KALENDAR Majsiretejšegra Srca Jeznsovoga Naročnrkom M. Listai Now Stiridvajseto leto prihaja k Vam, dragi naročniki, Kalendar Srca Jezušovoga. Letos je od lanskoga pali vekši. Pa cena njemi je li samo 8 Din. Ki ma Novine i M. List ali pa samo M. List na celo leto plačeno, dobi kalendar brezplačno. Ki je med letom stopo med naročnike Novin i M. Lista, dobi ga brezplačno, če je list plačao na celo leto, to je 10 Din. Ovak ga dobi za polovično ceno. Ki samo Novine ma, ga dobi tiidi za polovično ceno, če je celo leto naročnik Novin. Velkim si-rotam ga damo brezplačno. Gda to naznanimo našim dragim naročnikom, njim želemo/ da je kalendar najde v najvekšoj zadovolnosti i njim prinese obilen blagoslov Srca Jezušovoga. Črensovci, 1926. okt. 4. na god sv. Frančiška Assiškoga pri priliki sedemstoletnice njegove svete smrti. Uredništvo Novin i M. Lista. .VSAKI KATOLIČANEC, ki žele Marijino dobro dete biti, naj si naroči Marijin List. Vsaki katoličanec i evangeličan^c^ ki žele pravico zvediti, štera se po sveti, v našoj državi i v Slovenskoj Krajini godi, naj si naroči Novine, štere so jedini krščanski list v Slov. Kra-jini. Katoličanec, ki nema M.Lista, je gladen človek brez jela. Katoličanec i evangeličanec, ki nema Novin, je delavec, brez orožja ali kratko i dalekoviden človek brez očalij: ne vidi ne malih ne velkih krivic, štere se okoli njega godijo i nemore spoznati ni svojih dobrotnikov. Komi se mili dva litra vina dati za pravico, ne je vreden pravice. Ki raj ma svoj žalodec kak Marijino čast, kak zagovor bože i svoje pravice, vreden je, da po rečaj sv. Pisma ga po- Subi biek- I Marijin List i Novine se dobijo v Črensovcih, Prekmurje. V vredništvi M. Lista v Črensovcih, Prekmurje se dobijo kiipiti: 1. Življenje sv. Martina piišpeka za 1 D. 75 p. 2. Življenje sv. Jezušekove Trezike po 5 D. 3. Molitvena knjiga ,,Hodi k oltarsk. Svestvi" v polplatno vezana z rdečov obrezov po 12 D., v celo platno vezana z zlatov obrezov 20 D. 4. Skriv-nosti za bratovčino živoga Rožnoga Venca 2 Din. 50 par. illagoslovljaeatfo 1927. Ma 365 dni, začne se s sobotov i dokonča s sobotov. -H#f«^HK-»- Premekljivi svetki. Prva predpepelnična nedela 13. febr. i'epelnica 2. marc. Viizem 17. aprila Vnebohod 2(1. niaja Risalska nedeln 5. juna Sv. Trojstvo 12. juna Telovo 17. jiina Srce Jezušovo 24. juna 1. adv. nedelin 27. nov. y. 11. 12. marca H. 10. 11. juna 21. 2!J. 24. sept. 14. 1G. 17. dec. Kvatrni i driigi posti. I. kvatre, poslne II. kvatre, risalske III. kvairc, jesenske IV. kvatre, adventnc Letni časi. Sprotoletje se začne Leto ali poletjc se začne Jesen se začne Zima se začne 21. 21. 2i>. 2'i marca junija sept.i dec. Postni red. Po najnovejšem eerkvenom znkoni (C. I, C.Tit, XIV. Can. 12r>0-12.r.4) se otak glasi posfni red : ,,Zakon zadržanja prcpovo vživanje mcsa i župe iz mcsa, ne prepove pa belic, mleka i zabcia kakšegakoli nili onoga ne iz slanine stvari. Zakon posla predpiše, da se do sitosti na don samo cdnok najenio; ne prepove pa zajtra i večer hrane k sebi jemati a pri-kakovosti i količini hrane se moremo držati navade svojega kraja. Ne je prupovedano pri ednom jeli skiipno vživati mcso i ribe, niti večerjc z obedom spremeniti, (To je, sme se ¦ večer do sitosti najesti, poldne pa samo polovico navadne večer. zavživati.) Zakon samoga zadržanja veže vsaki petek. Zakon zadržanja i posta moremo držati na pepelnico, po petkaj i sobotaj velikoga posta i kvatre, tiste dni pred Risali, Velikov Mešov, Vsemi sveci i Božičom. Zakon samoga posta nas veže vse ostale dni velikoga posta. Zakon zadržanja ali zadržaiija i posta ali samoga posta m veže po ncdelaj, zapovedanih svet-kaj zviin svetkov vu vclikom posti i sc mesto teli dni ncj trebe en den prle postiti i odpade tiidi post z zadržanjom no Veiiko soboto popoldnevi. Z temi predpisi so uikaj ne S|irt'ineiii pri poscbnih olejšavaj, pri obliihaj kakšc osebe ali kakšega driištva, pri . pravilaj i vodilaj kakšega reda ali potrjene driižbo s skiipnim življenjom bodisi moške ali ženske, Oeravnn nenia obljiib. Zakon zadržanja vcže one, ki so sedmo leto svoje starosii ¦ spunili. Zaknn posta vo/.c od spiinjeimga edendvajsetoga do začetoga šestdeseloga." To ;t je zdaj postna zapoved. Ar jo v ccloti nbjavimo, križov k pnstnirn diievam nesmo djali. t Potemnenje snnca i meseca. Prvo pntemnpiijc simca jc 3. januara. Vidno bo v Australiji, južnoni tali Velkoga oceana i dnlnjem tali Jnžiie Afrike, pri nas nevidno. — Driigo poteinnenjc sunca je 23. junija, začetuk ob 5 viiri zjiitraj, koncc nb 9 viiri G minot predpoldnoni. l^ri nas bo vi-deti dvetretini sunca polemnjciinga, ccln pa bo potcniiijcno v Angliji, Škaiidinaviji i ob severnom bregi Ažije. — Delno potenuicnjc sunca 24. decembra lio vidno samo ob juž-~ noin lečajniki. l'rvo potcmnenje mescca 1">. jnnija bo vidno samo v Ameriki, Velikom oceani i v Australiji. — Driigo polomnenjc 8, deceiubra se začne s 4 viiri 5:^ niitiot popodne, konča ob 8 viiri ls minot zvečer; pri nas bo popunoma vidno. Mesečna znamenja. Mlad © Pun @ Prvi krajec L Zadnji krajec 3 novo leto Vladarska hiža kraljevfne Srbov, Hrvatov i Slovencev.p Njegovo Veličanstvo kral Aleksander. Rojen na Cetinji 4. dec. 1888.e (po srbskom kalendarl 17. decembrs) Prevzeo vladanje 1921. augusta 161 po cčinoj smrti potcm svoje vlade ar je v Parizi ležao betežen ob prilik* očine smrti. Oženjen je 8. jun. 1922. z princes. Marijov, hčerjov rumuns^ koga kraija. Njegovo Visočanstvo prestolonaslednik Peter. Rojen v BelgradiJ f). sept. 1923. Kralova bratja : Princesa Jelena, rojena na Reki 23. okt. I. 1884|L (po srbsk. kalendari 5. nov.) zdana 21. aug. (po srbsk kalendari 2 sept.)|f-1. 1911. s Konštantinom KonUantinovičem kotrigov bivše ruske carskfelr* rodbine. — Princ Jurij, rojen na Cetinji 27, augusta (po srbskom kalendarij| 9. septembra) leta 1887. Narodni svetki.* 28. junija: Vidov den, spomin na bitko na Kosovom 1. 1389. „ 1. decembra: Osvetek nar. zjedinjenja Srbov, Hrvatov i Slovencoiq 17. decembra: rojstni den Njcg. Vel. krala Aleksandra. Poštne pristojbine. Pisemske pošiljke v tuzemstvo v inozemstvo* Pisma do 20 gr. 1 Din „ 40 „ l.r.o,, itd., za vsakih 50 gr. 50 pnr več. Edna para je 4 filere. do 20 gr. 3 Din. „ 40 „ 4,50 „ itd., za vsakih 20 gramov l'5O D več. Dopisnice navadne 50 par navadne l'50par T i s k o v i n e do 50 gr. 25 par , do 50 gr. 50 par „ 100 „ 50 „ ; „ 100 „ 100 „ itd., za vsakih 50 itd., za vsakih 50 gramov 25 par več. . gram 50 par več. Priporočnina 3 Din. Ekspresnina 3 „ Poizvednina 3 . Priporočnina 3 Din. Ekspresnina 6 „ Poizvednina 3 „ Zviin štemplov na navadna pisma se računajo ešče te cene. *vo z orsaga. Paketi (v tiizenistvo) C e n e težne vrednostne do 3 kg. 8 Din. 5 „ 12 „ 10 „ 25 „ 15 „ 40 „ 20 „ iiO „ do 100 Did. 100 p. „ 500 „ 200,, „ 1000 „ 500,, „ 5000 „ 10 din. Ekspresnina G Din Povratnica 6 „ Poizvednina 6 _ Nakaznice (utalvany) Za znesek: do 25 Din. 1 Din „ 50 , 2 „ „ 100 „ 3 „ , 300 „ 4 „ . 500 „ 5 „ „ 1000 . 0 „ Ekspresnina 3 dinar Poizvednica 3 „ ¦ Narodni svetki ali državni prazniki so lisli dnevi, štere obhajati zapove država ne pa cerkev, na spomin kakših vckših držnvnih dogodkov. ŠEČEN — JANAUtf Prekmurec pravi: Če dež idena den novoga leta, tak tiidi mešiijeka. Je januara tno-krilo, polje de Siabo no-silo. Posvečen: Jezuši, krali. ,,Jaz sem alfa i otnega, za-četek i konec, praviUospod Bog, šteri je, šteri je bio, i šteri bo pri-šeo, vsemo-gočni." Skr. raz. T. 8. Z a p i s n i k Vreme: V začetki meseca milo proli 10. postane mrzlo i bo mraz trpeo naprej, v driigoj polovici bo rekši tao vedro do konca meseca. 1 Suncni Den |--------------- ________:_______________________zhod Jzahod 1 S | Novo leto 7 50 4 17 Gda je Herod vmro. 2 ' N | Najsv. Ime Jezuš 7 50 4 18 3 P ! Genovefa d. fb 7 49 4 18 4 i T i Tit p. 7 49 4 19 5 j S ! Telesfor I 7 49 4 20 G j Č i Sv. Trije Krali 7 49 4 22 7 | P | f Lrcijan m. 7 48 4 23 _ 8_j__S__| Severin opat i 7 48 4 24 Dvanajstletni Jczuš v cerkvi. -9 N 1. Sv. Družina i 7 48 4 25 10 P Agoton papa H) | 7 48 4 2G 11 T Higin p. m. ^ 7 47 4 27 12 S Ernest, piišp. 7 47 4 29 13 Č Veronika, dev. 7 47 4 30 14 P f Hilarij, piišp. 7 46 4 32 J5___S Pavel, piišč.________. | 7 45 4 33 O gostiivanji v Kani ga!. 16 | N 2 po Treh kralih 7 45 4 34 17 i P Anton, piišč. © ! 7 44 4 35 18 | T Sv. Petra stol v Rimi ' 7 43 4 36 19 j S Marijin tiv. ; 7 42 4 38 20 Č Fabjan in Sebeštjan I 7 41 4 39 21 . P f Neža, (Agneš) d. m. 7 41 4 40 _22___S Vincenc, mantr. 7 40 4 42 Jezuš ozdravi gobavoga. 23 N | 3. po Treh kralih j 7 40 4 44 24 P ! Timotej, papa 7 39 4 45 25 T Preobrnitev Pavla ! 7 38 4 47 26 S Polikarp, piišp. C 7 37 4 48 27 Č Janoš Zlatoviist 7 36 4 50 28 P f Marjeta, dev. 7 34 4 51 29 S Frančišek Sal 7 33 4 53 Jezuš je vtihšao morje. 30 N 4. po Treh kralih 7 32 4 54 31 P Peter Nol. 7 31 4 56 SftŠEC 4 _ FEŠRUAR Prekmurec pravi : Zeinla cle v leti inalo pila,-če v siišci je preveč vlage dobila. Posvečen: Sv. Driižini. nŠto mene najde, najde živlenje i pri-mezveličanje odGospoda." Preg. «. JS5. Z a p i s n i k Vreme: V začetki milo. Krog 9. mrzlo. V driigoj polovici znova milo do konca meseca, Sunčni Den zhod zahod 1 T Ignacij, piišp. 7 29 ! 4 57 2 S ; Švečnica » ¦ 7 28 ! 4 59 3 C j Balaž, piišp. 7 27 j 5 0 4 P f Andrej Korsini ; 7 25 ! 5 2 5 S j.Agata, d. m. i 7 24 5 4 Človek ^je posejo dobro semen. 6 N I 5 po Treh kralili 7 22 5 6 7 P Romuald, opal 7 21 5 7 s T f Janoš Mat. 7 20 5 8 9 S Apolonija, Ciril 3 ' 7 19 5 10 10 Č Školastika, dev. 7 17 5 12 11 P f Lurška M. H. 7 16 5 13 12 S Eulalija, dev. 7 14 5 14 Od delavcov v goricaj. 13 N 1. predpepelnična 7 12 5 16 14 ! P Valentin, diihnvnik 7 11 5 17 15 i T Fauslin in Jov. 7 9 5 16 16 ! S Jtilijana, cl. m. © 7 7 5 21 17 | Č Donat, m. T 6 5 22 18 | P f Šimeon, piišp. 7 4 5 54 19 ! S Julijan, mantr. 7 2 5 2G Od sejača i semena. 20 N 2. predpepclnična 7 0 5 27 21 P Severian, mantr. 6 59 i 5 29 22 T Stol sv. Pelra 6 58 5 30 23 S Petcr Dam. G 5G 5 31 24 Č Matjaš, ap. C 6 54 r. 38 25 P f Valburga 6 52 5 :!5 2(i S Marjeta j G 50 5 37 Jezuš ozdravi slepca. 27 N 3. predpepelnična 6 48 5 38 28 j P Roman op. ' G 4G 5 40 MALl TRAVEN MARC Prekmurec pravi: či jc svcčna mraz, je v nialom Iravni inoker obraz. Gda se fa- šenk ua sunci peče, tc lcto, dobur pov nese. Posvečen : bv. Jožcfi. „ Včinitc vie- dcn sad po- korc/ Ma(. III. 8. Den Sunčni zliod zaliod Z a p i s u i k Vreme: Začetek mrzeo. Od 10. do 20. vedro. Na konci mrzlo. 1 T Albin, piišp. ! (i 43 , 5 42 2 S f Pepelnica | 6 41 5 44 3 Č Kunigimda L$ 6 i!9 ' 5 45 4 P f Kazimir ' 6 37 5 47 5 j S Friderik________________ 6 35 5 49 Hiidi diih skiišava Jezuša. 6 N | 1. postna 6 33 5 50 7 P ! Tomaž - 6 31 5 51 8 T | Janoš od Boga 6 29 5 54 9 S j t Kv. 1'rančiška Rini 6 27 5 55 10 Č ! 40 maiitrnikov ^) ti 25 5 56 11 P f Kv. Ueraklij | H 23 5 58 12 S f Kv. Gre^or V. p | (j 21 5 59 Jezuš se na gori sprcmcni. 13 N 2. postna 6 19 6 0 14 P Matilda, kr. 6 17 6 2 15 T Klcmcn 0 15 6 3 16 S Agapit, piišp. 6 13 B 5 17 Č Jedert, dcvica I 6 11 6 6 18 P f Ciril. Jcruz. @ 6 9 6 8 JjJ___S_ Sv. Jožej________J^ 6 7 6 9 • Jezuš stira liiidoga diiha. 20 N 3. postna 6 5 6vll 21 P Benedikt, opat 6 3 6 13 22 T Katarina 6 1 6 14 23 S Viktorija 5 59 6 15 24 Č j Gabrijel, arkang. 5 57 6 17 25 P Ceplena Marija 5 55 i 6 18 26 S Emanuel m. CI 16. viharno, potom toplo, 24. vi-harno, postane liladno i proti konci pride dež. Jezuš dober pastir. 1 N Filip in Jakob ® 4 45 ! 7 10 2 P Atanazij, pušp. 4 43 | 7 11 3 . T Najd. sv. Križa 4 41 7 12 4 S | Florijan, Varstvo sv.Jož. 4 40 : 7 14 5 Č Pij V., papa 4 38 | 7 15 6 P f Japoš p. lat. vrati 4 37 7 17 7 | S | Stanislav, niantr. 4 35 j 7 18 Jezuš napove svoj prihod ~8 N ! Prik. Mihaela 2) 4 34 7 19 9 • P i Gregor Naz., p. 4 33 7 21 10 T i Antonin, piišp. 4 31 7 22 11 S Mamert, piišp. 4 29 7 24 12 I Č Pankracij, m. 4 27 7 25 13 P f Servac, m. 4 26 7 26 14 S ! Bonifacij, m^_ ___4 25 7 27 Jezuš obeta sv. Diiha. 15 ~N Fzofija, m. ~ 4 24 7 28 16 P Janez Nep., ni. « 4 23 7 29 17 T Paškal, sp. 4 22 7 31 18 S Feliks, sp. 4 21 7 32 19 Č j Celestin, pap. 4 20 7 34 20 P I f Bernard, sp. 4 19 7 :S5 ^__ s_ i _Valens> sp- 4 ^JLJ7 ±!1 Jezuš vči od molitvi. 22 N ! Križova ^ill ! 7 37 23 P Deziderij, p. m. 4 16 ! 7 38 24 j T Marija pomoč. kršč. L• 4 15 7 39 25 ! S Urban, p. i 14 ; 7 40 26 ! Č Kr. vnebohod 4 13 ; 7 42 27 I P \ r Magdalena Pac. 4 12 i 7 43 28_|__S_'_Fcrdinand_____ _ _i 11_| 7 44^ O pričakiivanji sv. Dtiha. 29 ' N Maksim 4 10 7 45 30 : P i Najdenje d. Roke gj ' 4 10 | 7 46 31 , T Angela, dev. 4 II \ 7 48 —¦ 8 IVANŠČEK JUNIJ Prekmurec pravi: Žitnoletosla-bo rodi, lida se 11 a Telovo nebo skuzi. Šliridcsct dni sc ncbo skuzi če na Mt-da-rovo ž njega rosi. Posvečen: Presv. Srci Juzuš. Srce Jezlišo-vo, kral i sre-dišcc vseh src, naj živi, krahije vlada naša srca! Z a p i s n i k Vreme: V začctki hladno i mokro. Okoli 15. vctrovno. Od 20. naprej vedro, na konci veter. Sunčni Den zliod zaliod 1 . S Fortunat ; 4 8 7 17 2 , Č EuKonij I., pap. j 4 7 i 7 48 3 ' P i¦ f Klolikia, kr. -! 4 6 i 7 49 4 S j f 1-rančišek Kar. 4 5 | 7 50 Prihod sv. Diilia. 5 N ! Risali 4 5 7 50 6 P Risalki pond. 4 5 7 51 7 T ; Robcrl, S|). 3 4 4 7 52 8 S J f Kv. Mcdard, piisp. 1 4 7 M !t Č Primož in Fel. ] 1 a 7 54 10 1J f Kv. Marjela, kr. 4 3 7 54 11 S | f Kv- Barnabaš, ap. 4 3 7 ;V1 Meni je dana vsa oblast. 12 N i 1. Sv. Trojstvo 4 3 7 5(5 13 P | Anton Padov. 4 3 7 57 14 T Bazilij, piišp 4 3 7 57 15 S ! Vid, mantr. ©; 4 3 7 5S li> Č Telovo 4 3 7 ,iS 17 P ! f Adolf, piišp. 4 2 7 5!i 18 S i MarkoiJVl^__________4^2__7_59 Pritika o velkoj Večerji. 19 N 2. po Risalaj j 4 2 I 7 59 20 P Florentina, d. j 4 3 ! 8 0 21 T Alojzij, sp. 4 :¦! : 8 0 22 I S Ahacij, m. C : 4 3 I 8 ° 23 Č Eberhard 4 3 8 o 24 P f Srce Jez. 4 3 8 0 25 S^_ Srcc Marijino__________| 4 4 ; 8 0 Prilika o zgiiblenoj ovci. 26 | N I 3. po Risalaj i .4 4 ! 8 0 27 P i Mali v pomoči. j 4 5 8 0 28 R j Leon II., p. I 4 5 8 0 29 S Peter i Pavel @ 4 6 . * 0 30 Č \ Spomin Pavla 4 6 I 8 0 JAKOPEŠČBK - JULIJ Prekmurec pravi: Štiridesct dni bo še lepo, če je driigi cbn julija vedro. Posvcčen: Pisv. Krvi Kristušovi. ,,Gospod, če ščcš mc nio-reš očistiti" Mat. VIII. 2 Z a p i s 11 i k Vreme: V začctki toplo. Od 15. naprej vcter, hladno. Okoli 20. vetrovno, dež. Na konci vedro. Sunčni Uen - ¦' "•:¦ •- . !-¦---. ¦-________________________________ zhod zahod ~~I P t Presv. Krv. 4 7 s u 2 | 3 | Srpna Marija 4 8 7 09 O velikoni lovlenji rib 3 N 4. po Risalaj 4 8 7 58 4 P Berta, d 4 8 7 58 5 T Ciril i Metod 4 9 7 57 6 S Izaija, prcrok 4 10 7 57 7 Č Vilibald, piišp. 5) j 4 11 7 56 8 P f Klizabeta, kr. ^ 4 12 7 56 _?__A I !lL'2Hlntr- Gori^_________ 4 113 7 56 0 farizejskoj pravičnosti 10 N 5. po Risalaj 4 13 ' 7 55 11 P Pij pap. 4 14 7 54 12 T Mohor in F. 4 15 7 54 13 S Marjeta, d., m. 4 16 7 53 14 Č Bonaventura @ 4 17 7 5'J 15 p f Henrik I., casar 4 18 7 52 jg s Karmelska B. M. 4 20 ¦ 7 51 Jezuš nasiti 4000 možov 17 N 6. po Risalaj 4 L>1 I 7 50 18 P Friderik 4 2l> ' 7 49 19 T Vincencij Pav. 4 23 7 47 20 S Elija, prerok 4 24 7 4(i 21 Č I Prakseda, dev. L 4 25 7 45 22 P | ,f Marija Magdalena 4 26 ; 7 44 23 1 S | Apolinar, piišp. 4 27 j 7 4o O lažljivih prorokaj 24 N 7. po Risalaj 4 28 7 42 25 P Jakob, ap. 4 29 7 41 26 T Ana, mati M. B, 4 30 7 40 27 S Pantaleon, m. 4 31 7 39 28 Č Inocencij, p. © 4 32 7 38 29 P f Marta, d. W 4 34 7 37 30 S Abdon i Senon 4 36 7 36 O krivičnom špani 31 I N [ 8. po Risalaj f 4 37 ' 7 :S5 to -MEŠNJEK — AUGUST Prekmurec pravi: Gda je na Lovrenčovo grozdje meli-ko, goričanec si obcta vino sladko. Posvečen: Prsr. Srci Marijiiiomi. ,,Vsaki, ki se povisi sc zni- /i, i ki se znizi, sc po- visi." Luk. 14. 11. Sunčni Den __________ _____________________ ________zhod zahod 1 j P Veriga Petra, ap. 4 38 j 7 34 2 T Porcijunkula i 4 39 I 7 32 3 S Najd. sv. Štefana I 4 40 j 7 30 4 Č Dominik, sp. 4 41 7 29 5 P f M- Snežna, Ožb. Q) 1 4 43 7 28 6 _S_J Spreobrnenje Gosp. j 4 44 , 7 27 Jezuš joče nad Jeruzalemom. 7 I N 9. po Risalaj 4 45 7 25 8 j P Cirjak, mantr. 4 47 7 23 9 T Roraan, mantr. 4 48 7 22 10 S Lavrencij, mantr. 4 49 7 20 11 Č Tiburcij, Suz. 4 50 7 18 12 P f Klara, dev. : 4 51 i 7 16 13 S Hipol in Kas. © | 4J33JJ 15 O farizeji in publikanuši. 14 N ( 10. po Risalaj 4 54 | 7 13 15 P i Velika meša 4 55 | 7 11 16 T ; Rok. Joahim 4 57 7 10 17 : S | Liberat, opat 4 59 7 8 18 Č Helena, kr. 5 0 7 6 19 P i t Ludovik, piišp. f, 5 1 | 7 5 20 | S i Bernard, opat | 5 2 | 7 3 Jezuš ozdravi gliihonemoga. 21 N 11. po Risalaj 5 3 7 1 22 P Timotej, m. 5 5 6 59 23 | T '¦ Filip Ben., sp. 5 6 6 57 24 S ! Bertalan, ap. 5 7 6 55 25 Č | Ludovik kr. 5 9 6 54 2(J P ¦ f Cefirin, papa 5 11 6 52 27j_S_^Jožef Kalasanc _ @j 5 12^__(i_50 O smilenom Samaritani. 28 N i 12. po Risalaj | 5 13 ! 6 48 29 P Glavosek sv. Ivana i 5 15 ' G 46 30 ! T Roza Lim. ' 5 16 • 6 44 31 S Rajmund, sp. 5 18 , 6 42 Z a p i s n i k Vreme: Začetek hladen, 13 viharno i ostanc hladno prek 20. na konci bo vedro. 11 MIHALŠČEK — SEPTEMBER 1'rckniurec pravi: Či na Milia- lovo sever vlečc, veliko zimo i sneg prinese. Posvečcn : Žalostnoj Materi božoj. ,,Ne Ijubimu z rečjov, nc z jezikom, nego v de- janji i res- nici." Jon. I. I!!. 1«. Z a p i s n i k Vreme: V začetki bo vedro, ocl 11. naprej liladno prek 20., na konci pa vedro. Suncni Den j - -------- ________I________________________zhod zahod 1 Č Marija tolaž. 5 19 ; 6 40 2 P f Štefan, kral 5 20 I 6 38, 3 S | i^ansuet piišp. 5 21 | 6 36 Jezuš ozdravi 10 gobavih. 4 N 13. po Risalaj Q\ \ 5 22 6 34 5 P Viktorin, piišp. ! 5 24 6 32! 6 T Pelagij, m. I 5 25 6 30. 7 S Regina, dev. | 5 26 6 2S< 8 Č Mala meša. Nar. M. : 5 28 6 29 9 P ! Sv. Peter Klaver 5 29 6 80 _10_j_S__i_NikoIaj Toled 5 30 6 32 O božoj previdnosti. 11 N 14. po Risalaj @ 5 32 6 20 12 P Guidon r> 34 6 18 13 T Nolburga, d. 5 35 6 16 14 S Povišanje sv. križa 5 36 6 14 15 Č Nikodem, m. 5 37 6 12 16 P f Ljudmila I 5 39 6 10 _17___S Lambert | 5 40 6 3 O mladenci v Naimi. 18 N 15. po Risalaj L> 5 41 6 5 19 P Samarij, m. 5 43 i 6 3 20 T Evstahij 5 44 i 6 1 21 S f Kv. Matevž, ap. 5 46 i 5 59 22 j Č Tomaž Vil. • 5 47 ! 5 57 23 P t Kv. Tekla, dev. 5 48 ' 5 55 24 _S f Mar. reš. jetn. ¦ | 5 50 | 5 53 Jezuš ozdravi vodeničnoga. 25 I N 16. po Risalaj m U 52 5 51 26 i P Cimprijan, m. 5 53 5 4!J 27 T Kiizma in Damjan 5 54 5 47 28 S Vaclav, kral 5 55 5 45 29 Č Mihael, arkang. 5 56 5 43 30 i P f Hieronim, sp. 5 58 j 5 41 VSESVIŠČEK — OKTOBER Prekmurec pravi: Zinia rada i. reponi bije, če dugo toplo simce sije. Posvečen: Angelom ču-varom. ,,Ar an^elom svojim jc za- povedao za- volo tcbe, ka naj te čuvajo na vseli tvo- jih potaj." Pr. 90, 11. Z a p i s n i k Vreme: V začetki vedro i toplo. V drii-goj polovici liladno. Nakonci milo. Sunčni Dcn _______ ________!__________________|zhod_zahod_ 1 , S i Kemigij, piišp. \ 6 0 j 5 39 0 najvekšoj zapovcdi 2 ! N ! 17. Angelov ČuvaroV 6 1 5 37 3 ! P } Mansvet, pušp. .625 35 4 j T Frančišek Sal. Q) 6 4 5 33 5 I S Placicl in tov. 6 5 5 31 B j Č I Bruno, sp. (i 6 5 29 ¦7 P t Kožnovenska D. M. 6 7 5 27 8 S ! Brigita, dcv. _____6_9_5 25_ Jczuš ozdravi z žlakom vdarjenoga 9 N j 18. po Risaiaj I 6 11 5 23 10 P ; Mikloš Toled. -^6 12 5 21 H T Firmin, piišp. 6 13 5 19 l^ S Maksimilijan, piišp. t! 1"> 5 17 18 č Edvard, kr. i 6 17 ! 5 15 14 p f Kalist, papa | q ir 5 13 15 s Terezija, dev. | e 19 5 11 O kralovom gostiivanji 16 N 19. po Risalaj J 6 21 5 9 17 P Lambert ^' C 22 5 K 18 T Lukač, evang. 6 24 5 6 19 S Peter Alk., sp. 6 25 5 4 20 Č Janoš Kancijan 6 26 5,2 21 P f Uršula, dev. 6 28 5 0 22_ S Kordula, dev.___________6 30 4 58 Jezuš ozdravi kral. sina 23 ~ N~ ! 20. po Risalaj ! 9 31 4 56 24 P Rafael, arkang. 6 33 4 55 25 T Kris. in Dar., m. A 6 34 4 53 26 S Evarist, papa .! 6 35 4 51 27 Č Frumencij, piišp. 6 37 4 50 28 P | f Simon in Juda 6 39 4 48 29 S | Narcis, pušp.___________} 6 40 | 4 46 Prilika o kralovom računi "30 I N ' 21. po Risalaj 6 42 i 4 44 31 i P ! f Volbcnk 6 44 4 42 -13.-ANDREJŠČEK — NOVEMBER Prekmurec pravi : Mraz vseh- svecov to po- meiii, da Marlinov den bo lepi. Posvečen ; vsenisvucom. ,,Če se mogli ti i te, zakaj (i nebi?" (Sv. Avgt.) Z a p i s n i k Vreme: Od začetka do 10. vedro. Okoli 15. sneg. Konec meglen. Suncni Den ____________________'_____________zhod ! zahod 1 [ T Vsi sveci ^ 6 45 4 41 2 I S : Diišni den 0) 6 46 4 40 3 ! Č i Huberl, piišp. 6 4S 4 38 4 j P | f Karel Boromej 6 49 4 :'.7 5 j S j Zaharija 6 52 { 4 36 O dačnih pcnezaj, 6 ! N 22. po Risalaj 6 52 4 34 7 P Engelbert, piišp. 6 54 4 83 8 T Bogoniir, piišp. 6 55 4 32 9 S Božidar, m. @ B 50 4 IiO 10 Č Andrej Avel. " q 53 4 20 11 p f Martin, piišp. 70 4 28 12 S Martin, papa 7 2 4 2G Od jairove hčere. )3 N 23. po Risalaj 7 8 4 i>5 14 P Josafat, m. 7 4 4 '.H 15 T Leopold 7 (i ! 4 23 16 S Otmar, opat C ! 7 8 4 22 17 Č ČiidečinecM Oregor 7 9 4 2L 18 P f Posv. baz. s. Petra v R. 7 11 4 19 19 S Elizabela 7 12 4.18 O grozoti razdjanja 20 N 24. po Risalaj 7 13 4 17 21 P Darovanje D. M. 7 15 4 .16 22 T Ceciiija, d. m. 7 17 4 15 23 S Klemen, p. 7 18 4 14 24 ! C ; Janoš od Križa ® 7 19 4 14 25 P J f Katarina, d. ** 7 21 4 1:-! 26 _S I Janoš Berhmans_ ____7 22 4 12 0 poslcdnjoj sodbi 27 N 1. adv. Virgil ' 7 23 4 12 28 P | Oregor j 7 25 4 11 29 T | Saturnin | 7 26 ' 4 11 30 ! S : Andrej, ap. 7 28 : 4 10 bOŽIČ — DECEMBER Prekmurec pravi : Lucija krati dun, je znnno ljiidcm. Posvečen : Božemi De-teti. Vora krščan- ska je pa" da časlimo ccl- noga Boga v Trojstvi i Trojstvo v edinosti. Sv,, Albana/.ij Z a p i s n i k Vreme: V začetki milo, 8. megla do začetka driige polovice, 24 ob-ločno na konci milo. ! Sunčni Den ' : ------------ y.hod zahod 1 Č Eligij, piišp. 7 2!) , 4 10 2 ! P f Bibiana, dev. Q) 7 30 i 4 9 3 | S Frančišek Ksav. 7 31 | 4 9 Ivan krstitel vu vozi. 4 N 2. adv. Barbara 7 33 4 8 5 P Saba 7 33 4 7 6 T Miklavž 7 34 4 7 7 S j Ambrozij, piišp. j 7 35 4 7 8 Č Nevt. popr. D. Mar. @i 7 36 4 7 9 P f Peter For., piišp ; 7 37 j 4 7 10 S Lavret. M. B. | 7 38 j 4 7 Janoš da svedočbo o Krist. 11 N 3. adv. Daraaz 7 H9 4 7 12 P Sinezij 7 40 4 7 13 T' Lucija 7 41 4 7 14 S f Kv. Spiridijon, pušp. 7 42 4 7 15 Č , Kristina 7 43 4 8 16 P | t Kv. Evzebij' f 7 43 4 8 JI7_ _S i t Kv. Lazar, pušp. 7 _44__4_8 Glas kričečega. 18 N 4. adv. Graciian : 7 45 j 4 8 19 P Nemez ! 7 46 4 § 20 T Liderat I 7 46 4 9 21 S Tomaž, ap. . | 7 4?' 4 9. 22 Č Ceno, mantr. / j 7 47 4 10- 23 P f Viktorija, dev. ! 7 48 i 4 10 ^4__S___j^Adam in Eva _ @ ! 7 48 | 4 11. Preroktivarije Šimeona. 25 N Božič. Rojst. Gosp. 7 49 J 4 12 26 P Števan m. 7 49. 4 12 27 T Janoš ev. | 7 49. 4 13 28 S Nedužna deca * 7 49. 4 14 29 Č Tomaž p. j 7 50. 4 15 30 P David kralj 7 50 4 16 31 S Silvester p._________Q) 7 f»0 4 17 ¦¦¦..,¦ ^- 13 - Sunce moje. Tiidi jaz mani sivo nebo Mi nad diišov razprestreto ... ' Mesec njoj . . . Marija inati. . . . Boljše Bog ne mogo dati V temi mi vodnice. '.. . Ve skoz noči toga žitka • V krilo večnoga počitka Njega Večnoga stopinje . Njene roke so vodile Njene roke mile. ¦, ..- '.' • „• - * * * ¦ Neba moja ma i zvezde. Ž njih si Mesec vence spleče: . s' Z Svetcov božih . . . Nje zbiidila . Mati boža je Marija, . . ..- Da k Njej mi svetijo. ' . : — Mi svetijo, migljajo nii, ,. . . I kažo pot ta k izhodi, -. ;'¦' Odkod izvira Mesec mil', '¦ r ¦ ¦ Odkod je iolko Svetih sil ... Tam Sunce sveti v Njo. * . To mi dalo mater, bratjo - Sunce to najdragše zlato, . ¦"_¦'. Ki na oltari se blišči, Gda beli Kriihek se drobi, , ••¦"'. Če diiše ga žele. Sunce, ki krepiš, zoriš me * I vtrdiš blato vnožine, Da ne zamaže mi ime, Ki išče samo le Tebe, Si Jezuša Srcu. S r č t; rl, - 16 - Moj grob." Na grob, gde bodem počivao, Gde želni moj mir bom vuživao, Ne dente znamenja Le nekšega ne, Gde brat vaš počiva, Naj nišče ne ve. Posadte sam' klinček rtleči, Položte sam' vetiček cveteči Na grob moj, gde nierno, Gde tiho bom spao, Ki triidnomi teli Počitek bo dao. Pa bratom slovenskim, gda prido Kre groba, pa minio odido, Sam' velrič naj pravi, Ki tam se igra: ,,Tii pcsniar počivle Veselga srca!" Gde je moja*. .. Gde je moja zibel stala, Gde me mati varovala, Mili moj slovenski svet, Živi, živi dugo let! Gde so včili ine hoditi, Sladki JL'/ik tvoj slaviti Dragi nioj slovenski svet, Živi, živi dugo let! Gde sanr pivič br;io iz knjige, Gde Te prvič hvalo Bože, Liibi moj slovenski svet, Živi, živi dugo lut! Ct(.\e sam senjao sladke senje, Gde sam včio se liibil' tebe, Zali moj slovenski svet, Živi, živi dugo let! Gde bom cnkrat diišo zdejhno, Kak cvetlica ta povejhno, Zlati moj slovenski kraj, Bog te živi vekomaj! *) Iz zbirke pesmi Miroslava, šteri je pred desetimi leti vmro. ¦.-...,- \1 -Od sirmaškoga ribiča pa od njegovoga brata. — Narodna. — Ednok je bio eden sirmaški ribič, pa je meo sedmero dece. Njegov brat je pa bio bogat, pa je ne meo nikaj dece. Pa či ravno je bio bogat, " pa je meo vsega zadosta, je zato nigdar nikaj ne šteo dati svojemi sir-niaškomi brati, v kakšte velkoj nevoli je te bio. Te se je pa ednok zgodilo, ka je sirniak s svojov držinov pa ne meo kaj jesti. Hodo je že svojega bogatoga brata prosit, ka bi njemi dao kakše jesti, samo ka se je te rie sniiliivao nad njim. Prišeo je zato jako žalosten domo, pa ga je te prosila žena, naj ide ribe lovit, lejko pa prej kaj zgrabi, ka do meli za večerjo. y Ribič si je resan nared napiavo kržak, pa je šo ribit. Sedo je poleg vode dugo, od poudneva pa do večara, ka je že sunce dol bilo, pa je šče izda ne zgrabo niedne ribe. Nazadnje je vrgeo kržak na breg, pa si je v glavo segno pa etak pravo: — Za božo volo, ka mo pa jeli večer?! Zatem je pa vzeo kržak v roke, pa ga je šče ednok nastavo. Ne je bilo nikajsi, pa je li začiio, ka v kržaki je nekaj. Potegno ga je zato vO, pa je bio v njem eden kamen, tak velki, kak je dobra pesnica. Oda je ribič zngledno te kamen, ga je obišla žalost, pa je elak zdi-havao: — Bog nebeski! Te bom pa zdaj že kamenje lovio? Daj tni te tiidi takše zobe, ka boni je lejko jo! Prijao je nato kamen, pa ga je vrgeo nasredi notri v vodo. Zatem je pa šče ednok nastavo kržak, pa se njemi je palik tisti katnen zgrabo, kak prle. Vzeo je zdaj te kanien, pa ga je vrgeo na breg, pa je te čakao duže, či bi prišla kakša riba. Ne se njemi je zgrabila niedna riba, zato se je spravlao domo. . V turbo pa, ka si jo je prineso za ribe, je djao listi kamen, ka njemi je dvakrat prišeo v kržak, pa ga je neseo donio. Mislo si je, ka do ga doma tak pitala deca, či je kaj nalovo, pa njim te pokaže te kamen. Gda je ilomo prišeo, so deca resan bežala pred njega, pa so ga pitala: — Oča, ste kaj nalovili, ka že raati na sredi peči korijo, ka bi nam ribe pekli? Oča je odgovoro: ¦•-¦¦;•;;-'¦. -¦¦¦ -¦; — Sam, sani; ete kamen sam zgrabo ! ¦¦-¦ "'^ ;,..'.;:./'i Zdaj je vzeo vo s turbe kamen, pa ga je dao deci. Deca so se pa tomi kamli bole veselila, kak či bi njini on bogzna kelko rib prineso. Včasik so se hapila ž njirn potačkati; večer pa, gda so šli spat, so ga položili na — sto. Te se je pa vnoči prebiidila ribičova žena, pa je vidla, ka se vsa hiža sveti. Obudila je zato tiidi moža, pa njemi je pravila: — Dragi mož, stani gor, ka se vsa hiža sveti! Mož je resan stano, pa gda je vido svetlobo, je pravo: — To se sveti tisti kamen, ka sam ga jaz prineso deci. Te kamen je pa ravno takši, kak sani že jaz čuo praviti, ka či ga što samo telko ma, kak je edno hajdinsko zrno debelo, te lejko dobi za njega jiince. Znaš ka, ti se spraviš zajtra.,.pa boš nesla te kamen našemi krali. On že zna, kaje to vredno, .. ¦•. ..-. -iš- ¦ , V ¦ Na driigi den se je ribičova žena resan spravila, pa je nesla kamen krali. Gda je precl njega piišla, jo je pitao: — Ka bi pa rada, sirota ? . Ona je odgovorila: • ' . — Svetli krao! Moj mož, te sirmaški ribič, vam je poslao eden mali dar. Krao se je ne mogeo včakati, ka bi rad vido, kakši dar nia njenii poslati eden sirmaški ribič, pa je zato sam pomagao ženski razvežiivati robec, v šteroga je kanien bio vezani. Gda je krao zagledno kamen, se je nasmejao, pa je pravo: — Oho, takšega sam že dugo ne vido! Sam vido, samo telko vktip ne. Zatem je krao pitao: — Ka je pa pravo mož, ka njemi naj za to dam ? * Ženska je nato djala: ; • — Vaša svetlost zna,ka je to vredno. Ka de vam dobra vola,tisto nam date. Krao je zaj pitao: .., . ¦ --- Ka vam pa te najbole trbe? .*-''¦¦ Ženska je odgovorila: >J" ¦«*•• <>«2*«- tnr.iv — Nemamo kruha, pa ne driige nikše hrane. ¦ ¦ ¦* ' Krao nato: — Pa kakša vreča mate ? ¦¦¦'• ..... •' -: *-,- . ¦ Ženska je odgovorila: •'"' ' -:*» "¦ ¦•->!" ' '<* — Vreča bi se šče zmogla. Zatem je šla domo, pa je doma pravila nioževi: ¦,.,.*. — Dobimo zrnje, ka je krao pitao, či tnamo vreča. •¦"; i* Ženska je zdaj vzela deset vreč, pa je šla ž njimi k krali. Oda je ta prišla, je krao velo vsa vreča napuniti s penezi, pa v vsako vreče djati svoje plaii peneze. Slugi so napunili vreča s penezi, pa je naklali na kola. Krao je pa zdaj zapovedao, naj prežejo te najlepše jiince, pa naj odpelajo ribiči domo peneze, pa naj njemi kola pa jiince tiidi tam nahajo za tisli kamen, ka ga je poslao krali. Ribič se je jako veselio, ka je telko penez dobo, pa je včasik zgono sinii k brati škaf prosil, ka bi ž njim peneze merili. Dečak je šo k strici, pa ga je proso: — Striček, naš oča so vas lepo piosili, ka bi nain malo posodili škaf, ka mo peneze nieiili. Stric je pa odgovoro: — Tvojemi oči se že pamet meša od velke nevole! Idi domo, jaz ne dam škafa, Dečak nato: — E nc striček ! Oča so vas resan prosili, ka bi nani malo dali škaf. Stric je pa zdaj vzeo remen, pa je tlečaka z remenoni stirao od hiže. Zatem je zgono oča stareSega pa niočnešega sinii, ka je šo škaf pro- sit. Gda je k strici prišeo, gaje proso: — Stric, vej pa bojte tak dobri, pa nam dajte škaf, ka tno nekaj merili. Stric se je že zdaj nej več vi) gučao, liki je pravo: — No vej li jaz dam škaf. Liki tvojemi oči se že pamet meša! Dečak je prineso škaf, pa so zmerili peneze. Bilo je sedenajset škafov. Oča je zdaj vdaro tri zlate na škafi za obroč, pa je te velo tomi mlaj- šemi sinovi, ka je prle hodo škaf prosit, naj ga nese nazaj domo, pa ga naj da stiici v roke. - is- ¦ ¦ ¦ - . ¦ Dečak je tak včino. Škaf je neseo domo, pa ga je dao strici v roke, pa pravo: — Oča so pravili, ka bi prej vi poglednoli škaf, či smo njemi ne včinili kakšega kvara. Stric je vzeo škaf v roke, pa gda je varao, ka se zlati svelijo za obročom, si je v glavo segno, pa je pitao dečaka: — Te ste pa vi li peneze merili? — Kakpa ka smo! — je odgovoro dečak. Stric je zdaj nej meo več mira, liki je šče dečaka povrgeo v hiži, pa je šo k svojemi brati. Te je pa že peneze meo nazaj v vreča zagrablene, pa za dverami na kiip sklajene. Gda je stric zagledno peneze, je pitao: — Oe si pa to telko penez vzeo ? Jaz sam ne vervao, ka bi li meo peneze. Ge si je dobo: ..; ,. Brat njemi je odgovoro: Te si pa ti nikaj nej čiio praviti ? Vej so pa našega krala štele podgani vse pojesti, pa sam njemi jaz noso dve svojivi mački, pa mi je te dao za tevi mački šestnajset škafov penez. Stric je šo nato domo, pa si je etak mislo: Jaz pa po vesi znakiipim dosta maček, pa bom je neseo krali, vej te jaz dobim ešče več penez, kak je dobo moj brat. Tak je tiidi včino. Vzeo si je edno vreče, pa je po vesi znakiipo telko tnaček, ka je vreče puno bilo, pa je je te neseo krali. Gda je pred krala prišeo, ga je krao pitao: — No človek, ka nosiš? "f: !" ' On je odgovoro: — Prineso sam vam takšc, kak vam je prineso moj brat. Krao je nej znao, kama bi se djao od velkoga čudivanja. Ne si je mogeo premisliti, ge bi vzeo te človek telko dragoga kamenja, ka bi vreče bilo puno ž njini. Stopo je zato sam g vreči, pa je je pomagao razvežii-vati, ka bi tak hitrej vido, či je resan drago kamenje v njem. Gda sta vreče odvezala, so se mačke sipale vo ž njega. Bile so pa jako prestrašene, da so v vreči bile vkiip stiskane, pa so včasik po vsoj hiži bežale narazno. Nešterne so skakale na police, pa so metale natla tlrago posodo, nešterne so se pa pokale v krala, pa so ga začale škrabati. Kralovi sliižbenicje so začiili, kakša kriča je nastala v hiži, pa so be-žali notri. Včasik so gor zodprli dveri pa okna, pa so splodili mačke vo s hiže. Gda so se že oslobodili maček, je velo krao pidentari, naj da tomi človeki petdvajseti. Stric se je zdaj veselio, ka rekši on dobi petdvajseti vreč penez, njegov brat je pa dobo saino deset vreč. Pa to njegovo ve-selje je ne trpelo dugo. Za'n časek je najmre pidentar prineso edno sto-lico pa trstiko. Na to stolico so potegnoli nevoščenoga strica, pa so njemi te dali petdvajseti vdarcov. To je bila njegova plača. '..:• ŠTERA ŽENA HLAČE NOSI ____ Narodna. Štera žena hlače nosi, Ona deci kriiha prosi: Molite zato deca Boga, Ka se oia materi v roke ne d«! Pri etlnoj odprtini prideš notri, pri treh pa vo. Ka je to ? (Moška siakica). .; Nikdar ne bio, nikdar več ne bo ino vendar je. Ka je to ? (Deneš- nji den). * -, Ti si moj sin, jaz sani ne tvoj oča. Što je to ? (Mati). * *'*' Zjiitraj hodi po štirah, poldne po dveh, večer po treh. Što je to ? (Človek. Kak dete hodi po štirah, sledi po dveh, vu starosti s palcov). » Tri goške mnš.knk boš je gnao na štiri tale? (Vse tri ednok na jug, potem na sever, poteni na za-hod i na slednje na izhod). * Šteri modrijaš zna največ ? (Šteri ma zapito knjigo). * Kje je zemlja najbolje črna? (V Afriki od ljiidi). Vsikdar je mokro, okoli pa je votlo. Ka je to? (Jezik). Štiri diiše, pet tel. Ka je to? (Štirje nesejo mrtveca). -. ' . Kniet se pelo na železnici, pipa njemi spadnola vo nad okno. Pes je popadno za pipo, bežo v Maribor. Ka je prineso v grobci? (Zobe). Zamorec (črni človek) spadne v rudečo morje. Kakši bode? (Moker). * Ka je v Beči po sredi ? (Cetrtek). * Ka si zažigaš? — Pipo. (Te pa ne duhau ?) * ¦¦• Konii kosite te travnik?— Sebi. (Te pa ne kravi?) * -li t.:::,i ¦ - Nikdar se ne narodo, pa je mro? (Adam). Luknjica pri liikrijici, pa ven-dar vodo drži. (Slamnata streha). s prelObi svrti vrban. Li zori je, li m6di je, Boš dober mošt nam dao. Li zori je, li m6di je, Boš dober most nam dao. Preliibi sveti Vrban, ,Ti dober naš mejaš! V goricaj ti staniiješ, Pa sladko grozdje maš. t, ' . ; Najlepša Sveta noč. Den se je ?c nagno proti konci in zemljo je pokrila gosta megla. Po hišaj prižigajo posvete. Oospodarje zapiiajo štale in se paščijo v tople hiše. Tii jih že čaka diiižina zbrana okoli stola na šterom se kadi večerja. Iz vsej obrazov sija radost, radost da so se pali včakali, zdravi in veseli lcpe Svete noči. Tiidi Novakov oča so že zaprli štalo in se paščijo v toplo hižo. Tocla z njiivoga obraza nt1 sija rado$t, kak z driigih, oni so žalostni, v^^™;«:©. - 20- Narodna. «- 21 •*- V hiši, v štero so ravno stopili, sedijo pri stoli, na šferom še kadi večerja, njuva tovarišica. Tiidi na njuvom obrazi ne viditi nikše radosti. Oča prisedejo in začneta večerjati. Tiho večerjata. Nanč ednomi se ne zltibi gučati, obema je žmetno pri srci. Misli njima hodijo daleč od tii, daleč tam po sveti, pri svojem sini. Pri sini, šteri jiva je zapiisto, šteri je zapiisto očinsko hišo, v njoj staroga očo pa mater in odišeo v svet, iskat sreče, iskat bogastva. Pri sini, šteromi je bio očin dom premali in domovina presirmaška. Pii njem, šleroga so ne genole očine prošnje in materine skuze. Pri njem so njiva misli in zavolo njega nega na njiva licaj one radosti, kak na driigih. • Skoro de že eno leto, kak je odišeo z doma. Ne se poslovio od starišev, ne od rodbine, odišeo je, kak da nebi meo nikoga na sveti. Leto dni že skoro odide, a od njega še nega nikšega glasa. Ne sc je šče zmislo na staroga očo in mater, šteriva noč in dcn zdihavleta po njem in prosita Boga, da bi ga zdravoga in vtiseloga pripelao nazaj v očinsko hišo, ali pa bi se bar z kakšim dopisom javo, da je živ in zdrav. Ne, ne . se zmislo on na dom, odišeo je in na dom pozabo. Pozabo na staroga očo, pozabo na drago mater. Kak veselo življenje so živeli prle, kda je bio še on domo. Kak ve-sele in lepe so bile driige Svete noči, kda so bili zbrani vsi pod doniačov strehov. Ali kak prazno in žalostno je nocoj, ka sta sama. In zamislita se nazaj v veselo preteklost. Voni je henjalo snežiti in zdigno se je močen veter, šteri se je za-ganjao z vsov silov odzviina vesi stoječo Novakovo hišo. Okna so se začnola stepati in dveri lopotati. Bilo je viditi, kak da bi šteo podreti hišo. nBog se nas vsmili" vzdehnejo v hiši oča in zdignejo glavo, ,,takši veter. Vse poti nam bo zametao s snegom, da nanč k polnočnici netno mogli iti." ,,In če bo celo noč pihao nanč viitro namo mogli nikam," dodenejo-mati in pogledajo proti okni. ,,SIabi svetki se nam obetajo" vzdehnejo oča in se zainislijo. Tiidi mati se zarnislijo. Odzviina pa divja veter vsigdar bole in bole. Okne sc zmerom bole steplejo in skozi reškov že prihaja veter v hišo. Mati se stepejo in se zavijejo v robec, pogledajo skozi okno in vzdehnejo. ,,Kaj bo s toga. Vej nam šče hišo odnese." ,,Takše Svcte noči ne pomnim" odvrnejo oča. ,,Bog nas vari kaj hiidoga" vzdihnejo mati in vzemejo čislo pa zač-nejo moliti. Tiidi oča se poglobijo v molitev. Približno za dva strelaja od hiše pa gazi po debelom snegi mladi človek. Oblečen je v debeli zimski kaput. V roki nosi težki kufer. Veter njemi piše naravnost v obraz, a on ne čiiti toga. Z vsov močjov gazi po debelom snegi, napinja vse moči, da bi prišeo prle do doma, da bi za-gledao kem prle obraz staroga oče pa ljlibljene matere, šteriva je zapiisto in odišeo v svet. Noga njemi se zastavla in srce njemi zmerom bole in bole bije kem bliže doma prihaja. V srci se njemi vzbiijo dvom, ali ga sprejmeta stariša kak svojega zgiiblenoga sina z veseljem, ali ga pa po ženeta nazaj v svet. - 22 - .. Pred očmi njemi stoji vsa nevola, štero je preživo, od kda je za-piisto očino hišo. S kakšim viipanjom v srci jo je zapiiščao. Kakše zlate grade si je zidao v oblakc. In kak ga je vse vkanilo. Vnogo svcta je prehodo in vseširom je iskao sreeo, iskao svoje v oblake zidane, zlate gradc. Ali vscširom je našo samo žalost in trp-lenje. S kak žaloslnim srcotn se je spominjao tii tia dom, na veselo do-mače življenje. Tii je šče komaj spoznao, kaj jc domovina in kaj jc liijina, kaj je domače ognjišče in kaj tiije. Zato nc čiido, da se ji; zbiidila tiidi v njem ljlibezcn do domovine, ljiibezcn do očinske griide. Titdi njcga je, kak že tnnoge, vlckla nekša sila zmerom proti domi dokeč sc nc nazadnje povrno. In zdaj že stople proti rojstnoj hiši v naroča sreče, tnirii in bla-goga zadovoljstva. Pred hišov se stavi. Srce njemi močno bije in boji so poklonkati. Stopi k okni, da bi vido, če že stariša spita. Veter piše z vsuv močjov, zato lejko opaziijc, ne da bi ga v hiši zapazila. V hiši vidi stariša sedečiva pri stoli, sklonjeniva v rokah z debeliim čisli. Nekaj časa jiva gleda, te se pa premaga in poklonka. V hiši se mati in oča spogledneta, kda začujeta klonkanje. Oča pi-tajo, što hodi? Od okna se čiije proseči glas. Oča otprite mi, jaz sem, vaš sin." Gda to začiijeta, skočita oba gor in oča ido odpirat, mati pa od veselja sklepajo roke in zahvaliijejo Boga, da jim je pripelao nazaj liiblenoga sinii. Sin stopi in obinine očo, pa jih prosi, naj njemi odpiistijo, da jih jc zapiisto. In kda njemi oča z veseljom odpiistijo, stopi k inateri se njim vrže okoli šinjeka in zakrči. ,,Mati, draga mati, kelko žalosti sem vam napravo, a zdaj vam obečam, da, vas več ne zapiistim. Zato vas pro-sim, odpiistite mi tiidi vi." ^Vse ti odplistim, vse pozabim, da si le prišeo nazaj. Zdaj de pa vse dobro" njemi odgovorijo mati in odido v kiihinjo pripravlat njemi večerjo. Lepi božični večer so nieli Novakovi letos, lepšega od vseh prejšnjih. Stariša sta se radiivala, da sta dobila nazaj sina, sin se je pa radiivao, da je pali doma pri svojih dragih. Zato ne čiida, če se, kda so se spravlali spat vsi pritrdili oči, da je bila to najlepša Sveta noč v celom življcnji. , .;,;:; K. Ške rge t dijak. Trje kovačje so kovali... Narodna. Trje kovačjc so kovali, Ve nc marain, ve ne maram, Huncvutje so bili sami, .-.,>.•:,? Či ravno do nje ne niorem^v? So mi ženo zakovali, • Tii pri postelki ostanem ; Da do njc ne morem. ' Ge naspim se lejko Bom potrkao, bom potrkao Do beloga dneva klonkao Tako dugo, tako dugo, Da do nje botn prišo. - 23 -Zlatko Pomurski: i> »u ..»,: - mi. . . * f,.t.v>.tnto is.,:>* Obprvim na poti v tiiji svet.'.',': ,'^%i«h Tihi kesno-poletni vcčer je objemao ravno prekmiirsko' pole i zibao vrhe drevja i hladio naturo, ofriijeno od vročega sunca. Vesi so bile napunjene sladkoga dišca rož; na njivaj je plavao sladek počitek nad ku-kurcov, prosotn i ajdinov. Boža roka je kralitvala i odevala v svoj blago-slov vsakše stvorenje... Stopo sem s hiše i na trnaci so me pobožale roke kraluvajoče megle v totn kesno-poletnom večeri... Blaženost i zadovolnost je sijala z moje diišc v širni svet, šteri je brez mej, šteri me jc držao za srce i me zvao za seov;. posliišao sem ga, ar sem vido v nebeskij zvczdaj, štere so se biidile iz svojega sna, svojo zarisano pot med svetom. I tc se je spiisto od nebe sorki trak, na šterom je bilo napisano : Šo boš, teška bo pot — puna trnja i nevol — a če zaviipaš v Boga, prideš do cila. Nebeske visine je kitšno bledi mesec; zasveto je na tihi dol i v tom posveti seni začinjao svojo pot... Šče dugo sem senjao v tom hladi kesno-poletne noči; ne je bilo sna, samo spomini so v senjaj prihajali i odhajali, se bližali i me v sku-zaj od sna držali... . II. , ' Napočilo je jiitro. Rdeča zarja na sunčanom izhodi jc razširila bože veličanstvo i mogočnost pred mojimi očmi; začiito scm v globočini svoje diiše tnili jok sreče i iz prsi se mi je zdignola molitev... Šo sem prek giitnla i prišeo v ograd med prebiijene rože, štere so v jiitranjoj zarji željno čakale šče sunca, da bi jim dalo novo živlenje v njiive žilice... Sosedov hlapec je že spevao v štali; njegov glas je bio čisti i močen. Lepa je bila pesetn i v srce se tni je zarisao konec: pred Njim so cvele rožice, Za Njim so šle sirotice... • Vtihno je glas i jaz sem med spevanjom ptičkov, šteri so svoje senje v pesmaj glasili, jemao slovo; obhodo sem bližnji gaj i gomilo. I gda sem stao na svojem priliiblenotn mesti, gde sem telkokrat spevao kak pastir, sem si šče ednok zaspevao meni najdražjo i priliibleno pesem: Oj, zbogom, fara torjanska, veseli se navekoma — a jaz se morem žalostit, med tiiji svet zdaj morem it'... Oblejale so me znova skuze ; a nej so bile to skuze samo odzvutia nego tiidi mojega srca... Sunčani traki so me vidili i me božali... III. Zvon v kapeli je zazvono i me opoto, da sem šo \ božoj službi. Vse, že med potjov v kapelo, mi je bilo tak milo; gda seni pa pogledno na širno ravan prek ogradov ta proti Soboti, se mi je vidla vsaka rastli- . _ ~24~ .. , ...; , nica, okinčena z rosov, v štero je sunce vlejalo svoje vsefele farbe, kak dragi kamen. I gda sem stopo v kapelo, me je gledao sv. Anton z oltara tak milo i proseče, da mi je posialo v srci tesno i- sama molitev mi ]e bila rešenje... Inda mi je bila kapela jako navadna, a zdaj je bila kak dragi kinč, šteroga tak vsakši rad čuva... I gda sem po mešaj pogledno gor i clol po vesi, je bilo vse odeto v meglo niojih spominov... Paščo setn sc domo, gde so mi pripravlali potrebne reči. Mali so pakiivali, seslra njirn je pomagala jaz sem jivi pa gledao. Ne sem znao, ali sem šče na sveti ali že hodim med tiijini kiaji... BMati", scm pravo i znova seni spadno v žalost, štero čiiti vsakši, ki odhaja daleč med tiiji svet, šteri ne pozna srca človeka i njegovih bolečin... '"S.. ", ¦'..:'.•.' ' :^,. ^,JY^,< ;.,„.;;;. iPrišla je deseta vora. Kočije so prišle. Prijateo je spravlen skočo na nje; vzeo sem slovo od niaterc, šk-ra so v skuzaj pravili: ,,Zbogom sinek." Skočo sem na kočije k prijatcli, stopili so šče moj i njegov oča, bič je počo i šli smo vu svet... Na konci vesi seni pogledno nazaj; vido sem stari toren na malom brežički s starimi stenami, šče debelo lipo i te sem zaspevao rojslnoj vesi v slovo: Oj Tornišče — ti prva liička tnoja, Ti prvo si me v radost oblejalo, w Da spoznao sctn rcsnice ogledalo; Med teov sem vživao prva lela svoja. Z veseljom gledao sem navade stare, /,j,tt. Posliišao rad sem tvojo govorico, Ar gor nad teov sem zvczdo repatico Zagledao obprvim i liidi bože dare... , I gda na paši spevali smo glasno, ; Veselje je dečinsko nam sijalo, Med šterim nas z željov v svet tiij je zvalo Srce i vživat v sveti vero časno... Tam svinjkiivali gori na gomili ' '. r".! Smo v Rosovoj ob Ledavi — potoki ^ '¦ I te prileto je s trompdtov v roki Iz nebe angeo tnira v beloin svili... Oj Tornišče, kak cvetje te je troso Ti angeo mira gori nad strejami; Vso srečo gor nad teov z nebes z rokaini — Tebe je z božov vsov rosov oroso... Oj Torniščt;! - slovenska naj ti diiša Ostane trdna, verna vsigdar Bogi, Da šče ednok zaglednem te v toj slogi, Pri šteroj senjaš, če je moča — siiša... ~ 5«S — — - *•* ei? ^ Vido sem šče tfiren i ti se je friško zgiibo. Konji so nas pelaji po beloj cesti, ta daleč v liiji svet... • . V. Po njivaj je kraliivalo nubesko sunce. Prepelica je pet — pedikala i škrjanec se je zdigavao v visine nebes... Opoldanškt zvoriovje so zazvonili i ljiidslvo po polaj je niolilo z nami... Sobota je stala pred nami. Kak sem jo glcdao to začiideno. Visiki toren, visike zidine so me začaiale. Pozabo sem na dom mcd tcmi no-vimi kraji... Gda sem čiio o Soboti, setn si mislo, da je niala, šče dosla nienša od naše vesi; zdaj pa je stala pred rnenov kak velki slcber vročega sunca... Bela ccsta nas je pelala naprcj proti Radgoni. Bliž.ili siuo se njoj vsigdar bok1. Že smo čiili šiini bistre Miire i troinpotanie soldačkij čet; torni so se prikazali; šče cdcn poglod sem obrno proti Prcknnuji i njemi dao slovo: Prekmurje -- krajina moja — ..;.,•.: Zibelka si niojij čiistev, -• '/.¦*" Mojij niisli srcdi boja... , Tii vu tebi vornij liistev • Zbor popevic —- rožc ttosi... Moja diiša Boga prosi, Da te blagoslovi... Zaiiičkala je železnica i misli moje pietrgala... . » ¦ ¦• -. VL . : ' ¦ ¦ : - Zazibala nas je žcleznica... Na nebi so začnole plavati čarne megle, pune deža. V kratkom sc je odcla prckmurska ravnica s svojimi breščeki v sktize neba, štero jc rosilo i jokalo namesto tnenc... Zamišljen sem glcdao te novi, čiidni svet. Slovenskc gorice so be-žale. vesi so se prikazale i se pa poskrilc. Železnica je bcžala z nami la daleč v tiiji svet... Pnkazalo se je znova sunce v svojoj rdečoj vcčcrnoj zarji... Poslednji žarek je zasijao na železniška okna i sunce je odišlo na pokoj... Mrak nas je odeo i na to mesečna noč s friškini zrakom ; prikazale so se Mai-borske gore i driige planine po vrsti. Veseli so bili popotniki v vagonaj; spevali so, fiičkali, si gtičali; ne njim je težila srce — kak moje — bridka žalost, za domom i domačimi gaji, za pastirske poti i ravno polc... Zvezde so svetile z bledim mesecom i rajski niir jc ležao po goraj, logaj i vozkij dolinicaj. Vode, štere so tekle v bistrij tokaj, so se bleskc-tale v rnesečnoj Iiiči... Gole skale, štere so se prikazale, so odbijale doli s sebe nebesko svetlost kak gledalo... Sen mi je zapro oči i sem splavao v svojij senjaj med krilate an-gelce, šteri so me zibali i me tolažili... VII. Delalo sc je že jiitro, gda sem se zbiidio. Pred nami je stala bela Ljubljana. Stari grad je stao v megli i nad hišami je zaplesao prvi sun-čeni žarek; razkado je meglo po ljubljanskoj dolini sunčeni posvet. Gore naokoli so se zdigavale v čisto i modro nebo. Proti severo —- zahodnoj -~ 28 ~- • strani se je razprostirala gorenjska stran i pravili so, da tam deleč na levo roko od Karavank stoji v svojoj lepoti, z večnini snegom pokrit, Triglav, krao slovenskih gor... To jo bilo za mcne nckaj novoga. Visikc ljtibljanskc zidine so me gledale s svojimi okni tak strašno, da sem se skoro jokao od straha... Kakši je bio moj poglcd nad lem novim krajom, lejko vsakši vngoni. Poniislite, jaz, šteri sem bio vajeni ravnoga dola; i ka so bili naši breš-čeki na goričkom proti tem visikim, golim skalam ? Sin ravnoga pola sem se zjokao nad tov čiidnov, pa lepov pokrajinov, štera mi je sledkar dala telko vcselja i blažcnstva... V kratkom smo zapiistili belo Ljubljano. Zagledno scrn doni mojega novoga prebivanja. Stao je v lepom doli i nad njim jo krožo cvuteči den v toplom sunci... Brcščeki so se nam z zelenov rokov poklanjali... Žclfznica je henjala. Stopila sva z očom na kolodvor i šla sva proti mojcmi novotni domi, šteri me je sprijao, da sem pozabo svojo žalost na dom i scm le z veselim srcem mislo na dom v (oin domi lepote i vučenosti... - . V SESVECOV VEČER... Cintori čisti znova stojijo, Gori na križaj venci dišijo, Vsakšcmi diišo k sebi vlcčejo, Doli li goniili niilo zovcjo K mrtvim na grob ... Farni zvonovje tužno zvoniju, Njiivi so glasi puni miline, Čiijo se v hiše širne Krajine, Diiše Inidijo, ta je zovejo K mrtvim na grob . . . Komaj nastopi mrak pun večerni, Liidstvo se puno vernoga vidi Oori na cintoraj svečami krčdi; Njiivi se diihi zdriižijo verni v Z mrtvimi v grobi ... i%" Sveče na grobaj zdaj zagorijo, Liidstvo za mrtve moli prosečc, Štcrim spomini gorijo pa sveče ; '' ; Angcli molbo k Bogi nesejo Doli z grobov ... V»jf •¦-¦•¦ Zlatko Pomurski. Naše domače reči iz starih časov. . Baračko cvetje. , ':V; Inda sveta so baratje cvetje nosili okoli, gda so pobirali. Cvetjc posOšeno i blagoslovljeno. V Varaždini prinesejo na oltar korine (rože) na Velko mešo, blagoslovijo je. Zrežejo. Baratje, kda pobi-rajo, je davajo, če što žele. Barat je ednok ne prineso cvetja. Po- lančar je zamero to i pravo: To morate nositi. Luteranje tfldi pro-sijo to cvetje i je vržejo na žerjavo vogelje i kadijo ž njim živino. Vlahi to cvelje za svestvo pravijo. Comper v pogačf. Mati so pogačo naišli vu žcpi sina, ki je k vojakoni šo. So sedovo deklo so potvarjal.i, da njemi je dala. Vu pogači je, prej, comper. Drflga dekla je kodiši dala 4 litrc pšenicc i dva ranška, naj pocompra,da do očat zeta liibili. — Compra, obira so oča dekle vidili celo okoli hlevov. V Tornišči so to ČOli dolenski g. plebanoš. Čalerje. Bio je čaler LQk. Tistoga časa so kožOh nosili. Luk je dosta-krat vse moker domo prišo, ar ga je okoli gono. Što? Vrag. Eden driigi čaler je bio pri Mihalovih. K,da so njim popa peljali so vsi šlirje potači doli z kol spadnoli. Pop so nato pravli: K^ čaleri se pelamo. Čaler je po spovedi mro. I^da so trOgo vo prinesli i po-vis gori djtli, je takši veter nastano, da bi skoro vse odneso. Nato so nikaki povis doli vzeli i glejte, že so konjsko glavo naišli v trOgi, tclo je pa odneso te hiidi. V Domajincih se je to negda gu-čalo: Na KraJni Pa eto: K_urnjovi so pri Lipovoj peči meli staro hišo Na novom mesti so si zozidali hišo. Prvle, kak so se ta od-selili, kak edna žrd, se je nekaj vleklo iz stare hiše vu novo, kda je mraknolo. Čalarice so v Dolencih vu poposkoj gošči bile vkup spravlene. Bdna ženska na nje prišla. Dale so njoj perece (vrtanke). Prepo-vedale so njoj, da ne sme gučati. Doma pa li pravla tnoževi: Janoš, etanc na stoli maš perece. Pa mesto pogač je konjščeka najšo. — Ednoga so pa vu Trajbarno namočile i odpeljale. Celo noč je tam kričo. Divje dekle. Divje dekle so lepe. Na mlade orače čakajo. Či se njim šteri dopadne, kda oranje skonča, na konec njive njemi dober obed ali južino nalečejo. Orač ne vidi divje dekle. H^da začne jesti; okoli ga vzemejo i ga tak dugo ščegečejo i obimajo, dokeč je žitekvu njem. Proti divjim deklam so naišli bič, šteroga so inda sveta ne poznali. Od tistoga mao ne ga več divjih dekel. V Ižakovcih se je ta starina ohranila. ,,S kače, kak kakša divja dekla" — reči so tfldi staroga poganskoga izvora. : Čarne šole diacje. Čarne šole diak, prej, 12 šol ma. Mleko prosi. Na pozoji sedi. Točo dela. V Tornišči se je, prej, zgodilo. Antolin je bio na travniki, kaplan Vegi pa molo proti toči. Vegi je pravo: An-iolin stopi gori ua moj čreveo. Vido je te pozoja i na njem se-dečega diaka čarnc šole. Toča je pa na to v Dobrovničkom les! vse pobila. Diišni den i duše. Na dflšni den diiše hodijo domo, Na stol so njitn kruh, vodo devali. V Dolencih vu vrč, v Nedelici v kupici se stala voda za nje. Na K_ra]*ni so v okna devali pogače za nje. Stara poganska navada, štera je že vmrla. ;•__.,,. , Dožnjek. Na konci žctve na njivi spletejo iz silja i rožic venec, šte-rotui pravijo na Ravenskom ,,dožnjek". Dožtijek jufkanjom nesejo domo, navadno ki ga nosi, dobi v roke pint vina. Gda ga domo prinesejo žnjeoi, ga zročijo hižnomi gospodari v roke. Te ga i prlc neodstrani, dokeč se nova žctva ve približava. Ritkararje so želi v Dolencih. I^da so dokončali, edna žena zajufkala. Ve pa naj znajo, da so žnjeci tu. Dožnjek v Ritkarov-cih (iidi poznajo i ga kokošam dajo na sveti post. Dožnjak je lepa navada, štera bi se mogla obdržati, pa zača že vuiirati tOdi. Jt l! ' Od dežja. ' ^ (iži Oda sunce sija, če le dež ide, pravijo, ka vrag svojo ženo bije. Zeinlja, na štero deževnica doli teče, je v Bakovcih vrastvo. . h ¦ •: Sprevodi. • ¦ ^- ¦^»h^' i>v\--\. V Polani drvo (škrinja, trOga) napravijo z nehoblanih blanj, križ tOdi tak. Iz jaošovoga lesa je oboje. Sam tani vido na kuk-lah celo skorjo jan. 1910. Blaženo, prosto živlenje! Vu drvo k mrtveci čislo i knjigo denejo. Či štoj merje v Biidincih, eden »valas« (glas) prinese, da mrtveca majo. Oospod (plebanoš) tfldi pridcjo k hiši, g. školnik do slobod jemali. Prišli so. TrOga je voni. Na trnaci stoji stol, na njem so pogače, posence, šalice. TrOgo so doli zabili. Doinači vsi okoli klečijo. Vsaki kaj ravna, šče lOcki. Slobod dugi. DOhov-niki so te čas stolec prinesli. Po slobodi škrinjo zvežejo z vožom i tak nesejo, ar je breg i dol na vse kraje. ,_; . ..i; ...,- Dekla inda i zdaj. S^ Dekla je inda sveta pri stoli stala ne pa" scdela. Dnesden sedi. Inda je poznala svinje i svinje njo! Dnesden svinje ne po-znajo, več dekle, ar je ne krmi. ~ 20 - . , Fašenek. ":; ' ' >Fašenek« se pravi v gornjem deli Slov. Krajine, »Fanšček^ pa v dolnjem. Pravijo da je nori. Pa den je ne nori, nego lOdje so nori. V TSrnišči zajtra k meši idejo, zadvečera pa v krčmo. Tfl plešejo za velki len pa za debelo repo. Či sneg jde, pravijo ka de debela kukurca. V Tornišči fanSČeki Iiodijo. Deca se vkfip zgrabi i pleše. Pri sv. Jiirji veksi hodijo s harmonikov. Na faše-nek — tam doma v Domajincih — smo hrbet knhali. Štiri smo bile. Vsaka dobila eden falat. Svojo čonto, kost je vsaka na lopar djala, psa coj zvala, štero kost odnese, ona de se ženila. Na fa-šenek vse povsedi kroflne, fanke pečejo, spečejo tOdi fanke s kravjov mastjov za pepelnico. Zaranske fanke pravijo Dolencih. Nedela pred pepelnicov se zove fašenska nedela, četrtek po pe-pelnici za ,,mali fanšček." Ftice. Ftice popevajo do vnebozastoplenja Jezu^ovoga, veselijo se i. Jezušom, ki se je večkrat skaza<^ apoStoloni. Na vnebozastoplonje je pravo fticam, da ga naj čakajo do sodnovoga drieva, do pred-neva, či pride nazaj. A ar ne pride, žaloslue gratajo, pa vec ne popevajo. Pravijo, da či kukovca da le popeva, sčrvivi. V Nede-lici je ta govorica. Na štere dni se ne sme presti i kapiisto gda se niora sejati. Gilra, Gederta, Gertruda. Na Vešeid njc na čast kapela bila. K Sebeštjani je prej odtec prinežoni krslni kamen. Staii Ijiidje pravijo, da ka na Gertruje predejo, miši prejcjo. Na Gregorovo se mora kapflsto sejati, zato ar te ne bode črviva ali krofasta. , j Dobro jiitro, — vezanje. V Tornišči sam na Števanovo ženo srečo. Nesla je dvc okrog-livi pogači (kuglhuf), cmer (korino) iz pap^ra. Pitam jo: ka neseS? Dobro jtltro nesem. Tam pri hiži pravi: Želem blaženo zdravje i vse drOgo, kak si Vi želete! Želemo Njim od njflvoga patrona veselo dobro jfltro. — DrOgi nese cmer večer, vgojdno (zajtra) pa dobro jfltro. Mali tudi idejo pozdravljat. Dekla ne nese cmera, pod škaf bi njoj djali glavo. Cmer godovnjak a!i godovnjača v okno deneta z jabokom vred. Tak je navada na Dolenskom. Pozdravlajo včasi deco premožnih slarišov tfldi. Ešče iiajsiromaš-kejša dekla kaj da. Stari zvonar v Tornišči je izabelo pio ob petoj vfin na Barinje pri školniki, v kOhnji njumi jo dekla da!a. . -30- Okoli Sobote, na Krajini so na godovno ,,vezali". RavenČar vezat ide. Nese vino, korino tOdi. Na K/ajini so inda sveta vezat hodili na godovno. Prineso je liter vina, korino, vrtanek, pa ga na stol postavo, pa molo: Bog te živi Janoš. Bog daj, da bi se večkrat toga dneva včako. Domači so se poskibeli za več vina, pogače so pekli. Na voda po mali mine. -j Poštenje do graha. Jaz vsaki grah gori vzemem. Bog je težko grah stvoro, iz dlani ga je vovzeo, zato je na dlani graba. Bogi je vse mogoče. Svojim mlajšim tfldt to pravim. V Dolencih je te guč. ,,Vlažičovo" na Dolenskom. (Štefanje v Črensovcih.) Na Števanovo deca hodi k sosedom. Zgrabi ništerne prekolice (polena) drv, beži k sosedi, vu hiši ta na srteo dene, na nje poklekne s krščakom mahOče i hitroguči: Bog vam daj telko piščancov, kelko na mojoj glavi vlasi, Bog vam daj telko jecekov (teocov), kak na mojoj glavi vlasi, Bog vam daj telko pujcekov, kelko na mojoj glavi vlasi. — Dobijo pogače šklojce (kloče) orehe. — Brez drv tOdi hodijo. Če pa z njimi, te ta hiši nihajo, nego na dvori popadnejo drOga drva s tistimi dale bežijo. ,,-¦ j •.;> h!: .¦•'"¦' '••> .4.- -¦; ¦ ">i<* „.»,.¦,•; .ifyA^O ,ftH4», ¦ ;(-.,' ¦¦;: : Naša mujca nilade meia: - ' ..... ¦ ' fiasi edno, časi dve; ¦ ' : •;':, . • Čas' bele, ^asi čarne, ,. • ' / «v"ji ¦ .: .; ,'; Casi lepe pisane. - ¦•>" ¦¦'¦¦¦• - Enkrat smo je zaknpali, ^ , -. T ^. ,-.. - • -^- ' ¦ ' Iiula snio pa ta dali. : ->wf*k ii, »•-¦ .Iy ¦*>>¦*^v.,^:< Kodiš. ^r'rn v--' Glad ga je natelko oslabo, ka neje meo vole se vopotegnoti s pesjega-hleva. Tigriš, grad čuvajoči pes je že trikrat notripo-liikno, rekši ka bo starec, zakoj se ne vlečeš vo.že sam sneni.rad bi si dolilegeo. Kda so zvečer tigriša na prostost pustili je pesji-hlev prazen postao i staromi kodiši so dovolili ka si je dolilegeo na tigrišovo mesto. Pesji-hlev je topeo, šče pokrovec je v njem, ne ztnrzne v njem. Kda se pa vgojdno razdeni, se znova tigriš potegne v hlev i kodiš Valentin začne hojo po vesi. Proba povsod kaj do- — 31 — ' : biti mrmravši nekžo nerazumlivo molitev; či dobi kaj, zahvali, či pa ne dobi, je tiidi dobro: Odide z Bogom. Desetletja že kodije, navolili so se ga že povsod. V gradi stanOjejo dobroga srca aospodie, ki so njemi dovolili ka se pomočeh slobodno potegne v hlev, na tigrišovo mesto. To, kodiši dano stanOvanjsko dovoljenjo je prineslo gračkoj gospodi' to, ka so zanaprej prosti postali vsnemirjenja molitve, bole povedano neprestanoga vsakdenešnjega prošenja, kodivanja staroga kodiša. Najbolše sredsto je bilo se Valentina kodiša stem otkrižati: ka so ga pOstili v spodnji dvor, v pesji — hlev. Tigriš se je žmetno privado k svojemi novomi sostanovniki. Kda seje kodiš večkrat predugo kohlevo vo s pesjega — hleva, je zlajao nad njim. Starec si je pomali, s prijaznimi rečmi pridobo tigriša. Ksfth jemi je zobston pontlvao, ne ga je pojo, ar je tig-riš bio gospodski pes. Mesne mastne falate je Valentinov želodec ne mogeo prenašati, tigrišov se njim jako veselio. K^odiš Valentin je pri bolših hišah doblene bolše falate mesa, čonte, mastnih po-gač s tigrišom razdelo. Stem je plačao tigriši za stanOvanje. Pes je dobrovoljno sprejeo to plačo i kakšte kesno v noči je prišeo Valentin domo nad spodja gračka vrata, ga z lanca oslobodjeni tigriš nikdar neje napadno, nego jemi je prijazno vohao turbo, s košnatim repom. Na to sta vc5prebrala, ka je bilo v turbi bol-šega, zatem je pa tigriš odbežao v drtigi dvor da čuva stanov-nike grada, kodiš Valentin se je pa v hlev potegno pa začno po-niali frkati. Kak da bi se čas zaprisegno proti staromi kodiši, dva dni je neprestano dežuvalo i on je zobston trkao na dveri za smikMije, zobston mrmrao svojo nerazumlivo molitev pred pragami vesnič-kih hiš: prazna jemi je ostala turba. Dva večera je Valeniin lačen legeo na počinek. Tiidi tigriš je zobston vohao njegovo turbo, neje bilo v njoj ne suhoga, ne mastanoga falata. Na tretji den v gojdno ga je glad oslabo, neje meo vole se vfipotegnoti s pesjega-hleva. Pa je tigriš že trikrat notripolOkno, rekši ka bo starec, tfldi jaz bi si že rad dolilegeo, ar sam celo noč lajao, skakao na kre železnih rant mimoidoše lfldi, strašo potepače; glej kakši sam, spretekla mi je dlaka, mrzlo mi je . . . Vaientin je dobro znao, ka šče tigriš, ali tak je čtito, ka niii piknjice moči nema za hojo; zimice so njemi tak žmetne bile, kak dabi je svincova teža dolivlekla i tak dobro se njemi je vide'o spati zdaj, v tom deževnom, zaspanom vremeni. Senjao je najmre ka so pOšpek prišli v ves. S štirami konja-nH, v lepi kočOhaj so se pripeloli. Vsi štirje konji so bili beli, - 52 - Tigriš je skakao pred njimi i paradni kočiš je tak poČo z biČotii; ka je Valentin gor-gor podigno glavo v pesjem-hlevi. O kakši obed je bio na iarofi! Kjakši fini zdflh jestvine, kakša nos ščege-tajoča i tek pobodjavajoča dišava je napuniia zrak okoli farofa. Valentin je na okno splezo i tak gledao skoz glaža na prestreti stol vesele drOžbe goslov, kda so pOšpek ravno ta poglednoli i ovarali Valentina. POspek so z rokami vkGppočili i na okno pokazali: — Nini, to je pa Demetrov Valentin. Poznam ga, vkflp vsa gorrasla. O kelkokrat sva se v pesiki kotala. Hodi sem Valentin tovariš, ka ti napunim turbo. Ti si kodiš gratao, jaz pa pflšpek. Uodi jest notri, to maš purino bedro! Piišpek so goriskočili od stola, pa so šli \o k Valentini. Ovi drOgi gostje za njimi. SramOvajočega se kodiša so za roko pri-jali i notripelali k obklajenomi stoli; kflšnoli so ga, dolivzeli Ž njega turbo i razkapčili na njem kaput močno ponUvajoči: — To maš gudekovo pečenko! To, tfl je goska! To pa piceki! Kapa ovčeno pečenko lflbiš? l^apa purečo? Jej i pij na to dobro vino. 1 jo bi Valentin, či v tom trenotki nebi nekak v hlev brsno zapovedavši: — No, vo starec. Tigriš tudi šče ležati. **t./ Neje mogeo stari kodiš nadeljiivati svojega spanja. Od gladžT oslableni, od sena pijani se je potegno s hleva. Tigriš si je stroso mokro bundo, pa se je potegno v hlev na topeo pokrovec. Sta-rec je en čas na palico se opiravši žalostno gledao deževno vreme, skimlavaioči z glavov: — Znova dežDje. Pali so lOdje lužni, v hiže potegnjeni i znova ne dobim jesti. \{ama naj ide? VkOp se je potegno i doli si je vseo poleg pesjega — hleva. Žnietna njemi je bila glava od sena. Rad bi šče duže spao i senjno od fnrofskoga obeda, ve je tak lepa i dobra bila ta senja... Žena kočišova je ovarala ka s starim nekaj ne dobro. — Pokvaro si je znamka želodec s kakšov mastnov hranov. No, ve si ga že popravi, samo ga nihajmo. Opoldne so na lanc djanomi tigriši obed prinesli k hlevi. Nekšo toplo, mastno vodigo, v šteroj so plavali falački krflha i skoric. TOdi eden falat kiihanoga mesa so djali v njo. Tigriš se je vopotegno s hleva, pa je začno svoj obed. Neje čfito odOrnost, samo glad, strašen glad, z šterim bi sam rad po-hablao psovi prinešeno ščavo. Zdaj naj bi se što dotekno tigrišove posode: rastrgao bi ga.-Pa Valentin je li to včino, vo je vzeo falat mesa i tigriš ga je samo pogledno. Nego klflčar je ovarao to, ki je ravno tam krožo, — fej, ne te je sram, stara svinja? Deni nazaj: Znam ti paziš grad po noči? Idi kodivat, či si lačen! Valentin se je gorizvednačo. Strašno ga je sram gratalo. V6 je odišeo kodivat po vesi. Ve je že tOdi čas bio, ar ga je glad že preveč mučo. V srečnom trenotki se je poklono v edno siromaškejšo hišo, v šteroj je dobo eden tanjer tople žOpe. To potrošivši, se je včasi bolše čflto. Topla žQpa namreč ma to lastnost, ka več vala kak šterakoli druga hrana: v njoj nahajajoča se začimba i toplota same žflpe dosta bole vzmiri želodec zgladom, kak najdragši falat. Topla žOpa je nioč dala Valentini na dalno kodivanje, zatem je že krfihi tfidi rad bio, či ga je kdc dobo. Neje prejšeo od glada, ostao je i nadale živo iz almoštva dobrosrčnih Ifldi. S psom se je znova sprijazno, ar neje neseo nikdar svoje turbe prazne domo, vsikdar je nahao svojemi sosta-novniki kakši bole tečen falat. Mogoče, ka je od takšega tečnoga falata (pokvarjeno meso, pesnive pogače) obetežo pes. ShOjšo je, hrane nese je tekno, zobston so ga odvezali, neje skočo v<) s hleva. — Tomi se je moglo nekaj pripetiti, — si je mislo kodiš, ki je celo noč prenočo poleg hleva i je s svojimi cotami pokrivao tuž-noga psa. Ne se je mogeo zavlečti v topeo lilev, isi v njem dolilečti. Proli gojdni je zaspanomi klOčari povedao ka je tigriš betežen. *— BeteženV Ne guči bedarije, — od koj bi zbetežao? Mo-goče je od tebe-dobo kakšo nevolo. Ali okoli poldneva je že tOdi kočiš pravo: — Celo noč nešam čOo ka bi lajao. Nekaj neje poredi ž njim. Znabiti njemi je stari *dao kaj božnoga pojesti. Opoldne so že špan, klOčar, kočiš i vrtnar postaplali i se tanačiivali pred pesjim — hlevom. ..... „ . ,,. — Zdravnika trbe pozvati. Kočiš je odbežao po zdravnika. Živinozdravnik je bio dober človek, lObo je živino, šče bole pa vino. Vsikdar je bio dobre vole. Do živine gračke gospode se je s posebnov vdanostjov opo-našao. — Ka je? Što je betežen? •'•¦*- ... — Pes. ŠČe gospodje so ta prišli, kda je živinozdravnik zviziterao psa i na njem diagnozo spoznao. — Nevaren je beteg, ali nesmemo v dvojnost spadnoti. Eto vraštvo de njemi že pnmagalo. Či nede šteo piti samovolno, te vlejati trbe v njega. Trikrat nn den. - U - Tigriš je vraštvo niti v mleki, niti v žflpi ne Šteo k sebi vzeti. Tak je trbelo v njega vlejati, ali to neje šlo zlehka. Vjo je kočiša, zatem pa klOčara. Mogli so se nevolivati z njim, arso gospodje sploh spitavali, kak je kaj s psom. Večer, kda je stari kodiš domo prišeo, ga je kočišova žena etak strašila: — No, pogine tigriš ! Gospodje so jako lagoji. Mislijo ka si njemi ti dao nekaj božnoga pojesti. Starec se je prestrašo. Istina ka sam njemi zdaj stoga, zdaj z onoga dao jesti, ali od toga li neje zbetežao ? Ve bi se pa te jaz tiidi slabo čGto, ali zdravo se čutim. Včasi je k Hlevi ravnao svoje stopaje: — Tigriš, moj dragi prijateo, ka ti pa je? Tigriš se je na njega zgledno. Spoznao je staroga. Navada, ali ka ga je na to ratalo, ka bi vo stopo s hleva i dao mesto staromi, je probao vstanoti. Ali od slabosti je spadno nazaj. Starec si je poleg hleva doli počepno i božao betežno stvar. Pes njemi je to s zahvalim stonjanjom povrno. Stanovniki grada so bili čemerni na staroga kodiša, mislili so, ka je siarec iz maščO-vanja zagiftao psa zato, ar so ga v minolih dnevah \z hleva vSzgonili. Tiidi ne so skrivali pred starcom te sumlivosti, v oči so njemi povedali: — Ti si njemi dao nekaj, kabi potem, či bi tigriš pogino, hlev samo tvoj bQo. Či pogine, te gospodje notri dajo zaprti. Prestrašo se je starec. Ravno je prišeo živinozdravnik k hlevi, kda je iz pomilOvanja ponOdo falaček pogaČ betežnomi psovi. Zdravnik je ovarao: — Marš tQ odnet, stari grešnik! Ti vničfiješ to siromaško stvar, jeli — ka? * Vo so ga splodili z gračkoga dvora. Hodo je sem-ta po vesi; strašno ga je bolelo, ka ga s takšov krivičnov sumlivostjov napadajo. Niti falaček kriiha neje mogeo pojesti od britkosti. Ne ga je bolelo kodivanje, ne nevole, nego potvarjanje. Ve je lQbo on psa, porazmela sta se vu vsem, zakoj bi zato šteo on njega zapraviti ? Za pesji hlev ? Ve či tigriša nebi bilo, bi bio drOgi, ar on (kodiš) tak i tak nebi mogeo po nočeh čuvati grada. Krožo je do gojdne po vesi. Odpočino si je malo na robi cestne grabe; iz turbe je vosipao nakodivane falačke krOlia: vse je ostalo na njega, pa njegov želodec nikak ne lada tak dosta. Skoro nikaj neje mogeo jesti, ar ga je sploh vznemirjala tni?eo; kak je ksj pes, — 35 — j(a bi ga vido, se je približao k gračkim rantam spodnjegd dvora. Lflkao je skoz njih, ali pogled njegovih starih očij neje segao do hleva. Kak naj pride do psa? Skleno je, ka de šo v dvor, či ga glih vovržejo. Potežo je kvako na dverah: bile so zaklenjene. Tam so najšli v gojdno staroga kodiša pred zaprtimi vratami mrtvoga. Povedali so na njega ka ga je žganica vmorila. To je zmislo živinozdravnik, ki se je i te od nje v dobroj voli paščo v grad pogledat betežnoga psa, od šteroga je povedao ka je bolši i za par dni Že lehko zapOsti hlev. 7. Vp.— C.A. BABA IDE MED GOSTE . . . Narodna. ' Baba ide med goste, Opsasasa! ;¦'.•"¦» ¦-;:'¦ Deda za seoviisne zove Trajradridra! Baba vzeme veslico, Deda tira v repnico. ,,Doma mi boj ti stari hri . Pokeč ne pride po tebe stimr Ded babo vdari edenkrat, Baba pa deda sedemkrat. Ded babo začne tožiti, v če je šo člo-vek kama, se je šče pohrbti vtepeo. Počasi, komaj vidno so se vlekle riiegle po nebi, kak strgane cote, tunile nindri za zetnljo, na njij mesto pa so driige prihajale. Ljudje so se držali hiš, što bi v takšem vrenieni tiidi kam šo. Kmečno je bilo ves den, ka bi človik mislo, ka se že den nagible. V takšem časi je človeki nekara mrtvo pri srci, kak bi bio betežen. V nizkoj, pet stopajov dugoj, štiri šorkoj, pa jako čednoj hišički, je ležao na komeni pri peči človek, ne preveč star, pa tiidi mlad ne je bio več. Vidilo se je, ka je že bougšo polovico žitka prehodo. Ležao je znak z rokami pod glavo, zaj pa zaj pobrcao z nogami, ka bi odegnao miihe, štere so njemi lazile po nogaj, pa ga grizle. Pri stoli pa je liipala krumple njegova osemnajstletna hči Matilda, mlada kak rosa, lepoga nedužnoga obraza, milij sivij oči, čistij kak po-letno nebo, pod plavimi obzormi. Dve debeli kiti plavij vlas sta njoj visili dol po hrbti, ta do pojasa, lepi kak len. Kda je oča zamrmrao nad mii» hami, je stopila k omari, vzela vo predpasnik, pa ž njim pokrila oči nogč. ,,Tak, tak," je zmuvo oča. ,,Grde miihe, nikdar ne dajo človeki mira." ,,Oča, kakše krumple pa naj skiiham ?" je pitala očo, ka bi njemi bole podvorila. ,,E ! Viš jo! Kak me spitavle! Skiihaj, ka šččš!" Ar šče nej bio čas, ka bi šla kiirit, je stopila Matilda v kot, gde je stao rnali oltarček, na njem pa Mati božja z Jezušom v rokaj; podlila je rože okoli, štere so dičile oltarček. Ta je nosila sJgdar najlepše rože. Pred oltarčkom pa je bio klečalnik, kama je poklčkala med molitvijov. Kda je podlila, je šče malo obstanola : „0 Marija! Majuš je pali piišeo; natrgala bom najlepšij rožic, pa jij tebi prinašala. Tiidi diišico Ti bom prižigala, saino, Mati, navdejni očo, ka se nedo kregali. Pa daj, ka se vrnejo s te poti, gde zaj hodijo . . ." Medtim se je oča zbiido, pa gda je vido hčerko pred Marijov, se njemi je nagiibalo čelo, šče zakuno je: ,,Sigdarsi samo pred oltarom.kak da ne bi mela driigoga dela zadosta. Rože pa rože, pa šče ne vem ka vse ne. Vo ti vse to zmečem, pa te mej!" Čemerno se je zdigno- Matilda se je zosagala, stopila k njemi, pa pravila med skuzami: ,,Ne, očka, vi toga note napravili. Povejte, ka sle to tak dejali, ne ka bi kaj mislili! Dajte, no, pritrdite!" Obinola ga je pa gučala tak lepo pa mejko, ka ga je srce zabolelo. 1 gda je vido v njenij očaj skuze, te ne je mogeo, ka bi se šče kregao. Obrno se je od nje pa šo k okni. Malilda pa je šla za njim, ga pali obi-nola, ka se njemi je že smiliivala: ,,Viš jo, kak je nora! Ka me boš lekaj grlila!" . ,,Oča! Več neste nikaj čemerni, ne? Povejte!" ¦ . " ,,Pa neseni, če že ščeš tak." Kušnola ga je na lice. ¦ . - ' ¦ ,,Oča, šče nekaj bi . . . ,,No, ka ščeš?" ,,Oča, ali bi smela v majuši na oltari prižigati diišico?" Mejke oči so ga tak lepo pogledale, ka je seo na klop i začno skoz nkno gledati. Z težavov je spravo iz sebe: nNe! Šče to! Gde boš pa jemala peneze?! Ka si vse ne ztnisliš!" Trdo je pridjao :v ,,Mariji toga ne trbe!" ,,Oča!"... Čemerno ga je poglednola, da je nagno glavo. ,,Ka me briga! Delaj, ka ščeš!" Pokrio se je skrščakom i šo vb. Dešč je prenehao, megle pa so šče plavale.prek po n^bi, tam na seveii so se skrile za log, eli na jugi so nove silile naprej. se prerivale. — 3? — • ,* ,,Bo, dobro bo nojco. Žandari pa financi do spali; ej to mo lejko prek šli". . . Ka je mislo, se ne ve. Kda je Matiida zakiirila, je šla po krumple v hišo; pokleknola je pred oltarček: „0 Mati, hvala li! Dobra si tneni, siroti. Daj, Marija, ka se oča vrnejo na pravo pot, ka ne zablodijo v pogiiblenje." Po večerji je oča pali legeo na komen, hči pa je molila za njega. Te se je pa oča vzdigno: ,,Zaj mi je pa že dosta! Ka pa delaš sigdar na kolinaj ? Povej !" Razdražen je skočo k njoj, vzdigno roko. Zakaj bi hči molila, če on ne moli, je mislo; pa šče njemi pred očmi. Da bi že te, gda njega ne notri. Toga neje mogeo prenesti. Neje marao za včro, za nikšo, cli njegova diišno vest šče ne je zamrla. Što nema diišne vesti, se dosta ne briga, če driigi molijo, hodijo v cerkev. Tisti pa, v šterom šče ne povsem potiij-nola, nemre viditi toga, ar se njemi biidi v prsaj: Tiidi ti bi morao tak delati! Oča je zdigno roko, pa hčere ne je viipao vdariti; zato je šteo oltar vo pometati. Te je pa Matilda gori skočila; v očaj njoj je goro ogenj, obraz je mela rdeč, telo njoj je drgetalo, kak v mrzlici. ,,Oča?!". . . Samo to je kriknola, eli s takšim glasom, da se je oči roka povejsnola, glavo je nagno pred njenim pogledom, sarn ne je znao, gda je seo na komen. Jako ga je bilo sram. V srce se njemi je naselo bridek spomin: ,,Strahiivao si mater, hčere ne boš!" Kak da bi ga krč prijao, se je skliičo. Zviikla jo je pogledno, skoro se njemi je zasmilila, ar je jokala. Srce njemi je gučalo: ,,Stopi k njoj! Potolaži jo! Ka ti je pa vči-nila! Zapomni si, ka nema matere, zavolo tebe je nema. To edino ve-selje njoj kratiš! Stopi k njoj, pobožaj jo po glavi." Te pa je čtio, kak bi nišče driigi gučao: ,,Joj, Jožef, lekaj de te hči vladala. Nemaš nioči; ženo, njeno mater^si strahiivao, hčere Hemreš. Ne si več tisti . . Ka pa nia ona tebi brbrati,*jeli ne je tvoja hči?! Ne si njoj oča, ka praviš?!" Roke so se njemi krčile, telo pa je obnemoglo obsedelo. Vido je: Prava podoba njegove žene, njene matere Bare . . . Tiste mejke, čiste oči, lepi dugi vlasje, visiko čelo, pod njim mali nosek, i pod nosom, rdeče viistnice. Prava podoba matere i ka je on napravo z ženov ? Premetavao se je na komeni. Matilda pa je šče za njega pomolila, obrisala si skuznate oči i šla spat. Vlegla je triidna, vpihnila luč, črna noč je napunila hišo. Jožef se je delao, kak bi spao: bio je miren i smrčao je glasno. Tak je ležao adno dobro voro, te se je pa vzdigno i poslujno: ,,Spi!" Stopo je k njenoj postelji, pogledno obrazek: ,,Spi, mirno spi! To nedužno dete; i ja sam jo žalo, šče vdaro bi jo bio hajdi!" Bridko njemi je bilo v srci, ka bi se naskori zjokao; šče ednok jo je pogledno, zatim pa vzeo krščak, revolvo, štero je shranjiivao za tramom, ttio odpro dveri i stopo vo. ,,Dobro, ka neide več dešč, nikoga nede." Vzeo se je po koniki skoz log. Jako tuo je šo . . . Te se je Matilda naglo vzdignola, v srci jo je nekaj zapeklo, rnalo je obsedela. »Joj, te grozne senje! Kak človeka zasagajo!" Malo je posliijnila. ,,Očo nega doma? . . Oča! . . . Oča! . . ." je glasno zvala. Vse je bilo tiio. Skočila je s postele, šla h komeni; bio je prazen. ¦—. 3o ¦">¦ - ¦' • ¦•¦.-. ,,Joj, nesrečnica, če je že dugo odišeo!" Kak najhitreje se je v kmici oblelda, da ne bi s prižiganjem časa tratila, se odela z velkim robcom. ,,Zdaj pa, o Marija, pomagaj mi, če šče neje prekesno!" Zaprle so se dveri na prekliti, črna senca se je zgiibila v log po koniki ... • •: _ ; . ,;_ ¦« '..-.f.. Vsesešerom je bilo vse tiio. Tii pa tam se je čiilo, kak je kapala deževnica z listja. Temna je bila noč, posebno v logi. Matilda ne je vi-dila niti za korak pred sebov, bašlala je z nogami. Včasi je posliijnila, vse je bilo tiio, vse mirno mrtvo, da jo je skoro groza obhajala. Lejko bi se odkod vzeo cigan, prle, kak bi se zavedala, prle, kak bi kriknola, bi jo zgrabo. Pa tiidi, če bi na pomoč zezvala, što bi jo čiio. Voro deleč je včs, pou včre krčma. Gde je že zdaj oča! Nindri v grmi se je zosagala ftička, sfrfotala dele v goščo. V grabi na dva kraja ceste je šiimela voda, zaj tiše, zaj glasneje. Matilda ne je vidiia, gde je graba, pa niti mislila ne je, ka bi lejko zašla. nVej Bog, gde so že zdaj oča! Pa sam pozabila poglednoti navoro. Le]ko ka je že proti pou noči, oni pa so odišli že kak pred dvema vo-rama, što jij zaj najde," je gučala. Pa je pali mislila, ka nemre jako dugo biti, kak so odišli. Lejko, kaso v krčmi, tam jij bo dobila. Nikša sila jo je gnala, kak bi nikaj sliitila. Če bi jo što privezao, ne bi miriivala. Mislila je, ka se nikaj mora zgoditi nojco, ka, toga je ne znala. Nekaj jo je gnalo i joj pravilo, ka ona lejko obvarje svojega očo. Zato ne mislila dosta, kama bi šla, samo naprej, naprej po koniki, če je šče tak grd. Vidilo se njoj je, ka že nekam jako dugo hodi po logi, driigikrat je sigdar prle vo prišla. Pa to nikaj, blato ovira človeka. Naskoro de na mosti, most pa ne je več deleč. Te šče frtao vore, i pri krčmi bo. Ka de v krčmi i kama de te šla, če nedo svetili, ne je pomislila. Že se čiije, kak bobni voda skozi most, zakaj v mosti šiimi voda inači, kak na prostom. Obstanola je, če bi se čiila gde očina hoja. Nikaj... Mimo mosta je že, log je že deleč za njov. Malo svetleje je. Grmovje se vidi kak čorna senca. Nindri kriči čuk i šče dele v vesi spevlejo dečki. Juvkno je dečko, vrezalo je v črno voč, jeknilo v logi i počasi zamrlo. Lejko juvka dečko, ka je njemi! Boli Matildo boli srce, bridke misli njoj trgajo glavo. Skozi tmico se je zasvetlikala liič, rahlo, komaj vidno, pa je včasi zamrla. Vzradostilo se je Matildino srce, pri vsoj bridkosti, zakaj znala je, ka oča neso šli dele i to je za njo dobro. Pali je zaglednola liič, eli zaj jo ne je več zgubila spred oči . . . Vse tiio, kak nikoga ne bi bilo notri. Gda je bliže prišla, je hodila po prstaj, da je ne bi notri čiili. Okno je bilo zagrnjeno z pisanov zavesov, ka se ne je moglo skoz viditi. Pri robi je najšla malo odgrnjenoga, kama zavesa ne je segala. Na-slonila se je ob steno i poglednola noter. Nasredi je visila petrolejka i slabo razsvetlavala prazno hišo. Na prvi pogled bi človek sodo, ka nega nikoga notri. V koti za stolom je dremao oštarjaš, klumao z glavov. Po-časi je Malilda razločila, ka v najbole kmečem koti sidijo nekši moški i med njimi — njeni oča. Kak njoj je bilo pri srci, je žmetno povedati. Ka delajo oča tu sredi noči, gda vsi ljiidje spijo ? Da bi hodili pit ob takšem časi ? Ne mogoče. Ka te ? Znala je, ka hodijo prek meje, prenašajo najrazličnejše blago. Lejko, ka se tii zbirajo. Eli bi naj branila oči, ka bi s tem dosegnola ? Nikaj! Samo čemerila bi jij. Vej njim je včasi pravila to pa ono, prosila, pa vse zobstonj. Pravila je, kak nevarno je prek hoditi. Žandarje i financje so njim sigdar za petanii. Sigdar so v nevarnošči, ka je žandari, če vstrli ednoga človeka i spravi v žalost i nesrečo šče njegovo driižino . . . Zaj pa zaj je šteri obrno obraz, nekaj so gučali, ka, ne je znala. Pitala se je, zakaj je se prišla. Ka de tii notri gledala. Notri itak ne de šla, ar bi jo nagnali. Razčemerila bi očo, nikšega viipanja ne bi mela, ka jij odvrne. Poznala jij je dobro i mislila, ka bi bilo najbogše, če bi se vrnola domov. Sama sebi se je čiidila, kak so jo scnje zosagale, kak se je paščila za nindrinikoj. Vroče njoj je, noč pa je hladna, nazadnje se bo šče prehladila. Že je mislila, ka bi se vrnola. Šče ednok je poglednola v hišo, za-tim pa se je obrnola. ,,Marija, čuvaj očo, ne daj, ka bi se njim ka pripetilo," je šče pro-sila Marijo. Te pa njojje noga zastanola, ne je dihala, samo srce njoj je jako kuklo v prsaj. Čiila je tihe stopaje, ednakomerno odsekane. Raz-ločila je, ka ide več ljiidi, trije, štirje. Pa ne navadni ljiidje, kmetje ne hodijo tak, njihovi stopaji so počasni, negotovi, te pa odsekani, odločni. ,,Če so žandarje ?" je pomislila v velkom strahi. Skočila je k okni, ka bi kriknola i tak oči naznanila nevarnoščo, pa ne je mogla nikani z mesta. Vidila je, kak se je zabliskao bajonet v odsevi svetlobe skozi okno. Mimo nje so šli trije žandari i tiho gučali. Obstanoli so pri dveraj. Čiila je: ,,Vsekakor dobro znamenje," je pravo eden. ,,Svetijo; zobstonj ne bi žgali petrolija." ,,Pa okno je zagrnjeno, ka se nikaj ne vidi," je gučao eden, šteri je pristopo k okni. Telko, ka se ne je dotekno Matilde. Dugo je gledao, gda pa se je vrno k ovima, je gučao: ,,Človek bi tnislo, ka ne nikoga notri, pa so vsi, štere že dugo iš-čemo. V koti sedijo: Horvat, Jakšec, Mlinar pa šče eden driigi, šteroga po imeni ne poznam. Večkrat sam ga že lovio, pa tni je vujšeo. Dnes pa ne vujde, nikaj njemi ne de revolva pomagala." Matilda telko da ne je omedlela, zakaj zadnje žandarove besede so se nanašale na njenoga očo. Kak v senjah je šče čula: ,,Dva ideva noter, eden pa tii počaka; če bi šteri šteo skočili, te naj samo streli, ar so to sami nevarni ftički." Dva sta vstopila, eden pa je stopo k dveram, nabio puško i čakao. Notri je nastanolo kreganje; čiio se je rezki glas žandara. Te so se pa dveri odprle i vo je skočo človek i šteo vujti v tniici. Žandar pa je brekno na njega: ,,Stoj!" Ar pa oni ne je bogao, je zdigno puško i strelo. Puška je mrsila i — spadnola z rok žandari, zosagan se je obrno: ^Što mi je vdaro po puški ?" je pitao. ,,To je nvoj oča!" je povedala Matilda, zakaj ona je vdarila žandari po puški. III. Zahajalo je poletno sunce, spiiščalo se je za log, da so blesteli vrhovi jous in driigoga drevja. Iz loga je prijetno dišalo ffo rožaj. Od vseh strani se je čiilo spevanje ftic. Sunčeni žarki so razvetlavali hišo v logi, okna so - 40 - ¦ .-- ¦ • Se svetila, kak bi v njih gorelo brez število liiči. Iz sopišnjeka se je ka-dilo, Maiiida je kiirila. Skrbela je za vse, na dvori je skrbela za perutnico, v red devala to pa ono. Očo ne je bilo doma že ves den. Zaj jij je pri-čakUvala. Zato je šla tiidi ranej kiirit, ka ne bi kaj gučali. Zadnje čase so bili nekam čemerni viditi, le proti njoj mehkejši. Dugo ne so znali, ka jij je hči rešila, sarna nikdar ne je nikaj pravila. Krčmar njemi jc povedao. Njegovi tovariši so bili vsi zaprti, 011 edini je vujšeo. Nc je dosta zaviipao na nje, čakao je žandare. Ka je takšemi, če vopove prijatela, šteri je vuj-šeo : Če jaz trpim, zakaj ne bi šče ti! Zato je pa podnevi hodo okoli, samo ponoči je prišeo domov. Nje-govo obnašanje clo hčere se je spremenilo. Vse bi njoj napravo, vse bi njoj prineso, ka bi želela. Kiipo njoj je novo obleko, njoj jo prineso i željno gledao, če se ga vzradiije. I ona se je razveselila, on pa je bio • srečen. Matilda je šče bole viipala, ka pride ednok tisti trenutek, nili malo ne je dvojila, da AAarija reši njenoga očo. Tiidi tistoga večera je mislila nato. Lejko pride vse nenadoma, ka se niti zavedela ne bo. Ztnislila se je tiidi na mater. Videla jij je kak v tnegli ranoga jiitra. Pomlila je, ka so jij oča večkrat bili, zakaj, nc je znala. Pa sta šče te molili obe za očo. •><.;! ,,Mati, zakaj pa molivi za očo, pa so tak lagoji!" ,,Moli, Tildika, ka se povrnejo. Gda boš vekša i mene ne bo, te vsakši večer moli za očo pred Marijov, zakaj velka je njena moč, nez-nansko njeno smileno srce." Te ne je razmila, kak naj bi se oča povrnoli, ar so^ bili doma. Eli dnes razmi vsc, šče preveč. Oča so zašli s prave poti! Žmetno je vorvali, što nikdar ne je poznao Boga, žmeče pa za tistoga, šteri se je v krej obrno od Stvaritela. Pri takšern nikaj ne pomaga prigučavanje, šče tak lepo; vse je zobston. Takši človek se satno na kakši čiidežni način reši večne ' smrti. Zato tiidi Matilda ne je dosta prigučavala, samo molila k Mariji. O da bi ščc mati živeli! Vzdihnola je k Mariji. Začiila jc, kak so se dverice od konika odprle, i dva moška sta bur-dila. Prvi oča, driigi pa logar, prijatel njenoga očo, šteroga pa ncje mogla vidili, ar je bio slab človek. Njegove oči so poželivo gledalo sigdar za njov, ka nc je znala, kama bi se obrnola. I zato se je vsigdar zosagala, kda bi on prišeo, pa odgnati ga nc je viipala zavolo očo. ,,Dober vcčcr, Matilda!" je veselo pozdravo i se prijazno nasmejao. ,,Bog ga daj vscm dobrim in poštenim ljiidem !" je odzdravila, ne da bi se obrnola. Logar je ma!o tak obstano i si zasiikao mustače. Bio je to močen človek, preci lep. Na ratni je noso puško, za krščakom pa jerebovo perot. ..Kiirirn, driigoga pa tak dosta neraarao." " "''" '"' :*'."' "l" . ,,Eli si vrla, Matilda !" Pa ona se ne je zgiednola na njcga, zato je šo za Jožefom v hišo, žalosten i čemcren. Seo je za sto, položo pnško poleg sebe, podpro z rokama glavo i se zamislo. Jožef pa je seo nasproti njemi i tiidLnikaj mislo. ,,Ste njoj že kaj pravili ?" je pitao po dugšetn nntčanji logar, ne da bi pogledno Jožefa. ,,Ka ti pravico vopovem, nikaj njoj šče nesam pravo." Ne je viipao pogledati logara. ,,Kak bi njoj naj pravo, če njoj niti v oči ne viipam po-glednoti. Vej njoj ti svoje srčne zadeve ležej obrazložiš, kak jez njeni oča. če ja, dobro, če ne, ne! Siliti je nemrem. Samo toga ne želi, ka bi jo silo." ¦•¦¦-- — 41 — ,,Vaša hči je.u -' * "-' -'¦¦¦ • •-. • ':<.< ,,Istina, ka je moja hči. Ne dam si od kogasteč zapovidavati, ali pred njov, pred njov nemrem nikaj." Logar sc je zamislo. Pred očmi njemi je hodila Matilda, lepa kak protolešnja vijolica, šteroj pa nišče ne viipa približati roko, ka je ne bi omadeževao. Hodi jo gleclat, to vijolico, ki diši deleč po logi. Eli ka bi jo sanio gledao i diihao njeno sago! doma bi jo rad meo, doma, da bi jo tam gledao. Driigo pa je, kak priti do nje ! Da bi jo po sili vtrgno i odneso donio?! To neide! Vsejnola bi, se posiišila. V takšij mislij je sedo logar, včasi pogledno Jožefa, pa pali vpirao pogled na miiho, štera je drkala po stoli. Pomali je približao roko, skičo kazalec k palci, ga znirso, ka je zletela nekam na sredo hiše. Tiidi Jožef je mislo, pa inači kak logar. Tiidi on je mislo na Matildo svojo hčer. Logar ga je proso za njo. Istina, ka bi to dobro bilo za njega. Pa kak naj jo sili, če nešče. Žena je morala delati, ka je on šteo, eli hčer! . . . Strahiivao je ženo. Malo sram ga je pred samim, pa on nešče se nje spominjati. Ona je vmrla, naj počivle! Vtnrla? Ka njoj je bilo, stara? Ka šče! Tresetilet! Nikaj njoj ne je bilo. Nekaj driigoga jo je vničilo, ka, to samo on zna. Eli vkrej takše misli, štere človeka samo sagajo i mučijo. ,,Jožef, pa ednok joj denok bar nialo povejte, kaj pa kak; te dele bom že vse sam delao", je zniešao v mislij Jožefa logar. ,,Bom vido, če botn mogeo. Rajši bi zapovidavao kak proso ..." «-•''¦ Te sta pa začiila, ka nikak voni guči z Matildov.Logar se je nagno k okni, ka bi vido, što je prišeo. - '1 "¦ •v'"7r>¦¦•-*'••!¦¦"••*•• ,,Jožef Vrbčič. Ka bom lejko šou kumi za svedoka?" ,,Ne, svedocjc do dritgi, vi ste pa obtoženi. Zato vas zveževa i s se-bov odpelava." ,,Tak?" se je delao nevednoga Jožef. ,,Što pa je bio te tak dober, ka me je tožo, pa zakaj?" ,,To bote naskori čiili. Dajle roke, kesno je žc, pot je pa duga." jožef se je delao, kak da ne bi čiio, roko jc djao v žep i gledao. Žandar ga je prijao, Jožef ga je pa siino, ka je žandar odleto pod komen, sam pa je skočo k okni, eli ne je mogco vujti, driigi žandar ga je že zgrabo tncdtem. Naskoro je bio zvezan. Kda je Matilda prišla v hišo i vidila, ka se je zgodilo, se je spiis-tila v jok, pokleknola pred žandara, jiva lovila za noge i prosila za ne-srečnoga očo, pa ne je nikaj pomagalo. ,,Ka boš jokala!" se je hiidiivao Jožef. ,,Vse lepo v redi niej, pa nikaj ne bojdi žalostna! ldemo?" se je obrno k žandaroma. Matilda pa je obinola očo i ne se dala od njega odtrgnoti. ,,Zbogom, oča! Skoro se vrnite, Jaz bom za vas — molila. ,,Idimo!" ¦-: :. : ¦¦ - . - 4ž - . ¦¦ • • Odišli so, Matilda pa je spadnola za sto, skrila obraz v dlani i brezi glasa obsedela. Oča ido v vozo. Lejko do sojeni^ na vnoga leta, što zna, ka so vse napravili. I kade z njiivov diišov? Šče bole se zakrknejo. Ne daj, Marija, ka bi brez svestev vmrli. Logar pa je šče sedo na svojem mesii. Vtikao se je tii pa lam vmes, pa nikaj ne je pomagalo. Zaj pa ne je znao, eli bi šou, eli bi ostano. Ka pa naj tii dela? Tolaži Matildo. Če bi se ona brigala za njegovo tolažbo. Malo je šče tak sedo, te se je pa vzdigno, k njoj stopo, njoj položo roko na ramo i gučao: ,,MatiIda?!" Niti genola se ne je. ,,Matilda, Matilda!" Vzdignola je nekelko glavo. ,,Nikaj ne joči. Bog je lak šteo, ka more človek proti božoj voli. Zaj, ka nemaš več očo, Ma-tilda, ščeš, ka bom te jez čuvao?... Povej, Matilda? Živela boš, kak boš štela! Ne bom te žalo nikdar!" Vstanola je, ga poglednola ostro: ,,Hvala za skrb. Mene de pa čuvala — Marija!" Spadnola je pred oltar Marije i zajokala. Logar pa je obeso puško na rame i žalosten i potrt odišeo... Marija pa je sklenila vijolico presaditi v svoj ograd. / ..... .,....,, .-. - ,,: ^ ¦ . :,| a,.v V špitali v varaši I. Po ogradi okoli hiš se šečejo betežniki v sivij dugij siiknjaj. Sami zmučeni obrazi, želni sunca i prostosti. Po dva, eli po trije hodijo vkiip, gučijo od doma, od dragih, njihova srca koprnejo po nečem navidezno tak znanim, štero je pa v istini deleč. Njih oči iščejo prek plota, pozdravlajo tiste ljiidi, šteri hodijo mirno. Deca se lovi, drka, eli ne tak, kak če bi bila nekelko stopajov dele, na kuniki. Tam je vse inačiši svet, sarao za nekaj stopajov dele. Tam ne odevle človeka siva siiknja z belimi partami, kak žtnetna hinavska veriga. Tam ne trbe kank, ne palice, ne čornih očal... Pa za te je šče dobro. Na sunci so, dihajo prijetno sago rož, posliišajo spevanje ftic. Eli tam za žutimi stenami! Je-čanje, muklava spitavanja, smrdlivi zrak, što bi znao od kakšij vracev vse. Na sredi med postelami pa hodi trda smrt, se reži vsem v obraz, zaj pa zaj stopik tomi, pa driigomi, ga poboža po vročem čeli, da njemi je raz-hladi. Nikaj njoj ne koga pokosi, kelko bridkošče napravi s hladno brez-obzirnostjov. Pripelavajo betežnike, vnogo se jij z radostnim srcom vrne v svet, eli vnogo jij odpelajo na cintor. Doktori vračijo, se kregajo z neposliišnimi. Med betežniki pa hodijo niine, tolažba nesrečnim, kak rosa v poletnom jiitri. Tolažijo, dvorijo, lajšajo trplenje nesrečnim, Eli betežniki majo najrajši sestro Oktavijo. ,,Sestra Oktavija, sestra Oktavija!" se čiije od tii pa tatn. Ona pa hodi med betežniki, kak žarek sunca, šteri bi se zgiibo v to hišo smrti. Njene mile sive oči božajo obraze, mehke besede vlevlejo po-gum v srca. Samo, da ide med njimi, že so srečni, kak deca, gda njim mati ka prinesejo. Ona pa drka, tomi popravlja vankiše, onomi odevko, obveziije rane... Sestra Oktavija... Tak mlada, lepa, vsaka njena tnisel se ji čte z be-loga čela. Vidilo bi se, ka prek po tom obrazi ne šlo driigo, kak brid-kost, davno nigda, štera pa da je pozabljena. Nišče ne zna, odkod je doma, nišče ne ve, zakaj je šla za niino. Komaj je začnola živeti. Zaj pa: deset, petnajsl l^t, pa de že spala na cintori. Svoje zdravje trga, — 43 - " davle betežnikom, sama pa se puni z betegom. I vnogi se kesneje niti ne spomnijo več, da jim je nekak iz svojega tela davao zdravje, sebe pa vničevao. Pa ka njoj stnrt! Ka naj bi delala sveti. Nikoga nema... Ma očo, eli oni sedijo v vozi, Bog zna, če šče vopridejo... Včasik pridejo misli, tiidi, če jij odganja, se vsilijo, jo pelajo v prejšnji kraj: . . . Log, v logi mala hižička. V njoj voča z hčerjoMatildov. Srcčno bi bilo živlenje, da se ne je zgodilo tisto. Čisti je tam zrak ; od proto-letja, gda drevje vzbrsti pa do jeseni, gda zadnji list odpadne, spevlejo ftice. Veličanstveni tnir, zakaj ta malo gda zanese človeka noga- Lepo bi se živelo, da nejeprišlo v mes tisto, ka jevspraznilo belo ktičico. Očo so odegnali, sodili, obsodili v dosmrtno vozo. Čakala biv Matilda na njij, da so njim prisodili petnajst, dvajset, celo treseli let. Čakala bi, lejko doča-kala, te bi se začnolo komaj pravo živlenje. Tak pa, ka naj bi si začnola sama na sveti. Šla je v vozo k oči. Sedeli so skriišeni, kak brez življenja. Znala je, ka bi radi gučali z njov, pa so denok mučali. ,,Oča, smem iti v špitao k niinam?" Zagledao se je oča v hčer i se začiido. Bio bi nekaj rad povedao, pa nikaj ne je pravo. ,,Idi, kama ti srce želij. Jaz ti nemam nikaj več zapovidavati. Lejko si vzemeš logara za moža, pa lejko ideš k niinam." Obinola ga je i poliibila. ,,Ali vas lejko včasih kaj pohodim ?" ,,Ka me boš hodila gledat! Pozabi na mene, ka te ne de sram mo-jega imena." Eli čtela je v njegovi očaj, ka bi ga veselilo, če bi ga bar vsakoga pou leta poglednola. Od te ne bilo več Matilde, namesto nje je pa nastopila sestra Okta-vija. Po posvečenji je preci šla v špitao, naskoro so jo že vsi poznali. Bila je neutriidna. Vsak si je samo njo želeo. Tiidi doktori so jo sebi želeli, gda so obvezavali... Tistoga dneva, gda je šla iz edne hiše v driigo, jo je srečao prinia-rij i pravo je njoj: ,,Sestra Oktavija! Mehko posteo pripravile, pa tam, gde je bole mir, novoga, jako ranjenoga človeka dobimo." ,,Tak? Odkod pa?" ,,Nikaj ne vem." Popoudnevi so obstanola pred špitalom kola i skoro nato so pre-nesli betežnika, vsega obvezanoga, ka se njemi ne je vidilo lica. Dva žan-dara sta se pripelala z njirn i primariji nekaj naročala. Sestra Oktavija je betežniki vse lepo pripravila. Nekša temna sliitnja se njoj je naselila v srce; zakaj sama ne je razmila. Lehko ka se je že od prej bojala žanda-rov, zaj pa, kda jij je pali vidila, so se njoj obiidili spomini na nekdanje čase . . . Betežnik pa je ležao v nezavesti, komaj vidno so se njemi vzdiga-vala prsa. Levo oko, štero ne je bilo povezano, je strmelo na pou odprto na prosnice. Mir je sijao z njega, samo malo začiideno je bilo. Seslra Oktavija je gledala v oko i čednže bole njoj se je vidilo znano. Nikda je dostakrat gledala to oko! . . . Mislila je i mislila, što bi meo takše oči. Prišeo je doktor, ka bi prevezao rane nesrečnomi. Vstavo se je pred njim i ga gledao. ,,Drago si plačao svojo nakano, ka bi pobegno," je gučao sam za sebe. ,,Preveč si reskerao. Ne boš več sedo v vozi!" Sestra Oktavija se je zosagala i gledala doktora, ka šče povedati. »Prevezao ga bom," je djao te. ,,Pomagali bote?" - -14 - ,,Bom," je dejtiola vsa bleda. . . ¦--.-'• ¦¦¦:-¦¦¦ ¦ " ,,Toga čioveka moram rešiti. Hiidodelec je bio, na smrt obsojen, po-miloščen na dosmrtno vozo. Pa je vovujšeo, zastavo je svoje živlenje. Pa to šče ne takše delo, tu vsakši tak napravi. Eli on je vse to včino, ar je šteo svojo hčer viditi, kak je povedao driigim. Že dugo se pripravlao." Odvezao je obvezo, na lejko odmotavao, sestia pa je s strahom čakala. Čudno njoj je bilo v srci. Sestra je kriknola, gda je vidila njoj tak dragi obraz, ves raztučen. Spadnola je na posteo, se sklonila nad betežnoga i ga kiišnola na krvavo čelo. Betežnik jc odpro. levo oko kak bi njemi bila mamica, strmeo v iiiino, kak bi šteo nekaj pitati. Zatim je pa zapro oko, kak bi iskao v daljavi. ,,Oča!" je dejnola sestra sklonjena nad njega. Raztnesarjeni obraz je preleteo blažen nasmehlaj kak prijeten spo-rnin iz preteklosti. ¦.;,:^ ,,Vaš oča?" je pitao doktor. Čiidno nakliičje." Sestra pa je sela na stolec i se nekam zamislila. Doktor pa je obve-zavao, skrbno, ka ne bi biidio bolečin. ,,Potriido se bom, ka Vam rešim očo. Moje sožalje!" Ponudo njoj je roko. ,,Znate kaj, gospod doktor, kak se je zgodilo ?" ,,Nekaj nii je pravo žandar. Vaš oča, ka bi vujšeo iz voze. Prej je šteo vas poglednoti. Sigdar je na vas tnislo. Pa je odskočo. Pa ga je nišče vodao, v spanji so ga prijeli. Pelali so ga v vlaki nazaj, on pa je skoz okno voskočo. Istina, če bi se njemi posrečilo, nigdar ga ne bi več dobili. Pa je prileto na nekše kamenje. Telko, ka so ga šče živoga dobili." Doktor je odišeo, ona pa je obsedela i mislila na svojega očo . . . Betežnik se je počasi zavedeo, pa tane so ga neznansko bolele. Eli ne je ječao. Levo, zdravo oko je gledalo na hčer. Kak bi nekaj štelo po-vedati. ,,Vas boli, oča?" je pitaJa hči nežno. Odkimao je, pa pogleda ne je mogeo odtigaii od hčere. Mogoče, ka so prišli spomini na dneve, vnogi spomini na tisto lepo živlenje, šteroga pa on ne je znao ceniti. ,,Matilda?" jo jč pozvao tiio. . r.••;¦•*;¦; ,,Ka bi radi, oča ?" ' ,,Daj tni roko! — Tak! Eli rni moreš odpiistiti? Povej, ja!" „ ,,Oča, ka vam pa naj odpustim?" Poljiibila ga je na čelo. Čez čas je začno: ,,Posliišaj, ka ti povem...!" , . .,";> ,,Pa doktor je pravo, ka nesmite gučati...!" " -• ,,Ka, če je pravo! Zaj sam pri zavesli. Lejko omedlim pa vmrem." ,,Ne, očka, vi ne vmretc. Doktor je pravo, ka vas rešil" On pa se je trpko nasmejao, ^Doktore je bole strah tebi povedati, ka bom vmro, kak pa se sam bojim smrti. Posliišaj, ka ti bom pravo, pa se ne sagaj! Znaš, kak je bilo v logi. Pravijo, ka sam delao državi škodo, ar sam hodo prek meje. To pa zato, ar satn preci zasliižo, da sam te lejko pio. Pio pa ne sam, ar je vino dobro, ne! zadiišiti sam šteo svojo diišno vest." Malo je prestano, kak bi se borio, eli bi gučao dele, ali nej. ,,Tvoja mati, ntoja žena je bila pravtak blago stvorenje kak ti, dete brez greha. Pobožna, poštena i skrb- Hva. Jaz sam jo pa biio, buo, den za dnevom, kak zverina. I zakaj ? Ne sam mogeo glčdati njene nedužne oči, peklo nie je, ar vse tak potrpežlivo prenaša. Vničevao sain njeno zdravje, šče v slast nii je bilo. Za tri leta je vmrla. Bujo sam jo z bitjoni. To ne je navadni umor, kak so driigi, kak sam na ptiliko žandara sniekno. Ne, to je stokrat hiijši zločin, lakši ne de nigdar nikomi odpiiščeni. Den za dnevom klati človeka, pa ga sanio telko zbiti, ka na smrtje betežen leži, pa denok ozdravi, te se pa na njega spraviti, to je najstrašnejše..." Zapro je oko, grizeo viistnice. ,,To sam ti pa povedao* ka ne boš napačnij misli mela o meni." Hropeo je močno, vidilo se jef ka se njemi bliža sinrt. Malikla se je sklonila nad njega. ,,Oča, pripelam vam popa?,, ,,Ka bom s poponi!" .y, .?. <¦ ,,Spovedali bi se?!" Nasmejao se je bridko. ,,Takši greh se nigdar nemre odpiistiti. Ne, ne ! Tiidi spoved ne bi zbrisala toga greha. Ka je ednok zagrešeno, je zagrešeno, več se da po~ praviti." ,,Ne tak, oča, Bog vam bo vse to odpiisto i mati se bodo veselili, kda pritlete k njinr v nebesa. Ne zavrzite milosti od sebe . . . Oča je žmetno dihao. Bližao se njemi je konec i ne se je sagao. Mislo je cele pou vore, hči pa je čakala. ,,Matilda?(< ,,Oča?" ,,Pripelaj mi popa, naj bo v božem itneni!" ,,OČa!" se je vzradostila i spadnola k njenii: ,,Hvala ti, Marija, sladka mali. Ncsi nie zapiistita !'¦ 200 letnica sv. Alojzija. Od časa, ka greh i strašna pokora prvoga greha teži ves človeški rod, kaple Človeštvo zdaj v edno, zdaj v drOgo pregreho. Tak, da vsaki čas ma svoje pregrehe, Stere v tistom vremeni prevladOjejo: Zdaj poželivost oči, poželenje pa bogastvi po ma-moni, zdaj poželenje tela, kilga nečistosti, zdaj gizdost žitka itd. Bog pa v svojem neskončnom modrom ravnanji v vsakom časi da časi primerne, časi odgovarjajoče svetnike. Tak vidimo v prvij stoletaj krščanstva, kda je v5ra v križanoga ,,Jezuša" bila žido-vom v pohOšanje, poganom nespamet (^or. 1. 23) je dao Bog človeštvi vsepuno sv. mantrnikov i mantrnic, šteri so za sv. voro vmerali i s tem sprosili nevčrnomi sveti milost; v 13 stoletji je sv. Frančišek s svojim sircnaškim i spokornim živlenjom oznanjfl-vao sveti: ,,ka ti pomaga, če ves svet pridobis, svojo dOšo pa pogflbiš"; v 16 stoletji pa angelski mladenec sv. Alojzij oznanjOje: ,,Nikaj nečistoga ne bo šlo v nebesko kralestvo." Letos obhajamo 200 letnico (1726 — 31 dcc. 1926.) pro-glašetija sv. Alojzija za svetnika. Takše važne dogodke posveti ves krščanski svet. Tfl pa tam se bodo vršile velke ceremonije.' krščanska mladina se bo posvetila sv. Alojziji. Nego namen sv. Materecerkvi so ne ceremonije, nego oživiti med svetom Alojzijov dQh, njegove jakosti, čednosti i to posebno med krščanskov mladinov, dečki, deklami i tak obogatiti diiše. Zato se ob 200 letnici moremo od svetnika, iz njegovoga živlenja nekaj navčiti, samo tak nam bo 200 1. na dOčevni hasek. Posebno pa se naj vči od Alojzija mladina, ar je sv. Alojzij po zapovedi pape Benedikta XII!., patron mladine. — Posebno tri najlepše. jakosti se navčimo s svetoga živlenja sv. Alojzija: poniznosti, čistosti i velke lObavi do Boga. — Gizdost je prvi greh na sveii, zato je t poniznost ptva jakost; po gizdosti je prišlo v človeško srce kra-lestvo šatanovo, po poniznosti nam pride nazaj kralestvo mira, ' kralestvo bože; po gizdosti je šteo človek Bog postanoti, po po-niznosti je Bog postano človek. Zato je poniznost tundament krščanskoga živlenja. ,,Vsaki svetnik ma svoje vrline, jakostl, ali nega svetnika i ga nemre biti brez poniznosti", pravi nekši sv. pisateo. Sv. Alojzij je spoznao pomen, važnost te jakosti že v svojoj detinskoj mladosti. Od prvij stopinj svojega živlenja ga ' vidimo poniznoga, skromnoga, preprostoga. Kak grofoski sin bi lejko noso svojo glavo visoko, kak bi šteo; lejko bi dosegnovse časti sveta, vse bogastvo svoje grofije, lejko bi se oblačo v kra-levska oblačila, vsega je meo v obilnosti. Oča njemi je priprav-lao časti, bogastvo, ar ga je šteo meti za svojega naslednika. Ali Alojzijove misli so bile vse preprostejše, njegove žele vse skromnejše, živlenje njegovo je bilo: ,,vkraj od časti, vkraj od bogastva." Ponižno je bilo njegovo živlenje, ne časti, ne bogastvo ne zadostilo njegovoga srca, ar je iskao ,,kinč, šteroga tovaje ne vkradno, moli ne pojejo i rja ne vniči" (Mt. 6. 20.) trpečega, poniznoga Jezuša. Grofovski blesk, razkošnost, pofrata tedajšnjoga živlenja v grofovskih i kralevskih hižah, vse to ga je ne preriio^ tilo, ga ne vkanilo. — K^ak je bilo Alojzijovo živlenje ponizno, tak na drOgoj sirani nedužno, čisto. Nečistost je strast človeškoga tela, mesa i krvi, je rakrana, je poprijeti beteg človeške drOžbe. Tfldi v Alojzijovom vremeni je prihajala ta kuga. I Bog je dao v svojoj smilenosii svetnika sv. čistosli. Med nečistim svetom je živo čisto, pokvarjenoj, zablojenoj človeškoj drOžbi je nastanola zvezda iz čarnoga, zamazanoga telovhoga poželenja. V 10. leti je že oblflbo Bogi vedno deviško živlenje i kda je po očovoj voli mogeo hoditi po mnogih grofovskij hižaj, veselicaj, plesaj, je vsi-kdar mislo samo na svojo oblObo. Po sto i stokrat se je obrno med najvekšov gospodov, groficami i kraličinami, ali niti edne je — 4? — ne poznab po Iici, ar je niti svojoj materi ne pogledao v obraz J, ob priliki veselic i plesov po grofovskih večerjah si je znao najti vsikdar zgovor, da se nemre vdeležiti. 1 če so ga iskali, je klečao pred križanim Jezušom. Tro i bičDvao je svoje telo, da bo po-korno dflhi. ,,Blaženi, ki so čistoga srca, ar Boga bodo gledali." (Mt. 5. 8.) Te reči Knstušove je nasledOvao i pokazao tedaš-njemi pokvarjenomi nečistomi sveti: ,,O kak lepi je čisti rod v svojoj diki, ar njegov spomin je večen pri Bogi i pri lOdej." (Modr. 4. 1.) — Sv. Alojzija ne prekanilo bogastvo i čest grofovske drD-žine, ne pofrata i mehkužnost tistoga časa ne onečastija njego-govoga živlenja, zato je ostao njegov dflh prost, svoboden, zato se je lejko vzdignola njegova dflša v popolnoj lObavi k Bogi. Božoj Iflbavi je šteo posvetiti vse svoje delo i molitev, zato ga je gnalo srce v božo slflžbo. Težka bitka je bila med očom i sinotn, dokeč je dovolo, da vstopi v samostan. Kak se je nikda Bog bojiivao s trdosrčnim faraonom, da odpOsti židovski narod iz Egipta, da njemi slOži v pflstini, tak zdaj za Alojzija, da ga oča pflsti v slOžbo Gospodnovo. Tii je zrasteo,,v modrosti i mi-losti" tfl se-je njegova lflbav dopolnila pri ,,ognjišči lubavl" pri sv. Olt. Svestvi. TO je našla ponizna i čista dQša Alojzijova cio svojega živlenja. ! v tom je sv. Alojzij ,,moderni svetnik", svetnik najsv. Svestva. ,,Pčldo sem vam dao", pravi Jezuš, ,,da kak sem jaz činio, včinite tiidi vi." (Jan. 13. 15.) Peldo nam je dao I^ristuš v sa-mom sebi, pa tfidi v svojih svetnikaj, da kak so oni činili, delali v svojem živlenji, da tak delamo i činimo tiidi mi. Svetniki, nji-hove obletnice so v opomin časi, to je prehodjenje bože. Če mi tak obhajamo svete spomine Alojzija, Frančiška itd., te so te ob-letnice za nas zveličavne ovak pa ne! Srce Jezušovo vrata nebeska. Naš Zvfeličiteo Jezuš Kristuš, je v svojoj božoj modrosti nadrej vido vse nevarnosti, vse pogibelnosti, v šterij se bo nahajao poedini človek, narodi, ves človeški rod. Vido je krive proroke, apoštole iz šatanovoga kralestva, ki bodo človeštvi obečavali srečo, blaženstvo. Novi odrešeniki, novi zveličiteli se bodo ponujali človeskomi rodi. Njegovo Srce je na vse te nevarnosti, pogiibelnosti opomnilo ludi, da je edna pot k Bogi i edeti vodnik Kristuš. Jezuš, dobri paster, on je povedao: ,,Jaz sem pot, resnica i živlenje, nihče nemre priti k Oči, če samo ne po meni." Jan. 14. 6. — Zato poglejmo kak je to bože Srce 1. prava vrata, 2. edina vrata, 3. od-prta vrata v vekivečno živlenje. 1. Prsv, Srce so prava vrata nebeska. Jezuš sam oči to resnico: ,,Jaz sem vrata. Ce što skoz tnene ide, se zveliča." Jan, 10, 9. vrata zovemo odprtino, po šteroj se lejko kam stopi, pride. Zakaj pravi Jezuš, da je on ta odprtina, ta vrata ? Ar istinsko samo skoz Jezuša, a!i po Jezuši moremo priti v nebesko domovino. Jezuš je naimre s svojim trplenjom i smrtjov, svojini zasliiženjom, posebno svojega prsv. Srca, je postao edina pot v zveličanje. Zato sam pravi: ,,Zaistino, zaistino, povem vam, jaz sam vrata ovc. Vsi kelkokoli jih pride, so vkanivci i razbojniki . . . Jaz sem vrata, če što skoz mene ide, se zveliča." Jan. 10. 7—9. 2. Prsv. Srce so edina vrata, po šterij pridemo k večnomi živlenji. ,,Ne je clano driigo ime pod nebov liidem, v šterom bi se mogli zveličati." Del. ap. 4. 12. I Kristušov navuk potrdjavn te reči apoiUolove, govoreči : ,,Nihče nemre kOči, čene po meni" Jan. 14.0. Edna je vora, šlera vodi v žitek vekivečni, ar eden je sanio Bog ! Eden je krst, šteri nas včini za kolrige skrivnoga tela, šteroga glava je Kristuš, v edinoj i zveličavnoj cerkvi Kristušovoj. Saino po zasliiženji Kristušovom se liiorenio zveličati. I neskončno bogastvo zasliiženja Kristušovoga nam je spravilo prsv. Srce Jezušovo, ,,ar iz obilnosti srca gtitijo vtista." Tak nain je jezuš iz obil-nosli svojega Srca odkrio resnice sv. vore, iz prsv. Srca, pravi sv. Avgus-' tin, je pritekla sv. Cerkev, sv. svestva. 3. Srce Jezušovo so odprta vrala v nebesko kralestvo. Zove vse k sebi: ,,Pridite k meni vsi, ki sle triidni i obleršcni, jaz vas bom poleh-kolo." Mt. 11. 28., z liibavjov vse gor prime i resiije, piavične i grešnike. Srce bože išče vsakoga: ,,Glej stojim pri vrataj, kloiikam, iti ščem k njemi i večerjali z njini i on z menov." Skr. raz. 3. 20. Svojim apoštolom narača: ,,Pojilite na poti i ograde i siliie je notri priti, da se napuni hiža moja." Luk. 14. 23. Dnesden išče človeštvo driige poli; mnogi pii tem zablodijo, zaidejo v pregrešno, v brezvorske živlenje. Nego ravno v denešnjoin čas; vidimo i čtemo, kak se zgiiblene ovce povračajo skoz vrata prsv. Srca Jezušovoga nazaj k dobromi pastiri. V prcsvetom Srci najdejo grešniki pokoro, ne-vorniki voro i to nani ravno dokaziije da je prsv. Srce Jezušovo naše edino rešenje, naše zveličanje. . .... .. , "VT !jff; Naše šole. "m om^ifto ^ Leta 1790 so šlampali tisti abecednik, šteroga zdaj v rokaj držim. ,,Abececlnik" pravimo knjigi, štero šolari prvoga razreda da v roko dpbra mati; ,,Abecednik je knjiga, iz štere se včinio čteti i pisati. Ne več i ne menje 136 let stara je teda pred menov ležeča knjiga i dosta, jako dosta pove razmišlajočemi človeki od toga: kaj je bilo v starih časih i kak more biti v bodočem. Na 16. strani so ,,kratki navuki". Posliišajte je, vej Vam ponavljam modre reči naših davno pokojnih očakov! ,,Boj se Boga, dobro čini, nikoga se ne prestraši." ,,Vtraglost je vsake hiidobe začetek." ,,Po deli je slatki počinek." ,,Lagoje pelde pokvarijo dobre jakosti." ,,Ki dosta guči, ali dosta zna, ali closta — laže." ,,Ki po-žaltlje svojo hiidobo, lejko dobi odpiiščenje." ,,Ne guči ono, ka dobro ne vejš. ,,Ne sprevej se — či si srečen." ,,Vu nesreči v dvojnost ne spadni". Ali posliišajte kaj se piše od ,,spitavajočega pojbiča". ,,Niki pojbič je pitao edenkrat svojo mater: ,,Kama pridem jaz, či bom z varaša vft šou?" Ona je odgovorila njemi: ,,Vu viinejši varoš", — 4^ — „1 če z viinejšnjega varaša vo pridem?" >.i '*Na pole." Tou si je dao raztolmačiti te pojbič. Pita pali z novič: „1 ešče dale, kama pridem ? i kama teda ?" Pravila jc njeini mati, ka od vest do vesi, od varaša do varaša, z ednoga držanja v driiga držanja i naslednje k broudi velikoga mourja pride. Dao si je pripovidavati te pojbič, ka je morje i driigi tali toga sveta. Mati je ne zamiklila njemi od toga nakratci pripovidavati. Ober toga je želo te pojbič i tou znati, či je tak bilo vse na etom svt-jti vsikdar. Mati je pa njemi pokazala, ka so od začctka sveta velika preminjavanja bila. I na kratci je pripovidavala njemi pelde nd onoga pre-minjavanja." Tak se glasijo reči stare knjige i vam posvedočijo dvoje. Posvedo-čijo nam, de so naši očakje pred 18fi leti lepšo slovenščino gučali i pisali kak dnesden nešterni vaši ,,vučenjaki." Posvedočijo pa tiidi to, da za sto i tridesetšest let na našem maternom jeziki ne sino popravili nikaj, še več — nazadovali smo! naš materni jezik smo pokvarili i ga tiidi dnesden nešterni neusmiljeno kvarijo. Ja, tak je to, diiše dobrc, če gospodar ne skrbi za svojo jablano, če ji ne gnoji, ne odreže nepotrebne veje, jo ne brani od škodlivcov, te ta jablana z leti ne bo napredovala, ne bocle lepša na pogled i od dne do dne več vredna po haskaj, štere prinaša. Zapiiščena, zanemarjena jablana je bila dosta dosta let naša inila slovenščina, jezik naših očakov, kinč, šteroga nam je dala dobra sloven-ska niati. Što se je skrbeo za te naš kinč! Nepokvarjeni preprosti narod. Narod se ga je držao. Njegova žiiljava rnka je držala motiko i pliig, srce narodovo pa ravno tak močno kak roka pliig ali motiko, pravim, srce narodovo pa je držalo jezik materinski. Što bi rnogeo skrbeti za jezik? Što bi mogeo sproti odstraniti nepo-trebnc poganjke? Što bi inogeo naš jezik braniti od škodlivcov? Što bi mogeo skrbeti za to, da bi jezik raseo z nami, kak snio tiidi mi rasli, poedinci i tiidi naš mali narod ? Šole bi niogle so včiniti i naši šolani, ali vučeni liidje ! Inači je bilo ! Moj abecednik iz leta 1790 kaže, da so se naši že takrat mantrali z vogrščinov. V knjigi je edna reč slovenska, driiga reč vogrska. 1 ravno ta knjiga nam da kričeči primer za to, kaj vse premorejo dobre šole. ,,Kratki navuki" i vrstice od ,,spitavajočega pojbiča" so tiidi vogrski v knjigi. 1 če mi primerjamo vogrsko i slovensko besedilo, vidimo: leta 1790-ga je dosta-dosta lepša bila naša materinščina kakti jezik Vogrov ! Slovenska reč je gladko tekla, brez vsake prisiljenosti, čiiti se na njoj duh slovenski; vogrski stavki pa so včasi okorni, trdi, dišijo po tiijem. I po-sliišajte bratje ! — mi smo ostali tam kde smo bili, ali celo nazadovali, vogrski jezik pa je raseo, se lepšao od dne do dneva. I posliišajte sestre i bratje ! — dosta, jako dosta naših je tiidi delalo na to, da bi jezik Vog-rov raseo z vogrskim narodom. Tisti naši so delali to, šteri za od svoje matere dobleni kinč, za naš slovenski jezik, so ne šteli aldiivati nikaj triida, nikaj clobre vq!^. - 50 - Bratje i sestre, naš slovenski narod je bio brez svojih slovenski na-rodnih šol. Bratje i sestre, naš narod slovenski je vzdrževao narodne šole, v šte-rih pa je vladao diih tihincov i ne tisti sveti zakon, šteri vči, da poštiij očo i niater, to se pravi, da poštiij tiidi od njih dobleni kinč: jezik slovenski. Od leta 1919 naprej se je začno pri nas novi svet. Dobili stno slovenske šole i dobili pravico, da vlada v naših šolah ' slovenski diili. To se razmi, da ta sprememba je ne šla brezi težav. Dosta takšili je, šterim je povzročila ta sprememba bolečine i skrbi. Dosta takših je, je v svojoj nepoučenosti mislijo, či potnečemo.iz našega jezika i iz naših šol vse to ka je liickoga, no da potem pride sodni den, ali menda ešče kaj hiijšega. Hvala bodi Bogi, nemamo dosta takših inalodiišnih. Večina, velika večina naroda čiiti, da što šče kratiti pravice slovenskoga jezika, on krati pravice slovenskoga naroda i što šče škodovati slovenskoj šoli, on inia slaba nakanenja do slovenskoga naroda. . . . Spominjam se na tiste dneve, da je bio končan vojni viher. Blatni, raztrgani i lačni naši so pihajali od vseh vetrov sveta. Do tistoga časa ne poznani uporni plameni so švigali iz oči Slovencov. Slovenee je spoznao, da s svojim -¦¦ telko dtigih let zaničevanim, zanemarjenim slovenskim je-zikom je prosto hodo po širokom sveti, našeo je povsedi brate, šteri so ga razmili i štere je tiidi on razmo. Slovenec, šteroga je bojni vrtinec od-neseo proti severi, je že prvi den znao povedati svoje želje Polaki, Rusi. Če ga je proti jugi gnalav volja njegovih gospodaiov, tam se je spoznao s Srbinom, Horvatom, Črnogorcom, Slovencom pri Soči. Svoje je najšeo povsod i k svojemi sličen jezik. Zrasla je vrednost slovenskoga jezika v njegovom srci i v njegovi pameti i s tem tiidi liibezen do jezika očakov i do vsega, ka ravna i vlada slovenski diih. Prišeo je angeo Gospodov i nam je vrgeo z oči robec, šteri nani je kvaro vid. Či dele, večkrat se je čiilo: Slovenci smo, Slovenci smo!... Tiidi mi, vučitelje, po pokolenji Slovenci, smo čiitili, da je tak, ali nosili smo žnietne okove, tihinski diih nas je držao s svojimi močnimi škramplami. Srce nam je pravilo, da dobro je tak, prav je tak če zavlada pravica slovenska. Ali kda je povedala tiidi pamet svoje, smo postali malo-diišni, kajti posliišajte bratje i sestre našo izpoved: mi, |Slovenci —- snio pozabili slovenski... Po domače bi že povedali to i ono, ali včiti, delati v slovenski šoli... žmetno je bilo to !... I pač zato dosta naših je rajši vzelo potniško palico, šli so za tihincom, vrgla jih je z domače zemle njiiva malodiišnost. Samo začetek je žmeten. Bog, ki je gotovo privolo v zmago slovenske stvari, je dao tiidi moč tistim, šteri so bili trde vole. Rasli sino v dobrotn i z nami je ttidi rasla v lepoti i v moči naša slovenščina. Dober nebeski Oča je dovolo novo čiido, dovolo je, da smo za nekaj let spravili nazaj vse to, kaj nam je tihinec s silov i zvitostjov odtrgao. Pomislite, po pet i šest listov se tiska za Prekmurce. Kaj pomeni to? Nikaj menje kak telko, da je v slovenskom jeziki pisana diiševna hiana potrebna. Paster pri kravici v edni roki vajat ilrži, v driigi roki sloven-sko knjigo. Dcte seme liiple, z njegovih viist pa teče slovenska pripovest. Naši dečki, naše dekline s slovenskov igrov i s slovenskimi pesmicami delajo veselje svojim. Ognjegasci na slovensko komando idejo na pomoč j% . - - -5i -¦¦.'.. ¦-:.. nesrečnim, slovenski se sodi, slovenski se upravlja v naši uradaj. Tak je, kak da se prikaže toplo sprotoletno sunce, žene, klije, brsti vse, novo i nilado življenje se razvija. Bratje i sestre, znate zakaj? Zalo, ar slobodno sije to sprotoletno sunce: slovenska šola i v njoj diili slovenski. Zato pa morenio želeti odločno: V naši šolaj naj vlada naš slovenski jezik, v naši šolaj naj vlada slovenski diih, i v naši šolaj naj ima večni i poštiivani doin Bng i njegovo sveto ime, ar njemi se imanio zahvaliti v prvi vrsti za. novo življenje, ar On: nam je poslao svojega angela, šteri nam je odpro dnsta sto lct zvezane oči. julij. Nekaj o našoj sobočkoj gimnaziji. Med najvažnejša kulturna pitanja našc Slov. Krajine spada šolsko pitanje i v tom jc brez dvoma najbole važno pitanje popolne gimnazije v kulturnom i gospodarskom središči Slov. Krajinc, v M. Soboti. Kda je bila naša krajina še pod vogrskov upravov, je pošilala svoje sine na humanistično gimnazijo v Monošter, deloma pa v Koszeg, kde je bio tudi dijaški zavod s posebnim fondom za zdržavanje siromaškili slo-venskih dijakov. Kda pa je prišla Slov. Krajina pod Jugoslavijo, je bila znova naša prva skrb gimnazija. Prosili smo humanistično gimnazijo v M. Soboti. Na našo prošnjo nesmo dobili toti humanistične gimnazije, nego realno. V kesnoj jeseni 1. 1919. se je začnolo včenje v prvom razredi. Te ne nihče med nami niti najmenje dvomo, da se ne bo ta gimnazija spo-polniivala z leti, tak da bi dobila vsako leto en razred i da bomo meli v šolskom leti 1926/27. že svojo popolno osemrazredno gimnazijo. Z ustanovitvov gimnazije v M. Soboti se je vsemi prebivalstvi SIov. Krajine izpolnila njegova vroča i dugo gojena žela po lastnom najvišjem kulturnom zavodi, ki naj podaja njegovoj mladini srčno zgojo i umsko izobrazbo v krščanskom i narodnom diilii. V vsoj svojoj zgodovini je naše slovtjnsko ljiidstvo najbole bridko občiitilo i žalostno, da njemi trbe še dnes čiititi, pomenkanje lastne, iz tal Slov. Krajine zrasle inteligence, ki bi zadosta poznala naše razmere i bi čiitila s svojim ljiidstvom. Z velkim viipanjom i popunitn zaviipanjom se je te oklenolo nove gimnazije. Dokaz toga zaviipanja, štero — to povdarjamo — goji še dnes do nje, gotovo najbole svedoči stalno naraščajoče število dijaštva iz cele Slov. Krajine. V prvom šolskom leti 1. 1919/20 se je vpisalo v prvi razred 33 učencov, 1. 1920/21. 51, 1. 1921/22. 70, 1. 1922/23. 40 (slaba letina), 1. 1923/24. 75, 1. 1924/25. 102, 1. 1925/26. 117. Všol. leti 1925/26. je bilo vpisanih vse vkiip ravno 300 dijakov ; vsekak jako dosta za šestrazredno gimnazijo. To šte-vilo zadosta očivestno svedoči, da je zavod potreben i da je njegov bo-doči razvoj ino obstoj popolnoma osiguran. — Vpisovanje za šolsko leto 1926/27. se v hipi, kda to pišemo, še ne zvršilo, ar je proti konci pretni-nočega šol. leta epidemično razsajala škrlatinka. Kaže pa se, da bo zna-šalo število dijaštva v toni leti ne dosta pod 400. Do začetka šol. leta 1925/26. je šo razvoj naše gimnazije nemoteno svojo pot naprej. 8. oktobra 1925. pti je prosvetni minister g. Velja Vuki-čevič z odlokom S. N. št. 24.643. začasno ukino VI. i VII. razred, rekši, -Š2- da ta dva razreda nesta mela po zakoni določenoga najmenšega števila dijaštva. Dijaki omenjenih dveh razredov so bili prisiljeni, da so se raz-tepli na driige gitnnazije ; večina je šla v Ljubljano, nekaj maloga pa v Celje, Maribor i Ptuj, a vseširom so se dobro držali. Naše ljiidstvo je pii tom taki spoznalo, kakša nevarnost njemi preti. Proti omenjenomi minister-skomi odloki neso protesterali samo stariši tistih dijakov, šteri so morali v kraj, nego vse občine z M. Sobotov, kak tudi vseh vrst kulturna, gos-pftdarska, politična i dr. driištva Slov. Krajine so telegrafično protesterale proti ukinitvi VI. i VII. razreda. V M. Soboti se je sestavo tiidi poseben odbor najodličnejših predstavnikov iz vseh naših krogov, ki je sestavo ob-sežno spomenico o pitanji gimnazije i odločo, da ponese to spomenico v Belgrad posebno odposlanstvo. Za voditela odposlanstva je bio izbran te-dašnji gerent M. Sobote odvetnik g. dr. Somen, ki pa je bio sledkar za-držan i je prevzeo mesto njega vodstvo odposlanstva odvetnik g. dr. černe iz M. Sobote. V odposlanstvi sta še bila g. Gabor iz Petanec i g. Oskar Heiiner iz M. Sobote. Odposlanstvo je v Belgradi sprijao naš g. poslanec Klekl i je predstavo ministerskomi predsedniki g. Pašiči i prosvetnoini ininistri g. Vukičeviči. Odposlanstvo je obiskalo tiidi vse parlamentarne klube i prosilo za podporo. Uspeh vsega toga je bio, da je prosvetno mi-nisterstvo 9. dec. 1925. pod S. N. št. 31.479. izdalo driigi odlok, s šterim se je razvelavila odredba o ukinitvi VI. razreda medtem da je ona za VII. razred ostala še v velavi. V VI. razredi pa se je včenje obnovilo komaj 16. januarja 1926. v čast dijaknm i njiivim staršom pa bodi povedano, da so vsi šestošolci prišli nazaj. Dodatno k tomi omenjamo še, da je g. posl. Klekl ponovno, viistmeno pismeno posredovao pri prosvetnom šefi v Maribori i v Belgradi za po-vzdigo i izpopolnitev naše gimnazije. Kda pa je izšeo odlok o ukinitvi, je napeo vse sile, da to zabrani. V te namen je tiidi skiipno s tovariši iz Jugoslovanskoga kltiba predložo ministerskomi sveti spomenico proti uki-nitvi, v šteroj je posebno povdarjao vdarec, ki je bio zadan državnoj i nacionalnoj misli na našoj severnoj meji. Istini na liibo omenjamo, da se je tiidi SDS. v svojoj interpclaciji tikajočoj se gimnazijskih redukcij za-vzela za sobočko gimnazijo medtem da se poslanci Radičove HSS dozdaj še neso spomnili svoje dužnosti do prekmurskih volivcov. V slovenskom dnevnom časopisji se je posebno ,,Slovenec" stalno i z vsov odločnostjov zavzemao za izpopolnitev i povzdigo naše gimnazije, a tiidi v ,,Jutri" je g. dr. R. napisao par temeliti člankov za njo. Da so ,,Novine" včinole v tom boji svojo dolžnost, se samo po sebi razmi, ka o drijgom časopisji Slovenske Krajine nemremo trditi. Z loglasni ,,Szabad-sag" pa se je iz cele zadeve naravnost norčevao (primerjaj njegov članek ,,Nem kell gimnaziutn sem miiveltseg ! ..." v 21. štev. z dne 24. maja 1925.), ka naše Ijiidstvo ne bo nikdar pozabilo. To naj bi bio kratek pregled borbe za našo gimnazijo v preteklom leti. Zavedajmo pa se, da te boj še ne končan, da bo še dugi i silen ino da bo morala v njega še bole odločno posegnoti vsa Slovenska Krajina. Nikši aldov ne sme bili prevelki, da ga ne bi bio pripravlen doprinesti vsakši naš človek. * Ne se še posiišila tenta gornjega članka, kda je priobčilo časopisje poročilo iz Belgrada, da se tiidi v šcrl. leti 1926/27. še ne odpre na našoj sobočkoj gimnaziji VII. razred, Znali smo, da mora pasti o toj zadevi - 53 ~ odločitev; tiidi to povemo, da nesmo vnogo pričakovali ugodne odločitve, a proti tomi nas je ta odločitev težko zadela, ar tak globoko liibimo svoj najvišji kulturni zavod. Z britkim občiitjem v srci so morali teda sednio-šolci znova zoditi iz Sobote, ar jim ne bilo dano, da bi v njoj dokon-čali svoje študije. Njiivim starišom pa so se nakopali novi težki stroški, štere bodo pri letošnjoj slaboj letini komaj zamogli zmagati. Liibezen do dece pa je zmagala i tiidi te aldov prenesejo za nje. Trdno smo viipali, da bomo v letošnjem leti slavili prvo maturo na svojoj gimnaziji. Ali, na mesto v pripravah za proslavo toga dogodka, se nahajamo v srditoj borbi. Nesmo malodiišni! Nasprotno, z vsakim dnem boja postajajo naše sile vekše i naša zavest v končno zmago silnejša, ar znamo, da je ltidstvo še vsigdar zmagalo, kdašte je šlo v zgoščenih vrstaj v borbo. I naše vrste so trdne dnes kak še nikdar. V znamenji borbe pa se že dnes veselimo vesele zmage, kda bo naša gimnazija popolna, kda bo z vsemi osmimi razredi mogoeno kraliivala nad M. Sobotov i našov Slovenskov Krajinov- v istinski hasek našega liidstva. M. Kranjec: » • v Lagoja zena. Nikaj dobroga nega več na sveti. Žmeten je naš žitek. Vsakši stan ma svoje križe i svoje dužnosti. Liidje iščejo vsesešerom razvedrila, ka bi malo pozabili svojo bridkoščo. Lepi je ledičen stan, eli človek vsigdar ne ostane mladi. Zato se oženi, da bi meo na starost podporo v deci. Oženi se, ka bi ga žena podpirala, ka bi ga tolažila v žmetnij voraj v žitki. So pa tiidi liidje, ki se ženijo, ka bi tak kem bole povekšali svoje bogastvo. 1 konec takšemi zakoni je vsigdar žalosten. 1 zakaj to? Zato, ka liidje malo gledajo, kda se ženi mladi človek. Pravim, tisti ltidje, šteri odločajo pri tom, najmre starišje. Vej driigi tak vseli inajo dosta pri zdavanji gučati. Dostakrat pa tnladi, kda se ženijo, preveč samo srce posliišajo. Bog je stvoro ženo pokorno moži. Dnesden pa bi žena rada bila sama vertinja. Moži ne da mira, vsikdar sta v svaji. I ka pride potom ? Mož začne v krčmo pohajati, hiša propada. Naci je opravo soldačijo i ne dugo po tom se je oženo. Zabrao si je deklo, štera, je mislo, de ga zadovolila i njemi pomagala kak zvesta tivarišica v živlenji. Bole nizkoga tela je bila, eli ovak zato lepa i nekaj zemle je mela po materi. Kak dekla je zato rada delala i nišče jo ne je mogeo grajati, kak se je poročila ne je njoj preveč dišalo delo. Gučala je rada s sosidami, šče bole rada se je pa kregala. Moži je vsikdar ka zafrkavala, da bi ga mogla svaditi. Samo sniijao se njoj je: — Guči, vej, kda se navoliš, te noš več gučala. V oči njemi je vsigdar metala, ka nika nema, ka nikam nejde, ka bi si kaj prisliižo. Vsigdar je samo doma, kak kakša kvočka. Samo tisto majo. Kda so kravo odali, ka so rešavali nekši dug, te se malone kam dala : Ka?! Ka smo že tak na nikoj prišli, se je zdrla. -— Za kravo pride hiša i nazadnje šče doživim, ka bom šla po kodivanji s torbov. — Ti nede škodilo! je pravo Naci. — Itak ne delaš rada ... Kata je porodila dete i za par dni je bila več zdrava. Nekelko dni je bila tiio, ne je svajiivala moža, da pa je nato hiijša postanola. - 54;- . — ,,Mela sarn, pa ne je bilo nikaj pri hiši, ka bi si človek vzeo v roke ..." — je mrmrala. — Bar smo ne preveč zapravili, se je smejao mož. Mati Katina je prosila Nacija, ka bi njoj pomogeo kravo na senje gnati. Naci se ne je vogučao, sam bi že tiicli kaj rad viclo, kak kaj ide na senji. ,,Ej nikaj nega dobroga, lcntnolo jc. Pctsto zgiibim na kravi od boltinskoga senja. Svak mi jo je priporačao, pa nikaj ne jc vredna. Zob nenia, pa ne je,"— se je čemerila mati. — Ka ste jo pa kiipili! . . . Kda je driigoga dneva Naci s senja prišeo, je najšeo doma sestro z niožom. Prišla sta tak nekaj mimoidoč. — Na, kak je bilo kaj na senji ? "¦ — Slabo, pali nikaj ne je valalo. ; , — So mati odali kravo ? je pitala Kata. '•" — Ka bi jo odali, či bi jo šče vso z medom namazali, je pripovi-davo Naci. — Ka so jo z medom namazali? se je sinejao njegove scstre mož. — Ka pa s kolednim medom so njoj rogle do viiha nainazali, ka do se veli kiipci bili za njo. — Pa so se ne na rogle lovili? je pa pitao sestre mož. Vsi trije so sc smejali, samo Kato je tak sram bilo, ka ne je znala, kama bi gledala. — E, ve so zato ne mazali, je stisnola prek zob. Samo, ka ti vsig-dar tak noro gučiš. — Ne brbraj mi, či sam pa vido. Kakšteč boš ti gučala, ka ne je istina, da pa tvoja mati poznajo ves cumper. Tvoja mati majo puno ba-gaže, pa njim li nika ne vala. Tiidi tebe so včili, ve šče znaš, ka si mc na zdavansko nedelo v prekliti čakala, ka si me te prle zaglednola, kak jez tebe, pa što zna, ka si šče ne vse delala. To njoj je bilo pa ži preveč. Odbežala je v hišo, vse zelena od čc-nicrov. — Pa de te kregala, kda nniva odidcva, jc pravila sestra. — Kde so pa mati? — Proso plivejo . . . Istino jc pravila scstra Naciji, ka de včasi nevola, kda njeva odideta. Tak se je tiidi zgodilo. Kak je Naci sain ostao, je pribežala Kata z hiše; jokala je od čcmcrov: — Či boš šče ednok pripovcdavo od moje matere, te te včasi po-vržem. Ti si oslek, driigo ti nemrcm povcdati ! jc kričala, ka so jo k sos-dovim čiili. — To je vse lejko ! je mirno pravo mož. — Samo, ka.si stein telko povedala, ka sam jaz oslek, ti pa oslica. Stcm jo je pa pa tak razčcmero, ka je bila zelena. — Da bi bila tc rajši v Miiro skočila, kda sam tebe vzula ! — Te bi meni i tebi dobro včinola, tebi ne bi trbelo jokati, tneni pa ne poslitšati! Šče bole jo je razdreselo, ka so večer mislili, ka de betežna ... ' ~ 55 - Nikaj ne je štela na njega gučati. On je ne mislo, ka bi tak hiido bilo, zato je stopo k njoj i jo lepo pitao: — Ka se šče lekaj izda srdiš ? ¦f" '<•'•"' *" "¦ *': — Samo mi mir daj, netnrem te viditi. Ešče gledala ga ne je. — Ka sam ti pa prekacao ? je proso. — Mir mi daj, pravitn ! šlcla je oditi. _ Daj, ka si pamdno reč poveva, znaš, ka... — Nemam ti nikaj pametnoga povedati, šče menje ti meni. Odišla je. — Tak te! je zaškrtao z zobmi... Zakonska sreča se je razbila, hišni mir je bio kaljen. Žena! Jeli je to tvoja dužnost, da ne odpustiš, či te je mož razdreselo ?! Sie prilike bi lejko iskala, ka bi moža pomirila, či nc je dober na tebe. Vej, ka se srdiš, či ti kaj pravi. Znaš, ka z vsako rcčjo moži tak lejko predoriš dom, ka se za ni koj vcč ne briga. Naci je šče cdnok proso Kato, ka bi se zmirila, cli nika ne je šte!a čiiti. Mož ne je znao, ka bi delao. Doma ne je meo obstanka. Začno je poha-jati v krčmo. Kata je šče bole čemerna bila. Jokala i začnola gučati, ka on nešče nje, pa ve šče Bog, ka njemi je ne vse zgučala. I ne je čiidno, či se je svado i jo vdaro. Ne jo je posliišao, ka je gučala i kričala, nego je odišeo... * ¦ * Kesno v noč se je povrno. Liič je ešče gorela, za stolotn je najšeo mater, posteo je bila prazna, čiidno ga je obšlo. — Kde je Kata? Pa dete? S strahom je čakao. — Kde, ne je več. Odišla jc k materi, ti pa piješ samo. Zaj boš meo sramoto, je pravila. Ne je kričao, tiio je bio, čiravno je bio malo pijan. Stopo je k materi i pitao: — Mati, povejte po pravici, jeli sam jez kriv, eli nc. Či sam, te idem včasi po njo. Tak proseče je gledao mater, ka ne je nika včasi pravila. Ve neka je resan bio tiidi on kriv, či pa ne bi ona začinjala, te bi on tiidi dober bio. Ne je znala, ka bi pravila. — Povejte, naj čujem! je silo. — Zakaj si bio tak silen, ka si jo šo kuč. Zato, ve znaš kakša je, lepše bi lejko oprav>., ,:•..; Pravini, k Gustiji snio nesli novine; ,,Zadoščenje moremo dobiti," je povcdao mirno, ali itak odločno. Vsi smo clobili kozareek konjaka, 011 pa s ponosorn generala davao zapovedi. ,,Pobrati moremo vse dijake, šteri so pri igri prizadeti. Spraviti mn-remo voznike, šteri nas bodo cšče dnes pelali v Mursko Soboto. Preskr-beti moremo tiidi potrebno šker, če ,,Škraber ne bi šteo razmiti pametno reč." Pri toni jc tiidi ostalo, razšli smo, vsaki na svoje delo. Okoli edne vore sino se zbrali pred patekov vsi. Prišli so ,,velki dijaki" gimnazijci, dijaki iz vučitelišča, bogoslo-vec je tiidi bio med nami. Mrgoleli so pred patekov menši clijaki, drobiž iz nižje gimnazije, iz meščanskih šol, Imeli smo palice, v žepkaj pa ne-dužne seksare (lepe svetle seksare . . .) za foringo i če Bog da — tiidi za kakšo pijačo . . . Zbirali smo se, edni okoli Gustija, to je bio generalni žtab, velka večina pa okoli ,,čarnoga" Jožeka, šteri je brezi dovoljenja vsake postave i oblasti takšo revorvo privlekeo na naše zborovanje, da bi lejko napunili z njov dve šolarski torbi. Tiidi sam sem vido njegov v beli paper omotani ,,pak" — i vero bi dao na to, da je strašno morilno orožje v paperi, kak naši goričanci pravijo rebulfa . . . Generali so sklepali, se posvetiivali, mi pa, vojniki, bojevniki, smo sanjali od zmage slavne. Naše oko je že vidlo čarnoga Jožeka, (dijaka doma iz Bcltinc, ne daleč od notarošove hiže,) kak zdigne revorvo z obcina rokama ... potisne na petelina . . . Čiili smo že (najmre tak smo tiitili, da — čiijemo,) pok strela . . . vidili kak vdari kiugla v srce škra-bari, šteri nani je oblato čast i poštenje ... •¦> • , ,,Što šče iti v Mursko Soboto?" -- so pitali generali. , ¦*>¦ ¦''.:." Vsi bi radi. > To se je dopadlo generalom. Vidli so, da se beltinski dijaki ne bojijo. (Kak pa je zdaj ? . . . Je ešče kaj beltinskih dijakov na sveti ? . . .) ,,Tak je prav fantje, ne bojmo se od škrabara!" je povedao Gusti. Hu . . . kak je zašiimelo ! ,,Da bi se ga bojali? Mi? Mi, šterim je vzeo dobro ime? Mi, šte-rim bi rad krato slobodo? Mi, šterim bi rad zamero, da smo z našimi kmeti vkliper popevali od —¦ Micike? Mi, šterini bi rad zabrano, da tak popevajmo, kak nam to srce veleva? No čakaj samo! . . ." Leteli bi vsi v Mursko Soboto. I bojno razpoloženje je bilo tak ognje-vito, da bi se za probo najhiiši spoprijeli med sebov. Dobro je, da so ne pitali, što bode strejlao, ar potem bi se zagvišno svadili i zvedili tiidi, da je Jožekova revorva .. . No, pa tiho prijatel, po vrsti pojdimo naprej! Sklenjeno je bilo, da se s fijakerji moremo pelati v Soboto, kajti —t pežki nam, gospoclom dijakom, ne bi bilo dostojnn , . . *- 65 - ¦ ¦ ¦' ¦ ¦-¦" ,,Pelati se ščemo?" je pitao čarni Jožek. Ali ne pozablmo prijatelje, da foringa peneze košta. Rajnški pedeset moretno računati za vsakoga voznika." ,,Pak" je vrgeo na most. (Most tiidi tlnes stoji, samo židovsko cer-kev so razgrizli zobjo časa. Pa itak pravijo, da prej nega smotrenosti na tom sveti. Je! Ar inači bi most bio uničen i židovska cerkev stala . . .) Z ednov nogov je stopo na pak, z rokov vzeo z glave klobiik i glasno zapovedao : ,,Peneze tnoremo inieti za foringo. Beltinskomi dijaki zdnj ne sme biti žao za groš!" Tak je gučao, kak eden od naših generalov, pa je nej bio general, komaj je zraseo iz meščanske šole. Ali čaren je bio i revorvo je prineseo, zato smo ga ubogali vsi. Kakših petnajst rok je seglo na njegov poziv v žepke, zacinkale so krone, zasvetili so se seksaii, pokazali 30 se kiifreni krajcarje, deževalo je to predrago blago v klobiik čarnoga Jožeka. Tiidi gospodje generali, velki dijaki, so prekinili svoje posvetiivanje, odlotno segali v svoje večinoma velike, ali ne jako pune bankaše i vrgli v Jože-kov klobiik dare za skiipno stvar. Nabrali smo skoro celo desetko! Dober Bog, celo desetko! . . . Den denešnji mladi rod ne ve kaj se pravi to cele -- desetke. Deset celih rajnškov! Telko je r^obo duber vert za svoje tele. Telko sino plačali za stan i strošek šc1 i porgarske šole v Dolnji Lendavi — te dva cela meseca. Dnes den — desetko t'amo šolari za zvezke . . . Dnes den visiko nosimo glave, zato pa poka bič božji po našem hrbti . . . Visoke glave, nikaj vredni penezi . . . iak je pravično. Pijani smo gratali od niisli, da smo celo desetko zbrali za našo skiipno stvar. (Dijaki Slovenske Krajine, tiidi Vi naberete kakši krajcar za sktipno dijaško stvar?) ,,Fijaker pogodimo za vsakoga dijaka !" se je oglaso edcn od nav-diišenih mladih. Bi!o nas je bliizi tresti dijakov. Generali so se smejali, mladina pa se je pogajala. Petnajst... deset... osem... najmenje pet... No pri tom bi najbrž tiidi ostalo, če nam Jožek 11 u pove, da prej -- odkec vzememo mi v Beltincili pet fijakerov? Nemirni i nezadovoljni smo bili vsi. Puni smo bili bojevitosti, imeli smo peneze za skiipno podjetje. Imeli smo rebulfo . . . No, če je istina, da smrt kakti v beli oblak oblečena ženska plava po sveti potem je za-gvišno nad našimi glavami plavala, ar je mogla znati, da v Murski Soboti se delo pripravla za njo. Jaz, za svojo osebo sein očivesno vorvao, da se nekaj velkoga zgodi. — Jožek pa je preštevao peneze. Prijateli iz Gančan je izročo 6 kfon, tak je pravo — za dve foringi. Edno svetlo krono je vtekno v levi žep prusleka, prej — za patrone. Vse driigo pa, kaj je v roki ostalo, je pre-vidno spiislo v pravi žep hlač. ,,Za to bomo ga pa pili, dečki, v Murski Soboti ... Malo za kurajžo pred deloni, po izvršenom deli pa za plačilo več." Pod desno pazduho je porino rebulfo v belom paperi i stao pred nami trd i odločen, pripravlcn na vse, samo na to ne, da bi — peneze dao iz rok. Gospodje generali so ugovarjali, so se postavlali... 6 ,,f i ¦ ¦ . ..¦•'. , ¦ '. brao naše viipanje, smrtonosno orožje, viclli smo vsi, cla je brezi kokota in brezi municije ... (V prusleki je pozabo Jožek municijo!) Ali itak dobro je bilo vse. Bdtinski dijaki so dobili zadoščenje i tiidi mi mlajši smo vidli, da je dijaško poštenje, na štero so naši starejši ponosni. Tak je bilo, da snio ešče Vogri bili, da smo ešče samo beltinski dijaki bili. Dnes den, pravijo da iniamo slovenske dijake, zavedne, na svoje po-kolenje ponosne. Hvala bocli Bogi, da jc tak! Škoda je samo to, da so prevzeli od beltinskih dijakov kaj je pri njih falilo, zavrgli so pa njuvo gorečnost za skiipno dijaško reč. . . . Ne iščem krivce, povedati pa moreni, ila bi tiidi dnes kiišno roko gospej, štera blagoslovi dijake, da idejo zadoščenje terjat od junaka, šteri poštenje kradne slovenskoini dijaki. . J. K. <2*9 ' .'¦•'¦¦'•¦-'. ¦ .¦ Fr. Kolenc: " ' „ 7 Sedemstoletnica smrti sv. Franciška Asiškoga. Pred 700 leti je bilo . . . Na goloj zemli ležeč obdan od redovnih bratov se je poslavlao od sveta redovnik. Okoli stoječi so jnkaii, on ki je ležao, jih je tišio. ,,Srečno, deca moja" jih je tolažo kak oča, ki jemle slovo od svoje dece na smrtnoj posteli. Z miloga obraza je vsikdar bole preminevala živlenjska farba i oči so postale vsikdar bole medle. Dva brata sta prepevala sunčno pesem ; pridi tiidi ti sestra smrt i hvali Boga. Kda je začiito, da je prišla smrtna vora, je zaspevao med.jokanjom bratov 141. psalm : Pelaj iz voze mojo diišo, da boni slobodno oznaniivao tvoje ime! Pravični, šteri stojijo okoli tvojega prestola, me pričakiijejo i so neinirni, dokeč me ne pridriižijo k svojoj sreči. ,,Z Bogom, ostanite vsikdar v strahi božem" — še par hipov i angelci so odnesli čisto diišo ednoga najvekših redovnikov do denešnjega clneva, diišo sv. Franciška Asiškoga proti nebesom ... Vnogo se je zgodilo v teh 700 letaj. Krali so nastopali i vmirali, ne da bi zapiistili kakši vekši spomin, države so se zriišile i nastale nove, ka je bilo, je minolo i je zdaj pozableno, ostalo pa je, ka je velko, svcto, nepremaglivo, ostao je diih svetnikov, ostao je diih sv. Franciška. Svojini bratom je zaptisto liibezen raed brati, liibezen do sirmaštva i lfibezen clo pokorščine nasproti predstojnikom . . . Franciškov diih je rodio čiida. Ob njegovoj smrti še nialoštevilni bratje so se razšli na vse strani i kem daie so prodirali po sveti, lein bole je naraščalo njiivo število, ar je diih sv. Franciška rodio vsikdar triime junakov sirmaštva, poniznosti i pokorščine . . . Sv. Frančišek je s svojim živlenjom prenovo versko živlenje. ,,Vsakši, što zapiisti hišo ali brate ali sestre ali očo ali mater ali deco ali njive zavolo mojega imena, prejme stoterno idosegne večno živlcnje" to je meo naš svetnik vsikdar pred očtni i to je oznanjao tiidi sveti. Zavolo svojega sirmaštva ne bio priliiblen, ar tedašnji svet, šteri je živo skoro samo bogastvi i zavolo bogastva, ne mogeo razmiti, kak se je mo-geo vdati sin slavnoga bogatoga trgovca popolnoj revčini. Francižek za to nc niamo i kda ga trdokorni narod ne šteo posliišati, se je obrno proti ^ 69 - ribam i je njim zapovedao, naj ga posliišajo . . . Potiivao je po sveti ino troso na njega bliščeče bisere svojega ncbeskoga navuka . . . Na smitnoj posteli je zapiisto svojim bratom vse, ka je meo. Zapiisto jim je predvsem svoj diih, da bi jili te vodo i jim pomagao zvršavati velka dela krščanske liibezni, poniznosti i pokorščine. V 700 letaj ju rodio tc diih velikansko drevo, štero je razprostrlo svoje veje nad celov zemlov i prinaša sad vsemi človeštvi. Ponosni kloštri, veličastne katedrale se zdi-gavlejo v višave i naznanjajo sveti, ka močen je bio tisti, šteri je bio za-'četnik te mogočnosti, toga veličanstva ... Trije redi so sini sv. Franciška. Na stojezere katoliških kristjanov nosi njegov škapuler kak zastavo i pojas kak najmočnejše orožje proti peklenskomi sovražniki. Papi, kardinali, nadpiišpeki, piišpeki, opati, krali, knezi, grofi i vseh stanov ljiidje od najslavnejšega i najvučenejšega moža do najpreprostejše kmečke ženice, so ga zazavali, ga zazavlejo i ga bodo zazavali kak svojega redovnoga očo. Vse te je rodio njegov diih, diih šteri ne zamerje nikdar . . . Denešnji svet je tiidi potrebcn preroditve. Potrebiiju diiha poniznusti, sirmaštva i pokornosti. Potrebiije pravc krščanske liibezni. Što njenii vse to da? Franciškov diili, ki je rodio skoz 700 let junake krščanstva. Nje-govi sini, njegovi trije redi prinesejo novo živlenje. Kem več se jih zbere pod zastavov škapulera sv. Franciška i kem več jih zgrabi za nepremag-livo orožje njegovoga pojasa, tem bole se razširi Franciškov diih, teni prle se prerodi svet . . . * Sveti Scraf iz poniznosti, pokorščine i sirmaštva si bio podignjeni v nezmerno slavo. Poglej na nas, prosi za nas. Jož. Godina, C. m.: 28. evharistični kongres v Čikagi. V našoj Slovenskoj Krajini skoro negavčloveka, šteromi ne bi bila znana nad tri milijone prebivalcov broječa Čikaga. Te varaš, šteri je na-stao v zadnjih 50 letaj i v šterom prebiva 900 jezer katoličanov, je za vnoge naše Slovence kraj, kama romajo, da si zasliižijo vsakdenešnji kriih za sebe i za svojo driižino v domačem kraji. Te veliki varaš je bio pred leti odbrani, da se v njcm vrši 1926. leta 28. evharistični kongres, da po-hitijo narodi od vseh krajov širnoga sveta, da počastijo tam Jezuša pod podobov kriilia. Tiidi 70 slovenskih roinarov iz naših krajov je bilo navzočih. Ponizni Jezuš je zadovolen, če ga častimo na preprosti oltaraj v naših cerkvaj i še bole, če ga častimo v svojem srci pri svetom obhajili. Liki, če ga namenimo javno počastiti, ju primenio, da ga počastimo bole slovesno, kak pa šterogašteč krala toga sveta. Evharistični kongresi pa imajo ravno namen, da katoličani javno počastijo svojega evharističnoga Boga in pred vsem svetoni priznajo, da je evharistični Jezuš središče cer-kvenoga živlenja. Američani so včinoli vse, da bi Jeztiša kak najsloves-nejše počastili, tak, da je bio te prvi ameriški in 28. svetovni evharistični kongres najveličastnejši, ka se jih dozdaj vršilo. Ne mogoče, da bi mogli v kratkih vrsticaj opisati vse veličastvo toga ogromnoga kongresa. Omenimo samo najglavnejše reči. Romarov je bilo 70 - okoli poldriigi milijon, to je tolko, kak če bi prišli skiip vsi Slovenci, ki prebivajo v Jugoslaviji, na Primorskom i Koroškom, vsi stari i mladi. Za kongres so bili določeni dnevi od nedele 20. junija do srede 24. jtinija. V nedeljo so se od polnoči dalc sliižile v vseh cerkvaj sv. meše, pred-galo se je v vseh jezikaj okoli spovedalnic so se zbirale trtime spokornih vernikov. Tisti den je prejelo za sv. očo papo <.-n milijon verntkov sv. ob-hajilo. Pondelek je bio določen mladini. V velikanskom štadioni je pri sv. meši spevalo 62-jezer šolarov. Z modcrnimi iznajdbami so nanraviii, da Cerkev na vlaki. Za potiijoče katoličane na Euharistični kongres v Chicagi je bila pripravlena v ednom vagoni kapelica. se je predga čiila v vsem velkom prostori. Med šolari je spcvalo tiidi 500 zamorčkov. Tork;je bio ženski den. I oprvim na sveti je bilo, cla se je na ednom prostori (v štadioni) zbralo prek 200 jezer žensk. Isti den zvečer so se zbrali moški v ravno tak velkom števili. Očividci pripovedavlejo o sil-nom vtisi, ki so ga napravile te vnožice, kda so v mraki dvigale gorcče svcče (vsak je držao edno v roki) i po blagoslovi zaspevale ,,Dika večnomi Bogi". V sredo dopoldne so se zbrali v štadioni katoliški dijaki, cvet ameriške mladine, 60 jezer po števili. Pevski zbor je šteo 30 jezerglasov. Všek slavnosti je bila procesija z Najsvetejšini v predmestje Mundelein, gde je škofijsko semenišče. Na gozdnatom breščeki je cerkev, v bližini je lepo jczero. V veličastni procesiji je korakalo nad en milijon Hidi. 71 Ves čas je bilo lepo vreme. Samo med procesijov, štera je trajala pet viir, je prišeo nad Mundelein oblak, i celo toča je kapala. Romari, ki so se vrnili, pravijo, tia ta nevihta ne procesije nikaj motila, i če ne bi bilo toga dežja, vnogi zavolo neznosne vročine najbrž ne bi mogli zdržati do konca. Vse atneriške novine, tiidi nekatoliške, so pisale o kongresi i ga ob-čiidovale. Predsednik Amerike je poslao na kongres svojega zastopnika. Veličastnost kongresa bomo še bole sppznali iz sledečih podrobnih popisov, štere povzeniemo po najbolšem amtjriškom poročevalci. Sveti oča so poslali na kongres svojega odposlanca kardinala Bon-zano. V New Yorki so ga američani najsijajnejše sprejeli. Krvavordeči posebni vlak je s kardinalom odposlancom ino 8 driigimi kardinali od- Oltar, pri šterom so se vršile glavne slovesnosti ob priliki euharističnoga kongresa v Chicagi. pelao iz postaje Grand Central. Jezerne i jezerne vnožice so se zbrale na i okoli postaje, da želijo kardinalom srečno pot. Vlak, znabiti najlepši, ka se jih kdaj vozilo po ameriških železnicah, so vodili sami globokov verni katoličani železničarji. Kda so kardinali stopali po stubaj kolodvora v Čikagi, je vsa zbrana diihovščina i liidstvo klečalo. Ves promet je popolnoma zas-tao. Celo prodajalci voznih listkov so zapiistili svoje prostore. Vlak, v šterom so se vozili kardinali, je bio sestavlen iz sedmih vagonov, vsi rdeče pobarvani. Vnožica, štere niti dobri poročevalci neso mogli preceniti, je predrla policijsko vrsto ino se nabirala okoli avtomobila, v šterom sta se vozila papov odposlanec i čikaški kardinal Mundelein. Vnožica je dostakrat avtd-mobil vstavila, da ne mogeo nadalilvati vožnje. Eno vuro so se vozili od 72 postaje pa do mesta na Michigan cesti. Sprevod je otvorila policija na konjaj, a za avtomobili so stopale številne katoliške organizacije Policiiski stotnikje bio vi-s čas poleg avtomobila, a vnogokrat se je zastonj triiclo da bi napravo prosto pot. Komaj policija na motornih biciklinaj je z rez-kim trobenlanjom odprla tolko poli, da so avlomobili tnogli počasi nanrei Kak je bilo v pondeljek, 21. junija, razvidimo iz toga poroeila • Najvokša vnožica, štera si- je kda svcla vdeležila cerkvene sluvcs-nosti, \a bila vccra zbrana. Stari policijski uradniki su cenili lo vnožico nad cn milijon. Okoli 200 žcnsk i otrok \v omedldo. Nercda nikšega Omedlele so dvignili, da so jih mogle videti rešilne postaje. 125 jezer liidi je moglo dobiti sedeže v štadioni, a drugih 900 jezer je tiidi štelo notri. Zavolo toga* je nastala zmešnjava, štera pa ne motila splošnoga zado-volstva. Policije je bilo 5 jezer, liki ka je pet jezer proti devetsto jezer. Poročevalec našteva, kakše vnožice so se valile prek šest mostov, prek šterih je šlo samo prek tri moste 200 jezer. Policija je šte!a most enajste ceste obdržati samo za 62 jezeri dece pevcov. Vse zaman. Nato je dovolila polovico mosta za deco, polovico za odraščene, i v sredo po-prek se je sama postavila. Nikaj ne pomagalo. Deco so v gnječi kar no-sili na drugo stran mosta. Več sto dece se je zgiibilo. Obrežje bližnjega jezera je bilo ^ viditi, kak en sam velikanski roj 1 ludi, vse obrnejo proti visikomi oltari, nad šterim je blestela zlata kupola. Tii ne bilo več potov, cest ali trav-nikov, sveširom samo možje, žene, i deca, ki so probali, kak bi centi-meter za centimeirom prišli bliže i c . . . ... K,., , bliže. Vlaki i avtomobili varaša Čikage so te den odpovedah. Nikdar so ne prevozili takših vnožic. Vse ie šlo po puzovo. Med vnožicov, ki je štela priti na štadion, se je pomešalo tudi uomace delavstvo, ki je šlo v sliižbo. Jezeri i jezeri so za dve viiri pnSh prekesno. Ar je bilo te.den 28 posebnih vlakov, da so prevažali deco iz severa, juga i zahoda Cikage, so bile zamiide neizogibne, a pred-nost so lmeh vseširom vlaki z decov. Poročevalec piše 23. junija. Jiitri zjutra v ranih vuraj se začne pre-seljavanje narodov. Vnožice bodo šle iz Cikage i vseh drugih krajov v piedvaras Mundelein, vnogo jih je pa že tu. Prišli bodo z železnicov, tlektncnov zeleznicov avtomobili, parniki, z Iadjami i nešteta vnožica bo pnsla pes, ar jim ne bo mogoče dobiti prostora ne na vlaki, ne indri. tf'/Zen-S?PnS1Že,dnes'dase iz°gneJ° Jiitrišnjim stiskam. Kde vsnk, nnieZCn ° T SPah'^e Velk° PJtanJe- ar VSak h0te1' Vsaka hiša- vsaka posteo je ze davno oddana. Devet velikanskih prostorov za avtomo- Monštranja z najsvetejšim božim Telom, štero je noso papov od- poslanec med procesijov na euharis- tičnem kongresi v Chicagi. ¦ , - T3 - ..¦"¦¦¦... bile se neprestano polni. Tii bo to noč v avtomobilaj premočila nešteta vnožica. Tisti pa, šteri so ne tak srečni, da bi imeli posteo s sebov, bodo polegli po travi i se pokrili s papirom novin, ali pa preveristiivali celo noč v molitvi. Poročilo poročevalca 24. jnnija. Več kak pct jezer jih je prebilo to noč na prostoin. Lež.ali so na iravi, ob bregovih jezera St. Mary. Nešterni so prinesli s scbov malo oilejo, driigi so sc sliskali okoli ognja, šterih je gorelo na stotine. Tii jc ležala mati, štero je v spanji držalo detc obinjeno, oba sta bila odeta samo s papirom novin. Tam so se moški segrevali okoli maloga ognja, a taki poleg se je vtaborila driižina z avtomobilom. Kda se je začnolo deniti, se je vsa ta vnožica začnola gibati proti cerkvi. Sto jezer jih je bilo že v Mundelein, kda se je zaznavao den, driigih sto jezer kda je izšlo sunce, i prle kak je prvi vlak pripelao velikanski tovor mož, žen i dece, je bilo v Mundeleini že nad tristo jezer liidi. Vnogo dece je v stiski zgiibilo svoje starše, pa tiidi starejši so bili odtrgani driig od driigoga. Do 8 viire je severna obrežna železniea pripelala izv Čikage i vmesnih postaj okoli pol milijona vdeležencov v Mundelein. Žeieznica na paro je privozila na viiro 25 jezer kongresistov, zrakoplovi pa tristo liidi. Več stotin jih je prišlo tiidi z motornimi čuni po jezeri Michigan. Vsi na-rodi sveta so bili tii zastopani, tucat jezikov si poslilšao naednok. Foto-grafov je bila cela legija. Policije je tii okoli 10 jezer. Nad vse lepi oltar je okrasila gospodična Jans s svojimi pomočnicami. Neprestano26 viir je vrejiivala cvetlice i jih pritrjiivala na i okoli oltara. Kda je dokončala, je morala v špitao, da so joj obvezali roke, ar joj je trnje 5 jezer ščipkov razpraskalo kožo. Nebo je bilo vedro. Videlo se je, da te den sunce ne bo nehalo pripekati. Vnogo stotin jih je omedlelo zavolo vrocine. Edina streha i senca je bila nad prostorom za brzojav i za poročevalce novin. Pri brzojavi je sedelo 100 uradnikov, šteri so reč za rečjov pošilali širom sveta. Po slo-vesnoj meši se je pričela procesija, ki se je pomikala po zavitih potaj okoli jezera St. Mary. Bole slikovitoga prizora svet še ne vido. Pet jezer diihovnikov je sledilo zdaj, potom piišpecje i nadpiišpecje, nato pa kardi-nali z dugimi vlečkami, štere so nosili vitezi. Nazadnje kardinal Mundulcin i odposlanec kardinal Bonzano, šteri je noso Najsvetejše. Spremlala ga je častna straža vitezov. Martinišče. To ime je vsem dobro znano, ne vejo pa vsi, ka se v lom Marti-nišči dela, niti ne vejo kak velki potnen ma te zavod za našo sveto ka-toličansko Cerkev, za našo drago domovino i za našo liibleno Slovensko Krajino. Včasi, kak se je naša gimnazija v M. Soboti začnola, se je vidilo, ka de se ta samo tak razvijala i samo tak de istinsko prinašala pravi hasek našemi liistvi, či se v Soboti postavi eden vzgojni zavod, to je, edna hiša, v šteroj bi dijaki živeli v lepom krščanskom redi. Po vnogih triidaj se je s penezi, šteri so se nabrali med liidmi, kiipila 1. 1924, mala hišica z griintecom. Tii naj bi bio začetek. Tii naj bi se v par letaj postavo tak velki zavod, da bi notri melo prostora do 20 dijakov. Minoli sta dve leti i ne se je moglo nikaj zidati, ar je zavolo pomenkanja penez ešče to u - nej vse rešeno. Poleg potrpežlivoga nabiranja milodarov se je posebno na to gledalo, da bi se nioglo sprejeti v mali zavod kak največ dijakov. Leta 1924. jih je bilo ravno 40, leta 1925. pa 48. Vsi kolicki so bili puni, nego vse je zato tak bilo razdeljeno, kak vzgojni predpisi želejo. Dečki so bili vcscli, zdravi i zadovolni. Več jili je prišlo bledih, siihih, mršavih, pa so sc v par mesceaj tak popravili, ka so se starišjc pa vsi driigi čiidii-vali. Nekclkokrat so dobri liidje spitavali prcdstojnike, ka davlemo tem dečkom, ka so lak okrogli pa tdeči. Bili so pa tiidi bodikaj jeziki, šteri so iz vurskoga ali narodnoga sovraštva pa tiidi iz nepoučenosti govorili to i ono od hraiic v Martinišči. Šteli so nam delati škodo, nego ne so mogli, ar so njim rdeča pa okrogla lica dečkov pravila : Lažete. Driigo dobro znamenje v Martinišči je bilo zdravje. Tomi so se pač čiidili vsi zdravniki, profesorji, starišje pa ešče dečki sami. Znamo kak so deca. Vroči se napijejo, hitro jejo, pozimi se ne odenejo, idejo na Gojenci leta 1924. mokro itd. Navzlic vsemi tomi je ne bilo nikšega vekšega betega. Gda je v bolnišnici puno bilo škrlatinke, so je v Martinišči nej poznali, čiravno so mimo bolnišnice hodili. Tretja velika dobrota za dijaka je, či njemi včenje ide naprej. Med včenjom i driigim delom je veliki razloček. Pri vsakšem deli trbe nekelko pazlivosti i zbranosti. Pri včenjej je pa to prva reč. Či je dijak v šoli nej pazlivi, ne je zbrani nego misli na dom, na konje, na krave, na po-gače i tak dale, te lejko profesor govori kakšte, lejko raztreseni dijak čiije glas pa vidi gibanje, ne srka pa v sebe znanosti. I či to tak ide več tjednov i mesecov, na konci pride vse božno. Starišje so dosta viipanja v njem meli, so tiidi vsu potrošili i nazadnje je vse zgiibleno, dijak je spadno ali pa jako planta v včenjej. Vsakši človek razmi, či dijak doma ali na kakšemšte kvarteri nemre se lepo včiti, Vse inači je v zavodi. Tii 79 sta den i noč tak razdeljena, kak je za mlade, včeče dečkece najbolše na včenje pa na zdravje gledoč. Nej je preveč ednoga ne preveč drugoga. Vse kak v5ra. Tak je v Marlinišči. Ešče več. Gospodje diihovniki i kleriki v Martinišči so zmerom pri gojencaj. Či majo v včenjcj težave, jim po-magajo. Pazijo tiidi, ka dijaki ne idejo v šolo nepripravleni. To največ pripomore, ka gojenci v Martinišči ali kak je zovejo ,,Martiniščarje", na-splošno majo v šoli najlcpše uspchc. Istina, ka prcdstojniki tiidi nerniejo vlevati znanosti v glavo nikomi. Či jo glava trcia ali nega vole, (e je zamati vse. Od dijaka vsaki žclej, da je olikani bole kak driigi kmečki dečki. To se pravi, dijak se more tiidi na zviina tak obnašati, ka se vsakšemi dopadne. More lepo pozdravlati, se naklanjati, vsakomi v obraz gledati, če govori z njim, ne doli pod noge, more lepo niicati reči: ,,Prosim da," Gojenci v šolskom leti 1925 26. ,,Prosim ne." Neolikani dijak je podobeii staroj, ,,hrapavoj" votloj vrbi. Od olike se dijakom v Martinišči dosta guči. Majo cilo šolo od toga. Nego najdragša, najpotrebnejša je vzgoja srca. Ka pomaga, či je di-jak zdrav, močen, rdeči, na diiši pa je betežen. Ka bo z dijaka, šteri se zna lepo naklanjati, pa je pun hinavčine, skažlivosti ? Tiidi se zna zgoditii da je dijak moder, vučeni, pa je njegovo srce plitvo, prazno. Samo tisti dijak je kaj vreden, šteri si v vsakšem tali prizadevle, da bi postao vu-čeni i tudi plemeniti, posebno pa globoko veren. Brezverci svobodo-misleci dobro znajo, ka dijak, šteri dncs sedi skriti v šolskih vlopeh, pride za par let vo na delo i kakši bo sam, takši navuk de glaso driigim Dobro drevo rodi dober sad, božno pa slaboga. To vidimo vsešerom. Martinišče, štero mora biti delo vseh nas, ar smo vsi dužni podpi-rati, ka se kak najpiie postavi na noge, že zdaj na vso moč dcla na to, ka vzgoji istinsko dobre, pošlene, kremenito verske dijakc. Tej bodo potem odloeno nastopali, vsakši v svojem stani, nego vsi na dobrom katoliškom fundamenti za obrambo vere, poštenja, pravice i domovinc. O či bi nieli vcč istinsko katoličanske inteligence, se nani nebi tak božno godilo. Takšo inteligenco, to se pravi uredništvo pa si moremo vzgojiti. Za to je na vsako formo potrebno Martinišče. Ka že to malo Martinišče v tom tali dobroga zvršavle, znajo najbole tisti, ki so notri. Lepe knige, lepi navuki, lepi zgledi pobožna molitcv sv. meša, sv. zakramenti, spevanje, akademije, gledališče itd. majo cdino to za cil: Tej dečki naj bodo ednok istinsko tolažba i pomoč svojemi liistvi v vsakšem tali, naj bodo pošteni delavci v tistom stani, v šteroga jili Bug zove, __ naj bodo srečni na zemli pa po smrti. Što vse to premišlavle, potem pa pogleda kak žalostne razmere so gnesden po sveti, kelko krivice, norije, zapravlanja, kelko brczvcrstva, brezbožnosti i gnjilobe je, mora svoje srce odpreti pa pomagati po svojih inočeh, da sc kiipi ali zozida novo Martinišče bar za 100 dijakov. Zato podpirajte, dajte kelko ste mogoči, na priliko 10 din. na diišo, pa si kiipte srečke za lotcrijo. Mislite, ka či bi vsakša cHiša v Preknmrji dala 10 din. bi s tem što postao siromaškejši ali bi trpo za to lakoto V Popolnonia nikaj se ne bi poznalo i mi bi meli Martinišče za 200 dijakov. Nt; odla-šajmo, ar je velka potrebščina. Ka se je zgodilo? Leta 1925. je dober pov bio. Vsega obilno. Tii pa tam (oča. Tak Veliki Dolenci 2. sept. nikdar ne pozabijo. Oktober 1925. Lepo vremen. Vsaki lehko posejo. November. 8-ga je spadno barometer na ,,Šturm." Redki slučaj. V noči od 12. Nov. na 13. začnolo grmeti, oblak se je vtrguo v Zgornjem Prekmurji. Do 8. vore se je vlevalo kak iz škafa. Dolovjc so vsepovsed morje postanoli. Murska Sobota -Hodoška železnica prenehala voziti. Ledava narasla. Murska Sobota je v vodi stala. Več hiš se ju poriišilo. Voda je krompir, repo, drva vkiip nanosila pri železniškom nasipi. Dosta kvara so trpeli trgovci, v skladiščah je voda blago uničila. Pionirje so prišli iz Ptuja, s čunanii so se vozili po sobočkih cestah. Krka je tiidi narasla. Na Hodoši je voda zdignola oslico, bi jo odnesla, či bi ne bilo železniš-koga nasipa. S koncom novembra smo dobili sneg. januar 1926. 1-ga je bio mali potres v Ljubljani, v Maribori. Južno vrenien. 15 16. veliki sneg zapadno. - Na Madžarskom so falzificirali 1000 frank bankovce. Sled je pripelo do princa Vindišgreca, bivšega mi-nistra, do šefa policije Nadošy. Zapleteni je v zadevo vojni škof Zadravetz. Valuto (denar) drugih sovražnih držav so šteli uničiti ino svoje liidi ,,t,bredo" plačiivati, Albrechta so šteli za krala postaviti. ,,Doinoliibne patriotične" cile so meli, tak so se izgovarjali. — Na konci januara dober sanik. 29. januara se je sestala skiipščina. Pšenicc metcrccnt 300 Din. — n — Februar. Topla Svečnica. Jng sneg odneso. Marc.Po Jožefovom 21-23. sneg. Vn skupščini se debalira (govori) o proračuni 1925-1926. V red so postavili do konca meseca. l.aprila že vu veljavo stopi. 13 milijard Din. bremena položeno na davkoplačevalce. Potem je skupščina bila odgodena do 5. maja. Radič si je pa nikaj zmislo ,pa je zahtevo od Pašiča, da se v aprili tiidi vkiip pozove skupščina, tla liodo kaj delali. Pašič se je izgovarjo, da so zakoni i načrti ne pripravljeni. April. 4-ga je Pašič ostavko dao. 8-ga nova vlada. Uzunovič jo ju sestavo brez Pašiča. Radič je minister postao za prosveto. -- 4-ga vii-zem, rane slive so cvele, 8-ga so cvele loške črešnje. Radič je začno boj proti konipciji, napado je na shodaj svoje tovariše — ministre. Uzunovič je ostavko dao, znovič dobo mandat od krala, novo vlado je sestavo,v zdaj že brezi brblavoga Radiča. Dva Radičoviva sta ostala ministra : Nikič ino Šupe-rina. — Lepo vremen. Vsaki grm cvefe. — 29. apr. se je izpopolnila vlada. Hudi jeziki so pravili, da so jo zakrpali. Radič se je znovič podao, nje-govi trije so stopili vu vlado, za Slovence Pucelj. — Žito je k Jiirjovomi vse zmetano bilo. Maj. Vse lepo. Dobre letine smo se viipali. 11 12 smo opazili, da žito cvefe. -- Revolucija na Poljskom. Maršal Pilsudski je vrgo vlado, predsedništvo repnblikev odklono, mesto sebe dao Moscickija izvoliti. — V Algiri so Francozi i Španci skončali vojno. Abd-el-Krim pobegno pred svojimi rojakami, podao se je Francozom, ki so ga internirali. — 26. maja obsodba v niadjarskoin ponarejevalskom procesi (pravda). Nadosy i Vin-dišgrec sta obsojena vsaki na 4 leta težke voze. — Nova ,,neodvisna prck-niurska stranka" je nastanola v Dolnjoj Lendavi. Nikak je ne potrebna bila. Junij. Škrlatinka se je pojavila že na sredi maja v Pertoči, v Ger-lincili, pri Oradi, Vidoncih. Oblast je ostre odredbe v izdala. Potrebno je bilo. Deco so v Mursko Sobolo v špitao spravlali. Žalostni pogrebi so bili. Dete neslo križ, mati nesla dete, za njimi je šo oča. Škrlatica se je nieseca junija dale širila. Zaprli so cerkve v Zgornjem Prekmurji. Samo dolenska i hodoška je odpreta ostala. Liidje pač ne pazijo, neščejo ra-zmeti, sanio da je nevola, kričijo za pomoč. Julij. Deco so cepili proti škrlatici. -- Dosta dežovja. Črešnje pokajo. Žito, pšenica vse poležano, vu zemlji. Takše žmetne žetve nišče ne pomli. Vsaki den dež. Samo dve-tri viire smo inogli žeti. Časopisi od vseli kra-jov od velike povodni pišejo. Vsesejelepo pokazalo, dež pa vse pokvario. Nova neodvisna prekmurska stranka je grdo napadala Slovence. Pokazala svoje pravo lice. Z velikini glasom je začnola, pa je ostala skrčena na dve fari. Slabo rojeno dete. —- Euharislični kongres v Čikagi. - V Vojvo-dini Donava raztrgala nasipu dosta rodovitne zemle poplavila. Naš kral je dao prvi dar za poplavlance, dao je 1 miljon 200 jezer Din. V Bački je poplavleno 100 jezer pliigov najbolše obdelane zemle. Glede uničenc ietve škoda znaša 250 miljon Din. Državno posestvo Belje je tiidi pod vodo prišlo, voda je stala 60 cm. više, kak v Donavi. — Hajdino smo sejali 19—30. Uradnikom so s 1. augustom redticirali plačo (draginjskc doklade. Pametno je i pravično; za velke gospode najmre, za sirmaške male uradnike pa ne. Aug. 1-ga so se po celom sveti v kat. cerkvaj opravlale molitve zn katoličane v Mehiki (Mexiko, Amcrika), štere preganjajo. žito, pšcnico smo domo zvozili. Ne bi mislili, da eščc tak stiho. Zmes je bilo par le- ¦ • .,. .--. .... ~7§- '., .( .- • pih dni. Liiclje so vse spravili, nego z velikim trplenjom. 8. aug. veliki dež. Nedela je bila, liidje so komaj prišli k meši, vse se je vlevalo. Krajine kre Drave, Miire znovič trpele. Povodenj je otavo zblatila. Zn dva tjedna 22. znova povodenj v Zgornjem Prekmurji. Bolgarski razbojniki so napadli našo zemlo v Južnoj Srbiji. Jugoslavija, Grčija i Romunska sn skiipno noto poslale na bolgarsko vlado, naj onemogoči takše napade. — Revolucija v Grčiji. Prejšnjega predsednika Pangalosa so vrgli ino aretirali. Diktator je bio, vse po svojoj voli delo. Nova vlada obečava demokracijo, da de liidstvo govorilo (?). — Slednje dni aug. lepo vremen za otavo, štero je voda ne zblatila. — Jugoslavija ma z Italijov dosta pogodb za-volo prijateljstva. Slednja se zove belgrajska. Jugoslavija je celo zvezana prijatelsko z Romunijov i Čehoslovaškov, to se zove Mala antante. Slednji čas se ugodno pogaja z Grčijov. Kaj pa Madžarska dela? Državni upra-vitel g. Horthy je na slavnosti v Mohači govorio i povdarjo, da Madžari i Srbi skiipne interese majo. Guč lepo delo, dejanje pa ešče lepše. Da bi tistih levent ne bilo pa tajne vojaške organizacije - bi ešče človek vervao Dosta pišejo i govorijo od nekše gospodarske krize ka nam, prej, slabo ide. Kda je ešče knieti dobro šlo ? Delo, šparlivost je ,kliič zadovolnosti. V leti so nas vznemirjali neodgovorni liidje, da Prekmurje k Hrvatskoj spailne. Dosta smo trpeli, takše vroče krvneže bi trbelo nikda na dež postaviti, naj bi delo s kmetom pa te si premišlavo, je-li je on Slovenec ali Hrvat. MLEKARSTVO. V Prekmuiji manio več mlekarn. Zadnji časseje vstanovila tiidi nile-karska zadruga. Govori se tiidi, da bi nam bila potrebna mlekarska centrala, ki bi driižila vse mlekarske vstanove. Ar je teda viipati, da se razvijc pri nas mlekarstvo pomali do velkoga razmaha, podanio par štatističnih ugo-tovitev, iz šterih se vidi, da se je z mlekarstvom tiidi vredno brigati, ar mlekarstvo največ donaša. V Sloveniji mamo 210.340 dvojnih, krao stere dajajo naleto povprečeno do 210 miljon 340 jezer litrov mlekak v vrednosti 315 miljon 510.000 Din. * Mleko je tlidi najbole hranilna i najcenejša hrana; ma v sebi vse najpotrebnejše snovi i pri vsem tnm je mleko falejše kak meso. Štiri i pol litra mleka ina isto redilno vrednost knk 1 kila govejega mesa brez čont. 1 kg. mesa brez čotit košta (v Ljubljani) 25'-- Din. 4*5 litrov mleka (v Ljubljani) .... 12'37 „ Mleko je teda falejše za......12'63 Din. ~H- ¦: -'¦¦- Ar je vfiogo takših, ki neščejo dati vzeti s slatkoga nileka vrhnje, tekši, da potom mleko nema vrednosti, poglejmo ,. gospodarski račun. Z 1 lilrom pravoga mleka za 1*50 Din. dosežeino pri krmplenji 0-75 Din., z dvema litroma brez vrhnja za O50 do 0-75 Din. dosežemo ravno-tak 0-75 Din. - Ka trbe napraviti ? S slatkoga mleka vzeti vrhnje s pomočjov tnašina i dosežemo na-slednji uspeh: Iz 100 litrov mleka po 1-50 Din. dobim 4 kile zmočaja po 40 Din; skiipno 160 Din., mleka brez vrhnja 85 litrov po 0-25 Din.; skiipno 21-23 Din.; vsevkiip 181-25 Din. Če pokrmimo 100 litrov pravoga mleka svinjam, dosegnemo 75 Din. Imamo teda škode na 100 litrov mleka 106-25 Din. Iz toga sledi, da dosegnemo pri krmplenji teocov i svinj z 200 lit-rov mleka vrhnja za 50 Din. isti nspeh, kak z dragini pravim nikknni, štero lehko odamo bar po 1-50 Din; odnosno je tak izlmsniijemo, da nam prinese izdelani zmočaj 160 Din., med tem, da pokrmleno pravo mleko da samo 75. Din. Na vsakši način bo dobro, če si vsakši gospodar te ugotovitve, po-sebno pa podani ,,gospodarski račun" pregleda i v smisli vsega toga tiiili postopa, V mleki je velko bogastvo, saino iskati je trbe na pravi način. Mašin za vrlinje doljemati si pa lehko več gospodarov vkiip naroči. Agrarna zadruga za Prekmurje. 29. augusta L 1926. se vstanovila v Črensovcih ,,Agrarna zadruga1'. Zadruga je važna za vse agrarne interesente celoga Prekmurja, zato ne bn odveč, če povemo o njoj par reči i če tiidi podamo njena pravila, cla bo jih vsakši meo vsikdar pri roki, kda bo meo kakši opravek z zadrugov. Razodaja zemle je pokazala, da je izpelanje agrarne reformc zdriiženo s težavanii i da trbe paziti na več različnih stvari, če žčenio, da se to pitanje pravilno reši. Razodaja se ne posrečila. Zakaj? Ar je meo oda-jalec velko oblast i malo srca do sirmaškoga interesenta i ar kiipec ne meo penez. Viipanja ne, da bi se to spremenilo, zato se je ustanovila ,,Agrarna zadruga", ki bo mela nalogo, da pomore vsakomi priti do ZL-mle, komi ide po pravičnom zakoni. Ar bi trbelo jako na dugo razlagati, kak misli to dosegnoti, zato podamo samo PRAVILA ,,AGRARNE ZADRUGE," iz šterih lehko vsakši vse zaraztni. I. Ime, sedež, trajanje, obseg i namen zadruge. ', § 1. Na podlagi zakona o zadrugaj se ustanavla do 31. decenibra I, 1937. zadruga z imenom: Agrarna zadruga s si-dežom v Čn-nsovcih (Slo-Venska krajina ali Prekniurjo). § 2. Obseg Agrarnc zadrugc sc raztega na občine Slovenske krajine ali Prekmurja. ¦: - S0 ^ • ¦ ' ¦ .¦ - ¦ ¦ - r ¦ • § 3. Namen Agrarne zadruge je s skiipnim, iz medsebojne liibezni izvirajočim deloin svojih članov pospešiti, da se agrarna reforma, vpošte-vajoč vse zakone pravičnosti, kem pravičnej, hitrej, leži i za interesente bole hasnovito izpela. Na podlagi toga svojega namena bo Agrarna zadruga : 1. zastopala, branila i pospešiivala skiipne interese svojih članov, predvsem se pobri-gala, da se interesentom agrarne reforme pod najugodnejšimi pogoji od-kiipi veleposestniška zemla ; 2. v svojem glasili clajala odgovore na njiiva pitanja i tanače v skladi s cili agrarne reforme i prirejala shode, tečaje, na šterih bi se razpravlalo o stanji agrarne reforme i driiga pitanja, ki so z njov v zvezi; 3. da sprejema od članov peneze za odkiip veleposest-niške zemle i posojilne vloge;'4. da daja članom posojila za odkiip zenile; 5. da jemle zemlo v zakiip i jo skiipno obdelava ali jo daja v podzakiip syojim članom, odnosno, da jo kiiptije i odava. Posliivanje je omejeno samo na člane. II. Podpisuvanje zadruge. § 4. Agrarno zadrugo punomočno podpišiijeta predsednik ali z nje-govim pooblastilom podpredsednik i tajnik, ki svoje podpise, potrjene pri sodniji, stavita pod izpisani ali tiskani šteinplin Agrarne zadruge. III. Člani. § 5. Člani Agrarne zadruge smejo biti vse fizične osebe, ki stanii-jejo v obsegi Agrarne zadruge i ki so: 1. Agrarni interesenti vseh vrst ali šterim bi socialna pravičnost morala dati pravico do agrarne zemle; i 2. ki zvršavajo poklic, šteri sliiži v dobro agrarnim interesentom. Penezni zavodi i veleposestniki, odnosno teh dvojih pooblaščenci i posredniki se med kotrige ne smejo sprejeti; 3. polodelci. IV. Sprejem v članstvo i toga prestanek. § 6. Za dosego članstva je potreben podpis pristojne izjavt' i sklep načelstva o sprejemi. Načelstvo po svojem prevdarki priglasnika lehko sprejme ali odkloni, ne da bi njenii trbelo navesti razloge. Što je bio odklon-jen, ma pravico priziva na občni zbor i to v 14 dnevaj po sprejemi od-klonitve. Načelstvo je dužno staviti priziv na reševanje na prvom rednom občnorn zbori. S pristopom k zadrugi se zaveže član ne samo natenko spunjavali prcdpise zadružnih pravil, nego tiidi podvrči se vsem sklepom zadriižnoga načelstva, nadzorstva, delegatov (odposlancov) i občnih zborov. § 7. Sprejeti član stopi z vsemi pravicami v članstvo, kda postane rešenje o sprejemi pravomočno i kda podpiše pristopnico, plača vpisnino i bar desetitao deleža, to je 10 dinarov. § 8. Članstvo prestane s prostovolnim izstopom, z izkliičenjem, z izselitvov iz obsega Agrarne zadruge, s smrtjov zadriižnika ali s prenesom ddeža na driigo osebo. Vsakši izstop ali prenos delcža mora načelstvo obravnavati na svojoj seji. § 9. Pri prostovolnom izstopi trbe odpovedati članstvo do 30. no-vembra tekočega poslovnoga leta, s kem je izstop na konci tistoga leta velaven, svedoštvo pa še trpi edno leto i komaj po preteki toga sc snie izplačati delež po določilaj zadriižnoga zakona. § 10. Izklučitev zadriižnika določi načelstvo iz naslednjih vzrokov: a) če se član brez privoljcnja zadruge pogaja za odkiip ali zakiip velepo- sestniške zemle; b) če letno ne plača dela svojega deleža, to je 10 dina-rov; c) če se nešče pokoriti določilom teh pravil i sklepom zadriižnoga načelstva ino rovari proti Agrarnoj zadrugi ali širi neniir, mržnjo, razprlje med člani. Izkliičenje se taki javi zadriižniki s priporočenim pismom. Iz-kliičenec se lehko pritoži proti sklepi načelslva na občni zbor po § 6. teh pravil. § 11. Sto se stalno izseli iz obsega Agrarne zadruge, na konci leta prestane biti član zadruge. § 12. S smrtjov zadružnika članstvo preide na naslednike, če spunja-vajo predpise pravil. § 13. Obračun z vsakim iztopivšim (izkliičenim) članom se zvrši na podlagi bilance za tisto poslovno leto, v šterom je zadriižnik izstopo (bio izkliičen). Do rezervnoga zaklada i driigoga morebitnoga zadriižnoga iinanja izstopivši (izkliičen) zadriižnik nema pravice. Pri izplačili deleža si tnore zadruga morebitne terjatve izstopivšega zadriižnika odtegnoti. De-lež z obrestmi se izplača od dneva, kda je zadiiižnik prenehao biti član zadruge, ne pa kda jemi preteče svedoštvo zadruge. § 14. Pravno razmerje zadruge do zadrugarov določa zakon i za-driižna pravila. § 15. Vsakši zadriižnik ma dužnost na tenko spunjavati vse obvez-nosti, štere njemi nalagajo ta pravila, sklepi občnih zborov, načelstva, nad-zorslva, odposlancov i: a) da svedočijo za obveze Agrarne zadruge po teh pravilaj i zakoni; b) da pri vstopi plačajo vstopnino i predpisani dc-lež, ali bar 10 Din., ostato pa bar vsako leto skoz 10 let 10 Din.; c) da sodeliijejo v posliivanji občnoga zbora, ako neso iz upravičenih vzrokov zadržani; d) da na določeni rok redno plačajo duge Agrarnoj zmirugi; e) da letno najmenje 100 Din. vplačajo za odkiip veleposestniške zemle ali kak vlogo v posojilnico, štera štima bo nosila intereš po dnevnom računi; f) da sprejmejo i brez važnoga razloga ne odklanjajo članstvo načelstva i nadzorstva, kda jih izvoli občni zbor i da verno vršijo jini zaviipane posle; g) da se ne bodo na škodo driigoga agrarnoga in¦ : * '. '.<],, § 19. Fundamentalna načela o posliivanji Agrarne zadruge so obse-žena v teh vravilaj, v podrobnosti pa se našte niže pri deliivanji načelstva, nadzorstva, občnoga zbora i zbora odposlancov. § 20. Vse posliivanje se vrši iz liibezni do bližnjega brezplačno, za-volo toga se ne bo delila članom za posliivanje nikakša plača i nikakši najem. § 21. Med upravne stroške se ne sme vračunati zgiiba časa, nego edino tiskovine, pisarniški izdatki, poštnine, potnine, morebitne naslale škode vsled posliivanja i to vse po predhodnotn dovolenji načelstva. Vsakši izdatek se mora pokriti s primernim potrdilotn, odnosno pobotnicov. § 22. Zemla, štero je zadruga kiipila, vzela v zakttp ali štero joj je dodelilo ministerstvo za agrarno reformo ali štero so dužni vsi člani skiipno obdelavati v hasek rezervnoga fonda ali na driigi bole uspešen način, niora načelstvo izhasnuvati vsigdar v hasek rezervnoga fonda. VIII. Vloge. •"•¦''¦'¦ § 23. Zadruga dava intereš za odkiip veleposestniške zemle vplačane šume v punoj velavi, od vplačanih deležov, to je 100 Din. od časa vpla-čila i od driigih joj izročenih vlog na intereš, šteroga od časa do časa določa načelstvo po meri Zadružne zveze i ki odgovarja krajevnim raz-meram. Zadruga privoli v odobritev pogodbe za odkiip veleposestniške zemle i izplačiije vloge kak odplačilo kiiplene veleposestniške zemle samo pod temi-le pogoji: a) če veleposestnik plača vse pri sklepanji pogodb i vkniževanji agrarnih interesentov nastale stroške; b) če je zemla popunoma buez vseh bremen vknižena na agrarnoga interesenta; c) če se v pogodbi — 83 — ^ • . -•.._' ^ ¦¦ zaveže veleposetnik, da se bodo vršila plačila v zlatoj valtiti i da pogodbe ne razdere, če kiipec slučajno plačilnih obrokov ne bi mogeo spuniti, nego si bo računao samo intereš od neplačane šutne, ki je zapadnola i to od roka vplačila do likvidacije zadruge. Po likvidaciji zadruge veleposestnik ma kak odajalec proste roke nad kiipcom po zakoni; d) najemnina agrarne zemle se vračunava v odplačilo kiiplene veleposestniške zemle. IX. Posojila. , :,.:¦-!.¦ ^ § 24. Načelstvo odobrava posojila za svoje člane v odplačilo vele-posestniške zemle ali v driige hasnovite i produktivne namene. V špeku-lacijske namene se ne stne dopiistiti posojilo. Posojila se dajajo od šest mesecov do dve leti na intereš, šteroga določi načelstvo po meri Zadrur.ne zveze v zneski, ki ma zadosta zagotovila. Dužnik podpiše dužno pismo i se pobriga za potrebne svedoke. § 25. Zavolo ednostavnoga posliivanja je vredno, da se posojila i vloge upravlajo sporedno s kakšov posojilnicov Zadružne zveze, smejo se pa tiidi povsein ločeno od teli (upravlati) pod nadzorstvom Zadiužne zveze. X. Zaduženje Agrarne zadruge. § 26. Agrarna zadruga se mora pobrigati, da: 1. dobi za svoje člane brezinierešno državno posojilo; 2. če loga nemre, pa driiga državna i pri-vatna posojila pod najugodnejšimi pogoji. Med privatnimi puoojili pride v račun v prvoj vrsti Zadružna zveza. To posojilo sme načelstvo najati samo: a) v odplačilo veleposestniške zemle i; b) v pobolšavanje zakrpne ali kiiplene zemle zadruge po predhodnom odobrenji občnoga zbora. XI. Organi Agrarne zadruge. ty>''" " *";'"• § 27. Organi Agrarne zadruge so: 1. načelstvo; 2. nadzors.tvo; 3. zbor odposlancov i; 4. občni zbor. ,,.,. . ,,, ._ -,-,,,^r: _'¦¦¦. . .. -< -¦ - . . l.Načelstvo. § 28. Načelstvo sestoji iz 10 članov, izmed šterih je eden predsednik, eden podpredsednik, eden tajnik, eden blagajnik, ostali člani. Prvo načel-stvo voli ustanovni občni zbor na tri leta, po preteki Ireh let pa redni ali izredni občni zbor i tak naprej po preteklom troletji do likvidacije zadruge. V načelstvo se smejo voliti samo člani. Če eden član načelstva vmerje, izstopi, se izkliiči, piihodnji občni zbor izvoli na njegovo mesto driigoga; ako se pa v načelstvi izprazni troje mest se mora zezvati v roki 30 dni občni zbor, ki izpraznjena mesta doptini. ;....•..• Člani načelstva nemrejo biti istočasrio člani nadzorstva. -¦¦¦¦¦¦¦.' § 29. Načelstvo drži seje po potrebi, a najmenje vsaki driigi mesec ali šestkrat na leto mora držati. Seje pozove predsednik ali.po njegovom pooblastili podpredsednik. Seje so sklepčne, če je navzoča nadpolovična večina vštevši predsednik. Pravomočni odloki se donosijo z večinov gla-sov. V slučaji ednakosti glasov odloča predsednik. O sejah se vodi-za-pisnik, šteroga podpišejo vsi navzoči i v šteroga se zabeležijo predmeti, o šterih se je na seji razpravlalo ino vsa donešena rešenja. § 30. V delokrog načdstva spada: 1. da izvršiije odloke občnih zborov; 2. da zavove redne i izredne občne zbore; 3. da dava dopiiščenje za nakiipuvanje k posliivanji potrebnih stvari; 4. da določiije j izplačiije upravne stroške; 5. da se pobriga za točno i brezplačno posliivanje; -Š4 - 6. da odločiije o imetji zadruge, izvzemši slučaje, ki spaclajo pod območje občnoga zbora i ki se tičejo uporabe rezervnoga fonda i likvidacije, kde je določen namen; 7. da odločiije o sprejemi i izkliičitvi članov, da do-stavi Zadriižnoj zvezi prepise občnih zborov, obvestila i zakliične račune; 8. da poprek vrši vse, ka ne spada v področje občnih zborov. 2. N a d z o r s t v o. § 31. Nadzorstvo sestoji iz 10 članov. Prvo voli ustanovni občni zbor na tri leta, potom pa po preteki treh let redni ali izredni občni zbor i tak naprej po preteklom trolelji do likvidacije zadruge. člani si sami izvolijo predsednika. Nadzorstvo drži seje po potrebi, a najmenje dvakrat na leto.. § 32. Seje so sklepčne, če je navzoča nadpolovična večina članov, vstevši predsednika. Za velavnost odlokov je potrebna večina glasov. V slučaji enakosti glasov odloči predsednik. 0 sejaj se vodi zapisnik, v šteroga se zabeležijo vsi predmeti, o šterih se je na sejaj razpravlalo i vsi odloki; zapisnik vsi navzoči podpišejo. § 33. V nadzorstvo nemre biti izvoljen, što ne član zadruge. če eden član nadzorstva vmerje, izstopi, se izkliiči, prihodnji občni zbor izvoli na njegovo mesto driigoga, če pa se v nadzorstvi izprazni troje mest, se mora zazvati v roki trestih dni občni zbor, ki izpraznjena mesta dopuni. § 34. Nadzorstvo ma pravico suspenderati poedine kotrige načelstva ali celo načelstvo, če je utemeljena bojazen, da so interesi zadruge v ne-varnosti. A v tom slučaji tnora taki obvestiti Zadriižno zvezo. Z odobre-njom Zadr. zveze določi v tom slučaji nadzorstvo iz svoje sredine osebe, kj bodo do prišestnoga občnoga zbora vodile posliivanje zadruge. člani nadzorstva nemrejo biti istočasno člani načelstva. § 35. Nadzorstvo ma pravice i dužnosti: 1. da nadzoriije posliivanje Agr. zadruge, jeli se vodi po pravilaj i zakoni; 2. da rešava o obveznosti članov načelstva; 3. da zastopa zadrugo v sodnijskih zadevaj proti članom načelstva, če občni zbor ne izbrao za to driige osebe; 4. da pregleda i podpislije letne zakliične račune i dava poročila na občnih zboraj; 5. da pošila prepis zapisnika svoje seje (Zadr.) zvezi, če se je uverilo o nepra-vilnom postopanji načelstva; 6. da je navzoče pri reviziji Agr. zadruge od strani Zadr. zveze; 7. da nadzoriije načelstvo, da to posliije brezplačno. 3. Zbor od poslancov (d elegatov). § 36. Odposlance volijo agrarni interesenti, člani zadruge v vsaknj občini i to voli do 20 članov ednoga, od 20 do 100 dva, prek 100 pa tri člane. Te odposlance volijo člani vsako tretje leto. ¦ ' § 37. Dužnosfi odposlancov so: L doma: 1. da poročajo po potrebi vsakši drugi mesec ali letno šestkrat pismeno o stanji zadruge v občini, o morebitnih izpremembaj, o novih pojavaj proti njoj, o vseh pritožbaj članov, o želaj itd.; 2. da agi-terajo za razširjanje zadruge; 3. da pobirajo odpadajoči znesek deležov, vlog od članov; 4. da naznanijo posojila — potrebne člane načelstvi; 5. da javijo po vremenskih nezgodaj, nesrečaj, kiigi, ognji prizadete načelstvi. II. da se zberejo na zbor skiipno z načelstvom i nadzorstvom po potrebi, a bar ednok na leto, da tomi poročajo viistmeno o stani zadruge, o potrebaj, o želaj članov v dotičnoj občini i da določijo den, kda bi se vršilo za člane predavanje i kakše bi to (predavanje) bilo v dotičnom leti. Bar edno se more vršiti vsako leto na stroške zadruge, - 85 - • . § 38. Upravne stroške odposlancov plača zadruga. Delokrog si od-poslanci razdelijo med seov po števili hiš. Če pride do pritožbe proti kakšemi odposlanci i se občnomi zbori na podlagi zadostnih razlogov vidi potrebno, da toga razreši dužnosti, si morajo izvoliti člani v toki ednoga meseca novoga odposlanca. Pred-sednik odposlancov je vsigdar predsednik načelstva. Spori se rešavajo v krogi zadruge mirno. Sodnijskim potom se sme v kakšoj zadevi postopati samo s privoljenjom zbora načelstva, nadzorstva i odposlancov. '•'"' 4. O b č n i z b o r. '','»,' § 39. Redni občni zbor se vrši po končanom poslovnom leti v toki prvoga polletja, izredni pa: 1. kda to določi načelstvo; 2. kda to zahteva nadzorstvo; 3. kda zahteva edna tretina članov i; 4. kda to zahteva zveza. V slučajaj pod 2, 3, 4 se mora načelstvi izročiti pismena i obrazložena zahleva z določenim dnevnim redom občnoga zbora. Če načelstvo po preteki poslovnoga leta v prvom polletji ne zazove rednoga občnoga zbora, ali v toki ednoga tneseca izrednoga v smisli § 39. pod 2, 3, 4, je nadzorstvo dužno zazvati občni zbor. 0 zazvanji občnoga zbora se mora 8 dni prle obvestiti Zadr. zveza, šteroj se istočasno mora dostaviti dnevni red. § 40. Občni zbor sestoji iz vseh članov. Vsakši član ma samo eden glas brez pogleda na število vplačanih deležov. Nema glasovalne pravice, što ne plačao na dotično leto spadajoči tao deleža. Glasovalna pravica se more vršiti samo osebno. § 41. Občni zbor je sklepčen, če je navzoča edna tretina članov. V slučaji, da je navzoči tolko članov, se vrši občni zbor pol viire sledkar, na istom mesti, z istim dnevnim redom, ki sklepa pravomočno ne gledoč na število članov. § 42. Občnomi zbori predsediije predsednik načelstva, ali z njegovim pooblastilom podpredsednik. če tej neso navzoči v določenom časi, si izbere zbor predsednika, a pri tom izbiranji je predsednik najstarejši član. § 43. Predaednik imeniije v začetki zbora zapisnikara, dava i jemle reč, vodi razprave i na podlagi glasovanja razglaša zakliičke. § 44. Občni zbor si v začetki zasedanja izbere dva overovitela za-pisnika, ki doženeta število i razmerje glasov i s predsednikom i zapisni-karom podpišeta zapisnik. § 45. Občni zbor sme razpravlati le o tistih predmetaj, ki so na dnevnom redi. § 46. Olasovanje se vrši z vstajanjom, a na zahtevo edne tretine navzočih pismeno. Za velavnost sklepa je potrebna večina glasov. Sprejeti odloki se zabeležijo v zapisnik, kak sploh vsi predmeti, o šterih se je razpravlalo. Prepis zapisnika se v toki 8 dni pošle Zadr. zvezi v odobrenje. § 47. V področje občnoga zbora spada: 1. da rešiije o izpremembi i dopunitvi pravil po predhodnom privolenji Zadr. zveze; 2. da voli, iz-popolniije i izmenjava načelstvo i nadzorstvo; 3. da sklepa o zakltičnih računaj i obvestilaj i da odloča o dajanji razrešnice načelstvi, nadzorstvi; 4. da sklepa o prizivi članov pri odklonitvi sprejema v zadrugo; 5. da sklepa o priložbaj članov proti odposlancom i če so te upravičene, odredi volitve za nove člane v toki ednoga meseca po zbori; 6. da sklepa, do kak visike šume more načelstvo zadužiti zadrugo i v šterih slučajaj; 7. da ^86 - ¦ ¦ _¦ sklepa o kiipovini i odaji ino obremenitvi zadružne nepremičnine; 8. da sklepa o njenom razmerji do Zadružne zveze; 9. da po preteki desetih let voli likvidatore, ki v določen namcn oddajo oslalo vrednost zadruge ; 10. da nadzoriije brezplačno posluvanje načclstva i nadzorstva, nadale delitev podpor, da jo dobijo istinsku samo sirmaški i ponesrečeni; 11. da razpravla o vseh pitanjah, ki po (eh pravilaj spadajo v njeno področje. ..;¦'• : XII. Revizija. § 48. Zadružna zveza v Ljubljani ma neomenjeno oblast do nadzor-stva nad posliivanjom i stanjom Agrarne zadruge v smisli zakona z dne 10. junija 1903. diž. zak. štev. 133. 7' '..'.*:. 7 .;..Vo; ;:,'.7-':, XIII. Objave. -. :-.'*7,,.- .• "¦¦"'<> 7,7 ¦.¦ § 49. Vse objave predpisane po zakoni i pravilaj se razglasijo v tedniki ,,Novine" i na vidnom mesti v sobi Agrarne zadruge i to najmenje 8 dni naprej. •,>.. XIV. Zaklilčni račun. § 50. Prvo poslovno leto se začne s prolokolacljov i traja do 31. decembra 1927. Potom se začne poslovno leto s 1. januarom i dokonča z 31. decembrom vsakega lela. § 51. Po končanom vsakom poslovnom leti se morajo zakliičiti po-slovne knjige i scstaviti zakliični računi na sledeči način: v aktiva se niora staviti gotovina, vrednostni paperi po dnevnom tečaji, vse terjatve i vse premičnine i nepremičnine zadruge; v pasivo se morajo staviti deleži, vloge, dugi Agr. zadruge i rezervni fondi. Zakliični račun mora vsebiivati: 1. vse prejemke i izdatkc dotičnoga leta; 2. račun izgiibe i čistoga prihranka; 3. bilanco o stanji imctja Agr. zadruga ob konci leta. XV. Izguba i čisti dobiček. u " ''''' "'¦ § 52. Izgiiba Agr. zadruge se mora pokriti z rezervnim fondom. § 53. Gisti dobiček, ki je izkazan po bilanci, se deli na sledeči način: 1. 5O°/o za rezervni fond i; 2. 50% po sklepi občnoga zbora: a) za ust. Doma sv. Franciška; b) za podpore sirotam ponesrečenim; c) v druge dobre namene; d) v dobre namene tistih občin, žiipnij itd., štere določi zbor odposlancov. XVI. Rezervni fond. § 54. Rezervni fond se osnava iz čistoga dobička Agr. zadruge. Te se mora ločeno upravlati od ostaloga imetja Agr. zadruge i voditi se mora o njeni poseben račun. Člani nemajo pravice do toga fonda, niti netn-rejo zahtevati, da se te podeli. § 55. Po odobrenji občnoga zbora se porabi rezervni fond: a za kritje morebitnih dugov zadruge; po prestanki zadruge pa se razdeli kak čisti dpbiček na občnom zbori po § 53. ¦¦'>'¦**¦••-'¦' XVII. Prestanek zadruge. § 56. Po preteki desetih let, to je 1. januara 1938. se likvidira i vsa aktiva izroči v podporo Doma sv. Franciška. § 57. Kotrige prvoga načelstva, ki legitimerajo ta pravila, so : pred-sednik: Jožef Klekl, Črensovci 8., podpredsednik: Štefan Hanc, Črensovci , . ^ 87 — 129., tajnik: Štefan Horvat, Žižki 80., blagajnik: Martin Žerdin, Žižki 48., člani načelstva: Jožef Antolin, Odranci 8., Jožef Ferenčak, Gomilica 29., Štefan Matjašec, Lipa 83., Pišta Horvat, G. Bistrica 7., Ivan Cigan, Sr. Bistrica 4., Ivan Donko, D. Bistrica 18. Razlage k pravilom ne trbe. Povdarimo na novo samo še to, da ma zadruga namcn poniagati vsem sirmaškim agr. interesentom. Ka si naj vsakši ši' i)osebi zapomni, je: 1. da bo zadruga posliivala btczplačno iz litbezni do bližnjega; 2. da bo zahtevala od svojih članov, da se na svojo roko ne smejo pogajati za zemlo, ar bi to bilo v škodo interesentom sa-mim; 3. da bo zadruga tem leži dosegala svoj namen, kem več članov bo mela i da je najbolše, če pristopijo k njoj vsi agr. interesenti, ar bo te za vse interesente zadruga sama kak eden sam interesent i se bo leži poga-jala, ar ne bo mela driigih konkurentov. Poleg agr. interesentov pa se vabijo za vstop tiidi vsi kmetje, ki neso dobili agrarne zemlje, da ležej pridejo do zetnljc, štere agr. interesenti ne morejo ktipiti. Ka posameznik ne sme kiipiti, sme zadruga. --------------g | ! ...i-------------- . - '• ZANIMIVOSTI. Cel tovorni vlak — hrana ednoga človeka. Za preživlanje člo-veka je potrebno na den (s potrebnov pijačov vred) okoli tri kg. i 20 dkg. hrane, na leto tak 1168 kg; to se pravi: sedemdeset let star človek je v svojem živlenji pojo 81.760 kg. raznih ,,dobrot". — Kratek tovorni vlak pela osemdeset ton, tak da 70 letni človek poniica več kak pa takši vlak ednok pela. Delavec pri težkom deli, šteri mora več jesti pa bi to količino poniicao že pri 60 letih. Kak bogata je Amerika? 110 miljonov prebivalcov, šteri prebivajo na ozemlji 3,700.000 štirijaških milj velikom, ma premoženja približno 300 milijard dolarov. Pri bankaj majo naloženoga okoli 40 milijard. Zavaroval-nine za živlenje znašajo več kak 70 milijard. 500 milijonov akrov obde-lane zemlje ma vrednost 77 milijard. Krav mlekaric računajo da je v Uniji nad 24 milijonov, 40 miljonov je driige goveje živali. Nadale 40 mi-lijonov ovc i 60 milijonov prasec. Letni pov kukorice znaša nad tri mili-jarde škafov i pšenice edno milijardo. Vrednost izgotovlenih, v inozemstvo izvoženih izdelkov znaša na leto okoli 15 milijard dolarov. Letna pri-dobitev sirovoga olija znaša nad 23 milijard galon eli nad sto milijard litrov. Slovani v Ameriki. Lansko liidsko štetje ugotavla, da biva v Zedin-jenij državaj (Amerika) 36 milijonov tiijcov. Izmed njih je Slovanov 5,200.000 t. j. 14 odstotkov. Največ je Polakov 2,200.000, Rusov je 731.000 (židovi so nej k coj računani, dosta Rusov pa je iz Galicije i iz Podkarpatske Rusije), nato sledi 622.000 Čehov, 629.000 Slovakov, 95.000 Ukrajincov, 268.000 Slovencov, do 306.000 Srbo-horvatov i 31.000 Bolgarov. Slovani jako pomali sprejemajo ameriško državlanstvo. Na prvom mesti so brez-domovinski Rusi, od šterih se je poprijelo zemle 40 odstotkov, Polakov je 28 odstot itd. Driigi narodi bole skrbijo za državlanstvo: dobilo ga je u. pr. 70 odstot. Nemcov, 64 odstot. Angležov i 65 odstot. Švicarov. — 88 — ¦ . ¦ , ¦' ¦- Dugo žlvlenje. V Ameriki ^ živi dnesden okoli 5000 oseb, štere so stare nad 100 let i liidi prek. Štatistično je ugolovleno, da ostanejo liidje dnesden duže mladi i tudi duže živijo kak pa pred 50 leti. Ravnateo nekše živlenske zavarovalnice v Ameriki trdi, da se je nahajala pred 30 leti edna oseba stara 100 let, so dnesden tri. A važnejše od podug-šanja živlenja je podugšanje mladosli. Pred 50 lefi je možki s 25 leti stao v cveti mladosti i petdesetletnika so že meli za staroga. Dnesden je pri moškaj dozorelost s 40 leti, a nmogo jih je, šteri so pri 70 i tiidi 80 leta esče rnočni i delazmožni. Ženske so bile te s 40 leti že starke i dekle pri 25 letaj stare device. Dnesden se jih mnogo ožeui med 80 i 40 letotn i 50 letne ešče rodijo deco. Glavni vzrok večje živlenske moči je v tom, lak trdijo veščaki, ar je način živlenja kakši je dnesden, bole prak-tično usmerjen kak pa nekdaj. Kak so nastali papirnati penezi. V knjižnici v Heidelbergi na Nemškom se nahaja star rokopis, v šterom Anton Agapida opisiije za-vzetje Granade 1. 1487. V tom pismi pripovediijc, da je grofi Tendilla, šteri je oblegovao trdnjavo Alhama v 1. 1484. zmenjkalo penez, da bi mogeo svojim vojakom izplačati dnevnice. Vojaki so začnoli godrnjali, ka je pa za vsakšo armado slabo znamenje. Tendilla je napisao razne š(e-vilke na falačke papira i te razdelio vojakom namesto plače. Liidem je pa dao razglasiti, da morajo pod kaznijo te listke papira sprejemati kak pe-neze. Se razmi, ka so papiri večkrat menjali lastnika i povprek hodili med prebivalstvom. To je bio prvi začetek papirnatih penez i trgovstvo si je naskori to miseo svojilo. Grof Tendilla je sledkar papirnate peneze za-menjao za kovane. Ka zmore edno pšenično zrno. Izračunali so, da pšenično zrno v cdnom leti rodi 50 zrn. Iz teh 50 zrn bi bilo driigo Ieto že 2500 zrn, tretje leto pa 125.000. V šestom leti bi število naraslo na 15.625 milijonov, v dvanajstom leti pa na 244,140.625.000 miljard. Po tom računi bi edno samo pšenično zrno po tretji žetvi 320 oseb ednok nasitilo. , , ,-; v ,»..¦¦ SMEŠNICE. Smola. Manjak sloni na mosti Prežtnetno pismo. Poštni urad- i oglediije zadnji groš, šteroga ešče nik stranki: ,,Pismo je prežmetno, ma, pa premišlava, ka bi z njim na- morate priložiti ešče eden štemplin!" pravo. Na ednok pa se njemi te Stranka: »Te de pa ešče bole žmetno!" poškali iz dlani v vodo. Gleda za Dečja modrost. Katehet: rKo- njim i vzdehne: ,,Vtopo bi te tak eli Hko časa sta bila Adam pa Eva v ovak, — nego ne v vodi!" paradižomi?" — Vučenek: nDa so V vozi. Diihovnik vozniki: ,,Vi bila jaboka zrcla!" ste ešče tak mladi, pa že v zapori. Telegraf. Stari mašetar i živin- Ka si more vaš siromaški oča misliti ski trgovec je šo na Horvaško jiince od toga!" — Voznik : ,,Ka oča misli kiipiivat i je iz Zagreba telegranferao o tom, lehko zdaj včasi pri njem svojoj ženi: ,,Ar sedmi vlak ne jemle zvedite, — je včasi v sosednjoj liiknji!" seov jitncov, pridem šče komaj viitro." Zaistino. A:,,Gospod nadzor- Vestnost. ,,Kak to da so vaši nik, šteri ide zdaj v pokoj, se šče gasilci tak pijani?,, — ,,Par mese- na stare dni oženiti!" — B: ,,Tepa cov že ne bilo ognja, pa gasijo li nešče v pokoji živeti!" žejo!" - 89 Ženitev zavolo penez. Prija-teo prijateli (polgiasno): ,,Za božo volo, kakšo ženo pa si si izbrao? Ve pa planta i na vskriž gleda i —" Oženjeni prijateo njemi segne friško v reč: 0, le glasno guči: ve je tiidi gliiha." Dober tanač. Dijak :„ Vi ste nie razžalili, pozovem Vas na dvoboj s prištolaini!" — Dobro, liki kiipiti si morate prle jagersko karto : mojc imc je Zavec." Dvoumna jasnost. Nadzornik (vučiteli, šteri nema v redi uradnih listin): ,,Ka ne, dnes se ste me ne troštali?!" — Vučiteo (mirno): ,,časi so preveč resni, da bi mislo na takše miilenkosti." Moder tanač. Žena: ,,Za dete sam oprala perilo. Pri sušenji pa se je skrčilo." — Soseda : ,,Operite ešče dete i ga sušite, pa njemi bo prav!" Že zna! Zaročnik spitavle mla-doga dečaka o starosti kotrig nje-gove driižine. Nazadnje pita, kelko let ma njegova zaročnica, — „29 let!" — ,,Pa ne znaš Ti, da tibej pri ženskaj povedati par let menje!" — ,,Ve sam!" V kolodvorskoj restavraciji. Popotnik : »Kelnar ! Te porcije so pa jako male." — Kelnar: Jstina je. To pa zato, ar restavrater (krčmar) nešče, da bi popotniki zamiidili vlak, šleri stoji samo sedem minot." Dober poznavalec paragra-fov. Stražnik (policaj) najde pijanca v grabi pri cesti i zakriči nad njim: ,,Vstanite!" — Pijanec nato: ,,Ne viipam, to bi bila vstaja proti po- Rad počaka. Voditeo voze (k smrti obsojenomi): ,,Prle kak Vas obesijo, si smete po postavi izvoliti jestvino, šterošte ščete. Ka bi najraj ?" — Obsojenec : ,,Jagode, g. voditeo!" Voditeo: ,,Ka, jagode ? — Smo v novembri meseci, vi bi radi jagode jeli, štere se komaj dobijo za pol leta. — Obsojenec: ,,Ve do tistoga časa jako rad počakam!" Kunštna živao. Gost: ,,Pardon, krčmar, ka je to! Mačka mi sili na lanjer." — Krčmar: ,,Ve pa resan; opazila je prebrisanka, da jete z njenoga tanjera." Pomisli, ka gučiš! Star zdrav-nik jc prišeo večer v gostilno, kama je redno zahajao. Stalnih gostov cšče ne bilo, zato je pitao kelnara: „ Ali šče nega niednoga bedaka tii?" --,,Ne, gospod, vi ste prvi." Povedao je, čiravno ga ne mislo žaliti. Vrezao se je. Pek: „0, da si mi zdrav, prijateo, odkod ti ?" — Mesar: ,,Ravno idem iz tvoje pekarne, kiipo sam si perece." — ,,Pa kama si je dao, gde je maš ?" — ,,To pod kapov, da so tak mali, da satn jih štiri pod njo spravo i se niti ne opazi." Razžaljeni pekdriigiden, gda je šo proti mesari, se spomrii dra-goga mezga, pa pravi mesari: ,,Zdravo ! Znaš, odkod idem ?"— ,,No, pa odkod ?" — ,,Ravno iz tvoje mes-nice i sam kiipo celo jiincovo glavo." — ,,Gde pa jo maš ?" — nPod kapov !" Kak je to ? Regrut (naredniki): ,,Prosim, da me vodiš na prijavo, proso bom za dopiist, mila mi je mati." — Narednik: ,,Ka lažeš? Jaz sliižim že tri leta, pa mi je ne mrla mati, a tebi za tri mesece že mre. Kak je to? Odidi!" Spominjanje. Oča sini: ,,Pa dragi moj Miškec, kak dugo si bio z mamov v kopališči ?" — Miškec: ,,Neznam ravno, eli dosta dni." — Oča: ,,Pa ste li mislili gda tlidi na vašega dobroga ajteka, šteri vam je poslao — peneze?" Miškec : ,,Znaš, ajtek, gda smo bili v gostilni pa je eden gospod kričao, da je jesti za nikaj, a mama pravi, no i to je nekši magarec — ravno kak naš ajtek." Pobošao se je. ,,Najprle ste vkradnoli dve jezero dinarov, a nato jezero osemsto! Eli se vi ne mislite pobošati?" — Obtoženec: „0 da. Ve sam se že pobošao za dve slo dinarov!" ! Svetniki svetoga leta 1925.^ , Kda i kak dugo se bo govorilo o svetom leti 1925. štero cšče letos 1926. obhajamo zviin Rima, se bo spominjao tiidi tisli dogodok toga leta, kda je več ^vmrlih sliižabnikov božih dobilo po odloki sv. Očc pravico do oltara. Sc celo znamenitejši od svdoga leta sainoga je tc dogodtk. Ar pozableni bo sijaj, šteroga je pokazao Rim, zabriše se sled sto -- i stojezerih roiiiaiov, nfgo imuna: Peter Julijan Eymarcl, Pder Kauizij, Mag-clalena, Sofija Barat, Marija Michaela, Magdalena Postel, Ivan Krstnik Endes, Mala Terezika, Ivan Kr. Vianney, se bodo na večne časc blišeala na nebi katoličanstva. .-, ..-•-! ¦! ^. ¦ ¦ i : - ', , - Peter Kanizij (f 1597) je bio boriteo katoličanstva na Nemškom. Kda so v Nemčiji ltiteranci začnoli širiti svoj krivoverski navuk o presve-tom ollarskoin svcstvi so začuoli deliti obhajilo pod dvtiina podohama, je nastopo Peter i je z rečjov i sj)isi zagovarjao prejcnianjc sv. obhajila pod ednov podobov. Vclko spoštuvanje je meo do sv. angelov i tej so ga liidi vidno čuvali. L. 1925. je bio proglašen za svetnika. >? \oJjf« ,-¦¦-¦ ¦ , •#--••¦' .'' !; -;i '•'•iQ>i lf!-'-' Magdalena Sofija Barat (f 1865) jc ustanovila driižbo najsvetej-šega Srca Jezušovoga. Bila je jako velika častilka presvetoga Ollarskoga svestva. Že v ranih jtitranjih viirah je klečala pred tabernaklom, od šte-roga se je vsigdar z vzdihi ločila. ,,Zapiistiti te teda moram, inoj liibi Gospod i Vučenik. A naskori znova pridem". — S svojov gorečnostjov si je zasliižila svetniško krono, štero joj je sv. Oča tiidi priznao 1. 1925. Marija Michaela (f 1865) je našla veselje samo v častenji Najsve-tejšega, šteroga je tiidi vsakši den prejela v svojc srce. Ustanovila je družbo častilk Najsvetejšega. Bila je v sliižbi Presvetoga i le jo jc tiidi čuvao, tak da je varno hodila po pariških vulicaj, kda so vnogi driigi pretrpeli nasilno smrt od strani revolucijonarov. Od leta 1925 naprej jo častimo kak blaženo. , . Magdalena Postel (f 1846) je v 9. leti, na den prvoga obhajila položila obliibo devištva. Posvetila se je sliižbi Boga i bližnjega. Ves prosii čas i vekši del noči je preklečala pred tabernaklom. Tam je dobi-vala moč v težkoj borbi proti revolucijonarom. V hiši je dajala zavetišče diihovnikom, ki so tam opravlali sv. daritev i presvetomi Olt. Svestvi. Večkrat se je zgodilo, da so prišli vojaki i zahtevali, da jih piisti v sobo, kje se bilo presv. Olt. Svetvo. Ona se je navadno postavila pred dveri sobe i jih zadržala, da neso vdrli notri. Ali je čiida, da njena svetost ne ostala skrita samo v nebesaj, nego je bila leta 1925. proglašena tiidi na zemli. * Ivan Krstnik Endes (f 1680) je bio misijonar pogostoga sv. obha-jila. Najsvetejše olt. Svestvo njemi je bilo vse; v njem je najšeo veselje, tolažbo, pomoč v vsakom deli i v vseh stiskaj. Za najvekšo srečo za .-..-¦:¦ - §! - , človeka je držao pobožno navzočnost pri sv. meši. Bogi je sliižo celp svoje živlenje, k njemi se je preselo po smrti i od leta 1925. zna celi katoličanski svet, da z vsemi driigiini svetniki vred obdaja boži prestol. Terezika od deteta Jezuša (f 1897). ,,Tiidi po smrti me zovite ,,mala" Terezika, kda se bodete obračale na mene" — tak je znala pra-viti svojim redovnim sestram. Istinsko, živela je veliko živlenje malih, po-niznih dliš. V vsakoni svojem ravnanji je bila tak mala, tak prosta, da je dostakrat niti razmili neso. Mala je bila v vsem, a pri tom nezinerno velka. Velka je bila njena pokorščina, njena poniznost, njena liibezen. Liibezen je bila pri njoj najvekša. Njena čista, deviška diiša je hrepenela po Jezuši i če ga ne bi mogla prejemati kak gosta v svetom obhajili, bi od samoga hrepenenja po njem vmrla. Njena liibezen je bila prava detin-ska liibezen. Nad vse je liibila Jezuša v presvetom Oltarskom svestvi i nezmerno je bilo njeno trplenje, kda par dni pred svojov smrtjov ne mogla pristopiti k stoli Gospodovomi. A iz velke liibezni je prenesla tiidi te aldov. Llibila je Gospoda i on je liibo njo. V mladosti, vso čisto, de-viško, deiinsko je presado v nebeski ogtad, da od tam trosi dišeče rože milosti vsem potrebnim i vdanim. Od leta 1925. naprej jo bomo lehko gledali tiidi na oltaraj kak svetnico. Ivan Kr. Vianney (f 1859) je bio plebanoš v Arsii, pravi misijonar. Dobio je razviizdano faro, kde Boga več skoro neso poznali. A nevstra-šeno je zasekao lopato i posejao seme. Meo je tispeh. Z vzgledom, z na-vukom je spremeno zanemarjeno faro v svetišče bože. Trpo, delao je. K vsemi je dobivao moč od tam, kde se skriva najvekša moč — iz taber-nakla. Euharistični krao njemi je davao odločnost, trdnost, moč i po-moč. Čiide je delao že na zemli, čiide dela tiidi zdaj, zato je primemo, da je 1. 1925. dobio čast oltara. * Peter Julijan Eymard je bio že pred rojstvom zročen v varstvo i sliižbo Jezuša v tabernakli. Komaj je prišeo v svojoj mladosti k pameti, njemi je postala sv. hoštija vse. Vore dugo je stao za oltarom bliizi ta-bernakla i če so ga pitali, ka tam dela, je znao odgovoriti: ,,Bltizi Jezuša sam i posliišam ga." Diihovnik je šteo postati, zato je aldiivao ves prosti čas po dnevi i tihe nočne vore za včenje. Nikših težav se ne strašo, ar je dobivao moč od sv. hostije. Kda sta dva tovariša zavrnola njegovo prošnjo, da bi njemi pri včenji pomagala, rekši, da po oliji smrdi, ar je bio dela-vec v mlini za olje prešati, je ne obviipao, ar je trdno skleno, da mora po-stati diihovnik, četiidi bo njemi trbelo ,,kamenje jesti ali v špitali vmreti." I postao je diihovnik. Postao redovnik i apoštol sv. hostije. Ustanovo je drUžbo diihovnikov-molilcov Najsvetejšega, štera ma dnesden okoli 100 jezer članov. Za sveto živlenje i sveto delo je dobo plačilo i 1. 1925 je bio prišteti v vrsto blaženih. ¦ - 92 — Sveti večer. Šest božičnih slik za naše malo. Osebe: #. Miskec, j ;:. ;i .. , i. ,¦ ; . Tonči, '-¦'"', ' '1' ¦¦'¦.•' i^zfk' šoštarovi /v.S : g!" »-.; -::.;;rx ;.¦• Slda' -m ¦¦'•¦«. ¦¦-.,• ; Micika, I ' .\ , '- Kopito Franc, šoštar, •• ¦,¦¦ ¦¦'> ;;;" Ivo, | '¦'• ¦]' Jovo, pastirje '; : Janoš, ' •' ;' ;>' • '¦'.'i'- Sluga, , .-'T'-x:/' ' Diiša matere, ' ' ¦'""¦ Marjja ,:':r"; : :'"•' Sv. Jožef "¦' •¦' ' ' '" Prednji angel . . ,:¦ . Štirje angelci , ,. „• , Zgudi se na sveti večer v hiži sirotnaka šoštara. '.-k .-¦ .. ~O/. .7U...".. ..-. ,.. -.-, ¦... A.- .. . .'. - . ,. .. .. ;. ¦, f/'t"1; .-..» \t ¦ , 1. slika. .,. i, ,]¦¦«- Tonči: (močno vdari po pod- Šoštarovi. plati): Nega dale! Zadosta je bilo iz (Sunce je že zašlo, na odri žil}°f• ,BoS ie naJin oča' bodiva posvet gori. Na pravo dveri v kiihnjo, vesellva • na levo okno z rožarni. Pod to okno Mižek, znaš kakši den je dnes ? postavite šoštarski stol, okoli njega Mižek: Dobro znam. Kislo repo pa tri nožne stolce. sino nieli za zajtrk, kislo repo smo Tonči i Miškec delata, Sida i segreli za obed, za večerjo pa, — na Mica spita na tleh, ostali mali se slobodno nama- je dano, lejko si po sobi igrajo, ali kak naši bole po fiičkava, ali popevava. Takši den je netnški pravijo: špilajo.) dnes. Meni je samo takši den, ti bi TončiiMižek — (si popevata): pravo, da je sobota. Kam' moj golobček si leteo ? Toriči: Znam. Ali kakša sobota ? Kam' rnoj golobček si letco? Mižek: Začne sobota. Sto ti je siček, -i|o--on" r:?r id-? če me s praznim žalodcom sti- iem goioocek . rate v posteijo v pondelek, potem, je eo' je zgiibleno vse, jaz že ne bom sit Kak zdaj ti hočeš letati? do nedele. Ar pa je dnes ešče so- Kak zdaj ti hočeš letati? bota, i jaz s praznim žalodcom de- ' Lovci ne moreš, lam, meni je te sobota— lačna sobota. Mili golobček ¦ ¦ ¦ ¦ Tonči: Piisti no, ti bi samo žlico Zbežati. obračao... - m ~ Mižek: Pa kak bi jo obračao! Sanio da bi meli kaj v skledi. Tonči, glej, (kaže) tak zagrabiti z žlicov v puno skledo ... Tonči: Piisti skledo; puna skleda je ne za siromaka... Mižek: Oča, ti, jaz, vsi trije delamo. Noč i den mlatijo naša kla-diva po podplatih, pa itak nega za-dosta kriiha pri hiži. Bog si ga zna kak je to... Tonči: Dosta nas je: oča i sedmero dece! Vsi radi jemo, vsi dosta jemo. Tak je. Zato smo bili i zato tiidi ostanemo siromaki. Mižek: Sino bili i tiidi osta-nemo? Tak praviš? To edno pa ne podpišem. Tonči: Prinesi nani eden velki pisker zlata, pa bo inači. Mižek: Zdaj bi rajši eden lonec mlečne kaše prineseo. Tonči: V kiihinji so lonci, kakši pisker se tiidi dobi, če ste je ešče ne razbili vse. — Probaj Mižek, skii-haj nam dobro večerjo — iz ničesa. Vej tak pravijo liidje, da je vse mo-goče na sveti večer. Mižek: (Šegavo pravi i stane) Zapovej Tonči i pun lonec nilečne kaše postavim pred tebe. Tonči (tiidi šegavo): Dobro. Mižek, kiihar driižine poštenoga šoš-tara, skiihaj nam lonec mlečne kaše! Mali, šteri šče mlečno kašo? Mlajši (zviin Micike i Side vsi silijo k stoli): Meni! Meni! Mižek, samo ednok mi piisti, da zagrabim ! Mižek: Počakajte, bratci. Prvo delo je skiihati, žlice potem začnejo delo. Jiirek, prinesi mi lonec. Tonči: Ka bi rad z loncom ? Mižek: Pokažem vam, kak se kiiha iz ničeša mlečna kaša. • Jiirij (prinese lonec): Vekšega nemamo. Mižek: Čaren je, prijateo . .. Slabo dela naša dekla. Ne zaman, da je našoj dekli ime — Mižek. Mlajši: Ka je v lonci ? Jurij: Nikaj. "•' Mižek : Postavim ga na tla. Pri-žgem svečo. Dva na desno stopita, dva ne levo. (Z rokami malm) Hokus... poktis... hokus... pokus... Tretji krat tiidi : h6kus... pokus... (Deklamira): Črni lonček, črni lonček, niili lonček moj, le pri meri na ognjišči nied plamenčki sloj. Primiino se vsi za roke i trikrat pravimo : Ar se v tebi kiiha dobra mlečna kašica:(Trikratvsikdar hitrej, vsikdar veselejše.) (Goreči paper vrže v lonec. Vsi veselo): Mlečna kaša, nilečna kaša, naša pašica! (Oladijo se po trebuščkih). Jiirij: Jaz povem dale ! Crni lonček, mili lonček, hitro nam zavri. Hitro ! Hitro ! Oj da nas vse glad ne uniori! Mižek: Kaša je zavrela, pojmo jest! Jiirij: Počakajle, žlice vam pri-nesem ! Mižek : Piisti žlice, to kašo brez žlice tiidi lejko ješ. Jurij (pogleda v lonec): Prazen je lonec... (Joče). Mižek: Prazen? Istina... O naša dobra pokojna mati, kelkokrat so nam pravili: ,,Deca moja iz ničesa ne bomo meli mlečne kaše." Jiirček: Krivica je, velka krivica je, da je tak, ali ka bi začnoli ? Napravili smo svoje dobro, samo ka ne ide, ne ide... Tonči: Piisti norije, rajši delaj. Z deloni se sliiži mlečna kaša. Jiirij: Kašo mi dajte! (Joče). Lujzek : Kašo mi dajte ! (Jočc). Imrij: Mlečno kašo mi dajte! (Joče) Tonči: Mlečne kaše nemaino, ali znani edno jako-jako lepo pesem. Sedite vsi lepo na svoje mesto i posliišajte me. Imrij: Jaz bi rajši mlečno kašo... (Joče). Tonči: Dobiš, Itnrek, mali Jezuš-ček nam prinese sedem punih skled mlečne kaše. Ešče zmleti cimet tiidi nasiple na njo, pa beli cuker .. . Imrij: Kak so naša mama delali? (Veselo!) Tonči: Tak, zagvišno tak, samo lepo posliišajte. Bio je eden mali golobek. Te mali golobek je prišeo v Makovo ves. V Makovoj vesi so lagoji mlajši, tisti so poskiibli i tak so ga pustili na zeleno lipico. Na zelenoj lipici se je nemilo jokao te mali golobček. Mi njemi pa povejmo: (popevlejo) Lovec te v mrežo vlovi, lovec te v mrežo vlovi, ¦'¦; '•-'¦¦ krila prireže, mili golobček, • . zgiibleni si. Mižek: Tonči, s kašov smo ne bili srečni, kaj pa če bi probali kaj driigo. Pravo si: lonec zlata naj pri-nesem. Prinesem vam, samo povej odkec? Jurij: Mižek, jaz znam odkec bi nam lejko prineseo pun nahrbtnik zlata. Iz Miire! Tonči: Bliže je do našega so-seda. Dva lonca zlata bi nam lejko dao i itak bi njemi ostalo zadosta za vse žive dni. Mižek: Rajši vzeme on naše s.ajaste lonce! Tonči, ti si najmodrejši raed nami, povej mi: sme jesti on, što ne dela ? Tonči: Ne. Što ne dela, naj ne je. Mižek: Kak pa tisti što ne je? : Tonči: To pa ne vem... Mižek: Ne veš ? Jaz pa znam. Što je lačen, što ne je, on lekaj naj ne dela... Ka pa če jaz tiidi ne bi delao? Ka pa če bi pravo : »Kupice vode sem brezi dela tiidi vredem" (Pije.) Poštuvano kopito, dnes je svetek, dnes bo gospod pomočnlk Mižek — počivao. (Kopito vrže v kot.) Jiirij (obima ga): Pripovedavaj nam Mižek. Lujzek (ga tiidi obima): Sedi med nas Mižek. Imrij (vleče ga): Tisto nam po-vej od mrtve dovice, štera je na sveti večer iz groba hodila domo. Tonči: Piistite mrtve pri meri. Mrtvi ne pridejo iz groba, mrtvi ne vidijo. Jiirij: Pridejo ! Vidijo ! Lujzek, Imrij: Pridejo ! Vidijo ! Jiirij: Diiše vidijo, tliiše vse zino-rejo, dobroga Bogeca tiidi vidijo. Šoštar pride. Mlajši (radostno ga sprimejo): Ajtek, dragi ajtek ! Samo da ste pri-šli, dragi naš ajtek! Ka ste nam prinesli ajtek ? Šoštar: Hvaljen bodi Jezuš Ki i-stuš ! Kak pa ti Mižek, brezi dela? Tonči dela, ti pa lenobo paseš ? Tonči: Ne zamerite njemi oča, kiihao je, dobro se je najo, zdaj pa po gospodsko preživlja. Šoštar: Kiihao je ? Ka si skii-hao Mižek? Lujzek: Mlečno kašo je kiihao, ajtek ! Šoštar : Tak ? Dobro Mižek, po-tem si ti sit. Več ostane nam. Ar — posliišajte mali! — veiko čudo vam naznanjam: beli kriihek se skriva v tom paperi. Dale vam tiidi povem, vaš oča zapravlajo: osem tak velkih falatov (kaže konec prsta.) sira sam vam prineseo... Kriihek, siromašček, sirek —- sirotica, ka bo zdaj z vama. Mižekova porcija, ti lekaj ostanes brezi verta... Mižek: Brez skrbi oča, kriih i sirek ne ostaneta brezi verta. Šoštar: Pali bijo? Vej si li sit ! Mižek: Sit... sit... samo to je škoda, da za ves te sir i za vse kriihe bi dobili mesta v mojem ža-lodci. - 94- -95 - Miajši (navdiišeno): V mojem tiidi! V mojem tiidi! Jiirij: Ajtek, jaz bi tristo takših sii ekov pojo! (Kaže celo roko.) Šoštar (sede): Tiho mali! Dnes je velki den, ešče imenitnejši pa je dnešji večer. Dnes jc svet večer. Mlajši (ne piistijo ga gučati, lovijo za kriili, za sir): Sir mi dajte! samo tak mali kriihek mi dajte! Jiirij: Moj preliibleni ajtek, samo eden falaček kriiha nam dajte. Lujzek : Premili ajtek, samo tak mali košček kriiha mi clajte. Iinrij (sklene obe rokici, tak prosi): Liibimo vas ajtek, samo — tak nialo nani dajte... (Kaže ne prstc). Mižek: Dajte njim oča, moj sir, moj kriihek njim tiidi dajte! Šoštar (skuze si briše): Vsi dobite, zato sem vam pri-neseo. Vzemite dečica moja, naj nam dober nebcski oča blagoslovi to malo večerjo. (Vsi dobijo svoj falaček kriiha i sira. Oča sedijo na šoštarskom slolci, Mižek i Tonček stojita za njim, mlajši na tleh. Vsi jejo, vsem je sladek vsaki požirek, samo oča ne je, on zdaj tomi zdaj driigomi vtrgne edeu falaček iz svojega i prav srečen njini ga potisne med zobe). Zvtinaj se oglasi zvonec. (V sobi ne razmijo ka to po-meni, presenečeni so vsi). Micika (se zbiidi v koti): Sida, Sida, Jezušek je prišeo! Sida (stane): Jezušek ? Mali Jezušek? (Iz oči briše sen.) Micika: Poklekni sestrica, tak čakajo maloga Jezušeka. (Ešče ednok se oglasi zvonec. Dveri se odprejo velka svetloba vdari v sobo.) Vsi (pokleknejo): Jezušek je prišeo! Šoštar: Oh stokrat/stojezerokrat bodi hvaljeno Bog Tvoje sveto ime ! (Zastor.) 2. slika. Betlehemci pripovidavlejo. Šoštarovi z velkim pričakiivanjom gledajo proti dveram. Ivo : Hvaljen bodi Jezuš Kristuši! Šoštar: Na vse veke amen. Ivo: Što je gospodar te poštene hiže? Šoštar: Jaz. (Vstane.) Po imeni Kopito Franc. Po meštriji šoštarski majster. Tu vidite mojo nedužno dečico. Bodi pozdravljeni v našoj hiži, če prihajaš z dobrim namenom, Ivo: Moje ime je Ivo. Pastir sem iz Betlehema. Zato smo poslani z mojimi tovariši iz dalnjega vzhoda, da bi napravili dobrim siromakom veselje na sveti večer. ' Šoštar: Če siromake iščete, po-tem ste na pravo nieslo prišli, ali dobri smo ne, ar smo liidje i liidem je sojeno, da se iz svoje moči ne morejo ognoti greha. Ivo: Vašo vertinjo, dobro slo-vensko mater, bi, tiidi rad pozdravo. (Poda šostari roko.) Tonči: Naša dobra mati so že pred tremi leti odišli z domi. Daleč so odišli od nas... Ivo: Liidje božji, venda, sle ne brezi niatere ? Mižek : Zovenio ji, ali ne piidejo. Micika: Kak bi pa prišli, če ste ji tak globoko skrili pod zemlo ? Ivo: Zdaj razmim. Na dobro mesto smo poslani. Ar če nemate svoje hiže, zemle, dosta penez, no, te ste ešče ne siro-maki. Ali tistim, šteri so brezi ma-tere kak vi diiigi nemre pomagati, kak sam Bog, ar takši so pravi siro-maki. Brat Jovo, naprej! Jovo: Slobodno je v toj hiži hvaliti maloga Jezušeka ? Šoštar: Z veseljem bomo te po-sliišali vsi. Jovo : Brat Janoš, pridi! — 96 - Janoš (pride): Hvaljen bodi Je-zuš Kristuš! Vsi: Na vse veke, amen ! Betlehemci (v polkrogi stojijo pied dverami na desnoj strani, šoš-tarovi ravnotak — na levoj) Jovo: V onom vremeni je Av-gustuš bio mogočen casar Rimlanov. Pozvao je svoje sliižabnike . . . lvo (obrne se proti njima i zdig-ne svojo pastirsko palico): Sliižab-nika, posliišajta zapoved vašega mo-gočnoga casara! Jovo i Janoš (poklekneta pred njim): Sliišava te oh casar! . . . Jvo : Naša casarska želja je, naj se popišejo narodi sveta. Pojdi vsaki v svoje rojstno mesto i naj se tam vzeme v račun. Želimo zvediti: Kelko glav i kelko parov kolen se klanja pred našov svetlov casarskov kronov. Jovo, Janoš (se priklanjata): Posliišala sva tvojo zapoved oh casar! Ivo (Krono vzeme z glave): Jožef tesar, pobožen mož v Nazareti i njegova zaročenka, De-vica Marija, sta tiidi zvedila za ca-sarsko zapoved. Rojena sta bila v mesti Davidovom, zato sta mogla iti ta na popisiivanje. Kak je bilo dale, povej ti Jovo! Jovo : Prišla sta v mesto Da-vidovo. Tam pa je bilo že telko liidi, da v mesti sta ne mogla dobiti prenočišča. Ostala sta zviinaj mesta, v štalici, okoli štere stno mi, pastirje, pasli naše črede. Kak je bilo dale, povej ti Janoš. Janoš : Lepa je bila tista noč. Veseli slavčki so popevali, cvetlice so dišale i zelenela je mehka travica. Ovčice i mi pastiri — ne vedoč kaj nas čaka, snio gledali svetlo zvezdo, štera je zlate žarke razlivala po ce-loj okolici. (V ozadji se prikaže betlehem-ska zvezda). Ivo: 1926. leto pišemo dnes, teda 1926 noči je niinulo od tistoga dogodka, ali tak lepe noči, dobrt ludje, ne smo vidli ne prle i ne po-tom, tak vam more to povedati stari Ivo. Janoš, Jovo: Jaz tiidi tak pravim. Sida: Striček, jaz vein kak je bilo dalje. Prosim Vas, dovolite mi, da vam tiidi povem. Ivo: Le povej, golobček moj, le reci. Sida : Smeni tak, kak se v šoli učimo ? Šostar: Dete moje, v šoli tiidi slovenski gučite. Mižek: Mi bomo že razumeli slovensko reč! Ivo : Hrvatsko tiidi! Jovo: Srbsko tiidi, deca moja ! Sida : 1 tisto noč je imeo priti med nas Zveličar, ki ga je že v raju obljubil Bog našim prvim star-šem. Marija je porodila Jezušeka, povila ga je v plenice i položila v jasli. Janoš: Res, tako je bilo. Ivo: Deklica, kdo ti je to po-vedao ? Sida: Striček, saj drugo leto hodini že v šolo, kako ne bi vedela. Jovo: V šolo hodiš? Kaj se pravi to — šola? Tega mi nismo imeli. Janez: Jaz se tiidi ne spominjatn. Ivo : 1970 krat je nastopila ziina odkar živim, toda šola — tega imena jaz doslej še nisem slišao. Sida (sebi): Lekaj čteti tiidi ne vejo ... Janez: Kaj? ,,Cteti ?" Kakša čiida pa je to ? Sida: Nevejo čteti ? Pisati tiidi ne? Vsi trije (komično): Pisati ? Jovo: Deklica, ti si ali modra, ali se pa rada norčariš s starci. Sida: Bog ne daj striček, istino gučim. Ali — ne zamerite mi, mislila sem, če že. jaz znam, potem vi, stari likJje ešč"e bole znate. Jurij: Striček.povejte mi vaše ime. Jvo: Moje ime je — Ivo. - S7- Jurij: Hvala lepa! Pokažem vam kak se to napiše. I-je Irenim prstek, na njem nohet. V-je vojaška čepica. O-je Mižekov balonček. (Sproti piše na zid, — lejko z lesenim vogloin, ar se to potem lehko zbriše!) I-vo! tak, zdaj sem napisal vaše ime. Luj-zek, pridi ti, ti pa — prečitaj. Lujzek(čte s fonomimičnimi zna-ki): I-vo! Sida: Vidite striček, tak se piše i čte. I to ne bi znali vi, striček Ivo? • Ivo: Deklica, jaz ti napravim takše gajde iz ovčje kože, da njim ne najdeš para v sedmoj deželi tiidi ne. Ali i... o... n... (sigdar kaže, se zna jako okoino, — fonomimične znake!) — no, kaj takšega pa ne vetn. Jovo: Moje pastirske palice nemajo para v našem kraji, tak je napravim. Ali: i... o... n... kaj takšega, — tako mi sunce! — da ne znam. Janoš: Sir, šteroga jaz delam, je slaščec na casarskom stoli, ali te i... o... n... mi ne bi prišeo izpod rok. Vsi trije : Ne bi prišeo ! Janez: Kak se piše i čte, to že znamo. Zdaj nam pa povejte ešče, kaj je šole. Vsi mlajši: Jaz povem! Striček, mene posliišajte! Jaz povem naj-lepše! Jovo: Kaj ti je ime, deklica ? Micika: Micika. Ivo: Ona naj pove, kaj je šole. Micika: Šola je lepa, velika hiža, pravimo poslopje. V tom poslopji se zberemo mi mali vsaki boži den, i v njem se navčimo: liibiti mamo, liibiti očo, brate, sestre, strice, dobroga Boga, našo domo-vino i našega kralja. Janez: Kaj pa čteti ? pisati ? Micika: Čteli tiidi. Pisati tiidi. Ar inači ne bi znali pisati pisemce milini starišom, či so daleč od nas. Cteti pa se včirno zato, da bi razmili, kaj se piše v knjigah. Sida (kaže knjigo): Mene tiidi posliišajte striček. Takša je knjiga. Takša knjiga je puna lepih črk. črka, ali litera i, o, j, v, — najdete v njej. Pa kelko lepi reči povejo te črke, če znate čitatl! Posliišajte! Lujzek : Podobe so tiidi v knjigi. Vi samo podobe gledajte, striček, podobe so najlepše v njej. Vidite, tiikar je narisana betlehemska šta-lica. Marija, sveti Jožef, mali Jezušek, ovčice, osliček, ešče vi pasterji ste tiidi na njej! Ivo: Mi trije? Ge so mi očalje? Vsi trije Betlehemci: (Gledajo) A... a... a...! Ivo: Kak da bi sam klečao pred božim detetom. Jovo: Prečti nam mala, kaj se piše v tvojoj knjigi! Sida (čte): V betlehemskoj okolici so pastirje čiili pri svojoj čredi. I glej, angel Gospodov je stopil prcd nje, i obsi-jala jih je nebeška svetloba. Pastirji so se močno prestrašili ... (Tiha godba zaigra božično pe-sem, močna svetloba. Zastor spadne). 3. slike. Jaslice. Sobe kak prle. Če je oder mali, naj se odstranijo z njega vsi nepo-trebni predmeti. Osebe je postaviti tak, naj se jaslice lepo vidijo. Ivo: Deklica, čtej nam dale! Najlepše gajde, štere napravim, do-biš za plačilo, samo čitaj dale! Jovo : Tii imaš mojo pastirsko palico, samo čti! Janez: Najlepši sir ti podarim, samo dale! Sida (čte): Pastirje so se močno prestrašili. I glej, angel gospodov je stopil pred nje . . . (Zadnji zastor spadne, vidijo se jaslice. Jaslice z Jezušekom v sredini, odzajaj stoji s pastirskov palicov sv. Jožef, na desno pri jaslicaj sedi Devica Marija, na levo angelček kleči, ostali angelci naj se postavijo kak dopiisti prostor. Velka svetloba, zvonci cinglajo, godba. Šoštarovi vsi pokieknejo.) Prednji angel (stopi med šošta-rove. Lepi je, ma velke bele peroti, nad glavov pa svetlo zlato zvezdo): Ne bojte se ! Oznanjam Vam velko veselje. Vidite s svojimi očmi kak se je pred 1926-mi leti narodo v mesti Davidovom naš Zveličar. Ole-dajte Jezušeka, v plenice je povit i v jasli položen. (Pesem. Lepše je če pesem sprevaja godba). i Marija: O deteee meni drago, vesela sem li. Ti si mojc milo blago, spevala bom ti. Vsi navzoči: Sinak, sinek moj predragi, sladko za- [spi ti, Oj golobek moj liibleni, vse moje si ti. Marija : Tebe oča liibi vsikdar, ober. vse liidi, Ar si njegov sinek pravi, nieden driigi. Vsi: Zaspi,zaspimilisinek,vzemipokojtvoj, Že prihaja tihi senek, ti si srček moj. Marija: .;.;'.. Lepa moja ti rožica, mili sinek moj, Kak dišeča vijolica, dragi srček moj. Vsi: Moja lelja svetla bela, veseo mi bodi, Klinček lepi ti črieni, sladko mi zaspi. Sltiga (z velkim batom pride): Tiho kodišje: To tni je velo povedati moj gospod, vaš prebogati sosed. On bi rad spao, vi se pa de- rete, kak sto lačnih vran! Sida: Ne bojte se ga mili an-gelci! Popevajte nam! (Poklekne pred jaslice). Jezušček! Golobček! Zveličar! Sluga: Tiho cinganka, ar inači... (zdigne bat, da bi deklico vdaro.) - Marija : Sluga! Ne smeš! Sluga (spadne i na mesti zaspi). Vsi zvtin Betlehemcov tiidi spad-nejo na tla i zaspijo. (Godba tiho igra božično pesem, zastor spadne.) • ;-¦;;¦¦ •:;:•;...¦> 4. slika. ,; • y.:>o:. ""•¦.-. Pokojna mati. Jaslice se ne vidijo več. Betle-hemci so vsi strašno prestrašeni. Šoštarovi i sluge globoko spijo. Oder je komaj lnalo razsvetljen. Ivo: Bratje, kak da bi se iz globokoga sna zbiido. Jovo: Meni se tiidi tak vidi. Janoš: Istina je, da sem pali sveto driižino vido? Jovo: Na mehkoj slamici je se-delo bože dete. Ivo: Na levo od Jezušeka je stala njegova mati. Janoš: Na desno od jaslic je stao sveti Jožef. Pastirsko palico je meo v roki. Ivo: Bratje, v posebni milosti smo pri Bogi. (Poklekne): Hvala tebi o Gospod ! Vsi pokleknejo: Hvala tebi oh Gospod ! (Odmor. Zvonec se oglasi.) Ivo (vztane): Naša vora je pre-tekla. Daleč je do groba, bratje, poj-dimo. Jovo: Rad bi ostao med temi dobrimi liidmi, med temi srečnimi — siromaki. Janoš: Vsi spijo... Zbiidijo se li 'da sveta?v Ivo : Što bi znao... Boža mod-rost nema kraja i nema konca. (Bla-goslovi speče z razprestrtimi rokami): Bodite srečni, zadovolni! Naj van\ ostane na vse veke puno liibeziii vaše srce! Jovo, Janoš: Amen. (Idejo.) (Zvonci cinkajo.) Angeo (z desne strani nastopi): Mir z vami! Naj se spuni boža vola! Diiša matere: (pride, v čarno je oblečena i pokrita je z belim prtom.) Ešče ednok te lejko vidim naše toplo gnjezdo, mili domek moje ne-dužne dece. (Na sredi odra postoji. Odmor.) Vse je tak, kak je te bilo, da so me pred tremi leti položili v rani grob. Samo — tak se nii vidi, siromaštvo je pnstaln vekšc. - 98 - - 99 Angeo (posveti ne speče). Mati (prestrašeno): Mrtvi so vsi ?! Angeo: Ne, samo spijo. Boža vola je, naj te tak čakajo. Spijo. Po našem obiski se zbiidijo vsi. Mati (hodi od deteta tlo de-teta): Mižek... Tonek... Kak lepo sta zrasla. (Angeli): Mižek je blo naš lačen vrabček, vsikdar je samo na žalodček mislo. Jiirek... Lujzek... (Lujzeka blagoslovi.) Te je najmlajši... Sida... Ona bi mi že pomagala v kiihinji. Golobček moj...! Micika... ptičica naša... Kak lepo okroglo ti je lice. Angelci se špilajo z njov, zato se smeje. (Pred možom stoji): Franc... Bela ti je glava... Žiil-java ti je roka... Težki križ ti je naložo naš gospod Jezuš Kristuš. Za vas sem delala noč i den. Prehladila sem se, morala sem v rani grob. Za živlenje ne maram dosta, ali moja nedužna dečica, za vas me prek groba tiidi boli srce. Angeo : Ne toži se sestrica diiša. Sama vidiš: srečni so, zdravi so, v posebnoj milosti so pri Bogi. Radiij se, dobro deco si vzgojila. Kaj bi dala tvoja bogata soseda za to, če bi tiidi ona Iejko prišla vsako 4eto ednok med svoje. Duša Matere: Dnes nii je tiidi pravila: ,,Tak rada bi šla s tebov, pa nemrem, ne piisti me moje kak kamen žtnetno srce". (Sede.) Ciidna je boža modrost... Siro-maštvo. i dobro srce, bogatstvo i trdo srce se navadno vkiiper rodijo. Tak rada bi povedala liidem : Delajte i včijte se, to dvoje vas lejko reši siromaštva. Liibite se, tiidi one lii-bite, šteri vas sovražijo, ar to vas lejko reši grehov. Zamerkajte si liidje, samo tistim je lejka zemlja, šteri so dobroga srca. Angel: Zobston gučiš... Ne čii-jejo te, ne razmijo te... Glas diiš se ne čuje... (Vora bije dvanajst.) Diiša matere (zagledne slugo): Kaj pa te ? Bot drži v roki... Angeo: Ne boj se ga. Slabič je ; njegov prebogati gospodar je tudi ne bogši. Nesrečen človek je, ar brezsrčnoga gospodara sliiži. Jaz bi tiidi meo nekaj povedati liidem, to: samo tistim sliižite, ki so dobroga srca! Viira je odbila, sestrica, mo-rava nazaj. Mati: Mili moji, samo delajte, molite i liibite se.! (Zastor.) 5. slika. Naj se glasi pesem rinle! Šoštarovi se zbiidijo, brišejo si oči. Nazadnje se zbudi — sluga. Sluga: Ivan, dva i pol litra vina si spio dnes, istina... (Briše se po čeli.) Dva litra i pol... Ne več i ne menje... Pijan si Ivan? I če si ne pijan, potem povej: senjalo se ti je, ali je vse to, kaj si vido — gola istina? Boter smola, kak se vam vidi ? Šoštar: Tak se mi vidi, da si brezi srca. Sluga: Brezi srca? To je nikaj! Človeče srce je nikaj, ar človeče srce se ne poje. Človeče srce netnre biti dobro. No i zviin toga, boter smola, vi ste kodišje vsi, zato pa samo tiho. Kodiš naj ne guči. Šoštar: Kodiš mi praviš ? Istina, berači smo, ne tajim. Ali liidje smo tiidi, telo i diiša, kak ti i tvoj pre-možen gospodar. Cclo leto nam poteče brezi ve-selja. Dnes, na sveti večer smo meli priliko vživati srečo, ne popisno, veselje na.m jc bilo poslano iz neba, ali vi, do grla siti, ste nam tiidi lo pokvarili. Brezi srca si, i tvoj go-spod - je tiidi brezi srca. Tonči: Ne bojite se, da vam pobije toča bogata polja? Mižek: Strela vatn vdari v hižo. - 100 - Micika: Moja muca vam pa poje kamarčka! Sluga: Tiho! Eto vam 10 di-narov. To vam pošle moj prebo-gati gospod. Kiipite si kriih, pijte, jejte, potoni pa — hajde spat! (Pe-neze vrže na pod med šo&tarove, ide.) Šoštar: Deca moja, bogati smo. Stotka leži na podi. V roko z njov Mižek, kiipi nam za svetke vse, kaj ti samo poželi oko in srce. Mižek(zdvema prstoma zdigne, potem palik piisti desetko): Takši stotki se pravi — desetak. Šoštar: Desetko? Ne stotko ? Mižek: Nikdar se ne čiidite oča. Za siromake so deseti, stotke pa razmečemo za vino, za pravdo pa za ples. Meni bi, istina, lejko vrgeo deset stotk na pod, jaz se ne bi pri-jao za nje. Meni je zadosla če po-jem telko kritha, kelko zmore naše siromaštvo. Potem bom pa popevao, če tiidi skoči gospod bogatin iz po-stelje. Kaj ne bratci, da zaspevlemo ! ? Šoštar: Tiho, dečko, bogataš nam vzeme desetko. Iz hiže nas vrže. Tonči: Naj jo vzeme! Što jo je proso ? Jaz je neščem. Falaček kriiha i sira bode meni tiidi zadosta na sveti den. Če nas pa vrže na cesto, na cesti bomo tiidi popevali. Vsi: Popevajmo ! Popevajmo ! Mižek ti samo zateni. Šoštar : Deca moja, pa bodimo pametni! Sida, ti pojdi k peki. Žemle nam kiipiš, za vsakoga tnehko žem-ličko. Za sebe i za Miciko — dve... Vzemi desetko. Sida: Oča, jaz tiidi neščem žemle... Jaz bi tiidi rajši popevala. Micika (ploska z rokatni): Po-pevali bomo ! Popevali bomo ! Vsi: Popevali! Popevali! Šoštar (on je vzeo desetko, gleda svoje, šteri so zbrani vsi okoli Mižeka i popcvajo). Mlajši: ' • O detece nieni drago, vesela sem ti. Ti si moje milo blago, spevala botn ti. Sinek, sinek moj predragisladkoza- Jspi ti, Oj golobek tnojlubleni,vse mojesiti Šoštar (vrže desetko): Jaz te tiidi neščem, peklenščkovo orožje ti. Ostanimo berači, veselje našega srca nikdar ne odajmo za peneze. Pope-vajte tnlajši, vaš oča bode tiidi po- pevao! (Zastor.) 6. slika. Božično drevo. Oča na malom stolci sedijo, mlajši pa okoli njih; eden stoji, driigi sedi, veseli so vsi, liibijo se vsi. Tiha pesem : Lepa moja ti rožica, mili sinek moj, Kak dišeča vijolica, dragi srček nioj. Moja lelja, svetla, bela, veseo mi [bodi, Klinček lepi ti erleni, sladko mi [zaspi. (Velka svetloba, jaslicc se palik pokažejo). Prvi angeo: Dika Bogi na vi-šavaj i na zemli mir dobrim liidem ! (Godba tiho zaigra, lejko sodeliije pevski zbor. Primerna pesem bi bila znana ,,Sveta noč, blažena noč" ali driige božične.) -- Blaženi bodite tiidi vi siro-maški šostarovi, šteri ste satno po - .10* — človeči sodbi siromaki, ar po pravici vi mate samo bogatstvo, vam je srce puno liibezni. Ivo (potrka): Brez skrbi! Samo za menov. Na dobrom mesti smo. Prvi angd (ga ne piisti v sobo): Postoj! Ivo : Bogato darilo ntsomo tcm siromakom. Prvi angel: Bogatoga darila v toj hiži ne smo potrebni. Ivo: Siromaki smo. Brat siro-mak prihaja k brati siromaki. Prvi angel: Ne vcrvli, de so vsi siromaki že sinovi nebeskoga kral-jestva. Janoš : Presvetli angel, prosirno te, poniznosti i čiste liibezni je puno naše srce. Angel: Oj potem pridite ! Pri-dite srečni med srečne ! Pridite bratje, naj vam odpre vsaka vrata liibezen do bližnjega ! Betlehemci (nastopijo. Janez malo, pa lepo okinčeno božično drevo nese). Ivo: Mali ,,i-o-n" čido je to drevece ? Micika : Naše, striček ! Ivo : Na stol jo postavi Janoš. Janoš: Vam smo prinesli to drevo, dobri mali, iz srca radi vam je damo. Micika : Ne, striček, inači nani povejte. Bodi to drevce naše. Ne moje, ne tvoje : naše ! Mali Jezušek, samo da si pri-šeo! (Poklekne pred jaslice. Zlafe zvezdice kaplejo okoli nje). Vsikdar ostani z nami . . . 1 povej našoj dobri mami v ne-besaj, da jo liibi i vsaki večer moli za njo njena mala Micika . . . Ivo: Bratje ! Z neba je prišeo doli k nam angeo. On nam je vtlo, da bi šli v Bftlehtm, da bi pozdravili i dare dali Tcbi naš Zveličar. Angeu Qos-podov nas je poslao ttidi mod vas dobri llidje, poslani snio, da bi gla-sili, ka smo vidli, ne sauio vain, nego' celomi svcti, amun. Pesem: Iz ncba je prišeo doli k .vam an-|geo pasterje, V Betlehem naj bi šli ino vidli [detece. Boga edini sin preliibleiii v jas- [licaj, On bode vain vsem, Zveličar smi-[len vekomaj. (Če to pesem, igralci, narod z vami popevle, potem je vaše delo dober sad rodilo i bogato plačilo bo imeo za svoj triid - pisatel). (Konec.) Lazar Pollak veletrgovec v Dolnjoj Lendavi priporoča občinstvi i malim trgovcom na velko i dro- bno začimbo i kolo- -: nijalno blago :- vsake vrste po najniž- joj ceni. Točna podvorba! Načelo: ,,Velki promet z malim dobičkom." Senje (sejmi) proščenja v Sl. Krajini (v Prekmurji). Gde je (x) djani, nega živinskoga senja, nego samo drobno. V vseh drii- gili nrestaj je živinsko i drobno senje vkiip. V Rakičani je samo živinsko senje, v Dokležovji i Lendavi pa ešče tiidi konjsko. Beltinci jan. 20., febr. 24., aprila 25., junija 27., julija 25., nov. 5. Bogojini febr. 15., marca 20., maja 19., septembra 4., novembra 16. Cankova (x) marca 19., v ponde-lek po cvetnoj i sv. Trojstva nedeli na Rupertovo v sep-tembri i novembra 11. Črensovci maja 3.. septembra 14. i v pondelek po teh dnevaj, okt. 20., pa marca 14. samo živinsko. Dobrovnik v pondelek po Telo- vom, julija 25. Dokležovje junija 18., augusta 21. Dolenci (x) junija 16., decembra 6. Dolnja Lendava jan. 25., marca 25., aprila 17., junija 16., julija 28., augusta 28., oktobra 28., decembra 18. Vsaki tork svinj-sko senje. Grad (G. Lendava) (x) marc 28., junija 20., augusta 16., sep-tembra 29., novembra 30. Hodoš (x) marca 10., julija 5., augusta 19., oktobra 5. Križevci aprila 16., junija 4. Krog maja 4. Kiizdobljan (x) na Križni četrtek. Martjanci (x) maja 6., augusta 6., novembra 11. Petrovci (x) na sv. Trojstva ne- delo, julija 4., septembra 8., oktobra 28. Pužovci (x) julija 13. Puconci maja 28., julija 10., sep-tembra 10., novembra 10. Prosenjakovci marca 15., jimija 16., septembra 2. i novem-bra 28. Rakičan marca 26., v torek pred Risali, julija 2., augusta 16., oktobra 8. Selo (x) prvo nedelo po Srpnoj Mariji i Miklošovom. Murska Sobota v pondelek pred fašenskov nedelov v pondelek pred cvetnov nedelov, štrti pon-delek po viizemskom pondelki, to je 3. maja, augusta 24., ok-tobra 15., decembra 6. Sv. Bedenek (x) pred pepelnicov, po postnih kvatraj, po cvetnoj nedeli, po jesenskih kvatraj i pred Božičom, vsigdar v pon-delek. Sv. Jelena (x) augusta 18. Sv. Jiirij (x) aprila 24. Sv. Sebeštjan (x) januar 20., 2. nedela po viizmi, junija 15. i decembra 21. Tišina (x) februara 25., junija 5., septembra 8—9. Tornišče v četrtek pred cvetnov nedelov, driigi pondelek po viizmi, v četrtek pred risalami, junija 12., v četrtek pred vel-kov mešov, driigi den po ma-loj mešvi, oktobra 4. i vsaki četrtek svinjsko senje. - 1^2 - , - 103 Stalna tabla časa, kda nam živina skoti. DerTT Skoti nam DerTl Škoti nam DerTl Skoti nam pUŠCa- ^;^-^—______ -------------rr--------------„ pUSCa- j=--—___......_-______-_________=__.__ ~--. pJJŠČa- j----------------------__________________ nja ij kobila j krava ovca svinja nja | kobila j krava i ovca ' svinja nja |j kobila krava j ovca ; svinja Jan. 1 Dec. 2 lOkt. 3 Jun. 4 Apr. 2 Maj 1 Apr. 1 Febr. 5 Okt. 2 Aug. 21 Sept. 3|Aug. 3 Jun. 9 Febr. 3 jDec. 23 5 6 : 12 9 23 5 5 | 9 6 j 22 6 ij 7 13 7 ! 27 9 10 16 12 Maj. 17 9 9 13 10 20 10 11 17 11 31 13 i 14 20 16 5 13 13 17 14 Sept. 2 1 _ I 15 21 15 Jan. 4 17 18 24 20 9 17 17 21 18 6 181 19 25 19! 8 21 22 26 24 13 21 21 25 22 10 22 23 29 231 12 231 26 Nov. l) 28 17 25 25 Marc. 1 26 14 26 i 27 Jul. 3 271 16 29 30 5 Jul. 2 21 291 29 51 301 18 301 31 i 7 JMarc. 3 20 Febr. 2 Jan. 3 9 6 25 Jun. 2|Maj 3 9 JNov. 3 22 Okt. 4|Sept. 4 I 11 7 24 6 7 13 10 29 6| 7 131 7 26 ¦ 8j 8 15 11 28 10 11 17 14 Jun. 2 10! 11 17i 11 30 12 12 19 15 Febr. 1 14 15 21 18 6 14; 15 21 \ 15 Okt. 4 161 lt> 23 1 19 5 18 19 25 22 10 18 19 j 25 j 19 8 20 20 27 | 23 9 22 I 23 30 26 14 22 23 j 29 23 j 12 24 24 31 I 27 j 13 26 ' 27 Dec. 3 30 18 26 27 Apr. 2 27 i 16 28 28 Aug. 4 31 i 17 30 i 31 ! 7 Aug. 3 26 30 31 6 iDec. 1 | 20 Nov 1 Okt. 2 8 !Apr. 4 21 Marc 2 Febr. 4 11 7 22 Jul. 4 Jun. 4 10 6 24 5 6 12 I 8 25 6 8 15 11 30 8 8 14 9 28 9 10 16 | 12 Marc 1 10 12 19 15 Jul. 4 12! 12 18 12 Nov. 1 13 14 20! 16 5 14 16 23 19 8 16 16 22 16 5 17 18 24 20 9 18 20 27 23 12 20 [ 20 26 20 9 21 22 28 24 13 22 24 31 27 16 241 24 30 24 13 25 26 Sept. 1| 28 17 26 28 ijan. 4 31 20 28 28 Maj 4 28 17 29 30 5 Maj 3 j 21 Apr. 3 Marc 4 8 Sept. 4 24 Aug. 1 jjui. 1 8 Jan. 21 21 Dec. 3 Nov. 3 ' 9 6 25 7[ 8 12 8 28 5 6 12 6 I 25 7 7 13 10 29 11 12! 16 12 Aug. 1 9 10 16 lO! 29 11 11 17 14 Arp. 2 15 161 20 16 5 131 14 20 14 Dec. 3 15 15 21 18 j 6 19 20' 24 20 9 17 18 24 18 7 19 19 25 22 - 10 23 24! 29 24 10 21 22 28 22 11 23 23 29 26 14 27 ij 28|Febr. 1 26 18 25 26 Jun. 1 26 15 271 27 Okt. 3 30 \ 18 !! '¦ 29 30 5 30 19 31iDec. 1 7 !jun. 3! 1, I I I i ! : Se preporoca za napravo vseh tiskovin za slavne oblasti inourade, zašole, zadriige ino drii-štva, zdravnike, trgovce ine za-sebnike itd. itd. Fal cene!! Zaloga raznih knig i Molitvenih knig. Štamparija i knigarna FiKt Balkaimi v D. Lendavi Za veselice se dobi kon-fetti, serpen-tin, za šal- jivopošto karte itd.itd. Fal cene!! Vse pisarniške i šolske potreb-ščine (koncept-, pisarniški papir, zvezkiitd.),svilen papir, kak tiidi vsi deli za umetne cvetlice v zalogi. Toplak Jožef Pripo-ročatni trgovina železa v Dolnjoj Lendavi (v poslopji Hotel Krona). Pripo-ročam! Vsakomi šteri samo malo pozna moje kose, da nepo-zabi letos gde si bo kiipo, jaz Vas zato opozarjam na to, da ne bojte neprijatelji samim sebi, pa naj se Vam ne vidi škodu malo več za dobro koso plačati, zato da je dobra kosa vsigdar fafejše kak slaba. Nadale vam priporočam železo, traverze, cement, vapno, špolarijo, štedilnike, železne peči, slamo-reznice, pltige, gospodarsko, stolarsko, kovačko, zidarsko orodje ino vse predmete, šteri spadajo pod železno stroko, naj se obrne z najvekšim viipanjom k meni. Solidna podvorba ! Solidna podvorba ! Vedno na zalogi Moravski kovački premog Franc Bedič modna i manufakturna trgovina v Dolnjoj Lendavi. Edna najbole poznana i najvekša trgovina v Prekmurji. Priporoča svojo najvekšo zalogo štofov cajgov, vunatnoga blaga za moške i ženske obleke; nadale velko izbiro blaga za snehe, kak tfldi vse vrste drflgoga manufakturnoga blaga kak cefire, drOke, platno, blaga za blazine, parhete, svilnatne, vunatne i štrikane robce itd. — Velka izbira svile za obleke i vseh vrst drobnarije za krojaške potrebščine itd. Velika zaloga kuhinske po- sode zlijanega in plehnata emailerana. Najbolši šivalni mašini so nemški, štere lehko žene brez larme, koncov ne trgajo, več let puna garancija. Dobijo se za švelje, šoštare i sabole. Dajo se tudi na rate. Mašine prvoga razreda držim v zalogi, kakti: Gricner, Nauman, Durkop, KaJser, Viktoria, Vesta. Bidklini se dobijo sledeči: Waffenrad, Durkop, Puch, Nauman Gefmanla, Kaiser Stiria i Francuske marke kak tiidi posamezni deii i velko vrst gumija. Stare blcikline v dobrom stanji zamenim z no-vimi. Ponošeni biciklni, šteri so bre2 falinge se dobijo vsaki den za kdpiti. ^Y3HslJs^ se dobi na riPFf I Vsako fčle ^^"^^8 velko imalo.. ^KBH za deco kak tfldi bakanči se dobijo. Bicikiini se dobijo tOdi na Ignac Weissenstefn,tgovecvDol. Lendavii VOre. GLAVNA CESTA, poleg Eppingerova mlina. Najfalej se dobi mela, cuker sol i vse- fele špecerijsko blago. Nadalje,^priporoča občinstvi i malim trgovcom na velko začimbo i koloni-jalno blago vsake vrsti po najnišišoj ceni Jurij Novak (prle Gombosi i Wendl.) Dolnja Lendava. m Oskar Weiss Črensovcih kupuje po najvišjoj ceni svinje teoce i živino. v JUuSjJ UUIilluliUVib PAZITE! Če kaj falo ščete kiipiti, idite v trgovino Martina Žerdin v Žižkaj, tain si lehko najfalej nakiipite vse stvari, ki se pri vsa-koj hiši vsigdar niicajo, kak SOL, CUKER, PETROL i. t. d. ešče SALAME najfalej pri njem dobite. Če ne verjete, pridite kiipiivat! Nadale se naznanja slavnomi občinstvi, da je tam za-stopstvo od svetovno znane fabrike JEŽEK v Maribori, štera izdelavle sledeče mašine: pliige za oranje, pliige za prvo i driigo kop v ednom, brane, valeke, binte, tra-jare, reporeznice,slamoreznice, mašine za jabuka i grozdje driizgati, preše, sejače vsake vrste, vitle vsake vrste z mlatilnicami, brzoparilnike, nove vrste mašine za kukarco luščiti, mline, da si lehko sami doma semelete 30 kil na viiro, pumpe za štiidence, mašine za vrtanje železa, okrogle žage, mašine za mlatiti vsakše velikosti, loko-motive i motore i vse v to stroko spadajoče mašine. Ki žele naročiti ali kiipiti kakšo takšo šker ali mašin, naj se obrne na trgovca Martina Žerdin v Žižkaj; na želo ide liidi na dom. Bog živi naše Prekmurce! Veselo Novo leto želem vsem mojim pristašom i odjemalcom. —: Što šče meti lepo melo, naj pripela k nieni v mlin. :— ALOJZ MENCIGAR, mlinar KRAŠČE, pošta CANKOVA. Vsefele glažovina, porcelanasta posoda, lampaši, laterne, kepi, remi, gledala, šajbe, glažovina za okna se dobi po najfalejšoj ceni p.-i Jožef Donoša M. Sobota Lendavska c. 63. ' v Hartnerovoj hiši. Trgovina ustanovljena 1849. ZELEZO. Blago !z ocela, obželezenje, zgradb, škeri vsake vrste, železni trami, gotovi šparhati i za v steno vzidati,Trifaeli portlandce-mentl-a,vapno nadale šivalni mašini,biciklni kak tudi mašin za slamo rezati i repo sekat?, pltigi se najfalej dobijo v trgovi ni z ž e 1 e z o m pri uriji Tomka v Dol. Lendavi Vsefele platno, štofe, cajge, vunate, druke, parhete, postelino, stolnjeki ino vse ka spadne pod manufakturno robo, nadale špecerijo, galanterijo, drobnijo, vsikdar v velkoj zbiri , v trgovini Brata Brumen v Murskoj Soboti Cerkvena ulica (na kiikli poleg birovije). Hranilnica i posojilnica v črensovcih r. z. z n. z. uradiije vsako nedelo, svetek i četrtek. ¦H" j Obrestuje hranilne , ' vloge (navadne) po Vezane vloge proti šest meseč-noj odpovedi pod 5000 Din po 8'a Vlog stanje je že nad 2 milijona, Kmetski penezi se naj vložijo v kmetske hranilnice i naj sliižijo v hasek našemi kmetskomi liidstvi. Zaviipajte nam peneze, za štere dobro stojijo našj-kmetje z vsov svojov vrednostjov, ka'večim sirotam je lejko posodimo na fal intereš. trgovina s papirom i knjigami Najemnik: »Prekmurske Tiskarne in knjigoveznice. VELKA ZALOGA VSEFELE KATOLIČANSKjH MOLITVENI KNJICj INO ETIH EVANGELIČANSKJH : »DUHOVNI ALDOV" »MOLITVI« i ,,PESMI« Dobijo se vsefele tiskovine za župane, velka zaloga , trgovskih knjig. Fal cene! Fal cene! Gori se vzeme vsake fele knjigovezno delol Za veselice se dobi konfetti, serpentin, za :; šaljivopošto-karte itd.! Ivan Markovič trgovec glažovine i porcelana v Dolnjoj Lendavi. Prevzemem glažovinjenje poslopij, ramanje slik i vse v to vrsto spadajoča po- pravila. J#^ Stalno velka zatoga porcelana i glažovine Najbogši Portland-Cement, paper za streho, izolerpaper za zid, beton za mokre peovnice, šteinkohl, su- perfosfat, v o g e 1 j e za kovače, drva, vsake vrste vse to se dobi po dnevnoj B ceni | pri Czipoth Viktor trgovina z lesom, drvatni i premogom Murska Sobota. Dobijo se vsake vrste šolske potrebščine! KMECKA POSOJILNICA R. Z. Z N. Z. _; v MURSKOJ SOBOTI, JE PRAVI ZADRUŽNI ZAVOD PREKMURSKOOA KMEČKOGA LJODSTVA I DOZDAJ PRVI V —: *»¦ SOBOCKOM OKRAJI. ; ,- -— . HRANILNE VLOOE SE SPREJMEJO OD VSA- —: KOGA PROTI NAJBOOŠEMl INTEREŠI. :— HRANILNE VLOGE OBRESTUJE PO 8% KMECKI PENEZ V KMEČKI KASO! SVOJI K SVOJIM 25 let stoječa trgovina z mešanim blagom ¦ • Trautman Aleksandri v M. Soboti cerkvena uiica 191. Dobi se vsefele manufakturno blago kakti: fini česki štofi za ženske i moške obleke, cejgi, za srakice platno, blazine, parcheti, žuto platno, pravo farbersko platno za gvant i za šorce, giinje, poplanje, prti za sto i na postele, vsefele naštrikani gvant i robci, naštrikani kaputi za ženske, moške i za deco, vsefele štrumfe itd., se dobijo po soliclnoj dnevnoj ceni. KOLOMAN LUTAR vorar v Murskoj Soboti odava nove vore po dnevnoj ceni i sprejme popravila, štera hitro i dobro popravi. AI/ID Al Vtrg°vlna s klobuki peri- \ll C/vhrtfa Glavni trg. « »V*I\-f^L«I |om j kratkim blagom W*» OUUUla Bergerova hiž Se dobi po najnižjoj ceni vsevrste perilo za ženske i moške, nogavice, rokavice, štrikano i pleteno blago, vsevrste kratko i drobno blago. Žen- ski klobuki Filz i Čamatne od 125 Din naprej. Vsevrstna popravila klo- biikov se prevzemejo. Žalni klobiiki se v 24 viiraj zgotovijo. VEKOSLAV BRATINA, trgovina s stavbenim materijalom v KRIŽEVCIH pri Ljutomeru, razprodaja na drobno in na vagone po tovarniških cenah kot glavni zastopnik cement, apno, opeko, črep, deske, late, les i. t. d. Trgovina z meša- p r p 5 q AHnlfi v MURSKI SOBOTI, nim blagom pri r I v 1 o nUUlll Cerkvena ulica. Dobi se vsefele manufakturno blago kakti: fini česki štofi za ženske i moške obleke, cajgi, za srakice platno, blazine, žuto platno, pravo farbarsko platno za gvant i za Š5rc, gunje, poplanje prti za sto i na postele, vsefele štrikani gvant i robci, štrikani kaputi za ženske moške i za deco, vsefele štruiufle itd. se dobijo po solidnoj dnevnoj ceni. Prva Prekmurska Brezalkoholna reštaracija v Murski Soboti pri Horvat JOŽef i Aleksandrova cesta (Poleg Horvat fiškališa hiša) Se priporoča vsakomi. Vsaki den friška jestvina topla ino mrzla, pa brez alkoholna pitvina. MAYER ŠTEFAN krojač (szabo) ino trgovec z gotovimi oblekaini za moške v MURSKOJ SOBOTI (v lastnoj hiši pqlLg Fiirsta). Ma v zalogi vsalcše vrste moške gotove obleke z cajga ino štofa raale obleke za deco, vsakše vrste hobe po najnišišoj ceni. Delo vsakovrstne obleke se sprej-me na mero. Dobro blago. PRI SEKULERANJI HIŠ PROTI OGNJI INO PRI ŽIVLENJSKOM SEKULERANJU VPOŠTEVAJTE JEDINO LE VZAJEMNO ZAVAROVALNICO ŠTERE ZASTOPSTVO JE V MURSKOJ SOBOTI V PISARNI KMEČKE POSOJILNICE (POLEG ŠPITALA). Popravla v8re, prstane i zlatnino. I VSE V TO STROKO SPADAJOČO POTREBŠČINE. Pavel Flisar PRVA PREKMURSKA špecialna vorar i zlatar j TRGOVINA ZA Murska Sobota. MEHANIKO i TEHNIKO Manufakturna, tekstilna i kratka roba. Brata Šiftar in Hahn MURSKA SOBOTA. Janoš Cvetič Murska Sobota, Cerkvena ul. Trgovina z manufakturnim blagoin i:io izdelovanie perila. DobJ se najfalejše blago po dnevnoj ceni. IZIDOR POLLAK tkalnica in izdelovanje rolet 4* MURSKA SOBOTA ;. ,j ¦•* TIaIaI vsakševrsie ino tkalnica za damast, brsače, salvete pa fine tkanine stvari. Josip Močnik, M. Sobota stavbeni ino unietni izpitani kamnoseski majster. Priporoča se vsem interesantom vseh vrst kamnoseski i kiparskih izdelkov. .* ' ¦ ¦ Grobnice, oltare i vse vrste nagrobne spomenike iz granita marmora na umet-noga kasuna, teraca, cementni cevi, plošče za flasteranje in vse v to stroko spadajoča dela po lastnom ino dosta-vljenim načrtom. Točna podvorba. Nizke cene. JOŠICO BRUMEN, MURSKA SOBOTA. Vclika zaloga datnskih, moških, dečjih pa sploh vsake vrstc čcvljov po najnižjih dnevnih cenah. — Zaioga svetovno znanih najboljših SINGER šivalnih strojev na odplačuvanje na rate (2 leti). ' "' ' /'' Pošt. hran. Ljubljana rač. št. 14383. TROOVINA S PAPIROM I 1GRAČAMI BARNABAŠ ERDOŠY prle vodja tiskaine Balkanyi-ja :-""'"'" MURSKA SOBOTA poleg pošte i rim. kat. cerkvi. Ma v zalogi vsefele pisarniške šolske i za violine (gosli) po-trebščine, novine i kalendare. Naznanje se da g. trgovcom, šterl Srce Jezušovoga kalendare odavajo, da ga po angro ceni tii dobijo. trgovina z mešanim blagom MlirSka Sobota na vogli prek Hartnera. Špecerija, Galenterija, " , >t Železnina, Ktihinjska posoda, Stavbeni materijal, Cement, Vapno, ,,Salonit" za pokrivanje vsikdar v zalogi po najfalejših dnevnih cenah, Molitvenike, rožne vence (čisla), svete podobrce \ svetinjice d.obite po nizkoj ceni v Slovenskoj knjigarni v Murskoj Soboti. ŠOLSKE POTREBŠČINE: knjige, zvezke, risanke, svinčnike, pera, več vrst tinte, vsefele papir, ovijalni papir, farbe — posamezno in zbirke v škatulaj, čopiče, najfi-nejšegumije, risalni papir, risalne deske i sploh vse šolske potreb-ščine za gimnazijo, Ijiidske i meš-čanske šole, dale leposlovne knjige ma po zmernih cenaj vsigdar v zalogi Slovenska knjigarna v Mur.skoj Soboti. Či fal pa dobro ščete kiipiti, te ite v trgovino z —: mešanim :— blagotn FRANC KUHAR M. SOBOTA PAZITE! Gospodiraje, matere, snehe dugi zimski večeri so tii. AH ste si že poskrbele delo za te večere s tem, ka ste znakupile perje! Ne? Popaščite se i na-kupite! a______ Najfinejše PERJE vseh vrst se dobi po jako ugodnih cenaj pri IVANI KOCET, trgovina v ČRENSOVCIH V toj trgovini pri cerkvi se dob'jo i drtige razne potrebščine v bogatoj izbiri. Najfalejša bauta Ka vse dobiš v loteriji za Martinišče? Automobil (motor) Kola Biciklin ' -'-"\;» '• = Singer mašin ; - Slamoreznica ' ^ Radio Debeli gudek : Dve ovci Dve vreči mele v ., Pet debelih gosk \ Tele - Kišta fig Kišta makeronov Zimski kaput Preša za jaboka Preša za grozdje Pegla Mašin za repo Mašin za vlase v- Pliig ; Poplon . Harraonike ¦*¦ ¦ * Citre Polovnjak vina (300 1.) Pet litrov ,,Tokaya" Pet Htrov ,,Jeruzalemčana" Stenska v5ra Tri žepne srebrne vore Pet parov moških štrumfeo Pet parov ženskih štrumfeo Deset brisač Boks cipele Fina britva Fina kosa Pet kil deteličnoga semena Lepi ročni kufer Vsefele pohištvo Vsefete posoda za kiihnjo Novine i M. List za celo leto Alfa Tri metre drv Lepi dugi bor Kad za zelje Vaga za 150 kg. Lepi hrastov sto Velko glendalo Knige za čtenje ,,Mladika" za celo leto ,Ave Marija' iz Amerike za c. 1. Snehinski gvant Škarje za ploi i platno Vože za voz Žaga i hoblič Kotel za žganje Nož za svinje klanje Več ducatov žlic, vilic, možov Molitvene knige i čisla Meter črešnjovca Dva cekra za šolare Voziček za malo dete Dve mesingasti pipi v lagev Tri piitre za olij Pet kil fini salam Edna čokoladova torta Zlata žepna vora z lancekom Celi par gvanta za svetek Novi hrastov omar Nahrbtnik (ruksak) Močen roj Močen za gerpe (satje) Mlade cepike Platno za ponjavo Perje za blazino To so glavni dobitki. ZvUn teh je ešče vnogo driigih. Vseh bo 670! Premisli ka je to! Zakaj nebi sam sebi privoščo takšo srečo? Toga je ešče v našem kraji nikdar ne bilo pa ne bo! Poskrbi srečke! Vsaka košta samo 5 dinarov! (Več srečk si kiipiš več znaš zadeti. , Salame, Safalade, Posebne, Šunkarice, P a r i š k e, Debrecenske, K r a n j s k e, Turistovske, Špehovske ino Braušvicke klobase pa tečne hrenovske, Pleče, Karre, :h,.u R e b ra, B e d r o, Prekajeno, Roulšunko, Roulpleče, ' 'V Carsko meso, Papriciranoino nastalnoslanino, Hamburgovsk. slanino Svinske ino govenske jezike. mast I. i II. vrste tiidi na malo. V J TOVARNA MESNIH IZDELKOV, IZVOZ OOVEDA ;, TELEC I SVINJ. ¦ ksTii nii n š& ¦ ¦ ¦ -govedo, teoca i svinje po dnevnoj ceni. lastniki miatcov: olje,remeni,klin-gerit, voselz za remen, tromelšine, šmirol glezarje, kugelagcrje, ldingeri-tvvaserstandglaser rajter vvele itd. vse prvovrstno blago po nizkih cenah. PONJAVE. __________ D o b a v i m kompletne mlatce po konkurcnčnih fabriških cenah iz najboljših vogrskih ino drugih fabrik. ________ gOnje za konje. Potrebščme za mlekarne separatorje, kante, za zmoče mašini itd. itd. IVAN SEGA M. SOBOTA žili0SrclUve GOSPODARSKE, OBRTNE ino INDUST. MAŠINE i POTREBŠČINE Lokomobile Benciu i gasmotorje Elektromotori Turbine Transrnisije Žage Vermenice Olje itcl. Mlinske potrebščine Valcni Koperei Trijerij ^ Kamena' ~, . ¦ Svila Ourtne itd. Vsi deli k valcnom Sejalni stroji Pliigi Sadni i grozdni mlini Preše Sečkare Reporeznice Pumpe Trijenji, Vetrenjače Konkurenčne cene, tiidi na rate . — Prvovrstno blago!! ŠAMU SGHWARZ trgovina z žitom i deželnimi pridelki DOLNJOJ LENDAVI. Kiipiije stalno vsakovrstno zrnje po najvekših dnevnih cenah. EUOEN in ARNOLD HEIMER TRGOVINA Z MEŠANIM BLAGOM, VAPNOM, CE- MENTOM, DESKAMI IN S KURILNIM MATERIALOM M. OODOta Prvo slaščičarno v Murskoj Soboti v hiši g. Aschera nia Sidonija Novak Vsigdar friške torte i pecivo pa v poletnom časi vsakiden tudisladoled EDINA NAJVEKŠA TRGOVJNA Z LEDROM "'' I S VSEMl ŠUJSTERSKIMI POTREBŠČINAMl JE V M. SOBOTI Xii ANA CČR Kočvara Štefan šiosar i mehanikar Murska Sobota ====== v dvorišči Peterkove gostilne ======= Popravla najfalej vsefele mašine za šivanje, bicikline i vse driigo meha-nično delo. — Kiipiije stare šivatje mašine po najdragšoj dnevnoj ceni, JUGOSLOVANSKI KREDITNI ZAVOD v MURSKI SOBOTI REGISTROV. ZADRUGA z OMENJENO ZAVEZO. PREVZEMA VLOGE NA KNIŽICE, V TEKOČEM —: RAČUNI I BLAGAJNIŠKE DOZNAKE, :— VSA DELA, ŠTERA SPADAJO V BANČNO STROKO PRODAJA NAJKULANTNIJE. IZDAJA POSOJILA NA MENICE, VKNJIŽBE I VREDNOSTNE PAPIRE.