OBRAZSTAVI SLIKARSKIH DEL JOŽETA TRPINA VKD ŠPANSKI BORCI
Krajina v akvarelu in temperi
Med slovenskimi slikarji, ki so večino svojega slikarskej;a dela posvetili realističneniu upadanju in pri tem uspeli ohraniti tudi neko stopnjo popularnosti pri ob-cinstvu, je tudi akademski slikar Jože Trpin.
Povojni val eksperimentiranja in sprejemanja abstrakcije je sicer vsaj nekoliko oplazil tudi tega slikarja in še vedno so tudi nekatere nove kompozicije ra-zložljive predvsem iz teh pobud. Kolikor pa lahko na hitro preso- t dimo, od kod je slikar jemal moč, da je vztrajal pri slikarsko tradi-cionalnem, vendar jasnem slogu in seveda tudi njemu primerni slikarski snovi, morarao to iskati predvsem v zelo uspešnih Trpi-novih začetkih.
Leta 1910 v Ljubljani rojeni slikar je diplomiraUia Ijubljanski likovni akademiji leta 1949, torej v času, ko so tako "učitelji kot učenci brez kakršnihkoli pomi-slekov prisiajali enotno na pozici-jah realizma. Znedvomnozanes-ljivim slikarskim znanjem, ki ga jc v tedanjih programskih okvirih mogla nuditi akademija, se je Jože Trpin takoj vidno vključil v izpolnjevanje slikarskih nalog povojnega časa. Ko so se sloven-ski umetniki kar po vrsti in šte-vilčno pričeli pod vpliv zahoda odvračati od kakršnegakoli reali-zma oziroma jasnega upodablja-nja obdajajočega jih sveta, je imel Jože Trpin nedvomno več vzrokov, da kot slikar ni krenil za \ečino. Uporabnost že uveljav-ljenega slikarjevega načina zado-voljevanja vsakodnevnih umetni-ških nalog je vsaj v zmanjšani meri še ludi naprej ostala aktual-na. Slikarju se ni bilo potrebno bistveneje spreminjati, saj je bilo
zelo malo konkurence oziroma takšnih slikarjev, ki so se lptevali podobnih nalog in pri tem posku-šali uveljaviti svoj načiji dela. Vsekakor pa bi pravi pogled v Trpinovo slikarstvo lahko dobili šele z večjo retrospektivno raz-stavo. Jasnejša bi bila tudi po-doba Trpinovega krajinarstva, ki zavzema sicer velik del slikarjeve produkcije.
Ob zdajšnji predstavitvi dvaj-setih akvarelov in temper iz zad-njih treh, štirih let, je mogoče ugotoviti, da sta si obe tehniki pri Trpinu po slikarskem izrazu zelo blizu. Pri obeh slikarskih zvrsteh je dosežena dokaj podobna svet-lobna intenzivnost barv, med ka-terimi prevladuje zelena, ki redno nastopa skupaj z modro. S primerjavo med starejšimi in no-vejšimi deli lahko dalje ugotovi-mo, da stremi slikar po vse večji barvni čistosti in hkrati tudi po barvnem poenostavljanju. Slike so si med seboj zato dokaj sorod-ne, način gledanja na krajino jih samo še bolj povezuje. Krajina ohranja v motiviki hitro spozna-vanje topografske krajevne zna-čilnosti in je zasnovana vedno bolj ali manj tudi kot ilustracija določenega kraja. Če primer-jamo panoramsko zasnovane slike v temperi tehniki, kot so Studor, v Bohinju, Planina Za-jamniki ali Pomlad na Rašici (vse tri slike so iz leta 1982), se poka-žejo slike zanimive predvsem za-radi izbire različnih motivov, bolj kot zaradi podajanja različnih razpoloženj. V tem pogledu in tudi glede na sporočeni način sli-kanja pa izstopa sicer splošno sli-karsko tudi pri drugih zelo pri-Ijubljeni motiv, naslovljen Piran-ske strehe (1982). Običajna tež-nja po ilustrativnosfi je tu podre-jena prefinjenemu slikarskemu gledanju in je zato ta Trpinov ak-varel slikarjevo najbolj osebno delo na razstavi. Slikarska izpo-ved preglaša sicer vsiljivo rutino. MIRKO JUTERŠEK