kronika 72 � 2024 3 | 543–552 � dr., asistent z doktoratom, Inštitut za novejšo zgodovino, Ljubljana, Slovenija, ivan.smiljanic@inz.si, ORCID: https://orcid.org/0000-0001-8202-8338. 1.01 izvirni znanstveni članek doi: https://doi.org/10.56420/kronika.72.3.09 cc by-sa Ivan SmIljanIć� Javna percepcija stečajev in zadolženosti na Slovenskem v obdobju Avstro-Ogrske in prve Jugoslavije IZVLEČEK Stečaj je pravni postopek ukinitve poslovanja prezadolženega posameznika ali podjetja, ki je zaradi svojih nezaželenih posledic skozi zgodovino veljal za skrajno negativen pojav. Dolžnikov se pogosto prime stigma, prav tako pa so bili pogosto obtoženi goljufije. Ti pogledi so bili v Evropi vse do 20. stoletja močno razširjeni, pri čemer slovenski prostor ni bil izjema. Članek predstavlja podobo stečajev in dolžnikov, kot jo je mogoče razbrati iz virov iz obdobja Avstro-Ogrske ter medvojne jugoslovanske monarhije. Najpogostejši pristop k finančnim polomom je bil moralno zgražanje, neredko pa so v tisku o stečajih pisali skozi politično ali nacionalistično prizmo, ko so branili pripadnike lastnega tabora in napadali nasprotnike. V sklepu so raziskani še pogledi samih stečajnih dolžnikov in upnikov. KLJUČNE BESEDE stečaj, dolžniki, upniki, stigma, Avstro-Ogrska, Kraljevina Jugoslavija. ABSTRACT PUBLIC PERCEPTIONS OF BANKRUPTCIES AND INDEBTEDNESS IN SLOVENIA DURING THE PERIOD OF AUSTRIA-HUNGARY AND THE FIRST YUGOSLAVIA Bankruptcy is a legal procedure for terminating the business of an overindebted individual or company, which has historically been considered to be an extremely negative phenomenon due to its undesirable consequences. There is often a stigma attached to debtors, who have not seldom also been accused of fraud by hiding their assets. These views were widespread in Europe until the twentieth century, and Slovenia was no exception. The article presents the image of bankruptcies and debtors, as can be understood based on sources from the period of Austria-Hungary and the interwar Yugoslav monarchy. The most common approach to financial collapses was moral outrage, and the press often wrote about bankruptcies through the prism of political or national affiliation, defending members of the same political group and attacking opponents. The views of the bankrupt debtors and creditors themselves are also explored. KEYWORDS bankruptcy, debtors, creditors, stigma, Austria-Hungary, Kingdom of Yugoslavia 544 | kronika 72 � 2024 3 ivan smiljanić | javna percepcija stečajev in zadolženosti na slovenskem v obdobju avstro-ogrske in prve jugoslavije UVOD1 Stečaj ali bankrot, nekoč znan predvsem pod imenom konkurz, je zakonsko urejena oblika prenehanja finančnega in gospodarskega delo- vanja prezadolžene fizične ali pravne osebe, med katero se opravi izvršba nad dolžnikovim premo- ženjem z namenom delnega poplačila njegovih upnikov. Do stečaja lahko pride v vsaki družbi, kjer obstaja prosti trg, na katerem je mogoče izgu- biti denar, in kjer je polom sankcioniran z zako- nodajo. Posebnost stečajne zakonodaje je v tem, da ukinja postavke, ki so v običajnih okoliščinah tržnega gospodarstva samoumevne, kot sta pra- vica do lastnine in pravica do sklepanja pogodb, ter vsili nova, netržna pravila obnašanja v želji po delni sanaciji nastale škode. S svojo ostrino si prizadeva motivirati podjetnike k previdnemu poslovanju. Danes je splošno sprejeto mnenje, da lahko na finančni polom vplivajo tako neugodne zu- nanje okoliščine (gospodarske krize) kot slabe odločitve posameznika ali podjetja. V preteklosti je, nasprotno, prevladovalo prepričanje, da je za vsak polom kriv posameznik sam, bodisi zaradi nesposobnosti pri upravljanju s svojim premo- ženjem bodisi zaradi namerne goljufije skrivanja premoženja, s čimer je nečastno izdal zaupanje upnikov, poslovnih partnerjev, uslužbencev in družine.2 Ekonomist Adam Smith je denimo me- nil, da se lahko pošteni dolžnik stečaju vedno izogne: »Stečaj je verjetno najhujša in najbolj poni- žujoča katastrofa, ki more zadeti nedolžnega moža. Zato je večina ljudi dovolj previdna, da se ji ogne. Nekateri se ji pač ne ognejo; tako kakor se drugi ne ognejo vislicam.«3 Angleški pravnik in sodnik sir William Blackstone je v 18. stoletju imel zadol- ženost za vrsto nepoštenosti, če ne celo goljufije: »Če ima gentleman […] v času zadolžitve dovolj veli- ka sredstva, da dolgove odplača, je prelaganje plačila vrsta nepoštenosti in začasna krivica do upnika, če pa takrat nima dovoljšnih sredstev, pa sta nepoštenost in krivica še večji.«4 Dolžnika je poleg zakonskih sankcij doletela neformalna kazen v obliki druž- bene stigme, »trdoživega stranskega produkta ste- čaja«,5 ki ga je izgnala na obrobje družbenega in gospodarskega življenja. Ker je bil stečaj stoletja enačen z dolžnikovo goljufijo, se ločevanje med 1 Besedilo prispevka temelji na avtorjevi neobjavljeni doktorski disertaciji: Smiljanić, Stečaji na Slovenskem. 2 McIntyre, A sociological perspective, str. 136; Efrat, Ban- kruptcy stigma, str. 483–484, 490; Efrat, The evolution of bankruptcy stigma, str. 367–369. 3 Smith, Bogastvo narodov, str. 246. 4 Tabb, The historical evolution, str. 335. 5 Mols, Bankruptcy stigma and vulnerability, str. 289. goljufivimi in »poštenimi, a nesrečnimi dolžniki«6 ni vzpostavilo vse do moderne dobe. Eden od pomembnih virov za razumevanje pogledov določene družbe na gospodarski zlom je zakonodaja, diahrona primerjava sprememb zakonskih določb pa omogoča bolje razumeti evolucijo teh stališč. Osnovna lastnost stečaj- ne zakonodaje je stopnja njene strogosti ali po- pustljivosti do dolžnika. V zgodovini evropskih stečajnih zakonov je vse do 19. stoletja prevlado- valo prepričanje, da je stroga kazen za dolžnika edini pravilen in vzgojni ukrep. Na Zahodu so se prve oblike stečajnega postopka pojavile v starem Rimu, kjer so bile kazni izjemno stroge, saj so lah- ko (po zakoniku dvanajstih plošč iz 5. stoletja pr. n. št.) dolžnika upniki prodali kot sužnja ali ga us- mrtili; če je bilo upnikov več, so ga lahko razkosa- li7 (kljub temu v pravni zgodovini obstajajo dvomi v izvajanje te kazni). Kasnejša rimska zakonodaja je telesne kazni opuščala in se osredotočila na materialne, predvsem odvzem premoženja, kar se je ohranilo do danes. V 13. in 14. stoletju se je v se- vernoitalijanskih trgovskih mestih razvil sodobni stečajni postopek, vendar so kazni ostale stroge, saj so dolžnike zapirali, izključevali iz cehov in jim prepovedali ukvarjanje s trgovino, lahko pa so jih tudi mučili, če niso predali vsega premo- ženja. Stroge kazni, pri katerih so zakonodajalci gledali predvsem na interes upnikov, so vztrajale vse do 19. stoletja,8 ko so jih omilili najprej v Veliki Britaniji, v drugi polovici stoletja pa še v celinski Evropi, ko so postopoma opustili zaporne kazni in ponekod pomagali pri ponovni vzpostavitvi bankrotiranega podjetja, saj je to prispevalo h krepitvi državnega gospodarstva. Stigma je kljub temu ostala prisotna; o njenem upadu je mogo- če govoriti šele globoko v 20. stoletju, predvsem zaradi normalizacije pojava stečajev, ki niso več tako redki kot nekoč. Na Slovenskem pred drugo svetovno vojno še ni mogoče zaznati kakršnekoli popustljivosti do dolžnikov. Precej stroge kazni so poznali tudi ste- čajni zakoni, ki so veljali na slovenskem ozemlju. Prvi sodobni stečajni zakon za cislajtansko polo- vico monarhije (nem. Konkursordnung) je sprejel cesar Franc Jožef I. na božič leta 1868; do takrat so bile v veljavi rudimentarne stečajne odred- be iz jožefinskega splošnega sodnega zakonika (1781). Zaradi nenehnih pritožb o izrabah s stra- 6 Gre za sintagmo iz angloameriškega stečajnega prava (ang. honest but unfortunate debtor). 7 Cvetković-Đorđević, Stečaj u rimskom pravu, str. 10–12. 8 Thomas Mann je v romanu Buddenbrookovi zapisal: »'Bankrot' … to je bilo nekaj strahotnejšega od smrti, to je bil trušč, polom, poguba, ponižanje, sramota, obup in beda …« (Mann, Buddenbrookovi, str. 224). 545 | kronika 72 � 2024 3 ivan smiljanić | javna percepcija stečajev in zadolženosti na slovenskem v obdobju avstro-ogrske in prve jugoslavije ni dolžnikov in nizkih kvotah terjatev, ki so jih prejeli upniki, je bil zakon leta 1914 popravljen in dopolnjen. Po zgledu tega zakona je bil leta 1929 sprejet jugoslovanski stečajni zakon (srb. Stečajni zakon za Kraljevinu Jugoslaviju), ki je poenotil do- takratni konfuzni pravni partikularizem v državi: sočasno je veljalo pet stečajnih ureditev, podedo- vanih izpred leta 1918, Črna gora pa stečaja sploh ni poznala. V obravnavanem obdobju se torej stečajne odredbe za osrednjeslovenski prostor niso bistveno spreminjale, še posebej ne pri stro- gem obravnavanju dolžnikov. Ti so razen pravice upravljanja s svojim premoženjem izgubili tudi del državljanskih pravic, vključno z volilno, in ni- so smeli opravljati številnih funkcij, od odvetni- ške do sodniške in politične. Prav tako jim je bilo v času sodnega postopka prepovedano voditi svoj trgovski obrat. Kljub temu se v tem času ni razvila reflektirana razprava o stigmi, ki jo prinašata ste- čaj in obubožanje.9 DOLG IN MORALA Slovensko javno mnenje je o stečajih najpogo- steje govorilo skozi optiko moralnosti. Krivde se dolžnik ni mogel oprati, saj je že uvedba stečaja zanj pomenila neizbrisen madež. V časopisju in priročnikih so promovirali dobro gospodarjenje in varčevanje, ki sta veljala za vrlini pametnega in previdnega človeka, medtem ko naj bi posojila in dolgovi človeka hitro pahnili v nesrečo. Vsakršna špekulacija je bila razglašena za nevarno in neza- želeno.10 Ostrino zakoreninjenih mnenj o stečajih, ki so se v slovenskih deželah pojavljala v času Avstro- -Ogrske, je mogoče ponazoriti s prispevkom kato- liškega Slovenca iz leta 1889. Časopis je ocenjeval, da so stečaji dobičkonosna goljufija in družbeno sprejeta »premišljena, preračunjena tatvina«. Golju- fi, ki zaprosijo za stečaj, so potemtakem sebični ljudje, ki samo iščejo, kje »se le dá kaj opehariti«, in jih ne zanima, da zaradi njih svoja sredstva izgubi množica drugih ljudi; »za druge mu nič ni, 9 Kratko omembo je navrgel zgolj odvetnik dr. Konrad Vodušek v prvem slovenskem poljudnem spisu o teoriji in praksi stečajev: »In tako vidimo, da se nesrečneža prime precejšnji madež, ki mu ugrabi malodane skoro vse osebne pravice in dostojanstva« (Vodušek, O konkurzih, str. 31). 10 Prim. odlomek iz didaktičnega dela duhovnika Jurija Trunka: »Varujte se dolgov! Dolg pravi: 'Naredi me, delal se bom sam!' Na Dunaju se je ustrelil l. 1888 nek odvetnik, ki je svojim otrokom zapisal sledečo oporoko: 'Ne dotaknite se no- benih kart; varujte se dolgov; stradajte in zmrzujte raji, nego si izposodite le en krajcar; ne jemljite niti krajcarja na posodo na račun še le jutrajšnega dohodka! Ako ne morete česa pla- čati, počakajte s kupom, zatajujte se, le tako se je mogoče va- rovati dolgi in le tako se more kaj prihraniti, dejati na stran!'« (Trunk, Bodi svoje sreče kovač!, str. 58). naj se obesijo ali sploh ugonobijo, ako vsled njegove krivde osiromašijo«. Edino, kar goljufe zanima, je, »da bi mogli živeti kot gospodje na troške druzih ljudij, brez dela, brez truda«. Po drugi strani »pošte- njak bankrotov ne dela. Vidi li, da bi vsled tega trpel škodo kak drug, trpi raje sam, prodaje, zastavlja, da mu konci ostane: palica beraška, pa prazna mošnja. Revščina ne jemlje še poštenja.«11 Prepričanja o ste- čajih in dolžnikih so bila torej mešanica stereoti- pov o goljufivih trgovcih in rasnih stereotipov, saj so navedene lastnosti časnikarji pripisovali zlasti judovskim trgovcem, ki so postali priročen grešni kozel pri iskanju krivca za slovenske polome in iz- gube, ki so ob njih nastale. »Pošteni zadolženec« je bil za pisce člankov tako v liberalnem kot kato- liškem časopisju zgolj nesmisel, ki sploh ne more obstajati. Žal nimamo vpogleda v prevladujoče sloven- sko javno mnenje o stečajih v tem času, kljub temu pa je smiselno sklepati, da so jih množice dojemale bolj pragmatično. Stečaj je bil za pov- prečnega človeka, če v njem ni bil udeležen, predvsem zanimiv, nevsakdanji dogodek, pa tudi priložnost, da si na javnih dražbah premoženja iz stečajne mase po solidnih cenah nabavi razne predmete ali nepremičnine. Omembe vredno je pričevanje igralca Antona Cerarja - Danila, ki je spomin na »prvi« stečaj v Ljubljani (verjetno je mislil na prvega po uvedbi stečajnega zakona le- ta 1868) uvrstil med dogodke črne kronike, ki so pritegovali pozornost številnih meščanov. »Velika radovednost pa je gnala Ljubljančane na Grad okoli [18]68. leta, kjer so obesili na 'gavge' nekega krvoloč- nega, doma iz Vipavske doline. Baje je svoji materi od- griznil nos. […] Ko pa je bil prvi konkurz v Ljubljani pri 'Plavi kugli' na Mestnem trgu, smo hodili gledat 'štempelje', s katerimi so bila vrata zapečatena kakor skale pri Božjem grobu v cerkvi sv. Jakoba. To so bile senzacije za Ljubljano in ob takih prilikah se je vse trlo po mestu kakor pri Šenklavžkih procesijah.«12 Za časa Avstro-Ogrske je torej obstajal dodob- ra razvit negativen odnos do stečajev. Kljub temu je bila ta interpretacija v monarhični Jugoslaviji pozabljena. Iz virov je razvidno, da so sodobni- ki razpad Avstro-Ogrske dojemali kot ločnico med »starimi dobrimi« avstrijskimi časi, ko so bili stečaji še redki, ter kaotično jugoslovansko dobo, ko so stečaji postali nekaj vsakdanjega za- radi nemoralnosti izkoriščevalskih trgovcev, pre- več popustljive zakonodaje in gospodarskih kriz. Že v prvih letih Kraljevine SHS se je na Sloven- skem razvil sindrom zlate dobe, zaradi katerega so se državljani sanjavo zazirali v preteklost in 11 Slovenec, 4. 9. 1889, str. 1, »Upadki ali bankroti. I«. 12 Cerar, Spomini, str. 37–38. 546 | kronika 72 � 2024 3 ivan smiljanić | javna percepcija stečajev in zadolženosti na slovenskem v obdobju avstro-ogrske in prve jugoslavije se »spominjali« nekdanje vsesplošne poštenosti trgovcev ter posledične redkosti stečajev, na pri- mer v prispevku iz Trgovskega lista: »Pred vojno so bili konkurzi pri nas zelo redki. Pa tudi še prva leta po vojni je človeka skoro obšel strah, če je slišal, da je ta ali oni prijavil konkurz. Prišli so pa drugi časi, časi težkih gospodarskih kriz, ki so zahtevale svoje žrtve. Sledili so gospodarski polomi in so vlekli za se- boj v propast mnoge, tudi zdrave in življenja zmožne gospodarske edinice. In danes so konkurzi pri nas že skoro na dnevnem redu. Malodušnost, nezaupanje in čut negotovosti je zajel ves trgovski svet. Obratuješ, ali bolje rečeno vegetiraš in ne veš, kako bo jutri. Ne zau- paš odjemalcu, ne zaupaš več svojemu bližnjemu, niti svojemu upniku, ne veš če ti ne bo črez noč zadrgnil zanjko. Tako se nahaja ves gospodarski organizem v nekaki mrzlični negotovosti, ki spodjeda in ubija vsako gospodarsko delo.«13 Javno percepcijo stečajnih dolžnikov v prvi Jugoslaviji, ki je temeljila na binarnem modelu »staro je dobro, novo je slabo«, je v svojem delu upodobil srbski komediograf Branislav Nušić. V igri Beograd nekdaj in sedaj je satirično tematizi- ral generacijski prepad, ki je zazeval med staro in mlado generacijo. Ko se Stanojlo, doma s srb- skega podeželja, oglasi na obisku pri sinu Nikoli v Beogradu, je zelo zaskrbljen zaradi njegovega padca v stečaj. Ko sina povpraša o tem, ni ta prav nič zaskrbljen; namesto tega stečaj obravnava kot dobro poslovno priložnost in dobičkonosno finančno operacijo, tako da se razkrije kot goljuf, ki skriva svoje premoženje. Oče, ki je vajen, da so se ljudje zaradi stečajev osramočeni skrivali pred javnostjo ali storili samomor, tega ne more razu- meti.14 Ko so Nušićevo komedijo leta 1934 igrali v ljubljanski Drami, je Slovenčev komentator zapi- sal, da so prikazane razmere značilne tudi za Slo- venijo: »Koliko je samo v Sloveniji ljudi, ki prav tako mislijo, da je konkurz navadna finančna operacija; kaj zato, če upniki zgube nekaj svojega denarja! Koliko je takih, ki se v soboto in nedeljo in ves teden vozijo okrog z avtomobili, šampanizirajo, mečejo razuzdankam ti- sočake pred noge – ko pa pride ponedeljkov maček, se mirno in zaspano obrnejo, češ: Hm, ali smo ga kronali! In ko se izvlečejo iz postelje, je prvo, kar napravijo, da 13 Trgovski list, 4. 8. 1927, str. 1, »Konkurzi v porastu«. Zapis je pravilen v smislu, da je bilo v medvojni dobi povprečno letno število stečajev na Slovenskem (43) precej višje od letnega povprečja za časa Avstro-Ogrske (13), vendar je razumljivo, da je bil porast v jugoslovanskem obdobju v pomembnem delu posledica precej povečanega števila registriranih podjetij, kar nujno prinese tudi več propa- dov, in gospodarskih kriz (inflacijska kriza sredi 20. let, velika gospodarska kriza v 30. letih), ne pa razmaha ne- kakšne inherentne goljufivosti trgovcev, kot so med sve- tovnima vojnama namigovali številni komentatorji. 14 Nušić, Običan čovek, str. 179. sestavijo poročilo sodniji – za konkurz. Mar jim je, da izgubi ta ali ona hranilnica tisoče in tisoče ljudskega denarja, ki so si ga izposodili od nje! Mar jim je, če po- tem banka ne more izplačevati poštenim ljudem zau- panega ji denarja!«15 Še en, čeprav redek način obravnave proble- ma stečajev v slovenskem tisku je bila satira. Na ta način je o stečajih nekajkrat pisal Slovenski na- rod, ki je leta 1934 skušal »dokazati«, da so steča- ji za gospodarstvo v resnici blagodejni in nujno potrebni za napredek. »Češče se govori o neverjet- nem napredku naše dobe, a vedno se premalo naglaša, da so največji napredek našega časa konkurzi. Samo njim je treba pripisovati, da smo se začeli vsestransko modernizirati, da smo začeli otvarjati čedalje bolj mo- derne trgovske lokale, vedno večje in lepše po vsakem konkurzu, da se je začel razvijati avtomobilizem tako mogočno, da je tako zmagovito prodrl zračni promet, da se je tako sijajno razvilo bančništvo ter se prekras- no utrdila tradicija dezerterstva blagajnikov in da smo moški dosegli tako lepo pokojnino brez vsakega pokoj- ninskega zavarovanja. Brez konkurzov bi vsega tega ne bilo. Jasno je torej, da je treba konkurze pozdravlja- ti, da se jih moramo veseliti, ker je tem boljše, čim več konkurzov je. Napredek bi bil resno ogrožen, če bi ne- nadno prenehali konkurzi […]. Upamo, da ne bo treba nikogar vzpodbujati, naj se potrudi, da bo napovedal čimprej konkurz.«16 Po vseh teh kritikah dolžnikov se zastavlja vprašanje, ali so v javnosti obstajali tudi pogledi, ki so jim bili bolj naklonjeni. Natančno prečesa- vanje gradiva razkrije nekaj tovrstnih primerov, vendar jih je v primerjavi z množico kritičnih mnenj zgolj za vzorec. Največ jih je mogoče najti v književnosti. Obdobje realizma je prineslo raz- mah upodabljanja finančnih polomov nedolžnih posameznikov ali družin, pri čemer so književni- ki, kot sta Balzac in Dickens, želeli prikazati uni- čujoč vpliv stečaja na zasebno in družinsko živ- ljenje, ki sega daleč onkraj formalne kazni, pred- videne z zakonodajo. Slovenska književnost je takrat, ko se je ukvarjala s stečaji in njihovimi po- sledicami, dolžnika običajno obravnavala razu- mevajoče in dogodek slikala kot tragično nesrečo, ki je posledica višje sile ali nepoštenosti drugih oseb. Večina del razglasitev stečaja prikazuje kot veliko tragedijo v življenju dolžnika in njegove družine, vendar se nesrečnemu koncu izogne z nenadnim prevratom, kot je nepričakovan zas- lužek.17 Redek realističen in s tem pesimističen 15 Slovenec, 25. 3. 1934, str. 5, »Kaj pravite?«. 16 Slovenski narod, 22. 6. 1934, str. 2, »Nekatera podjetja silno napredujejo«. 17 Primer sta kratki zgodbi Gojko Knafeljc Josipa Kosta- njevca (1899) in Dvojna aleluja Janka Kesslerja (1902). Gl. Kostanjevec, Gojko Knafeljc; K…r, Dvojna aleluja. 547 | kronika 72 � 2024 3 ivan smiljanić | javna percepcija stečajev in zadolženosti na slovenskem v obdobju avstro-ogrske in prve jugoslavije prikaz je zapisala Zofka Kveder v zgodbi Konkurz (1907). Avtorica pripoveduje o mladoporočencih, ki s pomočjo posojila odpreta špecerijsko trgovi- no. Poslovanje jima gre najprej dobro od rok, toda po nekaj mesecih in prodajanju na kredo se poja- vijo prve težave in zastaviti morata del premože- nja. Ko se izkaže, da denarja ne bo dovolj za vse dolgove, živita vse bolj skromno in se predajata skrbem. Pojavijo se prve grožnje z izterjavami. O bližajočem se propadu zakonca ne govorita, ven- dar nenehno visi nad njima: »Vse te lepe reči, slike po stenah, preproge po tleh, lepi stoli, moderne omare, vse to ne bo dolgo več njuno.« Na koncu pride ne- izbežen dan, ko trgovino zapečatijo. Ženo pride iskat njen oče in jo odpelje domov, jezen, da ji je dovolil poročiti se z neizkušenim mladeničem, ki je ni bil sposoben preskrbeti. Osamljeni soprog obstoji pred prazno trgovino. »Jutri bo razprodaja. Sneli bodo tablo raz vrat, prodali vse, tudi blagajno, kjer je sedela ona in od koder so ga sledile njene sladke oči. Vse se je porušilo, vsa sreča, vse je propadlo, vsi načrti, vsi sni, vsi upi.«18 DOLG IN POLITIKA Na Slovenskem so imeli stečaji poleg moral- ne še eno opazno dimenzijo: politično oziroma nacionalistično. Slovenski tisk je poln komentar- jev stečajnih postopkov, ki jih ne vrednoti skozi moralno ali socialno prizmo, temveč glede na nacionalno opredeljenost in politično prepriča- nje dolžnika. Slovenci so se veselili nemških po- lomov in obratno, enako velja za konservativce in liberalce. Stečaji so bili potemtakem še eno bojno polje, na katerem so potekali spopadi nacional- nega in kulturnega boja. Slovensko časopisje je pred prvo svetovno voj- no ob stečajih nemških trgovcev v spodnještajer- skih mestih objavljalo kritična in cinična poroči- la, katerih pogost dodatek je bila sintagma, da se rušijo »stebri nemštva«. Časopisje je za sovražnike Slovencev razglašalo predvsem nemške trgovce, ki so bili aktivni člani Südmarka, nemškonacio- nalističnega društva za zaščito in podporo nem- ških skupnosti v avstro-ogrskih deželah. Slovenski tisk je rad poročal o večjih nemških polomih, ki so imeli posledice za celotno lokalno nemško gospodarstvo. Leta 1893 je pozornost pri- tegnil polom podjetja Schmidt & Co. v Celju, o katerem je bilo menda že dolgo znano, da je pasiv- no, vendar se je lastnik Gustav Schmidt – po na- vedbi Slovenca – stečaju dolgo izogibal kot »jeden glavnih nemških kolovodij«, ki so ga celjski Nemci, »ki nimajo preveč nadarjenih mož«, zvesto podpirali in podpisovali menice podjetja, saj jim je bilo v 18 Kveder - Jelovšek, Konkurz, str. 1. interesu, »da se ta nemška firma ohrani, tudi zaradi tega, da se Slovenci v Celju narodnogospodarski ne opomorejo«. Ko je do poloma vendarle prišlo, »je v kaj čudni luči pokazal narodnogospodarske razmere v Celju. Skoro bi ne bili verjeli, koliko je ondu gnjilega.«19 Še ena večja afera je leta 1906 izbruhnila na Ptu- ju zaradi stečaja trgovca Franca Kaiserja, ki je na svojem gradu Dobrava prirejal razkošne lovske zabave za ugledne spodnještajerske Nemce. Za- radi goljufij ga je doletel polom in je pobegnil, za seboj pa je v propad potegnil nenavadno veliko družinskih članov in podjetij, med drugim ženo in 85-letne starše. Takrat je slovenski tisk Ptuj – ne po naključju z nemško besedo – razglasil za »Konkursmetropole«.20 Če je bil nemški trgovec obsojen na zaporno kazen zaradi goljufivega stečaja, slovenski tisk tega ni pozabil omeniti, oglašal pa se je tudi, če je menil, da je Nemce v stečaju doletela premi- la kazen. Takšen je bil primer poloma celjskega stavbarskega podjetja inženirja Wilhelma Lin- dauerja, ki naj bi si nakopal za pol milijona kron dolgov, v kazenskem postopku pa je bil obsojen le na 48 ur zapora, kar je razkačilo slovenski tisk: »Še nemški listi, ki redkokdaj kaj kritizirajo pri naših nem- ških sodiščih, pravijo, da ta izvanredno mila sodba ni razveselila mnogoštevilnih upnikov, ki niso dobili iz konkurza skoro ničesar. Staro židovsko pravilo, da se po konkurzih sedi vsak dan za deset tisočakov, torej ne drži več.«21 Posledica napetih mednacionalnih odnosov je bila, da je razpadla stanovska kolegialnost med spodnještajerskimi trgovci, ki so se razdelili na dve skupini ter omejevali medsebojno poslova- nje. Slovenski tisk je trdil, da ob stečajih sloven- skih podjetij nemška stran aktivno rovari zoper sklenitev poravnave in skuša na druge načine še dodatno povečati posledice poloma. Geslo »Svoji k svojim« je ljudi dodatno spodbujalo k nakupom v zgolj slovenskih trgovinah, kar se je posebej odra- zilo v obdobjih največjih napetosti in spopadov.22 Po septembrskih dogodkih na Ptuju leta 1908, ki so vodili v ljubljanske protinemške demonstraci- je in dve smrtni žrtvi,23 so nekateri nemški trgovci kot razlog za polom navajali upad prometa zaradi nacionalističnih vzrokov, torej bojkot slovenskih kupcev. Januarja 1909 je celjski urar in draguljar Konstantin Almoslechner v prošnji za uvedbo 19 Slovenec, 2. 9. 1893, str. 2, »Štajerske novice«. 20 Slovenec, 13. 12. 1906, str. 5, »Kaiserjev konkurz vleče«; Po- hajkovalec, Nasledki Kaiserjevega konkurza. 21 Slovenski narod, 30. 5. 1913, str. 3, »Drobne novice«. 22 Čuček, Svoji k svojim, str. 7–8, 79. 23 Za gospodarske posledice teh dogodkov na Kranjskem gl. Henig Miščič, Carniolan Savings Bank. 548 | kronika 72 � 2024 3 ivan smiljanić | javna percepcija stečajev in zadolženosti na slovenskem v obdobju avstro-ogrske in prve jugoslavije stečaja kot vzrok navedel »bojkot Slovencev«;24 dve leti pozneje je bankrotirani ptujski trgovec z delikatesami Hans Heller trdil, »da so mu znani septembrski dogodki v Ptuju povzročili veliko škodo v trgovini«.25 Po drugi strani se je slovenski tisk v pri- merih, ko je propadlo slovensko podjetje na Spo- dnjem Štajerskem, obnašal podobno kot nemški tisk, saj je tovrstne novice zamolčal, omilil ali pa je dogodek obžaloval. Nemško rovarjenje zoper slovenske trgovce na Štajerskem je tisk omenjal še krepko po koncu prve svetovne vojne, češ da je moč nemškega kapitala kljub novim političnim razmeram še vedno (pre)velika in za slovensko gospodarstvo potencialno nevarna. Nemara še burnejše polemike kot med Slo- venci in Nemci so potekale med samimi Slovenci. Kulturni boj med katoliškim in liberalnim tabo- rom se je odražal tudi pri stečajih. Vsak večji po- lom, ki ga je bilo mogoče povezati z eno ali drugo politično opcijo, je nasprotni tabor neprestano izpostavljal, napadal in smešil, somišljeniki pa so ga branili, se od njega distancirali ali pa so skušali skrivati oziroma blažiti njegove razsežnosti. Pred prvo svetovno vojno je konservativni Slo- venec objavljal predvsem članke, naperjene zoper propade liberalnih in socialdemokratskih za- drug; bralcem je toplo priporočal, naj se izogiba- jo članstvu v njih. Ne glede na številne ostre na- pade na ustanove svojih nasprotnikov je Slovenec sam o sebi gojil percepcijo, da polomov svojih po- litičnih nasprotnikov nikoli ne izkorišča za lastno promocijo ter da je v svojih stališčih obziren in zadržan, češ da je vsak stečaj zaradi uničujočih posledic za slovensko gospodarstvo in slovenske družine vreden obžalovanja in krščanskega us- miljenja. To stališče je leta 1910 izrazil dr. Janez Evangelist Krek: »Taki polomi pahnejo v nesrečo družine, ki so konečno vendarle naše, uničijo kos slo- venske lasti, ubijejo dol slovenske življenjske energije in gospodarsko podjetnost, zamore mnogo kali zdrave- ga napredka, znatno oslabo zaupanje v zadružništvo sploh in s tem škodujejo naravnost tudi ožjemu naše- mu delu.«26 Z nasprotnega ideološkega brega so se s števil- nimi protikatoliškimi članki oglašali Slovenski na- rod in drugi liberalni časopisi. V katoliškem tabo- ru so videli škodljive zarotnike, ki s svojim rovar- jenjem uničujejo trgovce, obrtnike in zadružnike. Prav tako so bili kritični do ustanavljanja zadrug s strani duhovnikov, češ da so ti projekti sleparije, namenjene zgolj bogatenju duhovniškega stanu in ropanju naivnega ljudstva. Vsak primer steča- 24 Narodni list, 21. 1. 1909, str. 3, »V konkurz«. 25 Slovenski narod, 30. 1. 1911, str. 2, »Iz Ptuja«. 26 Dr. Krek, Naš molk. ja katoliške zadruge je bil za liberalni tisk dokaz, »kako špekulacije naših duhovnikov spravljajo ljudi v nesrečo in delajo škodo narodu«.27 Obenem je mo- goče tudi v liberalnem časopisju najti defenzivno držo in čustveni ton v primerih, ko so v stečaj šli liberalni trgovci. Glede na to, da so bili liberalni podjetniki v primerjavi s katoliškim taborom pri poslovanju pogosto drznejši, velikopoteznejši in pripravlje- ni na večja tveganja – pa tudi na večje goljufije –, so doživeli več stečajev, tako da se je moral libe- ralni tisk na začetku 20. stoletja pogosto otepati očitkov. Med največjimi gospodarskimi aferami na Slovenskem z začetka 20. stoletja sta bila pro- pada Agro-Merkurja in Glavne posojilnice, ki so ju ustanovili liberalci. Glavna posojilnica je bila ustanovljena leta 1899 na pobudo staroliberalcev – konservativnejše struje v stranki –, vendar je za- radi finančnih težav, ki jih je skušal ravnatelj raz- rešiti tudi s poslovno goljufijo, leta 1911 šla v stečaj (ki se je vlekel celih 15 let, do leta 1926). Ob tem je bilo več kot 4000 vlagateljev oškodovanih za mili- jone avstrijskih kron. Še huje je bilo, da so številni med njimi – predvsem zaradi nerazumevanja po- gojev, ki so jih podpisali ob vstopu v posojilnico – ob polomu odgovarjali neomejeno, kar je pome- nilo, da so jim lahko zaplenili celotno premože- nje. Polom je pritegnil obilo zanimanja tiska, pri čemer je o njem najobširneje pisal katoliški tisk, ki je liberalce napadal zaradi obsega posledic. Nezadovoljna je bila tudi mladoliberalna skupi- na znotraj liberalne stranke, ki je v svojem glasilu Jutro prav tako kritično pisala o polomu: »Na slo- venskem denarnem trgu je ta konkurz eden najhujših udarcev, ki je v živo zadel našo trgovino, našo obrt, naša zasebna podjetja in ki je segel celo globoko notri v razmere zasebnega življenja. […] Res je, da je polom pri Glavni posojilnici rodil tudi marsikatero stisko in bedo v zasebnem življenju in marsikateri gospo- darski polom na slovenski zemlji.«28 Po drugi strani se tudi mladoliberalni paradni projekt ni dob- ro končal. Leta 1908 je mladoliberalna skupina okoli dr. Gregorja Žerjava v Ljubljani ustanovila nakupno-prodajno zadrugo Agro-Merkur, ven- dar se je že naslednje leto znašla v težavah zaradi preveč ambicioznega poslovanja in mahinacij v njenem vodstvu. Tudi tokrat je izbruhnila živah- na časopisna polemika, ki je ponovno vključevala jedke izmenjave kritik med staro- in mladolibe- ralci. Slovenec je o aferi zapisal: »Ves Agro-Merkur ni bil drugega kakor fikcija, kup številk, dolga, žlindre in pokvarjene moke. […] Agro-Merkur je bil narodno- gospodarsko podjetje. Koristil ni seveda nikomur, ne 27 Slovenski narod, 27. 7. 1903, str. 2, »Značilen konkurz«. 28 Jutro, 4. 6. 1911, str. 3, »Glavna posojilnica pred poroto«. 549 | kronika 72 � 2024 3 ivan smiljanić | javna percepcija stečajev in zadolženosti na slovenskem v obdobju avstro-ogrske in prve jugoslavije narodu, ne gospodarstvu. Danes leži pod njim nešteto žrtev in pa par zmožnih in nadarjenih ljudi, ki bi lah- ko v slovenski javnosti nekaj veljali. Tragična usoda! […] Za zadružništvo je pa Agro-Merkur velikanska šola, grenka, ampak silno poučna.«29 V naslednjih mesecih se je izraz »Agro-Merkur« v slovenskem časopisju uporabljal kot sinonim za gospodarsko neuspešnost in grabežljivost (mlado)liberalcev, ki je bil, pogosto v tandemu z Glavno posojilni- co, omenjen vsakič, ko je bilo treba stranko (ali Žerjava osebno) diskreditirati. Stečaj se je, tako kot tisti Glavne posojilnice, zaključil šele v drugi polovici 20. let. Časopisje si včasih ni bilo enotno, kateremu političnemu taboru pripada dolžnik, tako da so si ga med seboj podajali kot vroč kostanj. Slovenec je ob polomu žalskega trgovca Emerika Kukca zatr- dil, da je dolžnik »hud liberalec«,30 Slovenski narod pa si je umil roke in poudaril: »V politično življenje se [Kukec] ni mešal.«31 SAMOPERCEPCIJA DOLŽNIKOV Glede na ostra mnenja v javnosti se zastavlja vprašanje, kako so svoj položaj doživljali dolžni- ki sami. Odgovor je mogoče rekonstruirati s po- močjo dokumentov, ki so jih napisali sami in ki so ohranjeni v sodnih spisih. Ne preseneča, da so čustva, ki jih je izražal sleherni »državljan mrlič«,32 intenzivna. Pogosto prisoten element odnosov dolžni- kov do stečaja je nerazumevanje kompleksnega 29 Slovenec, 6. 4. 1914, str. 2, »Agro-Mercurjeve manipulacije pred sodiščem«. 30 Slovenec, 25. 2. 1911, str. 6, »Konkurz v Žalcu«. 31 Slovenski narod, 23. 2. 1911, str. 3, »Iz Žalca«. 32 Balzac, César Birotteau, str. 234. pravnega in gospodarskega sistema, v katerega so padli z uvedbo stečajnega postopka. Številni po- samezniki niso vedeli ali razumeli, kdaj, kako in zakaj morajo prositi za uvedbo stečaja, ali pa so to zbegani storili, ne da bi se zavedali posledic, ki jih stečaj prinese. Mednje so sodili člani raznih za- drug, ki so ob polomu jamčili izplačilo upnikom z vsem svojim premoženjem, za kar so se obvezali ob vstopu. O tem, kaj je to pomenilo v praksi, je nekaj vrstic napisala kemičarka dr. Aleksandra Kornhauser Frazer, katere oče je ta scenarij doži- vel med krizo v 30. letih: »Sedaj posamezniki tvegajo le del, ki ga v podjetje vložijo, medtem ko svoje preos- talo premoženje ohranijo. Takrat je prevladovalo so- lastništvo z neomejeno odgovornostjo – torej si kot in- vestitor garantiral z vsem svojim premoženjem. Tako je moj oče izgubil vse. Čez noč smo se morali preseliti v dom moje matere Nete (Antonije), rojene Ambrožič. […] Oče se od tega padca ni nikoli opomogel, zanj je bila resničnost še posebej grozljiva. Zjutraj je odhajal od doma in se vračal pozno v noč, le tu pa tam je s kakšnim lesnim poslom malo zaslužil – prekarno, bi rekli danes. […] Otroci smo takrat dobro vedeli, kaj se pravi biti lačen, še bolj pa smo se počutili odrinjeni.«33 Javnost ni pokazala posebnega razumevanja za nesrečo teh dolžnikov, pa tudi tisk je menil, da so za svojo nevednost pač odgovorni sami, recimo ob polomu prej omenjene Glavne posojilnice: »Vobče je naravnost neodpustljivo, kako brezbrižni so člani posojilnic in zadrug sploh glede zavodov, pri ka- terih jamčijo, bodisi omejeno ali neomejeno. Na občne zbore hodi prav malo članov, vpogleda v zadružno po- slovanje pa si nihče ne skuša pridobiti. Koliko je sploh še danes zadružnikov, ki se jim niti ne sanja, kaj je neomejeno jamstvo in kako krut in strašen je veljavni 33 Kornhauser Frazer, Poti in srečanja, str. 13–14. Sodna obravnava v stečaju Glavne posojilnice, kot jo je upodobil Ilustrirani glasnik dne 16. junija 1911 (dLib). 550 | kronika 72 � 2024 3 ivan smiljanić | javna percepcija stečajev in zadolženosti na slovenskem v obdobju avstro-ogrske in prve jugoslavije zadružni zakon. Uprav tragikomično je slišati tožbe, da so se dobili posamezniki, ki so vzeli deleže […] in s tem prevzeli neomejeno jamstvo, dasi jim tega sploh ni bilo treba, dasi kredita niso iskali.«34 Številni stečajni dolžniki so prosili za izplači- lo vzdrževalnine iz stečajne mase, ki po zakonu ni bila obvezna, temveč odvisna od dobre volje upnikov. V spisih je mogoče najti tudi omembe prizadete časti ob vstopu v stečaj, četudi se je s tem ukvarjalo precej manj dolžnikov kot s pro- blemom svoje materialne preskrbe. Pomembnost ohranjanja vtisa visokega družbenega statusa kljub stečaju odraža anekdota iz leta 1910: »Čuje- mo, da je [proizvajalec salam Raimund] Andretto z Viča pripeljal se k deželnemu sodišču v dvovprežni ko- čiji sam napovedat konkurz. Ker je pozabil doma neki spis, peljal se je nazaj in se vrnil z avtomobilom. Tako 'nobel' v Ljubljani še nihče ni napovedal konkurza.«35 Nekatere stečajne dolžnike so predstavniki so- dišča neposredno šikanirali. Primer stečaja ljub- ljanske modistke Minke Horvat je zanimiv tudi z vidika literarne zgodovine, ker je bil stečajni sod- nik v njenem postopku dr. Alojz Gradnik. V ne- kem dopisu je Minka Horvat upravitelja spraševa- la, ali je res prišlo do Gradnikove zamenjave, ki jo je zahtevala sama, »ker se bojim še večjih surovosti, kot mi jih je ta gospod kot uradna oseba v obraz vrgel, bojim se, da me bode drugič dejansko napadel«.36 Ko je od Gradnika dobila poziv, naj se zglasi v njego- vi pisarni, ga je zavrnila, češ da se ga boji. Kasneje je razkrila, kateri Gradnikov komentar zoper njo je bil najhujši: ko ga je nekoč spraševala po neki zadevi v postopku, ji je zabrusil: »Ali hočete, da Vas do nazega slečemo?«37 Skrajna posledica stečaja je samomor.38 Vpliv finančne stiske na povečano možnost samomo- ra je bil znan in dokumentiran že v 19. stoletju. Medtem ko številna časopisna poročila poročajo o samomorih zaradi finančnih težav, se zdi, da samomori dolžnikov v stečaju niso bili zelo po- gosti. Pogostejši so bili primeri, ko je bil dolžnik v finančnih težavah, in da bi se izognil stečaju, od- kritju goljufije, sramoti in/ali zaporu, je raje storil samomor, še preden je do tega prišlo. Na podlagi skopih ali senzacionalističnih časopisnih poročil je pogosto težko sklepati, ali je bil samomor tudi oziroma predvsem posledica stečaja. Eden redkih solidno dokumentiranih primerov dolžnikovega 34 Slovenski narod, 28. 2. 1911, str. 1, »'Glavna'«. 35 Slovenec, 26. 11. 1910, str. 7, »Kako se 'nobel' napove kon- kurz«. 36 SI AS 307, S 13/26, št. 37. 37 SI AS 307, S 13/26, št. 46. 38 Več o samomorih na Slovenskem zaradi gospodarskih vzrokov v tem obdobju gl. Smiljanić, 'Konkurzi, samo- mor, žalosten je pogled na trgovsko polje'. samomora je povezan z odvetnikom dr. Fritzem Juritschem iz Maribora, ki je kot upravitelj tudi sam vodil nekaj stečajev. 16. aprila 1930 so ga naš- li nezavestnega v njegovi pisarni in ga odpeljali v bolnišnico, kjer so ugotovili zastrupitev s pli- nom ali zdravili. Še preden je Juritsch čez nekaj dni umrl, so se v Mariboru pojavile špekulacije o samomoru zaradi finančnih težav. Odvetnik je imel v lasti podjetje Jugoles, ki je prekupčevalo z lesom in ga prodajalo tujim odjemalcem. Ker je Juritsch ravno ob začetku gospodarske krize na- kupil veliko količino lesa, ki mu je vrednost kma- lu zatem strmoglavila, je izgubil veliko denarja.39 SAMOPERCEPCIJA UPNIKOV Diapazon čustev in misli, ki so jih ob steča- ju doživljali upniki, je bil precej manjši kot pri dolžnikih. Skrčiti jih je mogoče na eno samo že- ljo – željo po hitrem in karseda visokem izplačilu terjatev. V ohranjenih dopisih upnikov se te proš- nje neprestano ponavljajo, običajno ob opisih težkih gmotnih razmer, v katerih so se znašli ne- dolžni upniki, s katerimi so želeli pri naslovnikih zbuditi sočutje. Naslovnik teh pisem je bil skoraj vedno stečajni sodnik. Upniki so nanj gledali kot na pôroka pravičnosti, ki jim bo takoj, ko bo sez- nanjen s krivico, pomagal in poslal denar. V up- ravitelje so imeli upniki bistveno manj zaupanja, dojemali so jih kot lenobe in konkurente, ki bi ra- di večino sredstev iz stečajne mase zadržali zase. Iz pisem ter v njih predstavljenih želja in zahtev po takojšnjem izplačilu terjanih vsot je razvidno, da upniki marsikdaj niso razumeli zakonskih do- ločb o poteku stečajnega postopka, pa tudi dej- stva, da njihove terjatve skoraj zagotovo ne bodo poplačane v celoti. V arhivskih virih je ohranjenih malo dopisov upnikov, iz česar je mogoče sklepati, da je veči- na upnikov po vložitvi vloge za terjatev preprosto pasivno čakala na zaključek stečaja in izplačilo dela terjatev. Večina ohranjenih upniških pisem je nastala iz praktičnega vzroka, ker so bili upniki izseljenci ali tujci in niso mogli redno spremlja- ti uradnih objav o poteku stečaja v časopisju. Iz ohranjenih pisem izseljencev je razvidno, da tudi oni niso imeli dobre predstave o poteku stečaja. Spisi Glavne posojilnice vsebujejo sveženj pisem Alojzija Rojška, enega od številnih izseljenskih varčevalcev propadle posojilnice,40 ki je delal v rudnikih v kraju Virginia v Minnesoti. V pričako- 39 Jutro, 17. 4. 1930, str. 5, »Poskus samomora odvetnika dr. Juritscha«. V Pokrajinskem arhivu Maribor so ohranjeni sodni spisi o Juritschevem posthumnem stečajnem po- stopku, gl. SI PAM 645/7, š. 747, S 10/30. 40 Slovenec, 18. 2. 1911, str. 6, »'Glavno' posojilnico kolnejo ubogi stavkujoči slovenski delavci v Ameriki«. 551 | kronika 72 � 2024 3 ivan smiljanić | javna percepcija stečajev in zadolženosti na slovenskem v obdobju avstro-ogrske in prve jugoslavije vanju izplačila svojih prihrankov je Rojšek med stečajnim postopkom sodišču poslal več kot du- cat nekoherentnih, toda slikovitih pisem, ki vse bolj izražajo njegovo stisko. V prvem je zapisal: »S tem potom sem primoran naznaniti, dajast, kateri sem 12 let se mučil poteh rudokopih v Ameriki in sem šparal pa v glavna posoljilnica pošiljal za stare dni, sem vse svoje moči pustil tu in tudi svoje mlade leta. Šparal sem tako, da se nisem kozarec pive privoščil, ali zdej pa bi bil ob vse? […] Meni je tako hudo, de se noč in dan jokam, pomagajte mi, Slavni C. kr. deželne sod- nije gospodje, da ne bi zgubil. Bog in Mati Božja, varuj zgube, potem mi ni druzega ne kaže, kakor sam sebi življenje vzeti.«41 S svojimi naslovniki na sodišču je začel Rojšek sčasoma ubirati vse ostrejši ton, češ da ne želijo pomagati upnikom, nato je postal političen in je začel napadati deželno ter državno vodstvo. »Vi bi radi zaterli vložnike ne pa člane in vi ne gledate na siromake da bi jem pomagali upnikom ampak le še gledati, da bi mi še ob to bli. Zakaj bi vi ra- di zatreli upnike […], glejte rajši na bogatine naj se jim od ta velikih svot odvzame, ne pa na reveže pritiskati. […] Dolžnost je cele Avstrije poravnati moja zguba, dolžnost, da se terdo zasluženi denar nazaj poverne. Deželna vlada je kriva, ali deržava, katera je dovolila in privolila imeti posoljilnice. Dežela je pobirala dav- ke od posoljilnice ona bi mogla tudi gledati poverniti, ne pa tako rekoč napraviti limance da ljudi lovi no- ter v sleparstvo. […] Jest ne žalim Slavne Avstrije ker sem sam državljan, ampak jest studim sleparstvo.«42 Nazadnje je Rojšek dramatično napovedal upor: »Naš denar je bil in mi imamo pravica do njega in mi bi mogli Revolcija vzigniti.«43 ZAKLJUČEK Stečaj je eden izmed pravnih postopkov, ki povzročajo veliko razgretih čustev, kar je ra- zumljivo glede na njegove obsežne in negativne posledice za dolžnike in upnike. Od sredine 20. stoletja je stigma, povezana s stečaji, postopoma upadla (vendar je še vedno prisotna), do takrat pa je bila izredno močna in je v virih pred tem časom nenehno prisotna. Dolžniki niso bili sa- mo obtoženi, da so propadli zgolj po lastni krivdi, temveč so mnoge obtožili goljufije, ki so jo ka- zensko preganjali. Kljub temu pa je moralistično zgražanje imelo svoje meje. Če se je zgodilo, da je v stečaju končal somišljenik kakega politične- ga tabora, je lahko računal na podporo svojega tabora ter njegovega tiska. V tem primeru so se moralni standardi umaknili političnemu prag- 41 SI AS 307, S 3/11, št. 461. 42 SI AS 307, S 3/11, št. 785. 43 Prav tam. matizmu in relativizaciji. Med temi polemikami so izkušnje dolžnikov in upnikov, ki so še naj- bolje poznali resnično situacijo, ostale na obro- bju. Gradivo, ki bi razkrivalo njihovo doživljanje stečajnih postopkov, je skromno, a kljub temu potrjuje, da je bilo to zanje stresno, begajoče in neprijetno obdobje, saj mnogokrat niso razumeli uradnih postopkov in svojih pravic ter dolžnosti, ob tem pa so imeli idealistična pričakovanja, ki še zdaleč niso bila uresničljiva. Stečaj se tako kaže kot kompleksen fenomen, pri katerem je prevla- dujoči površinski odnos družbe, razpet med (se- lektivnim) zaničevanjem in radovednim opazova- njem, prekrival globoko stisko tistih, ki so bili v njem udeleženi. VIRI IN LITERATURA ARHIVSKI VIRI SI AS – Arhiv Republike Slovenije AS 307, Deželno sodišče v Ljubljani SI PAM – Pokrajinski arhiv Maribor PAM 645/7, Okrožno sodišče v Mariboru ČASOPISI Jutro, 1911, 1930. Narodni list, 1909. Slovenec, 1889, 1893, 1906, 1910, 1911, 1914, 1934. Slovenski narod, 1903, 1911, 1913, 1934. Trgovski list, 1927. LITERATURA Balzac, Honoré de: César Birotteau. Ljubljana: Sloven- ski knjižni zavod, 1955. Cerar, Anton – Danilo: Spomini. Ljubljana: samozalož- ba, 1930. Cvetković-Đorđević, Valentina: Stečaj u rimskom pra- vu. Vek i po regulisanja stečaja u Srbiji (ur. Nebojša Šarkić, Vuk Radović, Gordana Ajnšpiler Popović in Vladimir Čolović). Beograd: Institut za uporedno pravo, 2019, str. 9–21. Čuček, Filip: Svoji k svojim: na poti k dokončni nacionalni razmejitvi na Spodnjem Štajerskem v 19. stoletju. Ljub- ljana: Inštitut za novejšo zgodovino, 2016. Dr. Krek: Naš molk. Slovenec, 12. 11. 1910, str. 1. Efrat, Rafael: Bankruptcy stigma: plausible causes for shifting norms. Emory Bankruptcy Development Jour- nal 22, 2006, št. 2, str. 481–519. Efrat, Rafael: The evolution of bankruptcy stigma. Theoretical Inquiries in Law 7, 2006, št. 2, str. 365–393. Henig Miščič, Nataša: Carniolan Savings Bank and Slovenian-German relations in 1908 and 1909. Pri- spevki za novejšo zgodovino 60, 2020, št. 1, str. 47–70. DOI: 10.51663/pnz.60.1.03. 552 | kronika 72 � 2024 3 ivan smiljanić | javna percepcija stečajev in zadolženosti na slovenskem v obdobju avstro-ogrske in prve jugoslavije K…r [Kessler], Janko: Dvojna aleluja. Slovenski narod, 29. 3. 1902, str. 1–2. Kornhauser Frazer, Aleksandra: Poti in srečanja. Ljub- ljana: Modrijan, 2018. Kostanjevec, Josip: Gojko Knafeljc. Ljubljanski zvon 19, 1899, št. 12, str. 740–749. Kveder - Jelovšek, Zofka: Konkurz. Slovenski narod, 19. 11. 1907, str. 1. Mann, Thomas: Buddenbrookovi. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1957. McIntyre, Lisa J.: A sociological perspective on ban- kruptcy. Indiana Law Journal 65, 1989, št. 1, str. 123– 139. Mols, Yvana L. B. H.: Bankruptcy stigma and vulnera- bility: questioning autonomy and structuring resi- lience. Emory Bankruptcy Developments Journal 29, 2012, št. 1, str. 289–331. Nušić, Branislav: Običan čovek; Svet; Beograd nekad i sad. Beograd: Jež, 1958. Pohajkovalec: Nasledki Kaiserjevega konkurza. Slo- venski narod, 3. 12. 1906, str. 2. Smiljanić, Ivan: »Konkurzi, samomor, žalosten je pogled na trgovsko polje«: gospodarski polom kot vzrok za samomor na Slovenskem pod Avstro- -Ogrsko in prvo Jugoslavijo. Prispevki za novejšo zgodovino 63, 2023, št. 1, str. 42–66. DOI: 10.51663/ pnz.63.1.02. Smiljanić, Ivan: Stečaji na Slovenskem med letoma 1868 in 1941 (doktorska disertacija). Koper, 2024. Smith, Adam: Bogastvo narodov: raziskava o naravi in vzrokih bogastva narodov. Ljubljana: Studia huma- nitatis, 2010. Tabb, Charles Jordan: The historical evolution of the bankruptcy discharge. American Bankruptcy Law Journal 65, 1991, str. 325–371. Trunk, Jurij: Bodi svoje sreče kovač!: nauki za vsakdanje življenje. Celovec: Družba sv. Mohorja, 1904. Vodušek, Konrad: O konkurzih. Slovenski trgovski ve- stnik, 15. 3. 1905, str. 30–32. SUMMARY Public Perceptions of Bankruptcies and Indebtedness in Slovenia during the Period of Austria-Hungary and the First Yugoslavia Bankruptcy is a legal procedure through which the re- maining assets of an overindebted individual or compa- ny are confiscated and distributed among the creditors. Because these funds are, as a rule, not enough to pay all the debts, the creditors lose part of their claims, and the debtor loses the largest part of his assets. Financial col- lapse can be caused by external circumstances beyond the debtor’s control or his own actions and business decisions leading to bankruptcy. In Europe, external circumstances were not recognized in the past as a legitimate cause of the crash; the blame was often put squarely on the debtor, who was considered to be either incompetent or a fraud hiding his assets from the creditors. For this reason, the debtor was subject not only to legal sanctions but also to social stigma. Moral outrage was one of the most common ways to deal with bankruptcies and bankrupt debtors in the Slove- nian public. The press wrote about debtors as morally cor- rupt individuals who did not care about their fellow man and losses incurred due to their incompetence or fraud. An average observer usually perceived bankruptcy as a pe- culiar event, viewing sealed stores as a curiosity and the sale of assets from the bankruptcy estate as an opportu- nity for a relatively favourable purchase. Although such a critical view of debtors remained present throughout the Austro-Hungarian period, the belief spread after the First World War that this era was downright ideal compared to the situation in Yugoslavia. In the Kingdom of Serbs, Cro- ats and Slovenes (later the Kingdom of Yugoslavia), there was a widespread belief that there were many fraudulent and exploitative traders in the country who took advantage of the excessively lenient legislation. Views that were more favourable and understanding towards debtors were ra- re and present mainly in the literature, in which authors wrote about the difficult consequences of the financial col- lapse for the debtors and their families. Apart from the moral one, bankruptcies also had an- other, i.e. political or nationalist dimension. Many bank- ruptcies were discussed in the press through the prism of political or national affiliation, with the main lines of divi- sion being those between the Slovenians and the Germans and between Slovenian conservatives and liberals. If the debtor was a member of the opposite camp, the newspa- pers made fun of the disaster and attacked the debtor’s in- competence or used it to prove his dishonesty. In the event that a major financial disaster occurred in their own camp, the newspapers minimized its importance or relativized it, and sometimes aimed to paint the political opponents as the true culprits. The very few documents that give us an insight into how the debtors themselves experienced their bankrupt- cies show that many had no understanding of what their rights and obligations were during the bankruptcy proce- dure, and that the entire situation was stressful for them, both because of the loss of property and the stigma that many of them had to face. The documents that reveal the thoughts of the creditors shed light above all on their de- sire to see their claims resolved as quickly as possible, even though many, like the debtors, did not understand the bankruptcy procedure well, idealistically expecting that as soon as the injustice was pointed out to the judge, they would be paid in full.