— 121 —
               Žalosten konec neumne šale
Kako nespametno in škodljivo je druge strašiti, o tem ste gotovo slišali že mnogo primerov. Tudi jaz vain jih bi lehko povedal precej lepo število. Poslušajte, povedati vam hočern samo to, kaj sejezgodilo eukrat nekeiau dijaku.
V nekem velikem mestu živel je čevljar, s katerim so dijaki, ki so v ou-dotne višje šole liodili, radi šale uganjali. Tudi čevljar je irael prejšna leta ue-koliko dijakov v svojem stanovanji, kateri mu so radi dovolili, da je včasih njihove šolske knjige prebiral. Iz teh dijaških knjig si je ubogi eevljar pridobil nekoliko plitvega ziianja, s katerim se je potern, če je bil v kakej veselej dnižbi, rad pobahal. Vtikal se je v razgovore, katerih ni skorej nič razumil, a to le zaradi tega, da bi si ljudje mislili, Bog si ga vedi, kako učena glava je naš čevljar. ' To se ve, da je dostikrat povedal kaj tako neutnnega, da se mu je vse sinijalo. Večkrat bi se mu bilo lehko reklo: ,,Čevljar! slišal si nekje uro biti, a vendar ne veš koliko je ura!"
Dijaki so imeli posebno veselje ž njim. Vse, kar jim je modroval in pri-povedoval, bilo je neumno. A ravno tem njegovim ueurnnostirn so se dostikrat do sitega nasmijali in se ž njim prav dobro zabavljali.
Vsak dan je moral čevljar v družbo veselih dijakov, da jim je kratek čas delal. Se ve, da si je čevljar dijaška povabila štel v veliko čest, ker si je mislil, da ga dijaki med s<5 vabijo le zaradi njegove modrosti in učenosti. Dobiral je jedi in pijače zastonj, tudi novcev, kedar mu jih je bilo treba, čeravno jih ni nikoli povernil;   da, še cel6 čevljev ni hotel zauje zakerpati.
Ta čudni možiček bahal in hvalil se je najrajSe s& svojo pogumnostjo in nevsfcrašenostjo. Večkrat je rekel: ,,Naj se rai zgodi kar koli hoče, jaz se ne ustraiim: pa ga tudi ni strahii na svetu, da bi se ga jaz bal!"
To njegovo veokratno bahauje in hvalisanje napeljalo je nekatere dijake, da so ga hoteli izkušati. Eden izined njib se naredi bolnega, in res se jim po-sreči, da jim čevljarček to izmišljeno laž verjame. Nazadnje se je reklo, da je bolni dijak umerl, in vprašajo čevljarja, ako bi se paČ on upal pervo noe čuvati merliča.
,,Zakaj pa ne!" reče čevljar. ,,Samo to se mi bi moralo dovoliti, da bi smel kerpati ali šivati čuvaje merliča."
To se mu dovoli, in čevljar pride prav natanko ob določenej uri k uieiiiču v sobo.
Merlič je ležal na slamnici v postelji, in je imel slaranato podzglavje.
Čevljar se vsede in začne svoje delo, berž ko so odšli prijatelji mertvega dijaka, ki so njega pričakovali.
Ravno je hotel čevljar, da bi s kladivom potolkel šiv na svojih škomjah, katere je popravljal, kar udari nra — in na videz mertvi dijak se začne kakor na dano znamenje malo po malo vzdigati, odmakne odejo in upre čversto svoje oči v ubogega čevljarja. Ali ta se ni dolgo pomišljal. Naglo zamahue s kla-divom rekoč: ;,Ej siromak mertvi! kaj neki iščeš med živimi? Proč s taboj; ti več ne spadaš med nas!" — pri teh besedah udari z vso močjo po glavi ae-srečnega dijaka, kateri brez vse zavesti pade zopet nazaj na slamnico. Potem nadaljuje pogumni čevljar zopet svoje delo, kakor bi se ne bilo prav nič hudega zgodilo.
— 122 -
V tem hipu priderejo dijaki skozi vrata. Zuuaj pri ključanici so videli, kaj ae je zgodilo z ubogirn dijakom.
,,Nesrečnež, kaj si storil!" vpijejo od vseh strani. Potem tek6 k postelji nesreenega dijaka,   pa  nobeuega znamenja kakega življenja ni bilo več v njem.
Malo besedi je bilo zadosti, da izvč čevljar kaka nesreča se je zgodila vsled majhne šale, ki ai jo je ubogi dijak bil izmislil. Berž pokličejo zdravnika; ali <5esar so se vsi bali, vresničilo se je, to je: mlad iu lep dijak je bil zares rnertev!
Kaj je zdaj pomagalo vse upitje in žalovanjo. Nesrečase je zgodila, in nlC ee ni dalo več izpreuieniti. Nesrečni udarec izpreuienil je uepravega merliča v pravega, a nameravano Mo — v najbritkejšo ia najžalostaejšo igro.
Pa5 žalosten kouec neumae in aepremiiljene sale!