Krista Hafner
Iz dnevnika Petačeve Anče
Prvo st. obhajilo
V   nedeljo   sem   bila   pri prvem sv. obhajilti. Že ves me-sec smo se pripravljali na ta dan. Vsak dan smo imeli ve-rouk in gospod kateliet nam je toliko lepih povestic pove-ilal.  škoda,  da  je  zdaj  tega konec.
V  petek pa nam je rekel gospod  katehet:  »Jutri  boste šli k sv. spovedi.« Takrat je
. Rahončev Andrejček bridko zajokal: »Jaz že ne pojdem.« — »Zakaj ne?« ga je vprašal g. katehet. — »Ker se bojim,« je Andrejček še huje jokal. »Pet in štirideset smrtnih gre-hov iiiiam.«
Moj Bog, Andrejček, ki je bil tako priden in tih fant, pa pet in štirideset smrtnili grehov! Kar groza nas je obšla in prestrašeni smo se ozrli vanj. Samo g. katehet ,je ostal miren, pobožal Andrejčka, se posmejal, pa rekel: »INo, menda ne bo tako hndo.« — »Pa je,« je davil Andrejček v solzah iz sebe, »i-avno pet in štirideset jih je. saj sva jih s teto Nežo toliko naštela.« — »Norček,« ga je miril g. katehet, »kaj bo teta Neža tebe spovedovala? Jaz te bom. Jutri pridi k meni, pa bova skupaj tvoje grehe prerešetala. Stavim, da niti en cel ne bo ostal na rešetu.«
V soboto sem gledala Andrejčka, ko se je ves plašeu pomikal k spovednici. Ven pa je prišel vesel, da se mu je kar samo smejalo in mi je mimogrede šepnil na uho: »Veš, tu noh-i se je laže spovedovati kot pri teti Neži.«
342
In pofem je prišla nedelja, ta prelepi dan. Z mamo sva šli skupaj v cerkev in ko je prišel Jezušček v moje srce, sem se pogovorila z njim, kakor so nam v šoli naročili. Pro-sila seni ga zase, da bi bila vedno dobra do vseh ljudi, za manio, da bi vedno moja ostala, za vse brate, posebej še za Stankota in Francka, da bi bila moja resnična, hrabm viteza; posebej sem ga pa še prosila za ata. ki je bil pri vojakih, (la bi sc kmaln iloniov vrnil, ker ga vsi pogrešamo. In nad vse lepo sem Jezusa prosila, da bi nani ohranil Ijubi mir, kakor nam je g. katehct naročil.
Več pa o tein dncvu ne bom pisala. Ne spodobi se, da bi čeneala o teni, kako sem bila oblečena in kaj sem jedla, kako pa mi je bilo pii srcu. tega pa ne ziiam napisati. Zato i-aje kar končani.
Sploh danes /adnjikiat pišem v svoj dnevnik. Gospod urednik pi-avi, da je »Vr(ca« za lelos konec, zato mora bili tudi moj dnevnik končan. Moi-da bom piihodnje leto še kaj uapisala, če so vam bile letošnje zgodbe všeč. Pišite rai. Pisraa lahko naslovite kar na urednika »Vrtca«. Ta mi jih bo že izročil, ker pravi, da sem njegova sotrudnica.