© Za besedilo: Robert Titan Felix, 2020 © Za to izdajo: Zavod Volosov hram, Pekel, 2020 Vse pravice pridržane. Brez predhodnega pisnega dovoljenja Zavoda Volosov hram je prepovedano reproduciranje, distribuiranje, dajanje v najem, javna priobčitev, predelava ali druga uporaba tega avtorskega dela ali njegovih delov v kakršnem koli obsegu ali postopku, vključno s fotokopiranjem, tiskanjem, javnim interaktivnim dostopom ali shranitvijo v elektronski obliki. Zavod za umetnost in kulturo Volosov hram, Pekel Pekel 28 J, 2211 Pesnica pri Mariboru e-mail: info@volosov-hram.si Uredila Katja Titan / Knjižna zbirka Udrihač sodobni roman / Fotografija Dephositphotos / Elektronska izdaja Zavod Volosov hram, Pekel / Za založbo Katja Titan / Pekel 2020 CIP - Kataložni zapis o publikaciji pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani COBISS.SI -ID= 305151232 ISBN 978-961-7086-22-5 (epub) Robert Titan Felix GRAŠČINA Gotska povest PRIHOD Bil je eden tistih dni, ki niso dobri za začetke. Ernest je v osamljeno mestece v deželnem zarobju pripotoval s poklapanim avtobusom, ki je bil edina vez mesta s preostalim svetom. Deset minut čez tretjo popoldne je z avtobusne postaje poldrugo uro oddaljenega večjega mesta odpeljal redke potnike in se ob desetih zvečer vrnil s še bolj redkimi povratniki. Ernest je bil edini potnik, ki je tistega dne vstopil na avtobus, in je tudi do konca poti ostal edini. Vzdolž razdrapane in iz kilometra v kilometer vedno slabše ceste je bilo kar nekaj avtobusnih postajališč, a so zvegnjene lesene hišice, zasloni pred slabim vremenom, tistega dne zloslutno samevale. Ernest je bil precej prepričan, da tudi druge dni ni kaj dosti drugače, da je redko kaj več potnikov kot tokrat. Eden sam. On. Če že šofer v obe smeri večinoma ne vozi zaman. In med pogovorom s šoferjem se mu je potrdilo, da njegovo prepričanje ni daleč od resnice. Potovala sta dobro uro, vseskozi sama, in ves ta čas seveda nista molčala. Pravzaprav je govoril predvsem šofer, ki je naveličan monotone vožnje mimo samevajočih lesenih hišic vzdolž poti, pri katerih ni na avtobus čakala živa duša, Ernesta tudi zapletel v pogovor. Govoril pa je nato večinoma sam. Ernestu je samo tu pa tam nastavil kaj praznega prostora, da je lahko kaj dodal, ali celo samo prikimal, da sta ob šoferjevih samogovorih ohranjala vtis pogovora. Na začetku sta se pomenkovala o neznosnem vremenu tega leta, nato prešla na nestabilno politično situacijo doma in v svetu; ko je Ernest v enem od nastavljenih premolkov neprevidno izdal namen in okoliščine svojega potovanja, pa so šoferjeva napletanja dobila popolnoma drugačen ton in barvo. Pričel je govoriti izključno o mestu, meščanih in menda nevarni graščini poldrugi kilometer iz mesta. O mestu, v katerega sta potovala, sta sicer kaj malega rekla že prej, a v bolj površnem tonu, kar je Ernesta tudi napeljalo do tega, da je mimogrede navrgel nekaj po njegovem ne ravno usodnega o namenu in razlogih svojega potovanja, in s tem povzročil, da je šoferja zaneslo v nekoliko čudaško pripoved. „Ni varen svet, v katerega se podajaš,“ mu je govoril. „Marsikaj nenavadnega se tod naokoli dogaja. Bojda tudi nevarnega. Ni vsakdo, ki je prišel, tudi odšel. Pravijo, da meščani varujejo neko strašno skrivnost, in da ti je ne pustijo kar tako raztrobiti naokoli, ko si enkrat njihov. Sam temu sicer ne verjamem kaj prida, toliko pa vendarle nisem moža, da bi se kdaj tudi sprehodil po mestu in si ga ogledal – med prihodom in odhodom avtobusa imam vsekakor dovolj časa –; ali da bi morda vsaj kaj popil v hotelu, prisluhnil pogovorom in o ljudeh v tem mestu kaj več izvedel. Sicer pa res ne vem, kaj bi lahko izvedel. Niti sanja se mi ne, zakaj so vsi prepričani, da se je tem ljudem in njihovemu mestu na vsak način bolje izogniti. Kajti ko jih gledam takole z avtobusa, se zdijo povsem običajni ljudje. Le da takole z avtobusa seveda ni povsem enako. Pravijo namreč, da ta svet kaže popolnoma drugačno podobo tistim, ki se v njem samo za kratek čas ustavijo, kot tistim, ki tudi ostanejo. Ki jih ni ravno veliko. Mesto je bilo namreč po vojni iz leta v leto vse bolj zase, tako da ima redko kdo od drugod v njem še vedno sorodnike, prijatelje in znance. Takih, kot si ti, pa sploh ni!“ je šofer prestrelil Ernesta s pomenljivim pogledom. Šoferjeva napletanja o mestu, meščanih in menda nevarni graščini poldrugi kilometer iz mesta se Ernesta razumljivo niso niti najmanj dotaknila. Pripoved s pridihom nečesa srhljivo skrivnostnega o neznanih strahotah, ki naj bi jih skrival svet, v katerega se je podajal, ki jo je šofer gradil počasi, zbrano in popolnoma prevzet nad tistim, o čemer je ravno govoril, je Ernestu vsaj nekoliko presedala, če ga že ni dolgočasila. Poslušal je z blagim posmehom, zlagoma pa ga je vseeno pričelo navdajati srhasto vznemirjenje. Le da bolj kot od šoferjevih pripovedi od nenavadnosti lastne zgodbe, v katero se je bolj in bolj potapljal. Šofer je nato nazadnje – skoraj sta že zapeljala v menda zloglasno mesto, v katero sta bila namenjena –; vendarle samo zamahnil z roko. Kot da bi začutil, da je Ernesta kljub vsemu vlekel malce pregloboko v lokalne legende. „Eh, babje čenče so vse to, nič drugega,“ je zaključeval njun pogovor. „Za to jaz ne tratim svojega časa. Pripeljem, presedim postanek za volanom in odpeljem, to je vse. Ponavadi tako ali tako samo samega sebe peljem na izlet he he he.“ Ernest se je prav tako s smehom odzval na šoferjev dovtip. Bila sta na koncu poti in zdelo se mu je primerno zaključiti potovanje v sproščenem vzdušju. Šofer pa potem vseeno ni zdržal, da ga ne bi, ko je Ernest že izstopal iz avtobusa, zadržal z roko in dostavil: „No, previden bodi, samo to ti hočem povedati. Pravijo, da v to mesto ni mogoče vstopiti, preden samo ne vstopi vate. In da ko enkrat vstopi vate, te ne izpusti več tako zlahka iz sebe.“ Ernestu se je zazdelo, da ga šofer s tem svarilom nagovarja, naj si premisli, presedi z njim na avtobusu postanek in se vrne tja, od koder je prišel, na varno. Sprijaznjeno je zmignil z rameni, se prostodušno nasmehnil in izstopil iz avtobusa. Kaj mu je storiti, je namreč dobro pretuhtal že doma, preden se je na pot sploh odpravil – vsaj menil je, da je –; čeprav je o tem seveda tuhtal iz povsem drugačnih razlogov, kot mu jih je med potovanjem natvezel šofer. * * * Ernest je utrujen in posvaljkan od poti obstal sredi osrednjega mestnega trga s cerkvijo, mestno hišo – v kateri je bila tudi pošta –, trgovino in hotelom; in za trenutek ni vedel, kaj in kam bi s sabo. Kihnil je od prahu, ki ga je ob ustavljanju motorja zvrtinčil avtobus, in klecnila so mu kolena, da bi se mu skoraj spodmaknila tla. S pogledom se je sprehodil naokoli, se z rahlim nelagodjem odzval na šoferjev nedoločljivi nasmeh za volanom parkiranega avtobusa, nanagloma odvrnil pogled in se opomnil, da je na precej nenavadni poti in da na taki poti ne velja kolebati na neki avtobusni postaji, ampak vsekakor malo več zbranosti, moči in poguma. Pogleda, s katerim je še kar nekaj časa samo hodil naokoli, ni več hotel dvigniti proti avtobusu, in nazadnje se mu je ustavil na stavbi hotela, ki se je sicer zdel bolj podoben zdelani krčmi kot hotelom, v kakršnih se je zadrževal med počitnicami. Hotel je bil v resnici samo staro gostišče, v katerem pa so tudi izdajali sobe. Ernest se je moral prav posmehniti ob pogledu na halogensko svetilko z napisom Hotel, postavljeni ob strani dvodelnih hrastovih vhodnih vrat, a je nato vseeno vstopil. Hotel je bil resda bolj gostišče, a so ga dovolj uskladili z njegovim namenom, da je ustrezal podobi, kakršno so morebitni gostje od hotelov tudi pričakovali. Vstopalo se je v precej razsežno vežo, urejeno v recepcijo. Na levi strani veže se je nahajalo stopnišče v zgornje nadstropje s sobami. Pod stopniščem so bili toaletni prostori, ločeni za moške in ženske, kakor se tudi spodobi. Na desni pa se je skozi nihajna vrata vstopalo v kavarno. Spogledljivo je pomežiknil prikupni receptorki in skozi nihajna vrata vstopil v kavarno. Na vhodu bi ga skoraj odbilo nazaj. Prostor je zaudarjal po žganini in v zraku se je motil gost cigaretni dim. Vseeno se je razgledal naokoli. Prvo, kar mu je prestregel pogled, je bil točilni pult z dvanajstimi barskimi stoli, ki so bili v tistem trenutku vsi zasedeni. Ob njegovem prihodu se je v kavarni nasploh zadrževalo kar nekaj ljudi, izključno moških. Nad točilnim pultom se je bohotilo kar precej lovskega okrasja, ki ga v prostoru, vsevprek obitem z lesom, tudi sicer ni primanjkovalo. Glavnina prostora je bila urejena v dobrega pol ducata intimnih separejev, v povprečju za sedem do deset ljudi. Tisto, kar mu je še posebej udarilo v pogled – tako neskladno se je zdelo s celoto prostora, čeprav po drugi strani tudi nekaj, kar si v njem lahko pričakoval –; pa je bil notranji vodomet, okrasna skala, čez katero se je do podstavka, nekakšne kamnite posode, scejala voda, ki so jo v podstavku skrite luči barvale v divje modro barvo. Spravil se je v najbolj skriti separe in si naročil vrček piva. Dobri dve uri je prečemel v tistem nekoliko mračnem kotu, spraznil dva ali tri vrčke, in nekako ni mogel nazaj na prosto, nekako se ni mogel spraviti iz polteme, v katero se je zalezel, čeprav si je pred vsakim novim naročilom vztrajno dopovedoval, da pa je zdaj vendarle že skrajni čas, da se odpravi, da bo treba iti, pa kakorkoli že. Ker se ponoči ni prijetno klatiti niti po znanem okolišu, kaj šele iskati neko neznano graščino v popolnoma neznanem okolju. Da. Zagotovo bi se bilo dobro čim prej odpraviti, a kljub temu se kar ni in ni zganil. Srebal je sladkobno sveže varjeno pivo in nekako ni vedel, kako naj se vsega skupaj loti. Pomislil je celo, da bi bilo najpametneje v gostišču najeti sobo, nekaj časa ostati v mestu in urediti formalnosti ter se šele nato odpraviti proti graščini s pripadajočim posestvom, svoji precej nenavadni dediščini po čudaškem dedovem bratu, kar je bil dejanski razlog in cilj njegovega potovanja; in česar celoten kontekst, o katerem še ni vedel kaj veliko več, kot da je pač nekaj podedoval, ga je navdajal s silno radovednostjo. A naj je po eni strani še tako hotel čim prej čim več izvedeti o tej res nenavadni prigodi v svojem življenju, se po drugi strani ni in ni mogel odtrgati od vrčka, iz katerega je ravnokar srebal. Vztrajal je v vmesnosti. Se kar ni in ni zganil. Pozornost mu je tu pa tam pritegnilo dogajanje za točilnim pultom. Prostor se je sicer zlagoma pričel prazniti in v njem je vse bolj vladala tihota. Lenoben in pridušen pomenek zadnjih preostalih moških, zbranih pri popoldanskem kozarcu, je tu pa tam presekal izpad močno nabasanega starca, ki se je vedno znova odločil ves ta nemogoči svet poslati na fronto. Zbrana družba je njegov vsakokratni zastavek na hitro posekala in se vrnila k svojemu ležernemu pomenku. Za Ernesta v skritem separeju se ni nihče zmenil. Da se je moral vedno znova posmehniti, ko se je spomnil babjih čenč, ki mu jih je natvezel avtobusni šofer. Nič nenavadnega namreč ni bilo na teh ljudeh. Tudi če je pričel skrivoma prisluškovati pomenku za točilnim pultom, iz vsakdanjih tem, natolcevanj in postavljaštev ni razbral ničesar takega, da bi šoferjevim napletanjem veljalo nameniti vsaj kolikor toliko tehtnejši razmislek. Predvsem pa se ni zdelo, da bi mu ob vrčku piva v skritem separeju karkoli pretilo. Bil je samo neki neznanec, ki ga je kdove kakšna pot zanesla na samotni kozarec v manjše gostišče, ki sicer je vzbudil nekaj temu primerne pozornosti, a se vanj vendarle ni nihče vtikal. Še najmanj pa, da bi se v vzduhu naslutevalo neko strašno skrivnost, ki bi jo bilo treba ravno pred takimi neznanci z vsemi močmi varovati. Nazadnje se je moral opomniti, da ne kaže več odlašati, da bi se vendarle veljalo odpraviti po nausodeni poti. Plačal je zapitek in se odpravil. Za točilnim pultom se je pozanimal, kako se pride do graščine, ob čemer so zbrani ob kozarčku pomenljivo naščeperili ušesa. Kar pa, če omeniš, da si napoten v neko graščino, kar vsekakor ni povsem običajen naslov, ni preveč presenetljivo. Kljub temu ni bil povsem brez skrbi ob misli, kako se bodo ti isti ljudje odzvali, ko bodo izvedeli, da se je v graščini nastanil novi lastnik. Kako se bo razpletlo, ko se bo končno polastil podedovanega, ga je skrbelo že od dne, ko je prispelo pisanje o dediščini in je pričel premlevati, ali naj si vse skupaj pobliže ogleda sam, ali pa naj ureja potrebno najprej po uradni poti. Ni hotel namreč preveč tvegati in po nepotrebnem zagrešiti kake usodne napake. O vsem skupaj je najprej hotel dovolj izvedeti in se šele potem odločati, kako in kaj, čeprav se je na tihem ves čas zavedal, da bo nausodeno pot zagotovo nastopil in se najbrž tudi nikoli več ne bo vrnil v stari svet. Za točilnim pultom se je pozanimal tudi, kako se pride do pokopališča. Odločil se je ustaviti še na starčevem grobu in mu prižgati svečo, preden si ogleda podedovano – če le ni preveč s poti –, ne da bi vedel, ali bi se mu rad zahvalil za nepričakovano darilo ali kaj. * * * Bilo je preveč s poti. Na drugem koncu mesta na zahodno stran. Z osrednjega mestnega trga se je mesto v svojem skromnem obsegu na vse strani sveta razpredalo ob treh raz-vlečenih ulicah s pločniki in kolesarskimi stezami, do graščine s pripadajočim posestvom na severno stran mestnega obrobja pa je vodila ozka pot v tesni razpoki med hotelom in cerkvijo, ki je s trga tudi zadneva že po nekaj metrih poniknila v poltemo in se spet prebila na svetlo šele za zadnjimi hišami mesta. Takole z osrednjega mestnega trga je bilo celo videti, kot da jo v poltemi tam zadaj nenadoma odseka hiša; in Ernesta je precej začudilo, ko so mu med zapuščanjem kavarne za točilnim pultom zaupali, da ravno ta v poltemo potopljena potka vodi do graščine; ne samo začudilo, ampak prav preplavilo z valom srhastega vznemirjenja. Pokopališče je bilo torej v povsem drugo smer kot graščina. Kljub temu da se mu je od pričakovanja in radovednosti, kaj je prejel v dediščino, že precej mudilo proti graščini, se je odločil najprej stopiti do pokopališča in starčevemu spominu prižgati svečo. Ni si bil povsem na jasnem, zakaj se mu je zdelo tako samoumevno, da najprej stopi do starčevega groba, zakaj se mu ni zdelo spodobno polastiti se dediščine, ne da bi to opravil. Ni se mu zdelo, da bi ga k takemu ravnanju priganjala kaka vraževerna prisila, bolj je tako ravnal iz obzirne uvidevnosti do sveta, o katerem še ničesar ne ve, pa mu kar nekaj daje, kot da bi torej vendarle hotel zarotiti dober izid svojega podviga. Kajti resda je nekaj kar dobil, a to je zagotovo pomenilo tudi to, da se bo nekaj tudi zahtevalo od njega. Dobro uro je hodil, preden je naposled prispel do pokopališča, ki se mu je za razsežja mesta zdelo precej veliko. Bilo je postavljeno ob vpadnici, ki ga je razklala na nesimetrični polovici, na stari, precej manjši del na eni strani, in novejši del preko ceste. Starčev grob je najprej iskal na starem delu pokopališča, kjer je pričakoval grobove oblastnikov in veljakov, s katerimi je moral imeti preminuli lastnik graščine kar nekaj opraviti, upal je samo, da ne kaj takega, kar bi na koncu kot peza obležalo na njegovih ramenih. Nekdanji lastnik graščine si je z oblastmi tako ali drugače moral biti v svaštvu, sicer bi se njegova zgodba drugače končala. Tako, kot se je v tistem času končalo toliko takih in podobnih zgodb, navsezadnje tudi zgodba njegovega deda. Vsekakor pa ne bi bila zgodba nekak- šnega graščaka, ki si je ob smrti lahko celo izbral dediča. Prečesal je stari del pokopališča, vendar tam starčevega groba ni našel; kakor tudi grobovi morebitnih oblastnikov in veljakov, če so jih res tam polagali k počitku, niso v ničemer izstopali ali se morda celo od drugih že na prvi pogled razlikovali. Ravno nasprotno. Na starem delu pokopališča so bili pač samo stari grobovi. Kot da bi mrtvaki enkrat samo zapolnili ves razpoložljivi prostor za pokope, tako da so bili meščani primorani preko ceste v ta namen odmeriti dodaten prostor. Odpravil se je na drugo stran. Na novem delu pokopališča so bili grobovi nanizani v poravnanih vrstah, tako da ni bilo mogoče nikogar spregledati, razen če si ga zaobšel zaradi nepozornosti. Našel je starčev grob in se nekoliko razočaran zastrmel v borno klesano in popolnoma neizstopajočo nagrobno ploščo z imenom in priimkom, datumom rojstva in datumom smrti, in. Kar srh ga je spreletel po vsem telesu, da bi kmalu klecnil, ko se mu je pogled ustavil na spominskem zapisu v spodnjem delu nagrobne plošče: Vsakdo se sam odloči za trenutek lastne smrti! Več kot uro se je zadržal pred starčevim grobom in večidel samo srepo bolščal v sveže klesano granitno nagrobno ploščo. Odvračal pogled. Se odmaknil korak ali dva. Se nato kot primoran od notranje nuje spet vrnil in prikoval pogled na slutljivi napis na nagrobni plošči. Kot da bi ga zadeval. Kot da bi ga nagovarjal. Napovedoval nekaj strašnega. Da ga je srh spet in spet spreletel po vsem telesu. Potem se je vendarle zbrihtal. Potem si je vendarle dopovedal, da se med prvimi koraki po novem svetu nikakor ne sme predajati slutljivostim, kajti v prvem času naslutevamo predvsem iz strahov in brezen; in ker se nam marsikdaj kaj zgodi samo zato, ker z naslutevanjem pritegnemo nase, se med prvimi koraki po novem svetu temu ni dobro predajati, ker táko si pa res ne želimo pritegniti nase. Saj pa sploh še ne vemo, katere groze nas je pravzaprav strah, in če izpraznimo prostor, bo vstopila groza, ki si je sploh ne moremo zamisliti, čeprav jo od davna nosimo v sebi; edino, kar nam je popolnoma jasno, ko se znajdemo pred njenim obličjem, pa je, da se nikakor nismo želeli znajti tam. Ernest sicer ni bil v takem položaju. Kar ga je v tistem trenutku strašilo in trlo, si mu ni bilo težko razjasniti. Ko je doma pred nekaj tedni s topim pisemskim nožem odprl ovojnico in se seznanil s pisanjem o dediščini, se mu je zdelo, da ga bo vse čakalo, da bo samo izstopil na avtobusni postaji nekega neznanega mesta in mu bo nemudoma vse tudi dano. Zdaj pa tega ni bilo niti tam, kjer bi najbolj moralo biti. Pa ne da bi pričakoval kaj posebnega, kakšen uradni sprejem ali kaj. Samo. Ni se počutil, kot si je doma pred odhodom zamišljal, da se bo počutil, ko bo prispel, ob čemer pa mu ni bilo jasno niti, kako se je sploh hotel počutiti, niti kako se pravzaprav počuti. Le nečesa, za kar je bil prepričan, da zagotovo bo, ko bo prispel, preprosto ni bilo; pa se mu seveda ni niti sanjalo, kaj naj bi to bilo. Zato pa je tudi kar in kar bolščal v sveže klesano granitno nagrobno ploščo in slutljivi napis v njenem spodnjem robu, kot da bi lahko iz njega razbral karkoli od tistega, čemur si je želel biti priča nemudoma po prihodu. Pa se mu ni nič razkrilo. Niti se mu nič vsaj bežno prislutilo. Predvsem pa na nagrobni plošči – razen napisa, za katerega pa si nikakor ni želel, da bi odločal o izkušnji, v katero je ravnokar vstopal –, ni bilo ničesar, kar bi mu pomagalo ustvariti si vsaj občutek, kdo je bil neznani plemič, ki je na tako nevsakdanji način prevetril vse, kar mu je dotlej določalo prostor in početje v svetu. Potem se je nazadnje le opomnil, da je stvari sveta najbolje iskati tam, kjer domujejo, kjer so najbolj same sebi podobne. V graščini s pripadajočim posestvom torej, ne pa po gostilnah ali v slutljivih napisih na nagrobnih ploščah. Kljub temu pa se ni mogel znebiti občutka, da je prvi korak po svetu, v katerem se je znašel po čudaškem sosledju dogodkov, vendarle zastavil na pravem mestu. In da je, kar že išče, edino na takih mestih prav iskati. Kar se da nizko, globoko. V grudah prsti; in ne v spisih in dokumentih. Kakorkoli že. Bil je čas, da se naposled odpravi proti graščini. * * * Zapustil je pokopališče, se vrnil do osrednjega mestnega trga in s srhastim občutkom vstopil v poltemo poti, ki naj bi ga privedla do graščine. Nad mestom se je medtem že zgostil somrak. Prehodil je del poti mimo samo nekaj zadnjih hiš na to stran mesta in se presenetljivo hitro znašel na odprtem. Odstrl se mu je razgled po ravninski pokrajini. Nekaj kilometrov pred njim se je v blagi svetlobi mesečine pokazala graščina, sicer za zasebno lastnino precej impozantne velikosti, še posebej zasebno lastnino poslej v njegovih rokah, a vendar v razsežjih neprevelikega podeželskega dvorca. Kot se za graščino spodobi, a da jo še vedno lahko dojemaš kot hišo. Počasi in previdno je stopal v tisto smer. Sklonjenega pogleda. Blaga mesečna poltema, v katero je bila potopljena pokrajina, se je iz koraka v korak poti vse bolj gostila. Ni veliko gledal okoli sebe, niti proti zidanemu kolosu. Sklonjenega pogleda je premleval številne misli, ki so v tistem trenutku kar navrevale. O graščini in njenem nekdanjem lastniku, s katerega groba se je odpravil na pot do nje – in zaradi katerega smrti in precej čudaške, zagotovo, oporoke je to pot sploh hodil –, ni vedel veliko. Pravzaprav tako rekoč ničesar. O dedovem bratu se je v njihovi hiši govorilo redko in ob svojstvenih priložnostih, pa še takrat se mu je zdelo, da sta se ded in babica o njem bolj zagovorila. Ded ga je omenil samo, ko je ob kaki priložnosti zvrnil kozarec preveč, ali ko so ga ob družinskih srečanjih primorali povedati kaj o časih, ki sta jih z babico preživela daleč onstran, in je nejevoljen siknil kako grenko na njegov račun. Ded svojega nemarnega brata zagotovo ni ohranil v lepem spominu in ni se rad spominjal njunih skupnih časov. Babica je o skrivnostnem dedovem bratu govorila z večjim spoštovanjem in razumevanjem. Zdelo se je, kot da ga je nekoč nekje kljub vsemu imela rada – seveda na primeren način –, a ga zaradi tistega, kar sta ded in njegov brat imela med sabo in česar Ernest ni nikoli izvedel, ni brez potrebe omenjala. Pravzaprav se je z leti navadila, da je dedove vročekrvne opazke ob kozarcu preveč preprosto preslišala, na spraševanja domačih pa odgovarjala v nekaj kratkih stavkih, če se že ni mogla odgovoru izmakniti z izgovorom, da se ne spomni. Vsaka omemba njegovega brata se namreč ni dobro končala niti med njo in dedom in z leti se ji je zdelo vse manj smiselno z dedom prerekati se o stvareh, ki že zdavnaj niso več veliko pomenile, če so sploh še kaj. Otroci so bili radovedni, seveda so bili radovedni, kako ne bi bili, in so radi spraševali. Skrivnostni stric z graščino daleč onstran je razvnemal njihovo otroško domišljijo in radovednost, kadarkoli ga je kdo odraslih neprevidno omenil, a so se morali odvaditi babici in predvsem dedu nadležnega spraševanja. Ernest kmalu ni bil več povsem prepričan, da ta skrivnostni stric ni samo izmišljija, babičin in dedov starčevski izmislek, in prav lahko bi postal samo ena tistih skoraj mitičnih figur, med katerimi nam mineva otroštvo in za katere se v odraslosti ne moremo več prav spomniti, ali smo jih res srečali, ali smo jih pobrali iz kake knjige, ali pa smo si jih samo namislili, če jih ne bi nekega dne kot blisk z vedrega neba presenetilo vabilo na poroko. Da. Stari stric se je ženil. Dedu, ki mu je bilo tedaj že sedemdeset let, se je motno zgostilo pred očmi in se mu je grižljaj zataknil v grlu, ko so odprli pisemsko ovojnico. Pismo je preprosto pobasal v žep in ga nato zvečer na glas prebral družini, ter obelodanil, da sta se z babico o vsem skupaj temeljito pogovorila in se odločila, da se poroke zaradi njegove bolezni ne bodo udeležili. Ded je bratu vseeno odpisal, se zahvalil za vabilo in se opravičil, da se zaradi njegovega zdravstvenega stanja ne morejo odpraviti na pot. Na katero se najbrž ne bi niti sicer. Pismu je ded dodal tudi družinsko fotografijo. Pisma z vabilom na poroko pa iz neznanih razlogov ni vrgel stran, ampak spravil v kredenco s kozarci, vendar pa se o pismu nežno rožnate barve z družinskim grbom poslej ni več smelo govoriti. Bili so radovedni, seveda so bili radovedni, kajti tisto pismo je poslej kar bolščalo s kredence, a so spoštovali starčevo zapoved. Morali so. Dedovo zdravstveno stanje ni bilo samo izgovor in sam, tudi če bi se ostali smeli odpraviti na pot in se udeležiti poroke, najbrž ne bi mogel z njimi. V tednih, preden je prispelo bratovo pismo, so mu diagnosticirali raka, ki ga je nato v dobrem letu tudi pobral. V tem letu se dedovega skrivnostnega brata in pisma, ki je še vedno kar bolščalo s kredence s kozarci, ni omenjalo. Je pa brata omenil ded sam, ko je Ernest enkrat obsedel ob njegovem mrliškem vzglavju in je ded nenadoma pričel momljaje govoriti o nečem, za kar Ernest ni bil povsem prepričan, da sploh govori njemu, da samo ne odmomljava nekaj, kar se mu je zganilo v spominih, ko je prispelo bratovo pismo, in zdaj v predsmrtnem bledežu sili na plano. „Prekleto!“ se je ded momljaje trudil jeziti. „Ko smo že skoraj šli, ko je bilo časa komaj za zbogom in srečno pot, sva se še zadnjič sporekla, sem ga še zadnjič svaril, naj se za božjo voljo ne peča s tem, naj prenese, kar je že treba prenesti, a naj za božjo voljo vsaj ne kliče tega nad nas, naj ne jemlje nase, česar mu niti Bog ne bi naložil in česar niti Bog sam ne bi mogel nositi. Naj pozabi, prekleto! Kako da je graščina še vedno njegova?! Kako da je sploh še živ?! Kako, prekleto?! Kaj pa … če bi ostali … potem … a niso mu vzeli graščine … to je gotovo … kako vendar … potem mu je ...“ se je dedovo razpredanje, za katerega se Ernestu razumljivo ni niti sanjalo, o čem sploh blodni, drobilo v vse manj razločno jecljanje. Deda na smrtni postelji ni hotel matrati s spraševanjem, pa tudi mu ni bilo upati, da bi mu ded v predsmrtnih blodnjah lahko povedal karkoli smiselnega, čeprav mu je njegova zmedena in nerazumljiva pripoved vnela obilo radovednosti. Zdelo pa se mu je tudi, da deda od potovanja na poroko pred dobrim letom ni odvračalo samo srečanje z bratom, ampak tudi – ali pa celo predvsem! – srečanje z nečim drugim, nečim hudim. Ded mu tega v predsmrtnih blodnjah zagotovo ne bi mogel razjasniti, kakor se tudi kdaj prej ni o tem nikoli zagovoril. A bilo je nekaj, o čemer je Ernest vsekakor želel nekaj več izvedeti. Babica, ki se po dedovi smrti tudi ni več dolgo zadrževala med njimi, je deda vseeno preživela dovolj, da bi Ernestu dedove predsmrtne blodnje lahko razjasnila, ali pa vsaj dovolj odločno odpravila kot blodnje; in seveda je v času, ki ji je še preostal, našel priložnost, da jo je o tem pobaral. Babica mu je napletla sicer zanimivo zgodbo o njunem pobegu z vojnega področja, ob vprašanjih o njej pa je samo zamahnila z roko, češ da je v dedovem momljanju na mrliškem vzglavju zagotovo kaj narobe slišal. Ni ga povsem prepričala, predvsem zato ne, ker se mu je zdelo, da pogovor o nečem, kar se je vse bolj dozdevalo kot dedova predsmrtna izpoved, poskuša na hitro zaključiti prav strahoma. Kot da bi se bala dedove sence, ki jo je čakala nekje onstran. Kot da bi lahko ponevedoma izdala kaj takega, kar je tudi dedu ušlo samo v predsmrtnih blodnjah, in razpravljanje o tem njegovi senci tam onstran ne bi bilo po volji. Kot da tudi njej sami ne bi bilo o tem govoriti. Nekaj so morali imeti med sabo, ded, babica, skrivnostni dedov brat in neka še bolj skrivnostna ona, to se je zdelo precej gotovo; a babičino zavijanje z očmi in krčevit trud, da ji predvsem o njej ne bi bilo treba govoriti, ga je napeljalo na misel, da najbrž kaj takega, kar imajo ljudje zaživa med sabo na pretek in česar najbrž niti ne bi hotel vedeti, zato se tudi ni preveč trudil s spraševanjem. Bil je namreč že dovolj star, da se je zavedal, da radovednost včasih izterja marsikaj, česar razsodnost ne bi hotela vedeti. Občutka, da je dedovo momljanje na predsmrtnem vzglavju skrivalo nekaj več od človeških zadev v vojnem času, pa se vseeno ni mogel znebiti, a ker ni imel možnosti, da bi si vse skupaj pojasnil, je o tem prenehal razmišljati. Babičinim pripovedim, ki mu jih je skušala prodati kot mladostne spomine, nasploh ni preveč zaupal, predvsem pa jim ni hotel verjeti brez ostanka. Preveč so bile podobne zgodbam iz vojnega časa, ki jih je prebral v knjigah ali si jih ogledal v kinu, tako da bi prav lahko iz znanega napletla dovolj verjetno zgodbo, da ji ne bi bilo treba govoriti o tistem, o čemer ni hotela govoriti. Skrivnostni stric z graščino je tako vendarle vse bolj postajal ena mitičnih figur, med katerimi mu je minevalo otroštvo in o katerih je med odraščanjem, ko je imel vse več dovolj opraviti s svojimi lastnimi zgodbami, prenehal razmišljati. * * * Bilo je malo verjetno, da bi o tem sploh kdaj pričel razmišljati, bolj bi ostalo del tistega, kar se nam iz celote življenja kdaj nehotno za trenutek utrne v mislih, če ne bi bil na poti, na kateri je bil. Na poti proti graščini s pripadajočim posestvom, katere razsežje se je vse bolj razvidno odstiralo njegovemu pogledu, so ga namreč mladostne zgodbe pričele zadevati na povsem drugačen, nekoliko čudaški način, in razumljivo mu je med hojo predvsem ta del spominov zaposloval misli. Ves čas, odkar je zapustil pokopališče in se napotil proti graščini s pripadajočim posestvom, pa ga je zaposlovalo še vprašanje, na katerega se ni trudil iskati odgovora, ker se bo odgovor lahko ponudil izključno sam. Na pokopališču se mu nekaj ni hotelo iziti. Na nagrobni plošči je bilo eno samo ime. Da v graščini nihče več ne živi, če jo je že podedoval, to bi se mu zdelo edino smiselno. Kje pa je potem ona? se je vprašal, ko se je spomnil pisma z vabilom na poroko. Sta se medtem že razšla? A zakaj potem meni? Zakaj ne njej? Se je dala izplačati, ko sta šla narazen? Če sta seveda sploh šla narazen, če je to razlog, da je ni na nagrobni plošči. Pa tudi če sta se razšla, potem bi se morala raziti, preden sta spočela dediča, kajti v primeru, da bi ga, bi dediščina zagotovo pripadla njemu. Kajti žensko je že mogoče, otroka pa vendarle ni niti mogoče niti prav kar tako izplačati. A kakorkoli je že bilo, upal je, da graščine ni podedoval po nemarni kaprici kakega hudobnega starca; da mu torej dediščina vendarle ne bi prinesla več nepotrebnih težav in prerekanj, o katerih ne bi ničesar vedel, kaj šele jih bil, če ga ne bi starec zapletel v svojo zgodbo – če ga seveda je –, kot pa resničnega dobička. Ta bojazen ga je obhajala, že odkar se je pričel doma pripravljati na odhod. Zamišljeno in molče se je prekladal po hiši in si pripravljal prtljago. Ni hotel pozabiti ničesar, kar bi lahko tam, kamor se je odpravljal, pogrešal, ker se mu je zdelo precej verjetno, da se ne bo nikoli več vrnil, če bo enkrat odšel. Med pakiranjem so ga ves čas zasledovali nekoliko zavistni pogledi. V domači hiši je namreč, odkar je prispelo pisanje o dediščini, ves čas viselo v zraku vprašanje, zakaj ravno njemu, zakaj ne vsem enako, če so ga že vsi enako poznali. Povsem utemeljeno vprašanje, zagotovo, kajti v resnici ga niso vsi poznali enako, ampak ga ni poznal nihče, samo ded in babica, ki pa sta bila že več let mrtva in ki o njem tudi nista povedala kaj dosti zanesljivega, razen tistih nekaj zgodb iz vojnega časa, na katere se ni bilo mogoče zanesti. Utemeljeno vprašanje, zagotovo, a kaj je on pri tem mogel, se je starec – ali nekdo v njegovem imenu – pač tako odločil; čeprav se je seveda tudi Ernestu zdelo precej starčevsko muhasto, da je ravno njemu pripadla, kot se je dozdevalo, družinska dediščina. Zato se ga med pripravami na pot ni polastil napuh ali kaj takega, predvsem pa se ni hotel skregati z domačimi, kajti sosledje dogodkov še prerado poskrbi, da ti brez rešitve spodmakne tla pri nečem, za kar se preveč srdito sporekaš z vsemi okoli sebe. Graščine pa kljub temu ni bil pripravljen deliti z domačimi, če je le bilo mogoče, kajti dediščina mu je dala možnost, da ima lahko končno on sam, eden in edini, lastništvo nad samim seboj. In priložnosti, da ne več ravno otrok naposled začne živeti lastno življenje, se ni bil pripravljen odreči – pa karkoli že to lahko je tam daleč onstran in na kakorkoli čudaški način naj se mu je že ta priložnost ponudila. Kakorkoli že. Neznani stari mož, nekakšen sodobni plemič, je z enim samim dihom, poslednjim, zanj spremenil vse. In bilo mu je veliko do tega, da je to vsaj na začetku povsem njegova izkušnja. NA VRHU STOPNIŠČA Ni dolgo hodil. Ni minila ura, odkar je vstopil v poltemo poti proti graščini, ko je že stal na svojem. Kljub temu se mu je zdelo, kot da je od mesta do sem prehodil vso večnost. Ker se je medtem že povsem znočilo. Ker je bilo kljub močni žarini mesečine precej temno. Ker so se iz teme luščili glasovi. Ker so se med rastjem ob robu poti plazile sence. In ko je nato naposled stal pred svojim, se je počutil prav nenavadno. Ni moglo biti drugače. Posestvo je bilo ograjeno s poldrugi meter visoko leseno ogrado, ki je zamejevala ravan in sekala gozd, do koder mu je segal pogled. Od množine vsega njegovega se mu je storilo prijetno. S pogledom je še nekaj časa preiskoval pročelje stavbe in klesani vhodni portal, potopljena v mesečno poltemo, nato pa se ni več kaj dosti obiral. Odločno je prehodil zadnjih nekaj sto metrov s prodom nasipane poti med vrati v ogradi in graščino ter obstal pred vhodnimi vrati v globini portala. Poskusil odpreti. Ni šlo. Bila so zaklenjena, ključa pa ni imel. Ne bi smelo imeti nobenega smisla, a je kljub temu pozvonil. Iz nekakšnega spoštljivega zadržanja ob prislutnji, v katero se mu je sestavljalo dognano v domislekih, da ne zvoni v prazno, da ga ona čaka, da ga v notrini stavbe čaka marsikaj, na kar doma med pripravljanjem prtljage ne bi upal niti pomisliti. Ni dolgo čakal. Ni minilo več kot pet minut, ko mu je odprl vrata in ga povabil naprej stari služabnik v zloščeni livreji. A do tačas je bilo dovolj zadržanja, da ga ni niti presenetilo, kaj šele osupnilo ali zgrozilo, ko se mu je potrdilo, da graščina ni prazna, da se v njej še vedno živi; a nekoliko mu je v prikritem vendarle zasrhnilo po vsem telesu, kajti bolj bi mu bilo prav, če bi bilo vse med potjo dognano res samo iz domislekov in bi bila graščina prazna; ga je vendarle tesno stisnilo v prsih, ko je služabniku sledil v notranjost graščine. Znašel se je v razsežnem sprejemnem prostoru z razpredenim stopniščem in od zgoraj nenadoma zaslišal glas. Dvignil je pogled. „Dober večer, mladi gospod. Smo vas že precej nestrpno pričakovali,“ se mu je smehljala z vrha stopnišča. Zastal mu je dih. Zastale so mu misli. Zastrmel se je v čudovito vitko žensko štiridesetih let na vrhu stopnišča. Dolgih, rahlo skodranih temnih las z rdečkastim tenom, v tesno oprijeti višnjevo rdeči žametni obleki, s kozarcem pijače v rokah. In kar obstal. Ostrmel. Ni se najbolj znašel v položaju, ko je bilo dognano v domislekih zdaj tudi resničnost. Obstal je in ni nehal bolščati vanjo, ki se mu je kar smehljala z vrha stopnišča. Obstal je in se kar ni zganil, kakor se tudi še ni zmogel odzvati na njen pozdravni nagovor. Pa to sploh ne samo od zaprepadenosti, ker ga je njena negovana lepota na vrhu stopnišča popolnoma prevzela, ampak ker se ni mogel otresti vsiljivih vprašanj, na kakšen način se bo ona pokazala del njegove čudaške zgodbe z dediščino po skrivnostnem dedovem bratu, ki so mu kar navrevala ob morda nekoliko neprimernem času in ob katerih mu je kljub vsemu nekoliko srhovalo med kostmi. Pravzaprav pa mu je, odkar je sledil staremu služabniku in vstopil, srhovalo predvsem od nemoči, da bi do tistega, kar se mu je zdelo predvsem zabavno med zamišljanjem, ko je stopal proti graščini, zdaj ko se je pokazalo resnično, znal zavzeti tak odnos, da bi se v njem vsaj nekoliko znašel. Bilo je, kot da bi ves svet obstal v pričakovanju. Samo stari služabnik se je kaj kmalu pričel nestrpno prestopati ob strani in čakal, da mu Ernest preda prtljago. Pozno je bilo, njegov delovni dan se je že zdavnaj iztekel, tako da mu ni bilo do dražljivega mencanja, v katerem vedno znova obstane svet tistih, ki imajo še kaj pred sabo. Z najmanj muje si je želel oddelati svoje pozne zadolžitve in naposled leči k počitku, tistega dne ob res že nečloveški uri. Pa se je potem vseeno bil prisiljen še kar nekaj časa samo prestopati Ernestu ob strani. Kajti tudi ona je zastala. Z vrha stopnišča se je smehljala mladeniču ob njegovem vznožju in se sramežljivo muzala. In se v tem zadržanju tudi sama kdaj neučakano prestopila, ker je mladeničevo mencanje res trajalo. In se napol vede spominjala dneva, ko ga je prvič videla. Bilo je pred dobrim letom, ko ji je Balaž v hudobnem smehu na predsmrtnem vzglavju pokazal neko obledelo družinsko fotografijo – poslano iz nekih daljnih, njej neznanih krajev, kot zahvalo za vabilo na poroko, in obenem odpoved udeležbe –, in s tem uničil še tisto poslednje, kar bi lahko ostalo med njima vsaj v trenutkih slovesa. Ko ji je pokazal tisto fotografijo in pribil, da je ta deček edini vreden vsega njegovega in da bo njemu tudi vse dano; in da njegove poslednje volje ne razklenejo ne šobica ne solze ne bes. Kajti da so vsa pisanja že urejena in da si nikakor ne bo premislil. Hudobno se je zakrohotal in ji porinil fotografijo v roke. Pograbila jo je in v besnih solzah zdrvela v svojo sobo. Ni mogla razumeti, kako je starec lahko tako hudoben, da je lahko poskrbel, da tudi po njegovi smrti ne bo svobodna, da bo spet nekomu morala biti zadnja briga. Ni mogla razumeti, kako je lahko starec tako hudoben, da v tem celo uživa. Fotografijo je zabrisala v spodnji predal toaletne mizice, ki ga je redko odpirala – in to nikakor v prijetnih trenutkih –, in poskušala nanjo pozabiti. In tudi je pozabila. Enkrat samkrat se je v času Balaževega umiranja ozrla nanjo, a takrat je bila besna, da jo je komaj zaznala. Takrat ji je starec predal ključ od kleti, ki naj ga ne pozabi predati novemu gospodarju, in takrat se je še zadnjič odzvala z besnimi solzami, nato pa so se šobica in solze in bes polagoma skrušili v malodušje, v katerem je samo še pomedlevala. In čakala njegovo smrt. V naslednjem letu, kolikor se je iztekalo starčevo življenje, je samo še dvakrat ali trikrat sedla k njegovemu predsmrtnemu vzglavju. O dečku z obledele družinske fotografije, dediču graščine in prihodnjem lastniku vsega njenega sveta, nista več spregovorila. Pravzaprav nista več spregovorila o ničemer. Govoril je, kolikor se je sploh še govorilo, izključno starec, ona pa je samo prenašala, kolikor se ji je zdelo prav in spodobno, njegovo predsmrtno hudobijo, sovraštvo do vsega sveta, ki ga zapušča. In čakala njegovo smrt. Zabubila se je globoko vase in se zaprla v svojo sobo, prepričana, da se iz nje nikoli več ne bo nikamor ganila. Bila je prepričana, da nima več smisla niti sanjariti, da bi se iz njene zmršenine še kdaj lahko izpraskal vsaj kak uborni metulj. Sovražila je Balaža, tega prekletega starca. Sovražila je samo sebe. Komaj je zmogla prenesti, prav do brezupa si je zamerila, da se je sploh lahko tako zaletavo zatreskala, se zagledala v lesk na konici njegovega pogleda in si zaželela, da se je ne bi samo dotikal, ampak bi si ga vsega prilastila. Iz sobe je stopila samo toliko, da je prehodila poti, ki so jih drugi začrtali in tudi zahtevali, da jih prehodi – povsem gotovi, da morajo biti prehojene, še zlasti tiste ob Balaževi smrti –, zato ni niti pomislila, da bi se upirala. Stala je ob krsti. Sprejemala je pogrebce z venci, šopki in sožalnim pisanjem, zvrhanim žalobnih in sočutnih stihov. Njena pest je bila tista, ki je na krsto vrgla prvo grudo prsti. Solzila se je na sedmini in zadušnici. Drugače se ni nikamor ganila. In ko je opravila vse, kar so ob Balaževi smrti zahtevali od nje, se je spet zaprla v sobo, prepričana, da tokrat za vekomaj. In se tudi ni odzivala na poskuse, ko so ji prinašali hrano, da se naposled pogovorijo. Nikomur v graščini se namreč ni zdela nerazumna, še manj nora, razumeli so, zakaj se tako vede, zanimal jih je samo čas, ki ga za svoje vedenje in njihovo potrpežljivost potrebuje. Ni bilo tako, da bi se zaprla v sobo in se popolnoma zanemarila, tako da bi jo lahko čez čas samo odvedli v blaznico. Na stranišče in tuš je vendarle hodila v kopalnico, samo jedla je v sobi, da se ji ni bilo treba udeleževati življenja v spodnjih prostorih. In dan za dnem v svoji sobi zabijala ves svoj čas, ki ga je vsekakor imela na pretek in si ga je morala z nečim zapolniti. In enega tistih dni je v presežku časa, s katerim ni vedela kaj in ki je kar trajal – dokler ni nazadnje kljub vsemu pristala, da sta se z Gabrijelom pogovorila –, pričela iz toaletne mizice jemati drobnarij, ki si jih je iz različnih časov shranila za spomin, in jih drgniti s cunjico, kar je bil morda nekakšen trenutek preboletja, prvi stopicljaj poti v novo. Brisala je prah z drobnarij, ki so se ji nabrale v vseh teh letih, skozi katera se je pretolkla, v bistvu pa je drgnila umazanijo z lastnega življenja. Zato jih je tudi kar drgnila in drgnila, sijoče čiste spravljala nazaj v toaletno mizico in nato spet in spet jemala v roke, spet in spet drgnila in drgnila in kar ni mogla nehati. Dokler ni izbrskala stare fotografije. Precej jo je začudilo, da jo je tako pozno opazila, kajti do tistega trenutka je med loščenjem drobnarij – med čiščenjem umazanije z lastnega življenja –; pretaknila vse predale toaletne mizice v vseh smereh. S fotografije je spihala prah in jo hotela takoj vrniti nazaj v toaletno mizico, saj ji je bilo do takih spominov še najmanj, nakar se je nenadoma zaprepadeno zastrmela vanjo. Tisti pogled. Tiste oči. Dečkove. Ostrmela je in potem kar strmela. Davno tega ji je nazadnje zadrhtela kaka struna, v tistem trenutku pa je drhtela cela. Deček – po vseh teh letih zdaj v nekem daljnem svetu že mladi mož –; je gledal tako kot Balaž, ko ga je spoznala, tudi njemu se je tisto lesketalo na konici pogleda. Dečkov pogled je segal do vznožja njene ženskosti, ko si je zamišljala, kakšen mož neki je moral v desetih letih zrasti iz njega. Fotografijo je tistega dne, ko jo je našla, tudi položila nazaj k ostali spominski šari in se naslednje dni trudila, da ne bi niti pomislila nanjo. Da bi njene oči, ki jih je zaprla pred svetom, ko so Balaža zagrebli v prst in je opravila vse, kar so v času slovesa od nje zahtevali, tudi ostale zaprte. Dečkovemu pogledu pa kljub temu ni mogla pobegniti. Gledal jo je od znotraj, iz nje same, in segal vedno globlje vanjo, vse do globin, iz katerih vstaja želja. Da ni znala, ni zmogla drugače. Odprla je oči, vzela fotografijo spet v roke in jo potem kar gledala in gledala. In vse manj gledala dečka na tisti fotografiji, vse bolj iz njegovega pogleda uzirala moža, ki je zdaj daleč nekje zagotovo kolebal, ali bi prišel. * * * Pota njene želje so v času, ko so čakali njegov morebitni prihod, vse bolj stopala v jasnino, a ko je zdaj ob vznožju stopnišča stal, mladi mož, ni hotela, da bi bilo vse, kar se je v zadnjem času zganilo v njej, takoj na svetlem. Zato dražljiva negibnost, v kateri sta kar zastala, ni mogla predolgo trajati. A ko se jo je odločila presekati, se ni več mogla dovolj prepričljivo vrniti v gosposki nastavek, s katerim ga je pred nekaj trenutki nagovorila z vrha stopnišča. „No, se boš že zganil,“ ga je spodbodla malo preveč po domače in ne da bi opazila, začela tikati. Tovrstne podrobnosti so bile Ernestu v tistem trenutku tako malo pomembne, da jih sploh ni opazil, še vedno popolnoma prevzet nad lepo žensko na vrhu stopnišča, njej pa se je to zdel korak, ki ga več ni mogoče stopiti nazaj, ko ga enkrat stopiš. In se vrniti v distancirano gosposkost ni več niti trudila. „Pridi gor. Se bova v kabinetu kaj pomenila in kaj spila,“ je odločno zvrnila kozarec peneče pijače, ki ga je ves ta čas držala v roki. „Prtljago daj kar Gabrijelu, da ti jo odnese v sobo. Sem ti jo že izbrala in pripravila. Upam, da boš z nastanitvijo zadovoljen,“ se je pomenljivo pomuzala. Ko je osiveli služabnik slišal zapoved, mu je kovček s prtljago dobesedno iztrgal iz rok in odvihral. Preden se je Ernest sploh prav zavedel premika v kolesju njihovega negibnega položaja, se je že izgubil nekje v zgornjih prostorih. So se nekje zgoraj, ne ravno blizu, treskoma zaprla vrata. Odmev je bilo v spodnjih prostorih komaj mogoče slišati, kar Ernesta ni presenetilo. Že od zunaj se mu je graščina – pač za stavbo, v kateri se dejansko živi –, zdela velikanska. In vedel je, da je vsaka stavba znotraj še večja, kot dajejo vtis zidovi. Gabrijel je tačas že zadovoljen legel k počitku. Ernest pa je še vedno samo stal in bolščal. Kar ni mogel slediti zapovedi, ki je zadevala njega. Kar ni se mogel zganiti. Samo stal je in zaprepadeno bolščal. Lepa ženska na vrhu stopnišča je bila prav neznosno lepa. Ko se je doma ob zavistnih pogledih domačih odpravljal na pot, si je samodejno pričel zamišljati tudi, kaj vse bi se mu v novem življenju lahko zgodilo. Predvsem pa, da bi se mu naposled nekaj zgodilo. Ni vedel, kaj. Nekaj pač. Nekaj od vsega tistega, kar je že tako dolgo klical, a mu še ni hotelo blizu. Pa ni vedel, kaj naj bi to bilo. Niti si ni zamišljal nečesa, kar bi nujno, ali pač edino, moralo biti v tem svetu, kamor se odpravlja, in v izkušnji, ki ga čaka. Samo da bi naposled nekaj vendarle bilo. In v tistem trenutku se je vse, o čemer je v zadnjem času toliko premleval, povezalo – in to morda celo z obeti, ki si jih med premlevanjem ni mogel, ali pa si jih niti v tistem trenutku še ni mogel v vsem njihovem obsegu zamisliti. V tistem trenutku ni bila samo graščina, ki je iz bogve kakšnih čudaških nagibov preminulega lastnika pripadla njemu, ampak tudi, ali pa celo predvsem, lepa ženska na vrhu stopnišča. Vendar pa, se mu je v razraščanje obetov nenadoma zajedel dvom. Ni bil take sorte, da bi kar navdušeno planil. Da ne bi vedel, če je preveč, je najbrž tudi skrita past. Je starec zaživa o tem sploh kaj vedel in lahko verjamem, da je, kakor se odvija, tudi kakor je bilo zastavljeno? Je to res njegova poslednja volja ali pa so po njegovi smrti nekaj, in nekateri, zaštrenali mimo njegove volje, da se je on znašel v tej zgodbi? On, ki ga starec sploh ni poznal. Neznani sorodnik iz daljnih krajev. Bratov vnuk. Da se ni morda znašel v tej zgodbi ravno zato! In da se ne bi kmalu znašel v kaki godlji! Ob teh razmislekih se samo še bolj ni mogel premakniti z mesta in se odzvati vabilu na kozarček z vrha stopnišča. Ženska na vrhu stopnišča je opazila njegovo mencanje in odlašanje. „No, pridi že,“ ga je nekoliko nestrpno podrezala. Spoznal je, da se najbrž le mora zganiti. Vedel je, da trajajo take igre, ko nekaj vzklije med možem in ženo ter ju bolj in bolj zarašča; in bilo mu je všeč, da trajajo; kakor mu ni bilo nič manj všeč, da se njun molk, njuno tipanje, njuno premerjanje drugega hoče dozdevati neka taka igra; in bilo mu je prav, da njuna igra traja, kajti tako je potem veliko lažje in tudi bolj prav. A v tistem trenutku je njuno otipavanje od daleč kljub vsemu predolgo trajalo. In ni mu preostalo drugega, kot da se premakne z mesta. Po stopnišču se je povzpel do nje. Podala sta si roke in se tudi uradno, ob nagajivem nasmehu, predstavila. Clementine da je. Potem pa ga je z roko čez ramena povedla v kabinet na obljubljeni kozarec. Kabinet, kakor je pravila prostoru, v katerega sta vstopila, je bil bolj podoben zaprašeni knjižnici. V prostoru sta bila namreč razen knjižnih polic in razmajane knjižne omare, prenaloženih s knjigami, samo še predalna pisalna miza s stolom in manjši kavč višnjevo rdeče barve. Sédel je za pisalno mizo in si prižgal cigareto, Clementine pa je pričela brkljati po predalu z žganimi pijačami, ki ga je s knjigami prenaložena razmajana omara začuda tudi premogla. Kadil je in jo opazoval. Kadil je počasi, z globokim dihom, z užitkom. Njena negovana lepota ga je še vedno ob vsakem pogledu osupljala. Pokadil je, na robu pepelnika ugasnil cigareto, ogorek zabrisal v njegovo sredo, ki je bila popolnoma čista, brez zrnca pepela, in se, ker si je Clementine z izbiranjem njune pozdravne pijače dala res veliko opravka, dvignil s stola in se sprehodil med knjižnimi policami. S pogledom je otipaval knjige na knjižnih policah in v razmajani knjižni omari. Ni si drznil kar tako, brez vprašanja, vzeti katere v roke in polistati po njej. Sicer pa ga, kar je ponujala graščinska knjižnica, niti ni preveč pritegnilo. Ezoterika. Religija. Filozofija. Ni bil dan za take teme. „Dvomim, da ti je ob tako pozni uri in takoj po prihodu do Balaževega branja,“ mu je Clementine od zadaj ponudila masiven kristalni kozarec z neko žganino. Odmaknila se je od njega, sedla za pisalno mizo in med pomrmravanjem nekega njemu neznanega napeva čakala, da se naveliča zaprašenih knjig in posveti pozornost njunemu spoznavnemu kozarčku. Ni ji bilo treba dolgo čakati. Ne da bi se veliko obiral, je odvrnil pogled od zaprašenih knjig in se – ker je stol za predalno mizo zasedla ona –, namestil na kavču. Poskušal je delovati čim manj razkomoteno, čeprav je bil kavč toliko razmajan, da si deloval vehementno že, če si se v njem samo udobno namestil. Clementine sicer ni posvečala veliko pozornosti njegovi drži. Z nasmehom se je zagledal vanjo. Gledala ga je zaupljivo. Vsa nekam mehka, predana. Pomislil je, da bi ji zdaj lahko karkoli natvezel, pa bi mu vse verjela. Pa se mu za to sploh ne bi bilo treba kaj silno šopiriti na kavču. Kot da bi želel preveriti občutek, predvsem pa ne dovolj oprezno, brez ustreznega takta, se je naklonjeno zagledal globoko v njene predane oči. Instinktivno je odvrnila pogled in kot v strahu vztrepetala po vsem telesu. Kot da bi v njegovi drži in nasmehu zaznala nekaj neprijetno arogantnega. Da je nekoliko osramočeno dvignil pogled nekam med knjige, nagnil do konca iz masivnega kristalnega kozarca – ob čemer se je stresel po vsem telesu, ni bil nedolžen zvarek, nikakor ne! –; in ko jo je nato znova poiskal z očmi, je našel povsem drugačno njo, zbrano in osredotočeno, predvsem pa oprezno, kar je pomenilo zlasti to, da je vajeti dogajanja spet prevzela v svoje roke. „Dvomim, da ti je ob tako pozni uri in takoj po prihodu do Balaževega branja,“ je ponovila in na zastavek navezala, kamor se je v tistem trenutku namerjala. „Kot tudi meni ni do tega, kar me zdaj čaka,“ je zastavila z nekoliko kislim nasmehom, da je Ernest povesil pogled, ker se v tem, kamor se je namerjala, ni najbolj znašel. „Zato pa je tudi najbolje, da čim prej opravim,“ je nanagloma nadaljevala. „Če ne bom opravila tako, kar zlepa, ne da bi iskala primeren trenutek, priložnost in táko,“ je kljub vsemu pričela mencati, kot da ji ne bi bilo najbolj prav, da ga bo zdaj pa ona takoj po prihodu nadlegovala s svojim, „morda ne bom opravila nikoli. Pa manj, ker ne bi našla primernega trenutka ali priložnosti, ampak ker preprosto ne bom zmogla, če bom preveč odlašala.“ Ernest si ni hotel niti zamišljati, kam bi s takim zastavkom lahko napeljevala pogovor. Ne samo ker je njunemu siceršnjemu smehcanju dajal nekoliko neprijeten priokus, ampak ker se mu je zdelo precej gotovo, da mu pogovor, ki se napoveduje, ne bo najbolj všeč. V ozadju zavesti pa so ga delale opreznega tudi nedavne misli. Da se le ne bi znašel v kaki godlji! „Dovolj razlogov imam, da preprosto opravim, kar mi je naloženo,“ se je Clementine medtem kot da opravičila, da se bo pogovor vendarle zgodil. „Pravzaprav enega samega. Balaža. Ker mu ne bo posebej všeč, če bom po svoje ravnala z njegovimi predsmrtnimi zapovedmi. In se bo vračal. Zagotovo se bo vračal. Pravijo, da tudi tam onstran ni take oblasti, da bi vsakomur naložila dovolj trden jarem, da ne bi mogel več po svoje. In Balaž zagotovo ni med ukročenimi,“ se je opravičevala z dolgimi predahi med stavki in globokim dihom. Nad obrvmi se ji je pričela zlagoma izčrtovati vse bolj izrazita senčica strahu. In se ji vse bolj polaščala izraza na obrazu. Ne, res mu ni bil všeč pogovor, ki ga je napletala. Pravzaprav njen govor, če smo že pošteni. Preveč je bil podoben čenčam avtobusnega šoferja. In ni se počutil, kot da bi ravno najbolj trdno stal, ko je pomislil, da je to morda obzorje, v katerem ta svet živi svoje življenje, in da se bo s takim besedičenjem najbrž še srečal. A ni bilo to tisto, kar ga je navdajalo s srhastim občutkom. S čenčami je pač tako kot z vsako folkloro. Si zraven, ker je svet, v katerem se giblješ, a ni ti treba biti del. S srhastim občutkom ga je navdajalo spoznanje, ki se mu je vse bolj vsiljevalo, da v tem svetu, kamor ga je zapeljalo sosledje dogodkov, predvsem živijo v strahu, pod pezo, ki je vsekakor ni želel spoznati. Kajti ko peza enkrat pokaže svoj pravi obraz, je ponavadi še najmanj podobna preminulim mogotcem, vračajočim se iz zasmrtja. A potem tega vendarle ni bilo toliko, kot je hotel obetati Clementinin zastavek, predvsem pa ni bilo nič tako strašnega, prej je bilo precej banalno. „Samo tale ključ ti moram dati,“ je Clementine iz žepa obleke izbezala masiven počrneli ključ, s kakršnim so pri njih doma zaklepali vhodna vrata gospodarskega poslopja, in ga položila predenj na mizo. Si oddahnila, ko je opravila nadležno nalogo. Premeril ga je s pogledom in se ga nato previdno dotaknil z blazinicami prstov. Ob vsej napetosti, ki jo je ustvarila Clementine, je bil predvsem zaprepaden. Ključ se mu namreč ni zdel nič takega. Predvsem pa nič takega, s čimer bi v tistem trenutku vedel kaj početi. „Od kleti je,“ mu je razložila. „No, od tistega, kar je nekoč bilo klet. Kar je zdaj tam spodaj, se mi niti ne sanja. Nikoli nisem bila spodaj. Balaž pa me zagotovo tudi ne bi pustil. No, sicer si pa tja dol niti nisem želela. Spomnim pa se, da se je tiste dni, ko je tam spodaj zidal nekakšno sobano skrivnosti, kot je sam to imenoval, popolnoma zdelan in zanemarjen klatil naokoli, kot da več ne bi povsem pripadal temu svetu. In je nezmerno kupoval ogledala. Sam od sebe tiste dni ni nikomur naklonil niti pozdrava. Kaj šele kakega stavka. Pravzaprav si mu še pogled moral iztrgati iz oči, če si hotel, da te sploh opazi. Pa tudi najin odnos ...“ Odvrnil je pogled ob tem njenem premolku, ker ni hotel vedeti ničesar o tistem med njima, možnost česar med dedom, babico, dedovim skrivnostnim bratom in neko neznano njo – ki seveda ni bila Clementine, ker to niti po izračunu let ni bilo možno –; ga je tudi privedlo do tega, da se je raje sprijaznil z babičino razlago, ki zagotovo vsaj ni bila točna, če že ni bila izmišljena, kot da bi izvedel nekaj, o čemer ne bi hotel ničesar slišati, ko bi enkrat vedel. Gledal je ključ na mizi pred sabo in ni vedel, kaj bi z njim. Nasploh ni vedel, kaj bi v tistem trenutku. In ni mu bila všeč slutnja, ki se mu je utrnila v njunem premolku. Da se bo v tem svetu od njega zagotovo pričakovalo kaj več, kot da samo poseduje neko graščino s pripadajočim posestvom. Kar vsekakor ni bilo presenetljivo. Saj pa ni mogel pričakovati, da bo samo prispel nekam, kjer bo potem preprosto poskrbljeno za vsa njegova prihodnja leta in potrebe, njemu pa ne bo treba popolnoma nič. Seveda ne. Ampak. Ni mu bila všeč misel, ki nam ni nikoli všeč, ko se nas dotakne, a se nas v nobenih okoliščinah ne more ne dotakniti. Da bo potem vedno nekako drugače od naših zastavkov, hotenj in želja. Vzel je ključ v roke, ker se nekako nista znala izviti iz premolka, ter ga pričel sukljati med prsti. In potem vseeno vprašal, čeprav je seveda že vnaprej vedel odgovor. „In kaj sploh je sobana skrivnosti? … mislim … Se ti sploh kaj sanja?“ „Ne, nimam pojma. Najbrž nič. Vsaj nič pomembnega. Čudaštvo nekega starca. Konec koncev s to sobano skrivnosti, karkoli že je, nikoli nič niti ni bilo. Ko se je Balažu poslabšalo, jo je preprosto nehal omenjati. Kajti potem je šlo z njim samo še navzdol do bridkega konca … No, razen da mi je predal ključ zate.“ Pomolčala je. In zakaj potem tako vznemirjenje, če nič ni, je pomislil Ernest, a ni ničesar pripomnil. „In na knjige naj te opozorim, mi je še naročil, ko sem bila takrat poklicana k njemu,“ je Clementine medtem že nadaljevala. In ko mi je dal tisto fotografijo, je pomislila, a ni ničesar rekla. Pogoltnila je cmok v grlu in s kančkom grenkobe v glasu dodala: „Upam, da te ne bodo obsedle, kot so njega.“ Ne, ne bodo me, ni treba skrbeti, je pomislil in se ji nasmehnil. Ker res ne vem, kako bi mene lahko zadevale obsesije nekega čudaškega starca. Kaj bi sploh lahko imel z njegovimi kletmi in ogledali? Kaj naj bi nasploh imel s tabo? ni mogel ne pomisliti. In ni hotel misliti tako, zato je ključ preprosto nonšalantno spravil v žep in se ji nasmehnil, pa vendar tokrat z malo kislim priokusom. Slutnja, da gospostvo nad neko graščino s pripadajočim posestvom vendarle ni vse, kar bo, pa se je vseeno razraščala v nekaj podobnega strahu, in ni bil več povsem prepričan, da mu je njen vabljivi poželjivi pogled sploh pogodu. In da bi se smel, ali sploh zmogel, odzvati na njen morebitni dotik – ki se je popolnoma očitno napovedoval –, preden se povsem ne ohladi truplo, ki ju je spoznalo. * * * Clementine se mu je dajala dolgo v noč, proti jutru. Kazalca starinske budilke sta ravno prekrila peto zjutraj, ko mu je dala noge čez ledja, se ga tesno oklenila in zadremala. In je tudi Ernest zlagoma potonil v dremež, v sen. Ko se je predramil, je bila ura že čez deseto. Prepotena majica s kratkimi rokavi se mu je lepila na kožo. Zasušene potne srage so ga pričele srbeti. Z roko si je nemirno nekajkrat šel skozi lase in se popraskal po nekaj dni neobritih licih, da je zahrskalo, se osvobodil telesa ob sebi, še vedno potopljenega v sladek, brezskrben sen, zbrcal odejo s sebe do polovice telesa, se obrnil k steni in na silo zatiščal oči, poskušal nazaj zaspati, a ker je bil že povsem buden, jih je bil primoran že trenutek za tem spet odpreti. Prevalil se je na hrbet in se zabolščal v visoki strop, obsijan z razkošnimi sončnimi žarki, čez katerega je lenobno lezel rejen kosmat pajek. S pogledom je ošinil speče telo ob sebi in ob pogledu nanj ga je nepričakovano spreletelo nekaj srhastega. Drugače je bilo namreč to noč z njo, kot je bilo z drugimi ženskami. Ni bilo tako, kot je bil vajen. Drugače se je čutilo in drugače je doživljal. Suval je z vso močjo, še bolj kot je bil vajen, ker se ni mogel znebiti občutka, ob katerem ga je srh vedno znova neprijetno spreletel po vsem telesu. Kot da namreč sploh ne bi zabadal vanjo, ampak bi z vsakim sunkom prepotenega telesa segel globlje in globlje vase. V tistem trenutku je nenadoma potrkalo po vratih. „Naprej,“ je med pretegovanjem namrgodeno zaklicala Clementine, ki se je ob trkanju prebudila. Zazehala je na vsa usta in se Ernestu nasmehnila. Nasmehnil se je tudi sam. „Dobro jutro,“ je nekam vase zamomljal ostareli služabnik, ko je vstopil. Oblečen je bil v enako črno livrejo kot sinoči, čez katero je imel prepasan snežno bel predpasnik, v roki pa je nosil lesketav srebrni pladenj z zajtrkom: popečenim toastom, maslom, na četrtine narezanimi kuhanimi jajci, rezinami različnih salam in slanine, dvema skodelicama vroče bele kave in sadjem. Dobro. Resda je bila graščina, kamor je pripotoval, a vendar je služabnikova arhaična oprava delovala tako čudaško, da je Ernesta samodejno obšlo nelagodje in v istem trenutku, kot je to pomislil, je – skoraj ne da bi se zavedal –, že tudi poduhovičil: „Dobro jutro, gospod. Kako noč? Je bilo za zdržati?“ V trenutku, ko je izustil ta priložnosti najbrž res ne najbolj primeren nastavek, mu je bilo že tudi žal, da je sploh odprl usta. Služabnik ga je namreč kar posekal s pogledom: „Ni, da bi si človek rezal žile.“ Služabniku se ob tem odzivu ni zganila niti ena sama guba na obrazu, da je moral Ernest osramočeno odvrniti pogled. A služabnik se ni dolgo zadrževal ob njuni postelji. Odložil je pladenj na rob postelje in se takoj zatem spet izgubil v brezkončjih graščine po svojih poslih. „Postrezi si. Ne zmeni se zanj,“ je našel Clementine široko nasmejano, ko je spet dvignil pogled – in v njenem nasmehu ni spregledal nečesa prikrito neprijetnega, da se je kar malo potegnil nazaj. Clementine se je medtem že lotila zajtrka. Namazala si je toast z maslom, ga naložila z nekaj rezinami navadne salame, srknila požirek vroče bele kave in zagrizla v obloženi kruhek. „Ne zmeni se zanj,“ mu je govorila v predahih med mlaskanjem. (Tačas je tudi Ernest že jedel.) „Zna biti čuden, kot so pač čudni starci. Pravzaprav se ga ne spomnim drugačnega. Dela se nedostopnega s tem vedno resnim, mrkim izrazom na obrazu, kar pa se mi kljub vsemu zdi bolj ko ne poza, a ne drezam vanj, ker se sicer lahko nanj res zaneseš. Prva leta sem ga nasploh videvala samo tako, kot si ga zdaj videl ti, ker sta vse potrebno urejala z Balažem, in ne spomnim se, da bi se mi v vsem tistem času enkrat samkrat nasmehnil. Pa sem bila deset let z Balažem. Gabrijela sem se pravzaprav vedno na neki čuden način bala,“ je Ernest iz njene replike zdaj izvedel tudi služabnikovo ime. „Je, kakršen je, a zagotavljam ti, da se nanj predvsem lahko zaneseš,“ je ponovila, „kar sem sama ugotovila v zadnjem času, ob Balaževi smrti, med urejanjem vsega, kar je v takih okoliščinah treba urediti.“ In ko me je spravil k sebi po svoji meri in kopitu, je pomislila, a razumljivo ne tudi povedala. Pomolčala je za trenutek, da je dokončala z zajtrkom. Obrisala si je roke v robec. Delovala je nekam odsotno, kot da bi razmišljala, ali naj doda. „Zdi se mi,“ se je odločila in dodala, „da se ga je tudi Balaž nekoliko bal. Ali pa ga je samo tako zelo spoštoval. Balaž ni prav vsakogar gledal z enakim pogledom, nikakor ne. In če je imel do koga tak odnos, kot ga je imel do Gabrijela, je to že nekaj pomenilo, ti rečem. Do Gabrijela se je vedno vedel spoštljivo in nesporno uglajeno, ne glede na okoliščine.“ Pomolčala je in ni mogla, da ne bi nabrala užaljene šobice. „Ne morem ravno reči, da se je tako vedel tudi do mene ...“ Ernest se ni odzval. Bile so to spet reči, s katerimi ni hotel imeti veliko opravka. In naredilo se mu je prav neprijetno, ko je pomislil, da najbrž ne obstaja noben nekje, kjer z njimi ne bi bilo treba imeti opravka. Clementine je zaslutila njegovo neizrečeno misel, malce užaljeno spustila pogled, s prstom namrgodeno povrtela po ostankih bele kave, jo na dušek izpila do poslednje kapljice in nato vseeno dvignila pogled in dodala: „Sicer pa sem bila jaz z njim poročena. In to je vsekakor drugače. No, potem bi najbrž jaz morala biti z njim še bolj tako, kot je bil Gabrijel. Ampak med moškim in žensko je vedno drugače. Nobena ni taka, da bi se lahko bilo z njo, kot se je z Gabrijeli, kajne?“ se mu je široko nasmehnila. Ob tem iskreno šaljivem spustu napetosti se je tudi sam sproščeno nasmehnil. Jasno je bilo, da ga, karkoli sta že Clementine in Balaž imela med sabo, ne zadeva kaj dosti – kot ga ni niti tisto karkoli že med dedom, babico, skrivnostnim dedovim bratom in še bolj skrivnostno njo –; tako da ni bilo nobene potrebe, da bi preveč tega jemal nase. „Gabrijela Balaž ni nikoli gledal zviška, kot zgolj nekega služabnika,” je Clementine zresnjeno povzela. “Kakor seveda tudi ni nikoli pred njim sklonil pogleda. Bila sta si povsem enaka. Kot da bi res samo izpolnjevala določbe neke davne pogodbe, v kateri so bile stvari med njima drugače urejene, kot so sicer ponavadi med gospodarjem in služabnikom.“ Zaključila je pripoved in globoko predahnila. Razkomotila se je na postelji, vzela s pladnja jabolko, z užitkom zagrizla vanj in si ob tem pomrmravala tisti njemu neznani napev od sinoči. Požgečkal jo je po zaobljenih stegnih, a je odločno odrinila njegovo roko. „Ne, ne zdaj,“ je odložila na robu pogrizljano jabolko nazaj na pladenj, vstala s postelje in pospravila na pladenj še preostale ostanke zajtrka. „Bom kar sama odnesla dol, do kuhinje, potem pa se grem uredit. Tudi ti se spravi pokonci, potem pa se lahko malo razgledaš po svojem,“ se mu je pomenljivo nasmehnila. „A, pa soba, ki sem ti jo pripravila, je na isti strani hodnika, dvoje vrat naprej.“ S pladnjem v roki je zapustila prostor. VSTOPANJE V SVET Ernest se je v prvem času svojega bivanja v graščini precej potikal po mestu in okolici. Ker ni imel kaj drugega početi. Formalnosti je kmalu uredil in zadovoljen ugotovil, da mu bo v novem življenju šlo prav dobro, čeprav so mu vsakdanji utrip graščine zaenkrat bolj predstavili, kot mu v njem odkazali kako konkretno vlogo. Kar pa ga prvi čas ni niti najmanj motilo. Bil je vendar novi gospodar, ki se je z življenjem v graščini, mestu in okolici želel tudi sam malo bolje seznaniti, preden dejansko prevzame posle. Zaenkrat je bil čisto dovolj kot papirnati gospodar, življenje v graščini je potekalo naprej po običajnih tirnicah brez vseh težav mimo njega; a zato se, resnici na ljubo, še ne bi mogel pridušati, da ne bi bil do določene mere vključen, za prve dni v graščini pravzaprav povsem dovolj. Bil je prisoten pri obrokih, med katerimi se ni nihče razburjal, če je kaj povprašal ali pripomnil, kakor se je lahko tudi prosto gibal med služinčadjo in posli, ter užival čast in spoštovanje, kakršna pritiče gospodarjem, kar so mu nesporno izkazovali, čeprav tako zares gospodar še ni bil, niti ni vedel, kaj kdo od tistih, ki se mu spoštljivo priklanjajo v pozdrav, v graščini sploh počne. V mestu sta mu z Gabrijelom uredila stalni naslov in račun, na katerega je pričel dobivati za pohajkovanja in igranje vloge gospodarja zadostno, v bistvu precej izdatno nakazilo. Vse niti njihove vsakdanjosti v graščini je imela v rokah Clementine in sprva mu je bilo kar prav, da se dogajanje prav dobro razvija v njegov prid, ne da bi se mu bilo treba zaenkrat – dokler o svetu, v katerem se je znašel po čudaškem sosledju dogodkov, zadosti ne izve –, kaj veliko ubadati s tem, recimo nalagati poslom in služinčadi delo in táko. Sčasoma pa se mu je pričel vsiljevati občutek, da je Clementine uzdo svojega gospostva morda vseeno malo preveč zategnila. Dozdevalo se je celo, kot da je sploh ne namerava spustiti iz rok. Da si nista morda ravno zato bila z Balažem tako, kakor je domneval, da sta si bila? ga je spet pričelo glodati. Da se ni tudi meni prvo noč po prihodu predala samo zato in samo toliko, da me ima – in s tem tudi svoje gospostvo nad življenjem v graščini – dovolj pod nadzorom? ni mogel ne pomisliti. Clementine se je namreč Ernestu po njuni skupni noči bolj in bolj odmikala. Smehljaje mu je odgovarjala, ko je kaj vprašal, in ga tudi sama kdaj pa kdaj o čem pobarala. Ali je zadovoljen, kakor se mu je uredilo življenje pri njih? Ali je graščina taka, kot si jo je zamišljal pred prihodom, ali pa se bo spet zidalo? Ali mu je pri njih nasploh všeč? Kot da bi bilo urejanje formalnosti za novega člana graščinske skupnosti edino, kar bi delila in ob čemer bi se sploh spoznala. Kot da med njima nikoli ne bi bilo ničesar drugega, predvsem pa ne noči, v kateri sta delila posteljo. In tudi če je kdaj s pomenljivim nasmeškom ali prav odmerjenim zastavkom pomenka poskušal v to smer, je bilo videti, kot da dejansko ne bi vedela, o čem govori. Ob tem se je skušala narediti čim bolj prepričljivo. Kot da njune skupne noči ne bi izrinjala samo iz pomenkov in zavesti, ampak bi ji umanjkala celo iz spomina. Kar ga je sčasoma pričelo skrbeti. Ker je delovalo kot strategija. Da bi njuno skupno noč preprosto pozabila, seveda ni bilo mogoče, da pa jo je tako vztrajno zanikala – pravzaprav ji je niti ni bilo treba zanikati, saj je znala poskrbeti, da o njej nikoli nista neposredno spregovorila –; pa je morala imeti razloge, ki mu zagotovo ne bi bili všeč, predvsem pa najbrž ne bi bili v prid njegovi vlogi v graščini. Za molčanje o njuni skupni noči ji sicer ni bilo treba veliko skrbeti, saj so bile temu naklonjene tudi okoliščine. Srečevala sta se večinoma samo med obroki, med katerimi so se urejale sprotnosti, se pravi, Clementine in Gabrijel sta premlevala, kar je bilo v tistem trenutku aktualno, Ernest, ki mu do tačas še niso dodelili nobene konkretne naloge, pa je molče mlaskal svoje ob strani. Saj ni bilo nič narobe, če je kaj pripomnil ali vprašal, se mu je že prijazno odgovorilo ali pretreslo njegovo pripombo, a vendar bolj na kratko in kot se odpravi malce nadležnega otročaja, kadar se vtika v stvari, ki jim še ni dorasel. Ernesta to v tistem trenutku ni preveč peklilo. Bil je popolnoma osredotočen na tisto, o čemer bi se sam v tistem trenutku pogovarjal. O čemer pa se za mizo seveda ni bilo mogoče pogovarjati. Ko pa sta se s Clementine po naključju srečala kje v brezkončjih graščine, se je že samo možnosti omembe njune skupne noči izognila s kratkim, sicer prijaznim, a formalnim pomenkom; sama pa ga ni nikoli poiskala. Kakor mu tudi ni pustila znova do sebe. Sama ga ni povabila, njemu pa tudi ni dala nobene možnosti, da bi jo povabil on. Ni dvomil, da si tudi Clementine še vedno želi prav toliko kot on; in da ob neki prihodnji priložnosti zagotovo spet bosta. Ko sta se namreč kje v brezkončjih graščine srečala v možnosti, da bi lahko, ji je še vedno bral z obraza – pa naj je še tako poskušala zanikati, da bi med njima kadarkoli karkoli bilo –, tisto isto, kar ji je bral z obraza v predihih med stavki, v predahih med hotljivim grabežem njune noči; a zavedal se je, da prva noč na način, kakor sta posteljo delila onadva, marsikoga malo potegne nazaj, ker v svetu, v kakršnem živimo, ni spodobno in ne doprinese veliko dobremu imenu, če se prezlahka prepustimo hotnosti. In do druge noči je po taki prvi noči ponavadi kar neka pot. Ernest se je odločil, da bo Clementine na tej poti malo pomagal. Skril se je kdaj za kakim oglom v brezkončjih graščine in nastavil past za naključno srečanje – ker je bilo naključnih srečanj samih po sebi za njegov namen odločno premalo –, in pomenek ob naključnem srečanju, kadar se mu je izšlo, da se je zgodil, poskušal na nevsiljiv način napeljati na njuno skupno noč, a ga je Clementine znala ohranjati v vsakdanjostih, kadar pa je malo preveč pritisnil, se je njuno naključno srečanje hitro spremenilo v preplet begajočih pogledov in lomljivega dialoga, tako da bi se vse skupaj kmalu prav lahko zdelo bolj podobno njegovemu zalezovanju kot iskanju priložnosti za skupno željo. Ki pa se je še vedno zdela nesporno obojestranska. Kot da bi Clementine predvsem potrebovala čas, po lastni meri odmerjeni čas med prvo in drugo nočjo. Ernest se je odločil, da ji ga ne bo odrekal. To pa je v tistem trenutku pomenilo tudi obilo praznega časa, ki ga je moral z nečim zapolniti. Dnevi so bili tako v njegovem prvem času v graščini popolnoma prepuščeni njemu samemu in njegovi iznajdljivosti, da si z nečim zapolni čas. In prve dni po prihodu si je čas zlahka tudi zapolnil. Precej se je, kot že rečeno, potikal po mestu in okolici. Bilo je kaj videti in svet, v katerem se je znašel po čudaškem sosledju dogodkov, si je temeljito ogledal. Kar gledaš prvič, ti nasploh v zadostni meri prevzame pozornost in občutja, da se lahko nekaj časa navdahnjeno potikaš naokoli. Dokler ti ne postane dovolj domače, da te tudi v navdihujoče novem ponovno obišče dobri stari dolgčas. Kraji po vsem svetu so, bodimo odkriti, bolj ali manj podobni, pač nagrmadeno zidovje, med katerim ljudje živijo in počnejo različne reči, ki so v bistvu precej istovrstne, pa naj se lupine še tako razlikujejo med sabo. Na obhodih mesta in okolice se je rad ustavljal v hotelski kavarni, da se je oddihal in kaj spil, a ni z nikomer, ki je kdaj tam posedal, izmenjal kaj veliko besed. Ljudje so ga sicer pozdravljali in tudi kaj pobarali, jasno, recimo branjevke, ko je kaj kupoval, in podobno, po mestu se je že raznesel glas, da je v graščino prispel novi gospodar; a vendar so ostajali na spoštljivi distanci, in tudi Ernestu se je – dokler o svetu, po katerem je stopal, zadosti ne izve –, zdelo najbolj primerno, da se zaenkrat ne brati kar vsepovprek. Da se v mestu vede, kakor se za novega gospodarja graščine tudi spodobi, čeprav to še ni bil povsem zares. Prvi teden po prihodu je vsak dan stopil tudi do pokopališča, pred obličje starčevega spomina. Bil je spoštljiv do njegove sence, do tistega, kar ostane, ko se poslovi telo, in čemur je vsekakor treba izraziti dolžno spoštovanje – seveda ne zaradi kakih vraževernih strahov, s katerimi je pred časom Clementine pričenjala pogovor o kleti. Pa tudi Clementininih besed ni jemal tako zares, ni se mu zdela zares vraževerna, ali kot da bi temu, kar je napletala, lahko tudi verjela, ampak se mu je njen način podajanja misli zdel bolj odraz ambivalentnosti njenega odnosa do življenjskega sopotnika, in predvsem njegovega slovesa, kot pa dejanska bojazen, da bi se Balaž še lahko vrnil od koderkoli karkoli opravit z njo. Kakorkoli že. Ernest je v prvem času izrazito izkazoval spoštljivost in obzirnost do tistega, kar mu je bilo podarjeno; predvsem pa se je trudil biti pozoren do zaveze, ki mu je bila z novim položajem naložena, do naloge, za katero še ni mogel vedeti, kako jo bo opravljal, ker mu zaenkrat še ni bilo razodeto niti to, kaj naj bi ta naloga sploh bila. Bil pa je prepričan – ali pa je vsaj na vsak način hotel to verjeti –, da razlog njegove prisotnosti v graščini ne more biti samo dediščina, predvsem ne na ta način, kakor je v tistem trenutku užival njene blagodati, temveč tudi neko neznano poslanstvo. Da mu naloga pred obličjem klesane nagrobne plošče čudaškega starca, ki mu je zapustil graščino – in o katerem po kar nekaj časa v novem svetu ni vedel ničesar več od tistega, kar sta mu povedala ded in babica, to pa seveda ni bilo nič kaj dosti –, zagotovo ne bo dana, o tem ni dvomil, zato je na pokopališče sčasoma prenehal zahajati. Pričel je stikati za sidriščem v svetu, v katerem se je znašel po čudaškem sosledju dogodkov, in sidro sveta se je pričelo spuščati globlje in globlje vanj, tako da se na obisk pokopališča nazadnje sploh ni več spomnil, saj se je vse kaj drugega polastilo njegovih misli, naklepov in dejanj. Edino, kar mu je do tistega trenutka že bilo dano, je bil še vedno samo ključ od kleti, v katero pa si še ni drznil vstopiti; pravzaprav je z vstopom v podzemlje graščine odlašal, kajti na to je res hotel biti pripravljen, čeprav sicer spodaj ni pričakoval ničesar drugega kot čudaštvo nekega starca, kot je v racionalnih prebliskih tako imenovano sobano skrivnosti označila tudi Clementine. Da. Na vstop v klet je res hotel biti pripravljen. Kajti naj je življenje v graščini potekalo naprej po običajnih tirnicah brez vseh težav mimo njega, se vendarle ni mogel znebiti občutka, da se od njega nekaj pričakuje, da čakata Clementine in Gabrijel, da čakajo služinad in posli, da čakajo meščani. A ni mogel verjeti, da bi to lahko bilo kaj tako čudaškega, kot je obisk kleti. Če si je že zamišljal, da se mu kot gospodarju naloži kaka naloga, si vendarle ni zamišljal takih nalog. Zato je z vstopom v klet tudi odlašal. Kajti ni hotel verjeti, da bi lahko imel obisk čudaškega gradbenega podviga ne povsem prisebnega starca, se mu je vse bolj zdelo, karkoli opraviti z njegovo vlogo v tem svetu. S tako čudaškim izhodiščem bi to lahko bila samo kaka čudaška vloga, on pa se je vendarle nadejal povsem običajnih nalog. Da. Enkrat je vendarle hotel prevzeti posle kot novi gospodar. * * * Ernest se je, ko je pomislil na Clementine, tističas manj ubadal z vprašanjem gospostva nad graščino, kot ga je matralo, da se Clementine kar ni nehala vztrajno izogibati vsaki omembi njune skupne noči. In da se je to vse manj zdelo igra oziroma je kot igra kljub vsemu nekoliko predolgo trajalo. Ni mu preostalo drugega, kot da se je sčasoma pričel bolj prizadevno truditi, je pričel nastavljati bolj očitne namige, česar pa se je lotil precej oprezno, ker če bi kar planil, bi jo še bolj odbilo nazaj in bi njegov zastavek zagotovo znala posekati, o tem ni dvomil, pri izmikanju vsakršni omembi njune noči je bila precej domiselna. Clementine se ni odzivala ne na direktna vprašanja ne na posredne namige, pri katerih se je lahko še z manj truda naredila, kot da namiga sploh ni zaznala, tako da z ovinkarjenjem ni nikamor prišel. Clementine se kar ni nehala delati, kot da med njima nikoli ne bi bilo ničesar in je bila pri tem vse bolj prepričljiva, tako da ni veliko manjkalo, da bi tudi sam pričel verjeti, da se njuna noč sploh ni zgodila. Da mu je Clementine onemogočila vsakršen napredek pri njuni zadevi, ga je pričelo sčasoma tako jeziti, da mu je bilo kmalu kar prav, če se ves dan razen pri obrokih v brezkončjih graščine sploh nista srečala. In ni se več počutil kot takrat, ko se mu je tisto prvo noč predajala, da bi našla v njegovo bližino. Predvsem pa je bil vse bolj prepričan, da Clementine ni taka, da bi jo lahko žejno popeljal čez vsako reko, nikakor ne! Njena negovana lepota pa ga je kljub vsemu preveč mamila, da bi ob tem samo zamahnil z roko in se po mestu razgledal po kaki drugi priložnosti. Kakor se po drugi strani, če so že z meščani zaenkrat ostajali na spoštljivi distanci, v mestu ni hotel zapletati najprej ravno na teh ravneh, ki vedno z najmanj truda povzročijo največ škode, pa naj ob tem postrežejo s še toliko slasti. Zato mu zaenkrat ni preostalo veliko drugega, kot da se potrudi pri Clementine. In naj je o tem premleval na tak ali drugačen način, njune noči ni mogel kar tako pozabiti in opustiti truda, tudi zato ne, ker se mu je zdelo popolnoma nemogoče, da se njene negovane lepote ne bi nikoli več polastil. Se je še malo bolj pomujal in še malo bolj odločno silil nazaj v njeno bližino. Pa ni hlastal po njej samo zato, ker se ne bi mogel kar tako zlahka odreči možnosti lastništva nad njeno negovano lepoto, ki ga je še vedno osupljala, ampak ker se kljub vsemu ni zdelo povsem gotovo, da se je tisto njuno noč med njima dovršilo vse, kar se v takih nočeh dovrši med dvema, ki na ta način ležeta. In še tista noč je bila taka, da ga je njeno izmikanje, ki ji je sledilo, tudi predvsem osupljalo. Pregloboko je sopla, prežgoče so se ji pordečila lica, prevečkrat se ji je nabrala moča, koder je treba, da bi lahko verjel, da sta si tisto prvo noč res dala vse, kar sta si imela in tudi hotela dati. Kaj pa, če kljub vsemu samo igra? In je torej igrala tudi prvo noč? se je v nekem trenutku nenadoma zavedel dejstva, da je vendarle Clementine tista, ki meri vatle vsakdanjosti v graščini in če se torej komu preveč prepusti – še posebej nekomu, ki ga pravzaprav sploh ne pozna –, lahko marsikaj tudi izgubi. Da. Prav lahko bi bilo vse skupaj samo igra, s katero – pred novim gospodarjem svojega sveta pravzaprav –, brani dobičke, o katerih Ernest ne more ničesar vedeti. Predvsem pa se ne more zavedati nevarnosti in izgub, ki se mu lahko obetajo, ker se sam preveč prepušča. Vzneseni mladenič od drugod, neizkušen in nepreizkušen, je zagotovo zadosti vodljiv, da se mi lahko izide z neslutenim dobičkom, če bom le prav igrala. Je res popolnoma nemogoče, da tako razmišlja. Konec koncev je na noben način ne pozna dovolj, da bi lahko bil prepričan, kako je kaj takega popolnoma nemogoče. V njunem primeru ni bilo mogoče spregledati dejstva, da Clementine vse niti njihove vsakdanjosti v graščini malo preveč trdno drži v svojih rokah, in pričel se je spraševati, ali ga lahko upravičeno skrbi, da si bo njegovo papirnato gospostvo prizadevala ohranjati na tej ravni, kolikor bo le mogoče dolgo. Ampak glede tega vprašanja jo je še manj mogel odprto izzvati, saj bi v tem primeru uzdo svojega gospostva samo še bolj odločno zategnila. Potem pa ga je ob teh razmislekih po vsem telesu nenadoma spreletel dražljiv srh, od radovednosti in pričakovanja pa mu je pričelo divje tolči srce. Ne, nič ne bi imel proti, če bi bila vse to res samo igra in če bi ta igra še trajala. Take igre je rad igral in take igre je znal igrati. Delal se je prav takega, kot ga je doživljala Clementine, nevednega in vodljivega. Kot da je v igri samo figura. Kot da sploh ne igra, ampak njegove poteze povleče igra sama, kot da se samo odziva na soigralkine poteze. Kar pa je bila samo strategija. Sicer je namreč nenehno skrbno sledil poteku igre in se vedno znova prepričal, da se odvija njemu v prid. Odločne in razvidne poteze je potegnil redko, samo ko se je potek igre preveč odmaknil od zanj ugodne smeri in je bilo potrebno intervenirati. In potem takoj stopil v ozadje, dopustil, da se element presenečenja odrazi na soigralkinih potezah, kar je bilo razumljivo vedno njemu v prid. S tako strategijo je bil njegov izkupiček na koncu ponavadi vselej največji. Tvegal je dovolj, da je pobral vse, kar mu je bilo v igri mogoče pobrati, a vendar ne na tako odprt način, da bi lahko za izkupiček plačal previsoko ceno. In se je še bolj pomujal. Hotel igrati, tudi po njenih pravilih zaenkrat, če bi bilo treba. Clementine pa se je delala, kot da ga njegova vnema res v ničemer ne zadeva. Ko pa ga je nato ob nekem naključnem srečanju v brezkončjih graščine, ko se je prepustil notranjemu vzgibu in malo preveč samoumevno zahlastal po njej, zavrnila, kot da bi jo nadlegoval, ne pa samo hotel nekaj nadaljevati, se je odločil – ko ga je minila prva užaljenost, jasno –; da bo skušal potipati malo po ovinkih, v čem sploh je njena fora. Da bo vedel, ali je pri njuni zadevi vprašanje samo čas, ali pa si Clementine vendarle preprosto vzame, kadar ji je, in je to to. Da bo torej vedel, ali si pri njej še lahko kaj obeta in je tako njegovo naprezanje vredno truda, ali pa bo kljub vsemu moral počakati na svojo naslednjo priložnost v mestu. Ko ga je na hodniku tako odločno odrinila, kot da ji je nič manj kot hotel storiti silo, je bil namreč povsem odločen, da si bo nehal prizadevati zanjo na vse, tudi še tako posredne načine. Ne bo on tisti, ki se bo zalagal, a na katerem bo potem na koncu prizadevanje za skupno željo – v katero je bil še vedno popolnoma prepričan, ali je vsaj vanjo hotel verjeti, ker vendarle ni hotel o njej misliti kot o navadni lovači –; tudi zgorelo, nikakor ne! * * * Da najprej potipa pri Gabrijelu, s katerim sta imela tistega dopoldneva med urejanjem formalnosti v mestu prav dobro, se je odločil tudi zato, da bi preveril, ali se lahko nadeja njegove podpore, če bo tako naneslo, da se bo razjasnjevalo, kdo je tu pravzaprav gospodar; ali pa imata s Clementine kako svojo španovijo, ki zanj ne obeta nič dobrega, če seveda ne sprejme, kar sta mu odmerila: stanovanje, hrano in žepnino za pohajkovanja. Gabrijel mu ni pustil do sebe. Postoril je, kar mu je naročil, če ga je že našel, ko ga je potreboval, drugače pa so njuna pota po brezkončjih graščine, mesta in okolice hodila vsaksebi. Gabrijel je bil vedno uglajeno prijazen in ustrežljiv, nič kaj drugačen kot takrat v mestu, a vendar na bolj formalen način, bolj ker je določeno konkretno opravilo pripeljalo do začasnega bratenja, kot sta se takrat v mestu imela tako dobro skupaj, ker sta pač po potrebi nekaj morala družno opraviti, in zakaj si ob tem ne bi bila za dotični čas tudi naklonjena, kar pa še ni pomenilo, da bi se bil Gabrijel pripravljen bratiti z njim tudi sicer. Ernest ga je seveda redko res potreboval. Opravki, ki si jih je izmišljal zanj, so bili samo izgovori, da ga je lahko poiskal v brezkončjih graščine, a mu začasnega druženja potem ni nikoli uspelo navesti na kako temo onstran konkretne tegobe, pri kateri naj bi na vsak način potreboval služabnikovo pomoč. Enkrat samkrat je poskušal s šaljivostjo in dovtipi prenesti pomenek na bolj osebno raven, a se je Gabrijelu, ko je zaznal njegovo nakano, tako odločno pomračil obraz, se mu je namrščilo čelo in mu je v pogledu tako sovražno poblesknilo, da je Ernest prepadeno obstal in tovrstne poskuse nadalje nemudoma opustil. Je kmalu opustil sploh vsakršne poskuse. In si tudi nehal izmišljati opravke zanj. Gabrijel si je svojega gospodarja očitno že izbral. Po tistem, ko mu je Gabrijel brez vsakega dvoma razjasnil, kako daleč lahko stopi v svetu, v katerem se je znašel po čudaškem sosledju dogodkov, se je starega služabnika pričel nekoliko celo bati in ga ni več poiskal niti takrat, kadar ga je res potreboval, se je nekako že sam znašel. Kar zvilo ga je, če je samo pomislil, da bi mu starčev sršeči sovražen pogled spet segel v oči, čeprav je bil Gabrijel tudi poslej – če se je Ernest držal meja, ki mu jih je tako odločno odmeril –; enako prijazen in ustrežljiv kot vselej, kadar so se njuna pota naključno vendarle srečala. Nasploh je bilo videti, kot da bi bilo Ernestu tisto, o čemer je toliko premleval in se po tem spraševal, že odmerjeno. Kot da bi mu bilo tisto, česar se je nadejal ob prihodu, v celoti že tudi dano s tem, da bo poslej preprosto poskrbljeno za vsa njegova prihodnja leta in potrebe, on pa lahko samo bo. In ni mogel biti gotov, da to res ne more biti tudi dovolj. Da to ne more biti kar tisto, po čemer je pravzaprav koprnel. * * * Po tistem, ko ga je Clementine na hodniku tako odločno odrinila, kot da ji je nič manj kot hotel storiti silo, je bil Ernest trdno odločen in v to svojo odločenost tudi popolnoma prepričan, da Clementine nikoli več ne bo zalezoval, kakor je očitno ona doživljala – ali pa pač hotela doživljati – njegove poskuse, da bi se nazadnje le razjasnilo, kako je zdaj z njima; a ga je, da lahko nekdo najprej leže s tabo in te potem kar tako brez slabe vesti zabriše skozi vrata, preveč matralo, da bi lahko nehal o tem tudi premišljevati. In odločil se je, da nastavi samo še eno past za naključno srečanje in preprosto vpraša. Da bo potem res vedel in bo lahko tudi – če se pokaže, kakor je bil precej prepričan, da se bo pokazalo –, dokončno opustil vsakršne poskuse, da bi spet našel v njeno bližino, ki ga samo spravljajo v slabo voljo in kažejo v popolnoma napačni luči. Spravil se je v skrivališče, iz katerega ni oprezal prvič, in je bil v oprezanju, ali se bo kjerkoli v gluhi neskončnosti graščine le zganil znani korak in se napotil v njegovo smer, tistega dne še posebej oprezen. Predvsem pa se mu je čas v skrivališču nekoliko vlekel, glede na to, da si je samo poskušal potrditi, kar je že tako ali tako vedel. Je pa zato imel dovolj časa, da se je lahko po graščini dobro razgledal. Graščina je bila sezidana v dveh nadstropjih, razen sprejemnega prostora s stopniščem v zgornje prostore, do katerega se je vstopalo skozi vrata s klesanim vhodnim portalom. Sprejemni prostor se je razkošatil vse do ostrešja, od koder sta visela ogromna kristalna lestenca in se spuščala malodane do polovice stavbe. Pretežni del sprejemnega prostora je zasedalo stopnišče z masivnimi kamnitimi stopnicami, ob straneh pa so se nahajali prostori, v katerih so bili nastanjeni služabniki in posli, in prostori, v katerih so služabniki in posli opravljali svoje delo: kuhinja, jedilnica in lovska soba, zvrhana z rogovjem, nagačenim plenom in drugim lovskim okrasjem, v kateri so po zajtrku pili kavo. Lovske sobe so bile očitno stalnica v teh krajih. V zakotju pod stopniščem pa se je skrival vhod v klet. Nalahkoma in previdno se je dotaknil ključa, ki ga je ves čas nosil s sabo v žepu hlač, roko sunkovito izvlekel iz žepa – ne, danes še ne bo hodil v klet –; in nadaljeval z razgledovanjem. V zgornjem nadstropju so bile sobe nanizane ob ograjenem hodniku, do katerega je vodilo stopnišče nekoliko na desni. Mimo mojstrsko izdelane kovinske ograje sta v globino sprejemnega prostora padala tista ogromna kristalna lestenca in ta prepad je kazal tudi, da okrasni balkon nad vhodnim portalom nima nobene funkcije, ker do njega sploh ni bilo dostopa. Kot, v katerega je privedlo stopnišče in se nato odprlo v hodnik z na drugo stran stavbe obrnjenimi sobami, pa je ustvaril senčno skrivališče, prikladno za oprezanje, saj si imel iz njega hodnik, s katerega so se navznoter odpirale sobe, popolnoma pod nadzorom, če si malo stegnil vrat, pa si dobro videl tudi dol po stopnišču do sprejemnega prostora, medtem ko si bil v senci sam dovolj skrit, da te ni bilo mogoče zlahka opaziti, tudi če je kdo stopal mimo. V senčnem skrivališču je potem potrpežljivo čakal. Dve, tri ure se ni nikjer nič zganilo, ni niti najbolj neznaten šum predrl slutljive tišine. Daleč, daleč je tu pa tam počil les. Daleč, daleč je v intervalih odbijala ura. In se mu je predvsem v neskončnost vlekel čas. A tistega dne je bil odločen, da bo vprašal in enkrat za vselej razjasnil, kako je zdaj z njima. Nakar se je čez precej časa na stopnišču zaslišalo odmevanje korakov. Stisnilo ga je v prsih, da se je še bolj stisnil v senčni kot. Lahko bi bil namreč tudi Gabrijel. Predvsem tega si ni želel, da bi v tistem trenutku prišel mimo Gabrijel. Gabrijel bi zagotovo takoj uganil, zakaj tam postava, in njegovemu sršečemu srepemu pogledu, ki bi ga bil Ernest ob razkritju zagotovo deležen, bi zelo težko odigral, kako da sta se naključno srečala. Previdno je stopil nekoliko iz sence, da je lahko pogledal in se prepričal. Oddahnil si je. Ni bil Gabrijel. S stopnišča so odmevali njeni koraki in iz njegovega skrivališča jo je bilo že tudi videti. Srce mu je pričelo divje pozvanjati v prsih in odklenkavati trenutke. Ni bil vajen in ni imel rad, kadar je moral reševati stvari tako na odprtem. Stopil je iz sence, se naslonil na ograjo hodnika, kot da bi samo naključno prišel mimo in se malo razgledal naokoli, in jo kot da presenečeno pozdravil, ko je prisopihala mimo. Clementine ga je prijazno pozdravila in se mu nasmehnila, prav sproščeno vesela, da sta se naključno srečala, in se sproščeno razgovorila o vsakdanjem. Ni bilo videti, kot da bi se zavedala, da je bilo njuno srečanje nastavljeno, ali kot da bi jo to sploh zanimalo. Ker ni pričakovala, da bo z njim prebila kaj več kot nekaj minut v mimobežnem pomenku. Ernest je poslušal, prikimaval tistemu, o čemer je razpredala, in kar ga ni dovolj zanimalo, da bi pozorno poslušal; in nekaj časa mencal ob strani, čakal, da v njenem besedičenju zasluti pravo iztočnico za tisto, o čemer bi se pa on pogovarjal. Ki se mu je nato tudi ponudila, ko je Clementine zmanjkalo idej za mimobežni pomenek in se je zatekla k svojim standardom za take priložnosti. Kako se kaj počuti pri njih in táko. „Dobro se počutim tukaj, dejansko,“ je izrabil priložnost. „Edino, kar me zanima, pa je, kako je trenutno z nama. Kako bo z nama pravzaprav ...“ Potegnilo jo je nazaj, a ni pričela mencati ali se celo izmikati tako neposrednemu vprašanju, ampak mu je preprosto pojasnila položaj. V njenem pojasnilu ni bilo zaznati nobenega posebnega čustvenega odziva ne v eno ne v drugo smer, ampak mu je preprosto pojasnila dejstva, ki bi lahko njo marsikomu pokazala še v slabši luči kot njega njegovo oprezanje, zalezovanje po njenem. Čeprav je stališče namerno malo zaostrila. Da bi se zaščitila. Ker ni verjela, da bi imela kaj drugega na izbiro. „Kako bo z nama? Tako, kot je. Kako naj bi bilo drugače in zakaj naj bi sploh moralo biti drugače? Kako naj je drugače nekaj, česar ni mogoče niti ni treba spremeniti?“ ga je pogledala neposredno v oči, da je kar uplahnil – in da je lahko potem zaključila s samozavestno odločnostjo, ki bi marsikoga presenetila ali celo osupnila: „Glej, mi je pač bilo, sem bil pač dovolj dolgo suha in prazna, da sem si preprosto vzela. In zdaj pač, kakor se ti zdi in kakor hočeš. Lahko nama ostane lep spomin, lahko me pa grdo gledaš. Sam izbiraš. Lahko me gledaš tako ali drugače, kaj jaz morem. Samo, lahko bi bil manj naporen. Saj nisem edina v mestu,“ se mu je nasmehnila. Dasiravno bi ji bilo kar prav, če bi bila. In dodala, ker se je tudi sam nasmehnil: „Sicer pa bo, kakor bo naneslo;“ in ga ob tem tudi prijateljsko objela. „Morda mi še kdaj bo, kaj pa vem,“ se mu je nasmehnila s tistim malce vražjim nasmeškom in ga poljubila na čelo, medtem ko mu je razmršila lase. Le da v tak razplet, iskreno rečeno, ni verjela. In že tudi odvihrala. Obstal je sam sredi hodnika in se zagledal skozi eno od oken nasproti ograje. Bil je zadovoljen. Ne s tem, da se ob pravem času vendarle moral razgledati po mestu, ampak s tem, da se je njuna zadeva naposled razjasnila. Pa tudi, da sta si brez previsokih ognjev pojasnila stvari. Da. Bil je predvsem olajšan. Ampak zdaj mu bo spet ostalo preobilje časa, ki si ga bo moral z nečim zapolniti. In nemudoma se mu je vsililo tudi tisto nadležno vprašanje, ali je zdaj to, kar je, tudi vse, kar bo. Da bo poslej preprosto poskrbljeno za vsa njegova prihodnja leta in potrebe, on pa preprosto lahko samo bo. S stanovanjem, hrano in žepnino za pohajkovanja. POGOVOR V KAVARNI Naslednje dni je vsakdanjost v graščini spet pričela teči v enakem ritmu in na enak način kot prej, in ob vprašanju o njunem je lahko zaenkrat samo zamahnil z roko. Bo, kakor bo naneslo. Morda kdaj še bo, morda tudi ne. Kdo bi vedel, je o njunem zlagoma prenehal razmišljati. V bistvu pa mu je na neki način pričelo celo goditi, da sta se, blodnika po brezkončjih graščine, komaj kaj sploh še videla, razen med obroki, ki pa so tudi postajali bolj in bolj uradni. Navadil se je namreč zadnja leta svoje notranje samote. Navadil se je, da je med njim in svetom vselej vsaj nekaj votlega prostora. Navadil se je, da je njegova sanja vedno daljna in nedosegljiva, in bilo bi mu prav, da kar ostane taka, če se je že ne more polastiti v enaki podobi, v kakršni se mu od daleč blešči. Ker mu je v odtujenosti vsakomur in vsemu postajalo vedno bolj prijetno. Po njuni noči pa je vedel, da bi ji odprl vrata in ji zares pustil do sebe. Se je Clementine morda samo zato odmaknila, ker je to začutila, in so vse drugo samo neutemeljene primisli? In je bilo prav, da se je odmaknila, če se ji je zdelo, da mu ne bo mogla dati tistega, po čemer je hlastal, čeprav še sam ni vedel, kaj naj bi to bilo, samo občutek je bil, kako naj bi se ob tem čutilo in bi tako tudi vedel, da je to to, če bi tako čutil? Kajti z njo mu je vendarle bilo tako, da se ni zdelo spet samo igra, tako da tokrat res ni hotel igrati, ampak si je želel, da bi bilo zares. Ker enkrat pač preprosto je zares. In prvo noč se je dovolj prepustil občutju, da je že pričel verjeti, da tokrat bo ta je. In je bil zato predvsem razočaran, ko se mu je že naslednje jutro pričela odločno izmikati. A tako pač je z razočaranji. Ponavadi niso ravno nekaj, kar dolgo rase, preden se pokaže, ampak hipni odziv na dejanskost nečesa, kar smo na vsak način hoteli videti drugače. Lahko pa da je tudi ona čutila enako in premlevala enake reči. Ker res ni razumel, pa naj si je še tako prizadeval, zakaj je sploh legla z njim, če se ji je bilo treba tako hitro odmakniti od njega. Da ji je bilo in si je pač vzela, ni verjel, ker je iz njenega izmikanja, ne glede na njeno vztrajnost in odločno odklonilnost, vendarle razbiral predvsem nekakšno primoranost, predvsem da vsa ta igra tudi njej ni po volji. Njeno zavračanje se mu ni zdelo iskreno, ampak samo odziv na nekaj, kar stoji vmes, a kar je bilo morda tudi tisto, kar ju je v bližino pripeljalo. A ne o njej ne o svetu, v katerem se je znašel po čudaškem sosledju dogodkov, ni vedel dovolj, da bi to lahko z zadostno gotovostjo dognal, karkoli je domneval, pa je bilo, bodimo odkriti, bolj iz njegovih strahov in plitvin kot dejanskih dejstev. Ni bilo druge, kot da njuno zadevo vsaj začasno odloži na stran. Vsekakor pa se je odločil ostati pozoren in previden, da ga ne bi vsakdanjost v graščini, v katere privajeni ritem se je spet na njemu odrejeni način vklopil, na kakršen koli način presenetila. Spet pa si je bilo treba z nečim zapolniti čas. In si ga je tudi znal zapolniti. Prvič po dolgem času je ponovno vstopil v Balažev kabinet in je potem zahajal vanj več in več. Zagazil je v prah Balaževe zapuščine in sčasoma ga je precej obsedla osebnost čudaškega starca, ki ga je pripeljal v svet Gabrijelove nedostopnosti in pomenljive molčečnosti, v svet tistega, kar se je zagozdilo med njim in Clementine in se ni pustilo izdreti, pa naj se je med njunim pogovorom še tako delala, da med njima ni več ničesar, saj je bilo med redkimi naslednjimi srečanji v brezkončjih graščine samo še bolj očitno, v svet, v katerem mu ni bilo mogoče, da mu ne bi srhovalo med kostmi, kadar je hodil po njegovih poteh in ulicah, tako da bi že skoraj pričel prikimavati čenčam avtobusnega šoferja, čeprav se ta svet v bistvu ni v ničemer razlikoval od vseh drugih svetov, po katerih je v življenju hodil. Brskal je po Balaževi zapuščini in nazadnje prenehal hoditi spat v sobo, ki mu jo je odredila Clementine. Noči je prebedel nad mizo, sklonjen nad branje. In nazadnje še spal v kabinetu. Ko mu je od utrujenosti ob naprezanju in bralni ihti nenadoma umanjkala zavest in mu je glava klonila v razprto knjigo. Knjige, ki so prhnele na zaprašenih knjižnih policah Balaževega kabineta, so bile stare, večinoma z začetka prejšnjega stoletja. Debele bukve s trdimi platnicami, sčitnimi ovitki razkošnih barv ali celo v ščitnih škatlah. Študijske izdaje leposlovnih in filozofskih klasikov, spisi iz krščanskega izročila, vzhodnjaških modrosti, pa tudi kakih na teh koncih manj znanih ali celo obskurnih religioznih praks. Balažev kabinet bi prav lahko bil knjižnica kakega teozofskega društva iz let med obema velikima vojnama. In skoraj prepričan je bil, da je imel Balaž s takimi rečmi prav mogoče kar nekaj opraviti. Po začetnem navdušenju pa je bil kaj kmalu kar nekam razočaran. Večino tega, kar so ponujale zaprašene knjižne police Balaževega kabineta, je namreč že prebral ali vsaj poznal iz posrednih virov, v Balaževem kabinetu pa se je, ne da bi za to imel kak utemeljen razlog, nadejal vse kaj drugačnega branja. Ne samo nečesa, česar še ni prebral, ampak nečesa docela drugačnega od vsega, izmed česar si je dotlej izbiral branje. Nečesa, ni vedel česa. Nečesa pač. Bržčas neke od vseh drugačne knjige. Ali celo v kakem povsem običajnem branju skrite ključne misli. Napotka, ki bi mu razkril, kam in kako se obrniti v svetu, v katerem je sicer bilo poskrbljeno za vse njegove potrebe, kljub temu pa so se njegovi dnevi odvijali po njega tako malo ali skoraj nič zadevajočih tirnicah, da ga je prav strašilo. Napotka, za katerega pa je bil kaj kmalu vse bolj prepričan, da se ga v prahu Balaževe zapuščine lahko nadeja prav toliko, kot se ga je lahko nadejal že med postavanjem na njegovem grobu. Sčasoma se mu je celo pričel vsiljevati občutek, ob katerem mu je kar precej srhovalo med kostmi, kot da se namreč s hlastanjem po napotku sploh ne bi skušal znajti v tujem svetu, ampak je samo po ovinku spet prišel tako blizu sebe, kot človeku ni dobro hoditi. Ni bilo namreč z njim v prahu Balaževe zapuščine nič kaj dosti drugače kot v prenekaterem drugem njegovih temnih časov, od katerih se je v zadnjem času skušal držati čim dlje proč, zdaj pa je bilo, kot da vse to tu spet ne bi bilo prav nič drugega kot novi temni čas. Kajti napotka v prahu Balaževe zapuščine ni hotelo biti. Kot ga pravzaprav ni hotelo biti nikoli. Tudi doma se je v temnih časih vedno panično podal na lov za napotkom. Ko se je v njem razsulo vse, kar ga je do tističas vzpostavljalo, vse, za kar je bil prepričan, da mu določa najbolj ustrezen prostor v svetu, pa se je nato izkazalo, da se bridko moti ; je z odločnim zamahom v trenutku odločitve zavrgel vse, kar mu je bilo blizu ali čemur je bil blizu sam, vstopil v samoto in se podal na lov za napotkom. Vsega sebe je vedno znova zastavil za ta napotek. Po cele dneve se je potikal po knjižnicah in knjigarnah, od koder se je vračal založen s kupom knjig; nadlegoval je prijatelje in znance s prosjačenjem starega seminarskega gradiva, časopisov in revij. Prijatelji in znanci so ga v njegovih temnih časih stežka prenašali. Seveda ne zaradi podarjenih tiskovin, ki so jim bile zvečine tako ali tako samo v nadlego, ampak ravno zaradi tega hlastavega lova za napotkom, ob katerem je znal biti prav neznosen; po drugi strani pa tudi ni nihče točno razumel, za čem pravzaprav sploh hlasta. Ernest namreč ni znal živeti iz samega sebe, ampak je postopal naokoli kot nekakšna čudaška kompilacija vsega prebranega, nič manj čudaška od Balaževih obsesij, se mu je kdaj zazdelo. Ernest ni nikoli znal delovati iz lastnih notranjih vzgibov, ampak je vsako svoje dejanje podredil vzoru filmskih in romanesknih junakov, če že ni samo ponavljal, kar je videl med prijatelji in znanci in mu je bilo do tolikšne mere povšeči, da si je tudi sam želel doživeti kaj podobnega, če ne celo enakega. Občutij in dejanj ni iskal v samem sebi, ampak jih je kradel naokoli ter živel kot čudaški ponaredek vsega drugega. V zadnjem času je sicer vse bolj pričel spoznavati, da je bilo to morda samo zaradi njegovega hlastanja po neki neoprijemljivi dodani vrednosti, ki bi se ji navsezadnje pri teh letih enkrat že moral odpovedati, ker je vse to naše in vse to z nami najbrž kljub vsemu samo hoja po gazi, ki jo korak pred nami izhodi naključje. Ples tisočerih svetov. Bal se je, ali bi skrčko čez to palico sploh zmogel, ali bi dejansko lahko samo bil, kakorkoli bi se mu že dnevi napletali. Zato je nekako obvisel v vmesnosti. Ni se ga še loteval obup. Samo naveličal se je upanja. Dediščina mu je tako spet dala možnost upanja, ki se mu je doma že zdavnaj razprhnilo v ničev ništrc, in te možnosti se je krčevito oklenil, pa naj se je doma še tako delal, da koleba, ali naj se po darilo odpravi sam ali pa naj najprej vse skupaj razišče po uradni poti. Prazni tek, v katerega se mu je ujelo življenje v graščini, ki naj bi ji bil gospodar, ga je tako razumljivo spet navdal z obupom. Ko se je odpravljal, si je na podlagi vzorov namislil zgodb, da bi jih bila vesela ena cela filmska industrija, zdaj pa je bilo stanovanje, prehrana in žepnina za pohajkovanja. Pa tudi tisto, kar je v teh zgodbah vedno na prvem mestu in daje največ navdiha – skupna noč s Clementine –, se je izkazalo za eno malo veselje, kakršnih je bilo v tistem času, ko je on v Balaževem kabinetu v prazno zabijal noči, po svetu na pretek, za neskončni presežek pravzaprav. Ne, njuna skupna noč nikakor ni bila zametek usodne ljubezni, ki bi lahko neumorno gnala kolesje njegove izkušnje gospodarja graščine in česar se je ob prihodu morda še najbolj nadejal, zaradi česar se je morda sploh odločil odpraviti na pot. Je Clementine zaznala potvorjenost mojega vzgiba – potvorjenost mojih vzgibov nasploh pravzaprav –, in se mi je zato izmaknila? ni mogel ne premlevati. Ker se ni prijetno podarjati nekomu, ki mu vsakršna daritev ostane na površju? Ni se mogel ne spraševati, ali se ji ni morda zdel preveč podoben Balažu, kajti v času, ki ga je prebil v kabinetu, se je s starim zlahka identificiral? Se je tudi Balažu tako podarjala, kot se je njemu njuno prvo noč, in se ni bila več pripravljena zalagati za nekaj, v čemer ne more najti svojemu zalaganju ustreznega odziva? Ali pa se je o tem spraševal, ker se ni mogel sprijazniti, da sta kljub vsemu legla, kot enkrat in nikoli več ležejo neznanci. Ker se ni mogel sprijazniti, da mu je njena negovana lepota nenadoma nedostopna, potem ko jo je enkrat lahko imel v rokah. Ni se mu zdelo nemogoče, da bi njeno izmikanje po njuni skupni noči imelo kaj opraviti s spominom na zakon z Balažem. Iz vzdihov, stokov in krikov njune noči, kakor redkih mest v pogovoru, ki so se dotaknila Balaža, pa je lahko razbral vsaj to, da njun odnos ni bil kaj prida. Zdelo se je celo, kot da res zaradi njega. Kot da se je Clementine kar naprej zastavljala, Balaž pa je z njo samo živel življenje, kakor sta ga kot lastnika graščine morala živeti. Se boji, da bi se tudi z mano lahko zapletla v nekaj, kar bi predvsem bolelo? Prekleto, saj pa me sploh ne pozna! Saj pa ne more vedeti, če ne tvega in se prepriča sama! je zakričal vprašanje v gluho brezkončnost graščine. Potem pa si je odločno prepovedal o tem še naprej premlevati. Kajti ob tem, da se je težko sprijaznil z dejstvom, da mu je njena negovana lepota nenadoma nedostopna, potem ko jo je enkrat lahko imel v rokah, je bil razlog vseh teh neskončnih premislekov, bodimo odkriti, samo dejstvo, da je imel za premlevanja odločno preveč časa. * * * Zastal je v tistem trenutku pred rahlo odmaknjenimi vrati kabineta, izza katerih se je kradla bleda svetloba. Ko se je pred slabo uro dvignil od knjige, da si je pretegnil vrat in ude s sprehodom po brezkončjih graščine – koder spet ni nikogar srečal –; očitno ni zaprl vrat. Zastal je za trenutek pred vrati in mencal, ker mu v tistem trenutku ni bilo, da bi vstopil. Ni mu bilo do čemenja med kupi zaprašenih knjig, sit je bil svojih hlastanj in obupov. Samo toliko je odmaknil vrata, da je lahko ugasnil luč, vrata tesno zaprl in se odpravil v mesto. Bil je čas, da se enkrat pošteno razhodi, nedvomno, in ker se mu ni zdelo, da bi našel kaj dosti užitka v kroženju po brezkočjih graščine, ki je bila tistega dne nenavadno tiha, tako da verjetno še kar nekaj časa ne bi nikjer nikogar srečal – najbrž so bili vsi, tako Clementine in Gabrijel kot služabniki in posli, pri kakem zunanjem delu, o čemer ga nikoli niso obveščali –; se je malo razgledal naokoli. Nekoliko pa je morda napol vede tudi stikal za ostalimi, a ni bilo v okolici graščine nikjer nikogar videti, zato se je odpravil proti mestu. Zunaj se je medtem že naredil predvečer. Ni bilo hladno. Za čas leta, sredi oktobra, pravzaprav precej toplo. Od zahoda je prijetno pihljalo. In se ni shladilo niti, ko se je zadaj za prostranstvom polj, travnikov in gozdičev ravninske pokrajine, v katere srčiko se je zgnezdilo mesto in se odtujilo preostalemu svetu, tam daleč na popolnoma ravni črti obzorja pričela zlagoma delati noč. Ubiral je korak za korakom poti in se s pogledom zazrtim v tla sploh ni zavedal, kje se potika. In zašel. Ves zgrbljen vase, v svoje zanke in razplete, tega dolgo ni opazil. Prvo, česar se je nenadoma zavedel, je bila globoka noč. Drugo: da je daleč zašel. Dolgo je moral hoditi, ne da bi se zavedal lastnih korakov, da je lahko zašel tako daleč med gosto rastje, obsijano z blago svetlobo mesečine. Tretje, to pa je bilo tisto usodno. Razkoračil se je pred hrastom in si na raskavem lubju do krvi zdrgnil desni rog, da je v njem zloslutno odsevala lunina. Bik. Ernest je že hotel planiti in pobegniti, kar se nam v takih okoliščinah razumljivo utrne kot edini smiseln odziv, a se mu je zazdelo, da za to nekako ni potrebe. Bik ni bil videti napadalen. Samo odmaknil se je od drevesa, se primajal do njega in se mu zastrmel globoko v oči. Dalj časa sta nato samo stala tam in se gledala. Ernest se bika ni bal. Zdelo se mu je celo, kot da se pred njim sploh ne bi nenadoma ustopil nevaren bik, ampak bi bila mesena gmota s krvavim rogom samo odsev njegovega lastnega pogleda, samo odsev nečesa, kar je našel v sebi in se mu je nato v temi in zamaknjenosti prigledalo med rastjem. Kot da bi bil bikov pogled pravzaprav njegov pogled, potujen v noč. A senčni prigledi vendarle tako dolgo ne postavajo med rastjem. Bik je namreč kar stal ves krvav pred njim in ga gledal. In sploh ni bil videti nevaren. Pravzaprav se je zdelo, kot da bi nekaj čakal od njega. Kot da bi celo zahteval od njega nekaj, o čemer se Ernestu ni niti sanjalo, bik pa je zagotovo vedel. In v njunem srečanju se mu je zdelo edino srhljivo ravno to, da ne ve, česa ga bik prosi. Zaradi česar je bil tudi sam ves poklapan, ko se je bik razočarano in poklapano obrnil in odklamal med gosto rastje, v noč. Ernest se je prav tako odpravil skozi rastje. Dolgo je hodil, a ni nikamor prišel. Sicer je stopal počasi in previdno, a v teh krajih vendarle ni bilo takih gozdov, da v vsem tem času, kar se je trudil priti iz gozda, ne bi nikamor prišel. Od koraka do koraka se je pred njim odstiral podoben, pravzaprav skoraj do potankosti enak zrast dreves, obsijan z blago svetlobo mesečine. Dolgo, res dolgo je hodil, vse bolj z občutkom, da hodi v krogu, vse bolj zaskrbljen in poklapan. Dokler ni sedel na osamljeni štor in mu je glava obupano padla med dlani. V takem položaju se je potem tudi predramil v sončno dopoldne. Razprl je veke in spregledal. Zaskelelo je. V njegovih očeh sta bila še vedno mesečna tema minule noči in odsev bikovega pogleda. Ker ni samo njegov pogled odseval v bikovih očeh, ampak je tudi bikov pogled odseval v njegovih, pravzaprav se ni mogel znebiti nenavadne misli, da je v temo noči sinoči strmel samo en pogled, razcepljen, in da je z bikom odklamal v noč tudi dobršen del njegovega pogleda, kar ga je malone spravljalo v obup. Dvignil je glavo proti močnemu opoldanskemu soncu, si z dlanjo zastrl oči, se spravil pokonci ter se počasi in omahujoče odpravil iz gozda. Si rekel, da to ne more biti takole v nekem gozdu z nekim bikom med senčnim rastjem, da je to najbrž kljub vsemu lahko samo med ljudmi. In se mu ni več zdelo prav, da mora biti on med ljudmi tako vnemar. Ni bil prepričan, da bi res lahko v nedogled vztrajal v izkušnji, v kateri bi bilo dobro poskrbljeno za vsa njegova prihodnja leta in potrebe, on bi pa samo v prazno zabijal čas med knjigami v zaprašenem kabinetu, brezciljno taval po mestu in okolici, ali pa po gozdovih klical bika. Ne, to nikomur nikakor ne bi moglo biti dovolj! A je potem naslednje dni bika vendarle vztrajno iskal. Blodil po mestu in okolici. Brezupno klical v temo noči in ga vabil. Da mu vrne tisto, kar je z njim odklamalo v noč, a brez česar mu več ni bilo biti; ali pa da mu celo naposled nakloni tisto, česar ni nikoli prejel, niti po Balaževem nasledstvu ne, čeprav mu od vekomaj pripada. * * * Bil je ravno v mestu in odločil se je osvežiti in nekoliko spočiti v hotelski kavarni. Vstopil je v recepcijo. Spogledljivo je pomežiknil mladi in privlačni receptorki, ki mu je nasmeh široko vrnila, in nehote pomislil, da se mu na noben način več ne splača laziti za Clementine, ki je kljub vsemu že nekoliko v letih; in da je nedvomno prav, da se je v zadnjem času držal proč še bolj, kot bi bilo treba. Vstopil je v kavarno, ki ravno toliko da ni bila prazna. Na desni strani točilnega pulta so na barskih stolih posedali trije možje s kozarci pred sabo in se sproščeno pomenkovali z natakarico. Najbolj glasen med njimi je bil možakar na prvi pogled nekako petdesetih let, z dokaj dolgimi, po straneh osivelimi lasmi, sicer pa še vedno bujne temne barve. Ob strani – da so se zdeli kot mojster z vajencema –, pa sta mu prikimavala golobradca blizu tridesetih. Razen njih ni bilo v prostoru nikogar drugega. Pomenek za točilnim pultom je za trenutek zastal, ko je vstopil. Ernest je na kratko, a vsekakor uglajeno in vljudno zamrmral v pozdrav, kakor je tudi prav in kakor je v manjših krajih v navadi ter se od vsakogar tudi pričakuje; nato pa se je spravil v najbolj skriti separe v prostoru in si naročil vrček piva. Prižgal si je cigareto, pomalem kadil, pomalem srkal iz vrčka piva in se za pomenek za točilnim pultom, ki je po njegovem prihodu postal opazno pridušen, trudil ne zmeniti. Nikoli se ni hotel vpletati v tuje zanke in razplete, čeprav je seveda tudi sam premogel tisto nagonsko zvedavost, s katero vsakdo prestreže vsak glas in vsako misel, od koderkoli – in če le dovolj razločno – se prisliši, v svetu, v katerem se je znašel po čudaškem sosledju dogodkov, pa se je še bolj kot sicer naučil pretvarjati, da ga pomenki, ki jih je kdaj prislišal, sploh ne zanimajo in v ničemer ne zadevajo. Kar je seveda popolnoma razumljivo ravnanje v krajih, kjer vendarle ni nikogar poznal in kjer z ljudmi, s katerimi so spričo njegovega položaja ostajali na spoštljivi distanci, ni spregovoril kaj dosti več od vljudnostnih fraz ob srečanjih, ki se jim ni bilo mogoče izogniti. No, sicer pa ga njihovi pomenki tudi v resnici niso v ničemer zadevali in tako tudi ne zanimali. In tudi tokratni pridušeni pomenek za točilnim pultom je, zapreden v lastne samohotne misli, v pretežni meri preslišal. Pogled pa mu je kljub temu tu pa tam ušel proti točilnemu pultu. Saj pa ni mogel ves čas samo bolščati v vrček piva, cigareto in pepelnik pred sabo. In ko se je s pogledom sprehodil po prostoru in zašel tudi do točilnega pulta, se je srečal z nezaupljivimi, a vendar povsem očitno pričakujočimi pogledi. Ki so kar nekaj čakali. Zazdelo se mu je celo, da ga zbrani v prostoru opazujejo ves čas, tudi takrat, kadar se sam tega ne zaveda in samo bolšči v vrček piva, cigareto in pepelnik pred sabo, kajti s pogledi so se lahko srečali samo tako, da so tističas, ko je njemu pogled ušel v prostor, gledali preko hrbta. In morali so kar precej oprezati preko hrbta, da so se lahko naključno srečali s pogledi prav vsakič, ko se je razgledal naokoli. Seveda so ga opazovali, vedno in povsod. Bil je že dovolj dolgo v majhnem mestu – in še na tako izpostavljenem položaju –,da je njegova prisotnost razumljivo vzbujala splošno radovednost, še zlasti zato, ker meščanom še ni bila predstavljena njegova dejanska vloga v graščini in njihovem svetu. In s tem seveda tudi v njihovih življenjih. Le da meščani niso vedeli, da ta vloga še ni bila predočena niti njemu samemu. Pozornost, ki jo je njegova prisotnost vzbujala tudi tokrat med zbranimi za točilnim pultom, ga tako ni v ničemer presenečala, in trudil se je pretvarjati, da se zanjo ne zmeni, trudil se ji je ne prisojati prevelike teže, čeprav mu je ob vsakem srečanju s pogledi nekaj srhastega spreletelo telo, kajti zadržana pozornost, na katero je naletel vedno, kadar je bil v mestu, se mu je v dneh po srečanju z bikom zdela samo še bolj izrazita, intenzivirana, je kdaj pomislil, morda pa jo je samo sam tako videl, se je je po srečanju z bikom samo nekoliko bolj zavedal, je bil samo nekoliko bolj pozoren do sveta okoli sebe. Kajti da bi zaradi srečanja z bikom kar naenkrat pričel vzbujati več pozornosti kot sicer, se mu ni zdelo mogoče, ker za njuno nočno srečanje med rastjem seveda ni nihče vedel. Prav mogoče, da je bil po srečanju z bikom samo on nekoliko bolj pozoren na poglede v mestu, ki so bili na prvi ravni predvsem nezaupljivi, v ozadju pa je bilo vendarle razbrati tudi nekakšno pričakovanje. Zaradi česar se je še najbolj bal, da bi se kdaj znašel pred odprtim vprašanjem, s čim se sploh ukvarja, in bi zaenkrat lahko odvrnil samo Spim v sobi, ki mi jo je odredila Clementine, pojém, kar mi služinčad dene na mizo, sicer pa s precejšnjo žepnino predvsem pohajkujem naokoli. Pogledi v mestu se mu namreč niso zdeli samo radovedni, ampak predvsem polni nečesa, kar ga je zagotovo zadevalo na tehten način, o čemer pa ni ničesar vedel. In kar sta mu morda Clementine in Gabrijel namerno prikrivala. Pogledi v mestu so se zdeli, kot da bi kljub vsemu pričakovali od njega nekaj več od tistega, kar je v njihovem svetu v tistem trenutku dejansko bil, ne glede na to, da je lahko pred vsemi igral gospodarja graščine. Bržčas tisto nekaj, za kar je bil tudi sam prepričan, da mu bo naloženo kot naloga, ko je pred dobrim mesecem na osrednjem mestnem trgu izstopil iz avtobusa. Potem pa postal samo papirnati lastnik graščine, katere vsakdanje življenje je potekalo povsem mimo njega, kot da bi bil na počitnicah v kakem presnetem hotelu. Bilo je, kot da bi postal vladar sveta, ki mu sicer izkazuje dolžan obzir in spoštovanje, a vendar deluje po njemu popolnoma neznanih pravilih. Dobro. Da je poskrbljeno za vsa tvoja prihodnja leta in potrebe, medtem ko si sam moraš samo zapolniti čas, se je sprva resda zdelo položaj, s katerim bi se marsikdo zlahka sprijaznil. A vendar za pravo življenje najbrž ne dovolj. Zato pa se mu je tudi zdelo, da se v mestu od njega kljub vsemu pričakuje nekaj več, kot da samo pohajkuje naokoli, preskrbljen z žepnino. Pričel ga je pekliti občutek, kot da meščani izhajajo celo iz podmene, da on to ve in da je samo vprašanje časa, kdaj bo tudi njim samim predočeno. Ali pa celo, mu je zasrhnilo med kostmi, da svoje naloge noče pričeti opravljati in s pohajkovanjem samo odlaša. In ne bi se hotel znajti v kaki godlji samo zato, ker Clementine in Gabrijel nekaj na vsak način hočeta zadržati zase. In se delata, kot da svet, v katerem se je znašel po čudaškem sosledju dogodkov, od njega dejansko ne pričakuje ničesar drugega, kot da v njem preprosto je. Pogledi v mestu – in tudi v tistem trenutku v kavarni –, so namreč gledali popolnoma drugače. Pogledi v mestu so vse bolj odkrito nekaj zahtevali od njega, nekaj, kar bi lahko bilo precej bistveno tako za njihovo kot njegovo prihodnje. Pogledi v mestu so bili videti, kot da bi mu dejansko nalagali neko nalogo in po njegovem srečanju z bikom vse bolj nestrpno čakali, kdaj jo bo že enkrat pričel opravljati. Niso pa mogli vedeti, da se ničemur ne izmika in z ničimer ne odlaša, ampak naloge ne more pričeti opravljati, ker se mu niti ne sanja, kaj naj bi ta naloga bila. Vsega tega mu seveda ni nihče kar povedal. Kadar je naneslo, da so morali govoriti z njim, je bil pogovor videti, kot da bi samo pokramljali z gospodarjem svojega sveta, vse ostalo pa so izražali njihovi pogledi, pričakujoči, a vendar tudi nezaupljivi. S temi pogledi se je vse manj rad srečeval. Ker jim ni mogel ugoditi, so mu nalagali neko pezo in ga obremenjevali, zato je bil kar zadovoljen, da je uspel odnose z meščani – kolikor jih je seveda sploh bilo –, še naprej ohranjati na spoštljivi distanci. * * * Potem pa se je tistega dne v hotelski kavarni čisto vse spremenilo. Trojica je namreč nenadoma prisedla. Bradač se je prislinil čisto blizu njega, golobradca pa sta sedla ob strani. Ernest je potreboval nekaj dolgih trenutkov, da se je v nastalem položaju sploh znašel. Da se mu je umirilo srce, ki mu je ob njihovem prihodu pričelo ponorelo tolči. Da se mu je iz hropečega hlastanja po zraku umiril dih. Bradač je najprej spoštljivo pozdravil in golobradca sta temu pritrdila z namigom glave. Potem pa … kot da bi bradač, ki je bil očitno odgovoren za tisto, kar so si zadali, za trenutek zamencal. Kot da bi trojica planila v nekaj, za kar tudi sami niso točno vedeli, kako in kaj, pa so se zdaj tudi oni morali znajti ob dejstvu, da so si dejansko drznili. Bradač se je dokaj hitro znašel. Da se jim ne bi bilo treba poraženim s sklonjenim pogledom pobrati od njegove mize, je poskušal Ernesta kar se da hitro zaplesti v vsakdanji pomenek. Kako se je znašel v novem življenju, kakšno se mu zdi mesto in táko. Njegovi zastavki so bili tako podobni Clementininim matricam za mimobežni pomenek, da so se Ernestu prav upirali, vendar pa zdaj ni bil v položaju, da bi se nad tem zmrdoval. Previdno je pričel odgovarjati na bradačeva vprašanja in je bil potem v njunem pomenku, ki se jima je vse manj zapletal, tudi vse bolj sproščen. Golobradca sta molče sedela ob strani in prikimavala. V njunih pogledih ni bilo mogoče spregledati tistega pričakovanja s ščepcem nezaupljivosti, s čimer se je srečal vedno, kadar se je srečeval s pogledi v mestu, a temu zdaj Ernest ni hotel pridajati prevelike teže, ni hotel iskati podtonov v vse bolj sproščenem vsakdanjem pomenku. Samo ko mu je pogled za trenutek ušel proti točilnemu pultu, se je zavedel, da zagotovo niso prisedli samo zaradi kramljanja, in da bradač s kramljanjem nedvomno samo čaka na pravo iztočnico, da se bosta lahko pričela pogovarjati o tistem, zaradi česar so sploh prisedli. Ernest se je trudil, da mu iztočnic ne bi nastavljal, še sploh ker ni vedel, kakšno iztočnico bradač čaka. Se je samo predajal in vztrajal v prijetnem kramljanju, a se tudi sam na skrivaj pripravljal. Na karkoli bo že sledilo. Da vsakdanji pomenek nikakor ni tisto, zaradi česar je trojica prisedla, je bil prepričan ob vsakem pogledu na natakarico, ki se je ravno v tem času lotila čiščenja kozarcev. Drgnila jih je in drgnila, kot da jih že leta ne bi nihče očistil, in vmes kradoma opazovala dogajanje v njihovem separeju. Pogled ji je vedno padel v notranjost kozarca, kadar se je Ernest naključno zagledal proti njej in sta se srečala s pogledi. Jasno, da niso prisedli, samo da bi pokramljali. Jasno pa tudi, da so vsakdanje teme pomalem izčrpali in da jim je pomenek pričel zastajati v dolgih trenutkih, polnih pričakovanja. Ernest je čakal, se potrpežljivo odzival, na kamor se je kramljanje že zaobrnilo. „Saj ne, da bi se hoteli kakorkoli vtikati v vas,“ je nato bradač naposled prešel k tistemu, zaradi česar so prisedli, „... ali da bi celo dvomili o vaših dobrih namenih in poštenosti ...“ Imam poštene namene? Imam sploh kake namene? „... ampak … Zanima nas pač, kakor nasploh zanima vse v mestu. Kako bo zdaj, po novem. Zdaj, ko Balaža ni več.“ Bradač je za trenutek pomolčal kot v nekakšnem pričakovanju, a ker se Ernest ni nemudoma odzval, se mu je vseeno zazdelo potrebno dodati: „Saj ne da bi karkoli pričakovali ali celo zahtevali od vas, kaj šele da bi si prilaščali kakršnekoli pravice ...“ V njegovem mencanju ni bilo več niti sledu tiste možatosti, ki mu jo je Ernest prisodil, ko ga je videl obvladovati dogajanje za točilnim pultom. „Zagotovo nismo tisti, ki bi smeli spraševati, preden se nas ne pokliče k besedi … Ampak biku bo pa le treba stopiti na rep ...“ Biku?! je Ernest zaprepadeno zazijal in se komaj zadržal, da se ni odzval. Izdal. Da bi se v mestu razvedelo za njegovo nočno srečanje z bikom, se mu ni zdelo mogoče, in bilo bi precej nenavadno, če bi se prekrčevito odzval na to pogovorno puhlico. Trenoma se je zbral skupaj. Bradaču in njegovima kompanjonoma ni mogel kar prepustiti pobude, predvsem pa ni smel izdati, da se mu niti ne sanja, ne kako je bilo takrat, ko je bil še Balaž gospodar graščine, še manj pa, kako bi lahko bilo drugače po novem, ko ga je vsaj formalno nasledil on. Po drugi strani pa je bilo posedanje z domačini, ki so se odločili, da se bodo v pomenku podali nekoliko dlje od običajnih vsakdanjosti, priložnost, da malo potipa, kaj bi lahko bilo tisto, kar sta mu Clementine in Gabrijel zamolčevala, je bil zdaj vse bolj prepričan. Spomnil se je besed avtobusnega šoferja. Pravijo, da ni mogoče vstopiti v to mesto, preden samo ne vstopi vate. In da ko enkrat vstopi vate, te ne izpusti več tako zlahka iz sebe. In če je kdaj razumel, kaj mu je avtobusni šofer hotel s tem povedati, je bilo to v tistem trenutku. Kavarniško srečanje se mu je zdelo priložnost, da pričenja vstopati v svet tako, da dopusti svetu vstopiti vase, in ta priložnost se mu nikakor ni smela izmuzniti iz rok, obenem pa se ni hotel po neprevidnosti napak odzvati, se preveč razkriti. Ernest je pokroviteljsko potrepljal bradača po ramenu in se mu nasmehnil, kot da bi bil pripravljen na najbolj trdna pajdašenja – da si je kupil še nekaj malega časa, da natuhta, kaj jim natveziti –, a ga je nato bradač presenetil. Da Ernest ne bi prevzel pobude, kar je bilo že skoraj v polnem teku, je nehal mačkati okoli vrele kaše in preprosto povedal: „Blizu je čas, ko se bomo morali pričeti pripravljati na praznik. In ljudi zanima. Kako bo zdaj, po novem. Ko Balaža ni več. Saj ne, da ne bi zaupali prednjim … in vam … ampak ljudi zanima … ljudi pač zanima ...“ Ernest se je ob bradačevem zdrsu s prednjimi zavedel, da je z njegovo vlogo v graščini dejansko tako, kot se mu je dozdevalo. Da bi moralo biti več, kot mu Clementine in Gabrijel dovoljujeta, in da nekaj, morda celo kaj ključnega, zadržujeta zase. Zaskrbelo ga je edino, kar mu je bradačev zdrs nakazal. Da tudi v mestu njegovega brezdelnega pohajkovanja naokoli ne vidijo kaj dosti drugače. A ni hotel kar planiti. Se odzvati, kakor je čutil. To bi bilo v tistem trenutku najbolj napak. Ker če je bilo to razkritje kaj, je bilo izhodišče za resen pomenek s Clementine in Gabrijelom, ne pa za razprave z meščani. Bilo je videti, da so v mestu dejansko pričakovali, da bo pričel opravljati obveze in pristojnosti, ki jih je pred njim opravljal Balaž – in ki mu jih Clementine in Gabrijel z namenom zamolčujeta –, in ne bi mu bilo v prid, če bi druščini razkril, da je to, kar marsikdo v mestu sluti, tudi res. Da se mu o Balaževih časteh in pristojnostih, ki naj bi jih nasledil, niti ne sanja. Kot se mu ni nič sanjalo niti o tem prazniku. Odzvati se, kakor da si o vsem, o čemer je ravnokar govora, kar najbolje obveščen, pa je ponavadi še najboljša strategija, kadar se ti o vsem skupaj niti ne sanja. „Vse bo tako, kot je bilo vedno, in kot tudi mora biti, da bo prav,“ se je Ernest odzval. „In ni potrebe spraševati, ker je za vse že v primerni meri poskrbljeno. Za kar pa še ni, na tistem pa se pospešeno dela. In ob pravem času boste o vsem tudi obveščeni.“ Nasmehnil se je bradaču s prijaznim in nekoliko vzvišenim pogledom, ki ga je bradač tudi kupil – ali pa se je z zarotniškim prikimavanjem vsaj naredil, da ga je. Ernest se je zavedel svoje minimalne prednosti in je bil odločen, da je ne bo izpustil iz rok, zato se je tudi sam naredil v zarotniško naklonjenost, čeprav ni bil najbolj prepričan, da je tako pajdašenje priložnosti primerno ali celo sploh s priložnostjo skladno. Pa je potem kmalu razumel. „Prednjim zagotovo ne bo všeč, da smo vtakniti nos, kjer mu ni mesta,“ se mu je namreč bradač pričel prilizovati. In sta golobradca ob strani spet kot ves ta čas prikimavala. „In dobro bi bilo, da ta naš pogovor ostane skrivnost, če je le mogoče,“ je bradač nekoliko tvegal in v izrazu obraza se mu je izčrtal strah pred tistimi, ki jim njihovo druženje morda ne bi bilo povšeči. Ernest je dobro vedel, kdo sta tisti, kot je tudi vedel, da jih kaj kmalu čaka en strašen pogovor v graščini. Ernest je zarotniško prikimal bradaču. Dobro je vedel, seveda je dobro vedel, kdo sta tisti, a če nista samo onadva, si ni hotel napletati preveč vozlov, dokler jih, kar jih ima, ne razvozla tam, kjer jih najbolj mora razvozlati. Za domačo mizo. Tako pa je dojel tudi, da je čas, da se poslovijo. Zahvalil se je, ko je druščina zahtevala, da zapitek tokrat vsekakor plačajo oni, in stopil na prosto. * * * Bilo je popolnoma jasno, da se v svetu, v katerem se je znašel po čudaškem sosledju dogodkov, kljub vsemu nekaj pričakuje od njega; da mu torej Balaž vseeno ni zapustil samo graščine, ampak tudi določene obveze in odgovornosti – in s tem nenazadnje tudi časti, ki so mu jih v mestu sicer nesporno izkazovali, ampak jih še ni bil deležen v polni meri; ali pa jih vsaj ni v polni meri čutil, ker ni vedel, zakaj se mu jih sploh izkazuje, ker se mu jih je, resnici na ljubo, zaenkrat izkazovalo še precej nezasluženo. Ker je bilo vse bolj videti, da mu vednost tako o obvezah in odgovornostih, kot tudi časteh, Clementine in Gabrijel dejansko namerno zamolčujeta. Saj ne, da bi po časteh res tako hlastal, ampak igrati neko vlogo, ne da bi vedel, na katerem odru je pravzaprav postavljena, bi lahko postalo precej naporno. Pričel je vstopati v svet in svet je pričel vstopati vanj in bilo je ključno vedeti, do kam hoče poseči svet in do kam lahko stopi sam. Kajti ni si mogel niti predstavljati, kako mučno bi mu bilo ob zelo verjetnem posmehu, če bi se v mestu razvedelo, kako stvari dejansko stojijo v graščini. Odločen je bil, da bo vprašanje razrešil najhitreje, kar bo mogoče. Ni se hotel še enkrat najprej zaplesti v domneve in naslutevanja in nato poskušati postaviti stvari na svoje mesto na podoben način kot s Clementine – s katero sta si, je bilo videti, dokončno razjasnila, da je bila njuna bližina samo naključni trenutek užitka, ki ne išče trajanja –, zato je naslednjega dne pri zajtrku preprosto vprašal, kako je s tem praznikom. Kaj in kdaj se praznuje in kaj se pri vsem skupaj pričakuje od njega. Odziv ni bil na noben način tak, kot je pričakoval. Clementine in Gabrijel sta se v smehu razgovorila o nekakšni ljudski maškaradi na mestnem prazniku, na kateri se morajo tudi oni malo pokazati – oni, vsi trije! – in da se mu o tem ne splača preveč razglabljati, saj mu bosta ob pravem času vse pojasnila in ob priložnosti tudi stala ob strani, če se ne bo najbolje znašel. Kako je za praznik izvedel, nista niti vprašala, zato mu druženja v kavarni ni bilo treba pojasnjevati. Sicer pa mestni praznik ni bil kaj takega, za kar ne bi bilo mogoče domnevati, da bo zanj med klantivanjem po mestu prej ali slej izvedel, tako da tudi nista imela kaj spraševati. Dobro. S tem se ni bilo težko sprijazniti. Skrbelo ga je samo, da mestni praznik ni edino, kar se v tem svetu pričakuje od njega. In spet se mu je zdelo, da sta mu Clementine in Gabrijel tako zlahka in z nasmehom nekaj dala, da sta mu lahko samo še več prikrila. Po drugi strani pa se je dobro zavedal, da če Clementine in Gabrijel varujeta neke svoje neznane koristi, varujeta z njimi tudi obveze in odgovornosti, za katere pa ni mogel biti prepričan, da bi jih želel opravljati, če bi preprosto planil, udaril po mizi in se jih polastil. Skoraj se je namreč že udomačil v vlogi papirnatega gospodarja graščine in kdaj pa kdaj se mu ni zdelo popolnoma nemogoče, da preprosto sprejme, kakor je. Da bo poslej poskrbljeno za vsa njegova prihodnja leta in potrebe, on pa lahko prost vseh obvez in odgovornosti samo postopa naokoli, ne da bi se mu bilo treba enkrat samkrat vprašati, od kod denar, ki ga ob tem zapravlja, sploh nateka, kaj sploh počnejo ostali v graščini in od česa sploh vsi skupaj živijo. In na mestnem prazniku odigra, kar je pač treba odigrati, da v njegove prednostne pravice nihče ne podvomi. Nisem tako gospodar najbolj, kot je sploh mogoče? se mu je posmehnilo. Lahko da. Le da se v tej vlogi vendarle ne bi mogel povsem udomačiti. Ne bi bil ob tem dovolj na trdnih tleh za vse viharje, ki se lahko razbesnijo čezte, zagotovo ne. Da sta mu Clementine in Gabrijel razkrila ravno toliko, da njun slamnati gospodar ni pričel preveč mahedrati v vetru, ga je navdajalo tudi s skrbjo. Ni mogel biti prepričan, da mu bosta zagotovo stopila v bran, če se v mestu zaplete v kaj, česar sploh ne more predvideti, ker nima dovolj podatkov, da bi lahko prepoznal nevarnost. Kot bi se na kavarniško zarotniškost lahko zanesel samo še manj, če bi ponevedoma naredil napačen korak v nasprotno smer. Svet, v katerem se je znašel po čudaškem sosledju dogodkov, se mu je v času, ki ga je že prebil v njem, pričel razpirati in ga vabiti vase; in tudi sam je vedno bolj odločno vstopal vanj; tako da stvari sploh več niso bile tako enostavne, kot sta ga s svojim ravnanjem prepričevala Clementine in Gabrijel. A pri tem zaenkrat ni mogel še ničesar storiti. Zavedal pa se je, da bo v trenutni razpostavitvi odnosov moral biti vseskozi na preži. Se odločati in ravnati z izbornim občutkom. Seveda se bo moral svetu tudi sam dovolj razpreti, in pustiti, da svet vstopi vanj, kolikor se je namenil, če hoče najti ustrezen prostor v njem, obenem pa ne na eno ne na drugo stran ne more preveč tvegati, ker je bilo precej očitno, da ga vsi trenutno predvsem premerjajo, in ni mogel biti prepričan, da bi se mesto odločno postavilo na njegovo stran, če bi se enkrat hotel na silo kar polastiti časti in ugledov, ki mu z dedovanjem graščine precej zanesljivo pripadajo, a mu Clementine in Gabrijel, ki imata od trenutne razpostavitve odnosov, je bilo videti, neke neznane koristi, do njih branita dostop. DEJANJE Stal je sredi osrednjega mestnega trga, kot je stal prvega dne v mestu. Bil je dan, ko avtobus ni vozil. Nasploh se je v dneh, ko bi se med njegovim postankom lahko srečal z bolščečim pogledom avtobusnega šoferja, mesta izogibal. Stal je sredi osrednjega mestnega trga in še vedno ni vedel, kaj in kako bi s sabo. Nič bolj kot prvega dne v mestu. Stal je in se kar nekaj časa ni niti premaknil, ker mu je v tistem trenutku nenadoma zmanjkalo idej, kam bi svoja vnemarna pota po mestu in okolici še lahko naravnal. Bi preprosto vstopil v klet? se mu je prikrohotalo in je v žepu povrtel ključ, ki mu ga je prvega dne v mestu v kabinetu predala Clementine; in ga je odtlej imel vseskozi pri sebi. Balaževa sobana skrivnosti v kletnih prostorih graščine je bila zagotovo nekaj, kar bi vsakomur najprej razvnelo radovednost, če bi se znašel v njegovem položaju – in tudi njemu ni nič manj –; a je z vstopom v klet še vedno odlašal. Saj ne, da bi v kletnih prostorih graščine pričakoval kaj drugega kot čudaštvo nenavadnega starca, a kljub temu ni hotel vstopiti, dokler zagotovo ne ve, kaj ga po vstopu čaka. Dokler zagotovo ne ve, kaj svet, v katerem se je znašel po čudaškem sosledju dogodkov, dejansko pričakuje od njega. Dokler se ne znebi neprijetnega občutka, ki se mu je vedno znova vsiljeval, da je ključ od kleti, ki ga je sredi osrednjega mestnega trga povrteval v žepu, lahko tudi samo nekakšna past. Občutka, ki se mu je samo še krepil, odkar je izvedel, da je imel Balaž na mestnem prazniku neko posebno vlogo, ki bo, je bilo videti, odslej naložena njemu kot njegovemu nasledniku; in ni bil prepričan, ni ravno verjel Clementine in Gabrijelu, da bo ta vloga tako postranskega značaja, kot sta ga v smehu hotela prepričati, ko ju je o prazniku pobaral. Zganil je korak, ker mu kaj drugega ni preostalo, in potem spet samo hodil. Se potikal po mestu in okolici. In se tistega dne še posebej trudil ne srečevati s pogledi ljudi. S pogledi, ki so, se mu je zdelo, vse bolj prežali. Ernest se je po kavarniškem srečanju sicer malo bolj odprl ljudem v mestu, a se vendar trudil ne ogroziti spoštljive distance med njimi, varnostne razdalje pravzaprav. Večji del dneva je dan za dnem prebil v mestu in vlekel na ušesa pomenke ljudi, da bi kaj več izvedel, o prazniku ali čemerkoli že, a ni bilo v njihovih pomenkih, ki so se praviloma vrteli okrog vsakdanjih tem, vremena, cen in politične situacije, nič takega. Popolnoma običajni pomenki popolnoma običajnih ljudi. Tako da mu ni preostalo drugega, kot da preprosto vpraša, tiste, ki se jih sprašuje, kaj sploh je tisto, kar mu Clementine in Gabrijel zamolčujeta. A koga naj vpraša? Kdo so tisti v mestu, ki se jih sprašuje, če se že ni mogel zanesti na tista, ki sta mu prva ponudila odgovore, a to najbrž odgovore predvsem sebi v prid. Samohotna premlevanja o svetu in sebi so bila vse bolj polna nezadovoljstva, notranje napetosti in nemira. Kajti očitno je bilo, da sta tista, ki mu, kar bi moral vedeti, zamolčujeta, Clementine in Gabrijel, tudi edina, ki bi mu vse, kar ga bega in mori, lahko razjasnila. Saj ne, da bi se hoteli vtikati v vaše namene! se je v nekem trenutku nenadoma pričel pačiti in oponašati kolovodjo kavarniških družabnikov, ker se ni spomnil ničesar drugega. Saj ne, da bi karkoli pričakovali ali celo zahtevali od vas! mu je v prsih sikajoča kača samohotne misli zlagoma zlevila v bentenje. Prekleto se ne vtikate! Prekleto ne pričakujete in ne zahtevate! Potem pa se že enkrat vtaknite in zahtevajte, da bom enkrat le vedel, kaj sploh pričakujete od mene! Kaj imam opraviti na vašem prekletem prazniku! Kaj imam opraviti z nekim čudaškim starcem, z njegovimi obsesijami in ogledali! Kaj imam nasploh opraviti z vsemi vami! Ne, ne, to pa ne! Ne, ne, bomo samo stali ob strani in neumno gledali, dokler se sámo ne zgodi, kar se že ima zgoditi! Jaz pa naj blodim naokoli in stikam za bikom in moledujem, da mi nekdo končno vendarle razloži – morda celo bik sam, če že nihče drug ne, ha ha ha –; ali je tu morda taka navada, da hlevska živina ponoči prosto bezlja naokoli ali pa najino nočno srečanje kljub vsemu nekaj, zagotovo ne dobrega, pomeni! Jaz pa naj blodim naokoli in se sprašujem, ali niste morda kljub vsemu vsi skupaj samo ena tolovajska druščina, ki mi nič dobrega ne pripravlja! Dolgo v noč se je potem Ernest spet klatil naokoli in nazadnje stopil še v gozd in kar hodil med drevesi, med katerimi se sploh ni počutil tuje, manj kot med ljudmi tiste dni pravzaprav, in stikal za bikom. In v namrgodenih samogovorih izbentil iz sebe vse, kar se mu je naložilo v času, odkar se je potikal po svetu, v katerem se je znašel po čudaškem sosledju dogodkov. Bilo je že precej proti jutru, ko se je naposled vrnil do graščine. Ni mu bilo do spanja. V brezkončjih graščine pa ob tisti zgodnji uri tudi ni bilo še nikjer opaziti nobenega življenja. Pa tudi če bi. Bi bilo zaradi tega kaj drugače? Stopil je torej v kabinet, se sprehodil med knjižnimi policami, s pogledom nekaj časa otipaval knjige, se tu pa tam katere celo dotaknil, potem pa neko knjigo na slepo izbral in sedel z njo za pisalno mizo. Pričel je prelistavati knjigo. Nič posebnega ni bila ne na zunaj ne po vsebini. Nobenega posebnega užitka mu ni dala. Sicer pa jo je tako ali tako bolj v prazno prelistaval, si bolj ogledoval slike, s katerimi je bila bogato okrašena, resnici na ljubo bolj zabijal čas, kot da bi ga ob tisti zgodnji uri dejansko lahko zanimalo kako branje. Zaprl je knjigo, jo odrinil na rob pisalne mize, nekaj časa v prazno sedel, nato pa vzel knjigo spet v roke in se dvignil od pisalne mize, da bi jo odložil nazaj na knjižno polico. In nato kar obstal sredi prostora. In nekaj časa samo stal. Nekaj časa samo neodločno težkal knjigo v roki in mencal. Ni se mu zdelo smiselno, da bi, kakor tudi ni našel nobenega razloga, da ne bi. Ampak potem vseeno je. Knjigo je z vso silo zabrisal na tla. Knjižni blok se je ločil od platnic. Razsuli so se listi. Pričel je hoditi od police do police in metati knjige na tla, najprej samo tu pa tam katero, nato pa kar trumoma in iz kupa v kup vse bolj razjarjeno. „Jutri!“ je z gromkim glasom tolkel po policah. „Jutri bomo biku končno stopili na rep! Jutri bomo končno vedeli, kako in kaj!“ Sesedel se je nazadnje upehan na kup razcefranih knjig in na njem zaspal. Graščina se ni vmes niti za trenutek izvila iz moreče tišine, ki je bila takole ponoči še posebej tiha, prav srhljivo neslišna. Od nikoder niti najmanjšega šuma, kaj šele glasu; ali da bi recimo Clementine in Gabrijel nenadoma pridrvela pogledat, kaj se dogaja v kabinetu. Brezupna brezglasnost. Da se je že prepričeval, medtem ko je na kupu knjig polagoma tonil v sen, da se njegovo besnenje samo ni slišalo iz Balaževega kabineta, nikakor pa ne, recimo, da bi se Clementine in Gabrijel odločila v njegovo nesmiselno dejanje ne vtikovati. V trenutkih, preden je zdrsnil v sen, se mu je dozdevalo, da od daleč sliši odmevati bikov rig. Ni se kaj dosti zmenil za to, še manj da bi se spraševal, kako in kaj zdaj s tem nepričakovanim glasom v gluhih brezkončjih graščine. Pa četudi bika sploh ne bi ne v danem trenutku slišal odmevati po graščini ne srečal takrat v gozdu, ampak bi bil samo tisto v njem, čemur pri dnevni svetlobi ni pustil do sebe in je za trenutek privzelo podobo, da bi se mu lahko približalo, kar bi ga vsekakor moralo na smrt prestrašiti. A ni ga navdajalo s strahom, še manj s kako zavezo recimo, ali čim takim. Kot da v tistem trenutku preprosto ne bi o ničemer več odločalo, ali kot da on predvsem pri vsem skupaj ne bi mogel ničesar narediti drugače, pa karkoli bi že pomenilo. V predsnu po nočnem besnenju v kabinetu se v tistem trenutku nasploh ne bi mogel odzvati na nič. Kot ni bil nič manj naveličan vseh nalog in poslanstev, ki so mu bila v življenju naložena, ali pa je pač po lastni volji po njih hlastal. Ker se mu je nenadoma zazdelo kot uvid, kot nekakšna popolna gotovost, da je življenje morda res samo to, da si. Da hodiš, hodiš, hodiš. Stikaš po mestu in okolici. Stopiš v svet in pustiš svetu vstopiti vase. * * * Prebudil se je prekrit s knjigami. Najbrž ga je v hladnem jutru zazeblo na tleh v kabinetu in se je kot mrgolazen zalezel v kup knjig, ki jih je med poznonočnim besnenjem pometal s knjižnih polic. V potu in smradu na tleh v kabinetu se je počutil prav bedno. Za njim je bila spet ena tistih hudih noči, ko se je bilo treba spraviti k sebi z voljo in zagonom, s trudom predvsem, da se mu ne bi bilo treba spet ves dan bosti z malodušjem in samoočitki. Zlezel je iz kupa razcefranih knjig in se pretegnil. Telo mu je upognila topa bolečina. In od spanja v kabinetu je bil ves pomendran. Obstal je sredi kabineta in zgroženo strmel v kup razcefranih knjig. Spomin na poznonočno besnenje ga je navdajal s sramom, zato bi mu bilo najbolj prav, če njegovega besnenja v gluhih brezkončjih graščine res ne bi bilo slišati iz kabineta; če torej Clementine in Gabrijel zanj res ne bi vedela, nikakor pa se ne, recimo, zavestno odločila, da bosta njegovo nesmiselno dejanje preslišala in se vanj ne bosta vtikovala. Sprijaznjeno je zamahnil z roko, se globoko oddihal in se poklapano odpravil v kopalnico. Imel je dovolj časa, da se uredi, kajti zajtrk je tistega dne tako ali tako prespal in se je življenju v graščini lahko pridružil šele na kosilu. Opljusknil se je s hladno vodo in se zagledal v ogledalo nad umivalnikom, ki je odsevalo zdelano podobo izbuljenih oči, na kateri se je njegova zadnja noč neizprosno izrisovala. Da se je kar zdrznil in odmaknil pogled. Stopil pod tuš. Voda se mu je razlivala po telesu, mu splakovala smrad in umazanijo vseh poti po mestu in okolici in hude noči v kabinetu, in zdelo se mu je vse bolj nujno, da se njegova zadeva vendarle nekam premakne, ali udari po mizi in se polasti časti, ki mu je bila z Balaževim volilom odmerjena – z vsemi nalogami in odgovornostmi, ki jim pritičejo, kakopak –, ali pa se res preprosto prepusti zgolj bivanju, pa karkoli se mu bo že sproti napletalo; kar pa se mu je ob pogledih, ki so v mestu vse bolj odločno nekaj zahtevali od njega, zdelo vse manj mogoče. Na kosilu kasneje tistega dne je svoj obrok razumljivo mlaskal precej oprezavo. A ni bilo nič drugače kot vselej. Jedli so, Clementine in Gabrijel sta kot vedno premlevala aktualnosti življenja v graščini in tudi njemu odgovarjala na vprašanja ter z zanimanjem pretresala njegove redke predloge, kot da bi bil to povsem običajen dan in kot da njegovega poznonočnega izpada sploh ne bi bilo. Ernest si je prav oddahnil, da se z njego- vim dejanjem ni nihče ukvarjal. Bilo ga je malo sram, zato se je na kosilu malo potuhnil in se bolj malo oglašal, predvsem pa ni iskal možnosti, da bi lahko končno postavil svoja vprašanja – kaj šele, da bi si recimo želel, da bi bilo njegovo nočno dejanje res omenjeno in bi ga lahko kot izhodišče za svoja vprašanja izkoristil –; čeprav se mu je zdelo zdaj pa res že prav nujno, da si razjasni, kaj naj s samim sabo v tem novem življenju, da se razjasni, kaj kani to novo življenje z njim; po drugi strani pa si ni zmogel prikrivati, da mu do kakršnegakoli spraševanja ali debate o čemerkoli njegovem v resnici sploh ni. Kot da mu je nekako kar prav, da je, kakor je, da mu dnevi minevajo, kot mu minevajo. In da naj kar trajajo tako. Kajti česar mu najbrž res ni treba, so kakršnekoli časti, naloge in odgovornosti. Na tistem kosilu se je namreč nekajkrat nehote kar posmehnil, ko je pomislil, kaj mu svet dejansko hoče podtakniti kot njegov delež; ko se mu je v mislih izrisala podoba, ki je ni mogel odgnati, naj se je še tako trudil. Da bi se mu namreč njegov dejanski delež v tem svetu prvič zgodil s tem, da bi ga na mestnem prazniku, na tisti maškaradi ali kar pač že ob tisti priložnosti imajo in sodelovanje pri čemer ga je enkrat v kratkem zagotovo čakalo, našemili v nekakšnega pustnega vladarja ali kaj. Ne, ob tej podobi ni bilo mogoče ničesar več razjasnjevati. Kosilo se je odvrtelo po ustaljenih tirnicah in tudi njega potegnilo za sabo, ne da bi ga sploh pomislil usmerjati po svojih poteh, potem pa so se vsi skupaj porazgubili po brezkončjih graščine. Kot vedno. Sam je od mize vstal zadnji, ko so služabniki že odnesli pladnje z ostanki hrane, krožnike in pribor z mize in se tudi sami porazgubili po svojih poslih. Za trenutek je obstal sredi pospravljene sprejemnice. Predmeti so bolščali vanj v svoji srhljivi negibnosti. Bilo je, kot da bi se svet zanj za trenutek ustavil. Da ne samo ni več vedel, kam in kako s samim sabo, ampak si ni bil čisto na jasnem niti, kaj bi tisto, po čemer razjasnitvi je tako hlastal, sploh lahko bilo in kaj bi sploh bilo treba razjasnjevati. Vstopil je pač v neki svet in svet je pričel vstopati vanj in kako daleč mu bo svet dovolil vstopiti vase in kako daleč se bo pogreznil vanj sam, se bo razjasnilo sámo ob primernih priložnostih in pri tem res ni treba ničesar razjasnjevati. Kaj več bi bilo treba, kot da preprosto je? Kot da preprosto bolšči v mrtvo hladne predmete, ki enako mrtvo hladno strmijo vanj? Zakaj naj bi se sploh za nečim naprezal, če mu nihče ne nalaga nobenih nalog in odgovornosti? Zakaj naj ne bi preprosto hodil svoja pota, če ga že nihče ne vabi na nobena druga? In ko bo na kaka druga pota povabljen, jih preprosto odhodi in to je to. Kajti res. Kaj bi bilo tako strašnega v tem, če bi se na neki maškaradi malo pozabaval – ker zabavne take stvari ponavadi so –; sicer pa kakor pač je. Čisto nič. Najbrž. Zganil se je in stopil korak po neki taki svoji poti. Stopil je v kabinet, seveda ne ker bi se nadejal kakega napotka za v prihodnje, po čemer je še pred kratkim tako krčevito hlastal, ampak da bi za začetek vsaj pospravil, če je kabinet že dobesedno razsul. Ker se je to preprosto spodobilo. In četudi bi bila to v tistem trenutku edina njegova pot po svetu, v katerem se je znašel po čudaškem sosledju dogodkov – in najbrž tudi je bila –, mu je bila v tistem trenutku povsem dovolj, je bil z njo iskreno v polni meri zadovoljen. Popoldan je prebil v kabinetu in odpravljal posledice razdejanja, ki ga je zagrešil minulo noč. Kar se je od razsutih knjig dalo vsaj za silo spraviti v red, jih je zlepil in popravil ter zložil nazaj na knjižne police; kar je bilo povsem uničenih, pa je ostanke nabasal v vrečo za smeti in spravil ob pisalni mizi za vstran, da jih enkrat odnese do zabojnikov ob vhodu na posestvo, kamor pa se mu tistega dne ni ljubilo. Ker se mu sploh ni ljubilo iz hiše. In ko je nato ravno zlagal nazaj na police zadnji kup knjig, s knjigami, ki jih je sinoči med prvimi zmetal s polic in so noč preživele v dokaj nepoškodovanem stanju, se mu je pogled nenadoma ustavil na popolnoma nepoškodovani tanki beležnici, vezani v elegantno črno usnje, z napisom FIAT! v sijočih zlatih črkah na platnicah. V prvem trenutku se mu je beležnica zazdela kot da nastavljena, da se je kar obregnil ob Gabrijela, a se je zaradi precej verjetno neosnovane obtožbe služabnika nemudoma tudi okrcal in se opomnil, v katero smer se je tistega dne odločil ne spuščati samohotnih misli. Raje se je posvetil beležnici, če se je že znašla v njegovih rokah. Sédel je za pisalno mizo in za začetek previdno in oprezavo po njej samo malo polistal. Listi v njej so bili tanki, tako da jih je bilo kar nekaj uvezenih v navidez tanko beležnico, predvsem pa so goste vrstice, nanizane na straneh beležnice, znesle kar nekaj besedila. Vrstice so bile izpisane z drobno, komaj berljivo pisavo; besedilo pa je bilo bogato opremljeno s skrbno izdelanimi skicami. Podpis na dnu vsake od strani je razkrival, da je našel Balaževo beležnico. Ne preseneča, da se je ob tem odkritju pričel od vznemirjenja tresti po vsem telesu. Globoko je zajel dih in se pričel prebijati skozi drobno, komaj berljivo pisavo. Razbrati je mogel dovolj, da mu je razvnemalo radovednost, a vendar premalo, da bi lahko, kar je izluščil iz Balaževih zapiskov, zložil v skladno celoto, še manj da bi lahko Balaževe zapiske preprosto prebral, kot na primer kako knjigo. Potem pa je na spodnji polici knjižne omare – s katere je kar nekaj knjig v razsutem stanju končalo v vreči za smeti ob strani pisalne mize, namenjeni za zabojnik ob vhodu na posestvo –, in sicer v njenem povsem desnem kotu, opazil nekaj podobnih beležnic. Vzel je v roke prvo z vrha kupa. Bila je popolnoma enaka kot Balaževa, vezana v enako elegantno črno usnje, z enakim napisamo FIAT! v sijočih zlatih barvah na platnicah, kar se mu je zdelo nekam zlovešče, a je potem vseeno polistal po njej. V beležnico so bili uvezeni enaki tanki listi, s praznimi stranmi, pripravljenimi za uporabo. Vzel je v roke še nekaj beležnic s kupa in polistal po njih. Vse so bile enake kot Balaževa. Pot, na katero mu je bilo stopiti, se je v popolnoma jasni luči razstirala pred njim. Eno od beležnic je skoraj z nekakšno sakralno maniro položil na pisalno mizo, poiskal pisalo in se lotil prepisovanja Balaževih zapiskov, kar se je v tistem trenutku zdelo edini pristop, da se sploh prebije skoznje. In bil se je odločen prebiti skoznje. Bil je odločen, da bo dešifriral vsak stavek, vsako besedo, vsako ločilo, da bo našel razlage v besedilu za vsako še tako nerazberljivo, nerazpoznavno čačko na robu strani. Globoko je zajel dih in pričel prepisovati Balaževe zapiske v zdaj že svojo beležnico; in ko je ujel tok misli, zapisanih v drobni, komaj berljivi pisavi, se je iz trenutka v trenutek vse bolj zlahka prebijal skoznje. Besedilo se je prav dobro bralo, ko si se navadil pisave; skice, opremljene z razlagami, pa so bile nasploh izdelane s skrbno in veščo roko. Prebijanje skozi tisto, kar se mu je ob prvem pogledu na Balaževo beležnico zdelo neprehodno goščavje, je vse bolj postajalo navdihujoče branje. Balaževim zapiskom se je z vsem bitjem predal, da bi izvedel karseda več o graščini, mestu in ljudeh, med katerimi se je znašel po čudaškem sosledju dogodkov; in kot da bi se celo nadejal, da bo nazadnje vendarle Balaž tisti, ki mu bo določil prostor in stan v svojem svetu, kajti vloga papirnatega dediča graščine, ki se kar tako tjavendan klati po svetu, ki ga je na neki način dobil v last, ki preprosto je, ne da bi to karkoli pomenilo ali ga k čemurkoli zavezovalo, se mu vendarle ni zdelo nekaj, za kar bi se nekoga vabilo v neki svet, pa naj bi se bil še tako voljan vloge, ki sta mu jo odredila Clementine in Gabrijel, navaditi in jo brez vsakih zadržkov ali celo pritožb tudi živeti. Predvsem pa ga je med raziskovanjem Balaževih zapiskov zanimalo, ali lahko najde v njih vsaj posreden odgovor na vprašanje, ali mu je Balaž graščino sploh zapisal ali pa so po njegovi smrti nekaj na tak način zaštrenali, da se je on znašel v tej zgodbi – in bi tako bil morda celo samo nekdo v, recimo, Clementinini in Gabrijelovi zgodbi in sploh ne Balaževi. A kaj bi sploh lahko bil v njuni zgodbi, kako bi se sploh lahko znašel v njej, zakaj naj bi Clementine in Gabrijel v svojo zgodbo sploh vabila nekoga od drugod, za katerega obstoj predtem komaj da sta sploh vedela? Ne, v to smer ne bo pustil samohotnih misli, to je bil prepričan. Pa četudi v svetu, v katerem se je znašel po čudaškem sosledju dogodkov, poslej na veke vekov samo bo, primoran, da si krajša čas z izmišljanjem podobnih vnemarnih obvez in zadolžitev, kakor je bilo v bistvu tudi prepisovanje Balaževih zapiskov. Ne bo pa kar tako po gostirjih stikal za blodnim in od preobilice časa premleval nesmislov, nikakor ne! A nekaj je vendarle potreboval, kar bi mu pomagalo pri odločitvi, ali naj sploh ostane. Kajti za tako brezdelno postopanje naokoli res ni nobenega razloga nekje ostati, predvsem če mu Clementine in Gabrijel kljub vsemu prikrivati kaj ključnega in preveč tvega, če igra vlogo v njuni zgodbi, ne da bi vedel, kaj ta zgodba sploh je; ali če mu je, na primer, Balaž odmeril nekaj, česar ne bi zmogel ali znal nositi, ko mu bo enkrat nepričakovano naloženo, morda celo na tistem prazniku, na katerega se v mestu pripravljajo z oprezavimi in previdnimi pogledi, Clementine in Gabrijel pa se delata, kot da se bodo samo zapeljali naokoli na kakem vozu kot nekakšni starodavni vladarji ali kaj na primer. Ne, ni mu bilo treba ostati, če bi se pokazalo, da Balaževo volilo sploh ni bilo darilo, ampak skrita past. V tistem trenutku ni imel še nobenega razloga, da ne bi, če bi se tako pokazalo, sledil nasvetu avtobusnega šoferja ter se en dan minutko pred odhodom preprosto zavihtel na avtobus in pustil prah za petami. Zato pa se tudi doma med pripravama na odhod ni hotel predajati preihtavemu navdušenju. Da ne bi bilo preveč posmeha in privoščljivosti, če bi moral priznati poraz svoje velike nove zgodbe in pricapljal nazaj. V tistem trenutku sicer še ni imel nobenega razloga, da bi bil prepričan, da bo v svetu, v katerem se je znašel po čudaškem sosledju dogodkov, ostal; kakor prav tako še ni imel nobenega dovolj zanesljivega razloga, da bi moral na vrat na nos pobrati šila in kopita. Dobro pa se je zavedal, da ne bo lahko oditi, če bo predaleč vstopil v svet, ne da bi tudi vedel, kako globoko je ob tem svet vstopil vanj. Zato se mu je o svetu, za katerega je kolebal, ali v njem sploh vidi prostor zase – svet nekega konkretnega prostora zanj, je bilo videti, v tistem trenutku še ni videl, praznične maškarade v tem kontekstu namreč raje sploh ni jemal resno –; tudi zdelo pomembno najprej izvedeti, kolikor je le mogoče. Da se bo znal vživeti prav, če bo že ostal. Da bo znal dati, kar se bo zahtevalo od njega. Da se bo znal izogniti zankam, ki neprevidnim tako zlahka spodsekajo korak. Ali da bo vsaj zares vedel – če se bo en dan minutko pred odhodom res preprosto zavihtel na avtobus in pustil prah za petami –; zakaj se je temu mestu, kot mu je zatrjeval avtobusni šofer, kljub vsemu bolje izogniti, preden pustiš svetu pregloboko vstopiti vase, preden predaleč zagaziš v njegove skrivnosti. Da bi v svetu, v katerem se je znašel po čudaškem sosledju dogodkov, odslej res preprosto samo bil, se mu je tako vse manj zdelo najboljša izbira. Kajti upravičeno se je lahko bal, da bi se s takim pristopom znal neprevidno preveč razkomotiti, celo toliko, da ne bi več znal preprosto planiti, če bi se nenadoma pokazal čas za pobeg. Zato se je Balaževim zapiskom tudi popolnoma predal, spet z nekakšnim pričakovanjem. Ni se sicer nadejal, da bi mu lahko odgovorili na prav vsako vprašanje, ki si ga je tističas zastavljal, a da mu bodo razkrili nekoliko več o svetu, po katerem si še ni upal odločno zastaviti koraka, ker ga nihče še ni bil pripravljen dovolj varno napotiti v katerokoli smer, toliko pa si je od njih vendarle lahko obetal. Balaževi zapiski pa so bili potem do določene mere razočaranje. Ponudili so mu namreč vse kaj drugačno branje, kot se je od njih nadejal, nič kaj veliko o graščini, mestu in ljudeh, ali denimo o tistem famoznem prazniku, na katerem se je Ernestu menda obetala neka vloga, za katero je bil že vnaprej prepričan, da mu ne bo všeč. Balaževa razpredanja so mu na začetku celo delovala nekoliko abstraktno in zato morda še bolj vznemirljivo, problem, s katerim se je v njih spopadal, pa tako fantastično ekscentričen, da so ga popolnoma potegnila vase. Da se tako rekoč več sploh ni ganil iz kabineta. Samo obrokov se je udeleževal, spal pa je kar na kavču v kabinetu. Kdaj pa kdaj je sicer moral za trenutek odložiti pisalo in narediti nekaj krogov po kabinetu, ker se mu je Balaž nepričakovano in ne po všeči zazdel preveč podoben zmešanim čudaškim učenjakom, zanesenjaškim čarodejem, alkimističnim talilcem rude, podpisnikom pogodb s hudičem in kar je še bilo takih v zgodovini človekove izkušnje vednosti, pri katerih nikakor ni iskati napotkov zase, ampak prej razpotja blodnosti, v katere človeka premlevanje nedorekljivega lahko privede. Predvsem ko je prepisoval tiste zabeležke, iz katerih je bilo razvidno, kako si je Balaž konkretno predstavljal razrešitev problema, ki mu je posvečal vse svoje napore, a so ga Balaževa prizadevanja, čeprav so se mu vedno bolj dozdevala nesmiselna, navdajala s preveč zvedavosti, da se ne bi skoznje prebil do konca. Naj je bil občutek, da se popolnoma vnemar napreza, še tako močan, se je po nekaj krogih po kabinetu vedno vrnil do pisalne mize ter nazadnje zapise in skice iz najdene beležnice prepisal in prerisal na čisto do konca, za kar je porabil štiri enake tanke beležnice s kupa še neuporabljenih, vezane v enako elegantno črno usnje, z enakim napisom FIAT! v sijočih zlatih barvah na platnicah. Posamezne beležnice je skladno s tematiko tudi nadnaslovil. Simboli. Vladar. Optika. Klet. * * * Prva beležnica Simboli je bila namenjena simbolom, ki jim je Balaž namenjal glavnino pozornosti na začetku svojih razglabljanj. Zanimalo ga je ozadje njihovega nastanka, pomen, uporabnost v ezoterične namene, značilnosti kultur, ki posamezni simbol uporabljajo, in v kakšnem kontekstu. Skrbno je skiciral svetišča in palače, na katerih so jih našli vklesane, pri čemer mu vpetost določenega simbola v arhitekturno celoto, v sklopu katere se je opazneje pojavljal, ni bila nepomembna. Kot da bi imelo določeno znamenje neko povsem fizično moč, odvisno od, kakor je to Balaž postavljal, njenih tehničnih lastnosti v odnosu do celote. Kot nekakšen osrednji del določene naprave recimo, kakor koli čudaško je že to zvenelo. Balaža pravzaprav niso zanimali simboli sami na sebi, ampak izključno v povezavi z bistvenim problemom, s katerim se je v svojih zabeležkah ukvarjal, problemom vladanja. Obilica podatkov o arhitekturnih kompleksih in simbolih, s katerimi so bili oznamenovani, v Balaževih raziskavah in razpredanjih še zdaleč ni bila postranskega pomena. Balaž je iskal nekaj, kar bi absolutnost vladarjeve prezence med ljudstvom postavilo na bolj zanesljiv način kot zakonik, krona in žezlo, ki so vendarle samo pridatki vladarjeve osebe, vladarjeva oseba z vsemi svojimi pomanjkljivostmi in plitvinami pa vsekakor ni nekaj, čemur bi se lahko zaupalo brez ostanka – in čemur ljudstvo brez ostanka nikoli, bodimo odkriti, niti ni zaupalo –; zaradi česar nobena vladavina ne more biti absolutna, predvsem pa ne brezhibno učinkovita. Druga beležnica Vladar, v kateri so prevladovale analize družbene ureditve pretežno teokratičnih in avtokratičnih družb, z obilico podatkov o konkretnih oblikah vladavine in družbene organiziranosti, s posebnim poudarkom na analizah družbene razslojenosti in odnosov, zlasti konfliktov, med posamezni sloji, je Ernestu razkrivala Balaža kot nekakšnega zapoznelega razsvetljenega absolutista, ki mu do precejšnje mere samoorganizirana kaotičnost modernih družb – ali vsaj nevodenih do zadnjega preostanka iz enega samega centra po vseh pramenih družbene razslojenosti – ni bila pogodu, kar za graščaka v odročnem malosvetju, pravega relikta že zdavnaj minulih časov, ni bilo presenetljivo. Sodobni svet, v katerem je poskušal najti absolutna red in mero, je čudaškega novodobnega aristokrata nasploh navdajal s pravo grozo. Ernestu so se Balaževa razpredanja zdela, kot da bi bral malo popreproščeno obnovo Upora množic, pa najsi mestoma zapisano v še tako abstraktnem strokovnem jeziku. Tako ne preseneča, da si Balaž razrešitve problema, s katerim se je spopadal, ni predstavljal na podoben način, kot ga je opredeljeval bolj znameniti Vladar iz preteklosti, ampak so se mu ravno take popolnoma neposredne strategije z odprtimi kartami zdele jedro problema, na tem mestu pa so se njegove zamisli stikale tudi s prvim delom njegovih razpredanj. Balaž je iskal nekakšen ultimativni simbol, ki bi lahko bil generator absolutne vladavine, popolnega sistema, ki bi že v zasnovi izključil vse možne odklone, oziroma bi vsak odklon brez ostanka vključil vase – in s tem pravzaprav izničil – na ta način, da bi se ob vsakem premiku svojega kolesja redefiniral tako v odnosu do specifičnega vnosa, ki ga je odklon povzročil, kot do lastne celosti, zaradi česar nič, kar bi bilo del sistema, ne bi moglo na noben način delovati zunaj njega, kaj takega pravzaprav sploh ne bi bilo možno. Ampak tako svet na neki način deluje tudi sicer! Le da seveda ne pod taktirko enega samega dirigenta! Ker to potem ni nič drugega kot čisto navadna diktatura! se je Ernest jezil ob Balaževih premlevanjih. Kako vladati sebi in svetu? Kako biti tisto, kar vlada od zadaj, kar samo po sebi vzpostavlja absolutnost vladarjeve neodtujljive pravice do oblasti, ne da bi bilo s čimerkoli zamejeno, predvsem pa bi bilo vsezaobsežno, ne da bi nezaobsežnost sploh bila možna? je v svojih pisarijah razpredal Balaž. Kako biti podoba, v kateri se v obredu ponavlja mit – kajti ni oblasti, ki ne bi bila postavljena ne nekem mitu –, in dejanski mit sam na sebi v konkretnosti, ne da bi bilo poenotenje odvisno izključno od vere? Kako biti zdaj, ki seže v nekoč – kajti vsak mit je samo ustrezna interpretacija nekega vélikega nekoč –, in obenem nekoč sam na sebi? Kako biti ne samo roka, ki nekaj drži, ampak tudi tisto, kar je držano? Kako naj nekoč ne bo samo spomin, na podlagi katerega vemo, kako naj smo, ampak tudi dejanski zdaj, to, kar dejansko smo, ne da bi bilo to nujno vedno samo v razmerju? Kajti skrivnost ni v tem, da jim vladaš in da jim vladaš dobro, ampak da si v tvojem imenu vladajo sami – in da si vladajo zate. Kajti naj so še tako dobro vladani, naj si še tako pustijo vladati, je to vedno samo v odnosu, samo v določeni razdalji do absolutne vladanosti, v katero sta brez preostanka vpeta tako vladar kot vladani. In ki naj bo taka, da bo povsem po njihovem – a izključno zate. Ernest si Balaževih sanjarij ni mogel predstavljati drugače, kot da se je čudaški zapozneli aristokrat v njih doživljal kot nekakšen pravičen diktator z nasmehom in v časteh zadovoljnih navdušenih množic. Ampak se je kateri diktator kdaj zamišljal drugače? In – so kateremu diktatorju pred njim kdaj res čisto vsi navdušeno mahali izključno pod prisilo, z bajonetom pod rebri? S sistemom z nekakšnim ultimativnim simbolom kot svojim generatorjem se je Balaž v svojih sanjarijah o absolutni vladavini, diktaturi kakopak, po Ernestovem mnenju samo izognil stražnim stolpom, tajni policiji in terorju – resnici lastnih sanjarij. Namen njegovega mehanizma ni imel nobenega drugega smotra kot stražni stolpi, tajna policija in teror, razen da bi poskrbel še za vladarjevo pravičniško podobo, kar se je Ernestu zdelo vsaj malo licemersko, če že nič drugega ne. Kajti Balaž ni hotel nič drugega kot tisto, kar so hoteli vsi trinogi pred njih, ob tem pa se še doživljati kot dober in pravičen, pozabljal pa je, da so se prav tako, kot dobri in pravični, doživljali vsi trinogi pred njim, in da se tudi on, če bi že ustvaril svoj mehanizem in bi ta celo deloval, ne bi tako počutil nič bolj upravičeno, če zanemarimo, da Ernestu ni bilo niti najmanj jasno, zakaj naj bi zapozneli graščak v odročnem malosvetju tak mehanizem sploh potreboval. Clementine in Gabrijel ga očitno nista, kajti tudi brez njega so vsi radostno plesali v njunem tonskem načinu. Ernest je bil skorajda prepričan, da se je Balaž s temi abstraktnimi premlevanji samo branil pred tistim, kar ga je na premlevanja sploh navedlo in kar zagotovo ni bilo povezano z absolutno vladavino, ampak z nečim veliko bolj konkretnim; kakor je Clementine ob pomisli na Balaža prav gotovo premlevala vse kaj drugega kot strahove, da bi se preminuli graščak iz onostranstva lahko vrnil karkoli še opravit z njo. Tretja beležnica Optika je vsebovala najbolj abstraktne zapise, optične enačbe, izračune razmerij med steklovino in svetlobo, ki so se za Balažev namen na prvi pogled zdeli popolnoma neuporabni, nazadnje pa so se pokazali kot ključen del njegovih razglabljanj, kajti za Balaža je bila svetloba tisto, v čemer vse je in v čemer edino lahko pride na svetlo, zato je v to smer tudi iskal razrešitev zagat, s katerimi se je spopadal. Čas je samo razdalja, ki loči svetlobo od nas, je premleval Balaž. Čas je samo potovanje svetlobe skozi dani prostor. In kaj je potem v danem kontekstu sámo stvarstvo? Nič drugega kot manifestacija svetlobe. Kako torej zavladati svetu odsevov? Nič drugače, kot da zavladaš svetlobi. Tako da jo odluščiš od odsevov, pričneš upravljati z njo in s tem tudi z odsevi. Tako da sam določaš prostor, naravo in gibanje njenih trenutnih manifestacij. Samo razlomnico moraš najti, v kateri se svetloba loči od odsevov, in ko začneš uravnavati svetlobo, začneš uravnavati tudi celotno podobo sveta, kajti če ni ničesar v stvarnosti, kar ne bi odsevalo v podobi, ki jo kaže svetloba, potem ne more biti ničesar niti onstran tvoje oblasti, kadar podobo sveta uravnavaš sam. V četrto beležnico Klet je Ernest prerisal Balaževo konkretno rešitev: načrte za prezidavo kletnih prostorov v labirint zastekljenih hodnikov s središčnim prostorom, v katerem je bil postavljen nekakšen mehanizem, ki si ga Ernest tako na drobno izrisanega niti ni znal predstavljati, kako naj bi izgledal v stvarnosti – če ga je Balaž seveda res postavil –; kajti česa takega še nikoli v življenju ni videl, niti še ni slišal, da bi komu sploh prišlo na misel. V prerisih ga je sicer samo bolj približno naznačil, a njegov namen je popolnoma razumel. Obvladati svetlobo, da lahko vladaš odsevom, kar pa je bila v Balaževih razpredanjih celota sveta, ki je bila dosegljiva pogledu. Princip, po katerem naj bi vse skupaj delovalo, je bil v zapiskih povsem razumljivo razložen. Line pod stropom kletnih prostorov, ki so bile sicer čisto pri tleh na zunanji strani graščine, so lovile odseve resničnega sveta od zunaj. Odsevi so nato potovali skozi labirint, preskakovali z ogledala do ogledala, da so se razločili po svojem bistvu, in se stekali proti mehanizmu v središčnem prostoru kleti, kjer so se sestavili v podobo stvarnosti po željah in namenu tistega, ki je z mehanizmom upravljal, in ko so po narobni strani pripotovali nazaj ven, so spremenili tudi podobo stvarnosti same. Ernest si ni hotel niti predstavljati, kakšne strašne travme je moral Balaž reševati s to famozno konstrukcijo v kletnih prostorih graščine, sobano skrivnosti, kakor jo je imenoval sam, Ernest pa je v svojih prepisih vendarle raje skromno uporabljal poimenovanje klet, ker si ni niti predstavljal, kaj bi ta strašen stroj v kletnih prostorih graščine lahko opravil pri Balaževih tegobah. Da bi kaj takega lahko delovalo, ni niti pomislil. Kljub temu pa je do starčevih naporov – zlasti če je pomislil, da je svoj načrt v kleti dejansko uresničil –; čutil strahospoštovanje in niti kančka posmeha. Nekoliko tudi zaradi Balaževih svaril bolj proti koncu njegovih zapisov. Da je treba najprej spoznati, preden se presodi. Kar je zanj pomenilo, da mu ne kaže pametovati, preden ne zbere poguma in dejansko vstopi v klet. Samo vstopiš lahko. Ali pa ne vstopiš. Zunaj ni ničesar. Samo takrat lahko razumeš, ko si v. Samo tako lahko obvladaš, da si tudi sam obvladan. Da si v. Da si v obvladano tudi sam povzet, če že nisi obvladanje samo na sebi. SOBANA SKRIVNOSTI Dokončal je delo, odložil pisalo, iz posrebrene cigaretnice z vgraviranimi inicialkami, ki si jo je popolnoma nepremišljeno privoščil v enem od časov lova za napotkom, izbrskal cigareto in prižgal. Kadil je počasi, globoko, z vsem bitjem. Naključno je prelistaval beležnice – Balažev original je po dokončanem delu spravil na isto mesto v desnem kotu spodnje knjižne police, kjer ga je tudi našel –; tu pa tam kaj prebral, če mu je nehote pritegnilo pozornost, ali pa se ne povsem osredotočen za trenutek zadržal pri kaki skici. Pokadil je, na robu pepelnika ugasnil cigareto in beležnice poravnal na robu mize. Vstal je, stopil do okna in se zastrmel skozenj. Snežilo je. Sneg je naletaval v lahnih sunkih in se pričel kot tanka smetanasta skorja nabirati na tleh, po rastju in strehah stavb. Ne preseneča, da je bil v tistem trenutku še vedno poln vtisov in vprašanj, ki so se mu porodila ob delu na Balaževih beležnicah, in ko je takole stal pri oknu in strmel v zabrisano podobo sveta, skritega za zastorom naletavajočih snežink, je, ne da bi se tega sploh zavedal, pričel doživljati svet pred svojim pogledom, kot da bi se Balažu njegova prizadevanja resnično izšla, kot da bi dejansko strmel v svet, ki ga je Balaž s premikom ročice – ali karkoli je že v njegovem strašnem mehanizmu temu služilo –, uravnal po lastni podobi. Tako da bi peza, pod katero ječi njegova dedovina, vendarle segala iz onostranstva pod njegovo podobo, le da nekoliko drugače, kot so to tisti, ki niso vedeli za sobano skrivnosti, znali doživljati. Premleval je o podvigu, ki si ga je Balaž zamislil in v kleti lastne graščine tudi hotel udejanjiti, in bil nad njim – kljub temu, da se mu je njegova konkretna izvedba zdela popolnoma nemogoča –, vedno bolj prevzet. Skušal se je sprehoditi po ulicah mesta, ki jih je med svojim brezdelnim pohajkovanjem dodobra spoznal, kot da bi res lahko postalo njegova neodtujljiva pravica, če bi mehanizem v središčnem prostoru zastekljenih kletnih hodnikov tudi sam zagnal; povzpenjal se je na vrh cerkvenega zvonika na obrobju osrednjega mestnega trga, da je imel dober razgled po mestu in pokrajini, in po v sebi naslikani podobi razporejal prebivalce, kot da bi dejansko lahko bili samo figure na šahovskem polju, brez vsakršne sledi lastne volje ali možnosti upora – in ne da bi si sploh lahko zamislili, da so lahko kakor koli v razkoraku med sabo in svojim svetom – vklenjeni v njegovo absolutno vladavino. Je to tista strašna skrivnost? Je takšen sistem celota sveta, v katerem sem se znašel po čudaškem sosledju dogodkov? Graščina, mesto in od sveta odmaknjena pokrajina? Clementine, Gabrijel, meščani? Jaz sam po novem? Ki se povsem brez razloga sprašujem, ali ostati ali ne, ali vstopiti ali ne, ker se je popolni sistem tega sveta, že ko sem se po izstopu iz avtobusa prvič dotaknil njegovih tal, redefiniral na ta način, da sem v tem trenutku v tolikšni meri njegov del, da ne morem več izstopiti, da ne bi mogel izstopiti niti, če bi planil in poskušal pobegniti od tod, ker med mano in svetom ni več nobenega razkoraka? Vrnil se je od okna, mencavo obstal sredi kabineta in se razgledal okoli sebe, kjer je kljub svojemu nedavnemu nesmiselnemu dejanju še vedno opazil samo knjige, veliko knjig. Odvrnil je pogled. Ni mu bilo do branja. Med prepisovanjem Balaževih zapiskov si je naložil preveč vsega za pretuhtati, da bi že tako kmalu dodajal. Stopil je nazaj do okna in se brez prave ideje za tisti dan zastrmel skozenj. Sneg je medtem že pričel ponehavati, a v takem mu kljub temu ni bilo do klatenja po mestu in okolici. Da bi recimo malo stopil naokoli. Ne, ni bil tak dan, da bi spet hodil, hodil, hodil, nikakor ne. Na stežaj je odprl okno, da bi malo prezračil. V zatohel zakajeni kabinet je udaril val ostrega svežega zraka, da ga je kar obšla slabost in se mu je zašibilo v nogah. Potem pa mu je svežina zlagoma pričela prijati. Nadihal se je svežega zraka, da mu je kar zažvižgalo v pljučih, ko se mu je razširjala sapa, potem pa čez čas okno zaprl in se odpravil v kopalnico, da bi se po daljšem času malo uredil. Pri umivalniku se je opljusknil s hladno vodo in se zastrmel v ogledalo, ki je odsevalo od naprezanja zadnjih dni zdelano podobo izbuljenih oči. Da se je v prvem hipu kar zdrznil in sunkovito odmaknil pogled, čeprav mu zgaranost po drugi strani ni bila neprijetna. Prav dobro se je počutil, da se je po dolgem času nečesa spet lotil z vnemo in zagonom. Stopil je pod tuš. Voda se mu je razlivala po telesu in mu splakovala smrad in umazanijo zadnjih dni, prebitih skoraj izključno v kabinetu. Užitek najbolj neposredne, brezsmiselne vrste ga je napolnil s svežo energijo, tako da se je odločil vreče za smeti, polne ostankov knjig, vseeno odnesti do kontejnerjev ob vhodu na posestvo z graščino, da se vsaj malo razhodi. Ko se je osvežil in uredil, jih je tudi pobral v kabinetu in se odpravil ven. Zunaj je sneg medtem že ponehal. Oblaki so se razstrli in v slepečih žarkih sonca se je divje bleščala tanka smetanasta skorja po poteh, rastju in stavbah. Ko je izstopil, so mu slepeči sončni žarki udarili v oči. Zastal je pred vhodnimi vrati graščine, da se je navadil na bleščavo svetlobo, in se ob tem oprl na enega od klesanih mož vhodnega portala. Stebrna kipa sta bila sicer, se mu je do tačas razkrilo, izumetničena podpornika okrasnega balkona, do katerega s hodnika na notranji strani ni bilo dostopa, ampak je bilo nad njim samo okno. Dotik klesanega moža je bil oster, raskav, leden. Kljub temu kar nekaj časa ni mogel odmakniti roke od ledeno hladnega kamnitega telesa. In do zavesti mu je prišlo, da je oba moža z vhodnega portala, kot nasploh marsikaj v graščini in njeni okolici, že dodobra načel zob časa. Bila sta že skoraj kot prežitek minulih časov, kakršni v neprenehni skrbi za vsakdanjost zadnji pritegnejo našo pozornost in njihovo dejanskost ponavadi opazi samo kdo, ki jih gleda z daljave. Da bi se preprosto po svoji volji lotil dela na stavbi in okolici, čemur se tu nihče ne posveča, niti ne zaveda, kako potrebno bi bilo pravzaprav? Bi bila to lahko prva naloga, ki bi si jo v novem življenju zadal? In se ji tudi posvetil, pa karkoli bi imel kdo pripomniti? se je vprašal in ob tem nenamerno dvignil pogled proti nebu, preko katerega se je spet pričela raztegovati natrgana zavesa temnikavih oblakov, skozi katero so padali samotni žarki poznega sonca in ga božali v očeh. Z roko je nehotno segel proti nebu. Kot da bi s to kretnjo naposled hotel postati dejanski vladar Balaževega, poslej svojega sveta. Ko pa se je zavedel, koliko dejanske oblasti ima nad svetom, ki naj bi bil njegova dedina, se mu je trenoma unesla ekspresija. In se mu je vsilila pomisel, da bi to lahko postal izključno, če vstopi v klet. Pomisel je nemudoma odgnal, ne da bi se sploh kaj vprašal o njeni smiselnosti, ker če mu do česa tistega dne ni bilo, mu ni bilo do lazenje po nekih kleteh, zagotovo nevarnih spričo nedokončanih gradbenih faz, v kakršnih je moral preminuli starec tam spodaj pustiti svoj čudaški podvig. Osredotočil se je raje na misel, ki se mu je pred tem ponudila kot nekakšna njegova možnost in si še enkrat potrdil, da bi bilo treba z graščino in marsičim na pripadajočem posestvu marsikaj postoriti. Z vrečami za smeti se je premaknil do kontejnerjev ob vhodu na posestvo, jih zmetal vanje in se nato kljub vsemu odpravil še malo naokoli. Zastavil je korak proti mestu in se predajal sanjarjenju, da bi se dela na graščini in okolici lotil ne glede na vse, in ob teh mislih na vendarle prijeten predzimski dan postajal vse bolj sproščen, igriv in razposajen. Da bi lahko začel kar vriskati. A se mu je navdušenost zlagoma pričela sesipati sama vase, ko se je zavedel, da si naloge ne bi mogel zlahka sam zadati, da bi si jo na koncu – če pač ne bi želel tvegati nepotrebnih sporov –, moral kar izprositi od Clementine in Gabrijela, ki bi zagotovo našla tisoč in en razlog, zakaj kaj takega v tem trenutku ni najbolj potrebno, ali celo sploh ni možno iz teh ali onih objektivnih razlogov, če že ne bi, kar najbrž res ne bi, planila z neposrednim nasprotovanjem. Kajti da bi po svoje šaril po graščini in njeni okolici, zaenkrat v realnosti še po njuni posesti, mu zagotovo ne bi preprosto dopustila. Da se je spet s polno jasnostjo zavedal, da svojo zadevo pač mora nekam premakniti. Ali preprosto udari po mizi in obelodani, česa se kani lotiti na svojem, ki mu je pripadlo z dedovanjem, pa naj mu to Clementine in Gabrijel še tako odrekata … ali pa … ali pa … A ko je natuhtal, česar bi se kljub vsemu lahko lotil, ga od tega, da bi zdaj kar planil in zahlastal po resničnem deležu sveta, v katerem se je znašel po čudaškem sosledju dogodkov, po polni vrednosti odmerjene dediščine, ni odvračal samo strah pred precej verjetnimi nevščečnostmi s Clementine in Gabrijelom, ampak bojazen, da se ne bi morda s tem polastil tudi nečesa, česar bi se potem na vsak način hotel znebiti, pa ne bi bilo več mogoče. Zato pa se tudi v tistem trenutku načrtovanje možnih podvigov ni kot ponavadi končalo z negodovanjem nad Clementine in Gabrijelom. Ni se namreč mogel ne vprašati, ali morda samo ne ravnata kot avtobusni šofer, ali mu morda samo ne omogočata, da ne stopi predaleč v svet, v katerem mu potem ne bi bilo dobro, mu omogočata prostor, da se lahko potegne nekoliko nazaj ali povsem umakne, če svet vendarle pregloboko seže vanj. Ali pa samo skrbita, da se preprosto sprijazni s tistim, kar mu je Balaž dejansko odmeril: da zgolj je, da se preprosto prepusti vsakdanjosti v svetu, v katerem bo poslej poskrbljeno za vsa njegova prihodnja leta in potrebe, ne da bi se mu za karkoli bilo treba kaj dosti pomujati, nič kaj veliko več, kot da si z nečim zapolni čas, obilje časa; če preprosto pusti, da vse teče, kakor je teklo doslej, in preprosto sprejme, kar se mu odmerja sproti, pa četudi so to maškarade na nekem bedastem ljudskem prazniku. Ampak tako preprosto ni mogoče biti. In če se mu je še pred nedavnim zdelo, da bi se to marsikomu zdel idealen način obstoja, je bil zdaj vse bolj prepričan, da samo do tačas, dokler ga ne bi zares začel živeti. Kajti kako naj zares čutiš, da si, če naj si kar tako tjavendan. * * * Kavarna spet ravno toliko da ni bila prazna. Sključen je v istem separeju, v katerem so pred časom Ernesta nagovorili bradač in njegova pomočnika, iz masivne bele porcelanaste skodelice z modrim vzorcem srkal čaj z mlekom. Gabrijel. Ko je Ernest vstopil skozi nihajna vrata in ga takoj tudi zagledal, je Gabrijel ravno srknil iz skodelice in jo z nezadovoljnim izrazom na obrazu odložil na pripadajoči krožniček. V roke je vzel ličen majhen vrček enake barve z enakim modrim vzorcem, zagotovo del čajnega servisa, dolil mleko ter čaj še dosladkal in s priučenimi gibi premešal, skodelico spet dvignil in z drobnimi požirki poskusil poparek; nalahkoma odkimal, dodal še ščepec sladkorja, še enkrat premešal in poskusil, zadovoljno pokimal sam sebi in skodelico odložil na pripadajoči krožniček. Kot da bi si poparek samo pripravil za naslednji pravi požirek. Na desni strani čajnega servisa je na mizi pred njim ležala razgrnjena knjiga. Gabrijel se je v kavarni očitno ustavil z namenom, da bi bral, in ko je poskrbel za ustreznost užitka v čaju, se je knjigi tudi posvetil. Gabrijel je bil prej toliko zamoten s svojim opravilom, da Ernestovega prihoda sploh ni opazil. Ernest je zastal ob točilnem pultu in pogledoval zdaj Gabrijela, ki se ni zavedal njegove prisotnosti v kavarni – se odločal, ali bi sploh vstopil in prisedel, ker sesti v katerega izmed preostalih separejev, ne da bi to dejanje nekaj pomenilo, četudi ne bi, seveda ni mogel –, zdaj natakarico, ki je tudi tokrat čistila kozarce in se mu, kadar sta se srečala s pogledi, vedno ljubko nasmehnila. Kot da bi ga razumela ali celo nekako tolažila, čeprav ga ni imela za kaj tolažiti in bi mu bilo prav, če bi to bil samo njegov napačen občutek. Kajti če bi natakarica imela do njega kakršenkoli odnos onstran tega, kakor je pač videla enega izmed gostov, potem bi v mestu o odnosih v graščini veliko več vedeli in se z njimi tudi veliko več ukvarjali, kakor bi mu bilo prav in ga ne bi navdajalo s srhastim nelagodjem. A ji je bil za vsak nasmeh vendarle hvaležen. Ker je bil topel in je godil. Ernest je kar nekaj časa samo takole stal ob točilnem pultu in se neodločno prestopal. Se ves čas pravzaprav odpravljal, ker se je odločil, da se ne bo pridružil starcu za mizo. Gabrijela se je namreč v zadnjem času ravno tako krčevito izogibal, kot se mu je v prvem času v graščini vsiljeval. V razjasnjevanju svojih odnosov v graščini so vendarle prišli dovolj daleč, da se mu ni prav nič razjasnjevalo na samem z Gabrijelom. A se potem vseeno ni samo obrnil in zapustil prostora, pa ni vedel, ali zato, da ne bi bil pred natakaričinim pogledom njegov pobeg preočiten, ali – – – ampak je kar in kar stal ob točilnem pultu in mencal. Dokler ga ni stari služabnik nazadnje vendarle opazil, mu pomahal z roko in povabil, naj prisede. Ernest se je z mencavim korakom odpravil proti njemu. Ni vedel, ali mu je prav ali ne, da se je tako razpletlo. Pa bi mu najbrž moralo biti, saj ni našel nobenega drugega razloga, zakaj bi sicer toliko časa mencal ob točilnem pultu, da ga je stari služabnik lahko opazil in sam povabil za svojo mizo. “Kako stvari?” ga je smeje nagovoril starec, ko je prisedel. “Eh ... pač ... gre ... nič posebnega,” je Ernest zmignil z rameni, ker se česa drugega ni spomnil in ker se ni mogel kar planoma vklopiti v Gabrijelovo, za kakor ga je poznal, precej neobičajno sproščenost. Gabrijel je bil namreč tistega dne tak, kot ga je bil Ernest manj vajen, zaupljiv, sproščen, kar nekam neprijetno sentimentalen. Vneto se je razgovoril o tistih davnih dneh, ko sta Ernestov ded in babica še živela v graščini, in z zanimanjem prisluhnil vsemu, kar mu je bil Ernest primoran povedati o njunem življenju po odhodu. Ernestova pripoved o vsem, česar se je spomnil iz svojega življenja z dedom in babico, in kar sta mu sama povedala ali pač natvezla iz lastnih spominov, je Gabrijela navdajalo s prav deškim navdušenjem, Ernesta pa vsaj z nelagodjem, če ne celo jezo, predvsem pa je pripovedoval z odporom in nerad. Gabrijelova zaupljiva sproščenost, skoraj pocukrana sentimentalnost pravzaprav, se mu je predvsem zdela narejena. Ne, ni ga bil takega vajen, in Gabrijel je bil tak zagotovo z namenom. Predvsem pa ni moglo biti brez namena, da so ga tako strahotno zanimali zlasti Ernestovi spomini na deda in babico – čeprav je seveda samo deda in babico iz njegovega življenja poznal, in o čem drugem bi ga lažje spraševal, če sta že takole sedla in se, vsaj tako bi bilo videti od daleč, lahkotno pomenkovala? Pravzaprav pa mu ni bilo prav, da Gabrijelova vprašanja v njem spet obujajo občutek, ki ga je že ob dedovih in babičinih neprevidnih omembah preteklosti v njegovem otroštvu begal in moril; in kar se jima je zareklo, se mu je zdaj vse manj zdelo tako nedolžno, kakor sta ga hotela prepričati, ampak vse bolj táko, kot mu je že takrat pravil občutek. Še posebej, ko je Gabrijela neposredno vprašal, zakaj sta ded in babica sploh morala zapustiti dedovino, in kakšno vlogo je pri tem imela ona. Gabrijel se ni zmedel, ampak mu je odgovoril brez kakega čustvenega podtona, čeprav se Ernest ni mogel znebiti občutka, da je bil na vprašanje pripravljen in da je imel vnaprej pripravljen odgovor, ki je ustrezal namenu, ne nujno pa tudi dejanskim dejstvom iz preteklosti. Gabrijel mu je namreč natvezel zgodbo o bogati rodbini, iz katere izvira, o kateri pa ne ve ničesar, ki je bila na podoben način preprosta in verjetna, kot so bile pripovedi deda in babice, ki so tako odlično odgovorile na vsako njegovo morebitno vprašanje, da jim ni mogel verjeti brez ostanka. O Gabrijelovi zgodbi sicer ni mogel dvomiti upravičeno, dokler ne bi preveril dejstev, a da si pride v sled s svetom, v katerem se je znašel po čudaškem sosledju dogodkov, se mu ni zdela prava pot brskanje po zaprašenih arhivih, v katerih najbrž ne bi našel nič za njegov namen koristnega. Kajti oba z Gabrijelom sta vedela, da Gabrijelova zgodba najbrž ni resnična in da se je z njo samo izmaknil odgovoru. V njem je pričelo rasti nelagodje, ko se mu je pričelo dozdevati, kot da je v ta svet prišel samo po odgovore na tista davna vprašanja, po odgovore, ki jih že dolgo ni več hotel dobiti, ker bi mu bilo še najbolj prav, če bi vprašanja preprosto ostala pozabljena, kot so bila, preden je prispelo pisanje o dediščini, zato se je odločil, da ne bo drezal, in je Gabrijelovi zgodbi preprosto samo prikimal. Pogled mu je ob tem naključno padel na knjigo, ki jo je prej bral Gabrijel in ki je ostala razgrnjena pred njim na mizi in dovolj obrnjena proti njemu, da je lahko pričel brati zgodbo na odprti strani. Bila je neka znanstvenofantastična zgodba. Očitno so na teh koncih vsi obsedeni s tako tematiko, se je nasmehnil sam sebi. In si tudi vzel pravico, da je kar bral. Gabrijel ni imel nič proti in se je pričel brez namena razgledovati po prostoru. Potrebovala sta trenutek oddiha v druženju in morda izrazitejši premolk za menjavo teme. KRASNI SVET Kozmična tehtnica, mernik dneva in noči, se je tistega dne ravno uravnovesila. Pomladni ekvinokcij. Na nebu se je razgrevalo sonce, v prsti so se budile klice rasti. Vas je stopila iz sence zimske dremavosti. Vaščani so prezračili z blatom ometane koče in se modrovaje o žetvi pričeli pripravljati na setev. Kot leta in stoletja pred tem. Kot vselej. Na Krasnem svetu namreč niso poznali nepredvidljivosti, ampak so se leta nizala v sosledje do potankosti enakih krogotokov. Na Krasnem svetu se ni rojevalo. Niti se ni umiralo. Iz vasi se ni odhajalo. Niti se ni vanjo prihajalo. Krasni svet je bil še vedno tak kot ob stvarjenju. – Prekleto! Prekleto! je robantil Siegfried Schneebäcker, besno brcnil v jekleni zunanji plašč pokvarjenega vesoljskega plovila in proč od sebe zabrisal čelado. Do pasu si je odgrnil skafander, da ga je sonce pričelo žgati v ščetinaste prsi. – Prekleto! Prekleto! se ni mogel pomiriti. Siegfrieda Schneebäckerja je NASA nedolgo tega poslala popravit pokvarjen satelit telekomunikacijskega sistema GAT 3A. Satelit je popravil, med vračanjem na rodni planet pa se mu je pokvarilo vesoljsko plovilo. Zdrsnil je čez rob osončja in nazadnje ga je vsrkala črna luknja, ki je na tistem koncu strašila vesoljske popotnike. Padel je nekam neznano kam, od koder se nikoli več ne bo mogel vrniti domov, v to je lahko bil prepričan. – Prekleto! Prekleto! se je Siegfried Scneebäcker sesedel za mizo pod drevesom sredi vasi, ko se je sonce na nebu ravno dotaknilo zenita. Obraz mu je zdrsnil med dlani in po licu so mu pričele zdrsovati solze. Vaščani so se zgrbili za okni svojih koč, strahoma zrli vanj in mu niso upali blizu. Ker so vedeli, da poslej nikoli več ne bo moglo biti, kot je bilo dotlej. Ernest je prebral zgodbo do konca in samodejno odrinil knjigo nekoliko dlje od sebe, kot je bila dotlej. Dvignil je pogled in se srečal z molčečim Gabrijelom, na katerega obrazu ni bilo videti nobenega izraza. Samo zamaknjenost v predah, ki je pač videti pomenljiv že sam po sebi. Ne, Gabrijelu ni bilo treba ničesar pripomniti, da je Ernest nedvoumno vedel, kaj mu je hotela povedati zgodba, pa četudi bi se Gabrijelu prej branje dejansko povsem naključno ustavilo točno na tej strani. Gabrijel je še kar vztrajal v pomenljivem premolku, zato je Ernestu pogled samodejno spet padel nazaj na mizo, le da tokrat z očmi ni poiskal knjige, ampak je predse povlekel belo porcelanasto skodelico, ki jo je natakarica skupaj z naročeno kavo med njunim pogovorom odložila predenj na mizo in se je do tačas še ni dotaknil, iz bakrene džezvice v skodelico natočil kavo, iz istega vrčka kot predtem starec, v katerem je ostalo še ravno dovolj mleka, dolil mleko, kavo posladkal, premešal in srknil, ne da bi pogled medtem vsaj za trenutek dvignil od mize. Tudi z druge strani mize se medtem ni slišalo glasu, niti kakega premika ali šuma ne. Iz suknjiča je izbezal posrebreno cigaretnico, izbrskal cigareto in si jo prižgal. V poltemi hotelske kavarne se je razžarel tleči tobak in s konice cigarete so se pričeli proti stropu vzpenjati vitki stebrički dima, se med dviganjem razsuvali v vrtince, razblinjali v meglice in naposled razprhnili v nič. Zadaj za kalejdoskopsko čarovnijo cigaretnega dima je bilo videti Gabrijelovo podobo. Stari služabnik je ves ta čas molčal. In je spregovoril šele, ko je Ernest cigareto pokadil do konca in jo ugasnil na robu pepelnika. “Dobra zgodba, ne?” se je Gabrijel nasmehnil kot med povsem vsakdanjim pomenkom in ni bilo videti, kot da bi samo poskušal zmanjšati napetost, ki se je medtem kljub vsemu zalezla med njiju. “No, nič posebnega sicer,” je Gabrijel nadaljeval brez premora. “Poanta pa vendarle daje misliti. Naj je sistem še tako popoln, ga vedno tako zlahka sesuje vdor nečesa nepredvidljivega od zunaj. Zaradi česar popolnega sistema sploh ne moremo predpostaviti, ker vsega nepredvidljivega ni mogoče niti predvideti, kaj šele se pred njim ubraniti.” Ernest ni mogel ne pomisliti na Balažev načrt, katerega namen pa je bil ravno to, da bi se sistem in nepredvideno v vsakem trenutku vedno znova uravnovesila na tak način, da se neskladja med sabo ne bi zavedala niti za trenutek, da do neskladja potemtakem sploh ne bi prišlo. Čudaški, če že ne smešen načrt, zagotovo, a glede na vse nevšečnosti, ki si jih ljudje zagodemo v življenju – in v Balaževem življenju jih je moralo biti kar nekaj, se je Ernestu vedno bolj dozdevalo –, ga je bilo mogoče razumeti. A ni bilo to tisto, kar je Ernestu v tistem trenutku zaposlovalo misli in ga navdajalo s srhastim nemirom. Gabrijel se je brez vsakega dvoma navezoval na Balaževe obsesije, o katerih je zagotovo vedel več kot Clementine, morda celo več od njega, če je že kdaj bil v kleti, ali celo Balažu pomagal postavljati tisto čudaštvo v podzemnih prostorih graščine, do katere koli faze ga je Balaž že uspel dokončati, če ga je sploh do kam. In ni mogel biti prepričan, da mu Gabrijel res ni nastavil knjige na pravi strani, ali da mu ni morda celo nastavil Balaževih zapiskov. Ker sicer za njegovo ukvarjanje z Balaževo zapuščino ni mogel vedeti, pogovor pa je vendarle zastavil preveč na ta način, kot da bi mu bilo Ernestovo poznavanje Balaževih obsesij znano. Kakorkoli že. Gabrijelova misel se je nedvoumno navezovala na značilnosti sveta, v katerem se je Ernest znašel po čudaškem sosledju dogodkov, zdela pa se je tudi do tolikšne mere podobna svarilom avtobusnega šoferja, da ga je spet in spet stresel srh po vsem telesu. Pravijo, da v to mesto ni mogoče vstopiti, preden samo ne vstopi vate. In da ko enkrat vstopi vate, te ne izpusti več tako zlahka iz sebe. Bilo je celo videti, kot da Gabrijel preverja, kako daleč v svet je Ernest do tačas že stopil. Njuno druženje se je tako zdelo kot nekakšna priložnost za tisti dolgo pričakovani pogovor, ki je Ernest vsekakor ni smel vnemar zapraviti, čeprav se mu je pokazala, ko nanjo ni bil pripravljen in tudi ni vedel, kako in kakšen pogovor bi sploh zastavil. Dokler ni vedel, za koliko njegovih poti, nakan in podvigov v svetu, v katerem se je znašel po čudaškem sosledju dogodkov, Gabrijel ve, ni hotel razkriti, da Balaževo zapuščino precej dobro pozna. Zato pa ni hotel tvegati in je čakal, da Gabrijel sam nadaljuje pogovor. Gabrijel pa je kar in kar pomenljivo molčal in čakal na njegov odziv. In ker Ernest njegovi sproščeni zaupljivosti tistega dne ni niti najmanj verjel, se je odločil pogovor nadaljevati tam, kjer so ga končali za mizo v jedilnici. “Vem, da smo se o tem že pogovarjali,” je zastavil, “ampak o tem prazniku bi mi res lahko nekoliko več povedal. Saj ne, da ne bi mogel počakati, ampak nekolikanj radovednosti me pa vendarle daje, ne zameri ...” Gabrijel se je vidno nezadovoljen zresnil in ni niti pomislil, da bi prazniku namenil en sam stavek. “Si vstopil?” je z zlovoljnim izrazom na obrazu vprašal. “Kam?” je Ernest samodejno zazijal, čeprav je v istem trenutku vedel, da neupravičeno, ker mu je bilo seveda popolnoma jasno, o čem ga Gabrijel sprašuje. “Kam?! Sam veš kam! Si ali pa še vedno nisi?” Stresel ga je neprijeten občutek. Kot da bi ga starec prav v tistem trenutku dejansko pošiljal v klet. “Kdo sploh si, Gabrijel, prekleto?!” se je samodejno odzval. “Kdo sem?” se je Gabrijel zahehetal. “Samo tvoj služabnik, kdo bi bil drug? Morda pa nisem nihče.” Pravijo, da v to mesto ni mogoče vstopiti, preden samo ne vstopi vate. In da ko enkrat vstopi vate, te ne izpusti več tako zlahka iz sebe, mu je v globinah misli še enkrat pričelo odmevati svarilo avtobusnega šoferja, ko je pričel razmišljati o odhodu. Na dušek je zvrnil preostanek kave in iz žepa suknjiča izvlekel denarnico, da bi plačal zapitek. Gabrijel mu je z nasmehom zadržal roko z denarnico, ker da bo tokrat sam plačal. Ernest se mu je z nasmehom zahvalil in nanagloma zapustil hotelsko kavarno. Izstopil je na plano in preplavil ga je srhast občutek, ko se mu je zazdelo, da dejansko razume, kaj je Balaž mislil z razkorakom med sistemom in vdorom vanj od zunaj, kar je bil v svetu, v katerem se je znašel po čudaškem sosledju dogodkov, v tem trenutku še najbolj on sam. Je lahko kdo celo hotel, ga je srh preplavil do kosti, da se svet ponovno uravnovesi na način, kakor se je z mojim prihodom edino lahko uravnovesil, in je zato ravno na moj naslov prišlo pisanje o dediščini? Pravzaprav pa ga je srh še bolj preplavljal, ko je pomisel odpravil kot nemaren dozdevek in pomislil, da je pri spuščanju v Balaževo dediščino in klet najbrž neizprosno sam. Da vse to morda tudi drugim utemeljuje prostor in početje v svetu, zadeva pa kljub vsemu samo njega. Kar pa ga ni navdajalo z nikakršnim napuhom. Ker ni pomenilo, da bi on o čemerkoli odločal, še najmanj o drugih, ampak je preko tega tudi sam do iste mere določen, če zgane in določi. Da se mu je nazadnje vse skupaj skrčilo na precej banalno osnovo s popolnoma nepredvidljivim izplenom. Da vstopi ali pa pač ne vstopi v klet. Po drugi strani pa se ni mogel znebiti primisli, da je po ukvarjanju z njegovo zapuščino morda samo malo preveč padel v Balaževe obsesije, kot pa da bi se dejansko kaj konkretno odločujočega skrivalo v kleti graščine, zato se je pričel truditi, da ne bi več premleval kleti in Balaževih podvigov, čeprav je bil precej prepričan, da bo slej ko prej uporabil ključ, ki je še vedno tičal v žepu njegovih hlač, in vstopil v klet, vsaj da si poteši radovednost, če že zaradi česa drugega ne. * * * Stopal je preko osrednjega mestnega trga. Z neba so spet pričele nalahkoma zdrsovati redke snežinke. Z lahkotnim korakom, brez vsake naglice in ne da bi se sploh prav zavedal, kam naravnava korak, je prehodil mesto in se nazadnje znašel v rokodelski četrti mesta. Z zanimanjem si je pričel ogledovati domiselno aranžirane izložbe. Pogled mu je še posebej pritegnila srebrna nakrancljana ura v izložbi mestnega urarja. Dovolj, da je pričel razmišljati o nakupu, in ko je preveril ceno, se mu namera niti ni zdela preveč izdaten nakup, veliko manj pravzaprav kot posrebrena cigaretnica. Ura in cigaretnica bi pravzaprav prav dobro sodili skupaj v njegovem žepu. Vendar pa se je odločil, da ne bo spet kar planil kot s cigaretnico, ampak bo nakup raje opravil – če se po premisleku zanj sploh še odloči –, ko bo naslednjič kaj hodil tod mimo. Bil pa je tudi čas, da se počasi prične odpravljati proti domu, in proti graščini je korak tudi naravnal. Hodil je počasi, brez velikih misli, kot da sprijaznjen s položajem, v katerem je po času, prebitem v mestu, nekako obvisel. Po drugi strani pa mu je korak upočasnjevalo zavedanje, da se prav na tej poti marsikaj odloča. Skoraj prepričan je bil, da mu po vrnitvi ne bo mogoče ne vstopiti v klet. A ni ustavljal koraka, niti poskušal natuhtati kake druge poti, po kateri bi se še lahko zaobrnil in preložil vrnitev do graščine, ampak je preprosto stopal po nausodeni poti, sicer počasi in kot da bi odlašal, a vendarle. Bolj in bolj pa je tudi snežilo. Snežinke so pričele naletavati vse manj osamljeno in skoraj že v kosmih. Da je samodejno stopal vse hitreje. In je bil prav vesel, ko je bil končno pred graščino. Čutil sicer ni ravno veselja, ampak bolj olajšanje, da se bo končno zgodilo, kar se ima zgoditi, da naposled vendarle bo, zaradi česar je sploh pristal v tem mestu. Za trenutek se je še pomudil zunaj na snegu in si nehotno ogledoval klesana moža z vhodnega portala. Kot prvo bom pa mogoče res vaju znova izklesal, je pomislil, ko se je spomnil načrtov, ki so se mu zdeli prav zabavni, ko se je odpravljal od doma, in tudi zdaj mu misel ni bila nič manj zabavna, čeprav je bil precej prepričan, da se tega ne bo lotil, ker bi klesati nove podobe za vhodni portal vendarle bila precej otročja prva naloga kakršne koli renovacije. Premaknil se je proti vratom in z dlanjo podrsal po golih prsih enega od mož z vhodnega portala. Ob dotiku raskavega ledenega kamna ga je zmrazilo po vsem telesu, da je sunkovito odmaknil dlan in odskočil. Pa ni dopustil mislim, ki so hotele pričeti navrevati v njegovih globinah, da bi se premaknile do zavesti, kajti zmrazilo ga je prav gotovo samo od ledene obloge snežink, ki se je pričela nabirati na klesanem kamnitem telesu, v to si ni dopustil dvomiti. Vstopil je in že kmalu je stal pred vhodnimi vrati kleti. V pesti desne roke je krčevito stiskal podedovani ključ. Za trenutek se je vendarle še prestopal pred vhodnimi vrati, za trenutek vendarle še okleval in mencal, čeprav se je na to, kar je v tistem trenutku naklepal, pripravljal ves čas počasne, zbrane hoje iz mesta proti graščini, pravzaprav ves čas, odkar mu je Clementine ob njegovem prihodu v kabinetu stisnila v roke ključ. Se nato naposled odločil. Ne, ker ne bi imel nobene druge izbire. Ne, ker bi naposled hotel udejanjiti nekaj, kar je ves čas v mestu viselo nad njim kot nekakšna peza, in se s tem peze tudi rešiti. Ampak ker je preprosto bil čas. V vhodnih vratih kleti je zaškrtal ključ. Znašel se je v poltemi, v kateri je komaj kaj razločil. Samo neometane stene kletnega hodnika in pobleskovanje v ogledalih, ki so bila po stenah razvrščena v nepravilnih vzorcih, kar pa je Balaž zagotovo preračunal z dlakocepsko natančnostjo. Z dlanjo je podrsal po raskavi neometani steni, zatipal stikalo in pritisnil. Vendar pa se ni prižgala luč, ampak se je nekje od daleč prislišal blagi pridušeni zvok piščali, nekje od zgoraj pa ga je pričel nagovarjati starikav moški glas. Posnet, zagotovo. O drugih možnostih niti ni razmišljal. Kljub temu da mu je že po prvih korakih v kleti srhovalo med kostmi, je ohranil dovolj zbranosti in prisebnosti, da ni razpredal o nesmislih. Kar je bilo torej najverjetneje posnetek, je bilo zagotovo posnetek Balaževega glasu, kar je bilo še bolj srhljivo, kot da bi bilo kaj drugega. Glas ga ni strašil. Prej kot strašljiv se mu je zdel zavezujoč. Ko je zganil korak in pričel stopati skozi labirint neometanih kletnih hodnikov z ogledali, se mu je nekoliko unesla drhtavica in nad glasom je bil vedno bolj prevzet, pravzaprav bolj nad tonom kot dejanskimi besedami, ki jih je glas izgovarjal. Sicer pa ni imel povedati nič takega, česar ne bi prebral že v Balaževih zapiskih. Samo vstopiti je treba, mu je govoril glas. Samo pognati. Potem se že vrti sámo. Po večnih nespremenljivih tirnicah. Potem ni nikoli več tako, kot je bilo do tačas. Potem ni nič drugače, kakor je bilo vselej. Potem je, kakor je. Potem je, kakor hoče biti. Samo vstopiš lahko in poženeš. Vrti se potem sámo. Vrti se vselej sámo. Starikav moški glas je nenadoma poniknil v poltemo in tudi glas piščali je bilo za trenutek komaj mogoče slišati. Zastal je za trenutek v tem zatišju, se zagledal v temo na koncu hodnika, se za trenutek kot da potuhnil pred nadaljevanjem poti. Ki pa jo je nato vsekakor nadaljeval. Ne, ker je ne bi bilo mogoče ne nadaljevati. Ne, ker bi jo bil primoran nadaljevati. Ampak ker je bil čas. Počasi je zganil korak. Stopil. In pričel hoditi. Glas piščali se je spet oglasil in njegova jakost je pričela naraščati, kot da bi bil izvor glasu vedno bližje. Poltema se mu je nenadoma pričela dozdevati za kanček manj temna. Da je pričel celo raz- znavati neometane stene kletnega hodnika in pobleskovanje v ogledalih, pribitih na stene v neurejenih, a zagotovo premišljenih razmerjih. Na koncu hodnika nato nenadoma zagleda zvezdnato bleščavko. Ne ve, ali je tam konec kleti, ali je morda ravno zvezdnata bleščavka cilj njegove poti – bil bi nekoliko razočaran, če bi bilo samo to vse, to si je že moral priznati –, ali pa se na tistem mestu kletni hodnik nekam zaobrne. Za trenutek zastane in postoji, medtem ko zvezdnata bleščavka lebdi na koncu hodnika na sredini višine kleti pred njegovim pogledom. Zgane se in se napoti proti zvezdnati bleščavki, ki se v istem trenutku prav tako premakne in nenadoma izgine za vogalom hodnika. Očitno se na tistem mestu prelomi smer poti skozi klet. Ernest čez čas prav tako doseže konec hodnika in stopi za vogal, v naslednji hodnik. Na koncu drugega hodnika spet zazna zvezdnato bleščavko, ki se spet potuhne za vogalom. Stopi za njo v naslednji hodnik, in nato naslednjega, in tako naprej. Kot da bi zvezdnato bleščavko zasledoval skozi labirint neometanih kletnih hodnikov z ogledali. Glas piščali vse bolj raste. Bolj in bolj glasna melodija se mu vsaja v zavest in mu v enakomernem ritmu odzveneva v drobovju. V kletnih prostorih postaja vedno bolj svetlo, že prav zastrašujoče svetlo, čeprav to še vedno ni nič drugega kot nekoliko svetlejša poltema. Pobleskovanje v ogledalih nenadoma prične odsevati podobe njegovih spominov, sanj in slutenj, v bežnih odbleskih na robu njegovega pogleda, in kot da bi bežali pred njim, kot da bi se mu res samo prigledali na robu pogleda, tako da ne more biti prepričan vanje, tako da ne more biti prepričan, da niso samo prigledi iz svetlobe. Svetloba se sicer vse bolj razpreda čez ves prostor, ki pa ga ne vidi več prav dobro, ker nanj ne more biti več popolnoma osredotočen. Kot da bi se kletni hodniki pričeli preobražati v pokrajine zunanjega sveta, resničnega sveta, pa zdaj vseeno, ali v prigledih, ali pa samo njegovih mislih; v prostore, skozi katere je v življenju že hodil, in prostore, skozi katere bo enkrat zagotovo še šel. Potem pa mu nenadoma zasrhne po vsem telesu, da v trenutku zastane in se sunkovito obrne, a zadaj za njim ni ničesar, samo spet nepredirna, zgoščena tema, da ga prav zaskrbi, kako bo sploh našel iz kleti. Zasrhne mu, ker se mu zazdi, kot da bi zadaj na vratu začutil vročo bikovo sapo, kot da bi ga skozi labirint kletnih hodnikov spremljal tisti bik, ki ga je pred časom srečal, ali pa si ga pač namislil, v gozdu. A bika zadaj za njim ni videti, niti se mu ne zdi, da bi se potuhnil v zgoščeno temo. Ko zgane korak, zadaj na vratu zopet začuti vročo bikovo sapo. A se ne odzove, ampak samo zbrano stopa naprej. Nenadoma ga zaslepi nepričakovani sunek močne svetlobe, da v trenutku zapre oči. Pade. Ali pa samo obstoji z močno zatisnjenimi vekami. Ne ve, a ko potem spet vstane, ali se pač samo zbere, ali karkoli že, se zave, da se je, ne da bi vedel kako, znašel v popolnoma drugačnem prostoru. Kot da pravzaprav v povsem drugem svetu. Hodnik, na začetku katerega stoji, je razsvetljen z zaslepljujočo svetlobo. Glasu piščali ni več slišati. Prostor je zapreden v zloslutno tišino. Ko stopa, gromko odmevajo samo njegovi koraki. Stopa previdno in počasi. Strahoma se spet in spet razgleda naokoli. Ker ga strašijo sence, ki zdrsujejo z ogledal. Ker zadaj za sabo čuti prisotnost nečesa tujega in nevarnega, kar pa se ne zdi kot bikova sapa, ampak kot nekaj, kar sicer nadvse tuje sili nadenj, ampak je vendarle neizprosno iz njega, mu neizprosno pripada. Da bi spet in spet najraje kar pobegnil. Se umaknil nekam drugam, ne ve kam, samo nekam drugam, ne samo ven iz kleti, ampak stran od tega sveta, stran od vsakega sveta, stran od sebe. A ne plane, da bi pobegnil. Ker ve, da ni mogoče pobegniti. Da ni mogoče ne vstopiti v sobano skrivnosti. Ker edino tam je lahko on. Edino, kar poslej še bo. Edino, kar je ob vseh namišljijah in nakanah mogel postati. In tako tudi edino, kar je prav, da je. Ker se mu vse bolj dozdeva, kot da sploh ne hodi on skozi klet, ampak ga klet vodi skozi sebe sama. Pa vendar ga vodi po povsem njegovih poteh. Edinih, ki jih je kadarkoli želel hoditi. Edinih, ki jih sploh lahko hodi. Nazadnje se hodnik nenadoma razpre v prostor, ki se dozdeva precej verjetno središče zastekljenih kletnih hodnikov, precej verjetno tisto, kar je Balaž imenoval sobana skrivnosti. Šestkotni prostor, v katerega se steka prav toliko kletnih hodnikov, je razsvetljen s prijetno svetlobo, čeprav ni v njem nobene luči, niti ogledala. Stene so belo prepleskane. Prazne. Sredi prostora opazi poldrugi meter visok, belo prepleskan podstavek, na katerega je pritrjen lesketajoč se kristal. Zdi se, kot da ravno ta kristal razsvetljuje ves prostor. Zdi pa se tudi, kot da je v kristal ujeta zvezdnata bleščavka, kot da je ona sama kristal. Na zgornjem delu podstavka se vrti kljunasto sonce, dovolj počasi, da je mogoče razznati njegove krake, a da manj zbrani pogled vendarle opazi samo oblast vrteči se disk. Vstopi v sobano skrivnosti in se primakne podstavku s kristalom. Kljunasto sonce se trenoma zaustavi, kristal pa sveti enako kot prej, nič manj in nič bolj, popolnoma neprizadeto. Primakne se. Sklene roke v krog okrog njega, tako da ima proti kristalu obrnjene dlani. Vmes je samo nekaj centimetrov praznega prostora. Dlani ga toplo zaščegetajo. Dotakne se kristala. Strese ga po vsem telesu in se mu kot električni impulz spreleti skozi splet kosti, tkiva in žil. Krikne, in ne ve, ali je odskočil in pobegnil, ali pa ga je res vrglo čisto do začetka sobane skrivnosti, a ko se potem ponovno zave sebe, se zave tudi, da spet stoji na vhodu v sobano skrivnosti. Zbere se in se zastrmi proti podstavku s kristalom. Spreleti ga po vsem telesu. Spreleti ga spet in spet. Od podstavku s kristalom namreč zagleda svojega bika, ki se s svojim ogromnim telesom drgne obenj. Nedaleč proč leži odlomljen del zlomljenega razžarjenega roga. Bik ga gleda. Gleda nekako plaho, pohlevno. Kot da bi bilo z njima v tem trenutku tako, da bi se bik, ki se mu prične s počasnim korakom in sklonjene glave približevati, moral zdaj bati njega. Ko se mu bik približa na bližino diha, ko se z bikom gledata, da bi se lahko dotaknile zenice njunih oči, Ernest nenadoma začuti v sebi nepredstavljivo moč. Počuti se, kot da bi se v tistem trenutku zmogel lotiti vsega, ne samo klesanja novih mož vhodnega portala. Svet se mu za trenutek zazdi trden in zanesljiv in on tako trdno in zanesljivo stoji na svojem mestu, kot do tačas menda ni še nikoli. Ko pa se temu občutju poskuša prepustiti za korak predaleč, ga nenadoma spet kot električni impulz strese po vsem telesu. Pade vznak in obleži. * * * Ni vedel, kako je našel iz kleti. Niti, kako je našel v sobo, ki mu jo je odmerila Clementine. Še manj, kako dolgo je ubito spal. Spomnil pa se je zadnjih prizorov sanj, ki jih je sanjal po vrnitvi iz kleti in ki so se mu bolj zdele odraz stresnosti izkušnje kot kakršna koli napoved ali kaj. Sonce povsem na dnu pokrajine, ki jo je sanjal, je preletel ptič zlovešče razprtih kril. Mladeniču, ki je drhtel ob vznožju skalnega previsa, se je predirni klic ptiča zasekal v zavest. Ptič se je spuščal, bolj in bolj predirno klical, že skoraj vreščal. Mladenič se je zgrbil ob vznožju skalnega previsa in si z rokami zatisnil ušesa. Kriknil je – in se predramil. In ob vzglavju zaprepaden zagledal srebrno nakrancljano uro iz izložbe mestnega urarja, ki seveda nikakor ne bi smela biti tam. Ko se mu je nekoliko unesla zaprepadenost, je uro vzel v roke, jo potežkal in si jo ogledal. Ni bila težka, zagotovo samo posrebrena in ne zares srebrna, sicer pa ulita iz dokaj lahkega materiala. Odložil jo je na nočno omarico, odklamal k oknu in se za trenutek zastrmel skozenj. Zunaj v tistem trenutku ni snežilo. Stopil je v kopalnico, se uredil in oblekel za v mesto. Uro je spravil v desni žep elegantno krojenih hlač, ob čemer mu je še enkrat zasrhnilo po vsem telesu. Opazil je namreč, da v žepu nima več ključa od kleti, ki ga je očitno pozabil v vratih ali kjerkoli že tam spodaj, ko se je, ne da bi vedel kako, vračal od tam, kar je bilo v trenutni razpostavitvi odnosov med njim ter Clementine in Gabrijelom zagotovo nekaj, kar si je najmanj želel, čeprav ga je v bistvu Gabrijel prav tako silil v klet. Ko se je odpravljal v mesto, se je ustavil pred vrati kleti, da bi pogledal za ključem in za nekaj časa skril sledi svoje druge vélike odločitve. Vrata ga niso navdajala z nobenim posebnim občutkom, ne srhom ne vznemirjenjem ne čimer koli drugim, ampak so bila zdaj pač samo ena od številnih vrat v graščini. Ključa v vratih ni bilo, torej ga je moral pozabiti v kleti. Ne, v klet se mu v tistem trenutku res ni vstopalo, a kaj mu je preostalo drugega. Pa mu ni bilo treba v klet. Poskusil je namreč vrata odpreti, a so bila zaklenjena. Ni se ga polastila panika, ampak mu je bilo kar prav. Če že mora razreševanje misterija izginulega ključa preložiti na enkrat kasneje, potem je bolje, da so vrata kleti tačas zaklenjena in da nihče v graščini ne ve, da je lazil tam spodaj ... razen če ... ne, ni bil tak dan, da bi se spet predajal zamišljanju zarot in njemu sovražnih zavezništev. Bom že enkrat nekaj s tem ključem, si je rekel, ko se je odpravljal v mesto, a do tega, da s ključem bi nekaj, potem nikoli ni prišel, ker se je preveč vsega drugega polastilo njegovih naklepov in dejanj, da bi na klet sploh še pomislil. Privoščil si je dolg sprehod. Slutljivi temnikavi oblaki, ki so ves teden povisevali na dnu neba, so se tistega dne razprhnili in v svežem snegu je odsevalo za čas leta skoraj razbeljeno sonce. Odsevi so mu skeleče segali v zrkla in ga neprijetno spominjali na pobleskovanje v ogledalih zastekljenih kletnih hodnikov. Pot ga je, ne da bi se zares tako odločil, na koncu pripeljala v rokodelsko četrt mesta, kar seveda ni bilo nič presenetljivega. Zastal je pred izložbo mestnega urarja in jo s pogledom skrbno preiskal. Ne, ure ni bilo tam, kjer bi morala biti, še vedno na razpolago vsakterim kupcem v izložbi, v katero je strmel, ampak tam, kjer jo je lahko tudi otipal, v njegovem žepu. Kako, za božjo ali vražjo voljo, se je znašla v mojem žepu? ni mogel ne biti zaprepaden, nekoliko pa se je celo počutil, kot da bi jo ukradel, čeprav nihče tako ne krade, čeprav se nikomur že samo misel ne polasti otipljive stvari. Vstopil je v delavnico, da bi jo vsaj čim bolj neopazno vrnil na njeno staro mesto, in jo ob tem vzel iz žepa ter pričel težkati v roki. Zastavljenega manevra pa ni mogel izpeljati, ker ga je urar, možakar srednjih let, suhljatega videza in kratkih razmršenih ščetinastih las z okroglimi očali s tankim okvirjem opazil že od vrat. Da je uro samodejno stisnil v pest. Stopil je potem do zastekljenega prodajnega pulta in uro preprosto pogumno položil na pult. “Dober dan ... ura ...” je zastavil nekoliko manj pogumno. “Dober dan,” je odzdravil urar. “Ja, res lepa ura,” je pripomnil in nato zastavil, kakor je trgovcem v navadi, da Ernest spet ni mogel ne biti zaprepaden. “Vam lahko kako pomagam?” Ni bilo videti, da bi bila ura urarju kakor koli znana, predvsem pa ne nekaj iz ponudbe v njegovi izložbi. Pravzaprav jo je kar malo zavistno opazoval. In vprašujoče pogledoval Ernesta izpod okroglih očal s tankim okvirjem. Na obrazu mu je obvisel vprašujoči izraz, ki seveda ni imel ničesar opraviti z uro, ki mu jo je Ernest pokazal, razen v smislu, če bi jo bilo treba kaj popraviti ali kaj podobnega. Ernest, ki se je zdaj spet znašel v precej zagatnem položaju, se je oklenil prve ideje, ki mu je padla na misel. “Imate kako tako uro?” je zastavil. “Ali pa bi mi enako lahko izdelali ali naročili? Nekomu bi namreč rad ob neki priložnosti prav tako podaril, ker je vedno tako navdušen nad njo. Sicer sem mu nameraval podariti svojo, a sem kljub vsemu preveč navezan nanjo, da bi jo dajal od sebe.” Ni mogel, da ne bi nekoliko sklonil pogleda, ko si je takole zmišljeval. “Smem?” je urar s stegnjenim prstom pokazal na uro. Ernest je prikimal. Urar je pobral uro z zastekljenega prodajnega pulta, jo razprl, nekaj časa težkal v roki, nakar jo je nazaj zaprl, s kazalcem desne roke predrsel njen nakrancljani pokrov in jo spoštljivo odložil nazaj na prodajni pult. “Ne, take res nimamo,” je odkimal. “Takih pravzaprav sploh ne držimo. Ta ura je res nekaj posebnega,” jo je od daleč opazoval s prav žalobno zavistnim pogledom. Ko se je Ernest razgledal po urah pod zastekljenim pokrovom prodajnega pulta, je razumel zakaj. Ure, ki mu jih je urar lahko ponudil, so bile precej domače, kot bi jih bilo najlažje označiti, preproste in robate, po kvaliteti izdelave zagotovo daleč od te, ki mu jo je Ernest pokazal, tako da je bil urar z razlogom zavisten prstom, ki so jo sestavili in nakrancljali. Urar je opazil, da se Ernest razgleduje po njegovih urah, in je kljub vsemu poskusil: “Morda vas bo pa kaj drugega pritegnilo.” “Ne, prav tako potrebujem,” je Ernest odločno odkimal. “Bom še kje drugje pogledal,” je spravil uro nazaj v žep elegantno krojenih hlač in se pričel odpravljati. Ni se zmenil za kanec razočaranja v očeh urarja, ki mu je narejeni trgovski nasmeh, ki se je sicer že ves čas njunega pomenka zlagoma, a neustavljivo drobil, dokončno padel z obraza. Ernest je upal samo, da ga urar ne bo opomnil, da v tem mestu nima kje drugje pogledati, ker o tem se mu pa res ni razpravljalo. Sicer mu pa niti ni bilo treba pogledati. Ura je bila torej poslej njegova, na kakršen koli način se je že znašla v njegovem žepu, za izmišljenega prijatelja pa vsekakor ni potreboval še ene. “Čakajte! Čakajte!” je urar potem vseeno zaklical za njim, ko je bil Ernest že med vrati. Ernest se je obrnil proti njemu. “Smem še enkrat pogledati?” je urar skoraj zaprosil. Ernest ga je v premisleku premeril s pogledom in že hotel samo zamahniti z roko in se odpraviti, a se je zavedal, da v njegovem trenutnem položaju v mestu preveč samogotove arogance zagotovo ni na mestu. Prikimal je, se vrnil do prodajnega pulta in urarju podal uro. Urar jo je še enkrat potežkal v roki in premeril s pogledom, nakar se je v njegovih očeh spet pričelo svetliti. “Se mi je zdelo ... se mi je zdelo ...” si je zgovoril in postajal vse bolj vznemirjen in vzradoščen. “Da ... da ... to bo ta ura ... to bo ta ura ...” “To uro ste podedovali, ne?” je z iskrivim pogledom nagovoril Ernesta, ki ga je zdaj kar nekoliko spodsekalo pred prodajnim pultom, česar urar vidno zadovoljen ni spregledal. Ernest je blago prikimal. “Precej prepričan sem,” je nato razložil urar, “da je to ura, ki jo je pred leti oče izdelal Balažu. Sam sem še v gatah racal naokoli, ko je oče že leta delal take in veliko lepše ure,” je kar pribil, vidno ponosen na podedovano urarsko delavnico. “Bom že kje staknil načrte in vam izdelal še eno tako. Sicer ga ni bilo čez očeta, a vseeno ...” “No, če ste seveda za to,” je vprašujoče pogledal Ernesta. Ernest je samo odsotno prikimal in se podpisal v urarjevo knjigo z naročili. NA POKOPALIŠČU Ko sta se Ernest in Clementine na večer vseh svetih bližala mestnemu pokopališču, so se meščani večinoma že vračali. Ponovno je pričelo snežiti. Tistega dne se je sicer vreme po skoraj tednu dni nepretrganega močnega sneženja nekoliko uneslo. Dopoldne so z neba še zdrsovale samotne snežinke, nekaj čez tretjo popoldne pa je sneženje popolnoma ponehalo. Vrata in okna hiš so se nemudoma na stežaj odprla, da je izpihalo zatohli vzduh in osvežilo notranjost. Meščani so visoko zavihali rokave, puhnili v dlani in se lotili čiščenja snežnih nametov s cest, dovozov in dvorišč. V mestu je vršelo do zgodnjega večera. Ves teden, ki se je zdaj zdel razvlečen v neskončnost, se meščani skoraj niso ganili iz hiš, če jih že ni gnala na plano nuja neodložljivih opravkov. Svežina zimskega dne, potopljenega v belino, ki sicer ni bil nič manj hladen, a brez snežnih zametov, jih je razumljivo zelo poživila. Ernest se ni mogel znebiti občutka, kot da se podoba do povrhnjih sukenj prepotenih in do zariplosti zadihanih meščanov na ulicah mesta na praznični dan niti ne spodobi. Do večera, ko sta se Ernest in Clementine odpravljala proti pokopališču, se je vrvež v mestu sicer že povsem polegel, znova pa je tudi pričelo snežiti, najprej nalahkoma, nato pa v vedno bolj izrazitih sunkih. Bilo je kot vsako leto ob tem času. Nekje sredi oktobra se je nagrbančilo nebo in so se kaj kmalu razklali na njegovem dnu nabrani temnikavi oblaki, da je pokrajino prekrila tanka plast snega; ko pa je to prvo sneženje ponehalo in je sneg v nekaj dneh tudi pobralo, se je vse do pomladi vlekel neskončni čas suhega mraza. Niti enkrat samkrat ni več snežilo, pihalo pa je venomer in močan divji veter je neizprosno glodal do kosti. Vrvež, ki je v trenutku, ko je tistega dne sneg pričel ponehavati, zajel mesto, je bil tako bolj priprava na vse, kar je mesto še čakalo, ko bo ta prvi sneg pobralo – suhi mraz in močan divji veter, ki bo neizprosno glodal do kosti –, tako da meščanom delovne vneme in navdušenja ni bilo zameriti, pa naj sta se zdeli še tako neskladni s prazničnim dnem. Davno je bil Ernest nazadnje na mestnem pokopališču. Prvi teden po prihodu je bil skoraj vsak dan na Balaževem grobu in mu prižgal svečo. Ni si rad priznal, a do starčevega groba ga je prav vsak dan prignalo nekolikanj nerazumno pričakovanje, da se mu bo tam razkrilo, zakaj se je znašel v svetu, po katerega ulicah je hodil. Ko pa je pričel stikati za sidriščem v svojem novem svetu in se je sidro sveta pričelo vedno globlje pogrezati vanj – predvsem pa se je na novem naslovu in v trenutnih okoliščinah nekoliko udomačil –, je na starčev grob skoraj pozabil. Si priznal, da je bil na začetku vsak dan tam samo zato, ker je nekje vendarle moral začeti, nekje vendarle zastaviti pota po svetu, v katerem se je znašel po čudaškem sosledju dogodkov. Kljub temu je tudi pozneje tu pa tam še zavil na pokopališče in starcu prižgal svečo. Spoštljiv je bil do starčeve sence, do tistega nečesa, kar ostane, ko zdrsnemo čez, do tistega nečesa, čemur velja dolžno spoštovanje, pa četudi samo v zaščito naših posvetnih interesov. Kar najbrž tudi je vir našega strahospoštovanja do zasmrtja, pa naj si to še tako neradi priznamo. Po nočnem srečanju z bikom, prvim dejanjem in Balaževimi zapiski ter drugim dejanjem in izkušnjo kleti pa se na starčev grob še ni spomnil. Najbrž se niti na večer dneva vseh svetih, potopljenega v bleščavi sneg – in ko je na večer predvsem spet pričelo vedno bolj izrazito snežiti –, ne bi spomnil obiskati Balaževega groba, če ga ne bi nagovorila Clementine. Po dolgem času ga je namreč nepričakovano obiskala v kabinetu, v katerem je ves praznični dan brez pravega dela poviseval, in ga pričela nagovarjati, naj jo spremlja do pokopališča. Bil je precej začuden nad njeno prošnjo – kot pravzaprav nič manj nad samim obiskom –, vendar se ni spraševal po njenih razlogih ne za eno ne za drugo, ampak je preprosto privolil. Niti pomislil ni, da bi njeno prošnjo zavrnil. V trenutku, ko ga je vprašala, se je zavedel, da bi bilo prav po dolgem času vsaj na praznični dan stopiti do Balaževega groba, po drugi strani pa je po vseh samotnih pohajkovanjih po mestu in okolici izkoristil priložnost za malo druženja; in si tudi prepovedal premlevati, v katero smer se njuno druženje lahko zaobrne tokrat. Se pač bo, kamor se bo. Ko se je šla uredit, je celo stopil v svojo sobo, v kateri se zadnje čase ni veliko zadrževal, saj je noči večinoma prespal v kabinetu, da bi vzel s sabo svečo za Balaža. Da mu jo prižge, če se že odpravljata tja. Ker se tako spodobi. Clementine je bila prav tako davno nazadnje na mestnem pokopališču. Nasploh je nerada zavila tja, in to manj zaradi neprijetnih spominov, ki so na Balaževem grobu razumljivo kar navrevali, kot zato, ker si je tam morala priznati, kar si je sicer nerada priznala. Da je bila Balaževa smrt zanjo prej olajšanje kot izguba. Predvsem pa zgolj samo neka smrt, poslednji dih nekoga, ki ga sploh ni poznala, čeprav je toliko let preživela v njegovi bližini. Ko sta se spoznala, se je vsekakor odzival na njene impulze in se razpiral njenih grabljivim vzgibom, kakor je od svojega moškega tudi pričakovala. Sčasoma, že nekaj mesecev po poroki pravzaprav, pa se je spet zavlekel v svoje notranje palače, in ji ni pustil nobenega ključa, da bi še lahko prodrla do njega, nobenega sporočila, da bi vedela vsaj to, ali ji bo sploh kdaj pripravljen prisluhniti, da za svoje ravnanje res nima nobenega upravičenega razloga. Ker ni bila ona tista, ki bi lahko bedela nad drugačnimi izbirami. Ker ni bilo nikogar onstran same izbire, ki bi lahko bedel nad njo, in izkušnjo naredil kakor koli drugačno. Se mu je ravno zaradi tega tako upirala poroka? se Clementine še zdaj, po njegovi smrti, ni nehala spraševati. Ker je slutil, kako bo, ker ni moglo biti drugače? Ker je vedel, da se bo kmalu spet znašel tam, kamor nikomur razen njega ni mogoče vstopiti, pa naj bi se še tako trudil, da ne bi? Kajti ne bi mogla reči, da ji v prvem času, ki sta ga prebila skupaj, ne bi bilo lepo, in da ne bi bilo lepo tudi njemu, da se ne bi odzival, in je morda ravno zato tako zlahka pristala na poroko. Ker je bila prepričana, da so izbire pač izbire in da se na vsako lahko odzoveš, če se res potrudiš. Predvsem pa se je Balaž sprva na izbiro odzval, kakor se je na izbire tudi treba odzvati, in ni razumela, odkod kar naenkrat ta hlad in zavračanje po poroki. Kot da ne bi razumel, da je bila njena bolečina onstran izbire in da je bila izbira v prvi vrsti predvsem prav! Razpraskala bi vsakogar, ki bi ji očital, da bi lahko bilo kakorkoli drugače! In to samo zato, ker ga je izbrala prej, in bi izbrala, če bi lahko izbrala, da ne bi bilo izbrano na ta način. A kako bi kdo lahko pomislil, da bi lahko bila vesela, da je izbrana?! Lahko bi ga potokla, ki bi tako pomislil! A seveda so pomislili. Ni bilo mogoče, da ne bi pomislili in ji to na različne načine tudi očitali. Zato pa je samo še bolj drezala v Balaža. Ker je hotela verjeti, da njeno izbiro razume in da ji bo znal stati ob strani. “Kako moreš biti tak? Me sploh imaš rad?” se ni dala, ko ji je poskušal dopovedati, da tako ni prav. In da če ni prav, potem ne more o ničemer odločati, ali jo ima rad ali ne, ali kakršenkoli odnos že ima do nje ali ona do njega. Balaž se je na koncu vdal in tvegal. Sprejel, da je, kakor je. Da mora tako biti. Clementine se je na poročnem slavju bleščala bolj od srebrnih iskric na njeni poročni obleki. Ne zato, ker sta bila nazadnje vendarle skupaj, seveda ne! ampak ker je bilo tako edino prav in primerno – pa tudi zanjo in za vse najbolj varno, to je sama sebi vedno znova še posebej izpostavila –, in ker se je zdelo, ali pa se je v to vsaj poskušala prepričati, da je Balaž vendarle stopil tisti korak čez sebe, ki edini lahko dela dobro zanj in za vse, predvsem pa seveda tudi zanjo. Pa vendar se je samo zdelo tako. Peščena ura med knjižnimi policami v Balaževem kabinetu ni še niti prav izsipala njunega medenega meseca, ko je skozi njo že pričelo iztekati ne samo tisto, kar bi moralo biti med njima, da bi bilo prav in primerno, ampak tudi tisto, kar bi med njima lahko bilo, če bi si Balaž dopustil verjeti, da tudi če je predvsem prav in primerno, je lahko tudi zares, če je zares. In so se potem zrna preprosto samo še presipala skozi čas. Clementine preprosto ni mogla verjeti. Kar šla so. Leta. In ko so potem nekega dne pred vhodnim portalom graščine raztovarjali ogledala, je dokončno vedela, da je poražena. Clementine pa se še vedno ni dala. “Kako si lahko tak? Si ti sploh moški?” je lazila za Balažem, ki pa se sploh ni več hotel pogovarjati o tistem, o čemer sta se vsa ta leta v molku prerekala dan za dnem. “Ne zmorem, ne znam drugače,” se ni več hotel prerekati. “Zdaj je čas za drugačne reči. Zdaj je treba raziskati drugačne svetove. Ne morem prenehati zdaj, ko sem končno na sledi rešitve, ki sem jo tako dolgo iskal.” Clementine je vedela, na sledi kakšne rešitve je Balaž – ali je vsaj prepričan, da je –, in zajel jo je popolni obup. Po drugi strani pa se ni mogla znebiti vsiljive primisli, da bi morda morala samo sprejeti. Je pač verjel in se je za svojo vero tudi zastavil, in če bi mu njegovo vero dopustila, če bi se naučila živeti z njo, ali pač dopustila, da bi njegova vera živela z njima, bi med njima morda lahko bilo drugače, kakor je bilo. Ona pa. Ker se je zavedala vnemarnosti njegove vere. Je samo žrla, kjer najbolj boli, in praskala, kjer najbolj srbi. Dokler se ni Balaž njenega vsiljevanja naveličal. Je samo zlobno, namrgodeno zamahnil z roko, če sta se že srečala kje v brezkončjih graščine in je spet planila nadenj. Z njenimi očitki je nazadnje znal opraviti, kot se spodi vsiljivega garjavega psa, da je bila prav osupla in na smrt užaljena. Besna, da bi ga lahko kar razgrizla. Pobila do smrti. Zaprla se je take dni za ves teden v svojo sobo in čistila spominke. Drgnila jih je in drgnila, do bolečine, do krvavih dlani. In je potem seveda samo še bolj pritisnila, ko je izstopila iz sobe in sta se kje srečala. Da je bilo potem samo še slabše. Ko so pred graščino raztovarjali ogledala, pa ga je nenadoma razumela. Prav osupla je bila nad tem, predvsem nad vednostjo, da bi najbrž res morala drugače. A takrat več ni mogla drugače. Takrat več ni bilo mogoče drugače. Balaž se je tiste dni komaj kaj še ganil iz kabineta, če že ni tičal ves dan spodaj v kleti. In če ga je že kje srečala in se naredila, kot da bo nekaj rekla, se je naredil v pogled, da si je v trenutku premislila – pa četudi bi bil zdaj njen nagovor vse kaj drugačen kot ponavadi. Ne, da bi kadarkoli še lahko stopila do njega, ni bilo več mogoče. Ker ni bilo mogoče niti sicer. Balaža je namreč bolezen kmalu zatem položila v posteljo. In nazadnje v grob. Clementine se tisti dan, ko se je Balaž odpravljal na drugo stran, ni zdel drugačen od večine dni zadnjih let. Predvsem ker se je Balaž na smrtni postelji potrudil, da ni mogel biti drugačen. Balaževa smrt je tako ni ne prizadela ne razveselila, še najmanj pa da bi si jo želela. Samo konec je bilo. Nič več. V času po Balaževi smrti se je Clementine dokončno sprijaznila, da stvari pač so, kakor so, in da se je najlažje preprosto odzvati, ne da bi jim dopustil pregloboko stopiti vase. Zaprtih oči tako rekoč. In ko je dedič graščine takrat stal pred njo na vrhu stopnišča, je vedela, da se mu bo preprosto dala, a zaprtih oči, kakor je tudi prav in primerno. Odvedla ga je v spalnico in se mu dala, oči pa je zares odprla šele, ko je naslednjega jutra po zajtrku vstala iz postelje. Clementine se je njuna skupna noč vsekakor dotaknila, a si ni dopustila, da bi segla pregloboko vanjo, preden bo to prav in primerno. Če seveda bo. Ni se prepustila svojim občutkom, niti pred njimi popustila. Prežgoče je segla v Balaževo žerjavico, da bi si drznila posedati pri odprtih ognjiščih. Bala se je. Seveda se je bala. Ni bilo mogoče, da se ne bi. Zdrznila se je, če je samo pomislila, da bi se spet morala praskati iz pepela. Delala se je potem naslednje dni, kakor je tudi edino prav in primerno. Kot da se je njegov dotik sploh ne bi zares dotaknil. Pa je vendar vseskozi nemirno podrhtevala s trepalnicami, kadar sta se srečala s pogledi. Da se ne bi izdala. In mu pokazala, da se je je dotaknil scela. Trepetala je. Ni mogla vedeti, ali drugi nalagajo polena za njeno grmado, ali pa jih vendar sama izbira in sestavlja. Ni bila prepričana, da bo igro znala odigrati prav. Da je, taka kot je, varna partija v igrah za življenje. Ker pač toliko zahteva in je potem vselej tako neznosna, kadar ne dobi vsega. Tak se namreč redko najde, ki brez besed plača. Ki mu ne pride do živega niti to, da spet in spet zviša ceno. Ernest je bil tak, da bi plačal, pa kakorkoli bi zaobračala ceno. Ker je vselej plačal. Pravzaprav je bil kar zadovoljen, če so pri teh banalnih, vsakdanjih rečeh drugi določali ceno njegovih naklepov in dejanj in mu odkazali sedišče. Se je namreč potem vedno znal tako namestiti na njem, da ga je kar najmanj tiščalo pod ritjo. Se je znal prepričati, da je pravzaprav ravno tam želel sedeti, da mu je sosledje naključij spet tako nenavadno prikladno določilo prostor v svetu. Zato ni nikoli silil v ospredje. Je ponavadi samo ubesedil svoje vzgibe, če je že moral, in potem čakal. Se odzival na impulze. Je bil samo zato tako sveto prepričan, da zna to igro odlično igrati, ker je preprosto dopuščal, da je igra določala njega? Kajti po drugi strani se ni mogel znebiti občutka, kot da pravzaprav ničesar še ni storil, kakor bi bilo treba. Predvsem pa da v ničemer še ni bil dejansko on sam. In ga je morda samo zato tako matralo, da mu je prvi čas v novem življenju ponudil tisto, kar je do tačas edino znal živeti: stanovanje, hrano in žepnino za pohajkovanja. In se ni mogel sprijazniti z vlogo, ki so mu jo odkazali, ker je bilo tisto, kar je moral igrati – kakor je sam hotel videti svojo dejanskost –, preveč on sam. Sicer pa. Po drugi strani. Saj pa ne moreš biti na silo kar nekaj, da ne bi bil nekaj, kar je že bilo pred tabo, pa četudi si potem samo posnetek. Ne moreš se kar zagnati v neko kaprico, ali kak nesmisel, ali celo kaj hujšega, samo da bi bil nekaj drugega. Tudi njegovi intimni vzgibi, hlepenja po dotiku, ki jih je do nje lahko naštel, se mu niso zdeli nič manj hlinjeni. Samo odziv, jemanje. Ker nikoli ni izdal ščegeta v prstih, dokler ni bil prepričan, da drugega ravno toliko, če ne še bolj, srbijo. In se je tokrat, v tem novem svetu in novem življenju, vendarle hotel malo bolj potruditi. In bil kaj kmalu predvsem razočaran. Ker je njeno izmikanje po njuni skupni noči delovalo kot zavrnitev. Njenega ravnanja ni mogel videti drugače, ker ni zaznal grmad, ki so se zlagale v njej, še manj senčnih stvorov, ki so pričeli s plamenicami laziti tam okoli. Potem pa se je toliko vsega drugega polastilo njegovih naklepov in dejanj, da na njuno zadevo ni utegnil več veliko misliti, da jo je pravzaprav skoraj povsem pozabil. In je bil precej presenečen, ko ga je tistega večera na dan vseh svetih povabila, da jo spremlja na pokopališče. * * * Ernest in Clementine sta bila v tistem trenutku že precej blizu mestnega pokopališča. Stopala sta počasi in v molku. Na povrhnji suknji se jima je lepil sneg, ki je vse bolj opazno naletaval, a se vendar še ni dovolj zagnal, da bi ju lahko premočil. Nista veliko govorila. Ni bila priložnost, da bi bilo potrebno veliko govoriti, ali da bi molk, v katerega sta bila potopljena večji del poti, kakor koli motil. Bila sta kot vsi, ki so na praznični večer stopali proti mestnemu pokopališču, ali pa se pač vračali, potopljena v neko posebno praznično posvečenost, ki se je kljub celodnevnemu veselemu vrvežu v mestu polastila vsakogar, ki se je napotil na grobove svojcev. Kar seveda ne preseneča. Posvečenost, v katero je zdrsnil vsak, ki se je napotil proti pokopališču, je pač bolj pripadala dnevu samemu kot ljudem, se pravi da je bila to tiste vrste posvečenost, ki se je zavedaš in se ji tudi prepustiš, ne da bi to moralo imeti kak poseben namen ali da bi se na to moral kakor koli odzvati. Ne moreš pa tudi, da se te posvečenost ne bi popolnoma polastila. Ernest je v nekem trenutku nenadoma segel v desni žep elegantno krojenih hlač, izvlekel uro, jo razprl, pogledal na številčnico, ne da bi zares zaznal uro, ob kateri sta stopala proti pokopališču, uro nanagloma zaprl nazaj in spet spravil v žep. Prav zaskelel ga je dotik hladne nakrancljane srebrnine. Prav zmrazilo ga je po vsem telesu, kot vselej kadar se je je dotaknil, da tudi tokrat ni vedel, zakaj jo je sploh jemal v roke, čeprav ni mogel, da je ne bi v roke jemal znova in znova. Naj se je ure še tako poskušal navaditi, pa kakor koli se je že znašla v njegovem žepu – ker ni imel nobene možnosti, da bi jo vrnil, kamor je spadala, ali pa jo preprosto šel plačat, kar bi bilo pravzaprav še slabše –, mu to nikakor ni šlo od rok. Ni se mogel znebiti občutka, kot da jo je res ukradel, čeprav nihče tako ne krade, čeprav se nikomur že samo misel ne polasti otipljive stvari. Predvsem pa se mu ni niti sanjalo, kako naj po vstopu vidi izkušnjo kleti. Ne, izkušnja se mu ni zdela nič posebnega, marsikdo bi si lahko to zamislil in marsikdo bi lahko to zgradil, če bi se odločno lotil dela. Pa tudi tisto na koncu. Je bilo najbrž bolj od napora kot od česa drugega. Pa vendar. Je lahko bil popolnoma prepričan, da se Balažu njegov podvig ni posrečil, in da v danem trenutku ne stopa po popolnoma drugem svetu, tistem, ki je začel obstajati šele takrat, ko se je vrnil iz kleti, in ki samo zato, ker je on bil v kleti, sploh obstaja? Jezilo ga je vse to. Ernest nikoli ni znal točno določiti, do kod je njegov svet resničen, in kje se nenadoma prelomi v posnetek nečesa drugega. Po prihodu v graščino pa je to vedel iz dneva v dan manj. Kot da po prihodu v svet, v katerem se je znašel po čudaškem sosledju dogodkov, dokočno več ne bi bil povsem v resničnosti. Kljub temu da je bila graščina neizprosno za njegovim hrbtom, kadar koli se je med pohajkovanjem ozrl čez ramo. Kljub temu da sta bila v njej neizprosno Clementine in Gabrijel. Kljub temu da so suhe hrastove vejice neizprosno pokale pod njegovimi stopali, kadarkoli se je napotil v gozd. Kljub temu da se je drevje neizprosno sklanjalo nad njegovo pot. Da se mu svet, po katerem je hodil, v prvem času ni zdel popolnoma resničen, je bilo najbrž zato, ker ga je premalo poznal in se v njem še ni dovolj udomačil. A da bi lahko bil samo kalejdoskopska čarovnija nečesa izza njega, ali pač v kleti graščine, tega pa ne bi mogel kar tako kupiti, čeprav si je moral priznati, da bi to še najraje verjel. Pravijo, da v to mesto ni mogoče vstopiti, preden samo ne vstopi vate. In da ko enkrat vstopi vate, te ne izpusti več tako zlahka iz sebe, se med potjo na pokopališče ni mogel ne spomniti. Šele takrat namreč rastlinje, stavbe in ljudje postrgajo zelenino, kamnito sivino in bledičnost s svojih obličij in razkrijejo pravo, hlinjeno podobo obiskovalcu, ki pa je medtem tudi sam nevede že zdavnaj postal neznaten delček tega sveta, zidak tistega, kar se pravzaprav gradi v kleti graščine. Da. Za trenutek je prav hotel verjeti, da se je Balažu njegov podvig posrečil, in da stopa po ulicah mesta, ki je nastal šele po njegovem vstopu v klet. Je ta svet samo odraz tistega, kar je leta in leta vztrajno iskal, čeprav se je skrivalo v njem in je zdaj v kleti, ali pač iz kleti, udejanjilo zanj najbolj primeren svet? In zakaj, če je tako, ob tem sploh ne čuti navdušenja, ampak predvsem grozo in strah? Se ljudje sploh zavedajo pogonskega mehanizma svojih dejanj in nehanj v kleti Balaževe graščine? Ali pa tega ne smejo vedeti, ker bi se sicer izničil in razsul svet, kakor se asketom, mistikom in svetnikom razkrije navideznost sveta, ki ga sicer edinega lahko označijo kot dejanskost, ko vstopijo v njegovo središče, v njegov pogonski mehanizem, v božje? Pa tudi če je zanemaril, kar so se še najbolj verjetno zdeli nesmisli, je bil prav nejevoljen, da je silil v klet. Ker se je bal, da si ni morda tam prilastil nečesa, za kar bi bil na koncu izstavljen račun. Bal se je kazni, ki po naravi stvari doleti vsakogar, ki se polasti nečesa, kar mu ne pripada, predvsem pa se je bal, da izkušnja kleti ne bi bila tako neodločujoča zanj in za svet, po katerem je hodil, kot se je hotelo zdeti v prvih dneh po vstopu vanjo; in bi se tako nenadoma znašel v svetu, ki ga več ne bi obvladal, in v katerem več ne bi obvladoval sebe. “Bil sem v kleti,” ni povsem vedel, zakaj je med njunim sicer molčečem sprehodom moral to omeniti. Clementine se je zvozlal korak, da bi kmalu padla. Zastala je in javknila vase. Zmedeno ga je prehodila z očmi in nato sunkovito odmaknila pogled. Pogled ji je dalj časa begal naokoli in se predvsem umikal k tlom. Dalj časa je molčala. Ni vedela, kako naj se odzove. Ker so se ji odzivi, h kakršnim se je v takih primerih ponavadi zatekla, v posvečenosti prazničnega dne, ki se ji je tudi sama popolnoma predala, zdeli neprimerni. Predvsem pa si ne bi mislila, da bi jo omemba kleti na dan, ko sta stopala proti pokopališču, na Balažev grob nenazadnje – ki torej ni bil ravno dan v pozabi na Balaža –, tako posekala. Po drugi strani pa ni imela ničesar ne vprašati ne pripomniti. Ko se je nekoliko zbrala, je bila prav presenečena, kako zelo je ne zanima, kaj je Balaž sploh zgradil v kleti, če je sploh kaj. Le toliko neprijetnih spominov je planila nadnjo, ko je Ernest omenil klet, da je morala za trenutek zastati in se zbrati. Pa je vseeno kar nekaj časa komaj upala dihati. Komaj upala biti. Spomnila se je namreč predvsem Balaževe nepriljudnosti, osornosti in sovražnosti tistih dni, ko je nenehno tičal spodaj v kleti. Spomnila se je, kako v njunem prvem času dejansko ni imel nobenega razloga, da je tako ravnal z njo, in da bi lahko razumela, če bi ji dopustil, in da predvsem bi razumela, kakor se je zavedala tudi, da je s svojimi odzivi na njegove zavrnitve bistveno pripomogla, da na koncu ni bilo nobene možnosti več, da bi sploh kdaj našla v njegovo bližino. Ernestu je postalo žal, da je omenil klet, že v trenutku, ko je odprl usta. In se je tudi potrudil, da je imela najmanj vpliva na prijetnost njunega druženja. Se je najprej za trenutek potuhnil, počakal, da se je sama spet zganila in sta nadaljevala pot, nato pa temo kleti preprosto odsekal. “Eh, sicer pa tam spodaj res ni nič takega,” je samo potihoma dodal, ko sta spet zganila korak. In temu v tistem trenutku tudi sam verjel. Ne, spodaj res ni bilo nič takega. In želel si je, da bi prav toliko tudi vplivalo nanj in na vse bolj njegov svet. Balaž je zagotovo ne bi pustil v klet, pa ni mogel ne pomisliti. In je bilo prav neumno omeniti klet, ker se ob tem Clementine ne more ne spomniti na njun zakon, precej verjetno prav tako neznosen preplet srečanj in razhodov, kot je bilo najino davno na začetku jeseni. Kaj pa, če predvsem sama ni hotela v klet? Če je eden redkih, če ne sploh edini nehlinjeni prebivalec tega mesta? ga je streslo po vsem telesu, a razmisleka ni mogel več peljati v sled te misli, ker ga je Clementine odsekala. “Rada te imam,” je Clementine nenadoma dahnila v molk njune hoje proti pokopališču. “Rada te imam. Kar tako. Brez posebnega razloga. Nisem sama kriva. Nisem si mislila, da bo tako. Niti slutila nisem, da tega razpotja ne bom zapustila, kakor se zapuščajo razpotja. Da se bom nenehno ozirala nazaj.” Ernest ni ničesar pripomnil, niti razmislil o možnih pomenih tega, kar mu je povedala. Bilo je prelepo, da bi pokvaril trenutek. Samo krčevito se je oklenil njene roke in čutil, kako se tudi ona krčevito oklepa njegove. Nadaljevanje poti do pokopališča sta opravila v molku. Ni bilo treba govoriti. Ne bi bilo prav govoriti. Preveč je bilo čutiti, da sta si bila v tistem trenutku bližje kot kadarkoli poprej. * * * Ernest in Clementine sta stopila skozi kovinska rešetkasta vrata poltretji meter visokega zidu, ki je obdajal novi del pokopališča. Zastala sta sredi asfaltirane vhodne ploščadi, kamor so se stekale vse poti, razpredene med grobovi. Čez pokopališče sta potekali dve glavni poti. Prva je bila položena ob pokopališkem zidu in ga vseokrog obhodila. Druga ga je presekala na ne ravno skladni polovici in se na drugem koncu iztekla v ploščad z mrliško vežico in pokopališko kapelico. Posamezne vrste grobov pa so razmejevale prodnate steze. Na novem delu pokopališča je bilo opaziti kar nekaj večernih obiskovalcev, pa tudi prej čez dan so morali do njega stopiti bolj ali manj vsi iz mesta, je bilo mogoče sklepati po svetlobi sveč v večernem mraku. Stari del preko ceste, kamor se je Ernest za trenutek ozrl, je bil potopljen v slutljivo temo. Ernest in Clementine sta kar nekaj časa postavala na vhodu pokopališča, kot da bi kolebala, kam na pokopališču naj se odpravita. Kot da bi bilo o tem sploh treba ali celo bilo primerno kolebati. Pa vendar sta kolebala. Ernest je v desni roki težkal edino svečo, ki sta jo imela s sabo, in premleval, kje bi jo bilo najbolj primerno prižgati, kar se mu ni zdelo tako samoumevno kot med potjo do pokopališča. Na Balaževem grobu, torej izključno starčevemu spominu? Pod oltarjem pokopališke kapelice vsem sencam preminulih, ki so se po izročilu v tem mračnem večeru zadržavale na pokopališču? Pod razpelom v kotu pokopališča tistemu v lesu razpela, kar sencam preminulih gospoduje? Clementine ni premlevala ničesar. Zaupljivo ga je držala za roko in čakala, da mu bo lahko preprosto sledila, kamor bo že nameril njun korak. Ernest jo je blago pobožal po laseh in poljubil na čelo, ko se je odločil, da bosta najprej stopila do pokopališke kapelice, ter zganil korak. Clementine mu je sledila, ne da bi karkoli pripomnila ali celo zastala v oklevanju. Ernest je izbral kapelico, ker je bil prepričan, da skrivnost, če lahko o svetu, v katerem se je znašel po čudaškem sosledju dogodkov, sploh na ta način razmišljamo, ne zadeva samo Balaža, ampak je iz vsega tega, iz graščine, mesta in pokrajine, iz ljudi, ki ta svet naseljujejo, zdaj ko je vstopil v klet – ali pa že odkar se je v tem svetu znašel –, pa nekoliko tudi iz njega, če je klet res lahko naredila, za kar je bil Balaž prepričan, da lahko naredi, pa karkoli se ti že v njej zgodi. Pa četudi se zdi, kot da se ti v njej ni zgodilo nič posebnega. Pa res ni bila nič posebnega njegova pot med ogledali in odsevanje tistega, kar se mu je najbrž prigledovalo od utrujenosti, v njih? Sredi poti sta srečala mestnega urarja z ženo in visokim suhljatim mozoljavim sinom v najstniških letih. Nista mogla mimo njih, ne da bi za trenutek zastali in se vsaj pozdravili, potem pa so morali tudi kako reči. Clementine se je z urarjevo ženo razgovorila o svetem večeru tega in prejšnjih let; Ernest je z urarjem pomodroval o presunljivo ohranjeni Balaževi uri, pri čemer urar ni mogel, da ne bi nenehno poudarjal, kako da bo naročilo zdaj zdaj dovršil, čeprav mu je Ernest precej očitno dal vedeti, da to zdaj zanj ni ravno odločujoče; nedorasli mozoljavi sin pa je samo molče stal ob strani in čakal, da odrasli opravijo svoje in se bodo lahko odpravili naprej. Ernest se je med njihovim postavanjem sredi pokopališča počutil še najbolj tako kot urarjev mozoljavi sin. Komaj je čakal, da opravijo formalnosti naključnega srečanja in se odpravijo naprej vsak po svoji poti. Občutek posvečenosti, v kateri so jima minevali koraki poti do pokopališča, je zlasti na pokopališču hotel ohraniti v čim večji meri, čemur vsakdanja pomenkovanja po sili razmer niso najbolj v prid. Po drugi strani pa se po vrnitvi iz kleti ni počutil ravno gospodarja sveta, po katerega poteh je hodil, ampak se ga je vedno bolj bal, in to vse bolj na način, kakor se ga je bal in pred njim svaril vsakogar, ki se je sem napotil, avtobusni šofer. Strašilo ga je, kako zlahka se v tem svetu vse nenadoma zazdi drugačno, kot se je zdelo samo trenutek predtem. Kot, denimo, med njima in Clementine. Kot da bi bilo vse skupaj samo igra, a vendar je delovalo v vsaki izvedbi tako srhljivo resnično. Strašilo ga je, kako zlahka se meja med tem, kako vidiš svet in sebe v njem, zlahka premešča, da nikoli ne moreš vedeti, ali si vse skupaj videl prav prej in zdaj nekomu ustreza, da se dozdeva drugače, ali pa je vendarle vse skupaj v vsakem trenutku bolj prav. V vsakem novem trenutku ne moreš prav vedeti, kako je v resnici s tabo in svetom; v nobenem trenutku pravzaprav ne moreš tega prav vedeti. Kot da bi resničnost sveta, v katerem se je znašel po čudaškem sosledju dogodkov, res vrtela kolesja mehanizma v Balaževi kleti. Kot da bi bili graščina, mesto in pokrajina, kot da bi bili nenazadnje prav v tem svetu naseljeni ljudi, in vse bolj tudi on sam, ta kolesja, pa zdaj vseeno, ali je kolesje kristal ali kljunasto sonce. Pa to ni bilo samo zaradi graščine, mesta in pokrajine. Kot tudi ne samo zaradi v tem svetu naseljenih ljudi, eden izmed katerih je vse bolj postajal tudi on sam. Bilo je to bolj splošen občutek, kako gnetljiva, kako premestljiva je resničnost našega obstoja nasploh. Prostor in čas ter vse, kar ju naseljuje. Kar se ravno rojeva. Kar ravno umira. Zdaj, sredi pokopališča, ko so se vsi, med katerimi je stal, delali v nekakšen vsakdanji pomenek, mu nenadoma ni bilo več popolnoma jasno, kako je sploh prenesel izkušnjo, kakršne so ga znale zavrteti v globine, v katerih ni več tako zlahka našel poti nazaj do sebe, pa kakor koli naj so se navzven dozdevale nič posebnega – samo prepustiti se je bilo treba nekoliko preveč. Ni vedel, kako se je po vrnitvi iz kleti sploh še znal sestaviti. Kako mu je zneslo, da v labirintu zastekljenih kletnih hodnikov ni zdrsnil čez, v smrt, ali pač nekam tja, kjer se te svet dotika samo še v svoji izmuzljivosti in nedorečenosti, v norost, v nenehnost odsevanja v ogledalih, čeprav je bil sicer, že odkar ve zase, prepričan, da je najbrž nekje tam čez. A to je bilo najbrž samo zato, ker se je v kleti ravno zaradi izkušenj, ki so že bile za njim, ves čas trudil ostati dovolj onstran Balaževega konstrukta. Da ne bi onstran použil njega. Da je bil morda še bolj kot urarjev mozoljavi sin vesel, ko so se naposled poslovili in odpravili naprej vsak po svoji poti. * * * Ernest in Clementine sta za trenutek zastala pred vhodnimi vrati kapelice iz težkega hrastovega lesa z vzorcem iz deščic svetlo rjave in črne barve, zlepljenimi pod kotom in po videzu novejšega datuma, obrobljenimi s stilskim lesenim okvirjem. Ernest je upognil težko medeninasto kljuko in odprl vrata. Vstopila sta, za trenutek zastala na vhodu in se razgledala po temačnem pravokotnem prostoru. Ura je bila že precej, nad pokrajino se je že skoraj povsem stemnilo, tako da vitražna okna v stranskih stenah kapelice niso prepuščala več kaj veliko svetlobe, druge svetlobe razen po prostoru razmeščenih sveč pa ni bilo. Vitražna okna so bila štiri, po dve na vsaki strani, s podobami evangelistov iz barvnega stekla, z razprtimi zvitki v rokah in simboli ob strani: bikom, orlom, levom in angelom. V kapelici bogve zakaj ni bilo električne napeljave. Prostor so osvetljevale sveče, ki so jih prižgali meščani in jih razdevali po treh stopnicah pred oltarjem, ter dvanajst visokih masivnih sveč v medeninastih stojalih, razpostavljenih ob stenah, ki so z blago svetlobo osvetljevale tudi podobe evangelistov nad sabo. Svetloba v kapelici je bila, ker ni bilo zanjo nobenega umetnega vira, topla in domačna. Kapelica ni bila razkošna. Na desni strani ob vhodu je bilo stopnišče na pevski kor zgoraj pod ostrešjem, na katerem se je lahko stisnil najbrž samo kak ducat pevcev. Pa tudi celotna kapelica je dajala prostora komaj za dvanajst vrst stolov z nekaj malega praznega prostora pred oltarjem. Vrste stolov so bile s težko preprogo, ki se je razpredala od predprostora do oltarja, na sredini razpolovljene na natanko šest stolov na vsakem krilu. Oltarna podoba v sprednjem delu prostora pa je bila rezbarija Križanega, z razpela zazrtega v angela, ki je klečal ob vznožju križa in h krvavemu obličju telesa na razpelu molel sklenjene dlani, medtem ko je bil angelov pogled kdove zakaj zagledan v prve vrste pred oltarjem. Kapelica ravno toliko da ni bila prazna. V drugi vrsti spredaj z desne sta sedeli sključeni starki, brezdušno strmeli predse, med prsti odsotno prebirali jagode rožnega venca in žebrali neskončen niz očenašev in zdravamarij. Delovali pa sta pravzaprav bolj, kot da bi napol dremali. Ernest in Clementine sta pomočila roki v klesano posodo z blagoslovljeno vodo, vzidano na steno ob lesenih stopnicah na pevski kor. Prehodila sta prostor po težki preprogi in stopila pred oltar. Clementine je sedla na enega od stolov na levi, sklonila pogled predse in prepletla prste kot da k molitvi, Ernest pa je pokleknil pred oltar, položil svečo na prazen prostor, ki ga je še našel med prižganimi svečami, in uprasnil vžigalico, da bi prižgal svojo. Sveča ni vzplamenela. Poskusil je še enkrat. Uspeh je bil enak. Nikakršen. Poskusil je tretjič, četrtič, petič ... Ne, sveča kar ni in ni hotela vzplameneti. Skrušeno je s pogledom poiskal Clementine. Komaj pa se mu je pogled za trenutek zaustavil na njej, že ga je sunkovito odmaknil in skril v zavetje oltarja. Clementine ga vtem sploh ni zaznala. S sklonjenim pogledom je strmela globoko predse in nalahkoma prepletala prste kot da v molitvi. V času, ko se je Ernest mučil z vžigalicami, se je zamaknila tako globoko vase, da bi se komaj kaj zunanjega še lahko prebilo do nje. Ernest ni hotel drezati v njeno zamaknjenost, predvsem pa ni hotel še enkrat znova v njeni bližini biti razočaran, zato je raje nanagloma umaknil pogled. Odločil se je še enkrat poskusiti s svečo. Uprasnil je vžigalico in jo približal sveči. Sveča spet ni hotela vzplameneti. Poskusil je drugič, tretjič ... pravzaprav sedmič, osmič ... Ne, sveča kar ni in hotela vzplameneti. Vdal se je. Spihal je ostanke ožganin s stopnice pred oltarjem ter pospravil svečo in vžigalice nazaj v žep povrhnje suknje. Nejevoljno in raztogoteno se je zagledal v podobi oltarne rezbarije. Ne, tadva si res nista zaslužila posvečene zamaknjenosti, v katero so bili potopljeni vsi v prostoru, in prav gotovo niso bili taki zaradi njiju. Nista bila v tem duhu. Ne v duhu globoko sebe, ali karkoli že, doživljajoče Clementine. Ne v duhu zgrbanih stark, katerih odmomljavanje očenašev in zdravamarij je ves ta čas šumljalo v ozadju. Pogled razpetega žrtvovanega Učenika je bil prazen in brezizrazen, nespodbudno odsoten v svoj lasten polom in nemir. Nič kaj bolj spodbuden ni bil angelov pogled, čeprav je bil sicer popolnoma drugačen. V prve vrste pred oltarjem – tokrat torej predvsem vanj –, je gledal preteče in obtožujoče. Kot da bi bil njegov pogled celo razlog, da sveča ni hotela vzplameneti. Kot da bi ga obtoževal za neko krivdo, ki je v tistem trenutku ne bi mogel dognati, pa naj bi si še tako prizadeval. Ali kot da bi predvsem, po angelovem, vstopil v prostor svetega z nečim nepredstavljivo posvetnim, za kar pa še bolj ni mogel slutiti, kaj bi to lahko bilo. Edino, česar ni bilo mogoče spregledati, je bilo, da je angelov pogled neizprosno obtožujoč, in da morda zato Učenikov pogled v svoji neusmiljeni odsotnosti nikomur ne pusti blizu. In sveča noče in noče vzplameneti. Zamrmral je predse nekaj čez angela in se še v istem trenutku zgrozil, ko se mu je nenadoma posvetilo, kaj je pravzaprav tisto, kar mu ne pusti, da bi tudi sam postal del vzdušja v kapelici. In zakaj sveča noče vzplameneti. Vsi ostali v prostoru, Clementine in zgrbani starki, so namreč poniknili v posvečeno zamaknjenost, kakršne ni poznal pri sebi in ki je bila daleč od posvečenosti, ki jo je čutil sam. Kadar je namreč sam vstopal v posvečeno zamaknjenost sakralnih prostorov, se je res počutil, kot da bi v nekaj vstopil, a vendar se nikoli ni mogel znebiti občutka, kot da pri tem ne gre popolnoma zares, kot da se je tega, kakor da bi nekam vstopil, ali da bi pač nekaj vstopilo vanj, samo naučil iz vzorov, in bi se torej samo znal narediti, kot da je tudi on tak, da lahko tisto vstopa. Posvečena zamaknjenost drugih v pokopališki kapelici se je zdela precej drugačna, resnična, obenem pa v svoji zaresnosti tudi nekako sproščena in igriva, kot da razposajena, zato pa samo še toliko bolj zavezujoča. Pa vendar se ni mogel znebiti vsiljive primisli, kot da je tudi to samo igra, ki prikriva tisto, kar se jim dejansko razkriva v njihovih globinah, in kar najbrž ni niti malo iz zamaknjenosti obličja na razpelu, ampak predvsem iz angelovega pomeljivega pogleda, morda celo srda. Edina razlika med njimi je bila samo ta, da se njemu ni zdelo potrebno, da bi se pred angelom karkoli delal, ni dopustil, da bi ga angelov pogled v čemerkoli zadeval. In se je zato angel odločil, da mu bo njegovo resnico – njegovo krivdo kakopak – predočil? In mu ne bo dopustil, da bi sveča – njegova daritev – vzplamenela? Eh, pač noče vzplameneti, kot kaka sveča včasih pač ne zagori, je odmahnil z roko in odvrnil pogled od nemarnega angela. Ali pa pač samo hoče biti kam drugam položena. Morda si jo dejansko prisvaja Balaževa senca, ki podrhteva z ostalimi pokojnimi nad pokopališčem, pa na kakršen koli način so že tega dne tu, pa četudi samo v naših mislih, a naše misli so dovolj, da prsti ne zmorejo uprasniti vžigalice. Morda jo res morava prižgati na Balaževem grobu, če sva jo že za tam prinesla s sabo. Morda pa jo zahteva tisto nekaj v lesu razpela v kotu pokopališča, kar nad vsem tem bedi. Si predvsem vse naše in vse onstran prisvaja pod oblast. Predvsem pa se mu ni zdelo, da bi lahko angel prav njemu kaj posebej očital. Kajti če mu je že kaj bilo popolnoma jasno o svetu, v katerem se je znašel po čudaškem sosledju dogodkov, je bilo to, da na teh koncih niso ravno prizadevni v svetih rečeh, čeprav je bilo različnih pomnikov, ki bi lahko pred svetom izpričevali njhovo pravovernost, dovolj, nič manj pravzaprav kot drugod po uradno krščanskem svetu. A prizadevnosti za svete reči, ki je morda na kakem koncu še preživela udar moderne, na teh koncih ni bilo zaznati. Še mimo cerkve na osrednjem mestnem trgu je med svojim brezdelnim postopanjem naokoli hodil kot pač mimo neke stavbe in se šele čez čas zaprepadeno zavedel, da pravzaprav hodi mimo svetega prostora. Zaprepaden pa je bil predvsem zato, ker ni bilo videti, da bi tudi drugi hodili mimo nje kaj dosti drugače, ali da bi bilo v cerkvi kdaj zaznati kako dogajanje, vsaj v nedeljo, na primer. Kot da bi bile svete reči samo še opravila za sključene starke, katerih odmomljavanje očenašev in zdravamarij mu je še vedno šumljalo v ozadju pozornosti. Kar se svetih reči tiče, je bilo tudi na teh koncih v zadnjem času tako kot pravzaprav bolj ali manj po vsem krščanskem svetu, si je moral priznati. Navada in opravilo za starce, strte, bolne in razočarane. Zato mu je pomisel na svarila avtobusnega šoferja, izkušnjo kleti, predvsem pa bližajoči se praznik, o katerem mu ni nihče hotel povedati ničesar določnega, nagnala strah med kosti. In prav žal mu je bilo, da ni ničesar svetega v tem svetu, kamor bi se bilo mogoče zateči, če so svarila avtobusnega šoferja imela kaj teže in si lahko pride s svetom, v katerem se je znašel po čudaškem sosledju dogodkov, navzkriž na najbolj neprijeten način. Po drugi strani pa se je zavedal, da so tisti, ki so si prišli z občestvom navzkriž, v svetih prostorih našli še najmanj zaščite, če že niso ravno od tam romali na grmado. * * * Sprijaznjeno je zavzdihnil in sédel h Clementine. Sključeni starki sta se vtem zdramili iz otrplosti neskončnega krogotoka očenašev in zdravamarij ter se izmuznili iz kapelice. Njunega odhoda Ernest ni opazil. V enega od stolov prve vrste z desne je sédel mož nekako tridesetih let, v elegantno krojeni črni obleki, črni srajci, s črnim klobukom, poveznjenim na obraz, za katerega se Ernest ni mogel spomniti, da bi ga v mestu – kjer seveda ni opazil prav vsakogar –, že kdaj videl. Mož je potem prav tako samo negibno sedel, sklonjenega pogleda, s prsti, prepletenimi kot da v molitev. Ernesta, ki se je tu pa tam ozrl proti njemu, kot da sploh ni opazil, ali pa se pač ni zmenil zanj. Kar seveda ni pomenilo kaj posebnega, ampak je bil mož pač tak, kakršni so bili v kapelici ponavadi vsi: povzeti v svojo zgodbo. Zbranost neznanega moža se Ernestu ni zdela nič manj zavezujoča od Clementininega rahlega, zamaknjenega dihanja, zato se je iz obzirnosti trudil čim manj gledati proti njemu. Kot tudi ni upal opomniti Clementine, da pa bi zdaj morda vendarle bil čas, da se odpravita, ker sta v kapelici morala medleti vsaj kako uro. Zdelo se mu je pravzaprav, kot da bi se v peščeni uri med knjižnimi policami v Balaževem kabinetu tačas presipala stoletja. Postajal je nemiren. Ker ni zmogel, niti znal tudi sam na primeren način skloniti pogleda, preplesti prstov kot da k molitvi in se zamaknjeno, pozabljajoč čas in prostor, prepustiti trenutku zbranosti. Pa vendar je bilo nekakšne zbranosti zaradi položaja, v katerem je bil ujet, dovolj, da mu je ob vseh premislekih, ki so se mu vsiljevali, postajalo vse bolj samoumevno, da se bo v mestu po njegovem vstopu v klet, predvsem pa ker se je vse bolj bližal praznik, kmalu nekaj zahtevalo od njega, morda celo ne da bi se mu sploh povedalo kaj. Iz trenutka v trenutek je bil nemiren vse bolj. Zamaknjenost, ki je zajela vse bolj temotno kapelico, mu je sčasoma pričela presedati. Kot mu je za trenutek, si je moral priznati, pričela presedati celotna izkušnja z dediščino, od katere si je toliko obetal, čeprav ni vedel kaj, ampak zagotovo ne obetov, o katerih je zdaj strahoma premleval. Presedal se je na stolu in pričel s pogledom begati od Clementine do neznanega moža in spet nazaj, ker ni več mogel samo brezvoljno strmeti k vznožju oltarja. Angelov pogled mu je vsekakor presedal še najbolj, zato ni dvignil pogleda z vznožja oltarja, kadar koli se je moral z njim zateči v tisto smer, da ne bi bolščal v ljudi. Nakar se je nenadoma, in ne da bi se tega sploh prav zavedal, odločil, vstal, pošepnil Clementine, da bo stopil malo na zrak, in se v mirnem hodu odpravil iz prostora. Clementine se je zdrznila, se sunkovito zdramila iz zamaknjenosti in mu sledila. Ko pa sta potem po nekaj korakih stala pred vhodnimi vrati kapelice in bi lahko preprosto izstopila, ju je nekaj zadržalo. Bilo je, kot da bi nenadoma vstopila v drugo. Kot da bi v dani svet nenadoma pričelo segati nekaj od drugod. Skozi prostor se je namreč razlegel enak napev, kot ga je spremljal skozi labirint zastekljenih kletnih hodnikov. Le da tokrat to ni bil glas piščali, ampak krhki, komaj slišni ženski vokal, prijetna, v drobovje segajoča melodija. Glas ga je prav zgrozil in se mu ni zdel niti malo navdihujoče vznemirljiv kot takrat v kleti. Ko ga je od raziskovalne vneme, si je moral priznati, vseeno kar malo nosilo in je morda samo zato ohranil dovolj zbranosti in distance, da ga ni med spustom v podzemlje graščine dokončno posrkalo v podzemlje v njem samem. Podobe, ki so na koncu njegove izkušnje kleti pobleskovale v ogledalih, že niso bile daleč od tega; da se mu še sanjalo ni, kako se je vrnil iz kleti, kje je izgubil ključ, in kdo je potem za njim zaklenil pa še manj, a vendar se je dovolj hitro sestavil, da je z izkušnjo kleti znal živeti spet kot on sam. Seveda ga je v kleti med prvimi koraki malo nosilo, seveda ga je kot najbrž edinega, ki je razen Balaža kadar koli bil v njej, ali vsaj v njeni delujoči verziji, malo napihovalo z napuhom in zanosom, ki se tako rada sprevržeta v samopašnost in oholost. Od česar pa v dneh, ki so minila od obiska kleti, ni veliko ostalo. Kot pravzaprav tudi tam, povzet v dogajanje izkušnje, ni mogel veliko tega čutiti, kaj veliko več od same izkušnje. Zdaj pa je ostal bolj ali manj samo strah ob premlevanjih, ali je res lahko božja milost taka izjemnost, ali pa je vendarle iz vražjih skrinj na posodo, kamor jo je treba čez čas vrniti. In plačati davek. Prav zaradi tistega, kar bi se lahko zahtevalo v poplačilo za to, da je edini vedel, kaj klet dejansko je, ga je prav strašilo ob napevu iz kleti, ki se je razlegal skozi kapelico, ne da bi bilo mogoče določiti, odkod sploh izvira. Glas je bil ženski, tako da ni mogel popevkati neznani mož, ki je še vedno popolnoma negibno sedel v prvi vrsti pred oltarjem, s sklonjenim pogledom in prsti, prepletenimi kot da k molitvi, seveda pa napeva od moža niti ni pričakoval. Glas se mu je v bistvu zdel prav tak, kot si je glasove predstavljal, kadar je poslušal pripovedi o pesmih v mlakah zablodelih blodnih žena. Clementine se je medtem že vrnila na sredo prostora, obstala tam s sklenjenimi rokami in se pričela za glasom razgledovati po prostoru. Ernest se ji je približal in jo pocukal za rokav, hotel vprašati, kaj zaboga se dogaja, a mu ni pustila. “Pssst!” si je dala roko čez usta in pokazala proti ostrešju. Da. Res je bilo slišati, kot da bi se napev razlegal od nekod tam zgoraj. Obstala sta za trenutek sredi prostora in zbegana poslušala, nato pa je Ernest kljub vsemu še enkrat pocukal Clementine za rokav, s predlogom, da preverita, in se, ne da bi počakal njen odziv, odpravil proti stopnišču na pevski kor. Clementine mu je molče sledila. Povzpela sta se, a zgoraj ni bilo nikogar, ki bi lahko pel. Nasploh ni bilo v kapelici nikogar takega. Napev se je po prostoru moral razlegati na drugačen način. Prav gotovo pa ne od neznanca, ki je s sklonjenim pogledom, in prsti, prepletenimi kot da v molitev, še vedno negibno sedel v prvi vrsti pred oltarjem, čeprav ni bilo dvoma, da tudi neznanec sliši krhki, komaj slišni ženski vokal, prijetno, v drobovje segajočo melodijo. Kot da bi bili na neki način v isti izkušnji, pa vendar v njej vsak popolnoma sam, čeprav se Ernestu ni nehala vsiljevati slutnja, da sta se morda s Clementine prihulila nekam, kamor ne spadata, da se je vsaj sam znašel nekje, kjer mu nikakor ni mesta. Kot da bi bil napev, izkušnja v kapelici nasploh, namenjena ravno neznancu in sta s Clementine – ali pa je vsaj on sam – v njej po krivem udeležena. Kot da bi neznancu pela preminula žena, se Ernest ni mogel znebiti zgodbe, ki se je pričela plesti v njem, čeprav se je dobro zavedal, da je samo iz tistega, kar je v mladih letih slišal pripovedovati v mračnih nočeh. A če bi bilo to res, potem jima s Clementine v kapelici res ni bilo mesta. Po drugi strani pa. Kot da neznanca njuna prisotnost ne bi niti najmanj motila. Kot da bi se mu njuna prisotnost na neki način zdela samoumevna. Ker se ni zdelo, da se ne bi odzval in tega tudi pokazal, če bi bilo kakor koli drugače. Nakar je napev nenadoma izzvenel. Ernest in Clementine sta se sprijaznjeno odpravila s pevskega kora, in ne da bi se o tem sploh morala dogovoriti, tudi iz kapelice. Pred vrati sta se srečala z neznancem, ki se je ob izzvenu napeva očitno prav tako odpravil iz kapelice. Ernesta je, ko so si bili tako blizu, po vsem telesu spreletel srh, Clementine pa je delovala, kot da bi bilo to povsem običajno srečanje v neki kapelici, kar je pravzaprav tudi bilo. Clementine, ki se je s pevskega kora spustila prva, je Ernesta celo zadržala zadaj in neznancu pred vrati odstopila prostor, da je lahko prvi izstopil. Ko sta bila zunaj in se je Ernest nanagloma razgledal po potki in vseokrog kapelice, ga ni bilo nikjer več. Kot tudi v kapelici ni bilo več nikogar. Zastala sta za trenutek pred kapelico. “Kot da bi mu nekaj kradla,” je natihoma rekla Clementine. “Kot da bi bila pesem namenjena samo njemu.” Ernest ni pripomnil ničesar. Bile so to tudi njegove misli, ki pa jih v tistem trenutku ni hotel, ali pa niti upal misliti. Predvsem pa se mu je zdelo bistveno ne spraševati, ali se Clementine in neznanec poznata, ali pač niti ni hotel vedeti, čeprav ni vedel zakaj. Preprosto se mu je zdelo bolje ne vedeti, zato se je, ko sta spet zganila korak, potrudil neznanca in celotno izkušnjo izriniti iz zavesti, kolikor je le bilo mogoče. * * * Ernest in Clementine sta se, ne da bi si o tem sploh karkoli rekla, odločila, da njuna naslednja postaja na pokopališču ne bo Balažev grob, ampak razpelo, pribito na zid bolj v zakotnem delu pokopališča, pred katerim sta se zatem kmalu tudi znašla. Nad mestom in pokrajino se je do tačas že razpredla noč. Clementine je spet prepletla prste kot da k molitvi in se s sklonjenim pogledom zagledala v aluminijasti podstavek za sveče ob vznožju razpela, na katerem je bilo razpostavljenih dobrih ducat razgorelih sveč. Ernest je počepnil k podstavku, malo razmestil sveče, da se je našel prostor še za njegovo, in jo nato položil med ostale. Ko se je pripravljal, da bi jo še enkrat poskusil prižgati, je opazil, da je tenj na koncu že precej ožgan in nacufan. Z vrha tenja je odluščil nekaj voska, da je prišel do svežega dela nitke, tkanino poravnal, uprasnil vžigalico in jo pridržal sveči, ki pa tudi ob vznožju razpela ni hotela vzplameneti. Poskusil je še enkrat. Pa potem tretjič, četrtič, petič ... Poskusov se mu ni več ljubilo niti seštevati. Seštevek pa tudi ne bi ničesar pomenil. Uspeh je bil namreč ob vseh poskusih še vedno enak. Nikakršen. Skrušeno se je dvignil pokonci in svečo nejevoljno kar pustil na aluminijastem podstavku. Stal je nekaj časa ob strani Clementinine zamaknjenosti, nalahkoma metal vžigalice iz roke v roko ter strmel v obrabljenega, od časa in vremena že precej načetega Žrtvovanega, pribitega na razpelo zbledele barve, ki se je zdelo nekolikanj črvivo. Odsoten pogled svete podobe ga je prav razsrdil. Bil je enako prazen in brezizrazen kot pogled oltarne podobe v kapelici, pa tudi v potezah sta si bila dovolj podobna, da bi ju prav lahko izdelal isti rokodelec. A kar ga je pravzaprav motilo, je bil občutek, kot da bi se podobe zavedale, kako izpraznjena in nepotrebna je njihova prisotnost v tem svetu, v sodobnem svetu nasploh, in bi že njihovi pogledi hlastali za tem, da jih nekdo nekam zabriše in odreši, kajti tako se je še bolj zavedal, da se tistega ni več mogoče dotakniti, pa četudi bi se še tako potrudil; če se je seveda sploh kdaj bilo mogoče. In se mu je zdelo prav nemogoče, prav zameril bi samemu sebi, če bi se hotel tudi sam delati v kako zamaknjenost, v kateri je ob njegovi strani medlela Clementine; ali pa pač samo premlevala neke svoje misli, za katere ji je bilo prav, da vanje ne dreza, in da sta obstala v položaju, v katerem vanje niti ne more drezati. Ernest se je sprijaznil, da bo sveča morala z njima do Balaževega groba, čeprav se mu ni zdelo, da bi tam lahko bilo z njo kaj drugače. Spravil je vžigalice v žep elegantno krojenih hlač in se hotel skloniti, da bi pobral in za najprej spravil še svečo, nakar ga je nenadoma spreletela misel, ki jo je skoraj v istem trenutku že tudi udejanjil. Odločno je potegnil vžigalice iz žepa hlač in jih na razgrnjeni dlani ponudil Clementine, ne da bi se sploh še kaj oziral na Clementinino zamaknjenost. Clementine se je nemudoma zdramila iz svetov, ali pač misli, v katere je bila zamaknjena, odkar sta bila na pokopališču. “To ... to je tvoja sveča ...” se je neodločno branila. “Saj, ravno zato!” je odločno pribil Ernest. In nadaljeval, ne da bi mogel v tonu glasu prikriti neprijetnega prizvena, ki je deloval, kot da bi dejansko moledoval: “Daj, prosim, poskusi ...” Clementine se dalj časa ni odzvala. Ni bila navdušena nad takimi zamenjavami, nasploh ni bila navdušena nad zamenjavami, predvsem zdaj ne, ko je bila vse bolj prepričana, da je v kapelici najbrž res bil on, in prav čudila se je, da se v kapelici ni na noben način odzvala, ko ga je prepoznala, ali pa se ji je vsaj zdelo, da ga pozna. On je ni prepoznal, v to je bila precej prepričana. Ali pa je, da jo je prepoznal, vsaj dobro prikril. Clementine je potem kar čakala in breizrazno strmela v vžigalice na iztegnjeni Ernestovi dlani. Ernest ni odnehal. Tokrat se ni bil pripravljen umakniti pred Clementinino odsotno zamaknjenostjo, ni pa hotel kar zahtevati, zato je preprosto čakal in se ji zaupljivo, pričakujoče smehljal. Clementine je mencala. Ne, ni marala zamenjav, nikakor ne. In niti pomisliti ni hotela, da se spet obeta zamenjava. Ni pa mogla ob tem ne misliti na svečo, ki jo je pred tremi leti, ob zadnjem obisku doma, hotela prižgati na sestrinem grobu. In ki prav tako ni hotela vzplameneneti. Takrat je sicer nekoliko rosilo in je pihal precej močan veter, a vendar se je zdelo, kot da ni to tisto, zaradi česar sveča ne vzplameni, kot da ne bi vzplamenela v nobenem primeru. Zato se ni hotela dotakniti Ernestove sveče. Bala se je takih sveč, takih, skoraj živih. A Ernest je potrpežljivo čakal. Potem pa se je Clementine nenadoma odločila. In je tudi razumela, zakaj se v kapelici ni odzvala, ko je prepoznala njega, in zakaj skoraj kot da se je v ničemer ne dotakne zamenjava, ki se spet obeta. Dovolj let je bilo za njo in ni se več mogla odzvati, kot da se je res mogoče odzvati. Stvari so, kakor so in kakor morajo biti, in pri tem ni moč odpomoči. Odločno je pograbila vžigalice iz Ernestove roke, se sklonila k aluminijastemu podstavku, na katerem je Ernestova sveča še vedno kot da čakala med ostalimi, edina, ki ni gorela, uprasnila vžigalico in jo približala sveči. Sveča je preprosto vzplamenela. Njen plamenček se je z ostalimi zlil v eno, se združil s svetlobo ob vznožju razpela in se pričel razgrevati, kot da bi se hotel povzpeti do stopal podobe na črvivem razpelu. Clementine je vstala, se pokrižala in se pričela odpravljati, Ernesta pa preprosto potegnila za sabo, ne da bi mu dala priložnost za kakršenkoli odziv. Brez besed sta se odpravila s pokopališča. Balaževe sence torej na sveti večer ne bo obiskal nihče. In kar se tiče Clementine, niti ni bilo treba. Ker če ga je kdaj, ga je zdaj res razumela. In je tudi vedela, da bo odločno sledila njegovi poti, čeprav se temu sploh ni čutila dorasla, in čeprav se ji ni niti sanjalo, kako se njegovi poti sledi. DRHTENJE STRŽENA Janos je zaloputnil vrata hotelske sobe, se zgrudil na posteljo in pod temenom prepletel prste. Glas, parajoč ušesa, zamolklo odmevajoč v drobovju, je polagoma poniknil nazaj vanj, od koder se mu je vedno znova dvignil v zavest, da mu je do blaznosti razklal misli, da mu je določil prostor in naloge v svetu. Globoko se je oddihal, da se je umiril, nato pa se spet dvignil z ležišča, sédel za pisalno mizo in si prižgal cigareto. Kadil je počasi, globoko, z vsem bitjem. Na drugi strani mize je opazil račun za sobo, plačano za dober mesec vnaprej, do prazničnega dne. Ni bila poceni in prav konkretno si je moral odtrgati od prihrankov, da si jo je lahko privoščil, in ker je vedel, da si v tem mestu za čas, skozi katerega se mora še pretolči, ne bo iskal dela, seveda ne, bo moral malo stisniti. A za dlje kot do prazničnega dne sobe ni potreboval; ali je namreč za nadalje ne bo več potreboval, ker se bo lahko nastanil tam, kjer bi se moral nastaniti že ob prihodu, ali pa ne bo potreboval sploh nobene sobe več. Ne bi se vsakdo kar tako sprijaznil, da bo, kakor bo, a čez desetletno blodenje po svetu je vendarle bilo treba končati. In kar je njegovo, bi tudi že moralo biti njegovo, in naj naposled tudi bo, na kakršenkoli način si bo to že prilastil. Divje je povlekel iz dogorevajoče cigarete. Žarina je dosegla filter, da ga je zapeklo v prstih. Z odporom je odvrgel ogorek v pepelnik. Sklonil je pogled na mizo. Veke so mu padle na oči. Obraz mu je padel med dlani. Bil je že precej utrujen. Prižgal si je še eno cigareto. Hlastavo je potegnil. Žareči dim mu je do zadnjega kotička napolnil pljuča. Kadil je, kakor bi se mu iztekalo življenje, in tesnobno vzdihoval, naj se je še tako prepričeval, da mu je prav. Ker mu je bilo prav. Da. Prav mu je bilo, da se bo njegovo desetletno blodenje po svetu zagnalo v kakršenkoli že iztek. Naj pač bo, kakor bo, kakor je edino prav in primerno, a naj predvsem bo! Ne, niti malo ga ni čudilo, da je ravno Clementine stopila na stran zamenjave, in bilo mu je prav, zdelo se mu je pravično, čeprav se je obenem zavedal tudi, da ni bila ničesar kriva, da se je takrat izteklo, kakor se je edino lahko izteklo, a vendar mu je bilo prav, čeprav človeku ne sme biti ne prav ne neprav, ker se človek predvsem ne sme vtikovati v voljo bogov. Bilo mu je prav, da je bila izbrana prav ona. Ker je skončanje neizprosno določeno s spočetjem, ne more biti drugače. Vedel je sicer, da karkoli bodo morali opraviti med sabo, časa ne more vrniti na začetek, ničesar ne more ne vrniti na začetek ne povrniti, a kakor je prav, je prav, in kakor je prav, naj tudi bo. Ko je vstopil v kapelico in sedel blizu njiju, je ni takoj prepoznal. Ko pa je nekje zgoraj, kot da pod ostrešjem, zadrhtel glas njegovega stržena, je nenadoma vedel; in ko se je razgledal naokoli in jo zagledal sredi kapelice strmeti navzgor za glasom, jo je tudi prepoznal in ga je za trenutek zbodlo v drobovju, potem pa se mu je zdelo prav. Tisti, ki z njim deli drhtenje stržena, mora z njim deliti tudi izkušnjo. Kako se bo tokrat razpletlo, seveda ni mogel vedeti. Pa se bo že še pravi čas razkrilo. Kot se je vedno. Ker ni mogoče, da se ne bi. Ker se še nikoli ni zgodilo, da se ne bi. Kadar vstopa tisto, nikoli ne vstopa skozi zadnja vrata. Ker so grehi, za katere ni boga, da bi jih odpustil. Zabrisal je še en ogorek v pepelnik. Zavzdihnil je in zamahnil z roko, ker so nenadoma pričeli navrevati spomini, ob katerih mu je nekaj srhastega spet in spet spreletelo telo. Spet si je prižgal cigareto, ne da bi počakal, da bi se vsaj malo oddihal, in globoko potegnil. Si pričel dopovedovati, da se ni vrnil zaradi tega, in da naj bo, kakor bo, kakor mora biti, kakor edino lahko je, in da ni pomembno, da lahko sprejme in tudi bo sprejel vse, kar bo moral sprejeti na poti do tistega, zaradi česar se je sploh vrnil. Da. Prehodil bo pot, kakršna koli že bo, da se bo lahko naposled polastil svojega, kar že preveč časa v lastno škodo pušča vnemar. Bilo mu je prav, a vendar mu je bilo ob vsem, kar bi na njegovi poti lahko stalo, nekoliko tesno, da si je spet moral dopovedovati, kakor si je moral dopovedovati ves čas, kar se je daleč drugje spraševal, ali bi se vrnil, in potem tudi med vračanjem domov, da tokrat nikakor in na noben način ne bo stopil s poti, ki jo je zastavil. Da jo bo dohodil, kakor je prav in je tudi pravično, pa karkoli se mu bo že postavilo na pot. Strmel je v vrtinčkaste oblačke cigaretnega dima in se sprijaznjeno oddihoval, ker ga je od cigaret že kar dušilo in praskalo po grlu. Ko se je premražen, lačen in utrujen na večer vseh svetih bližal mestnemu pokopališču, je bil prepričan – ali pa si je pač želel, da bi bilo tako, se mu je zdelo najbolj prav, da bi bilo tako –, da bo vse še enkrat v njenem duhu. Kot razčiščevanje ali kaj, ni vedel, niti si ni znal zamisliti. A nekako že, da bi se sklenil krog. Krog se pač mora skleniti. Kajti da bi se lahko polastil svojega, zaradi česar se je sploh vrnil, ne da bi mu bilo treba skleniti kroga, ni bilo mogoče, in prepričan je bil, da bo to v njenem duhu; in v bistvu, si je moral priznati, tudi bo, čeprav drugače, kakor je pričakoval. Še ena cigareta je dogorela do konca. Lahko peta, šesta ali celo osma, odkar je pred časom privihral v hotelsko sobo, za trenutek legel, da se je umiril in se je poleglo drhtenje stržena v njem, nato pa sédel za pisalno mizo in si prižgal cigareto. Prvo, drugo, in zdaj morda celo že sedmo ali osmo. Ni vedel. Zdržema je kadil in premleval preteklo. Se bal prihodnjega. In upal, da bi bilo prav zanj in za to, zaradi česar se je sploh vrnil, ni mogel drugače. Ker ni mogoče drugače. Ker prav ni vedno za vse prav na enak način in pri tem ni moč odpomoči. Seveda ne ena ne druga nista bili ničesar krivi. Stvari se napletejo, kakor je določeno, in potem pač so. Po drugi strani pa. Ni bilo mogoče drugače. In nihče ni imel naloge, da bi se delal, kot da je mogoče drugače, pa tudi ne, da mu prav ni prav samo zato, ker je prav in primerno, ampak ker mu je res prav. In ni imela pravice. Ona. Samo vzela si jo je, zato nikogar drugega pri tem ne zadevata ne krivda ne odgovornost. Ni ga pa čudilo, kakor jo je poznal, da je Clementine krivdo vzela nase – in preko tega tudi kazen, če se seveda predvideva kaka kazen, ali kar se pač že predvideva. Da bo potem lahko tudi vse drugo, kar bi že moralo biti, in kar kmalu tudi bo, pa karkoli že. Ni mu bilo prav, da spet mora biti Clementine tista, a kakor jo je poznal, ni bilo nobene možnosti, da ne bi bila. V bistvu pa je vedel, še preden se je vrnil in izvedel, da je glas, s kakršnim so v davnih časih peli drobni, komaj slišni glasovi v mlakah zablodelih blodnih žena, njen glas. Ni bilo nobenega dvoma, ne zdaj ne prej, čeprav doslej ni vedel, le nezgrešljiv občutek mu je pravil tako, ker ni bilo nobenega drugega glasu ne tostran ne onstran, ki bi mu lahko glas pripisal, razen njene zasmrtne sence. Če je seveda res stopila preko. Kar takrat še ni vedel. V bistvu pa niti en sam trenutek svoje desetletne blodnje ni v to dvomil, kljub temu da je lahko sprejel šele zdaj, ko je res vedel, in se je prej do zadnjega trenutka, ne da bi se tega sploh zavedal, neprenehoma zavzeto prepričeval v nasprotno. Čeprav je seveda vedel ves čas in v tem duhu tudi taval po svetu. * * * Ko sta Ernest in Clementine zapuščala pokopališče, se je Janos ravno vračal iz kopalnice, oprhan in v spalni srajci. Odpravljal se je k počitku. Šampon za lase, tekoče milo, glavnik in brisačo je spravil v spodnji predal nočne omarice in odgrnil odejo, s katero je bilo pregrnjeno pospravljeno ležišče s svežo posteljnino, ki jo je sobarica na praznični dan zamenjala. Kriknil je, zakrilil z rokami in sunkovito odskočil. Sredi deviško čistega belega vzglavnika z všitim drobnim znakom hotela v desnem zgornjem kotu, tremi rdečimi vrtnicami med bledorumenimi vozli, je čepel ostuden kosmat tolst pajek. In se kar ni premaknil, ko je Janos odgrnil odejo in se je pajek znašel na svetlem. Janos je sunkovito pograbil knjigo, ki jo je tiste dni prebiral, lopnil po njem, ga stolčenega pobral s konicami prstov in zabrisal v koš pod pisalno mizo. Natočil si je kozarec mineralne vode in ga na dušek spraznil. Ni maral takih pretresov. Za trenutek je zastal sredi sobe, se globoko oddihal in legel na posteljo. Javknil je. Pod glavo je začutil nekaj trdega. Z roko je segel pod vzglavnik in zatipal kamen. Ponesel si ga je pred oči in ga potežkal v roki. Bel prodnat kamenček. Pridržal ga je k nočni svetilki, da si ga je lahko podrobneje ogledal. Površina kamna je bila gladka, mestoma skoraj ploskovita. Ni mu bilo do vstajanja iz postelje, čeprav je bil precej zadovoljen, da bo v skrinjico namesto stolčenega pajka lahko spravil kamenček. Bel prodnat kamenček je bil vendarle veliko boljše znamenje od ostudnega kosmatega tolstega pajka, čeprav še ni mogel vedeti, kateri kamen v prostoru bo zadevala izkušnja. Čeprav. Po drugi strani. Ko je res razmislil. Ni bilo nobenega dvoma. Globoko je zavzdihnil in se za kratek čas vendarle spravil iz postelje. Iz srednjega predala nočne omarice je vzel majhen lesen zabojček, oblečen v goveje usnje, v katerem je shranjeval spominke, ali pač znamenja, ki so določala pota njegovega desetletnega blodenja po svetu, prihode in odhode, predvsem pa tisto, kar je moral opraviti v posameznem kraju, v katerem se je znašel. Predmeti, ki so bili znamenja, so mu bili vedno na presenetljive načine podarjeni nedolgo po tistem, ko je umolknilo drugo v njem, kar se mu je vedno znova zganilo in zadrhtelo v strženu, kar je vedno znova pelo iz njega. V začetku je vedno bil hlad, da mu je čez oči padla koprena in mu zasenčila obzorje pogleda. Hlad, da se mu je naščetinila koža. Veter, da je preteče zašumelo v krošnjah bližnjih dreves. V začetku je vedno bil vzduh kot pred nevihto. Kot da se bo zdaj zdaj razklalo nebo in zgrmelo na zemljo. Pa se nikoli ni izteklo v kako stihijo. Oblaki se niso razčesnili in se razlili po ulicah mesta, po katerih je ravnokar hodil. Niti ena sama kapljica mu ni kapnila na teme, zdrknila navzdol po licu in mu osvežila ustnic, kajti vse to predvsem ni bilo od vremena, ni bilo pravzaprav od ničesar zunaj njega. Kajti koprena, razpredena preko njegovih oči, se je potem vedno nenadoma razprhnila, in mu razprla obzorje pogleda do jasnine, ki mu v navadnem ni bila dostopna. Skozi telo se mu je razlila toplota. Veter v krošnjah bližnjih dreves je polegel. In kot da v eni od krošenj nad njim se je nenadoma oglasil glas. Prve čase se je panično razgledoval naokoli in iskal izvor glasu, pa ni bilo žive duše ne blizu ne daleč, ki bi lahko pela. Prve dni mu je bil glas malone neznosen. Vsajal se mu je v zavest, zamolklo odzvanjal v drobovju in bil iz trenutka v trenutek neznosnejši. Da je moral na temenu preplesti prste in si z dlanmi tesno zatisniti ušesa, da je lahko vzdržal. Glas ni odnehal. Samo bolj in bolj neznosen je postajal. Zdelo se mu je, da mu bo zdaj zdaj razneslo glavo. Da se bo zdaj zdaj razcefral po telesnih šivih. Bal se je glasu, hudo se ga je bal prve čase. Zakrilil je z rokami in zakričal, ko se je oglasilo, da bi odpodil glas, in ker glas ni odnehal, je prav panično poskušal pred njim pobegniti. A mu ni uspelo pobegniti. Glas se ni polegel. Spremljal ga je. Bil je vse bolj grozljiv. Kot da bi visoko nad njim neznosno vreščala presmrtna ptica. Kot da bi se zlovešče razprtih kril spreletala nad njim in mu v vrat zabadala kremplje. Dokler se ni naposled sprijaznil in nehal bežati pred njim. Dojel, da se napev pravzaprav iz njega oglaša in mu tako niti ne more pobegniti. Sprijaznil se je in sprejel in potem je bilo tudi glas lažje prenesti. Le da si potem sam ni bil več povsem v lasti. Glas mu je od takrat naprej določal pota, prihode in odhode. A se ni poskušal temu upreti, ali danost kakorkoli spremeniti, ampak je preprosto sprejel. Nihče si nikoli ni povsem v lasti, če si je sploh kdaj, in nobenega smisla nima proti temu zaganjati kake vnemarne uporne vneme. Janos je prepotoval velik del sveta. Lotil se je raznega dela, da je preživel. Spoznal sobe cenenih hotelov malone vseh večjih mest vseh kontinentov. Ampak nikjer se ni za daljši čas ustavil ali celo ustalil. Notranji glas, parajoč ušesa, zamolklo odmevajoč v drobovju, ga je od vsepovsod gnal naprej po svetu. Drugo se ga je pravzaprav še najbolj dotikalo na poti in ga vedno privedlo tja, kamor je moral prispeti, kajti znamenje, ki se mu je vedno pokazalo že kmalu po prihodu in mu razkrilo, kaj mu je v mestu, v katerega je prispel, storiti, mu je neizpodbitno pokazalo tudi, da se temu, kar mu je bilo storiti, ni mogoče izogniti. Nalogo je kmalu opravil, pa tudi če po sosledju najraznovrstnejših, kdaj tudi čudaških naključij, pa tudi če se je kdaj, recimo, uprl in naloge ni hotel opraviti. Potem jo je moral opraviti samo po težavnejši poti. Zato se je sčasoma naučil ne upirati in je samo še sledil samodejnim potem svojega popotovanja po svetu. Zabojček, ki ga je ves ta čas držal v roki, je odložil na posteljo, ga odprl in si nekaj časa ogledoval spominke, ne da bi jih jemal iz njega, znamenja, ki so določala pota njegove nekaj čez desetletne blodnje, prihode in odhode. Vzel je v roke in potežkal bel prodnat kamenček, ki je bil znamenje po vrnitvi v domače kraje po dolgih dolgih letih, znamenje, ki ga kar ni upal položiti k ostalim, ker bi prav lahko bilo poslednjega znamenje, s katerim se je krog sklenjal, znamenje, za katerega si ni hotel niti zamišljati, kateri kamen v prostoru in na kakšen način zadeva, čeprav je to po drugi strani neizprosno vedel. Sprijaznjeno je zavzdihnil in bel prodnat kamenček, ki je bil znamenje, spravil k ostalim v zabojček. Dobro se je zavedal, da nima smisla ravnati drugače. Da bo, kakor je določeno, pa karkoli že. Zabojček je zaprl in ga položil nazaj v srednji predal nočne omarice, nato pa iz zgornjega predala vzel staro zdelano beležnico, edino, kar mu je ostalo od tistega, kar je pred desetimi leti, ko se je poslavljal od svojega sveta, zmetal v nahrbtnik. Bilo je prav, da odpre tudi ta predal, če je že vsakega. Ni bilo mogoče drugače. Seveda ne. V beležnici so bili večinoma dnevniški zapiski in lirski utrinki, redkeje kak prozni sestavek, ki pa se je prav tako bolj navezoval na njegove trenutne razmisleke, okoliščine in pripetljaje, kot bil neka zgodba sam po sebi. Tako ali tako ga je pri teh zapiskih bolj zanimala njihova simbolna vrednost kot estetska dovršenost zapisa. Morda pa je imel beležnico pri sebi in si vanjo vedno znova tudi kaj zapisal samo zato, ker je bil pač na poti. Ker se za popotnike to spodobi. Ker ima vsak popotnik pri sebi kak papir, da si lahko kaj zapiše, in si s tem dokaže, da je na poti tudi iz kakega drugega razloga, pa tudi če zanj ne ve, kot da samo nabira korake. Beležnico je odprl na naključni strani in pričel prebirati enega od zapiskov, seveda z občutkom, kot da ga ne bere kar tako, kot da zagotovo nekaj pomeni točno v tem trenutku, ker pač redkokaj lahko preberemo brez občutka, da smo odprli knjigo na točno tisti strani, ki ima nekaj usodnega povedati ravno nam ravno v tistem trenutku; čeprav so bili sicer zapiski v njegovem primeru bolj obrobnega značaja in na njegovi desetletni poti niso o ničemer bistvenem odločali – ker je o vsem odločal glas –, niti ne bi komu tretjemu povedali kaj veliko več kot vsaki drugi zapiski, predvsem pa ne bi nihče mogel iz njih uzreti dejanskosti njegove desetletne poti. Zapis, ki se mu je ponudil v branje, je bil sicer bolj iz dvomov vseh teh poti, in mu ga ni bilo treba veliko premlevati, ker je o istem v zadnjih dneh premleval kar naprej, zato ga je lahko samo sproščeno, kolikor je to v danih okoliščinah sploh bilo mogoče, prebral, in ob globokem vzdihu pospravil beležnico nazaj v zgornji predal nočne omarice ter legel k počitku. Dremal je na ležišču, prekritem z ustrojenimi ovčjimi kožami. Strmel je v vrhnji del šotora, v luknjo ob stikališču kolov, na katere so bile navezane kože. Skozi luknjo je dotekal sveži zrak. in proseval kanec svetlobe, ki se je v nitkah razpredal po utesnjenem prostoru ter mehčal temo. Nakar se je nenadoma zgodilo. Nakar se ga je nenadoma dotaknilo spoznanje, da svetlobe že zdavnaj ni več, da je svetloba, ki se v sukljajočih nitkah razpreda po prostoru, samo prividna svetloba, samo za kanček svetlejši odtenek teme stvarstva, da je resnična svetloba lahko samo onstran. Skobacal se je izpod odeje in vstal. Zahomotal se je v težko površno suknjo višnjeve barve in si jo prepasal s pletenim pasom v enaki barvi. Preko ramen si je obesil popotno bisago z nekaj opresniki in ovčji meh, nabrekel od vode. Odgrnil je eno od kož, ki je bila narejena v zagrinjalo za prehode, stopil na plano, globoko zavzdihnil in se odpravil na pot. Negotovega koraka se je napotil proti pustinji, ki se je razpredala pred njegovim pogledom. Za trenutek je zastal na vzpetini nad šotoriščem in s pogledom nekajkrat prehodil šotore, v katerih so spali preostali popotniki. Se v sebi poslovil od njih in pričel vzdihujoče goltati prah svoje poti. Dolgo je hodil, preden se je naredil dan. Kljunasto sonce ga je pričelo peči po vsem telesu in hudo ga je žejalo. Pustinjski pesek se mu je presipal skozi jermenasta obuvala in ga žgal v podplate. Razžrti jermeni pošvedranih obuval so se mu čez čas razcefrali do konca. Obuvala so se mu strgala z nog in obležala sredi poti. Ni se zmenil za to in nadaljeval je pot. Čez čas je použil poslednji ostanek splesnelih opresnikov in med kamenje zabrisal do kraja izžet ovčji meh. Legel je in se zastrmel v nebo, v žgoče sonce. * * * Janos je nenadoma prepadeno kriknil in se sunkovito dvignil z ležišča. Ni bilo za njim veliko več kot nekaj trenutkov trdnega spanca, zagotovo ne. Obstal je sredi sobe, sredi zgoščene teme, v katero je svetila samo drobna pika svetlobe, podoba lune, ki je odstirala prvi krajec in pričela rasti. Napel je ušesa in nezaupljivo prisluhnil zloslutni tišini mračne noči. Skozi noč so trkljali koraki. Ni mogel biti prepričan, da so bili ravno koraki tisto, kar ga je zbudilo, da je planil pokonci, a vendar so bili edino, kar je odmevalo v gluhoti noči. Njihovo trkljanje po mestnem pločniku je srhljivo odmevalo. Tisti, ki je hodil, je moral biti že precej blizu hotela. In ne bi se čudil, če bi to bili ravno njeni koraki, kajti v tistem trenutku si ni mogel predstavljati ničesar, kar bi ga lahko bolj odločno vrglo pokonci kot ravno njeni koraki. Skozi temno sobo se je dotipal do pisalne mize in prižgal namizno svetilko, nato pa odkrevsal do okna, za kanček odmaknil zaveso in se zastrmel v noč. Mimo mestnega hotela sta objeta drobila korak Ernest in Clementine. V istem trenutku, kot je Janos mimo zavese pokukal v noč, se je Clementine ozrla proti oknom hotelskih sob. Pogled se ji je ustavil na edinem razsvetljenem. Janos je sunkovito odskočil in se skril za zaveso. Clementine je kljub temu zaznala njegovo silhueto in niti za trenutek ni podvomila, da je za tistim oknom on. Zavzdihnila je in se samo še tesneje oklenila Ernesta. Hotelo se je zdeti, da to ni samo prijateljski objem, da se v njej spet toliko razvnema želja, kot je v njem pred časom, ko sta prvič legla, vztrajala. Kot da bi bila njena odločna zavrnitev, v njunem objemu Ernest ni mogel ne pomisliti, samo pot, ki ju je zdaj privedla, se je zdelo, do možnosti nove bližine. Stisnila se je k njemu dovolj močno, da se mu je tam spodaj zganila kri in pričela zavrevati. Da so se mu pomotile misli in je bil že skoraj gotov, da ga v njegovem prvem času v tem svetu ni odločno zavrnila, da bi se ga znebila, ampak nasprotno. Da bi čas posekal brezna med njima in bi se je lahko ponovno polastil. Ker v tistem trenutku se je res zdelo, da mu bo to, ko se vrneta v graščino, dopustila. Hlastno je segel po njej, ko sta ravno vstopila v temo poti proti graščini, in to na noben način ni bila več samo prijateljska naklonjenost, ki sta si jo izražala ves čas med obiskom pokopališča. “Ne, ne zdaj,” ga je odločno odrinila in se odmaknila, s pogledom, odvrnjenim od njega. Dalj časa je tako obstala; in ko ga je nato spet pogledala in ga celega prehodila s pogledom, v izrazu njenega obraza ni razznaval zavrnitve, ampak prej paničen strah, ki ga je opazil že njunega prvega dne v kabinetu in ki ga je navdajal z občutkom, da v svetu, v katerem se je znašel po čudaškem sosledju dogodkov, vendarle živijo pod neko pezo, ki je ne bi želel spoznati, zato ni silil, ampak je preprosto poslušal, ko mu je poskušala razložiti zakaj, in poskušal razumeti. “Ni danes tisti dan, nikakor ne. Pravzaprav bi bilo za oba bolje, da nikoli več ne bi bilo tistega dne,” je razložila z žalobnim glasom in s trpkostjo v pogledu spet pomolčala. “Ne, ker mi ne bi bilo do tebe, nikakor ne,” je poskušala razložiti nekoliko bolje, “ampak ker je v tem trenutku tako edino prav. Ker ni čas. Preprosto ni čas.” Ernest ni razumel. Seveda ni razumel. Skoraj prepričan pa je bil, da se mu še enkrat znova ne izmika ona sama, ampak da ju ločuje nekaj strašno drugega. Ne, v tistem trenutku se mu ni zdela nekdo, ki je imel večino časa vse niti njihove vsakdanjosti v graščini v rokah, ampak kvečjemu obratno. Kot da je tudi ona z nečim vodena, pod neko pezo. In če je ravno ta peza, pa karkoli naj je to že bilo, tisto, kar jima še enkrat znova ne dovoli v bližino, ga je navdajalo z bojevitim srdom, čeprav mu je njena melanholična zamaknjenost, v katero je spet kot da kar padla, odvzemala pogum, da bi jo pograbil in planil v nekaj, kar bi zagotovo naletelo samo na novo odločno zavrnitev. “In kdaj bo čas?” je žalobno vprašal. “In zakaj ni zdaj?” “Ne vem, ker pač to ni tisti zdaj,” se je namrgodila. Ni ji bilo prav, da dreza, a vendar se je zavedala, da ne more ne drezati; kakor je vedela tudi, da mu ne more povedati zakaj. Ker še ne more vedeti. Ker še niti noče o tem razmišljati. “In kdaj bo spet tak zdaj?” ni nehal. “Kako naj jaz to vem?” se je zaradi vsega, kar se je lahko obetalo in česar je je bilo vse bolj prav panično strah, odzvala bolj nenaklonjeno, kakor bi si želela, in prav žal ji je bilo, ko je opazila njegovo zaprepadeno užaljenost, kakor je vedela tudi, da mu v tem trenutku še ne more razložiti, ne samo ker še ne ve, ampak ker zanj ne samo ne bi bilo prav, ampak bi prav lahko bilo tudi nevarno, če bi karkoli o tem omenila. “Ko bo pač zdaj,” je poskušala popraviti, čeprav je vedela, da to ni več mogoče. “Ernest, zakaj tvoj zdaj ne more biti preprosto zdaj, zakaj je vselej že bil ali šele bo? Tisti zdaj je pač bil in nekoč morda spet bo, ampak zdaj ni, ker niti ne sme biti. Lahko da je še kje kak zdaj za naju, a ker v tem trenutku zagotovo ni, kako naj potem zdaj kaj vem o tem?” Ernesta se je zaprepadena užaljenost še kar držala. “Pridi, greva domov,” je nato Clementine poskušala razmehčati nelagodje, v katerem sta se znašla. “Spočijva si in potem bova videla. Ne moreva spet kar tako brezglavo.” Zganila je korak in Ernest ji je poklapano sledil. Preostanek poti sta potem spet prehodila v molku. Ernest se je enkrat vmes, ne da bi to hotel, a tudi ne da bi mogel preprečiti, vprašal, kako se sploh počuti v svetu, v katerem se je znašel po čudaškem sosledju dogodkov. Bolj pravzaprav kako shaja z vsem, kar je tu našel, in kar nikakor ni bilo tisto, kar je iskal, čeprav se mu ni niti sanjalo, kaj je iskal, a zagotovo ne srečanja z bikom v gozdu, blodenja po labirintih graščine, najbrž sicer samo čudaškem gradbenem podvigu malce zmedenega starca, pesmi, ki sama iz sebe poje, sveče, ki noče vzplameneti, dokler je nekomu ne podariš ... In prav začudilo ga je, kako lahkotno jemlje vse skupaj, kako skladno s tem svetom, kako skoraj zlahka hodi skozi izkušnje – kot bi najbrž pomislil kak zunanji pogled, navajen bolj običajnih okoliščin svojih poti –, čeprav je bila izkušnja, ki jo je našel v svetu, v katerem se je znašel po čudaškem sosledju dogodkov, kot po svarilih avtobusnega šoferja, da bi ga lahko spreletaval srh po vsem telesu od zore do mraka prav vsak dan. Kajti bal se je nečesa popolnoma drugega. Da bi se ga namreč lahko kmalu klicalo na odgovornost. Da bi bil morda svet, v katerem se je znašel po čudaškem sosledju dogodkov, dejansko odraz Balaževega dela in bi tako sistem zastekljenih kletnih hodnikov dejansko določal bivanje in nehanje tukajšnjih ljudi. Da bi torej zaradi pogonskega mehanizma v kleti graščine, pa zdaj vseeno, ali je bil to kristal ali kljunasto sonce, sploh obstajal svet, ki je vse bolj postajal tudi prostor njegovega bivanja – in upal je, da ne tako kmalu tudi njegovega nehanja, ker ni videl skoraj nobene možnosti več, da bi se lahko preprosto odločil, se povzpel na avtobus, ko bi bil ravno v mestu, ter pobral šila in kopita nazaj tja, od koder se je priklatil, da bi se mu kadilo za petami. Bal se je, ker ni mogel biti prepričan, da se ni morda z vstopom v klet vendarle dokopal do pogonskega mehanizma, do vzvodov in vzmeti, do zobatih koles in jermen sveta, po katerem se je potikal, in da bo kmalu moral zasesti prostor v svetu, ki se mu je ali si ga je s tem določil. Predvsem pa se je bal, ker nikakor ni mogel dognati, katera pota ta svet sploh hodi, božja ali vražja, in če zasede prostor, ki se mu je ali si ga je po vstopu v klet namenil, v kaj se lahko spremeni, v angela ali demona? Še bolj pa, ali je angel ali demon vstopil v klet v njegovem telesu, kajti če se svet spremeni, kakor je on svojo pot v kleti odhodil, potem je bilo to vprašanje vse prej kot neodločujoče. Zato pa tudi ni hotel drezati v Clementine in se je pred graščino od nje poslovil, kot da bi bila samo na prijetnem večernem sprehodu, kar je bilo v bistvu še najbolj res. PRAZNIK Ernest se je pripravljal, da bi se lotil klesanja drugega moža za prenovljeni vhodni portal. Prvi mož, desni nosilni steber konstrukcije, je dokončan že stal na dvorišču. Od snežnega večera na dan vseh svetih sta namreč medtem minila že dobra dva tedna. Dotaknil se je grobe kamnite klade in jo ljubeče pobožal. Zaščemelo je in so se mu tam spodaj napeli šivi. Ker je bil dotik, ki je navdajal s slastjo. Odmaknil je dlan in sédel za pisalno mizo, nagrmadeno s priborom za klesanje in skicami, zasnovani za prenovo vhodnega portala. Prižgal si je cigareto, dolgo, globoko, z vsem bitjem potegnil. In potem kadil. Prisluškoval svojemu notranjemu. Se predajal malone orgazmičnemu ščemenju ob pričakovanju, da se mu v naglobljem razodene, kar bo treba izklesati. Prižigal si je cigareto za cigareto. Kadil je bolj in bolj nemirno. Bil je že prav drgetav od ustvarjalne vneme. Kar spotil se je od vznemirjenosti ob občutku, ki ga že dolgo ni čutil, ne samo odkar se je potikal po svetu, v katerem se je znašel po čudaškem sosledju dogodkov, ampak tudi doma se mu je že dolgo tega nekaj, kar naj bi postalo njegovo delo, če že ne poslanstvo, za katerega je sicer dokončal študij, ki so mu ga domači na vse kriplje in pretege odsvetovali, najprej spremenilo v popoldansko vnemarno delo, potem pa niti v to ne več. Občutku, za katerega je bil pred prihodom po dediščino že skoraj popolnoma prepričan, da z njim ne samo ne bo nič, ampak bo njegovim dnevnim prizadevanjem samo v napoto, zato se ga je tudi v novem svetu oklenil šele, ko se res ni spomnil več ničesar drugega. A zdaj, ko ga je spet lahko čutil, mu je tako godil, da je bil do vrha poln samega sebe. Še celo, ker se mu je v samosti tistih dni lahko spet popolnoma posvetil. S Clementine po njuni drugi skupni noči spet ni bilo nič, seveda ne. Da se je spet moral potikati naokoli po mestu in okolici in v prazno zabijati čas, predvsem pa se truditi ne razmišljati, ker je tako ali tako vedno premleval enake misli, ki jih je bil že precej naveličan, o njiju pa ni hotel razmišljati, ker ni bilo o čem razmišljati, samo čakal je lahko, da bo enkrat spet njun čas ali ga pa pač ne bo in nanj niti ni potrebe čakati. Je tako ravnala samo zaradi njegove nakane, kajti tako ona kot Gabrijel sta njegovemu načrtu odločno nasprotovala, ko sta zagledala kamniti kladi na dvorišču graščine? Ali pa je bila tudi druga noč samo način, da ohrani gospostvo nad svojim? To mu vsekakor ne bi bilo prav. In je bil samo še bolj odločen izpeljati nakano. Lahko sta, ali pa pač nista, tako preprosto. Lahko odloča o njunem, kolikor neposredno zadeva njo in njeno telo, ne more pa posedovati vsak njegov nagib, nikakor ne! Dvignil se je od mize, stopil do okna prostora v pritličju graščine, ki si ga je izposloval za delavnico, in se zagledal skozenj. Na planem je zagledal že dokončanega moža za pre- novo vhodnega portala in spet ga je spodsekalo pod rebri, ko se je zavedel njegove pravilne, skoraj neživljenjske postave, in nedostopnega, v prazno zazrtega pogleda. Da se mu skoraj ni zdel njegovo delo. Da se mu je zdel tako iz sveta, v katerem se je znašel po čudaškem sosledju dogodkov, tako pripaden izkušnji, ki jo je v tistem trenutku živel, da ga je srh spreletel po vsem telesu, kadar ga je le bežno uzrl na dvorišču graščine. In ga je morda zvlekel na prosto, preden se je lotil klesanja drugega moža, njegovega družabnika za levo stran prenovljenega portala, samo zato, da bi se s pogledi čim manj srečala. Zdel se mu je bolj pripaden podobam, ki jih je najdeval po prostoru, kot čemurkoli njegovemu, da se je že spraševal, ali bi se klesanja drugega moža sploh lotil. Seveda se je odločil, da se bo. Ni se mogel ne odločiti, da bo še enkrat poskusil, če bo lahko tokrat kakor koli drugače, ali da se vsaj prepriča, da drugače ne more biti in lahko prenovo vhodnega portala preprosto opusti. Vrnil se je od okna. Bil je čas, da se loti dela. Dela se je vedno loteval na enak način. In vedno se je tudi spraševal, ali je to sploh kako delo, kajti vedno se je vse zgodilo, vedno se je do drhtavice spotil, še preden se je s klesalom sploh dotaknil kamna. Klesanje sámo ga potem ni nikoli pretirano utrudilo, ampak mu je bilo samo opravilo, s katerim je v dejanskosti poustvaril, kar se je v njem že dovršilo. V roke je vzel največje in najbolj grobo dleto ter planil nad še nedotaknjeno kamnito klado. Nastavil je dleto, precizno odbil vrhnji del desnega kota in s tem vsekal tisto, kar bo določalo vse nadaljnje. Pričel je klesati in se prepustil samohotnim mislim, med samim klesanjem mu namreč ni bilo treba več veliko misliti na tisto, kar naj bi iz najglobljega poustvaril v dejanskosti. Klesalo si je sámo iskalo pot proti strženu kamna. Podoba se je sama luščila iz kamnite gmote. Bo tudi ta podoba tako tuja vsemu mojemu kot tista, ki kar stoji in v prazno bolšči na dvorišču? se ob pričetku zaresnega dela ni mogel ne spraševati. Kakor tudi ni bilo mogoče, da ga ob tem ne bi srh spet in spet spreletel po vsem telesu. Samohotne misli so mu v spomin priklicale tisto zgodnje jutro po dnevu vseh svetih, ko so delavci bližnjega kamnoloma pripeljali kamniti kladi in ju odložili pred vrati graščine. V prostor, ki si ga je v graščini izposloval za delavnico, mu je kladi popoldne pomagal pretovoriti Gabrijel, ki je med njunim delom ves čas zadrto molčal in se mu je zdel bolj nedostopen kot kadar koli poprej, pa naj se je Ernest še tako trudil obnoviti njuno nedavno kavarniško zaupljivost. Pa tudi kar je zadevalo samo njuno delo, sta se dogovorila bolj s pogledi kot besedami, da je bil Ernest prav vesel, ko sta končala in je lahko služabnika odpustil z dolžnosti. Gabrijel se ni niti poslovil. Preprosto odšel je in se izgubil v brezkončjih graščine. Ernest služabnikovega zadrtega molka, predvsem pa nezainteresiranosti za njuno početje skoraj ni prenesel. Po njuni kavarniški zaupljivosti mu je prav zameril, da ne deli z njim navdušenja nad njegovo nakano. Kakor mu je zameril že ihto, s katero sta s Clementine na kosilu nasprotovala njegovim namenom, le da tokrat ni bil pripravljen popustiti, tako da sta mu morala odmeriti vsaj prostor za delavnico, v katerem se lahko klesanja novih mož z vhodnega portala loti, potem pa bodo videli. Ihte, ki je bila kot nekakšen posmeh nad njegovim navdušenjem in tistim, kar si je zadal, posmeh nad njegovo vnemo, kot da bi lahko v tem svetu sploh pustil kako drugo sled kot tisto, ki jo bo pustil v sledi Balaževe dediščine. In ko je zdaj pričel klesati drugega moža, namenjenega za prenovo vhodnega portala, se ni mogel ne spraševati, ali ni morda Gabrijel samo že takrat vedel, kar je Ernestu razkril prvi dokončani mož, njegova pravilna, skoraj neživljenjska postava, njegov prazen odsoten pogled. Da v tem svetu ne more biti ničesar, kar ni že od davna od tega sveta. In da je vsakršna vnema, da bi lahko bilo kakorkoli drugače, popolnoma brezupna. A če bi to preprosto verjel, potem bi dal prav Clementine in Gabrijelu, potem bi preprosto sklonil pogled kot navaden otročaj. Zato je z drugim možem vhodnega portala moral vsaj poskusiti. Na skrivoma pa si je od tega klesanja vendarle veliko obetal. In je moral, seveda je moral poskusiti. Ni bilo mogoče, da ne bi. In če bi tokrat šlo, je bil pripravljen prvi poskus razbiti in desnega moža za prenovo vhodnega portala izklesati v drugo. Klesati še v tretje, če bi bilo treba. Kajti če kaj, se mu je ta vnema za prenovo portala zdela naloga, po kateri je hlastal, odkar se je potikal po zdaj že vse bolj domačih ulicah in logih. In kako naj se preprosto odpove nečemu, kar se je dozdevalo kot klic in naloga. A potem. Pravilna, skoraj neživljenjska postava, prazen odsoten pogled na dvorišču. Kot da si je nalogo vendarle samo namišljal. Klesal je že več ur. Odkrušil je velik del zgornjega desnega kota kamnite klade. Klesalo si je že dobro začrtalo pot v meso kamna, da se je že pričelo naslutevati, kar naj bi postalo roka, katere razgrnjena dlan naj bi pridrževala okrasni balkon nad vhodnim portalom. Za trenutek je odložil klesalo, da bi se malo razgibal, si z delovnega predpasnika spihal prah in v mokro brisačo obrisal roke. Ogledal si je, kar mu je do tedaj uspelo dovršiti. BIl je zadovoljen, predvsem pa je ugotavljal, da je že kar precej naredil. Odločil se je za kratek odmor. Ker ni vedel, kaj bi drugega, se je sprehodil po brezkončjih graščine. In srečal Clementine. Izmaknila sta se drug drugemu in se potrudila, da se ne bi srečala niti s pogledi, a vendar Ernest ni mogel prezreti v njenih očeh, čeprav jih je uzrl samo za trenutek, nečesa, kar se mu je usedlo. Ni bilo, kot da ji ne bilo do srečanja z zaprašenim blodnikom po brezkončjih graščine. Bolj je bilo v njenih očeh nekaj kot sočutje. Kot da bi se zavedala brezupnosti njegove vneme. Ernest je vedel, da se tega bežnega pogleda ne bo več znebil, kakor je vedel tudi, da mu bo na vsak način poskušal dokazati nasprotno in bo vztrajal. A k delu se tistega dne ni več mogel vrniti. Odpravil se je na sprehod. * * * Stal je sredi ulice v rokodelski četrti mesta in bil poln samega sebe. Naposled je namreč zares vedel, kako s samim sabo v svetu, v katerem se je znašel po čudaškem sosledju dogodkov. Stal je, globoko dihal, se s pogledom počasi sprehajal med izložbami, ki so z blago razsvetljavo sijale v predvečer, ne da bi se sveta okoli sebe popolnoma zavedal. Preveč si je obetal od klesanje, preveč je bil prepričan v to svoje podjetje, da bi karkoli drugega še bil pripravljen pustiti do sebe. Potem pa je na ramenu nenadoma začutil dlan. Zdrznil se je in se sunkovito obrnil. Bil je urar. Na razgrnjeni dlani je molel predenj posrebreno uro in se opravičeval, da ga kar tako sredi ceste nadleguje. Ernest si je oddahnil, se mu naklonjeno nasmehnil in se molče zagledal v uro v njegovi razgrnjeni dlani. Kopijo tiste, ki se je na popolnoma nerazložljiv način znašla v njegovem žepu, ko se je vrnil iz kleti. Če seveda to ni bila tista ura in se ni nič znajdevalo v njegovem žepu, kakor se tudi ni od nikoder vračal, ni mogel ne pomisliti. Uro na razgrnjeni urarjevi dlani si je nekaj časa nezaupljivo ogledoval, potem pa jo je vendarle previdno vzel v roke in potežkal. Sprijaznjeno je zavzdihnil, ko mu je urar namignil, naj jo kar vzame, in v notranji žep elegantno krojenega suknjiča spravil uro, ki se je iz izložbe mestnega urarja na popolnoma nepojasnjen način znašla ob njegovem vzglavju po vrnitvi iz kleti, in se nato izkazala za Balaževo dediščino, ki je bila dolgo tega nazadnje v kaki izložbi, če že ni šla iz rok urarjevega očeta neposredno v Balaževe roke. Če je seveda sploh kadar koli bilo karkoli razen te ure, ki jo je ravnokar držal v roki. “Je res čisto takšna, kot sem vas prosil?” je zadržano vprašal. “Seveda! Kaj pa mislite!” se je urar kar hotel narediti užaljenega. In nato dodal: “Ah, vrniti vam moram zapiske ...” Ernest je zagolčal in pogoltnil cmok, ker je že vsaj slutil, če ne celo vedel. Urar je medtem pobrskal po usnjeni torbici, izvlekel rožnat zvezčič majhnega formata in mu ga porinil v roke. Ernest ga je najprej samo pretipal s pogledom. Navaden šolski zvezek. Da. Šolski zvezek iz njegovih šolskih dni. (Marsikatero malenkost za spomin je Ernest privlekel s sabo v novo življenje.) Previdno ga je vzel v roke in prelistal. Matematika. Zadaj pa prve skice in zasnove prihodnjih umetnin, otroška hlastanja, ki so nato postala vnema za življenje in nekaj časa hotela biti tudi življenje samo. Nakar je proti koncu zvezka uzrl skrbno skicirano uro, kakršno je zdaj izdelano držal v roki. Spomnil se je in nekaj srhastega mu je šlo do stržena. Tista ura, katere dvojnico si je dal izdelati, je bila pravzaprav dedovo darilo za njegov dvanajsti rojstni dan. Ki pa jo je že čez nekaj dni razbil. Med neko deško bojno akcijo, osvajanjem bogve katere zlate dežele, senika. Ded je razumel odraščanje in se ni preveč jezil, nove mu pa kljub temu ni dal izdelati. Poduk za v bodoče. Ernest si jo je skrbno skiciral z namenom, da si kupi enako, ko bo velik, ali pa si jo pač da izdelati, če nikjer ne najde enake. Zdaj si jo je torej dal izdelati. In se je vseeno vprašal, ali je bila samo tako podobna Balaževi, da si je nevede dal izdelati dedovo darilo – brata bi prav lahko imela enaki uri in bi bilo tako dedovo darilo v bistvu neke vrste družinska dediščina –, ali pa Balaževe kljub vsemu ni nikoli bilo. Drugje, kot v blodnjah, ali kar je pač že bilo tisto po vrnitvi iz kleti. In je torej v iskanju resnice o babici in dedu – kar je potovanje na ta konec sveta, čeprav so ga v bistvu privabili z dediščino, na neki način vendarle bilo –, prišel v sled lastnih pozabljenosti. In kaj bi, da se mi je ravno ta pozabljena, v otroštvu razbita ura siloma vrnila v spomin, lahko pomenilo? se ni mogel ne vprašati. Da je čas. To zagotovo. A čas za kaj? Pobrskal je za denarnico, da bi plačal uro, ampak urar o tem na noben način ni hotel niti slišati. Ernest se mu je zahvalil in se že pričel napravljati, da bi se poslovil in odpravil naprej po svoji poti, ko ga je urar nenadoma zarotniško pocukal za rokav in mu namignil, da lahko vseeno vsaj kaj spijeta. Že vsaj iz vljudnosti ni mogel odkloniti in se je instinktivno razgledal naokoli, da bi iztaknil kako gostišče, kamor bi lahko na to pijačo stopila. Ki pa ga seveda v tistem delu mesta ni bilo, zato se je sprijaznil in sledil urarju v njegovo delavnico. Urar je Ernesta skozi delavnico s prodajnim pultom, delovno mizo in omaricami z orodjem odvedel v tesen kotiček pod stopniščem v zgornje, bivalne prostore, v katerem pa je bilo vendarle dovolj prostora za mizo, dva stola in kotno klop. Pod stopnišče je bila torej stisnjena nekakšna soba. Ko sta z urarjem sedala na prazna stola za mizo, je Ernest v poltemi nenadoma zagledal postave, ki so zasedale kotno klop in med čakanjem na nekakšen sestanek ali kaj srebale iz porcelanastih čajnih skodelic. Ko jih je opazil, ki jih tam v poltemi ni pričakoval in ki so se nato izkazali za prednje mesta, župana in sodelavca, je Ernest vidno odskočil. Prednji so se mu naklonjeno nasmehnili in ga pozdravili. Tudi sam se je potrudil nasmehniti, ko je od prepadenosti nad postavami v temi prišel k sebi, pozdravil in nato so sedli k nečemu, kar je bilo na prvi pogled videti samo neobvezujoče druženje ob čaju, čeprav je bil Ernest prepričan, da samo to zagotovo ni, da je zagotovo nekakšen sestanek. Sredi mize je stal čajnik, iz katerega se je v oblakih dvigala sopara sveže skuhanega čaja. Urar je iz čajnika tudi njima natočil v skodelici, ki sta ju čakali na mizi. Skodelic je bilo s tistimi, iz katerih so že srebali ostali zbrani, natanko pet. Ne, njuno srečanje z urarjem sredi ceste in podarjena ura ni bilo naključje, nikakor ne. Kakor zagotovo tudi ne to posedanje ob čaju, ali karkoli se je že obetalo, da se bo izcimilo iz tega. Ernest se je najprej potuhnil, kot vedno ob takih priložnostih, in prisluhnil tistemu, kar se je hotelo dozdevati neobvezujoč, sproščen pomenek, da bi bil pripravljen na karkoli bo že sledilo. Posedanje pa je nato vendarle tako dolgo trajalo, da se je že hotelo dozdevati običajno posedanje ob čaju, in Ernestova zahvala za brez plačila izdelano uro, tako da je moral nazadnje sam zastaviti pogovor o tistem, zaradi česar so se zbrali na nekakšnem posvetu, ker zaradi česa drugega ga urar že ne bi nadlegoval sredi ceste z izgotovljeno uro – ki mu jo je nazadnje še celo podaril –, in ga vabil k sebi v skriti kotiček na nekaj, kar se je hotelo dozdevati neobvezujoče kramljanje zbranih ob čaju. “In kako je s praznikom?” je kar vprašal. “Mislim, nič ni videti, da bi se že kaj pripravljalo. in če se, namreč pripravlja, kdaj bom o tem sam kaj obveščen? Kdaj mi bo kdorkoli že povedal, kako mene ta praznik zadeva? Kaj se od mene zahteva?” Ernest ni bil prepričan, da je bila najbolj pametna odločitev preprosto planiti z vprašanjem, kot se je tudi ob srečanju z brkačem in pomočnikoma odločil, da bo najprej pobaral Clementine in Gabrijela, ki pa sta se nato odzvala, kakor je tudi pričakoval, da se bosta odzvala. In kakor je bilo v svetu, v katerem se je znašel po čudaškem sosledju dogodkov, pravzaprav bolj ali manj vse. Kakor da nič ni, dokler kar naenkrat ni vse. Pa mu je bilo vseeno prav, da je kar planil. V zadnjem času se mu je namreč vse bolj vsiljeval občutek, da je še najbolje, če je korak pred vsemi. Še celo zdaj, ko je imel naposled svoj klic in nalogo, si ni mogel privoščiti nobenih nepričakovanih presenečenj. “Seveda ni nič opaziti,” mu je župan medtem odgovoril. “Kako bi sploh bilo kaj opaziti,” se ni zdelo, da bi bilo Ernestovo vprašanje za župana na kakršen koli način presenečenje. Kakor bi bilo vsem jasno, da so se zbrali ravno s tem namenom. Da se pogovorijo o prazniku. “Vsi v mestu še vedno mislijo,” je župan razložil, “da je z Balaževo smrtjo konec tudi praznika. In ga za nekaj časa, preden ste vi prišli k nam, tudi je bilo konec, tako da zdaj ne moremo preveč na silo. Na Balažev praznik so bili ljudje precej navezani in zagotovo jim bo prav, da se bo tradicija nadaljevala, a da z nekom drugim na čelu sprevoda, na to se pa vendarle morajo malo navaditi. In moramo praznik na novo, z vami, vsekakor uvesti dovolj obzirno.” “In za kakšen praznik sploh gre?” “Nič takega pravzaprav,” je župan razložil, kot da bila vsa ta skrivnostnost in obzirnost, s katero so se lotevali teme, samo za občutek. In bi lahko imela Clementine in Gabrijel nazadnje celo prav. “Za praznovanje rojstva sonca, oživitev in posodobitev nekega poganskega praznika. Ne vem, kje je Balaž staknil to staro bukvo,” je župan položil na mizo pred Ernesta starinsko knjigo z debelimi platnicami, ki se je zdela kot nekakšen srednjeveški rokopis ali urbar, “v kateri je praznik podrobno razložen. Zato se nam je zdelo zanimivo in smo enega leta pristali na Balaževo pobudo ter praznik izvedli. Predvsem iz spoštovanja do Balaža. Potem pa smo ga morali iz leta v leto ponavljati, tako se je tisto prvo leto ljudem usedel v srca. In zdaj ... Ljudje bodo navdušeni ... zagotovo ... ampak enostavno ne bo ... enostavno zagotovo ne bo ...” Ernest ni pripomnil ničesar. Ni bil tak trenutek, kakor tudi ni bil trenutek, da bi druščina karkoli dodala. Za podroben pogovor bo čas enkrat kasneje, ko se tudi Ernestu nekoliko usede, kar se je bolj zdelo njegova naloga v svetu, v katerem se je znašel po čudaškem sosledju dogodkov, kot klesanje novih mož za vhodni portal. Počasi, zlagoma, z užitkom je izpraznil svojo skodelico čaja, vstal, si dal debelo bukvo pod pazduho, se poslovil in se odpravil. In šele, ko je bil zunaj, se je nenadoma zaprepadeno zavedel, da je spraševal in delal zdraho na napačnem mestu, in da če sta Clementine in Gabrijel pred njim res varovala kake svoje koristi, mu nista nečesa odločujočega prikrivala, ampak sta na to, kar bi potencialno ogrožalo njune interese, imela prav toliko vpliva kot on. Popolnoma nič. Ker so tudi o njunem deležu tega sveta odločali drugi. * * * Vstopil je v hotelsko kavarno, ki spet ravno toliko da ni bila prazna. Nikogar razen Gabrijela. Sedel je za isto mizo, za katero sta pred časom posedala, z masivno porcelanasto skodelico čaja pred sabo. Vidno nezadovoljen je v trenutku, ko je Ernest vstopil v kavarno, iz majhnega vrčka ravno dolival mleko, čaj dosladkal, ga premešal, nezaupljivo srknil, se skremžil, dodal še ščepec sladkorja, ponovno previdno srknil in se tokrat zadovoljno namuznil. Ernest tokrat ni veliko kolebal, ampak se je kljub Gabrijelovi nepriljudnosti izpred nekaj dni, ko sta v delavnico tovorila kamniti kladi, odločno približal njegovi mizi, pozdravil in prisedel. Debelo bukvo je odložil na stol ob strani. “O, pozdravljen,” ga je Gabrijel prijazno pozdravil. Očitno se je v vmesnem času sprijaznil, da se Ernestovim neposrednim posegom v njihov svet v nadalje ne bo več mogoče popolnoma izogniti. “In kako umetnina?” ga je z nasmehom vprašal. “Ne bi mogel reči, da ne odlično,” se je Ernest prav tako z nasmehom odzval. Bil bi vesel, če bi lahko obnovila nedavno kavarniško zaupljivost. “A pustiva zdaj to,” je zamahnil z roko. “Povej mi raje končno kaj več o tem vašem prazniku.” “V bistvu ni veliko povedati.” “Pa povej tisto malo.” “Praznovanje rojstva sonca, stari poganski praznik, ki ga je Balaž znova vpeljal,” je bil Gabrijel tokrat pripravljen povedati nekoliko več kot takrat, ko je o prazniku spraševal pri zajtrku; tokrat, ko je Ernest sam preprosto odprl temo na nekem drugem mestu, tako da se spet ni mogel znebiti občutka, kot da bi v svetu, v katerem se je znašel po čudaškem sosledju dogodkov, živel v nekakšni zaroti. “Pravzaprav je bil stari res od samega hudiča,” se je Gabrijel prav razgovoril. “Znal je prepričati in navdušiti ljudi, ko si je kaj vbil v glavo, o tem ne kaže dvomiti. Sicer pa,” je pokazal na staro bukvo, ki jo je Ernest odložil na stol ob strani, “saj si lahko vse o prazniku sam prebereš.” “Ja, vem,” je Ernest zamahnil z roko. “Bom že doma pogledal. A ne zanima me, kakšno predstavo bomo odigrali, ker navsezadnje bomo bolj ali manj odigrali neko predstavo, mar ne?” je vprašujoče pogledal Gabrijela. Gabrijel se mu je kot da prikimovaje nasmehnil. “Zanima me,” je Ernest povzel, “kaj vam praznik pomeni?” “Nič takega,” je Gabrijel razložil. “Stari obred utrditve vladarjeve oblasti. In potrditve reda. Obnavljamo ga v spomin. Pa tudi kot način izbora in potrditve novega vladarja.” To je bila torej njegova dejanska vloga na prazniku, je Ernest končno vedel. Potrdili ga bodo kot vladarja, pa kakršnokoli vladarstvo so njegova brezdelna pohajkovanja naokoli, s stanovanjem, hrano in žepnino na stroške skupnosti, že lahko bila, kajti resnična oblast se je kot v vsem preostalem svetu tudi tukaj izvajala po uradih, nedavni družabniki ob čaju ga namreč niso ravno jemali kot sodelavca, prej kot del občinstva, ampak taka simbolna oblast, kot je edino lahko njegova, očitno ljudem še vedno veliko pomeni, morda celo več kot dejanska po uradih. No, razen če seveda njihov odnos ni bil samo del igre, del priprav na praznik, s katerim potrdijo novega vladarja in utrdijo oblast reda, a o tem v tistem trenutku ni hotel rezmišljati. “Se pravi, da ohranjate tradicijo živo kot nekakšno napol zares folkloro?” je namesto tega vprašal. “V bistvu ne. V bistvu o tem ni nihče ničesar vedel, preden nismo sami odkrili in vpeljali.” “Kdo?” “Jaz in moja brata.” “Brata?” “Balaž in tvoj ded.” Ernest je zaprepadeno zagolcal in potem Gabrijelu ni preostalo drugega, kot da mu je povedal. Kot da v ta svet sploh ne bi prišel po nikakršno dediščino, ampak samo po resnico o babici in dedu, se Ernest ni mogel znebiti primisli. “Bili smo v enotah,” je pripovedoval Gabrijel, “ne na fronti, a vseeno v enakih uniformah kot zlo, ki je tističas vladalo svetu. Kot doktor znanosti, Balaž, in diplomanta s primerno humanistično izobrazbo, smo bili pripadniki posebnega odseka elitnih enot, ki sicer ni bil udeležen v bojih in ostalih strahotah, vendar smo bili v enaki meri del ustroja. Naša enota je bila ustanovljena, da bi poiskala starodavne tradicije, ki bi potrdile, da je naša oblast, pa naj se navzven dozdeva še tako strahotna, vendarle del božjega reda stvari, in s tem namenom smo bili poslani sem, kjer naj bi bilo izročilo še posebej živo. Graščino si je Vodja pravzaprav izbral za središče, v katerem naj bi se pozneje tudi opravljali obredi ali karkoli že, če bi skrivnostna tradicija, ko jo bomo našli, kaj takega predpostavljala.” “Pa ste kaj našli?” “Eh, seveda nismo našli nič posebnega. Samo stare tradicije, ki jih ti držiš v rokah, in izročilo o misterijih v skrivnih prostorih, ki jih je Balaž sestavil v načrt kleti, ki naj bi opravila delo, ne da bi bilo preveč trpljenja. Naše delo ni bilo nič kaj več, kot bi bilo v nekih drugih, bolj človeških časih običajno znanstveno delo. In čakanje na konec vojne, na srečo daleč od fronte in ostalih strahot. Ker smo vedeli, da bomo vojno izgubili. Ker zlo ne more zmagati, ne more v nedogled zmagovati, tudi če na začetku zmaguje, lahko le predolgo traja. In to zlo je vsekakor predolgo trajalo in je bilo preveliko zlo. Našega dela sicer v ustroju elitnih enot nihče ni jemal resneje kot samo dokumentiranje folklore, pa tudi nas ne kot resničnih bojevnikov, ampak samo kot učenjake, ki so izvrševali Vodjine kaprice, zato nas niso niti pomišljali vključevali v resne vojaške aktivnosti. Resno nas je jemal pravzaprav samo Vodja, ne nas, ampak naše delo, kajti da bo našel božansko potrditev upravičenosti zla, ki mu je služil, je verjel brez vsakega dvoma. Drugi, še njegovi najbližji sodelavci v štabu, ki so na terenu izvrševali zlo oblast, ne da bi jim karkoli onstran sveta, ki so mu vladali, moralo dajati legitimiteto, so se Vodji in njegovemu učenjaškemu odseku elitnih enot bolj ko ne posmehovali. In bi tako najbrž tudi ostalo, v nekakšnem neprijetnem zatišju bi počakali konec vojne. Vse se je spremenilo po tistem dogodku.” Gabrijel je za trenutek predahnil. “Kakšnem dogodku?” je bil Ernest radoveden. “V zadnjem času vojne o Vodji in ostalih enotah ni bilo veliko slišati. Bili so na terenu, mi pa tudi nismo opravljali več kakega posebnega znanstvenega dela. Z domačini smo samo čakali, da bo konec. Potem pa je prišel glas, da se Vodja vrača s štabom in nekaj enotami. Bilo je to v času, za katerega se je potem razkrilo, da je bil pred neposrednim koncem vojne. Vedeli smo, da prihaja počistit za sabo, pa ne zato, ker bi si hotel rešiti življenje, ker življenje si po vsem zlu, ki mu je služil, ni več mogel rešiti, to je lahko zagotovo vedel, ampak ker ni bil pripravljen nikomur pustiti dostopa do božanskega reda oblasti, v katerega je bil prepričan. In da bo tako odstranil vsako sled naših podvigov in najbrž tudi vse, ki so nam pri delu na terenu in prezidavah graščine pomagali. Bilo nas je premalo, da bi zaščitili ljudi, čeprav bi se bili pripravljeni obrniti proti lastnim enotam, ki smo jim bili pod smrtno kaznijo zapriseženi. Balaž je, ko nam ni bilo veliko storiti, pričel verjeti, da se lahko dvigne nad vse, tudi nad lastno zaprisego, in reši ljudi, ne da bi tvegal naša življenja, ampak da moramo na pravi način izbrati vladarski par, kakor je predvidevala tradicija. In se pripraviti, da se ubranimo pred zlom. ” “Zakaj ravno vladarski par?” “Ker smo ravno na to tradicijo naleteli in jo najbolj skrbno raziskali, v takih časih pa se človek obrne k edinemu, kar mu preostane, čeprav mu v resnici ne preostane nič.” “Pa mu je uspelo?” “Ne, seveda ne. In njegov brat, tvoj ded, mu je pri tem odločilno pomagal.” “Kako?” “Izbrana je bila sestra tvoje babice. Ki pa se je že zaobljubila tvojemu dedu. Ded se s tem seveda ni strinjal, kakor tudi ni verjel, da bi lahko to pri čemurkoli odpomoglo, bilo kaj več kot Balaževo iskanje rešitve, ko rešitve več ni. Pobasal je obe, babico in njeno sestro, in pobegnil z njima. Skušali so se zateči nekam, kjer bi lahko počakali konec vojne, tako pred norostjo, ki jih je ogrožala, kot norostjo, ki jih je hotela zaščititi. Pa niso prišli daleč. Našli so jih, ko so se skrivali v gorah samo kakih sto kilometrov proč.” “In potem?” “In potem je bilo pač kot povsod v tistem času. Vodja je pridrvel z enotami in počistil za sabo, kolikor je bilo mogoče, pobili so tudi tistih nekaj deset delavcev, ki so pomagali pri prezidavah, z družinami.” “In v gorah odkrili ubežnike.” “Eh, niso jih oni. Je bilo pač, kot da bi bil eden od nas na terenskem delu, tako da ni bilo nikakor drugače kot vedno.” “Kdo pa jih je potem našel?” “Domačini. V času ob koncu vojne se je vsepovsod pričelo pojavljati odporniško gibanje, ki je nato stopilo ob bok osvoboditeljem v trenutku zmage. In prevzelo začasno oblast. In prvo, kar je začasna oblast storila, je bilo, da so v gorah našli ubežnike.” “Zakaj pa je ravno to bilo tako nujno?” “Dolžili so brata, tvojega deda, da jim je odvzel možnost, tako zelo so verjeli, da so kako možnost vendarle imeli. Če bi obred dejansko izvedli, bi najbrž bilo enako, a lahko bi dolžili samo tiste, ki so bili dejansko krivi. Ki so jim dejansko pobili ljubljene. In preden se je dejansko razreševalo, kdo je kriv in za kaj, so opravili z njimi. Pravzaprav so se preprosto maščevali, nad edinimi, nad katerimi so se v tistem trenutku lahko znesli. Iztaknili so jih v gorah in jo pobili z golimi rokami, njo, ki jim jo je Balaž obljubljal kot rešitev, postala pa je, kakor so verjeli, njihova poguba, in tako tudi žrtev bogovom maščevanja.” To je bila torej ona? “Kaj pa ded in babica?” “Pognali so ju proč. Kaznovati so hoteli njo, ki so jo dolžili za pogubo svojih, niso pa zato tudi sami hoteli postati krvniki, čeprav nič drugega kot krvniki niso bili že s tem, da so se znesli nad njo, pa naj so še tako verjeli, da je ravno ona kriva, in se jim je kazen zdela še tako upravičena. Ded in babica sta šla proč in sta se nekje na poti, pa ne nujno na tej poti, tudi našla. Saj sta se pa morala najti. Po vseh teh strahotah sta nekako morala najti način, da sta lahko živela naprej.” “Babica je bila torej dedova druga izbira.” “Vsaka izbira je vedno prva izbira, ko se izbere.” “In kaj ima z vsem tem opraviti klet?” “V kleti bi se morala opraviti svečana poroka. Predvsem pa je bila namenjena tistemu, kar si je Vodja od tradicije obetal, in do česar ni nikoli prišel, in je bila seveda ob njegovem pobegu popolnoma razrušena. Balaž jo je pozneje poskušal poustvariti, da bi popravil, za kar je domneval, da je sam zagrešil. Kajti če se nek mehanizem lahko zažene v zlo, se lahko zažene tudi v nasprotno smer.” “Tudi skozi čas, v nasprotno smer časa?” “Balaž je najbrž v to res verjel. Ali pa moral verjeti, če je verjel, da bi lahko popravil nekaj, česar ni mogel spremeniti, sprejeti pa tudi ne. Pa tudi ni mogel samo popraviti pri drugih izbirah in drugih izkušnjah, s katerimi seveda ne bi mogel popraviti tistega, nekaj bi samo naredil bolje, ničesar pa ne bi popravil za nazaj. Zanj je pa življenje bilo samo popraviti.” “Pa je popravil?” “Ni, seveda ni. Pravzaprav je vse skupaj samo še poslabšal. Ampak to je neka čisto druga zgodba.” Ernest v to drugo zgodbo ni drezal. Bilo je dovolj časa, da jo izve, po drugi strani pa je bilo zaenkrat dovolj že tega, kar je izvedel. “In ti?” ga je vseeno zanimalo in je pobaral Gabrijela. “Nič. Nisem mogel z bratom, ker kot najmlajši med njimi ob njunem spopadu nisem ničesar storil, niti nisem vedel, kaj bi sploh lahko storil. Ker se v situaciji nisem znašel, sem preprosto obstal ob strani. In potem tudi ostal. Sprijaznil sem se z Balažem in njegovo vero in mu po svojih močeh pomagal, sprijaznil pa sem se tudi z edinim možnim dogovorom v danih okoliščinah, svojim služabništvom, bolj funkcijo služabnika pravzaprav, in poskušal poskrbeti, da bi tisto, kar je preživelo, nekako vendarle živelo naprej.” “In si bil pri tem uspešen?” “No, svet je obstal, mar ne?” * * * Mesto je že več kot cel teden z vsem dihom živelo za praznik. Ženske so znosile iz omar praznične oprave, ki so se od Balaževe smrti prašile v omarah. Iz notranjih žepov so pobrale vrečke s sivko in tobakom, s čimer so bile obleke zaščitene pred molji, jih skrtačile in oprale. Obleke so sicer dovolj časa visele po omarah, da jih je kar nekaj bilo mogoče samo razrezati v kuhinjske krpe. Prenekatero opravo za praznik so morali sešiti na novo, tako da je v marsikateri hiši tišino tistih noči paralo drdranje šivalnega stroja. Možje so večino prostega časa prebili v kavarni, praznili vrček za vrčkom piva, da so jim divje rdela lica, da se jim je iskrilo v pogledu in so se jim zapletale besede. Na praznik se je bilo namreč treba dobro pripraviti. Premlevali so praznike prejšnjih let pred Balaževo smrtjo po dolgem in počez, a prejšnji prazniki niso bili taki, kot bi lahko bil letošnji, praznik izbire in potrditve vladarja, praznik, na katerem je šlo zares, ne pa bolj za folkloro kot v običajnih letih, tako da so v kavarni res hoteli vse dobro premleti, da bi na tem posebnem prazniku, ki se je v naslednjih dneh obetal, res vse potekalo tako kot treba. Še najbolj pa se je dogajanje dotaknilo otrok. Smukali so se okrog tesarjev, ki so pripravljali praznične odre. Delavci so jih naveličani njihovega nenehnega spraševanja in potikanja po delovišču, kar je bilo za otroke predvsem nevarno, vedno znova odganjali, a so jim že spet viseli za vratom, komaj je bilo mogoče. Če pa so jim delavci kdaj odločno in neizprosno prepovedali, da bi se tistega dne približali delovišču, so se navesili ženskam na krila med popravljanjem prazničnih kostumov in pripravljanjem oprav za odre, da so jih kaj kmalu nagnale ven in se je igra pričela znova, saj jim ni preostalo drugega, kot da so bili spet za vratom delavcem. Ko pa so bili nato odri postavljeni in prizorišče pripravljeno in so lahko pomagali krasiti in urejati zadnje podrobnosti, so kar noreli od navdušenja. Bili so pridni in ustrežljivi, kakor komaj kdaj, samo da so lahko pomagali pri delu. Njihovi iskrivi pogledi in žareča lica so bili polni navdušenega pričakovanja, tiste polnosti doživljanja, kar redko komu uspe pretovoriti iz otroštva v odraslost. Ernest je bil v sebi precej odmaknjen od dogajanja. V mestu komaj kaj da se je sploh pojavil, doma pa se je tudi samo prekladal okrog graščine, ker se ni mogel prav lotiti nobenega dela, predvsem klesanja ne. Vse bolj se mu je namreč jasnilo, da njegov podvig ne more na noben način vplivati na njegovo vlogo v svetu, v katerem se je znašel po čudaškem sosledju dogodkov, da se o tem odloča drugje in drugače, predvsem pa o tem odločajo drugi, pa ne zdaj da bi neki konkretni drugi načrtovali, kako in kaj z njim, ampak bolj skupnost kot celota. Ki ti odmeri prostor in če ga sprejmeš, si del, če ne, pa pač ne, pa karkoli bi jim že imel sicer ponuditi po svoji poti, ne nujno zdaj kake bedaste prenove vhodnega portala graščine. V mestu mu je bilo predvsem nadležno, tako neumorno so ga meščani vključevali v priprave na praznik. Spraševali so o vsakem šivu na prazničnih kostumih in opravah odrov. Se zanimali, ali je s pripravami na praznik zadovoljen. Se delali, kot da se bojijo vladarjeve kazni za kak premalo natančno stesan del prazničnega odra. Kar pa je bilo povsem očitno samo del igre. Kot da ne bi spraševali njega, ampak njegovo družbeno vlogo, ki se mu je v kratkem obetala. Da, bil je predviden za vladarja, ki mu bodo v prihodnje hvaležni, da vse to sploh obstaja, da so na suhem in toplem in da njihovi otroci niso lačni. Kajti naj je bila vloga na prazniku izbranega vladarja še tako samo simbolna, jim je vendarle dajala več zagotovila za varno prihodnost kot vladarji po uradih. Kot da ne bi bil več povsem človek, se je Ernest nenadoma pričel počutiti, še najmanj brezdelni pohajkovalec po njihovem svetu, ampak kot da bi z lastnim telesom nosil zagotovilo za vse, kar so si za svoja življenja v prihodnje obetali. Seveda ga je na začetku malo nosilo, ker se mu je navsezadnje obetalo tisto, po čemer je hlastal ves čas, kar se je potikal po svetu, v katerem se je znašel po čudaškem sosledju dogodkov, ampak z meščani kaj kmalu ni več mogel deliti prazničnega vzdušja, ker ni bil več popolnoma prepričan, da je to res tisto, po čemer je hlastal. Da ni preveč, da bi lahko nosil. Da je morda vendarle bolj prav tisto, kar je imel prej. Da je poskrbljeno za vsa njegova prihodnja leta in potrebe, on pa se lahko samo brezdelno potika naokoli, ne da bi imel do kogarkoli kakršnokoli odgovornost. A to mu seveda ni bilo več na razpolago. Ali postane tisto, za kar ga je skupnost določila, ali pa, ni vedel kaj, za tisto drugo bi najbrž res moral pobrati šila in kopita, a do tega mu je bilo še najmanj, ker bi potem spet ostal sploh brez vsega. Večino časa se je tako potikal po brezkončjih graščine, ki je bila tiste dni zloslutno samotna. Na praznik so se skupaj z ostalimi meščani vsekakor pripravljali tudi služabniki in posli, sicer zaposleni v graščini, ki so za praznični čas dobili prosto, tako da so si morali obroke pripravljati sami. Ernest Clementine in Gabrijela ob tem, kakor tudi med ostalimi samotnimi potmi sem ter tja po graščini in njeni okolici, začuda ni niti enkrat samkrat srečal. Praznične odre so sicer postavili na mestnem obrobju ob poti, ki je vodila proti graščini, tako da do mesta mimo delovišča ni mogel, in se je večinoma sprehodil samo po gozdovih na to stran, če se je že ganil od graščine. Ob tem pa je vedno moral mimo izklesanega moža za prenovo vhodnega portala in se potrudil sploh ne opaziti njegove pravilne, skoraj neživljenjske postave, in nedostopnega, v prazno zazrtega pogleda. V prostor, ki si ga je zagovoril za klesanje, v tem času seveda ni zahajal. Ernest je v tistem trenutku sprijaznjeno, predvsem pa nezainteresirano strmel skozi okno. Izza obzorja se je začela svetlikati jutranja svetloba in si ped za pedjo podrejati svet. Spet pa je pričelo tudi snežiti. Svet je bil zlagoma prekrit s tanko skorjo beline in se potapljal v nekakšno posvečenost, kar pa je vendar bil samo občutek, s katerim je drugače poimenoval tisto, kar je dejansko čutil, ne samo popolno odmaknjenost vsem in vsemu, ampak tudi popolno odsotnost sveta. Da. Prav telesno je čutil, kako se mu upira, da bi mu dejanskost naložila sploh kako odgovornost, predvsem vlogo nekakšnega vladarja. Priznati si je moral, da je bil doslej prav zadovoljen s tem, da se je lahko nenehno ukvarjal sam s sabo, z neusmiljenim in brezkompromisnim dolbenjem vase, spuščanjem v lastne globine, in res si ni znal odgovoriti, za kaj je sploh moral tako planiti, ko je prišlo tisto pisanje o dediščini. Pa si je v bistvu znal odgovoriti. Samo zato, ker se mu ni zdelo prav, da se mu ponavadi zdi najbolj prav, če je vse z njim zunaj njega samo neobvezujoče polzenje iz trenutka v trenutek. Sédel je na tla ob oknu, si prižgal cigareto in se zabolščal predse. Strmel je v tla, v zdelan parket in njegove natrgane robove. Zdelo se mu je, da je to vse, kar še prenesejo njegove oči. Ničesar drugega niti ni hotel videti. Ne zvegnjenega pohištva. Ne natrganih zaves. Ne zbledelih fotografij v medeninastih okvirjih po stenah. Predmeti so se nenadoma pričeli brisati po robovih in pričelo se mu je dozdevati, kot da bi se skozi meglice, v katere se je razmehčal svet pred njegovim pogledom, spreletavala ptica iz sanj po vrnitvi iz kleti. Vzdramila se je vedno znova v njem ta ptica, vzdrhtela, vzletela in preletela svet. In skupaj z njo se je preko sveta spreletal tudi sam. Brezbrižno je letal nad neskončnimi pustinjami, sedal na razkošne krošnje bohotnih dreves, gnezdil v skalnih duplinah, preletaval vélike vode, žvižgal v rosni podrasti gozdov, predvsem pa ni imel ničesar z ničemer človeškim, še najmanj kakršnekoli odgovornosti. A je potem vendarle moral vstati. Da se mu je od zamaknjenosti kar malo zavrtelo. A se je zavedel predmetov okoli sebe in samega sebe v svetu. In ko je pogledal skozi okno, je opazil, da je spet pričelo neumorno snežiti. In potem je naslednje dni snežilo kar naprej. Snega je bilo res obilo. Redki meščani so se še spominjali tako neizprosnih zim, tistih neusmiljenih zim pred vojno, ko se je svet grbil pod težo snega, nato pa pod težo še hujših strahot, kakor tudi tistih snežnih zim, ko se je ponovilo, in se bo ponovilo tudi tokrat, ker se mora ponoviti. Sneg je bil otrokom seveda v radost in veselje, nekakšno nadomestilo za leta suhega mraza, starejšim, ki so se spominjali takih snežnih zim in predvsem vsega, kar jim je sledilo, pa bolj v svarilo. Zadnje dni pred praznikom, ko je neumorno dan za dnem snežilo, so samo še posedali za omizji in povisevali za šankom v kavarni, tu pa tam kaj malega srknili, predvsem pa mrščili čela in zmigovali z rameni ter opominjali mlajše, ki se niso spominjali takih zim, na malo več čuječnosti in obzira. Njihove misli so bile iz ene same želje. Da bi se to zanje končalo čim bolj prav. Kako se bo med vladarji, je med njimi, to njih ne zadeva, samo da ne bi spet oni plačevali. * * * Ernest je tistega dne vso pot do mesta stopal nekako oprezavo. Pričakovanje prazničnega dne, naslednjega dne, je mesto zapredlo v nekakšen duhamoren vzduh. Kot da poveznjen pod samega sebe se je priplazil do mesta. Na osrednjem mestnem trgu je zagledal avtobusnega šoferja, ki je na avtobusu čakal odhod. Stopil je v kavarno in v njej našel Gabrijela. Bilo mu je prav. In preprosto prisedel je. “Kako kaj?” Gabrijel. “Počutim se utesnjeno,” se ni sprenevedal. “Se bojiš odgovornosti?” “Vsekakor. Kdaj pa kdaj sem še sam sebi preveč in odveč. Kako naj zdaj nosim še vse za druge?” “Saj ti vendar ni treba. Saj se vse dogaja samo.” “Saj morda predvsem zato. Kako naj bom sploh še kaj, če bom poslej samo še za druge? Naj bom še tako vladar, bom vendarle samo nekaj, kar so si zase izbrali drugi.” “In ti bi rad sam v sebi rasel?” “Hmmm ...” Ernest ni povsem razumel, kaj mu Gabrijel hoče povedati. “A ti čisto zares verjameš, da rast raste sama od sebe? Da ni nikjer ničesar, kar ni rast, ampak brez česar rast ne more rasti? Brez česar rasti pravzaprav sploh ni? A ti res misliš, da boš zmogel sam? Sam v sebi? Brez kogarkoli drugega? Sploh brez česarkoli, kar bi tvojo rast podpiralo?” “Ne vem ... morda pa res verjamem ...” Pomolčal je in nato po premisleku dodal: “Vem pa, da se s tem, kar se mi zdaj namenja naprtiti, ne bom razrasel. Predvsem pa te odgovornosti najbrž sploh ne znam nositi.” “Kaj pa če jo že nosiš?” “Kako to misliš?” “Kaj pa če rast raste iz kleti in ker si vstopil, si del te rasti zdaj ti, in ne moreš več izstopiti.” Ernest je pomolčal in nato dodal: “Ja, kot da se bo vse skupaj končalo v kleti s kakšnim bedastim spopadom!” Bil je celo nekoliko jezen. Ker od Gabrijela je bolj pričakoval, da ga bo spodbijal, kadar ga vraže preveč potegnejo vase. Zato pa tudi tiste debele bukve ni niti prelistal, ampak jo je preprosto zabrisal v kabinet, v katerem pa je bil tudi samo takrat. Ker ga ni zanimalo, kakšno maškarado nameravajo odigrati z njim za praznik. Matralo ga je samo, da sploh nameravajo, in kaj ta maškarada pomeni njim, oziroma kaj lahko pomeni za njega, če jih preprosto obvesti, da njemu pa res ni do tega. “Kaj pa če si tudi v tem trenutku v kleti? Če spopad ravnokar poteka,” se je Gabrijel nasmehnil. Ernest se mu je prav tako nasmehnil in stopil na plano. Morda pa bo vse skupaj vendarle samo maškarada! Gabrijel je sam obsedel za mizo. In ni se mogel v tistem trenutku ne spominjati Balaža. In njunih prvih let v graščini, kjer sta preprosto ostala. Kot blodnik je taval naokoli, naj se je Gabrijel še tako trudil, da bi se iz groze, kot v tistih letih pač tudi ves preostali svet, prebila v vendarle nekakšno življenje. Pa se je sčasoma navadil njunega sobivanja v molku. Dokler ni nekega dne Balaž pričel zahajati v mesto. Vedel je, da ne prenese in da ne bo mogel drugače, kot da poskuša nadaljevati od tam, kjer ne bi smel nikoli končati, ker do tam ne bi smel niti začeti. In kar groza ga je obšla, ko je izvedel, da je Balaž novim oblastem vsilil ponovitev praznika, sprva sicer kot nekakšno folkloro, a niti dvomil ni, da bo v svojih prizadevanjih dovolj dolgo vztrajal, da bodo prišli do praznika izbire, čeprav mu res ni bilo jasno, kaj bi Balaž lahko s tem popravil za nazaj. A resnična groza ga je obšla šele, ko je spoznal, da sta prav s tem oba prišla do vendarle nekakšnega življenja. Ernest je stopal proti graščini ob strani gozda. Snežilo je vse močneje in precej se je shladilo. Sneg mu je skoz in skoz premočil povrhnjo suknjo, da se mu je do drgeta shladilo telo. Snežinke so se mu lepile na obraz in mu primrzovale na brado. Na vrhu glave se mu je naredila svilnata preja. Kljub sneženju pa se mu ni nikamor mudilo. Hodil je počasi in dolgo in se vmes še precej časa zadržal pri nekem drevesu. Previdno in strahoma je božal njegovo raskavo skorjo. Dotik se mu je zdel nenavadno podoben dotiku klesanih mož s starega portala in njegova prenovitvena vnema se mu je zazdela prav absurdna. Če je kaj vedel v tistem trenutku, je vedel, da v sobo, ki si jo je izboril za klesanje, ne bo vstopil nikoli več. Ko pa se je potem vrnil do graščine in pri prazničnih odrih zagledal privezanega bika, je vedel, da marsikam v tem svetu ne bo stopil nikoli več, da bo stopil samo še na eno samo stopnico. * * * Clementine je v prazno sedela na postelji v svoji sobi, kot da brez misli in skoraj kot da brez sebe, nato pa se po nekem notranjem nagibu sklonila k srednjemu predalu toaletne mizice in vzela iz njega sestrino beležnico z dnevniškimi zapiski, lirskimi utrinki in fotografijami, ki si jo je prisvojila po sestrini smrti in shranila za spomin. Beležnico je odložila na posteljo in si jo nekaj časa samo od daleč nezaupljivo ogledovala. Bala se je vsega tistega, kar se je skrivalo v njej, in česar se ni več prav spomnila. Sestrino beležnico je namreč prelistala enkrat samkrat, ko jo je opazila v njeni sobi med odpravljanjem razdejanja, ki je ostalo po njenem dejanju, in kradoma odnesla s seboj, bolj z nekim krčevitim upiranjem dejstvom, brezupno agonijo upanja, da bi lahko ohranila, česar ni bilo več mogoče ohraniti, ker se je neizprosno zapisalo izginotju; ne pa za nekakšen groteskni spomin, ker kot da bi namreč kaj takega sploh lahko bilo za spomin. Beležnice se po tistem ni niti enkrat samkrat dotaknila in tudi tokrat je ni upala prelistati. Dvignila se je s postelje, stopila k oknu in se zastrmela skozenj. Okno je bilo tako postavljeno, da je lahko opazila Ernesta, ki je bil stisnjen ob enega od mož z vhodnega portala in božal njegovo raskavo telo ali kaj. Ni je zanimalo. Ni hotela, da bi jo zanimalo. Ni smela dopustiti, da bi jo zanimalo. Globoko je zavzdihnila, sprijaznjeno, najbrž, in se vrnila do postelje. S pogledom je preletela platnice sestrine beležnice, ki je kar ležala na njeni postelji, in jo nato, kot da ne bi bilo mogoče drugače, sprijaznjeno, a vsekakor po sili, vzela v roke in jo pričela prelistavati. Nasiloma je prelistala sestrino beležnico do konca, in mrazilo jo je po vsem telesu, prav telesno je čutila, kako še ni nič minilo, ker ne more miniti, ker je bilo iz leta v leto samo še več in bo lahko samo raslo – – – ko je nenadoma zagledala zadnjo fotografijo, ki jo je sama vlepila. S sestrinega pogreba. A ni je zmrazilo zaradi same fotografije, kajti če kaj, je lahko v sestrini beležnici pričakovala fotografijo, ki jo je sama vlepila; ni je zmrazilo zaradi prizora, ki ni mogel boleti bolj, ker predvsem ni mogel boleti manj, ker je zakovan v njen spomin bolel vsak dan znova od sestrine smrti neznosno; zmrazilo, ko je opazila, kam jo je vlepila, ker je ni bilo mogoče vlepiti drugam, na prazen list pred sestrinim zadnjim zapisom, ki se ji je takrat, ko je beležnico v solzah in obupu prvič listala, zdel kot da nastavljen ravno za ta zapis: Je pravica do življenja enakovredna pravici do smrti? Je res potreba, da si, če si primoran biti, kot da nisi? Clementine je planila s postelje, za trenutek obstala sredi prostora, nato pa pograbila sestrino beležnico in jo treščila na sredo mize. Na desni strani mize je opazila svečnik z napol dogorelo svečo, ki si ga je prižgala prej, da bi razmišljala ali kaj, ni vedela. Pač. Premaknila ga je na sredo mize, prižgala svečo, potem pa pričela iz sestrinega dnevnika trgati list za listom, jih prižigati na plamenu sveče in jih goreče metati na drugo stran mize, kjer so vse bolj razžvrkljani plameni lahko pričeli použivati rob zavese. Zavesa je počasi pričela goreti. Kmalu zatem se je vnela tudi beležnica, na katero so se prav tako razsipali listi. In v tistem trenutku je vedela, kako se je takrat zgodilo sestri. Kako najbrž najprej ni mogla, da ne bi; potem pa več ni bilo mogoče, da bi si lahko premislila in ravnala drugače, ravnala, kakor bi bilo prav in primerno, in kakor bi zdaj Clementine bila pripravljena dati marsikaj, da, tudi lastno življenje, da bi sestra lahko ravnala. In ga tudi je, dala, namreč lastno življenje. Ni bila sama kriva, da sestra ni zmogla in da je morala kot zamenjava na njeno mesto stopiti sama. Ni bila kriva, da je bil tisti, ki se mu je sestra v srcu zaobljubila prej, drugi. Ni bila kriva, čeprav je sama morala plačati kazen, saj se je prej zaobljubila nekomu, ki se ji ni mogel več dati na enak način. Ker so ga izbrali za drugo. In potem zanjo šele, ko se je druga umaknila. A vendar je pristala na izbiro. Pa ni bilo pošteno. Druga je umrla, da ji ne bi bilo treba sprejeti, kar ji je bilo določeno, ampak s tem je njej tisto, čemur se je v sebi zaobljubila, vzela še bolj, kot če bi vzela, kot je prav in primerno. Da bi pristala na izbiro za praznik. Sestri se seveda ni zgodila nesreča, kakor so takrat rekli, ko so se zbirali na pogorišču, ampak je tako ravnala s premislekom in namenom. Kajti če bi ravnala, kakor bi bilo prav in primerno, bi bilo prav in primerno predvsem za druge, ne pa tudi zanjo. Zato ji zadnje izbire ni mogla zameriti, a kljub temu se ji še ne bo zdela pravična. Od zunaj se je nenadoma zaslišalo razbijanje. Pogledala je skozi okno in opazila, da je Ernest vtem zvlekel na plano in postavil ob bok svoji umetnini njenega nedokončanega dvojnika, in ju ravnokar s kladivom razbijal v prah. Zakričala je, se razgledala po sobi in nanagloma pogasila, kar je že konkretno pričelo goreti. Clementine je bila namreč tokrat odločena in v tej svoji odločenosti vedno bolj nezmagljiva, da bo tokrat ravnala najprej sebi v prid, šele nato pa, kakor bi bilo prav in primerno. Na hitro si je poravnala obleko, in planila za njim, da bi posredovala, če bi bilo treba. In je vedela, da bi morala planiti že tisto prvo noč, ko se ji je zazdelo, da bi izbrala, čeprav je v bistvu že izbrala. Ker ko se ti zazdi, že izbereš, čas potrebuješ samo zato, da si izbiro drzneš udejanjiti. Ernest je v mesto stopal s počasnim korakom. Na osrednjem mestnem trgu je avtobusni šofer še vedno na avtobusu čakal odhod. Na klopci poleg avtobusne postaje je Ernest zagledal Clementine in Janosa. Clementine je planila do njega in mu zasopla pojasnila. Ga skoraj prosila, čeprav tega ni izdala, a je bilo povsem očitno. Kot da mu ne bi dovolj zaupala, da se bo znal izboriti, če bi se bilo treba izboriti. Pogladil jo je po licih in se ji nasmehnil. Kajti vedel je, da se sploh ne bo boril. Kako naj se bori za nekaj, s čimer niti ne bi znal prav ravnati, in to z nekom, ki ga to, za kar bi se borila, usodno prizadeva? Stopil je proti Janosu in se trudil ne gledati noža, ki ga je Janos pestoval v dlani. “Poslavljam se,” mu je rekel. “Ne bom se boril za nekaj, kar mi ne pripada, ker mi nikoli niti ni pripadalo.” In Janosu v roko spustil uro. Stopil je proti avtobusu, da bi se povzpel nanj, in navdalo ga je z veseljem, da je Clementine stopila za njim. “Šla boš z njim,” sta zaslišala od zadaj Janosa. Clementine je zastala, a se ni ozrla. “Njej pa si zamerila, da je hotela iti z mano. In da si ga dobila šele, ko te ni več mogel vzeti na enak način. Vsi smo videli, kako si zavidala sestri, da je bila izbrana ona.” Clementine se je obrnila. “Zavidala sem ji, priznam. Ker sem ga sama hotela. A nisem ji zamerila, predvsem pa nisem bila vesela, ko sem ga dobila. Kako bi lahko kdo to pomislil! In kako bi lahko sploh pomislila sama! Saj pa sem vedela, da ga ne bom mogla nikoli zares imeti, če me vzame na tak način.” Pomolčala je in skrušeno dodala: “Pa še vojne ni bilo ali kaj. Samo ta prekleta zima, polna snega. Pa to bedasto vraževerno ljudstvo!” “Zdaj pa se ti zdi, da lahko izbereš kar sama.” “Ja, zdaj se mi zdi tako.” “Kaj pa, če ne moreš izbrati, ker si že izbrana?” “Nisem. Zaenkrat je izbrana samo dediščina in če ti jo prepustiva, se bo ona izbirala preko tebe. Zdaj še imava možnost.” “Zdaj še lahko upata, da imata možnost.” “Včasih je to dovolj.” Povzpela sta se na avtobus, ki je polagoma odpeljal. Janos je sedel na postaji še nekaj časa in težkal v roki uro. Da. Clementine je imela prav. Izbiranje je odločalo, kako se bo končal prvi del igre, ker zdaj je on tisti, za katerega se bo odločalo, in šele zdaj je igra res določena, a vendar se ni mogel znebiti neprijetnega občutka, da je bilo Clementinino upanje pravzaprav Balaževo upanje, kajti prav gotovo je bila določena ona, za tistega, ki bo izbran, in ni mogla izbrati, da igra izbere njega, ona pa ga zavrne. Po drugi strani pa mu je bilo prav. Upal je, da jima bo uspelo, in da se ne bo spet končalo s kakim pregonom. Še najbolj pa mu je bilo prav, da si njemu ni bilo treba mazati rok s krvjo. Potem pa je mesto planilo. Praznični odri da naj bi bili v plamenih. Prav milo se mu je storilo, tako brezupno se mu je zdelo upanje, ki se je s predpotopnim avtobusom odpeljalo v svet. In prav želel si je, da bi ju odpeljal tako daleč, da ju ne bi iztaknil noben pregon. A on seveda ne bo poskušal ničesar ne preprečiti ne vzpodbuditi. Ker se ne bo odpovedal nečemu, kar mu pripada, in če za to mora biti vladar po načelih skupnosti, pač naj bo vladar! Potem pa se je nenadoma spomnil zapiska iz beležnice, in ni bil več tako prepričan, da mu je prav. A vendar, tudi če bi hotel, ne bi mogel ničesar več storiti. Del igre, ki je bil v njegovih rokah, je bil odigran, in če bi zdaj mislil, da lahko še o čem odloča, bi bil to napuh. In če bi hotel pomagati kot Balaž prvič, bi lahko pomagal ali pa vse skupaj samo še poslabšal. In če sprejme kot Balaž drugič, je lahko še slabše kot sicer. Včasih preprosto ne moreš ničesar storiti. Popolnoma nič. Avtobus je medtem naredil že nekaj poti. Clementine in Ernest sta precej časa molčala, potem pa se je Ernest vendarle odločil vprašati: “Dediščina je bila torej vseeno samo zarota?” “Ni bila zarota. Bil je izziv. Ura in kamen pa sta bila nastavljena, da bi določila, kdo bo v igri igral na kakšen način.” “Se pravi, da sva oba prejela pisanje o dediščini?” Clementine je samo prikimala. “In kaj pomenita kamen in ura?” “Ura pomeni, da je čas, kaj bi drugega. Kamen pa pravega lastnika graščine. A čas za življenje je za oba enak, in če eden najde kamen, se bo drugi vendarle za graščino boril v spopadu, ker časa zase nihče ne bo mogel preprosto zavrniti. In potem bo zmagal tisti, ki si graščino bolj zasluži. In je potem tudi bolj primeren za vladarja, ki se mu lahko zaupa.” “In za vladarkinega novega moža.” Pogledala je stran. Ernest je razumel, zakaj mu ne upa pogledati v oči. Prava igra se je namreč z njunim pobegom šele pričela.