Mladen Dolar STRUKTURA FAŠISTIČNEGA GOSPOSTVA Sigmund Freud DVE ANALIZI Zbornik HITCHCOCK Jacques Lacan SEMINAR XX - ŠE Mladen Dolar. Slavoj Žižek HEGEL IN OBJEKT Jacques Lacan SEMINAR VII - ETIKA PSIHOANALIZE Zbornik ŽELJA IN KRIVDA Jacques Lacan HAMLET Zbornik UKRADENI POE Eva D. Bahovec KOPERNIK. DARWIN. FREUD M. Foucault, J. Derrida DVOM IN NOROST Zbornik BESEDA. DEJANJA. SVOBODA Mladen Dolar HEGLOVA FENOMENOLOGIJA DUHA 1. Zbornik BOG. UČITELJ. GOSPODAR G. W. F. Hegel ZNANOST LOGIKE I. Zbornik HITCHCOCK II. Freud in Lacan ŽENSKA SEKSUALNOST Mladen Dolar SAMOZAVEDANJE - HEGLOVA FENOMENOLOGIJA DUHA II. Otto Weininger SPOL IN ZNAČAJ Zbornik FILOZOFIJA SKOZ PSIHOANALIZO Alenka Zupančič ETIKA REALNEGA 194245 RAZPOL 11 Mreža Scilicet II obsega poleg Ornicar?, glasila Freudovskega polja, ki je izhajalo v Parizu, še ostalo lacanovsko usmerjeno periodiko, ki je nastala v raznih deželah s podporo Fondation du Champ freudien. Gre za - angleščino: Newsletter of the Freudian Field; francoščino: Lm Cause freudienne; italijanščino: La Psicanalisi; nemščino: Wo Es war; portu- galščino: Falo; slovenščino: Razpol; in španščino: Freudiana. Naslovi publikacij mreže Scilicet II: Newsletter of the Freudian Field, Department of English, The University of Missouri-Columbia. 107 Tate Hall, Columbia, MO 65211, ZDA; La Cause freudienne, 31. rue de Navarin, 75009 Pariz, Francija; ¿a Psicanalisi, via Biferno, 1-00199, Rim, Italija; Wo Es war, Verlag Turia & ant, Weinberggasse, A-1190 Dunaj, Avstrija; Falo, rua Aracaju 62, Barra Salvador. 40160 Bahia, Brazilija; Razpol, Društvo za teoretsko psihoanalizo, Komenskega 11, 1000 Ljubljana, Slovenija; Freudiana. Muntaner 499, 4a, 08022 Barce- lona, Španija. KAZALO Povezave lacanovskega polja Slavoj Žižek, Krščanstvo, dejanje in zlo 7 Alenka Zupančič, Passage à l'art ali umetnost kot dejanje 35 Alain Badiou, Scena dvojega 57 Avto-ikonizem Miran Božovič, Benthamova avto-ikona, ali o nadaljnji uporabnosti mrtvih za žive 69 Klasiki Immanuel Kant, O formi in temeljih senzibilnega in inteligibilnega sveta 91 G. W. F. Hegel, Enciklopedija filozofskih znanosti II 121 G. W. F. Hegel, Piimt Омеосм 139 Izbrani problemi iz filozofije Marjan Šimenc, Ob Wittgensteinovem konceptu »vznik aspekta« 147 Dragana Kršič, Udejanjenje posameznikove svobode skozi triado »Abstraktno pravo«-»Moralnost«-»Nravnost« 159 Od lingvistike h glasbi Jacques Derrida, Ženevski lingvistični krožek 187 Uroš Grilc, Dediščina Rousseaujeve lingvistike 205 Matjaž Barbo, Rousseaujev esej o melodiji in glasbenem posnemanju 221 Freudova pot k Freudu Sigmund Freud, O psihoterapiji histerije 225 Povzetki 275 Abstracts 279 PROBLEMI 7-8/1999, letnik XXXVII Uredništvo: Miran Božovič, Mladen Dolar, Tomaž Erzar, Zoran Kanduč, Peter Klepec Kršič, Zdravko Kobe, Gorazd Korošec, Janez Krek, Dragana Kršič Klepec, Stojan Pelko, Renata Salecl, Marjan Šimenc, Darja Zaviršek, Alenka Zupančič, Slavoj Žižek. Vlogo Sveta revije opravlja Izvršni odbor izdajatelja. Glavna in odgovorna urednica revije Problemi: Alenka Zupančič Tajnik uredništva: Uroš Grilc Naslov uredništva: Komenskega 11, Ljubljana (s pripisom »za Probleme«), telefon: 041 755-050 Žiro račun: 50104-678-83669, z oznako: »za Probleme« Davčna številka: 26158353 Izdajatelj: Društvo za teoretsko psihoanalizo, Komenskega 11, Ljubljana Jezikovni pregled: Simona Perpar-Grilc Oblikovanje: AQUA Stavek: Klemen Ulčakar Tisk: Cicero Naklada: 1050 izvodov Naročnina za leto 1999: 5400 SIT Cena te številke: 2160 SIT. V ceno je vračunan DDV. Revijo finančno podpira Ministrstvo za kulturo. Povezave lacanovskega polja Slavoj Žižek KRŠČANSTVO, DEJANJE IN ZLO Mit o Gralu je zgleden primer religiozno-ideološke »eks-aptacije« (če upo- rabimo ta termin, ki gaje razvil Stephen Jay Gould ob svoji kritiki ortodoksnega darwinizma): v krščansko področje ponovno vpiše poganski pojem magičnega objekta, ki priskrbi obilje in povzroči periodično ponovno rojstvo in preobrazbo. Richard Wagner v Parsifalu, svoji zadnji operi, enak postopek izpelje retro- aktivno: Kristusovo smrt in čudež Velikega petka inteфretira kot poganski mit o periodičnosti smrti in ponovnega rojstva. Ta gesta je globoko anti-krščanska: zato, da bi prelomilo s poganskim pojmom kozmične Pravičnosti in Ravnotežja, krščanstvo prav tako prelomi s poganskim pojmom kroženja smrti in ponovnega rojstva božanstva - Kristusova smrt NI ista kot periodična smrt poganskega Boga, prej označuje prelom s krožnim gibanjem smrti in ponovnega rojstva, prehod k popolnoma različni dimenziji Svetega duha. Zaradi tega bi najraje rekli, daje Parsifal model za vse današnje »fundamentalistične« kristjane, ki - pod pretvezo vrnitve k avtentičnim krščanskim vrednotam - počno naravnost nasprotno in izdajo subverzivno jedro krščanstva. Na kateri ravni krščanstvo dejansko priskrbi temelj človekovim pravicam in svoboščinam? Nekoliko poenostavljeno rečeno, v zgodovini religije je mogoče, ob osi nasprotja med globalnim in univerzalnim, razločiti dve osnovni drži. Na eni strani je poganski Kozmos, božanski hierarhični red kozmičnih načel, ki, ko ga preslikamo na družbo, poda podobo skladne zgradbe, v kateri je vsak člen na svojem mestu. Najvišje dobro je tu globalno ravnotežje Načel, medtem ko Zlo predstavlja njihovo iztirjenje oziroma motnjo, pretirano zatrditev enega Načela v škodo drugih (moškega načela v škodo ženskega. Uma v škodo Občutka ...); delo Pravičnosti potem ponovno vzpostavi kozmično ravnotežje, ki, s svojo neizprosno nujnostjo, zadeve zopet uredi tako, da zatre iztirjeni element. Glede na družbeno telo je nek posameznik »dober«, ko deluje v skladu s svojim posebnim mestom v družbeni zgradbi (ko spoštuje Naravo, ki mu daje hrano in zavetje, ko izkazuje spoštovanje svojim nadrejenim, ki zanj očetovsko skrbijo), Zlo pa nastopi takrat, ko nek določen sloj oziroma posa- mezniki niso več zadovoljni s svojim lastnim mestom v tej zgradbi (otroci več ne ubogajo staršev, služabniki svojih gospodarjev, modri vladar se spremeni v 7 SLAVOJ ŽIŽEK 8 kapricioznega krutega tirana ...). Pravo jedro poganske Modrosti se nahaja v uvidu v to kozmično ravnotežje hierarhično urejenih Načel, natančneje rečeno, v uvidu v večno kroženje kozmične katastrofe (iztirjenja) in obnovitve Reda s pravičnim kaznovanjem. Nemara je najbolj izdelan primer takšnega kozmič- nega reda stara Hindujska kozmologija, ki je najprej preslikana na družbeni red v preobleki sistema kast, potem pa še na sam posamični organizem v preobleki harmonične hierarhije njegovih organov (glave, rok, trebuha ...); danes takšno držo umetno ponovno oživlja mnoštvo newageovskih pristopov k naravi in družbi. Krščanstvo (in, na svoj način, že budizem) vpelje v ta globalno uravnoteženi kozmični Red načelo, kije temu popolnoma tuje, načelo, ki, merjeno s standardi poganske kozmologije, lahko nastopi zgolj kot pošastno popačenje: načelo, po katerem ima vsak posameznik neposreden dostop do univerzalnosd (nirvane. Svetega duha ah, danes, človekovih pravic in svoboščin): v tej univerzalni razsežnosti lahko sodelujem Л>е/сГпо, ne glede na moje posebno mesto znotraj globalnega družbenega reda. Zato Budini privrženci tvorijo skupnost ljudi, ki so na tak ali drugačen način prekinili s hierarhijo družbenega reda in jo začeli obravnavati kot nekaj bistveno nepomembnega: Buda je pri svoji izbiri učencev odločno ignoriral kaste in (resda z nekaj obotavljanja) celo spolno razliko. In ali Kristusove »škandalozne« besede iz Lukovega evangelija ne nakazujejo v isto smer: »če kdo pride k meni in ne sovraži svojega očeta, matere, žene, otrok, bratov, sester in celo svojega življenja, ne more biti moj učenec« (14:26)? Tu seveda NIMAMO opravka s preprostim brutalnim sovraštvom, ki ga zahteva kruti in ljubosumni Bog: družinska razmerja tu metaforično zastopajo celotno družbeno-simbolno mrežo, katerokoli posamično etnično »substanco«, ki določa naše mesto v globalnem Redu Stvari. »Sovraštvo«, ki ga predpiše Kristus, potemtakem ni neke vrste pseudo-dialektično nasprotje ljubezni, temveč je neposreden izraz tega, kar je sv. Pavel, z nenadkriljivo močjo, v Prvem pismu Korinčanom (13) razvil kot agape, ključni vmesni termin med vero in upanjem: ljubezen sama je tista, ki nam predpiše, da se »odklopimo« iz naše organske skupnosti, v katero smo bili rojeni; oziroma, kot to postavi sv Pavel, za kristjana ni ne moških ne žensk, ne Židov ne Grkov... Nič čudnega ni, da so tako tisti, ki so se povsem poistovetili z židovsko »nacionalno substanco«, kot tudi grški filozofi in zagovorniki globalnega Rimskega imperija dojeli Kristusovo pojavitev kot absurden in/oziroma travmatični škandal. Tu lahko vidimo, kako se krščanska drža popolnoma razlikuje od drže poganske modrosti: krščanstvo v popolnem nasprotju do temeljnega obzorja KRŠČANSTVO, DEJANJE IN ZLO 9 poganske modrosti, tj. sovpadanja nasprotij (vesolje je brezno prvobitnega Temelja, v katerem sovpadejo vsa »lažna« nasprotja - Dobrega in Zla, videza in realnosti, vse do pravega nasprotja med modrostjo samo in norostjo tega, da smo ujeti v iluzijo zagovarja kot najvišje dejanje prav tisto, kar poganska modrost zavrže kot vir Zla, tj. gesto LOČEVANJA, zarisanja ostre meje, privrženosti elementu, ki moti ravnotežje Vsega. Očitek poganstva, da krščanski uvid ni »dovolj globok«, da mu ne uspe dojeti prvobitnega Enega-Vsega, tako zgreši poanto: Krščanstvo JE čudežni Dogodek, ki zmoti ravnotežje Enega- Vsega, JE nasilni vdor Razlike, ki natanko iztiri uravnovešen krogotok univer- zuma. S lega stališča bi si bilo zanimivo ogledati komajda prikrite ideološke dvoumnosti Vojne zvezd: Epizoda I - Grozeča prikazen Georga Lucasa, filma, katerega ena izmed maloštevilnih zanimivosti se nahaja v načinu, s katerim poskuša orisati odgovor na vprašanje o »izvoru Zla«: kako je Darth Vader postal Darth Vader, tj. kako seje Annakin Skywalker, ta luštkan fantek, spre- menil v pošastni instrument kozmičnega Zla? Dva namiga sta tu ključna: prvi, »Kristusovske« poteze mladega Annakina (njegova mama namiguje, daje bil brezmadežno spočet; tekmovanje, na katerem zmaga, pa očitno posnema raz- vpito tekmo kočij iz Bena Hura, to »Kristusovo zgodbo«); drugič, dejstvo, da ga imajo za nekoga, ki bi lahko »obnovil ravnotežje Sile«. Glede na to, daje ideološki univerzum Vojne zvezd newageovski poganski univerzum, je popolnoma dosledno, da naj bi njegova centralna podoba Zla posnemala Kri- stusa - znotraj poganskega horizonta JE dogodek Kristus skrajni škandal. Nada- lje, kaj če. heglovsko rečeno, slutnje, da bo Annakin »obnovil ravnotežje Sile«, nimamo za usodno napačno razumevanje, temveč za PRAVILNI uvid? Kaj če seje zadušljiv značaj poganskega univerzuma nahajal natanko v dejstvu, da MU JE MANJKALA DIMENZUA RADIKALNEGA ZLA, tj., daje bilo v njem ravnotežje preveč v korist Dobrega! Tako vznik krščanstva na neki način dejansko JE »obnovil ravnotežje Sile« natanko kolikor JE BIL poseg radi- kalnega Zla (moči nezaslišane negativnosti), kije iztiril enoličen in anemično samozadovoljno strpno miren vsakdanjik poznega Rimskega imperija? Ali ni to - vsaj implicitno - že Schellingova teza, ko v svojih Weltalter [Vekovih sveta] razloži Kristusovo pojavitev kot dogodek Ent-Scheidung (razločujoče odločitve), ki zmoti ravnotežje poganskega univerzuma, vrtinca njegovega večnega krogotoka, v katerem vse razlike v zadnji instanci pogoltne isto brezno? SLAVOJ ŽIŽEK 10 Kristusov odklop Prav zato, da bi poudaril ukinitev družbene hierarhije, se Kristus (tako kot Buda pred njim) na poudarjen način naslovi na tiste, ki pripadajo samemu dnu družbene hierarhije, na izobčence iz družbenega reda (berače, prostitutke), kot na privilegirane in zgledne člane njegove nove skupnosti. Ta nova skupnost je potem eksplicitno konstruirana kot kolektiv izobčencev, kot antipod vsaki vzpo- stavljeni »organski« skupini. Nemara je najboljši način za predstavitev takšne skupnosti ta, dajo umestimo v rod drugih »ekscentričnih« skupnosti izobčencev, ki jih poznamo iz preteklosti in sedanjosti, od gobavcev in cirkuških spačkov do zgodnjih računalniških hekerjev - skupin, v katerih stigmatizirane posa- meznike združuje skrivna vez solidarnosti. Da bi podrobneje določili ti dve skupnosti, bi se nemara lahko sklicali na samega Freuda, ki v svoji Množični psihologiji in analizi jaza podaja dva primera tvorjenja množic: Cerkev in Vojsko. Ponavadi ju imajo za ekvivalentni, ne da bi upoštevali njuno medsebojno razliko. Kaj pa, če ta razlika, v duhu Laclauovega nasprotja med strukturo razlik in antagonistično logiko ekvivalenc, vendarle JE ključna? Cerkev je glo- balna: strukturirana Institucija, obsežna mreža hierarhično razlikujočih položajev, v osnovi ekumenična, tolerantna, naklonjena kompromisom, vse- vključujoča, ki razdeljuje dobičke med podskupine, medtem ko je v Vojski poudarek na antagonizmu, na Mi proti Njim, na egalitarnem univerzalizmu (vsi smo nenazadnje enaki, ko se soočimo z Njimi, s Sovražnikom), tako daje Vojska skrajno izklj uče valna, nagnjena k izničenju drugega. Seveda je to poj- movno nasprotje: ta meja je lahko popolnoma zamegljena, pogosto imamo opravka z militantno Cerkvijo oziroma, na drugi strani, z Vojsko, ki deluje podobno kot cerkvena korporacijska družbena institucija. Tako je tukaj, z ozirom na empirične institucije, temeljni paradoks ta, da dve skupnosti pogosto zame- njujeta svoje lastne položaje: Cerkev je tista, ki je pogosto blizu antagoni- stičnemu delovanju vojske, in obratno. Spomnimo na napetosti iz 12. in 13. stoletja med Cerkvijo kot institucijo in pojavljajočimi se samostanskimi redi kot subverzivnimi proti-skupnostmi, ki so ogrožale vzpostavljen položaj Cerkve znotraj družbene ureditve, in na vse težave, ki jih je imela Cerkev, daje obvladala ta eksces in da je ponovno vpisala ta resnično religiozni dogodek (na primer zgodnje gibanje, ki gaje sprožil sv Frančišek) znotraj meja reda Biti... Ali ni to nasprotje značilno za razmerje lacanovcev do International Psycho-Analytic Association (IPA)? IPA je psihoanalitična Cerkev, ki izobči iz svojih vrst ljudi le, če se čuti dejansko ogrožena, nagnjena je k neskončnim razpravam, KRŠČANSTVO, DEJANJE IN ZLO U kompromisom itd.; lacanovci so, nasprotno, psihoanalitična Vojska; bojevita skupina, ki poskuša doseči agresivno ponovno osvojitev, ki jo določa antagonizem med Nami in Njimi, ki se izogiba in zavrača strpnostno oljčno vejico IPA (pridite nazaj, sprejmemo vas, toda le, če boste tudi vi sklenili kompromis in rahlo spremenili ne substance, temveč formo svojega delo- vanja. ..). Z ozirom na politični boj bi lahko tako Freudov wo es war, soli ich werden brali tudi kot; kjer je bila Cerkev, tam naj nastopi Vojska. V tem pomenu je treba brati tudi tiste Kristusove izjave, ki zmotijo krožno logiko maščevanja oziroma kaznovanja, ki naj bi ponovno vzpostavila ravno- težja Pravice; namesto »Oko za oko, zob za zob!« dobimo »Če te nekdo udari po desnem, mu nastavi še svoje levo lice!« - poanta tega ni bebavi mazohizem, ponižno sprejetje ponižanja, temveč prcprosloprekinitev krožne logike ponovno vzpostavljenega ravnotežja. Zanimivo je, da celo tedaj, ko se sv. Pavel sklicuje na organicistično metaforo religiozne skupnosti kot živega telesa, le-to s sprevračanjem subvertirá: »Se več, telesni udje, ki se zdijo slabotnejši, so še bolj potrebni, in tistim, ki se nam zdijo na našem telesu manj vredni časti, izkazujemo večje spoštovanje in z manj uglednimi lepše ravnamo.« (Prvo pismo Korinčanom, 12:22-24). V religiozni skupnosti se torej družbena hierarhija odraža na sprevrnjen način, tako da si najnižji zaslužijo najvišjo čast. Tu moramo biti kajpada previdni, da se izognemo tistemu, kar psihoanaliza imenuje perverzna skušnjava: ta »odklop« iz družbenega telesa se ne sme spremeniti v perverzijo, v kateri najnižjega izobčenca ljubimo zato, ker je najnižji izobčenec (in si tako skrivoma želimo, da bi to ostal) - na ta način se dejansko ne »odklo- pimo« iz hierarhičnega družbenega reda, temveč ga zgolj obrnemo, ga posta- vimo na glavo, in tako še naprej na njem parazitiramo (to perverzno logiko so do skrajnosti privedle srednjeveške sekte, katerih člani so šli celo tako daleč, da so jedli iztrebke svojih tovarišev zato, da bi poudarili svojo sočutno soli- darnost tudi z »najnižjem v človeku«). In mar ni (seveda, na drugi ravni) podo- ben »odklop« na delu v strastni spolni ljubezni? Mar ni takšna ljubezen eden izmed največjih uničevalcev družbene hierarhije? Ko Romeo in Julija v prizoru na balkonu patetično razglasita odpoved in sovraštvo do svojih družinskih imen (Montague, Capulet) in se tako »odklopita« iz njune posebne (družinske) dru- žbene substance, mar s tem ne ponudita najvišjega primera tega, kaj pomeni »sovražiti lastne starše« kot neposredni izraz ljubezni? Ali, nadalje, na nekaj podobnega ne naletimo v demokratičnem »odklopu«; vsi smo neposredno člani demokratičnega kolektiva, neupoštevaje naše mesto v zapletenem nizu razmerij, ki tvorijo naše posamične skupnosti? SLAVOJ ZIZEK 1. Soeren Kierkegaard. Workx of Love. Harper Torchbooks, New York 1962, str. 114.! Toda ali krščanstvo ne gre celo korak dlje in nam ne nalaga le sovraštva do staršev itn. v prid ljubljenega/ljubljene, pač pa, v dialektični sprevrnitvi ljubezni do svojega sovražnika, »sovraštvo do ljubljenega iz ljubezni in v ljubezni«?' Da bi to pravilno razumeli, je treba postaviti neko precizno vprašanje: katero dimenzijo v ljubljenem drugem oziroma v ljubljeni drugi mi je naloženo so- vražiti? Vzemimo sovraštvo do lastnega očeta v napetosti ojdipske družine: kot praviloma vidimo, to sovraštvo izgine in nastopi novo razumevanje do očeta v trenutku, ko se sin dejansko znebi sence očetovske avtoritete - skratka, to sovraštvo izgine v trenutku, ko sin svojega očeta ne dojema več kot utelešenja njegove družbeno-simbolne funkcije, temveč kot ranljivega subjekta, kije iz nje »odklopljen«. V tem pomenu v resnični ljubezni »sovražim ljubljenega iz ljubezni«: dimenzijo njegovega vpisa v družbeno-simbolno strukturo »sovra- žim«, ker ga ljubim kot enkratno osebo... Vendar pa se moramo izogniti ključ- nemu nesporazumu, ki se tu vsiljuje: ta »odklop« agape ni v nobeni zvezi s splošno »humanistično« idejo, da naj bi pozabili »umetne« simbolne predikate in svoje bližnjike občutili v njihovi enkratni človeškosti, tj. videli »dejanske človeške osebe« pod njihovimi »družbenimi vlogami«, njihovimi ideološkimi mandati in maskami - sveti Pavel je v svojem »teoretskem antihumanizmu« v tej točki docela dosleden: »Zato odslej nikogar več ne poznamo po človeško. Čeprav smo Kristusa poznali po človeško, ga zdaj ne poznamo več tako. Če je torej kdo v Kristusu, je nova stvar. Staro je minilo. Glejte, nastalo je novo!« (Druf^o pismo Korinčanom, 5:16-17.) V »odklopu« je bližnji tako zveden na singularnega člana skupnosti vernikov (»Svetega duha«) - ni simbolni subjekt, če uporabimo althusserjansko-laca- novsko nasprotje, zveden na »dejanskega« posameznika, pač paje posameznik (v vsem bogastvu njegove »osebnosti«), zveden ndsingularno točko subjektiv- nosti; »odklop« kot tak dejansko vsebuje »simbolno smrt« - »umreti moramo zaradi zakona« (sv. Pavel), ki ureja našo tradicijo, našo družbeno »substanco«. Tu se razkriva termin »nova stvar« oziroma »nova stvaritev«, ki naznačuje gesto sublimacije, izbrisa naše preteklosti (»staro je minilo«) in ponovnega začetka iz nič: v skladu s tem je v tej »razdvojitvi« na delu tudi grozljivo nasilje, nasilje gona smrti, radikalnega »izbrisa preteklosti« kot pogoja Novega 12 KRŠČANSTVO. DEJANJE IN ZLO 2. Op. (77, str. 221. Začetka. - Takšen »odklop« kot neposredni izraz ljubezni nima ničesar skupnega z begom v idealizirani romantični univerzum, v katerem čarobno izginejo vse konkretne družbene razlike - če ponovno navedemo Kierkegaarda, »ljubezen verjame vse - in vendar ne bo nikoli prevarana«,- v nasprotju z nezaupanjem, ki ne verjame ničesar, ki pa je kljub temu povsem prevarano. Oseba, ki ne zaupa v svoje druge, je v samem svojem ciničnem nejeverju, paradoksno, žrtev najbolj radikalne samoprevare: kot bi rekel Lacan, les non-dupes errent - cinik zgreši učinkovitost/dejanskost samega videza, četudi je ta minljiv, krhek in izmikajoč, medtem ko pravi vernik verjame v videz, v magično dimenzijo, ki »proseva skozi« videz, v drugem vidi Dobroto tam, kjer seje ta drugi sam ne zaveda. Videz in dejanskost tu nista nič več zoperstavljena: natanko v zaupanju videzu vidi ljubeča o.seba drugega takšnega, kakršen dejansko je, in ga ljubi zaradi, ne pa kljub njegovim šibkim točkam. Glede na to je treba vzhodnjaški pojem Absoluta-Praznine-Substance-Temelja, ki se nahaja pod krhkimi zava- jajočimi pojavi, ki tvorijo našo realnost, zoperstaviti pojmovanju, daje vsak- danja realnost tista, kije trdna, inertna, bebavo prisotna, in daje Absolut tisti, kije vseskozi krhek in minljiv. Drugače rečeno, kaj JE Absolut? Nekaj, kar se nam pojavlja v minljivih izkustvih, denimo, ljubezniv nasmeh lepe ženske, ali celo topel prijazen nasmeh osebe, ki je sicer videti grda in groba - v takšnih čudežnih, toda SKRAJNO KRHKIH, trenutkih skozi našo realnost pride na dan neka druga dimenzija. Absolut kot tak zlahka razpade, vse prelahko nam spolzi skozi prste, z njim moramo ravnati skrbno kot s kakim metuljem. Lacanovsko rečeno, tu gre za razliko med idealizacijo in sublimacijo: lažno idoliziranje idealizira, zaslepi se za slabosti drugega, oziroma, bolje, zaslepi se za drugega kot takega, pri čemer ljubljenega uporabi kot prazni ekran, na katerega projicira svoje lastne fantazmatskc konstrukcije, medtem ko prava ljubezen sprejme ljubljenega takšnega, kakršen je. pri čemer ga postavi na mesto Reči, brezpogojnega Objekta. Kot ve vsak pravi kristjan, je ljubezen DELO ljubezni - težko in naporno delo ponavljajočega se »odklopa«, v katerem se moramo vedno znova osvoboditi od inercije, ki nas sili. da se identificiramo s posamičnim redom, v katerega smo se rodili. Skozi krščansko delo sočutne ljubezni, v tistem, kar je bilo doslej moteče tuje telo, ki smo ga tolerirali in celo zmerno podpirali tako, da nas ni preveč motilo, razločimo subjekta z njego- vimi zatrtimi sanjami in željami - prav TO krščansko dediščino »odklopa« ogrožajo dandanašnji »fundamentalizmi«, še zlasti tedaj, ko sami sebe razglasijo 13 SLAVOJ ZIZEK »Moraš, ker moreš!« Naj to ključno točko podrobneje določimo s pomočjo reference na dobro znano neokusno obrambo Hitlerja: »Res je, Hitlerje storil nekaj groznih stvari, na primer to, da si je prizadeval, da bi se Nemčija znebila Zidov, toda ne smemo pozabiti, daje vendarle naredil nekaj dobrega, zgradil je. na primer avtoceste in dosegel, da so vlaki vozili točno!« Celotna poanta te obrambe je seveda v tem, da je, čeprav se formalno odpoveduje anti-.semitskemu nasilju, prikrito anti-semitska: sama gesta primerjave anti-semitskih grozot z gradnjo avtocest in postavitev teh grozot v izjavo, katere struktura je »saj vem, pa vendar...«, naredi za očitno, daje poveličevanje Hiderjeve izgradnje avtocest v prenesenem pomenu poveličevanje tdegovih anti-semitskih ukrepov. Dokaz za to je, da 14 za krščanske. Ali fašizem konec koncev ne pomeni povratka k poganskim običajem, ki s tem, ko zavračajo ljubezen do sovražnika, ohranjajo polno iden- tifikacijo z našo lastno etnično skupnostjo? - Sedaj lahko odgovorimo tudi na skrajni proti-argumenl: mar krščanstvo nenazadnje ne podpira participacije v družbeni igri (ubogaj zakone domovine, četudi tvoja temeljna zvestoba velja Bogu) in tako proizvaja idealne subjekte/podložnike obstoječega reda? Mar ni. povedano z drugimi besedami, krščanski »odklop« konec koncev isto kot staro hindujsko »delovanje z notranjo distanco« (krepost dovršitve dejanj z indiferentnostjo do njihovega cilja) iz Bhaghavadgitel Zdi se, daje to poanta naslednjega odlomka: »[...J odmerjeni čas je kratek. Odslej naj bodo tisti, ki imajo žene, kakor da jih ne bi imeli, tisti, ki jočejo, kakor da ne bi jokali, ti.sti, ki se veselijo, kakor da se ne bi veselili, tisti, ki kupujejo, kakor da ne bi nič imeli, in tisti, ki ta svet uporabljajo, kakor da ga ne bi izrabljali, kajti podoba tega svetu mineva.« (Prvo pismo Korinčuiumi. 7:29-31.) Odgovor je v tem, da krščanski »odklop« NI notranja kontemplativna drža, temveč aktivno DELO ljubezni, ki nujno vodi v stvaritev neke alternativne skupnosti. Nadalje, v jasnem nasprotju do fašističnega karnevalskega »odklopa« iz vzpostavljenih simbolnih pravil, ki funkcionira kot inherentna transgresija obstoječega кал.prava krščanska razdvojitev ne razveljavi toliko eksplicitnih zakonov, temveč prej njihovo implicitno pošastno obsceno dopolnilo. KRŠČANSTVO, DEJANJE IN ZLO 3. Jacques Lacan, Etika psihoanalize. Društvo za teoretsko psihoanalizo, Ljubljana 1988, str. 74-75. 15 kritika Hitlerja, ki obrne člene prve izjave (in ki je popularna v nekaterih skrajno konservativnih ekoloških krogih), ni več sprejemljiva, saj implicira celo moč- nejšo OBRAMBO Hitlerja, čeravno v formi kritike: »Res je, Hitlerje naredil nekaj dobrih reči, na primer to, da si je prizadeval, da bi se Nemčija znebila Zidov, toda ne smemo pozabiti, daje vendarle storil tudi nekaj groznih stvari, zgradil je na primer avtoceste in s tem uničil nemško okolje.« In mar ni podoben obrat tudi resnična vsebina standardne obrambe nosilcev skrajno desničarskega rasističnega nasilja: »Res je, ta in ta se je udeležil linčanj Afro-Američanov, toda ne smemo pozabiti, da je bil tudi dober in pošten družinski oče, ki je redno hodil v cerkev...« - namesto tega bi morali brati: »Res je, naredil je nekaj dobrih stvari, prizadeval si je znebiti umazanih Afro-Američanov, pa vendar ne smemo pozabiti, daje bil samo običajen družinski oče. ki je redno hodil v cerkev.« Ključ do teh obratov je, da imamo v obeh primerih opravka z napetostjo med javno priznano in sprejemljivo ideološko vsebino (gradnjo avto- cest, obiskovanje cerkve) in njeno obsceno utajeno hrbtno platjo (holokavst, linčanja): prva, standardna različica izjave priznava javno vsebino in utaji njeno obsceno hrbtno plat (medtem ko jo skrivoma odobrava); druga različica odkrito odklanja javni vidik in odobrava obsceno hrbtno plat. - Kolikor torej, glede na dualnost »uradnega« javnega simbolnega narativnega prostora in njegovega pošastnega dvojnika, javni simbolni prostor regulira simbolni Zakon, kakšna vrsta zakona potem deluje na grozljivem področju njegovega pošastnega dvojnika? Odgovor je, kajpada: nadjaz- Pri tem moramo upoštevati, da napetost med simbolnim zakonom in nemožno/realno Rečjo, dostop do katere prepo- veduje Zakon (v zadnji instanci materinsko Reč prepoveduje očetovski Zakon), ni skrajni Lacanov horizont - tisto, kar se nahaja onstran (ah, bolje, spodaj), je grozljiva Reč, ki sama »tvori Zakon«: »Das Ding se na ravni nezavednega izkustva kaže kot nekaj, kar že tvori zakon. [...] To je zakon kaprice, samovolje, tudi oraklja, zakon znakov, kjer subjekt nima nobenega jamstva [...].«' Tako nimamo več opravka z das Ding kot temnim ONSTRANOM, ki ga tvori prepovedujoči Zakon: skrajna groza je groza pred samo realno Rečjo, ki neposredno »tvori zakon«. In kolikor Reč predstavlja jouissance, ta Zakon, ki SLAVOJ ŽIŽEK 4. Tradicija Frankfurtske .šole je že razločila to ključno potezo libidinalne strukture »totalitarizma« v obliki hipoteze o represivni desiMimuciji: glede razlike obravnave te poteze med Frank- furtsko .šolo in lacanovski m pristopom glej Slavoj Žižek, Mela.4tases of Enjoymeiil. 1. poglavje. 16 je Zakon same Reči, kajpada ni nič drugega kot nadjaz, zakon, katerega zapoved je nemožni ukaz »Uživaj !«. To je tudi dimenzija, kije nasprotna kantovski logiki neskončnega približevanja nemožnega cilja: v Kantovem horizontu ostaja Reč nedosegljiva, praznina onstran Zakona, medtem ko Zakon-Reč tako rekoč razode- va sadovsko hrbtno plat/resnico Kanta, perverzni Zakon, kije Zakon same Reči. Nadjazovska razveljavitev moralnih prepovedi je ključna poteza dandanaš- njega »postmodernega« nacionalizma. V tej točki je potrebno obrniti kliše. po katerem strastna etična identifikacija ponovno vzpostavi trden niz vrednot in prepričanj v zmedeni negotovosti sodobne sekularne globalne družbe: nacio- nalistični »fundainentalizem« prej služi kot operator skrivnega, komajda prikritega SMEŠ ! Prav dandanašnja navidezno hedonistična in permisivna post- moderna relleksivna družba je. paradoksno, vse bolj prežeta s pravili in ured- bami, ki domnevno služijo naši dobrobiti (omejitve kajenja in hranjenja, pravila proti spolnemu nadlegovanju...). Daleč od tega, da nas sklicevanje na strastno etnično identifikacijo še bolj omejuje, prej funkcionira kot osvobajajoči klic »Smeš!« - smeš kršiti (ne dekalog, temveč) toge odredbe mirne koeksistence v liberalno strpni družbi, smeš piti in jesti, karkoli hočeš, se udeleževati patriar- halnih običajev, kijih prepoveduje liberalna Politična Korektnost, smeš celo sovražiti, tepsti, ubijati in posiljevati... Brez polnega prepoznanja tega perver- zno psevdo-osvobajajočega učinka današnjega nacionalizma, tega, kako obsceno permisivni nadjaz dopolnjuje eksplicitno zgradbo družbeno simbolnega zakona, nam ne uspe dojeti njegove prave dinamike."* Nadjaz je tako pravi obsceni preobrat permisivnega »Smeš !« v predpisujoči »Moraš!«, točka, na kateri se dovoljeni užitek spremeni v zapovedani užitek. Vsi poznamo Kantovo formulo brezpogojnega etičnega imperativa »Du kannst, denn du sollst!« (Moreš - storiti .svojo dolžnost -, ker jo moraš storiti! ): nadjaz sprevrne ta kantovski »Moreš, ker moraš!« v »Moraš, ker moreš!«. Nikjer ni to bolj očitno kot v primeru nesrečne Viagre, tabletke za potenco, ki obljublja, da bo ponovno obnovila zmožnost moške erekcije na popolnoma bio-kemični način tako. da se bo izognila vsem problemom s psihološkimi ovirami: sedaj, ko Viagra poskrbi za erekcijo, ni več opravičila, v seksu moraš uživati, če ne, si za to kriv sam! - Na nasprotni strani spektra je videti, da newagejevska modrost ponovne oživitve spontanosti našega pravega Sebstva ponuja izhod iz KRŠČANSTVO, DEJANJE IN ZLO 5. Na.slednji korak bi bil v tem, da bi zoperstavili »totalitarni« »SMEŠ!« liberalno permi.sivnemu. V obeh primerih se sporočilo glasi: »Moreš - posedovati objekt, ne da hi plačal resnično ceno za željo, za to. da si ga želiš.« In v obeh primerih to izogibanje plačilu cene za željo zahteva svojo Ia.stno ceno. V permisivnem liberalizmu se »Smeš!« svobodnega izumljanja lastnega sebstva zaplete v zapleteno mrežo prepovedi, ki zadevajo našo dobrobit in dobrobit naših bližnjih (kaj ne jesti in piti. pravila varnega seksa, prepovedi žaliti Drugega...); na natanko simetrični način totalitarni »Smeš...« (ne meniti se za lastno dobrobit in za dobrobit tvojih bližnjikov) zahteva podreditev podobi Gospodarja. 17 te nadjazovske zadrege - vendar, kaj pri tem dejansko dobimo? Ali te newagejevske drže modrosti zopet skrivno ne podpira nadjazovski imperativ: »Moraš [storiti svojo dolžnost doseči svojo polno samoudejanjenje in samo- izpolnitev], ker moreš!« Ali ni to razlog, zakaj pogosto občutimo resnično terorizirajoč pritisk pod ustrežljivo strpnostjo newagejevskih pridigarjev?* Nekoliko poenostavljeno rečeno: elementarna avtoritarna »modrost« je. daje človek pokvarjeno, šibko bitje, ki potrebuje močnega Gospodarja, da bi ta nadzoroval njegova nevarna proti-družbena nagnjenja, zaradi česar nam tradicionalni avronfanîf Gospodar pravi: »Ni pomembno, kaj mislite globoko v sebi. ni pomembno, kako težko je to in kako zelo je v nasprotju z vašo naravo, UBOGAJTE [moje ukaze], potlačite in odpovejte se svojim notranjim nago- nom!«. V nasprotju s tem je sporočilo totalitarnega Gospodarja: »Bolje kot vi sami vem, kaj RESNIČNO HOČETE, kaj je za vas najbolje, zato je tisto, kar vam ukazujem, tisto, kar si vi sami, globoko v sebi, nevede dejansko želite, čeravno je navzven videti, da se temu zoperstavljate!« Zunanje nasprotje med »ugodjem in dolžnostjo« lahko premagamo na dva načina. Na eni strani imamo paradoks skrajno zatiralske »totalitarne« oblasti, ki gre celo dlje od tradicionalne »avtoritarne« oblasti - ne pravi nam samo »Stori svojo dolžnost, vseeno mi je, ali ti je to prav ali ne!«, temveč tudi »Ne samo da moraš ubogati moje ukaze in storiti svojo dolžnost, to moraš storiti z zadovoljstvom, ob tem moraš uživati!«. (Tako deluje »totalitarno populistična demokracija«: ne zadostuje, da subjekti/podložniki sledijo svojemu Vodji, aktivno ga morajo LJUBITI...) Na drugi strani imamo obratni paradoks ugodja samega, ko se prizadevanje po ugodju sprevrne v dolžnost: v »permisivni« družbi subjekti/podložniki izkusijo potrebo po tem. da »se imajo fino«, da resnično uživajo, kot neke vrste dolžnost, in se, posledično, čutijo krive, da niso srečni... In naša poanta je v tem. da pojem nadjaza označuje natanko vmesno področje, v katerem ti dve nasprotji sovpadeta, tj., v katerem ukaz uživaj storiti svojo dolžnost sovpade z dolžnostjo uživati. SLAVOJ ŽIŽEK Od vednosti k resnici... in nazaj Te dileme se bomo lotili iz druge perspektive, iz perspektive dialektične napetosti med Vednostjo in Resnico. Psihoanaliza običajno operira na področju nasprotja med (dejstveno »objektivno«) vednostjo in »subjektivno« resnico: pod krinko resnice lahko lažemo (to počno obsesivci, ki v izjavah, ki so na ravni dejstev povsem točne, prikrijejo ali utajijo svojo željo), pod krinko laži lahko izrečemo resnico (histerični postopek ali preprosti spodrsljaj, ki izdaja subjektovo resnično željo). Daniel Dennett v svoji knjigi Darwin 's Dangerous ¡dea spomni na naslednji mentalni eksperiment: tebe in tvojega najboljšega prijatelja bodo zdaj zdaj zajele sovražne sile, ki sicer znajo angleško, a ne vedo veliko o tvojem svetu. Oba poznata Morzejevo abecedo, zato se hitro dogovorita za naslednjo improvizirano šifrirno shemo: pomišljaj pomeni govoriti resnico; pika pa pomeni, da govoriš neresnico. Tisti, ki vaju bodo ujeli, bodo seveda slišali, kako govorita: »Ptiči ležejo jajca in krastače letijo. Chicago je mesto, in moje noge niso iz pločevine, baseball igrajo v avgustu«, pri čemer je pravi pomen teh stavkov beseda »Ne« (pomišljaj-pika; pomišljaj-pomišljaj-pomišljaj) na vsako vprašanje, ki ga postavi tvoj prijatelj. Četudi ti, ki so vaju ujeli, poznajo Morzejevo abecedo, ne morejo, razen če lahko določijo resnico ali neresnico teh stavkov, odkriti lastnosti, kijih predstavljata pomišljaj in pika.'' Sain Dennett uporabi ta primer za poanto, da pomena ne moremo razložiti v popolnoma 6. Daniel C. Dennett, Dorwiii's Dün¡^erid.. str. 116). Derrida je Rousseaujev »najboljši moderni interpret« (ibid., str. 136)), pa poskuša Derridajevi zgodbi o Rousseauju zoperstaviti svojo. 212 formiranju pa bi izginila. Do pritrdilnega odgovora na gornje vprašanje nas bo Derrida pripeljal postopno. V O gramatologiji, delu, kije ustoličilo dekonstruk- cijo kot filozofsko usmeritev, si Derrida pot do njega najprej utira skozi branje Rousseauja in Saussurja, nikakor ne po naključju pa tudi preko veznega člena, ki se napaja pri obema: preko Lévi-Straussa. Pisava ima pri vseh pomembno, že na pogled strateško mesto. Rousseau v Eseju o izvoru jezikov posveti vpra- šanju pisave celotno peto poglavje (»O pisavi«), Saussure se z vprašanjem pisave ukvarja v šestem poglavju Predavanj iz splošnega jezikoslovja (»Pred- stavitev jezika s pisavo«), Lévi-Strauss pa razdelek v Žalostnili tropih naslovi z »Lekcija pisave«. Toda ali je za Derridaja to dovolj, da odločitev za omenjene tri avtorje razglasi za legitimno? Kljub dani »empirični pripravnosti« že prvi stavki v O gramatologiji odločno problematizirajo enostavnost izbire in pri- mera. Odgovor na vprašanje, kaj je temeljno vodilo te izbire, namreč ni samoumeven, temveč seje do njega šele potrebno dokopad pri vsakem avtorju posebej. Ne obstaja torej neki splošni odgovor na to vprašanje, ki bi se ga dekonstrukcija lahko po potrebi poslužila z namenom, da legitimira svoje inter- vencije. Vprašanje »zgleda«, »primera« oziroma »eksemplarnosti« bo zato nekakšni skupni topos v.seh treh branj v O gramatologiji. Ta skupni topos potemtakem zahteva posebno previdnost, ki botruje Derridajevi zadržanosti: »To je, če želite, moment primera, četudi je pojem primera tu strogo vzeto nesprejemljiv Izbiro in nujnost tega, kar zaradi lagodnosti še imenujemo pri- mer bi bilo torej potrebno upravičiti in pokazati na njeno nujnost tako, da postopamo potrpežljiveje in počasneje.«'' Na tem mestu se bomo oprli na raz- pravo Irene E. Harvey, ki tematizira status »eksemplarnosti« ter legitimnosti Derridajeve izbire posameznih tém ali avtorjev.^ Menimo namreč, daje ta téma zelo pomembna za horizont dekonstrukcije. DEDIŠČINA ROUSSEAUJEVE LIGVISTIKE 8. O tem, na kakšen način ,si obsodba pisave skozi celotno zgodovino sposoja svoj besednjak pri Platonu, cf. Jacques Derrida, »La pharmacie de Platon«, v Im dissémination. Seuil, Pariz 1972, str. 83 ff. 9. »Ženevski lingvistični krožek«, prevedeno zgoraj. 213 Argument glede tega, zakaj ima zanj predvsem Rousseau tako pomembno vlogo, Derrida razvija na 126. strani svoje O gramatologiji. Rousseau ponovi inavguralno gibanje teoretske refleksije pisave, ki se zgošča v Platonovi shemi pisave iz Faidrosa, vendar pri tem izhaja iz »novega modela prisotnosti: samo- prisotnosti subjekta v zavesti ah občutju« (O gramatologiji, str 126). Rousseau je edini - pri tem izvzemamo splošno razpoloženje njegove dobe, kajti v celotnem XVIII. stoletju je bila pisava v luči obrambe instance glasu nasproti grožnji pisave obdelana temeljiteje in izčфneje kot kdajkoli prej, že naslednje stoletje paje to tematiko zopet zanemarilo -, ki med Descartesom in Heglom tematizira izključitev pisave. V Eseju o izvoru jezikov ima poglavje »O pisavi« posebno mesto in daleč presega ozko zamejitev, na katero namiguje sam njegov naslov. V njem se namreč prepletajo in zgoščajo naslednje tematike: nastanek družbe oziroma narodov, nastanek jezikov, geneza različnih načinov pisanja, primerjava zgradbe različnih alfabetov ter razmerje med umetnostjo govorjenja in umetnostjo pisanja. In čeprav je Rousseau v sklepni sodbi o pisavi uglašen s platonistično shemo pisave (»Pisava, ki naj bi jezik učvrstila, je ravno tisto, kar ga kvari«; Esej o izvoru jezikov, str 24), mu je zavoljo temeljitosti in siste- matičnosti pristopa k tej problematiki potrebno pripisati posebno mesto v zgo- dovini filozofije." Harveyeva razprave o »primerih« ne začenja z vprašanjem eksemplarnosti Rousseauja glede na Derridajevo delo kot celoto, temveč z obravnavo »temat- skih« eksemplarnosti (refleksivna sodba pri Kantu, grob in relacija brat-sestra pri Heglu). Zatem razčleni omenjeno stran 126 iz O gramatologiji ter se vpraša, čemu vendarle privilegiranje Rousseauja, če je pravi topos Derridajeve kritike pravzaprav Descartesov model subjektivnosti. Pri tem spregleda, da Derrida dodatno odgovarja na to vprašanje v nekem drugem tekstu, ki pa se v resnici neposredno dotika zastavka njene razprave.^ V njem Derrida najprej ponovi, da Rousseau edini med Descartesom in Heglom obudi vprašanje pisave in tematizira njeno izključitev, nato pa izrecno poudari, da zavoljo Rousseaujeve izvirnosti njegovega mišljenja ni možno zvesti na »fundamentalno kartezijan- stvo«. Rousseau tako zaseda mesto, ki ga kartezijanska pozicija ne more 1гсфа11. Mimo te Derridajeve teze se Harveyeva nato sprašuje, v kolikšni meri lahko UROS GRILC 214 primer Rousseaujevega obravnavanja pisave prispeva k Derridajevi kridki logo- centrizma. Podhoma namreč podvomi v upravičenost tega, da se je Rousseau znašel v družbi pravih filozofov, se pravi tistih, ki so izrecno in konsekventno utemeljevali moč lagosa in pri tem izhajah iz prevlade govora nad pisavo. A na obravnavani strani 126 v O gramatologiji Derrida odgovarja tudi na to: Rousseaujevo delo ima posebno mesto v zgodovini filozofije, ni le ena izmed etap mišljenja, temveč je v svoji biti simptom tradicionalne metafizike. Rous- seau, kot tudi drugi »privilegirani avtorji« dekonstrukcijskih branj, so po Derridaju zgolj »lastno ime problema«, ki se mu pravi logocentrizem. Metafizika je determinirala vsak diskurz o pisavi, ker so lahko koncepti tega diskurza vzeti zgolj iz nje. To je prvo, na kar je opozorila dekonstrukcija. Toda natanko iz te brezizhodnosd razpravljanja o pisavi Derrida pričenja graditi svoj premislek pisave nasploh. Kakršenkoli izstop iz metafizike ali izognjenje le-tej bi namreč vnaprej potrdila metafizični pojem pisave in resdtuirala njegovo dominantnost. Če naj bo pretres omenjene dominantnosti in vezi z metafiziko kakorkoli učin- kovit, potem mora pričeti v samem primežu, ki pisavo spaja z metafiziko. Derri- dajev odgovor je torej precej bolj precizen kot vprašanje, ki ga zastavlja Harve- yeva; slednja potegne mimo tega odgovora sklep, da Derrida pravzaprav nikoli ne utemelji svoje izbire Rousseauja, temveč obravnava Rousseauja zgolj z name- nom, da bi od simptomov prišel do resničnega vzroka (kije kakopak logocen- trizem tradicionalne metafizike). Rousseaujeva misel bi bila tako le provizorična téma dekonstrukcije (Harvey, str 212), medtem ko Derrida pove, da je »izoliranje Rousseauja in teorije pisave v rousseauizmu« zgolj »delna« in »zača- sna abstrakcija« (O gramatologiji, str 127). Vsled tega, sklene Harveyeva, Derrida ne more podati dokončne utemeljitve izbire Rousseauja, medtem ko dovolj enoznačno utemelji svoje tematiziranje Lévi-Straussa. Toda bržkone se gre vprašati, ali ni ravno zvestoba Rousseauju eden izmed ključnih Derridajevih argumentov za »izbiro« Lévi-Straussa. Nasprod temu se zdi prepričljivejša teza, da Derrida Rousseaujevo misel razglasi za simptom metafizike z namenom, da bi nato poiskal nastavke in razloge, ki so omogočili in dopustih to simptomatičnost. Kar pomeni, da se znotraj Rousseaujeve mish išče tisto, kar ga po eni strani vpenja v zahodno miselno tradicijo, po drugi strani pa se poskuša skupaj z njim temadzirati tudi tisd presežek/manko, ki ga omenjena tradicija ni uspela pojmid. Ker pa, kot smo že povedali, logocentrizem ni konstanta mišljenja, ki je vnaprej dana in vnaprej določujoča, temveč se kot dominantna unija zahodne misli razvije vsakokrat znova, je pot do dokaza te dvojne narave rousseauizma zapletena. DEDIŠČINA ROUSSEAUJEVE LIGVISTIKE 215 dolga in polna pasti. Nenazadnje tudi zato, ker sta narava Rousseaujevega mišljenja in obseg njegovega opusa zelo kompleksna. Derrida skratka poskuša izpostaviti predpostavke logocentrizma oziroma njegovo mikro ekonomijo. Zato logocentrizma nikoli ne podaja kot konsistentnega ustroja misli, ki pod- pira ali drži skupaj metafiziko, temveč mora pri vsakem branju razkriti nas- tavke, ki ga omogočijo. Logocentrizem je potemtakem prazna forma, ki jo napolnjuje vsakokrat nova vsebina. Toda ta prazna formaje določujoča, v večini primerov nastopa kot tiha prisila, ki prežema sleherni najmanjši delček pojmovnega tkiva. V zadnji instanci gre dekonstrukciji za poskus razmejitve same te forme, za poskus, da se izlušči možnost njenih prebojev. Toda priti do tistega »zunaj« oziroma do te »dnigosti« za dekonstrukcijo pomeni nič drugega kot to, daje potrebno pokazati, kako je bila ta zunanjost ali drugost vselej že na delu znotraj tistega, kar se razmejuje. Zapora implicira odprtje in obratno. Tako je tudi pri Rousseauju. Harveyeva prepozna še neki drugi učinek te bežnosti Derridajeve samoref- leksije glede odločitve za obravnavanje Rousseauja. Trdi, da Derrida pri Rousseauju trči ob nemožnost absolutne utemeljitve izhodišča (ibid., str. 201) in da to nemožnost naposled postavi za zakon zakona: za zakon razlike. Derridaju očita, da problem eksemplarnosti sklene ravno na točki, ko ta nastopi kot resnični problem. Konča s tem, da Derridajevo trditev, da je dopolnilo slepa pega Rousseaujevega dcia(ibid.), obrne proti Derridaju, nato pa potegne sklep, daje pri Derridaju »eksemplarnost slepa pega njegovega lastnega dela« (Harvey, str 216). Slednjemu moramo na kratko ugovarjati. V prvi vrsti je precej nenavadno, da se vprašanje »eksemplarnosti« razglasi za osrednje vprašanje, celo za edino pravo Derridajevo preokupacijo; te nenavadnosti ne omili niti sklicevanje na omembe tega problema pri Gaschéju, Ulmerju in WarminskemC/fcíí/., str 193). Harveyeva se na začetku upravičeno opira na Derridajeve refleksije »eksemplar- nosti« v Glas (zlasti na definicijo le-te na str 38-39), vendar pa se do konca svojega teksta ne uspe prebiti iz tega izhodiščnega okvira. Skladno z Derridajem Harveyeva postavlja tezo, da »primeri« niso zgolj ilustracija argumenta, temveč lahko dezorganizirajo celotni tekst. Ponujajo možnost, da se jih bere drugače kot tekst, v katerega so vpeti, ali pa kar sami odpirajo neko drugo raven branja: povedo več kot tekst, izdajo svoj lastni »'zakon' pojavitve s tem, da... razkrijejo zakon, kijih usmerja« (Harvey, str. 197). Vsak primer je zato neprimer, nekakšen parazit ali guba v tekstu, ki lahko zakon, ki naj bi mu bil podrejen, zlahka preformulira v neki »drugi zakon«. Kot prikaz argumenta oziroma njegova UROŠ GRILC 10. »Razlika« (1968), slov. prev. v Jacques Derrida, Izbrani spi.\i. Krt, Ljubljana 1994, str. 26. Razlika, sveženj robnosti metafizičnih pojmov, vztraja na poziciji nemogoče meje med pripadanjem/nepripadanjem in ne obstaja ne onstran ne tostran te meje. Tisti hip, ko se to mejno pozicijo opusti bodisi v prid metafizike bodisi v prid nemetafizike, tisti hip ni več možno govoriti o dekonstrukciji. 216 podkrepitev, primer nastopa tudi kot njegova štrlina, kot nekakšen ne-primer kar pa še ne implicira nujno izgube funkcije eksemplarnosti. Resnično obtožujoča za Derridaja pa je sklepna ugotovitev, ki jo navaja Harveyeva: Derrida ne temadzira tega prehoda oziroma relacije med splošnim in singularnim, med končnostjo in neskončnostjo oziroma med primerom in Eksemplarnostjo. V zameno za to naj bi se Derrida zadovoljil z dvojnostjo prehoda, s tem, da primer razume kot dsto, kar vodi tako skozi zakon kot tudi prod drugemu zakonu (Harvey, str 198-199). In še sklep: Derrida ne preizpraša fundamentalnih struktur eksemplarnosti, ne poda zakona zakona kot pravega ne-primera, ampak te strukture kratkomalo prevzame od metafizične tradicije. Ostaja na ravni primera kot partikularne instance splošnega zakona. Edini izhod iz te zagate je po Harveyevi v tem, da se dekonstruira samega Derridaja, v nasprotju je v nevarnosti celotni zastavek dekonstrukcije. Vselej je vnaprej sumljivo, kadar se namiguje na radikalnost dekonstrukcije, kadar se dekonstrukciji popisuje težnjo, da hoče pretrgati in obračunati z vsemi metafizičnimi koncepti, jih temeljito prečistiti ali na njihovem pogorišču celo vzpostaviti nove. Vselej je problematično, če se dekonstrukcijo enači s katerokoli formo rupturizma. Nasproti temu prelom z dekonstruiranim tekstom ne le ni nikoli intenca, ki bi jo lahko pripisali Derridaju, temveč je »prelom« v zgodovini filozofije za Derridaja dsd topos, ki terja kar najbolj skrbni premislek in umestitev; prelom s tradicijo zato ni enostavna in notranje koherentna operacija, temveč je vselej prežet s sedimenti predhodnih teorij. Z drugimi besedami, prelomi v zgodovini filozofije so tisto, kar zahteva zelo skrbno dekonstruiranje (»zgleden primer« tega je pri Derridaju analiza sedimenta aristotelovskega pojma časa pri Kantu, Heglu, Husserlu in Heideggru v »Ousia in gramme«). To prelomom ne odvzema njihove iruptivne moči, nasprotno, njihova desedimentacija jim šele podeli njihovo pravo in polno veljavo ter učinkovitost. Da o razmerju med dekonstrukcijo in »prelomi« ne bi zgubljali besed, navedimo en sam stavek iz »Razlike«, ki si ga velja priklicati vsakokrat, ko nastopi skušnjava, da se Derridaja razume na opisani način: »Za nas ostaja razlika metafizično ime in vsa imena, ki jih prejme v našem jeziku, so kot imena še vedno metafizična.«'" Na kratko, prelomi so prelomi le, če ostajajo v DEDIŠČINA ROUSSEAUJEVE LIGVISTIKE 11. Cf. Jacques Derrida. »Število da-jev«, slov prev. v Problemi 3, Ljubljana 1995, str 145-154. 12. Druga odlika dekonstrukcije je v tem, da poka?e, kako je ne le zaplet, temveč tudi odgovor nanj v odločilni meri podal že sam začetek filozofije. Platonova obsodba pisave v Faidrosii je denimo nujna, če hočemo zagotoviti in ohraniti digniteto logosa. ki izključuje pisavo kot svoje drugo. Nemara bi šli lahko celo tako daleč, da bi rekli, da pristop k drugosli na splošno dobi svojo formo v razmerju med logosom in njegovim drugim, ki pa ima najprej formo pisave. Vprašanje dragosti tako ni vprašanje, ki se vsakemu instavriranju logosa vsiljuje naknadno, ampak zadeva samo konstituiranje logosa. 217 določeni meri še naprej vpeti v tradicijo, s katero hočejo pretrgati, kajti le ta tradicija omogoča njihovo prepoznavnost in artikulacijo. Pojem eksemplarnosti ni pri tem nobena izjema. Vsemu navkljub Harveyeva nevede poda odgovor na vprašanje, ki mu tako vneto sledi. Ta odgovor tiči v konceptualizaciji oziroma podvojenosti, v zagati »ontologije dvojnosti (dveh zakonov), ki ju ni možno povzeti enega v drugega. Vsak spodbija drugega; vsak je z ozirom na drugega nezakonit, vsak izpodriva drugega.« (^arve)', str 199.)Čeprav Harveyeva to podvojenost ustrezno formu- lira, pa jo pojmuje kot enostavno dvojnost, medtem ko je pri Derridaju ta dvojnost originarna, tako kot je zanj vsak začetek že neko ponavljanje, produk- cija reprodukcija in tako kot je tudi afirmacija vedno že reafirmacija." Prav izvorna podvojenost paje ključni teoretski prispevek dekonstrukcije, saj raz- kriva, kako je znotraj obeh polov opozicije na delu absolutna alteriteta. Ta alteriteta ni zvedljiva na nobenega izmed polov, ampak je pogoj njune zoperstavitve.'- Derrida poskuša tako izpostaviti pogoje možnosti nasprotja, ki so hkrati pogoji njegove nemožnosti. Omenjena dvojnost torej šele odpira ključna vprašanja, zato ni enoznačni odgovor nanje. Da pa Derrida nikakor ne obtiči pri tej ambivalentni dvojnosti, priča tudi naslednji odlomek iz »Ženev- skega hngvističnega krožka« (str. 196), kjer gre za pojasnitev »izstopa« iz narave - Derrida to podrobneje in veliko obširneje razdela v O gramatologiji -, ki ga Rousseau misli hkrati kot povsem naravnega in kot umetnega, kot moment, ki se podreja naravnim zakonom, a jih ravno s tem že krši; »Obenem pa ta model [mišljen je Rousseaujev model, op. U.G.] upošteva heterogenost dveh redov oziroma dveh momentov (narava in družba, negovorica in govorica ipd.) ter skladno s tistim, kar smo drugje analizirali pod imenom dopolnilnost. usklajuje kontinuum in diskontinuum.« Dekonstrukcija poskuša določiti natanko ta stik med zoperstavljenimi si členi, ta medprostor, ki ločuje/povezuje in se zato nikoli ne formira kot neki UROŠ GRILC 13. v tekstu »Struktura, znak in igra v diskurzu humanističnih znanosti« (1966), slov. prev. v Literatura, št. 24-25. Literarno-umetniško društvo Literatura, Ljubljana 1993, str 75. 14. Cf. Derridajev tekst »Geneza in struktura ter fenomenologija«, slov. prev. v zborniku Pisava in transceiulentalnu. Problemi 1-2, Ljubljana 1998. 218 homogeni milje. Ta medprostor ni dan vnaprej, ni nasledek vzpostavitve naspro- tja, temveč se skozi nasprotje konstituira tisti hip, ko se konstituira sama njegova polarnost; na neki načinje torej »pred« nasprotjem, a le formalno »pred«. Velika Derridajeva zasluga je, da pokaže, na kakšen način lahko ta zaplet mislimo kot povsem konsistenten. Harveyeva poleg tega vprašanje »eksemplarnosti« preveč samoumevno povezuje z vprašanjem »izbire«, pri tem pa spregleda Derridajev izrecni dvom glede tega, »da gre danes za kakršnokoli vprašanje izbiranja«." Precej bolj verjetno je, da dekonstrukcija poseže po »primeru« šele na točki, ko so izčrpane vse možnosti za kakršnokoli izbiro. Nedvomno pri Derridaju obstajajo privilegirane téme, ki so pač tiste, kjer je problem pisave ekspliciten. Vse druge téme oziroma avtorji, ki jih obravnava Derrida, se na tak ali drugačen način dotikajo tega problemskega sklopa. Ko Derrida definira nerazčlenljivo trojnost pisave-časa-drugosti, doseže problem- sko polje, ki se s tem odpre, nesluteno širino. Po drugi strani pa menimo, da pri Derridajevi obravnavi Rousseauja v zadnji instanci vendarle ne gre kratkomalo za »nemožnost absolutne utemeljitve izhodišča«. Harveyeva namreč zgreši Derridajevo jukstapozicijo v spisu »Ženevski lingvistični krožek«, ki objuksta- poniranju dveh ženevčanov, Rousseauja in Saussurja, zahteva njuno vzporedno branje v navezavi na vprašanja, kijih pri njima poraja razmerje med pisavo in glasom. Prav v tej jukstapoziciji se pokaže vsa krucialnost Rousseaujevega prispevka k obravnavi pisave, a tudi »ponavljanje ali permanentnost... dolo- čenih fundamentalnih shem in določenih vodilnih pojmov« (ibid., str 203). Čeprav torej ne gre za enostavno primerjavo Rousseauja in Saussurja, se izkaže, da ima glas pri obeh »etični in metafizični primat«, da je pisava pri obeh reprezentant in dopolnilo govora, da so učinki pisave kontaminirani z moralnimi aspekti, daje pisava tista, ki kvari in popači jezik ter je celo sposobna preobrniti naravno razmerje ter si uzurpirati mesto govora, kar naposled potrjuje prezenco Platonove dediščine. Zato gre privilegij Rousseauja pri Derridaju v korak s privilegijem Saussurja in obratno; enako kot privilegij obravnavanja fenomeno- logije, ki zasleduje izvore, v dekonstrukciji ne more brez privilegija struktu- ralizma, ki obravnava ustroj celote, in obratno." DEDIŠČINA ROUSSEAUJEVE LIGVISTIKE 15. Rodolphe Gasché. »The Law of Tradition«, v Inventions of difference. On Jacques Derrida. Harvard University Press, Cambridge/Massachusects/London 1994, str. 78. 219 Če naj zaključimo, primer za dekonstrukcijo vselej nastopa v množini, ni enega samega odločilnega primera, temveč sistematična veriga singularnih pri- merov, ki bodisi sledijo determiniranosti s pisavo na splošno bodisi problema- tiziraju to determiniranost. Ali kot to pove Rodolphe Gashé, ki pride do istega rezultata po drugi poti: dekonstrukcija temelji na zahtevi po univerzalnosti, ki obravnava singularnosti na način, dajih ne reducira na status eksemplarnosti ali primerov." Matjaž Barbo ROUSSEAUJEV ESEJ O MELODIJI IN GLASBENEM POSNEMANJU Rousseaujev Esej o izvoru jezikov, v katerem se govori o melodiji in glasbenem posnemanju je brez dvorna eden najbolj temeljitih, pa tudi najpo- gosteje obravnavanih in kritično presojanih tekstov 18. stoletja. Pri tem se avtorji, ki ga pretresajo, pogosto osredotočajo zlasti na Rousseaujevo interpre- tacijo družbe in kulture, poglavja o glasbi, ki tvorijo drugi del teksta, pa bodisi povsem prezrejo ali pa jim prisojajo sekundarni pomen. Vendar gre dejansko za več kot le omembe vredno razmišljanje, ki ga lahko pravilneje razumemo šele v razumevanju posebnega mesta, ki ga je imela glasba v Rousseaujevem življenju in tudi sicer v tedanji družbi. Zato ne preseneča, da ga nekateri, kot npr Downing A. Thomas (Music and the origins of language. Theories from the French Enlightenment, Cambridge 1995) postavljajo po pomenu celo nad prvo polovico traktata. Glasba je z enciklopedisti postala osrednja »filozofska umetnost«, posle- dično je ohranjala ta status vse do oblikovanja estetike kot osamosvojene filozofske discipline, pri katere nastanku je (še) neposredno sodelovala. Rameau, veliki Rousseaujev nasprotnik, je status glasbe označil z značilnim pitagorejskim stališčem, daje glasba izvor in temelj vseh znanosti. Za enega prvih Rousseaujevih poskusov, da bi vstopil kot upoštevanja vreden mislec o glasbi, velja dogodek na začetku 40. let, koje \ Académie des Sciences predstavil sistem zapisovanja glasbe s številkami namesto not. Sistem je bil okoren in primeren kvečjemu za zapis melodije s preprosto harmonsko spremljavo, zato so ga akademiki brez dvoma upravičeno zavrnili. Med njegovimi ostrimi kritiki je bil tudi Rameau, kar je še posebej močno potrlo mladega Rousseauja, ki gaje spoštoval kot vzornika. To je eden od trenutkov, ki ga Rousseaujevi biografi pogosto omenjajo med še nekaj takšnimi ponesrečenimi srečanji obeh francoskih intelektualnih velikanov. Zgodovinsko dejstvo je, daje med njima raslo vedno večje nasprotovanje, kije pri Rousseaju posledično vplivalo na izoblikovanje posebne glasbene teorije, za katero se 221 MATJAŽ BARBO 222 zdi, dajo je v dobršni meri morda pogojevalo zlasti nasprotovanje Rameauje- vim izhodiščem. To velja tudi za teze, ki jih je Rousseau predstavil v Eseju. Da bi jih lažje razumeli, si moramo najprej vsaj skicirati nekatera temeljna Rameaujeva glas- beno-teoretska izhodišča. Rameau je v svojem času veljal za avtorja, ki je uspešno razvil znanost o glasbi, temelječi na empirično dokazljivih dejstvih. Rameau je bil dejansko zvest dedič pitagorejske tradicije, ki se je preko Boethijevega utemeljevanja trojstva glasbe vesolja, človeka in instrumentov {musica mundana, humana, instrumentalis) prenašala vse v novi vek. Rameau je pri tem izhajal iz definiranja t. i. corps sonores (zvenečih teles). Pri tem po njegovem mnenju tvorijo glasbeno bit resonirajoči objekti, znotraj katerih se zvok sploh lahko uresničuje. Prepričan je bil, da je odkril izvor harmonije v resoniranju corps sonore: »Harmonija, ki je sestavljena iz skladne povezave več različnih zvokov, je naravni efekt, ki ga povzroča valovanje zraka s pomočjo trkov [choc] posameznih corps sonore.« Iz tega je Rameau izpeljal tezi, da lahko glasbo razumemo edinole kot rezultat fizične akcije ter daje melodija sekundarna, podrejena harmoniji kot izključnemu neposrednemu produktu teh zvenečih teles. Prva teza je po njegovem potrjevala univerzalnost harmonskih zakonov, ki jih je razumel v smislu Boethijevega enovitega trojstva proporcio- nalnih struktur pitagorejskega pojmovanja glasbe, ki je neposredno vplivalo tudi na formuliranje druge teze. Pri tem se je namreč Rameau oprl na analizo zvenenja različno dolgih strun, torej tipičnega pitagorejskega »merilnega instru- menta«. Rameau, ki mu danes sicer radi očitajo pomanjkanje zgodovinsko pogo- jenega antropološkega razumevanja glasbe in njenih zgodovinskih premen, je torej melodijo povsem podvrgel harmoniji. S tem v zvezi je poudaril pomen harmonskih funkcionalnih odnosov in se posledično v glasbeno-teoretski zgodo- vinski zavesti ohranil kot eden glavnih utemeljiteljev funkcionalne harmonije. Tudi Rousseau je v iskanju ugovora Rameauju - s čimer se bolj ali manj eksplicitno ukvarja dejansko tudi pri pisanju Esejev - usmeril svojo pozor- nost v grško glasbeno teorijo. Slednja je po njegovem mnenju pač dsta, ki na samem »izvoru« glasbe izgovarja paradigmo »naravnih zakonov«. S tem se implicitno odpove navezavi na italijansko glasbo, ki jo je v kritičnem Lettre sur la musique française (1753) postavljal za vzor francoski, katere zagovornik in predstavnik par excellence je bil Rameau (dejansko je na Rameauja s tem v zvezi letela vrsta bolj ali manj upravičenih sodb, po katerih so ga v prvi polovici stoletja v konfliktu z Lullyjevimi zagovorniki napadali kot tipičnega italijan- skega skladatelja - Lully, kije bil sam italijanskega rodu, je paradoksalno veljal ROUSSEAUJEV ESEJ O MELODIJI IN GLASBENEM POSNEMANJU za francoskega avtorja -, v drugi polovici stoletja pa se ga je v boju z Rouss- eaujein prijela oznaka značilnega skladatelja nezanimive francoske glasbe). Kot je sicer pri Rousseauju običajno, si je za utemeljevanje svojih idej izbral antinomični par. Podobno kot Rameau je izhajal iz para harmonija-melo- dija, le daje pri tem seveda Rameaujevo hierarhično razmerje obrnil na glavo in postavil za primarno melodijo. Slednji je harmonija podrejena, je »pozorna in skromna služabnica melodije«, kot je to zapisal J. Starobinski v spremni besedi, kije objavljena skupaj s slovenskim prevodom fie/ev. Rousseau je bil prepričan, da harmonija s svojim pitagorejskim oz. »rameaujevskim« računa- njem proporcev ne more postati vir velikih učinkov glasbe, saj bi sicer sodila k naravoslovnim znanostim, ne pa k umetnosti. (Rameau se sicer dejansko odkrito opira na srednjeveško pojmovanje, po katerem je glasba v sislcmu septem artes liberales nedvoumno v okviru kvadrivija prišteta med vede, ki operirajo s števi- li.) Nasprotno je po Rousseauju glasba umetnost posnemanja, kot taka pa ima lahko za svoje izhodišče zgolj melodijo, saj »po naravi ni druge harmonije kot enoglasje« (Esej, str 55). V teh tezah se zdi, da znova slišimo apologeta sistema zapisovanja not s številkami, primernimi le za beleženje enoglasnih melodij z najpreprostejšo harmonsko spremljavo. Vsekakor je do danes svojo vrednost ohranila Rousseaujeva ideja, da zvoki nimajo objektivne realnosti, ampak lahko obstajajo kot glasba šele v melodiji, kije tako edina lahko povezana z izvornimi začetki glasbe. Z njo je Rousseau vplivno zaznamoval premislek o glasbi vse do danes. Implicitno se nanjo denimo veže v svoji najnovejši izjemno odmevni Estetiki glasbe Roger Scruton (The Aesthetics of Music, Oxford 1997), ki zvokom ne prisoja »objektnosti«, ampak jih ima za »sekundarne kvalitete«. Brez dvoma je Rousseau tudi upravičeno zavračal Rameaujevo nespretno utemeljevanje mola s pomočjo nihanja strun; problem, ki ga ni uspešno rešilo niti poznejše Riemannovo sklicevanje na alikvotni niz tonov. Rousseau je s svojim mnenjem, da naj bi čustva nadvladovala razum, tudi močno zaznamoval naslednje generacije glasbenikov, tako da lahko vidimo sledove kompozicijsko-tehničnih »uresničitev« njegovih estetskih postavk vse od opernih reformatorskih poskusov Glucka, ki je v svoja dela vključeval enoglasne zbore, do Wagnerjeve teorije glasbene drame. Danes preseneča tudi njegov aktualni »antropološki« pristop pri razlagi glasbene zgodovine. In kljub temu, da v Rousseaujevi teoriji zaznamo vrsto protislovij in nedoslednosti, gre vendar za delo, ki sodi med najbolj »temeljna dela« glasbene estetike. 223 Freudova pot k Freudu Sigmund Freud O PSIHOTERAPIJI HISTERIJE [Zur Psychotherapie der Histerie] (1895) [Iz: Študije o histeriji (1893-95)] Izdaje v nemškem jeziku: (A) O psihičnem mehanizmu histeričnih pojavov (Preliminaren prilcaz) (Prvi del Študij) 1893 NenrologisiJiesZentralhlatt. 12. zv. (1). str 4-10 (del I-II). in 12. zv. (2), str 43- 47 (del III-IV). (1. in 15. januar) 1893 Wiener medizinisclie Blätter. 16. zv. (3), str 33-35 (del I-II). in 16. zv. (4), str. 49-51 (del III-IV). (19. in 26. januar) 1895 etc. V Študijah o histeriji (glej spodaj.) 1906 Sammlung kleiner Schriften zur Neurosenlehre, I. zv., str 14-29. (191 1,2. izdaja; 1920, 3. izdaja; 1922,4. izdaja.) (B) Študije o histeriji 1895 Leipzig in Dunaj. Deuticke. V + 269 .strani. 1909 2. izdaja, v isti založbi. (Brez sprememb, toda z novim, skupaj napisanim predgovorom.) VII -t- 269 strani. 1916 3. izdaja, v isti založbi. (Brez sprememb.) VII -t- 269 strani. 1922 4. izdaja, v i.sti založbi. (Brez sprememb.) VII -i- 269 strani. 1925 Gesammelte Schriften, I. zv., str 3-238. (Brez Breuerjevih prispevkov; z dodatnimi Freudovimi opombami.) 1952 Gesammelte Werke. 1. zv., str. 77-312. (Ponatis iz 1925.) Slovenski prevod besedila je narejen po izdaji v Studienausgabe, Ergänzung- sband. Fischer Verlag, Frankfurt na Majni, str 37-97. 225 SIGMUND FREUD (I) Zgodovina O zgodovini nastanka Študij smo zelo dobro poučeni. 1. Namreč prvič v Gesammelte Werke. 1. zv., glej bibliografske podatke zgoraj, drugič v žepni izdaji (Fischer Taschenbuch Verlag, Frankfurt na Majni, 1970), ki vsebuje tudi Breuerjeve prispevke in se torej kot popolne prejšnje izdaje členi takole: I. O psihičnem mehanizmu histeričnih pojavov. Preliminaren prikaz (Freud in Breuer); Popisi bolezni: I. Gdč. Anna O.... (Breuer), 2. Gospa Emmy v N.....40 let, iz Livonije (Freud), 3. Miss Lucy R., 30 let (Freud), 4. Katharina ... (Freud), 5. Gdč. Elisabeth v R. ... (Freud); III. Teorija (Breuer); IV. O psihoterapiji histerije (Freud). - Freud v prispevku »O psihoterapiji histerije« večkrat napoti bralca na strani v prejšnjih delih Šturlij. Takšne reference o straneh se tu nanašajo na izdajo Študij v Gesammelte Werke in na žepno izdajo (ž. i.). Enako postopamo pri referencah, ki usmerjajo k drugim delom Štuilij in so jih dodali izdajatelji. 226 Uredniška opomba: Čeprav Je v nadaljevanju natisnjen le izvleček iz Študij o histeriji, navajamo tu bibliografske podatke za celotno delo. V drugih zvezkih Suulieimusgahe so .se odpovedali temu, da bi tiskali odlomke iz del Sigmumla Freuda. Pričujoče delo dvakrat krši to pravilo. Da bi Freudovemu bralcu predstavili pojmovanja s področja tehnike zdravljenja in teorije terapije iz časa »katar- zične metode«, torej iz obdobja njegovega sodelovanja z Josefom Breuerjem, tu predstavljamo Freudov prispevek »K psihoterapiji histerije«, IV. del Študij o histeriji. Zakaj smo se morali odpovedati temu, da bi to pomembno delo v celoti prevzeli v Studienausffahe, je v »Pojasnilih k izdaji« (Studienausgahe, 1. zv., od str 27 naprej) utemeljila Angela Richards. Vsekakor je v 6. zvezku Studienausgahe (od str 9 naprej) mogoče najti Freudovo predavanje »O psihičnem mehanizmu histeričnih pojavov« ( 1893 h), čigar vsebina v veliki meri, od časa do časa dobesedno, ustreza »Preliminarnemu prikazu« (1893 a), uvodnemu poglavju Študij, ki sta ga skupaj izdala Freud in Breuer. Predavanje poleg tega vsebuje nadaljnjo predstavitev katarzične metode zdravljenja. Ker so Študije o Itisteriji v nein.ščini trenutno dosegljive le v dveh izdajah' brez komentarja, na tem mestu izkoriščamo priložnost, da posredujemo bralcu nekaj izčфnejših uredniških napotkov, ki se nanašajo na celotno delo, ne le na tu natisnjeni del. To se zdi še toliko bolj upravičeno, ker je za takratno razvojno stopnjo Freudove misli posebej značilna tesna povezava med novostmi na področju tehnike zdravljenja in temeljnimi kliničnimi odkritji. Opozarjamo tudi na to, da seveda popisi bolezni, zajeti v Študijah o histeriji, v.sebujejo številna dodatna opozorila o tehniki zdravljenja, teoriji terapije in strukturi psihičnega gradiva. o PSIHOTERAPIJI HISTERIJE 2. Naslednje Informacije so večinoma povzete po Freudovi biografiji Ernesta Jone.sa (1960; predvsem XI. poglavje). 3. »Uredniška opomba« k prejšnjemu delu opozarja na to. kako intenzivno seje Freud takrat še ukvarjal s hipnozo (glej Studienausgabe, Ergäuzungsband, od str 15 naprej). 227 Breuerjevo zdravljenje prijateljice Anne O., na katerega se sklicuje cela knjiga, je potekalo med 1880 in 1882. Že takrat je Jo.sef Breuer (1842-1925) užival velik ugled na Dunaju, in sicer tako kot hišni zdravnik z obširno prakso kakor tudi kot znanstvenik, nasprotno pa seje približno petnajst let mlajši Freud .šele začenjal pripravljati na zdrav- niško prakso.- Oba moža .sta bila že nekaj let prijatelja. Zdravljenje Anne O. .se je končalo na začetku junija 1882 in v novembru, ki je sledil, je Breuer pripovedoval Freudu o njegovem nenavadnem poteku. Čeprav ga je takrat zanimala predvsem anatomija živčnega sistema, je bil Freud globoko prevzet - tako globoko, daje, koje približno tri leta pozneje študiral v Parizu pri Charcotu, temu poročal o primeru. »Toda mojster za moje prve omembe ni pokazal nobenega zanimanja, tako da .se k .stvari nisem več vrnil in .sem jo tudi sam opustil.« (1925 cl. na začetku drugega od.stavka.) Freudove študije pri Charcotu so veljale predvsem histeriji. In ko se je 1886 vrnil na Dunaj in odprl ordinacijo kot nevrolog, so histerije predstavljale bistveni del njegove klientele. O metodah zdravljenja, ki jih je najprej uporabil, prim. »Uredniško opombo« k prvemu prispevku tega zvezka (Studienausgabe, Ergäuzungsband, od str. 15 naprej). Toda skrivoma .seje še vedno ukvarjal s primerom Anne O. in poroča nam, »da sem od samega začetka razen hipnotične sugestije vadil drugačno rabo hipnoze« ( 1925 d. začetek drugega odstavka). Ta »drugačna raba« je bila katarzična metoda, ki je tema Študij. Primer gospe Emmy von N. je bil prvi, ki se gaje Freud, kot smo izvedeli od njega (1895 d, str 99, i i., str. 40, in spodaj, str 257), lotil s katarzičnim postopkom. V opombi, dodani eni od izdaj iz 1925, Freud to navedbo omeji in pravi, daje bila to prva terapija, v kateri je »v izdatni meri« (1895 d. str. 162. ž. i., str. 85) uporabil to metodo. V resnici je Freud v tem zgodnjem obdobju hipnozo uporabljal še vedno na konvencionalen način - namreč za posredovanje neposrednih terapevtskih sugestij.' V kakšnem obsegu seje to zgodilo tudi v primeru gospe Emmy, je zelo jasno razvidno iz dnevnega poročila o prvih dveh do treh tednih zdravljenja: Freud gaje posredoval na podlagi zapiskov, »ki sem si jih... delal vsak večer« (prav tam. str 99. ž. i., str. 40). Na žalost ne vemo natančno, kdaj je Freud začel z zdravljenjem; to je bilo maja bodisi 1888 ali 1889 - torej bodisi približno štiri ali približno šestnajst mesecev po tem, ko se je »vrgel na hipnozo«, kot je 28. decembra 1887 (pismo št. 2) napisal Fliessu (1950a, str 53). Zdravljenje seje končalo leto pozneje, poleti 1889 oz. 1890. V vsakem primeru je do naslednje predstavitve primera (v mislih imamo kronološki vrstni red, ne pa vrstni red predstavitve v Študijah) preteklo precej časa. Gre za gospodično Elisabeth von R.; zdravljenje seje začelo jeseni 1892 ( 1895 i/, .str. 196, ž. /..str 108) in Freud jo označuje kot svojo prvo popolno analizo histerije (prav tam, str. 201, ž. L, .str 112). Nekoliko pozneje, konec istega leta, seje začelo zdravljenje miss Lucy R. (prav tam. SIGMUND FREUD 4. Vprašanje, kdaj je Freud začel uporabljati katarzično metodo, zaplete še njegova navedba iz leta 1916. Gre za tole: na mednarodnem medicinskem kongresu 1913 v Londonu je Pierre Janet zbudil pozornost z nestrokovnim in nespodobnim napadom na Freuda in psihoanalizo. Zato je Ernest Jones v reviji Joiinuil of abnormal Psychology (9. zv., 1915, str 400) objavil repliko, ki je bila v nemškem prevodu objavljena v reviji Internationale Zeilschrift für ärztliche Psychoanalyse (4. zv, 1916, str. 34). Janetje v svojem sramotilnem govoru navajal, daje vse tisto, kar je v psihoanalizi sploh kaj vredno, v celoti izpeljano iz njegovih lastnih zgodnjih spisov. Pretresajoč to trditev je Jones pripomnil, daje sicerres, da so bili Breuerjevi in Freudovi izsledki objavljeni pozneje kot Janetovi (ki jih je objavil že 1889), da pa raziskovalno delo, na katerem temelji prvi Breuerjev in Freudov prikaz, sega nazaj precej let dlje kot Janetove študije. »Sodelovanje obeh avtorjev seje začelo polnih deset let pred njuno prvo objavo in v Študijah najdemo izrecno potrditev, daje bil eden od predstavljenih primerov obravnavan štirinajst let pred objavo po katarzični metodi.« Na tem mestu v reviji Internationale Zeitschrift (prav tam, str. 42) najdemo »opombo izdajatelja«, podpisano s »Freud«: »Prisiljen sem, da dr. Jonesa popravim v za njegovo polemiko sicer nebistveni, toda zame pomembni točki. Vse, kar je bilo povedanega o prioriteti in neodvisnosti pozneje psihoanalitsko označenega dela, je pravilno, toda nanaša se samo na prispevek Breuerja. Moje sodelovanje seje začelo šele leta 1891/92. To, kar sem prevzel, nisem prejel od Janeta, ampak od Breuerja, kot sem večkrat javno priznal.« Datum, ki ga tu navaja Freud, je nejasen. 189! je dve do tri leta prepozno za začetek zdravljenja gospe Emmy in leto prezgodaj za začetek dela z gospodično Elisabeth. 228 Str. 163,1. (., str 85). Preostalemu primeru Katharine (prav tam, od str 184 naprej, 1. L, od str 100 naprej) ni mogoče določiti natančnega datuma. Nedvomno si je Freud v obdobju med 1889 in 1892 lahko nabiral izku.šnje z novimi primen. To velja predvsem za bolnico Cäcilie M., »ki sem jo spoznal daleč bolj temeljito kot katerokoli drugo tu omenjeno bolnico« (prav tam, str 123, op., ž. /., str 57, op.); toda o njenem primeru »zaradi osebnih razlogov« (loc. cit.) ni mogel izčrpno poročati. Toda o njem v Študijah večkrat razpravljata tako Freud kot Breuer, in od Freuda izvemo (prav tam, .str 247, ž. (., str 145), daje bilo »opazovanje tega nenavadnega primera skupaj z Breuerjem naslednji povod za objavo najinega 'Preliminarnega prikaza'« (1893 a).* Zapis tega epohalnega dela (ki oblikuje prvi del Študij) se je začel junija 1892. Pismo Fliessu z dne 28. junija (1950 a. pismo št. 9, str 59) napoveduje, daje »Breuer že izrazil svojo pripravljenost, da bi teorijo o odreagiranju in najine siceršnje skupne ugotovitve o histeriji tudi skupaj izčrpno javno predstavila«. In nadaljuje; »Del tega, kar sem najprej želel napisati sam, je končan...« Na ta končani del dela se očitno nanaša tudi pismo, ki ga je Freud naslednji dan, 29. junija 1892, napisal Breuerju (Freud, 1941 a, str 5); »Zadovoljstvo, s katerim sem Vam nič hudega sluteč izročil nekaj mojih strani, seje umaknilo nelagodju...« To pismo nato v nadaljevanju pred- stavlja zelo zgoščen povzetek tega, kar naj bi vsebovala razprava. Omeniti velja tudi opombo pod črto, ki jo je Freud dodal svojemu prevodu Charcotovega zvezka Leçons du mardi (Freud, 1892-94, str 107); v treh kratkih odstavkih predstavlja povzetek o PSIHOTERAPIJI HISTERIJE 229 teze »Preliminarnega prikaza« in omenja, da .seje delo začelo s tem. Poleg tega sta ohranjena še bistveno bolj izčrpna osnutka. Prvi (Freud, 1940 j; v Freudovem rokopisu, čeprav je zabeleženo, daje bilo napisano skupaj z Breuerjem) nosi datum »konec novembra 1892«. Obravnava napade histerije in njegova vsebina je bila večinoma prevzeta, čeprav v drugačnem besedilu, v IV. del »Preliminarnega prikaza« (1895 d. od str. 93 naprej, ž. (., od str. 15 naprej). V.sekakor je začuda odpadel pomemben odstavek, ki se ukvarja z »načelom konstantnosti«, in v Študijah obravnava to temo nato le še Breuer v poznejšem delu knjige (1895 d, i. i., od str 158 naprej). Končno obstaja še Freudov nedatiran zaznamek (1941 h) z naslovom »III«. Obravnava »hipnotična stanja« in histerično disociacijo in je tesno povezan s III. odstavkom »Preliminarnega prikaza« (1895 d. od str 90 naprej, ž. i., od str 14 naprej). 18. decembra 1892 je Freud pisal Fliessu (1950 a. pismo št. 11. str 60): »Veseli me, da Ti lahko sporočim, da bo našo teorijo o histeriji (reminiscenca. odreagiranje itd.) 1. januarja 93 mogoče brati v Neurologisches Zentralhlatt, in sicer v obliki izčrp- nega preliminarnega prikaza. Bilo je potrebnih veliko bojev z gospodom Kompagno- nom.« Delo. ki ima datum »december 1892«. je bilo v resnici objavljeno v dveh izdajah Neurologisches Zentralhlatt (1. in 15. januarja), kije takrat vsakih štirinajst dni izšel v Bedinu; kmalu zatem je bilo dobesedno ponatisnjeno na Dunaju v Wiener medizi- nischen Blättern (19. in 26. januarja). 11. januarja, koje bila objavljena .šele polovica dela, je imel Freud v dunajskem medicinskem klubu predavanje o tej temi (ki je, kot omenjeno, natisnjeno v 6. zvezku Studienausgahe). Naslednja naloga avtoriev jebila zdaj priprava gradiva o primerih in že 7. februarja 1894 je Freud govoril o knjigi kot »napol končani, manjka še manjše število popisov bolezni in dve splošni poglavji« (1950 a. pismo št. 16, str 74). 22. junija našteva, kaj je treba vključiti v »delo z Breueriem«: »pet popisov bolezni, njegov spis, od katerega se popolnoma izključujem, o teorijah histerije (strnjen, kritičen), in moj spis o terapiji, ki ga še nisem začel« (prav tam, pismo št. 19. str. 86). Potem je očitno prišlo do prekinitve, kajti šele 4. marca 1895 (prav tam, pismo št. 22) Freud sporoča, da »na naglo piše spis Terapija histerije« (prav tam, str 103). 13. marca gaje končal (kot je razvidno iz neobjavljenega pisma). Z drugim neobjavljenim pismom z dne 10. aprila je poslal Fliessu drugo polovico korektur za knjigo in naslednji dan mu je sporočil, da bo knjiga objavljena v treh tednih. Očitno so Študije o histeriji izšle natančno maja 1895, čeprav točen datum ni znan. V nemških zdravniških krogih knjiga ni bila sprejeta z naklonjenostjo; zelo kritično jo je npr ocenil znani nevrolog Adolf von Strümpell (Deutsche Zeitschrift für Nervenheilkunde. 1896. str 159). Po drugi strani paje o njej pohvalno pisal avtor Alfred von Berger nezdravnik. poznejši direktor Narodnega gledališča na Dunaju, v Neue Freie Presse (izdaja iz 2. februaija 1896). Šele več kot deset let po prvi objavi se je začela pripravljati druga izdaja. V tem obdobju so se poti obeh avtoqev že ločile. Kljub temu je Breuer maja 1906 s pismom soglašal s ponatisom. Toda potrebna je bila še razprava o tem, alije zaželen nov skupni SIGMUND FREUD 5. Freud se tudi v drugih delih vrača k obdobju svojega sodelovanja z Breuerjem in kStudijam, tako mdr. v delih O psihoanalizi (1910 u; glej predvsem obe prvi predavanji), »K zgodovini psihoanalitičnega gibanja« (1914 j), »Nezavedno« (1915 e). Onstran načela ugodja (1920 g), »Psihoanaliza« in »Teorija libida« (1923 a). »Kratek oris psihoanalize« (1924/), nekrolog »Josefu Breuerju« (1925 g). 6. Prim, tudi spodaj, str. 258-259. 230 predgovor. Nazadnje sta bila napisana dva ločena predgovora. Imata datum julij 1908; druga izdaja paje bila objavljena šele 1909. K znanstvenim razlogom za odtujitev med obema avtorjema; v predgovoru k prvi izdaji je že govora o tem, da »so na nekaterih mestih zastopana različna, celo nasprotujoča si mnenja« (1895 t/, str 78). Toda v sami knjigi je potem, kar je dovolj nenavadno, to le malo očitno; in čeprav so, razen »Preliminarnega prikaza«, posamezni deli Študij vsakokrat označeni z enim od obeh avtorjev, je le težko nedvoumno prepoznati, za katere od zamisli, predstavljenih v celotnem delu, sta vsakokrat v resnici odgovorna. Mnogi od teoretičnih sklepov Študij so verjetno rezultat skupnih razprav obeh avtorjev v letih njunega .sodelovanja. Vsekakor pa lahko z gotovostjo pripišemo Freudu poznej.še razvojne poti v tehnikah zdravljenja skupaj z osrednjimi teoretičnimi koncepti »odpor«, »obramba« in »potlačitev«, ki izvirajo od tam. V poročilu od str. 244 spodaj je mogoče zlahka zaslediti, kako ,so si ti koncepri sledili v procesu nadomeščanja hipnoze s tehniko pritiska. Po drugi strani je prav tako gotovo, da pojem »hipnotičnih .stanj« izvira od Breuerja; in zdi se verjetno, da sta njegova tudi termina »katarza« in »odreagiranje«. V svoji Samopredstavitvi (1925 d, približno v sredini drugega odstavka),' je Freud povedal, da so se razlike v mnenjih nanašale zla.sti na etiologijo histerije in bi jih bilo mogoče označiti kot nasprotje med »hipnotično histerijo« in »obrambno nevrozo«. »Pri vprašanju, kdaj je duševni potek patogen, tj. izključen iz normalnega razreševanja, je Breuer dajal prednost tako rekoč fiziološki teoriji. Menil je, da se normalni usodi izmaknejo takšni procesi, ki so nastali v nenavadnih - hipnotičnih - duševnih stanjih. [...] Sam pa sem nasprotno prej domneval, da gre za igro sil, za učinek namenov in teženj, kakršne lahko opazujemo v normalnem življenju« (prav tam).'' Iz samih Študij to nasprotje spet ni razvidno brez težav; v »Preliminarnem prikazu«, ki sta ga napisala skupaj (1895 d, od str. 89 naprej, i. i., od .str 12 naprej), sta obe etiološki razlagi enakovredno sprejeti. Breuer v svojem teoretičnem poglavju očitno daje večjo težo hipnotičnim stanjem, toda poudaija, čeprav nekako brez pravega prepričanja, tudi pomen »obrambe«. Po drugi strani se zdi. da Freud upošteva pojem »hipnotičnih stanj« v svoji predstavitvi primera »Katharina« - in, čeprav ne tako enoznačno, tudi v popisu bolezni gospodične Elisabeth. Šele v zadnjem poglavju, natisnjenem v tem zvezku, se postopoma razkriva njegov dvom (gl. spodaj, .str 259). V njegovem delu »K etiologiji histerije«, ki je izšlo leto po Študijah (1896 c), se ta razkrije še jasneje, in v opombi pod črto k predstavitvi primera »Dora« (1905 é) razglasi izraz »hipnotična .stanja« za »odvečen in zavajajoč« (Studienausgabe, 6. zv., str 104, op. 2) ter poudari, da »izvira izključno iz Breuerjeve pobude« (loc. cit.). o PSIHOTERAPIJI HISTERIJE (2) Pomen Študij za prakso psihoanalize Navadno so Študije o liisteriji označene za začetek psihoanalize. Vredno bo truda kratko preudariti o tem, ali to drži in v kakšnem smislu. Pri tem bi lahko vprašanje, kakšen vpliv je v resnici imela ta knjiga na nadaljnji razvoj psihoanalize - čeprav je to nujno nekoliko umetno - razčlenili na dve delni vprašanji. Prvo vprašanje bi bilo; v kolikšni meri in na kakšen način so tehnični postopki, opisani v Študijah, in klinična odkritja, do katerih so ti pripeljali, utrli pot praksi psihoanalize? Drugo vprašanje; v kakšnem obsegu so bila tu predstavljena teoretična pojmovanja prevzeta v Freudove poznejše nauke? Tu se bomo pobliže lotili le prvega vprašanja,* ker je pomembno za tematiko pričujočega zvezka. 7. V četrtem (od petih) predavanj O psihoanalizi (1910 a) celo kategorično pojasnjuje, da v času objave Študij še ni verjel, daje temu tako. 8. K drugemu vprašanju prim. delo Jamesa Stracheyja »Sigmund Freud - skica njegovega življenja in razmišljanja«,5/н(/(>/1инл'^иЛг, l.zv.,str lOinodstr. 13 naprej; nadalje Freudovo predavanje »O psihičnem mehanizmu histeričnih pojavov« (1893 h), Studienausgabe, 6. 231 Toda najpomembnejša razlika v mnenjih med obema avtorjema, ki jo je Freud pozneje vztrajno poudarjal, se je nanašala na vlogo spolnih nagonskih vzgibov pri povzročitvi histerije. Tudi te razlike v Študijah ni mogoče tako jasno dokazati, kol bi pravzaprav pričakovali. Freudovo prepričanje o spolnem izvoru histerije je sicer jasno razvidno v njegovem poglavju o psihoterapiji (od str. 235 naprej), vendar pa na nobenem mestu ne trdi, tako kot je to počel pozneje, da imamo v primerih histerije brez izjeme opraviti s seksualno etiologijo.' Po drugi strani Breuer v več odlomkih (predvsem 1895 d. t /., str. 198-200) v jasnih formulacijah poudarja, kako pomembna vloga pritiče v nevrozah spolnosti. Vse torej kaže, da moramo brati med vrsticami, če želimo najti zadovoljivo raz- lago za razpustitev te znanstvene delovne skupnosti. Freudova pisma Fliessu slikajo Breuerja kot moža pomembnih intelektualnih zmožnosti, toda polnega dvomov in zadržkov. Skrajni primer te omahujoče drže je mogoče najti v pismu 8. novembra 1895 (1950 a, pismo št. 35, str. 119), približno šest mesecev po objavi Študij: »Pred kratkim mi je Breuer na zdravniškem kolegiju posvetil velik govor in seje predstavil za spreobrnjenega privrženca seksualne etiologije. Ko sem .se mu privatno zahvalil za to. mi je pokvaril zadovoljstvo, ko mije dejal: 'Saj tega sploh ne verjamem.' Ali Ti to razumeš? Jaz ne.« Nekaj tega lahko razberemo tudi med vrsticami Breuerjevih prispevkov k Študijam. Tako je bilo neizogibno, da gaje slutnja bližajočih .se, še bolj divjih odkritij bolj in bolj navdajala s strahom; kot je bilo po drugi strani neizogibno tudi to, da se je Freud zaradi omahujočega vedenja svojega sobojevnika počutil vse bolj oviranega in razdraženega. SIGMUND FREUD zv., od str. 13 naprej, in k temu še »Uredniško opombo«. Kako so zgodnja teoretična pojmovanja, razvita v Študijah, živela naprej oz. bila modificirana v poznejšem Freudovem delu, lahko bralec najbolje podoživi v delu Onstran načela ugodja (1920 g), predvsem v I., IV, V. in VII. poglavju. 232 Le redko je v zadostni meri cenjeno dejstvo, da iznajdba prvega instrumenta za znanstveno preučevanje človekovega duiievnega življenja morda predstavlja najpo- membnejšega med vsemi Freudovimi dosežki. Nenazadnje je branje Študij zato tako privlačno, ker nam omogoča zasledovati prve korake pri razvoju tega instrumenta. To, kar pri tem izvemo, ni preprosto le zgodovina premagovanja niza ovir; to je zgo- dovina odkritja niza ovir, ki jih je veljalo premagati. Breuerjeva bolnica Anna O. je sama pokazala in premagala prvo teh ovir - amnezijo, značilno za histeričnega bolnika. Kakor hitro je bil razkrit obstoj te amnezije, je temu takoj sledilo spoznanje, da manifestno duševno življenje bolnika ni popolno, marveč se za njim skriva nez.avediw duševno življenje (1895 d, ž. i-, od str 38 naprej). Že takoj na začetku je torej bilo jasno, da naloga ne zahteva le preučevanja zavestnili psihičnih procesov, za kar bi seveda zadostovale običajne raziskovalne metode, v rabi v vsakdanjem življenju. Če so poleg tega obstajali še nekaj takšnega kot nezavedni psihični procesi, potem je bil za osvetlitev teh očitno potreben poseben instrument. Očitno je bila hipnotična sugestija za ta namen ustrezno sredstvo - hipnotična sugestija vsekakor ne s ciljem izvajanja neposrednega terapevtskega vpliva, ampak z namenom spodbuditi bolnika k temu, da bi sprostil gradivo z nezavednega duševnega področja. Pri Anni O. je bila verjetno potrebna le bežna uporaba tega instrumenta. Proizvedla je tokove gradiva iz njenega »nezavednega«, in vse, kar je moral storiti Breuer je bilo to, daje sedel ob njej in jo poslušal, ne da bi jo prekinjal. Pa vendar to ni bilo tako lahko, kot utegne zveneti, in predstavitev primera gospe Emmy na mnogih mestih kaže, kako težko je bilo Freudu, da .seje navadil na ta novi način uporabe hipnotične sugestije in daje posvetil pozornost vsemu, kar je bolnik imel povedati, brez vsakršnega poskusa, da bi se vmešal ali skrajšal postopek (prim. 1895 d, npr str 113, op., in str 115, op., ž. ;., str 50, op. 13, in .stran 51, op. 15). Poleg tega niso bili vsi histerični bolniki tako dostopni kot Anna O.; globoke hipnoze, ki seji je bila očitno pripravljena prostovoljno predati, ni mogoče pri vsakem doseči brez težav. In tu seje pojavila druga ovira; Freud nam poroča, da v hipnotiziranju nikakor ni bil mojster Na več mestih v Študijah opisuje (npr prav tam, od str 165 naprej, ž. i., od str 87 naprej), kako se je naučil izogniti tej težavi in je postopoma opustil svoje poskuse, da bi hipnozo sploh uporabil; v večji meri se je zadovoljil s tem, da je svoje bolnike, s tem ko jim je občasno položil roko na čelo, spravil v stanje »koncentracije«. In prav odpoved hipnozi je bila tista, ki ga je zdaj vodila k nadaljnji poglobitvi njegovega vpogleda v delovanje psihičnih procesov. Na ta način seje namreč razkrila še druga ovira - »odpor«, s katerim seje bolnik zoperstavil zdravljenju (gl. prav tam, str 219, t i., str 125, in spodaj, od str 62 naprej), njegovo nasprotovanje, da bi sodeloval pri svojem lastnem zdravljenju. Kako bi lahko ravnah s tem odporom? Bi ga morali odločno zatreti aH ga odpraviti s prepričevanjem? Ali pa o PSIHOTERAPIJI HISTERIJE O psihoterapiji histerije V »Preliminarnem prikazu«'" smo poročali o tem, da smo med raziskova- njem etiologije histeričnih simptomov prišli tudi do terapevtske metode, ki jo imamo za praktično zelo pomembno. »Ugotovili smo namreč, sprva na naše veliko presenečenje, da so posamezni histerični simptomi izginili takoj in ne da bi se ponovili, če nam je uspelo popolnoma jasno prebuditi spomin na sprožilni dogodek, s tem oživiti tudi spremljajoči afekt, in če je potem bolnik dogodek opisal čim bolj izčrpno in je afekt izrazil z besedami« ([1895 d], str 85 [ž. i., od str 9 naprej.]). Nadalje smo si poskušali pojasnili, na kakšen način učinkuje naša psihoana- litična metoda: »Učinkovitost predstave, ki prvotno in bila odreagirana, odpravi tako, da ukleščenemu afektu te dopusti najti izhod prek govora in jo pripelje do asociativne korekcije, s tem ko jo potegne v normalno zavest ( v lažji hipnozi) ali jo odpravi z zdravnikovo sugestijo, kot se zgodi pri somrmmbulizmu, ki ga spremlja amnezija« ([prav tam], str 97 [ž. i., str 18]). 9. Prim. na primer navedbe o sanjah v opombi na str. od 122 naprej v izdaji Študij v Gesummelte Werke (ž. i., .str. 57) ter opozorilo o konceptu svobodnih a.sociacij na str 108, prav tam (ž. i., od str. 46 naprej). 10. [1893 a. kot prvi del natisnjen v Študijuh (1895 d).\ 233 bi ga morali, tako kot tudi druge p.sihične pojave, prepro.sto raziskati? Freudova odločitev za drugo pot ga je odpeljala naravnost v tisto še neodkrito deželo, ki jo je nato preučeval v.se svoje življenje. V letih neposredno po objavi Študij .seje Freud bolj in bolj odpovedoval sredstvu usmerjene sugestije (prim. »Uredniško opombo« k prejšnjemu delu, Studienausgabe, Ergäuzungsband, str 15-16) in seje začel vse bolj zanašati na lok bolnikovih »svo- bodnih asociacij«. Tako seje odprla pot za analizo sanj. Analiza sanj pa mu je omo- gočila, daje, prvič, dobil vpogled v delovanje »primarnega procesa« in spoznal način, na kakršnega vpliva ta na produkte na.šega laže dostopnega mišljenja; tako je dobil na voljo nov tehnični instrument - »1тефге1ас1јо«. In drugič, analiza sanj mu je odprla pot k njegovi samoanalizi in posledično k odkritju otroške seksualnosti in Ojdipovega kompleksa. Vse to je bilo. če zanemarimo nekaj namigujočih оро/.огИ."* ob iziduštitclij še pred Freudom. Toda še na zadnjih straneh knjige je naletel na novo oviro na svoji raziskovalni poti - »transfer« (gl. spodaj, od str 93 naprej). Dobil je že bežen vtis o njegovi moči in morda celo začel razumevati, da se ne bo izkazal le za oviro, ampak tudi za nadaljnji temeljni instrument psihoanalitične tehnike zdravljenja. SIGMUND FREUD 1 Kar zadeva mene, lahko povem, da še lahko vztrajam pri vsebini »Prelimi- narnega prikaza«. Vendarle pa moram priznati, da so se mi v letih, ki so pretekla od takrat - in v katerih sem se ves čas ukvarjal s problemi, ki sem jih tam načel -, odprli novi vidiki. Ti so pripeljali do vsaj deloma drugačnega razvrščanja in pojmovanja takrat znanega dejstvenega gradiva. Bilo bi nepravično, če bi svojemu spoštovanemu prijatelju J. Breuerju poskušal naprtiu preveč odgovornosti za ta razvoj. Zato izpeljave v nadaljevanju predstavljam predvsem v svojem imenu. Ko sem poskušal uporabiti Breuerjevo metodo zdravljenja histeričnih simp- tomov s preiskovanjem in z odreagiranjem teh v hipnozi na večjem številu bolnikov, sem naletel na dve težavi; ko sem se ukvarjal z njima, sem spremenil tako tehniko kot svoj pogled na stvari. (1) Ni bilo mogoče hipnotizirati vseh oseb, pri katerih sem brez dvoma razbral histerične simptome in ki jih je naj- verjetneje obvladoval enak psihični mehanizem; (2) opredeliti sem se moral do vprašanja, kaj torej bistveno karakterizira histerijo in po čem se ta razlikuje od drugih oblik nevroze. Pozneje bom spregovoril o tem, kako sem obvladal prvo od teh dveh težav in kaj sem se iz nje naučil. Najprej bom opisal, kako sem se v vsakdanji praksi lotil drugega problema. Zelo težko je dobiti jasno sliko o primeru nevroze, preden ga podvržemo temeljiti analizi - analizi, ki je v resnici lahko le posledica uporabe Breuerjeve metode. Toda odločitev o diagnozi in obliki terapije je treba sprejeti pred takšnim temeljnim spoznanjem. Torej mi ni preostalo dru- gega, kot da sem za katarzično metodo izbral takšne primere, ki jih je bilo mogoče začasno diagnosticirati kot histerijo, pri katerih je bilo mogoče raz- poznati enega ali več znamenj ali karakterističnih simptomov histerije. Potem se je včasih primerilo, da so bili terapevtski rezultati kljub diagnozi histerije prav borni in da celo analiza ni razkrila nič pomembnega. Spet drugič sem poskušal z Breuerjevo metodo zdraviri nevroze, kijih nihče niti pomotoma ne bi mogel zamenjan za histerijo, in ugotovil sem, da je mogoče na ta način 234 Zdaj bom poskusil v kontekstu prikazati, kako daleč nas pripelje ta metoda, v čem je uspešnejša od drugih, s kakšno tehniko deluje in s kakšnimi težavami se srečuje, čeprav bistvene podatke o tem že vsebujejo popisi bolezni v prejšnjih poglavjih knjige in se ne bom mogel izogniti temu, da se v tej predstavitvi ne bi ponavljal. o PSIHOTERAPIJI HISTERIJE 11. [C. F. O. Westphal (1877) je objavil natančno deskriptivno klasifikacijo prisilnih predstav.] 12. [Izsledke, o katerih Freud poroča tu in v treh naslednjih odstavkih, je objavil že v svojem prvem delu o »Obrambnih nevropsihozah« ( 1894 a) in v prvi razpravi o tesnobni nevrozi (1895 fr). - Med branjem naslednjih odlomkov je treba upoštevati, daje Freud pozneje izločil še eno klinično enoto; poimenoval jo je »tesnobna histerija«. Čeprav je bila tesnoba njena najbolj izstopajoča značilnost, je temeljila na psihičnem mehanizmu, ki ga je bilo mogoče dokazati, in v tem jo je bilo mogoče primerjati s konverzivno histerijo. Freudovo prvo izčфno razpravo o tesnobni histeriji je mogoče najti v predstavitvi primera »malega Hansa« (1909è), Studienausgahe, 8. zv., str 99-101. Razlikovanje med »tesnobno nevrozo« in »tesnobno histerijo« je zelo jasno razdelano v razpravi o »divji« psihoanalizi (1910^, gl Studienausgabe, Ergäuzungsband, str 138 naprej)]. 235 vplivati nanje, še več, jih celo razrešiti. To se mi je npr zgodilo s prisilnimi predstavami, s pravimi prisilnimi predstavami po Westpahlovem vzorcu," v primerih, ki niso nid z eno samo potezo spominjali na histerijo. Potemtakem psihični mehanizem, ki ga je razkril »Preliminaren prikaz«, ni mogel bid patognomičen za histerijo. Prav tako se nisem mogel odločiti, da bi temu mehanizmu na ljubo vrgel v isd lonec s histerijo tohko drugih nevroz. Iz vseh vzbujenih dvomov se mi je končno porodil načrt, da bi vse druge nevroze, ki pridejo v poštev, obravnaval podobno kot histerijo. Odločil sem se, da bom v vseh primerih raziskoval njihovo etiologijo in vrsto njihovega psihičnega mehanizma, odločitev o tem, ali je bila diagnoza o histeriji upravičena, pa prepustil izidu te raziskave. Tako sem, izhajajoč iz Brcuerjeve metode, prišel do tega, da sem se sploh začel ukvarjati z etiologijo in mehanizmom nevroz. Potem sem imel srečo, da sem v razmeroma kratkem času prišel do uporabnih izsledkov.'- Najprej se mi je vsililo spoznanje, da je treba - v kolikor lahko govorimo o določujočih vzrokih, zaradi katerih so nevroze pridobljene - edologijo iskad v spolnih dejavnikih. Nato je sledila ugotovitev, da različni spolni dejavniki, v najbolj splošnem pomenu, proizvajajo tudi različne slike nevrodčnih obolenj. In zdaj je postalo mogoče, da v tistem obsegu, v kakršnem seje potrdilo to razmerje, tvegamo in uporabimo etiologijo za karakterizacijo nevroz in izdelavo ostrih ločnic med bolezenskimi slikami nevroze. Če so etiološke značilnosti redno sovpadle s kliničnimi, potem je bilo to seveda upravičeno. Na ta način sem ugotovil, da nevrasteniji pravzaprav ustreza monotona bolezenska slika, v kateri, kot so pokazale analize, »psihični mehanizem« ne igra nobene vloge. Od nevrastenije seje ostro ločdapmi7na nevrozM, nevroza pravih prisilnih predstav, pri kateri je bilo mogoče razpoznati zapleten psihični mehanizem, etiologijo, podobno edologiji histerije, in precejšnjo možnost SIGMUND FREUD 13. [Prim. 1895 i/, i. i., str 196. - Freud .se je že v prvem delu svojega prvega dela o tesnobni nevrozi (1895 b) ukvarjal z odnosi med hipohondrijo, nevrastenijo in tesnobno nevrozo. Veliko pozneje, v svoji sklepni besedi k razpravi o onaniji (1912 f), je predlagal, da bi hipohondrijo obravnavali kot tretjo »aktualno nevrozo« poleg nevrastenije in tesnobne nevroze - da bi zanjo torej domnevali, da ima toksično etiologijo. Veliko bolj izčrpno seje lotil te misli spet na začetku drugega odstavka svojega dela o narcisizmu (1914 c). GI. tudi Studienausgabe, Ergäuzungsband, str. 138 in op. 1.] 236 njenega odpravljanja ob pomoči psihoterapije. Po drugi strani se mi je brez vsakih pomislekov zdelo nujno, da od nevrastenije ločim kompleks nevrotičnih simptomov, ki je odvisen od povsem drugačne in v bistvu nasprotne etiologije. Delne simptome tega kompleksa drži skupaj značilnost, ki jo je odkril že E. Hecker (1893). Ti so namreč bodisi simptomi ali ekvivalenti in rudimenti izrazov tesnobe; in zato sem ta kompleks, ki gaje treba ločiti od nevrastenije, poime- noval tesnobna nevroza. Trdil sem [1895 b], da se pojavi zaradi kopičenja fizične napetosti, ta paje sama spet spolnega izvora. Tudi ta nevroza še nima psihičnega mehanizma, toda redno vpliva na psihično življenje, tako da »tesno- bno pričakovanje«, fobije, hiperestezija za bolečine idr spadajo k njenim rednim pojavnim oblikam. Ta tesnobna nevroza se, v mojem pomenu besede, nedvomno deloma pokriva z nevrozo, ki je pod imenom »hipohondrija« priznana v marsikateri predstavitvi poleg histerije in nevrastenije. Toda razmejitev te nevroze se mi ne zdi pravilna v nobeni od obravnav, ki jih imamo pred seboj, uporabnost imena hipohondrija pa se mi zdi omejena zaradi trdnega navezovanja tega imena na simptom »strahu pred boleznijo«." Potem ko sem si tako utrdil preproste slike nevrastenije, tesnobne nevroze in prisilnih predstav, sem se lotil preučevanja primerov nevroze, ki se običajno pojavljajo pod diagnozo histerije. Zdaj sem si moral dejati, da ni prav, da neko nevrozo v celoti ožigosamo kot histerično samo zato, ker je v njenem kompleksu simptomov mogoče razbrati nekatera znamenja histerije. To navado sem lahko zelo dobro razumel, saj je histerija najstarejša, najbolj znana in najbolj pozornost zbujajoča oblika nevroz, ki prihajajo v poštev. Toda to je vendarle bila zloraba, saj je na račun histerije zapisala toliko potez perverzije in degeneracije. Kadar- koli je bilo v zapletenem primeru psihične izrojenosti mogoče odkriti znamenje histerije, kot je anestezija ali značilen napad, so celotno stanje poimenovali »histerija« in potem je bilo seveda mogoče najti pod to nalepko združeno vse najslabše in najbolj protislovno. Tako kot je bilo gotovo, daje ta diagnostika nepravična, tako gotovo je bilo tudi to, da moramo ločiti različne oblike nevroze; in ker smo poznali nevrastenijo, tesnobno nevrozo ipd. v čistem stanju, jih v kombinaciji ni bilo treba več spregledati. o PSIHOTERAPIJI HISTERIJE 14. [To pomeni, da so bili poimenovani po svojih najpomembnej.ših značilnostih.] 15. [Gl. 1895 d, t !.. od str. 20 naprej.] 237 Torej seje zdelo bolj upravičeno tole pojmovanje. Nevroze, ki se običajno pojavljajo, je treba večinoma označid kot »mešane«. Pri nevrasteniji in tesno- bni nevrozi je mogoče brez težav najti tudi čiste oblike, .še posebej pri mla- dih osebah. Ciste oblike histerije in prisilne nevroze so redke; ti dve obliki nevroze sta praviloma kombinirani s tesnobno nevrozo. Razlog, zakaj so me- šane nevroze tako pogoste, izvira od tod, da se njihovi etiološki dejavniki tako pogosto prepletajo, včasih samo naključno, včasih zaradi vzročnih zvez med procesi, iz katerih izhajajo etiološki dejavniki nevroz. To je mogoče brez težav izpeljati in dokazati v podrobnostih. Toda kar zadeva histerijo, ugotavljamo, da jo je komajda mogoče iztrgati iz zveze s spolnimi nevrozami, da bi jo lahko preučevali; da praviloma predstavlja le eno stran, en vidik zapletenega primera nevroze, in dajo je tako rekoč le v mejnih primerih mogoče odkriti in obravnavati izolirano. Morda lahko v številnih primerih rečemo: a potiori fit denominatio.'* Tu prikazane popise bolezni želim preskusiti s stališča, ali govorijo v prid mojemu pojmovanju, da histerija ni neodvisna klinična enota. Zdi se, da Anna O., Breuerjeva bolnica,'" nasprotuje mojemu mnenju in daje primer čistega histeričnega obolenja. Toda tega primera, ki je postal tako ploden za naše razumevanje histerije, njegov opazovalec nikakor ni preučeval z vidika spolnih nevroz in danes za ta namen preprosto ni uporaben. Ko sem začel analizirati drugo bolnico, gospo Emmy v. N., mije bilo pričakovanje, daje temelj histerije spolna nevroza, precej tuje; pravkar sem prišel iz Charcotove šole in sem na povezavo histerije s temo spolnosti gledal kot na neke vrste sramoto - podobno kot so počele tudi same bolnice. Če danes pregledujem svoje zapiske o tem primeru, nimam prav nobenih dvomov več, daje šlo za primer hude tesnobne nevroze, ki sojo spremljali tesnobno pričakovanje in fobije - tesnobne nevroze, ki je bila posledica spolne vzdržnosti in se je združila s histerijo. Tretji primer primer miss Lucy R., je morda mogoče še najbolje opisati kot mejni primer čiste histerije. To je bila kratka histerija, ki je potekala epizodično, ob nezgrešljivi spolni etiologiji. ki bi ustrezala tesnobni nevrozi. Bolnica je bila preveč zrelo, ljubezni željno dekle, katere čustveni vzgibi so bili prehitro prebujeni zaradi nesporazuma. Toda tesnobne nevroze ni bilo mogoče dokazad ali pa se mije izmuznila. Četrti primer Kadiarina, je tako rekoč zgled tega, kar SIGMUND FREUD 16. [Gl. 1895 d, str. 186, op. I, ž. i., str. 102, op. 1. - V izdaji Gesammelte Werke so primeri označeni s črkami, in sicer, ker predstavitev primera Anne O. manjka, »Gospa Emmy v. N.« s črko A, »Miss Lucy R.« s črko B, »Katharina« s črko C in »Gospodična Elisabeth v. R.« s črko D.] 17. [Gl. 1895 d, str. 243, op., ¿ i., str. 142, op.] 18. [Gl. 1895 d, str. 243, op., ž. i., op.] 238 sem označil za virginalen strah."" To je kombinacija tesnobne nevroze in histerije; prva je ustvarjala simptome, druga jih je ponavljala in delovala z njimi." Sicer je bil to značilen primer za številne mladostniške nevroze, ozna- čene kot »histerija«. Peti primer, primer gospodične Elisabeth v. R., spet ni bil raziskovan kot spolna nevroza; lahko sem samo izrazil, ne pa tudi potrdil suma, daje bil njen temelj spinalna nevrastenija."* Moram pa dodati, da so od takrat postale čiste histerije v moji izkušnji še redkejše. Če sem te štiri primere lahko sestavil kot primere histerije in če sem pri razpravljanju o njih lahko izpustil vidike, odločilne za spolne nevroze, potem je razlog v tem, da so to starejši primeri, pri katerih se še nisem lotil premišljenega in nujnega raziskovanja njihove nevrorične spolne podlage. In če namesto teh štirih primerov nisem poročal o dvanajstih primerih, katerih analiza bi potrdila naše trditve o psihičnem mehanizmu histeričnih pojavov, potem meje k vzdržnosti prisilila le okoliščina, daje analiza te bolezenske primere hkrati razkrila kot spolne nevroze, čeprav jim gotovo noben diagnostik ne bi odrekel »imena« histerija. Toda pojasnitev takšnih spolnih nevroz presega okvir te naše skupne publikacije. Ne bi želel biti napačno razumljen, češ da ne priznavam, da je histerija samostojna nevrotična afekcija, dajo dojemam zgolj kot psihični izraz tesnobne nevroze, da ji pripisujem le »ideogene« simptome in da prenašam somatične simptome (kot so histerogene točke in anestezije) k tesnobni nevrozi. Nič od vsega tega. Po mojem mnenju je mogoče obravnavaü histerijo, očiščeno vsakih primesi, kot nekaj samostojnega; in sicer v vsakem pogledu, razen v terapevt- skem. Kajti pri terapiji nam gre za praktične cilje, za odstranitev bolezenskega stanja v celoti. In če se histerija večinoma pojavi kot komponenta mešane nevroze, potem je primer verjetno podoben kot pri mešanih infekcijah, pri katerih je naloga ohranitev življenja, naloga, ki ne sovpada z odpravljanjem učinka enega samega bolezenskega povzročitelja. Zato je zame zelo pomembno, da na slikah mešanih nevroz izločim delež histerije od deleža nevrastenije, tesnobne nevroze itd., ker lahko po tej ločitvi jedrnato izrazim terapevtsko vrednost katarzične metode. Upal bi si namreč trditi, daje ta metoda - načeloma - v veliki meri zmožna odstraniti vsak poljubni o PSIHOTERAPIJI HISTERIJE 19. [Prav tam. str. 97, i. i., str. 18.1 239 histerični simptom, medtem koje, kot je zlahka razvidno, popolnoma nemočna pred pojavi nevrastenije in le redko in po ovinkih vpliva na psihične posledice tesnobne nevroze. Njena terapevtska učinkovitost bo torej v posameznih pri- merih odvisna od tega, ali si histerična komponenta bolezenske slike lahko lasti praktično pomembno mesto v primerjavi z drugimi nevrotičnimi kompo- nentami ali ne. Učinkovitosti katarzične metode pa se postavlja na pot še druga ovira. Nanjo smo opozorili že v »Preliminarnem prikazu«.'^ Ne vpliva na vzročne pogoje histerije, torej ne more preprečiti, da se na mestu odstranjenih simptomov ne bi pojavili novi. V celoti gledano moram torej za našo terapevtsko metodo zahtevati vidno mesto v okviru terapije nevroz; rad bi pa odsvetoval, da bi jo presojali ali uporabljali zunaj tega okvira. Ker pa na tem mestu ne morem predstaviti »terapije nevroz«, kakršno bi potreboval zdravnik praktik, je treba dsto, o čemer sem pravkar govoril, vzed kot napotilo k morebitnim poznejšim objavam. Vendar pa menim, da lahko za izpeljavo in pojasnilo dodam še tele pripombe. (1) Ne trdim, da sem tudi v resnici odstranil vse histerične simptome, na katere sem nameraval vphvati s katarzično metodo. Toda menim, da so bile ovire povezane z osebnimi okoliščinami primerov in niso bile načelne narave. Te spodletele primere smem pri presojanju pustiti ob strani, prav tako kot kirurg odrine primere smrti, do katerih pride med narkozo, zaradi krvavitve po operaciji, naključne sepse ipd., ko se odloča o novi tehniki. Ko bom pozneje obravnaval težave in pomanjkljivosti postopka, bom moral neuspehe takšnega izvora vnovič presoditi [spodaj, str. 270]. (2) Katarzična metoda ni brez vrednosti zato, ker je simptomatična in ne kavzalna. Kajti kavzalna terapija je v resnici večinoma le profilaktična; začasno ustavi nadaljnji učinek škodljivosti, s tem pa nujno ne odstrani rezultatov, ki jih je ta škodljivost do tedaj že proizvedla. Pravilomaje potrebna še druga faza zdravljenja, ki reši to zadnjo nalogo, in v primerih histerije je katarzična metoda za ta namen tako rekoč neprekosljiva. (3) Kjer je obdobje histerične produkcije, akutni histerični paroksizem, premagano in ostanejo le še histerični simptomi v obliki rezidualnih pojavov, katarzična metoda zadošča za vse indikacije in zagotovi popolne in trajne uspehe. Takšna ugodna konstelacija za terapijo ni tako redka prav na področju spolnega življenja, zaradi velikih nihanj v intenzivnosti spolnih potreb in zaple- tenosti pogojev, ki so potrebni za nastanek spolne travme. Tu katarzična metoda SIGMUND FREUD 20. [Prvo objavljeno uporabo Freudovega izraza »naddeterminiran« je mogoče najti v Breuerjevem prispevku »Teoretično« (gl. 1895 d. t i., str. 171). Na strani zgoraj ga Freud prvič uporabi v publikaciji. Nadalje spodaj, str. 261. uporabi tudi sopomenko »naddoločen«, besedo, ki jo je mogoče najti tudi že v njegovi monografiji o afaziji (1891 b, str 76) v odlomku o učenju govora. Seveda je neverjetno, da misli o večkratni vzročnosti niso že prej izrazili drugi avtorji v podobni terminologiji.] 21. [Misel o »premagovanju Jaza« se v Freudovih spisih znova pojavi veliko pozneje. Prim. poglavje Jaza in Onega (1923 b), Sludienausgabe, 3. zv, str 323 in op. 3.] 240 ponuja vse, kar je mogoče zahtevati od nje, kajti zdravnik si ne bo želel naprtiti naloge, da bi spremenil konstitucijo, kakršna je histerična. Zadovoljiti se mora s tem, da odpravi trpljenje, h kateremu je nagnjena takšna konstitucija, in ki lahko izvira iz nje ob pomoči zunanjih pogojev. Zadovoljen bo, če bo bolnik znova pridobil zmožnosti za delo. Še več, ne manjka mu tolažbe za prihodnost, če upošteva možnost recidive. Pozna poglavitno značilnost v etiologiji nevroz- da je njihov nastanek večinoma naddeterminiran,-" da mora sovpasti več dejavnikov, da bi proizvedli ta rezultat; in upati sme, da se to sovpadanje ne bo tako kmalu ponovilo, tudi če so posamezni etiološki dejavniki še ostali dejavni. Lahko bi ugovarjali, da v primerih histerije, ki potekajo na ta način, rezi- dualni simptomi tako in tako spontano izginejo. Odgovorimo lahko, da spontano zdravljenje te vrste zelo pogosto ne poteka niti hitro niti ni dovolj popolno in da gaje mogoče s terapevtskim posegom izredno spodbuditi. Za zdaj bi radi pustili nerazrešeno vprašanje, ali lahko s katarzično terapijo zdravimo samo tisto, cesarje sposobno spontano zdravljenje, ali pa občasno tudi tisto, kar se ni razrešilo spontano. (4) Tam, kjer se soočimo z akutno histerijo, s primerom, ki je v obdobju najživahnejše proizvodnje histeričnih simptomov in v katerem Jaz nenehno premagujejo-' produkti bolezni (histerična psihoza), bo tudi katarzična metoda le malo spremenila videz in potek bolezni. V teh okoliščinah se verjetno znaj- demo v podobnem položaju, kar zadeva naš odnos do nevroze, kakršnega ima zdravnik, soočen z akutno infekcijsko boleznijo. Etiološki dejavniki so v zado- stni meri opravili svoje delo v času, ki je že potekel in na katerega nimamo nikakršnega vpliva več; in zdaj, po inkubacijski dobi, se razodenejo. Bolezni ni mogoče prekiniti; počakati je treba na njen potek in medtem vzpostaviti čim bolj ugodne razmere za bolnika. Če med takšnim akutnim obdobjem odstranimo bolezenske produkte, na novo nastale histerične simptome, se moramo pripraviti tudi na to. da bodo odpravljene simptome kmalu nato nadomestili novi. Zdrav- niku ne bo prihranjen moreč občutek o danaidskem delu, »pranju zamorcev«. o PSIHOTERAPIJI HISTERIJE 22. Prim. Breuerjevo delo »Teoretično« - ki ni bilo vključeno v to skupno izdajo [Gesammelle Werke] - v izvirni izdaji Šliidij o histeriji J. Breuerja in S. Freuda, str. 177 [1895 d, i. i., od str 163 naprej]. 23. [Gl. 1895 d, .str. 182, ž. i., str. 99.] 24. Prim. Breuerjev popis bolezni »Gdč. Anna O. ...» - ki ni bil vključen v to skupno izdajo [Gesammelte Werke] - v izvirni izdaji Èludij o histeriji, str. 23 [1895 d, t i., str. 27. - Anna 241 Velikanski vloženi trud, nezadovoljstvo svojcev, ki jim predstava o nujnem trajanju akutne nevroze ne bo tako blizu, kot pri podobnem primeru akutne infekcijske bolezni - te in druge težave bodo verjetno onemogočile dosledno uporabo katarzične metode v danem primeru. Vendar pa bo treba temeljito preudariti, ali nima morda tudi pri akutni histeriji vsakokratna odstranitev bolezenskih produktov zdravilnega učinka, in sicer s tem, ko podpre bolnikov normalen Jaz, ki se ukvarja z obrambo, in ga obvaruje pred tem, da bi bil premagan, da bi zabredel v psihozo, morda v dokončno zmedenost. Tisto, kar lahko opravi katarzična metoda tudi pri akutni histeriji, in dejstvo, da celo omeji novo produkcijo bolezenskih simptomov na način, ki je praktičnega pomena, je precej jasno razvidno iz zgodbe o Anni O., pri kateri se je Breuer najprej učil uporabljati ta psihoterapevtski postopek. (5) Tam, kjer gre za histerije, ki potekajo v kronični obliki in jih spremlja zmerna, toda nenehna produkcija histeričnih simptomov, imamo najmočnejši razlog za to, da obžalujemo pomanjkljivost terapije, ki je vzročno učinkovita, imamo pa tudi najmočnejši razlog za to, da cenimo vrednost katarzičnega postopka kot simptomatične terapije. V takšnih primerih imamo opraviti s škodo, kije posledica kronično delujoče etiologije. Vse je odvisno od krepitve odpornosti bolnikovega živčnega sistema; in priznad si moramo, da obstoj histeričnega simptoma pomeni slabitev odpornosti živčnega sistema in predstavlja dejavnik, ki krepi dovzetnost za histerijo. Kot je razvidno iz mehanizma monosimptomadčne histerije, se nov histerični simptom najlažje oblikuje v navezavi na tistega, kije že prisoten, in po analogiji z njim. Mesto, na katerem seje simptom enkrat že »prebil«,^- predstavlja šibko točko, na kateri se bo prebil tudi prihodnjič. Psihična skupina, ki se je enkrat odcepila, igra vlogo »provocirajočega« kristala, pri katerem se bo zlahka začela kristalizacija, do katere sicer sploh ne bi prišlo.-' Odstraniti simptome, ki že obstajajo, odpra- viti psihične spremembe, ki so njihov temelj, pomeni bolnikom povrniti polno mero njihove zmožnosti za odpornost, tako da se lahko uspešno zoperstavijo učinkom škodljivega delovanja. Takšnim bolnikom je mogoče zelo učinkovito pomagati z dolgotrajnejšim nadzorom in občasnim »chimney sweeping«.-" SIGMUND FREUD o. je postopek izčrpnega govorjenja o problemu imenovala »talking cure« (besedno zdravljenje) ali, humoristično, «chimney sweeping« (čiščenje dimnika).] 25. [Ta tema je izčфneje obdelana še spodaj, od str. 270 naprej.] 242 (6) Preostane mi še, da omenim navidezno protislovje med priznanjem, da niso vsi histerični simptomi psihogeni, in trditvijo, daje mogoče vse odstraniti s psihoterapevtskim postopkom. Rešitev je v dejstvu, da del teh nepsihogenih simptomov (stigme, na primer) sicer res predstavlja bolezenska znamenja, ne smemo pa jih označiti kot bolezen; če vztrajajo še po terapevtski razrešitvi bolezenskega primera, to nima praktičnega pomena. Kar pa zadeva druge tovrstne simptome, se zdi, da jih po nekakšnem ovinku potegnejo za seboj psihogeni simptomi, tako kot so, navsezadnje tudi po nekakšnem ovinku, odvisni od psihičnih vzrokov. Zdaj moram razmisliti o težavah in pomanjkljivostih našega terapevtskega postopka, v kolikor te niso bile vsakomur očitne že iz popisov bolezni, o katerih smo poročali, ali iz opomb o tehniki metode, ki sledijo pozneje. - Te težave bom bolj našteval in jih naznačil, kot pa jih natančno predstavljal. Postopek je za zdravnika težaven in terja veliko časa, od njega zahteva velik interes za psihološke dogodke, pa tudi osebno zavzetost za bolnika. Ne morem si predstavljati, da bi se bil zmožen vživeti v psihični mehanizem histerije pri osebi, ki se mi zdi prostaška in odbijajoča in ki po tesnejšem poznanstvu ne bi bila sposobna vzbuditi človeške simpatije, medtem ko je lahko zdravljenje jetičnega ali revmatičnega bolnika neodvisno od osebne naklonjenosti te vrste. Nič milejši niso pogoji za bolnika. Postopka sploh ni mogoče uporabiti pod določeno stopnjo inteligentnosti in izredno je otežen pri vsaki sledi slaboum- nosti. Potrebna sta popolno soglasje in popolna pozornost bolnikov, predvsem pa njihovo zaupanje, saj analiza redno vodi do najintimnejših in najskrivnejših psihičnih procesov. Velik del bolnikov, ki bi bili primerni za takšno zdravljenje, se izmakne zdravniku, kakor hitro jih obide slutnja, v katero smer se bo obrnilo raziskovanje. Za takšne bolnike je zdravnik ostal tujec. Pri drugih, ki so se odločili, da se bodo prepustili zdravniku in mu zaupali - korak, za katerega se sicer odločijo prostovoljno in nikoli na zdravnikovo zahtevo - pri teh drugih bolnikih, pravim, se je skoraj nemogoče izogniti temu, da se njihov osebni odnos do zdravnika ne bi vsaj za določeno obdobje čezmerno prerinil v ospredje. V resnici se zdi, kot da bi bil takšen vpliv zdravnika pogoj, pod katerim je edino mogoča rešitev problema.-' Ne mislim, da bi se v tem pogledu kaj bistveno o PSIHOTERAPIJI HISTERIJE 26. [Gl. 1895 i/, str. 97,z. i.,str. 18.] 243 spremenilo, če bi uporabili hipnozo ali pa če bi seji izognili in jo zamenjali s čim drugim. Toda pravičnost zahteva, da poudarimo dejstvo, da za te pomanj- kljivosti, čeprav so neločljivo povezane z našim postopkom, ne moremo obtožiti tega. Nasprotno, precej jasno je, da temeljijo v osnovnih pogojih nevroz, kijih je treba zdraviti, in da se bodo prilepile na vsako zdravnikovo dejavnost, ki sovpada z intenzivno skrbjo za bolnika in v njem izzove psihično spremembo. Uporabi hipnoze nisem mogel pripisati nobenih škodljivih učinkov in nobene nevarnosti, čeprav sem v posameznih primerih izdatno uporabljal to sredstvo. Tam, kjer sem povzročil škodo, so bili razlogi drugačni in globlji. Če pregledam svoja terapevtska prizadevanja zadnjih nekaj let, od takrat ko so mi informacije mojega spoštovanega učitelja in prijatelja J. Breuerja položile v roke katarzično metodo, verjamem, da sem kljub vsemu veliko več in pogosteje delal dobro kot škodo, da sem vendarle koristil in da sem dosegel marsikaj, za kar sicer ne bi zadoščalo nobeno drugo terapevtsko sredstvo. V celoti gledano je bil to, kot pravi »Preliminaren prikaz«, »pomemben terapevtski dosežek«.-'' Pri uporabi tega postopka pa moram poudariti še neko pridobitev. Hudega primera zapletene nevroze z več ali manj primesmi histerije si ne znam razložiti bolje, kot tako, dajo podvržem analizi z Breuerjevo metodo. Pri tem najprej izgine vse tisto, kar razkriva histerični mehanizem. V vmesnem času sem se med analizo naučil interpretirati rezidualne pojave in odkrivati njihovo etiolo- gijo; na ta način sem dobil oporne točke za odločitev o tem, katero orožje v terapiji nevroz je najprimernejše v danem primeru. Če pomislim na razliko, ki jo običajno najdem med mojo sodbo o primeru nevroze pred analizo te vrste in po njej, me skorajda obide skušnjava, da bi opredelil to analizo kot nepogrešljivo za razumevanje nevrotičnega obolenja. Navadil sem se tudi na to, da uporabo katarzične psihoterapije povezujem z zdravljenjem s počivanjem, ki se po potrebi nadaljuje v popolno zdravljenje s hranjenjem po Weiru Mitchellu. Pri tem imam to prednost, da se po eni strani izognem zelo motečemu vmešavanju novih psihičnih vtisov med psihoterapijo, po drugi strani pa izključim dolgčas zdravljenja s počivanjem, pri katerem se bolniki neredko predajo škodljivemu sanjarjenju. Pričakovali bi lahko, da bosta pogosto zelo težavno psihično delo, ki ga med katarzičnim zdravljenjem naložimo bolniku, in razburjenje, povezano z reprodukcijo travmatičnih dogodkov, nasprotovala smislu zdravljenja s poči- vanjem po Weiru Mitchellu in preprečila uspehe, ki smo jih sicer vajeni pri njem. Toda res je prav nasprotno. S takšno kombinacijo Breuerjeve in Weir SIGMUND FREUD Mitchellove terapije v celoti dosežemo telesno izboljšanje, ki ga pričakujemo od zadnje, in tako daljnosežen psihičen vphv, kakršnega pri zdravljenju s počiva- njem brez psihoterapije ne bi nikoli dosegli.-'' 2 Zdaj se bom navezal na svoje zgodnejše opombe [zgoraj, str. 234], da sem pri svojih poskusih, da bi v večjem obsegu uporabil Breuerjevo metodo, naletel na to težavo, da velikega števila bolnikov ni bilo mogoče hipnotizirati, čeprav je bila njihova diagnoza histerija in seje zdelo verjetno, da zanje velja psihični mehanizem, ki smo ga opisali. Hipnozo sem potreboval, da bi razširil njihov spomin, da bi našel patogene spomine, kijih ni bilo v njihovi običajni zavesti. Zato sem se moral bodisi odpovedati takšnim bolnikom ali pa poskusiti doseči to razširitev na drugačen način. Tako kot vsi drugi si tudi sam nisem znal pojasniti, od česa je odvisno to, daje nekoga mogoče hipnotizirati, drugega pa ne, zato nisem mogel uporabiti vzročne metode za odstranitev težave. Opazil sem le, da pri nekaterih bolnikih ovira sega še bolj nazaj: branili so se že samega poskusa hipnoze. Nato sem se nekega dne spomnil, da sta lahko oba primera identična in da lahko oba pomenita odpor Hipnotizirati ni mogoče tistega, ki ima psihične pomisleke proti hipnozi, ne glede na to, ali jih izrazi kot odpor ali ne. Nisem si prišel na jasno, ali lahko vztrajam pri tem pojmovanju. Toda treba seje bilo izogniti hipnozi in vendarle priti do patogenih spominov. To mi je uspelo takole. Ko sem ob prvem srečanju vprašal moje bolnike, ali se spomnijo, kaj je prvič sprožilo obravnavani simptom, so nekateri odgovorili, da ničesar ne vedo, drugi pa so povedali nekaj, kar so označili kot temačen spomin in o njem niso želeli več govoriti. Če sem po zgledu Bernheima, ki je pri svojih bolnikih obudil na videz pozabljene vtise iz somnambulizma, zdaj vztrajal in jim zagotovil, da vedo, da se bodo spomnili ipd. (prim. [1895 d], od str. 167 naprej [t i., od str 88 naprej]), potem so se nekateri res česa spomnili, pri drugih pa je segel spomin še korak nazaj. Potem sem postal še vztrajnejši; bolnikom sem naročil, naj ležejo in zaprejo oči, da bi se lahko »koncentrirali«. 27. [Knjigo Weira Mitchella (1877) je ob izdaji v nemškem jeziku naklonjeno ocenil Freud (prim. Freud 1887 b).] 244 o PSIHOTERAPIJI HISTERIJE 28. [Zdi se, daje tu prvič objavljena uporaba tega izraza.] 29. [»Zdaj« je zaenkrat ostal samo v prvi izdaji. Beseda manjka, verjetno pomotoma, v vseh poznej,ših izdajah.] 245 tO paje zagotovilo vsaj določeno podobnost s hipnozo. Takrat sem ugotovil, da so se brez vsakršne hipnoze pojavili novi spomini, ki so segli še dlje nazaj in ki so verjetno sodili k naši temi. Na podlagi takšnih izkušenj sem dobil vtis, da bi bilo patogene nize predstav, ki nedvomno obstajajo, v resnici mogoče spravid na dan z golim vztrajanjem; in ker je to vztrajanje od mene zahtevalo napor in mi vsiljevalo misel, da sem moral premagati odpor me je situacija nenadoma pripeljala do teorije, da moram s svojim psihičnim delom pri bolniku premagati psihično moč, ki se upira ozavedenju (spominjanju) patogenih predstav. Začelo se mi je odpirad novo razumevanje, ko sem se domislil, da je to verjetno ista psihična moč, ki je sodelovala pri nastanku histeričnega simptoma in je takrat preprečila ozavedenje patogene predstave. Kakšna sila bi lahko bila tako učinkovita in kakšen modv bi lahko spodbudil njen učinek? Zlahka sem si ustvaril mnenje o tem; na voljo sem imel že nekaj popolnih analiz, v katerih sem spoznal primere patogenih, pozabljenih in iz zavesti izrinjenih predstav. Iz teh sem razbral splošen značaj takšnih predstav; vse so bile mučne narave, primerne za to, da izzovejo občutja sramu, očitke samemu sebi, psihične bolečine, občutek prizade- tosti; vse so bile dste vrste, kakršnih najraje ne bi doživeli, kakršne bi najraje pozabid. Iz vsega tega seje kot sama po sebi porodila misel o obrambi. Psihologi so na splošno priznad, daje prevzem nove predstave (prevzem v smislu verjetja ali priznanja realnosti) odvisen od narave in usmeritve predstav, ki so že združene v Jazu, in so za proces cenzure,-" ki so mu podvržene vse na novo prispele predstave, ustvardi posebno tehnično ime. Bolnikovemu Jazu seje približala predstava, ki se je izkazala za nevzdržno, ki je v Jazu zbudila silo zavračanja, katere cilj je bila obramba pred to nevzdržno predstavo. Ta obramba je tudi v resnici uspela, predstava je bila izrinjena iz zavesd in spomina, njene psihične sledi na videz ni bilo mogoče odkriti. Toda ta sled je morala obstajati. Če sem se potrudil, da sem nanjo usmeril bolnikovo pozornost, sem to silo občudl kot odpor, pri genezi simptoma pa seje pokazala kot zavračanje. Če bi zdaj lahko dokazal verjetnost, daje predstava postala patogena prav zato, ker je bila izrinjena in podačena, bi se zdela veriga sklenjena. V več razpravah o naših popisih bolezni in v kratkem delu o obrambnih psihonevrozah (1894 [a]) sem poskušal orisad psihološke hipo- teze, ob pomoči katerih je mogoče ponazoriti tudi to povezavo - dejstvo konverzije. Torej je psihična moč, odpor Jaza, sprva izrinila patogeno predstavo iz asociacije in seje zdaj-^ zoperstavila temu, da bi se vrnila v spomin. »Ne vem« SIGMUND FREUD 30. [Prim. tudi 1895 d. od str 167 naprej, t i., od str 88 naprej.] 246 histeričnih bolnikov je bil torej v resnici - bolj ali manj zavesten - »ne želim vedeti«, in terapevtova naloga je bila v tem, da s svojim psihičnim delom premaga ta odpor do asociacij. Takšen dosežek je mogoč najprej z »vztrajanjem«, z uporabo psihične prisile, da bi bolnikovo pozornost usmerili na sledi predstav, ki jih iščemo. Njegovo delo pa s tem še ni končano, saj, kot bom pokazal, med analizo privzame druge oblike in pokliče na pomoč druge psihične moči. Najprej se bom nekoliko zadržal pri vprašanju vztrajanja. S preprostimi zagotovili, kot so »seveda veste«, »povejte mi vendar«, »takoj se boste spom- nili«, ni mogoče priti daleč. Po nekaj stavkih se nit pretrga tudi pri bolniku, ki je »koncentriran«. Ne smemo pa pozabiti, da gre tu vselej za kvantitativno primerjavo, za boj med različno močnimi ali intenzivnimi motivi. »Odporu do asociacij« pri resni histeriji ni kos vztrajanje zdravnika, ki je tuj in nevešč postopka. Domisliti se moramo močnejših sredstev. V takšnih okoliščinah uporabim majhen tehnični prijem.^" Bolniku povem, da bom v naslednjem trenutku pritisnil na njegovo čelo, in zagotovim mu, da bo med tem pritiskom ves čas videl pred seboj spomin v obliki podobe ali pa da se mu bo utrnila misel; in obvežem ga k temu, da mi pripoveduje o tej podobi ali tej misli, karkoli pač že je. Ne sme je zadržati zase, ker na primer meni, da to ni tisto, kar iščemo, da to ni prava stvar, ali ker mu je neprijetno, da bi o tem govoril. Nobene kritike, nobene zadržanosti, bodisi iz čustvenih razlogov ali zaradi podcenjevanja! Samo na ta način lahko najdemo tisto, kar iščemo, toda na ta način bomo to zanesljivo našli. Nato za nekaj sekund pritis- nem na čelo bolnika, ki leži pred menoj, odmaknem roko in z mirnim glasom, kot da bi bilo razočaranje povsem izključeno, vprašam; »Kaj ste videli?« ali »Kaj vam je prišlo na misel?« Ta postopek meje veliko naučil in me tudi vedno pripeljal do cilja. Danes ga ne morem več pogrešati. Seveda vem. da bi lahko takšen pritisk na čelo zamenjal s kakršnimkoli drugim signalom ali s kakšno drugo obliko telesnega vplivanja na bolnika. Toda ker bolnik leži pred menoj, je videti, daje pritisk na čelo ali držanje njegove glave med mojima dlanema najbolj sugestivno in najudobnejše, kar lahko storim v ta namen. Da bi pojasnil učinek tega prijema, bi lahko morda rekel, da ustreza »v hipu okrepljeni hipnozi«; toda mehanizem hipnoze se mi zdi tako zagoneten, da se pri razlagi ne bi rad skliceval nanj. Prej menim, da je prednost postopka v tem, da na ta način preusmerim bolnikovo pozornost od njegovega zavestnega iskanja in razmišljanja, na kratko od vsega o PSIHOTERAPIJI HISTERIJE 31. [O vlogi, ki jo igra preusmeritev zavestne pozornosti v tehniki hipnoze, je Freud razpravljal veliko let pozneje, v X. poglavju A/noi/t'ni psihologije in analize Jaza ( 1921 c), Studienausgahe, 9. zv., od str. 117 naprej. O tem, daje ta mehanizem v rabi tudi v tehniki šale, Freud precej izčrpno razpravlja v V. poglavju knjige o ŠaU (1905 c), Studienausgahe, 4. zv, str 142-144.] 32. [Probleme, ki jih imajo nekateri bolniki s tem, da bi dosegli to nekritično držo, Freud izčrpno obravnava v II. poglavju Razlage sanj (1900 a), Studienausgahe, 2. zv., str. 121-123.] 247 tistega, ob čemer se lahko izrazi njegova volja - podoben učinek verjetno izzove zrenje v kristalno kroglo ipd." Nauk, ki sem ga izpeljal iz dejstva, da se pod pritiskom moje roke vsakič pojavi tisto, kar iščem, paje tale; patogena predstava, ki je bila domnevno pozabljena, leži vsakič pripravljena »v bližini« in jo je mogoče doseči z asociacijami, ki so zlahka dostopne. Gre samo za to, daje treba s poti odstraniti kakšno oviro. Ta ovira je, kot se znova zdi, bolnikova volja, in različne osebe se z različno lahkoto naučijo tega, da se osvobodijo svojega intencionalnega mišljenja in se vedejo tako, da povsem objekdvno opazujejo psihične procese, ki potekajo v njih." To, kar se pojavi pod pritiskom moje dlani, ni vedno »pozabljeni« spomin; le v najredkejših primerih je mogoče prave patološke spomine najti na površini. Veliko pogosteje se pojavi predstava, kije vmesni člen v verigi asociacij med predstavo, s katero začnemo, in patogeno predstavo, ki jo iščemo; ali paje to lahko predstava, ki pomeni izhodiščno točko nove vrste misli in spominov, na koncu te pa najdemo patogeno predstavo. Res je, da moj pritisk potem ni razkril patogene predstave - ta bi bila brez priprave, iztrgana iz konteksta, sicer nera- zumljiva - toda pokazal je pot do nje, nakazal smer po kateri je treba raziskovad naprej. Predstava, ki jo vzbudi pritisk, lahko pri tem ustreza dobro znanemu, nikoli podačenemu spominu. Če se na naši poti k patogeni predstavi povezava znova pretrga, je potrebna le ponovitev postopka, pritiska, da bi ustvarili novo orientacijo in novo izhodišče. Spet v drugih primerih s pridskom roke prebudimo spomin, ki je bolniku po sebi dobro znan, vendar paje začuden, ko se pojavi, ker je pozabil na njegovo zvezo z izhodiščno predstavo. Ta zveza je nato dokazana v nadaljnjem poteku analize. Vsi d rezultad pritiska nam dajejo varljiv vds o višji inteligenci zunaj bolnikove zavesti, ki zaradi določenih namenov skrbi za nadzor nad obsežnim psihičnim gradivom inje določila premišljen red za njegovo vrnitev v zavest. Kot domnevam, paje ta nezavedna, druga inteligenca vendarle le videz. V vsaki zapleteni analizi večkrat, pravzaprav kar naprej, uporabljamo ta postopek (pritiska na čelo). Včasih ta postopek, ki se začne tam, kjer se bolni- kova budna retrospekcija pretrga, nakaže nadaljnjo pot skozi spomine, ki so SIGMUND FREUD 248 mu ostali znani; včasih usmeri pozornost na zveze, ki so bile pozabljene; včasih prikliče in uredi spomine, ki so bili veliko let ločeni od svojih asociacij, ki pa jih je še vedno mogoče prepoznati kot spomine; in končno, včasih kot največji dosežek reprodukcije spodbudi misli, kijih bolnik nikoli ne bo priznal za svoje lastne, ki se jih ne spomni, čeprav prizna, dajih kontekst neizprosno terja, in medtem ko se prepriča, da prav te predstave pripeljejo do konca analize in odprave njegovih simptomov. Poskusil bom nanizati nekaj primerov odličnih dosežkov tega tehničnega postopka. Zdravil sem mlado dekle z neznosno tussis nervoso, ki se je vlekla že šest let in ki se je očitno hranila iz vsakega navadnega katarja, ki pa je morala imeti svoje močne psihične motive. Vse druge oblike terapije so se že zdavnaj izkazale za nemočne. Zato sem poskušal simptom odpraviti po poti psihične analize. Vedela je samo to, da seje njen nervozen kašelj začel, koje bila, stara štirinajst let, na oskrbi pri teti. O psihičnem razburjenju iz tistega časa ni hotela nič vedeti in ni verjela, da je za njeno boleznijo kakršenkoli motiv. Pod pritiskom moje roke se je najprej spomnila velikega psa. Nato je prepoznala podobo iz spomina; to je bil pes njene tete, ki seje navezal nanjo, ji povsod sledil ipd. Da, in zdaj seje spomnila, brez nadaljnje pomoči, daje ta pes umrl, da so ga otroci slovesno pokopali in da se je na poti s tega pogreba začel njen kašelj. Vprašal sem jo, zakaj, toda znova sem ji moral pomagati s pritiskom. Nato se ji je utrnila misel; »Zdaj sem čisto sama na svetu. Tu me nihče nima rad. Ta žival je bila moja edina prijateljica in zdaj sem jo zgubila.« - Nato je nadaljevala svojo zgodbo; »Kašelj je izginil, ko sem šla proč od tete, toda leto in pol pozneje seje znova pojavil.« - »Iz kakšnega razloga?« - »Ne vem.« - Znova sem pritisnil; spomnila seje novice o smrti svojega strica, ob kateri je kašelj znova izbruhnil, in na podoben tok misli. Stric naj bi bil edini v družini, ki mu je bila pri srcu, ki jo je imel rad. Takšna je bila patogena predstava; nihče je nima rad, vsem drugim dajejo prednost pred njo, ne zasluži si, da bi jo imel kdo rad ipd. Toda predstave o »ljubezni« seje držalo nekaj, kar je zbudilo hud odpor, ko mi je govorila o tem. Analiza se je končala, še preden je bilo to razjasnjeno. Pred nekaj časa naj bi starejšo damo osvobodil napadov tesnobe, čeprav je bila sodeč po svojih značajskih lastnostih komajda primerna za vplivanje te vrste. Po menopavzi je postala čezmerno pobožna in meje vselej sprejela kot hudiča, oborožena z majhnim slonokoščenim razpelom, ki ga je skrivala v roki. Njeni napadi tesnobe, ki so imeli histeričen značaj, so segali nazaj v njena zgodnja dekliška leta in naj bi bili po njenem povezani z uporabo jodovega o PSIHOTERAPIJI HISTERIJE 249 preparata, ki gaje uporabljala, da bi zmanjšala zmerno oteklino žleze ščitnice. Seveda sem zavrnil to izpeljavo in jo poskušal nadomestiti z drugo, ki bi se bolje ujemala z mojimi pogledi na etiologijo nevrotičnih simptomov. Najprej sem jo vprašal, ali se spomni vtisa iz mladosd, ki bi bil vzročno povezan z napadi tesnobe, in pod pridskom moje roke seje spomnila svojega branja tako imenovane nabožne knjige, v kateri so bili omenjeni, piedsdčno dovolj pri- merno, spolni procesi. Ta odlomek je naredil na dekle vtis, popolnoma nasproten avtorjevim namenom: začela je jokad in je vrgla knjigo od sebe. To je bilo pred prvim napadom tesnobe. Drugi pritisk na čelo bolnice je izzval naslednji spomin - spomin na vzgojitelja njenih bratov, ki ji je izkazal veliko spoštovanje in do katerega je tudi sama začutila toplino. Ta spomin je dosegel vrhunec v reprodukciji večera v hiši staršev, ko so vsi, z mladim možem vred, sedeli okrog mize in se lepo zabavali v živahnem pogovoru. Ponoči, po tem večeru, jo je prebudil prvi napad tesnobe, ki je imel bržkone več opraviti z uporom proti čutnemu vzgibu, kot pa s hkratno uporabo joda. - Kakšne možnosti bi bil imel s kakšno drugo metodo razkrivanja takšne povezave, prod njenemu last- nemu mnenju in trditvam, pri tej uporni bolnici, kije bila tako polna predsodkov do mene in proti vsaki obliki posvetne terapije? Drug primer govori o mladi, srečno poročeni ženski, ki so jo že v prvih dekliških letih določeno obdobje vsako jutro našli otopelo, s togimi udi, z odpr- timi usd in iztegnjenim jezikom; zdaj pa je znova 1фе1а, ko se je prebujala, zaradi podobnih, čeprav ne tako resnih napadov. Ker se je globoka hipnoza izkazala za nedosegljivo, sem začel z raziskovanjem, koje bda v stanju koncen- tracije. Ob prvem pritisku sem ji zagotovil, da bo zdaj videla nekaj, kar je neposredno povezano z vzroki njenega stanja v otroštvu. Bila je mirna in pripravljena za sodelovanje. Znova je videla stanovanje, v katerem je preživela prva dekliška leta, svojo sobo, položaj svoje postelje, staro mater ki je takrat živela z njimi, in eno svojih guvernant, ki jo je imela zelo rada. Drug za drugim je sleddo več drobnih prizorov, pravzaprav vsi nepomembni, ki so se dogajali v teh prostorih in med temi osebami; končali so se s slovesom guvernante, kije odšla od doma, ker seje poročila. Nisem vedel, kaj naj počnem s temi spomini; ni mi uspelo odkriti nobene povezave med njimi in edologijo napadov. Toda več okoliščin je pokazalo, da so spadali v isto obdobje, v katerih so se napadi prvič pojavih. Toda preden sem lahko nadaljeval z analizo, sem imel priložnost govoriti s svojim kolegom, ki je bil v prejšnjih ledh družinski zdravnik staršev moje bolnice. Od njega sem dobd tole pojasnilo. V času, koje zdravd dekle, kije SIGMUND FREUD 250 dozorevalo in je bilo telesno zelo dobro razvito, zaradi njenih prvih napadov, mu je padla v oči čezmerna nežnost v odnosu med njo in guvernanto, kije bila v tistem času v hiši. Posumil je in spodbudil staro mater, naj budno spremlja ta odnos. Po kratkem času mu je lahko stara gospa poročala, da je guvernanta ponoči obiskovala otroka v postelji in da so po takšnih nočeh otroka zjutraj vedno našli z napadom. Zdaj se niso več obotavljali in so to kvarljivko mladih brez hrupa odstranili. Otroci in celo sama mater so bili prepričani, da je guvernanta zapustila hišo, da bi se poročila. Moja terapija, ki je bila sprva uspešna, je zdaj sestojila v tem, da sem mladi ženski posredoval informacijo, ki sem jo dobil. Razkritja, ki jih je mogoče dobiti s tehniko pritiska, se občasno pojavijo v zelo nenavadni obliki in v okoliščinah, zaradi katerih je domneva o nezavedni inteligenci še bolj vabljiva. Tako se spominjam dame, ki je dolga leta trpela zaradi prisilnih predstav in fobij in ki meje v zvezi z izvorom svojega trplje- nja napotila na svoja otroška leta, vendar pa ni znala navesti prav ničesar, kar bi bilo mogoče za to okriviti. Bila je iskrena in inteligentna in zavesten odpor, ki ga je bilo pri njej mogoče zaznati, je bil le neznaten. (Naj na tem mestu dodam, da ima psihični mehanizem prisilnih predstav zelo veliko notranje sorodnosti s psihičnim mehanizmom histeričnih simptomov in da je tehnika analize za oba enaka.) Ko sem to damo vprašal, ali je pod pritiskom moje roke kaj videla ali se česa spomnila, je odgovorila: »Niti eno niti drugo, toda neka beseda mi je nenadoma prišla na inisel.« - »Ena sama beseda?« - »Da, toda zveni preveč neumno.« - »Kljub vsemu jo povejte.« - »Hišnik.« - »Nič drugega?« - »Ne.« - Pritisnil sem drugič, in znova seje pojavila ena sama beseda, ki jo je prešinila: »Srajca.« Zdaj sem opazil, da gre za nov način dajanja odgovorov in sem s ponavljajočim se pritiskom spodbudil na videz nesmiselno vrsto besed: »Hiš- nik - srajca - postelja - mesto - lojtrnik.« »Kaj naj to pomeni?« sem vprašal. Kratek hip je razmišljala, nato se je domislila: »To mora biti zgodba, ki mi je zdaj prišla na misel. Ko sem bila stara deset let in moja naslednja starejša sestra dvanajst, je nekoč ponoči dobila napad besnila in sojo morali zvezati in na lojtrniku odpeljati v mesto. Natančno vem, da je bil hišnik tisti, ki jo je obvladal in jo nato tudi spremljal v zavod.« - Zdaj sva nadaljevala s to metodo raziskovanja in z najinega preročišča sva lahko slišala še druge vrste besed; vseh nama sicer ni uspelo pojasniti, jih je pa bilo mogoče uporabiti za nadaljevanje te zgodbe in jih navezati na drugo zgodbo. Kmalu se je razkril tudi pomen tega spomina. Bolezen njene sestre je naredila nanjo tako globok o PSIHOTERAPIJI HISTERIJE 251 Vtis zato. ker sta si delili skrivnost: obe sta spali v eni sobi in neke noči sta bili obe žrtev spolnih napadov določenega moškega. Z omembo te spolne travme v zgodnji mladosd ni bil razkrit le izvor prvih prisilnih predstav, ampak tudi travma, ki je pozneje učinkovala patogeno. - Posebnost tega primera je bila samo ta, da so se pojavile posamezne ključne besede, ki smo jih morali predelad v stavke; kajti videz nepovezanosti in nekoherentnosti, značilen za besede, posredovane na način, podoben tistemu v preročišču, je veljal tudi za vse ideje in prizore, ki se običajno pojavijo pod mojim pritiskom. Če temu sledimo še naprej, se praviloma pokaže, da so na videz nepovezane reminiscence v mislih tesno povezane in da vodijo naravnost k patogenemu dejavniku, ki ga iščemo. Zato se rad spominjam primera analize, v katerem je bilo moje zaupanje v rezultate pritiska sprva pred hudo preskušnjo, nato pa bleščeče poplačano. Zelo inteligentna in na videz zelo srečna mlada ženska me je vprašala za nasvet zaradi trdovratne bolečine v trebuhu, ki kljub zdravljenju ni popusdla. Spoznal sem, da je vir bolečine v trebušni steni, da jo je treba povezati z otipljivimi mišičnimi zatrdinami, in predpisal sem lokalno zdravljenje. Bolnico sem spet videl čez nekaj mesecev in rekla je: »Takratna bolečina je po zdravljenju, ki ste ga svetovali, izginila in se dolgo časa ni več pojavila; toda zdaj seje vnovič vrnila v živčni obliki. To vem po tem, ker je ne občudm več med gibanjem, tako kot prej. ampak samo ob določenih urah. npr zjutraj, ko se zbudim, in ob razburjenjih določene vrste.« - Diagnoza te gospe je bila povsem pravilna. Zdaj je bilo treba najti vzrok bolečine in pri tem mi ni mogla pomagad v stanju brez tujega vpliva. Ko sem jo, zbrano in pod pridskom moje roke, vprašal, ali ji je prišlo kaj na misel ali če kaj vidi, seje odločila za videnje in mi začela opisovati svoje vizualne podobe. Videla je nekaj podobnega soncu z žarki, kar sem seveda moral pripisati svetlobnemu pojavu v očesu, ki gaje izzval moj pritisk na oči. Pričakoval sem, da bo sledilo kaj bolj uporabnega. Toda nadaljevala je: zvezde z nenavadno bledomodro svetlobo in podobno, po mojem mnenju zgolj migljanje, sij in svedeče točke pred njenimi očmi. Že sem bd pripravljen uvrstid ta poskus med neuspele in mislil sem na to, kako bi se lahko neopazno izmazal, ko mije pozornost zbudil eden od pojavov, ki gaje opisala. Videla je velik črn križ, kije stal nagnjen, na robovih je imel enak soj kot mesečina, v kateri soji zasijale vse dosedanje podobe, na njegovem prečnem tramu paje plapolal plamenček. To očitno ni mogel bid več svetloben pojav v očesu. Zdaj sem pozorno prisluhnil. Prihajale so številne podobe, obsijane z enako svetlobo, nenavadna znamenja, podobna na primer sanskrtu; liki kot trikotniki, med njimi velik trikotnik; znova križ... Tokrat sem domneval, da SIGMUND FREUD 252 gre za alegoričen pomen, in vprašal sem: »Kaj naj bi bil ta križ?« - »Verjetno pomeni bolečino«, je odgovorila. - Ugovarjal sem. češ da pod »križem« večino- ma razumemo moralno breme. Kaj se skriva za bolečino? - Odgovora ni vedela in je nadaljevala s svojimi vizijami: sonce z zlatimi žarki. To je znala tudi pojasniti - to je bog, prašila. Nato je sledil velikanski kuščar, ki jo je vprašujoče, toda ne plašno ogledoval. Nato kup kač. Pa znova sonce, toda z milimi, srebrnimi žarki; in pred njo, med njo in tem virom svetlobe rešetka, ki ji je zakrivala središče sonca. Že dolgo časa sem vedel, da imam opraviti z alegorijami, in takoj sem vpra- šal, kakšen je pomen zadnje podobe. Brez omahovanja je odgovorila: »Sonce je popolnost, ideal, rešetka pa so moje slabosti in napake, ki stojijo med mano in idealom.« - »Si torej kaj očitate? Ste nezadovoljni sami s seboj?« - »Seveda.« - »Od kdaj pa?« - »Odkar sem članica Teozofske družbe in berem njene spise. Vedno sem imela slabo mnenje o sebi.« - »Kaj paje nazadnje naredilo na vas najmočnejši vris?« - »Prevod iz sanskrta, ki zdaj izhaja v nadaljevanjih.« - Minuto pozneje sem bil seznanjen z njenimi duševnimi boji in očitki sami sebi in slišal sem za droben pripetljaj, kije sprožil te očitke-pripetljaj, pri katerem se je prej organska bolečina prvič pojavila kot posledica konverzije vzburjenja. - Podobe, ki sem jih sprva imel za svetlobne pojave v očesu, so bile simboli okulti- stičnih miselnih tokov, morda celo emblemi naslovnih strani okultističnih knjig. Doslej sem tako toplo slavil dosežke pritiska kot pomožnega postopka in ves čas tako zanemarjal vidik obrambe ali odpora, da sem nedvomno zbudil vtis, kako nam je ta drobna zvijača omogočila, da lahko obvladamo psihično oviro v korist katarzičnega zdravljenja. Toda verjeti v to bi bila huda napaka. Kolikor lahko vidim, v terapiji ni tovrstnih dobičkov. Tukaj, tako kot tudi povsod drugje, velike spremembe zahtevajo veliko dela. Postopek pritiska ni nič drugega kot zvijača, s katero za nekaj časa presenetimo Jaz, pripravljen za obrambo. V vseh resnejših primerih se Jaz znova spomni svojih namenov in nadaljuje s svojim odporom. Omeniti moram različne oblike, v katerih se pojavlja ta odpor Sprva postopek pritiska ob prvem ali drugem poskusu spodleti. Bolnik nato zelo razočaran izjavi: »Pričakoval sem, da mi bo prišlo kaj na misel, toda mislil sem lahko samo na to, kako napeto sem to pričakoval. Nič ni prišlo.« Takšnega bolnikovega iskanja drže še ne moremo šteti za oviro. Odgovorimo mu lahko; »Bili ste pač preveč radovedni; prihodnjič vam bo uspelo.« In v resnici tudi uspe. Nenavadno je. kako pogosto lahko bolniki - celo tisti najbolj poslušni in inteligentni - popolnoma pozabijo na dogovor, čeprav so prej soglašali z njim. o PSIHOTERAPIJI HISTERIJE 253 Obljubili so, da bodo povedali vse, kar jim bo prišlo na misel pod pridskom moje roke, in sicer ne glede na to, ali se jim bo zdelo smiselno ali ne, ali jim bo to prijetno povedad ali ne, torej brez selekcije in brez kritičnega odnosa ali čustvenega naboja. Toda te obljube ne držijo; to očitno presega njihove moči. Delo vselej zastane in vedno znova trdijo, da jim tokrat pač nič ni prišlo na misel. Tega jim ne smemo verjeti, vedno moramo domnevati in jim tudi odkrito povedati, da nekaj držijo v sebi, ker se jim zdi nepomembno ali ker je zanje preveč boleče. Pri tem moramo vztrajali, ponovid moramo pritisk in se pred- staviti kol nezmotljivi, dokler nam v resnici nečesa ne povedo. Nato bolnik doda: »To bi vam lahko bil že prvič povedal.« - »Zakaj lega niste povedali?« - »Nisem si mogel mislili, da bi lahko bilo to. Šele ko seje vsakič znova pojavilo, sem se odločil, da bom povedal.« - Ali pa: »Upal sem. da to ne bo tisto; da si bom lahko prihranil govoriti o tem. Šele ko se ni dalo pregnali, sem videl, da mi ne bo nič prihranjeno.« - Tako bolnik za nazaj izda motive odpora, ki ga na začetku sploh ni želel priznali. Očitno ne more nič drugega kol upirali se. Ta odpor se pogosto skriva za nenavadnimi izgovori. »Danes sem raztre- sen, mod me ura (ali igranje klavirja v sosednji sobi).« Naučil sem se, kako moram na to odgovoriti: »Nikakor Zdaj sle naleteli na nekaj, česar ne želite povedati. To vam bo kaj malo pomagalo. Le ostanite še pri lem.« - Daljši ko je odmor med pritiskom moje roke in trenutkom, ko začne bolnik govorili, toliko nezaupljivejši postajam in toliko bolj so upravičene bojazni, da si bolnik razlaga tisto, kar mu je prišlo na misel, in da bo to v svoji reprodukciji izma- ličil. Najpomembnejša sporočila pogosto prihajajo z napovedjo, da so odvečni postranski dodatki, podobno kot v operi v berača preoblečeni princi: »Zdaj sem se nečesa spomnil, toda s tem nima nobene zveze. To vam bom povedal samo zato, ker hočete vse vedeti.« Tovrstne uvodne besede običajno prinesejo dolgo pričakovano rešitev. Vedno pozorno prisluhnem, kadar slišim bolnika tako podcenjevalno govoriti o kakšni domislici. Kajti znamenje uspešne obrambe je, če se patogene predstave, ko se vnovič pojavijo, zdijo tako malo pomembne. Na tej podlagi lahko ugotovimo, v čem je temeljil proces obram- be: temeljil je v tem, da je močno predstavo spremenil v šibko in ji iztrgal čustveni naboj. Patogeni spomin je torej mogoče, med drugimi znaki, prepoznati po tem, da ga bolnik označi za nepomembnega, pa ga vendarle izgovori z odporom. Obstajajo tudi primeri, ko ga poskuša bolnik zatajiti tudi še potem, ko se znova pojavi: »Zdaj sem se nečesa spomnil, toda to ste mi očitno vi vbili v glavo.« Ali pa: »Vem, kakšen odgovor pričakujete ob tem vprašanju. Gotovo menite, SIGMUND FREUD 254 da sem mislil to ali ono.« Posebej zvita metoda zanikanja je reči: »Zdaj sem se pa res nečesa spomnil. Toda zdi se mi, kot da bi to sam hote dodal. Ne zdi se mi, daje misel reproducirana.« - V vseh teh primerih ostanem neomajno trden. Ne spuščam se v te distinkcije, pač pa bolniku pojasnim, da so to le oblike odpora in pretveze proti reprodukciji določenega spomina, ki pa ga kljub vsemu moramo priznati. Če se spomini vračajo v podobah, je naša naloga na splošno lažja, kot v primeru, ko se vračajo kot misli. Histerični bolniki, ki so praviloma »vizualni« tipi, analitiku ne nakopljejo toliko težav kot bolniki s prisilnimi predstavami. Ko se je podoba pojavila iz bolnikovega spomina, ga lahko slišimo reči, da postaja fragmentarna in nejasna, in sicer v sorazmerju s tem, kolikor sam napre- duje z njenim opisom. Bolnik se je znebi s tem, ko jo ubesedi. Zdaj se orientiramo po sami podobi iz spomina, da bi našli smer v kateri bi bilo treba nadaljevati pot. »Še enkrat si oglejte podobo. Je izginila?« - »V celoti da, toda to podrobnost še vedno vidim.« - »Torej mora to še nekaj pomeniti. Ali boste ob tem videli še kaj novega ali pa vam bo prišlo še kaj na misel ob tem preostanku.« - Koje delo končano, je bolnikovo vidno polje znova odprto in na dan je mogoče zvabiti novo podobo. Toda v drugih primerih takšna podoba trdovratno vztraja pred notranjim očesom bolnika, čeprav jo je opisal; in to je znamenje zame, da mi mora o temi te podobe povedati še kaj pomembnega. Kakor hitro to stori, podoba izgine, podobno kot odrešeni duh leže k počitku. Za nadaljnji potek analize je seveda zelo pomembno, da vselej uveljavimo svoj prav v odnosu do bolnika, saj smo sicer odvisni od tega, kaj se mu zdi primerno povedati. Zato je v tolažbo slišati, da tehnika pritiska v resnici nikoli ne zataji, če izvzamemo en sam primer, o katerem bom govoril pozneje [spodaj, str 270], že zdaj pa o njem lahko pripomnim, da ustreza posebnemu motivu za odpor Seveda se lahko zgodi, da ta postopek uporabimo v razmerah, v katerih ni mogoče ničesar razkriti. Na primer, lahko sprašujemo po nadaljnji etiologiji simptoma, ko jo imamo že v celoti pred seboj, ali pa preučujemo psihično genealogijo simptoma, na primer bolečine, ki je bila v resnici somatična bolečina. V takšnih primerih bolnik prav tako trdi, da mu nič ni prišlo na misel, in to pot ima prav. Lahko se izognemo temu, da bi bolniku storili krivico, in sicer tako, da si na splošno postavimo pravilo, da med analizo, ko bolnik mirno leži pred nami, nikoli ne umaknemo pogleda z njegovega obraza. V tem primeru se naučimo brez večjih težav razlikovati duševni mir, ki spremlja resnično odsotnost spomina, od napetosti in znamenj emocij, s katerimi poskuša bolnik v službi obrambe zatajiti prebujajoči se spomin. o PSIHOTERAPIJI HISTERIJE 255 Delo torej tudi ob pomoči tehnike pritiska nikakor ni lahko. Zagotovili smo si le eno prednost: iz rezultatov tega postopka smo se naučili, v katero smer je treba raziskovati in pri katerih rečeh pri bolniku ne smemo popustiti. V nekaterih primerih to zadošča. V bistvu gre vendarle za to, da razberem skrivnost in jo bolniku povem naravnost v obraz; ta mora nato večinoma končati s svojim zavračanjem. V drugih primerih potrebujem več; vztrajen bolnikov odpor se izraža v tem, da so povezave pretrgane, da rešitve izostanejo, da so podobe iz spomina nejasne in nepopolne. Če iz poznejše faze analize pogledamo nazaj na zgodnejše faze, smo pogosto presenečeni nad ugotovitvijo, kako izmaličeni so bili vsi prebliski in prizori, ki smo jih iztrgali bolniku s postopkom pritiska. Manjkali so prav bistveni elemend podobe - njegov odnos do samega sebe ali do teme - in zato je ostajala podoba nerazumljiva. Opisal bom enega ali dva primera, ki bosta pokazala, kako učinkuje takšna cenzura, ko se prvič pojavijo patogeni spomini. Bolnik na primer vidi zgornji del ženskega telesa z obleko, ki je nekoliko razpeta - kot se zdi, iz malomarnosti. Šele veliko pozneje doda glavo temu torzu in tako razkrije določeno osebo in svoj odnos do nje. Ali pa pripoveduje o dveh dečkih, ki seju spominja iz svojega otroštva. Njuna podoba je povsem nejasna, očitajo pa jima, da sta storila nekaj grdega. Šele veliko mesecev pozneje, koje storjen že velik napredek v poteku analize, znova vidi ta spomin in v enem od obeh otrok prepozna sebe, v drugem pa svojega brata. Kakšna sredstva imamo zdaj na voljo, da bi premagali ta vztrajen odpor? Malo. toda vključujejo skoraj vse tiste, s katerimi lahko človek psihično vpliva na drugega. Najprej se moramo sprijaznid s tem, daje mogoče psihični odpor predvsem tak, kije bil na delu dolgo časa, odpraviti le počasi in posto- poma, in da moramo potrpežljivo čakad. Nato lahko računamo na intelektualno zanimanje, ki se zbudi pri bolniku po kratkotrajnem delu. Ko mu reči pojasnimo, ko mu posredujemo informacije o prečudovitem svetu psihičnih procesov, ki jih s takšnimi analizami tudi sami šele spoznavamo, njega samega pridobimo za sodelavca, spodbudimo ga k temu, da se opazuje z objektivnim zanimanjem raziskovalca in tako zatremo njegov odpor ki temelji na afektivni podlagi. Toda nazadnje - in to ostaja najmočnejši vzvod - moramo poskusiti, potem ko smo odkrili motive njegove obrambe, razvrednotiti te motive ali jih celo nadomestiti z močnejšimi. Tu se nedvomno konča možnost, da bi psihoterapevt- sko dejavnost izrazili v formulah. Delovati je treba po svojih najboljših močeh, kot pojasnjevalec (tam, kjer je nevednost proizvedla bojazen), kot učitelj, kot predstavnik svobodnejšega ali superiornejšega pogleda na svet, kot spovednik, ki daje neke vrste odvezo s svojim nepretrganim sočustvovanjem in spoštovanjem SIGMUND FREUD 3 Glede na vse, kar sem v prejšnjem delu povedal o težavah moje tehnike, in te sem razkril brez zadržkov - zbral sem jih sicer iz najtežjih primerov; pogosto potekajo stvari veliko bolj udobno - glede na vse povedano torej bo najbrž vsakdo želel vprašati, ali ne bi bilo veliko bolj smiselno, da bi si namesto spopadanja z vsemi temi težavami bolj odločno prizadevali za uporabo hipnoze ali pa da bi uporabo katarzične metode omejili na uste bolnike, ki jih je mogoče globoko hipnotizirati. Na zadnji predlog bi moral odgovoriti, da bi se v tem primeru število primernih bolnikov, vsaj kar zadeva moje spretnosri, preveč skrčilo; prvemu nasvetu pa bi se uprl z domnevo, da si z vsiljevanjem hipnoze ne bi prihranili veliko odpora. Moje izkušnje o tem so, začuda, le maloštevilne, zatorej ne morem priti dlje od domneve. Toda tam, kjer sem opravil katarzično zdravljenje v hipnozi namesto v koncentraciji, si s tem dela, ki ga moram 256 po opravljeni spovedi. Bolniku skušamo zagotoviti pomoč po človeški plati, kolikor to dopuščajo zmožnosti lastne osebnosti in mera simpatije, ki jo lahko občutimo v danem primeru. Neizogiben pogoj za takšno psihično aktivnost je ta, da smo približno prepoznali naravo primera in motive obrambe, ki učinkuje v njem, in na srečo nas tehnika vztrajanja in pritiska pripeljeta tako daleč. Kolikor več takšnih ugank smo že rešili, toliko laže bomo morda uganili novo in toliko prej se bomo lahko loüli resnično zdravilnega psihičnega dela. Kajti dobro je, da nam je nekaj popolnoma jasno: bolnik se osvobaja histeričnih simptomov samo s tem, ko reproducira patogene vtise, ki jih povzročajo, in s tem, ko o njih govori v afektu; torej je terapevtova naloga le v tem, da ga k temu spodbudi; koje ta naloga opravljena, za zdravnika ne ostane nič več, kar bi moral korigirati ali odpraviti. Vse, kar je za ta namen potrebno na ravni protisugestij, je že bilo uporabljeno med premagovanjem odpora. Situacijo lahko primerjamo na primer z odprtjem zaprtih vrat: ko potisnemo kljuko navzdol, da bi jih odprli, nimamo nobenih težav več. Poleg intelektualnih motivov, ki jih pritegnemo, da bi premagali odpor, bomo le redkokdaj lahko shajali brez afektivnega dejavnika, osebnega vpliva zdravnika, in v številnih primerih bo le ta zmožen premagati odpor Situacija ni tu nič drugačna kot drugje v medicini, in ni terapevtskega postopka, za katerega bi lahko rekli, da se lahko popolnoma odpove sodelovanju tega osebnega dejavnika. o PSIHOTERAPIJI HISTERIJE 33. [Na tem mestu je le v prvi izdaji zapisana oznaka: »psihičnih«.] 34. [Gl. 1895 i/, str od 132 naprej, :, i., str 64.] 35. [V izdaji G. W. je tu napačno navedena stran »str 83«; nespremenjena je bila povzeta iz Šiiiilij n lii.sieiiji v izdaji G. S.; to ustreza tamkaj.šnji navedbi strani.] 36. [Nekaj opomb o tem, kako dolgo je Freud uporabljal tehniko »pritiska« oz. hipnozo, je mogoče najti v »Uredni.ški opombi« v delu »Psihično zdravljenje« ( 1 890íí). Studienausgabe, Ergäuzungsband, str 15-16.] 257 opraviti, nisem prav nič olajšal. Pred kratkim sem končal takšno zdravljenje in med njegovim potekom sem odpravil histerično ohromelost nog. Bolnica je zapadla v stanje, ki je bilo psihično povsem drugačno od budnosti, somatično pa seje izrazilo tako, da nikakor ni mogla odpreti oči ali se dvigniti, dokler ji nisem zaklical; »Zdaj se zbudite!« Pa vendarle nisem nikdar naletel na večji odpor kot prav v tem primeru. Tem telesnim znakom nisem n;unenjal pozornosti in proti koncu zdravljenja, kije trajalo deset mesecev so tudi postali neznatni. Toda kljub temu stanje bolnice, medtem ko sva delala, ni izgubilo nobene od svojih" posebnosti - zmožnosti, da seje spominjala nezavednega, in svojega precej posebnega odnosa do osebe zdravnika. Po drugi strani pa sem v zgodbi o gospe Emmy von N. ...opisal primer katarzičnega zdravljenja v najglobljem somnambulizmu, v katerem odpor ni igral skoraj nobene vloge. Res paje tudi. da od te ženske nisem izvedel nič takšnega, kar bi za pripovedovanje zahtevalo posebno ])remagovanje. nič, kar mi ne bi mogla povedati tudi v budnem stanju, če bi se dlje časa poznala in bi v njej zbudil nekoliko spoštovanja. Nikoli nisem spoznal resničnih vzrokov njene bolezni, nedvomno identičnih z vzroki njenih recidiv po mojem zdravljenju - to je bil pač moj prvi poskus s to terapijo - in enkrat samkrat, ko sem jo slučajno spraševal po reminiscenci, v katero se je vpletel delček erotike," se mije zdelo, da se prav tako upira in daje prav tako nezanesljiva v svojih izjavah kot pozneje katerakoli od mojih nesomnambulnih bolnic. O odporu te ženske celo med somnambulizmom do drugih mojih zahtev in domnev sem govoril že v popisu njene bolezni. Nasploh sem začel zelo dvomiti v vrednost hipnoze pri lajšanju katarzičnega zdravljenja, potem ko sem izkusil primere popolne terapevtske neposlušnosti med globokim somnambulizmom, sicer paje bil bolnik popolnoma poslušen. Primer te vrste sem na kratko [1895 i/] opisal na str 156 in nasi, [op., ž. .str 81, op.];'' lahko bi dodal še druge. Sicer pa priznam, da je ta izkušnja precej dobro ustrezala moji potrebi po bolj kakovostnem razmerju med vzrokom in učinkom tudi na psihičnem področju."' SIGMUND FREUD 37. [V prvi izdaji se stavek konča takole: »kije med našimi popisi bolezni na prvem mestu.« V izdajah v okviru C. S., 1925, in G. W., 1952, v katerih ni primera Anne O., manjka ta del stavka.] 38. [Prim. 1895 i/, ž. i., str. 170.] 258 V dosedanji predstavitvi seje v ospredju pojavila ideja o odporu. Pokazal sem, kako nas je terapevtsko delo pripeljalo do pojmovanja, da histerija nastane zaradi potlačitve neznosne predstave iz motiva obrambe; potlačena predstava ostane še naprej kot šibka (malo intenzivna) sled spomina, afekt, ki je temu iztrgan, paje uporabljen za somatično inervacijo; konverzija vzdraženja. Zdi se torej, da predstava prav zato, ker je potlačena, postane vzrok bolezenskih simptomov, postane torej patogena. Histerijo, ki razkriva ta psihični mehanizem, lahko imenujemo »obrambna histerija«. Oba, Breuer in jaz, sva večkrat govorila o dveh drugih vrstah histerije; zanju sva začela uporabljati imeni »hipnotična histerija« in »retencijska histerija«. Hipnotična histerija se je nasploh prva pojavila v našem polju preučevanja; zanjo res ne bi mogel navesti boljšega zgleda, kot je prvi Breuerjev primer" Breuer je za takšne primere hipnotične histerije izpostavil psihični mehanizem, ki se bistveno razlikuje od psihičnega mehanizma obrambe pri konverziji. Po njegovem mnenju v hipnotični histeriji predstava postane patogena, ker je bila sprejeta v posebnem psihičnem stanju in je od vsega začetka ostala zunaj Jaza. Nobena psihična sila torej ni bila potrebna, da bi jo odvrnila od Jaza, in zbuditi ne sme nobenega odpora, če jo uvedemo v Jaz ob pomoči duševne aktivnosti med somnambulizmom. Opis bolezni Anne O. tudi v resnici ne govori nič o takšnem odporu. Ta razlika se mi zdi tako bistvena, da sem zaradi nje pripravljen vztrajati pri tej hipotezi o hipnotični histeriji. Začuda nisem imel svoje lastne izkušnje s pravo hipnotično histerijo; to, česar sem se loril, seje spremenilo v obrambno histerijo. Ne gre za to, da ne bi imel nikoli opraviti s simptomi, za katere bi bilo mogoče dokazati, da so nastali v posebnih stanjih zavesri in so zato morali ostati izključeni iz Jaza. Tako je bilo od časa do časa tudi v mojih primerih; toda potem mi je vendarle uspelo dokazati, da tako imenovano hipnotično stanje svojo izločitev dolguje okoliščini, da seje v njem uveljavila psihična skupina, ki se je prej odcepila zaradi obrambe. Na kratko, ne morem se znebiti suma, da se hipnorična in obrambna histerija nekje pri svojih koreninah srečata in daje pri tem obramba primarni dejavnik. Toda o tem ne vem nič. Prav tako nejasna je v tem času moja sodba o »retencijski histeriji«," pri kateri naj bi terapevtsko delo prav tako potekalo brez odpora. Imel sem primer. o PSIHOTERAPIJI HISTERIJE 39. [Samo v prvi izdaji je tu namesto »zavesten« [bewusst] zapisano »znan« [gewusst], kar zagotavlja boljši pomen.] 259 za katerega sem menil, daje značilen primer retencijske histerije; veselil sem se preprostega in zanesljivega uspeha. Toda uspeha ni bilo, čeprav je bilo delo v resnici preprosto. Zato domnevam, čeprav spet z vso zadržanostjo, ki se spo- dobi za nevednost, daje tudi v temelju retencijske histerije mogoče najti delček obrambe, ki je usmeril ves proces v histerijo. Upam, da bodo nove izkušnje kmalu pokazale, ali s to svojo težnjo, da bi pojem obrambe razširil na celotno histerijo, tvegam, da postajam enostranski in da se modm. Do zdaj sem govoril o težavah in tehniki katarzične metode in rad bi dodal še nekaj navedb o tem, kakšna je oblika analize ob uporabi ta tehnike. Zame je to zelo zanimiva tema, ne morem pa pričakovati, da bo zbudila podobno zanimanje pri drugih, ki takšne analize še niso opravljali. V resnici bom zopet govoril o tehniki, toda tokrat o vsebinskih težavah, za katere ne moremo kriviti bolnika in ki morajo biti deloma enake pri hipnotični ali retencijski histeriji, kot tudi pri obrambnih histerijah, ki jih imam pred očmi kot model. Tega zadnjega dela predstavitve se lotevam s pričakovanjem, da bodo psihične posebnosti, ki bodo razkrite, nekega dne dobile določeno vrednost kot surovina za dinamiko predstavitve. Prvi in najmočnejši vds, ki ga dobimo pri takšni analizi, je nedvomno ta, daje patogeni psihični material, kije bil na videz pozabljen, ki ga Jaz nima na voljo in ki ne igra nobene vloge v asociaciji in v spominu, vendarle na neki način pripravljen, in sicer v pravilnem in dobrem redu. Gre le za to, daje treba odstraniti odpore, ki zapirajo pot k temu materialu. Sicer pa je ta material zavesten," na enak način, kot smo nasploh zmožni veded nekaj; pravilne pove- zave med posameznimi predstavami ter med temi in nepatogenimi predstavami, ki se pogosto pojavljajo v spominu, obstajajo; nekoč so se dopolnile in se ohranile v spominu. Patogeni psihični material se pojavlja kot lastnina razuma, ki nujno ne zaostaja za razumom normalnega Jaza. Videz druge osebnosd je pogosto vzpostavljen na najbolj varljiv način. Ali je ta vtis upravičen ali pa pri razmišljanju o tem ne postavljamo nazaj v čas bolezni razvrstitve psihičnega materiala, ki je v resnici nastala po ozdra- vitvi - to so vprašanja, o katerih zdaj in na tem mestu še ne bi rad razpravljal. Izkušnje, pridobljene med takšnimi analizami, paje vsekakor mogoče najbolj primerno in nazorno opisati tako, da gledamo nanje s stališča, ki si ga lahko pridobimo po ozdravitvi, zato da imamo pregled nad celotnim primerom. SIGMUND FREUD 40. [V prvi in drugi izdaji je na tem mestu zapisano »hujše«.] 41. [Gl. 1895 i/, ž. í.,str32.] 260 V resnici situacija večinoma ni tako preprosta, kot smo jo predstavili v posameznih primerih - na primer tam, kjer gre le za posamezen simptom, ki je nastal kot posledica velike travme. Običajno tudi ne najdemo posameznega histeričnega simptoma, ampak večje število takšnih, ki so deloma neodvisni drug od drugega, deloma pa so med seboj povezani. Ne smemo pričakovati enega samega travmatičnega spomina in kot njegovo jedro eno samo patogeno predstavo; pripravljeni moramo biti na nize parcialnih travm in splete patogenih miselnih tokov. Monosimptomatična travmatična histerija je podobna elemen- tarnemu organizmu, enoceličnemu bitju, v primerjavi z zapleteno strukturo hude""' histerične nevroze, s kakršno se navadno srečujemo. Psihični material se v takšnih primerih histerije predstavlja kot večdimenzio- nalna tvorba, ki je razslojena na najmanj tri različne načine. Upam, da bom lahko kmalu upravičil ta slikovit način izražanja. Najprej obstajajec/ro takšnih spominov (doživljajev ali miselnih tokov), v katerih je travmatični dejavnik dosegel vrhunec ali paje patogena ideja našla svojo najčistejšo obliko. Okoli tega jedra najdemo pogosto neverjetno veliko množico drugega spominskega materiala, ki gaje treba obdelati med analizo v - kot smo omenili - trojnem zaporedju. Na prvem mestu je razpoznavno linearno, kronološko zaporedje, ki obstaja znotraj vsake posamezne teme. Kot primer zanj bom navedel zgolj zaporedje materiala v Breuerjevi analizi Anne O.^' Tema naj bo izguba sluha, oglušitev. Ta seje nato diferencirala po sedmih pogojih in pod vsakim od teh sedmih naslovov je bilo v kronološkem redu zbranih od deset do več kot sto posameznih spominov. Videti je bilo, kot da bi pregledovali dobro urejen arhiv. Analiza moje bolnice Emmy von N... vsebuje podobne zbirke spominov, čeprav niso tako polnoštevilno predstavljeni. Te zbirke predstavljajo precej splošno značilnost vsake analize in se vedno pojavijo v kronološkem redu, ki je tako nezmotljivo zanesljiv, kot je zaporedje dni v tednu ali imena mesecev pri men- talno normalnem posamezniku. Delo analize otežujejo zaradi svoje posebnosti, da pri reprodukciji spominov obrnejo zaporedje, v katerem so nastajali. Najbolj svež in najmlajši dogodek v zbirki se pojavi prvi kot »krovni list«, zadnji paje vedno tisti vtis, s katerim se v resnici začenja niz. Grupiranje podobnih spominov v zbirke, urejene v linearnih zaporedjih (kot zbirka dokumentov, paket ipd.), sem označil kot oblikovanje teme. Te teme kažejo zdaj drugo vrsto zaporedja. Vsaka od teh je - ne morem se izraziti o PSIHOTERAPIJI HISTERIJE 42. [Gl. zgoraj, od str 56 naprej, op.] 261 drugače - koncentrično razporejena okoli patogenega jedra. Ni težko reči, kaj oblikuje to razslojitev, po kateri pojemajoči ali naraščajoči veličini poteka to zaporedje. Obstajajo sloji, za katere je značilna enaka stopnja odpora, in ta stopnja narašča v smeri proti jedru. Tako obstajajo območja, na katerih je stopnja spreminjanja zavesd enaka, in na teh območjih so razširjene različne teme. Sloji na obrobju vsebujejo spomine (ali zbirke), ki pripadajo različnim temam in se jih je mogoče z lahkoto spominjad ter so bili vedno jasno v zavesti. Globlje ko gremo, toliko težje je prepoznavati spomine, ki se pojavljajo, dokler v bližini jedra ne naledmo na takšne, ki jih bolnik zanika celo pri reprodukciji. Ta posebnost koncentrične razslojitve patogenega psihičnega materiala je tista, ki prispeva k poteku teh analiz njihove, kot bomo slišali, karakteristične poteze. Omenid moramo še tretjo vrsto zaporedja - najpomembnejšo, toda o tej je najteže dati neko splošno izjavo. Gre za zaporedje po vsebini misli, za povezanost logične niti, ki sega do samega jedra in ki rada ubere nepravilno in pogosto izkrivljeno pot, drugačno v vsakem posameznem primeru. To zaporedje ima dinamičen značaj, v nasprotju z morfološkim značajem obeh prej omenjenih slojev. Ta dva bi bilo v prostorski shemi mogoče predstaviti z neprekinjenimi črtami, ukrivljenimi ali ravnimi, smeri logične verige pa bi morali slediti s pretrgano črto, ki bi na najbolj vijugastih poteh prehajala iz površinskih v globlje sloje in nazaj, v splošnem pa od obrobja do osrednjega jedra, pri tem pa bi se morala dotakniti vseh postaj - torej podobno kol cikcakasta črta pri rešitvi skakačevega skoka, ki preskoči polja na šahovnici. Še za hip se bom zadržal pri zadnji primerjavi, da bi lahko izpostavil točko, v kateri ta ne ustreza lastnostim predmeta primerjave. Logična povezava ne ustreza le cikcakasto zaviti črti, temveč v večji meri razvejanemu, še pravposebej pa konvergenčnemu sistemu črt. Ima vozlišča, na katerih se srečata dve ali več niti, nato pa združene nadaljujejo pot; pravdoma se več nid, ki potekajo neodvisno druga od druge ali ki so povezane na različnih točkah s stranskimi potmi, steka v jedro. Omembe je vredno, če to izrazimo z drugimi besedami, kako pogosto je simplomdeterminiran na razUčne načine, je naddeterminiran.*^ Moj poskus, da bi ponazoril organizacijo patogenega psihičnega materiala, bo končan, ko uvedem še eno samo težavo. Lahko se namreč zgodi, da je v patogenem materialu več kot eno samo jedro - če moramo, na primer analizirati drugi izbruh histerije, ki ima svojo lastno etiologijo, ki paje vendarle povezan s prvim izbruhom histerije, kije bil premagan leta poprej. V tem primeru sije SIGMUND FREUD 262 lahko predstavljati, kateri sloji in miselne poti se morajo ujemati, da bi vzpostavili zvezo med obema patogenima jedroma. Podobi organizacije patogenega materiala, ki smo jo pridobili na ta način, bom dodal še eno ali dve opombi. Dejali smo, da se ta material obnaša kot tujek in da tudi terapija učinkuje tako kot odstranitev tujka iz živega tkiva. Zdaj smo zmožni uvideti, v čem ta primerjava zgreši. Tujek ne vzpostavi nika- kršne zveze s sloji tkiva, ki ga obdajajo, čeprav te spreminja in jih prisili k reaktivnemu vnetju. Nasprotno pa naše patogene psihične skupine ni mogoče izluščiti iz Jaza v čistem stanju. Njeni zunanji sloji prehajajo v vseh smereh v dele normalnega Jaza; pravzaprav pripadajo temu prav toliko kot patogeni organizaciji. V analizi je meja med obema določena povsem konvencionalno, včasih na tej, drugič na drugi točki, na posameznih mestih paje sploh ni mogoče določiti. Notranji sloji se Jazu bolj in bolj odtujujejo, toda znova brez vsakršne vidne meje, na kateri se začenja patogeno. Patogena organizacija se v resnici ne vede kot tujek, ampak prej kot infiltrat. V tej prispodobi moramo gledati na odpor kot na tisto, kar je infiltrirano. Tudi bistvo terapije ni v tem, da bi kaj izrezala - psihoterapija tega danes ni zmožna -, ampak da prispeva k temu, da se začne odpor tajati in da cirkulaciji na ta način utre pot na neko doslej zaprto območje. (Uporabljam vrsto prispodob, ki pa imajo vse zelo omejeno podobnost z mojo temo, še več, tudi združljive niso med seboj. To vem in nisem v nevarnosti, da bi precenjeval njihovo vrednost. Toda vodi me namen, da bi z različnih strani ponazoril zelo zapleten predmet razmišljanja, ki še nikoli ni bil pred- stavljen. Zato si bom tudi še na naslednjih straneh drznil nadaljevati s primerja- vami na enak način, čeprav vem, da ni povsem neoporečen.) Če bi bilo mogoče, da bi potem, ko je primer popolnoma razrešen, tretji osebi predstavili patogeni material v njegovi, kot zdaj vemo, zapleteni, večdi- menzionalni organizaciji, bi ta upravičeno vprašal; »Kako je lahko takšna kame- la prišla skozi šivankino uho?« Upravičeno namreč lahko govorimo o »ožini zavesti«. Termin dobi pomen in življenjsko moč za zdravnika, ki opravlja takšno analizo. V zavest Jaza lahko vedno vstopi en sam spomin; bolnik, ki je zaposlen s predelovanjem tega spomina, ne vidi tistega, kar pritiska za njim, in pozabi na tisto, kar je že prodrlo. Če pride do težav pri obvladovanju tega patogenega spomina - če na primer bolnik ne zmanjša svojega odpora proti njemu, če ga poskuša potlačiti ali izmaličiti - potem je ožina tako rekoč zaprta. Delo obtiči, nič več se ne more pojaviti in spomin, kije na pol poti, obstane pred bolnikom, dokler ga ta ne sprejme v širino svojega Jaza. Celotna prostorsko razširjena o PSIHOTERAPIJI HISTERIJE 263 masa patogenega materiala na ta način prodre skozi tanko režo in torej prispe v zavest kot bi bila razrezana na koščke ali trakove. Naloga psihoterapevta je, da jih znova sestavi v organizacijo, za katero domneva, daje obstajala. Kogar mikajo nadaljnje primerjave, naj se na tem mestu spomni kakšne igre, ki zahteva potrpljenje. Če smo soočeni s tem, da začnemo analizo, v kateri lahko pričakujemo takšno organizacijo patogenega materiala, se lahko opremo na tisto, kar nas je naučila izkušnja: Povsem brezupno je poskušati prodreti neposredno k jedru patogene organizacije. Tudi če bi ga sami lahko uganili, bolnik ne bi vedel, kaj naj počne z razlago, ki bi mu jo podarili, in se z njo psihično ne bi spremenil. Ne preostane nam nič drugega, kot da se najprej zadržimo na obrobju patogene psihične strukture. Začnemo s tem, da bolniku pustimo pripovedovati o tem, kar ve in česar se spominja, pri tem pa že usmerjamo njegovo pozornost in premagujemo njegove lažje odpore z uporabo postopka pritiska. Kadarkoli odpremo novo pot s pridskom na njegovo čelo, lahko pričakujemo, da bo bolnik napredoval košček poti brez novega odpora. Potem ko smo nekaj časa delali na ta način, začne bolnik praviloma sodelovati z nami. Zdaj mu prihaja na misel množica reminiscenc, ne da bi mu bilo treba postavljati vprašanja in naloge. Utrli smo namreč pot v notranji sloj, v katerem ima bolnik zdaj spontano na voljo material, ki ima enako stopnjo odpora. Najbolje je, da mu nekaj časa dovolimo, da reproducira ta material, ne da bi vplivali nanj. Res je, da sam ni zmožen odkrivati pomembnih zvez. toda prepustimo mu lahko odkrivanje materiala znotraj istega sloja. Stvari, ki jih predstavi na ta način, so pogosto videti nepovezane, toda ponujajo material, ki bo oživel pozneje, ko bo povezava odkrita. Tu se moramo na splošno varovati dveh reči. Če bolnika oviramo pri repro- dukciji domislic, ki vrejo v njem, lahko »zasujemo« marsikaj, kar bomo pozneje z veliko truda vendarle morali osvoboditi. Po drugi strani pa ne smemo precenje- vati bolnikove nezavedne »inteligence« in ji prepustiti vodenja celotnega dela. Če bi želel shematizirati način našega dela, bi morda lahko rekel, da moramo sami prevzeti odpiranje notranjih slojev, prodiranje v radialni smeri, bolnik pa poskrbi za širitev na obrobju. Napredovanje je, kot vemo, mogoče s premagovanjem odpora na način, ki smo ga pravkar opisali. Toda pravilomaje treba prej rešiti še eno nalogo. V roke moramo dobiti košček logične niti, samo ob pomoči njenega vodenja pa lahko upamo, da bomo prodrli v notranjost. Ne smemo pričakovati, da bodo svobodna sporočila bolnika, material z najbolj površinskih slojev, anadtücu SIGMUND FREUD 43. [V prvi izdaji je na tem mestu zapisano »povsem«.] 44. ITo je bilo takrat mnenje mnogih francoskih psihopatologov.] 264 olajšala spoznati, na katerih mestih vodi pot v globino, ali na katere točke se navezujejo miselne zveze, kijih iščemo. Nasprotno. Prav to je skrbno zakrito; bolnikova predstavitev zveni, kot da bi bila popolna in v sebi trdna. Sprva stojimo pred njo kot pred zidom, ki zapira vsak razgled in ki ne pusti slutiti, ali je za njim kaj skrito, in če je, kaj je tisto. Če pa predstavitev, ki smo jo dobili od bolnika brez velikih težav in odpora, opazujemo s kritičnim očesom, bomo v njej prav gotovo odkrili vrzeli in napake. Na določeni točki je miselna zveza vidno pretrgana in bolnik jo za silo dopolni s kakšno frazo, z neko"" nezadostno razlago; spet na drugi točki naletimo na motiv, ki bi ga pri normalnem posamezniku označili za šibkega. Bolnik teh vrzeli noče priznati, če ga nanje opozorimo. Toda zdravnik bo ravnal prav, če bo za temi šibkimi mesti iskal dostop do materiala v globljih slojih in upal, da bo prav lam odkril vezne niti, ki jih išče s postopkom pritiska. Bolniku torej rečemo; »Motite se; to, o čemer govorite, ne more imeti nič skupnega z zdaj- šnjo temo pogovora. Tu moramo naleteti na nekaj drugega in to vam bo prišlo na misel pod pritiskom moje roke.« Pri histeričnem posamezniku smemo namreč imeti enake zahteve glede logičnih povezav in zadostne motivacije v miselnem toku, pa čeprav sega ta tudi v nezavedno, kot bi jih imeli pri normalnem posamezniku. Rahljanje teh odnosov ni v moči nevroze. Če povezave med predstavami pri nevroučnih in še posebej pri histeričnih posameznikih dajejo drugačen vtis, če je pri njih videti, da razmerja med intenzivnostjo različnih predstav ni mogoče pojasniti zgolj na podlagi psiholoških pogojev, smo že odkrili razlog za to in ga lahko pripišemo 0^5/07« skritih, nezavednih motivov. O obstoju takšnih skritih motivov lahko torej domnevamo povsod tam, kjer je mogoče dokazati takšen skok v miselnem toku, ali kjer moč, ki jo bolnik pripisuje svojim motivom, daleč presega normalno. Pri opravljanju takšnega dela se moramo seveda varovati teoretičnega predsodka, da imamo opraviti z nenormalnimi možgani dégénérés in désé- quilibrés,** ki imajo to svobodo, zaradi stigme, da zavržejo splošne psihološke zakone, ki veljajo za povezave med predstavami, in pri katerih poljubna predstava lahko postane čezmerno intenzivna brez motiva, neka druga pa lahko ostane neuničljiva brez psihološkega razloga. Izkušnja kaže, da za histerijo velja prav nasprotno. Ko odkrijemo skrite motive, ki so pogosto ostali nezavedni. o PSIHOTERAPIJI HISTERIJE 265 in jih upoštevamo, tudi v miselnih zvezah pri histeriji ne ostane nič, česar ni mogoče razrešiti ali kar je v nasprotju s pravih. Na tak način torej, z razkrivanjem vrzeli v bolnikovi prvi predstavitvi - vrzeli so pogosto prekrite z »napačnimi povezavami« [spodaj, str 271] - zgrabimo košček logične niti na obrobju in si od tam naprej utremo nadaljnjo pot s tehniko pritiska. Pri tem nam zelo redko uspe, da se vzdolž ene niti prebijemo naravnost v notranjost. Večinoma se nit na poti pretrga: pritisk odpove in bodisi ne daje nobenega rezultata ali pa daje rezultat, ki ga ni mogoče razjasniti in ga nada- ljevati vsem prizadevanjem navkljub. Kmalu se naučimo, da se v takšnem pri- meru zavarujemo pred pomotami, ki se nam lahko pripetijo. Izraz na bolnikovem obrazu mora odločati o tem, ali smo v resnici prišli do konca, ali pa smo naleteli na primer ki ne zahteva psihičnega pojasnila, ali pa seje delo ustavilo zaradi čezmernega odpora. V zadnjem primeru, če ne moremo takoj premagati odpora, lahko domnevamo, da smo sledili niti v sloj. kije ta hip še neprepusten. Spusdmo jo iz rok in primemo drugo nit, ki ji bomo morda sledili prav tako daleč. Ko nas vse nid pripeljejo v ta sloj in najdemo tam vozle, zaradi katerih posameznim nidm ni bilo več mogoče sledid. lahko mislimo na to, da se bomo na novo lotili odpora pred nami. Brez težav si lahko predstavljamo, kako zapleteno lahko postane takšno delo. Utremo si pot v notranje sloje, pri tem pa ves čas premagujemo odpor; spoznavamo teme, nakopičene v enem od teh slojev, in niti, ki tečejo skozenj, in preverjamo, kako daleč lahko napredujemo z našimi trenutnimi sredstvi in z znanjem, ki smo si ga pridobili: zagotovimo si prvo informacijo o vsebini naslednjih slojev ob pomoči tehnike pritiska; spuščamo niti in jih znova pobiramo; sledimo jim do vozlišč; ves čas nadomeščamo zamujeno; in vsakič, ko preučujemo zbirko spominov, zaidemo na stransko pot, ki pa se nazadnje vendarle znova priključi. Na ta način končno pridemo tako daleč, da lahko prenehamo s svojim delom v slojih in po glavni poti prodremo naravnost k jedru patogene organizacije. S tem je bitka dobljena, ne pa tudi končana. Moramo se vrniti in pobrad druge niti ter izčrpati material. Toda zdaj bolnik odločno pomaga. Njegov odpor je večinoma že zlomljen. V teh poznejših stopnjah dela korisd, če lahko uganemo način, na katerega so stvari povezane med seboj in ga bolniku povemo, še preden smo ga razkrili. Če smo uganili prav, pospešimo potek anahze; toda tudi z napačno hipotezo si pomagamo naprej, saj prisilimo bolnika, da se opredeli, in ga spodbudimo k energičnemu zanikanju, ki razkrije, da nedvomno ve več od nas. _ SIGMUND FREUD 45. [Primer za to je mogoče najti v predstavitvi primera gospodične Elisabeth von R. (1895 d, str. 212, t i., str. 120). Pojav omenja tudi Breuer (1895 d, t i., str. 32).] 266 Pri tem presenečeni ugotovimo, da nismo zmožni bolniku karkoli vsiliti o stvareh, o katerih domnevno nične ve, ali vplivati na rezultate analize z zbuja- njem njegovega pričakovanja. Niti enkrat samkrat mi ni uspelo, da bi s svojo napovedjo spremenil ali ponaredil reprodukcijo spominov ali povezavo med dogodki; tudi če bi to storil, bi se to neizbežno pokazalo na koncu s kakšnim protislovjem v strukturi. Če seje nekaj pokazalo tako, kot sem napovedal, so vedno številne neovrgljive reminiscence potrdile to, da sem pač samo pravilno uganil. Torej se nam ni treba bati, da povemo bolniku, kaj bo po našem mnenju njegova naslednja miselna zveza. To ne bo škodilo. Druga ugotovitev, ki se ves čas ponavlja, se nanaša na bolnikovo spontano reprodukcijo. Trdimo lahko, da ima vsaka posamična reminiscenca, ki se po- javi med takšno analizo, svoj pomen. Vpletanja nepomembnih spominskih podob (ki so na kakršenkoli način povezane s pomembnimi) v resnici nikoli ni. Izjema, ki pa ne nasprotuje temu pravilu, velja za takšne spomine, ki so sami po sebi nepomembni, so pa vendarle nepogrešljivi kot povezovalni elementi, in sicer v tem smislu, da je asociacija med dvema pomembnima spominoma mogoča samo prek njih. - Čas, v katerem spomin ostaja v ožini pred bolnikovo zavestjo, je, kot smo že povedali [zgoraj, str 263], v neposred- nem sorazmerju z njegovim pomenom. Podoba, ki ne želi izginiti, še zahteva pozornost, misel, ki je ni mogoče odpraviti, želi, da ji sledimo še naprej. Še več, reminiscenca se nikoli ne ponovi, ko je bila enkrat razrešena; podobe, o kateri je bilo povedano vse, ne bomo več videli. Če se to vendarle zgodi, lahko z gotovostjo pričakujemo, da bo drugič podobo spremljala nova miselna vsebina ali pa se bo na domislico navezoval nov sklep. To pomeni, da še ni prišlo do dokončne razrešitve. Nasprotno pa se pogosto zgodi, da se podoba ali misel vnovič pojavita z različno stopnjo intenzivnosti, sprva kot namig, nato pa v vsej jasnosti. Toda to ne nasprotuje pravkar navedeni trditvi. Če je ena od nalog analize odprava simptoma, ki lahko stopnjuje svojo intenzivnost ali se ponavlja (bolečine, simptomi (kot je bruhanje), ki so posledica pritiska, telesni občutki, kontrakture), naletimo med obravnavanjem takšnega simptoma na zanimiv in ne nezaželen pojav »sodelovanja v konverzaciji«.^' Problematični simptom se vnovič pojavi ali se pojavi z večjo intenzivnostjo, kakor hitro dosežemo območje patogene organizacije, ki vsebuje etiologijo tega simptoma, in od takrat spremlja delo z značilnimi nihanji, ki so poučna za o PSIHOTERAPIJI HISTERIJE 267 zdravnika. Intenzivnost simptoma (vzemimo za primer željo po bruhanju) se stopnjuje, kolikor globlje prodiramo v enega od relevantnih patogenih spomi- nov; vrhunec doseže kratek hip pred tem, ko bolnik izrazi ta spomin; in potem ko bolnik preneha govoriti o njem, začne nenadoma pojemati ali za določen čas tudi popolnoma izgine. Če bolnik zaradi odpora dolgo časa odlaša z govorjenjem o njem, postane napetost telesnega občutka - želje po bruhanju - neznosna, in če ga ne moremo prisiliti h govorjenju, bolnik v resnici začne bruhati. Na ta način dobimo nazoren vtis o dejstvu, da »bruhanje« nadomesti psihično dejanje (v tem primeru govorjenje), tako kot trdi konverzivna teorija histerije. To nihanje intenzivnosti histeričnega simptoma se zdaj ponavlja vsakič, ko se lotimo novega, v tej zvezi patogenega spomina. Simptom je tako rekoč ves čas na dnevnem redu. Če smo prisiljeni za kratek čas izpustiti nit. s katero je povezan simptom, se tudi simptom povrne nazaj v temo, da bi se znova pojavil v poznejši fazi analize. Ta igra traja tako dolgo, dokler z obdelavo patogenega materiala ta simptom ni dokončno razrešen. V strogem pomenu besede se pri tem histerični simptom ne obnaša prav nič drugače kot podoba iz spomina ah reproducirana misel, ki jo prikličemo s pritiskom roke. V obeh primerih naletimo na obsesivno trdovratno ponavljanje v spominu bolnika, ki gaje treba razrešid. Razlika je zgolj v na videz spontanem pojavljanju histeričnih simptomov, medtem ko smo, kot se zelo dobro spom- nimo, mi sami izzvali prizore in misd. V resnici paje to nepretrgana vrsta, ki se razteza od nespremenjenih spominskih preostankov afekdvnih doživljajev in miselnih aktov do histeričnih simptomov, ki so spominski simboli teh doživ- ljajev in misli. Sodelovanje histeričnega simptoma v komunikaciji med analizo prinaša s seboj praktično težavo, s katero bi morali znati pomiriti bolnika. Povsem nemogoče je izpeljati analizo simptoma z eno samo potezo ali pa tako razpo- rediti odmore med našim delom, da natančno sovpadejo s točkami mirovanja v procesu razreševanja simptoma. Nasprotno, prekinitve, ki so nujno povezane z naključnimi okoliščinami v obravnavi, kot je pozna ura in podobno, se pogosto zgodijo na najbolj neprimernih točkah, prav takrat, ko bi se lahko približali odločitvi ali prav takrat, ko se pojavi nova tema. Vsak bralec časopisa je soočen z enakimi težavami, ko prebere odlomek romana, ki izhaja v nadaljevanjih, pa se ta neposredno po odločilnem govoru junakinje, po zvoku strela in podobno, konča z besedami: »Nadaljevanje prihodnjič.« V našem primeru ostane tema, ki smo seje dotaknili, z njo pa nismo opravid, simptom, ki seje sprva okrepil, ni pa še pojasnjen, še naprej v duševnem življenju bolnika in ga morda SIGMUND FREUD 46. [V obeh prvih izdajah Študij je na tem mestu »er« (op. prev: navajamo nemške izraze), nasprotno paje v tretji, očitno ti.skovna napaka, »es«. V izdaji iz 1924 je bil ta »es« popravljen v »man«, to pa nekoliko spremeni smisel stavka v oziru do prvotne formulacije.] 268 obremenjuje še bolj, kot gaje sicer. S tem seje pač Ireba^*" znati sprijazniti: ni druge poti, po kateri bi lahko uredili stvari. Obstajajo bolniki, ki se med takšno analizo ne morejo več osvoboditi teme, ki smo se je enkrat dotaknili, in so z njo obsedeni tudi v času med dvema obravnavama; ker paje sami ne morejo razrešiti, sprva trpijo bolj, kot so pred obravnavo. Toda tudi takšni bolniki se nazadnje naučijo čakati na zdravnika in ves interes, ki ga usmerjajo v razrešitev patogenega materiala, prenesejo v ure obravnave, nato pa se v času med dvema obravnavama začnejo počutiti bolj svobodne. Upoštevati je treba tudi splošno počutje bolnika med takšno analizo. Kratek čas, ko še ni pod vplivom zdravljenja, ostaja izraz dejavnikov, ki so nanj učinko- vali prej. Toda nastopi trenutek, ko zdravljenje »zgrabi« bolnika; pritegne njegov interes in odtlej tudi njegovo splošno stanje postaja vse bolj odvisno od sploš- nega stanja dela. Vsakič, koje pojasnjeno kaj novega, koje dosežena pomembna stopnja v procesu analize, tudi bolnik začuti olajšanje, uživa v neke vrste priča- kovanju bližajoče se osvoboditve. Ko delo zastane in ko grozi zmešnjava, pa se krepi psihično breme, ki ga teži; stopnjuje se njegov občutek nesreče in raste njegova nezmožnost za delovanje. Toda oboje traja le kratek čas. Kajti analiza napreduje, prezira to, da bi se hvalili s trenutki, ko se bolnik počuti dobro, in gre svojo pot, ne da bi se ozirala na obdobja potrtosti. Na splošno smo veseli, če smo spontana nihanja v bolnikovem razpoloženju nadomestili s tistimi, ki smo jih sami izzvali in ki jih razumemo, prav tako kot tudi radi vidimo, da spontano nizanje simptomov nadomesti dnevni red, ki ustreza sploš- nemu stanju analize. Običajno je delo na začetku toliko bolj nejasno in težavno, kolikor globlje prodiramo v razslojeno psihično strukturo, kakršno sem opisal zgoraj. Ko pa se enkrat prebijemo do jedra, postaja svetlo in ni se nam treba več bati, da bodo bolnikovo splošno počutje še kalila resna obdobja potrtosti. Toda plačilo za naše delo, odpravo simptomov bolezni, lahko pričakujemo šele takrat, ko bomo opravili popolno analizo vsakega posameznega simptoma; in v resnici, če so posamezni simptomi povezani med seboj na številnih vozliščih, nas delni uspehi med delom ne bodo niti ohrabrili. Zaradi številnih vzročnih povezav vsaka patogena predstava, ki še ni bila razrešena, učinkuje kot motiv za vse produkte o PSIHOTERAPIJI HISTERIJE 269 nevroze, in šele z zadnjo besedo analize izgine celotna bolezenska slika, podobno kot se zgodi s spomini, ki so bili reproducirani posamično. Če delo analize razkrije patogeni spomin ali patogeno zvezo, ki seje nekoč izmaknila zavesd Jaza, in jo integrira v Jaz, lahko ugotovimo, da se na ta način obogatena psihična osebnost na različne načine izraža o tem, kar je dosegla. Še prav posebej pogosto se zgodi, da bolniki, potem ko smo jim s težavo vsilili določeno spoznanje, razlagajo: »To sem vedno vedel, to bi vam lahko bil že prej povedal.« Tisti z največjo stopnjo uvida potem priznajo, daje to oblika samoprevare in sebe krivijo za to. ker so bili nehvaležni. Sicer je odnos Jaza do nove pridobitve na splošno odvisen od tega, iz katerega sloja analize ta prido- bitev izvira. Tisto, kar pripada najbolj zunanjim slojem, prizna brez težav: v resnici je bilo vedno last Jaza, novost za Jaz je le njegova povezava z globljimi sloji patogenega materiala. Stvari, ki so spravljene na dan iz teh globljih slojev, so prav tako spoznane in pripoznane, toda pogosto šele po dolgotrajnem omahovanju in premišljevanju. Vizualne podobe v spominu je seveda teže zanikati kot sporrdnske sledi golih ndselnih tokov. Nikakor ni poredko, da bolnik najprej pravi: »Mogoče je, da sem to mislil, toda tega se ne morem spomnid.« Šele ko mu čez nekaj časa ta domneva postane bolj domača, se temu pridruži še priznanje; spomni se in to potrdi tudi s pomožnimi povezavami - da je nekoč res to mislil. Toda sam sem si postavil pravilo, da reminiscenco, ki seje pojavila med analizo, ocenim neodvisno od bolnikovega priznanja. Nikoli se ne bom utrudil ponavljad, da smo vezani na to, da sprejmemo vse, kar s svojimi sredstvi spravimo na dan. Če je med tem kaj nepristnega ali nepravilnega, bomo na podlagi konteksta to pozneje znali izločiti. Mimogrede naj omenim, da sem komajda kdaj sploh imel priložnost, da bi pozneje ne priznal remini- scence, ki sem jo prej začasno sprejel. Karkoli že seje pojavilo, se je kljub najbolj varljivemu videzu, da gre za v oči bijoče protislovje, nazadnje vendarle izkazalo za pravilno. Tiste predstave, ki izvirajo iz največjih globin in ki oblikujejo jedro patogene organizacije, bolnik tudi najtežje prizna kot spomine. Celo tedaj, koje že vsega konec inje bolnike premagala sila logike in so se prepričali v zdravilni učinek, ki spremlja pojav prav teh predstav - ko bolniki, kot pravim, sami sprejmejo dejstvo, da so mislili to ali ono, pogosto dodajo: »Toda ne morem se spomniti tega, da sem tako mislil.« Nato seje z njimi lahko sporazumeti, kojim povemo, da so bile to nezavedne misli. Toda kako naj to stanje stvari vključimo v naše lastne psihološke nazore? Naj prezremo to zavrnitev spoznanja pri bolnikih, za katero potem, koje delo opravljeno, ni več nikakršnega motiva? Ali pa naj domnevamo, da gre v resnici za misli, ki se niso nikoli uresničile, za katere je SIGMUND FREUD 270 obstajala samo možnost obstoja, tako da naj bi terapija pomenila izvršitev psi- hičnega akta, ki je tedaj izostal? Očitno je nemogoče povedati kaj več o tem - to je o stanju, v katerem je bil patogeni material pred analizo -, dokler temeljito ne pojasnimo naših osnovnih psiholoških nazorov, posebno o bistvu zavesti. Ostaja dejstvo, verjetno vredno premisleka, da lahko v naših analizah sledimo miselnemu toku iz zavesti v nezavedno (to je v nekaj, kar absolutno ni prepo- znano kot spomin), da mu lahko od tam košček poti znova sledimo skozi zave- dno in da lahko vidimo, kako se znova konča v nezavednem, ne da bi ta menjava »psihične osvetlitve« karkoli spremenila v samem miselnem toku, v njegovi logični konsekventnosti in v povezavah med njegovimi posameznimi deli. Ko je ta miselni tok potem v celoti pred mano, ne morem uganiti, kateri košček je bolnik priznal kot spomin in katerega ne. V določenem smislu vidim samo vrhove miselnega toka, ki tonejo v nezavedno - nasprotno od tistega, kar seje trdilo o naših normalnih psihičnih procesih. Nazadnje se moram lotiti še teme, ki igra nezaželeno veliko vlogo pri izvedbi takšne katarzične analize. Priznal sem že [zgoraj, str. 254] možnost, da tehnika pritiska odpove, da ne prinese nobene reminiscence, kljub vsem zagotovilom in vztrajanju. Če se to zgodi, sem rekel, obstajata dve možnosri: bodisi na mestu, na katerem tisti hip raziskujemo, v resnici ni več mogoče ničesar najti - to lahko prepoznamo po popolnoma mirnem izrazu na bolnikovem obrazu; ali pa smo naleteli na odpor, ki ga bo mogoče premagati šele pozneje; stojimo pred novim slojem, v katerega še ne moremo prodreti - in tudi to lahko razbe- remo z izraza na bolnikovem obrazu, ki je napet in priča o duhovnem naporu [str. 265]. Mogoč paje še tretji primer, ki prav tako pomeni oviro - in sicer zunanjo oviro, ne ovire v sami vsebini materiala. To se zgodi, če je moten bolnikov odnos do zdravnika in pomeni najhujšo oviro, na katero lahko naletimo. Toda v vsaki resnejši analizi lahko računamo nanjo. Nakazal sem že [str 242], kako pomembno vlogo ima osebnost zdravnika pri ustvarjanju motivov, ki naj bi premagali psihično moč odpora. V ne tako redkih primerih, posebej pri ženskah in ko gre za razjasnjevanje erotičnih miselnih tokov, postane sodelovanje bolnikov osebna žrtev, ki jo mora poplačati kakršnokoli nadomestilo za ljubezen. Težave, ki jih premaguje zdravnik, in njegova potrpežljiva prijaznost morajo zadoščari za takšno nadomestilo. Če je to razmerje bolnice do zdravnika moteno, odpove tudi pripravljenost bolnice; če želi zdravnik povprašati o naslednji patogeni ideji, to pri bolnici prepreči zavest o pritožbah proti zdravniku, ki so se nakopičile v njej. Po mojih izkušnjah se ta ovira pojavi v treh poglavitnih primerih. o PSIHOTERAPIJI HISTERIJE 47. [Tu se izraz »transfer« prvič pojavi v psitioanalitičnem smislu, čeprav je uporabljen v veliko ožjem smislu, kot v Freudovih poznejših .spisih. Za nekoliko drugačno rabo termina prim. poglavje VII. odstavek C. \ Radagi .sanj ( 1900«). Stiidicnan.sgahe. 2. zv. od str. 536 naprej. Naslednje mesto, na katerem se Freud potem ukvarja s temo »transferja«. je mogoče najti proti koncu zadnjega dela v analizi primera »Dora« ( 1905 c), Stiidicnau.sgahe, 6. zv, od str 180 naprej.] 48. [Freud usmerja tu na dolgo opombo v analizi primera go.spe Emmy, v kateri izčrpno poroča o primeru »napačne povezave« in razpravlja o »prisili k a.sociacijam«. - Že prej je o tej temi razpra\ljal v zvezi s prisilnimi predstavami v svojem delu o »Obrambnih nevropsihozah (1894 a), na začetku odstavka II.1 271 ( 1 ) Pri osebni odtujitvi - če se, na primer, bolnica čuti zapostavljeno, če ima občutek, da sejo premalo ceni alida se jo žali, ali pa če je slišala kaj neprijetnega o zdravniku in metodi zdravljenja. To je najmanj resen primer Oviro je mogoče brez težav premagati s pogovorom in razlago, čeprav se lahko občutljivost in nezaupanje histeričnih bolnikov občasno izrazita v neslutenih dimenzijah. (2) Če se bolnice polasti strah, da se preveč navaja na zdravnika osebno, da izgublja svojo samostojnost v odnosu do njega in da lahko postane celo seksual- no odvisna od njega. Ta primer je pomembnejši, saj so njegove determinante manj individualne. Povod za to oviro je posebna zaskrbljenost, ki je v sami naravi terapije. Bolnica ima zdaj nov motiv za odpor ki se izrazi ne le v odnosu do določene reminiscence, ampak ob vsakem poskusu zdravljenja. Bolnica običajno toži o glavobolu, če začnemo s tehniko pritiska. Njen novi motiv za odpor ostaja namreč večinoma nezaveden in ga izrazi z oblikovanjem novega histeričnega simptoma. Glavobol pomeni odpor da bi dopustila vplivati nase. (3) Če se bolnica prestraši, ko ugotovi, da na osebnost zdravnika prenaša mučne predstave, ki se pojavljajo iz vsebine analize. To je pogost in v nekaterih analizah v resnici reden pojav. Transfer*^ v odnosu do zdravnika je posledica napačne povezave (prim. [1895 i/], str 121 [t r, str 56]).''" Na tem mestumoram navesti primer Pri eni od mojih bolnic je bil vir določenega histeričnegasimptoma želja, ki jo je imela pred mnogimi leti in ki jo je takoj pregnala v nezavedno, da bi jo moški, s katerim seje takrat pogovarjala, krepko objel in poljubil. Nekoč se je, po končani uri, prebudila v njej podobna želja v zvezi z mano. Bila je zgrožena, ponoči ni mogla spati in je bila prihodnjo uro. čeprav ni zavrnila zdravljenja, popolnoma neuporabna za delo. Potem ko sem odkril oviro in jo odstranil, seje delo znova nadaljevalo; in poglej poglej, želja, kije tako zelo prestrašila bolnico, se je pojavila kot naslednja med njenimi patogenimi .spomini, kot tista, ki jo je zdaj zahteval logični kontekst. Zgodilo se je torej takole; najprej sc je v bolničini zavesti pojavila vsebina želje, ne pa tudi spomini na SIGMUND FREUD 272 spremljajoče okoliščine, ki bi to željo lahko premestili v preteklost. Zdaj prisotna želja seje, zahvaljujoč prisili do asociacij, kije vladala v njeni zavesd, navezala na mojo osebnost, kije lahko bolnico legidmno zaposlovala; in ta mezaliansa- ki jo označujem kot napačno povezavo - je izzvala enak afekt, ki je bolnico svoj čas prisilil k temu, da je pregnala to prepovedano željo. Odkar sem to odkril, lahko vselej, koje moja osebnost na podoben način vpletena, domnevam, daje spet prišlo do transferja in do napačne povezave. Začuda pa bolnica vsakič znova postane žrtev prevare. Ni mogoče končati nobene analize, če ne znamo opraviti z odporom, ki je razviden iz teh treh primerov. Toda tudi k temu lahko najdemo pot, če se odlo- čimo, da bomo ta novi simptom, kije bil proizveden po starem vzorcu, obrav- navali enako kot stare simptome. Naša prva naloga je poskrbeti, da se bolnica zave »ovire«. Pri eni od mojih bolnic, na primer je tehnika pridska nenadoma odpovedala. Imel sem razlog domnevati, da gre za nezavedno idejo, podobno spodaj omenjeni (2), in ob prvem poskusu sem se nanjo odzval s presenečenjem. Dejal sem ji, da seje morala pojavid ovira, ki preprečuje nadaljevanje zdravlje- nja, da pa ima tehnika pritiska vsaj to moč. da ji bo pokazala to oviro. Pritisnil sem na njeno glavo in presenečeno je dejala: »Vidim vas, da sedite tu na sedežu; to je vendar neumnost. Kaj naj to pomeni?« - Zdaj sem ji to lahko pojasnd. Pri drugi bolnici se je zgoddo, da se »ovira« ni pojavila neposredno po mojem pridsku, toda vsakič sem jo lahko dokazal, če sem bolnico vodil nazaj do tistega trenutka, v katerem je nastala. Tehnika pritiska nam je znova prinesla nazaj ta trenutek in nas ni pri tem nikoli izneverila. Koje bila ovira odkrita in dokazana, je bila odpravljena prva težava. Toda ostala nam je še večja. Skrivala se je v tem, daje bilo treba bolnico spodbuditi, da bi nam razkrila, kje pridejo v poštev na videz osebni odnosi in kje tretja oseba sovpade z osebnostjo zdravnika. Na začetku sem bil prav nejevoljen zaradi tega kopičenja mojega psihičnega dela, dokler nisem uvidel zakonitosti celotnega procesa; takrat sem tudi opazil, da takšen transfer ne prinaša nobenega znatnejšega dodatnega dela k temu, kar moram opravid. Za bolnico je delo ostalo enako: premagad je na primer morala mučen afekt, daje lahko nekaj časa gojila tovrstno željo; in zdelo seje, daje za uspeh zdravljenja popolnoma vseeno, ali jemlje ta psihičen odpor za temo svojega dela v zgodovinskem primeru ali v zdajšnjem, povezanem z mano. Tudi bolniki so se postopoma naučili uvideti, da gre pri takšnih transferjih v odnosu do osebnosti zdravnika za prisilo in za prevaro, ki izgine, koje analiza končana. Vendarle pa menim, da bi jim. če jim ne bi pojasnil narave »ovire«, preprosto dal nov histerični simptom - čeprav v milejši obliki - v zamenjavo za drugega, ki seje razvil spontano. o PSIHOTERAPIJI HISTERIJE 49. [Namesto te besede je v izdajah pred letom 1925 zapisano »živčni sistem«. S tem popravkom je Freud jasno pokazal, da je v svojem razmišljanju v tem času zapustil nevrologijo in se dokončno zapisal psihologiji. V času, ko so nastajale Študije, je bil - kot Breuerjev in Briickejev učenec in zavezan fizikalistični tradiciji Helmholtzeve šole - še prepričan o tem, daje tudi psihopatološka stanja mogoče konec koncev pojasniti fiziološko, torej fizikalno in kemično. Njegova takratna prizadevanja, da bi duševne pojave opisoval dosledno nevrološko, so dosegla vrhunec v »Osnutku« (1950 a [1895]), napisanem kmalu po Študijah, toda objavljenem šele postumno, ki pa jih je opustil nedolgo zatem. V petem poglavju svoje knjige o Šali (1905 c, Studienausgabe, 4. zv., su'. 139) je Freud eksplicitno ugotovil, da živčnih vlaken oz. nevronov ne bo več poskušal enačiti s psihičnimi a.sociacijskimi tirnicami. Dejstvo, da se pomen prej omenjenega stavka z na prvi pogled radikalno korekturo ne spremeni, kaže, v kolikšni meri je bila stara nevrološka terminologija že takrat uporabljena le še podobno kot ovoj.] 273 Zdaj je po mojem mnenju dovolj navedb o tem, kako potekajo analize te vrste in kakšne izkušnje sem si pri tem pridobil. To, kar sem povedal, morda prikaže nekatere stvari bolj zapletene, kot so v resnici. Mnoge težave se namreč razrešijo same po sebi, ko se znajdemo sredi takšnega dela. Težav pri delu nisem našteval zato, da bi zbudil vtis, kako se, v luči zahtev, kijih zdravniku in bolniku nalaga katarzična analiza, te splača lotiti samo v najredkejših primerih. Dopuščam, da moje zdravniško ravnanje usmerja nasprotna postavka. - Res pa je, da ne morem našteti najdoločnejših indikacij za uporabo katarzične metode, opisane na teh straneh, ne da bi se lotil pregleda najpomembnejše in najobsežnejše teme v terapiji nevroz nasploh. V svojih mislih sem pogosto primerjal katarzično psihoterapijo s kirurškimi posegi. Svoje zdravljenje sem označil kot psihoterapevtske operacije; primerjal sem jih z odprtjem votline, napolnjene z gnojem, z izpraskanjem rakastega mesta ipd. Analogija te vrste ni toliko upravičena zaradi odstranitve tistega, kar je bolezensko, kot zaradi vzpostavitve boljših pogojev, ki usmerjajo proces k ozdravitvi. Če sem svojim bolnikom obljubil pomoč ali izboljšanje s sredstvi katar- zičnega zdravljenja, sem moral vedno znova poslušati njihove očitke: »Saj vendar sami pravite, daje moje 1ф1јепје najbrž povezano z mojimi razmerami in z dogodki v mojem življenju. Teh seveda vi ne morete spremeniti. Na kakšen način mi torej želite pomagati?« Na to sem lahko odgovoril: »Seveda ne dvomim, da bi bilo usodi laže odpraviti vaše trpljenje kot meni. Toda sami se boste lahko prepričali, daje mogoče veliko pridobiti že s tem, če nam bo uspelo spremeniti vaše histerične težave v navadno nesrečo. Z duševnim življenjem,*'' ki smo mu povrnili zdravje, se boste lahko laže branili pred to nesrečo.« Prevedla Marija Javornik POVZETKI KRŠČANSTVO, DEJANJE IN ZLO Slavoj Žižek UDK: 159.964.2 Krščanstvo pomeni nastop čudežnega dogodka, ki zmoti ravnotežje in iztiri uravnovešeni krogotok poganskega univerzuma. Ta prekinitev krožne logike prinaša nek »odklop« iz hierarhičnega družbenega reda, nek radikalni izbris, prek aktivnega dela ljubezni vodi v »novo stvaritev«, novo alternativno skupnost, nov Zakon. Seje pri tem mogoče izogniti začaranemu nadjazovskemu krogu Zakona in njegove transgresije? Avtor s pomočjo lacanovskih formul seksuacije pokaže, da obstajata dva načina subvertiranja zakona, »moški« način inherentne transgresije Zakona, ko konec koncev žrtvujemo v imenu Reči, ki sama ni žrtvovana, in »ženski«, ko žrtvujemo tudi Reč samo - to radikalno dejanje žrtvovanja tistega, kar je subjektu najdražje, to medejsko dejanje »prizadetja samega sebe«, ki je konstitutivno za subjektivnost kot tako, je, paradoksno, mogoče najd tako v mnogih nedavnih filmih kot tudi v romanu Ljubljena Toni Morrison. Ključne besede: krščanstvo, poganstvo, židovstvo, ljubezen. Zakon, želja, užitek, dejanje, zlo, Lacan, sv. Pavel, Antigona, Medeja, Toni Morrison PASSAGE À LART AU UMETNOST KOT DEJANJE Alenka Zupančič UDK: 111.852:7 Tekst izhaja iz specifičnih estetskih učinkov določenih etičnih situacij (»sublimni blesk« etičnih junakov) in razčlenjuje razloge in implikacije te vozelne točke estskega in etičnega. Pokaže, kako je umetnost v nekem trenutku sama začela preizpraševati ta vozel in da bolj ko je šla v smeri razmejitve 275 POVZETKI BENTHAMOVA AVTO-IKONA, ALI O NADALJNJI UPORABNOSTI MRTVIH ZA ŽIVE Miran Božovič UDK: 13 Medtem ko si večina filozofov, ki premišljajo o smrti, praviloma beli glavo z usodo duše po smrti telesa, pa Benthama v Avto-ikoni zanima prav samo mrtvo telo, se pravi telo, ki gaje zapustila njegova duša. Če se skladno s tem premiš- ljanja filozofov o smrti največkrat iztečejo v meditacije o nesmrtnosti duše, medtem kojih posmrtna usoda telesa sploh ne zanima, pa so, po drugi strani, Benthamova premišljanja o smrti prav meditacije o mrtvem telesu - in sicer v prvi vrsti o njegovem lastnem mrtvem telesu -, medtem ko ga duša in njena morebitna nadaljnja usoda sploh ne zanima. Ključne besede: avto-ikona, smrt, telo, utilitarizem O WITTGENSTEINOVEM KONCEPTU »VZNIK ASPEKTA« Marjan Šimenc UDK: 81:1 Članek analizira koncepta vznika aspekta in stalne percepcije aspekta, ki ju Wittgenstein vpelje ob slavni sliki zajca-race. Njeno jedro je v tem, da sliko lahko vidimo na različne načine, enkrat kot zajca, drugič kot raco, čeprav se slika sama ni spremenila. Standardna 1п1ефге1ас1ја »vznika aspekta« gre v 276 svojega polja od polja »morale«, bolj se je v samem njenem osrčju pojavilo vprašanje dejanja, umetniškega dela kot dejanja. V nadaljevanju je to specifično gibanje razdelano skozi vprašanje forme kot »estetskega momenta« etičnega in v navezavi na filozofijo I. Kanta. Ključne besede: umetnost, sublimno, dejanje, subjekt, forma, univerzalno POVZETKI UDEJANJENJE POSAMEZNIKOVE SVOBODE SKOZI TRIADO »ABSTRAKTNO PRAVO«-»MORALNOST«-»NRAVNOST« Dragana Kršič UDK: 340.12 Skozi podrobno branje triade »Abstraktno pravo«-»Moralnost«-»Nravnost« iz Heglovih Osnovnih črt filozofije prava skuša avtorica pokazati, na kakšen način Hegel razume udejanjenje posameznikove svobode. Svoboda je za Hegla vselej svoboda posameznika, vendar pa mora ta posameznik za to, da bi udejanjil svojo lastno svobodo, narediti nek »izstopni korak«. Kar posameznik je, je niz njegovih delovanj. Prav tako, v nasprotju s prevladujočim mnenjem, pokaže, da kritika pogodbenega in moralnega stališča, kiju Hegel razvije v prvih dveh delih OČFP, že vsebuje njegovo afirmativno stališče, kije v tem, da Hegel, kot Kantov dedič, v svoji teoriji nravnosti sicer izhaja iz subjekta kot merila vsega, pri čemer je ključni dodatek v tem, da se zanj vsakega posameznikovega delovanja drži neka občost, neka simbolna dimenzija, ki prinaša hkrati tudi tisto vsebino, ki manjka Kantovemu praznemu formalizmu. Ključne besede: Hegel, posameznik, svoboda, pravo, moralnost, nravnost, Kant 277 smer jezikovne igre in oblike življenja, kajti videnje ni zasebna zadeva in ga ni mogoče razložiti z imaginarnim notranjim objektom. Vendar se za analizo, ki hoče videnje zvesti na jezikovne tehnike in samoumevne načine delovanja, zdi, da v procesu zvajanja notranjega na zunanje izgubi nekaj pomembnega. Po tej 1п1ефге1ас1ј1 je to objekt a, ki je sam sicer res proizvod jezika, vendar nanj ni zvedljiv. Ključne besede: vznik aspekta, konstantna percepcija aspekta, jezikovna igra, imaginarni notranji objekt, objekt a POVZETKI ROUSSEAUJEV ESEJ O MELODIJI IN GLASBENEM POSNEMANJU Matjaž Barbo UDK: 78.01 Poglavja o glasbi, ki tvorijo drugi del Rousseaujevega Eseja o izvoru jezikov, je avtor zasnoval kot kritiko Rameaujevih glasbeno-leoretskih konceptov. Pri tem je izhajal iz istega antinomičnega para harmonija-melodija, le da je za razliko od Rameauja postavil za primarno melodijo kot vir velikih učinkov glasbe. Zavrnil je tudi Rameaujcvo prepričanje o objektivni realnosti zvokov in spodbijal njegovo utemeljevanje mola. Zlasd je močno zaznamoval naslednje generacije glasbenikov z mnenjem, da naj bi v glasbi čustva nadvladovalarazum. Ključne besede: glasba, muzikologija, posnemanje, harmonija 278 DEDIŠČINA ROUSSEAUJEVE LINGVISTIKE Uroš Grilc UDK: 81 Avtor se najprej ukvarja z vprašanjem, koliko je Rousseaujev Esej o izvoru jezikov anticipiral razvoj strukturalne lingvistike in ali sploh lahko govorimo o Rousseaujevi lingvistiki. Ob tem izpostavi multidiskurzivno naravo Rousseauje- vega mišljenja, kije slednjega naredila za očeta humanistike. Prav to je izkorisdl Jacques Derrida, kije podal eno najodmevnejših interpretacij Rousseauja. Toda že ob sami odločitvi za Rousseauja kot enega izmed zanj privilegiranih avtorjev mora Derrida odgovoriti na pomembno vprašanje primera in izbire. Derrida odgovarja na svoj način: odločitev za Rousseauja nastopi vzporedno z odločitvijo za Saussurja in Lévi-Straussa. Ključne besede: lingvistika, Rousseau, izvor jezikov. Saussure, Derrida ABSTRACTS CHRISTIANITY, DEED AND EVIL Slavoj Žižek Chrisiianity is the miraculous Event that disturbs the balance and derails the balanced circuit of the pagan universe. This break with circular logic introduces a certain »unplugging« from the hierarchical social order, a radical »wiping the slate clean«, it leads through a work of love to a »new creation«, a new alternative community, to new Law. Is it possible here to bypass the vicious circle of Law and its transgression? The author shows, with the help of Lacan's formulae of sexuation, that there are two ways of subverting the Law, the »ma- sculine« way of inherent transgression of Law, when we ultimately sacrifice in the name of the Thing which is itself not sacrificed, and the »feminine« way of sacrificing the Thing itself - a radical self-sacrifice of that which is most precious to the subject, a medeian act of »striking at oneself« which is constitutive of subjectivity as such, which can be found, paradoxically, in many recent movies as well as in Toni Morrison's novel Beloved. Key words: Christianity, paganism, Judaism, love. Law, desire, enjoyment, deed, evil, Lacan, Saint Paul, Antigone, Medea, Toni Morrison PASSAGE À L'ART: ART AS ACT Alenka Zupančič The paper takes as its starting point a specific »aesthetic effect« of certain ethical situations (the »sublime splendour« of ethical heroes), and examines the reasons and the implications of this nodal point of ethics and aesthetics. It shows how, at a certain moment, art itself began to interrogate this complicity, and that the more it tried to delimit its own field from the field of »morality«, the more it was confronted in its very core with the quesfion of an act, i.e. 279 ABSTRACTS JEREMY BENTHAM'S AUTO-ICON, OR FURTHER USES OF THE DEAD TO THE LIVING Miran Božovič While other philosophers, when reflecting on death, are mostly concerned with the destiny of the soul after the death of the body, Bentham, in Auto-icon, is concerned exclusively with the destiny of the dead body, that is, the body which the soul has left. Whereas, accordingly, other philosophers' reflections on death most often take the form of meditations on immortality of the soul, while com- pletely disregarding the post-mortem fate of the body, Bentham's own reflections on death take the form of meditations on the body - first and foremost on his own dead body - disregarding completely the soul and its destiny. Key words: auto-icon, death, body, utilitarianism ON WITTGENSTEIN'S CONCEPT OF »ASPECT-DAWNING« Marjan Šimenc In order to investigate the phenomenon of aspect seeing in Section XI of the Philosophical hivestigations, Wittgenstein introduces Jastrow's famous duck- rabbit figure. The basic interpretative problem connected with this picture is that although it is the same, we see it differently. The standard line of inve- stigation explains the phenomenon by analyzing it in terms of language games and complex social praxis: seeing is not a private affair and Wittgenstein's point is that the process of perception does not involve an internal visual image 280 oí" a work of ari as an acl. This specific movemenl is than elaborated via the problem of form as the »aesthetic moment« of the ethical, and in relation to Kantian philosophy. Key words: art, sublime, act, subject, form, universal ABSTRACTS THE ACTUALIZATION OF FREEDOM OF THE INDIVIDUAL THROUGH THE TRIAD OF «ABSTRACT RIGHT«->>MORALITY«-»ETHICAL LIFE« Dragana Kršič Through the detailed reading of the triad of «Abstract Right«-»Morality«- »Ethical Life« from Hegel's Elements of the Philosophy of Right the authoress tries to show how Hegel understands the actualization of freedom of the individual. Freedom for Hegel is always freedom of an individual, but in order to actualize his or her own freedom, an individual has to »step out«. The indivi- dual is nothing but his/her set of deeds. In contrast to the prevaihng opinion, the authoress shows that Hegel's critique of contractual viewpoint and the viewpoint of morality presented and elaborated in the first two parts oiElements of the Philosophy of Right already includes Hegel's affirmative theory. In his theory of ethical life, Hegel, as Kant's true heir, originates from the subject as the measure of everything, but with the key addition that every act of the indivi- dual contains universality, symbolic dimension, which brings in that content which lacks Kantian empty formalism. Key words: Hegel, individuum, freedom, right, morality, ethical life, Kant. 281 produced in a subject by the influence of external objects. The author tries to show in his paper that something important might be lost in this transition from private internal object to public external practice. In his interpretation, this is the Lacanian object petit a which is a product of linguistic practice yet is not reducible to it. Key words: aspect-dawning, continuous aspect perception, language games, imaginary internal object, object a ABSTRACTS ROUSSEAU'S ESSAY ON MELODY AND MUSICAL IMITATION Matjaž Barbo The chapters on music which comprise the second part of Rousseau's Essai sur l'origine des langues, were conceived by the author as a criticism of Rameau's theoretical concepts in music. Proceeding from the same pair of antonyms: harmony-melody, in contrast to Rameau he placed melody as the primary source of the great effects of music. He rejected Rameau's belief in the objective reality of sound and disputed the latter's argument over the minor key. Future generations of musicians were influenced in particular by his opinion that in music feelings prevail over reason. Key words: music, musicology, melody, imitation, harmony 282 ROUSSEAU'S LINGUISTIC HERITAGE Uroš Grilc The author deals with the question of the extent to which Rousseau's Essay on the origin of languages anticipated the development of structural linguistics and whether we could speak about the Rousseau's linguistics. Besides, he reveals the multidiscursive nature of Rousseau's thought, which made him the father of the humanistics. That was used by Jacques Derrida, who presented one of the most famous interpretations of Rousseau. However since Derrida reco- gnises Rousseau as one of his privileged authors, he has to answer the impor- tant question of example and choice. Derrida answers in his own way: the decision for Rousseau appears simultaneously with the decision for Saussure and Lévi-Strauss. Key words: linguistics, Rousseau, origine of languages. Saussure, Derrida Kant KRITIKA PRAKTIČNEGA UMA Jacques Lacan SPISI G. W. F. Hegel ZNANOST LOGIKE II. Zbornik DAS UNHEIMLICHE Stojan Pelko OČIVIDCI Zdravko Kobe AUTOMATON TRANSCENDENTALE I. Jelica .Šumič-Riha AVTORITETA IN ARGUMENTACIJA Zbornik PRIMER SCHREBER Jacqueline Rose ŽENSKOST IN NJENO NELAGODJE Zbornik FILOZOFIJA V OPERI II. Zbornik CLAUDEL Z LAGANOM Jacques Lacan SEMINAR XI - .ŠTIRJE TEMELJNI KONCEPTI PSIHOANALIZE Spinoza DVE RAZPRAVI Alain Badiou ETIKA RAZPOL 9 RAZPOL 10 Zbornik ARGUMENT ZA STRPNOST Slavoj Žižek KUGA FANTAZEM Zbornik PISAVA IN TRANSCENDENTALNO Jacques Derrida O GRAMATOLOGIJI G. W. F Hegel FENOMENOLOGIJA DUHA G. W. F Hegel UM V ZGODOVINI Jacques Derrida O DUHU Alain Badiou SVETI PAVEL