#
Èlovek je zlorabil Gospodovo naroèilo, naj
gospodari nad naravo. Prestopil je meje rav-
novesja v naravi, med razumnim in objest-
nim gospodarjenjem je izbral slednje. Bolj je
zaupal in verjel v “vsemogoènost” tehnike in
spoznanjem ne vedno objektivne znanosti.
Le èlovek sam – ne naraven èlovek – si je
ustvaril in se obremenil s problemi. Ob vseh
primerih onesna`evanja duha in planeta, ki
se mno`ijo in po posledicah seštevajo, še ved-
no ni vprašal: ali ni vse to moja krivda, moja
najveèja krivda, kajti spozaba nad naravo je
tudi greh nad èloveštvom.
Da se bodo nastali problemi za nekatera
ozemlja iz ekoloških spremenili v pre`ivetve-
na, je danes `e precej verjetno.
Pomislimo: en sam svetovni spopad z
atomskimi potenciali, s katerimi razpolaga
`e mnogo dr`av, ne le velesile, lahko povzroèi
usodno preobrazbo planeta. Prav vojna – ne-
sreèa vseh nesreè – je taka gro`nja, o kakršni
govori prvo poroèilo, da bosta “nebo in zemlja
prešla”. Spopadov med dobrim in zlim pa je
nešteto oblik, a tudi kazni za to, zato vsaka
oblika vojne pomeni hkrati tudi ekološko
vprašanje. Ob zalivski krizi – konkretno ob
vprašanju oro`ij za mno`ièno unièevanje – sto-
jimo `e pred takim vprašanjem.
V èloveški zgodovini si z vprašanji ekolo-
gije nikdar niso preveè razbijali glave – do-
nedavna. Pa še tu so ozavešèeni posamezniki
daleè pred vsemogoènimi politiki, generali
+*


,
(


(/


Melvin Ingber: Vzorec na pešèini, fotografija, 1969.

	


in vojnimi koncerni. Kaj se bo moralo pri-
meriti èloveštvu, da se bo spremenila misel-
nost, da se bo tudi njegov najbolj odgovor-
ni del moral zaèeti ekološko ozavešèati?
Menim, da bo prav strahota sredstev za
mno`ièno unièevanje, naj gre za atomska, ke-
mièna ali biološka oro`ja tista, ki bodo ob lo-
kalni katastrofi vsaj za kratek èas spameto-
vala èloveštvo.
Spomin na Èernobil je še `iv. Toda tam
ni šlo za vojno, temveè za nesreèo.
Tudi vojaštvo velesil ob udaru teh in takih
oro`ij ne bo ostalo neprizadeto. Zlo, ki ga po-
šiljaš drugemu, se vrne kot bumerang. Atom-
ska kataklizma v civilnem svetu v Hirošimi
in Nagasakiju pred petinpetdesetimi leti je
še v zgodovinskem spominu èloveštva, ne pa
odloèujoèih, predvsem pa ne moènejših.
Primerjave vojaške moèi so v èasu hlad-
ne vojne zahod in vzhod uravnovesile in `ivce
preizkušale le v obmoènih vojnah, po obli-
kah in naèinih niè manj grozovitih kot v sve-
tovnih vojnah.
Zlo na zemljo in èloveštvo ne pride in
udari naenkrat, lahko mori in unièuje na
dolgi rok. Industrija in promet spravljata v
atmosfero toliko škodljivih snovi, da ozraèje
izgublja naravno ravnovesje zraka in se spre-
minja podnebje. Vedno bolj se govori o za-
strupljenosti zraka, protokol iz Kiota se ne
spoštuje, najveèji zastrupljevalec atmosfe-
re je gluh za opozorila, kaj šele za obveze.
Za najveèjo vojaško industrijo ne veljajo, kot
mednarodno kazensko sodišèe ne velja za vo-
jake najveèje velesile, ki kje na svetu storijo
zloèine.
Ne slabša se samo ozraèje, niè manj sovra`-
no za èloveka, njegovo zdravje in higieno, je
stanje voda. Odpadne vode v civiliziranem
svetu zastrupljajo ne le vodotoke, tudi za pod-
talnico - naš zadnji rezervat pitne vode gre!
Odpadki vseh vrst, agregatnih stanj in iz-
vora, obremenjujejo naš `ivljenjski prostor,
preobra`ajo zdrav izgled okolja v urbanih kra-
jih. Hrup vse bolj pobira svoje `rtve, števi-
lo nervoz narašèa, nemir èloveka se poveèuje.
Najveè skrbi pa k zgošèenosti in nemir-
nosti našega vsakdana prinaša onesna`evanje
èlovekovega duha. O tem ka`e spregovoriti
v posebnem prispevku.
Rimski klub znanstvenikov iz vsega sve-
ta je `e leta 1968 objavil vznemirljivo študijo
o tem, koliko èasa bomo še lahko nekazno-
vano nadaljevali z onesna`evanji vseh vrst in
oblik. Èrnogledo razpravo so kasnejše razi-
skave sicer omilile, èeprav je delo Meje rasti
iz leta 1972, prevedeno in izdano tudi v Slo-
veniji, še vedno svarilo pred napredujoèim
onesna`evanjem, demografsko eksplozijo in
nesmotrnim izkorišèanjem naravnih bogastev.
Konferenca OZN o èlovekovem okolju v
Stockholmu leta 1972 je sprejela pravila ravnanja
s èlovekovim okoljem, ki so jih predpisale dr-
`avne delegacije na vladni ravni. Tej svetovni
konferenci so sledile tematske konference o pre-
bivalstvu, o pitni vodi, o podnebju itd.
Konferenca v Riu de Janeiru leta 1992 ni
prinesla preloma v miselnosti, da bi prièeli
uèinkovito ustavljati onesna`evanje sveta, spo-
štovali biološko raznovrstnost, ker se najmoè-
nejši velesili ni dalo odreèi dobièku od uma-
zane in vojaške industrije. Je pa svet le pri-
èel sprejemati in dopolnjevati nacionalne za-
konodaje na podroèju varstva okolja, zaostro-
vati inšpekcijski nadzor, izrekati ukrepe in
kazni, vlagati v èistilne naprave in celo eko-
loško izobra`evati.
Okoljevarstvena vzgoja se je povsod in
posebej v dolgoroènem pogledu izkazala za
najboljšo investicijo. Èeprav so uspehi pri
ozavešèanju bolj rezultat dela idealistov kot
vzgojno izobra`evalnega sistema dr`ave. Vse-
kakor pa je ustrezna okoljevarstvena vzgoja
v mladosti, podprta z osebnimi zgledi v dru-
`ini in šoli, podprta z moèjo pozitivnega
mišljenja jamstvo za prihodnost, tudi za
zdravo `ivljenjsko okolje kot pogoj razvo-
ja in napredka èloveštva.
(/