256
Kratkočasno berilo.
Spomini na deda.
Pravljice in povesti iz slovenskega naroda. Spisal J. Z a v o j š Č e k. *)
Zakrpana Višnja gora, raztrgan Zužcnbcrk.
Imel sem deda sedem in sedemdeset let starega. Sedeli so vso Božjo zimo za pečjo, z roko so podpirali pipico „z devetimi orli" (kajti zob niso več imeli, da bi jim bila pipica sama v ustih stala) pa pripovedovali so ven in ven, kaj se v tem in tem kraji od „njega dni" pripoveduje, kaj so sami doživeli, in kaj se je v starih časih godilo. Ze od nekdaj in po vsem svetu imajo starčki navado, da pripovedujejo, kako je v prejšnih časih — v časih, ko so bili še oni mladi — bilo grozno dobro na svetu. Tako so tudi moj ded rekli: „1 kaj menite vi mladi, ,,njega dni" je bilo dobro. Čeravno je zdaj tlaka in desetina preč, pa vendar bolj stradate in se trpinčite, ko smo se ,,njega dni" mi, ko je bila pšenica po štirnajst grošev, oves pa po tri itd." Vzlasti so radi pripovedovali pravljice in pripovedke. O tem jih ni nihče presegel v celi soseski. Imeli so pri vsem tem še (kakor boje vsi stari ljudje) lepo navado, da so eno isto reč večkrat povedali; celo ako jih je kdo opomnil, da  so   to   že  pravili,   ni  jih   to   izpravilo   iz   kolesnic,
*) Drago !                                                                                 Vred.
ampak hočeš riečes moraš do konca poslušati. Včasi tudi niso nobenega ugovora slišali, kajti oglušili so bili od gole starosti.
Nekdaj je bil sejm v Višnji gori. Zdi se mi, da je bil pondeljek po sv. Tilnu, vendar svojeglavno ne bom tega trdil. Djali so tedaj: „Jožek! pojdi z menoj na sejm; boš vidil raztrgano višnjansko mesto, kjer imajo polža priklenjenega." In stari oče so vzeli tršlikovo palico izza vrat, deli klobuk z velicimi kra-jevci in širocim oglavjem na sivo glavo, in jaz vnuk, tačas kakih osem let star, nataknil sem čevlje, snel slamnik s trama, pa jo tako vreževa proti staremu mestu visnjanskemu. Prav počasi sva kobacala, jaz, ker sem delal majhne stopinje, ded pa, ker so jim noge že slabe-vale. Toda jaz sem bil še zmirom bolj frišek od očeta starega, dasitudi so hodili po treh, in jaz samo po dveh nogah.
„Brž balte no, oče!" — priganjal sem jih ven in ven, kajti veljalo je viditi mesto, kjer imajo, kakor so ded djali, „polža priklenjenega".
„1—i, če boš tako siten, ne boš šel nikoli več z menoj" — me zavrnejo stari oče, in prec prec sem bil strpljiv in tiho sva stopala vštric. Ko se je vendar enkrat pokazal stari grad nad višnjanskem mestom , kazali so mi ded s palico: „Lej! vidiš oni zid na hribu, ki je zaraščen okoli in okoli?"
„Vidim, oče!"
„Tam je bil nekdaj velik grad. Notri so bili močni močni gospodje, ki so pod zemljo imeli cesto celo v tisto deželo, kjer so hudi Turki doma".
„Kakovi so pa Turki, oče!"
„Turki? I Turki so nekdaj bili hudi ljudje, še huji kakor Pesoglavci".
„Kakovi so pa Pesoglavci?"
„Pesoglavci so bili v starih časih iz daljnih dežel k nam prišli. Imeli so pasje glave in so grizli in popadali ljudi kakor psi, in so jih lovili in klali. Turki so prišli pozneje kakor Pesoglavci v naše dežele. Pa so bili tudi hudi, nič manj ali pa še bolj od Pesogiavcev. Stare ljudi so na kole nabadali, mlade so pa seboj jemali,   da so morali delati  deleč  deleč v turški deželi".
Tako so mi pravili ded; jaz pa sem si naslikal v mladi fantazii (če sem že imel ktero) te strašne pošasti ki so jim rekli Pesoglavci in Turki, in nekoliko se še zdaj domislim, kakove sem si jih mislil, toda častiti moji bravci bojo morda nevoljni pogledovali na naslov, menivši, da niso prav brali.
Med tem pripovedovanjem tedaj se je prikazala vsa Višnjagora, mesto in stari trg izza hriba, in ded so mi kazali: „Lej ! Jožek, to je mesto „raztrgana Višnjagora".
„Oče, zakaj pa pravite „raztrgana" Višnja gora, kdo jo je pa raztrgal?" — prašam jaz.
Ded so za vsako deveto stvarco, če je bila še tako majhna, imeli pripovedko na jeziku pripravljeno. Tako so tudi zdaj pričeli pripovedko sledečo:
Zuženberčanje so bili že od nekdaj posebno pridni, varčni in umetalni kakor so še dandanašnji — Bog jim daj srečo! Se zdaj Zuženberčan starino rad pokrpa, pogladi, posnaži in popravi, pa za novo na sejmu proda. Na nobenem sejmu po vsi kranjski, štajarski in koroški deželi ni toliko starine na prodaj , kakor na Zuženber-skem. Taki so bili tudi svoje dni. Niso pustili nobene mestne strehe preotljene ali predrte , nobene kotanje v tleh, nobene' luknje v zidu, ampak vse se je moralo zakrpati in zamašiti, zametati in popraviti. Vse druge, ki niso tako ravnali, pitali so jih z lenuhi itd.
Višnjanje pa so bili vse druge nature, kakor so njihni vnuki, sedanji meščanje drugačni od sedanjih Zuženberčanov. Oni se niso zmenili za luknje niti v strehi niti v zidu niti kje drugej;   ni jim. bilo  mar kr-
257
panja in šivanja, ampak hodili so po svojih opravkih, po kupčii, po rokodelstvu in poljedelstvu. Pozneje še celo na polža niso dovelj gledali, ker jim je (kakor je tudi počasen) pobegnil izpod županove hiše. Takrat pa, ko se je godilo, kar hočem jaz povedati, bil je polž še gotov, dobro priklenjen pri županovih. Že takrat so v okrožji kmetje Višnjane dražili rekši: ,,Kje imate polža." Zuženberčanje pa so še dostavili: ,,Luknje si zamašite; Višnjogoro si zakrpajte, Če ne, vam polž uide." Za kmete, so djali mesčanje, da se ne zmenijo, naj reko kar hote — ,,kmečki tesači." Zuženberčanom ,,cunjar-jem in krparjem" bomo pa že pokazali — hrustili so se. Neko nedeljo popoldne zbere se ves mestni zbor pri polžu. Najprvo se je glasil Juri Počasne, ki je, čeravno meščan, na oprtan sol po svetu nosil „čez hrib in čez plan". Tako-le je govoril Počasne: „Možje! (pravi) ne dajmo se tim cunjarjem zmirjati in si nagajati. Nikar ne pustimo, da bi nam zmirom očitali našega polža, nedolžno žival, ki ni nikomur nič mar. Ze naši očetje so jo imeli, mi jo imamo, in naši otroci jo bodo imeli. Ven in ven nam očitajo, da smo — ne vem kakovi — da ne krpamo svojega mesta, dražijo nas s polžem, in jaz sam ne vem, kaj še vse godejo. Ko sem jaz sol prodajal, zmirom zmirom so me pikali, da sem polžar iz raztrgane Višnjegore. Tega nisem mogel poslušati in iz oči v oči sem jim v zobe vrgel, da smo mi Viš-njanje več vredni kakor devet in devetdeset Zuženber-čanov in še eden povrhu. Pa lej Kurenta! kmali bi bil tepen; zares ni manjkalo več kakor nič, toda bal se jih nisem, in niso mi mogli blizo. Kdor ne verjame, naj mojo staro praša." „Res je res" — oglasi se iz množice Počasnela — sinoči je prinesel ves kitast hrbet domu. Take klobase ima na hrbtu, da se sam Bog usmili, ne vem, če bo mogel tri tedne solnega žaklja oprtati. Ne vem, kaj bova počela?"
Tako je končal Počasne in Počasnela.  Možje pa so zagrmeli: ,,Tega ne pustimo, ne! za hudirja ne!"   Mlaji in tedaj   tudi   bolj   razkačeni  so   djali:   „Nocoj   to noč gremo doli   ob Bregu   in  ob Krki,   premlatimo Zužen-berčane do   živca,   polomimo  jim  rebra,   podrobimo s cepcem buče in jim tiste zakrpane kolibe v Krko prekucnemo. Bodo že vidili, kaj se pravi Višnjanom nagajati. Res bi bila tačas Zuženberčanom  huda pela,   če bi ne bilo Ribničanov  na svetu.   K vsi   sreči pa se je bil naselil v Višnjo goro Ribničan Kozmek.  Ta je bil kakor vsi Ribničanje sile umetalen in prebrisane glave.  Delal je lonce, piskre, kožice, labore, nakladal tovor suhemu konju na rebra inhrbetanec, in krošnjeval in drobiž od gospodinj pobiral po vsem Božjem svetu,   dokler so ga zastopili,   ako jim je pošteno  po   ribniški   ,,povajdal". Hitro  je   tedaj   Kozmek   v svoji umetalni in prebrisani pameti preudaril: „Btizarona, če Višnjanje Ziiženberk v Krko  prekucnejo,   bo   zgiiba.    V Zuženberku ne kiiha nobena gospodinja v ubitem loncu, ampak zmirom nove kupuje. To ne vaj vsaki, jaz pa vajm. Buzarona, potlej ne bom ne sklajde ne latvice, ne lonca ne piskra prodal, še rejne pokrivače ne,  kadar bodo po vodi Krki noter v Novumajstu odplavali."  Tako si je Ribničan tiho mislil; na glas pa je rekel; ,,Vajste kaj prijatli!  I nu —, nikarte se ne obajsite. Ce Bog da insvetTil, tako nam ne bodo ušli  ne.    Pa,   ako jaz mačka pri močniku naletim, vzdignem ga najprvo za rep,  da ga v strah pripravim, potlej ga še le prestrojim.    Zato vam jaz svaj-tujem: pošlimo jim ubit lonec in recimo: ker znate vse zakrpati, zamašiti in popraviti, pa nam še ta lonec zašite, če ne, bomo prišli Višnjanje in vam bomo vse rebra polomili. Jaz vam povajm prijatli, da vsi Žiiženberčanje ne zakrpajo starega lonca.    Buzarona  saj ga  še jaz ne zakrpam ne rmenega ne črnega, in vsa Ribnica ne popravi starega lonca, nikar pa žiiženberski cunjarji. Tako
jih bomo ravno v krparenji v kozji rog ugnali.    Dobru bo dobru!"
Ta svet je bil vsem všeč.
Drugi dan je Ribničan star svinjski pisker v krošnjo zadelal, ki je imel toliko luknjo v vampu, da bi bil lahko obe pesti va-nj vtaknil. Udari konja, ki je bil suh kakor kresilna goba, napošev po rebrih, in hajdi stopata proti Zuženberku.
Prišedši skliče vse tržane in jim razloži, kaj poro-čujejo njegovi sosedje Višnjani.
Za prvega so bili, sosebno mlajši, grozno hudi in hteli so Ribničana naravnost v Krko vreči. Al tega še ni bilo volja, iz tega sveta piskrov in skled preseliti se na drugega. Hencaj vas, v vodo pa ne v vodo, mislil si je Ribničan, zvita buča, in jih je tako-le pogovarjal:
„1 nu — stojte stojte — saj še nisem vsega po-vajdal. Saj vam menda ni neznano, da sem jaz doma iz poštene Ribnice, od kodar pridejo vsi lončarji, in da se naj sem rodil v Višnji gori. Jaz sem pohlevne postave in dobrega srca, in sem bil zmirom vaš prijatel, vzlasti ker radi od mene čepinje kupujete. Se vaj da piskra res ne zakrpate, kakor hote moji sosajdje Višnjanje, pa vam vendar jaz eno povajm, kako se lehko raj site".
„Le brž! Povedi — vpili so trzanje — če'ne, pri Bogu je gnada! te vržemo v Krko." I nu, nu, v Krko me nikar ne meČite, saj pravim, da sem pohleven in nikomur nič zalega ne prizadevam , in nič slabega ne voščim, tudi vam ne. V vodi pa tudi ne znam kobaliti tako, kakor pravijo, da se plava; kaj bom tel tedaj v vodi? Pa če mi obljubite, da bote čepinje samo od mene kupovali, pa vam povajm, kaj vam je storiti."
„Obljubimo" — vpili so Zuženberčanje, ki so se Višnjanov vendar le bali.
„1 nu, vajste, jaz bi rad kako pisanje, saj pravijo, da je potlaj bolj gotovo, če je na pisanji. Pod-križajte!
Zupan napiše in trzanje  se podkrižajo.    Ribničan vzame pismo, potlaj pa jih uči:
,,Kaj ne, kedar se srajca šivat da, mora se najprvo obrniti, potlej se še le zašije. Na lice se ne šiva, ampak na robe, kaj ne? Čevljar tudi preobrne golenice, predno jih šiva. Zato tudi vi pošljite pisker v Višnjo goro nazaj in poročite: „Ljubi mesčanje iz Višnjegore! mi bomo vam radi ustregli in lonec zakrpali. Samo to vas prosimo, da ga narobe obrnete in potlej pošljete". — Jaz vajm, da ga ne obrnejo."
Zuženberčanom je bilo to jako po godu in poslali so pisker z onim poročilom nazaj. Višnjanje niso vedili, kako bi pisker preobrnili. Leto in dan so si glave belili, al vse zastonj, lonec bi se bil rad zdrobil, samo preobrniti se ni hotel. Kmali so bili zvedili, da jim je vse te skrbi Ribničan na glavo nakopal. Zato so ga segnali iz mesta, in preselil se je k svojim rojakom v Ribnico, kjer njegovi unuki še dandanašnji prav umetno piskre zidajo.
Kaj pa se z ubitim piskrom godi dandanes, tega mi ded niso povedali, pa tudi drugod ni dognano. Eni trdijo, da ga Višnjanje še dandanes hranijo in si glave ubijajo, kako bi ga' narobe preobrnili. Eni pa zopet pripovedujejo, da ga je neki popoten človek, ki se je hvalil, da ga bo preobrnil, po nerodnosti zdrobil, in da se zdaj samo še čepinje nahajajo pod hlevom „krulje-vega Nandeta". Kteri pa pravo trdijo, tega si jaz ne upam razsoditi, ampak prepuščam to prihodnjemu zgodovinarju malih mest po Slovenskem. Dostikrat, ko sem šel skozi staro mesto Višnjogoro, bil bi rad prašal, al vselej sem se bal, da bi me napek ne razumeli in bi je ne skupil, če bi preveč prašal.