno za dejav- nosti, ki potekajo v naravi, kar očitno Slovenci izredno cenimo. Preživljanje prostega časa v naravi je pomembna protiutež vr- hunskim tehnološkim ''igračkam'', ki nam pomagajo čim bolj telesno neaktivno preživeti dan (nakupi iz fotelja, opravljanje bančnih storitev izza domače pisalne mize, dostava artiklov na dom …). Zanimivo je, da kljub pojavu številnih, lahko bi rekli modernih športnorekreativnih dejavnosti ostajajo gibalne dejavnosti v naravi najbolj priljubljene. Aktivno preživljanje prostega časa v naravi ima očitno poseben čar in nedvomno velike pozitivne učinke na Slovence. priloga 106 športnorekreativna dejavnost slovencev 2008 Metode „ Vzorec merjencev je zajemal 1286 oseb, starih 15 let in več (povprečna starost 46,6 ± 18,9 leta). V vprašalniku smo ponu- dili 52 športnorekreativnih dejavnosti. Anketiranci so označili, s katerimi se najraje ukvarjajo. Rezultate smo predstavili v obliki odstotkov aktivnih v posamezni športni dejavnosti (%). Rezultati „ Podatki 17. študije o športnorekreativni dejavnosti Slovencev kažejo, da je hoja še vedno najbolj priljubljena oblika gibalne dejavnosti. Kar 58 % odraslih Slovencev se najraje ukvarja s hojo (slika 1). To ne preseneča, saj gre za osnovno, človeku lastno gibanje. Hoja je namreč temeljna dejavnost, katere pozitivni učinki na zdravje so bili že večkrat dokazani (Zhu, 2008). No, tu ne moremo mimo dejstva, da gibanja, ki so značilna za šport, niso lastna človeku (Pori, Bednarik, Kolenc, 2008). Še mnogo manj pa sta mu lastna posedanje pred računalnikom ali tele- vizijo in pretirano uživanje hrane. Pa vendar to počnemo. Prav zaradi tega je vsaka oblika športnorekreativne dejavnosti zelo dobrodošla. Hoji na prvem mestu sledita plavanje in cestno kolesarjenje, kar v primerjavi z rezultati raziskav preteklih let ni nič novega (slika 1). Te športne panoge so se utrdile na prvih treh mestih. V primerjavi s preteklimi leti se nekoliko manj Slovencev najraje ukvarja s hojo (v letu 2006 62 %; v: Berčič in Sila, 2007), nekoliko več jih raje plava (v letu 2006 30 %). Cestno kolesarjenje, alp- sko smučanje in planinstvo so ostali na istih mestih kot pred dvema letoma s skoraj enakimi odstotki udeležbe. Kot zanimi- vost pa omenimo, da je vadba doma izgubila priljubljenost, saj se po zadnjih podatkih uvršča na 12. mesto (preglednica 1), medtem ko je bila v prejšnji študiji na 6. mestu. Vzrok za to je lahko porast organiziranih oblik vadbe, v katere se Slovenci vključujejo in zato manj vadijo sami doma. Vsekakor je strokov- no organizirana vadba najbolj zaželena. Vaditi pod vodstvom strokovnjaka namreč pomaga laže in hitreje doseči zadane cilje z najmanjšo nevarnostjo poškodb. Alpsko smučanje ter planinstvo in gorništvo bi lahko poime- novali tudi del identitete Slovencev (Berčič in Sila, 2007). Že od leta 1973 se pojavljajo na visokih mestih najbolj priljubljenih športnorekreativnih dejavnosti. Mnogi Slovenci so sprejeli pla- ninstvo kot temeljno dejavnost ob vikendih, alpsko smučanje pa kot način življenja v zimskem času. V zimskem času postaja vedno bolj priljubljena dejavnost tudi turno smučanje. V prejšnji študiji se je z njim ukvarjalo 0,8 % anketiranih, kar ga je uvrščalo na 41. mesto (Berčič in Sila, 2007). Zadnji podatki kažejo, da se turno smučanje uvršča na 32. me- Slika 1: Najbolj priljubljene športnorekreativne dejavnosti po odstotkih udeležencev v letu 2008 6,1 % 6,1 % 7,2 % 7,7 % 8,4 % 8,5 % 8,9 % 9,7 % 11,4 % 11,5 % 11,7 % 14,6 % 16,6 % 24,9 % 34,8 % 58,0 % 0 10 20 30 40 50 60 70 kolesarstvo -gorsko rolanje (na rolerjih) odbojka aerobika jutranja gimnastika košarka badminton fitnes ples nogomet tek (v naravi) planinstvo, gorništvo smučanje alpsko kolesarstvo - cestno plavanje hoja, sprehodi športnorekreativna dejavnost slovencev 2008 107 sto z 1,9-odstotno udeležbo, kar predstavlja največji premik posameznih aktivnosti po lestvici navzgor. To je lahko tudi po- sledica razvoja in popularizacije tekmovalnega turnega smu- čanja, najverjetneje pa večje dostopnosti te dejavnosti. To se kaže v veliki ponudbi različnih modelov turnih smuči, okovja in čevljev ter v cenovni ustreznosti opreme, ki jo lahko uporablja- mo tudi pri smučanju po urejenih smučiščih. Poleg tega deluje v Sloveniji vrsta društev in agencij, ki se ljubiteljsko in profesio- nalno ukvarjajo s turnosmučarsko ponudbo. Vsako leto je torej več ljudi aktivnih v gorah tudi v zimskem času. Na to vplivajo tudi elektronski mediji (Gore in ljudje, Turno-smučarski klub Skala …), ki z objavo fotografij, novic, opisov poti povečujejo zanimanje za to dejavnost. Ob tem velja omeniti, da je nujno upoštevati ustrezna varnostna navodila. Plazovni trojček (žol- na, sonda in lopata) je še vedno bolj izjema kot pravilo. V preglednici 1 ni podatkov za triatlon in jadralno padalstvo, ker v obravnavanem vzorcu teh dejavnosti ni nihče izbral. Naj končamo tako, kot smo začeli: 37 % odraslih Slovencev se s športom ne ukvarja. To pomeni, da niso niti enkrat na leto športno dejavni. Jasno nam je, da se vsi ne bodo ukvarjali s športno rekreacijo. Vendar športna rekreacija niso samo špor- tne panoge, kot bi morda mislili nekateri. Športna rekreacija so lahko najrazličnejše oblike gibanja, ki pozitivno vplivajo na naše zdravje, ne nazadnje je to lahko le vsakodneven intenzi- ven sprehod na svežem zraku. To pa se, roko na srce, v sodob- nem marketingu najmanj propagira. Literatura „ Arnoll, B., Beaglehole, R. (1992). Does physical activity lower blood pre-1. asure: a critical review of the clinical trials? Journal of Clinical Epidemiol, 45(5), 439−447. Berčič, H., Sila, B. (2007). Ukvarjanje prebivalstva Slovenije s posame-2. znimi športnimi zvrstmi. Šport, 55(3), suppl., 17−26. Berlin, J. A., Colditz, G. A. (1990). A meta-analysis of physical activi-3. ty in the prevention of coronary heart disease. Am J Epidemiol, 132, 612−628. Fras, Z. (2002). Predpisovanje telesne aktivnosti za preprečevanje bole-4. zni srca in ožilja. Zdravstveno varstvo, 41, 27−34. Hassmen, P., Koivula, N., Uutela, A. (2000). Physical exercise and psycho-5. logical well-being: a population study in Finland. Prev Med, 30, 17−25. Kromhout, bloemberg, Siedell, Nissinen and Menotti, 2001.6. Mišigoj - Duraković, M. et. al (2003). 7. Physical activity and health. Ljublja- na: ZDŠD, FŠ, KIF, ZŠ. Seefeldt, V., Malina, R. M., Clark, M. A. (2002). Factors affecting levels of 8. physical activity in adults. Sports Med, 32(3), 143−168. Pori, M., Bednarik, J., Kolenc, M. (2008). Sport recreation from the point 9. of view of financial resources used since 1999. Šport, 56, suppl., 27−32. Sila, B. (2008). Aktivni seniorji. Polet, 7(6), 42−45.10. Zhu, W. (2008). Let’s keep walking. 11. Medicine & Science in Sports & Exer- cise, 40 (suppl), 509−511. Preglednica 1: Športnorekreativne dejavnosti, razvrščene po odstotkih aktivnih (%) v letu 2008 Športna dejavnost % 1 hoja, sprehodi 58 2 plavanje 34,8 3 kolesarstvo − cestno 24,9 4 smučanje − alpsko 16,6 5 planinstvo, gorništvo 14,6 6 tek (v naravi) 11,7 7 nogomet 11,5 8 ples 11,4 9 fitnes 9,7 10 badminton 8,9 11 košarka 8,5 12 jutranja gimnastika 8,4 13 aerobika 7,7 14 odbojka 7,2 15 rolanje (na rolerjih) 6,1 16 kolesarstvo − gorsko 6,1 17 tenis 5,5 18 namizni tenis 5,1 19 kegljanje 4,5 20 ribolov 4,0 21 druge športne aktivnosti 3,3 22 atletika 2,9 23 drsanje 2,9 24 joga 2,8 25 alpinizem 2,6 26 smučarski tek 2,4 27 balinanje 2,3 28 borilni športi 2,3 29 jadranje 2,2 30 deskanje na snegu 2,1 31 avto-moto šport 1,9 32 smučanje − turno 1,9 33 strelstvo 1,9 34 obiskovanje trimskih stez 1,8 35 kajak, kanu 1,6 36 lov 1,5 37 rokomet 1,4 38 konjeniški šport 1,2 39 golf 1,2 40 fitnes − skupinska vadba 1,1 41 podvodni športi 0,9 42 rafting 0,9 43 jadranje na deski 0,9 44 orientacijski šport 0,8 45 športno plezanje 0,8 46 hokej na ledu 0,7 47 lokostrelstvo 0,7 48 skvoš 0,5 49 športna gimnastika 0,3 izr. prof. dr. Maja Pori, prof. šp. vzg. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, – Katedra za športno rekreacijo in zdravje e-naslov: maja.pori@fsp.uni-lj.si priloga 108 športnorekreativna dejavnost slovencev 2008 POPULARITY OF SPORT ACTIVITES RELATED TO GENDER AND EDUCATION Abstract The aim of the study was to investigate the most popular sport activities among Slovenian population according to gender and education. The sample in the year 2008 (17th study of SJM) consisted of 1286 persons aged 15 years and above (average age 46,6 ± 18,9 years), 54 % were women and 46 % were men. They filled in a questionnaire about their sport activities. The results show that both men and women prefer to walk, swim and cycle. The same results were gained when we took differ- ent level of education into account. Women also like moun- taineering (15 %), aerobics (13 %) and alpine skiing (13 %) while men prefer to play football (22 %), go to ski (21 %) and play basketball (15 %). Key words: popular sports, gender differences, education. Izvleček V raziskavi smo želeli ugotoviti, katere športnorekreativ- ne dejavnosti so najbolj priljubljene glede na spol in izo- brazbo anketirancev. Vzorec merjencev je v letu 2008 (17. študija SJM) zajemal 1286 oseb, starih 15 let in več (pov- prečne starosti 46,6 ± 18,9 leta), 54 % je bilo žensk in 46 % moških; največ (30 %) jih je imelo končano srednjo šolo. Anketiranci so izpolnili vprašalnik o svojih športnorekre- ativnih navadah. Rezultati kažejo, da so tako pri moških kot ženskah, ne glede na izobrazbo, najbolj priljubljene dejavnosti hoja, plavanje in kolesarjenje. Poleg teh se Slovenke najraje ukvarjajo s planinstvom (15 %), aero- biko (13 %) in alpskim smučanjem (26 %), Slovenci pa z nogometom (22 %), alpskim smučanjem (21 %) in košarko (15 %). Ključne besede: priljubljeni športi, razlike med spoloma, izobrazba. Maja Pori, Boris Sila PRILjUBLjENOST šPORTNOREKREATIVNIH DEjAVNOSTI V POVEzAVI S SPOLOM IN IzOBRAzBO Uvod „ Promocija aktivnega preživljanja prostega časa je v zadnjih 37 letih očitno obrodila sadove. Delež Slovencev, ki se ukvarjajo s športno rekreacijo, še nikoli ni bil tako visok kot v zadnji študiji (63 %). V zadnjih desetletjih se je bolj povečal odstotek aktiv- nih žensk kot aktivnih moških (Berčič in Sila, 2007). V preteklem obdobju je bilo aktivnih manj žensk kot moških, za kar je bilo navedenih veliko razlogov. Omenjalo se je neenakopraven od- nos žensk v družbi, dvojno zaposlenost, neustrezno športno ponudbo … (Berčič, Sila, 2007). Danes je življenjski slog žensk drugačen, kar kaže na njihovo večjo ozaveščenost o pomenu športnorekreativne aktivnosti. Ženske si teže odtrgajo nekaj časa od vsakodnevnih družinskih obveznosti in ga namenijo ukvarjanju z gibalno dejavnostjo (Birchwood, Roberts, Pollock, 2008). Ukvarjanje s športom postaja vse bolj domena izobraženih in premožnejših (Doupona Topič, Sila, 2007). Določene športne aktivnosti so povezane z večjimi stroški, zato se z njimi manj ukvarjajo ljudje iz nižjega socialnega sloja (za katere sta značil- na nižja življenjska raven in manjša ozaveščenost o pomemb- nem vplivu gibalne dejavnosti na zdravje). Hoja (sprehodi), plavanje in kolesarjenje so že vrsto let trdno na prvih treh mestih priljubljenosti, ne glede na spol ali izobrazbo. Hoja, kolesarjenje in plavanje se pojavljajo kot najbolj priljublje- ne aktivnosti tudi v drugih študijah (Hamdorf, Starr, Williams, 2002; Leslie in sod., 2004; Williams in sod., 2008). Hoja je aktiv- nost, ki ne zahteva tehničnega znanja, je poceni in dostopna v vseh letnih časih in v življenjskih obdobjih. V zadnjih letih postaja priljubljena tudi nordijska hoja, kjer ljudje uporabljajo za gibanje palice. V dosedanjih vprašalnikih nordijske hoje še ni bilo na seznamu 52 aktivnosti, jo pa nameravamo dodati že v 18. študijo o športnorekreativnih navadah Slovencev. Pla- vanje je aktivnost, s katero se mnogo ljudi ukvarja predvsem v poletnih počitnicah (ko ni treba dati dodatnega denarja za izvajanje aktivnosti), kolesarjenje pa lahko poleg priljubljene športnorekreativne aktivnosti služi tudi kot prevozno sredstvo. športnorekreativna dejavnost slovencev 2008 109 V prispevku nas je zanimalo, s katerimi športnorekreativnimi aktivnostmi se Slovenke in Slovenci še ukvarjajo poleg treh najbolj priljubljenih in katere aktivnosti so priljubljene pri sku- pinah z različno izobrazbeno sestavo. Metode „ Vzorec merjencev je zajemal 690 žensk (povprečna starost 48,2 ± 19,0 leta) in 596 moških (povprečna starost 44,6 ± 18,6 leta), starih 15 let in več. Največ jih je imelo končano srednjo šolo (30 %), 28 % jih je končalo osnovno šolo, po 21 % pa poklicno ter višjo šolo ali več. V vprašalniku smo ponudili 52 športnorekre- ativnih aktivnosti. Anketiranci so označili, s katerimi se najraje ukvarjajo. Rezultate smo predstavili v obliki odstotkov aktivnih v posamezni športni panogi. Rezultati „ Po pregledu vrstnega reda najbolj priljubljenih športnih de- javnosti ugotavljamo, da so hoja, plavanje in kolesarjenje na prvih treh mestih tako pri ženskah kot moških, vendar se s hojo ukvarja večji odstotek žensk (slika 1). Vzrok za to je verjetno tudi dostopnost te aktivnosti, saj se v bistvu lahko 'začne' že pred domačim pragom. Ženska – mati ne izgubi veliko časa zaradi logističnih zahtev, značilnih za druge oblike vadbe, in se lah- ko hitro 'vrne v družinsko življenje'. Poleg tega gre za aerobno aktivnost, največkrat nižje intenzivnosti, ki ne zahteva velikega napora. Hoja je aktivnost, ki lahko močno zmanjša dejavnike tveganja za nastanek kroničnih bolezni (Lee in Buchner, 2008). Verjetno bi bilo zanimivo pridobiti podatke o tem, ali ženske hodijo same ali v družbi s prijateljico. V slednjem primeru lahko hoja učinkovito zadovoljuje tudi želje po socializaciji (kar moški verjetno dobijo pri igranju moštvenih iger). Največje razlike med spoloma v priljubljenosti športnorekre- ativnih aktivnosti so vidne v dejavnostih, ki so energetsko na- pornejše in zahtevajo več športnega znanja. Moški se tako v veliko večji meri ukvarjajo z moštvenimi igrami. Nogomet in košarko postavljajo po priljubljenosti na 4. oz. 6. mesto, med- tem ko sta pri ženskah na 21. in 19. mestu (preglednica 1). Pri športnih igrah, kjer prihaja do telesnega stika z nasprotnikom, najdejo moški poseben izziv, ki se kaže v merjenju sposobnosti in znanja, borbenosti in težnje po zmagi (Berčič in Sila, 2007). Splošna ugotovitev je, da so moškim bolj privlačne športnore- kreativne aktivnosti, kjer prihaja do hitrih, eksplozivnih gibanj, kot so šprinti ali skoki, in do telesnih stikov z nasprotnikom … Ženske pa, poleg prvih petih bolj aerobnih dejavnosti, dajejo v primerjavi z moškimi večji poudarek aerobiki, kar kažejo tudi druge raziskave (Leslie in sod., 2004) (preglednica 1). V primer- javi s preteklimi rezultati je aerobika nekoliko povečala prilju- bljenost, jutranja gimnastika pa jo je izgubila. Vzrok je verjetno v vedno pestrejši ponudbi strokovno vodenih oblik aerobike, ki je pisana na kožo ženskam. Dobra desetina žensk (in le 4,5 % moških) (preglednica 1) rada vadi doma. Mogoče ženska zaradi vloge matere preživi več časa doma in ji tak način vadbe bolj ustreza. V medijih lahko zasledimo propagiranje številnih gim- nastičnih vaj, ki pozitivno vplivajo na ohranjanje ali izboljšanje gibalnih sposobnosti ter na nadzor telesne teže, kar je lahko še dodatno spodbudilo ženske za vadbo doma. 0 10 20 30 40 50 60 70 nogomet košarka kolesarstvo -gorsko odbojka fitnes badminton tek (v naravi) jutranja gimnastika ples smučanje alpsko aerobika planinstvo, gorništvo kolesarstvo - cestno plavanje hoja, sprehodi Ženske Moški Slika 1: Najbolj priljubljene športnorekreativne dejavnosti glede na spol v letu 2008 Preglednica 1: Športnorekreativne dejavnosti, razvrščene po odstotkih aktivnih (%) glede na spol v letu 2008 MOŠKI ŽENSKE Športna dejavnost % Športna dejavnost % 1 hoja, sprehodi 48,8 hoja, sprehodi 65,1 2 plavanje 32,2 plavanje 37,1 3 kolesarstvo − cestno 23,3 kolesarstvo − cestno 26,2 4 nogomet 22,3 planinstvo, gorništvo 14,8 5 smučanje − alpsko 20,8 aerobika 13,2 6 košarka 15,4 smučanje − alpsko 13,0 7 planinstvo, gorništvo 14,4 ples 12,9 8 tek (v naravi) 12,8 jutranja gimnastika 11,7 9 fitnes 12,1 tek (v naravi) 10,9 10 kolesarstvo −gorsko 10,1 badminton 9,0 11 ples 9,7 rolanje (na rolerjih) 8,1 12 badminton 8,7 fitnes 7,7 13 odbojka 8,4 odbojka 6,2 14 namizni tenis 8,2 joga 4,2 15 tenis 8,2 drsanje 3,6 16 ribolov 7,4 kegljanje 3,2 17 kegljanje 6,0 tenis 3,2 18 atletika 4,7 kolesarstvo − gorsko 2,6 19 jutranja gimnastika 4,5 košarka 2,5 20 druge športne aktiv- nosti 4,5 namizni tenis 2,3 21 alpinizem 4,0 nogomet 2,2 22 borilni športi 4,0 druge športne aktiv- nosti 2,2 23 rolanje (na rolerjih) 3,9 smučarski tek 2,0 24 avto-moto šport 3,5 fitnes − skupinska vadba 1,7 25 smučanje − turno 3,5 balinanje 1,6 26 strelstvo 3,2 alpinizem 1,4 27 balinanje 3,0 jadranje 1,4 priloga 110 športnorekreativna dejavnost slovencev 2008 MOŠKI ŽENSKE Športna dejavnost % Športna dejavnost % 28 deskanje na snegu 3,0 obiskovanje trimskih stez 1,4 29 jadranje 3,0 atletika 1,3 30 lov 3,0 deskanje na snegu 1,3 31 smučarski tek 2,9 konjeniški šport 1,3 32 rokomet 2,3 golf 1,2 33 obiskovanje trimskih stez 2,2 kajak, kanu 1,2 34 drsanje 2,0 ribolov 1,2 35 kajak, kanu 2,0 borilni športi 0,7 36 rafting 1,7 podvodni športi 0,7 37 jadranje na deski 1,5 strelstvo 0,7 38 aerobika 1,3 športno plezanje 0,7 39 golf 1,2 rokomet 0,6 40 hokej na ledu 1,2 športna gimnastika 0,6 41 joga 1,2 avto-moto šport 0,4 42 konjeniški šport 1,2 orientacijski šport 0,4 43 lokostrelstvo 1,2 smučanje − turno 0,4 44 orientacijski šport 1,2 hokej na ledu 0,3 45 podvodni športi 1,2 jadranje na deski 0,3 46 športno plezanje 0,8 lokostrelstvo 0,3 47 skvoš 0,7 rafting 0,3 48 fitnes − skupinska vadba 0,3 skvoš 0,3 49 lov 0,1 Ženski šport se namreč vedno bolj nagiba k estetiki, lepoti in usklajenosti gibanja. Ženske očitno bolj uživajo v gibanju v rit- mu in ob glasbeni spremljavi. Pri gibanju jim je pomembnejša estetska komponenta in ne toliko doseženi rezultat v obliki točk. Razlike v priljubljenosti posameznih panog so pomemb- ne, ko želimo npr. vplivati na neaktivno populacijo (Leslie, Owen, Sallis, 1999). Ponuditi jim je treba namreč aktivnosti, s katerimi se najraje ukvarjajo. 0 5 10 15 20 25 30 hoja, sprehodi o d st o tk i ( % ) plavanje kolesarstvo (cestno) alpsko smučanje planinstvo OŠ PŠ SŠ VŠ Slika 2: Prvih pet najbolj priljubljenih športnorekreativnih dejavnosti glede na izobrazbo v letu 2008 Preglednica 2: Najbolj priljubljene športnorekreativne dejav- nosti, razvrščene po odstotkih aktivnih (%) glede na izobrazbo v letu 2008 OŠ PŠ SŠ VŠ % % % % hoja, sprehodi 48 59 62 64 plavanje 17 31 43 51 kolesarstvo - cestno 16 23 29 34 smučanje alpsko 7 13 19 31 planinstvo,gorništvo 4 14 17 25 tek (v naravi) 6 6 17 19 ples 6 9 15 16 jutranja gimnastika 6 4 9 15 aerobika 3 3 10 15 badminton 5 4 12 15 tenis 2 3 5 13 fitnes 6 5 16 11 košarka 7 6 11 9 kolesarstvo - gorsko 2 6 8 9 rolanje (na rolerjih) 3 3 9 8 odbojka 7 5 9 8 nogomet 11 10 16 7 Ne glede na izobrazbeno strukturo, Slovenci najraje hodimo, plavamo in kolesarimo (Slika 2). Podrobnejši pregled pokaže, da se bolj izobraženi ukvarjajo več s športno rekreacijo, saj je večji odstotek aktivnih v večini naštetih aktivnostih. Največje odstopanje je vidno v ‘dražjih’ dejavnostih, kjer je po- trebno za vadbo plačati (Tabela 2). Plača se lahko vadnina (npr. aerobika, fitnes) ali prostor za vadbo (bazen, smučarska karta, badminton, tenis, fitnes). Največje razlike v odstotkih različno izobraženih udeležencev so vidne v alpskem smučanju, aero- biki in tenisu. Alpsko smučanje sodi med najdražje športne ak- tivnosti in si ga verjetno laže privoščijo ljudje višjega socialne- ga sloja. Podobno bi lahko razlagali tudi rezultate pri aerobiki. Različni tipi vadb aerobike so strokovno vodeni, organizirani in jih je potrebno plačati. V moštvenih igrah so odstotki udeležencev bolj izenačeni. Največje razlike so vidne v nogometu, kjer je odstotek aktivnih najnižji pri najbolj izobraženi skupini (Tabela 2). Večji odstotek ukvarjanja z nogometom gre verjetno na račun aktivnejše mo- ške populacije v nižje izobraženih skupinah. Moški se namreč najraje ukvarjajo z moštvenimi igrami, med katerimi je nogo- met na zelo visokem mestu. Zanimivo je, da se več ljudi z nižjo izobrazbo ne ukvarja s pla- ninstvom in gorništvom. Glede na to, da živimo v gorati Slo- veniji, kjer je gorništvo ena najbolj priljubljenih in množičnih športnih dejavnosti, neločljiv del narodove identitete, del kul- turne dediščine in del slovenske psihološke podobe (Burnik, Košir, Doupona Topič, Pori, 2007), so podatki mogoče prese- netljivi. Za hojo v gore je namreč pri nas nešteto možnosti. Gre za eno najbolj dostopnih športnih dejavnosti, ki ni vezana na velike stroške in s katero se lahko človek ukvarja v vseh letnih časih ter starostnih obdobjih. Planinska dejavnost oziroma hoja vpliva tudi na razvoj in ohranjanje funkcionalnih sposobnosti (Jereb, Karpljuk, Burnik, 2003), ki so temeljne za zagotavljanje športnorekreativna dejavnost slovencev 2008 111 visoke ravni telesnega zdravja. Mogoče lahko vzroke za doblje- ni rezultat povežemo s pomanjkanjem znanja, potrebnega za varno hojo v gore. Literatura „ Berčič, H., Sila, B. (2007). Ukvarjanje prebivalstva Slovenije s posame-1. znimi športnimi zvrstmi. Šport, 55(3), priloga, 17−26. Birchwood, D., Roberts, K., Pollock, G. (2008). Explaining differences 2. in sport participation rates among young adults: evidence from the South Caucasus. European Physical Education Review, 14(3), 283−298. Burnik, S., Košir, B., Doupona Topič, M., Pori, M. (2007). Mountaineering 3. of children with regard to their natural and social environment. Inter- national Journal of Physical Education, 4(4), 159−165. Doupona Topič, M., Sila, B. (2007). Oblike in načini športne aktivnosti v 4. povezavi s socialno stratifikacijo. Šport, 55(3), priloga, 12−16. Hamdorf, P., Starr, G., Williams, M. (2002). A survey of physical activity 5. level and functional capacity in older adults in South Australia. Journal of Aging and Physical Activity, 10, 281−289. Jereb, B., Karpljuk, D., Burnik, S. (2003). Heart rate responses to uphill 6. walking in 9-to 10-yr-old boys and girls. Kinesiologia Slovenica, 9(1), 13−18. Lee, M., Buchner, D. M. (2008). The importance of walking to public 7. health. Medicine & Science in Sports & Exercise, 40(7), 512−518. Leslie, E., Cerin, E., Gore, C. J., St. George, A., Bauman, A., Owen, N. 8. (2004). Gender, age and educational attainment differences in Au- stralian adults’ participation in vigorous sporting and fitness activities. Journal of Physical Activity and health, 1, 377−388. Leslie, E., Owen, N., Sallis, J. (1999). Inactive australian college students’ 9. preferred activities, sources of assistance and motivators. American Jo- urnal of Health Promotion, 13, 197−199. Williams, D. M., Matthews, C. E., Rutt, C., Napolitano, M. A., Marcus, B. H. 10. (2008). Interventions to increase walking behaviour. Medicine & Science in Sports & Exercise, 40(7), 567−573. izr. prof. dr. Maja Pori, prof. šp. vzg. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, – Katedra za športno rekreacijo in zdravje e-naslov: maja.pori@fsp.uni-lj.si priloga 112 športnorekreativna dejavnost slovencev 2008 POPULARITY OF SPORT ACTIVITES RELATED TO AGE Abstract The aim of the study was to investigate the most popular sport activities among Slovenian population according to age. The sample consisted of 1286 persons aged 15 years and above (average age 46,6 ± 18,9 years), there were 190 persons in the first age group (15−24 let), 208 in second (25−34), 227 in third (35−44), 209 in fourth (45−54), 177 in fifth (55−64) and 275 aged 65 years and above. They filled in a questionnaire about their sport activities. The results show that people in all age groups prefer to walk and swim. Football was placed third in the youngest age group (35 %), while in all others there was cycling. Key words: popular sports, age groups. Izvleček Cilj raziskave je bil ugotoviti, katere športnorekreativne dejavnosti so najbolj priljubljene med Slovenci glede na njihovo starost. V vzorec merjencev smo zajeli 1286 oseb, starih 15 let in več (povprečna starost 46,6 ± 18,9 leta); od tega jih je bilo 190 v prvi starostni skupini (15−24 let), 208 v drugi (25−34), 227 v tretji (35−44), 209 v četrti (45−54), 177 v peti (55−64), 275 pa je bilo starih 65 let in več. Anke- tiranci so izpolnili vprašalnik o svojih športnorekreativ- nih navadah. Rezultati kažejo, da sta, ne glede na starost, najbolj priljubljeni dejavnosti hoja in plavanje. V prvi sta- rostni skupini je na tretjem mestu nogomet (35 %), v vseh drugih pa kolesarstvo. Ključne besede: popularni športi, starostni razredi. Maja Pori, Primož Pori, Boris Sila ALI STAROST VPLIVA NA IzBOR NAjBOLj PRILjUBLjENIH šPORTNOREKREATIVNIH DEjAVNOSTI? Uvod „ Ukvarjanje s posameznimi športnorekreativnimi dejavnostmi je pogojeno z biološko, fiziološko, psihološko in sociološko komponento, kar se kaže v različnih sposobnostih, lastnostih in značilnostih ljudi v posameznih starostnih obdobjih (Berčič in Sila, 2007). Mladim naj bi bile bliže intenzivnejše aktivnosti, npr. športne igre, starejšim pa predvsem ciklične aktivnosti, ki jih je mogoče izvajati z manj napora. Obdobje po 45. letu je tisto, v katerem se način športnega udejstvovanja spremeni iz pretežno visoko intenzivnih aktivnosti v nižje intenzivne (Starc in Sila, 2007). Mnogo dejavnikov, ki vplivajo na zdravje v odrasli dobi, ima korenine v zgodnjem otroštvu (Seefeldt, Malina in Clark, 2002). Če se otroci navadijo na redno gibalno dejavnost, se bodo učinki vadbe verjetno poznali tudi, ko odrastejo (Ma- lina, 2001). Gibalna dejavnost je pomemben kazalnik kakovosti življenja (Menec, 2003). Hoja, plavanje in kolesarjenje so bili, razen v zadnji starostni skupini (65 let in več), na prvih treh mestih po priljubljenosti v 16. študiji (2006) o športnorekreativnih navadah Slovencev (Berčič in Sila, 2007). V pričujočem prispevku nas je torej zani- malo, katere športnorekreativne dejavnosti so bile najbolj pri- ljubljene pri različno starih skupinah prebivalstva v letu 2008. Metode „ Vzorec merjencev je zajemal 1286 oseb, starejših od 15 let (povprečna starost 46,6 ± 18,9 leta), ki smo jih razdelili v 6 sta- rostnih razredov (slika 1). V vprašalniku smo ponudili 52 špor- Slika 1: Prikaz starostnih skupin po odstotkih udeležencev v letu 2008 več kot 65 let 21,4 % 15-24 let 14,8 % 25-34 let 16,2 % 55-64 let 13,8 % 35-44 let 17,7 % 45-54 let 16,3 % športnorekreativna dejavnost slovencev 2008 113 tnorekreativnih dejavnosti. Anketiranci so označili, s katerimi se najraje ukvarjajo. Rezultate smo predstavili v obliki odstotkov aktivnih v posamezni športni dejavnosti (%) za vsako starostno skupino. Rezultati „ Rezultati kažejo, da ljudje različnih starosti najraje hodijo in pla- vajo (preglednica 1). Delež tistih, ki jim je hoja najbolj priljublje- na dejavnost, je najvišji v starostni skupini 55−64 let (65,5 %). V nobeni skupini ni delež aktivnih manjši od 40 %, kar priča o iz- redni priljubljenosti hoje med Slovenci. Druge študije poročajo o hoji kot najbolj priljubljeni dejavnosti pri dveh tretjinah ljudi, starejših od 60 let (Hamdorf, Starr in Williams, 2002). Kolesarjenje je na tretjem mestu v vseh starostnih skupinah, ra- zen v prvi. Mlajši dajejo prednost moštvenim igram, saj se med prvih sedem uvrščajo tako nogomet kot košarka in odbojka. Primerjanje osvojenega znanja ter gibalnih sposobnosti v obli- ki tekmovanja je verjetno značilno za to starostno skupino. Prav tako ni presenetljivo visoko mesto fitnesa, saj je mlajšim po- memben dejavnik lepa zunanjost (postava, mišičasto telo), ki si jo lahko pridobijo z ustreznimi vajami v fitnes centrih. Ukvarja- nje z intenzivnejšimi aktivnostmi ima verjetno večje pozitivne učinke na celovito zdravje pri mlajših (Shephard, 1997). V drugi in tretji starostni skupini se na četrto mesto uvršča alp- sko smučanje, prav tako je značilno visoko mesto teka v naravi in planinstva. Moštvene igre izgubljajo priljubljenost, zanimiva pa je uvrstitev fitnesa v tretji starostni skupini. V obdobju 35−44 let se s fitnesom ukvarja le 6,2 % ljudi v vzorcu. V tej starosti smo verjetno zajeli starše mlajših otrok, ki imajo manj prostega časa zaradi službenih in družinskih obveznosti. Temu primerno verjetno izbirajo dostopnejše dejavnosti v naravi, s katerimi se 15−24 let 25−34 let 35−44 let Športna dejavnost % Športna dejavnost % Športna dejavnost % 1 hoja, sprehodi 46,8 hoja, sprehodi 61,1 hoja, sprehodi 58,1 2 plavanje 43,2 plavanje 48,1 plavanje 45,4 3 nogomet 35,8 kolesarstvo − cestno 29,3 kolesarstvo − cestno 33,5 4 fitnes 30,5 smučanje − alpsko 27,4 smučanje − alpsko 23,8 5 kolesarstvo (cestno) 30,0 tek (v naravi) 22,1 planinstvo, gorništvo 19,8 6 košarka 26,3 badminton 21,2 tek (v naravi) 15,9 7 odbojka 25,3 fitnes 16,8 ples 15,4 8 tek (v naravi) 25,3 planinstvo, gorništvo 16,3 kolesarstvo − gorsko 13,2 9 smučanje − alpsko 23,7 nogomet 15,4 nogomet 13,2 10 ples 18,9 aerobika 13,9 badminton 11,0 11 rolanje (na rolerjih) 18,4 košarka 13,5 košarka 9,7 12 badminton 14,7 ples 12,5 aerobika 8,8 13 namizni tenis 13,7 tenis 12,5 rolanje (na rolerjih) 7,5 14 atletika 12,6 kolesarstvo − gorsko 11,1 jutranja gimnastika 7,0 15 planinstvo, gorništvo 11,1 rolanje (na rolerjih) 10,6 odbojka 7,0 16 deskanje na snegu 10,0 odbojka 9,6 fitnes 6,2 45−54 let 55−64 let več kot 65 let Športna dejavnost % Športna dejavnost % Športna dejavnost % 1 hoja, sprehodi 62,2 hoja, sprehodi 65,5 hoja, sprehodi 53,1 2 plavanje 37,8 plavanje 25,4 plavanje 14,2 3 kolesarstvo (cestno) 25,8 kolesarstvo − cestno 20,3 kolesarstvo − cestno 13,1 4 planinstvo, gorništvo 17,7 planinstvo, gorništvo 16,9 planinstvo, gorništvo 7,6 5 smučanje − alpsko 16,3 jutranja gimnastika 14,1 jutranja gimnastika 6,9 6 ples 12,4 ples 9,6 smučanje − alpsko 3,3 7 aerobika 9,1 smučanje − alpsko 8,5 ples 2,5 8 jutranja gimnastika 8,1 ribolov 6,2 druge športne aktivnosti 2,2 9 nogomet 7,7 aerobika 4,5 aerobika 1,8 10 tek (v naravi) 7,2 smučarski tek 4,0 balinanje 1,8 11 fitnes 6,7 balinanje 2,8 lov 1,8 12 badminton 5,7 joga 2,8 alpinizem 1,1 13 kegljanje 5,7 obiskovanje trimskih stez 2,8 joga 1,1 14 smučarski tek 5,3 tek (v naravi) 2,8 ribolov 1,1 15 joga 4,8 tenis 2,8 smučarski tek 1,1 16 tenis 4,3 alpinizem 2,3 hokej na ledu 0,7 Preglednica 1: Športnorekreativne dejavnosti, razvrščene po odstotkih aktivnih (%) v posamezni starostni skupini priloga 114 športnorekreativna dejavnost slovencev 2008 lahko ukvarja vsa družina, kamor vadba v fitnesu skorajda ne sodi. Poleg tega motiv lepo grajenega in oblikovanega telesa najbrž ni več v ospredju (Berčič in Sila, 2007). Pri starejših pridobivata priljubljenost ples in jutranja gimnasti- ka (vadba doma). Slednja je pri starosti 55 let in več uvrščena celo na 5. mesto. V prvih dveh starostnih skupinah je ni niti med 16 najbolj priljubljenimi dejavnostmi, v skupini 55−64 let pa se z vadbo doma ukvarja vsak sedmi Slovenec. Moštvenih iger v zadnjih dveh starostnih skupinah ne najdemo več med priljubljenimi dejavnostmi, kar je zaradi njihove narave tudi ra- zumljivo. Hitri štarti, kratki teki s spremembami smeri, eksplo- zivna gibanja, kot so skoki, stik z nasprotnikom, spadajo med visoko intenzivna gibanja, ki se jih ljudje izogibajo zaradi upada gibalnih sposobnosti in posledičnega tveganja poškodb. Starost ima torej določen vpliv na izbor najbolj priljubljenih športnorekreativnih dejavnosti. Mlajši imajo raje moštvene igre in fitnes, srednja generacija alpsko smučanje in tek v naravi, sta- rejši pa ples in jutranjo gimnastiko. Poleg seveda hoje, plavanja in kolesarstva, ki so 'nacionalne' dejavnosti Slovencev, starih 25 let in več. Literatura „ Berčič, H., Sila, B. (2007). Ukvarjanje prebivalstva Slovenije s posame-1. znimi športnimi zvrstmi. Šport, 55(3), suppl., 17−26. Hamdorf, P., Starr, G., Williams, M. (2002). A survey of physical activity 2. level and functional capacity in older adults in South Australia. Journal of Aging and Physical Activity, 10, 281−289. Malina, R. M. (2001). Physical activity and fitness: pathways from child-3. hood to adulthood. American Journal of Human Biology, 13, 162−172. Menec, V. (2003). The relation between everyday activities and succes-4. sful aging: a 6-year longitudinal study. The Journal of Gerontology, 58, 74−82. Seefeldt, V., Malina, R. M., Clark, M. A. (2002). Factors affecting levels of 5. physical activity in adults. Sports Med, 32(3), 143−168. Shephard, R. J. (1997). What is the optimal type of physical activity to 6. enhance health? British Journal of Sports Medicine, 31, 277−284. Starc, G., Sila, B. (2007). Ura športa na dan prežene vse težave stran: 7. tedenska športna dejavnost odraslih v Sloveniji. Šport, 55(3), suppl., 27−36. izr. prof. dr. Maja Pori, prof. šp. vzg. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, – Katedra za športno rekreacijo in zdravje e-naslov: maja.pori@fsp.uni-lj.si športnorekreativna dejavnost slovencev 2008 115 WHO CAN AFFORD HEALTH AND KNOWS HOW TO DO IT? Abstract The questionnaire Slovenian Public Opinion enables us to roughly analyse the patterns of sport-recreational practices of people and to identify some amotivational factors that turn people away from sport-recreational exercising. The regres- sion model, built upon some selected variables showed, that the Slovenian Public Opinion questionnaire enables precise identification of people who are involved in sport-recreational activities but is much less precise in identification of sedentary individuals. The analysis showed that leisure-time sporting activities of people are influenced mostly by age, education, health and satisfaction with monthly income. On the other hand, gender, actual monthly income, type of residential envi- ronment, physical status, quantity of available leisure time and time, allocated for television watching, do not have statistically important predictive power. According to the established cri- teria of physical activity only 46 percent of Slovenian citizens reach the threshold of physical activity which enables the im- provement of physical health and fitness. Key words: sport recreation, daily physical activity, age, educati- on, health, satisfaction with income. Izvleček S pomočjo vprašalnika Slovensko javno mnenje je mo- goče zgolj grobo analizirati, kakšni so vzorci športnore- kreativnega udejstvovanja ljudi in kateri so amotivacijski dejavniki, ki jih odvračajo od redne športnorekreativne vadbe. Regresijski model, izdelan na podlagi izbranih spremenljivk, je pokazal, da vprašalnik Slovenskega jav- nega mnenja omogoča precej natančno določanje tistih, ki se s športnorekreativno dejavnostjo ukvarjajo, medtem ko je pri določanju tistih, ki niso športno dejavni, precej manj prepričljiv. Analiza je pokazala, da na športno dejav- nost ljudi najbolj vplivajo starost, izobrazba, zdravje, za- dovoljstvo s prihodki, medtem ko spol, dejanski dohodki, tip bivalnega okolja, telesni status, količina prostega časa in čas, namenjen gledanju televizije, nimajo statistično značilne napovedovalne moči. Po uveljavljenih kriterijih ustrezne telesne dejavnosti le 46 odstotkov državljank in državljanov Slovenije dosega tisti prag, ki omogoča iz- boljševanje telesnega zdravja in kondicije. Ključne besede: športna rekreacija, dnevna športna dejavnost, starost, izobrazba, zdravje, zadovoljstvo s prihodki. Gregor Starc, Boris Sila KDO zMORE IN SI zNA PRIVOšČITI zDRAVjE? Dnevna športna dejavnost odraslih Slovenk in Slovencev O definicijah in epistemologiji razi- „ skovanja športne dejavnosti ljudi V letu 2008 je med državljankami in državljani zakrožil vprašal- nik Slovenskega javnega mnenja in s precejšnjo zamudo pred- stavljamo informacije o tem, koliko ljudi je pri nas v letu 2008 bilo športno dejavnih in nedejavnih, pa tudi nekaj informacij o tem, kakšni so družbeno ekonomski profili teh ljudi. V pri- čujočem prispevku nameravamo ugotoviti, koliko državljank in državljanov naše dežele, razpete med mediteranskim, alpskim in panonskim kulturnim miljejem, spada med športno nede- javne, koliko jih je športno dejavnih in kakšne so razlike med njimi. Seveda pa se moramo že povsem na začetku spopasti s kriteriji, ki določajo ene in druge. Najprej s kriteriji razvrščanja. Kar se tiče športno nedejavnih ljudi, je stvar enostavna: sem spadajo tisti, ki svojih teles ne morejo, ne znajo ali nočejo spra- viti v pogon in so ob rahlem zardevanju anketarjem priznali, da se s športno rekreacijo sploh ne ukvarjajo. Pri drugi skupi- ni ljudi, ki so anketarjem povedali, da se s športno rekreacijo ukvarjajo, pa je stvar nekoliko bolj zapletena, saj sta obseg in intenzivnost ukvarjanja s športno rekreacijo med njimi zelo raz- lična, zaradi česar smo jih razvrstili v tri skupine. V prvo spadajo tisti akutni rekreativci, ki se s športom v povprečju ukvarjajo manj kot 30 minut na dan, v drugo skupino uravnoteženi re- kreativci, ki se s športom ukvarjajo od 30 do 60 minut na dan, v tretjo skupino pa tisti kronični rekreativci, ki ukvarjanju s špor- tom namenijo tudi več kot 60 minut na dan. Koliko je enih in drugih med 1224 intervjuvankami in intervjuvanci, ki so na to vprašanje odgovorili, je razvidno iz preglednice 1. Seveda bi bilo iz nje napačno sklepati, da so vsi ti ljudje športno dejavni vsak dan, saj je bil delež povprečnega dnevnega časa, name- njenega športni dejavnosti, izračunan iz podatka o urah tele- sne dejavnosti na teden, pretvorjenih v minute, ki so bile nato razdeljene na sedem dni. priloga 116 športnorekreativna dejavnost slovencev 2008 Preglednica 1: Število in delež športno nedejavnih in dejavnih državljank in državljanov v letu 2008 Športna dejavnost Število in delež Moški Ženske Skupaj nedejavni N 164 201 365 % 28,9 30,6 29,8 akutni rekreativci – do 30 mi- nut na dan N 151 175 326 % 26,6 26,7 26,6 uravnoteženi rekreativci – od 30 do 60 minut na dan N 115 161 276 % 20,2 24,5 22,5 kronični rekreativci – nad 60 minut na dan N 138 119 257 % 24,3 18,1 21,0 Ker nimamo na voljo natančnejših podatkov, a smo vseeno že- leli, da klasifikacija temelji na določenih uveljavljenih merilih, smo se odločili, da se pri tem naslonimo na priporočila Sve- tovne zdravstvene organizacije, ki so navedena v dokumentu z naslovom Globalna strategija Svetovne zdravstvene organizacije o prehrani, telesni dejavnosti in zdravju (Waxman, 2004). V tem dokumentu je definicija ustrezne telesne dejavnosti vezana na njen vpliv na zdravje ljudi in pravi, da je priporočljivo, da se posamezniki ukvarjajo z ustrezno ravnijo telesne dejavnosti vse življenje, da pa je uresničevanje različnih zdravstvenih ciljev odvisno od vrste in količine telesne dejavnosti: Vsaj 30 minut redne telesne dejavnosti zmerne intenziv- nosti večino dni v tednu zmanjšuje tveganje za nastanek bolezni srca in ožilja ter sladkorno bolezen, za raka na de- belem črevesju in raka dojk. Vaje za krepitev mišic in vaje za ravnotežje lahko zmanjšajo možnost padcev in povi- šajo funkcionalni status pri starejših odraslih. Za nadzor nad telesno težo p a je potrebno več telesne dejavnosti (Waxman, 2004). Pri tej definiciji se velja za trenutek ustaviti, saj ni čisto vseeno, da moramo uporabljati definicijo o ustrezni telesni dejavnosti, ki je nastala v zdravstvenih krogih, ne pa o ustrezni telesni vad- bi, ki bi nastala v športnih krogih. Žal nimamo izbire, ker po- dobnega dokumenta, ki bi na ravni svetovnih priporočil izšel iz športne stroke, ni. Vidimo pa v zgornji definiciji očitno zadrego medicinske stroke, ki sicer še vedno vztraja pri uporabi dikcije telesna dejavnost, a posredno priznava, da so za konkretnejše učinke na zdravje potrebne takšne telesne dejavnosti, ki pote- kajo pogosteje od občasnega grabljenja listja ali prekopavanja vrta in so intenzivnejše od njih, pravimo pa jim lahko tudi špor- tne dejavnosti, s katerimi se da uresničevati celo cilj telesne vadbe in nadzorovanja telesne teže oziroma uravnavanje ener- getskega ravnovesja, če uporabimo malo bolj učeno dikcijo. Celo raziskovalci, ki izhajajo iz medicinske stroke, opozarjajo, da je telesna vadba tista podzvrst telesne dejavnosti, ki je “na- črtovana, strukturirana, ponavljajoča in namenska v smislu, da je njen cilj izboljševanje ali ohranjanje enega ali več dejavni- kov telesne kondicije” (Caspersen, Powell, Christenson, 1985), vendar pa od epidemiologov ni upravičeno pričakovati, da bi namesto o telesni vadbi govorili o športni dejavnosti,1 če- prav je opisana telesna vadba lahko le športna vadba. Ta se 1 Na tem mestu je potrebno opozoriti, da pri športni dejavnosti ne govo- rimo o športu, ampak o na tak ali drugačen način prilagojenih dejavno- stih, podobnih tistim, ki jih vidimo na športnih tekmovanjih, a njihovo izvajanje nima cilja doseganja športnih rezultatov. od vseh drugih dejavnosti, ki jih opisujemo s terminom telesna dejavnost, razlikuje ravno v tem, da je namenska dejavnost, katere cilji so podrejeni načinom njihovega doseganja. Kaj to pomeni? Vse ostale dejavnosti, ki jih termin telesnih dejavnosti obsega, kot so npr. telesne dejavnosti, povezane z delom in gospodinjskimi opravili, navadno namreč izvajamo na najbolj racionalno možen način, pri čemer je cilj narediti čim več ali čim hitreje s čim manj telesnega napora. Zelo nerealistično je na primer pričakovati, da bi nekdo šel prekopavat svojo gredi- co z namenom, da jo bo prekopal čim hitreje, da se bo pri tem močno zadihal in prepotil, ali da se bo kdo spustil v maraton- sko pometanje dvorišča z namenom dvigovanja svojih telesnih sposobnosti. Cilj takšnih dejavnosti (čeprav imajo sicer lahko omejen, a po- navadi zanemarljiv pozitiven vpliv na človeški organizem, ker navadno ne presegajo niti treh metaboličnih ekvivalentov) je torej predvsem omejevanje porabe energije, medtem ko je cilj športnih dejavnosti, kadar govorimo o športni rekreaciji, ravno poraba energije z namenom ohranjanja ali izboljšanja zdravja, počutja, videza ali splošne telesne kondicije. Ostale telesne de- javnosti navadno tudi ne izpolnjujejo kriterija rednosti, saj vrt navadno prekopljemo enkrat na leto, dvorišče pa pometemo le, kadar je nasmeteno. Prekopavanje grede sredi zime ali po dežju ter pometanje čistega dvorišča bi verjetno sodilo v kate- gorijo obsesivno kompulzivnih motenj, ki pa imajo bolj malo skupnega s ciljem doseganja ugodnih učinkov na organizem. Drugače je s telesno vadbo, ki jo lahko uresničujemo le s špor- tnimi dejavnostmi, saj je tu rednost ukvarjanja del procesa. Glede določanja telesne dejavnosti zmerne intenzivnosti, ki naj bi zadostovala za ohranjanje zdravja ali telesne dejavnosti visoke intenzivnosti, s katero bi bilo mogoče izboljševati tele- sne sposobnosti in zdravje, Svetovna zdravstvena organizacija v dokumentu Telesna dejavnost in zdravje v Evropi (Cavill, Kahl- meier, Racioppi, 2006) precej očitno pokaže, da gre pri teh tele- snih dejavnostih dejansko že za telesno vadbo, ki v veliki večini vključuje športne dejavnosti. Glede zmerne telesne dejavnosti namreč ta dokument pravi, da telesna dejavnost zmerne inten- zivnosti povečuje srčni utrip in ohranja pri človeku občutek to- plote ter ga pušča nekoliko zadihanega. Povečuje tudi telesno presnovo, in sicer na tri- do šestkratno raven od tiste v mirova- nju (3−6 metaboličnih ekvivalentov ali MET). Pri najbolj nede- javnih ljudeh so trije MET-i enaki živahni hoji, za bolj dejavne in telesno pripravljene ljudi pa predstavljata telesno dejavnost zmerne intenzivnosti hitra hoja ali počasno tekanje. Telesno dejavnost visoke intenzivnosti pa taisti doku- ment opredeljuje kot tisto telesno dejavnost, ki ljudi preznoji in zasope, vključuje pa šport ali telesno vadbo, kakršna sta tek ali hitro kolesarjenje, pri katerih telesna presnova presega 6 MET-ov (Cavill, et al., 2006). Ta dokument Svetovne zdravstvene organizacije je dvignil veli- ko prahu predvsem v tistem delu strokovne javnosti, ki skrbi za ustrezen energijski input v človeški organizem − med nutricisti, medtem ko je stvar šla povsem mimo športne znanosti, ki bi morala poskrbeti za ustrezen energijski output človeškega or- ganizma, če naj bi uresničevala vsaj trohico javnega interesa na področju varovanja zdravja. Nutricisti so omenjeni dokument problematizirali, kot se spodobi (Phillips, 2004), športni stro- kovnjaki pa niso o njem podali nobenega mnenja in se tako športnorekreativna dejavnost slovencev 2008 117 sami postavili v položaj, kot da se jih ta problematika ne tiče. Dejansko je bila to zamujena priložnost zbliževanja medicinske in športne znanosti na točki varovanja zdravja, ki jo bo potreb- no začeti uresničevati raje prej kot slej, vseeno pa velja omeniti očitke nutricistov, iz katerih se tudi na področju epistemologije raziskovanja učinkov športnorekreativne vadbe lahko marsikaj naučimo. Glavna ost kritike je bila namreč uperjena v dokaze, na katerih je resolucija temeljila in ki so jih v glavnem pridobili z epide- miološkimi študijami. Te so sicer odlične za namen določanja lastnosti populacije in razvoja hipotez, nimajo pa intervencij- ske komponente, s katero bi se dalo hipoteze preveriti. Za ta namen so veliko bolj uporabne intervencijske študije, ki hipo- teze lahko preverijo v nadzorovanem okolju. Če epidemiološke študije gledajo na celotno populacijo in skušajo identificirati povezave med različnimi dejavniki v vsakdanjem okolju ter glede na določene lastnosti določiti npr. skupine bolj ali manj rizičnih ljudi, gredo intervencijske študije po drugi poti. Te štu- dije temeljijo na postavljenih hipotezah in intervenciji. Z na- ključnimi kontroliranimi eksperimenti npr. preučujejo določen izoliran dejavnik med naključno izbranima eksperimentalno in kontrolno skupino in na ta način skušajo ugotoviti, ali npr. določena telesna dejavnost lahko izboljša stanje človeškega organizma ali ne. Z zaskrbljenostjo lahko ugotovimo, da v slovenskem prostoru ne na področju medicinske ne na področju športne znanosti nimamo kakšnih resnih študij ene ali druge vrste, ki bi se ukvar- jale s telesno dejavnostjo ali, bolj specifično, s športnorekrea- tivno vadbo odrasle populacije, kar pa hkrati pomeni, da je to odlična priložnost, da tržno nišo zapolnimo tudi strokovnjaki s področja športa. Intervencijske študije so nam namreč pisane na kožo in nujno je, da se takšne priložnosti udejanjijo tudi v strategijah raziskovanja institucij, kakršna je Fakulteta za šport, ki je v Sloveniji najbolj kompetentna na tem področju in ima dovolj strokovnjakov ter kakovostnega merskega instrumenta- rija, da bi takšne študije z lahkoto opravila. Žal pa se vedno za- takne pri raziskovalnem denarju, pa tudi pri politiki ministrstva za zdravje, ki se, žal, obnaša, kot da je ministrstvo za zdravstvo, in vlaga denar zvečine v projekte kurative, kar se tiče preven- tive, pa je pripravljeno financirati projekte za ozaveščanje o zdravi prehrani in telesni dejavnosti, ne pa tudi raziskovalnih projektov, s katerimi bi sploh šele lahko ugotovili, koga in na kak način je potrebno ozaveščati. Tudi v tem primeru bi lahko jasno ugotovili, da politika mini- strstva za zdravje do sedaj ni temeljila na sistematično zbranih raziskovalnih dokazih, ampak na bolj ali manj pavšalnih ugoto- vitvah ali trenutnih prevladujočih vtisih, kaj je z zdravjem ljudi narobe, in na zdravorazumskih predstavah o tem, kako se jim da pomagati. V nasprotju s tovrstnimi politikami pa, pravi Phil- lips (2004), bi morale vsakršne intervencije upoštevati določe- ne kvalitetne kriterije. Formula, ki naj bi določila, kdaj je inter- vencija upravičena, pa naj bi bila nekako takšna: raven potrebe + raven in kakovost dokazov o učinkovanju > dokazi o tveganju in škodljivosti intervencije + stroški interven- cije. Šele na podlagi takšnih parametrov bi bilo mogoče sploh pre- poznati probleme ter načrtovati in izvesti ustrezno intervenci- jo, ne pa streljati v napačne tarče in se veseliti slepih zadetkov. Slovensko javno mnenje je na Slovenskem, žal, edina uporabna študija z mnogimi omejitvami, ki vsaj v epidemiološkem smi- slu raziskovanja podaja določeno reprezentativno sliko stanja športne dejavnosti med državljankami in državljani Slovenije, na podlagi katere bi bilo mogoče z vidika športne dejavnosti vsaj grobo diagnosticirati rizične skupine ljudi in postaviti do- ločene hipoteze, ki pa bi jih bilo potrebno z intervencijskimi študijami preveriti. O motivaciji za športnorekreativno „ dejavnost Uresničevanje javnega interesa na področju športne rekreaci- je bi moralo v prvi vrsti zajemati ugotavljanje vzrokov športne nedejavnosti, saj, roko na srce, niti država niti lokalne skupnosti na področju športne rekreacije niso kaj prida naredile in je vse skupaj bolj ali manj prepuščeno trgu ter samoiniciativnosti lju- di. Zaradi tega nas ljudje, ki so športno dejavni, na tem mestu ne zanimajo, ker so se ti že odločili za športno dejavnost. Oni niso niti problem niti rešitev, saj je njihov ekonomski, socialni in kulturni kapital zelo verjetno drugačen od istovrstnega ka- pitala športno nedejavnih, zaradi česar so tudi njihovi motivi v življenju drugačni. Ljudje, ki se le stežka preživljajo, zelo verje- tno ne razmišljajo, kako bodo izboljšali svojo telesno kondicijo, videz ali počutje, ampak kako bodo z mizerno plačo do konca meseca preživeli brez pomanjkanja osnovnih dobrin in pri tem še plačali vse položnice. Teorija samoodločitve (Deci, Ryan, 2008), katera aplikacija na področju motivacije za športno vadbo v zadnjih letih doživlja razcvet, pravi, da je prostor motivacije sestavljen iz motivacije in amotivacije. Motivacija je lahko avtonomna ali kontrolirana, razlika med obema pa je v tem, da je avtonomna motivacija notranja motivacija ali tista vrsta zunanje motivacije, pri kateri se posameznik poistoveti z vrednostjo dejavnosti, medtem ko kontrolirano motivacijo zaznamujeta zunanja regulacija (kot sta kaznovanje in nagrajevanje) ter introjektirana regulacija (kot sta želja po odobravanju in izogibanje sramu), za katero je značilna nezavedna posvojitev idej in mnenj drugih ljudi. Če vse te stvari presadimo neposredno v polje rekreativne špor- tne dejavnosti, dobimo model (preglednica 1), s pomočjo ka- terega bi lahko razvili določeno klasifikacijo motivov. Jasno je, da v ukvarjanje s športnorekreativno dejavnostjo lju- di ne moremo prisiliti, kar pomeni, da zunanja regulacija na to nima vpliva, preostali trije regulativni dejavniki pa so povsem mogoči in verjetni. Tisti, ki jih primarno ženejo njihovo uživanje AVTONOMNA MOTIVACIJA KONTROLIRANA MOTIVACIJA Notranja motivacija npr. uživanje v športni dejavnosti, dobro počutje Zunanja motivacija npr. identifikacija s skupnostjo ljudi, ki se rekreativno ukvarja s športom Introjektirana regulacija npr. želja po lepem telesu, želja po izgubi teže, skrb za zdravje iz odgovornosti do družbe Zunanja regulacija npr. kaznovanje in nagrajevanje Motivacija za ukvarjanje s športno dejavnostjo AMOTIVACIJA ??? Preglednica 1: Regulacija motivacije za športnorekreativno dejavnost priloga 118 športnorekreativna dejavnost slovencev 2008 pri športni dejavnosti in občutki ugodja, ki se pri tem sprožajo, so notranje motivirani, tisti, ki se v prvi vrsti počutijo zadovolj- ne, ker pripadajo skupnosti ljudi, ki se ukvarja z isto športno dejavnostjo (pa naj bo to golf, ki v precejšnji meri odraža tudi razredno pripadnost, ali pohodništvo, ki privlači množice ljubi- teljev narave), so zunanje motivirani, medtem ko je motivacija tistih rekreativcev, ki se s športno dejavnostjo ukvarjajo zaradi želje po vitkem telesu ali zaradi skrbi za zdravje, da bodo lahko zdržali pritiske dela, podvržena introjektirani regulaciji. Slednja spada v polje kontrolirane motivacije, ki pa po mnenju stro- kovnjakov ne zagotavlja dolgotrajnega ukvarjanja s športno dejavnostjo ali dolgoročnega spreminjanja življenjskega sloga (Deci, Ryan, 2008). Seveda je tu še amotivacija, ki lahko izniči vse motivacijske de- javnike. Ta del modela je tista neznanka, ki bi strokovnjake na področju športne rekreacije morala najbolj zanimati, vendar je njena narava verjetno pogojena z različnimi materialnimi in ne- materialnimi, družbenimi in biološkimi dejavniki, ki se od posa- meznika do posameznika razlikujejo, v vsakem primeru pa so to dejavniki, ki ločijo ljudi na tiste, ki se s športno dejavnostjo ukvarjajo, in na tiste, ki tega ne počnejo. Vprašalnik Slovenske- ga javnega mnenja seveda ne more dati natančnega vpogleda v motivacijo ljudi za ukvarjanje s športno dejavnostjo, vseeno pa omogoča omejen vpogled v nekatere okoljske dejavnike, ki so povezani tudi z amotivacijo. Možnost napovedovanja amoti- „ vacijskih dejavnikov športno (ne) dejavnih Amotivacija za prostočasno športno dejavnost je navadno po- gojena s kopico družbenih in bioloških okoljskih dejavnikov. Raziskave na tem področju odkrivajo povezave med športno (ne)dejavnostjo in spolom, starostjo, bivalnim okoljem, izobraz- bo, delovno obremenitvijo, ekonomskim statusom, družbe- nim in kulturnim kapitalom, zdravjem in drugimi dejavniki. Pri analizi športnorekreativne dejavnosti državljank in državljanov Slovenije smo najprej želeli izdelati model, s pomočjo katerega bi bilo mogoče določiti tiste dejavnike, ki najbolje napovedu- jejo športno dejavnost in nedejavnost. Pri tem smo uporabili spremenljivke hipotetičnega modela, ki smo jih izbrali na pod- lagi različnih raziskav in lastnega opazovanja vsakdanjih praks ljudi. Na podlagi tega je nastal raziskovalni okvir, predstavljen v preglednici 2. Glede na ta model smo predpostavljali, da so manj športno dejavni starejši ljudje (Talbot, Fleg, Metter, 2003), da so ženske v primerjavi z moškimi manj športno dejavne (Azevedo, et al., 2007), da so ljudje, ki živijo v ruralnih predelih, manj športno dejavni od ljudi iz urbanega okolja (Plotnikoff, Mayhew, Birkett, Loucaides, Fodor, 2004), da so višje izobraženi ljudje z višjim družbenim in kulturnim kapitalom bolj dejavni od nižje izobra- ženih z nižjim družbenim in kulturnim kapitalom (Cerin, Leslie, 2008; Lindstrom, Hanson, Ostergren, 2001), da se tisti ljudje, ki delajo več in so tudi sicer bolj telesno dejavni ter imajo po- sledično manj prostega časa, s športno dejavnostjo ukvarjajo manj od tistih, ki imajo zaradi nižje delovne in druge telesne spol starost denar zdravje okolje izobrazba prosti čas ŠPORTNO-REKREATIVNA DEJAVNOST Preglednica 2: Raziskovalni okvir dnevne športnorekreativne dejavnosti državljank in državljanov Slovenije Preglednica 2: Opis spremenljivk Spremenljivka Opis Športna dejavnost Ocena lastne športne dejavnosti: 0 − športno nedejavni, 1− športno dejavni. Spremenljivka športna dejav- nost je bila določena na podlagi spremenljivke dnevna športna dejavnost v minutah (predstavljena v pregle- dnici 1) z združevanjem razredov akutnih, uravnoteženih in kroničnih rekreativcev v razred športno dejavnih. Starost Starost v letih. Spol Opis spola: 1 − moški, 2 − ženski. Izobrazba Dosežena izobrazba: 1 − osnovna šola, 2 − poklicna šola, 3 − srednja šola, 4 − višja šola ali več. Zdravje Subjektivna ocena zdravja: 1 − zelo slabo, 2 − slabo, 3 − zadovoljivo, 4 − dobro, 5 − zelo dobro. Indeks telesne mase Indeks telesne mase, izračunan po formuli: ITM = telesna teža/telesna višina2 (kg/m2). Dohodek Mesečni neto dohodek gospodinjstva v EUR: 1 −manj kot 650, 2 − 650 do 800, 3 − 800 do 950, 4 − 950 do 1100, 5 − 1100 do 1300, 6 − 1300 do 1600, 7 − 1600 do 1900, 8 − 1900 do 2200, 9 − 2200 do 3000. Zadovoljstvo z do- hodkom Subjektivno zadovoljstvo z dohodkom: 1 − izredno težko se preživljamo, 2 − le težko se preživljamo, 3 − rav- no še shajamo, 4 − brez težav se preživljamo. Gledanje televizije Ocena dnevnega časa, namenjenega gledanju televizije, v minutah. Delo in druge pro- stočasne telesne dejavnosti Ocena dnevnega časa, ki ga vsak dan namenijo delu in drugim telesnim dejavnostim, ki niso športne dejav- nosti, v minutah. Spremenljivka je bila izračunana s seštevkom časa, namenjenega delu, in časa, namenjene- ga drugim telesnim dejavnostim. Tip krajevne skupno- sti bivanja Opis tipa krajevne skupnosti: 1 − mestna, 2 − primestna, 3 − vaška. športnorekreativna dejavnost slovencev 2008 119 obremenjenosti več prostega časa (Ali, Lindstrom, 2006), da so bolj športno dejavni tisti ljudje, ki nimajo ekonomskih težav (Burton, Turrell, Oldenburg, 2003), in da so športno dejavnejši tisti ljudje, ki so razmeroma zdravi (Martins, Assis, Nahas, Gau- che, Moura, 2009). Za vse te dejavnike smo v vprašalniku Slo- venskega javnega mnenja lahko našli in po potrebi preobliko- vali ustrezne spremenljivke, s pomočjo katerih bi bilo mogoče v grobem preveriti te hipoteze. S pomočjo programskega paketa SPSS 15.0 smo za preverbo modela uporabili metodo multinomialne logistične regresije, ki je pokazala, kolikšna je napovedovalna moč vsakega izmed teh dejavnikov, če delujejo skupaj, kot je to običajno v vsakda- njem življenju. Po preverbi medsebojne odvisnosti spremen- ljivk s t-testom smo za analizo uporabil tiste, pri katerih se je izkazalo, da med seboj niso statistično značilno povezane ali je njihova povezanost šibka (r < ,5, p < ,05). Uporabljene spre- menljivke so opisane v preglednici 2. V prvi fazi so bile v model, ki je napovedoval odvisno spremen- ljivko športna dejavnost, vključene vse omenjene spremenljiv- ke, vendar je analiza pokazala, da spremenljivke spol, indeks telesne mase, dohodek, gledanje televizije, delo in druge pro- stočasne telesne dejavnosti ter tip krajevne skupnosti bivanja nimajo statistično značilnega prispevka k napovedovalni vre- dnosti modela (p < ,05). Zaradi tega smo jih iz modela izločili in multinomialno logistično regresijo izvedli le s spremenljiv- kami starost, izobrazba, zdravje in zadovoljstvo z dohodkom. Goodnes of Fit test je pokazal, da ni statistično značilnih razlik med dejanskimi vrednostmi in vrednostmi, ki jih napoveduje model (p > ,05), kar pomeni, da se napovedi modela prilegajo podatkom v zadovoljivi meri. Kot je razvidno iz pregldnice 3, je s pomočjo nastalega modela mogoče na podlagi opazovanih spremenljivk pravilno razvrstiti 76,7 odstotka ljudi. Preglednica 3: Napovedovalna moč modela Napovedana razvrstitev Dejanska raz- vrstitev Število špor- tno nedejav- nih Število špor- tno dejavnih Odstotek pravilno raz- vrščenih Število športno nedejavnih 154 209 42,4 Število športno dejavnih 74 776 91,3 Skupni odsto- tek 18,8 81,2 76,7 Kot kriterij dovolj velike napovedovalne vrednosti smo upo- rabili pristop množenja naključne razvrstitve s faktorjem 1,25. Po tem kriteriju naj bi bila ustrezna napovedovalna vrednost dosežena, če naključna razvrstitev ne preseže odstotka pravil- no razvrščenih glede na model. V predstavljenem primeru je delež pravilno razvrščenih 76,7 odstotka, delež naključno raz- vrščenih, pomnožen s faktorjem 1,25, pa 72,6 odstotka,2 kar po- meni, da ima model dovolj veliko napovedovalno vrednost. Iz preglednice 4 lahko razberemo, da se verjetnost športne nedejavnosti z vsakim letom starosti od 15. leta dalje (kot je bil star najmlajši intervjuvanec) poveča za 3,3 odstotka. Tudi stopnja izobrazbe se kaže kot pomemben amotivacijski dejav- nik za športno dejavnost. Pri ljudeh, ki imajo največ osnovno- šolsko izobrazbo, je namreč verjetnost športne nedejavnosti 2 Odstotek naključno razvrščenih je mogoče izračunati iz preglednice 3. Izmed vseh intervjuvancev (N = 1213) je bilo 29,9 % (363) športno nede- javnih in 70,1 % (850) športno dejavnih. Odstotek naključno razvrščenih je vsota kvadratov deleža športno dejavnih in nedejavnih = 0,7012 + 0,2992 = 0,58. Če izračunanih 58 odstotkov pomnožimo s faktorjem 1,25, dobimo vrednost 72,6 odstotka. Preglednica 4: Napovedovanje športne nedejavnosti na podlagi starosti, stopnje izobrazbe, percepcije zdravja in zadovoljstva z dohodkom Prediktorjia B St. napaka Wald St. prostosti p Verjetnost na- povedi STAROST 0,033 0,004 56,486 1,000 0,000 1,033 IZOBRAZBA osnovna šola 1,344 0,232 33,664 1,000 0,000 3,834 poklicna šola 0,868 0,243 12,774 1,000 0,000 2,382 srednja šola 0,531 0,237 5,015 1,000 0,025 1,700 višja šola in večb 0,000 . . 0,000 . . ZDRAVJE zelo slabo 1,625 0,653 6,191 1,000 0,013 5,080 slabo 0,898 0,335 7,189 1,000 0,007 2,454 zadovoljivo 0,605 0,273 4,890 1,000 0,027 1,831 dobro 0,409 0,264 2,389 1,000 0,122 1,505 zelo dobrob 0,000 . . 0,000 . . DOHODEK izredno težko se preživljamo 1,117 0,398 7,881 1,000 0,005 3,056 le težko se preživljamo 0,366 0,258 2,014 1,000 0,156 1,441 ravno še shajamo 0,223 0,165 1,830 1,000 0,176 1,249 brez težav se preživljamob 0,000 . . 0,000 . . aReferenčna kategorija so športno dejavni. bReferenčna kategorija (pri multinomialni logistični regresiji je najvišja kategorija upoštevana v modelu, niso pa prikazane vrednosti). priloga 120 športnorekreativna dejavnost slovencev 2008 v primerjavi z najmanj visoko izobraženimi kar 3,7-krat večja. Očitno je tudi, da se tisti, ki se ne počutijo najbolj zdrave, s športnorekreativno vadbo ne ukvarjajo. V primerjavi s tistimi, ki svoje zdravje ocenjujejo za zelo dobro, je tveganje športne ne- dejavnosti več kot 5-krat višje kot pri tistih, ki svoje zdravje oce- njujejo za zelo slabo. Povedano drugače, obstaja več kot 5-krat višja verjetnost, da bi se počutili zelo dobro kot zelo slabo, če bi bili športno dejavni. Tudi zadovoljstvo z dohodkom se kaže kot pomemben napovedovalec športne dejavnosti. Analiza kaže, da je v primerjavi s tistimi, ki se brez težav preživljajo, kar 3-krat bolj verjetno, da se tisti, ki se izredno težko preživljajo, v pro- stem času ne bodo ukvarjali s športno rekreacijo. Navkljub drugačnim predvidevanjem se je pokazalo, da spol ne omogoča napovedovanja športne nedejavnosti oziroma da državljanke Slovenije očitno niso nič manj športno dejavne od moških sodržavljanov. Tudi nezadovoljstvo z videzom, ki naj bi izhajalo iz prekomerne telesne teže, očitno ni takšne vrste motivacijski dejavnik, s pomočjo katerega bi bilo mogoče slo- venske državljanke in državljane spraviti v pogon. Podobno se je predvidevanje, da naj bi se tisti, ki več gledajo televizijo, manj ukvarjali s prostočasnimi športnimi dejavnostmi, pokazalo za neupravičeno, saj očitno obe skupini ljudi pred televizijskimi ekrani preživita podoben del dneva. Zelo očitno tudi izgovor, da se s športno dejavnostjo ne ukvarjajo, ker nimajo časa zaradi preveč dela v službi in doma, ne zdrži, saj se je pokazalo, da ta dejavnika ne omogočata napovedovanja športne nedejavno- sti. Ravno tako tudi ni mogoče napovedovati športne nedejav- nosti glede na tip krajevne skupnosti, saj je verjetnost športne nedejavnosti podobna na vasi in v mestu. Zelo zanimiv pa je dejavnik mesečnega dohodka, iz katerega se ne da napovedati športne nedejavnosti, da pa se jo napovedati iz zadovoljstva s tem dohodkom. Z drugimi besedami to pomeni, da se s pro- stočasnimi športnimi dejavnostmi ukvarjajo tisti, ki so s svojim dohodkom zadovoljni, ne glede na njegovo višino. Seveda pa so apetiti ljudi različni in nekdo je zadovoljen s 1000 evri, ne- komu pa se zdi, da s 3000 evri komaj preživi in raje “špara” ter tiči doma, kot da bi si privoščil športne copate, se odpravil na izlet, si kupil mesečno karto za fitnes ali si privoščil sprehod, na katerem bi tvegal srečanje s prijateljem in mu moral nato celo plačati pivo. Predstavljeni napovedovalni model sicer daje nekatere zanimi- ve informacije, vendar je iz preglednice 3 razvidno, da je veliko natančnejši za razvrščanje športno dejavnih kot nedejavnih, saj ustrezno razvrsti 91,3 odstotka prvih in le 42,2 odstotka dru- gih. To zelo verjetno kaže, da na športno nedejavnost vplivajo nekateri dejavniki, ki jih v Slovenskem javnem mnenju nismo zajeli, in da bi bilo potrebno za izdelavo boljšega modela, ki bi razkril amotivacijske dejavnike športno nedejavnih ljudi, vključiti dodatne spremenljivke. V nadaljevanju se bomo zara- di tega osredotočili predvsem na športno dejavne ljudi, ki jih predstavljene spremenljivke dovolj dobro orišejo. Kakšni so športno dejavni ljudje v „ Sloveniji? Med vsemi športno dejavnimi anketiranci (N = 859) se je poka- zalo, da so moški v povprečju športno dejavni skoraj 49 minut, medtem ko je povprečje med ženskami za 10 minut nižje, pri čemer se je pri ženskah pokazala precej manjša razpršenost. Drugače povedano, so si športno dejavne ženske po času, ki ga namenijo športni rekreaciji, med seboj bolj podobne kot moški, med katerimi je sicer precej takšnih, ki za športno re- kreacijo porabijo ekstremno veliko časa, žal pa tudi takšnih, ki svojo identifikacijo s športnim življenjskim slogom napolnijo že s 5 minutami teka do kioska in nazaj. Pregovor “Vse stvari v zmernosti in zmernost v vseh stvareh”, ki prinaša najugodnejše učinke na zdravje, na področju športnorekreativne dejavnosti torej bolje uresničuje ženski del populacije, kar je razvidno tudi iz podatka, da je med tistimi, ki se s športno rekreacijo ukvarjajo več kot 2 uri na dan, kar 67 odstotkov moških in le 33 odstotkov žensk, to pa pomeni, da večina športno dejavnih žensk tej tele- sni praksi nameni med 20 in 60 minut na dan. To tezo dodatno potrjuje tudi podatek, da se vsak dan s športno rekreacijo od 30 do 60 minut ukvarja skoraj 30 odstotkov športno dejavnih žensk in le slabih 13 odstotkov športno dejavnih moških. Zanimiva slika je nastala tudi pri primerjavi namenjanja časa za športnorekreativno dejavnost med športno dejavnimi ljudmi z različno izobrazbo. Pokazalo se je namreč, da je v vseh treh kategorijah športno dejavnih (akutni, uravnoteženi in kronični rekreativci) največ ljudi s srednješolsko izobrazbo, medtem ko je delež tistih z osnovnošolsko, poklicno ali višješolsko izobraz- bo v vseh skupinah uravnotežen (preglednica 5). Iz preglednice 6 je razvidno, da se tako med akutnimi, uravno- teženimi in kroničnimi rekreativci večina počuti dobro ali zelo dobro, medtem ko je delež tistih, ki se počutijo slabo ali zelo slabo, med športno dejavnimi zelo majhen in ne presega 10 odstotkov. Tudi preglednica 7 nudi pomemben podatek, ki kaže, da je med športno dejavnimi ljudmi le malo tistih, ki se težko ali izredno težko preživljajo, glede na to, da zaradi gospodarske krize število tistih, ki imajo finančne težave, narašča, pa bo po- trebno v prihodnosti posebno pozornost posvetiti temu delu populacije, ki se z lahkoto znajde v začaranem krogu, v katerem bodo zaradi premalo gibanja in nekvalitetne prehrane zašli v Preglednica 5: Delež športno dejavnih glede na izobrazbo Kategorija športno dejavnih Enota Osnovna šola Poklicna šola Srednja šola Višja šola in več akutni rekreativci N 86 96 152 119 % 19,0 21,2 33,6 26,3 uravnoteženi rekreativci N 56 40 79 71 % 22,8 16,3 32,1 28,9 kronični rekreativci N 37 31 62 29 % 23,3 19,5 39,0 18,2 športnorekreativna dejavnost slovencev 2008 121 zdravstvene težave, katerih zaradi dragega zdravljenja ne bodo mogli odpraviti. V preglednici 8 je mogoče zaznati spremembe o vzorcih špor- tne dejavnosti med različnimi starostnimi kategorijami. Vidno je, da delež tistih, ki se s športom ukvarjajo do 30 minut na dan, precej naraste v obdobju med 25. in 44. letom, nato pa delež teh začne padati, medtem ko je slika pri tistih, ki športni rekreaciji posvetijo od 30 do 60 minut na dan, in tistih, ki tej dejavnosti posvetijo celo več kot uro na dan, ravno obrnjena. Predvidevali bi lahko, da se nekateri ljudje po 25. letu začne- jo zavedati, da z njihovo telesno kondicijo ni vse tako, kot bi moralo biti, in se morda že srečujejo s prvimi zdravstvenimi te- žavami, ki izhajajo iz pomanjkanja športne telesne dejavnosti, kar jih spodbudi, da svoje športne navade začnejo dosledneje izvajati in jim posvetijo tudi več časa. Seveda pa je to lahko le predvidevanje, saj longitudinalnih podatkov, ki bi temeljili na kohortnem spremljanju, nimamo. Kako intenzivna je rekreacija špor- „ tno dejavnih ljudi? Da bi lahko grobo ocenili, kakšen je potencialni učinek športne dejavnosti, moramo poznati vsaj dve spremenljivki: trajanje in intenzivnost športne dejavnosti. Žal nam vprašalnik Sloven- skega javnega mnenja ne omogoča natančnejše opredelitve intenzivnosti, zaradi česar smo o tej spremenljivki sklepali iz podatka, s katero športno dejavnostjo se ljudje ukvarjajo. Tako smo opredelili visoko in nizko intenzivne športne dejavnosti (Pate et al., 1995). V skupino visoko intenzivnih smo združi- li predvsem športne dejavnosti, ki so pretežno anaerobnega značaja ali zahtevajo večji napor. V tej skupini so tako vključeni: aerobika, alpinizem, atletika, avto-moto šport, badminton, bo- rilni športi, deskanje na snegu, drsanje, fitnes, hokej, jadranje na deski, jadralno padalstvo, kajak in kanu, cestno kolesarjenje, gorsko kolesarjenje, konjeništvo, košarka, namizni tenis, nogo- met, trimčkanje, odbojka, orientacija, planinstvo, podvodni športi, rafting, rokomet, rolanje, alpsko smučanje, nordijsko smučanje, turno smučanje, skvoš, gimnastika, športno pleza- nje, tek, tenis, triatlon in veslanje. V skupini zmerno intenziv- nih panog so združene tiste športne dejavnosti, ki so pretežno aerobnega značaja in ne zahtevajo večjega telesnega napora: hoja, balinanje, golf, jadranje, joga, jutranja gimnastika, keglja- nje, letalstvo, lokostrelstvo, lov, ples, ribolov, strelstvo. V preglednici 9 lahko vidimo, da se večina tistih, ki so kakor koli športno dejavni, ukvarja tako z nizko kot z visoko intenzivnimi športnimi dejavnostmi, nekoliko pa preseneča podatek, da je v vseh treh kategorijah športno dejavnih za zdaj večji delež tistih, ki se ukvarjajo samo z visoko intenzivnimi športnimi dejavnost- mi, kot tistih, ki se ukvarjajo izključno z nizko intenzivnimi. Ta podatek kaže tudi na to, da se večina ljudi, ki se odločijo za športno dejaven življenjski slog, ne odloči zgolj za določeno panogo ali za določeno intenzivnost, ampak v svoj življenjski slog vnesejo različne tipe športne rekreacije. Razprava in sklepi „ Kaj je mogoče povedati o športni dejavnosti državljank in dr- žavljanov Slovenije, je še vedno relativno vprašanje, na katero ni mogoče odgovoriti le s številkami, temveč je potrebno ta Preglednica 6: Delež športno dejavnih glede na zadovoljstvo z zdravjem Kategorija športno dejavnih Enota Zelo slabo Slabo Zadovoljivo Dobro Zelo dobro akutni rekreativci N 1 21 145 212 71 % 0,2 4,7 32,2 47,1 15,8 uravnoteženi rekreativci N 2 20 66 121 37 % 0,8 8,1 26,8 49,2 15,0 kronični rekreativci N 1 8 44 63 43 % 0,6 5,0 27,7 39,6 27,0 Preglednica 7: Delež športno dejavnih glede na zadovoljstvo s prihodkom Kategorija športno dejavnih Enota Izredno težko se pre- življamo Le težko se preži- vljamo Ravno še shajamo Brez težav se preži- vljamo akutni rekreativci N 9 32 204 205 % 2,0 7,1 45,3 45,6 uravnoteženi rekreativci N 3 14 114 110 % 1,2 5,8 47,3 45,6 kronični rekreativci N 2 10 65 82 % 1,3 6,3 40,9 51,6 Preglednica 8: Delež različno športno dejavnih v posameznem starostnem razredu Kategorija športno dejavnih 15−24 let 25−34 let 35−44 let 45−54 let 55−64 let 65 let in več akutni rekreativci 43,6 64,4 61,3 53,2 41,8 48,2 uravnoteženi rekreativci 27,9 19,4 27,6 31,2 38,2 32,1 kronični rekreativci 28,5 16,3 11,0 15,6 20,0 19,6 priloga 122 športnorekreativna dejavnost slovencev 2008 problem umestiti v širši družbeni, gospodarski in kulturni kon- tekst. Pri različnih pomembnih vprašanjih z dolgoročnimi po- sledicami na javno zdravje se namreč javnost in politika pogo- sto zadovoljita s statistikami, medtem ko so bolj poglobljene interpretacije in dobro načrtovane intervencije prej izjema kot pravilo. Kot smo že omenili, je vprašalnik Slovenskega javnega mnenja sicer dosegljivo, vendar precej nenatančno orodje za ugotavljanje motivov pri športni dejavnosti in amotivacijskih dejavnikov pri športni nedejavnosti. Pri analiziranju podatkov se raziskovalec včasih počuti tako, kot bi želel z macolo pribiti žebljiček v mavčno steno, kar pomeni, da je stvar sicer izvedlji- va, vendar z veliko zadržki. V pričujočem prispevku smo poskušali problematizirati nekaj stvari, ki se dotikajo tako dejanske športne (ne)dejavnosti ljudi kot tudi načinov raziskovanja tega fenomena, potrebno pa bi bilo morda še bolj utemeljiti, zakaj je te stvari sploh potrebno znanstveno obravnavati. Mogoče bi bilo našteti celo vrsto argumentov za ukvarjanje s športno dejavnostjo, vendar se bomo na tem mestu zaradi ak- tualnosti vprašanja javnih financ, potapljajoče se zdravstvene blagajne in pokojninskega sistema ustavili pri vprašanju denar- ja in družbene odgovornosti. V razpravah o prihodnosti pokoj- ninskega sistema in zdravstva nenehno poslušamo o družbeni odgovornosti, s katero opravičujemo dejstvo, da trenutno za- posleni s svojimi prispevki omogočamo prejemanje pokojnin upokojencem, katerih prispevki v času njihovega delovnega življenja niso zašli v to blagajno, in da v zdravstveno blagajno prispevamo sredstva tudi za tiste zaposlene ali upokojence, ki so se v zdravstvenih težavah znašli zaradi lastne telesne ne- dejavnosti. Če bi hoteli govoriti o družbeni odgovornosti, bi morali tako govoriti tudi o teh stroških. Stroški v zdravstveni blagajni deloma namreč nastajajo tudi zaradi tega, ker veliko število ljudi ne dosega ustrezne ravni telesne dejavnosti in po- sledično oboleva za civilizacijskimi boleznimi, ki bi se jim dalo v veliki meri izogniti (Kaleta, Jegier, 2007). Kot kažejo podatki SJM, športna dejavnost z naraščanjem sta- rosti upada, posledično pa rastejo obolevnost in stroški zdra- vljenj. In dokler ne bo med generacijami vzpostavljeno razu- mevanje, da smo odvisni eni od drugih, bodo napetosti tudi na tej točki rasle. Z redno športno dejavnostjo bi lahko namreč stopnjo obolevnosti in stroške za zdravstvo zmanjšali med 20 in 30 odstotki (Anderson et al., 2006), in če upoštevamo po- dobne kalkulacije v tujini (Garrett, Brasure, Schmitz, Schultz, Huber, 2004), bi lahko naša zdravstvena blagajna na ta način na leto prihranila vsaj 80 milijonov evrov. V Kanadi so, na pri- mer, izračunali, da bi lahko samo z 10-odstotnim povišanjem telesne dejavnosti ljudi na leto prihranili več kot 100 milijonov evrov (Katzmarzyk, Gledhill, Shephard, 2000). To pomeni, da so tudi pri nas še ogromne rezerve, če upoštevamo, da tretjina slovenskih državljank in državljanov ukvarjanju s športno rekre- acijo ne nameni niti minute, približno enak delež pa manj kot 30 minut na dan, kar je po vseh znanih kriterijih premalo za kakšen bistven pozitivni učinek na zdravje. Če bi prihranjeni denar namesto v zdravstvo (in posledično v farmacijo) usmerili v športno rekreacijo, bi učinkovito prispevali tako k dvigu javnega zdravja in produktivnosti ljudi kot tudi športne kulture nasploh. Glede na to, da nam reforme pokoj- ninskega sistema obetajo tudi delo v vse bolj pozno starost, bi morala država ob takšnih predlogih resno razmisliti in tudi dejansko vložiti veliko denarja v spodbujanje športne dejavno- sti zaposlenih. Če bo državni aparat sam deloval neodgovorno in država tega ne bo storila, se nam bo verjetno zgodilo, da bomo svoja zadnja delovna leta preživeli v bolniški. Namesto da bi šli v zaslužen pokoj, bomo tako zadnji delovni dan mogo- če raje potrebovali zaključna dela v zdravstvu, kot nekateri po novem hudomušno označujejo pogrebne storitve. Čeprav je trenutna raven športne dejavnosti med državljanka- mi in državljani Slovenije na prvi pogled zadovoljiva, dejansko ni stvar, s katero bi lahko bili ravno zadovoljni. Še vedno se kaže, da starejši prehitro zaključujejo svojo rekreacijsko kariero ali je v svojem odraslem življenju sploh ne vzpostavijo zaradi eko- nomskih in drugih vzrokov. Podatek, da je kar 70 odstotkov od- rasle populacije v Sloveniji na neki način športno dejavne, bi bil sicer odlična novica in bi nas postavljal v svetovni vrh, dejansko pa moramo ugotoviti, da velik del teh rekreativk in rekreativcev ne dosega kriterijev ustrezne intenzivnosti, rednosti in trajanja vadbe za konkretne pozitivne učinke na zdravje. Če bi upošte- vali vse te norme zdravega ukvarjanja s športnorekreativnimi dejavnostmi, po katerih naj bi bili športno dejavni skoraj vse dni v tednu, in to vsaj 30 minut ali več na zmerni ali visoki ravni intenzivnosti (Murphy, McNeilly, Murtagh, 2010), potem mora- mo ugotoviti, da je bilo v letu 2008 ustrezno športno dejavnih le 46 odstotkov slovenskih državljank in državljanov. Preostalih 54 odstotkov pa je ostalo nedejavnih ali so bili dejavni, vendar v premajhni meri, da bi njihova športna dejavnost lahko vpliva- la na izboljšanje njihovega zdravstvenega statusa. In kakšno je stanje sedaj? V letu 2009 Slovensko javno mnenje ni spremljalo športne dejavnosti, zaradi česar lahko o trenu- tnem stanju le ugibamo. Glede na to, da je zadovoljstvo s pri- hodki eden pomembnih dejavnikov (ne)ukvarjanja s športno rekreacijo, obstaja bojazen, da je gospodarska recesija, ki je leta 2009 zajela ves svet, tudi na tem področju terjala svoj davek in zmanjšala delež športno dejavnih ljudi v Sloveniji. Kakšni so torej lahko sklepi? V prvi vrsti bi bilo treba začeti na- črtno in sistematično preučevati vzroke športne nedejavnosti Preglednica 9: Delež različno športno dejavnih glede na energetski tip športne dejavnosti Kategorija športno dejavnih Enota Brez odgovora Visoka Mešana Nizka akutni rekreativci N 12 103 275 60 % 2,7 22,9 61,1 13,3 uravnoteženi rekreativci N 3 50 155 38 % 1,2 20,3 63,0 15,4 kronični rekreativci N 2 48 90 19 % 1,3 30,2 56,6 11,9 športnorekreativna dejavnost slovencev 2008 123 in se poglobiti v amotivacijske dejavnike, ki športno rekreacijo ljudi omejijo na jadranje na kavču ob spremljavi latinskoame- riških tele novel. Hkrati bi bilo treba začeti izvajati intervencijske študije, s ka- terimi bi lahko natančneje določali, kakšni so pozitivni učinki športnorekreativne vadbe. S tem bi pridobivali tako potreb- ne argumente za prepričevanje državne birokracije, da se v športnorekreativno vadbo ljudi splača vlagati, a le na dolgi rok. Novejše raziskave iz tujine na tem področju namreč ugo- tavljajo (Olsen, Krogh - Madsen, Thomsen, Booth, Pedersen, 2008; Petersen, Pedersen, 2005, 2006), da so mišice dejansko organ, ki med svojim delovanjem proizvaja hormone citokine (natančneje interlevkin 6 in interlevkin 15), ti živčni prenašalci pa uravnavajo presnovo v človeškem telesu. Presenetljivo pri tem je, da ta citokina ne le pospešujeta razpad maščob v jetrih in njeno presnovo, temveč da dejansko zmanjšujeta kronična vnetja, ki imajo za posledico sladkorno bolezen, bolezni srca in ožilja, različna revmatična in tudi rakava obolenja. Delova- nje mišic ima torej neposredno zdravilno vlogo in bi lahko v precejšnji meri nadomestilo tudi uporabo dragih protivnetnih steroidnih zdravil in mnogih drugih zdravil, ki jih uporabljamo v boju proti civilizacijskim boleznim. Kot tretje bi bilo potrebno zelo intenzivno iskati skupne imeno- valce športne znanosti s tistim delom medicinske znanosti, ki dejansko želi delovati preventivno. Vzpostaviti bi morali zave- zniški odnos in skupaj nastopati v prepričevanju državnega bi- rokratskega aparata, da je vlaganje v tovrstne raziskave enako pomembno kot vlaganje v raziskave, vezane na gospodarstvo. Samo tako bi bilo mogoče argumentirati in ustvariti ustrezne pogoje za razvoj ustrezne infrastrukture, programov in možno- sti vsakodnevnega ukvarjanja s športnorekreativno vadbo, kar pa bi bil šele prvi korak. Naslednji, verjetno veliko zahtevnejši bi bil prepričati zaležano javnost, naj dvigne svoja zakrnela telesa in si poišče sebi primerno športnorekreativno dejavnost. Literatura „ Ali, S. M., Lindstrom, M. (2006). Psychosocial work conditions, unemplo-1. yment, and leisure-time physical activity: a population-based study. Scand J Public Health, 34(2), 209−216. Anderson, L. H., Martinson, B. C., Crain, L., Pronk, N. P., Whitebird, R. R., 2. Fine, L. J., et al. (2006). Health care charges associated with physical inactivity, overweight, and obesity. Geriatric Nursing, 27(2), 75−76. Azevedo, M. R., Araujo, C. L., Reichert, F. F., Siqueira, F. V., da Silva, M. C., 3. Hallal, P. C. (2007). Gender differences in leisure-time physical activity. International Journal of Public Health, 52(1), 8−15. Burton, N. W., Turrell, G.,& Oldenburg, B. (2003). Participation in recre-4. ational physical activity: why do socioeconomic groups differ? Health Education & Behavior, 30(2), 225−244. Caspersen, C. J., Powell, K. E., Christenson, G. M. (1985). Physical activity, 5. exercise, and physical fitness: definitions and distinctions for health- related research. Public Health Reports, 100(2), 126−131. Cavill, N., Kahlmeier, S., Racioppi, F. (2006). 6. Physical activity and health in Europe: Evidence for action. Copenhagen: World Health Organization. Cerin, E., Leslie, E. (2008). How socio-economic status contributes to 7. participation in leisure-time physical activity. Social Science & Medicine, 66(12), 2596−2609. Deci, E. L., Ryan, R. M. (2008). Self-determination theory: a macrotheory 8. of human motivation, development, and health. Canadian Psycholo- gy-Psychologie Canadienne, 49(3), 182−185. Garrett, N. A., Brasure, M., Schmitz, K. H., Schultz, M. M., Huber, M. R. 9. (2004). Physical inactivity − Direct cost to a health plan. American Jour- nal of Preventive Medicine, 27(4), 304−309. Kaleta, D., Jegier, A. (2007). Predictors of inactivity in the working-age 10. population. Int J Occup Med Environ Health, 20(2), 175−182. Katzmarzyk, P. T., Gledhill, N., Shephard, R. J. (2000). The economic bur-11. den of physical inactivity in Canada. CMAJ, 163(11), 1435−1440. Lindstrom, M., Hanson, B. S., Ostergren, P. O. (2001). Socioeconomic 12. differences in leisure-time physical activity: the role of social partici- pation and social capital in shaping health related behaviour. Social Science & Medicine, 52(3), 441−451. Martins, T. G., Assis, M. A., Nahas, M. V., Gauche, H., Moura, E. C. (2009). 13. Leisure-time physical inactivity in adults and factors associated. Rev Saude Publica, 43(5), 814−824. Murphy, M. H., McNeilly, A. M., Murtagh, E. M. (2010). Physical activity 14. prescription for public health. Proceedings of the Nutrition Society, 69(1), 178−184. Olsen, R. H., Krogh - Madsen, R., Thomsen, C., Booth, F. W., Pedersen, B. 15. K. (2008). Metabolic responses to reduced daily steps in healthy no- nexercising men. JAMA, 299(11), 1261−1263. Pate, R. R., Pratt, M., Blair, S. N., Haskell, W. L., Macera, C. A., Bouchard, C., 16. et al. (1995). Physical-activity and public-health − a recommendation from the centers-for-disease-control-and-prevention and the Ameri- can-College-of-Sports-Medicine. Jama-Journal of the American Medi- cal Association, 273(5), 402−407. Petersen, A. M., Pedersen, B. K. (2005). The anti-inflammatory effect of 17. exercise. J Appl Physiol, 98(4), 1154−1162. Petersen, A. M., Pedersen, B. K. (2006). The role of IL-6 in mediating the 18. anti-inflammatory effects of exercise. Journal of Physiology and Phar- macology, 57 Suppl 10, 43−51. Phillips, M. W., Jr. (2004). The WHO's global health strategy: a call to 19. arms for dietetics professionals. J Am Diet Assoc, 104(4), 520−523. Plotnikoff, R. C., Mayhew, A., Birkett, N., Loucaides, C. A., Fodor, G. 20. (2004). Age, gender, and urban-rural differences in the correlates of physical activity. Prev Med, 39(6), 1115−1125. Talbot, L. A., Fleg, J. L., Metter, E. J. (2003). Secular trends in leisure-time 21. physical activity in men and women across four decades. Prev Med, 37(1), 52−60. Waxman, A. (2004). WHO global strategy on diet, physical activity and 22. health. Food and Nutrition Bulletin, 25(3), 292−302. doc. dr. Gregor Starc, prof. šp. vzg. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport – Katedra za organizacijo in management športa e-naslov: gregor.starc@fsp.uni-lj.si priloga 124 športnorekreativna dejavnost slovencev 2008 SPORT ACTIVITIES OF SLOVENIAN ADOLESCENTS AGED BETWEEN 15 AND 18 Abstract In 2008 the research Slovenian Public Opinion included also young people between 15 and 19 years of age for the third time. Despite the small sample and the consequent reservation toward the quality of the data, it data shows that 73 percent of boys and 50 percent of girls (20 percent less than in 2006) take up sport in their leisure time almost every day and that the dif- ference between boys and girls is statistically significant. Sta- tistically significant differences in leisure time sporting activity is evident also accordingly to the parents’ level of education. If the physical education lessons in schools are ignored the per- centage of inactive boys is 5,4 percent while the percentage of inactive girls is 17,8 percent (which is almost half more than in 2006). Key words: sporting activity, leisure time, frequency, youth, differences. Izvleček V raziskavo SJM so bili v letu 2008 že tretjič vključeni tudi mladostniki od 15. do 19. leta starosti. Čeprav je njihov vzorec zelo skromen in je zaradi tega potrebno ustrezno vrednotiti tudi rezultate analize, podatki kažejo, da je v prostem času vsak dan športno dejavnih 73 odstotkov fantov in 50 odstotkov deklet (20 odstotkov manj kot leta 2006), razlika med enimi in drugimi pa je statistično zna- čilna. Statistično značilna povezanost pogostosti ukvar- janja s prostočasnimi športnimi dejavnostmi se kaže tudi z izobrazbo očeta in matere. Povsem nedejavnih, če za- nemarimo ure športne vzgoje v šoli, je v prostem času le 5,4 odstotka fantov in 17,8 odstotka deklet (kar je skoraj polovico več kot leta 2006). Ključne besede: športna dejavnost, prosti čas, pogostost, mladostniki, razlike. Janko Strel, Boris Sila šPORTNE DEjAVNOSTI SLOVENSKE MLADINE MED 15. IN 18. LETOM STAROSTI V obdobju adolescence mladi zelo intenzivno osvajajo različ- ne socialne vloge in akademske kompetence, vzporedno pa še vedno poteka zelo buren telesni, gibalni in psihični razvoj ter še posebej pridobivanje osebnostnih kompetenc. Verjetno so se prav zaradi omenjenih razlogov raziskovalci Slovenskega javnega mnenja pred šestimi leti odločili, da bodo začeli spre- mljati tudi kazalnike športne dejavnosti in druge dejavnike pri mladini, mlajši od 18 let. Podatki iz te študije so osnova tudi za pričujoči članek, v katerem bomo analizirali športno dejavnost mladih glede na število ur prostočasne športne dejavnosti na teden in glede na pogostost njihovega športnega udejstvo- vanja sploh. Nove okoliščine spremenjenega načina življenja postavljajo v ospredje nove vrednote, tudi tiste, ki jim jih vabljivo ponuja in- dustrija informacijske zabave ter užitka in ki prinašajo pasivno sprejemanje »izdelkov« virtualne resničnosti. Prav zato je treba skrbno spremljati vpliv nastalih sprememb na pogostost, vrsto in način ukvarjanja s športnimi dejavnostmi. Čeprav je v proces šolanja mladine v starostnem obdobju med 15. in 18. letom vključenih več kot 95 % mladih, bi se še posebej morali ukvarjati s preostalim delom mladine, ki je po vsej verjetnosti na obrobju družbenega življenja in zato še bolj občutljiv za biopsihosocialne spremembe, ki pomembno vplivajo na zdravje in kakovost življenja mladih. Pozornost bi veljalo usmeriti tudi v nekatere druge specifične skupine, na primer v tisti segment ženske mladine, ki ga lahko uvrščamo med podhranjene. Tako v literaturi zasledimo podatke o mo- tnjah hranjenja pri 5 do 10 % srednješolk (Cesar, 2006; Strel, Starc in Kovač, 2009). Omeniti velja, da se v obdobju pozne pubertete pri fantih re- zultati v motoričnih testih z leti še vedno izboljšujejo (Brettsch- neider in Naul, 2004; Kovač, 1999; Strel, Starc in Kovač, 2009), pri dekletih pa prihaja do stagnacije ali celo upada nekaterih kazalnikov motoričnega razvoja (Kovač, 1999; Kondrič, 2000; Strel, Kovač in Rogelj, 2009), posebej v splošni vzdržljivosti. Raz- lični raziskovalci navajajo, da se v zadnjih desetletjih pri mladih izboljšujejo predvsem rezultati v testih, ki merijo vzdržljivost v moči trebušnega mišičevja, slabšajo pa v testih, ki merijo vzdr- žljivost v moči rok in splošno vzdržljivost (Rychtecky, 2004; Strel s sod., 2003; Strel, Kovač in Jurak, 2004; Kovač, 2007, Strel, Starc in Kovač, 2009). Znano je tudi, da so mladi iz družin z nižjim socialnim statusom manj telesno dejavni in se v manjši meri športnorekreativna dejavnost slovencev 2008 125 ukvarjajo s prostočasnimi športnimi dejavnostmi. Na količino prostočasne gibalne aktivnosti pomembno vpliva predvsem stopnja izobrazbe staršev (Jurak s sod., 2003; Jurak, 2006; Ko- vač, 2007). Pri obeh spolih se obseg prostočasne gibalne aktivnosti s sta- rostjo postopno zmanjšuje (Brettschneider in Naul, 2004; Ju- rak s sod., 2003; Jurak, 2006). Tudi v Sloveniji življenjski slog številnih mladih danes zajema predvsem »sedeče« dejavnosti, kot so deskanje po internetu, telefoniranje, igranje računalni- ških iger in gledanje televizije (Jurak, 2006). Večina raziskav tudi kaže, da so v prostem času dekleta manj športno dejavna od fantov (Ažman, 2004; Brettschneider in Naul, 2004; Jurak s sod., 2003; Jurak, 2006), a se razlike med spoloma tako pri mladih (Jurak, 2006) kot starejših manjšajo (Kovač, Doupona Topić in Bučar Pajek, 2005). Ugotovitve zadnjih desetih let tudi kažejo, da se dekleta v prostem času ukvarjajo z vse bolj podobnimi športi kot fantje, vse bolj pa so si tudi podobni motivi, zaradi katerih se ukvarjajo s športom (Jurak, 2006; Strel, Kovač in Jurak, 2004). Večletni trendi kažejo, da vedno bolj vstopamo v resno krizo te- lesnega in gibalnega razvoja otrok in mladine, predvsem zara- di spremenjenega načina življenja (potrošništvo, informacijska in zabavna tehnologija), zaradi česar bo potrebno začeti dosle- dno upoštevati deklaracijo EU, ki od vlad EU pričakuje uvedbo najmanj treh ure športne vzgoje v vseh stopnjah šolanja (Strel, Starc in Kovač, 2009; Starc, Strel in Kovač, 2010). O vzorcu merjencev in spremenljiv- „ kah V vprašalniku SJM sta bili za področje športne dejavnosti mla- dih dve vprašanji. Pri prvem so mladi odgovarjali o pogosto- sti ukvarjanja nasploh, pri drugem pa o konkretnem številu ur športne dejavnosti, brez upoštevanja obvezne športne vzgo- je. Vzorec odraslih občanov v SJM 2008 je zajel 1286 prebivalcev Slovenije, od tega je popolne podatke o športni dejavnosti posredovalo le 65 mladih med 15. in 18. letom starosti. Sestava očiščenega vzorca je razvidna iz preglednice 1. Posebej je tre- ba poudariti, da je vzorec po številu anketiranih mladostnikov zelo majhen (bistveno manjši kot pred dvema letoma), zato je treba rezultate obravnavati z veliko mero zadržanosti. Števi- lo vključenih med 15. in 18. letom starosti je zelo skromno, zato predlagamo, da se pri naslednjem anketiranju število mla- dostnikov poveča vsaj na 150. Tudi anketarji bodo morali biti bolj pozorni na zagotavljanje ustreznega števila oseb v vseh starostnih skupinah. Letos je število 15-letnih mladostnikov v vzorcu najmanjše (11), 18-letnikov pa največje (21). Preglednica 1: Sestava vzorca po spolu Moški Ženske Skupaj N 37 28 65 % 56,9 43,1 100,0 Preglednica 2: Sestava vzorca po starosti 15 let 16 let 17 let 18 let Skupaj N 11 15 18 21 65 % 16,9 23,1 27,7 32,3 100 Tedenska športna dejavnost mla- „ dostnikov in spol Razlike v prostočasni športni dejavnosti med spoloma so pri mladostnikih statistično značilne, in to kljub temu, da so v pro- cesu šolske športne vzgoje vgrajeni mehanizmi, ki ne spodbu- jajo razlik med spoloma. Ker v spodaj prikazane rezultate (pre- glednica 3) ni vključena dejavnost pri šolski športni vzgoji, so razlike v športni dejavnosti mladih med spoloma realno manj- še, toda kljub temu prevelike. Še posebej je opazno dvakrat ve- čje število športno nedejavnih deklet v primerjavi s fanti, toda kljub temu se je v letu 2008 v primerjavi z letom 2006 število športno neaktivnih fantov bistveno bolj povečalo kot število deklet. Če je bilo leta 2006 razmerje v številu športno nede- javnih 3 : 1 v korist deklet, je v letu 2008 razmerje 2 : 1. Tudi v najbolj športno dejavni skupini, kjer se s športom v prostem času mladostniki ukvarjajo 7 ur ali več na teden (večji del je zelo verjetno v procesu treninga), je aktivnih fantov neprimer- no več kot deklet. V skupini povprečno športno aktivnih vsak dan po eno uro pa prevladujejo dekleta. V letu 2008 je športna aktivnost mladih med 15. in 18. letom bistveno manjša, kot je bila v letu 2006. Zanimiva je ugotovitev, da je Sommers' d-test pokazal stati- stično značilno, zmerno (p = ,004 r = −,294) negativno po- vezanost (toda nižjo kot leta 2006) med spoloma in tedensko športno dejavnostjo. Iz primerjalnih podatkov med polnole- tnimi državljani in mladostniki je razvidno, da so razlike med spoloma pri mladih večje kot pri odraslih, hkrati pa velja tudi druga ugotovitev, da so dekleta v najkakovostnejši skupini (5 ur na teden ali več) lahko enakovredno primerjajo z odraslimi moškimi. Preglednica 3: Tedenska športna dejavnost mladostnikov po starosti Tedenska športna dejavnost Moški Ženske Skupaj Nedejavni % 28,6 71,4 100 % populacije 5,4 17,8 10,8 1−2 uri na teden % 47,1 52,9 100 % populacije 21,6 32,1 26,1 3−7 ur na teden % 54,1 45,8 100 % populacije 35,1 39,3 36,9 več kot 7 ur na teden % 82,3 17,7 100 % populacije 37,8 10,7 26,1 Skupaj % 100,0 100,0 100,0 % populacije 57 43 100,0 Redna športna dejavnost fantov se s starostjo povečuje (z iz- jemo 17-letnikov), tako da je pri osemnajstih letih tri četrtine fantov redno športno aktivnih. Najnižje število opazimo pri 17-letnikih, kar je presenetljivo in v nasprotju z ugotovitvami pred dvema letoma, ko je bila najnižja športna aktivnost ugo- tovljena pri najmlajši starostni skupini. Izpostaviti je treba tudi ugotovitev, da se je redna športna dejavnost pri fantih v letu 2008 bistveno zmanjšala, in sicer s 83,0 na 62,2 %. Pri teh po- datkih moramo biti do določene mere zadržani, saj je vzo- rec mladostnikov dokaj majhen za zanesljivo sklepanje. Tudi primerjava redne športne dejavnosti deklet kaže na zanimivo sliko, da dekleta namenjajo manj časa za športne dejavnosti v vseh starostnih skupinah srednješolskega izobraževanja. Iz priloga 126 športnorekreativna dejavnost slovencev 2008 rezultatov pogostosti ukvarjanja s športnimi aktivnostmi je razvidno, da se dekleta s povečanjem starosti tudi bistveno več redno ukvarjajo s športom, saj se redna športna aktivnost deklet med 15. in 18. letom starosti več kot podvoji. Posebej je treba poudariti, da se je redna športna aktivnost deklet v letu 2008 v primerjavi z letom 2006 zmanjšala kar za tretjino, in sicer s 73,8 na 50 %. Ponovno moramo izpostaviti, da je vzorec merjencev zelo skromen in da je te ugotovitve treba jemati z veliko mero previdnosti. Šele večletne spremljave bodo lahko potrdile ali ovrgle trende športne aktivnosti mladih med 15. in 18. letom starosti. Preglednica 4: Pogostost ukvarjanja s športom med mladostniki po spolu glede na starost Starost Spol Nikoli Občasno Redno Skupaj 15 moški 0,0 42,9 57,1 100,0 ženske 25,0 50,0 25,0 100,0 16 moški 14,3 14,3 71,4 100,0 ženske 37,5 25,0 37,5 100,0 17 moški 9,1 45,5 45,5 100,0 ženske 14,3 28,6 57,1 100,0 18 moški 8,3 16,7 75,0 100,0 ženske 0 33,3 66,7 100,0 Skupaj moški 8,1 29,7 62,2 100,0 ženske 17,9 32,1 50,0 100,0 Tedenska športna dejavnost mla- „ dostnikov in tip vadbe Za natančnejšo predstavitev podatkov smo tedensko športno dejavnost križali s pogostostjo ukvarjanja s športom. Zaradi velikega števila športnih panog, navedenih v vprašalnikih SJM, smo jih združili v dve skupini: visoko in nizko intenzivne. Pri tem smo uporabili klasifikacijo Pateja s sodelavci, ki je podrobneje predstavljena v isti številki revije v prispevku Gregorja Starca in Borisa Sile. Tip vadbe smo potem določili glede na to, s katerimi izmed obeh skupin športnih panog so se anketiranci pretežno ukvarjali. Vadbo tistih, ki so se ukvarjali le z nizko intenzivnimi panogami, smo opredelili kot nizko intenzivno, tistih, ki so se ukvarjali le z visoko intenzivnimi, kot visoko intenzivno, tistih, ki so se ukvarjali z obema tipoma, pa kot mešano vadbo. Mladi so ocenili, da je njihova intenzivnost športne dejavnosti pretežno mešano intenzivna (preglednica 5), kar velja tudi za dekleta, saj razlike niso statistično značilne, čeprav je intenziv- nost vadbe deklet na nekoliko višji ravni, kar je ravno nasprotno od ugotovitev pred dvema letoma. Vzroki so verjetno zelo ra- znovrstni in jih je mogoče iskati v njihovih motivih, čeprav se ti razlikujejo glede na spol, v njihovem osvojenem športnem znanju, ki omogoča intenzivno vključevanje v športne dejav- nosti, in v prizadevanju deklet za enakovredno primerjanje s fanti tudi v športu. Očitno smo presegli tudi obdobje, ko so fantje imeli izrazito prednost pri uporabi športnih objektov, do- ločen vpliv pa imajo tudi nekateri specializirani športni objekti in programi, ki so namenjeni skoraj izključno ženskemu spolu, kot so plesne delavnice. Dekleta pa svoj položaj krepijo tudi z bistveno večjim obsegom športne vadbe doma. Preglednica 5: Tip športne dejavnosti mladostnikov glede na spol Tip vadbe Moški Ženske Skupaj nizko intenzivna % 59,4 40,6 100 % populacije 30,0 17,7 23,4 mešana % 44,6 55,4 100 % populacije 53,3 57,2 100 visoko intenzivna % 36,6 63,4 100 % populacije 16,7 25,0 21,2 Skupaj % 56,4 53,6 100,0 % populacije 100 100 100,0 Tedenska športna dejavnost mla- „ dostnikov in izobrazba očeta Številne raziskave so potrdile, da izobrazba staršev pozitivno vpliva na športno dejavnost otrok, v našem primeru mladih med 15. in 18. letom starosti. Čeprav pozitiven vpliv izobrazbe očeta (Sommers' d-test r =, 262) na športno dejavnost ni bil pogosto ugotovljen, pa gre v našem primeru za precej velike razlike med športno dejavnostjo mladih, katerih očetje imajo zgolj osnovno šolo ali še manj, v primerjavi z bolj izobraženi- mi očeti. Pri teh ugotavljamo, da so mladostniki nekajkrat bolj športno dejavni. Višja stopnja izobrazbe očetov je povezana tudi z boljšim gmotnim položajem in večjo športno ozavešče- nostjo. Raziskave SJM so večkrat potrdile, da so bolj izobraženi očetje tudi bolj športno dejavni. Zanimiva pa je ugotovitev, Preglednica 6: Tedenska športna dejavnost mladostnikov glede na izobrazbo očeta (p = ,040; r = ,262) Tedenska športna dejavnost NEOŠ OŠ SŠ GIM VIŠJA VISOKA MAG skupaj Nedejavni % 20,0 40,0 20,0 20,0 100 % populacije 100,0 25,0 11,1 8,3 8,8 1−2 uri na teden % 20,0 40,0 20 20,0 100 % populacije 37,5 27,2 33,3 25,00 26,3 3−5 ur na teden % 8,7 47,8 21,7 8,7 13,0 100 % populacije 25,0 50,0 55,5 100 25,0 40,4 več kot 5 ur na teden % 7,1 35,7 35,7 21,4 100 % populacije 12,5 22,7 41,7 100 24,6 Skupaj % 100,0 100 100 100 100 100 100 100 % populacije 1,7 14,0 38,6 15,7 3,5 21,1 5,3 100 športnorekreativna dejavnost slovencev 2008 127 da so najbolj športno dejavni mladi (v povprečju vsak dan eno uro), katerih starši imajo srednjo šolo, skoraj pa ni razlik med mladimi, ki imajo starše s srednjo izobrazbo ali fakulteto, v špor- tni aktivnosti več kot 7 ur na teden (otrok, katerih starši imajo končano le osnovno šolo, je 4-krat manj, med tistimi mladimi, ki imajo starše z nedokončano osnovno šolo, pa ni nikogar, ki bi se ukvarjal s športom več kot sedem ur na teden). Tedenska športna dejavnost mla- „ dostnikov in izobrazba matere Pozitivna vloga izobražene matere na športno dejavnost otrok je bila večkrat potrjena. V naši analizi pa tega leta 2006 nismo ugotovili, saj izobrazba matere ni pokazala statistično značilne povezanosti s športno dejavnostjo mladostnikov. Ker je bil vzo- rec anketiranih mladostnikov v SJM za leto 2006 skromen, smo opozorili, da moramo ugotovitve sprejeti z določeno mero za- držanosti. Zato bo omenjeno ugotovitev v naslednjih raziska- vah potrebno ponovno preveriti in jo šele nato v celoti povzeti in tudi ustrezno opozoriti na spremenjena razmerja v odnosu do vzgoje mladostnikov. V letu 2008 se je previdnost izkazala za upravičeno, saj ugotavljamo statistično pomembno pozitiv- no povezanost (.231), ki je sicer nekoliko nižja kot pri očetih. Vpliv staršev na športno dejavnost mladih tudi v obdobju ado- lescence je še vedno pomemben, saj starši lahko nastopajo v vlogi tistega, ki dodatno motivira mlade k športni dejavnosti, pomembna pa je tudi vloga športno aktivnega starša, ki je lah- ko zgled za športno dejavnost, pri nekaterih vsebinah in obli- kah športnega udejstvovanja pa celo partner. Seveda pa kljub zadržkom ugotavljamo, da je športna dejav- nost mladine v prostem času v letu 2008 na zelo skromni ravni, saj se s športom redno ukvarja 62 % fantov in 50 % deklet, kar je za 20 % manj kot leta 2006. Tem podatkom je treba dodati še od ene do treh ur obvezne športne vzgoje v šoli. Ni dvoma, da mladi posvečajo športu razmeroma veliko po- zornosti, saj prosti čas usmerjajo tako, da je precejšen delež namenjen športnim dejavnostim. Toda ob dokaj veliki količini časa, ki ga namenijo športu, bi pričakovali, da se bo tak odnos do športa pokazal tudi v ustrezni telesni samopodobi in gibal- ni zmogljivosti. Raziskave namreč kažejo (Strel, 2003; 2006), da je motorična zmogljivost mladih slabša, količina podkožnega maščevja pa se povečuje, in sicer pri fantih bolj kot pri de- kletih. Za dekleta bi lahko celo trdili, da so pri njih minimalni pozitivni trendi, v nekaterih primerih stagnacija, le v izjemnih primerih gre za minimalno poslabšanje nekaterih gibalnih sposobnosti, skupaj bolj pozitivni od trendov pri fantih. Kako je torej mogoče, da se dekleta s športom manj ukvarjajo in imajo vseeno ustreznejše trende razvoja gibalnih sposobnosti, pa tudi razvoj telesnih značilnosti pri njih je ugodnejši kot pri fantih? Pri tem se postavlja vprašanje kakovosti vodenja športnih dejavnosti. Zelo verjetno so razlogi v tem, da se dekleta s športnimi dejavnostmi v večji meri ukvarjajo bolj organizira- no, predvsem v fitnes centrih in plesnih delavnicah, pa tudi v drugih športih so pogosteje vključena v organizirano vadbo. Naslednji mogoči razlog pa je ta, da se pogosteje odločajo za načrtno vadbo, ki ima natančno določen cilj. Pogosta vadba doma nas prepričuje, da se za športno dejavnost odločajo zelo Preglednica 7: Tedenska športna dejavnost mladostnikov glede na izobrazbo matere (p = ,030; r = ,231) Tedenska športna dejavnost NEOŠ OŠ SŠ GIM višja visoka Mag-dr skupaj nedejavni % 28,6 28,6 42,9 100 % populacije 25,0 16,7 11,1 10,9 1−2 uri na teden % 17,6 11,8 52,9 5,9 11,8 100 % populacije 37,5 16,7 33,3 25,0 15,4 26,6 3−5 ur na teden % 4,2 25,0 41,7 8,3 20,8 100 % populacije 12,5 50,0 37,0 50,0 38,5 37,5 več kot 5 ur na teden % 12,5 12,5 31,2 6,2 37,5 100 % populacije 25,0 16,7 18,5 25,0 46,1 25,0 Skupaj % 0 100 100 100 100 100 0 100 % populacije 0 12,5 18,7 42,2 6,3 20,3 0 100 Razprava in sklepi „ Podatki SJM o športni dejavnosti mladih v letu 2008 so zelo za- skrbljujoči (bistveno slabši kot v letu 2006), in to kljub temu, da je zelo malo primerljivih reprezentativnih podatkov o mladini med 15. in 18. letom starosti. To nalogo bo treba šele opraviti, ker primerljivi, toda neobjavljeni podatki vendarle obstajajo. Rezultate SJM 2006 in 2008 o mladini med 15. in 18. letom sta- rosti moramo obravnavati tudi z določeno mero previdnosti, saj je bilo število anketiranih mladostnikov s popolnimi podat- ki o njihovi športni dejavnosti zelo skromno. Ker so bili podatki o športni dejavnosti mladostnikov do 18. leta šele tretjič zbra- ni, tudi ni mogoče ugotavljati zanesljivih trendov sprememb. načrtno s ciljem uravnavati telesno težo in oblikovati telo, ki naj bo vitko, vitalno in lepo. Primerni zdravstveni cilji so sestavina takšnega pristopa pri dobro načrtovani športni vadbi. Med cilji športne dejavnosti so zadovoljstvo pri ukvarjanju z določenimi športnimi vsebinami in predvsem socialni učinki, ki se kažejo v večji socialni prilagodljivosti in doživetjih, povezanih z naravo, tehnologijo in osebnimi komunikacijami. In zakaj se gibalna zmogljivost fantov zmanjšuje oziroma sta- gnira, čeprav se bistveno več ukvarjajo s športom kot dekleta? Številne raziskave, tudi SJM, so že večkrat potrdile, da se moški (tudi moška mladina) bistveno manj ukvarjajo z orga- niziranimi športnimi dejavnostmi kot ženske. Pogosto je špor- priloga 128 športnorekreativna dejavnost slovencev 2008 tna dejavnost fantov spontana in v lastni organizaciji, zato je tudi manj načrtna in sistematična. Naslednji razlog za manjšo učinkovitost so tudi motivi za šport. Pri fantih ni v ospredju zdravje, temveč užitek in zadovoljstvo. S temi cilji samimi po sebi ni prav nič narobe, saj takšna naravnanost omogoča zado- voljstvo, vendar pa takšni motivi verjetno niso tako učinkoviti. Po vsej verjetnosti bi bilo treba vzporedno ali celo prej poskr- beti tudi za ustrezno gibalno zmogljivost in primerno telesno razvitost, da bi lahko še bolj uživali in bili zadovoljni. Predvsem pa bi si ustvarili boljšo podlago za kasnejša leta, ko predvsem pri moških začne hitro naraščati telesna teža in še bolj padati gibalna zmogljivost. Zasnova neustreznega gibalnega in te- lesnega razvoja se konča prav v mladostnih letih, kasneje pa lahko praviloma le vzdržujemo obstoječe stanje. Prav zaradi ugotovljenega stanja bi se bilo treba z mladimi v strokovnem delu v večji meri posvetiti predvsem reševanju zgoraj navede- nih problemov. Ker se dekleta manj ukvarjajo s športom kot fantje in ker se fantje manj ukvarjajo organizirano s športom, bi zato, da bi vključili še večje število mladih, morali bolj smelo ustvarjati pogoje v društvih, pri zasebnikih in v šoli. Za to pa potrebu- jemo še več športnih objektov in učinkovitejšo spodbudo za športne dejavnosti v naravi, ki ima skoraj neomejene možno- sti, hkrati pa ima vadba v naravi izjemne zdravstvene učinke in lahko prispeva k vzpostavljanju pozitivnega odnosa mladih do narave in njenega varovanja. V tej smeri je treba opraviti različne aktivnosti. Za tiste mlade, katerih starši imajo dovolj denarja, je treba izboljšati športno ponudbo in jo ustrezno ponuditi mladini. Ustrezna promocija, oglaševanje in kakovost programov so prvi pogoj za usmerjanje mladih v organizirana oblike športnih dejavnosti. Za dokaj velik del mladine, ki nima ustrezne finančne podpore, pa bo treba bolj kot doslej opozo- riti odgovorne na javni interes in odgovornost, ki jo imajo pri tem, da socialno šibkejšim zagotovijo tudi pravice in možnosti za ukvarjanje s športom. Glede na pogostost športnih dejavnosti mladih sta redna špor- tna vzgoja in delo v društvih zagotovila ustrezne rezultate, saj je več kot očitno, da športna znanja pri mladini niso skromna in da je dosežena osnovna motiviranost za lastno športno ak- tivnost. Toda neuresničenih nalog je še veliko, saj bi praktična športna znanja lahko bistveno izboljšali, predvsem pa mlade tudi bolje teoretično izobrazili, da bi lahko bili še bolj dejavni kot njihovi očetje. Prav je, da so očetje, zlasti tisti, ki so izobra- ženi, zelo pomembni za pogostost športne vadbe mladih. Do- brodošla je ugotovitev, da smo letos ugotovili tudi pozitivno povezanost med izobrazbo mater in športno dejavnostjo mla- dih. Izpostaviti pa moramo, da je povezanost očeta in matere statistično značilna, toda razmeroma nizka. Ni pa dvoma, da je spodbuda staršev za ukvarjanje s športom tudi pri mlado- stnikih še vedno pomemben dejavnik. Tudi pri športni vzgoji v šoli so še rezerve, zato bodo morali na tem področju storiti še bistveno več kot v preteklih desetletjih. Ustrezne državne institucije, šolske in zdravstvene, pa bi lahko zagotovile še več in še kakovostnejšo športno vzgojo. Zagotoviti bo treba tudi boljše materialne razmere predvsem v večjih mestih, kjer so športni objekti prepogosto popolnoma neprimerni, zanemar- jeni ali jih v določenih soseskah sploh ni. Literatura „ Ažman, D. (2004). Kajenje in šport v prostem času pri osnovnošolcih 1. in srednješolcih. V: R. Pišot s sod. (ur.), Child in motion (str. 9). Koper: Univerza na Primorskem, Znanstveno-raziskovalno središče. Brettschneider, W. B., Naul, R. (2004). Study on young people's lifestyle 2. and sedentariness and the role of sport in the context of education and as a means of restoring the balance. Final report. Paderborn: Uni- versity of Paderborn and Council of Europe. Cesar, P. (2006). So današnja mlada dekleta res debela? V: M. Kovač in A. 3. Rot, Zbornik referatov 19. strokovnega posveta športnih pedagogov Slovenije (str. 115−118). Murska Sobota: Zveza društev. Department of Health. (2000). National diet and nutrition survey: yo-4. ung people aged 4 to 18. London: HMSO. Hardman, K. (2002). Council of Europe survey (CDDS). European physi-5. cal education/sport survey. Report on summary of findings. Strasbo- urg: Council of Europe. Jurak, G. (2006). Sports vs. the »cigarettes & coffee« lifestyle of Sloveni-6. an high school students. Anthropological Notebooks, 12(2), 79−95. Jurak, G., Kovač, M., Strel, J., Majerič, M., Starc, G., Filipčič, T. s sod. 7. (2003). Sports activities of Slovenian children and young people du- ring their summer holidays. Ljubljana: University of Ljubljana, Faculty of Sport. Kondrič, M. (2000). Promjene odnosa između nekih antropometrijskih 8. osobina i motoričkih sposobnosti učenika od 7. do 18. godine. Dok- torska disertacija. Zagreb: Sveučilište u Zagrebu, Fakultet za fizičku kulturu. Kovač, M. (1999). Analiza povezav med nekaterimi gibalnimi sposob-9. nostmi in fluidno inteligentnostjo učenk, starih od 10 do 18 let. Dok- torska naloga. Ljubljana: Fakulteta za šport. Kovač, M. (2006). When social becomes biological: The effect of dif-10. ferent physical education curricula onto the motor and physical de- velopment oh high school girls. Anthropological Notebooks, 12(2), 97−112. Kovač, M., Doupona Topič, M., Bučar Pajek, M. (2005). Primerjava špor-11. tnorekreativne dejavnosti posameznih javnosti. V: M. Kovač, G. Starc in M. Doupona Topič, Šport in nacionalna identifikacija Slovencev (str. 121−161). Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za kineziologijo. Kovač, M., Starc, G., Doupona Topič, M. (2005). Šport in nacionalna 12. identifikacija Slovencev. Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za kine- ziologijo. Kovač, M., Leskošek, B., Strel, J. (2007). Morphological characteristics 13. and motor abilities of boys following different secondary-school pro- grammes. Kinesiology, 39(1), 62−73. Rychtecký, A. (2004). Study on young people's lifestyles and sedentari-14. ness and the role of sport in the context of education and as a means of restoring the balance. Czech, Polish, Slovak, and Slovenian cases. Czech Republic: Charles University of Prague. Starc, G., Strel, J., Kovač, M. (2010). Telesni in gibalni razvoj slovenskih 15. otrok in mladine v številkah. Šolsko leto 2007/2008. Ljubljana. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport. Strel, J., Kovač, M., Jurak, G. (2004). Study on young people's lifestyle 16. and sedentariness and the role of sport in the context of education and as a means of restoring the balance. Case of Slovenia – Long versi- on. Ljubljana: Fakulteta za šport. http://www.fsp.uni-lj.si/didaktika. Strel, J., Kovač, M., Jurak, G., Bednarik, J., Leskošek, B., Starc, G., Maje-17. rič, M., Filipčič, T. (2003). Nekateri morfološki, motorični, funkcionalni in zdravstveni parametri otrok in mladine v Sloveniji v letih 1990−2000. Ljubljana: Fakulteta za šport: Inštitut za kineziologijo. športnorekreativna dejavnost slovencev 2008 129 Strel, J., Kovač, M., Rogelj, A. (2005a). Podatkovna zbirka Športnovzgoj-18. ni karton − poročilo za šolsko leto 2004/2005 in nekatere primerjave s šolskim letom 2003/2004. Ljubljana: Zavod za šport Slovenije. Strel, J., Kovač, M., Rogelj, A. (2005b). Kje pa vas stroka žuli ali kako 19. različni so dijaki v naših srednjih šolah. Šport mladih, 13(10), 34−35. Strel, J., Kovač, M., Rogelj, A. (2006). Podatkovna zbirka Športnovzgojni 20. karton − poročilo za šolsko leto 2005/2006 in nekatere primerjave s šolskim letom 2004/2005. Ljubljana: Fakulteta za šport. Strel, J., Starc, G., Kovač, M. (2009). Analiza telesnega in gibalnega 21. razvoja otrok in mladine v slovenskih osnovnih in srednjih šolah v šolskem letu 2008/2009. Ljubljana. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport. prof. dr. Janko Strel, prof.šp.vzg. univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport – Katedra za šolsko športno vzgojo e-naslov: janko.strel@fsp.uni-lj.si 130 nacionalni program športa 131 Gregor Jurak PREDLOgU NACIONALNEgA PROgRAMA šPORTA V POPOTNICO Kmalu se bo iztekel prvi desetletni nacionalni program športa. Nekateri menijo, da je vzpostavil določene sistemske okvire za njegov razvoj, drugi, da je podržavil slovenski šport. Večina teh ocen temelji na subjektivnem doživljanju našega športa. Da bi se izognili ocenam, je bilo prvo izhodišče skupine ljudi, ki smo pripravili predlog novega nacionalnega programa, priprava temeljite analize uresničevanja iztekajočega se. Naloga ni bila lahka, saj so odgovorni ljudje na ministrstvu leta 2006 z napačnimi odločitva- mi onesposobili informacijski sistem v športu. Na splošno ugotavljamo, da je slovenski šport tako uspešen, kot ni bil še nikoli. Uspešnost je poleg obstoječih težav pripeljala še nove. Slovenski šport je danes mnogo večji, kot je bil pred desetimi leti. Športov in športnih organizacij je več, več je športnikov, več je športnih uspehov. Finančni delež na posamezno športno okolje je zato kljub absolutnemu povečevanju financ v športu nižji. Nekateri športni delavci zato vidijo rešitev v novem nacionalnem programu športa, ki bi »stvari postavil na svoje mesto« in po vzoru portoroških sklepov na vsedržavni ravni postavil prednostni red športov. Ti bodo nad predlogom nacionalnega programa razočarani. Eno od načel našega predloga je namreč avtonomija posameznih nosilcev dejavnosti (običajno tudi javnih financer- jev), da glede na lasten interes (npr. tradicija v lokalni skupnosti, nacionalna identifikacija na ravni države) opredelijo merila za ta namen. Ustvarjalci predloga želimo, da nacionalni program ustvari pogoje za razvoj športa v najširšem smislu. Ne da je zgolj okvir za finan- ciranje iz športnega proračuna na državni in lokalnih ravneh, ki ga sprejme država sama zase. S tega vidika je predlog naravnan v širšo družbeno umeščenost športa. Obsega dejavnosti tudi na drugih področjih, npr. v vzgoji in izobraževanju, zdravstvu, turizmu, okolju, prometu, financah. Zaradi tega nismo razmejili posameznih področij športa glede na nosilce ali družbene izseke, ampak smo prikazali dodano vrednost povezovanja. Na podlagi pozitivnih izkušenj predlog vzpostavlja dodatne mehanizme za spodbujanje čim bolj strokovnega dela v športu. Na podlagi pogoja strokovnosti pa predlog v več rešitvah zasleduje načelo odprtosti pri izvajanju posameznih vsebin nacionalnega programa. Posebno vlogo glede na evropski model športa imajo sicer civilne športne organizacije, ki naj bi povečale svoj vpliv na odločanje v športu. Predlog nacionalnega programa je zasnovan skladno z načeli strateškega ravnanja. Opredeljeni so vsi ključni elementi na strate- ški ravni, vključno z merljivimi cilji in kazalniki, kakor tudi ukrepi in dejavnosti za izpeljavo le-teh. Na tej točki se nam je postavila ena največjih dilem pri snovanju: naj nacionalni program ostane zgolj na načelni ravni ali naj opredeli tudi elemente operativne izvedbe, tj. akcijski načrt z dejavnostmi, roki za izvedbo, finančnimi sredstvi in odgovornimi nosilci? Prvi način omogoča več prožnosti, vendar zahteva organizacijsko razvite in vsebinsko usposobljene izvajalce ter odgovorne nosilce. Če niso izpolnjeni ti pogoji, je to zgolj deklarativni programski dokument, ki se ne uresničuje. Pripravljavci smo menili, da je treba opredeliti odgo- vornosti za operativno izpeljavo. Vendar odgovor na to vprašanje prepuščamo razpravi o predlogu. Ta je napisan tako, da je na njegovi osnovi mogoče oblikovati končni izdelek v eno ali drugo smer. Pripravili smo namreč akcijski načrt, ki se lahko umesti tudi v prilogo nacionalnega programa ali pa se izpusti. Razprave v ožjem krogu ljudi so bile zelo pestre in vsebinsko bogate, zato smo prepričani, da bodo tiste v širšem krogu odprle še vrsto novih dilem. Naj razprava pokaže, kakšen razvoj športa si želimo v Sloveniji in kakšna je družbena moč športa! Predlog nacionalnega programa športa je nastal v okviru projekta Zveze za šport otrok in mladine Slovenije, ki je bil sofinanciran iz sredstev Evropskega socialnega sklada. priloga 132 nacionalni program športa 133 PREDLOg NACIONALNEgA PROgRAMA šPORTA V REPUBLIKI SLOVENIjI 2011 – 2020 Uredil: Gregor Jurak Predlog nacionalnega programa športa je na- stal v okviru projekta Zveze za šport otrok in mladine Slovenije, ki je bil sofinanciran iz sred- stev Evropskega socialnega sklada. Projektno skupino za pripravo predloga nacionalnega programa sestavljajo: izr. prof. dr. Gregor Jurak doc. dr. Edvard Kolar izr. prof. dr. Marjeta Kovač izr. prof. dr. Jakob Bednarik doc. dr. Boro Štrumbelj Marko Kolenc Kazalo 135 1 Uvod 135 2 Poslanstvo 135 3 Stanje 138 4 Vizija 138 5 Cilji 138 6 Ukrepi 139 6.1 Programi športa 139 6.1.1 Šport v vzgojno-izobraževalnem sistemu 142 6.1.2 Prostočasna športna vzgoja otrok in mladine 143 6.1.3 Obštudijske športne dejavnosti 144 6.1.4 Športna vzgoja otrok in mladine, usmerjenih v kakovostni in vrhunski šport 145 6.1.5 Športna rekreacija 146 6.1.6 Šport invalidov 147 6.1.7 Kakovostni šport 148 6.1.8 Vrhunski šport 150 6.1.9 Profesionalni šport 150 6.1.10 Velike mednarodne in druge športne prireditve 151 6.2 Športni objekti in naravne površine za šport 153 6.3 Razvojne dejavnosti v športu 154 6.3.1 Izobraževanje, usposabljanje in izpopolnjevanje strokovnih kadrov v športu 155 6.3.2 Izobraževanje nadarjenih in vrhunskih športnikov 156 6.3.3 Založništvo v športu 157 6.3.4 Znanstveno-raziskovalna dejavnost v športu 158 6.3.5 Spremljanje pripravljenosti športnikov in svetovanje o športni vadbi 159 6.3.6 Zdravstveno varstvo športnikov 160 6.3.7 Informacijsko-komunikacijska tehnologija na področju športa 161 6.3.8 Mednarodna dejavnost v športu 162 6.3.9 Javno obveščanje o športu 162 6.4 Delovanje športnih organizacij 163 6.4.1 Delovanje športnih društev in njihovih zvez ter delovanje javnih zavodov, povezanih s športom 164 6.4.2 Prostovoljno delo v športu 165 6.5 Davčne spodbude za šport 166 6.6 Podpora humanosti v športu 166 6.6.1 Preprečevanje dopinga v športu 166 6.6.2 Preprečevanje zlorab pri športnih stavah 167 6.6.3 Varuh športnikovih pravic 167 6.6.4 Inšpekcija v športu 168 7 Ravnanje 169 8 Financiranje 172 9 Prednostne naloge priloga 134 nacionalni program športa nacionalni program športa 135 1 Uvod Šport je dejavnost, ki bogati kakovost posameznikovega ži- vljenja, zaradi svojih učinkov pa je pomemben družbeni pojav. Šport ima izjemne možnosti, da združuje ljudi in da doseže vsakogar ne glede na starost ali socialno pripadnost. Ljudje ve- liko večino športnih dejavnosti izvajajo ljubiteljsko, določenim ljudem pa je šport tudi poklic. S športom se lahko ukvarjajo neorganizirano, lahko pa se združujejo v društvih ali drugih športnih organizacijah. V Nacionalnem programu športa v Republiki Sloveniji (v nada- ljevanju: nacionalni program športa) se uporablja pojem špor- ta, ki temelji na opredelitvi Sveta Evrope1. Šport predstavlja vse s strani športne stroke dogovorno opredeljene oblike telesne dejavnosti, ki so z neorganiziranim ali organiziranim ukvarja- njem usmerjene k izražanju ali zboljševanju telesne pripravlje- nosti, k duševnemu blagostanju in k oblikovanju družbenih odnosov ter doseganju rezultatov na različnih ravneh tekmo- vanj. Družbena vloga športa izhaja iz znanstveno dokazanega po- mena športa za javno zdravje (telesno, duševno in socialno), socializacijo in gospodarstvo2. Športu se priznava tudi zelo pomembna vloga pri spodbujanju k prostovoljnemu delu in k aktivni udeležbi v družbi, doseganju solidarnosti, strpnosti in odgovornosti ter prenašanju drugih pozitivnih družbenih vrednot3 in narodni identifikaciji4. Zaradi navedenih vplivov je šport del javnega interesa, zato se sofinancira iz javnih sredstev, za njegov razvoj pa se ustvarjajo ustrezni sistemski družbeni pogoji. Splet družbenih vlog narekuje prepletenost športa z različ- nimi družbenimi področji: zdravstvom, vzgojo in izobraževa- njem, gospodarstvom, okoljem, turizmom, kulturo, financami, prometom idr. Razvoj športa tako ni in ne more biti odvisen le od športnih organizacij ter državnih ali lokalnih organov, ki spodbujajo šport. Iz enakega razloga ne moremo in ne smemo razmejiti posameznih področij športa glede na izvajalce ali no- silce programov. Nacionalni program zato opredeljuje vlogo in odgovornost posameznih nosilcev pri zagotavljanju pogojev za razvoj športa v celotni družbi. Zlasti se osredotoča na ureja- nje strokovnih, organizacijskih in upravljalnih nalog, ki so ozko povezane s športom. Te naloge so opredeljene v letnem pro- gramu športa, ki se vsako leto sofinancira iz državnih in lokalnih proračunskih sredstev za šport in sredstev Fundacije za šport. V delu, kjer se šport prepleta z drugimi družbenimi področji, opredeljuje izhodišča za ustrezno umeščanje športa v strate- gije in politike teh področij ter tako poskuša spodbuditi vzaje- mno delovanje le-teh za skupno javno dobro. Pri tem izhaja iz bogate popotnice nacionalnega programa športa iz obdobja 2000-2010. Izhodišča programa sledijo tudi usmeritvam Sveta Evrope, evropskim politikam številnih področij, ki obravnavajo šport, mednarodnim konvencijam na področju športa, ki jih je 1 Evropska listina o športu (1992). Rodos: Svet Evrope. 2 Vuori, I., Fentem, P., Svoboda, B., Patriksson, G., Andreff, W., Weber, W. (1995). The significance of sport for society. Strasbourg: Council of Europe Press. Predstavlja znanstveni pregled, ki je bil podlaga za s strani Sveta Evrope sprejeto resolucijo o pomenu športa za družbo z vidika zdravja, socializacije in ekonomskih učinkov. 3 Bela knjiga o športu (2007). Bruselj: Komisija evropskih skupnosti. 4 Kovač, M., Starc, G., Doupona Topič, M. (2005). Šport in nacionalna iden- tifikacija. Ljubljana: Fakulteta za šport. ratificirala Slovenija, in evropskem modelu športa zunaj šolske- ga sistema, ki temelji na športnih društvih. Šport je temeljna pravica vsakega človeka, tako otroka, mlado- stnika, odraslega človeka, starostnika, znotraj teh skupin pa tudi vseh oseb s posebnimi potrebami. Zato je nacionalni program športa namenjen posamezniku, prebivalcu Slovenije in tudi posamezniku na začasnem delu pri nas. Zaradi vpliva na razvoj mladega človeka in s tem tesno povezanega oblikovanja zdra- vega življenjskega sloga in pridobivanja socialnih kompetenc predstavlja športna dejavnost otrok in mladine prednostno vsebino nacionalnega programa športa. 2 Poslanstvo Z nacionalnim programom športa država soustvarja pogoje za razvoj športa kot pomembnega dejavnika razvoja posame- znika in družbe. Nacionalni program športa opredeljuje javni interes, ki ga udejanjajo nosilci in izvajalci slovenskega športa. Udejanjanje javnega interesa bomo dosegli tako, da bomo: zagotovili vsakemu posamezniku možnosti za dejavno so-a. delovanje v športu v varnem in zdravem okolju zagotovili vsem mladim kakovosten pouk športne vzgoje b. in zunajšolsko športno udejstvovanje, ki jim bo omogočilo pridobiti gibalno kompetentnost na taki ravni, da bo šport postal del njihovega zdravega življenjskega sloga zagotovili vsakemu, ki ga to zanima in je za to sposoben, mo-c. žnost izboljšanja osebnega športnega dosežka in možnost javnega priznanja njegove pomembnosti razvijali moralne in etične vrednote športa, spoštovali člo-d. vekovo dostojanstvo in varnost vseh, ki so povezani s špor- tom ustvarjali spodbudno okolje za razvoj vseh oblik športne de-e. javnosti za vse skupine prebivalstva. 3 Stanje Številni kazalniki (število medalj na največjih tekmovanjih, de- lež športno dejavnih odraslih prebivalcev, število športnih or- ganizacij, nove vadbene in tekmovalne športne površine itd.) kažejo, da je šport v Republiki Sloveniji v zadnjih desetih letih doživel vsestransko rast in kakovostni razvoj. Pomembno so k temu pripomogli ukrepi države in lokalnih skupnosti, oprede- ljeni v Nacionalnem programu športa (2000). Drugi podporni dejavniki so bili umestitev športa v različna družbena področja (zlasti vzgojno-izobraževalni sistem), samoiniciativa društvene organiziranosti športa, razmah zasebništva v športu, interes prebivalcev in slovenskega gospodarstva za zasebno financi- ranje športa. Podrobna analiza športa v Republiki Sloveniji je predstavljena v monografiji »Analiza Nacionalnega programa športa v Republiki Sloveniji 2000 – 2010«5, v nadaljevanju pa je predstavljen povzetek stanja ob izteku desetletnega obdobja, ki je strokovna podlaga za pripravo nadaljnjih strategij. 5 Kolar, E., Jurak, G., Kovač, M. (ur.) (2010). Analiza Nacionalnega programa športa v Republiki Sloveniji 2000 – 2010. Ljubljana: Fakulteta za šport. priloga 136 nacionalni program športa Preglednica 1: Slovenski šport v številkah5 Vsi izdatki za šport 597.521.712 € (1,93% BDP) Povprečna letna poraba gospodinjstva za šport 496 € Število športnih organizacij 7.439 Število športnih društev 6.115 Povprečni letni prihodek športnega društva 32.764 € Sredstva letnega programa športa na prebivalca 49,28 € Pokrite športne površine (m2 na prebivalca) 0,33 Nepokrite športne površine (m2 na prebivalca) 3,15 Število ur obvezne športne vzgoje v vzgojno- izobraževalnem sistemu 3 šolske ure (45 minut) v osnovni in 1 do 3 v srednji šoli, nič na univerzi Delež odraslih prebivalcev, ki se ukvarjajo s športom 64% Število otrok v športnih programih Zlati sonček in Krpan 94.953 (okoli 70% populacije 6- do 9-letnikov in okoli 50% populacije 9- do 12-letnikov) Delež plavalcev med 12-letnimi otroki 85,60% Število registriranih športnikov v tekmovalnih sistemih nacionalnih panožnih športnih zvez, kjer tekmujejo za naslov državnega prvaka 87.520 Število kategoriziranih športnikov 4.520 Število športnikov svetovnega razreda 52 Število športnih panog s kategoriziranimi športniki 110 Število občin s kategoriziranimi športniki 133 Število otrok in mladine v projektu nacionalnih panožnih športnih šol 7.016 Število mladih športnikov štipendistov 145 Število izvajalcev in programov usposabljanj strokovnega kadra 60 izvajalcev, 282 programov Število raziskovalcev v športu 85 Povprečno število organiziranih svetovnih in evropskih prvenstev letno 8 V zadnjem desetletju je v Sloveniji naraščala organiziranost športa. Tako je v letu 2008 delovalo 7.439 športnih organizacij, od katerih je bilo 6.115 oz. 82% športnih društev. Število špor- tnih organizacij (zasebnih in javnih) v celotnem opazovanem obdobju se je povečalo za 91% oz. za 3.544 subjektov. Pri tem se je izrazito povečal zasebni sektor, tako po številu organiza- cij kot po prihodkih, ki jih ustvarijo,. Kljub temu model športa zunaj vzgojno-izobraževalnega sistema še vedno temelji na športnih društvih. Društva so glavni nosilci slovenskega tekmovalnega športa. Leta 2009 je bilo registriranih 87.520 športnikov6, ki so tekmova- li v tekmovalnih sistemih nacionalnih panožnih športnih zvez do ravni državnega prvaka (ocena za leto 2000 je bila 15.000). V istem letu je pogoje za pridobitev enega od statusov kate- goriziranega športnika7 izpolnilo 4.520 športnikov. Število špor- 6 Olimpijski komite Slovenije (2009). Pregled registriranih športnikov – 01.12.2009. Številka dokumenta: 30303-4-4/9, Ljubljana. 7 Olimpijski komite Slovenije – združenje športnih zvez (2007). Pogoji, pravili in kriteriji za registriranje in kategoriziranje športnikov v Republiki Slo- veniji. Ljubljana: OKS-ZŠZ. tnih panog, število in delež slovenskih občin s kategoriziranimi športniki, število vrhunskih športnikov in število osvojenih me- dalj na največjih tekmovanjih je v celotnem desetletju narašča- lo, kar kaže na vedno večjo razpršenost kakovostnega in vr- hunskega športa. V zadnjem desetletju se je število vrhunskih športnikov povečalo za 14,7% oz. za 102 vrhunska športnika. Število osvojenih medalj naših športnikov na največjih med- narodnih tekmovanjih (olimpijske igre, svetovna in evropska prvenstva) se je med leti 2000 in 2008 povprečno povečevalo za 8% na leto. Slovenija je bila z osvojenimi petimi medaljami na poletnih OI v Pekingu na drugem mestu na lestvici držav po številu osvojenih medalj na prebivalca8 in z osvojenimi tre- mi medaljami na tretjem mestu na zimskih OI v Vancouvru9. Slovenija je ena od petih evropskih držav in vsekakor daleč naj- manjša med njimi (Francija, Nemčija, Srbija in Španija), ki bodo imele leta 2010 svoje reprezentance na svetovnih prvenstvih v nogometu in košarki ter evropskem prvenstvu v rokometu10. Takšni uspehi so bili doseženi s pomočjo različnih sistemskih ukrepov. Povečala se je strokovnost dela z otroki in mladino, posebej zaradi sofinanciranja izobraženih športnih strokov- njakov za delo s to občutljivo populacijo v projektu panožnih športnih šol. Med pomembne ukrepe, ki zagotavljajo športni- kom, da bodo pridobili želeno izobrazbo, pa sodijo rešitve na področju usklajevanja šolskih in športnih obveznosti nadar- jenih športnikov (športni oddelki, štipendije, učne pomoči in druge oblike prilagajanja šolskih obveznosti)11. Z različnimi športnimi programi za otroke (Zlati sonček, Kr- pan, Naučimo se plavati, Hura, prosti čas) je bila v desetih letih vsebinsko, kadrovsko in materialno izboljšana tudi gibalna de- javnost predšolskih otrok in obvezna ter prostočasna šport na vzgoja predšolskih in osnovnošolskih otrok. Pozitivni premiki pri organizirani prostočasni športni vadbi otrok pa niso uspeli nevtralizirati negativnih sprememb v življenjskih slogih otrok in mladine. Posledice so vidne v povečanju deleža prekomer- no težkih in debelih otrok, predvsem od 8. do 13. leta starosti, in negativnih spremembah v funkcionalnih kazalnikih aerob- ne vzdržljivosti otrok in mladine12. Negativna gibanja so sicer mnogo manjša kot v drugih evropskih državah. Z zagotavljanjem infrastrukturnih pogojev za izvajanje športne dejavnosti je bila zlasti z intenzivnimi vlaganji občin zgrajena mreža športnih površin, ki zagotavlja 0,33 m2 pokritih in 3,15 m2 nepokritih športnih površin na prebivalca. Ob tem ni bil vzpo- stavljen učinkovit razvid športnih objektov, ki bi nam omogočil ustrezen pregled za učinkovitejše izpopolnjevanje mreže. V nekaterih lokalnih sredinah so bili zgrajeni za vzdrževanje stro- 8 http://www.rtvslo.si/sport/preostali-sporti/slovenski-sport-svetovni- fenomen/217612 9 Zaključno poročilo o projektu ZOI Vancuver 2010 (2010). Ljubljana: OKS- ZŠZ. 10 http://www.rtvslo.si/sport/preostali-sporti/slovenski-sport-svetovni- fenomen/217612 11 Jurak, G., Kovač, M., Strel, J., Starc, G., Žagar, D., Cecić Erpić, S. Paulič, O. et al. (2005). Športno nadarjeni otroci in mladina v slovenskem šolskem sistemu. Ljubljana: Fakulteta za šport. 12 Strel, J., Bizjak, K., Starc, G., & Kovač, M. (2009). Longitudinal comparison of development of certain physical characteristics and motor abilities of two generations of children and youth, aged 7 to 18 in Slovenian pri- mary and secondary schools in the period 1990-2001 and 1997-2008. In B. Bokan, International scientific conference Theoretical, methodology and methodical aspects of physical education (p. 21-33). Belgrade, December 11-12, 2008. Belgrade: Faculty of Sport and Physical Education of the Univeristy of Belgrade. nacionalni program športa 137 škovno zahtevni športni objekti, ki jih bodo lokalne skupnosti zaradi omejenosti lokalnih proračunov težko vzdrževale. Na splošno je bila gradnja mreže športnih objektov področno raz- pršena, predvsem so bili zgrajeni večnamenski športni objekti; manj športnih površin glede na število prebivalcev je v najve- čjih mestih, zlasti v Ljubljani in Mariboru. Mreža športnih površin zagotavlja dostopnost do športa večini prebivalstva, kar kažejo tudi mednarodne primerjave. Slovenci smo prvi glede na uporabo naravnih športnih površin in eni najbolj športno dejavnih prebivalcev Evropske skupnosti13. Športno dejavnih je 64% prebivalcev, redno pa se s športom ukvarja 33% prebivalcev14. V preteklem desetletju je bila vzpostavljena tudi druga razvojna infrastruktura športa. Oblikovan je sistem izobraževanja, uspo- sabljanja, izpopolnjevanja in napredovanja strokovnih kadrov športu. Za vse ravni razvoja kadrov v športu so vzpostavljeni programi, ki jih izvajajo kompetentni izvajalci (trije izvajalci uni- verzitetnih oz. visokošolskih programov; 282 programov uspo- sabljanja – 60 izvajalcev). Na področju izobraževanja je v opa- zovanem obdobju uspešno končalo študij 1.130 strokovnjakov z univerzitetno oz. visokošolsko izobrazbo na področju športa. Na področju usposabljanja strokovnih delavcev v športu pa je bilo v celotnem obdobju usposobljenih 9.679 strokovnih de- lavcev. V podporo prenosa znanj športne in druge organizacije letno izdajo okoli 70 publikacij znanstvene in strokovne litera- ture na področju športa. Za pomoč športnikom pri spremljanju njihove pripravljenosti deluje 9 laboratorijev Inštituta za šport na Fakulteti za šport Univerze v Ljubljani in en laboratorij na Univerzi na Primorskem. Kljub zmanjšanemu financiranju je obsežna in uspešna tudi znanstveno-raziskovalna dejavnost v športu, ki pa je zaradi nacionalne strategije na področju zna- nosti usmerjena v publiciranje v mednarodnem prostoru, manj pa na preučevanje praktičnih problemov športa doma. Za pre- prečevanje dopinga je bila ustanovljena Nacionalna antido- pinška komisija, ki je znotraj svojih dejavnosti v tem desetletju ugotovila uporabo nedovoljenih poživil in postopkov pri 18-ih športnikih. Analiza financiranja slovenskega športa kaže, da so celotni iz- datki za šport v tem desetletju nominalno naraščali, v odnosu do BDP pa so zaradi večjih vlaganj v prometno infrastrukturo padali. Leta 2001 beležimo 433,9 milijonov € (2,38% BDP), leta 2007 pa 597,5 milijonov € (1,93% BDP) izdatkov za šport. Raz- merje med zasebnimi in javnimi izdatki se skozi leta bistveno ne spreminja; v povprečju zasebnimi izdatki predstavljajo 84%, javni izdatki pa 16% vseh izdatkov za šport. Delež javnih izdat- kov za šport je nižji kot v drugih državah EU. Izdatki prebivalcev predstavljajo skoraj polovico vseh izdatkov za šport. Največ potrošimo za nakup športnih izdelkov (78,2% - športna obla- čila in obutev ter oprema za športe na prostem); več kot trikrat manj pa za športne storitve (21,8% - športni tečaji, članarine športnim klubom, vadnine, smučarske vozovnice in vstopnice za športne prireditve). Povprečno slovensko gospodinjstvo športu nameni 496 €, kar je primerljivo s članicami EU-15. Iz- datki podjetij za šport (večinoma sponzorstva) predstavljajo v povprečju 18,1% vseh izdatkov za šport. 13 Eurobarometer (2010). Dosegljivo 15.4.2010 na: http://ec.europa.eu/pu- blic_opinion/archives/ebs/ebs_334_en.pdf. 14 Sila, B. et al. (2010). Športno rekreativna dejavnost Slovencev. Šport, 67(1- 2), priloga. Prihodki športnih organizacij so v desetletnem obdobju nara- sli iz 158,9 milijonov € na 300,3 milijonov €. Kljub izrazitemu povečanju prihodkov zasebnega sektorja, prihodki športnih društev stalno naraščajo. V letu 2008 jih je bilo 200,4 milijonov €, vendar pa povprečni prihodek društva zaradi vedno večjega števila le-teh stagnira. Športni objekti 56,4 % Razvojne naloge 3,2 % Delovanje društev, zvez, zavodov 8,2 % Kakovostni šport 2,5 % Šport invalidov 0,2 % Športna rekreacija 2,8 % Vrhunski šport 7,4 % Športna vzgoja otrok in mladine, usmerjenih v kakovostni in vrhunski šport 14,6 % Prostočasna športna vzgoja otrok in mladine ter obštudijske športne dejavnosti študentov 4,7 % Slika 1: Struktura javno finančnih izdatkov v letu 2008 po vsebinah nacio- nalnega programa športa V letu 2008 je bilo iz javnih financ15 namenjeno športu 100,1 milijona €, leta 2001 pa 63,4 milijona €. Sredstva lokalnih sku- pnosti v tem obdobju predstavljajo 75,2%, sredstva države pa 24,8% vseh javnih izdatkov za šport, kar pomeni, da imamo de- centraliziran model financiranja športa, primerljiv z zahodnoe- vropskimi državami. Javnofinančna sredstva so v tem obdobju dosegla 90% sredstev, načrtovanih v nacionalnem programu športa, vendar pa je bilo uresničevanje po posameznih vse- binah nacionalnega programa športa zelo različno. Najboljše uresničevanje beležimo na področju gradnje športnih objek- tov. To je tudi vsebina, kateri je bilo namenjenih največ javnih financ, poleg tega pa se je povečeval tudi njen delež znotraj vseh javnih izdatkov. Leta 2001 je znašal 48,1%, leta 2008 pa 56,4% vseh javno finančnih izdatkov za šport (slika 1). Nekateri podporni mehanizmi slovenskemu športu pa v pre- teklem desetletju niso bili udejanjeni. Soočamo se s težavami pri uveljavljanju programov športne vzgoje v celotni navpič- nici izobraževalnega sistema, uveljavljanju zdravstvenega var- stva športnikov, skrbi za celostni osebnostni razvoj vrhunskih športnikov, razvoju in uveljavljanju športne dejavnosti otrok in mladine s posebnimi potrebami in športnega udejstvova- nja invalidov, racionalizaciji uporabe javnih športnih površin in objektov ter pomanjkanju ustrezne vadbene infrastrukture nekaterih športnih panog. Opažamo tudi pretirano odvisnost nekaterih nacionalnih panožnih zvez od javnega financiranja in kronične težave profesionalnih športnih ekip. Napačne od- ločitve v letu 2006 glede delovanja in razvoja informacijske- ga sistema v športu so pripeljale do pomanjkanja ustreznih 15 Pod tem pojmom so zajeta sredstva lokalnih proračunov za šport, dr- žavnega proračuna za šport in sredstev Fundacije za šport. Šport je sofinanciran še iz nekaterih drugih javnih virov (npr. zaposlovanje špor- tnikov v javni upravi), vendar ta sredstva niso upoštevana, ker zanje ni- mamo ustreznih podatkov. priloga 138 nacionalni program športa informacij za odločanje. Prav tako nismo dosegli enakomerne medijske pokritosti različnih pojavnih oblik športa. Mediji poro- čajo predvsem o vrhunskem in kakovostnem športu, v manjši meri pa izpolnjujejo svoje poslanstvo pri promociji športa kot pomembnega dejavnika zdravega življenja. Civilna športna sfera opozarja tudi na njen zmanjšan vpliv pri soodločanju pri javnem financiranju in izvajanju športa na lokalni ravni. Na po- dročju davčnega okolja pa ugotavljamo, da le-to ni spodbu- dno za razvoj športa. Vse to predstavlja nevarnosti za nadaljnjo rast in razvoj slovenskega športa. 4 Vizija Šport bo postal pomembnejši del kulture našega naroda, za posameznika pa naj bi postal nujen del zdravega življenjskega sloga in pozitivne življenjske naravnanosti. 5 Cilji Zaradi več znanstveno dokazanih pozitivnih učinkov na posa- meznika in družbo je javni interes Republike Slovenije, da se njeni prebivalci več in bolj kakovostno ukvarjajo s športom. Zato je nacionalni program športa namenjen vsakemu nje- nemu prebivalcu ali posamezniku na začasnem delu pri nas. Skladno s poslanstvom in vizijo so operativni cilji nacionalnega programa športa do leta 2020: povečati delež športno dejavnih odraslih prebivalcev Slove-• nije za 5 odstotnih točk povečati delež redno športno dejavnih odraslih prebivalcev • Slovenije za 5 odstotnih točk povečati delež vsakodnevno športno dejavnih otrok in mla-• dine za 20 odstotnih točk povečati delež športno dejavnih prebivalcev v strokovno vo-• denih programih za 3 odstotne točke povečati število športnikov v tekmovalnih sistemih za 10 od-• stotkov povečati število vrhunskih športnikov za 5 odstotkov• obdržati število vrhunskih športnikov s svetovnim razredom• Za uresničevanje ciljev (kakovostno športno dejavni prebi- valci) nacionalni program športa opredeljuje ukrepe na več podstrukturah športa ter dejavnosti za izpeljavo teh ukrepov, ki posegajo na različna družbena področja in pogosto zahte- vajo interdisciplinarno obravnavo in medpodročno ministrsko usklajevanje (slika 2). S športom se prebivalci Slovenije ukvar- jajo v različnih pojavnih oblikah, ki se lahko medsebojno pre- pletajo. 6 Ukrepi Skupen namen ukrepov je zagotavljanje možnosti za kako- vostno športno udejstvovanje s povečanjem dostopnosti do športa, konkurenčnosti športnih organizacij in kakovostjo športnih programov. Ukrepi nacionalnega programa športa so predstavljeni po šestih strukturah športa: programi športa (vsebinska osnova športa)f. športni objekti in naravne površine za šport (materialna g. podlaga za izvajanje športa) KAKOVOSTNO ŠPORTNO DEJAVNI PREBIVALCI UKREPI ZA ZAGOTAVLJANJE MOŽNOSTI DEJAVNOSTI ZA IZPELJAVO UKREPOV šolstvošport okolje zdravstvo davki programi športa športni objekti in naravne površine razvojne dejavnosti v športu delovanje športnih organizacij športni rekreativci športniki v tekmovalnih sistemih turizemznanost obrambakultura promet davčne spodbude za šport podpora humanosti v športu športno dejavni otroci in mladina pri pouku protočasno športno dejavni otroci in mladina zunaj tekmovalnih sistemov NPŠZ Slika 2: Povezanost ciljev z ukrepi in družbenimi področji, ki bodo z dejavnostmi izpeljale ukrepe nacionalnega programa športa nacionalni program športa 139 razvojne dejavnosti v športu (podpora za posamezniku pri-h. merno, varno izvajanje športnih dejavnosti) delovanje športnih organizacij (zagotavljanje njihove konku-i. renčnosti) davčne spodbude za šport (zagotavljanje spodbudnega j. okolja za rast in razvoj športa) podpora humanosti v športu.k. Strukture so razdeljena na podstrukture, na katerih so skladno z glavnimi cilji nacionalnega programa opredeljeni strateški cilji teh področij. Na podlagi ciljev so zasnovani ukrepi in pred- videni učinki oz. merljivi kazalniki teh ukrepov. Ukrepi izhajajo iz analize preteklega nacionalnega programa5, kjer so tudi ob- razloženi. Vsak ukrep vsebuje dejavnosti, ki imajo opredeljen rok izved- be, predvidena finančna sredstva in razmerja med sofinancerji oz. odgovornost nosilcev za izvedbo posameznih dejavno- sti. Finančna sredstva so opredeljena za izvajanje dejavnosti, ki sodijo v letne programe športa, medtem ko dejavnosti, ki so predmet delovanja državnih organov ali drugih nosilcev izvedbe nalog, niso finančno ovrednotene. V teh primerih so pri dejavnostih predvideni zgolj nosilci izvajanja teh dejavno- sti. Pri opredeljevanju finančnih sredstev nacionalni program športa izhaja iz realizacije preteklega nacionalnega programa5 in želenih sprememb v financiranju, kar je vidno v poglavju Fi- nanciranje. V nadaljnjem besedilu so uporabljene naslednje kratice: kratica naziv ARRS Agencija za raziskovalno dejavnost v Republiki Sloveniji EP Evropsko prvenstvo ESS Evropski strukturni skladi FŠ Fakulteta za šport Univerze v Ljubljani FŠO Fundacija za šport MF Ministrstvo za finance MG Ministrstvo za gospodarstvo MNZ Ministrstvo za notranje zadeve MOL Mestna občina Ljubljana MOP Ministrstvo za okolje in prostor MORS Ministrstvo za okolje in prostor MŠŠ šolstvo Ministrstvo za šolstvo in šport, pristojne službe za vrtec, osnovno šolo ali srednjo in višjo šolo MŠŠ šport Ministrstvo za šolstvo in šport, pristojna služba za šport MVZT Ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in tehno- logijo MZ Ministrstvo za zdravje NPŠZ Nacionalne panožne športne zveze NŠZ Nacionalne športne zveze OI Olimpijske igre OKS Olimpijski komite Slovenije – Združenje športnih zvez OŠZ Občinske športne zveze PF UL Pedagoška fakulteta Univerze v Ljubljani PF UM Pedagoška fakulteta Univerze v Mariboru kratica naziv PF UP Pedagoška fakulteta Univerze na Primorskem RTV SLO Radio in televizija Slovenije SP Svetovno prvenstvo URI Soča Univerzitetni rehabilitacijski inštitut Republike Slovenije Soča ZRS KP Znanstveno raziskovalno središče Koper Univerza na Primorskem ZRSŠ Zavod Republike Slovenije za šolstvo ZŠIS-POK Zveza za šport invalidov Slovenije – Paraolimpij- ski komite Slovenije 6.1 Programi športa Posamezne oblike športa imajo različne cilje in so programsko prilagojene različnim skupinam ljudi, njihovim zmožnostim (znanju, sposobnostim, lastnostim in motivaciji) in njihovi starosti. Programi športa, kot najbolj viden del športa, pred- stavljajo praviloma strokovno organizirano in vodeno športno vadbo16 Nacionalni program športa opredeljuje programsko podstruk- turo, prikazano v sliki 3. Programe športa izvajajo različni izva- jalci, zanje pa so odgovorni različni nosilci, zato je za njihovo uspešnost ključno prav mreženje oz. povezovanje vsebinske, prostorske in finančne odgovornosti posameznih nosilcev (družine, šole, društvene sfere, lokalnih skupnosti, zasebnikov, resornih ministrstev idr.) in ne ločevanje programov športa gle- de na te nosilce. 6.1.1 Šport v vzgojno-izobraževalnem sistemu V slovenskih vrtcih se področje, ki je del Kurikula za vrtce, ime- nuje gibanje, v celotni navpičnici vzgojno-izobraževalnega sis- tema pa imajo učenci in dijaki obvezen predmet športna vzgo- ja v različnem obsegu tedenskih ur (1 do 3 ur po 45 minut). Na prvih dveh stopnjah bolonjskega študija so predmeti z različni- mi poimenovanji, ki vključujejo športne vsebine, vključeni le v nekatere študijske programe kot izbirni predmeti. Športna vzgoja v šoli predstavlja edino redno športno dejav- nost za celotno populacijo otrok (od 6. do 15. leta) ter za velik delež mladine (nekaj več kot 95% mladih med 15. in 17. letom oziroma okrog 80% mladih med 17. in 19. letom), zato sta njen obseg in kakovost izjemnega pomena za zdrav razvoj, obli- kovanje zdravega življenjskega sloga in ustrezno socializacijo otrok in mladine17. 16 Izjema je športna rekreacija, kjer pomemben del ljudi vadi zunaj špor- tnih organizacij. 17 Kovač, M. (2001). Physical education. V A. Barle Lakota, M. Gajgar in M. Turk Škraba (ur.), The development of education. National report of the Re- public of Slovenia by Ministry of education, science and sport (str. 89-92). Ljubljana: Ministry of Education, Science and Sport. Biddle, S.J.H. (2003). Enhancing motivation in physical education. V S.J. Silverman in C.D. Ennis (ur.), Student Learning in Physical Education (2nd ed., str. 101-127). Champaign, IL: Human Kinetics. Hardman, K. (2008). Physical education in Schools and PETE program- mes in the European context: Quality issues. V G. Starc, M. Kovač in Biz- jak, K. (ur.) 4th International Symposium Youth Sport 2008 – The Heart of Europe. Book of Abstracts (str. 9-26). Ljubljana: Faculty of Sport). priloga 140 nacionalni program športa Strateški cilji S kakovostno in redno športno vzgojo (najmanj – 180 minutno tedensko) povečati gibalno kompe- tentnost malčkov / učencev / dijakov / študentov za 10% Pri malčkih / učencih / dijakih / študentih obliko- – vati trajne navade za redno ukvarjanje s športom in privzemanje zdravega življenjskega sloga Kazalniki Število minut, ki so vsak dan namenjeno po- – dročju gibanja v vrtcih Število minut obvezne šolske športne vzgoje – v posameznih stopnjah vzgoje in izobraže- vanja Število ur prostočasne šolske športne vzgoje v – posameznih stopnjah vzgoje in izobraževanja Delež vključenih malčkov / učencev / dijakov – v prostočasne športne programe Povprečno število malčkov / učencev / dijakov – / študentov v vadbeni skupini Delež ur v prvem in drugem triletju, kjer po- – teka skupno poučevanje razredne učiteljice in športnega pedagoga Delež učencev / dijakov / študentov, ki so pre- – komerno težki ali debeli Spremembe v gibalnem razvoju ter drugih – kazalnikih gibalne kompetentnosti otrok in mladine Delež plavalcev – Financiranje šolske športne vzgoje sodi v področje vzgoje in izobraževanja, ki ga pokriva MŠŠ. Smiselno je, da se zaradi velikih sprememb v življenjskih slogih18 zagotovi vsem vklju- čenim v programe vzgoje in izobraževanja od vrtca so konca šolanja skladno z resolucijo Evropskega parlamenta19 najmanj 180 minut kakovostne šolske športne vzgoje tedensko. Po mnenju strokovnjakov je to najmanjši obseg, ki še lahko ob ka- kovostnem poučevanju in ustrezni velikosti vadbenih skupin omogoči, da nevtraliziramo negativne posledice sodobnega načina življenja. V preteklem desetletju se je prvič zmanjšalo število ur športne vzgoje v nekaterih tehniških in poklicnih šolah, z uvedbo bo- lonjske reforme je bila iz rednih študijskih programov izključe- na športna vzgoja, kar je v popolnem nasprotju s potrebami današnjih otrok in mladine. Med otroki in mladino je vse bolj prisoten t.i. sedeči način življenja, izjemno se povečuje delež prekomerno težkih in debelih, zmanjšuje pa se njihova gibal- na kompetentnost18. Strateški cilji, ki bi jih naj uresničilo MŠŠ in MVZT do leta 2020, so zato usmerjeni v zagotavljanje ustrezne količine vadbe za vse otroke in mladino ter izboljšanje njene 18 Jurak, G., Kovač, M. (2009). Ali kurikularne spremembe dohajajo spre- membe v življenjskih slogih otrok? Sodobna pedagogika, 60(1), 318-333. Kovač, M., Jurak, G., Starc, G. in Strel, J. (2007). Šport in življenjski slogi slovenskih otrok in mladine. Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za kine- ziologijo: Zveza društev športnih pedagogov Slovenije. 19 Resolucija Evropskega parlamenta o vlogi športa v izobraževanju z dne 13. novembra 2007 (2007/2086(INI). šport v vzgojno izobraževalnem sistemu velike mednarodne športne prireditve profesionalni šport vrhunski šport kakovostni šport športna vzgoja otrok in mladine, usmerjenih v kakovostni in vrhunski šport prostočasna športna vzgoja otrok in mladine obštudijske športne dejavnosti športna rekreacija šport invalidov Slika 3: Programska podstruktura nacionalnega programa športa in njena povezanost nacionalni program športa 141 kakovosti20. Vse to zahteva tudi drugačne normative za izpe- ljavo pouka in drugačne načine izobraževanja ter strokovnega izpopolnjevanja bodočih učiteljev, ki poučujejo športno vzgo- 20 Kakovost pojmujemo kot preplet sodobno zasnovanih učnih načrtov in interesnih športnih programov, materialnih in normativnih pogojev za njihovo izpeljavo, ustrezno kompetentnega kadra in ustreznih pri- stopov k delu z mladimi, kot so diagnosticiranje na podlagi objektivnih podatkov, ustrezna diferenciacija in individualizacija vadbe, uporaba ustreznih pripomočkov in IKT (Informacijsko komunikacijske tehnolo- gije – postopki uporabe sodobnih učnih medijev, kot so računalniški programi, medmrežje, videoposnetki in njihove analize, slike, kinogra- mi, plakati, merilci srčnega utripa, merilci porabe energije itd.), različni načini evalvacije procesa, učinkovita in senzibilna izvedba pouka, da bo za mlade športna vadba prijetna izkušnja. jo na vseh stopnjah šolanja. Glede na to nacionalni program športa opredeljuje naslednje ukrepe21: Povečati količino obveznih ur športne vzgoje 1. Zagotoviti vsaj dve uri brezplačnih kakovostno vodenih 2. športnih prostočasnih dejavnosti tedensko za učence in di- jake Povečati kakovost športne vzgoje3. 21 Drugi podporni ukrepi so v poglavjih Izobraževanje, usposabljanje in izpopolnjevanje strokovnih delavcev v športu, Športni objekti in narav- ne površine za šport. Ukrepi so predstavljeni v viru pod sprotno opom- bo št. 5. Ukrep Dejavnost Rok za izvedbo Predvidena višina finančnih sredstev po letih Nosilci dejavnosti Povečati količino obveznih ur šolske športne vzgoje Ustrezna sprememba zakonodaje in kurikulov (špor- tna vzgoja naj ne bo del tedenske obremenitve učen- cev / dijakov / študentov) 2011-2012 MŠŠ šolstvo Ö Ponovno uvedba športne vzgoje kot obveznega predmeta v prvi letnik študijskih programov 2011-2012 MVZT Ö Priprava, sprejem in uvedba izbirnih predmetov, ki osmišljajo vsebine športa glede na visokošolski študij- ski program 2011-2012 Fakultete in viso- Ö košolski zavodi Zagotoviti vsaj dve uri brezplačnih ka- kovostno vodenih športnih prostočasnih dejavnosti tedensko za učence in dijake Sprememba zakonodaje, tako da je izpeljava intere- snega programa v določenem deležu lahko del učne obremenitve športnega pedagoga 2011-2020 Lokalne skupnosti Ö MŠŠ šolstvo Ö Povezava s športnimi zvezami, ki ponujajo celovite športne programe, in društvi v lokalnem okolju 2011-2020 Lokalne skupnosti Ö MŠŠ šport Ö MŠŠ šolstvo Ö NŠZ in društva Ö Povečati kakovost šolske športne vzgoje Posodobitev učnih načrtov za športno vzgojo 2011-2012 MŠŠ šolstvo Ö Univerze Ö Zagotovitev razvojnim stopnjam primerne športne pripomočke in ustrezno IKT 2011-2020 FŠ Ö Pedagoške fakul- Ö tete MŠŠ šolstvo Ö Lokalne skupnosti Ö gospodarstvo Ö Sprememba standardov in normativov za poučevanje športne vzgoje in določitev normative za izpeljavo prostočasnih športnih programov 2011-2012 MŠŠ šolstvo Ö Skupno poučevanje razrednih učiteljic in športnega pedagoga v rednih urah športne vzgoje 2011-2020 Lokalne skupnosti Ö Sistemsko spremljati telesni in gibalni razvoj ter druge ka- zalnike gibalne kom- petentnosti na celotni populaciji osnovno- šolcev, srednješolcev in študentov Določitev modela gibalne kompetentnosti in njegove spremljave 2011-2012 FŠ Ö Pedagoške fakul- Ö tete Posodobitev sistema obdelave podatkov nacionalne- ga preverjanja telesnega in gibalnega razvoja otrok in mladine in posredovanja podatkov šolam, otrokom in staršem 2011-2012 MŠŠ šport Ö MŠŠ šolstvo Ö Sprememba zakonodaje, ki bo zagotovila spremljavo na celotni populaciji šolajočih otrok in mladine 2011-2012 MŠŠ šolstvo Ö Vzpostavitev sistema svetovanja staršem prek spletne aplikacije in govorilnih ur 2011-2012 MŠŠ šolstvo Ö Izboljšava sistema ugotavljanja znanja plavanja in vključevanja neplavalcev v plavalne tečaje 2011-2012 MŠŠ šport Ö MŠŠ šolstvo Ö priloga 142 nacionalni program športa Sistemsko spremljati telesni in gibalni razvoj ter druge kazal-4. nike gibalne kompetentnosti na celotni populaciji osnovno- šolcev, srednješolcev in študentov. 6.1.2 Prostočasna športna vzgoja otrok in mladine Številni strokovnjaki se strinjajo, da je strokovno vodena, do- volj intenzivna, kakovostno strukturirana in redna športna vadba edina dejavnost, ki lahko nevtralizira negativne posle- dice današnjega pretežno sedečega življenja in neustreznih prehranjevalnih navad sodobnih mladih generacij22. Temeljni namen športne vadbe, predvsem v obdobju otroštva in mla- dostništva, je omogočiti, da postane otrok oziroma mladostnik 22 Brettschneider, W.D. in Naul, R. (2007). Obesity in Europe: young people’s physical activity and sedentary lifestyles. Sport sciences international, št. 4. Frankfurt am Main: Peter Lang. Currie, C., Roberts, C., Morgan, A., Smith, R., Settertobulte, W., Samdal, O. idr. (2004). Young People’s Health in Context, Health Behaviour in School- aged Children (HBSC) study: international report from the 2001/2002 survey. (Health Policy for Children and Adolescents, No. 4). Copenhagen: World Health Organization Regional Office for Europe. Kovač, M., Jurak, G., Starc, G. in Strel, J. (2007). Šport in življenjski slogi slovenskih otrok in mladine. Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za kine- ziologijo: Zveza društev športnih pedagogov Slovenije. Ukrep Dejavnost Rok za izvedbo Predvidena višina finančnih sredstev po letih Nosilci dejavnosti Zagotoviti vsaj eno uro kakovostno vodene špor- tne vadbe dnevno za vse starostne skupine otrok in mladine Zagotavljanje prednosti pri koriščenju športnih povr- šin za izvajalce programov športa otrok in mladine 2011-2020 Lokalne skupnosti Ö Dodatne ure športne vzgoje v osnovni šoli v kombina- ciji s skupnim poučevanjem razrednih učiteljic in špor- tnega pedagoga v rednih urah športne vzgoje 2011-2020 2011: 200.000 € 2012-2020: letna rast za 15% Lokalne skupnosti 80% Ö MŠŠ šport 10% Ö FŠO 10% Ö Skupaj z najstniki priprava vsebinske zasnove otokov športa, prilagojene najstniški kulturi 2011-2020 Lokalne skupnosti Ö Po subvencioniranih cenah ali brezplačna izposoja športnih pripomočkov otrokom in mladini (drsalke, smuči, kolesa, kajaki, kanuji idr.) 2011-2020 2011: 500.000 € 2012-2020: letna rast za 5% Lokalne skupnosti 80% Ö MŠŠ šport 20% Ö Subvencionirano organizirano ukvarjanje otrok in mla- dine s športnimi dejavnostmi v naravi 2011-2020 2011: 500.000 € 2012-2020: letna rast za 5% Lokalne skupnosti 50% Ö MG 50% Ö Posodobiti in povečati kakovost ter privlačnost obstoječih prostočasnih programov športne vzgo- je otrok in mladine Vsebinska in organizacijska posodobitev nacionalnih prostočasnih športnih programov za otroke in mladi- no ter njihovo izvajanje (Zlati sonček, Krpan, Naučimo se plavati, Hura, prosti čas, Šolska športna tekmovanja, Ciciban planinec, Mladi planinec) 2011-2012 2011: 3 mio € 2012-2020: letna rast za 5% lokalne skupnosti 75% Ö MŠŠ šport 20% Ö MŠŠ šolstvo 5% Ö Sofinanciranje izvajanja prostočasnih programov špor- tne vzgoje otrok in mladine, ki niso vključeni v tekmo- valne sisteme panožnih športnih zvez, na lokalni ravni 2011-2012 2011: 2 mio € 2012-2020: letna rast za 10% lokalne skupnosti 100% Ö Povezava obstoječih prostočasnih programov športne vzgoje otrok in mladine s šolskim sistemom 2011-2020 MŠŠ šport Ö MŠŠ šolstvo Ö Lokalne skupnosti Ö Priprava in izpeljava novih, privlačnih športnih progra- mov za posebne ciljne skupine, kot so npr. srednješol- ci, otroci in mladina s posebnimi potrebami, socialno izključeni, prekomerno težki in debeli 2011-2020 2011: 10.000 € (pri- prava) 2012: 1 mio € 2013-2020: letna rast za 20% MŠŠ šport 20% Ö Lokalne skupnosti 60% Ö FŠO 20% Ö Priprava in izpeljava privlačnih programov med pouka prostimi dnevi 2011-2020 2011: 30.000 € 2012-2020: 10% le- tna rast MŠŠ šport 20% Ö Lokalne skupnosti 60% Ö FŠO 20% Ö Strateški cilji Povečati delež dnevno športno dejavnih otrok in – mladine za 20 odstotnih točk Izboljšati gibalno kompetentnost otrok in mla- – dine S športno vadbo pomagati določenim otrokom – in mladostnikom (otroci in mladostniki s poseb- nimi potrebami, socialno izključeni idr.) k pridobi- vanju socialnih kompetenc in zdravemu razvoju Kazalniki Delež otrok in mladine, ki se v prostem času – (med tednom, v pouka prostih dnevih) redno ali občasno ukvarjajo s športom Število otrok in mladine v nacionalnih špor- – tnih programih Zlati sonček, Krpan, Hura, prosti čas, Šolska športna tekmovanja, Ciciban planinec, Mladi planinec Spremembe v telesnem in gibalnem razvoju – ter drugih kazalnikih gibalne kompetentnosti otrok in mladine Število vključenih otrok in mladine v posebne – programe športne vadbe, namenjene otro- kom in mladini s posebnimi potrebami, soci- alno izključenim ipd. nacionalni program športa 143 gibalno kompetentna oziroma gibalno izobražena osebnost23. Njene značilnosti so: ustrezna gibalna učinkovitost; usvojenost spretnosti in znanj, ki posamezniku omogočajo sodelovanje v različnih športnih dejavnostih; redna gibalna oziroma športna dejavnost in razumevanje vloge gibanja ter športa in njunih vplivov na oblikovanje zdravega življenjskega sloga. Sofinanciranje dejavnosti na področju prostočasne športne vzgoje otrok in mladine od predšolskega do vključno srednje- šolskega obdobja sodi v letni program športa na državni in lo- kalni ravni, v osnovni šoli pa je kot del razširjenega programa šole (interesne dejavnosti) financiran tudi iz sredstev šolstva. Prostočasna športna vzgoja otrok in mladine tako obsega širok spekter športnih dejavnosti, od obšolskih športnih programov, namenjenih vsem otrokom in mladini, do športnih programov otrok in mladine, ki niso del tekmovalnih sistemov panožnih športnih zvez in jih ponujajo društva in zasebniki. Zaradi vpliva gibanja in športa na različne vidike razvoja mla- dega človeka je v nacionalnem programu športa izpostavlje- na prednostna skrb za vse pojavne oblike športne dejavnosti otrok in mladine. S temi programi želimo uresničevati priporo- čila številnih resolucij, ki zahtevajo, da mora imeti vsak otrok in mladostnik vsaj uro kakovostne športne vadbe dnevno. Zato je nujno aktivno vključevanje različnih področij: šolski (redni pouk, športni dnevi, interesni športni programi in šolska športna tek- movanja; skrb za šolanje mladih športnikov), zdravje (politike prehranjevalnih navad), promet (zagotavljanje varnih poti, ki naj omogočajo dostop v šolo peš ali s kolesom), delo, druži- na in socialne zadeve (omogočanje družinskega prostočasne- ga udejstvovanja), finance (davčne olajšave za vključevanje v športne programe), turizem (brezplačna ponudba v turističnih središčih). Zaradi izrazito skromnega financiranja tega področja v zadnjem desetletju5 je treba povečati delež financiranja pro- gramov na lokalni ravni. Kakovost in učinkovitost prostočasnih športnih programov bomo povečali, če bodo programe voditi bolj izobraženi oziroma usposobljeni kadri. Zaradi zapletenosti dela z mladimi in varnosti lahko delajo z mladimi le izobraže- ni športni strokovnjaki, izjemoma pa tudi strokovni delavci, ki imajo najmanj drugo stopnjo usposobljenosti za opravljanje vzgojno-izobraževalnega dela v športu. 23 Hardman, K. (2008). Physical education in Schools and PETE program- mes in the European context: Quality issues. V G. Strac, M. Kovač in Biz- jak, K. (ur.) 4th International Symposium Youth Sport 2008 – The Heart of Europe. Book of Abstracts (str. 9-26). Ljubljana: Faculty of Sport. V preteklem desetletju zaznavamo izrazit porast deleža otrok in mladostnikov s prekomerno telesno težo in debelostjo, upa- dajo pa tudi gibalne sposobnosti, posebej tiste, ki so povezane z dalj časa trajajočim delom, zato so strateški cilji do leta 2020 usmerjeni v dnevno zagotavljanje vsaj ure dovolj intenzivne in kakovostno vodene športne vadbe. Ukrepi na področju pro- stočasne športne vzgoje otrok in mladine zahtevajo aktivno vključevanje različnih politik, zato so nekateri od ukrepov na- vedeni na drugih področjih nacionalnega programa športa24. Zagotoviti vsaj eno uro kakovostno vodene športne vadbe 1. dnevno za vse starostne skupine otrok in mladine Posodobiti in povečati kakovost ter privlačnost obstoječih 2. prostočasnih programov športne vzgoje otrok in mladine 6.1.3Obštudijske športne dejavnosti Obštudijske športne dejavnosti predstavljajo nadgradnjo špor- tne vzgoje študentov kot njihovo prostočasno športno udej- stvovanje. So pomembna sestavina življenja študentov kot dopolnilo intelektualnemu delu. Pripomorejo k nevtralizaciji negativnih učinkov sedečega načina življenja, ki ga pretežno zahteva študij, in polnejši uresničitvi človeka. Strateški cilji Zagotoviti pogoje, da se bo v prostem času redno – ukvarjajo s športom 50% študentov Izboljšati gibalno kompetentnost študentov za – 10% Povečati število študentov v športnih programih – za 20% Kazalniki Delež študentov, ki se v prostem času redno – ali občasno ukvarjajo s športom Število študentov v obštudijskih športnih – programih in v univerzitetnih športnih tekmo- vanjih Spremembe v telesnem in gibalnem razvoju – ter drugih kazalnikih gibalne kompetentnosti študentov 24 Zagotavljanje športnih objektov in zunanjih športnih površin za otroke in mladino je umeščeno znotraj poglavja Športni objekti in naravne površine za šport. Izboljšanje kompetenc strokovnega kadra, ki organi- zira in izpeljuje interesne športne programe otrok in mladine, je pred- stavljeno v poglavju Izobraževanje, usposabljanje in izpopolnjevanje strokovnih kadrov v športu. Ukrep Dejavnost Rok za izvedbo Predvidena višina finanč- nih sredstev po letih Nosilci dejavnosti Zagotoviti pestro ponudbo cenovno dostopnih obštu- dijskih športnih dejavnosti študentov Vsebinska in organizacijska posodobitev in izpelja- va programov obštudijskih športnih programov v kraju študija 2011-2020 2011: 300.000 € 2012-2020: letna rast za 10% Lokalne skupnosti 60% Ö MŠŠ šport 10% Ö MVZT 20% Ö FŠO 10% Ö Sofinanciranje športne dejavnosti študentov v do- mačem kraju bivanja 2011-2020 2011: 300.000 € 2012-2020: letna rast za 10% Lokalne skupnosti 90% Ö FŠO 10% Ö Sofinanciranje vseh ravni športnih tekmovanj štu- dentov 2011-2020 2011: 150.000 € 2012-2020: letna rast za 5% Lokalne skupnosti 50% Ö MŠŠ šport 25% Ö FŠO 25% Ö Po subvencioniranih cenah ali brezplačna izposoja športnih pripomočkov študentom (drsalke, smuči, kolesa, kajaki, kanuji idr.) 2011-2020 2011: 250.000 € 2012-2020: letna rast za 5 % Lokalne skupnosti 80% Ö MŠŠ šport 20% Ö priloga 144 nacionalni program športa Obštudijske športne dejavnosti predstavljajo različne organizi- rane in samoorganizirane25 oblike športnih dejavnosti v kraju študija in v domačem kraju bivanja študenta. Za organizacijo tovrstnih dejavnosti morajo poleg študentov skrbeti visokošol- ski zavodi. Obštudijske športne dejavnosti se financirajo skozi letne programe športa na državni in lokalnih ravneh. V preteklem desetletju je bilo na področju študentskega špor- ta veliko sprememb, ki so slabo vplivale nanj5. Potrebno bo po- večati javno financiranje teh dejavnosti, zlasti na ravni lokalnih skupnosti. Univerze in samostojni visokošolski zavodi morajo vzpostaviti učinkovit sistem kakovostnih obštudijskih športnih dejavnosti, v katere bodo pritegniti večje število študentov. Glede na značilnosti študentov nacionalni program športa opredeljuje naslednji ukrep na tem področju. Zagotoviti pestro ponudbo cenovno dostopnih obštudijskih 1. športnih dejavnosti študentov 6.1.4 Športna vzgoja otrok in mladine, usmerjenih v kakovostni in vrhunski šport Kakovostna športna dejavnost otrok in mladine, ki se ukvarja- jo s športom zaradi doseganja vrhunskih dosežkov, je temelj- ni pogoj kasnejše športne uspešnosti. Ti programi vključujejo načrtno skrb za mlade športnike na njihovi poti za doseganje vrhunskih rezultatov, primerljivih z dosežki vrstnikov v medna- rodnem merilu. Temeljijo na kakovostni šolski športni vzgoji, ki se v športnih društvih in njihovih zvezah nadgrajuje v trening posamezne športne panoge, ki ga izvaja strokovno izobražen, izjemoma pa tudi strokovni kader, ki imajo najmanj drugo sto- pnjo usposobljenosti za opravljanje vzgojno-izobraževalnega dela v športu. Programi morajo ob športnem udejstvovanju 25 Pri samoorganiziranih oblikah se študentom zagotovi le prostor za iz- vajanje športnih dejavnosti. omogočati uspešno izobraževanje. Pri tem so mladim športni- kom na voljo sistemske pomoči26. Sofinanciranje športne vzgoje otrok in mladine, usmerjenih v kakovostni in vrhunski šport, sodi v letne programe športa na državni in lokalni ravni. Strateška cilja Povečati število otrok in mladine v tekmovalnih – sistemih za 15% Povečati število športnikov mladinskega razre- – da za 10% Kazalnika Število otrok in mladostnikov, ki so vključeni – v tekmovalne programe nacionalnih pano- žnih športnih zvez Število športnikov mladinskega razreda – V preteklem desetletju smo vzpostavili sistem nacionalnih panožnih športnih šol, ki je zboljšal raven kakovosti dela z na- darjenimi mladimi športniki, zato bodo prihodnje dejavnosti usmerjene v prenos te pozitivne prakse na lokalno raven in na izboljšanje kakovosti dela s to občutljivo populacijo. Zagota- vljanje možnosti za kakovostno športno vzgojo otrok in mladi- ne, usmerjenih v kakovostni in vrhunski šport, posega na več področij nacionalnega programa27, zato je v tem delu oprede- ljen le en ukrep. Omogočiti kakovostno športno vzgojo otrok in mladine v 1. tekmovalnih sistemih panožnih športnih zvez 26 Predstavljeno v poglavju Izobraževanje nadarjenih in vrhunskih špor- tnikov. 27 Izboljšanje kompetenc strokovnega kadra, ki organizira in izpeljuje pro- stočasne športne programe otrok in mladine, je predstavljeno v po- glavju Izobraževanje, usposabljanje in izpopolnjevanje strokovnih ka- drov v športu. Podpore športnikom v šolskem sistemu so predstavljene v poglavju Izobraževanje nadarjenih in vrhunskih športnikov. Meritve in spremljanje treniranosti je opredeljeno v poglavju Spremljanje pri- pravljenosti športnikov in svetovanje o športni vadbi. Ukrep Dejavnost Rok za izvedbo Predvidena višina finanč- nih sredstev po letih Nosilci dejavnosti Omogočiti kako- vostno športno vzgojo otrok in mladine v tek- movalnih siste- mih panožnih športnih zvez Organizacija občinskih panožnih športnih šol (zaposlovanje strokovno izobraženega kadra) 2011-2020 2011: 4 mio € 2012-2020: letna rast za 20% Lokalne skupnosti 90% Ö MŠŠ šport 5% Ö FŠO 5% Ö Organizacija nacionalnih panožnih športnih šol (zaposlovanje strokovno izobraženega kadra) 2011-2020 2011: 1,6 mio € 2012-2020: letna rast za 10% MŠŠ šport 80% Ö FŠO 15% Ö NPŠZ 5% Ö Sofinanciranje programov športa otrok in mladine, ki tekmujejo v tekmovalnih sistemih panožnih športnih zvez 2011-2020 2011: 14 mio € 2012-2020: letna rast za 10% Lokalne skupnosti 60% Ö MŠŠ šport 20% Ö FŠO 20% Ö nacionalni program športa 145 6.1.5 Športna rekreacija Športna rekreacija je smiselno nadaljevanje obvezne in prosto- časne športne vzgoje. Predstavlja športno dejavnost odraslih vseh starosti in/ali družin s ciljem ohranjanja zdravja, dobrega počutja in vitalnosti, druženja, tekmovanja ali zabave. Z vidi- ka javnega interesa so pomembni zlasti učinki takšne športne vadbe, ki nesporno dokazujejo, da je redna, kakovostno struk- turirana in ustrezno intenzivna športna rekreacija zelo koristna za zdravje posameznika in posledično tudi za javno zdravje28. Takšna vadba29 zmanjšuje obolevnost in smrtnost30, neposre- dno zmanjšuje telesno težo, omogoča boljše uravnavanje ma- ščob v krvi31 ter količine telesnega maščevja32, dviguje raven 28 Javno zdravje je opredeljeno kot znanost in stroka o preprečevanju in krepitvi zdravja skupnosti skozi izobraževanje, promocijo zdravih življenjskih slogov ter raziskav o preprečevanju bolezni in poškodb. Javno zdravje pomaga zboljšati zdravje in dobro počutje ljudi. 29 Enake pozitivne učinke imajo tudi vsi drugi programi športa, le da se pri nekaterih od njih pojavljajo tudi nekateri negativni zdravstveni učinki (npr. poškodbe in okvare pri vrhunskem in kakovostnem športu). Kljub temu imajo tudi ti programi zelo pozitivno zdravstveno in stroškov- no bilanco. Izračuni, ki upoštevajo tudi poškodbe pri športu, namreč kažejo na neposredne stroške zdravljenja zaradi telesne neaktivnosti od 104 USD do 1.305 USD na prebivalca (v: Oldridge, N. (2006). Costs of physical inactivity. V: Abstact book of 11th World sport for all congress. Physical Activity: Benefits and Challenges, pp. 9. Havana: Cuban Olympic Committee). 30 Blair, S.N., Kohl, H.W., Barlow, C.E., Paffenbarger, R.S., Gibbons, L.W., Ma- cera, C.A. (1995). Changes in physical fitness and all-cause mortality. A prospective study of healthy and unhealthy men. Jama, 273(14):1093- 8. Haskell, W.L., Leon, A.S., Caspersen, C.J., Froelicher, V.F., Hagberg, J.M., Harlan, W. et al. (1992). Cardiovascular benefits and assessment of physical activity and physical fitness in adults. Med Sci Sports Exerc, 24(6 Suppl):S201-20. 31 Leon, A.S., Sanchez, O.A. (2001). Response of blood lipids to exercise training alone or combined with dietary intervention. Med Sci Sports Exerc, 33(6 Suppl):S502-15; discussion S528-9. 32 Kromhout, D., Bloemberg, B., Seidell, J.C., Nissinen, A., Menotti, A. (2001). Physical activity and dietary fiber determine population body fat levels: the Seven Countries Study. Int J Obes Relat Metab Disor, 25(3):301-6. Ukrep Dejavnost Rok za izvedbo Predvidena višina finančnih sredstev po letih Nosilci dejavnosti Povečati dostopnost do kakovostne športne rekre- acije Sofinanciranje zaposlovanja ustrezno izo- braženega strokovnega kadra 2011-2020 2011: 2 mio € 2012-2020: letna rast za 15% letno MŠŠ šport 10% Ö FŠO 10% Ö Lokalne skupnosti 80% Ö Sofinanciranje uporabe športnih objektov in površin za ciljne športnorekreativne programe (ciljno skupino določajo spol, starost, posebne potrebe, raven znanja, pripravljenost, stopnja motiviranosti idr.) 2011-2020 2011: 2 mio € 2012-2020: letna rast za 15% letno MŠŠ šport 10% Ö FŠO 10% Ö Lokalne skupnosti 80% Ö Ozaveščenost vsakega po- sameznika o pomenu špor- tne dejavnosti za lastno zdravje in dobro počutje Razvoj športnih programov za krepitev zdravja in dobrega počutja različnih ciljnih skupin (sofinanciranje pilotskih progra- mov) 2011 - 2020 2011: 500.000 € 2012-2020: letna rast za 3% letno MZ 50% Ö MŠŠ šport 20% Ö FŠO 30% Ö Strateška cilja Povečati delež redno športno dejavnih za 5 od- – stotnih točk Povečati delež organizirano športno dejavnih za – 5 odstotnih točk Kazalnik Delež športno dejavnih prebivalcev (redno, – občasno, organizirano) varovalnega holesterola - HDL in niža raven škodljivega hole- sterola – LDL33 ter povečuje kostno gostoto34. Športna rekreacija zato predstavlja dejavno, koristno in prijetno izpopolnjevanje dnevnega, tedenskega in letnega prostega časa ljudi. Ima različne pojavne oblike. Zaradi oblikovanja zdra- vega življenjskega sloga je zlasti priporočljivo družinsko ukvar- janje s športom. Pri tem ni pomembna samo večja notranja povezanost in kakovost družinskega življenja, temveč tudi spo- znanja o športu kot praviloma učinkovitem sredstvu razvedrila in kakovostnega preživljanja prostega časa, pa tudi prepreče- vanja in zdravljenja sociopatoloških pojavov. Vse pomembnej- ši del športne rekreacije je zaradi demografskih gibanj šport starostnikov. Športna rekreacija predstavlja tudi pomemben razvojni dejavnik turizma. V preteklem desetletju beležimo pomemben razvoj športne rekreacije. Športna dejavnost Slovencev se je zvišala14; zaradi vpliva mater na preživljanje prostega časa družine35 je zlasti po- membna številčnejša navzočnost žensk v športni rekreaciji. Po- večala se je tudi ponudba programov športne rekreacije. Tukaj je gibalo razvoja zlasti zasebna ponudba5. Vendar ne smemo prezreti, da športna rekreacija temelji na finančnih prispevkih prebivalstva5, zato v preteklosti niso bili vzpostavljeni pogoji za enak dostop do nje vsem prebivalcem Slovenije. Zato nacio- nalni program športa opredeljuje povečanje dostopnosti zlasti z ukrepi na področju zunanjih športnih objektov in uporabe naravnih površin za šport. Športna rekreacija na teh površinah lahko predstavlja zelo dobro nevtralizacijo današnjim delov- nim obremenitvam, ki jih označuje dolgotrajno sedenje v za- prtih prostorih pred računalniškimi zasloni, hkrati pa je zaradi njihove brezplačne uporabe tudi socialni korektiv. 33 Sasaki, J., Shindo, M., Tanaka, H., Ando, M., Arakawa, K. (1987). A long- term aerobic exercise program decreases the obesity index and incre- ases the high density lipoprotein cholesterol concentration in obese children. Int J Obes, 11(4):339-45. 34 Centers for Disease Control and Prevention (1997). Guidelines for school and community programs to promote lifelong physical activity among young people. MMWR Recomm Rep; 46(RR-6):1-36. 35 Doupona, M. (1996). Socialno demografska struktura mater in očetov šolo- obveznih otrok in njihov odnos do športa. Doktorska disertacija, Ljubljana: Fakulteta za šport. priloga 146 nacionalni program športa Uresničevanje strateških ciljev na področju športne rekreacije bo poleg dejavnosti, navedenih v drugih poglavjih36, udejanje- no prek naslednjih ukrepov: Povečati dostopnost do kakovostne športne rekreacije1. Ozaveščenost vsakega posameznika o pomenu športne de-2. javnosti za lastno zdravje v najširšem pomenu besede 6.1.6 Šport invalidov Šport invalidov37 ima v vseh svojih raznovrstnih oblikah po- membne psihosocialne učinke (možnost rehabilitacije s po- močjo gibanja, ponovno vključevanje v družbo), lahko pa tudi športne učinke (možnost doseganja vrhunskih rezultatov in ukvarjanje s športno rekreacijo). Tako pri nekaterih oblikah zmanjšanih zmožnosti človekove telesne dejavnosti prevla- duje izrazito doseganje vrhunskih dosežkov (paraolimpijski 36 Nacionalni program športa spodbuja športno rekreacijo še z ukrepi na področju športnih prireditev, športnih objektov, davkov, usposabljanj v športu in javnega obveščanja o športu. 37 Obstaja več opredelitev invalidnih oseb. Po Zakonu o invalidskih or- ganizacijah (Uradni list RS, št. 108/02, 61/06) je v skladu z mednarodno klasifikacijo invalid tisti posameznik, ki zaradi prirojenih ali pridobljenih okvar in oviranosti, ki jo pogojuje oziroma ustvarja fizično in družbeno okolje, ne more sam delno ali v celoti zadovoljevati potreb osebnega, družinskega in družbenega okolja, v katerem živi. športi,olimpijada gluhih38), drugje pa so v ospredju bolj psiho- socialni vidiki (igre specialne olimpijade). Obstajajo pa tudi dru- ge oblike športa invalidov (neparaolimpijski športi). Raznolikost športnih dejavnosti na področju športa invalidov kaže tudi sestava osrednje panožne zveze na področju športa invalidov v Sloveniji Zveze za šport invalidov Slovenije – Parao- 38 Ang. deaflympics Ukrep Dejavnost Rok za izvedbo Predvidena višina finančnih sredstev po letih Razmerja med sofinan- cerji Vzpostavitev športa invali- dov na lokalni ravni Sofinanciranje delovanja športa invalidov na lo- kalni ravni (programi rekreacije in tekmovalnega športa) 2012-2020 2011: 100.000 € 2012-2020: 20% rast letno Lokalne skupnosti 80% Ö FIHO 20% Ö Zaposlovanje strokovnih kadrov na področju špor- ta invalidov po modelu občinskih športnih šol 2011-2020 2011: 50.000 € 2012-2020: 30% rast letno Lokalne skupnosti 80% Ö FIHO 20% Ö Dvigniti kon- kurenčnost vrhunskega športa inva- lidov Sofinanciranje organizacije državnih prvenstev invalidov v posameznih športih hkrati z državnimi prvenstvi teh športov 2012-2020 2012-2020: 50.000 € letno FŠO 50% Ö FIHO 50% Ö Sofinanciranje programov vrhunskih športnikov invalidov prek ZŠIS-POK, enakovredno kot druge vrhunske športnike 2012-2020 2011-2020: 500.000 € letno FIHO 25% Ö MŠŠ šport 25% Ö Lokalne skupnosti 25% Ö FŠO 25% Zagotavljanje statusnih pra- vic vrhunskih športnikov invalidov Zaposlovanje športnikov invalidov s statusom vrhunskega športnika v državnih organih 2011-2020 MNZ Ö MDDSZ Ö Izenačitev pravic športnikov invalidov na področju nagrajevanja, socialnih in zdravstvenih pravic vr- hunskih športnikov 2011-2020 OKS Ö Lokalne skupnosti Ö Vzpostavitev modela vklju- čevanja inva- lidov v šolski oz. študijski šport Seznaniti športne pedagoge in specialne pedago- ge s problematiko športa invalidov na seminarjih stalnega strokovnega izpopolnjevanja (naročeni programi) 2011-2020 MŠŠ šolstvo Ö Vzpostaviti sistem evidence vključenosti invalidov v športno vzgojo, pretočnost informacij o športu invalidov do njih prek športnih pedagogov, eval- vacijo dela športnih pedagogov s populacijo inva- lidov in svetovalnega telesa za podporo športnim pedagogom pri delu z invalidi 2011-2020 ZRSŠ Ö Prilagoditi interesne športne programe Zlati son- ček, Krpan idr. za otroke z zmanjšanimi zmožnost- mi, vključene v vrtec in osnovno šolo 2011 ZŠIS-POK Ö Strateški cilji Vzpostaviti šport invalidov na lokalni ravni – Povečati število vrhunskih športnikov invalidov – za 50% Povečati število invalidov, vključenih v športne – programe na področju športne rekreacije in tek- movalnega športa za 300% Kazalniki Število športnih društev za invalide – Število vrhunskih športnikov invalidov – Število invalidov, vključenih v športne progra- – me na področju športne rekreacije in tekmo- valnega športa nacionalni program športa 147 limpijskega komiteja Slovenije, ki združuje največje nacionalne invalidske organizacije39. Zaradi interdisciplinarnosti je šport invalidov prepleten z različ- nimi družbenimi področji, med katerimi sta najpomembnejša zdravstvo ter vzgoja in izobraževanje. Pri njegovem razvoju so poleg športnih društev in drugih športnih organizacij zato udeleženi tudi subjekti iz omenjenih družbenih področij. Šport invalidnih otrok in mladine poteka večinoma v običajnih šolah. Ti programi niso vključeni v letne programe športa, so pa kot del sprejetih predmetnikov in šolskih programov zelo pomem- ben element vzpostavljanja športne dejavnosti in oblikovanja športne kulture invalidnih oseb. V Sloveniji je približno 170.000 oseb s statusom invalida. Na področju prostočasne športne vzgoje je trenutno zelo malo programov za to populacijo, tako s tekmovalnega kot tudi rekreativnega vidika. Dvig kakovosti programov in število in- validov, ki se bodo ukvarjali s športno rekreativno dejavnostjo, bo mogoč zlasti v sodelovanju ZŠIS-POK, kot trenutno edinega reprezentativnega predstavnika športa invalidov v Sloveniji, z občinskimi športnimi zvezami, nacionalnimi panožnimi zveza- mi, državnimi organi in drugimi nosilci športnih dejavnosti. V preteklem desetletju so bili postavljeni cilji na področju špor- ta invalidov le delno doseženi, saj ZŠIS-POK ni imel podpore v ustreznih strokovnih organizacijah in pristojnih ministrstvih. Nacionalni program športa za prihodnje predvideva sodelo- vanje vseh subjektov znotraj ukrepov, ki izhajajo iz konvenci- je o pravicah invalidov40 in opredeljujejo tudi njihove pravice na področju športa. Na splošno se je Slovenija z ratifikacijo zavezala sprejeti ukrepe, s katerimi invalidom enako kot dru- gim ljudem omogočajo sodelovanje pri prostočasnih športnih dejavnostih. Pomemben dejavnik le-teh predstavlja postopna integracija invalidov v šolski sistem in panožne športne zveze, tam kjer za to obstaja interes. 39 Navedena zveza ima kratico ZŠIS-POK in vključuje naslednje članice: Zveza društev slepih in slabovidnih Slovenije, Zveza društev gluhih in naglušnih Slovenije, Zveza paraplegikov Slovenije, Zveza delovnih in- validov Slovenije, Sonček – Zveza društev za cerebralno paralizo Slove- nije, Sožitje – Zveza društev za pomoč ljudem z motnjami v duševnem razvoju Slovenije (Zveza Sožitje), Društvo distrofikov Slovenije, Združe- nje multiple skleroze Slovenije, Zveza društev CIV Slovenije, Društvo študentov invalidov Slovenije, Zveza društev vojnih invalidov, Zveza invalidskih društev ILCO Slovenije, Društvo laringektomiranih Slovenije, Društvo revmatikov Slovenije, Društvo paralitikov Slovenije in Društvo revmatikov Slovenije. 40 Konvencijo o pravicah invalidov je sprejela Generalna skupščina Združenih narodov 13.decembra 2006, Republika Slovenija pa jo je podpisala 31. marca 2007, DZ RS pa jo je ratificiral 2. aprila 2008. Do- segljiva je na http://www.mddsz.gov.si/si/delovna_podrocja/invalidi/ konvencija_o_pravicah_invalidov/. Nacionalni program športa na področju športa invalidov obse- ga naslednje ukrepe41: Vzpostavitev športa invalidov na lokalni ravni1. Dvigniti konkurenčnost vrhunskega športa invalidov 2. Zagotavljanje statusnih pravic vrhunskih športnikov invali-3. dov Vzpostavitev modela vključevanja invalidov v šolski oz. štu-4. dijski šport 6.1.7 Kakovostni šport Kakovostni šport predstavlja nadgradnjo športne vzgoje otrok in mladine, usmerjene v kakovostni in vrhunski šport. V progra- me kakovostnega športa uvrščamo vse športnike in športne ekipe v članskih starostnih kategorijah, ki ne izpolnjujejo po- gojev za pridobitev statusa vrhunskega športnika, tekmujejo v tekmovalnih sistemih nacionalnih panožnih športnih zvez do naslova državnega prvaka in so registrirani skladno s pogoji OKS-ZŠZ. Razvoj kakovostnega športa je pomemben dejavnik širjenja vključenosti čim večjega števila športnikov v šport za dosežek42 in vzpostavljanja konkurenčnega okolja v posame- znih športnih panogah na državni ravni. Bolj kakovostno in šir- še konkurenčno okolje na državni ravni je pomemben dejavnik in spodbujevalec razvoja vrhunskega športa. Posebno mesto znotraj področja kakovostnega športa zavzemajo športniki in športne ekipe, ki si skladno s pogoji OKS-ZŠZ7 pridobijo sta- tus športnikov državnega razreda, saj ta predstavlja doseganje najvišje ravni športne uspešnosti športnika ali športne ekipe na nacionalni ravni oz. primerne ravni uspešnosti v mednarodnem prostoru. Zaradi navedenega se kakovostni šport sofinancira iz javnih financ prek letnih programov športa. Pri tem je izključe- no plačilo športnikov za njihovo športno udejstvovanje. Strateška cilja Povečanje števila registriranih športnikov za 10% – Povečanje števila športnikov z državnim razre- – dom za 10% Kazalnika Število registriranih športnikov v Republiki – Sloveniji Število športnikov z državnim razredom – V kakovostnem športu se je v preteklem desetletju povečalo tako število športnikov, vključenih v tekmovalne sisteme (re- gistrirani), kakor tudi število športnikov s statusom športnika državnega razreda6. Pomembna pomanjkljivost analiziranega 41 Drugi ukrepi, ki zadevajo področje športa invalidov, so predstavljeni v poglavjih Izobraževanje, usposabljanje in izpopolnjevanje strokovnih delavcev v športu ter Športni objekti in naravne površine za šport. 42 Šport za dosežek predstavlja športno udejstvovanje, v katerem je ude- ležencem najpomembnejši cilj doseči čim boljšo uvrstitev ali javno pri- znanje njihovega športnega udejstvovanja. Ukrep Dejavnost Rok za izvedbo Predvidena višina finanč- nih sredstev po letih Nosilci dejavnosti Povečanje konkurenčno- sti programov kakovostnega športa Sofinanciranje uporabe športnih objektov za programe kakovostnega športa 2011-2020 2011: 2,2 mio € 2012-2020: 3% rast letno Lokalne skupnosti Ö 100% Sofinanciranje strokovnega kadra za treniranje športnikov državnega razreda 2011-2020 2011: 0,5 mio € 2012-2020: 3% rast letno Lokalne skupnosti Ö 100% priloga 148 nacionalni program športa obdobja je bila predvsem opredelitev pomena športnikov s statusom državnega razreda, ki predstavljajo najvišjo raven uspešnosti znotraj področja kakovostnega športa. Nacional- ni program zato večjo pozornost namenja urejanju notranjih razmerij porabe javnofinančnih sredstev na področju kakovo- stnega športa. Statusne pravice športnikov, ki jih uvrščamo v področje kakovostnega športa, so predstavljene v poglavjih o zdravstvenem varstvu športnikov in statusnih pravicah špor- tnikov v sistemu izobraževanja. Skladno s tem nacionalni pro- gram na področju kakovostnega športa opredeljuje naslednji ukrep: Povečanje konkurenčnosti programov kakovostnega športa1. 6.1.8 Vrhunski šport Doseganje visokih in najvišjih športnih dosežkov v svetovnem merilu je v prvi vrsti veliko dejanje za posameznika, ob spletu medijske pojavnosti, nacionalnega pomena športa in družbe- ne odmevnosti pa je lahko pomembno tudi za širšo družbeno skupnost (lokalno skupnost, pokrajino, državo, mednarodno javnost). Vrhunski šport predstavlja eno najvišjih oblik človekove ustvar- jalnosti na področju športa. Pogosto označuje tudi športno dejavnost za dokazovanje zgornje meje človeških psihofizičnih sposobnosti. Ta pojavna oblika športa ima pomembno vlogo za druge vidike športa, zlasti za vključevanje mladih v šport. Vr- hunski športniki so vzorniki mladim, z njihovimi dosežki pa se pogosto poistovetijo vsi pripadniki zamišljene nacionalne sku- pnosti (t.i. nacionalna identifikacija)4. Vrhunski šport predsta- vlja tudi področje, na katerem se lahko prek dosežkov na med- narodni ravni uresničujejo koristi države (npr. prepoznavnost). Vrhunski športni dosežki posredno odražajo razvitost športne panoge, kažejo na njeno organiziranost, vplivajo na športno industrijo, trgovino, turizem, medije, posredno pa usmerjajo načine (aktivnega in pasivnega) preživljanja prostega časa lju- di. Zapletenost vrhunskega športnega dosežka je tako velika, da jo je težko razčleniti, zagotovo pa je zanj treba uskladiti spo- sobnosti športnika, trenerja, dane materialne in finančne mo- žnosti, znanstvena spoznanja in trdo ter načrtno delo. Nekatere poti do vrhunskega športnega dosežka, pa tudi učin- ki vrhunskega športa so pogosto protislovni, zato so stranpoti vrhunskega športa (doping, nehumano delo s športniki, pri- rejanje športnih rezultatov) poseben predmet obravnave na- cionalnega programa športa43. Vendar pa ima vrhunski šport toliko pozitivnih vrednot za posameznika in nacijo, da vsaka družba s posebnim interesom podpira svoje športnike pri do- seganju vrhunskih dosežkov. V humanih družbah posvečajo posebno pozornost delu z najmlajšimi športniki, kjer je lahko strokovnost ali nestrokovnost odločilna za to, ali bo športnik izkoristil svoje zmožnosti, obdržal raven ustrezne motivacije in dosegel svoje osebne cilje. V vrhunskem športu lahko športniki izoblikujejo svojo druž- beno vlogo s pomočjo dosežkov na športnih tekmovanjih. Vrhunski šport ima v Sloveniji izredno tradicijo in za Sloven- ce lahko trdimo, da še posebej cenijo športnike in vrhunske športne dosežke4. Ustvarjanje vrhunskih športnih storitev od športnika poleg njegove športne nadarjenosti zahteva veliko 43 Obravnavano v poglavju Podpora humanosti v športu. delavnosti, večkrat tudi odrekanja, ustrezne pogoje dela in splet drugih dejavnikov. Zato je doseganje vrhunskih športnih rezultatov rezultat načrtnega, tehnološko dovršenega, indivi- dualiziranega procesa, ne samo treniranja, v katerega je vklju- čenih več ljudi, pogosto tudi več športnih organizacij. Glavni nosilci vrhunskega športa so športniki in njihovi trenerji ter športna društva in nacionalne panožne športne zveze, v ka- terih delujejo. Pomembna pa so tudi podporna okolja: družina (zasebno življenje športnika), šola (usklajevanje šolskih in špor- tnih obveznosti), panožni tim (spremljanje zdravstvenega sta- nja in pripravljenosti športnika) in poklicno okolje (usklajevanje delovnih in športnih obveznosti). Vrhunski šport in s tem vrhunski športnik je v Sloveniji dogo- vorno opredeljen glede na kategorizacijo športnikov7. Model za razvrščanje športnikov v razrede temelji na izhodišču, da je vrhunski ustvarjalni dosežek lahko dosežen le v absolutni med- narodni konkurenci, torej na tekmovanjih, na katerih nastopajo vsi najboljši v posamezni športni panogi. Po tem modelu se vrednotenje rezultatov športnikov izpelje na podlagi značilno- sti tekmovanja, na katerem je bil rezultat dosežen, to je med- narodne konkurenčnosti in nacionalnega pomena športne panoge7. Ukrepi, izvedeni v predhodnem desetletnem obdobju, so ime- li ugoden in pozitiven vpliv na rast in razvoj vrhunskega športa v Sloveniji. Razvoj vrhunskega športa se ni kazal samo v večjem številu vrhunskih športnikov in stalnim večanjem števila osvo- jenih medalj na največjih mednarodnih športnih tekmovanjih, temveč je ta viden tudi v uspehih slovenskih reprezentanc v moštvenih športih. Prav tako pa je opazna kakovostna razpr- šenost vrhunskega športa na vedno večje število športnih pa- nog5. Vrhunski športni dosežek je storitev, ki ima povsod po svetu podobno proizvodno ceno, »proizvodnja« pa postaja vedno dražja. Ker želimo ostati konkurenčni, nacionalni program športa v prihodnje poleg sofinanciranja izpeljave programov vrhunskih športnikov namenja še večjo skrb zagotavljanju statusnih pravic vrhunskih športnikov in vrhunskih trenerjev, ustvarjanju ugodnega okolja za celostni razvoj vrhunskih špor- Strateški cilji Povečanje števila vrhunskih športnikov za 10% – Ohranjanje števila športnikov s svetovnim ra- – zredom Ohranjanje števila osvojenih medalj na olim- – pijskih igrah, svetovnih prvenstvih, evropskih prvenstvih in končnih razvrstitvah svetovnih pokalov Vsestranski razvoj vrhunskih športnikov v času – njihove športne kariere in po njej Kazalniki Število vrhunskih športnikov v Republiki – Sloveniji Število športnikov s svetovnim razredom – Število osvojenih medalj na olimpijskih igrah, – svetovnih prvenstvih, evropskih prvenstvih in skupnih uvrstitvah svetovnih pokalov Zadovoljstvo športnikov s pridobljenim sta- – tusom vrhunskega športnika Zadovoljstvo trenerjev s pridobljenim statu- – som vrhunskega trenerja nacionalni program športa 149 tnikov v času športne kariere in po njej ter zboljšanju prostor- skih možnosti za priprave in nastope slovenskih športnikov. Skladno s tem bomo na podlagi obstoječih možnosti vzposta- vili in programsko povezali olimpijske, nacionalne, pokrajinske in občinske športne centre. Za usklajevanje študijskih in vadbe- nih obveznosti bomo ustanovili olimpijski univerzitetni športni center za trening vrhunskih športnikov študentov v Ljubljani. Vrhunski šport se sofinancira iz letnih programov športa, ven- dar pa se javno-finančna sredstva ne smejo namenjati za plači- lo športnikom za njihovo nastopanje. Ukrep Dejavnost Rok za izvedbo Predvidena višina finanč- nih sredstev po letih Nosilci dejavnosti Povečanje konkurenčno- sti programov vrhunskega športa Sofinanciranje izpeljave programov vrhunskih športnikov 2011-2020 2011: 7 mio € 2012-2020: letna rast za 5% MŠŠ šport 50% Ö FŠO 30% Ö Lokalne skupnosti 20% Ö Dodatek k plači za vrhunske trenerje 2011-2020 2011: 50.000 € 2012-2020: letna rast za 5% MŠŠ šport 70% Ö Lokalne skupnosti 30% Ö Sofinanciranje sklada za vrhunske športnike 2011-2020 2011: 200.000 € 2012-2020: letna rast za 2% MŠŠ šport 50% Ö FŠO 50% Ö Sofinanciranje nagrad športnikom in trener- jem za dosežene vrhunske športne dosežke na OI, SP, EP in skupnih uvrstitvah v svetov- nem pokalu v olimpijskih športih 2011-2020 2011: 500.000 € 2012-2020: letna rast za 2% MŠŠ šport 60% Ö FŠO 20% Ö Lokalne skupnosti 20% Ö Sofinanciranje nagrad športnim ekipam za dosežene vrhunske športne dosežke na evropskih klubskih tekmovanjih v olimpijskih športih 2011-2020 2011: 100.000 € 2012-2020: letna rast za 2% Lokalne skupnosti 80% Ö MŠŠ šport 20% Ö Opredelitev pogojev in meril za ustanovitev in financiranje uporabe olimpijskih, nacional- nih, pokrajinskih in občinskih športnih cen- trov in ustanovitev le-teh 2011 OKS Ö Sofinanciranje delovanja olimpijsko- univer- zitetnega športnega centra za trening vrhun- skih športnikov študentov v Ljubljani 2011-2014 2012-2020: 100.000 € letno MVZT 25% Ö MŠŠ šport 25% Ö FŠO 25% Ö MOL 25% Ö Uveljavljanje statusnih pra- vic vrhunskih športnikov in vrhunskih trenerjev Zaposlovanje športnikov v javni upravi 2011-2020 2011: 130 športnikov 2012-2020: povečanje šte- vila zaposlenih športnikov na letni ravni MORS Ö MNZ Ö MF Ö Plačilo prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje, nezgodno zavarovanje, porodni- ško varstvo in obvezno invalidsko in pokoj- ninsko zavarovanje za športnike svetovnega razreda 2011-2020 2011-2020: 10.000 € letno MŠŠ šport 100% Ö Ohranjanje zaposlitve športnika s statusom svetovnega razreda v javni upravi še dve leti po zaključku kariere 2011-2020 MORS Ö MNZ Ö MF Ö Spodbude, svetovanje in pomoč pri iskanju zaposlitve nekdanjim vrhunskim športnikom 2011-2020 2011-2020: 10.000 € letno MŠŠ šport 50% Ö FŠO 50% Ö Opredelitev statusa vrhunskega trenerja 2011 OKS Ö MŠŠ Ö Zaposlovanje vrhunskih trenerjev v javni upravi 2011-2020 2011: 8 trenerjev 2012-2020: 8% povečanje števila zaposlenih trener- jev na letni ravni MORS Ö MNZ Ö MF Ö Ohranitev statusa zaslužne pokojnine za vr- hunske dosežke na področju športa 2011-2020 2011: 20.000 € 2012-2020: letna rast za 5% MŠŠ šport 100% Ö Pokojninski dodatek za izjemne dosežke na področju športa 2011-2020 SPIZ Ö priloga 150 nacionalni program športa Skladno s tem nacionalni program na področju vrhunskega športa opredeljuje naslednja ukrepa44: Povečanje konkurenčnosti programov vrhunskega športa1. Uveljavljanje statusnih pravic vrhunskih športnikov in vrhun-2. skih trenerjev 6.1.9 Profesionalni šport V profesionalnem športu, za razliko od amaterskega, športni- ki za svoje nastopanje dobijo plačilo, ki presega dogovorno opredeljen letni zaslužek športnika. Med profesionalne špor- tnike štejemo tudi vrhunske športnike, ki so zaposleni v javni upravi. Nekateri strokovnjaki menijo, da takšen šport predstavlja na- sprotje prvobitni podstati športnega udejstvovanja, t.j. ukvar- janju z njim zaradi lastnega zadovoljstva, zdravja in druženja. Vendar pa gre pri profesionalnem športu z vidika športne ustvarjalnosti za tisti del vrhunskega in kakovostnega športa, ki je komercialno najbolj zanimiv. Profesionalni šport je namreč globaliziran, medijsko izjemno podprt in zato najbolj viden del športa. Zaradi medijske izpostavljenosti je sponzorsko zelo zanimiv in se povezuje s komplementarnimi storitvami (npr. športne stave, moda). Kot medijsko najbolj viden del športa je pomemben dejavnik njegove promocije oz. popularizacije, saj spodbuja gledanost športa, obiskovanje športnih prireditev, porabo športnih in s športom povezanih izdelkov in storitev. Posledično vpliva na ekonomski razvoj s športom povezanih gospodarskih dejavnosti. Cilji organiziranja profesionalnega športa presegajo poslanstvo športnih društev, zato je treba ta del športa organizirati podob- no kot gospodarske družbe. Tudi to pa ne more spremeniti dej- stva, da so sponzorske zmožnosti slovenskega športa zaradi 44 Razvojne naloge za spodbujanje vrhunskega športa so opredeljene v poglavju Razvojne dejavnosti v športu, pomoči za usklajevanje šolskih in športnih obveznosti vrhunskih športnikov so opisane v poglavju Iz- obraževanje nadarjenih in vrhunskih športnikov, preprečevanje stran- poti vrhunskega športa v poglavju Podpora humanosti v športu, vzpo- stavljanje prostorskih možnosti za ukvarjanje z njim v poglavju Športni objekti in naravne površine za šport, poglavje Davčne spodbude za šport pa opredeljuje ukrepe za vzpostavitev ugodnega davčnega oko- lja za vrhunski šport. obsega trga omejene45, ambicije mnogih športnih sredin pa glede na te zmožnosti previsoke. Mnoge športne sredine bodo zato morale znižati svoje športne cilje in jih skušati uresničiti z nepoklicnimi športniki; tiste, ki pa bodo želele in bodo imele zmožnosti za konkuriranje na globalnem trgu profesionalnega športa, pa bodo morale še bolj profesionalizirati in prestruktu- rirati svojo organiziranost, da bodo poslovale kot gospodarske družbe, v posel pa pritegnile tuje sponzorje. Nacionalni program športa zato poleg zagotovitve davčno ugodnega okolja za razvoj profesionalnega športa opredeljuje naslednja ukrepa: Selektivna deprofesionalizacija športnih društev1. Spodbujanje solidarnosti med profesionalnimi športniki2. 6.1.10 Velike mednarodne in druge športne prireditve Med športne prireditve uvrščamo različne oblike javnega zdru- ževanja ljudi zaradi športnih vsebin, ki so lahko tekmovalnega 45 Jurak, G., Bednarik, J., Plestenjak, G., Kolar, E., Jagodic, T., Kovač, M. (2007). Sponzorske možnosti slovenskega športa. V: Jurak, G. (ur.). Neka- teri kazalniki uspešnosti športnih organizacij v Sloveniji, str. 201-222. Koper: Univerza na Primorskem, Znanstveno-raziskovalno središče, Inštitut za kineziološke raziskave, Založba Annales. Ukrep Dejavnost Rok za izvedbo Predvidena višina finančnih sredstev po letih Nosilci dejavnosti Selektivna deprofe- sionalizacija špor- tnih društev Ustanavljanje športno gospodarskih družb in prenos poslovanja društev s profesionalnimi športniki na te družbe 2011-2020 Podjetja Ö Lokalne skupnosti Ö Država Ö Športna društva Ö Internacionalizacija športnih dogodkov in spon- zorjev 2011-2020 Športne gospodar- Ö ske družbe Spodbujanje soli- darnosti med profe- sionalnimi športniki Ustanovitev in delovanje solidarnostnega sklada profesionalnih športnikov 2011-2020 Sindikat profesional- Ö nih športnikov 90 % FŠO 10 % Ö Strateška cilja Organizacija velikih mednarodnih športnih pri- – reditev, ki temeljijo na ustrezni študiji izvedljivosti Povečanje organiziranja drugih športnih priredi- – tev na lokalni ravni (mednarodna tekmovanja, nacionalna tekmovanja, druga območna tek- movanja, druge množične športne prireditve) Kazalniki Razmerje med vloženimi javnofinančnimi – sredstvi in drugimi sredstvi, ki nastanejo za- radi organizacije projekta velike mednarodne športne prireditve Druge koristi velikih športnih prireditev (šte- – vilo ur televizijskih prenosov v mednarodni prostor, število izvedenih nočitev, dodana vrednost v pridobljeni opremi in infrastruk- turi ... ) Število izdanih soglasij lokalnih skupnosti in – izvedenih drugih športnih prireditev, sofinan- ciranih iz lokalnih proračunov Strateški cilj Prenos poslovanja društev s profesionalnimi – športniki v športno gospodarske družbe in pove- čanje njihovih prihodkov Kazalnika Število športno gospodarskih družb – Obseg prihodkov športno gospodarskih – družb ali netekmovalnega značaja. Pod pojmom športno tekmova- nje lahko razumemo svojevrsten družbeni dogodek, priredi- tev, manifestacijo, ki v določenem času in prostoru, v skladu s pravili tekmovanja, pritegne k medsebojnemu sodelovanju množico udeležencev, pri čemer vsak odigra specifično vlogo nacionalni program športa 151 (tekmovalec, trener, sodnik, vodja ekipe, zdravnik, fizioterapevt, športni funkcionar, sponzor, investitor, organizator, gledalec)46. Športni dogodki imajo širok socialni in ekonomski vpliv na ra- zvoj območij, v katerih potekajo, spodbujevalno delujejo na re- gionalno ekonomijo in spodbujajo večje zanimanje za aktivno športno udejstvovanje47. Športna tekmovanja so osrednji do- godek organizacijske kulture športa. V preteklem desetletju je sofinanciranje organizacije in izvaja- nja velikih mednarodnih športnih tekmovanj potekalo pred- vsem iz proračunov lokalnih skupnosti5, ki so s tem izkazale bistveno večji interes kot država za izvajanje teh projektov. Iz lokalnih proračunov se namenjajo javnofinančna sredstva tudi za sofinanciranje nižjih ravni tekmovanj in druge vrste športnih prireditev5. Za naprej bo največja pozornost namenjena spod- bujanju in sofinanciranju tistih mednarodnih športnih priredi- tev, ki bodo imela zagotovljeno izvedljivost in visoko stopnjo potencialne uspešnosti, ter omogočanju sofinanciranja nižjih ravni športnih tekmovanj in druge vrste športnih prireditev. Skladno s tem nacionalni program športa opredeljuje nasle- dnja ukrepa: Smotrno odločanje pri podeljevanju soglasij za organiziranje 1. velikih mednarodnih športnih prireditev Spodbujanje organizacije in izvedbe velikih mednarodnih in 2. drugih športnih prireditev 6.2 Športni objekti in naravne površine za šport Eden pomembnih dejavnikov športnega udejstvovanje je ma- terialno okolje48, zato je ena od prednostnih nalog nacionalne- 46 Jošt, B., Pustovrh, J., Leskošek, B., & Čuk, I. (1999a). Analiza nazivov slo- venskih športnikov, uvrščenih v sistem kategorizacije Olimpijskega komiteja Slovenije – Združenja športnih zvez. Ljubljana: Fakulteta za šport. 47 Elvin, I. T., & Emery, P. (1997). A role for professional sports management. The XXIII Snickers World Cross Country Championships. European Jour- nal for Sport Management, 4 (1), 6-25. 48 Sallis, J. F., Prochaska, J. J., & Taylor, W. C. (2000). A review of corelates of physical activity of children and adolescents. Medicine and Science in Sport and Exercise, 32(5), 963–975. ga programa športa učinkovita in dostopna mreža kakovostnih športnih objektov in naravnih površin za šport. Sofinanciranje dejavnosti na področju športnih objektov in naravnih površin za šport sodi v letne programe športa na državni in lokalni rav- ni. Smiselno je pospeševati čim boljšo izrabo javnih športnih objektov, zato je potrebno posebno skrb nameniti gradnji in vzdrževanju večnamenskih športnih objektov in spremljajoče infrastrukture. Športni prostori v šolah morajo biti kar najbolje izkoriščeni, tudi za potrebe učencev, staršev in društev zunaj šolskih delovnih dni. Tako je mogoče ustvariti povezave med športom v družini, šoli in društvih. Objekti za športno rekrea- cijo morajo biti dostopni vsem skupinam prebivalstva. Prilju- bljenost t.i. urbanih športov med mladimi narekuje izgradnjo športnih površin za te športe v mestnih skupnostih. Urediti je potrebno tudi ustrezne varne poti do športnih površin v me- stih. Strateški cilj Zagotavljanje 0,5 m2 pokritih in 3,5 m2 nepo- – kritih športnih površin na prebivalca, ki bodo ustrezno prostorsko umeščene, kakovostno izko- riščene in učinkovito upravljane Kazalniki Površina pokritih in nepokritih športnih po- – vršin Število športnih objektov z ustreznimi reši- – tvami za gibalno ovirane Zasedenost športnih objektov s športnimi – programi Dolžina označenih urejenih poti v naravi – Energetska poraba športnih objektov – Število olimpijskih, pokrajinskih in panožnih – športnih centrov Obseg prostovoljnega dela v društvih pri – gradnji in obnovi športnih objektov Celostna podoba športa in športne ozaveščenosti mora kazati na urejenost naravnega prostora za športne namene. Uporaba narave kot največje športne površine zahteva ne samo odnos Ukrep Dejavnost Rok za izvedbo Predvidena višina finanč- nih sredstev po letih Nosilci dejavnosti Smotrno odlo- čanje pri pode- ljevanju soglasij za organiziranje velikih med- narodnih in drugih športnih prireditev Oblikovanje in dopolnitev podzakonskih aktov, ki bodo omogočili smotrno odločanje pri podeljeva- nju soglasij za organiziranje velikih mednarodnih in drugih športnih prireditev (analiza izvedljivosti in potencialne uspešnosti posameznega velikega mednarodnega športnega tekmovanja) 2011 MŠŠ Ö Lokalne sku- Ö pnosti Vzpostavitev in vodenje ustreznega razvida velikih mednarodnih športnih prireditev in drugih , ki omogoča spremljanje njihovih ekonomskih in neekonomskih učinkov 2011-2020 MŠŠ Ö Spodbujanje organizacije in izvedbe velikih mednarodnih in drugih špor- tnih prireditev Sofinanciranje velikih mednarodnih športnih pri- reditev 2011-2020 2011: 0,5 mio € 2012-2020: 5% povečanje letno MŠŠ 40% Ö FŠO 20% Ö Lokalne skupno- Ö sti 40% Sofinanciranje drugih ravni tekmovanj in športno- rekreativnih prireditev, ki so usmerjene k poveča- nju števila športno dejavnega prebivalstva 2011-2020 2011: 1 mio € 2012-2020: 5% povečanje letno Lokalne skupno- Ö sti 100% priloga 152 nacionalni program športa Ukrep Dejavnost Rok za izvedbo Predvidena višina fi- nančnih sredstev po letih Nosilci dejavnosti Povečati število in kakovost javno dostopnih športnih površin Tipiziranje gradnje nekaterih nepokritih športnih površin in spodbuditi gradnjo različnih vrst javno dostopnih športnih površin v naseljih (otoki športa za vse, trimske steze, zunanja šolska in vrtčevska igrišča ipd.) 2011-2020 2011: 250.000 € (tipski projekti) 2012-2020: 10 mio € letno (gradnja) Lokalne skupnosti 75% Ö MŠŠ šport 9% Ö ESS 8% Ö FŠO 8% Ö Vzpostavitev vrednotenja prostovoljnega dela pri gradnji in posodobitvi športnih objektov društev in priprava meril za priznavanje tega vložka pri javnem sofi- nanciranju 2011 OKS Ö FŠO Ö MŠŠ šport Ö Sofinanciranje ureditve, vzdrževanja in po- sodobitve naravnih površin za šport (npr. planinske, tekaške, kolesarske poti, naravna kopališča ipd.) 2011-2020 2011: 2 mio € 2012-2020: letna rast za 1% FŠO 10% Ö ESS 50% Ö Lokalne skupnosti 25% Ö MG 15% Ö Spodbuditi kako- vostno gradnjo in športno tehnolo- ško opremljenost športnih objektov ter povezovanje z drugimi družbenimi področji pri gradnji in koriščenju špor- tnih objektov Nadgradnja normativov in priporočil za načrtovanje, graditev, opremljanje in vzdr- ževanje športnih objektov (zlasti umesti- tev potrebnega vzgojno izobraževalnega strokovnega kadra za delovanje v objektu v pravilnik o investicijski dokumentaciji) 2011 MŠŠ šport Ö NPŠZ Ö Tipizirati gradnjo in tehnološko posodobi- tev šolskih športnih dvoran 2011 2011: 100.000 € MŠŠ šolstvo 80% Ö MŠŠ šport 20% Ö Sofinanciranje razvoja športnih naprav, opreme in pripomočkov 2011-2020 2011: 40.000 € 2012-2020: letna rast za 5% MŠŠ šport 10% Ö ARRS 90% Ö Sofinanciranje novogradenj, posodobitev in športno tehnološke opremljenosti špor- tnih objektov 2011-2020 2011: 20 mio € letno MŠŠ šport 10% Ö FŠO 15% Ö Lokalne skupnosti 75% Ö Sofinanciranje izgradnje, posodobitve in opremljanja športnih objektov za olim- pijske, nacionalne in pokrajinske športne centre 2011 - 2016 2011: 6 mio € 2012-2020: 2%letna rast MŠŠ šport 15% Ö FŠO 20% Ö Lokalne skupnosti 40% Ö ESS 20% Ö Zagotavljanje arhitektonske dostopnosti gibalno oviranim otrokom in mladini na šolske športne površine 2011-2020 2011-2020: 400.000 € letno Lokalne skupnosti 80% Ö MŠŠ šolstvo 10% Ö MŠŠ šport 10% Ö Sofinanciranje novogradenj in posodo- bitev športnih objektov, ki povezujejo športni, kulturni in turistični prostor (veliki prireditveni objekti idr.) 2011-2020 2011: 8 mio € letno ESS 70% Ö MŠŠ šport 5% Ö FŠO 5% Ö Lokalne skupnosti 20% Ö Pripraviti strategijo pokritosti športnih objektov in poti do njih, ki omogočajo dostop peš, s kole- som ali rolarji Posodobitev ažurne zbirke podatkov o športnih objektih in analiza manjkajočih športnih objektov 2011-2020 MŠŠ šport Ö Priprava smernic za prostorsko načrtova- nje športnih objektov in naravnih površin MOP Ö MŠŠ šport Ö Sprejetje strategije pokritosti športnih objektov in poti do njih, ki omogočajo dostop peš, s kolesom ali rolarji OKS Ö MOP Ö MŠŠ šport Ö Vlada RS Ö Vzpostavitev nacionalne in lokalnih ko- ordinacij med pristojnimi državnimi in lokalnimi organi za šport, šolstvo, varnost v prometu in prostorsko načrtovanje za umeščanje športnih objektov in poti do njih Lokalne skupnosti Ö MOP Ö MNZ Ö MŠŠ šolstvo Ö MŠŠ šport Ö nacionalni program športa 153 do zgrajenega, temveč tudi do naravno danega, v skladu z načeli trajnostnega razvoja, zlasti uravnoteženega ravnanja z okoljem. Objekti za kakovostni in vrhunski šport morajo slediti stalnemu razvoju posameznih športnih panog. Za zboljšanje prostorskih možnosti za priprave in nastope teh športnikov nacionalni pro- gram športa opredeljuje programsko in infrastrukturno pove- zovanje nekaterih vadbenih športnih površin v športne centre na ravni države, pokrajin in lokalnih skupnosti49. Prireditveni športni objekti predstavljajo javni interes, ki prese- ga področje športa, zato mora biti njihova gradnja povezana z razvojnimi možnostmi povezovanja z drugimi družbenimi izseki (turizem, kultura idr.). Glede na gostoto poseljenosti in druge infrastrukturne zahteve se tovrstni športni objekti gradi- jo načeloma v večjih mestih. Kot nadgradnja pokrajinskih pri- reditvenih športnih objektov je smiselno, da je večina največjih prireditvenih športnih objektov v Sloveniji v Ljubljani. Ena ključnih utemeljitev za novogradnje športnih površin mora biti strokovno izobražen in usposobljen kader, ki je sposoben ustrezno izkoristiti športne površine. Ustrezne standarde in normative, ki predpisujejo gradnjo športnih objektov, njihovo vzdrževanje in opremljenost, narekuje tudi dvig kakovosti špor- tne dejavnosti v društvih in šolah. Na tej podlagi je mogoče za- snovati športno-tehnološki premik, ki bo zagotovil kakovostne športne prostore in s tem sodobnejšo športno ponudbo. V preteklem desetletju smo zagotovili spodobne infrastruktur- ne pogoje5, zato so strateški cilji nacionalnega programa špor- ta do leta 2020 usmerjeni v učinkovito izrabo mreže športnih objektov, njeno izpopolnjevanje ter gospodarno upravljanje s športnimi objekti, vzdrževanje zgrajenega in posodobitev za- starelega ter izkoriščanje naravnih danosti Slovenije v skladu z načeli trajnostnega razvoja. Glede na to so zasnovani naslednji ukrepi na področju športnih objektov in naravnih površin za šport: Povečati število in kakovost javno dostopnih športnih povr-1. šin 49 Predstavljeno v poglavju Vrhunski šport. Spodbuditi kakovostno gradnjo in športno tehnološko opre-2. mljenost športnih objektov ter povezovanje z drugimi druž- benimi področji pri gradnji in koriščenju športnih objektov Pripraviti strategijo pokritosti športnih objektov in poti do 3. njih, ki omogočajo dostop peš, s kolesom ali rolarji Izboljšati energetsko učinkovitost športnih objektov4. Spodbuditi zasebna vlaganja v gradnjo športnih objektov5. 6.3 Razvojne dejavnosti v športu Razvojne dejavnosti predstavljajo podporo vsem drugim de- javnostim športa. To so večinoma strokovne naloge, ki se med- sebojno prepletajo, zato jih je včasih težko razmejiti. Omogo- čajo uspešnost na vseh področjih športa. Brez uresničevanja teh nalog slovenski šport ne bi bil tako kakovosten, množičen, varen, izobraževalen, skratka konkurenčen športu razvitih dr- žav. Kot številčno majhen narod moramo še bolj krepiti osnov- ne možnosti za športno uspešnost, da bi dosegli mednarodno odličnost. Njihov namen je zagotoviti možnosti in standarde za izpeljavo športne dejavnosti, primerljive športno kulturne- mu prostoru razvitega sveta. Nacionalni program športa opredeljuje naslednjo razvojno podstrukturo: Izobraževanje, usposabljanje in izpopolnjevanje strokovnih – kadrov v športu Izobraževanje nadarjenih in vrhunskih športnikov – Znanstveno-raziskovalna dejavnost v športu – Založništvo v športu – Spremljanje pripravljenosti športnikov in svetovanje o špor- – tni vadbi Zdravstveno varstvo športnikov – Informacijsko-komunikacijske tehnologije v športu – Mednarodna dejavnost v športu – Javno obveščanje o športu – Nosilci izvajanja teh dejavnosti so različne organizacije. Fakul- teta za šport, kot najbolj uveljavljena pedagoška in znanstvena Ukrep Dejavnost Rok za izvedbo Predvidena višina fi- nančnih sredstev po letih Nosilci dejavnosti Izboljšati energetsko učinkovitost športnih objektov Izvedba energetskih izkazov športnih objektov 2011-2014 2011-2016: 1 mio € Lokalne skupnosti 85% Ö MŠŠ šolstvo 15% Ö Izpeljava energetskih posodobitev špor- tnih objektov (obnovljivi viri energije) 2011-2020 2011-2020: 20 mio € letno ESS 60% Ö MOP 25% Ö Lokalne skupnosti 5% Ö MŠŠ šport 5% Ö FŠO 5% Ö Vzpostavitev certifikata športnega objekta s trajnostnim managementom in oprede- litev le-tega med merila za javno sofinan- ciranje 2011 MŠŠ šport Ö Spodbuditi zasebna vlaganja v gradnjo športnih objektov Pripraviti modele javno zasebnega par- tnerstva pri gradnji športnih objektov (tudi šolskih) in jih umestiti v strateške načrte občin 2011-2012 Lokalne skupnosti Ö priloga 154 nacionalni program športa institucija na področju športa, in druge institucije, ki izobra- žujejo strokovnjake na športnem področju, so odgovorne za skrb nad strokovnostjo dela v športu, zato se morajo dejavno vključevati v razreševanje problemov športne prakse, izobra- ževati in v sodelovanju z OKS-ZŠZ in nacionalnimi panožnimi športnimi zvezami usposabljati športne delavce. 6.3.1 Izobraževanje, usposabljanje in izpopolnjevanje strokovnih kadrov v športu Kakovostni strokovni kadri v športu so ključ njegovega razvoja in uspešnosti. Najvišjo strokovno raven predstavlja strokovno izobražen kader, ki zaključi univerzitetni ali visokošolski študijski program s področja športa. Ti programi so v domeni izobraže- valnega sistema. Vzporedno z univerzitetnim in visokošolskim izobraževanjem v športu pa potekajo programi usposabljanja in izpopolnjevanja strokovnih in drugih delavcev, povezanih s športom, ki so del letnih programov športa. Usposabljanje strokovnih kadrov v športu razumemo kot pro- grame, kjer se različno izobraženi kadri usposobijo na podro- čju specialnih športnih znanj, kar jim omogoči delo v športu. Programi izpopolnjevanja pa so krajši programi za kadre, ki so že izobraženi ali usposobljeni za delo v športu, pa si želijo ali Ukrep Dejavnost Rok za izvedbo Predvidena vi- šina finančnih sredstev po letih Nosilci dejavnosti Izboljšati kompe- tence strokovnega kadra, ki organizira in izpeljuje športne programe Izboljšanje programov izobraževanja, usposa- bljanja in izpopolnjevanja strokovnega kadra, ki organizira in izpeljuje programe šolske športne vzgoje, prostočasne športne vzgoje otrok in mladine ter športne rekreacije 2011-2020 FŠ in drugi visokošolski Ö zavodi s področja športa Pedagoške fakultete Ö OKS Ö NŠZ Ö NPŠZ Ö ZRSŠ Ö Priprava modela odgovornosti različnih ravni strokovnega kadra v športu ter primernih kom- petenc za izvajanje del 2011-2012 OKS Ö NŠZ Ö NPŠZ Ö Vzpostaviti sistem obveznega strokovnega iz- popolnjevanja za strokovni kader, ki je zaposlen v nacionalnih in občinskih športnih šolah 2011 MŠŠ šport Ö Lokalne skupnosti Ö Priprava zakonskih podlag za vzpostavitev mo- dela odgovornosti in delovnih področij za raz- lično izobražene in usposobljene kadre v športu 2011-2012 MŠŠ šport Ö OKS Ö Priprava modela odgovornosti in delovnih po- dročij za različne delovne naloge prostovoljcev v športnih društvih ter primernih kompetenc za njihovo izvajanje 2011-2012 OKS Ö NŠZ Ö NPŠZ Ö Izboljšanje programov izobraževanja in usposa- bljanja strokovnega kadra za ravnanje s prosto- voljci v športu 2011-2012 OKS Ö NŠZ Ö NPŠZ Ö Vzpostavitev sistema strokovnega izobraževa- nja, usposabljanja in izpopolnjevanja s področja športa invalidov 2011 FŠ Ö URI Soča Ö NPŠZ Ö Povečati dostopnost in konkurenčnost programov usposa- bljanja in izpopol- njevanja strokovnih kadrov v športu Financiranje programov usposabljanja in izpo- polnjevanja strokovnih kadrov v športu 2011-2020 2011-2020: 1 mio € letno MŠŠ šport 25% Ö ESS 75% Ö Priprava spremembe predpisov, ki bo omogo- čala raznovrstnost pripravljavcev in izvajalcev programov usposabljanja in izpopolnjevanja strokovnih kadrov v športu skladno s strategijo OKS 2011-2020 MŠŠ šport Ö OKS Ö Strateški cilji Dvigniti raven strokovnega znanja delavcev v – športu Obdržati letno število na novo izobraženega stro- – kovnega kadra v športu Obdržati letno število na novo usposobljenega – strokovnega kadra v športu Obdržati letno število strokovnega kadra v progra- – mih izpopolnjevanja v športu Razviti nove programe usposabljanja strokovnega – kadra v športu, tako da se poveča število progra- mov za 10% Povečati število nosilcev programov usposabljanja – strokovnega kadra v športu za 10% Kazalniki Število izobraženega strokovnega kadra – Število usposobljenega strokovnega kadra, ki – dela v športu Število strokovnega kadra v programih izpo- – polnjevanja v športu Število programov strokovnega usposabljanja – v športu Število nosilcev programov usposabljanja stro- – kovnega kadra v športu nacionalni program športa 155 pa z vidika zahtev morajo nadgraditi svoje znanje. Ti programi skupaj s samoizobraževanjem podpirajo vseživljensko učenje kot eno od prednostnih nalog Evropske skupnosti. V zadnjem desetletju je bil vzpostavljen sistem izobraževanja, usposabljanja, izpopolnjevanja in napredovanja strokovnih kadrov športu5, ki je nastal v sodelovanju Fakultete za šport Univerze v Ljubljani, OKS-ZŠZ in nacionalnih panožnih špor- tnih zvez. Za vse ravni razvoja kadrov v športu so vzpostavljeni programi, v prihodnje pa želimo povečati kakovost in konku- renčnost strokovnega kadra z vzpostavitvijo odgovornosti posameznih strokovnih kadrov pri delu v športu, povečanjem njihovih kompetenc, dostopnosti programov usposabljanja in izpopolnjevanja ter povečanju raznovrstnosti ponudbe in konkurenčnosti programov. Glede na to nacionalni program športa opredeljuje naslednje ukrepe: Izboljšati kompetence strokovnega kadra, ki organizira in iz-1. peljuje športne programe Povečati dostopnost in konkurenčnost programov usposa-2. bljanja in izpopolnjevanja strokovnih kadrov v športu 6.3.2 Izobraževanje nadarjenih in vrhunskih športni- kov Humanost dela v športu se kaže tudi v skrbi za izobraževa- nje športnikov. Zagotavljanje enakih možnosti izobraževanja nadarjenih50 in vrhunskih športnikov je pomembna dolžnost države. Večina slovenskega vrhunskega športa namreč ni sponzorsko zanimiva, stopnja izobrazbe pa je tesno povezana s socialnim statusom po koncu športne poti. Zato lahko na- darjenim in vrhunskim športnikom s prilagoditvami njihovih študijskih in športnih obveznosti damo možnost, da bodo po končani športni poti imeli svoj poklic in eksistenco, s tem pa se zmanjšujejo možnosti ene od stranpoti vrhunskega športa. Pot do vrhunskega športnega dosežka je zelo dolga, zato je največkrat treba s sistematičnim delom začeti že zelo zgodaj. Zahteva mnoga odrekanja in prilagajanja različnih obveznosti 50 Med nadarjene športnike štejemo mlade športnike, ki jih športna stro- ka prepozna kot nadpovprečno sposobne, zavzete za športni trening in ustvarjalne pri svojem športnem udejstvovanju. Merilo nadarjenosti je najpogosteje športni dosežek. športnika in njegove družine. Za vrhunski športni dosežek je običajno treba že v šolskem obdobju začeti s sistematičnim delom, v nekaterih športih pa celo prej (npr. športna gimna- stika, drsanje). Le dobro usklajevanje obveznosti tako v šoli kot v športu lahko zagotovi uspešnost mladega športnika na obeh področjih. Upoštevanje drugačnosti športno nadarjenih šolarjev in iz tega izhajajočih posebnih potreb je eden ključ- nih elementov uspešne organizacije športnikovega pouka. S spodbujevalnimi ukrepi (športni oddelki v srednji šoli, športne šole nacionalnega pomena, štipendiranje dijakov in študentov nadarjenih in vrhunskih športnikov) in s sistemskimi rešitvami na zakonodajnem področju51 država skrbi za vse šolajoče se športnike. Strateški cilji Obdržati število športnih oddelkov v gimnazijah in – povečati kakovost njihovega dela Ustanoviti 10 športnih oddelkov v drugih srednješol- – skih programih Povečati višino štipendij za dijake in študente na- – darjene in vrhunske športnike za 20% v primerjavi s sedanjimi plačnimi razmerji Povečati število vrhunskih športnikov, ki zaključijo – srednješolsko ali visokošolsko izobraževanje Kazalniki Število športnih oddelkov v srednjih šolah – Število in višina vseh štipendij za dijake in štu- – dente nadarjene in vrhunske športnike Število vrhunskih športnikov, ki zaključijo sre- – dnješolsko in visokošolsko izobraževanje Slovenija ima primerljiva izhodišča za delo s športno nadarjeni- mi z razvitimi evropskimi državami52. Šolska zakonodaja določa, da morajo šole poskrbeti za vzgojo in izobraževanje športno nadarjenih učencev. Stična točka šole in vrhunskega športa je kakovostna, strokovno vodena špor- tna vzgoja nadarjenih otrok, zato je tem programom treba dati največjo vsebinsko, metodološko in materialno-finančno pod- 51 Šolska zakonodaja (Zakon o osnovni šoli, Zakon o gimnazijah, Zakon o poklicnem in strokovnem izobraževanju, Zakon o visokem šolstvu), posebej Pravilnik o prilagajanju šolskih obveznosti v srednjih šolah. 52 Jurak, G., Kovač, M., Strel, J., Starc, G., Žagar, D., Cecić Erpić, S. Paulič, O. et al. (2005). Športno nadarjeni otroci in mladina v slovenskem šolskem sistemu. Ljubljana: Fakulteta za šport. Ukrep Dejavnost Rok za izvedbo Predvidena višina finančnih sredstev po letih Nosilci dejavnosti Povečati število in kakovost podpor uskla- jevanja šolskih / študijskih in športnih obveznosti nadarjenih in vrhunskih špor- tnikov Financiranje športnih oddelkov v srednjih šolah 2011-2020 MŠŠ šolstvo Ö Soinanciranje štipendiranja dijakov in študen- tov nadarjenih in vrhunskih športnikov 2011-2020 2011: 450.000 € 2012-2020: 10% letna rast FŠO 50% Ö MŠŠ šport 50% Ö Štipendije za izobraževanje vrhunskih športni- kov po zaključku športne kariere 2011-2020 2011: 50.000 € 2012-2020: 10% letna rast FŠO 50% Ö MŠŠ šport 50% Ö Opredelitev pravil o načinu opravljanja študij- skih obveznosti in pogojev za prehod v višji letnik za študente športnike v statutih vseh slovenskih univerz 2011 Univerze Ö FŠ Ö OKS Ö Razvoj tutorskega sistema za športnike na uni- verzah 2011-2012 Univerze Ö OKS Ö Priprava študijskih pomoči za individualizacijo študija vrhunskih športnikov 2011-2020 Univerze Ö OKS Ö priloga 156 nacionalni program športa poro. Izobraževalni program (npr. športni oddelki) je v pristoj- nosti šolstva, medtem ko bi naj letni program športa zagotovil ustrezne razvojne pogoje in podpore (spremljanje pripravlje- nosti teh športnikov in materialni pogoji za to, štipendije ipd.). Različni modeli usklajevanja učnih obveznosti in športne poti53 mladim športnikom omogočajo bolj enakopravne možnosti izobraževanja v osnovni in srednji šoli, medtem ko na področju visokošolskega izobraževanja v preteklosti še nismo vzpostavili ustreznih praks. Nacionalni program športa na tem področju zato opredeljuje naslednji ukrep54. Povečati število in kakovost podpor usklajevanja šolskih / 1. študijskih in športnih obveznosti nadarjenih in vrhunskih športnikov 53 Status športnika v osnovni šoli in status dijaka perspektivnega ali vr- hunskega športnika (individualno prilagajanje učnih obveznosti), špor- tni oddelki v srednjih šolah (manjše število dijakov v oddelku, pomoč pedagoškega in športnega koordinatorja pri usklajevanju obveznosti, dodatni pouk – individualna pomoč, prilagojene učne metode in učne oblike, napovedano spraševanje, prilagoditev urnika, prilagojenost ne- katerih vsebin potrebam športne vadbe – del treninga v šoli, možnost večje odsotnosti od pouka, pogojno napredovanje, opravljanje izpitov do konca šolskega leta, podaljšanje statusa dijaka za dve leti, možnost večkratnega obiskovanja istega letnika, možnost vpisa v maturitetni tečaj, možnost bivanja v domu in individualna učna pomoč v prostem času pri oddelkih domskega tipa). 54 Ukrepi za zboljšanje kakovosti izobraževanja strokovnjakov, ki delajo s temi športniki, so navedeni v poglavju Izobraževanje, usposabljanje in izpopolnjevanje strokovnih kadrov v športu. 6.3.3 Založništvo v športu Vsaka izdana strokovna in znanstvena knjiga ali revija s podro- čja športa v slovenskem jeziku je za slovenski šport velikega pomena, saj je naše jezikovno področje ozko, zaradi rasti celo- tnega športa v Sloveniji pa potrebe po strokovnih športnih pu- blikacijah naraščajo. Hkrati se s tem razvija slovensko športno izrazoslovje, ki je temelj vsakega strokovnega in znanstveno raziskovalnega dela. Javni interes predstavljajo zlasti športne publikacije z razlagalno vlogo55. Ta jim omogoča razlaganje dogodkov in informacij, tako da si občinstvo oblikuje mnenje o določenem pojavu na področju športa. Strateška cilja Ohranitev letnega obsega novo izdane športne – strokovne in znanstvene literature Povečanje kakovosti izdane športne strokovne in – znanstvene literature Kazalniki Število izdanih strokovnih in znanstvenih – periodičnih publikacij s področja športa Obseg revij širokega dosega s strokovnimi – vsebinami športa Število neperiodične strokovne in znanstve- – ne športne literature (knjige, učbeniki, DVD, CD, računalniški programi idr.). 55 Po komunikološki teoriji imajo množični mediji poleg razlagalne še in- formacijsko, socializacijsko, zabavno in mobilizacijsko vlogo. Ukrep Dejavnost Rok za izvedbo Predvidena višina finančnih sredstev po letih Nosilci dejavnosti Strateška partnerstva z vidika dosega cilj- nih skupin Sklepanje partnerskih dogovorov o založni- štvu ustreznih športnih publikacij z uveljavlje- nimi domačimi založniki 2011-2020 FŠO Ö OKS Ö Sklepanje partnerskih dogovorov o založni- štvu športnih vsebin z založniki domačij revij širokega dosega 2011-2020 FŠO Ö OKS Ö Povečanje dosto- pnosti periodične in monografske literature s področja športa Spodbujanje izdajanja prosto dostopnih špor- tnih strokovnih in znanstvenih revij na spletu 2011-2020 2012-2020: 20.000 € letno FŠO 70% Ö MŠŠ šport 20% Ö ARRS 10% Ö Zniževanje cen strokovnih in znanstvenih publikacij s področja športa z njihovim javnim sofinanciranjem 2011-2020 2012-2020: 100.000 € letno Lokalne skupnosti 20% Ö FŠO 60% Ö MŠŠ šport 20% Ö Preoblikovanje revije Šport mladih tako, da bo namenjena različnim ciljnim skupinam otrok in mladine ter zagotoviti njeno redno izhaja- nje v tiskani in elektronski različici 2011-2020 2011-2020: 100.000 € letno MŠŠ šport 70% Ö FŠO 30% Ö Sofinanciranje strokovne literature s podro- čja športa invalidov na invalidom ustreznih medijih 2011-2020 2012-2020: 10.000 € letno FIHO 50% Ö FŠO 50% Ö Sofinanciranje publikacij, ki so podpora uspo- sabljanju strokovnih delavcev v športu 2011-2020 2012-2020: 100.000 € letno ESS 100% Ö Povečanje kakovosti strokovnih in znan- stvenih besedil in oblikovanja publika- cij s področja športa Oblikovanje kakovostnega recenzentskega odbora za založništvo v športu 2011 Strokovni svet za šport Ö FŠO Ö Oblikovanje meril javnih financerjev za spod- bujanje založništva publikacij z večjo kakovo- stjo besedil in oblikovanjem 2011 FŠO Ö Lokalne skupnosti Ö MŠŠ šport Ö nacionalni program športa 157 Skladno s tem se skozi letne programe športa na različnih me- dijih (tiskane različice, e-različice) sofinancira naslednjo perio- dično in monografsko literaturo ter promocijske publikacije, ki podpirajo kakovost dela v športu in spodbujajo prebivalstvo k razumevanju športa in njegovih učinkov. Periodična literatura: strokovne revije za teoretična in praktična vprašanja športne • vzgoje, športnega treniranja in športne rekreacije in deli revij s tovrstno tematiko, znanstvene revije s področja športa,• zborniki strokovnih in znanstvenih posvetov.• Monografska literatura: temeljna strokovna dela iz osnovnih in mejnih področij špor-• ta, strokovna in znanstvena dela s področja športne vzgoje, • športnega treniranja in športne rekreacije, učbenike in gradiva za potrebe usposabljanja, izobraževanja • in izpopolnjevanja strokovnih kadrov. Promocijske publikacije, namenjeno ozaveščanju in spodbuja- nju za dejavno vključevanje prebivalstva v šport. Kakovost športnega založništva bomo ob enakem obsegu kot do sedaj dosegli z naslednjimi ukrepi56: Strateška partnerstva z vidika dosega ciljnih skupin1. Povečanje dostopnosti periodične in monografske literature 2. s področja športa Povečanje kakovosti strokovnih in znanstvenih besedil in 3. oblikovanja publikacij s področja športa 6.3.4 Znanstveno-raziskovalna dejavnost v športu Namen znanstveno-raziskovalne dejavnosti v športu je prek temeljnih raziskav pridobivati osnovna znanja o kineziologiji57, predvsem pa prek uporabnih in razvojnih raziskav s področja športa prenašati raziskovalne izsledke v športne prakse. Raziskovalne projekte, ki jih sofinancira Agencija za razisko- valno dejavnost v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju: ARRS), 56 Ukrepi so predstavljeni v viru pod sprotno opombo št. 5. 57 Kineziologija – znanstvena veda o gibanju človeškega telesa. se lahko sofinancira iz nacionalnega programa športa, če te raziskave zagotavljajo ustrezen prenos znanstvenih spoznanj v športne prakse, ali če gre za raziskave, pri katerih je zagotovljen sorazmerni delež drugih financerjev in prenos znanstvenih iz- sledkov v prakso. Nosilci znanstveno raziskovalne dejavnosti so raziskovalne institucije v sodelovanju s civilno športno sfero ali gospodarstvom. Ti opredelijo interes z vidika prenosa znan- stvenih izsledkov v športne prakse. Strateška cilja Zagotovitev 30 FTE raziskovalne dejavnosti v – športu letno Povečanje obsega aplikativnih raziskav na po- – dročju športa Kazalniki Obseg FTE znanstveno raziskovalne dejavno- – sti v športu Obseg FTE znanstveno raziskovalne dejav- – nosti v športu, financirane iz nacionalnega programa športa Delež FTE znanstveno raziskovalne dejav- – nosti v športu glede na celotno znanstveno raziskovalno dejavnost v Sloveniji Slovenija uresničuje Lizbonsko strategijo, ki daje znanju in ustvarjalnosti vlogo glavnega gibala rasti in zaposlovanja. Ker smo nosilci in merilo razvoja ljudje, mora razvoj družbe izbolj- šati možnosti vsakega človeka za dolgo, zdravo in kakovostno življenje ob spoštovanju načel trajnostnega razvoja. Šport s svojimi značilnostmi izpolnjuje ta merila, vendar mu v prete- klem desetletju znotraj nacionalne raziskovalne strategije fi- nanciranja ni bil dan temu primeren položaj5. Zato sta strateška cilja vezana na deklarativno družbeno prepoznavnost kinezio- logije kot izrazito interdisciplinarne znanosti, ki je pomemben del prednostnega raziskovalnega področja »zdravje in znanost o življenju« znotraj naravoslovja, in več raziskovalnih področij znotraj družboslovja in humanistike58 ter na boljši praktični iz- koristek raziskovanja. Skladno s tem nacionalni program opre- deljuje naslednja ukrepa: Ustrezna umestitev kineziologije znotraj nacionalne razisko-1. valne dejavnosti Opredelitev smiselnih ciljno-raziskovalnih projektov za vse 2. pojavne oblike športa 58 Resolucija o nacionalnem raziskovalnem in razvojnem program za ob- dobje 2006-2010, Uradni list RS, št. 3/06. Ukrep Dejavnost Rok za izvedbo Predvidena višina finanč- nih sredstev po letih Nosilci dejavnosti Ustrezna umestitev kineziologije znotraj nacionalne razisko- valne dejavnosti Umestitev kineziologije kot nacionalno strateško pomembnega interdiscipli- narnega raziskovalnega področja 2011 ARRS Ö Povečanje obsega sofinanciranja razi- skovanja kineziologije s strani ARRS 2011-2020 ARRS Ö Opredelitev smisel- nih ciljno-razisko- valnih projektov za vse pojavne oblike športa Povezava raziskovalnih institucij s špor- tno prakso pri opredeljevanju izhodišč praktičnega raziskovanja in vrednote- nju tovrstnega raziskovanja 2011-2019 Raziskovalne insti- Ö tucije OKS, NŠZ Ö Gospodarske družbe Ö Izpeljava ciljno raziskovalnih projektov za vse pojavne oblike športa 2011-2020 2011: 300.000 € 2012-2020: letna rast za 10% MŠŠ šport 50% Ö FŠO 50% Ö priloga 158 nacionalni program športa 6.3.5 Spremljanje pripravljenosti športnikov in sveto- vanje o športni vadbi Ugotavljanje in spremljanje pripravljenosti športnikov na vseh ravneh (vrhunski, nadarjeni, rekreativni športniki) ter svetova- nje staršem otrok predstavlja osnovo strokovnega načrtnega dela v športu. Pri nadarjenih in vrhunskih športnikih pomeni humanizacijo pri delu s športniki in temelj njihove tekmovalne uspešnosti; pri otrocih z razvojnimi težavami pa učinkovito po- moč pri njihovem celostnem razvoju. To področje nacionalnega programa športa obsega naslednje naloge. Ugotavljanje ravni treniranosti športnikov in spremljanje nji- – hovega razvoja Razvijanje sistema priprave športnikov in svetovanje pri na- – črtovanju in izvedbi treninga Razvijanje novih metod treninga in novih merilnih postop- – kov Svetovanje pri vključevanju otrok v različne športne vadbe – Svetovanje staršem otrok s težavami v razvoju – Spremljanje in vrednotenje psihosomatičnega stanja špor- – tnih rekreativcev Prenos strokovnih informacij v športno prakso – Spremljanje nekaterih kazalnikov pripravljenosti športnikov je mogoče izvajati med treningom s preprosto merilno opremo, spremljanje drugih pa je mogoče z bolj zahtevno tehnologijo, Ukrep Dejavnost Rok za izvedbo Predvidena višina finančnih sredstev po letih Nosilci dejavnosti Nacionalni program spremljanja pripravlje- nosti špor- tnikov Opredelitev nacionalnega programa spremlja- nja pripravljenosti športnikov (vključujoč dijake športnih oddelkov, posebne projekte, vezane na OI idr.) 2011-2020 OKS Ö NPŠZ Ö Ugotavljanje ravni treniranosti vrhunskih in na- darjenih športnikov in svetovanje pri treningu 2011-2020 2011: 500.000 € 2012-2020: 5% letna rast FŠO 50% Ö MŠŠ šport 50% Ö Celostna obravnava športnikov v povezavi s sistemom zdravstvenega varstva (usmerjeni ob- dobni preventivni zdravstveni pregledi) 2011-2020 OKS Ö Centri medicine športa Ö Vzpostavitev zbirke podatkov o meritvah špor- tnikov 2011-2020 2011: 100.000 € FŠO 50% Ö MŠŠ šport 50% Ö Spremljanje pripravlje- nosti špor- tnikov na lokalni ravni Usposabljanje trenerjev za delo s prenosno dia- gnostično opremo 2011-2020 FŠ Ö Ugotavljanje ravni treniranosti športnikov na lokalni ravni in svetovanje pri treningu 2011-2020 2011: 100.000 € 2012-2020: 10% letna rast Lokalne skupnosti 100% Ö Razvoj di- agnostike v športu in vrednotenja rezultatov meritev Nabava in razvoj opreme za diagnostiko v športu 2011-2020 2011: 600.000 € 2012-2020: 5% letna rast FŠO 40% Ö MŠŠ šport 40% Ö ARRS 20% Ö Razvoj novih metod treninga in novih merilnih postopkov 2011-2020 2011: 50.000 € 2012-2020: 5% letna rast FŠO 50% Ö MŠŠ šport 50% Ö Spremljanje pripra- vljenosti rekreativnih športnikov Vzpostavitev strateških povezav z večjimi ponu- dniki športno rekreativnih programov za infor- miranje in promocijo spremljanja pripravljenosti rekreativnih športnikov 2011-2020 FŠ Ö OKS Ö Večji ponudniki športno Ö rekreativnih programov Vzpostavitev ustrezne cenovno dostopne po- nudbe spremljanja pripravljenosti rekreativnih športnikov 2011-2020 FŠ Ö ZRS KP Ö Svetovanje pri vključe- vanju otrok v šport Sofinanciranje svetovanja o gibalnem in tele- snem razvoju otrok in njihovem vključevanju v šport zunaj šole 2011-2020 2011: 20.000 € 2012-2020: 20% letna rast Lokalne skupnosti 100% Ö Sofinanciranje svetovanja staršem otrok, ki imajo razvojne težave 2011-2020 2011: 20.000 € 2012-2020: 20% letna rast Lokalne skupnosti 100% Ö Strateška cilja Povečanje uporabe diagnostike v športu za 20 od- – stotkov Zboljšanje vrednotenja procesov športne vadbe – Kazalniki Število športnikov v nacionalnem programu spre- – mljanja pripravljenosti Število meritev v nacionalnem programu spre- – mljanja pripravljenosti Število svetovanj za vključevanje otrok v šport – Število vrednotenj psihosomatičnega stanja – športnih rekreativcev Število poškodb športnikov – nacionalni program športa 159 ki zahteva posebej izobražen ali usposobljen kader in pogosto tudi posebej opremljen prostor (laboratorij)59. OKS-ZŠZ v sodelovanju z nacionalnimi panožnimi športnimi zvezami pripravi in sprejme nacionalni program spremljanja pripravljenosti športnikov za olimpijski cikel. Izvajalci programa morajo izpolnjevati zgoraj navedene zahteve za izvajanje teh nalog, OKS-ZŠZ pa z njimi sklene dogovor za izvajanje naci- onalnega programa spremljanja pripravljenosti športnikov. Na podlagi razpoložljivih sredstev OKS-ZŠZ opredeli letno izvaja- nje tega programa. Nacionalni program spremljanja pripravlje- nosti športnikov se oblikuje tako, da je izpostavljena celostna obravnava športnika; v ta namen se poveže s sistemom pre- ventivnih zdravstvenih pregledov. Na lokalni ravni spremljanje pripravljenosti nadarjenih športni- kov usklajujejo občinske športne zveze v sodelovanju z naci- onalnimi panožnimi športnimi zvezami. Za ta namen društva uporabljajo večinoma prenosno diagnostično opremo, ki si jo lahko sposodijo od izbranih izvajalcev spremljave. Delovanje programa spremljanja pripravljenosti športnikov na nacionalni in lokalni ravni, vrednotenja psihosomatičnega statusa športnikov rekreativcev in svetovanja pri vključevanju otrok v šport zahteva razvoj ustreznih diagnostičnih postop- 59 Takšni pogoji so bili s prepletanjem finančnih virov iz športa, znanosti in gospodarstva v največjem obsegu vzpostavljeni na Inštitutu za šport na Fakulteti za šport Univerze v Ljubljani, v manjšem obsegu pa tudi v Znanstveno raziskovalnem središču Koper na Univerzi na Primorskem. kov in ustrezno opremo, zato nacionalni program športa obse- ga razvoj in nabavo tovrstne tehnologije. Glede na navedeno nacionalni program športa na področju spremljanja pripravljenosti športnikov in svetovanje o športni vadbi obsega naslednje ukrepe: Nacionalni program spremljanja pripravljenosti športnikov1. Spremljanje pripravljenosti športnikov na lokalni ravni 2. Razvoj diagnostike v športu in vrednotenja rezultatov me-3. ritev Spremljanje pripravljenosti rekreativnih športnikov4. Svetovanje pri vključevanju otrok v šport5. 6.3.6 Zdravstveno varstvo športnikov Telesne obremenitve, prisotne pri športni vadbi, zahtevajo zdravega športnika, pri čemer zdravje ni pojmovano le kot Strateški cilji Poskrbeti za zdravje športnikov s povečanjem izva- – janja preventivnih zdravstvenih pregledov za špor- tnike in nadstandardno ravnjo zdravstvene nege in rehabilitacije za vrhunske športnike Kazalnik Število letnih preventivnih zdravstvenih pregle- – dov za registrirane športnike Število usmerjenih obdobnih preventivnih zdra- – vstvenih pregledov za vrhunske športnike Število nadstandardnih zdravstvenih zavarovanj – za vrhunske športnike Ukrep Dejavnost Rok za izvedbo Predvidena višina finančnih sredstev po letih Nosilci dejavnosti Izvajanje preventivnih zdravstvenih pregledov za športnike Standardizacija obsega in cene predhodnih zdravstvenih pregledov za registrirane športnike 2011 OKS Ö Povezava letnih preventivnih zdravstvenih pregledov za kategorizirane športnike s sistemom šolskih in študijskih sistematičnih pregledov, sprejetje navodil in izvajanje preventivnih zdravstvenih pregledov športnikov 2011 OKS Ö ZZZS Ö MZ Ö MŠŠ šport Ö Odobritev dodatnega tima za medicino športa za opra- vljanje preventivnih zdravstvenih pregledov športnikov 2011 ZZZS Ö MZ Ö Vzpostavitev regijskih centrov medicine športa, ki imajo povezave s centri za kurativo - pridobitev sredstev in ustanovitev dodatnih centrov medicine športa v Ljubljani, Mariboru, Kopru, Novem mestu, Kranju, Murski Soboti, Novi Gorici in Slovenj Gradcu 2011-2016 OKS Ö ZZZS Ö MZ Ö MŠŠ šport Ö Opredelitev obsega usmerjenih obdobnih zdravstvenih pregledov za vrhunske športnike; povezovanje s siste- mom spremljanja pripravljenosti športnikov 2011 OKS Ö ZZZS Ö MZ Ö MŠŠ šport Ö Odobritev sredstev in izvajanje preventivnih zdravstvenih pregledov za športnike 2011-2020 ZZZS Ö MZ Ö Nadstandardno zdravstveno zavarovanje vrhunskih špor- tnikov Izboljšave nadstandardnega zdravstvenega zavarovanja vrhunskih športnikov na podlagi analiz preteklega delo- vanja sistema 2011-2020 OKS Ö NPŠZ Ö Informiranje športnikov o nadstandardnem zdravstve- nem zavarovanju vrhunskih športnikov 2011-2020 OKS Ö NPŠZ Ö Sofinanciranje nadstandardnega zdravstvenega zavaro- vanja vrhunskim športnikom 2011-2020 2011-2020: 60.000 € letno MŠŠ šport 50% Ö FŠO 50% Ö priloga 160 nacionalni program športa odsotnost bolezni, temveč stanje telesne, duševne in socialne blaginje. Je rezultat dobrega telesnega stanja, pravilne prehra- ne, zdravega okolja, uspešnega obvladovanja stresa in odgo- vornosti za lastno zdravje60. Zdravstveno varstvo športnikov je rezultat zdravstvene politike in zmožnosti za njeno uresničevanje: pripravljenosti za vlaga- nje v zdravje športnikov, znanja, opremljenosti in organizira- nosti zdravstva. Cilj zdravstvenega varstva športnikov je čim boljše zdravje športnika kot posameznika in družbe kot celote. Enako kot zdravstveno varstvo nasploh zajema zdravstvene in druge ukrepe za: krepitev zdravja športnikov – preprečevanje bolezni, poškodb in okvar športnikov – zgodnje odkrivanje bolezni – zdravljenje – zdravstveno nego – rehabilitacijo. – Zdravstveno varstvo športnikov je vpeto v sistem splošne- – ga zdravstvenega varstva, zato ga glede na organiziranost delimo na: primarno raven: osnovno zdravstveno dejavnost (šolska – medicina, medicina dela prometa in športa, specialistična dejavnost, nujna medicinska pomoč, laboratorij, rentgen, fizikalna medicina in rehabilitacija) sekundarno raven: bolnišnica – terciarno raven: klinika. – Na primarni ravni ima najpomembnejšo vlogo medicina špor- ta, ki s svojo preventivno usmerjenostjo in organizirano večpo- dročno naravnanostjo izvaja vse naloge dejavnega zdravstve- nega varstva v športu. Preventivni zdravstveni pregledi športnikov se opravljajo zato, da zagotovimo, da se s športom ukvarjajo tisti, ki jim zdravstve- ni status to omogoča. S tem varujemo zdravje športnikov, ugo- tovimo pravilne usmeritve treninga, preprečujemo bolezni, poškodbe in okvare ter invalidnosti športnikov z vsemi posle- dicami. Nacionalni program športa zato vključuje predhodne preventivne zdravstvene preglede za vse registrirane športni- ke, letne preventivne zdravstvene preglede za vse kategorizira- ne športnike ter usmerjene obdobne preventivne zdravstvene preglede za vse vrhunske športnike (npr. udeleženci olimpij- skih iger ipd.). Nacionalne panožne športne zveze napotijo vse športnike, ki se želijo vključiti v njihove tekmovalne sisteme, na predhodne preventivne zdravstvene preglede. S tem pregledom poobla- ščeni zdravnik ugotovi možna tveganja, ki so povezana z izbra- no športno dejavnostjo športnika. Z njimi seznani otrokove oz. mladostnikove zakonite zastopnike. Ti pregledi so za športnike samoplačniški, storitev pa je po obsegu in ceni standardizira- na. Letne preventivne zdravstvene preglede je potrebno smiselno povezati s sistemom šolskih in študijskih sistematičnih pregle- dov, usmerjene obdobne preventivne zdravstvene preglede pa z nacionalnim programom meritev športnikov. Letni pre- ventivni zdravstveni pregledi kategoriziranih športnikov in 60 Po opredelitvi Svetovne zdravstvene organizacije. usmerjeni obdobni preventivni zdravstveni pregledi so finanč- no kriti iz obveznega zdravstvenega zavarovanja. Zagotavljanje ustreznega zdravstvenega varstva zahteva ustre- zno strokovno izobražen, usposobljen in licenciran kader, od trenerjev, zdravnikov, fizioterapevtov, maserjev, do psihologov. Zdravstveno varstvo športnikov na sekundarni in terciarni ravni (kurativa) se rešuje v okviru izbirnega nadstandardnega zdra- vstvenega zavarovanja športnikov, ki omogoča kritje nujnih zdravstvenih storitev brez čakalnih vrst (operativne posege, diagnostiko, zdravila, protetiko ipd.). Sredstva za nadstandar- dno zavarovanje vrhunskih športnikov se zagotovijo iz letnega programa športa in prispevkov športnikov oz. njihov panožnih zvez. Drugi športniki si lahko to zavarovanje vplačajo sami. Nacionalni program športa tako vključuje naslednja ukrepa61: Izvajanje preventivnih zdravstvenih pregledov za športnike – (predhodnih za registrirane športnike, letnih za kategorizira- ne športnike in usmerjenih obdobnih za vrhunske športni- ke) Nadstandardno zdravstveno zavarovanje vrhunskih športni- – kov 6.3.7 Informacijsko-komunikacijska tehnologija na področju športa Šport je pomemben del prostočasne industrije, kjer razvoj narekuje informacijsko-komunikacijska tehnologija (IKT). V preteklem desetletju je šport nekoliko izgubil svoj tržni delež v industriji prostega časa62, pomemben razlog pa predstavlja prav uporaba IKT. Digitalizacija, t.j. digitalne vsebine, digitalne storitve in jav- na dostopnost v vseh pojavnih oblikah elektronskih medijev na področju športa niso pomembne le za trženje športa in z njim povezanih področij prostočasne industrije in turističnega gospodarstva, temveč pomenijo tudi osnovo za neposredno uporabo digitalnih športnih vsebin v procesih izobraževanja, usposabljanja, vseživljenjskega učenja in raziskovanja v športu. Strateški cilji S pomočjo uporabe informacijsko-komunikacijske – tehnologije v športu povečati konkurenčnost športa na trgu prostočasne industrije Kazalniki Obseg informacij o ponudbi na področju športa – Število vzpostavljenih novih sodobnih poti z IKT – do storitev in blaga na področju športa Število z IKT podprtih medorganizacijskih poslov- – nih procesov Javni interes na področju e-športa63 zajema razvoj izvirnih in prevedenih računalniških orodij, široko dostopnost digital- nih športnih vsebin kot osnove za prepoznavnost Slovenije v svetu, vse s ciljem ustvarjanja dodane vrednosti na področju športa in z njo povezanih industrij, ter prispevek k ustvarjalno- sti za večjo kakovost življenja. Prestrukturiranje in povečanje konkurenčnosti ter učinkovitosti javnih in zasebnih športnih organizacij bo lažje doseči, če bodo le-te prevzele vlogo no- 61 Strokovno izpopolnjevanje in licenciranje kadra, ki skrbi za zdravstveno varstvo športnikov, je zajeto v poglavju Izobraževanje, usposabljanje in izpopolnjevanje strokovnih delavcev v športu. 62 Bednarik, J., Kolar, E., Jurak, G. (2010). Analysis of the sports services mar- ket in Slovenia. Kinesiology, 42(1). 63 Z IKT podprti poslovni procesi športnih organizacij. nacionalni program športa 161 silcev e-športa. Za prestrukturiranje pa so potrebna začetna vlaganja v IKT. Tako bo Slovenija tudi izpolnila naloge, ki nam jih zastavlja Evropska unija64. V preteklem desetletju je bila do leta 2005 na področju infor- matike v športu vzpostavljena infrastruktura, ki bi lahko še da- nes pomembno prispevala k večji konkurenčnosti športa na področju prostočasne industrije. Nesistemske odločitve v letu 2006 so usmerile razvoj informacijskega sistema v smer, ki se je izkazala za napačno5. Glede na pretekle izkušnje in trenutno stanje informacijske infrastrukture nacionalni program športa opredeljuje naslednja ukrepa: Povečati dostopnost informacij o vseh pojavnih oblikah 1. športa Z uporabo informacijsko-komunikacijske tehnologije v špor-2. tnih organizacijah izboljšati kakovost poslovanja in podporo odločanju 64 Bela knjiga o športu – SEC(2007) 936; EU Strategija i2010 – Evropska in- formacijska družba 2010 6.3.8 Mednarodna dejavnost v športu Šport je vse pomembnejši globalni pojav, zato je mednarodna dejavnost v športu vsakdanja nujnost nacionalnih in drugih športnih organizacij. Pomembna je zaradi sodelovanja in po- vezovanja pri reševanju mednarodnih vprašanj športa, pre- nosu nacionalnih praks in organizaciji mednarodnih športnih dogodkov. Vključevanje naših strokovnjakov v mednarodne športne organizacije povečuje vpliv in pomen slovenskega strokovnega znanja v širšem mednarodnem prostoru. Strateški cilj Ohranitev obstoječega števila in kakovosti medna- – rodnega sodelovanja v športu Kazalnika Število mednarodnih povezav v športu – Število slovenskih predstavnikov v vodstvenih – strukturah mednarodnih športnih organizacij Mednarodna dejavnost v športu obsega sodelovanje s Sloven- ci v zamejstvu, na začasnem delu v tujini, sosednjimi država- mi ter drugimi državami na podlagi podpisanih meddržavnih protokolov, sodelovanje nacionalnih športnih zvez z zvezami Ukrep Dejavnost Rok za izvedbo Predvidena višina finančnih sredstev po letih Nosilci dejavnosti Povečati dostopnost informacij o vseh po- javnih oblikah športa Prenova oz. vzpostavitev nove IKT podpore za vodenje razvidov na področju športa, ki jih opredeljuje zakonodaja s področja športa; Razvidi predstavljajo platformo, ki bo povezljiva z obstoječimi in novimi programskimi orodji organizacij na področju športa 2011-2020 2011: 350.000 € (tipski projekt in izgradnja) 2012-2020: 30.000 (vzdrževanje) MŠŠ šport 100% Ö Sofinanciranje spletnih in mobilnih servisov za publiciranje informacij (kdo, kaj, kje, kdaj) o vseh pojavnih oblikah športa, izdelave spletnih in mobilnih vsebin (kako, zakaj) za podporo učenju na področju športa in razvoja spletnih in mo- bilnih servisov za naročanje ter nakup storitev v vseh pojavnih oblikah športa 2011-2020 2011: 600.000 € (tipski projekt in izgradnja) 2012-2020: 60.000 € letno (vzdrževanje) MŠŠ šport 70% Ö FŠO 30% Ö Z uporabo informa- cijsko-komunikacijske tehnologije v špor- tnih organizacijah izboljšati kakovost poslovanja in podpo- ro odločanju Sofinanciranje razvoja in nakupa poslovnih apli- kacij za podporo kakovostnejšemu poslovode- nju športnih organizacij (povezava z izvajanjem usposabljanja strokovnih in organizacijskih kadrov; ravnanje z ljudmi, učinkovito upravljanje športnih objektov idr.) 2011-2020 2011: 500.000 € (razvoj in nakup) 2012-2020: 50.000 € letno (vzdrževanje) MŠŠ šport 50% Ö FŠO 30% Ö Lokalne skupno- Ö sti 20% Izdelava modela za izdelavo tipiziranih poročil za podporo odločanju in obveščanju javnosti o izvajanju nacionalnega programa športa in poročil na zahtevo za podporo odločanju in izvajanju stalnih ter občasnih raziskav 2011-2020 2011: 50.000 € (tipski projekt) 2012-2020: 20.000 € letno MŠŠ šport 70% Ö FŠO 30% Ö Ukrep Dejavnost Rok za izvedbo Predvidena višina finanč- nih sredstev po letih Nosilci dejavnosti Podpora mednaro- dnemu sodelovanju v športu Sodelovanje s Slovenci v zamejstvu na področju športa 2011-2020 Vlada RS Ö Sodelovanje v vladnih 2011-2020 Vlada RS Ö Dopolnitev meril za sofinanciranje dejav- nosti športnih organizacij glede na njiho- vo mednarodno dejavnost 2011 MŠŠ šport Ö Sodelovanje slovenskih predstavnikov v mednarodnih športnih organizacijah 2011-2020 OKS Ö NPŠZ Ö priloga 162 nacionalni program športa drugih držav ter mednarodnimi športnimi zvezami ter sode- lovanje z drugimi nevladnimi in vladnimi mednarodnimi orga- nizacijami. Vse dejavnosti mednarodnega sodelovanja države se finan- cirajo iz proračunskih postavk protokola, mednarodno sode- lovanje nacionalnih panožnih športnih zvez pa iz sredstev za njihovo delovanje in njihovih lastnih sredstev. Mednarodna dejavnost v športu bo podprta z naslednjim ukrepom: Podpora mednarodnemu sodelovanju v športu1. 6.3.9 Javno obveščanje o športu Množični mediji so ključni element množičnega komuniciranja. Zaradi svojega velikega vpliva in pomena za rast športne kul- ture prebivalstva je pomembna zlasti njihova razlagalna vloga. Udejanjanje te vloge lahko država uveljavi pri javnih medijih, zlasti javni televiziji in radiu. Strateški cilj Vzpostaviti redno uravnoteženo obveščanje o – športu na javni televiziji in radiu Kazalniki Obseg obveščanja o športu na javni televiziji – in radiu Kakovost prispevkov o športu na javni televi- – ziji in radiu Obseg izvedenih promocijskih dejavnosti – Vprašanja, ki zadevajo odnos medijev (zlasti televizije) do špor- ta, so postala zelo pomembna, saj so pravice televizije primar- ni vir prihodka za profesionalni šport v Evropi65. Nasprotno so pravice športnih medijev pomemben vsebinski vir za števil- ne medije. Tako je nastal vzajemni krog med profesionalnim športom, mediji in sponzorji. Posledica je izkrivljena medijska podoba športa, saj mediji javnosti zrcalijo večinoma komer- cialni del športa66. Več medijske pozornosti je treba nameniti 65 Montel, J., Weelbroeck-Rocha, E. (2010). The different funding models for grassroot sports in the EU. Brussels: Amnyos & Eurostrategies. 66 Nekatere evropske države so zato uvedle mehanizme solidarnosti, kot je npr. delež od TV pravic za športne prenose, ki je namenjen za špor- tno izobraževalne vsebine. V Sloveniji so izdatki za TV pravice zelo nizki, zato takšni mehanizmi niso izvedljivi. športu otrok in mladine ter športni rekreaciji in drugim dejav- nikom zdravega načina življenja, saj lahko s tem povečamo ozaveščenost ljudi o pomembnosti zdravega načina življenja in posledično tudi število športno dejavnih. Zaradi tega bosta na področju javnega obveščanja o športu izvedena naslednja ukrepa: Uravnotežen prikaz športa na javni televiziji in radiu 1. Nacionalna kampanja za spodbujanje rednega ukvarjanja s 2. športom, več gibanja in zdravega prehranjevanja 6.4 Delovanje športnih organizacij Temelj evropskega modela športa zunaj šolskega sistema pred- stavljajo športna društva. Društva so interesna, prostovoljna združenja državljanov, v katerih le-ti v veliki meri s prostovolj- nim delom uveljavljajo skupne interese. Predstavljajo osnovo vrhunskega in kakovostnega športa, poleg tega pa so zelo po- memben izvajalec športnih interesnih programov za otroke in mladino ter družino. Z izboljšanjem programov športnih dru- štev in povečevanjem njihovega števila želimo povečati število članov društev in s tem število športno dejavnih prebivalcev, njihovo športno ozaveščenost, obseg strokovno izvedenega prostovoljnega dela v športu in pripadnost posameznika špor- tu. Delovanje društev in njihovih zvez predstavlja javni interes, zato država spodbuja in materialno podpira društveno dejav- nost. Ukrep Dejavnost Rok za izvedbo Predvidena višina finančnih sredstev po letih Nosilci dejavnosti Uravnotežen prikaz športa na javni televiziji in radiu Produkcija in predvajanje rednih tedenskih izobraževalnih oddaj o športu mladih in špor- tni rekreaciji na radiu in televiziji Slovenija 2011-2020 RTV SLO Ö Izdelava oglasov o pomenu športne dejav- nosti 2011-2020 2011-2020: 40.000 € letno MŠŠ šport 50% Ö FŠO 50% Ö Predvajanje oglasov o pomenu športne de- javnosti 2011-2020 RTV SLO Ö Informiranje o dejavnostih nepridobitnih športnih organizacij 2011-2020 RTV SLO Ö Prenos nacionalnih športnih prireditev (športnik leta, Bloudkove nagrade, športni prostovoljec leta, velike mednarodne športne prireditve v Sloveniji) na javni televiziji 2011-2020 RTV SLO Ö Nacionalna kampanja za spodbujanje rednega ukvar- janja s športom, več gibanja in zdravega prehranjevanja Oblikovanje in izvajanje obsežne medijske kampanje za spodbujanje rednega ukvarjanja s športom, več gibanja in zdravega prehra- njevanja 2011-2020 2011: 2 mio € 2012-2020: letna rast za 5 % MŠŠ šolstvo 25% Ö MŠŠ šport 25% Ö MZ 25% Ö FŠO 25% Ö nacionalni program športa 163 Ukrep Dejavnost Rok za izvedbo Predvidena višina finančnih sredstev po letih Nosilci dejavnosti Zagotavljanje osnov- nega delovanja ne- pridobitnih športnih organizacij Sofinanciranje delovanja športnih društev, ob- činskih in drugih športnih zvez na lokalni ravni 2011-2020 2011-2020: 4,5 mio € letno Lokalne skupnosti Ö 100 % Sofinanciranje delovanja javnih zavodov, pove- znih s športom, na lokalni ravni 2011-2020 2011-2020: 3,5 mio € letno Lokalne skupnosti Ö 100 % Skozi merila na lokalni ravni zagotovitev pro- storskih pogojev za izvajanje programov dru- štev na občinskih objektih 2011-2020 Lokalne skupnosti Ö 100 Sofinanciranje delovanja nacionalnih panožnih športnih zvez, OKS-ZŠZ, drugih športnih zvez in javnih zavodov, povezanih s športom, na državni ravni 2011-2020 2011: 1,5 mio € 2012-2020: 5% letna rast MŠŠ šport 100% Ö desetletju68, ki pa se ni odražalo v javno-finančni podpori, ugodnem davčnem okolju ali podpori prostovoljnega dela, kot eni od pomembnih značilnosti društvenega delovanja. Glede na to nacionalni program opredeljuje naslednji ukrep69: Strateški cilj Zagotovitev osnovnega delovanja nepridobitnih – športnih organizacij Kazalniki Število športnih društev in njihovih zvez – Obseg javnih sredstev za delovanje športnih dru- – štev in njihovih zvez Obseg javnih sredstev za delovanje zavodov, – povezanih s športom Zagotavljanje osnovnega delovanja nepridobitnih športnih 1. organizacij 68 V letu 2008 smo imeli v Sloveniji 6.115 športnih društev. Njihov delež v strukturi športnih organizacij znaša 82% in sicer vztrajno pada, zlasti na račun rasti zasebnega sektorja (vir: Kolar, E., Jurak, G. (ur.) (2010). Analiza Nacionalnega programa športa v Republiki Sloveniji 2000 – 2010. Ljublja- na: Fakulteta za šport). 69 Spodbujanje prostovoljnega dela strokovno usposobljenega kadra v športnih društvih je predstavljeno že v poglavju Prostovoljno delo, davčne spodbude za delovanje športnih društev pa v poglavju Davčne spodbude za šport. 6.4.1 Delovanje športnih društev in njihovih zvez ter delovanje javnih zavodov, povezanih s športom Športna društva se kot osnovne športne organizacije združu- jejo na lokalni ravni v občinske športne zveze, na nacionalni ravni pa v nacionalne športne zveze67. Občinske in nacionalne športne zveze ter druga športna združenja so združena v re- prezentativno slovensko krovno športno organizacijo: Olimpij- ski komite Slovenije – Združenje športnih zvez. Na lokalni in državni ravni nepridobitno v športu delujejo tudi javni zavodi, povezani s športom. Za osnovno delovanje teh nepridobitnih športnih organizacij, t.j. športnih društev in njihovih zvez ter javnih zavodov, povezanih s športom, se iz letnega programa športa zagotovijo sredstva za kritje osnovnih materialnih stro- škov in dohodkov zaposlenih. Z zagotovitvijo osnovnega delovanja nepridobitnih špor- tnih organizacij bomo ohranili osnovno organizacijsko in- frastrukturo športa zunaj izobraževalnega sistema. Analize kažejo na povečevanje števila športnih društev v preteklem 67 Trenutno še nimamo organiziranosti športa na ravni pokrajin. priloga 164 nacionalni program športa 6.4.2 Prostovoljno delo v športu Prostovoljno delo je prostovoljna dejavnost, ki ni plačana ali pa zanjo prostovoljec prejme le povračilo stroškov. Prostovoljno delo je zelo pomemben vir delovanja slovenskega in evrop- skega športa zunaj izobraževalnega sistema70. Kljub temu, da prostovoljci delujejo brezplačno, pa mora biti njihovo delo čim bolj strokovno. Strateški cilj Ohranitev obsega prostovoljnega dela ob povečanju – kakovosti dela prostovoljcev Kazalni- ka Obseg prostovoljnega dela na 100 članov – Število strokovno usposobljenih prostovoljcev – 70 Povprečni prostovoljec v slovenskem športu opravi 4 ure prostovoljne- ga dela tedensko, kar je primerljivo z evropskim povprečjem. Ocenjena ekonomska moč prostovoljnega dela v slovenskem športu predstavlja 0,311% BDP (vir: Jurak, G., Bednarik, J. (2006). Economic strength of vo- luntary work in non-governmental sports organisations in Slovenia. V Abstract book of 11th World sport for all congress. Physical activity: benefits and challenges. Havana: Cuban Olympic Committee.). Poleg gospodarske moči na delež prostovoljcev vpliva tradi- cija takega dela, ki se zrcali skozi vrednote družbe. Skladno s tem bomo zagotovili sistemske pogoje za družbeno priznanje prostovoljnega dela in dvignili raven kompetentnosti prosto- voljcev. To bomo dosegli z izboljšanje kompetenc prostovolj- cev v športu71, davčnimi spodbudami za prostovoljno delo v športu72 in naslednjima ukrepoma: Promocija prostovoljnega dela v športu1. 73 Izboljšanje ravnanja s prostovoljci v športnih društvih 2. 71 Usposabljanje prostovoljcev je vključeno v poglavju Izobraževanje, usposabljanje in izpopolnjevanje strokovnih kadrov v športu. 72 Predstavljeno v poglavju Davčne spodbude za šport. 73 Dejavnosti tega ukrepa so predstavljene v; Jurak, G., Bednarik, J., Tušak, M. (2007). Vodenje prostovoljcev v nevladnih športnih organizacijah v Sloveniji. V: Jurak, G. (ur.). Nekateri kazalniki uspešnosti športnih organiza- cij v Sloveniji, pp. 151-166. Koper: Univerza na Primorskem, Znanstveno- raziskovalno središče, Inštitut za kineziološke raziskave, Založba Anna- les. Ukrep Dejavnost Rok za izvedbo Predvidena višina fi- nančnih sredstev po letih Nosilci dejav- nosti Promocija prostovolj- nega dela v športu Program pridobivanja prostovoljcev 2011 OKS, NŠZ Ö Sofinanciranje nacionalnega projekta promocije prostovolj- nega dela v športu s proglasitvijo športnega prostovoljca leta 2011-2020 2011-2020: 50.000 € letno MŠŠ šport 50% Ö FŠO 50% Ö Vzpostavitev spremljanja in vrednotenja prostovoljnega dela v športu 2011 OKS Ö NPŠZ Ö Izboljšanje ravnanja s prostovoljci v športnih društvih Opredelitev kompetenc prostovoljcev za izvajanje posame- znih nalog znotraj športnih društev, njihovih odgovornosti in delovnih področij, položaja znotraj društva in odnosa do drugih članov 2011-2012 Športna dru- Ö štva Opredelitev politike nagrajevanja za prostovoljce (skladno s politiko nagrajevanja za vse člane društva) 2011-2012 OKS Ö NŠZ Ö NPŠZ Ö nacionalni program športa 165 Ukrep Dejavnost Rok za izvedbo Predvidena višina finanč- nih sredstev po letih Nosilci dejav- nosti Spremem- be na področju obdavčitve z davkom od dohod- kov pravnih oseb Znižanje davčne stopnje dobička za pridobitno dejavnost športnih organizacij 2011-2012 OKS Ö MF Ö MŠŠ šport Ö Uvedba davčne olajšave za vlaganja v tuja osnovna sredstva v športu (v športne objekte, opremo in pripomočke) 2011-2012 OKS Ö MF Ö MŠŠ šport Ö Priznanje davčne olajšave športnim društvom za investicijo v šport v višini 100% investicije 2011-2012 OKS Ö MF Ö MŠŠ šport Ö Vzpostavitev evidentiranja stroškov prostovoljnega dela, ki se priznajo kot davčno priznani odhodki 2011-2012 OKS Ö MF Ö MŠŠ šport Ö Omogočanje znižanja davčne osnove športnih društev zara- di prihodkov iz prostovoljnega dela 2011-2012 OKS Ö MF Ö MŠŠ šport Ö Uvedba davčne olajšave za sponzoriranje 2011-2012 OKS Ö MF Ö MŠŠ šport Ö Priznanje stroškov delodajalca za športno dejavnost zaposle- nih kot davčno priznani strošek 2011-2012 OKS Ö MF Ö MŠŠ šport Ö Priznanje povračila stroškov športnim delavcem kot davčno priznani strošek 2011-2012 OKS Ö MF Ö MŠŠ šport Ö Povečanje davčno priznanih izplačil za donacije za športne namene 2011-2012 OKS Ö MF Ö MŠŠ šport Ö Spremem- be na področju osebnih davkov Uvedba osebne športne olajšave 2011-2012 OKS Ö MF Ö MŠŠ šport Ö Povečanje normiranih stroškov pri poklicnih športnikih in zasebnih športnih delavcih na 50% 2011-2012 OKS Ö MF Ö MŠŠ šport Ö Oprostitev plačevanja prispevkov za pokojninsko in invalid- sko zavarovanje za tuje športnike 2011-2012 OKS Ö MF Ö MŠŠ šport Ö Zmanjšanje obdavčenja športnih nagrad 2011-2012 OKS Ö MF Ö MŠŠ šport Ö Davčna oprostitev povračil stroškov za športne delavce 2011-2012 OKS Ö MF Ö MŠŠ šport Ö Davčna olajšava za prostovoljno delo v športu 2011-2012 OKS Ö MF Ö MŠŠ šport Ö Davčna olajšava za članarine v športnih društvih in za nakup športne opreme in pripomočkov 2011-2012 OKS Ö MF Ö MŠŠ šport Ö Spremem- be pri upo- rabi DDV Oblikovanje modela, ki bo davčnim zavezancem v primeru vlaganj v šport omogočil, da bodo upravičeni do javnih sred- stev vsaj v višini DDV, ki so ga plačali za investicijo 2011-2012 OKS Ö MF Ö MŠŠ šport Ö 6.5 Davčne spodbude za šport Strateški cilj Sprejetje in uvedba davčne zakonodaje, ki bo spod- – budila razvoj športa Kazalnik Število sprejetih zakonskih davčnih spodbud za – razvoj športa Država uresničuje javni interes tudi z vodenjem stimulativne davčne politike za razvoj športa. Davčne spodbude pomemb- no vplivajo na uresničevanje strateških ciljev na drugih podro- čjih nacionalnega programa športa, zato so ena od njegovih prednostnih nalog, ki jo je potrebno uresničiti v sodelovanju med OKS-ZŠZ, kot reprezentativno športno društveno organi- zacijo, in vladnimi službami. priloga 166 nacionalni program športa V Sloveniji je davčna zakonodaja na področju športa neugo- dna5. Rešitve iz tujine in tudi nekatere domače rešitve na dru- gih področjih kažejo, da je znotraj evropske zakonodaje mo- goče vzpostaviti za šport ugodnejšo davčno okolje. Skladno s tem nacionalni program opredeljuje naslednje ukrepe74. Spremembe na področju obdavčitve z davkom od dohod-1. kov pravnih oseb (za gospodarske družbe, ki vlagajo v šport, in športna društva) Spremembe na področju osebnih davkov (za športno dejav-2. ne) Spremembe pri uporabi DDV (za športna društva)3. 6.6 Podpora humanosti v športu Nacionalni program športa temelji na humanizmu, zato si pri- zadeva za spoštovanje človekovih pravic, varstvo in krepitev etičnih vrednot v športu ter upoštevanju njegovih pravil in predpisov. Ukrepi nacionalnega programa zato posegajo tudi na področja preprečevanja naslednjih zlorab v športu: Preprečevanje dopinga v športu – Preprečevanje zlorab pri športnih stavah – Preprečevanje zlorab športnikovih pravic – Preprečevanje drugih zlorab v športu – 6.6.1 Preprečevanje dopinga v športu Med najpomembnejša pravila sodi poštenost vseh udeležen- cev, ki od njih jasno zahteva, da za dosego najboljših rezulta- tov ne smejo uporabiti vseh razpoložljivih sredstev, vključno s protizakonitimi postopki, kot je uživanje snovi za izboljšanje tekmovalnih rezultatov. Strateški cilj Povečati učinkovitost preprečevanja uporabe nedo- – voljenih snovi in postopkov v športu za 20% Kazalniki Obseg izobraževanj za preprečevanje dopinga v – športu Število nenapovedanih testiranj športnikov proti – dopingu Obseg nadzora nad uvozom in distribucijo do- – ping snovi Izvajalci športnih programov, športniki in zdravstveni delavci morajo zato spoštovati določila Svetovnega kodeksa proti do- 74 Ukrepi so opisani v analizi preteklega nacionalnega programa športa. pingu75. Krovna institucija za preprečevanje uporabe nedovo- ljenih snovi in postopkov v športu v Republiki Sloveniji je Na- cionalna antidopinška komisija, ki sta jo ustanovila Olimpijski komite Slovenije – Združenje športnih zvez ter Ministrstvo za šolstvo in šport. V skladu z poenotenjem prizadevanj medna- rodne skupnosti bo potrebno ustanoviti neodvisno nacional- no protidopinško agencijo, ki bo delovala usklajeno z medna- rodnim programom preprečevanja dopinga. Poudarek le-tega je zlasti na izobraževanju športnikov in drugih udeležencev v športu in na področju vrhunskega športa na nenapovedanih doping testiranjih športnikov. V skladu s strategijo mednarodne protidopinške agencije smo v preteklosti vzpostavili organizirane nacionalne dejavnosti za preprečevanje dopinga v športu, vendar pa analiza na tem področju kaže, da je bilo preteklo delovanje usmerjeno samo v vrhunski šport, čeprav področje vključuje zdravju škodljivo uporabo prepovedanih substanc tudi v rekreativnem in kako- vostnem športu. Glede na to nacionalni program športa opre- deljuje naslednji ukrep: Preprečevanje uporabe nedovoljenih snovi in postopkov v 1. celotnem športu 6.6.2 Preprečevanje zlorab pri športnih stavah Športne stave predstavljajo komplementarno dejavnost pro- fesionalnega športa. So v vlogi promotorja tega dela športa, hkrati pa v mnogih državah predstavljajo vir financiranja špor- ta. V Sloveniji se iz teh in tudi nekaterih drugih iger na srečo financira Fundacija za šport. Strateška cilja Preprečiti prirejanje športnih rezultatov – Preprečiti nezakonito prirejanje in udeležbo v – nezakonito organiziranih športnih stavah Kazalniki Število ugotovljenih prirejenih športnih re- – zultatov Obseg nezakonitih vplačil pri športnih stavah – Zaradi globalizacije postajajo športne stave gospodarsko vse bolj pomembne. Internetno igranje je namreč najhitreje rasto- či sektor v dejavnosti prirejanja iger na srečo, znotraj teh pa prednjačijo prav športne stave76. Zaradi tega športne stave 75 http://www.olympic.si/fileadmin/dokumenti/Dokumenti_OKS/do- ping/Knjiga_Anti%20doping.pdf 76 Zagoršek, H., Jaklič, M., Zoroč, J., (2007). Analize in usmeritve glede pri- mernega obsega ponudbe klasičnih in posebnih iger na srečo v Sloveniji. Ljubljana: Ekonomska fakulteta, Inštitut za preučevanje igralništva. Ukrep Dejavnost Rok za izvedbo Predvidena višina finančnih sredstev po letih Nosilci dejavnosti Preprečevanje uporabe nedo- voljenih snovi in postopkov v celotnem športu Izobraževanje vseh, ki sodelujejo v športu, in informiranje o novostih v boju proti dopingu 2011-2020 2011: 30.000 € 2012-2020: 15% letna rast MŠŠ šport 50% Ö FŠO 50% Ö Doping testiranja 2011-2020 2011: 40.000 € 2012-2020: 15% letna rast MŠŠ šport 50% Ö FŠO 50% Ö Mednarodno sodelovanje v boju proti do- pingu in uveljavljanje novosti v boju proti dopingu 2011-2020 2011-2020: 10.000 € letno MŠŠ šport 50% Ö FŠO 50% Ö Preprečevanje uvoza in distribucije prepove- danih substanc pod drugo deklaracijo 2011-2020 Policija Ö Nacionalna Ö protidopinška agencija nacionalni program športa 167 Ukrep Dejavnost Rok za izvedbo Predvidena višina finančnih sredstev po letih Nosilci dejavnosti Preprečevanje zlorab pri športnih stavah Ozaveščanje športnikov o igrah na srečo in finančnem kriminalu pri športnih stavah 2011-2020 Športne gospodarske družbe Ö NPŠZ Ö Športna društva Ö OKS Ö Priprava in podpis kodeksa za špor- tnike o nesodelovanju pri športnih stavah, povezanih s športnimi do- godki, ki jih soustvarjajo 2011 OKS Ö Športniki Ö Športne gospodarske družbe Ö NPŠZ Ö Športna društva Ö Nadzor nad prirejanjem in igranjem športnih stav in odkrivanje zlorab 2011-2020 MF Ö Policija Ö Ukrep Dejavnost Rok za izvedbo Predvidena višina finančnih sredstev po letih Nosilci dejavnosti Delovanje varu- ha športnikovih pravic Ozaveščanje športnikov o njihovih pravicah ter predstavljanje zakonskih poti in načinov reševanja težav 2011-2020 2011-2020: 10.000 € letno MŠŠ šport 50% Ö FŠO 50% Ö Vodenje samostojnih in neodvisnih preiskav s področja zlorabe človekovih pravic športnika 2011-2020 2011-2020: 10.000 € letno MŠŠ šport 50% Ö FŠO 50% Ö Sodelovanje z drugimi institucijami in medna- rodno sodelovanje v boju proti zlorabam člo- vekovih pravic športnika ter opozarjanje na po- manjkljivosti v slovenskem športu z vidika zlorab človekovih pravic športnika 2011-2020 OKS Ö MŠŠ šport Ö Inšpektorat RS za Ö šolstvo in šport Policija Ö Olimpijski komite Slovenije – Združenje športnih zvez znotraj svoje organiziranosti opredeli varuha športnikovih pravic. Va- ruh športnikovih pravic pri svojem delovanju smiselno upora- blja Zakon o varuhu človekovih pravic, etična načela športne- ga in olimpijskega gibanja ter pravila OKS. Nacionalni program športa opredeljuje naslednji ukrep: Delovanje varuha športnikovih pravic1. 6.6.4 Inšpekcija v športu Inšpekcija v športu izvaja nadzor nad vsebinskim izvajanjem vseh programov v športu, opredeljenih v nacionalnem progra- mu športa, in izvajanjem letnih programov športa. Skladno s tem inšpekcija v športu opravlja nadzor nad: izpolnjevanjem pogojev ter spoštovanje standardov in nor- – mativov za opravljanje dejavnosti na področju športa upravljanjem javnih sredstev za izvajanje letnega programa – športa namensko porabo javnih sredstev za izvajanje letnega pro- – grama športa upravljanjem in namensko uporabo javnih športnih objek- – tov izpolnjevanjem z zakoni določenih pravil za organizacijo – športnih prireditev opravljanjem prehodnih in obdobnih zdravstvenih pregle- – dov. predstavljajo tveganje za korupcijo, pranje denarja in druge oblike finančnega kriminala, povezanega s športom; njihovo prirejanje mora biti zato pod stalnim nadzorom, država pa mora imeti oblikovane regulatorne mehanizme, ustrezne spre- minjajočim se pogojem delovanja na trgu športnih stav. Ukrepi za preprečevanje zlorab pri športnih stavah so naravna- ni na preprečevanje zlorab, nadzor nad prirejanjem in igranjem športnih stav ter odkrivanje zlorab. Te dejavnosti so del nasle- dnjega ukrepa nacionalnega programa športa: Preprečevanje zlorab pri športnih stavah1. 6.6.3 Varuh športnikovih pravic Vrhunski, zlasti pa profesionalni šport, lahko z napačnimi pri- stopi pripelje do nehumanega dela s športniki (nastopi kljub poškodbam, pretreniranost, neprimerne metode treninga pri mladih tekmovalcih, siljenje ali napeljevanje na nepošteno športno udejstvovanje, telesno nasilje nad športniki pri trenin- gu ali tekmovanju, poniževanja in žalitve, spolno izkoriščanje ipd.). Vsak športnik je upravičen do uživanja vseh pravic in svo- boščin, ki jih opredeljuje Splošna deklaracija o človekovih pra- vicah, zato nacionalni program športa opredeljuje tudi ukrepe za zaščito športnikovih pravic. Strateški cilj Institucionalno zaščititi pravice športnikov – Kazalnik Število pobud varuhu športnikovih pravic – priloga 168 nacionalni program športa Inšpekcija v športu deluje znotraj Inšpektorata RS za šolstvo in šport kot organ v sestavi Ministrstva za šolstvo in šport, pri svo- jem delu pa po potrebi sodeluje z različnimi državnimi organi. Delo inšpekcije v športu je javno. Strateški cilj Povečati pregled nad vsebinskim in organizacijskim – izvajanjem nacionalnega programa športa za 100% Kazalnik Število inšpekcijskih pregledov – Preteklo delovanje inšpekcije v športu kaže5, da je potrebno povečati obseg in kakovost delovanja inšpekcije, zato nacio- nalni program športa opredeljuje naslednji ukrep: Povečanje delovanja inšpekcije v športu1. Direktorat za šport MŠŠ je odgovorno za mreženje dejavnosti vseh nosilcev, pri tem pa so mu v pomoč vladne službe. Skrbi za povezovanje nacionalnega programa športa z drugimi na- cionalnimi strategijami in politikami. Ministrstvo tudi vodi in povezuje dejavnosti vseh subjektov, ki sodelujejo pri izvedbi letnih programov športa. Le-tega predstavljajo tiste vsebine nacionalnega programa športa, ki so financirane iz proračun- skih postavk za šport na državni in lokalnih ravneh in Fundacije za šport. Ministrstvo in fundacija sta dolžna pred sprejetjem svojega letnega programa pridobiti o njem mnenje OKS-ZŠZ. Resorna ministrstva (npr. Ministrstvo za zdravje, Ministrstvo za finance, Ministrstvo za okolje in prostor) sodelujejo pri izvaja- Ukrep Dejavnost Rok za izvedbo Predvidena višina finančnih sredstev po letih Nosilci dejavnosti Povečanje delovanja inšpekcije v športu Zaposlitev dodatnega kadra za potrebe inšpekcije v športu 2011 Inšpektorat RS za šolstvo in Ö šport Vodenje samostojnih preiskav nad izvajanjem pro- gramov v športu in izvajanjem letnih programov športa 2011-2020 Inšpektorat RS za šolstvo in Ö šport Vzpostavitev spletnega mesta z objavami inšpek- cijskih pregledov, dobrih praks ter stališč in mnenj inšpektorata za šport 2011 Inšpektorat RS za šolstvo in Ö šport Sodelovanje z drugimi institucijami pri preprečeva- nju zlorab v športu, opozarjanje na pomanjkljivosti v slovenskem športu ter dajanje pobud za ureditev razmer 2011-2020 Inšpektorat RS za šolstvo in Ö šport OKS Ö Varuh športnikovih pravic Ö Policija Ö 7 Ravnanje Ravnanje77 z nacionalnim programom športa temelji na po- vezovanju vseh upravnih, strokovnih in organizacijskih nalog vseh vpletenih nosilcev posameznih dejavnosti nacionalnega programa (slika 4). Za izpeljavo nacionalnega programa športa so soodgovorni vsi nosilci dejavnosti nacionalnega programa (OKS-ZŠZ, lokalne skupnosti, ministrstva idr.) in izvajalci nacio- nalnega programa (šole, društva, zveze, zavodi, gospodarske družbe idr.). Nacionalni program športa sprejmeta Državni zbor Republi- ke Slovenije in skupščina OKS-ZŠZ. Osrednjo vlogo ravnanja z nacionalnim programom športa na državni ravni imata OKS- ZŠZ in Direktorat za šport MŠŠ. Vlada Republike Slovenije mora letno poročati Državnemu zboru in OKS-ZŠZ o uresničevanju nacionalnega programa športa. OKS-ZŠZ je reprezentativna športna društvena organizacija, ki povezuje nacionalne in občinske športne zveze ter nekatere druge športne organizacije. Odgovoren je za strateško ravnanje z nacionalnim programom športa. Predstavlja partnerja Vladi Republike Slovenije pri pogajanjih o udejanjanju nacionalnega programa športa. Prek svojih predstavnikov pomembno vpli- va tudi na delovanje strokovnega sveta in sveta Fundacije za šport, skladno z zakonom o športu pa sodeluje pri usklajevanju in izpeljavi letnih programov športa. 77 Ravnanje ali ravnateljevanje (ang. management) je proces odločanja, načrtovanja, osmišljanja, usmerjanja, razporejanja organizacijskih virov, vodenja ter nadzora in vrednotenja izvajanja različnih dejavnosti. nju posameznih dejavnosti nacionalnega programa športa ali pa so odgovorna za izpeljavo nekaterih dejavnosti (npr. davčna zakonodaja). Njihovo delo s pomočjo vladnih služb usklajuje Direktorat za šport MŠŠ. Za odločanje o strokovnih zadevah v športu ter za strokovno pomoč pri sprejemanju odločitev in pri pripravi predpisov je odgovoren Strokovni svet Vlade Republike Slovenije za šport. Fundacija za šport je javni financer športa, ki se financira pre- težno iz koncesijskih dajatev od iger na srečo in razporeja ta sredstva za programe športa na državni in lokalni ravni. Funda- cija je pomemben nosilec dejavnosti nacionalnega programa športa, zato morajo biti pogoji in merila za razporeditev njenih sredstev usklajeni z nacionalnim programom športa. Fundacija poleg MŠŠ uresničuje letne programe športa na državni ravni. Skrbi tudi za stabilno financiranje športa iz iger na srečo ter daje pobude in predloge za urejanje različnih vprašanj v športu Organi lokalnih skupnosti za šport vodijo in povezujejo de- javnosti subjektov, ki izvajajo letni program športa na lokalni ravni. V te organe morajo lokalne skupnosti imenovati najmanj polovico športnih strokovnjakov na predlog občinske športne zveze oz. druge športne organizacije, ki predstavlja društveno delovanje na lokalni ravni. Naloge teh organov so predvsem: opredeljevanje vsebinskih izhodišč in usmeritev za izpeljavo – letnega programa športa na lokalni ravni, priprava predloga letnega programa športa na lokalni ravni, – razporejanje sredstev za izpeljavo letnega programa športa – na lokalni ravni, nacionalni program športa 169 Slika 4: Ravnanje z nacionalnim programom športa določanje športnih objektov lokalnega in pokrajinskega po- – mena, spremljanje in ocenjevanje izpeljave letnega programa špor- – ta na lokalni ravni, dajanje pobud in predlogov za urejanje drugih pomembnih – vprašanj v športu. Letne programe športa na lokalni ravni sprejemajo občinski sveti. Postopek sprejema poteka tako, da organ lokalne sku- pnosti za šport pripravi letni program športa, ki je podlaga za umeščanje športa v občinski proračun. Na podlagi sprejetega proračuna organ lokalnih skupnosti pripravi razporejanje sred- stev za izpeljavo letnega programa športa na lokalni ravni. Pokrajinski organi za šport vodijo in povezujejo dejavnosti su- bjektov, ki izvajajo letni program športa na pokrajinski ravni. Njihova vloga se opredeli skladno s pristojnostmi in financira- njem pokrajin. Na ravni pokrajin delujejo tudi področni cen- tri za izpeljavo prostočasnih športnih programov za otroke in mladino, znotraj področnih športnih centrov pa tudi za vrhun- ski šport. Fakulteta za šport Univerze v Ljubljani, kot osrednja izobraže- valna in raziskovalna institucija na področju športa, in druge izobraževalne institucije skupaj z Olimpijskim komitejem Slo- venije – Združenjem športnih zvez usklajujejo izvajanje razvoj- nih nalog za nacionalni program športa in skupaj s strokovni- mi sveti nacionalnih športnih zvez pomagajo pri uveljavljanju stroke v praksi. Inšpektorat za šport opravlja nadzor nad izvajanjem progra- mov športa iz nacionalnega programa športa ter izvajanjem letnih programov športa. Izvajalci nacionalnega programa so: šole, vrtci, športna dru- štva in njihova združenja, javni zavodi, povezani s športom, gospodarske družbe s področja športa, samostojni podjetniki, zasebni športni delavci in druge športne organizacije. Večina od njih je tudi izvajalcev letnega programa športa po zakonu o športu. Ta status si pridobijo s pogodbo o izpeljavi letnega pro- grama športa, ki jo sklenejo z Ministrstvom za šolstvo in šport ali Fundacijo za šport na ravni države in z lokalno skupnostjo na lokalni ravni. Ministrstvo za šolstvo in šport, pristojna služba za šport, je dol- žno oblikovati informacijski sistem za potrebe nacionalnega programa športa. Le-ta mora vsebovati spremljanje kazalnikov za preverjanje učinkov posameznih ukrepov nacionalnega programa športa. Omogočati mora tudi vodenje razvidov, ki so določeni z zakonom o športu. Pri tem je pozorno, da s tem ne birokratizira delovanja športnih organizacij. Za vnos podat- kov so odgovorni nosilci dejavnosti in izvajalci nacionalnega programa športa. Odgovornosti izvajalcev se opredelijo s po- godbami za izvajanje letnega programa športa. 8 Financiranje Eno pomembnejših vprašanj nacionalnega programa športa je obseg programov, ki naj jih ta zagotavlja iz javnih financ. Cilji priloga 170 nacionalni program športa Pr eg le d n ic a 2: N ač rt ov an a sr ed st va z a iz pe lja vo le tn ih p ro gr am ov š po rt a v ob do bj u 20 11 -2 02 0 vs eb in a 20 11 20 12 20 13 20 14 20 15 20 16 20 17 20 18 20 19 20 20 PR O G RA M I Š PO RT A 46 .6 80 .0 00 51 .7 33 .0 03 56 .6 43 .2 53 62 .16 4. 44 9 68 .3 87 .5 80 75 .4 18 .8 90 83 .3 82 .6 38 92 .4 24 .3 89 10 2. 71 4. 94 2 11 4. 45 5. 01 8 Pr os to ča sn a šp or tn a vz go ja o tr ok in m la di ne 6. 24 0. 00 0 7. 68 0. 00 0 8. 34 9. 50 0 9. 09 7.1 75 9. 93 4. 57 6 10 .8 75 .2 23 11 .9 34 .9 62 13 .13 2. 40 2 14 .4 89 .4 21 16 .0 31 .7 80 O bš tu di js ke š p or tn e de ja vn os ti 1. 00 0. 00 0 48 0. 00 3 52 3. 00 3 57 0. 05 3 62 1. 54 6 67 7.9 12 73 9. 62 6 80 7. 20 7 88 1. 22 7 96 2. 31 4 Šp or tn a vz go ja o tr ok in m la di ne , u sm er je ni h v ka ko vo st ni in vr hu ns ki š p or t 19 .6 00 .0 00 21 .9 60 .0 00 24 .6 36 .0 00 27 .6 75 .6 00 31 .13 4. 36 0 35 .0 77 .2 36 39 .5 80 .2 88 44 .7 32 .7 10 50 .6 39 .2 53 57 .4 23 .10 5 Šp or tn a re kr ea ci ja 4. 50 0. 00 0 5. 11 5. 00 0 5. 82 0. 45 0 6. 62 9. 86 4 7. 55 8. 77 9 8. 62 5. 06 6 9. 84 9. 26 9 11 .2 55 .0 16 12 .8 69 .4 76 14 .7 23 .8 92 Šp or t i nv al id ov 70 0. 00 0 1. 21 0. 00 0 1. 34 8. 00 0 1. 51 5. 40 0 1. 71 8. 62 0 1. 96 5. 52 6 2. 26 5. 76 8 2. 63 1.1 99 3. 07 6. 40 0 3. 61 9. 32 9 Ka ko vo st ni š p or t 2. 70 0. 00 0 2. 78 1. 00 0 2. 86 4. 43 0 2. 95 0. 36 3 3. 03 8. 87 4 3. 13 0. 04 0 3. 22 3. 94 1 3. 32 0. 65 9 3. 42 0. 27 9 3. 52 2. 88 8 Vr hu ns ki š p or t 10 .4 40 .0 00 10 .9 32 .0 00 11 .4 48 .12 0 11 .9 89 .5 56 12 .5 57 .5 65 13 .15 3. 46 5 13 .7 78 .6 40 14 .4 34 .5 45 15 .12 2. 70 3 15 .8 44 .7 19 Ve lik e m ed na ro dn e in d ru ge š p or tn e pr ire di tv e 1. 50 0. 00 0 1. 57 5. 00 0 1. 65 3. 75 0 1. 73 6. 43 8 1. 82 3. 25 9 1. 91 4. 42 2 2. 01 0. 14 3 2. 11 0. 65 1 2. 21 6. 18 3 2. 32 6. 99 2 ŠP O RT N I O BJ EK TI IN N A RA VN E PO VR ŠI N E ZA Š PO RT 57 .7 90 .0 00 67 .5 82 .0 00 67 .7 26 .7 00 67 .8 74 .15 5 68 .0 24 .4 21 68 .17 7. 55 6 67 .3 33 .6 19 67 .4 92 .6 69 67 .6 54 .7 68 67 .8 19 .9 79 Šp or tn i o bj ek ti in n ar av ne p ov rš in e za š p or t 57 .7 90 .0 00 67 .5 82 .0 00 67 .7 26 .7 00 67 .8 74 .15 5 68 .0 24 .4 21 68 .17 7. 55 6 67 .3 33 .6 19 67 .4 92 .6 69 67 .6 54 .7 68 67 .8 19 .9 79 RA Z VO JN E D EJ AV N O ST I V Š PO RT U 7.1 20 .0 00 5. 93 5. 50 0 6. 20 9. 47 5 6. 50 3. 53 9 6. 81 9. 47 9 7.1 59 .2 79 7. 52 5. 14 6 7.9 19 .5 39 8. 34 5. 20 7 8. 80 5. 22 8 Iz ob ra že va nj e, u sp os ab lja nj e in iz p op ol nj ev an je s tr ok ov ni h ka dr ov v š p or tu 1. 00 0. 00 0 1. 00 0. 00 0 1. 00 0. 00 0 1. 00 0. 00 0 1. 00 0. 00 0 1. 00 0. 00 0 1. 00 0. 00 0 1. 00 0. 00 0 1. 00 0. 00 0 1. 00 0. 00 0 Iz ob ra že va nj e na da rje ni h in v rh un sk ih š p or tn ik ov 50 0. 00 0 55 0. 00 0 60 5. 00 0 66 5. 50 0 73 2. 05 0 80 5. 25 5 88 5. 78 1 97 4. 35 9 1. 07 1. 79 4 1.1 78 .9 74 Za lo žn iš tv o v šp or tu 33 0. 00 0 33 0. 00 0 33 0. 00 0 33 0. 00 0 33 0. 00 0 33 0. 00 0 33 0. 00 0 33 0. 00 0 33 0. 00 0 33 0. 00 0 Zn an st ve no ra zi sk ov al na d ej av no st v š p or tu 30 0. 00 0 33 0. 00 0 36 3. 00 0 39 9. 30 0 43 9. 23 0 48 3. 15 3 53 1. 46 8 58 4. 61 5 64 3. 07 7 70 7. 38 4 Sp re m lja nj e pr ip ra vl je no st i š p or tn ik ov in s ve to va nj e o šp or tn i va db i 1. 39 0. 00 0 1. 36 5. 50 0 1. 44 6. 47 5 1. 53 3. 48 9 1. 62 7.1 86 1. 72 8. 30 8 1. 83 7.7 05 1. 95 6. 36 4 2. 08 5. 42 5 2. 22 6. 21 3 Zd ra vs tv en o va rs tv o šp or tn ik ov 60 .0 00 60 .0 00 60 .0 00 60 .0 00 60 .0 00 60 .0 00 60 .0 00 60 .0 00 60 .0 00 60 .0 00 In fo rm ac ijs ko -k om un ik ac ijs ke te hn ol og ije n a p od ro čj u šp or ta 1. 50 0. 00 0 16 0. 00 0 16 0. 00 0 16 0. 00 0 16 0. 00 0 16 0. 00 0 16 0. 00 0 16 0. 00 0 16 0. 00 0 16 0. 00 0 Ja vn o ob ve šč an je o š p or tu 2. 04 0. 00 0 2. 14 0. 00 0 2. 24 5. 00 0 2. 35 5. 25 0 2. 47 1. 01 3 2. 59 2. 56 3 2. 72 0. 19 1 2. 85 4. 20 1 2. 99 4. 91 1 3. 14 2. 65 6 D EL O VA N JE Š PO RT N IH O RG A N IZ A C IJ 9. 55 0. 00 0 9. 62 5. 00 0 9. 70 3. 75 0 9. 78 6. 43 8 9. 87 3. 25 9 9. 96 4. 42 2 10 .0 60 .14 3 10 .16 0. 65 1 10 .2 66 .18 3 10 .3 76 .9 92 D el ov an je š p or tn ih d ru št ev in n jih ov ih z ve z te r d el ov an je ja vn ih za vo do v, p ov ez an ih s š p or to m 9. 50 0. 00 0 9. 57 5. 00 0 9. 65 3. 75 0 9. 73 6. 43 8 9. 82 3. 25 9 9. 91 4. 42 2 10 .0 10 .14 3 10 .11 0. 65 1 10 .2 16 .18 3 10 .3 26 .9 92 Pr os to vo ljn o de lo v š p or tu 50 .0 00 50 .0 00 50 .0 00 50 .0 00 50 .0 00 50 .0 00 50 .0 00 50 .0 00 50 .0 00 50 .0 00 PO D PO RA H U M A N O ST I V Š PO RT U 10 0. 00 0 11 0. 50 0 12 2. 57 5 13 6. 46 1 15 2. 43 0 17 0. 79 5 19 1. 91 4 21 6. 20 1 24 4. 13 2 27 6. 25 1 Pr ep re če va nj e do pi ng a v šp or tu 80 .0 00 90 .5 00 10 2. 57 5 11 6. 46 1 13 2. 43 0 15 0. 79 5 17 1. 91 4 19 6. 20 1 22 4. 13 2 25 6. 25 1 Va ru h pr av ic š p or tn ik ov 20 .0 00 20 .0 00 20 .0 00 20 .0 00 20 .0 00 20 .0 00 20 .0 00 20 .0 00 20 .0 00 20 .0 00 SK U PA J 12 1. 24 0. 00 0 13 4. 98 6. 00 3 14 0. 40 5. 75 3 14 6. 46 5. 04 1 15 3. 25 7.1 70 16 0. 89 0. 94 2 16 8. 49 3. 46 0 17 8. 21 3. 44 8 18 9. 22 5. 23 2 20 1. 73 3. 46 9 nacionalni program športa 171 Slika 5: Viri financiranja vsebin nacionalnega programa športa, ki sodijo v letne programe športa nacionalnega programa bodo sicer doseženi s pretežnim so- financiranjem prebivalstva, podjetij in prostovoljnim delom78, vendar pa javne finance in podporni mehanizmi delujejo kot večkratnik teh sredstev, saj spodbujajo razvoj športne dejav- nosti62. Da bomo dosegli želen vpliv športa na kulturo naroda, bo potrebno zadržati te vire in povečati javne vire na raven, kot jo imajo v razvitih evropskih državah, t.j. na najmanj 100 € na prebivalca79. Nacionalni program športa se zato sofinancira iz več javnih virov, skladno z opredeljenimi dejavnostmi in nji- hovimi nosilci. 78 Javne finance za šport zunaj šolskega sistema predstavljajo le 15% vseh izdatkov za šport. Največ za šport prispevajo gospodinjstva (67% vseh izdatkov). Le-ta namenijo za športne izdelke in športne storitve okoli 500 € na leto ali 2,88% od družinskega proračuna. Podjetja (sponzorira- nje, TV pravice) namenijo za šport 18% vseh izdatkov za šport (vir: spro- tna opomba št. 62). Prostovoljno delo v slovenskem športu predstavlja okoli 0,311% BDP (vir: Jurak, G., Bednarik, J. (2006). Economic strength of voluntary work in non-governmental sports organisations in Slovenia. V Abstract book of 11th World sport for all congress. Physical activity: bene- fits and challenges. Havana: Cuban Olympic Committee.) 79 Javni izdatki za šport (državni in občinski proračun ter loterijska sred- stva) v Sloveniji so leta 2008 znašali 50 € na prebivalca, medtem ko v skupini razvitih evropskih držav od 85 € (Belgija) do 304 € (Irska). Trenu- tno Slovenija zaostaja s tovrstnim financiranjem za nekaterimi država- mi s primerljivim BDP (npr. Estonija, Ciper; vir pod sprotno opombo št. 65) Letni program športa predstavljajo vsebine nacionalnega pro- grama, prikazane v preglednici 2. Ta sredstva se zagotavljajo iz proračunskih sredstev lokalnih skupnosti, države, evropskih strukturnih skladov in Fundacije za šport. Potrebna sredstva za izpeljavo letnih programov športa na državni ravni določita Mi- nistrstvo za šolstvo in šport za državna proračunska sredstva in svet Fundacije za šport za sredstva iz iger na srečo. Za lokalno raven določijo ta sredstva občinski sveti. Občinski sveti uvrstijo v letni program športa na predlog pri- stojnih organov lokalnih skupnosti za šport tiste vsebine naci- onalnega programa, ki so pomembne za lokalno skupnost in upoštevajo tradicijo in posebnosti športa v lokalni skupnosti. Izbor programov za izpeljavo letnega programa športa se iz- pelje po posebnem postopku, ki ga opredeli zakon o športu. Izhaja iz smiselne uporabe zakona o splošnem upravnem po- stopku (javni razpis, sklep, pritožbeni organ) in podpira zmanj- ševanje birokratizacije delovanja športnih organizacij (zbirke podatkov, elektronska prijava, sklenitev pogodbe za izvajanje letnega programa športa brez javnega razpisa za izvajalce, ki edini izpolnjujejo pogoje, ipd.). Pogoji in merila za razporeditev sredstev so pogojeni z vrsto programov. Izhodišče za vrednotenje programov tekmovalne- ga športa je razvrstitev športnih panog v skupine glede na raz- lične kazalnike (npr. mednarodna konkurenčnost oz. razširje- nost športne panoge, kakovost športnih dosežkov, razširjenost športne panoge v Sloveniji, pomen športne panoge za okolje, število ustrezno izobraženega in usposobljenega kadra ipd.). Lokalne skupnosti same določijo število razredov in višino vre- dnotenja kazalnikov. Za druge programe, ki so bolj enkratnega značaja (npr. gradnja športnega objekta, športna prireditev, knjiga), je potrebno opredeliti pomen programa za uresniče- vanje ukrepov nacionalnega programa športa, stopnjo realiza- cije programa oz. zmožnost uresničevanja in kakovostne vidike programa, kot je delež strokovnega kadra ali obseg prostovolj- nega dela s strokovno usposobljenimi kadri. Elementi za opredelitev sofinanciranja letnega programa špor- ta se opredelijo pretežno glede na kvantitativne vidike progra- ma: obseg programa, velikost vadbene skupine, vrednost ure vsebina 2008 (%) 2011 (%) 2020 (%) PROGRAMI ŠPORTA 32,2 38,5 56,7 Prostočasna športna vzgoja otrok in mladine 4,7 5,1 7,9 Obštudijske športne dejavnosti 0,8 0,5 Športna vzgoja otrok in mladine, usmerjenih v kakovostni in vrhunski šport 14,6 16,2 28,5 Športna rekreacija 2,8 3,7 7,3 Šport invalidov 0,2 0,6 1,8 Kakovostni šport 2,5 2,2 1,7 Vrhunski šport 7,4 8,6 7,9 Velike mednarodne in druge športne prireditve 1,2 1,2 ŠPORTNI OBJEKTI IN NARAVNE POVRŠINE ZA ŠPORT 56,4 47,7 33,6 RAZVOJNE DEJAVNOSTI V ŠPORTU 3,2 5,9 4,4 DELOVANJE ŠPORTNIH ORGANIZACIJ 8,2 7,9 5,1 PODPORA HUMANOSTI V ŠPORTU 0,1 0,1 Preglednica 3: Želena sprememba strukture izdatkov za letne programe športa priloga 172 dela strokovnega kadra, vrednost najema športnega objekta, materialnih stroškov za izpeljavo programa ipd. Z vidika spod- bujanja kakovostnega strokovnega dela v športu morajo biti ob enakih pogojih programi, vodeni s strokovno bolj izobraže- nim oz. usposobljenim kadrom, izdatneje sofinancirani. V pripravo pogojev in meril za razporeditev sredstev letnega programa športa morajo biti na ravni države (MŠŠ - šport in FŠO) vključeni predstavniki OKS-ZŠZ, na lokalnih oz. pokrajin- skih ravneh pa občinske oz. pokrajinske športne zveze oz. dru- ge športne organizacije, ki predstavlja društveno delovanje na lokalni oz. pokrajinski ravni. Lokalne skupnosti ali država lahko za izvajanje javne službe80 na področju športa ustanovijo javne zavode ali pa skladno z zakonom, ki ureja javna naročila, sklenejo koncesijske pogodbe z drugimi športnimi organizacijami, ki izpolnjujejo pogoje za izvajanje javne službe. Načrtovana sredstva za izpeljavo letnih programov športa (preglednica 2) temeljijo na dosedanjih javno finančnih izdat- kih za šport81 in želenih spremembah v višini in strukturi finan- ciranja (preglednica 3). Za leto 2011 je načrtovanih 121.240.000 €, za leto 2020 pa 201.733.469 €82. V celotnem obdobju naj bi se za te vsebine nacionalnega programa športa namenilo 1.592.405.602 €. Največ naj bi prispevale lokalne skupnosti, sle- dita pa Direktorat za šport Ministrstva za šolstvo in šport ter Fundacija za šport (slika 5). Za izpeljavo nacionalnega progra- ma športa bodo poleg teh potrebna še proračunska sredstva za izvajanje ukrepov, katerih nosilci so druga področna ministr- stva, ter zasebni viri. Če razpoložljiva sredstva v posameznem letu ne zadoščajo za udejanjanje nacionalnega programa športa v celoti, se v letnih programih športa upoštevajo prednostne naloge nacionalne- ga programa športa. 9 Prednostne naloge Nacionalni program športa v celoti bo mogoče uveljaviti po- stopoma, skladno z uspešnostjo rasti javnih sredstev, ki se na- menjajo za šport na državni in lokalni ravni, ter uspešnostjo uveljavljanja drugih ukrepov. V kolikor razpoložljiva sredstva v posameznem letu ne bodo zadoščala za udejanjanje naci- onalnega programa športa v celoti, se upošteva prednostni red izvajanja ukrepov, ki se sofinancirajo skozi letne programe športa, razvrščen v dve skupini: Prva skupina: Prostočasna športna vzgoja otrok in mladine – Šport otrok in mladine, usmerjenih v kakovostni in vrhunski – šport Športni objekti in naravne površine za šport – Vrhunski šport – 80 Javna služba je družbi nujno potrebna dejavnost, preko katere se zado- voljujejo potrebe po javnih dobrinah in storitvah, ki jih v javnem inte- resu trajno in nemoteno zagotavlja državna oziroma lokalna skupnost, kadar in v kolikor jih ni mogoče zagotavljati na trgu, ter pri tem njen prvenstven cilj ni pridobivanje dobička. 81 Leta 2008 so javni izdatki dosegali 100.148.432 €. 82 Prikazana sredstva ne upoštevajo časovne vrednosti denarja. Izobraževanje, usposabljanje in izpopolnjevanje strokovnih – kadrov v športu Izobraževanje nadarjenih in vrhunskih športnikov – Delovanje športnih društev in njihovih zvez ter delovanje – javnih zavodov, povezanih s športom Spremljanje pripravljenosti športnikov in svetovanje o špor- – tni vadbi Prostovoljno delo v športu – Zdravstveno varstvo športnikov – Preprečevanje dopinga v športu – Šport invalidov – Druga skupina: Obštudijske športne dejavnosti – Športna rekreacija – Velike mednarodne športne prireditve – Javno obveščanje o športu – Založništvo v športu – Varuh športnikovih pravic – Znanstveno-raziskovalna dejavnost v športu – Informacijsko-komunikacijske tehnologije v športu – Kakovostni šport –