ŠOLSKA TEORIJA Vzgoja in izobraževanje v antiki dr. Dragica Fabjan Andritsakos, prof. grščine in latinščine, Škofijska klasična gimnazija v Ljubljani Članek obravnava antični pogled na vzgojo otrok in oriše institucije, ki so skrbele za izobraževanje. V nadaljevanju pokaže antični model izobraževanja kot diahroni princip, ki presega čase in dobe, ter pojasni, zakaj lahko sodobna klasična humanistična gimnazija gradi na idejah grško-rimskega sveta. Ključni pojmi: grški in rimski ideal izobrazbe, ka- vljata šport, ki razvija telo, in glasba, ki razvija dušo lokagathia, splošna izobrazba posameznika, hu- (Država 2, 376e). Glasba je vključevala tudi literar- manitas no izobraževanje, v katerem so sčasoma branje, pisanje in interpretacija besedil dobivali vse večji Grčija pomen. Grški pojem παιδεία (paideia) pomeni »izobrazba« v širšem pomenu, kot je slovenski; združuje inte- V klasični dobi so sofisti vnesli v vzgojo in izobra- lektualno izobrazbo in hkrati vzgojo človekovega ževanje novosti; to je čas razvoja demokracije, duha, torej intelektualne in duhovne vrednote zato se izobraževanje posveča vprašanju, kako iz- človeka, ki je kot tak šele resnično izobražen ali obraziti in vzgojiti političnega človeka. Bili so prvi bolje »kultiviran«. Ta kombinacija duhovnih in in- poklicni učitelji, poleg vzgoje za politično življenje telektualnih kvalitet je oblikovala ideal grške kul- pa so poudarjali še retorično izobrazbo, ki je zah- ture, zajet v besedi καλοκἀγαθία (kalokagathia), ki tevala splošno znanje vseh področij. V njihovem pomeni plemenitost izobraženega in kultivirane- času je vzgoja postala intelektualna, šport pa je ga človeka. postajal neke vrste obrt. Arhaična atenska vzgoja je bila vzgoja plemstva, Temeljno izobrazbo svobodnega grškega drža- elite, medtem ko si manj izobraženi niso mogli pri- vljana, ki ga ni bilo treba izobraziti za določeno voščiti izobraževanja. Vzgojni ideal – καλοκἀγαθία obrt ali poklic, je obsegalo sedem splošnih zna- (kalokagathia) – je pomenil, da je moral biti človek nosti, ki so jim rekli ἐγκύκλια μαθήματα (enkýklia lep v fizičnem smislu in dober v moralnem pome- mathémata): gramatika, dialektika in retorika nu. V arhaični dobi je bil izrazito poudarjen šport, ter aritmetika, geometrija, glasba in astronomi- ki je ostal vseskozi eden temeljnih elementov iz- ja. Tvorile so splošno izobrazbo Grka (ἐγκύκλιος obraževanja. παιδεία – enkýklios paideía). Za telesno kot tudi umsko urjenje so poskrbeli v Antična pedagoška tradicija se je do konca izo- gimnaziju. Gimnazij (grš. γυμνάσιον, gymnasion blikovala v helenizmu. Izobraževanje je bilo po- lat. gymnasium) je dobil ime po ustaljeni navadi svečeno oblikovanju odraslega človeka, ne ra- Grkov, da so telovadili goli (γυμνός, gymnos – gol). zvoju otroka. Παιδεία (paideia) je imela končni cilj Vključeval je tako prostore za športno udejstvova- oblikovati celostnega človeka, kar pomeni, da je nje kot tudi učilnice za študij in branje. moralna vzgoja vselej imela glavno vlogo. Grki si niso prizadevali oblikovati umetnika, učenjaka, V Šparti gimnazijev niso poznali, ker so se moški znanstvenika, ampak v prvi vrsti človeka moralnih državljani od sedmega leta dalje urili izključno kvalitet. za vojno. Njihov način izobraževanja je postavljal v ospredje telesno vzgojo, da bi postali sposobni Stopnje v izobrazbi mladega Grka svobodnega vojaki, čeprav so otroke učili tudi branja, pisanja in rodu so bile od sedmega leta dalje učenje branja, glasbe. Pač pa so se v Atenah nekateri gimnaziji pisanja in računanja na osnovni stopnji (tu je pou- razvili v slavne filozofske šole. Med njimi je najbolj čeval γραμματιστής – grammatistes) ter študij knji- znana Platonova Akademija (Άκαδημία, Akade- ževnosti in jezika na srednji (učitelj se je tu ime- mia), ki je dobila ime po heroju Akademu, ki je noval γραμματικός – grammatikos ali φιλολόγος imel svetišče na prostoru, kjer je kasneje nastala – filologos). Nazadnje so se posvetili retoriki in fi- šola. V gaju, kjer je imel svetišče Apolon Likej, pa lozofiji, znotraj katere je imela glavno vlogo etika. je kasneje nastala Aristotelova šola, imenovana Retorične vaje so imeli že na srednji stopnji, zlasti Licej (Λύκειον, Lykeion). Po Platonu vzgojo sesta- pa na višji stopnji, ko so morali po navodilu uči- 54 Didakta telja (ῥήτωρ – retor) pripraviti pisno nalogo in go- menili nekaj dragocenega, česar si ne more privo- vorni nastop po vseh retoričnih pravilih jasnega, ščiti vsakdo. Tem opravilom so se lahko posvečali, argumentiranega in prepričljivega govora o kate- kadar se niso aktivno ukvarjali s politiko ali javnim rikoli temi, kar pomeni, da so morali do zaključka življenjem nasploh. svojega izobraževanja v osnovi poznati najrazlič- nejše predmete od zgodovine, prava, književno- Rim sti, filozofije, umetnosti in naravoslovja, ki so se Arhaična rimska vzgoja je temeljila na spoštova- jih učili po sokratski metodi in jih niso spoznavali nju navad prednikov (mores maiorum); vzgojitelj kot ločene predmete. Trije temelji izobraževanja v je moral v otroku razviti to spoštovanje. Otroci so Grčiji so bili književnost (znotraj katere je zbrano si temeljno izobrazbo pridobivali v krogu družine: vso dotedanje pisno in ustno izročilo), lira (glasba) do 7. leta so živeli pod varstvom matere, nato pa in palaestra (šport oz. telovadba, ki je bila v vseh je skrb za njihovo vzgojo prevzel oče, kar je ena te- obdobjih neločljivi del izobrazbe). meljnih značilnosti rimske vzgoje. Rimski očetje so to vlogo jemali zelo odgovorno in so svoje otroke Pomembno vlogo pri vzgoji otroka zlasti na izobraževali na vseh področjih. Ko so se kasneje osnovni stopnji je imel t. i. pedagog (παιδαγωγός), pojavili učitelji, so tudi njihovo delovanje razume- ki je otroka nadzoroval, ga navajal na lepo vedenje li kot delovanje očeta. Prva lekcija o državljanskih in moralo. Poklic učitelja je bil nizko na družbe- vrlinah so bile zgodbe o slavnih prednikih. Vsa leta ni lestvici, saj so bili učitelji iz revnih ali izgnanih šolanja so mladini skušali privzgojiti čut za družino, družin, poleg tega pa je bil slabo plačan. V šolah, za domovino, vero, dolžnost in pravičnost. ki so bile večinoma zasebne, je bila telesna kazen nekaj povsem običajnega in mnogi antični pisci Do 16. leta so sinovi spremljali svoje očete v poli- so nam zapustili predstavo o učitelju, ki s palico tičnem in družabnem življenju ter verskih obredih kroti otroke. in si nabirali izkušnje. Pri 16. letih je fant oblekel moško togo kot znamenje odraslosti. Od tedaj je Sama beseda »šola« pomeni v osnovi »prosti čas«, spremljal kakega uglednega državnika ali govorni- tudi »počitek«. Branje, pisanje in intelektualno ka ter se učil od njega. Kasneje je lahko nadaljeval delo so namreč Grkom kot tudi Rimljanom po- službo v vojski. Arhaična rimska vzgoja je razvijala 55 Didakta ŠOLSKA TEORIJA vrline (virtutes): trdo delo, zmernost in preprostost. Elementi izobraževanja Tudi šport so gojili s tem namenom in ne zato, da Sprva so se Rimljani po zgledu grškega izobra- bi oblikovali telo ali tekmovali, kot je bilo v navadi ževanja navduševali za glasbo, petje in ples, a so pri Grkih. kasneje zagovorniki rimske resnobnosti (gravitas) odklanjali nastopanje otrok svobodnega rodu na V 2. stol. pr. Kr. je Rim osvojil Grčijo in asimiliral pevskih in glasbenih prireditvah. Podoben odnos grško kulturo. Po zaslugi filhelensko usmerjenih so imeli tudi do športa, ki je bil vselej stvar profe- Rimljanov so v Rimu začeli uvajati osnovno in sre- sionalcev. Z gimnastičnimi vajami so se ukvarjali dnje izobraževanje po zgledu grškega. Učitelji so v termah, ne da bi jih gojili kot športno panogo. bili pogosto izobraženi vojni ujetniki. Na tej tradiciji so nastale prve javne šole v Rimu pribl. v 2. stol. pr. Rimske šole so posnemale po vsebini in metodah Kr. Bile so zasebne in starši so plačevali učitelju šol- grške helenistične šole. Imele so tri stopnje izo- nino. Učenju branja in pisanja je sledilo seznanja- braževanja in tri vrste šol s specializiranimi učitelji: nje s književnostjo. Tako je izobraženi osvobojenec v osnovni šoli (ludus litterarius) je poučeval littera- Grk Livij Andronik v 3. stol. pr. Kr. za šolske potrebe tor (v Grčiji je bil to γραμματιστής grammatistes); v latinščino prevedel Homerjevo Odisejo; kasneje pogosteje so mu rekli magister ludi. Na osnovni so to delo zamenjali Enijevi Anali, te pa v cesarski stopnji so se otroci učili brati, pisati in računati. Di- dobi Vergilijeva Eneida. Poleg književnosti so se v sciplina je bila zelo stroga, saj so bile fizične kazni srednji šoli učili tudi astronomijo, geometrijo, arit- običajne. Kvintilijan je bil eden redkih pedagogov, metiko ter grški jezik. ki je nasprotoval temu, da bi učence tepli. Do konca 1. stol. pr. Kr. se država ni vmešavala v šol- Sekundarnega izobraževanja so bili deležni le sko politiko; v času Kvintilijana, ki je bil znameniti otroci elite. Tu je poučeval grammaticus, ki je učitelj govorništva, so stopila v ospredje vprašanja imel nekoliko višji ugled in dohodek od osnovno- didaktike, nadzorovati pa so začeli tudi plače učite- šolskih učiteljev. Gramatik je tako kot v Grčiji po- ljev. V Dioklecijanovi dobi so bili učitelji razporejeni učeval osnove pravilnega izražanja in razlago po- v razne kategorije in so tako po višini dohodkov kot sameznih piscev, med katerimi so bili v ospredju tudi sicer uživali visok ugled. Vergilij, Terencij, Salustij in Cicero. 56 Didakta Na tretji stopnji so učenci študirali govorništvo in retoriko, ki je vključevala tudi študij prava. Učitelj se je imenoval rhetor ali orator; imel je najvišji po- ložaj med učitelji in tudi zaslužil je štirikrat več kot gramatik. Pouk retorike je potekal tako, da je po pripravljalnih vajah učenec pripravil fiktiven govor, se ga naučil na pamet in ga nato javno predstavil. Tak nastop so imenovali declamatio. Rimska posebnost je bil študij prava; poučevali so ga magistri iuris, ki so razlagali pravna načela in zakone. V 4. stol. po Kr. je bila zelo znana pravna šola v Bejrutu, kjer je študij trajal štiri do pet let. Mnogo mladih je kasneje nadaljevalo študij v Atenah ali na Rodosu, kjer so poslušali znameni- te retorje in filozofe tedanjega časa. Splošne znanosti antične izobrazbe so v sre- dnjem veku imenovali »sedem svobodnih ume- tnosti«, povezanih v t. i. trivium (lat. stičišče treh poti, križpot), ki je obsegal gramatiko, logiko in retoriko ter quadrivium, kjer so zaobsežene arit- metika, geometrija, glasba in astronomija oz. kozmologija. V osnovi se ta shema opira na izo- braževalni ideal klasične Grčije in Rima; teoretič- no so jo oblikovali že v antiki, razvili pa so jo v 12. in 13. stoletju. Sam izraz »svobodne umetnosti« v srednjem veku ni pomenil umetnosti, ampak veje znanosti, ki so jih poučevali v šolah tistega Potem ko je to ugotovil, naj učitelj presodi, kako časa. naj ravna z učencem. Nekateri so mlahavi, če jih ne priganjaš, drugi ne prenesejo ukazov. Nekate- Sodobna klasična humanistična gimnazija gradi re strah brzda, druge ohromi. Eni bolje napredu- na idejah grško-rimskega sveta in skuša združi- jejo ob neprekinjenem učenju, drugi dosežejo več ti ideal Grčije in Rima: izoblikovati mladega člo- z občasnim, zagnanim delom.« veka tako, da si pridobi določeno znanje, hkrati I 3, 1–6 partim pa si oblikuje tudi značaj in držo, ki jo bo ohranil za vse življenje. Latinci so temu rekli humanitas »Do učencev naj ima torej enak odnos kot njihovi (človečnost). Beseda »klasičen« izhaja iz latinske starši: naj se šteje za zastopnika tistih, ki so mu besede classicus, ki pomeni »izvrsten, prvovr- izročili otroke. Naj bo brez značajskih napak in naj sten, najboljši«. Klasično ostaja norma, zgled, ki jih ne trpi pri drugih. Naj bo strog, a ne zlovoljen; presega vse čase in dobe. naj bo prijazen, a ne popustljiv, saj zlovoljnega učitelja učenci sovražijo, popustljivega pa prezira- Kaj pravijo antični pisci o vzgoji in izobraževa- jo. Naj čim več govori o tem, kaj nam je v čast in nju? kaj je dobro: večkrat ko bo opozoril, manjkrat bo Mark Fabij Kvintilijan (ok. 35 po Kr. – ok. 95 po moral kaznovati. Seveda ne sme biti nagle jeze, a Kr.), rojen v Hispaniji, je bil v Rimu dolga leta zelo tudi skozi prste ne sme pogledati, če je treba kaj uspešen učitelj govorništva. Cesar Vespazijan mu popraviti. Če ga učenci kaj vprašajo, naj rad odgo- je zaupal prvo državno stolico in mu podelil vi- vori, in kadar ga kaj vprašajo, naj potem ne 'vrta' soko plačo. Med njegovimi učenci sta bila Plinij vanje še sam. Mlajši in verjetno tudi zgodovinar Tacit. Njegovo najznamenitejše delo je spis v dvajsetih knjigah z Pri pohvali pa ne sme biti preskop niti ne razsi- naslovom Vzgoja govornika (Institutio oratoria). pen; s prvim bo učencem priskutil delo, z drugim pa bo samo spodbudil nemarnost. Njegovo opo- O učitelju piše: minjanje mora biti primerno in ne pikro ali celo »Ko mu izročijo otroka, naj izkušen učitelj najprej žaljivo, saj včasih otrokom zaradi pretirano stroge presodi, koliko je nadarjen in kakšen je po nara- vzgoje moči popustijo: čisto obupajo, prizadeti so vi. Nadarjenost se pri majhnih otrocih vidi pred- in nazadnje zasovražijo učenje in učitelja. In kar je vsem v zmožnosti pomnjenja … najhuje: ker se bojijo, sploh ničesar več ne posku- 57 Didakta ŠOLSKA TEORIJA sijo. To vedo tudi kmetovalci, ki menijo, da nežnih radi jih bodo poslušali, verjeli njihovim besedam poganjkov pač ne moreš obrezovati s srpom, ker in si želeli biti taki kot oni, nenazadnje bodo tudi se zdi, kot da se prestrašijo ostrega železa, pa tudi veseli in živahni prihajali v šolo. Ne bodo se jezi- rane še ne morejo prenesti.« li, kadar jih bo učitelj popravil, veseli bodo, kadar II 2, 5–8 jih bo pohvalil, in bodo s prizadevnim delom uči- telju prirasli k srcu. Učitelj mora učiti, učenec pa »Učitelj mora biti predvsem prijazen, da bo zdravi- se mora biti pripravljen učiti. Eno brez drugega la, ki so sicer že sama po sebi grenka, ublažil s svo- ne gre, prav tako kot sta za otrokovo spočetje po- jo mehko roko. Eno bo pohvalil, drugo spregledal, trebna dva in kot zaman seješ, če zemlja ni zora- tretje spremenil, pri tem pa bo vselej razložil, zakaj na, da bi sprejela seme vase. Tako tudi govorni- tako ravna. Čeprav bo zgledov za posnemanje že v štvo ne more uspevati drugače kot v slogi med sami snovi več kot dovolj, vendarle tisti, tako rekoč učiteljem in učencem.« živi glas doseže več, še posebno če je to glas učite- II, 9 lja, ki ga imajo učenci radi in ga spoštujejo, če so le prav vzgojeni. Odveč je reči, koliko raje posnema- mo tiste, ki so nam dragi.« II,8 (partim) Viri Barrow, R. (1976): Greek and Roman Education. London: Ma- cMillan, Basingstoke. Ko Kvintilijan piše o učencu, poudarja, da sta uči- Fabjan, D. (2010): Antična šola. V: Damjan Barbara (ur.). Posodo- teljevo delo zaman, če se učenec ni pripravljen bitve pouka v gimnazijski praksi. Latinščina., str. 120–131.Ljublja- na: Zavod RS za šolstvo učiti. Jaeger, W. (1944–45): Paideia. The ideals of Greek Culture, 3 vol. Oxford. Marrou, H. I. (1965): Histoire de l' Education dans l' Antiquité, vol.. »Po tej dolgi razpravi o učiteljevih dolžnostih še I, II. Paris. kratko opozorilo učencem. Naj imajo učitelje ena- Platon (2009): Zbrana dela. Študijska izdaja. Prevedel Gorazd Kocijančič. Celje: Celjska Mohorjeva družba. ko radi kot učenje; predstavljajo naj si, da so učite- Plutarchus (1974): Moralia, vol. I (De liberis educandis), Leipzig: lji njihovi starši – seveda ne telesni, ampak duhov- Bibl. Teubneriana. Quintilianus Fabius, M. (1924): Institutionis oratoriae liber I, II, ni. Ta spoštljivi odnos bo veliko prispeval k učenju, Cambridge: Loeb Classical Library. 58 Didakta