Kdor se tuji nesreči smeji — ta se kmalu ob svojej solzi
Narodna b;isen: zapisal Fr. S  F
; a nekej njivi so bili skupaj: Bobek, Slamica in Kamenček. Slamica je bila
•vedno vesela. Kar plesala je, če je le sapica popihnila. Ni mogla rairovati. Naveliča se zato njive in pravi nekega dne sosedu Bobku, ki je gledal iz svojega stroka: BVeš kaj, sosed moj dragi, tako dolg čas je tukaj. Pojdi greva potovat, da se razvedriva!"
nNu le," odvrne ves vesel Bobek in poskoči iz svoje ječe. BKar precej jo mahniva!"
nSe mene vzemite s seboj," oglasi se zdajci Kamenček, ki je ležal leno na suhi zemlji.
nče ne bodeš prepočasen in preleu," pravi Slamica,  ,,pa pojdi!"
Veselo so hodili po gladki steziei. Vže proti večeru dospo do potočka. A ni bilo brvi preko njega. Kako tedaj priti eez. Slamica, ki je bila modra, kraalu si jo izmisli.
nVže vem, tako-le bomo naredili, pa bode pravo. Jaz ležem na vodo. Potem gresta vidva drug za drugim po meni — kakor po brvi — preko potočka. Samo pazita, da se komu ne zvrti v glavii Ko bosta na drugi strani, pa mene izvlecita na suho."
Kečeno, storjeno.
Slamica leže na vodo. Bobek se precej ojunači iu gre na nemirno brv. Malo se je res tresel. Toda prišel je sreeno na suho.
Za njim poskusi Kamenček. Ta se je pa zelo bal. Ali Bobek ga je tolažil in mu dajal poguma. Ko pa vidi, kako zelo se trese Kamenček in omahuje zdaj na levo, zdaj na desno, prične se mu na vso raoč smijati. Kamenček ne more več vzdržati ravnotežja — omahne, pade v vodo in utoni. A Bobek, ne da bi se mu tovariš smilil, smeje se na vse pretege in pozabi celo izvleči slamico, katero odnese val. Kar nakrat zaboli Bobkii čez pas. Obmolkne, potiplje se in vidi, da je od smehu počil. „0 joj, o joj, kaj bode zdaj, počil sem." toži milo Bobek in se zvija na bregu. Zakaj bolelo ga je. K sreči pride črevljar Sraola mimo in zašije Bobku pok s črno krpo.
In tako nosi Bobek še danes črno zaplato. Ti pa, kadar ga vidiš in opaziš čmo liso, vedi, da ne smeš bližnjemu želeti nič hudega, sicer bode tudi tebe kaznoval Bog.