202 | kronika 73 � 2025 1 ocene in poročila let 19. stoletja ukinjene. Predstavljen je primer na območju župnije Dob, kjer je bilo izredno veliko rejencev iz tržaške najdenišnice. V zadnjem poglavju pred sklepom Otrin na- tančno predstavi samoiniciativno dejavnost kato- liške Cerkve v ljubljanski škofiji na področju soci- alnega skrbstva in pomoči, predvsem od 80. let 19. stol. do druge svetovne vojne. Predstavi društva in organizacije za pomoč različnim ranljivim skupi- nam prebivalstva (pomoč revnim dijakom, služ- kinjam v Ljubljani, pomoč barakarskim naseljem v Ljubljani...). Pri tej pomoči so pomembno vlogo odigrali tudi posamezni redovi in kongregacije, predvsem usmiljenke, lazaristi in salezijanci. Avtor predstavi še zavode za različne skupine ljudi, predvsem gre za vrtce, sirotišnice in hiral- nice. Končno se dotakne še delovanja stanovskih društev, delavske strokovne organizacije in za- družništva, kar je do določene mere pripomoglo k izboljšanju razmer delavstva. V skladu s poslanstvom AES nam Otrin ob koncu razprave postreže še z obilico neobjavlje- nega in manj poznanega gradiva iz fondov Nad- škofijskega arhiva Ljubljana in Arhiva Republike Slovenije. Kot nakazuje že naslov, monografija predstav- lja bogato dejavnost na področju socialno-karita- tivne oskrbe predvsem ranljivih in obrobnih sku- pin obravnavanega časa. Žal se vidi tudi pozen odgovor katoliške Cerkve na sodobne probleme, ki so se začeli pojavljati po industrijski revoluciji. Odgovor na probleme delavstva je Cerkev dala šele štiri desetletja po pojavu problematike. Ob problematiki delavstva in delavskih strokovnih organizacij Otrin predstavi trud škofa Rožmana in včasih tudi premalo odločnosti za reševanje sporov znotraj katoliškega tabora na področju de- lavskih organizacij JZS in ZZD ter v ozadju SLS. V takšnih razmerah je razcepljeni katoliški tabor dočakal drugo svetovno vojno. Monografija je sistematična in celovita pred- stavitev karitativno-socialne dejavnosti katoliške Cerkve na območju ljubljanske škofije od jožefi- nizma do druge svetovne vojne. Z monografijo je avtor Blaž Otrin zapolnil vrzel celostne predsta- vitve problematike v slovenskem zgodovinopisju, obenem pa prinesel veliko obogatitev zbirke AES pri katedri za Zgodovino Cerkve TEOF UL. Boštjan Guček Jasmina Jerant: Primer: Anhovo. Med azbestom, odpadki, razvojem in zdravstveno krizo. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2024, 357 strani. Srednja soška dolina je širši slovenski javnosti poznana predvsem po svojih naravnih danostih. Gre za hriboviti območji Kanalskega Kolovrata in Banjšic, ki ju deli ena impozantnejših evropskih rek – Soča. Območje je bilo v začetku 20. stoletja tudi eno od ključnih bojišč prve svetovne vojne. V zadnjih letih in desetletjih se pozornost osredo- toča predvsem na prakse enega od največjih in- dustrijskih podjetij v zahodni Sloveniji – Salonita Anhovo oziroma Alpecem, kot se imenuje danes. V preteklosti je bil poudarek predvsem na uporabi azbesta v proizvodnji, danes pa je pod drobnogle- dom sosežigalnica oziroma gorivo za proizvodnjo cementa, kjer se uporablja različne in kot opozar- jajo številni deležniki, posebej iz medicinskih vrst, tudi nekatere nevarne odpadke. Na problematiko opozarjajo številne civilne iniciative, nevladne in zdravniške organizacije ter politične stranke, ki so v letu 2024 uspele po več letih prizadevanj doseči sprejetje nove zakonodaje, v obliki novele zakona o varstvu okolja. Ta je določila strožje zahteve gle- de izpustov iz naprav za sosežig, parlament pa jo je sprejel z veliko večino. 203 | kronika 73 � 2025 1 ocene in poročila Ključna oseba pri vzpostavitvi proizvodnje cementa in azbestno-cementnih izdelkov v so- ški dolini je bil industrialec Emil Stock, ki je v začetku 20. stoletja ustanovil tovrstno tovarno v Solinu pri Splitu, kasneje pa je podoben projekt vzpostavil še na Goriškem. Gradnja se je v manjši vasi Anhovo pričela leta 1919, dve leti kasneje pa je podjetje Cementi Isonzo, Società Anonima priče- lo z delovanjem. Lokacija je bila strateško izbrana zaradi bližine laporja, ki je predstavljal ključno surovino za proizvodnjo cementa, in železniške proge, po kateri je bilo mogoče izdelke prevažati v Gorico, Trst ter drugod po državi. Poleg ugodnih naravnih in transportnih pogojev je na uspešen razvoj tovarne vplivala tudi velika potreba po cementu in različnem gradbenem materialu, za obnovo razrušenih naselij ter infrastrukture po prvi svetovni vojni. Skupaj z izgradnjo tovarne je prišlo tudi do preimenovanja Anhovega v Salona dʼIsonzo, po že omenjenem kraju Solin pri Spli- tu. Od tukaj izvira tudi dolgoletno poimenovanje podjetja – Salonit Anhovo in njegovega najbolj izpostavljenega izdelka, valovite kritine, znane tudi kot salonitka. Podjetje se je razvijalo v več dr- žavnih in ideoloških sistemih – od fašistične Itali- je, nemške okupacije med drugo svetovno vojno, anglo-ameriške uprave v letih 1945 do 1947, socia- listične Jugoslavije in samostojne Slovenije, ki je danes del Evropske unije. Podjetje, ki je večkrat zamenjalo lastništvo in šlo skozi več razvojnih krogov ter kriz, se je predvsem po drugi svetovni vojni postopoma razvilo v enega pomembnejših slovenskih in jugoslovanskih industrijskih kom- pleksov. Z azbestno-cementnimi ploščami in cevmi je zalagalo notranji trg pa tudi tuje gradbe- ne trge. Na vrhuncu proizvodnje, v 80. letih prej- šnjega stoletja, je v Salonitu delalo več kot 2600 oseb. Stoletje delovanja je bilo zaznamovano s številnimi družbenimi spremembami, ekonom- skim napredkom, infrastrukturnimi in drugimi vlaganji, pa tudi okolijskim onesnaženjem ter predvsem negativnim vplivom na zdravje ljudi, k čemur je pripomogla predvsem uporaba azbesta, ki je bil prepovedan in ukinjen šele leta 1996. S slednjim so bile, so in še bodo povezane številne tragične zgodbe, obolevanja in smrti, predvsem zaradi azbestoze, pljučnega raka in mezotelioma. Kljub različnim vlogam in posledicam, ki jih je industrijska proizvodnja cementa imela na ljudi ter prostor, ki presega srednjo soško dolino, je širša in poglobljena predstavitev, predvsem družbenih ter zdravstvenih dejavnikov, vezanih na anhovsko industrijo, do današnjih dni izosta- la. Z zahtevnim izzivom, povezanim tako z zgo- dovinskim kot tudi aktualnim dogajanjem okoli teh dejavnikov, se je soočila politologinja Jasmina Jerant, ki je na Srednjeevropski univerzi (Central European University) magistrirala iz političnih ved. Trenutno pripravlja doktorat o družbenih učinkih univerzalnega temeljnega dohodka na finski Univerzi Tampere. Jerant je hkrati tudi zelo družbeno aktivna – sodelovala je pri ustanovitvi stranke Vesna, pri kateri je bila tudi sopodpredse- dnica, in kot aktivistka z društvom EKO Anhovo in dolina Soče. Rezultat njenega večletnega raziskovalnega dela in angažmaja je pričujoča knjiga z naslovom Primer: Anhovo. Med azbestom, odpadki, razvojem in zdravstveno krizo, ki je izšla leta 2024 pri Mla- dinski knjigi. Avtorica se je s terenskim delom in pregledom različnih virov ter literature poglobila v številne prostorske, tehnične, zgodovinske, oko- lijske, zdravstvene in druge značilnosti anhov- ske industrije ter prostora. Knjiga je razdeljena na dvanajst osrednjih poglavij, ki si sledijo kro- nološko. V prvem poglavju se avtorica posveti predstavitvi območja, kjer se je industrija razvila. Šlo je za izrazito ruralno okolje, ki so ga v začetku 20. stoletja zaznamovali nizek socialni standard, izseljevanje, prihod bohinjske železnice in krut spopad na soški fronti. Drugo in tretje poglavje se posvetita obdobju med obema svetovnima vojna- ma. Srednjo soško dolino so zaznamovali prehod iz Avstro-Ogrske pod Kraljevino Italijo, povojna obnova, fašizem in raznarodovalna politika. Gre tudi za čas začetkov in umestitve novega indu- strijskega kompleksa v okolje, avtorica pa na tem mestu podrobneje predstavi tudi družbene ter zdravstvene vidike uporabe azbesta ter poskuse zanikanja njegove nevarnosti v mednarodnem prostoru. Sledi krajše poglavje o delovanju tovar- ne med drugo svetovno vojno ter njenem preho- du iz italijanskega v socialistični jugoslovanski državni okvir. Med petim in osmim poglavjem je poudarek namenjen delovanju tovarne v času Fe- derativne ljudske republike Jugoslavije oziroma Socialistične federativne republike Jugoslavije, ko je postopoma prišlo do velikih investicij in s tem do povečanja proizvodnih zmožnosti podje- tja. Slednje se je leta 1967 preimenovalo v Salonit Anhovo in postalo z različnimi sponzorstvi, in- vesticijami v lokalno infrastrukturo ter drugimi oblikami podpiranja iniciativ aktivno prisotno v lokalnem in regionalnem okolju. Začetek 80. let 20. stoletja je predstavljal vrhunec za podjetje, ki je preseglo proizvodnjo milijona ton cementa let- no. Hkrati so se v tem obdobju začele pojavljati vse pogostejša zdravstvena opozorila o škodlji- vosti uporabe azbesta v proizvodnji in bolezni ter smrti med lokalnim prebivalstvom. Posledice težke industrije in pogosto sprenevedanje delež- nikov, ki so izhajale tako iz industrije kot oblas- 204 | kronika 73 � 2025 1 ocene in poročila ti, so bile vse bolj vidne v okolju, kar je sprožilo prve civilne akcije, ki so strmele k ukrepanju ter spremembam. Zadnja štiri poglavja se posvečajo dogajanju v času samostojne Slovenije oziroma obdobju med letoma 1991 in 2023, ki predstavlja za podjetje krizo in prestrukturiranje, ukinitev azbesta leta 1996 in hkrati prehod na nove obli- ke goriva v proizvodnji. Poglavja opisujejo tudi negativne učinke za zdravje ljudi in dolgotrajne boje posameznic in posameznikov ter iniciativ, društev ter nekaterih političnih strank, da bi se zakonsko prepovedalo, uredilo ali omejilo škod- ljive posledice, ki so povezane s proizvodnjo. Knjigo zaznamuje bogat in zelo berljiv jezik, ki kompleksno tematiko približa tudi laičnemu bralstvu, za lažjo predstavo pa je besedilu doda- no raznoliko slikovno gradivo. Jerant podrobno razloži različne družbene, zdravstvene, politične in druge vidike na podlagi zanimivih, povednih primerov, ki pridodajo k predstavitvi ter razume- vanju osrednje vsebinske niti. Avtorica, ki se je aktivno zavzemala za zakonske spremembe, po- vezane z sosežigalnicami, zavzame jasno pozicijo pri interpretaciji in odnosu do glavne tematike, a interpretacija temelji na relevantni domači in tuji literaturi ter virih. Knjiga je po izidu doživela ve- lik odmev tako v medijih kot splošni javnosti po celi Sloveniji, Jerant pa je bila za svoje delo, ob koncu leta 2024, nominirana za nagrado Slovenka leta, ki jo organizira in podeljuje revija Jana. Robert Devetak Potenciali in upravljanje vodá: med preteklostjo in sedanjostjo (ur. Marta Rendla). Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, 2024, 374 strani (Vpogledi; 27). Okoljskozgodovinska vsebinska usmeritev, ki se je v zbirki Vpogledi prvič pojavila s 26. izdajo leta 2023, opredeljuje tudi najnovejšo 27. znan- stveno monografijo, ki jo je Inštitut za novejšo zgodovino izdal leta 2024. Medtem ko se je njena »predhodnica« ukvarjala s problematiko razmerij med gozdovi in ljudmi,1 je v ospredju zanimanja najnovejše številke »pomen vodnih virov, pred- vsem pomen njihovih potencialov (pozitivnih in negativnih) za potrebe človeka in razvijanje nje- gove dejavnosti«, kot je v uvodu zapisala uredni- ca dr. Marta Rendla (str. 5). Sodelujoče avtorice in avtorji se analize vodnih virov niso lotili zgolj z antropocentričnega vidika, pač pa tudi z vidika 1 Gozd in ljudje: razmerja in zgodovina (ur. Meta Remec). Ljub ljana: Inštitut za novejšo zgodovino, 2023 (Vpogledi 26). »človekovega zavedanja pomena vode kot narav- nega bogastva, biološke in strateške dobrine[,]« kot tudi z vidika »antropogenih učinkov na njeno naravno podobo in kakovost ter prizadevanj za ohranjanje te naravne dobrine« (ibid.). Kot osnovni kronološki okvir za monografijo je sicer opredeljeno obdobje »od konca 19. sto- letja do sodobnosti« (ibid.), a velja omeniti, da številne avtorice in avtorji o svojih temah sprego- vorijo v širšem časovnem loku in pri podajanju zgodovine neredko posegajo v zgodnji novi vek, občasno pa tudi v starejša obdobja. Velika veči- na prispevkov se ukvarja s sladkimi vodami na ozemlju današnje Slovenije, dve študiji – obe na- pisani v angleščini – pa sta umeščeni v Švico ( Se- bastian De Pretto) oziroma v Avstrijsko Primor- je (Petra Kavrečič Božeglav). Posamezne študije primerov se razlikujejo tudi glede na geografski prostor. Tako se raziskave ukvarjajo z zgodovino posameznih ekosistemov (Nataša Henig Miščič in Lev Centrih z Ljubljanskim barjem, Marta Rendla s Šaleškimi jezeri), s širšimi območji vo- dotokov (Filip Čuček s Pesnico, Sara Šifrar Kraj- nik s Selško Soro na območju Škofje Loke, Meta Remec s Posočjem, Monika Rogelj z reko Savo v Kranju), pa tudi s širšimi regijami (Blaž Štangelj s hudourniki pod Gorjanci, Karla Oder s Koroško) kot tudi s slovenskim ozemljem nasploh (Igor Mi- ličić s sladkovodnim ribištvom, Ivan Smiljanić s komemorativnimi praksami pri odpiranju vodo-