Delovanje učiteljstva z ozirom na socijalnopolitično strujo. (Predaval pri zborovanji BSavinjskega u.iteljskega društva" Ivan Kramar, učitelj na Vranskem.) (DaJje.) V človeški družbi se kretajmo brez bojazni, glejmo vsacemu brez strahu v obraz v mirni zavesti, da smo člani stanu, kateremu po pravici spada odlično mesto v javnem življenju. Časi, v katerih so se učitelju hlače tresle, ako je zagledal kacega veljaka, so uže davno minuli. Obratno pa ne vzdigujmo preveč glave in ne silimo v družbah s prvo besedo. Plato pravi, da je bolje spodleteti z nogo, kakor z jezikom. Pomisliti je, da Bog ni ustvaril človeku jezika sarno za to, da ž njira govori, temveč tudi zato, da ž njim v pravem času molči. Prevelika ošabnost kazala bi polovičarsko izobrazbo iu spravila ugled našega stanu v slabo luč. Svoje morebitne veljave ne obešajmo na veliki zvon in bodimo tudi tu uzor skromno okretnega človeka. Kakor se neznatna, skromna vijolica nc pozabi, temvee jo njen duh razodera, da jo vsakdo z veseljem povzdigne iz tihega zavetja, tako učitelja skroninost v pravih mejab in dostojno vedenje diči in ga povzdigne v družbi. Da pa dosežemo dovršnost v družbenem občevanju, opazujmo natanko in pridno druge. Kar vidimo pri drngih slabega, to opušeajmo tudi sami, a kar vidimo dobrega, to posnemajmo! Ljudstvo učitelja pogosto sodi po njegovem obnašanju, vsled česar ueitelj z olikanim vedenjem lahko pridobi ugled sebi, šoli in stanu. Nikakor pa ne zahajajmo preveč v družbo, ker so ja redki gostje najbolj dobrodošli gostje, tako se obratno ne odtegujmo preveč ljudstvu. ker se nam v tem slu.aju tudi ono odtegne. Ako pa naletimo pri tem kedaj na kacega neotesanca, kateri pa morda v srcu ni še popolnoma pokvarjen, tedaj bodimo proti njemu poslanci Ijubezni, katerih naloga je nevednost poučiti in nerodnost olikati. Kakor je za učitelja eminentne važnosti olikano obnašanje, ravno tako je to za celo njegovo rodbino. Če je vobee grdo, ako je ženska zunaj ,,huj" in znotraj »pfuj", tedaj je tempotrebneje, da so učiteljske soproge ne le znažne pri obleki, temveč tudi na duši in jih dičijo vse one čednosti, katere so potrebne nam nčiteljem. Vsled tega naj vsak učitelj, predno stopi v zakon, sluša srce in razum, da ne dobi soproge, katera ne postane le pravi križ za njega, temveč neizrečeno škoduje stanovskemu ugledu. Kakor si izvoli večina učiteljev prostovoljno zakonski, tako jih pade mnogo neprostovoljno še v drugi ne baš prijetui, a potrebni vojaški stau. Gospoda, tukaj pa je nekaj, kar si moramo opetovano klicati v spomin, če hočemo, da povzdigneino še bolj ugled učiteljstva in šole. Ko srao bili vzeti v vojake z mojimi tovariši, še ni bilo dovoljeno služiti v cesarski suknji kot enoletni prostovoljec, temveč smo morali delati v počitnicab vaje, pri katerih smo ostali od prvega dne do svojega 12. leta -Ersatz-Reservisti" in kot takšni pač smeli nositi zvezdice nskrite", a ne na svojih ovratnikili. Vojaštvo nas je uavadno nazivalo -otročji marterniki" in v resnici smo bili tako žalostne prikazni v dotieni ,,ohnefonni", da smo bili bolj pripravni za koruzna strašila, kakor pa za cesarsko slnžbo. Hudomušni narednik se je narareč vsakokrat poslužil navade, nas obleči v isto obleko, katera je bila za ostalo vojaštvo že preslaba in nerabljiva. Ljudje na nlici so se zgražali nad vojaško opravo, a pomagalo je to toliko, kakor nič. Pripetilo se je, da sva sedela s tovarišem v gostilni in medtem, ko je bilo med koncertom pri sosednih mizab do zadnjega zasedeno, se k najini mizi ni vsedel prav nikdo, se sigurno boječ, da bi iz najine obleke ne prigospodarilo kakšne živalce. Ko sva zaradi pomankanja žepov na obleki izza nederja privlekla v robcu zavite groše in plačala, so se najbližji sosedi komaj odabnili. Pomislimo, li takšni prizori našemu ugledu koristijo ?! 8e žalostnejo nlogo igrali smo v vojašnici pred navadnim vojaštvom. Kakšno sliko so si napravili o nas domači fantje-vojaki, ki so nas videli kot največje ničle, katere so sploh na svetu mogoče! Po tein so- dijo učiteljstvo pozneje od vojakov prišli kinctski sinovi, kateri postanejo navadno doma župani, šolski načelniki ali celo kot šolski ogledi, učiteljski nadzorniki, kako bi zamogel videti kmet v tebi učitelju prvo osebo v občini, ko te je videl v kasarni zadnjega, ki niti to nisi bil, kakor njegov blapec, ker si moral za njim isto obleko nosti, katcra jc bila za njega uže preslaba?! Kaj se le, če bi videli takšncga nčitelja-koruznika njegovi ueenci! Spoštovanje do njega izginilo bi za vselej. Vse kaj drnzega je, če si prostovoljec, nastopajoe vlični oblcki. če prirožljaš z dolgo sabljo domov, začne gotovim krogom vid jemati iil sapo zapirati. Se li ne bode ugled šole in tvoje osebe povzdignil, če tc primcrja deca starišcm z mladim lepim grajskim gospodom, ali pa z istim sodnikovim Bogdanom, ki na eesarskem Dunaju za doktorja študira. —- Stanovska dolžnost torcj neitcljem-vojakom veleva, da gredo vsi k prostovoljeem in kot takSni in bodoč: častniki svetu pokažajo, da nčiteljski stan ni vcč zadnji stan. Kot častnik ima pristop celo na dvoru iu n.iteljstvo se potem ne bode več uvrščevalo med sluge in blapce, katcri po štiridesetletnemu službovanju češče dobe boljša odlikovanja, nego učitelj trpin, dasi je služil državi, Bogu in človeštvu po najboljši vesti. Zunaj šole kažimo svoje socijalno politično mišljcnje tudi s tem, da nastopamo z besedo in dejanjem v pravem verskem smislu. Da zamore šola vzrediti krepostni naravni značaj, prešinjaj i učitelja duh verskih resnic, zakaj le v pravi veri na nenavadno posmrtno življenje je prava vzgoja mogoča. Ce bi se n.itelj iz verskih resnic norčeval, ali se celo s svojiin brezverstvom ponašal, žalil bi naravni in verski čut Ijudstva, med kojimi službujc. S slabim vzgledom podirali bi najboljši steber nravne sreče in skmnili sami ngled ii.iteljskega stanu. Prepričani smo vsi, da v n a š i sredini ni tovarisa, kateri bi z namenoni delal v protiverskem smislu, a ker se od gotovih strani v nas vidijo celo grehi, kateri se nikdar pripetili niso, je neobhodno potrebno, da smo tudi v tem oziru najprevidneji, — da dajemo glede verskib dolžnosti najlepšeizglede in zamašimo stem usta tisti javnosti, katera nas tako rada blati. Če morda ravno te ali one stvari ne ventješ, obdrži to zase. Misli si, kakor pravi Voltair: ,,Jaz ne verujem v hudiča, a vesel sem, da vemjc vanj moj strežaj, ker me iz bojazni pred njim ne okrade." Vsacemu je znano, da je religija bila in ostane, ker jc za obstanek človeštva neobbodno potrebna. (Daije prih.)