322
Slovensko slovstvo.
* Pesmi. Zložil Liborval Büren. — Mala osmerka, 32 strani. Tisk Mehitoristov na Dunaji. Založil M. S t er g ar. L snopič. Cecia 20 kraje, jedino proti poštnem povzetji; iziti ima še najmanj 11 takih snopičev pri izdatelju in založniku: Wien, Karoiinen-gasse Nr. 28, IL St., Th. 23.«
Nam Slovenom se vedno še hudo godi. Dozdaj še ni3mo prišli do svoje svrhe , do današnjega dne še ne dosegli vseh svojih pravic, katere bi morali imeti. Ako se hoče dvigniti kak narod od tal, priboriti si mora najprej politično samostojnost: potlej bo proäti duhovi in naobraženosti je odprto „široko polje*1. Naši govorniki in pesniki, prošinjeni od pravega domoljubja, so na političnem in literarnem polji pozdigovali svoje glasove, da smo in hočemo biti, in nepravični bi do samega sebe bili, ako bi rekli, da nismo dosegli še ničesa. Vže se mora računati z nami kot z važnim faktorjem; uže gledajo, da st malo od stra i še, na nas ini narodi in ljudska zavese se probuja od dneva do dne. Slava dakle vsem možem, ki razširjajo med ljudstvom pojme naobraženosti! Sloven hrani v srci svojem hvaležen spomin nekateremu naših velikanov in pozni zarod bode častil vredne naše sovremenike, kateri so mu prijatelji, a prijatelji v istini.
Gospod Libor val Büren (Matej Stergar) je iskren domoljub, kakor kaže v 1. snopiču svojih pesmi, katerim je patrijotizem glavni predmet. To je lepo in hvalevredno. Vsak Sloven naj bi gojil iskreno domoljubje v svojih prsih in je javil ali z dejanjem, ali z besedo, živo ali pisano. Velike važnosti za vsakdanje življenje je proza, in kolike pomembe je poezija v kulturni zgodovini narodov, ve vsak izobraženec, Častit in slaven je posel pesnikov, ako ga on prav izpoznava in vestno izpolnuje. Naše poezije vrt so trudoljubivo in vspešno obdelavah: Vodnik, Prešerin, Koseški, Levstik, Valjavec, Umek, Vilhar, Cegnar, Jenko, Boris Miran, Lujiza Pesjakova, Fr. Cimperman in mnogo drugih, zato v sedanjem času ni več tako težavno, pisati dobrih gra-ne80v, kakor nekdaj. Zato pa sme in mora dandanes tudi kritika ostrejša biti.
Radi bi od konca do kraja pohvalili Libor val Burno ve pesmi, a tega ne moremo. On nam prerad za svoje blago ponuja, kar ni njegovo. Tako, na priliko, na str. 14 poje:
Z domačih krajev pridem sem, Otožen, tih sem, koder grem ; Kadi se dol, kade gord — Izdih pa vedno vpraša: kje?
To je po vse paralela „Popotnik pridem čez gorö itd." (ki pa tudi ni original). Na str. 15.:
Slava je pod križem stala, Milo — žalostno  — jokala, Kjer je trpel njeni sin itd.
Paralela, malo da ne parodija krasne pesmi: „Stabat mater dolorosa itd."
Sicer se oglašajo mnogokrat reminiscencije raznih patri j o tični h pesmi. Tudi L. val Büren o literarni naobraženosti Slovenov preskromno misli,   ker se
drzne, nemško „Wacht am Rhein" obelodaniti za 3voio idejo.   Dokaz na str. 28. v pesmi: „Na Kosove polje!*1
Kot mečev žvenk, valovja lom, Se čuje klic,  kot bližnji grom: Kedor ima ime moža, Naj gre, da brani moja tik itd. Nemški original:
Es braust ein Ruf wie Donnerhall, Wie Schwertgeklirr und Wogenprall itd. Mnogo bi še imeli opomniti, a bodi naj to dovolj. Ko izidö se drugi obljubljeni snopiči in nam g. pesnik podd boljših proizvodov svoje muze , radi jih hočemo pohvaliti. Prvi snopič ne zadostuje tirjatvam današnje ostreje kritike.                                   J. Charpentier.